Ste kdaj razmišljali o tem, kaj pomeni iti na pot z motorjem? Koliko prtljage lahko vzmameš s sabo, kje vse lahko parkiraš in kaj vse lahko doživiš? V tokratnem intervjuju sem se pogovarjala z motoristko Nino Mikec, Dolenjko, ki je pravi multipraktik. Blesti namreč na vseh področjih, od priprave slaščic do dvigovanja uteži. Na motorju je prevozila že skoraj celo Evropo in z mano delila svoje izkušnje ter zelo zanimive anekdote.
Kako bi se predstavili tisim, ki vas še ne poznajo?
Sama se imam čisto za običajno Nino z Dolenjske, ki pa je mogoče nekoliko samosvoja in hiperaktivna v očeh drugih, glede na vsa zanimanja in hobije, ki jih imam. Sem navdušena motoristka, ki jo vlečejo širne sive ceste sveta in potovanje z motorjem. Po drugi strani pa neskončno uživam v ustvarjanju sladic in drugih dobrot za domačim štedilnikom in premetavanju uteži v gymu, kjer mi prideta prav moja vztrajnost, nepopustljivost in trma. Večina, sploh motoprijateljev, me pozna kot Sharpninjo, kar je moj nadimek že od začetka motopoti in me menda zelo dobro opiše.
“Moja” vasica v Estoniji.
In sploh niste omenili, da ste pravnica!
Res imam mogoče malce nenavadno in unikatno kombinacijo hobijev in zanimanj, ki pa se super dopolnjujejo in me izpolnjujejo. Mogoče malce dolgočasen pravniški poklic dopolni domišljijski in ustvarjalen svet sladic, kjer lahko izživim svojo umetniško žilico. Uteži v gymu poskrbijo za vzdrževanje kondicije in umiritev duha, na motorju pa izživim potrebo po adrenalinu.
Od kod izhaja vaša ljubezen do motorja?
Že kot majhna deklica sem rada gledala motoGP in sanjala, da bom enkrat tudi jaz vozila »tatežek« motor. Mogoče mi je bil motorizem že nekako položen v zibelko, saj smo precejšen del mojega otroštva živeli v rojstni hiši t.i. »Letečega Kranjca« Ludvika Stariča. Ko sem dopolnila 21 let, kar je bila meja za vozniško dovoljenje za kategorijo neomejeno pri motorju, sem naredila izpit in takrat se je ljubezen do motorja še poglobila. Prva leta sem bila bolj dirkaško usmerjena in vozila po številnih evropskih dirkališčih in tudi amatersko tekmovala. Z leti pa sem se malo umirila in dirkaški asfalt zamenjala za popotovanja.
Obvezno slikanje na meji (Latvija).
Kaj vse sta s partnerjem že prevozila, v katerih državah sta bila?
Od 2010, ko sva nekako začela skupna potovanja, sva prevozila pretežni del Evrope. Z izjemo skandinavskih držav in Velike Britanije sva obiskala vse evropske države, nekatere tudi večkrat -Hrvaško, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Albanijo, Romunijo, Moldavijo, Grčijo, otoke Sicilijo, Korziko in Sardinijo. Sama sem Sardinijo obiskala že štirikrat in vse kaže, da jo bom letos še petič, ker je res nora destinacija za motoriste. Lani pa sva okusila še kanček Azije, saj sva šla do Istanbula.
Kako se potovanje z motorjem razlikuje od “običajnega” potovanja? Kaj je tisto, česar brez motorja ne moreš doživeti?
Če odkrito povem, si dopusta brez motorja praktično ne predstavljam več. Oziroma si ne predstavljam nekako standardne oblike dopusta, kot ga preživlja večina. Se pravi morje/hribi in nastanitev 10-14 dni na istem mestu, ista plaža vsak dan ipd. Kot pravijo, ti motor da neko svobodo, ki je v avtu ni. Stik z okoljem, kjer potuješ, je precej bolj pristen. Če mogoče omenim vonj cvetočih pomarančevcev, ko se voziš čez neskončne nasade v Španiji. Na motorju tudi izbiraš druge ceste, ne gre samo za vožnjo od točke A do B, ampak najdeš marsikatero pot naokoli in vidiš marsikaj, česar iz avtomobila verjetno ne bi. Da ne omenjam, da je v mestih lažje parkirati, oziroma se do kakšne znamenitosti pripeljati z motorjem.
Kot se rada šaliva med motoprijatelji, da sva očitno magnet za dež, ker kamor greva midva, bo zagotovo na poti deževalo. Vožnja par dni zapored v dežju in mrazu ter mokri opremi (na potovanju po baltskih državah naju je močilo praktično vsak dan nekajkrat, enako po severni Španiji), saj tudi še tako dobra dežna oprema slej kot prej spusti, je svojevrsten »užitek« in poseben čar motorizma, ki ga v avtu ne moreš doživeti (smeh).
Motoristom najbolj znani ovinki – Stelvio.
Koliko prtljage lahko vzameta s sabo na potovanje z motorjem?
Če se navežem na prejšnje vprašanje, je prednost motorja tudi to, da si prisiljen s sabo vzeti le najnujnejše in nisi obremenjen ali imaš ujemajočo obleko in čevlje ter torbico. Vsak imava na motorju po dva 35l kovčka, partner ima še topcase, jaz pa torbo za zadnji sedež, kamor presenetljivo spraviva vse, kar rabiva za dobre dva do tri tedne poti. S tem, da je vsaj za en kovček orodja (vžigalni kabli, komplet za krpanje gum s kompresorjem, natični ključi, klešče…), ker nikoli ne veš, kaj boš potreboval, da ravno ne rabiš avtovleke za vsako malenkost. In čisto vedno se zgodi, da kar se tiče obleke, še vedno ponavadi precej pripeljeva nazaj neuporabljenega. V skrajni sili se na poti oblačila tudi lahko opere.
Vedno imava s sabo tudi kamping komplet za kuhanje z gorilcem, da v skrajni sili tudi na ta način kaj skuhaš, če je zaradi pozne ure prihoda že vse zaprto. Vedno pa se zadnja leta v kovčkih najde tudi prostor za ruzak in pohodniško opremo, saj si vedno rezervirava dva do tri dni za kakšen treking po tujih gorah, tako sva lani obiskala Rilska jezera v Bolgariji, prehodila lep del Karpatov v Romuniji, leto pred tem pa Prokletije v Albaniji. In kljub omejenemu prostoru s prtljago, nama vedno uspe z vsakega potovanja pritovoriti domov cel kup spominkov, lokalnih dobrot in sestavin za kulinarično reprizo dežele v kateri sva bila za domače in prijatelje na kulinarično obarvanih »potopisnih predavanjih«.
Kaj vse nama uspe pripeljati s potovanja v 4 kovčkih, kljub omejenosti s prtljago na motorju.
Ali tudi, ko potujeta v bolj oddaljene kraje, vzameta motor oz. ga tam najameta?
Zaenkrat se rent-a motor-ja še nisva poslužila, saj so vse dosedanje destinacije brez problema dosegljive z motorjem. No včasih je tranzit malo dolgotrajen in dolgočasen, če samo pomislim na prečkanje Poljske (cca 12 ur vožnje oziroma slabih 1000 km v kosu) v letu 2020 ali že tolikokrat prevoženo avtocesto čez severno Italijo do trajektnega pristanišča Livorno. Nekako je vsak motorist najbolj navajen in navezan na svoj motor pa tudi cenovno je kljub večjemu številu prevoženih kilometrov še vedno ugodnejše iti s svojim motorjem.
Nam lahko zaupate kakšno zanimivo anekdoto s poti?
Mogoče lansko srečanje z medvedi na praktično en meter ob spuščanju s Transfagarašsan-a v Romuniji. Seveda je bilo treba ustaviti in pofotkati. Ali pa spanje praktično sredi ciganskega naselja v Bolgariji, sicer v urejenem hotelčku, ampak okolica je bila kar »zanimiva«. Pa odpoved akumulatorja sredi ničesar na Korziki, ko je med čakanjem na avtovleko (angleško na Korziki praktično ni mogoče komunicirati, saj vztrajajo s francoščino) pristopil gospod in vprašal, če rabiva pomoč, ko je videl tablice pa na najino peresenečanje začel govoriti slovensko, češ, da ima korenine v Trstu in je žena Slovenka, tako, da je pomagal s prevajanjem, ko je prišla avtovleka. Nepozabna je tudi vožnja po grebenu nad atlantskim oceanom na severu Španije, ko naju je ujelo neurje z nalivom, točo in orkanskim vetrom, in razen veternih elektrarn ni bilo ničesar, kamor bi se človek umaknil.
Z motorjem prideš čez tudi , če zmanjka ceste in z avtom ne gre 🙂 (Sicilija).
Kako ljudje sprejemajo motoriste? Se vam zdi, da se jih še vedno držijo nekateri stereotipi? Imate kakšno slabo izkušnjo? Ali pa zelo dobro?
Na potovanjih zaenkrat res nisva imela prav nobene slabe izkušnje, motoriste zelo lepo sprejmejo, sploh v bivših jugoslovanskih republikah je dobrodošlica vedno zelo topla in pristna, mogoče tudi zaradi jezika. Velikokrat se zgodi, da ko prideva do nastanitve, se pogovori z gostitelji zavlečejo pozno v noč. Pa tudi nekatere debate s policisti po Bosni in Hercegovini in Črni Gori so bile zelo zanimive, tako da sva jo na koncu še vedno odnesla brez kazni. Tudi med vožnjo na cesti se mi zdi, da so v drugih državah veliko manj nestrpni do motoristov, sploh v Španiji, Italiji, kjer je motokultura bolj razvita, npr. na cesti se ti umaknejo, te spustijo naprej, ni posameznikov, ki bi na vsak način želeli dirkati s teboj in podobno.
Kater motor vozite? Zakaj?
Zadnji dve sezoni vozim BMW s1000XR, iz predhodnih cestnih in naked motorjev je bilo potrebno ravno zaradi potovanj, se pravi malo več udobja in možnosti vožnje prtljage presedlati na nekaj bolj potovalnega, a s še vedno športnim agregatom, če me občasno prime kakšen krog bolj športne vožnje.
Vožnja z motorji po največji vinski kleti v Moldaviji Milesii Mici
Kam vas vleče na naslednje potovanje z motorjem?
Ravno imava debato s partnerjem glede letošnjega prvomajskega potovanja. Mene vleče na kakšen večji krog po Turčiji, a naju malo omejuje časovni okvir, glede na velikost in razdaljo. Tako da, kot sem že omenila, bo verjetno spet moto uživaška Sardinija z neskončnim številom panoramskih ovinkastih cest in odlično kulinariko.
Katera od videnih držav vas je najbolj navdušila in zakaj?
V vsaki od držav je bilo nekaj lepega in nepozabnega; sončni zahodi v Meteori (Grčija), sončni vzhod v Latvijskem močvirju Kemeri bog, neskončne plaže na Halkidikiju (Grčija), z vinogradi posejana dolina reke Duoro na Portugalskem, vulkanska pokrajina na Etni na Siciliji in siciljanska stara kamnita mesteca, romunska pokrajina Bucovina s številnimi poslikanimi samostani, prelazi v francoskih Alpah in gorske ceste v Dolomitih, čudoviti črnogorski Durmitor…..
Z motorističnega vidika pa mi je najbolj všeč Sardinija, saj so dobre in lepe ceste,precej je neposeljena, ni gneče in nudi čudovite panoramske razglede. Da ne omenjam kulinarike, saj sem velik gurman in Italijani to res obvladajo. Lepa je tudi Albanija, ker je še precej divja in pristna kar se tiče narave, zlasti severno-vzhodni del.
Treking med motopotovanjem po Bolgariji – 7 Rilskih jezer.
Zdi se, da ima vaš dan več kot 24 ur. Od kje črpate energijo?
Včasih bi mi res prav prišla še kakšna dodatna urica, da bi v en dan spravila vse aktivnosti. Najbolj si napolnim baterije v gymu, čeprav je fizično naporno, se mentalno tam lahko za tisti dve uri dnevno povsem odklopim od vsakdanjika. Želja po potovanjih in spoznavanju sveta na dveh kolesih pa mi daje zagon tudi pri ostalih stvareh, tako v službi kot doma, da jih dokončam, preden greva spet neobremenjeno na pot.
Kje se vidite čez 5 let?
V bistvu sem zadovoljna s trenutnim življenjem, tako poklicno kot zasebno, tako da upam, da mi bo oziroma nama bo čez pet let finančna in življenjska situacija še vedno dopuščala potovanja in raziskovanja bližnje in širše okolice na dveh kolesih…svet je velik in želja po odkrivanju njegovih kotičkov je še veliko.
Jutranja kavica na Transfagarašsan (Romunija).
Hitrih 5:
Najljubša cesta: Tako imenovana »veliki« in »mali krog« na Sardiniji, panoramske ceste z neskončnim številom ovinkov
Najljubše mesto: Sicer nisem ljubiteljica mest, na potovanjih se jih večinoma izogneva, ampak do sedaj me je najbolj navdušil portugalski Porto
Najljubša jed: Štruklji
Najlepši jezik: Po melodiji sardo, sardinijski dialekt
Najljubša pesem: Odvisno od obdobja, trenutno Nina, Nina,Nina, Nine Pušlar
Foto: Nina Mikec
PREBERITE ŠE: “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU
Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!
