Ustanovitelj Fresh Island festivala: Naš cilj je, da na oder pripeljemo Jay-Zja

Pretekli teden smo se udeležili šeste edicije hip hop festivala Fresh Island in čeprav je od takrat minilo že nekaj dni, smo še vedno pod močnim festivalskim vtisom. Zato objavljamo intervju z ustanoviteljem in enim izmed organizatorjev festivala Adnanom Mehmedovičem.

*****

Kakšno pot ste prehodili, da se danes lahko podpišete pod tako velik festival?

V preteklosti sem sodeloval pri organizaciji več kot 700 dogodkov, ki se jih je v povprečju udeležilo med 500 in 4500 obiskovalcev. Tudi ekipa, ki z mano sodeluje, je precej izkušena, tako na področju organizacije velikih žurov kot korporativnih dogodkov. Vsi skupaj pa smo sodelovali pri več kot 2000 različnih dogodkih, a Fresh Island je naš največji projekt, na katerega smo zelo ponosni.

Kateri del organizacije je za vas najtežji?

Začetne faze so zagotovo precej težke, če se osredotočiva na načrtovanje, je najtežje gotovo bookirati izvajalce. Nato sledita marketing in PR, pa sama prodaja in seveda izvedba, še posebej varnost na dogodku zahteva precej logističnih rešitev.

Kako velika je vaša ekipa, sprejemate tudi nove člane?

Srce naše ekipe sestavlja med šest in osem oseb, ki delujemo kot družina. Vsako leto pa seveda sprejmemo tudi nove člane, saj se tako počutimo kot, da festival ponovno organiziramo prvič, bolj vznemirljivo je. Vedno pa iščemo kreativne, zanimive, različne ljudi z različnimi veščinami – oni so tisti, ki ekipi dodajo novo energijo, nov elan in drugačen pogled na stvari. Nove podrobnosti so izredno velikega pomena pri vsaki novi ediciji.

Kljub dolgoletnim izkušnjam vas gotovo še kdaj ujame živčnost. Kako trden je vaš spanec v dneh pred festivalom. Koliko ur si sploh uspete privoščiti?

Mesec pred festivalom je precej buren. Večino dni vključuje tri izmensko delo, enkrat dnevno se uspem odklopiti le za nekaj ur, ko si privoščim kosilo in sprehod. Sicer pa je celotna ekipa ves čas na nogah, prosto si vzamemo le ob nedeljah.

Kje črpate navdih za festival? Kateri svetovni dogodki so vam za vzor?

Inspiracijo vedno znova iščemo in najdemo v glasbi, naš glavni cilj, h kateremu stremimo že kar nekaj časa je, da na hrvaški oder pripeljemo rapperja Jay-Z-ja. Pred prvo edicijo smo si dejali, da želimo ustvariti festival, ki ga bodo želeli obiskati zvezdniki svetovnega kova, v nekaj letih smo si želeli videti tudi Jay-Zja. Danes se mi zdi, da smo na dobri poti, da uresničimo sanje, ki smo si jih zadali pred šestimi leti. Sicer pa se zgledujemo po festivalih kot so Exit, Hideout, Open Air Frauenfeld, Hip Hop Open, Hip-Hop Kemp festivals, pa tudi Wireless in Parklife.

Kljub vsemu – v šestih letih so se na vašem odru zvrstila sama velika imena hip hop scene. Kako vam je to uspelo?

Začetki so bili težki, saj je bila Hrvaška takrat še dokaj neznana destinacija. Imeli smo srečo, saj je eden izmed naših partnerjev že več kot dvajset let sodeloval pri več hip hop dogodkih. Pričeli smo z Eve, Nasom, Snoop Doggom, Iggy Azaleo… Zdaj, ko smo že dodobra razvili prepoznavnost festivala, pa dnevno dobivamo zahteve in prošnje za nastope na prihajajočih edicijah. Ključ je v iskanju glasbenikov, ki bodo v času našega festivala koncertirali po Evropi ter bili pripravljeni med turnejo nastopiti tudi na našem odru. Večja kot so imena, več časa čakamo na potrditev, včasih tudi med dva do štiri mesece.

Zdaj, ko je festival za vami, se gotovo že pripravljate na prihodnjo edicijo. Koga si želite na svojem odru?

Letošnjo edicijo smo uspešno zaključili, festival je obiskalo približno 10 000 ljudi z vse Evrope. Naši plani za prihodnje leto so seveda veliki in se že odvijajo v polnem teku. Sicer še nismo dorekli, kdo bo nastopil, osebno pa si na odru želim videti Travisa Scotta, A$AP Rockyja, Kendricka Lamarja in Nicki Minaj.

Preberi še: Ni redkost, da nas kontaktirajo svetovni glasbeniki, ki želijo nastopiti na našem odru

Foto: Fresh Island festival

INTERVJU – Slovenski improvizatorji, ki so se znašli na kanadski turneji

Ste že slišali za IGLU? Ne, ne govorimo o ledenem domovanju, ampak o Improvizacijskem gledališču Ljubljana. Sestavljajo ga trije improvizatorji, Peter Frankl, Vid Sodnik in Juš Milčinski. Poleg tega, da nas na odru vsakič znova spravijo v smeh, Iglujevci v sklopu svoje impro šole tudi brusijo znanje novim improvizacijskim upom.

Zabavni trio se je ravno te dni vrnil iz Kanade, kjer so se v sklopu svoje turneje v dveh tednih ustavili v Vancouvru, Port Coquitlamu, Calgaryju in Edmontonu. Kako so jih sprejeli Kanadčani, kaj nenavadnega se jim je pripetilo na poti in kje jih lahko ujamemo Slovenci, preverite v spodnjem intervjuju.

Kdo je IGLU in kaj vas dela zanimive za občinstvo?

IGLU – Improvizacijsko gledališče Ljubljana smo Peter Frankl, Vid Sodnik in Juš Milčinski – trije improvizatorji, ki imamo skupaj sešteto preko 45 let izkušenj v umetnosti spontanega gledališča. Začeli smo vsak posebej v Šolski impro ligi in kasneje v Impro ligi, leta 2013 pa smo združili moči z željo po bolj profesionalnem delu in raziskovanju na področju impro gledališča. V mednarodni impro sferi veljamo za zelo igrivo improvizacijsko gledališče, doma pa občinstvo pritegnemo predvsem z zanimivimi improviziranimi zgodbami in uporabo široke palete improvizacijskih veščin – tako na predstavah, kot tudi ko v okviru naše impro šole poučujemo mlade improvizatorje.

PREBERI še // Člana IGLU-ja oziroma njegov smisel za humor smo spoznali že v tem pogovoru <–

Ravnokar ste se vrnili s turneje po Kanadi. Kako vas je sprejelo občinstvo čez lužo in kako (če sploh) se razlikuje od našega?

Občinstvo v Kanadi nas je zelo lepo sprejelo – gre za zelo izkušeno in s tem tudi zahtevno občinstvo, ki pa zna ceniti različne stile improvizacijskega gledališča. V Kanadi so sicer vajeni bolj verbalnih veščin, zato jim evropski in južnoameriški stili, ki uporabljajo tudi več gibalne in glasbene improvizacije, predstavljajo nekaj svežega. Se pa od slovenskega občinstva ne razlikujejo bistveno – mogoče so gledalci v Kanadi v povprečju nekoliko starejši in nekoliko bolj pogumni, ko jih prosimo za kakšen predlog, ki bo inspiracija za prizor.

Kako razvit je svet improvizacije v Kanadi in kje smo v primerjavi z njim mi?

Kanada je pravzaprav ena od zibelk moderne gledališke improvizacije, saj je v Calgaryju in drugod dlje časa deloval Keith Johnstone, sicer Britanec, ki velja za enega od očetov “impra”, kot ga poznamo tudi pri nas. Njihova tradicija je tako za kakšnih trideset let starejša od naše in temu primerno tudi bolj razvita – več je profesionalnih impro gledališč, več profesionalnih improvizatorjev in mentorjev in tudi v svetu so kanadski impro umetniki eni najbolj cenjenih. Gre pa tudi scena v Sloveniji nedvomno v pravo smer s profesionalizacijo performerjev in učiteljev, tudi v mednarodnem prostoru slovensko improvizacijo poznajo in jo zelo cenijo, čakamo le še prvo stalno impro gledališče z lastnim odrom.

Kanadčani slovijo po svoji prijaznosti, tudi po tem, da se veliko opravičujejo – sploh za stvari, za katere sploh niso krivi. Ste se kaj pošalili tudi na ta račun?

Kanadčani so zelo duhoviti ljudje, tako da s tem opravičevanjem pogosto kar parodirajo sami sebe. Je pa res, da boš težko za nekom stopil v neko stavbo – četudi vas vidijo zelo na daleč, bodo zagotovo pridržali vrata in vas spustili naprej.

V eni izmed predstav smo res imeli en prizor, v katerem sta Peter in Juš igrala Kanadčana, jaz pa Slovenca (op. p. Vid). Sicer ni bilo opravičevanja, smo pa poskusili govoriti s kanadskim dialektom (z različnimi stopnjami uspešnosti) in del prizora naredili na drsalkah, ki so v Kanadi skorajda bolj pogosto obuvalo kot čevlji.

Katera mesta ste obiskali v sklopu turneje in kateri kotički obiskanih krajev so vas najbolj navdušili?

V sklopu turneje smo obiskali Vancouver, Port Coquitlam, Calgary in festival Improvaganza v Edmontonu. Vancouver je od vseh naštetih definitivno najlepši – je ogromno obmorsko mesto s plažami in zanimivimi kotički, Port Coquitlam je manjši kraj blizu Vancouvra – tam smo na primer iz sobe imeli pogled na predel, kjer živijo predvsem upokojenci in imajo med svojimi hišami tudi golf igrišče z manjšim jezercem. Calgary je olimpijsko mesto – videli smo na primer skakalnice, kjer so naši skakalci leta 1988 slavili srebrno medaljo, poleg tega pa smo obiskali še Heritage Park Historical Village, kjer skušajo s parnim vlakom, starinskimi stavbami in igralci prikazati, kako je Kanada izgledala nekoč. V Edmontonu pa je bila najbolj zanimiva terasa in razgled s Fairmont Hotela Macdonald, zgrajenega leta 1915, kjer sicer ponavadi bivajo največji glasbeni zvezdniki, ko imajo koncert v Edmontonu. Ker se težko izmuznemo svojemu poklicnemu očesu, pa bi verjetno vsi trije na prvo mesto dali vse štiri gledališke dvorane, v katerih smo igrali – definitivno impresivne gledališke konstrukcije!

Se vam je na poti pripetilo kaj nenavadnega?

Nazaj grede smo nekaj časa potovali ločeno – Peter je namreč ponesreči pozabil potni list v hotelski sobi in se je Jušu in Vidu pridružil šele v Montrealu. Sicer pa so nas povabili na tekmo softballa – pravil še vedno ne razumemo, so nas pa naučili nekaj navijaških vzklikov, in sicer: “Good eye!”, “Good hustle!” in “Nice crack!” Za slednjega je nujno, da ga uporabljaš samo na softball igrišču, sicer lahko zaideš v težave.

Kje lahko ujamemo IGLU po Sloveniji in kam v tujino vas bo še odneslo?

IGLU ima v Ljubljani predstave enkrat na teden – bodisi v Menzi pri koritu na Metelkovi, bodisi v SiTi Teatru BTC. Naslednja skupna destinacija v tujini bo festival Spunk oktobra v Zürichu, posamezno pa nas bo Vid septembra zastopal na festivalu Pronto v glavnem mestu Kolumbije Bogoti, Juš pa oktobra odhaja na mini turnejo v Belgijo.

 

Foto: Billy Wong/Improvaganza

Intervju: Ni redkost, da nas kontaktirajo svetovni glasbeniki, ki želijo nastopiti na našem odru

Poletje je čas, ko se v naši bližini odvija največ open air festivalov in mi smo že pisali o tem, katerih glasbenih festivalov letošnjo sezono ne smeš zamuditi. Eden izmed njih je gotovo tudi zagrebški INmusic, ki se pričenja že ta ponedeljek, zato smo se o tem, kako zahtevna je organizacija tako velikega dogodka in kaj lahko pričakujemo od letošnje edicije, pogovarjali z njegovim direktorjem, Zoranom Marićem.

Organizacija festivala je gotovo velika želja vsakega organizatorja dogodkov. Koliko manjših dogodkov je potrebno, da postaneš dovolj podkovan za organizacijo festivala?

V preteklosti sem organiziral veliko manjših dogodkov, večina koncertov, različnih zvrsti svetovne glasbe. INmusic je na začetku deloval kot dvodnevni festival z le dvema glavnima izvajalcema, leto za letom pa je skupaj z izkušnjami tudi festival postajal vse večji. Če želiš organizirati dober event in ga razvijati 12 let (in več) ter ohranjati in stopnjevati njegovo kvaliteto, moraš delovati vztrajno, korak za korakom.

Kateri del organizacije vam predstavlja največji izziv?

Praktično vsi. Od pridobitve glasbenih izvajalcev do promocije festivala – prav vsak segment organizacije zahteva celega človeka – seveda pa je najpomembnejša končna realizacija.

Imate za seboj že utečen tim in ali je vsako leto prostora tudi za koga novega?

Tekom leta delujemo v razmeroma majhnem, a dobro utečenem timu profesionalcev na svojih področjih. V času festivala pa številčnost ekipe vsako leto občutno naraste, da lahko organiziramo novo festivalsko edicijo. Vse mora biti izvedeno na najvišjem nivoju kvalitete.

Koliko ur vam in vaši ekipi uspe spati zadnji teden pred festivalom?

Odvisno. Včasih nekaj ur, včasih več, večinoma pa kar naenkrat opaziš, da se je noč tekom dela že prevesila v nov dan. Seveda je spočita ekipa ključnega pomena in kadar gre vse po načrtih, se vsi uspemo ustrezno naspati in pripraviti na nov festivalski dan. Festivalni urnik je precej naporen in zahteva veliko časa, a je obenem tudi tako vznemirljiv, da zaradi adrenalina manjka spanja sploh ne opaziš. Ko pa se INmusic zaključi in se festivalska vrata zaprejo, sledijo nove dolžnosti – v avgustu se celotna ekipa odpravi na več kot zaslužen dopust.

Kje črpate navdih za organizacijo festivalskega campa? Se zgledujete po večjih festivalih po svetu?

Zanimanje in povpraševanje festivalskih obiskovalcev se je povečevalo iz leta v leto in Jarun je kot lokacija dokazal, da je odličen za postavitev festivalskega kampa, zato je ideja in njena realizacija prišla spontano.

Kako vam vsako leto uspe pridobiti glasbene zvezde svetovnega kova?

To je skrivnost. Šalim se, a odgovor na to vprašanje gotovo ni preprost, sploh na Hrvaškem, kjer je lokalna in državna podpora pri organizaciji zelo nizka. Vseeno pa je v dvanajstih letih INmusic postal eden izmed najbolj prepoznavnih in cenjenih festivalov v Evropi, pa tudi v svetu, pravzaprav. Največja glasbena revija, New Musical Express je pred kratkim INmusic uvrstila na lestvico dvanajstih najboljših festivalov na svetu – poleg festivalov kot sta Coachella in Glastonbury. To je za nas velik poklon in to spoštujejo tudi glasbeni izvajalci in njihovi managerji. Tudi dejstvo, da je INmusic lociran v osrčju natave ob jezeru Jarun je prednost, ki prepriča prav vse izvajalce, ki nastopijo na našem odru. Po tolikih edicijah tudi ni več redkost, da nas kontaktirajo managerji, v želji, da bi njihovi varovanci nastopili na INmusic festivalu.

Koliko ljudi pričakujete letos?

Preteklo leto smo podrli svoj dosedanji rekord obiska in tudi letos so festivalske vstopnice uradno razprodane. Pričakujemo več kot 80 000 obiskovalcev v treh festivalskih dnevih, končno številko pa bomo lahko povedali, ko se INmusic #12 zaključi.

Letošnji Inmusic festival se bo v Zagrebu odvijal že 12. leto. Pripravljate kaj posebnega? Kaj lahko pričakujemo?

Vsak INmusic je posebna izkušnja in zgodba zase. Letos se lahko pohvalimo z najbolj spektakularnim line upom doslej, ki vključuje Kings of Leon, Arcade Fire, Alt J, Kasabian in mnoge druge. Pripravili smo tri dni nore zabave in odlične glasbe z zvenečimi imeni svetovne glasbene scene ter priključenim programom za “chill out” in dogajanjem pozno v noč. Na festivalu bo mogoče najti ogromno skritih biserov – od skritih odrov v gozdu do tistih glavnih, ki jih ni moč zgrešiti, pa vse do teatra, različnih loungeov, silent disca in karaok. Nekaj čisto posebnega je tudi Tesla Tower Stage, unikatna instalacija, ki razsvetljuje festivalski otok ter poveličuje glasbenike, ki so zaznamovali glasbeno pokrajino dvajsetega stoletja in seveda moža, ki naj se ponesel v moderno dobo elektrike – Nikolo Tesla.

Že imate načrte za prihajajoči festival? Koga si želite povabiti na glasbeni oder?

Seveda! Prve priprave in pogajanja za sodelovanje so že v teku! Sam imam rad zelo različne zvrsti glasbe in bi na odrih prihodnje edicije INmusica želel videti široko paleto glasbenikov. Zaenkrat pa naj imena ostanejo še skrivnost.

Foto: INmusic festival (Filip Bušić, Julien Duval)

Slovenca, ki sta ustanovila windsurf šolo in raziskujeta svet

Tokrat smo vandrali z vetrom in naleteli na Slovenca, ki sta ustanovila windsurf šolo, ki je doma v Sloveniji, a kar tretjino leta preživi na poti po različnih vetrovnih destinacijah po vsem svetu, od tistih malo bližje, do najbolj eksotičnih.

O projektu in načinu življenja windsurferjev, tistih, ki z njima delajo in tistih, ki se udeležijo profesionalnih tečajev, smo se pogovarjali z ustanoviteljema Quiksilver windsurf šole, Nino Tanhofer in Žigom Hrčkom.

Novinarka in psiholog, ki na deski raziskujeta svet

Žiga je sicer doštudiral psihologijo, a si nikoli ni predstavljal dela v pisarni ali šoli. Več let je pomagal ustvarjati razne revije in knjige, saj je bil pri tem delu lahko fleksibilen in si je urnik prilagajal sam. Zadnje čase pa se posveča bolj ali manj samo še vsemu, kar je povezano s surfanjem.

Nina je po izobrazbi novinarka. Še preden je začela windsurfati je delala na radiu, potem se je preselila v svet tiskanih medijev, sedaj pa se ob Quiksilver windsurf šoli nenehno loteva novih projektov. Nekaterih, povezanih s svetom windsurfanja, kot je na primer organizacija Surf festivala, ali pa najde čas za “redno službo”, ki je trenutno v svetu družbenih omrežij in oglaševanja. “Vsekakor pa uživam v nenehni optimizaciji in kombinaciji vseh svetov,” pravi.

Nina in Žiga šolo ustvarjata že enajsto leto, vsako leto priredita po 18 kampov, skupno jih imajo za seboj že 120. Šolo danes sestavlja 15 članov ekipe, ki je na več kot 20 različnih destinacijah po svetu na desko spravila že več kot 3 tisoč tečajnikov vseh starosti. Kako so videti njihovi delovni dnevi?

Kam sega začetek Quiksilver windsurf šole?

Zgodba Quiksilver windsurf šole, kot jo poznamo danes, se je začela pred enajstimi leti v Egiptu, kamor sva se z manjšo skupino navdušenih windsurferjev odpravila po treh letih učenja windsurfanja na hrvaškem Braču. Skozi leta se je obseg windsurf kampov večal in rastla je tudi ekipa inštruktorjev in snemalcev, ki danes šteje že 15 članov in brez katere si ne predstavljava več naše zgodbe. Vsak od njih je nepogrešljiv in dragocen delček tega, kar počnemo.

Koliko dni na leto preživite na deski in kaj počnete tisti del leta, ko niste na vetru?

V zadnjih letih na kampih preživimo skoraj tretjino leta in windsurfamo okoli 120 dni z dobrim vetrom, ko lahko glisiramo. Če k temu dodamo še dneve, ko je veter nekoliko slabši in ga izkoristimo za učenje enostavneših manevrov, smo na deski malo manj kot polovico leta. Kadar ni vetra, je prva alternativa standuppaddling, druga pa organizacija izletov in raziskovanje destinacij ter njihove kulture tudi malo drugače. Med redkimi zimskimi dnevi večina ekipe smuča, deska ali teče na smučeh. Ker se naša sezona z novimi in novimi windsurf kampi na eksotičnih destinacijah vse bolj pomika tudi v zimski čas, pa je teh dni vedno manj.

Na katerih destinacijah izvajate kampe in kje bi si jih v prihodnosti še želeli ustvariti?

V celotni zgodovini smo obiskali mnoge vetrovne destinacije kot so Essaouira v Maroku, Dahab v Egiptu, Tenerife na Kanarskih otokih, Premantura, Bol na Braču ter Viganj na Hrvaškem, Gardsko jezero v Italiji, Sotavento na Fuerteventuri ter Alacati v Turčiji. Danes so naše glavne destinacije El Tur v Egiptu, Vassiliki in Karpatos v Grčiji, Porto Pollo na Sardiniji ter Sidi Kaouki v Maroku, katerim smo dodali tudi dve bolj eksotični destinaciji in sicer Mui Ne v Vietnamu in pa kombinacijo Jericoacoara/Icaraizinho v Braziliji. S tem smo si izpolnili dolgoletno željo, da se windsurf sezona nikoli ne konča in kampi tečejo kontinuirano. V prihodnje bi si morda ponovno želeli obiskati Turčijo, morda še kakšen Grški otok, dodati kakšno destinacijo v Karibih ali pa kak nov kraj za katerega ta trenutek sploh še ne vemo.

Katere so ključne stvari, ki so se spremenile od začetkov do danes?

Trudimo se, da šolo nenehno dopolnjujemo z novimi znanji in tehnikami, glavna ideja učenja pa je bila prisotna že od vsega začetka: delo v manjših homogenih skupinah, učenje teorije na simulatorju ter praktični trening z inštruktorjem, snemanje in obvezna videoanaliza. Danes nam boljši tehnični pripomočki omogočajo enostavnejše snemanje ter boljše videoposnetke. Boljša in lažja lastna windsuf oprema nam omogočata enostavnejše učenje in nenazadnje tudi potovanje. Zaradi vse večjega števila windsurf kampov, ki jih organiziramo letno, smo v bistvu ves čas v pogonu in vedno pripravljeni na nove lekcije.

Kako je videti teden v surferskem kampu?

Da delo poteka čim bolj tekoče, dan pa je čim bolje izkoriščen, običajno delamo po nekem urniku, ki pa je windsurfersko – počitniško ležeren (smeh). Dan se praviloma začenja z jutranjim razgibavanjem ob nežnih tonih glasbe, ki ga vodi katera od naših inštruktoric. Sledijo tečaji, ki jih začnemo z razlago na kopnem ob simularjih, kjer podrobno razložimo vsak element. Sledi praksa na vodi, kjer skupino običajno šestih tečajnikov spremlja inštruktor na vodi, snemalec pa snema z obale. Po končanih tečajih in po počitku je zaželjeno, da se tečajniki ponovno podajo na vodo in vadijo naučeno. Medtem inštruktorji uredijo vse posnetke in jih pripravijo za videoanalizo, ki je običajno zvečer ali zjutraj na tistih destinacijah, kjer začenja veter kasneje. Tečaj je običajno zasnovan na 4 dneh, ki ga večinoma podaljšamo za dodatni dan, če le veter to dopušča. V ostalih dnevih tečajniki prosto srfajo, saj imajo opremo najeto za ves teden, občasno organiziramo kak sup izlet, vmes pa uvrstimo tudi predavanje o opremi. Kljub relativno strogem urniku, smo člani ekipe seveda na voljo tudi izven “uradnih ur” za vsa dodatna vprašanja in nasvete.

Pravita, da jadranje na deski ni le šport, ampak način življenja. Kako drugačno je življenje, če je tvoja pisarna plaža? Je sanjska služba sploh še služba?

Res je. Tega športa ne moremo primerjati z nobenim konvecionalnim ali urbanim športom. Vsaj pri nas ne, saj smo preveč odvisni od vremena. Povezanost z naravo je tu maksimalna in kljub tehnološkem napredku ohranja ta šport nekako prvinski. V času kampov že naša služba poskrbi za dnevno rekreacijo, za interakcijo z ljudmi in za zabavo ter dobro voljo, ki je običajno vedno prisotna tako med tečaji kot med videoanalizami. Edino kar moramo paziti je možnost poškodb – te se ne zgodijo med tečaji ampak v prostem srfanju, ko se tudi inštruktorji sami učimo novih elementov –

ter izpostavljenost soncu, ki je prisotna praktično ves čas. Je to služba? Seveda je. Je odgovorna, držati se moramo urnika, reda, discipline. Vendar pa … Na vsepogostejše komentarje tečajnikov, kako nam je luštno in da imamo sanjsko službo, smo se sčasoma navadili pritrjevati, da je res tako. Če uživaš v tem, kar počneš, lahko resnično verjameš, da si nenehno na dopustu.

Top 3 sanjske surferske destinacije iz prve roke?

Najtežje vprašanje! Pa recimo: Jericoacoara, El Tur in Sidi Kaouki.

Foto: Arhiv Quiksilver windsurf šole

Izkušnje iz tujine: Rusi se izstrelijo domov, Francozi radi zavlačujejo

Tujina ne predstavlja samo možnosti za nepozabna potovanja, temveč tudi vseživljenjske izkušnje, ki jih dobimo, če se tja odpravimo gradit kariero. Odločitev gotovo ni najpreprostejša, a prav vsakomur se s podiranjem meja, najprej v svoji glavi, potem pa tudi s prestopom resnične meje, odpre nešteto možnosti. Na portalu Vandraj bomo predstavljali, kakšne izkušnje dobivajo Slovenci v tujini, in morda s tem še koga spodbudili k novim izzivom.

Štiriintridesetletni Jan Stele trenutno živi v Moskvi, pred tem je bil v Parizu, dve leti delovnih izkušenj pa je pridobil tudi v Sloveniji, torej je več kot odličen sogovornik za primerjavo treh povsem različnih mest in načina dela v njih.

Kdaj si se odločil za delo v tujini, kje delaš in kaj počneš?

Najprej sem dve leti delal v Sloveniji, potem pa sem se odločil za podiplomski študij, enoletni master v Parizu, ki mi je odprl vrata za zaposlitev v Franciji. V Franciji je namreč brez določene diplome, ki ima pri njih veljavo, težko dobiš (dobro) zaposlitev. Na začetku sem delal v finančnem kontrolingu pri energetskem velikanu EDF, po skoraj štirih letih pa sem dobil priložnost za odhod v tujino, v eno od podružnic. Odločil sem se za Moskvo, kjer je bilo podjetje še v start-up fazi in z velikimi načrti za razvoj na področju energetske učinkovitosti. Sam še vedno delam na področju financ, ki pa zajema veliko večji spekter, od razvoja projektov in finančnega modeliranja do notranje kontrole itd. Po treh letih, torej prihodnje leto, naj bi se, vsaj v teoriji, vrnil nazaj na sedež podjetja v Pariz. Bomo videli.

Torej si delal v Sloveniji, potem v Franciji in sedaj v Rusiji. Kako bi primerjal način dela med temi tremi državami? Si najočitnejše razlike opazil že prvi dan v novem okolju?

Razlike so, a ne tako velike, kot bi lahko sklepali po splošno znanih stereotipih in navadah. Če na hitro navedem značilnosti vsake od njih, bi rekel, da se v Franciji največ sestankuje (in zamuja na sestanke), več je tudi klepetov po pisarnah. V Rusiji je v pisarnah bolj mirno, vsak je v svojem svetu, manj je timskega dela, hierarhijo bolj strogo upoštevajo. Tako imam občutek, da se vsak oddelek (in njegov šef) drži precej zase, da bi čim več stvari obdržali pod svojim nadzorom. Tako je tudi kolege težje pripraviti do produktivnega interaktivnega sodelovanja.

Sicer pa je tu še več administracije kot pri nas ali v Franciji in procesi še vedno potekajo prek neskončnega števila papirnih dokumentov z obveznim žigom, ki je ena od najbolj skrbno varovanih stvari na sedežu podjetja.

Tako kot v Sloveniji se tudi Rusi ob 18. uri (ko se pri nas zaključi delavnik) »izstrelijo« domov. Medtem ko Francozi radi še malo zavlačujejo … Zanimivo je na primer, da so družabni dogodki, kot so novoletne zabave, rojstni dnevi, v Rusiji zelo pomembni in skrbno pripravljeni. Vsak na svoj rojstni dan pripravi pogostitev v pisarni, seveda proti koncu delovnika, temu sledi rusko nazdravljanje (brez vodke, a s penino) in krajši govori ter želje. V Franciji tega pri nas skoraj ni bilo, je bil pa v Parizu večji poudarek na vsakodnevnem kosilu, ki je načrtovano vsak dan ob istem času, saj je tudi naša menza za več tisoč ljudi delala le od 12. do 14. ure, medtem ko v Moskvi ljudje jedo, kadarkoli jim ugaja, po navadi zelo na hitro, menza za nekaj sto ljudi pa dela neprekinjeno od 9. do 18. ure.

moskva_IMG_5516

Razgled na Rdeči trg in center iz terase hotela Ritz-Carlton.

Če sam oceniš pridobljene izkušnje z delom v tujini, kaj je tisto, kar si na poslovnem področju najbolj pridobil?

Rekel bi, da prilagodljivost na nova okolja in situacije. Pa seveda izražanje in delo v več jezikih, v multikulturnem okolju. Zdi se mi, da lahko zdaj na težave pogosto kritično gledam z različnih zornih kotov, zaradi tega tudi morda malo bolj objektivno. Delo samo v finančnem sektorju pa se ne razlikuje dosti med državami, povsod se uporabljajo bolj ali manj enaka orodja in prakse.

Je bila tvoja odločitev za odhod v tujino logičen korak ali si imel pomisleke, da bi raje ostal v Sloveniji?

Niti ne. Čeprav sem vseeno kar nekaj tvegal, saj sem pustil dobro službo v Sloveniji in se še zadolžil za podiplomski študij, ki v kriznem obdobju ni bil nobeno zagotovilo za službo, posebej ne za tujce. Ampak meni se je izplačalo in vsekakor bi se še enkrat odločil za isto pot. Prav Pariz sem izbral, ker je tam že študirala punca, pred tem pa sem se bolj nagibal k odhodu na nemško govoreči trg. V Slovenijo pa se še vedno nameravam vrniti, čeprav bo z vsakim letom težje …

Na kaj mora biti pripravljen vsak, ki namerava nadaljevati poslovno pot v tujini?

Na vsakodnevne izzive in prilagajanja, na nerazumljivo administracijo, včasih žal tudi na diskriminacijo (recimo za najem stanovanja v Parizu). Predvsem pa na nove situacije in presenečenja, nova poznanstva in nov način življenja. Vse to ima pozitivne in negativne strani.

IMG_5480

Zime v Moskvi so zagotovo posebno doživetje.

Kaj najbolj zavidaš prijateljem v Sloveniji?

Lahko vprašanje. Predvsem bližino narave, gora, morja. To kljub vsem parkom, aktivnostim in možnostim, ki jih ponujajo velemesta, ni primerljivo. Slovenija je za aktivno življenje pravi raj. A ja, pa delavnik do 16. ure.

V Moskvo po pravo zimo

Ker je Jan v dveh letih življenja v Moskvi dobro spoznal rusko prestolnico, smo ga vprašali tudi, kaj priporoča vsem, ki se bodo v Moskvo odpravili povsem turistično.

–    Zagotovo je posebno doživetje prava zima s prazničnim okrasjem (tu imamo okrašeno večino zime). Posebno lepo je na drsališčih, ki so speljana kot poti po parkih. Priporočam VDNH. Lepo je tudi maja in junija, ko vse začne cveteti in se začnejo dogodki na prostem (parade in podobni dogodki).

–    Priporočal bi tudi pijačo ali večerjo na zgornji terasi hotela Ritz-Carlton s prelepim razgledom na Rdeči trg in skoraj ves center. Po lanskoletni devalvaciji rublja je Moskva postala žepu veliko bolj prijazno mesto in tudi take centralne lokacije niso več pretirano drage.

–    Pozitivno me je presenetila moskovska plaža Serebryany Bor, ki je le dobrih 15 kilometrov oddaljena od centra, dostopna tudi z metrojem. Na reki Moskvi, obdani z gostim gozdom borovcev in celo z malimi peščenimi plažami, je poleti mogoče početi vse od wakeboardinga, wake-surfinga, jetskija itd.

wakeboard

Moskovska plaža Serebryany Bor ponuja številne aktivnosti na vodi.

Foto: Osebni arhiv

Slovenka v Jemnu: Kljub vrvežu človeka preplavi čudovit mir

V današnjem intervjuju bomo zavandrali s Tino Zorman, ki jo je življenska pot ponesla v Jemen in kjer je našla to kar je iskala.

Kaj te je popeljalo v Jemen in kdaj si se odločila, da bo ta dežela postala tvoj dom?

V Jemen sem prvič prišla še v času pisanja dokotorske dizertacije, novembra 2003. Priložnost se je ponudila na hitro. Nekaj mesecev pred tem sem se začela zanimati za delo turistične vodnice pri eni izmed slovenskih turističnih agencij in ponudili so mi raziskovanje nove destinacije, ki bi jo kasneje prodajali.

Prvi obisk Jemna je bil sestavljen iz dveh delov, najprej skoraj štiritedensko raziskovanje dežele, potem pa čez nekaj dni vodenje skupine – čudovita 23-dnevna tura po celinskem Jemnu. V tistem času je bil obisk otoka Sokotre še zelo težak zaradi nedostopnosti (le en let tedensko) in zaradi praktično odsotne vsake turistične infrastrukture na otoku.

Že med pristajanjem aviona so me očarali številni prastari vulkani, med katerimi je stisnjeno mesto Sana’a. Prvi trenutki v Jemnu, ko je bil čas postnega meseca Ramadana, so bili surrealni. Hotel, kjer sva s kolegom prespala, je bil pravljična sanaanska hiška, možiček, ki nama odprl kot velikonosi škrat ovit v čudovito arabsko ruto… Prvi čaj v mafraju, zen ob glasovih muezzina, eni najbolj čarobnih trenutkov v Sani takrat in še danes, ko sončni zahod pričakam v mafraju katere izmed sanaanskih hiš. Preplavil me je nekakšen čudoviti mir, ki me ni zapustil niti na uličnem vrvežu, ki je v času Ramadana pred sončnim zahodom nepopisen. Težko izrazim te občutke, čutila sem, da je to tisto, kar sem iskala.

Čutila sem, da se od te dežele ne bo enostavno posloviti.

Prvo potovanje po deželi, prvo spoznavanje ljudi, prvo srečanje z jemensko mentaliteto, z načinom življenja, kjer preprosto si ti in nič drugega, me je navdušilo. Pred tem sem že veliko potovala, vendar nikoli nisem začutila česa podobnega. Nekaj mesecev po vrnitvi v Slovenijo, sem ponovno šla v Jemen in si pogledala še izjemen otok Sokotra. Čutila sem, da se od te dežele ne bo enostavno posloviti, poleg tega pa je v meni že dozorevala ideja, da s prijateljem narediva turistično agencijo. Jeseni sem se vrnila v Jemen in ostala več mesecev. Agencijo sva postavila, sledilo je intenzivno delo, vmes vodenje, vmes razočaranja, med vsem tem sem spoznala svojega bodočega moža. Takrat sem se z Jemnom že tako okužila, da o bivanju v Sloveniji nisem več razmišljala. Leta 2006 sva se poročila in jeseni začela ustvarjati svojo turistično agencijo Eternal Yemen. Prvi meseci dela so bili najbolj naporni, vmes sem veliko vodila, v meni pa je že rasla deklica Ranya. In tako smo se zasidrali v Jemnu. V Slovenijo sem se vračala vsako leto, nikoli nisem prekinila stikov, ampak sedaj Jemen čutim kot moj dom.

Kakšna je trenutna situacija v Jemnu?

Tega se ne da opisati na hitro. Kot je znano, je bil Jemen napaden 26.3. 2015 in od takrat je v Jemnu vojno stanje. Ne gre za državljansko vojno, ne gre za boj med suniti in šiiti. Jemen ni ogrožal nobene države in se ni vtikal v posle drugih držav. Iz vsega tega sledi, da ni bilo nobenega razloga, po katerem bi bilo treba Jemen kaznovati in ga napasti.

Jemen je bil preprosto napaden. Na območju Jemna se odvija agresija, ena najbolj nepravičnih agresij. Takoj, ko to izrečem, pomislim koliko podobnih agresij se dogaja po svetu, recimo samo v Afriki…

26. marca 2015 je Savdska Arabija s koalicijo arabskih držav napadla Jemen. Uraden vzrok je bil ustoličenje legitimne vlade, katero so skušali vreči uporniki s severnega dela dežele – ti uporniki naj bi bili trn v peti Savdski Arabiji, ker so predstavniki šiitov, podpiral pa naj bi jih Iran. Vse to pa so le poskusi opravičevanja agresije.

Gre za večje stvari, gre za geostrateško politiko velesil, za obvladovanje naravnih virov, ki so v Jemnu (ogromne zaloge nafte in zemeljskega plina) in za njegovo pomembno strateško lego, saj leži ob prelivu Bab al Mandab, ki povezuje Rdeče morje z Adenskim zalivom. Resnica je, da želi Savdska Arabija v Jemnu marionetno vlado, ki bi delala po ukazih Riada, da bi lahko profitirala od jemenskih naravnih bogastev in da bi lahko preko Hadramawta zgradila naftovode in plinovode do Arabskega morja, od koder vodijo poti v celo Azijo.  Savdska Arabija pa odločitev ne sprejema sama. Vsi veste kdo ščiti to jemensko severno sosedo.  O vsem tem bi se lahko pisalo veliko, ampak važno je, kar želim povedati ljudem, je to, da tu ne gre za jemensko vojno, tu ni državljanske vojne, ampak čisto agresijo tujih držav nad Jemnom zaradi ekonomskih interesov.

tina_DSCN9895

Tina v družbi nasmejanih otrok.

In posledice te agresije so nepopisljive, totalna humanitarna katastrofa na vseh nivojih. Zbombardirana je vsa infrastruktura: pristanišča, letališča, mostovi, ministrstva, tovarne, premnoge bolnišnice in šole. V napadih je bilo uničenih tudi ogromno hiš, blokov, kjer so živeli preprosti civilisti. Da je namen zgolj ubijanje je bilo jasno videti, ko so bombardirali velike šotore, pod katerimi se dogajajo poroke, ko so bombardirali bolnišnice, begunske kampe, tržnice opoldne, ko so polne ljudi.

Ker je od prvega dne agresije, Savdska Arabija uvedla tudi ekonomsko in humanitarno blokado Jemna, je onemogočena dostava hrane, zdravil in vsake pomoči. V zadnjih mesecih vsake toliko časa v deželo spustijo avion ali ladjo s pomočjo, vendar to pokrije približno 5% potreb v tistih dneh, vse vnaprej pa je spet pomanjkanje.

Bombe so zadele tudi 26 zgodovinskih spomenikov.

80 % ljudi je lačnih, bojim se pomisliti kak odstotek jih dejansko strada. Dojenčki umirajo zaradi podhranjenosti, kronični bolniki (naprimer ljudje z obolenji ledvic, diabetesom), bolniki s težkimi bolezmi, kot je rak, umirajo z velik hitrostjo, ker ni zdravil. Elektrike že eno leto sploh ni (z izjemo nekaj zadnjih dni, ko se ponekod pojavi za nekaj minut dnevno), ljudje smo na to precej navajeni in mnogi imajo generatorje – ampak tudi generator ne pomaga, če nimaš bencina ali dizla. Zato so ljudje začeli uporabljati sončne celice in Sanaa je v tem pogledu morda najbolj ekološka prestolnica (3 milijone ljudi) na svetu, v celoti na sončni energiji.

Navsezadnje moram omeniti, da so bombe zadele tudi 26 zgodovinskih spomenikov, med njimi muzej v Taizzu, Adenu, Dhamarju,  trdnjavo v Taizzu, tempelj v Baraquishu in Maribu in ogromno zgodovinskih točk na severu Jemna. Določene stvari se bo dalo popraviti, določenih nikoli. Škoda je neopisljiva.

Katere kotičke v Jemnu si po navadi priporočala gostom, da jih ne smejo zamuditi?

STARA SANA’A: Noben obiskovalec Jemna ne bi smel spustiti glavnega mesta Sana’a, četudi je njegov cilj naprimer samo otok Sokotra. Sano preprosto moraš obiskati. Že star pregovor pravi, da to mesto v življenju moraš enkrat videti, pa naj bo pot do njega še tako dolga.

Staro mestno jedro, poimenovano kar “stara Sana”, ali po arabsko “Sana’a al qadima”, je arhitekturni biser, ki ga odlikujejo 4-6 nadstropne stavbe zgrajene iz opek, okrašene z edinstvenimi ornamenti iz gipsa in barvnimi linami za svetlobo. Prav vsaka hiša je unikat. Vzpon na eno izmed sanaanskih hiš v času pred sončnim zahodom in pričakanje zahoda na vrhu, ko se preko cele Sane razpne čudoviti preplet melodičnih glasov imamov, ko zakličejo AllahuAkbar, je nekaj čarobnega.

Posebno doživetje je obisk tržnice v starem mestu, kjer je moč  videti obrtnike vseh vrst, prodajalce vsega kar domačini potrebujejo za življenje. Po zraku se vije vonj začimb, dišav, kadila, sveže pražene kave. Vsepovsod je vrvež, vendar je to prijazen vrvež. Pravzaprav se na tržnici obiskovalci znajdejo v nekem drugem časovnem obdobju, domačini v tradicionalnih oblačilih so kot iz muzeja na prostem; na določenih ulicah z obrtniki se ti zadzi, da si v katerem drugem stoletju. Nič ni nevarnega, ljudje so komunikativni, mnogi ti ponujajo svoje izdelke, vendar niso nadležni. Turisti vedno omenijo kako fino je v Jemnu, ko te ne oblegajo prodajalci na način kot v drugih arabskih državah.

SOKOTRA: V zadnjem času je magnet za turiste edinstven otok Sokotra, ki je prav gotovo eden najbolj nenavadnih končkov sveta. Zaradi nenavadnih rastlin, ki so se oblikovale v tem izoliranem okolju, pozabljenem od ostalega sveta in jih ne moremo najti nikjer drugje, velja za eno naravnih čudes sveta. Poleg tega je otok raj za ljubitelje samotnih plaž, za ljubitelje pohodov, za botanike, geologe in za vsakogar, ki uživa v čudoviti naravi in mu ni mar za hotelsko udobje. Večina obiskovalcev otoka se odloči za avanturistično varianto, s taborjenjem po otoku, kar omogoča tudi najlepše doživljanje otoka. Sončni vzhodi in zahodi v edinstvenem okolju so neprecenljivi in prav vsak dan ponuja drugačen tip nenavadne pokrajine.  Vseeno pa otok lahko obiščejo tudi tisti, ki želijo prespati v hotelu, le izbire ni velike; na otoku je namreč en lep in drag hotel in dva slabša hotela. V naši agenciji organiziramo ture tako za ene kot za druge, pa tudi za VIP goste, ki imajo včasih res posebne zahteve.

JEMENSKE GORE: Jemen ima številne gorske pokrajine, ki se med seboj razlikujejo po tipu gora in kamenin, po rastju, po klimatskih pogojih in seveda po arhitekturi. Težko je reči katera je najlepša. Vsekakor pa so gore, ki so bližje prestolnici bolj aktualne in zato, če je le možno, ljudem priporočamo skok v gore, pa kakšen treking – če imajo malo časa to najlaže naredijo v haraških gorah blizu Sane. V gorah pridejo v stik s prvobitnim življenjem, s prebivalci, povezanimi v plemena in tako lahko obiskovalci spoznajo plemenske običaje, način življenja, način razsojevanja, lokalne plese in podobno. Če imajo srečo, so povabljeni na kakšno poroko ali pa gredo na skupno žvečenje kata ob posebni priložnosti, kot je rojstvo otroka ali prihod iz Meke. Predvsem pa se lahko naužijejo res domače jemenske hrane, kajti restavracij v teh predelih ni ravno dosti, če je sploh kakšna.

Meni osebno je zelo blizu POGORJE BURRA, ki se svojim ozkim grebenom in ostrimi vrhovi zarezuje v modro jemensko nebo. In na najbolj odročnih predelih stoijijo mini gradovi, hiše Jemencev. Pod goro Burra se na vse strani odpira ravnica. Le mislimo si lahko kakšne so morale biti razmere spodaj, da so se prebivalci zatekli tako visoko. To so predeli, v katerih koze srečaš s pohodnimi palicami, vitke domačinke pa nosijo vodo v plastenkah po več sto višinskih metrov visoko v vas.

PUŠČAVA IN HADRAMAWT: Če varnostne razmere to dovoljujejo, vsekakor priporočamo obisk puščave, ki je prvinska in divja in pa obisk vzhodnega dela države, sistema dolin Hadramawt. Predstavljajte si rahlo valovito lunino pokrajino, praktično popolnoma golo, kjer pa ni težko najti fosilov. V to kamnito planoto se zarezujejo doline, sprva nizke, potem pa do 300 m globoke in pogled v nedrje teh dolin je tako čarobnen, da obiskovalci včasih zajokajo. Od sreče, da lahko vidijo kaj tako nenavadnega. Iz blata zgrajene hiške, morda prevlečene z belo barvo, dekorirane s pisanimi vzorci, prebivalci kot izpred nekaj stoletij. Gremo na obisk v vasico, od koder prihaja družina Bin Laden in se naigramo domin z domačini.

Kaj imata Jemen in Slovenija skupnega in kaj je tisto, kar državi tako zelo razlikuje?

Najbolj očitna razlika je to, da je zunanji svet v Jemnu predvsem moški svet, medtem ko se dekleta ne izpostavljajo in njihovo sicer zelo pestro družabno življenje, poteka znotraj hiš, oziroma tam, kjer jih moške oči ne vidijo. Zaradi tega imajo mnogi pri nas veliko predsodkov glede jemenskih žensk. Pa vendar bi morali razumeti drugače.  Jemenske ženske večinoma ne hodijo v službe, vendar v celoti skrbijo za gospodinjstvo: skrb za otroke, kuhanje, pranje, čiščenje. Po kosilu in opravljeni popoldanski molitvi pa so proste, kar pomeni, da imajo od približno treh popoldne čas za druženje s prijateljicami in sorodnicami. Ne hodijo ven po nakupih, ne ukvarjajo se z administracijo, ne iščejo si službe in nimajo psihičnega stresa zaradi službe.  Od kod pride denar, ni njihova skrb, temveč moževa. Slovenske ženske imajo službe, mnoge gradijo kariero, so mamice, opravljajo gospodinjska opravila, povrh vsega morajo biti še fit. Zdaj naj vsak sam presodi kdo je v boljšem položaju ali kdo je pod večjim stresom. Najbrž pravega odgovora ni, ker stvari gledamo iz različnih zornih kotov – z različnimi ozadji, življenjskimi prepričanji in ambicijami. Prav pa je, da se zavedamo, da naše mnenje ni nujno pravilno.

V Jemnu je v vse stvari vpletena vera. Pri nas so ljudje v različnih regijah in v različnih urbanih okoljih različno verni, vseeno pa je vera ločena od ostalega življenja.

Jemenci so zelo navezani na svoje družine, več generacij živi skupaj, medtem ko bi v Sloveniji vsak živel na svoje, ogromno stanovanj pri nas ima le po enega stanovalca. Naš način življenja je seveda neprimerno dražji.  Ko v Jemnu živijo družine skupaj, prihranijo pri hrani, pri stanarini, vedno je nekdo, ki skrbi za starejše in nekdo, ki skrbi za otroke. Ko se pojavi problem, niso sami, vedno je ob njih družina. Glede na ekonomsko situacijo je njihova povezanost prav ključna za preživetje. Ampak, če samo malo pomislimo, kako je bilo pri nas pred recimo 70 leti, vidimo da je bilo podobno. To pomeni, da smo mi le v času naprej, sicer ni posebnih razlik. In ravno to je glavna lastnost Jemna, da živijo zelo tradicionalno, navkljub vsem modernitetam, ki pridejo v državo.

Ko se pojavi problem, niso sami, vedno je ob njih družina.

Medtem ko Slovenci (in ostali Evropejci) varčujemo, imamo razne pokojninske in druge sheme, nas skrbi za prihodnost, Jemenci ne razmišljajo o tem, temveč živijo za danes. Prihodnost je v božjih rokah. Ta način življenja pa ni povezan le z vero, temveč tudi z burno zgodovino Jemencev, polno vojn ali manjših spopadov. Prav zato so se naučili živeti ta trenutek in sedaj. Zavedajo se, da ni nič samoumevno, zato so veseli, če imajo osnovne stvari: zdravje, družino, otroke, delo za preživetje. Če imajo to, so srečni.

Jemenci niso navezani na materialne stvari, za razliko od premnogih Slovencev. V Sloveniji je konzumerstvo v porastu, ne vem kdaj se bo to umirilo. V Jemnu je nekaj stvari, ki so statusni simboli, kot npr. avto ali kvaliteta jambiye (zakrivljenega noža).  Vse ostalo ni pomembno, mislim da prav zato, ker so tako pogosto izkusili kako je izgubiti vse, se prisiljeno izseliti, izgubiti družinske člane.  Ko pa imajo nekaj več, to z veseljem zapravijo zase, si privoščijo. Če gredo na potovanje, ne varčujejo na poti, ne preiščejo množice hotelov, da bi bilo kar ceneje.

Jemenci imajo zelo močan nacionalni ponos, kar ne bi mogla reči za Slovence.

V današnjem času, ko je v Sloveniji vse polno afer, umazanosti politike ipd, vidim, da so stvari zelo podobne kot v Jemnu, le da so pri nas zavite v celofan z imenom Evropa in so zato bolj zakrite.

Kaj je po navadi obiskovalce Jemna najbolj presenetilo in očaralo?

Jemen nikogar ne pusti ravnodušnega. Prav vsak v deželi najde kaj, kar ga očara, tudi najbolj zahtevni gostje. Vseeno lahko izpostavim  nekaj stvari, katere turiste najbolj očarajo: ljudje, prečudovita narava in arhitektura ter edinstvenost otoka Sokotra.

Obiskovalci Jemna so vedno najbolj navdušeni nad vsesplošno prijaznim jemenskim narodom. Ne gre le za “welcome” na vsakem koraku ali za nasmehe in povabila na kosilo, na čaj, kjerkoli si, ne gre le za ponujanje narkotične rastline qat. Gre za nenarejeno prijaznost, ki jo izžarevajo, za veselje, ko srečajo tujega človeka, za veselje, ko se lahko s kom pogovarjajo, za spontano igrivost, ko se igrajo z otrokom, katerega prvič vidijo, za veselje ženina ali neveste, ko se nenapovedani tujci pojavijo na njihovi poroki, za srečo v očeh, ki jo vidiš, ko sprejmeš njihovo povabilo, da vstopiš v njihov dom.

Gre za njihovo brezkompromisnost, ko je treba braniti čast, gre za njihov pogum, ko je treba braniti domovino, gre za njihovo sprejemanje usode, ki jih neštetokrat tepe, gre za njihovo ljubezen do rodne zemlje, gre za nek notranji ponos, ki ga imajo in raje umrejo, kot da se ponižajo.

Gre za njihovo notranjo moč, za tradicijo, ki jo nosijo v sebi in je ne morejo pregnati niti vse novodobnosti, ki so prišle v deželo. Vse to obstaja, uporabijo če želijo, vendar to ne bo zmotilo njihovih navad. Mi si lahko mislimo karkoli, mi lahko kritiziramo in jim dopovedujemo, da nekaj ni prav in oni vse to poslušajo, slišijo in spustijo naprej. Na nek meditativen način. Če jim je všeč, to privzamejo, če ne, pač ne. In zato se nikomur ne opravičujejo, zato nimajo slabe vesti, mirno vodijo svoje življenje naprej. Je to trmoglavost, je to trdoglavost? Ali je to moč naroda, povezanost s svojimi koreninami? Kdor ima močne korenine, ne propade hitro in zato se za Jemence ni treba bati.

Delujejo skupinsko, ne posamično. Vse je naše, ne moje, tudi doma, glede hrane ali oblačil. Če nekdo v družini nekaj zna, tega ni treba znati ostalim članom, oni obvladajo kaj drugega. Skupinska energija, skupinsko reševanje problemov, plemenska povezanost, vse to navdušuje ljudi.

Težka zgodovina Jemna, polna vojn, je oblikovala njihov karakter, hkrati pa je ljudi naučila o minljivosti vsega in da je treba biti hvaležen za vsak trenutek, ko si na tem svetu. Nič ni samoumevno. Komur se rodi zdrav otrok, se preprosto zahvali bogu, kajti zdravje ni samoumevno, tega se zavedajo. V bistvu je vse tako preprosto, čar je v tem, da je tako vedno bilo in se tega niso pozabili zavedati. Zdi se, kot da smo v Evropi v rastoči blaginji pozabili na osnovne vrednote in ljudje iščejo vedno nove in nove izzive, da bi se zapolnili, da bi bili srečni. V bistvu pa se to nikoli ne neha in srečo vedno iščejo. Oni pa se je zavedajo. Za naše pojme imajo morda statično življenje, pa vendar je kljub revščini povprečen Jemenec morda bolj srečen od povprečnega Slovenca.

Vse je naše, ne moje, tudi doma, glede hrane ali oblačil. Če nekdo v družini nekaj zna, tega ni treba znati ostalim članom, oni obvladajo kaj drugega.

Enkratna in raznolika narava z unikatno arhitekturo, smiselno postavljeno v prostor: Jemen je pravzaprav paleta čudovitih pokrajin, od različnih tipov gora, kjer živijo plemenski možje, do živahnih mest Taizz in Aden, do vroče ravnice ob Rdečem morju, ki je prava “Afrika”, do puščave s vojimi beduini, do vročega Hadramawta, lunine pokrajine s prečudovitimi vadiji, kjer se življenje odvija počasi, mnogo počasneje kot v živahni Sani, kjer najdeš ljudi s celega sveta. Južna obala skriva prečudovite plaže, ki čakajo na boljše čase, ko jih bodo obiskovali turisti. Seveda je pa nekaj čisto svoje, čisto posebnega otok Sokotra.

Pravljične prarastline, ki se nahajajo predvsem na otoku Sokotra. Gre resnično za prarastline, ki so sicer izumrle drugod po svetu. Zaradi izoliranosti, pa so se iz njih razvile nove nenavadne rastline. Zato je otok Sokotra raj za botanike in biologe; pa ne samo za njih, temveč tudi za geologe, speleologe (na otoku je veliko kraških jam). Ker imajo čisto poseben jezik, ki je zelo podoben starim, že izumrlim južnoarabskim jezikom, je to prav poseben izziv tudi za jezikoslovce. Zaradi zelo raznolike in prečudovite narave, zaradi čudovitih neokrnjenih plaž, pa je magnet za vsakogar, ki ima rad naravo, predvsem pa za tiste, ki želijo uiti masovnemu turizmu. Svoj raj so na Sokotri in arhipelagu našli tudi potapljači in pa ribiči, tisti za pravi hard fishing.

Kakšna hrana je na jedilniku v Jemnu?

Z nekaj besedami bi jo lahko opisala kot preprosto, zdravo, polno super živil, vsekakor pa ni zelo pestra.

Za zajtrk in za večerjo Jemenci najraje jedo FASULIYE: nekakšen prebranac, izredno okusen, z več ali manj omake in čudovitimi začimbami med katerimi prevladuje kumin. Lahko ga pripraviš iz vsake vrste fižola ali boba. Pogosto jedo umešana jajca BEYTH, pripravljena s čebulo, paradižnikom in seveda nepogrešljivo mešanico začimb.

Vse to obvezno spremlja okusna omakica, imenovana SAHAUK, narejena iz paradižnika, ki je najboljša, kadar paradižnik speštaš s kamnom, na kamniti plošči, kot so to počeli včasih. Lahko dodaš še sveži sir, peteršilj, morda česen ali feferon, pač po želji.

Zraven jedo okusen jemenski kruh. Pravzaprav so jemenci pravi mojstri kruha. Pri moževi družini delajo velike, okrogle, 1 cm debele kruhe HOBS –kot v vsaki hiši. Pogosto mama naredi vzhajanko HAMIRO, včasih trše kruhke DAMOL, včasih kruh iz lečine moke BILSEN , včasih hlebčke KUDAM. V trgovini prodajajo RUTI-paličast kruh. Turisti pa si najbolj zapomnijo kruh, ki spominja na ogromne velike palačinke iz listnatega testa, imenovan RASHUSH. Skratka možnosti je veliko, vsak ima drugačen okus.

Najpomembnejši obrok dneva pa je vsekakor kosilo. To pa zato, ker popoldne žvečijo kat, rahlo narkotično rastlino in učinek žvečenja ne bo popoln ali dober, če boš žvečil na prazen želodec. Ker želijo čimprej žvečiti, je v mnogih družinah kosilo zelo zgodaj, že ob pol dvanajstih. Obvezen del vsakega kosila so RIŽ, omaka SAHAUK, TABEEH (krompir kuhan v paradižnikovi omaki) in SALTA. Salta je kot nekakšna enolončnica, narejena v kamniti posodi, ki jo do vročega segrejemo, dodamo krompir, okro ali kako drugo zelenjavo (pogosto dodajo veliko drobnjaka in zelišč), zalijemo z juho, dodamo pekočo omakico, čez pa damo peno, narejeno iz začimbe grško seno: HELBA. To se potem uživa tako, da košček kruha pomočiš v to mešanico in zaužiješ. Salta je torej tipično jemenska jed, ki jo je lahko jedo tri osebe ali pa deset eseb. Količina je ista, le kruha pojedo več.

Kdor si lahko privošči meso, je na meniju kosila kuhan ali pečen piščanec, lahko tudi govedina ali ovčka.

Večina družin pa še vedno dela tipične, stare jedi, na osnovi žitaric, ki so jih uživali v preteklosti, ko še niso uvažali riža, konzerviranega fižola ipd. ASEED je močnata jed, po okusu spominja na žgance, le da je vse skupaj masa in ne kroglice. Jedo ga lahko z juho, medom ali kislim mlekom. Pogosto jedo tudi kuhano proso HAREESH, ki je najboljši prav, ko ga pomakaš v mešanico medu in gheeja. Zelo močna jed je SOUSSY, narejeno iz veliko jajc, maščobe in testa za kruh. Osvežilna jed je SHAFOOT, kjer gre za nekaj velikih palačink, ki jih namočijo v jogurt, kislo mleko, ali mešanico jogurta in mleka, v katero umešajo različna zelišča in začimbe.

Kako si se kot ženska vključila v okolje in vsakodnevno življenje?

S tem nisem nikoli imela problemov. V deželo sem prišla preko turizma, kot vodnica, kar je pomenilo, da imam glavno besedo na turah, seveda v sodelovanju z glavnim voznikom in/ali lokalnim vodičem. Tu je bilo potrebno ujeti pravo mero, da sem lahko imela avtoriteto, nisem pa izpodbijala njihovega ponosa in ugleda. Včasih je prišlo do konfliktnih situacij, vendar nikoli do večjih. Probleme sem skušala takoj razčistiti, najbolj sovražim laži in od ljudi, ki so o meni širili neresnice sem se umaknila. Kasneje, ko sem večji del dela bila v sami organizacij, v agenciji in ne več toliko na turah, sem se vsemu temu več ali manj izognila, kajti stvari s šoferji, vodiči je urejal mož ali drugi sodelavci.

V moževo družino sem še pred poroko prišla kot moževa sodelavka. Večkrat so me povabili na kosilo, kasneje pa je moja tašča, ki je zlata ženska, vztrajala, da sem tam tudi na večerji. Tako so me že precej spoznali, predno sva se z Waleedom odločila, da se poročiva. To so sprejeli mirno, posebnih pogajanj ni bilo treba, saj je mojemu možu umrl oče, moj mož pa je bil potem najstarejši v družini. Seveda je moral “na zagovor” k stricem, vendar jih je postavil pred dejstvo in so to morali sprejeti.

Z možem sva spontano začela živeti precej podobno kot bi v Sloveniji.

Jemenskega družabnega življenja se udeležujem toliko, kolikor mi paše in kolikor mi dopušča čas. Na ženska srečanja ne hodim pogosto, včasih pa vendarle. Prav tako ne žvečim pogosto kata z možem in prijatelji – razen takrat ko žvečimo s šoferji in vodiči – pred turami, takrat ob katu predelamo vse detajle bodočih potovanj.

Z možem sva spontano začela živeti precej podobno kot bi v Sloveniji. Jaz se vozim po svojih opravkih s svojim avtom, srečujem turiste, svoje prijatelje in prijateljice, grem delat na računalnik v internet cafeje (ker je elektrika). On gre z drugim avtom po svojih opravkih. Včasih žvečiva kat skupaj, večinoma pa ne. Vseeno pa so njegova žvečenja s prijatelji krajša kot bi morda bila, če bi bila jaz Jemenka – nekako ob šestih smo vsi doma in se družimo.

Vse skupaj ne bi bilo mogoče, če moževa družina ne bi bila, kot je: izjemno tolerantna. Oni so vsi zelo verni, vendar je to vera, ki jo imajo v srcu in je ne vsiljujejo drugim. Nikoli ne komentirajo mojega načina oblačenja in obnašanja in mi ničesar ne vsiljujejo. Seveda spoštujem določena pravila, kot na primer, da imam pokrito telo, da na primer ne nosim prekratkih majic ipd. Ni mi treba pokrivati las, tega od mene niso nikoli zahtevali. Ruto uporabljam kot modni dodatek, okoli vratu, včasih pa si jo zavežem na glavo, vedar na svoj način.

Tako, da lahko v Jemnu žvim na način, ki ni tako zelo drugačen od Evrope, vsekakor je to način, ki mi ustreza in se v njem dobro počutim, to je glavno.

Ali načrtuješ odhod nazaj v Jemen?

Vsekakor. Kot sem že omenila, se sedaj bolj doma čutim v Jemnu. Trenutno smo v Sloveniji toliko časa le zaradi vojne, sicer pridemo za mesec ali dva, med poletjem. Naš dom je tam, kužek, hiša, avti, knjige, vse kar pač imaš. V Slovenijo smo prišli z računalnikom, nekaj Ranyinimi učbeniki in oblačili. Vse otroške stvari, ki jih nismo vzeli, so sedaj premajhne.

Pogrešamo tamkajšnji način življenja, umirjenost, ignoriranje skrbi zaradi malenkosti. Kljub temu, da je v deželi sto stvari, ki gredo narobe, je magija dežele tista, ki prevlada. V Jemnu se vsi znajdemo na različne načine. Marsikdaj, ko sem v Jemnu, si rečem, če bi bila v Sloveniji, bi pa počela to in ono. Ko pa sem tu, se itak mnogih teh planov ali misli ne lotim. Torej je pogrešanje bolj igra uma, ki nam nagaja. Ko veš, da je neka stvar dosegljiva, te ne zanima več. Ko si v Jemnu in se ti zdi nedosegljiva, si je želiš. Skozi leta sem to ugotovila in tako mnogih stvari v Jemnu ne pogrešam več.

Po enem letu šolanja v Sloveniji, pa priznam, da sem pričakovala več.

Ko sta otroka hodila v jemenske šole z bodisi angleškim ali ameriškim programom, sem našla te in one napake, ampak na splošno je bilo v redu. Po enem letu šolanja v Sloveniji, pa priznam, da sem pričakovala več. V Sloveniji je večji poudarek na detajlih, v Jemnu na širini. Najbolj me je motilo dejstvo, da deklica v tretjem razredu ni imela tujega jezika. Halo, pa kje živimo? V Jemnu jemenska šola z angleškim sistemom poučuje vse predmete v angleščini, poleg tega imajo tri predmete v arabščini, zraven imajo pa na eni šoli kitajščino, na drugi francoščino. V 1. razredu in tudi že v KG2-kot mala šola. In to ni nič težkega. Če otrok posluša od majhnega in ogromno fraz in besed dobi skozi pesmice, me ne bo nihče prepričal, da je to za otroka naporno. Pri svojima otrokoma sem videla, da sploh ni nič naporno, ampak sta bila nad tem navdušena. Prav žal mi je za šolsko leto v Sloveniji brez angleščine, fantek jo je sicer imel (na nekem nizkem nivpoju), deklico smo pa vpisali na nek tečaj za 300 evrov, ki pa ni bil vreden tega denarja (glede na resource, ki obstajajo, bi v okviru šole lahko otroci dosegli mnogo več).

V Jemnu otroci nimajo na voljo 30 dejavnosti, jih imajo le nekaj, ampak kvaliteta pri le teh je dobra. Sana’a je veliko mesto, kosmopolitansko mesto, vse živo se najde, le informacije niso takoj pri roki. Povprašati moraš naokoli, pa potem marsikaj najdeš.

Tudi če izgubiš svoj stalni posel, kot smo imeli mi turizem, še vedno lahko počneš s svojimi znanji to in ono. Pri ogromni brezposelnosti, ki jo Jemen ima, ljudi ne omejujeo s predpisi, za preživetje jim dovolijo, da na primer na cesti prodajajo stvari, da služijo z majhnimi uslugami itd. In tako večina lahko preživi, pa še ljudje si medseboj zelo pomagajo.

Foto: Tina Zorman

Intervju: glasba sveta z Žigom Murkom

Od orkestra do hiphopa, od klasičnega klavirja do underground zvokov. Žiga Murko je glasbeni multipraktik, ki osvežuje in bogati slovensko glasbeno sceno z jazz, progresivnimi in alternativnimi urbanimi zvoki. Za njim je prehojena dolga karierna pot, tako po svetu kot med glasbenimi žanri. Jazz pozavnist, producent in skladatelj je svoj talent pilil in nadgrajeval v evropskih in ameriških mestih, rezultat pa je njegova bogata diskografija, polna presenečenj, novih zvokov in kulture, v kateri nemalokrat najde navdih. Trenutno se navdušujemo nad njegovo zadnjo ploščo Event, kmalu pa ga bomo lahko v živo poslušali tudi na Ljubljanskem Jazz festivalu, ki se začne 29. junija. Preden se ponovno vrne v tujino, smo ga ujeli v Ljubljani, kjer smo se pogovarjali o glasbi, študiju v tujini in še marsičem.

Glasba te spremlja že leta, skoraj desetletja. Kdo te je navdušil zanjo in kdo je najbolj vplival nate kot glasbenika?

Glasbo sem se začel učiti pri šestih letih na glasbeni šoli v Piranu. Moj prvi inštrument je bil klavir, po osmih letih študija pa sem si želel spremembe in se odločil nadaljevati svojo glasbeno pot z učenjem pozavne. Veliko dobre glasbe sem spoznal preko očeta, ker je bil tudi sam zelo dober pozavnist in velik ljubitelj glasbe. Veliko sem se naučil od profesorjev pri katerih sem se izpopolnjeval, kot so Iztok Babnik, Albert Kolb in Branimir Slokar, če naštejem le peščico na področju klasične pozavne. Pri zgodnjih letih sem začel poslušati tudi jazz, ki je zelo vplival na moj pogled in kasnejši glasbeni razvoj. Zelo velik vtis so name pustili Miles Davis, Wayne Shorter, Weather report in John Coltrane.

Po končanem konservatoriju v Sloveniji si študij nadaljeval na Nizozemskem. Zakaj Rotterdam?

Spoznal sem Denisa Beganoviča – “Kiki-ja”, ki me je še dodatno navdušil nad jazz pozavno. Kratek čas je tudi sam študiral v Rotterdamu in mi dal kontakt za tamkajšnjo šolo CODARTS, ki slovi po odličnih pedagogih za jazz pozavno, kot je Bart van Lier. Ključna prelomnica je bila odločitev za študij jazza. Takrat sem se preselil v Rotterdam kjer sem spoznal glasbenike od katerih sem se veliko naučil, med drugim bobnarja Dre-ja Hočevarja s katerim redno sodelujem.

Navdih si nato našel v New Yorku. Zakaj ima to mesto na umetnika tako močan vpliv, kako si ga doživel kot ustvarjalec?

New York ima bogato glasbeno poreklo. Od zlate dobe swinga in big bandov, do iznajdbe be-bopa, nato cool in modalni jazz in nazaj v hard-bop v 60-tih. Istočasno so se razvijale nove oblike eksperimentalne improvizirane glasbe, free jazz ter kasneje fuzija rocka, funka in to vse na področju jazza, kaj šele ostale glasbene zvrsti, ki so ravno tako raznolike. Razvidno je, da stik različnih kultur in sobivanje le teh razvoj glasbe bistveno pospešuje. Osebno sem se že od malih nog spraševal, kako je živeti v takem mestu in ko sem imel prvič priložnost obiskati New York, v poznih devedestih, mi je bilo jasno, da je to mesto, ki mi je pisano na kožo.

V tvoji glasbi lahko slišimo veliko hiphopa, je to vpliv New Yorka?

Hiphop ravno tako izhaja iz ulic New Yorka in je v zadnji dekadi prerasel v globalni fenomen. Hiphop je zelo širok pojem in predstavlja specifično kulturo, osebno pa se me je pa najbolj dotaknila produkcijska plat ustvarjanja, ki diktira kako stvar zveni.

Kaj pa Los Angeles, je tamkajšnji lahkotnejši vibe kaj spremenil tvoj stil glasbe?

Ja, priznam. Sem iz obale in imam rad sonce. (smeh)

Verjetno se življenje in ustvarjanje v različnih mestih precej razlikuje. Se je bilo po vseh teh izkušnjah težko vrniti v Slovenijo?

Ob prihodu nazaj v Slovenijo imam vedno že izdelan plan, tako da večino časa preživim v studiu. Možnosti koncertiranja in povezovanja z novimi ljudmi je v Sloveniji namreč bistveno manj.

Je tukaj dovolj podpore za glasbene ustvarjalce, bi lahko ustvarjal samo v slovenskem prostoru?

Nekaterim to sigurno uspeva. Osebno menim, da bi bilo lahko podpore v določenih sektorjih več. Ravno tako bi se glasbeniki morali več povezovati in organizirati predavanja, delavnice, dogodke, na katerih bi predstavljali nove projekte ter vzpostavili nivo dialoga, kaj glasba pomeni kot znanost, kot umetnost in nenazadnje kot zabava.

Kako pa bi komentiral jazz sceno v Ljubljani? Je dovolj dinamična, kakšna je slovenska publika?

Zadnja tri do štiri leta odkar sem aktiven večinoma v produkciji originalne glasbe, nisem več toliko prisoten na področju Ljubljanske jazz “scene”, zato težko komentiram. Sigurno je na področju jazz delavnic veliko več možnosti kot šest let nazaj, vendar pravega jazz kluba še vedno nimamo. Ravno tako nimamo festivala izključno slovenskega jazza in improvizirane glasbe, kot je bil na primer festival Boben in Lajna v letih 2011 in 2012, tako da tukaj se da še veliko narediti.

Smo pri nas vajeni slediti trendom, sprejemamo novosti? Kako ustvarjaš ti, slediš nekim smernicam ali ti je bližje sodobna improvizacija?

V Slovenijo pridejo trendi z nekaj letno zamudo in kadar pridejo, so vsi navdušeni, kot da je to nekaj novega in izjemnega, čeprav je večina takih ustvarjalcev uspešno ali tudi manj uspešno prevzela ali prekopirala metodologijo in estetiko umetnikov, ki so trenutno popularni oziroma v tujini že zamirajo. Od drugih producentov in glasbenikov me morda loči prav moja izkušnja v New Yorku ter kasneje v Los Angelesu, kjer je taka glasba doma. Pri snemanju albuma “13” v New Yorku so bili v zasedbi večinoma starejši glasbeniki z veliko več izkušnjami, kot sem jih imel takrat jaz in to je še zvišalo moj nivo in način igranja ter dojemanje glasbe. Osebno sem pogosto skeptičen do novejših trendov, vendar me zanimajo in jih pogosto tudi analiziram. Priznam pa, da se me ob koncu dneva najhitreje dotakne glasba izpred 30-40 let.

V prvih dneh julija te lahko spremljamo v solo izvedbi na Jazz festivalu v Ljubljani. Kaj lahko pričakujemo?

Mislim, da me od ostalih producentov tega žanra loči moj specifičen sound, za katerega je značilna uporaba starih cenenih samplerjov, semplanje z vinilnih plošč in presnemavanje materiala čez audio in VHS kasete. K moji drugačnosti doprinese tudi igranje pozavne in nekoliko eksperimentalen ter eklektičen pristop k produkciji, kar bo še dodano izrazito v novih skladbah z EP-ja, ki nosi naslov Nautilus in, ki ga bom premierno predstavil na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana.

Na ljubljanskem festivalu se torej zagotovo vidimo, katere klube pa bi priporočil našim bralcem, ki potujejo v New York, Rotterdam, Los Angeles? Kam po najboljšo jazz izkušnjo, kam po sproščeno vzdušje?

V vseh treh mestih lahko najdemo veliko dobre glasbe. Če se nahajate v Los Angelesu, priporočam Low end Theory za dobro dozo beatov in elektronike. Za pravo jazz izkušnjo obiščite Village Vangurad v New Yorku. Če pa se potepate poleti po Evropi in ste pristali v Rotterdamu ravno ob pravem času, priporočam obisk največjega Jazz festivala na planetu – North Sea Jazz. Ob drugačnem slučaju pa lahko zavijete v coffeeshop “The 4 Floors” za sprostitev. 🙂

Foto: Dino Kužnik

Intervju: V Kolumbiji ni kraja, ki ne bi navdušil

Kolumbija je zagotovo ena izmed bolj zanimivih izbir za popotnike. Prekrasna narava, odprti in topli ljudje ter ples in zabava. Bi lahko destinacija ponujala še boljšo sprostitev? Po Kolumbiji sta se pred nekaj meseci potepali PR-ovki Sara Nunič Klun in Melita Gulja. Zdaj, ko so vtisi že dodobra zasidrani, smo se o tej čudoviti državi pogovarjali s Saro.

Pravi, da se bo v Kolumbijo zagotovo vrnila, če pa se tja odpravljaš tudi ti, so njeni vtisi obvezno branje.

Kdaj sta z Melito šli v Kolumbijo in koliko časa sta si vzeli za to potovanje?

Že konec jeseni sva se pogovarjali, kako super bi bilo, če bi lahko zimo presekali s poletnimi temperaturami. Potem sva kar spontano začeli brskati po spletnih straneh, ki ponujajo poceni letalske karte v eksotične kraje. Tja sva se odpravili v začetku februarja, vrnili pa prve dni marca, vse skupaj sva potovali približno tri tedne. Vsekakor premalo časa, da bi v lahko v celoti videli in zaužili lepoto pokrajine, ki jo Kolumbija ponuja.

Zakaj ravno Kolumbija, kaj vaju je prepričalo?

Kolumbija je prišla povsem spontano. Pred tem je bila v igri Azija. Za Kolumbijo sva se potem odločili zaradi poceni letalske karte – cena je bila res smešno nizka, našla sem namreč error fare ponudbo, kjer je povratna karta stala nič več kot 350 evrov. To je nekako prevladalo in v eni uri po najdeni ponudbi sva kupili letalsko karto. Potem pa se je šele začelo odkrivanje same Kolumbije. Vedela sem, da ima Kolumbija čudovito naravo, to je ostalo v spominu še iz srednješolske geografije. To je pa nekako vse. Pred tem se kaj dosti nisem ukvarjala s samo državo, niti Melita je ni dobro poznala. Obe pa sva si želeli potovati po državi, ki ni prepolna turistov, kajti že od nekdaj sem privrženka potovanja po lokacijah, ki ti še dajejo občutek pristnosti. Kolumbija je bila točno to! Želeli sva si videti naravo, plavati v karibskem morju, se učiti salse od domačinov in občutiti utrip kolumbijskih velemest.

10620111_10154152544807784_8682580921982356351_o

Je k izbiri kaj pripomogla tudi priljubljena serija Narcos?

Moram priznati, da je z Melito z namenom nisva želeli videti pred potovanjem, saj nisva želeli dobiti napačne predstave o državi. In vesela sem, da je nisem videla, ker je Kolumbija veliko več, kot spomin na Pabla Escobarja in drogeraške kartele.

Pa so še kje vidne sledi slavnega Pabla Escobarja?

Sledi so seveda vidne, saj je Escobar obvladoval vse gospodarske in politične niti. Sicer pa Escobar nekako še vedno živi po svoji smrti v spominu Kolumbijcev, nekateri ga poveličujejo, večina (vsaj tistih, ki sem jih srečala na potovanju) pa do njega kuha zamero, saj je Kolumbiji dal prizvok diskonta drog in center kriminala. Odnos do Escobarja je mešan, zavedajo se, da ga ne bodo nikoli povsem izbrisali iz svoje zgodovine, vsekakor pa si ne želijo, da bi se njegova zgodba kadarkoli ponovila.

IMG_8693

Je Kolumbija varna država za potovanje?

Sama sem jo izkusila kot varno, je pa seveda zelo priporočljiva mera previdnosti. Na potovanju se z Melito niti enkrat nisva obremenjevali s tem, kaj vse bi se lahko hudega pripetilo, bolj sva se osredotočili na samo doživetje. Naj omenim, da sva se na potovanje odpravili povsem brez načrta, kam točno bova šli, rezervirani sva imeli le prvi dve nočitvi, nato pa sva se ravnali po nasvetih domačinov in ostalih backpackerjev – kater kraj priporočajo, katere prevoze, prenočišča … Razen okvirnega načrta, ki sem ga omenila prej, nisva vedeli, kje točno bova potovali.

Kaj je nate naredilo največji vtis na celem potovanju?

Narava in ljudje. Narava je nepopisno lepa, iz kraja v kraj, kjer sva potovali, je bilo lepše. Pa saj so velika mesta tudi zanimiva, ampak potrebuješ kar nekaj dni, da jih lahko obvladaš. Po nekajdnevnem raziskovanju džungle sva prispeli v Medellín in je bil kar precejšen šok preklopiti iz naravne džungle v mestno. Ljudje pa so čudoviti, v spominu mi je ostalo to, kako srečni so, ne glede na to kaj počnejo, koliko imajo za preživetje. Obožujejo življenje in salso, salso pravzaprav že dihajo, začutiš jo v njihovih porah. Ljudje živijo v trenutku in se ne obremenjujejo s prihodnostjo, ki je pet let stran, niti ne preteklostjo, ki je tako ali tako ni več. Veliko se smejijo in znajo laskati.

173

Obiskali sta tudi zanimiv park Tayrona. Kako je bilo tam?

Bili sva v parku Tayrona in srečali tudi domačine. Nisva sicer imeli veliko stika z njimi, so pa vsekakor zanimivi. Park Tayrona je čudovit, tako plaže kot rastlinje, no je pa ogromno mrčesa. Lahko rečem, da sem za čas potovanja namesto dezodoranta uporabljala kar repelent za komarje. Če ga ne uporabiš na vsake dve uri, si te komarji in mušice takoj privoščijo.

Kakšno kulinariko ima Kolumbija?

Pojejo ogromno mesa: piščanec, govedina in ribe so pri njih na meniju večkrat na dan. Prav tako jajca, bi rekla, da se tam skoraj vsak dan začne z jajci, kot pri nas s kavo. Hrana je precej povezana z zgodovino, morala je biti kalorična in poceni in to je močno vplivalo na današnjo kulinariko. Ulična hrana je zanimiva, ampak je treba biti pazljiv, sama sem namreč dobila okužbo želodca, ko sem si privoščila njihove arepe. Noro dobro pa je sadje, okus je povsem drugačen od tega, ki smo ga vajeni. Mango, lubenica, ananas, banane, melona, pasijonka, kokos … Vse kar si lahko zamisliš, je tam na voljo po smešno nizkih cenah. Kar pa se tiče pijače, je zares dober njihov rum. Presenečena pa sem bila nad ponudbo kave, ta je namreč precej osiromašena. Kolumbijci nimajo kulture pitja kave, kava je le za izvoz in le redko najdeš kavarno, v kateri si privoščiš močno črno kavo.

11

Kateri kraji so must see v Kolumbiji?

Vsekakor Cartagena, Islas del Rosario, San Andres, Cali, Guatape, Medellín, Bogota, park Tayrona … Ob naslednjem obisku Kolumbije (predvidoma naslednje leto) pa vsekakor obiščem še katerega drugega. Lahko rečem, da ni kraja, ki te v Kolumbiji ne bi navdušil, je pa prevoz zelo zanimiv in včasih ne preveč zanesljiv.

Kako sta potovali po Kolumbiji?

Preizkusili sva skoraj vsa potovalna sredstva, ki jih Kolumbija ponuja (čoln, notranji leti, avtobus, taksi, tuc tuc …). Taksiji so super. Izredno poceni in dobiš ga na vsakem ovinku. Pri prevozu po velikih mestih res nisva varčevali, ker nisva želeli zgubljati preveč časa in sva vestno uporabljali taksi prevoz. Sva pa imeli tri zanimive izkušnje s prevozi. Ko sva se vračali z otokov (Islas del Rosario), sva se po odprtem morju vozili z majhnim obrabljenim čolnom, za katerega nihče na krovu ni bil prepričan, da nas bo varno pripeljal nazaj na kopno. Če sem kdaj razmišljala o bližnjem srečanju s potopom ali brodolomom, je bilo to takrat. Naslednje prevozno sredstvo je bil avtobus, ki so mu bili že kar nekaj let nazaj šteti dnevi. Nekje na pol poti, sredi ničesar je avtobus ugasnil in le sreča ga je vsake toliko oživela nazaj, da smo prispeli do drugega prevoza. Zadnja zanimiva izkušnja pa je bila s pokvarjenim letalom, na katerega seveda nismo vstopili, nam je pa logistika naredila kar precej zmešnjave. Prevozi v glavnem niso vedno najbolj zanesljivi in povsod je treba v zakup vzeti vsaj pol ure več. Kolumbijci si res niso domači s točnostjo.

IMG_8835

Kakšne so cene? Kaj je najdražje in najceneje pri potovanju v Kolumbijo?

Cene so nižje, prenočišča so poceni, prevozi so poceni, hrana prav tako. Najdražja je seveda voda, ker jo res rabiš na vsakem koraku, poceni pa je sadje, hrana in seveda droge, ki so cenejše kot škatla cigaret (smeh).

In še nasvet glede potovanja v Kolumbijo, ki bi ga delila z vsemi, ki načrtujejo pot tja?

Vzamejo naj si res čim več časa za potovanje, da lahko v popolnosti zaužijejo vso lepoto Kolumbije. Nujen je obisk Calija, ki je prestolnica salse, tam so ljudje neverjetno prijazni, no tudi povsod drugod so. Vsekakor naj imajo s seboj še najmočnejše repelente za komarje, ti so res požrešni. Naj jo obiščejo v februarju, saj je low season in se ni treba otresati raznih turistov, pa še cene so precej nižje. Predvsem pa, naj ne otresejo stereotipov o kriminalu v Kolumbiji, ker je država s kančkom previdnosti vse prej kot nevarna.

IMG_8088

95

2

Foto: Sara Nunič Klun

Blog je Andrejo popeljal do Indije

Andreja Jernejčič je po izobrazbi novinarka, a je svojo strast našla v potovanjih. Sedaj združuje pisanje in destinacije, plod tega pa je blog Adventurous journeys. Z njo smo se pogovarjali o pisanju bloga, o potovanjih in o tem, kakšen je recept za uspešen blog.

V prihodnjih dneh pa bo Andreja na portalu Vandraj z vami delila svoje izkušnje s potovanj. Začela bo s Keralo, indijsko državo, ki jo je tako navdušila, da ji vsak spomin nanjo pričara nasmeh.

andreja_photographer

Kdaj si začela pisati svoj blog o potovanjih?

Blog sem začela pisati dve leti nazaj, vendar nisem bila ves čas aktivna. Prvič sem se malo bolj aktivirala lani, preden sem se udeležile blogerske konference v Španiji potem pa spet letos, ko sem prišla iz Indije. Med tem so mi dvakrat vdrli v blog in takrat izgubila kar precej volje, saj sem imela malo nadzora nad dogajanjem.

Kaj ti pisanje bloga pomeni in kaj želiš preko bloga sporočiti?

Moje glavno sporočilo, ki ga želim prenesti ljudem je, da so potovanja najboljši način za preživljanje prostega časa, izobraževanje, spoznavanje sveta. Prepričana sem, da skozi potovanja postanemo boljši ljudje in prepričana sem, da bi bil svet lepši, če bi ljudje potovali več.

Večina Slovencev nas rado potuje, tudi v otroštvu nas je veliko že s starši spoznalo tujino. A ponavadi nas prav določeno potovanje prepriča, da je smiselno videti čim več sveta. Kdaj in kje si ti doživela ta trenutek?

Tudi sama sem veliko potovala s starši po Evropi. Pred približno desetimi leti so se starši odločili, da vsako leto odidemo v novo državo, kjer še nismo bili. Zame pa je bilo ˝prelomno˝potovanje moje prvo potovanje izven Evrope, ko sem pri 23 letih prvič odšla na Tajsko. Tisto leto je bilo potem kar pestro, obiskala sem kar nekaj držav in odpovedala absolventsko popivanje v Grčiji ter se z ruzakom za 5 tednov podala v Vzhodno Afriko.

Koliko časa preživiš na potovanjih?

Čim več oziroma kolikor mi dopuščata čas in pa predvsem denar. Takole na hitro bi rekla, da sem lani v tujini preživela 60 dni, se pa vsako leto število dni razlikuje in ni neke stalne številke. Upam, da bo iz leta v leto naraščala.

india2

Šteješ letalske lete, države, mesta, destinacije, ki si jih že obiskala?

Ne štejem ničesar, čeprav si vseskozi govorim, da bom preštela lete in milje. Države štejem bolj površno, mislim da jih je bilo nekaj čez 40. Zadnje čase bolj štejem objave na blogu in oglede.

Kam boš šla na naslednje potovanje?

Julija odhajam na blogersko konferenco v Stockholm, oktobra nazaj v Azijo, naslednje leto pa na Novo Zelandijo. To so seveda plani, ki se sproti spreminjajo in dopolnjujejo.

Kam si želiš na potovanje, a bo to moralo še malo počakati?

Trenutno je na čakanju Južna in Srednja Amerika, želim si v Gvatemalo in na Kostariko, pa tudi v Bolivijo, Peru in Čile – so many countries, so little time!  Seveda bi rada bolje spoznala tudi Azijo in se vrnila v Afriko.

????????????????????????????????????

Ali so se tvoja potovanja oziroma dojemanje le teh odkar imaš blog kaj spremenila?

Mogoče ne konkretno odkar imam blog, se pa spreminjajo z leti. Na začetku sem potovala tako, da sem vsak dan ali dva obiskala drug kraj, bila ogromno na poti in na ta način ogromno videla. V zadnjem času raje ostanem več časa na enem mestu, da imam čas spoznati kraj, se družiti z ljudmi in spoznati lokalne navade in kulturo. Odkar imam blog pa iščem place od koder lahko naredim najboljšo fotografijo. Udeležila pa sem se tudi 2 blogerskih konferenc tako da bi lahko rekla, da do neke mere tudi blog narekuje moje destinacije.

V tujini je precej blogerjev, ki na račun svojega potovalnega bloga dobro živijo in vidijo ogromno sveta. Tudi ti si bila že marsikam povabljena prav zaradi svoje platforme. Kaj je ključ do uspeha travel blogerja?

Ni nekega enotnega ključa ali poti do useha. Pri bloganju gre predvsem za 2 stvari. Koliko kvalitetne vsebine lahko ponudiš in kako jo znaš spromovirati. Lahko imaš najlepše fotografije in pisateljsko žilico, a blogov je trenutno na tisoče in dobra vsebina ni dovolj. Treba je znati svojo pokazati pravim ljudem ter jo spromovirati na pravih platformah.

Ali pri pisanju in ustvarjanju bloga slediš svojim željam in slogu ali upoštevaš tudi tisto, kar veš, da bo pritegnilo največ pozornosti?

Iščem neko zlato sredino, ki je vedno nekje drugje. Ljudem želi ponuditi uporabne vsebine pa tudi vsebine, ki so zabavne. Imam seveda tudi notranje boje o tem o čem bi pisala in na kakšen način. Ampak prednost bloga je ravno v tem, da se lahko posvečam vsemu, tistemu, kar si želim in tistemu, kar si želijo drugi.

Kaj si se pri ustvarjanju bloga naučila, največja lekcija, ki so jo dobila?

Največja lekcija je bila, da nikoli ne moremo sto odstotono vsega nadzorovati. Lani so mi namreč dvakrat vdrli v blog in izgubila sem voljo za kar nekaj mesecev, saj nisem vedela, kaj se dogaja in kako naj stvari popravim. Iz tega izhaja tudi, da nič ni zares moje, vsi sledilci na socialnih omrežjih lahko izginejo, če socialno omrežje propade ali spremeni pravila, prav tako lahko izgubim svoj blog, če ne znam poskrbeti za varnost.

????????????????????????????????????

Kakšne vsebine tvoji bralci najraje berejo?

Čeprav gre za popotniški blog imajo bralci najraje vsebine, ki so pisane iz osebnega zornega kota. 20 najlepših kotičkov Malte je videti super ampak so precej neosebni, čeprav so moji najljubši kotički Malte. Veliko več odziva dobim, ko napišem, kakšni so odzivi ljudi, ko se jim predstavim in povem, da sem iz Slovenije in tako naprej.

Kaj si šteješ kot največji uspeh na področju bloganja?

Povabilo v Keralo v Indijo in selfi z ministrom za turizem (haha). Vsako leto turistična organizacija Kerale povabi 30 blogerjev na spoznavanje državice Kerale, je najbolj razvita država v Indiji in čisto drugačne od tipične Indije, kot jo po večini ljudje poznajo. Ah, pa da ne pozabim, v zadnjem mesecu sem iz nekaj sto ogledov prišla na 15 tisoč ogledov v zadnjih 30 dneh.

Foto: Osebni arhiv

Najboljša služba na svetu: stevardesa pri svetovno znani letalski družbi

Vsak dan drugo mesto, danes ena celina, jutri že na drugem koncu sveta, vsak dan novi ljudje in nenehno spreminjanje podnebnega okolja. Sliši se sanjsko! In Nina Puhek, ki je vse to doživela, pravi, da tudi je. Nina je namreč delala kot stevardesa pri svetovno znani letalski družbi Emirates in v dveh letih in pol obiskala kar 57 držav.

Kako postaneš stevardesa pri letalski družbi Emirates?

Prvi korak je zagotovo udeležba na Open Day-u, ki so objavljeni na tej povezavi. Večkrat letno so v Ljubljani in Mariboru, pa tudi pri naših sosedih so ti dnevi pogosti. Pogoji, ki ga mora interesent izpolnjevati je starost nad 21 let, dokončana srednja šola, višina vsaj 160 centimetrov, da se lahko v višino stegneš 212 centimetrov, znaš vsaj pogovorno angleščino in nimaš tetovaž, ki bi bili vidni izven uniforme. Moraš imeti tudi psihično in fizično kondicijo, da si kos nalogam stevardese.

Kako sta ti dve leti in pol pri Emiratih spremenili življenje?

To obdobje mi je razširilo obzorja in spoznalo s kulturami ter državami, o katerih sem pred tem le brala. Lahko rečem, da sem opravila s predsodki o ljudeh in da z lahkoto spakiram in tudi raziščem celo mesto v enodnevnem obisku.

Kako poteka povprečen delovni teden stevardese pri Emiratih?

Žal ni povprečnega. Urniki so tako raznoliki, kot so ljudje zaposleni pri Emiratih, ki prihajajo iz celega sveta. Vsak mesec te čaka nekaj novega in tako tudi vsak teden. Leti se v povprečju med 80 in 100 ur na mesec, kar je v mojem primeru pomenilo med šest do osem letov na mesec. Tako se je zgodilo na primer, da sem v enem tednu bila v New Yorku, Dubaju in Londonu.

1 3 5

Ali si že pred tem delom rada potovala?

Uh ja! Že starši so me zasvojili s tem, saj že od mojega otroštva nismo imeli obstanka in smo vedno izkoristili vse vikende, počitnice za raziskovanja in potovanja. Vedno sem sanjarila o potovanjih in ko sem prišla od kod, že načrtovala novo. Potovanja so bila glavni razlog za prijavo za delo stevardese.

Koliko držav si v času, ko si delala kot stevardesa obiskala?

Obiskala sem 57 držav.

6 8 12

Katera je nate naredila največji vtis?

Morda bi izpostavila Brazilijo, mesto Rio de Janeiro, zaradi tako raznolike pokrajine in odprtosti ljudi, vsepovsod se pleše, ljudje so nasmejani in prijetni.

2

Kako so videti obiski mest, ki so v bistvu v času službe?

Po prihodu posadke v hotel smo bili prosti od 24 ur do 72 ur, kar je pomenilo da si si ta čas organiziral po svojih željah. Dobili smo ‘žepnino’ oziroma dnevnice v lokalni valuti, ki smo jih lahko po lastni volji koristili. Vedno sem pred odhodom na let pregledala, kaj bi želela na destinaciji početi, na primer, kje spiti kavico, ali je bil to Safari, ogled sosednjega otočka, obisk sirotišnice ali šole, glavnih znamenitosti. Neverjetno je, koliko lahko vidiš, ko se dobro zorganiziraš – tudi 24 ur je dovolj za spanec, hrano in oglede.

Kako si se ob kratkih obiskih in nenehnem letenju navajala na jet-lag?

Vedno sem se držala le tega, da sem kjerkoli na svetu odšla spat zvečer, po lokalni uri oziroma, ko je bila tam noč. Raje sem si privoščila kratek počitek, power nap, in tako imela energijo za oglede in aktivnosti.

Kaj ti je bilo v tem obdobju najlepše?

Vse! Od tega, da je delo v angleščini in spoznaš na tisoče novih sodelavcev ter potnikov, ki imajo vsak svojo zanimivo zgodbo, do krajev ki sem jih obiskala v roku službe ali počitnic. Res krasno obdobje, ki ga za nič na svetu ne bi zamenjala in mi je dalo toliko, da sem neverjetno hvaležna za to priložnost. Najlepše pa je bilo seveda, da sva z možem iz počitnic na Sejšelih prinesla domov ‘spominček’ po imenu Val.

Je tudi kakšen minus dela, za katerega se res sliši, da je sanjsko?

To je v mojih očeh resnično najboljša služba na svetu. Nikjer drugje ne spoznaš praktično vseh kultur in narodnosti na enem mestu, hkrati prepotuješ svet in si za to še plačan! Stevardov in stevardes je pri Emiratih približno 20.000 in prihajajo iz več kot 160 držav sveta. Ker je Dubaj nekako center sveta in smo leteli skoraj povsod, so bili tudi potniki čisto vseh narodnosti. Slabost je le v tem, da si ločen od svojih bližnjih in da zaradi raznolikega urnika zamudiš veliko rojstnih dni, praznikov, tako da sem na primer svoj rojstni dan praznovala v Barceloni, božič v sirotišnici v Gani in novo leto v Dubaju.

11 10 7

Si se za vrnitev domov odločila sama ali ti je potekla pogodba?

Ja, odločila sem se sama, saj sem zanosila. Pogodba velja tri leta, ki jo lahko prekineš kadar želiš in tudi podaljšaš.

Kako si doživela vrnitev?

Domov sem se z veseljem vrnila, saj je bila nosečnost načrtovana in sem kot stevardesa izkusila več kot sem si le želela in pričakovala, tako da je bilo vse na mestu. Zame je bila in bo Ljubljana vedno dom, kamor z veseljem vračam, Slovenija pa je prelepa varna državica, ki nudi tako lepo naravo in udobno življenje.

Sledi Nini na njenem Instagramu: @fluffyprincess

Foto: Osebni arhiv

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA VIA FERRUCCIO PELLI 13, 6900 LUGANO, ŠVICA.