Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Ker je januar mesec novih začetkov, smo na intervju povabili zakonca Lisec, Slovenca v Dubaju, ki tam živita že dve leti in pol. Mogoče pa tudi vas zamika selitev.

Kim in Jure Lisec sta Slovenca v Dubaju, ki ustvarjata blog The runaway foxies in razbijata mite o arabskem svetu. Kim zase pravi, da je zbirčna in povsod po svetu vedno naroča le pico in makarone. Od lokalnih specialitet upa eksperimentirat zgolj pri sladicah. Jure je nadobuden pivoljub, v katerem še vedno tli geografsko-zgodovinska raziskovalna žilica. Vedno potujeta v lastni režiji, saj je po njuno to najboljši način, da se spoznaš z destinacijo.

Pogosto preskočita glavne znamenitosti (do danes, na primer še vedno nista obiskala niti Burž Kalife) in se namesto tega raje sprehajata po mestu. Najljubše obiskano mesto do sedaj je obema New York, najlepši spomin pa imata na prvo skupno potovanje na Tajsko. Ostale pike na zemljevidu, ki sta jih pokrila do sedaj so: Kambodža, Indonezija, Malezija, Nepal, Mehika, Maldivi in še kaj bi se našlo. Trenutno pa uživata na zasluženih počitnicah na Zanzibarju.

Kako bi se Slovenca v Dubaju opisala tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva dva ljubitelja psov, ki ju nikoli ni zanimal arabski svet, zdaj pa živiva v Dubaju, skupaj z dvema posvojenima mačkama. Jure sicer prihaja iz Sevnice in nikoli ni maral Trebanjcev in FDV-jevcev, dokler ni poročil Kim (ki je oboje). Najboljše naju torej opiše dejstvo, da zelo rada jeva zarečen kruh.

Zakaj sta si za nov dom izbrala Dubaj in koliko časa že živita tam?

Trenutno v Dubaju živiva že 2 leti in pol, čeprav je še vedno težko verjeti, ko to rečeva na glas. Odločitev, da bi se rada selila v tujino je bila že od nekdaj prisotna pri obeh, vendar sva potiho oba mislila, da bova na koncu stisnila rep med noge, ko bo šlo za res.

Čez rob naju je potisnilo dejstvo, da so Juretu dva tedna pred poroko v službi želeli odpovedati dopust, ker smo bili sredi glavne poletne sezone, on pa je delal v turizmu. Ko mi je to sporočil, sva se zmenila za “kosilo” v STA Cafeju, kjer sva brez razmisleka naročila pivo in se odločila, da oba dava odpoved – odločitev je bila torej zelo impulzivna in niti najmanj trezna. Dubaj se nama je zdel smiselna odločitev, saj ima enega najbolj konkurečnih trgov v luksuzni turistični industriji, zato je možnosti za zaposlitev več, kot v ostalih državah, ki so nama bile dosegljive.

La mer

Kaj sta študirala in s čim se ukvarjata zdaj?

Jure je dokončal študij na Filozofski Fakulteti za profesorja geografije in zgodovine, sedaj pa kot manager skrbi za zadovoljstvo gostov v luksuznem 5-zvezdičnem resortu Fairmont the Palm.

Kim je končala študij Mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede, v Dubaju pa vodi pisarno tehnološkega podjetja Dubizzle.

Kako težko sta Slovenca v Dubaju našla stanovanje in službo?

Iskanje prve službe v tujini vedno zahteva precej vloženega časa in truda. Pripravljen moraš biti na veliko zavrnitev, vendar to ni pomembno, saj konec koncev potrebuješ en sam pozitiven odgovor. Veliko je odvisno od posameznikovih izkušenj, panoge ter pričakovanj glede plače in pogojev dela. V najinem primeru, sta bila ključna za uspeh vzrajnost in pripravljenost na spoznavanje novih ljudi. Kar se tiče stanovanja sva imela kar precej sreče, saj nama stanovanje in kritje vseh stroškov zagotovi Juretov delodajalec. Dubaj je sicer zasnovan kot idealen model mesta za priseljevanje, zato so vsi postopki posenostavljeni in razmeroma hitri, vendar pa še vedno zahtevajo precej denarja.

Kateri predsodki so se izkazali za napačne, ki sta jih imela preden sta se preselila v Dubaj?

Skoraj vsi (smeh). Da je Dubaj konzervativen, zaprt in muslimanski. V resnici je Dubaj pisana množica številnih nacionalnosti, kjer lokalno prebivalstvo zelo redko vidiš, saj jih je le nekje 10%. Namesto tega se je kultura oblikovala na podlagi 90% priseljene populacije ter pod močnim vplivom zahodnjaškega načina življenja.

Družba, ki sva jo midva spoznala pa je ena izmed najbolj odprtih in tolerantnih, kar znatno olajša selitev in prilagajanje na novo okolje. Kljub številnim negativnih zgodbam, ki jih zasledimo v medijih v zvezi z zakoni Združenih arabskih emiratov, smo se vsi naučili spoštovati le eno nenapisano pravilo: Živi in pusti živeti. Dokler se ne vtikaš v življenje ostalih, se tudi oni ne bodo ukvarjali s tem ali kršiš katero izmed lokalnih pravil.

Anantara Qasr Al Sarab

Ali kdaj razmišljata o vrnitvi v Slovenijo?

Vrnitev v Slovenijo je seveda vedno ena izmed opcij, saj je življenje v tujini zelo nestabilno in nepredvidljivo. Vendar pa morava iskreno priznati, da trenutno o tej možnosti razmišljava bolj v smislu “izhod v sili”. Kjub temu, da obožujeva Slovenijo in vse kar naju čaka doma, bi se težko prilagodila nazaj na slovenski vsakdan.

Kaj pa domotožje?

Domotožje seveda pride na obisk tu in tam, vendar ni preveč hudo, saj imava v Dubaju zelo veliko slovensko družbo. Videvamo se na tedenski bazi, enkrat mesečno pa skuhamo veliko domače kosilo in pojemo Čuke. Vsakih nekaj tednov nekdo leti domov na obisk, zato nam tudi slovenske hrane nikoli ne zmanjka. Strahu, da bi pozabili na domovino in jezik pri nas res ni.

Slovenski zajtrk v Dubaju

Kaj najbolj pogrešata?

Zelenjavo, ki bi imela okus po zelenjavi in zeleno naravo.

Kaj bi rekla, da je najboljše kar sta odnesla od življenja v tujini?

Prilagodljivost in empatija. Brez tega dvojca v Dubaju pač ne gre.

Pišeta tudi blog The runaway foxies. Kako sta začela s pisanjem in kaj bomo v prihodnje še lahko brali?

Kim je začela s pisanjem bloga na začetku, ko še ni imela redne službe. Zdel se je nekako najlažji način za obveščanje vseh domačih hkrati, glede tega kaj se nama dogaja. Na žalost nama trenutno zanj zmanjkuje časa, tako da sva bolj aktivna samo še na instagram storyih.

Počitnice v Mehiki

[O mestu:]

Kako bi opisala Dubaj?

Mešanica vseh mogočih ekstremov (revščine-bogastva, tradicije-inovacij, kulture-potrošniške naravnanosti…).

Pa tamkajšnje ljudi?

Neverjetno strpni – to je skrivna sestavina, ki omogoča sobivanje več kot 200 različnim nacionalnostim na tem malem koščku puščave.

Kaj vama gre v Dubaju najbolj na živce?

Verjetno promet.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Dubaju kot turisti?

Da je zelo drago. Dubaj je mogoče doživeti tudi za podobno ceno kot Ljubljano, potrebno je le vložiti malo truda in biti pripravljen na raziskovanje.

Vajini trije naj razlogi za obisk so?

Sonce, luksuzni hoteli, dobre zabave.

Stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Brunchi (all you can eat and drink zabave za vikend, ki se začnejo ob 11h dopoldne in trajajo cel dan) in 0% davka na dohodek.

Dubajski Slovenci

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev:

Pivo v Nola Eatery and Social House

Najboljšo kavo potrežejo v:

Bianca The Beach (JBR)

Najboljše kosilo najdete pri:

Arabian Tea House (Al Fahidi historical district)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila:

Labneh in sveže pečen kruh (v Arabian Tea House)

Najboljši šoping je:

Dubai Mall

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese:

Al Fahidi Historical District

Park, kjer najraje poležavate:

Mamzar Beach Park

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu:

La Mer

Najbolj precenjena turistična točka v mestu:

Dubai Mall Fountain

Najboljši razgled nad mestom najdemo:

Skydive Dubai (skok s padalom nad Palmo)

Najljubši festival/dogodek:

Petkov Saffron brunch v Atlantisu

Najbolj instagramabilna točka:

Qasr Al Sarab, Anantara

Najlepša plaža:

Saadiyat Beach Club

Najboljša zabava:

je kjerkoli smo mi 🙂

Foto: arhiv Kim in Jure Lisec, Žiga Mihelčič

Preberite še: Stevardesa iz Slovenije, ki živi v Katarju in raziskuje ves svet

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na info@vandraj.si!

Slovenca v Dubaju Slovenca v Dubaju Slovenca v Dubaju Slovenca v Dubaju

Top 25 slikovitih popotniških intervjujev za čas, ko je pametneje ostati doma

Potovanja bodo morala počakati, a dovoljene so sanje. Za vas smo na kupu zbrali top 25 najbolj branih Vandraj popotniških intervjujev, ki vas bodo vsaj malo popeljali v drug prostor in čas.

Slovenci smo prizemljili letala, Evropa zapira svoje meje in nasploh je popolnoma ustavljeno javno življenje. Potovanja so tako čez noč postala naša zadnja prioriteta, a to ne pomeni, da moramo biti od sveta odrezani tudi v virtualnem svetu. Te dni smo se spomnili top 25 popotniških intervjujev, ki ste jih na Vandraj najraje prebirali v zadnjih nekaj mesecih.

Mojca Mavec: “Nimam lastniškega stanovanja, ne dragega avta. Vse gre za potovanja.”

Sanja Grohar Kovič iskreno o selitvi, življenju, vzgoji otroka, (ne)prepoznavnosti in zaslužkih v Londonu

Rebeka Dremelj: “Maldivi nikakor niso nedostopna destinacija, le potovanje je treba skrbno načrtovati.”

Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Slovenki Evi se je uresničila srednješolska želja, ko je postala stevardesa

Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

“Zagotovo je največja zmota to, da so Maldivi draga destinacija” #intervju

Rusinja v Sloveniji: Jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti

Urška Pečnik: “Zelo hitro prideš do spoznanja, da enakopravnosti tukaj ni.”

Z družino v divjino: “Odločila sva se, da otrokom želiva namesto nepremičnin zapustiti spomine na nepozabna doživetja.”

Tina in Uroš, ki potujeta z osemmesečnima dvojčkoma: “Naučila sva se bistvene stvari – ne komplicirat!”

Družina Bračko, ki je spakirala kovčke in odšla na potovanje okoli sveta

Černobil in njegove sence skozi oči Nine Plantan #intervju

Slovenki, ki s petimi evri na dan že pol leta kolesarita čez Južno in Srednjo Ameriko

Vandraj insider: Slovenka, ki Tenerife pozna kot svoj žep

Slovenka Katja, ki potuje s sedemletnim sinom: “Tu in tam pade kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res”

Maja Novak: “Delo na zasebni jahti je najlepša in najtežja izkušnja v mojem življenju”

Slovenski par, ki se je s terencem podal na polletno potovanje po Južni Ameriki

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Slovenka Boni, ki se je sama odpravila raziskovat Uzbekistan

I, Wanderlista: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju

Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares

Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Luka Sešek: »V Hollywoodu sva pomotoma zaparkirala Jimmyja Kimmla!«

Roadtrip po Skandinaviji: Vse, kar morate vedeti, še preden se usedete v avto #intervju

PREBERITE ŠE: Na kulinarično pot okoli sveta: 5 okusnih idej za domače kosilo

Šrilanka: 14-dnevni načrt pisanega potovanja

V tokratnem gostujočem potopisu nam je Šrilanko predstavila Lara Lipnik. Za polni delovni čas je zaposlena kot učiteljica, za polovičnega pa kot popotnica, se rada pošali. Njena tokratna popotniška destinacija je torej: Šrilanka!

Šrilanka se je znašla tudi na Larinem seznamu dežel, ki jih morate videti še to življenje. Na njenem seznamu tistih, ki jih je že obiskala, trenutno našteje 35 držav, za prvomajski oddih pa se odpravlja v svojo 36. – na Maldive.

»Obožujem načrtovanje, iskanje ugodnih letalskih kart in hotelov, zato mi najbolj odgovarja potovanje v lastni režiji,« pravi Lara, ki sicer najraje potuje svojim fantom ali najboljšo prijateljico.

Zmagovalna kombinacija: popotniško raziskovanje in hedonistično uživanje

Na potovanju rada doživi kombinacijo dvojega: raziskovanja in spoznavanja kraja ali države in počitnikovanja in uživanja. Zato danes predstavlja njun načrt prav takšnega potovanja: Šrilanka.

En teden sta se premikala po državi, jo raziskovala in poskušala čimbolj spoznati, nato pa sta en teden uživala na rajskih plažah. Da si boste lažje predstavljali, kako je potekalo potovanje, je zapis predstavljen po dnevih.

To je njuna dvotedenska Šrilanka med poletnimi počitnicami

Dan #1: Zagreb – Doha – Colombo

Iz Zagreba sva s Qatar Airways poletela najprej proti Dohi in nato proti letališču Colombo Bandaranayke. Oba leta sta trajala nekje 5 ur in pol z vmesnim postankom za 4 ure. Pot tako vzame praktično ves dan. Pristala sva okoli 2h zjutraj in prespala v hotelu blizu letališča.

Dan #2: Negombo – Pinnawala

Zbudila sva se okoli 11h dopoldan, precej utrujena od poti in edini cilj tega dneva je bil priti do kraja Pinnawale. Tam sva imela rezervirano naslednje prenočišče. Pinnawale se predstavlja kot sirotišnica slonov, ki pa je v realnosti videti vse prej kot to. Pravzaprav je vaba za turiste z vstopnino 16 dolarjev. Kar je za Šrilanko precej drago, glede na to, da riž s curryjem najdeš za 2 evra. Zaračunajo ti tudi hrano za slone in hranjenje. Prizor je sicer lep, vendar ko pogledaš malo pobližje, vidiš, da so sloni priklenjeni z verigami. Po videnem bi težko rekla, da priporočam obisk Pinnawale.

Dan #3: Pinnawala – Sigiriya

Po opazovanju slonov in uživanju ob bazenu naju je pot peljala do Sigiriye. Gre za levjo skalo z zanimivo zgodovino, vendar naju kljub temu ni preveč navdušila. Porabila sva en dan in zapravila več kot 100 evrov, da sva videla goro. A okusi so različni. Mnogi turisti so še vedno izjemno navdušeni.

Dan #4: Sigiriya – Kandy

Po manjšem razočaranju naju je pot peljala v Kandy. Kandy se nahaja v osrčju Šrilanke in je kot mesto kaotično, bolj hladno, bolj deževno in ne pretirano zanimivo. En dan sva pohajkovala po tem mestu, dež naju je pral ves dan (to je bil hkrati edini dan, ko je deževalo), navdušil pa naju je botanični vrt. Glavni razlog, da sva se ustavila v Kandyju je bil znameniti vlak, ki te med plantažami čajevca popelje v Ello.

Dan #5: Kandy – Ella

Za modri vlak, ki pelje od Kandyja do Elle, sva poskušala kupiti karte že en dan prej. Na žalost so naju na železniški postaji odslovili in rekli, naj poskusiva s srečo zjutraj, eno uro pred odhodom vlaka. Karte sva uspešno kupila (cena karte je nekje 3 evre), kar pa ni nujno, da ti uspe. Vlak je prenatrpan s turisti in domačini in vsi imajo isti cilj. Priti v Ello. Eni zaradi dnevne migracije, spet drugi zaradi najlepše panoramske vožnje z vlakom med plantažami čajevcev. Vožnja traja 8 ur in nama se je zgodilo, da sva stala 5 ur, saj ni bilo prostih sedežev. Na vlaku prodajajo hrano in pijačo, najbolj pa dolgo potovanje odtehta ravno čudovita pokrajina in pa fotografije z modrega vlaka.

 Dan #6: Ella – Udawalawe

Ella leži precej visoko med gorovjem, kjer zna biti včasih precej hladno. Veliko ljudi si vzame par dni in jih preživi v Elli ter raziskuje okoliške znamenitosti kot na primer 9 arches brige, slap Ravana, Little Adam’s Peak … Midva sva si zaradi pomanjkanja časa ogledala most, potem pa že nadaljevala pot proti Lipton’s seat in slapu Diyaluma. Ta enodnevni premik je bil najbolj naporen, veliko sva pešačila in hribolazila. Na koncu dneva sva komaj čakala, da prispeva v hotel v Udawalawe.

Dan #7: Udawalawe – Mirissa

Udawalawe je eden izmed nacionalnih parkov na Šrilanki. Odločala sva se med Yala in Udawalawe in se na koncu odločila za slednjega, saj so ljudje po blogih pisali, da je večja verjetnost, da vidiš slone. Ko sva morala vstati ob 5h zjutraj, sva preklinjala vse budilke in slone. Kmalu sva pozabila, da sva vstala tako zgodaj, saj je bila vožnja z jeepi in ogled vseh možnih živalskih vrst ena izmed lepših stvari najinega potovanja.

Videla sva krokodile, bizone, kuščarje, opice, ptice vseh možnih barv in velikosti. Bil je tudi res krasen zaključek enotedenskega norenja naokoli, saj sva vedela, da se naslednji dan odpravljava na obalo.

 Dan #8: Mirissa

Mirisso sva rezervirala praktično na samem potovanju. Najin prvotni načrt je bil počitnikovanje na Tangalle, vendar sva imela nekakšen slab občutek, da se ne bo kaj dosti dogajalo in da bova zelo daleč od vsega. Tako sva v zadnjem trenutku preklicala rezervacijo in se odločila za Mirisso.

Dan #9:  ogled kraja Galle in plaž

Odločitev za Mirisso je bila pravilna. Izjemno sva bila zadovoljna s hotelom, plaža je bila sanjska, ostale plaže so bile blizu in prav tako mestece Galle. Lahko sva sedla na bus in se odpravila do plaž Unawatuna, Dalawella, muzeja tsunamija, do mesteca Galle. Iz Tangalle bi bilo to veliko težje, saj so razdalje daljše. So pa tamkajšnje plaže prekrasne – če se kdaj vrneva na Šrilanko, obiščeva še Tangalle!

 Dan #10: odhod proti Hikkaduwi

Do Hikkaduwe sva naročila Uber, ki zelo dobro deluje v večjih mestih po Šrilanki in je precej ugoden prevoz. Prej – po notranjosti države sva se prevažala z vnaprej dogovorjenim prevozom, ki stane nekje med 40 in 50 evri za ves dan. Uber je bil veliko ceneje, medtem ko so tuk tuki kar dragi.

 Dneva #11 in #12: Hikkaduwa

Zadnje dni dva preživela na plaži v Hikkaduwi, kjer sva uživala v toplem morju, videla morske želve ter si napolnila baterije. Plaža je bila lepa, mivkasta, turistov pa zelo malo.

Dan #13: Colombo

Za konec potovanja sva se z vlakom odpeljala do glavnega mesta Colombo, kjer sva se bolj kot ne prestavljala po trgovinah in restavracijah ter čakala, da bo čas za odhod na letališče. Več kot enega dne niti ni vredno nameniti Colombu, saj je veliko mesto brez prave duše in dogodivščin.

Dan #14: odhod proti domu Negombo – Doha -Zagreb 

Uporabni nasveti pred obiskom:

– Za Šrilanko niso predpisana nobena cepljenja, sem pa sama zaradi pogostih obiskov Azije in na splošno potovanj cepljena za tifus, tetanus, hepatitis A. V prihodnosti načrtujem še cepljenje za hepatitis B.

– Časovna razlika Šrilanka – Slovenija je 4 ure in pol. Zelo preprosto za adaptacijo. Nobenih večjih težav.

– Takoj na letališču sva kupila SIM kartico za dobrih 10 evrov in bila tako brez skrbi. Lahko sva poklicala kogar sva želela, bila na internetu kadar sva hotela. Nakup lokalne kartice je uporabna naložba.

– Denar sva menjala sproti iz evrov v šrilanške rupije, vendar sva imela kar nekaj težav predvsem z iskanjem menjalnic, ki jih je zelo malo. Kartice marsikje v hotelu niso sprejeli, zato sva si potem kar naredila gotovinsko zalogo.

– Šrilanka nima pitne vode, nujno je pitje ustekleničene vode. Hrana je precej pekoča, značilen je curry (omaka s piščancem) in riž, ki sta po dva evra.

– Letalska karta je stala 585 evrov na osebo. Potovala sva v mesecu juliju in ker takrat potuje večina Evropejcev, so cene letov lahko višje. Marsikdo pravi, da to ni prava sezona za potovanje v deželo kot je Šrilanka. Tudi midva sva se bala dežja, a naju ni preganjal. Deževalo je en dan v Kandyju, drugače pa je bilo vreme lepo, sončno, poletno. Domačini so nama razložili, da je julij idealen mesec za potovanje, saj ni deževna doba, je pa zelo vlažno in vroče. Prednost nizke sezone so bile nižje cene prenočišč in nikjer nobene gneče (razen na vlaku za Ello).

Foto: arhiv Lare Lipnik

Larinim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem blogu in na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Slovenka Boni, ki se je sama odpravila raziskovat Uzbekistan

Boni Bunderla je Gorenjka, ki zdaj živi v Ljubljani in dela v vinskem baru. Pravi, da zelo rada kuha in proste dni izkoristi za krajše izlete.

Glede na to, da študira gostinstvo in turizem, niti ni tako presenetljivo, da je do danes obiskala že 30 držav in da je njen Instagram profil videti kot kolaž fotografij z vsega sveta. Nam je v oči padlo predvsem potovanje v še ne tako oblegan Uzbekistan.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem preprosta punca z nenavadnim imenom, ki rada dobro je, pije in raziskuje skrite kotičke sveta.

Po hitrem pregledu vašega Instagrama mi je takoj postalo jasno, da veliko potujete. Kje ste že vse bili in katero potovanje vam je do zdaj najbolj ostalo v spominu?

Moj spisek držav bo drugi teden dopolnila 30. obiskana država. Potovati sem začela že kot zelo majhna. Stara sem bila 5 let, ko sem prvič potovala z letalom. Ker tudi moji starši radi potujejo in raziskujejo svet, sem kmalu odkrila, da to veseli tudi mene. Do sedaj mi je najbolj ostalo v spominu potovanje v Kolumbijo, ko sem obiskala prijateljico, ki je takrat potovala po Južni Ameriki. Obljubila sem ji, da jo pridem obiskat, kjerkoli pač bo. Edini pogoj je bil, da potem skupaj obiščeva Brazilijo, ker sem si res želela obiskati Rio. Na koncu se je izkazala Kolumbija za prečudovito državo, česar nisem pričakovala, ker je nikoli prej sploh nisem imela posebne želje obiskati.

Po kakšnem ključu ponavadi izbirate naslednjo destinacijo za potovanje?

Včasih jo izberem glede na ugodnost letalske karte, včasih destinacija izbere mene. Kot na primer – prijatelj je imel poslovni sestanek na Tajskem in ker ga že dolgo nisem videla, sva skombinirala njegovo poslovno pot in najino druženje, s tem, da sem priletela na Tajsko. Nimam nekega “bucket lista”, kaj vse moram videti, ampak se vse odvija spontano.

Kakšen tip popotnika ste? Raje potujete sami ali v družbi?

Sem predvsem avanturistka. Do določene meje si stvari splaniram, rada pa imam, da se odvijajo spontano, saj tako največ vidim in doživim. Rada potujem sama ali v družbi. Kdaj pa kdaj si prav zaželim iti kam sama, da imam čas zase, razvajam sama sebe in spoznam nove ljudi. Paše pa mi tudi potovati v družbi.

V oči mi je padlo vaše potovanje v Uzbekistan. Za večino še dokaj nepoznana destinacija. Od kje ideja za potovanje tja?

Tudi meni je bila ta destinacija zelo nepoznana. Vse se je začelo s planiranjem dopusta v službi. Vedela sem, da hočem septembra nekam odpotovati za 14 dni. Vsakič, ko sem na delu vprašala za določen termin, je bil ta že zaseden. Potem pa sem še zadnjič poskusila srečo in odobrili so mi datume za dopust. Ko sem gledala in brskala po Skyscanerju, kam bi sploh šla, saj niti približno nisem vedela, kam hočem iti, sem videla mesto z imenom Tashkent. Pogledala sem fotografije in rekla: “Ok, grem v Uzbekistan”. Kupila sem letalsko karto in čez 3 tedne sem že bila na letalu v čisto neznano državo. Nikogar nisem poznala, ki bi Uzbekistan že obiskal, niti nisem nič vedela o tej državi, le po fotografijah sodeč mi je bila lepa. Preden sem šla, sem samo preverila kodeks oblačenja. Tako, za vsak slučaj, da ne bom z oblačenjem izzivala, saj sem potovala sama. Vedno, ko potujem, se hočem čim bolj zliti z okolico, saj nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi.

Kako ste se lotili načrtovanja? Od kod ste leteli in koliko časa ste bili tam?

Prebirala sem bloge ljudi, ki so tam bili.  Vnaprej sem si določila približno, katera mesta bom obiskala, pretiranega načrta pa si nisem naredila. Letela sem iz Dunaja v Moskvo in iz Moskve v Tashkent.

Kakšna je bila vaša pot? Katere kraje ste obiskali in kateri so se vam najbolj vtisnili v spomin?

Moja pot je bila krožna in sicer, 2 dni v Tashkentu, 3 dni v Samarkandu, 4 dni v Buhkari, 2 dni v Khivi in 2 dni v Tashkentu. Vsako mesto v tebi pusti svojevrsten pečat in tako imam tudi jaz spomine iz vseh mest, ki sem jih obiskala.

Vseeno pa se mi je najbolj vtisnil v spomin obisk Samarkanda. Predvsem zaradi ljudi, ki sem jih tam spoznala in zaradi njegove veličastne lepote. Nikoli si nisem mislila, da lahko sredi Uzbekistana vidim avto s slovenskimi registrskimi tablicami in ravno to se mi je zgodilo. Po koncu dneva, ko sem se vračala v hostel sem pred njim zagledala terensko vozilo Defender. Bolj, ko sem se mu približevala, bolj razločno sem videla napis v slovenščini “daleč.si”. Mislila sem si, da to ni mogoče, potem pa sem v hostlu spoznala Slovenca, ki sta pripotovala v Uzbekistan iz Slovenije. Samarkand je bil zame mesto spoznavanja ljudi. Tam sem sredi Registana, na sredi trga, ki je obdan s čudovitimi mandrasami, prosila mimoidočo punco, če me lahko fotografira. Nekaj minut kasneje sva že skupaj večerjali, par dni kasneje pa potovali skupaj v Bukharo, kjer sva preživeli še 3 dni. Še danes sva v stikih, od nje vsak mesec dobim razglednico.

View this post on Instagram

A post shared by Boni Bunderla | 🇸🇮 (@boniexplore) on

Kako ste se premikali po državi? Je to najcenejša opcija?

Po državi sem se večinoma premikala z vlaki. Imela sem en notranji let iz Urgencha, ki je blizu Khive, saj je bil le 10 evrov dražji kot nočni vlak, s katerim bi se vozila 14 ur do Tashkenta. Tako da sem se rajši odločila za drugo opcijo. Vlaki so zelo poceni, hitri, lepi in čisti. Moraš pa jih rezervirati vsaj en dan vnaprej, s potnim listom, drugače ti sploh ne izdajo vozovnice.

Kakšne so cene v primerjavi s Slovenijo? Koliko stane povprečna nočitev v hostlu in koliko kosilo/večerja?

Cene se ne morejo primerjati s Slovenijo, ker je skoraj vse bistveno ceneje. Pivo 0,5l je 0.8 centov, kosilo s pijačo pa stane okoli 5 evrov. Edina stvar, ki je draga, je kava. V Khivi sem za kavo z mlekom plačala 3 evre. Khiva je sicer zelo turistična, zato so tam tudi cene malo bolj navite. Povprečna nočitev v hostlu, kjer dobiš tudi zajtrk vključen v ceno, je od 5-8 evrov na noč. Hostli so zelo čisti, zaposleni pa so vsi zelo prijazni, vljudni in pripravljeni pomagati.

Kakšni so bili vaši prvi vtisi in kakšni po koncu 13-dnevnega potovanja?

Prvi vtisi, ko sem gledala slike iz Uzbekistana so bili “Vau, sem pa moram!” In ker praktično nič nisem vedela o državi, tudi nič od nje nisem pričakovala. Na koncu se je tudi izkazala za zelo lepo državo, prijazno in cenovno zelo dostopno. Potovanje v Uzbekistan se je izkazalo za eno prečudovito avanturo.

Ste se počutili varno kot ženska solo popotnica in ali ste imeli kakšno slabo izkušnjo?

Vse države, ki se končajo na – stan kot Afganistan ali Pakistan, se ljudem zdijo nevarne, ampak temu ni vedno tako. Uzbekistan je bil pred kratkim razglašen za eno od 20 najbolj varnih držav. Je turistom zelo prijazna država. Tudi na splošno sem se počutila zelo varno. Bolj kot slabe izkušnje, sem imela same dobre. Edina stvar, ki sem jo upoštevala je, da se nisem oblačila v kratke hlače ali oblekice. Ženske se tam oblačijo bolj konservativno kot v Evropi.

Kakšna se vam je zdela hrana? Vam je kakšna specialiteta še posebej ostala v spominu?

Ko sem prišla tja, nisem imela pojma, kaj bom jedla. Uzbekistan veliko svoje kulinarične tradicije deli s Turčijo, poleg tega pa postrežejo številne jedi z rezanci ali cmoki, ki so podobni tistim na Kitajskem, v Nepalu in drugih vzhodnoazijskih državah. Veliko jedo tudi solat, juh in mesa. Skoraj poleg vsake jedi ti bodo prinesli kruh. Najbolj v spominu mi je ostala specialiteta z imenom Plov. V Tashkentu sem obiskala tudi Plov center, kjer sem ga prvič preizkusila. Plov velja za nacionalno jed Uzbekistana. Če ga naročite, lahko pričakujete hrustljavo porcijo riža, skuhanega z jagnjetino ali govedino, čebulo, česnom, rozinami, korenjem in marelicam. Plov ni samo najbolj znana jed v Uzbekistanu, je tudi ena najbolj okusnih.

Kako turističen je pravzaprav Uzbekistan? Koliko slikovitih kotičkov, kjer ste bili povsem sami, ste našli?

Uzbekistan se je šele pred kratkim odprl za turiste. Je eden izmed vrhuncev Srednje Azije in postaja vedno bolj turističen. Turističnih skupin je kar veliko, ampak če prideš zgodaj zjutraj ali pa pozno zvečer, se lahko tej gneči izogneš. Zdi se mi, da še vedno ni toliko turistov, kolikor bi jih lahko bilo glede na njegovo lepoto. Z zgodovino in lepoto Uzbekistana bo postal vedno bolj oblegana s strani turistov. Jaz pogosto na potovanjih rada vstajam zgodaj zjutraj, ko ljudje še spijo. Tako dobiš vse ulice samo zase, še preden pridejo trume turistov. Na ta način lahko občudujem lepoto prebujanja mesta, gledam ljudi, kako se odpravljajo na delo, postavljajo stojnice in podobno. Vse to pa se spremeni po 2 urah, ko je vse natrpano z ljudmi.

Kakšen nasvet za vse, ki se odločajo za potovanje v Uzbekistan?

Pojdite, dokler še ni tako priljubljen. Cenovno je zelo dostopen. Menim, da imate za raziskovanje Uzbekistana dovolj 10 dni. Jaz sem bila dva tedna in se mi je zdelo preveč. Vse pa je seveda odvisno od posameznika, kaj si želi pogledati. Zame je bilo toliko časa dovolj, za marsikoga pa mogoče še premalo. Drugače pa prijazni ljudje, dobra hrana, poceni pivo, prelepa arhitektura, bogata zgodovina in še več. Vse to naj vas prepriča, da kupite karto in se odpravite raziskovat Uzbekistan.

View this post on Instagram

A post shared by Boni Bunderla | 🇸🇮 (@boniexplore) on

Foto: osebni arhiv Boni Bunderle

Preberite še: Nasveti iz prve roke, kako raziskati Oman s šotorom in najetim terencem

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na info@vandraj.si!

Slovenski par, ki je za prvo samostojno potovanje izbral medene tedne v Mehiki

Tokrat svojo popotniško dogodivščino z nami delita Azra Žilić Galun in Uroš Galun. Mehika je bila njuno prvo potovanje, ki sta ga organizirala v lastni režiji. In to ne kakršnokoli. V Mehiko sta šla na medene tedne!

Mehika je ena tistih dežel, od koder se malokdo vrne razočaran. Azra in Uroš sta svojo pot z nami delila v tokratnem Vandraj intervjuju. Kako sta načrtovala poročno potovanje, kaj si želita, da bi vedela še pred oddihom, kakšen je bil njun proračun, kaj ju je navdušilo in katere hrane ne bosta kar tako pregnala iz misli? Preverite v nadaljevanju. 

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva čisto običajen neizstopajoč par, ki ima poleg zahtevnih služb še ogromno drugih obveznosti in se tudi doma le redko sreča in komaj uskladi. Toda, ko pride tak dan, da sva oba prosta, ga definitivno izkoristiva za kakšen izlet, najine dopuste pa za nepozabna potovanja in pustolovščine.

Med vajinimi prvimi oddihi v lastni režiji je bila Mehika. Kako sta se za prvo samostojno pot odločila prav za to deželo?

Najino prvo potovanje v lastni režiji je bilo dejansko poročno potovanje. Za poročno potovanje sva si želela nekaj drugačnega, eksotičnega ter nepozabnega. Odločala sva se med Mehiko, Tajsko ter Kenijo. Na koncu so naju prepričale realne popotniške fotografije čudovitih plaž ter piramid v Mehiki. Seveda sva bila tudi finančno omejena in si nisva mogla privoščiti potovanja za 6.000 evrov in več, zato sva se podala v do tedaj »neznane vode« ter si najino sanjsko potovanje začela organizirati kar sama.

Kako sta načrtovala potovanje in pred kakšne izzive vaju je Mehika postavljala?

Na Facebooku sva najprej začela slediti stranem »Izlet na dlani« ter »Po svetu«, kjer sva bila na lovu za ugodnimi letalskimi kartami do Cancuna. Ko sva zasledila ugodne cene v terminih, ki so nama ustrezali, sva jih nemudoma kupila. Ker je bilo to prvo načrtovanje, nisva želela preveč komplicirati in sva si tako za vseh 21 nočitev izbrala kar en apartma v kraju Playa del Carmen z dobrimi ocenami in komentarji na Airbnb-ju. Pazila sva le, da je blizu plaže in restavracij ter ostalega dogajanja. Doma sva si uredila tudi turistično zavarovanje. Vse ostale stvari sva si pustila za sproti, saj se nama dejansko ni sanjalo v kaj se sploh podajava (smeh).

Kaj si želita, da bi vedela že pred odhodom?

Ker je bilo to najino prvo načrtovanje in prvo potovanje v lastni režiji, si lahko verjetno mislite, da vse stvari niso potekale v ravno najboljšem redu. Žal sva se na pot odpravila le z bančnimi karticami in nekaj evrov gotovine. Ko sva prispela na letališče v Cancun sva hitro ugotovila, da avtobusni prevoznik ADO bus ne posluje z bančnimi karticami kot tudi z evri ne. Brez problema pa vsepovsod sprejemajo ameriške dolarje. Za piko na i pa sva pristala takrat na novo odprtem terminalu, ki je bil tako rekoč prazen. Ni bilo bank, bankomatov in tudi menjalnic ne. Nekaj časa sva bila obupana, saj sva mislila, da bova obtičala na letališču sredi noči in sredi džungle (kot, da nisva bila že noro utrujena od 35-urne poti). K sreči je na parkirnih prostorih bilo veliko taksistov in nekateri izmed njih so sprejemali tudi kartice. Tako sva se po rahlo zasoljeni ceni pripeljala v Playo del Carmen kot kralja (smeh).

Kako sta prišla do Mehike? Sta se po njej tudi kaj premikala? S čim?

Kot sva že omenila, je najina pot od Maribora do letališča v Cancunu trajala 35 ur. Najprej sva se pripeljala do avtobusne postaje v Ljubljani. Nato sva pot nadaljevala s Flixbusom do letališča v Benetkah. Od tam sva letela najprej v Frankfurt in od tam naprej v Cancun. Vsepovsod sva seveda tudi čakala nekaj ur. Doma sva razmišljala, da bi se bilo po Jukatanu najbolje premikati z najetim avtomobilom, a ko sva videla kako divji vozniki so (po najinem mnenju) Mehičani, sva to opcijo opustila. Tako sva se po prihodu v Playo del Carmen odpravila do ponudnikov enodnevnih izletov in se izpogajala za ugodne cene.

Je bil proračun na tak način – s samostojno organizacijo večine poti – občutno nižji? 

Na potovanju sva za dve osebi in 21 dni oddiha skupaj odštela slabih 3 tisoč evrov. V to je vključeno vse, razen žepnine za suvenirje in druge priboljške. Za obe povratni letalski karti iz Benetk v Cancun sva odštela okoli 700 evrov, za apartma v kraju Playa del Carmen za celotno potovanje slabih 800 evrov, za vse izlete po Mehiki okoli 840 evrov, za hrano okoli 450 evrov in za prevoze do in od obojih letališč še slabih 120 evrov. V končno ceno je vključeno tudi turistično zavarovanje.

Kaj vse Mehika ponuja, kaj sta si ogledala in kateri so top kraji, ki jih med obiskom ne smemo preskočiti?

Midva sploh nisva imela predstave, kako zelo velika je Mehika, dokler nisva tja dejansko prišla. Razdeljena je na zvezne države in raziskovala sva samo dve, ki se nahajata na polotoku Jukatan. Sam polotok je tako velik in ponuja toliko znamenitosti in prelepih krajev ter lokacij, da jih midva v 21 dneh enostavno nisva uspela vseh pogledati.

Nama je pa v tem času uspelo podrobno raziskati kraj, v katerem sva bila nastanjena;  nato Tulum (kraj z arheološkim najdiščem ter rajsko plažo), ki ga priporočava za ogled vsem, ki se odpravljate v Mehiko, saj ima eno najlepših plaž, ki sva jih kadarkoli videla in v času, ko sva midva bila tam, sploh ni bilo gneče. Poleg tega pa je v neposredni bližini staro majevsko mesto z obzidjem, ruševinami ter prav posebno piramido; ter Valladolid (majhno slikovito kolonialno mestece s pisanimi hiškami ter mešanico mehiške in evropske arhitekture).

Mehika.

Obiskala sva med drugim veliko arheoloških parkov, kjer so majevske piramide in celotna majevska mesta sredi džungle (med najbolj znanimi so Chichen Itza, Coba ter Tulum). Ne moreva se odločiti, katero majevsko mesto nama je bilo najbolj všeč in katerega bi izpostavila, saj ima vsako mesto drugačno zgodbo, drugačne piramide in je vsako zase nekaj posebnega. Tistim, ki se odpravljajo v Mehiko za dlje časa, bi priporočila voden ogled vseh treh omenjenih.  Obiskala sva tudi kar nekaj mehiških cenot (podzemne jame napolnjene z vodnimi bazeni ali kar podzemnimi rekami), ki so posejane po celotnem polotoku. Vsaka je malce drugačna in v soparnem tropskem podnebju prava osvežitev. Najbolj znana je Ik Kil cenote, ki jo priporočava za ogled, vendar je dobro biti tam v zgodnjih urah, da se izognete trumam turistov.

Na jugu zvezne države Quintana Roo skoraj ob meji z Belizejem se razteza jezero Bacalar, ki mu drugače pravijo tudi jezero sedmih barv. Definitivno ga je vredno obiskati ter raziskati njegove lagune ter okolico. Ta izlet nama je bil zelo zanimiv in pri srcu, saj sva opazovala različne živalske vrste, ki jih pri nas ne najdemo, obenem sva uživala ob soncu, vožnji po jezeru ter raziskovanju lagun, poslušala sva zgodbe o nizozemskih piratih ter kolonialnih vojnah, si ogledala grad, ki je služil kot vojaška utrdba pred napadi piratov ter se družila z domačini ob dobri mehiški hrani.

mehika.

Ker pa je v zvezni državi Quintana Roo vse več turistov, je posledično tudi turistična ponudba vse večja in vse bolj pestra. Zelo znana je Xcaret družina tematskih parkov. Midva sva obiskala le dva izmed mnogih, in sicer Xel-Ha ter Xcaret. Xel-Ha je bolj osredotočen na vodne aktivnosti, medtem ko v Xcaretu želijo na kratko in na enem mestu predstaviti celoten Jukatan. Tako sva lahko tam opazovala različne živali, se kopala v cenotah, si pogledala, kako poteka pridelava čokolade in celo kakšno je mehiško pokopališče ter uživala v mnogih predstavah. Najbolj spektakularna je bila tista zadnja, kjer so pokazali, kako so starodavni Maji izumili igro, iz katere se je razvila danes znana igra med dvema ognjema.

Aja, pa še to. Tudi Uroš, ki je ljubitelj adrenalinskih zadev, je prišel na svoj račun, ker imajo kar nekaj adrenalinskih parkov, kjer so na voljo številni zipline-i in vožnja s štirikolesniki po džungli. Ja, tega vsekakor nisva smela izpustiti (smeh).

Je bila rezervacija nastanitev vnaprej obvezen del načrtovanja poti?

Pravzaprav, ja. Ker je bilo to prvo potovanje v lastni režiji, je bila najbolj »ziher« varianta si ustrezen apartma ter bivanje poiskati še pred potovanjem, saj se nama ni sanjalo, kam bova dejansko prišla, ali bodo ob najinem prihodu apartmaji na dobrih lokacijah še na voljo in kako komunikativni so sploh Mehičani. Poleg tega pa nisva želela zapravljati dragocenega časa z iskanjem nastanitve.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ja, vsekakor! To je med drugim tudi svojevrsten čar potovanj v lastni režiji, ki ga ob potovanjih s turističnimi agencijami ne doživiš ali pa ga zelo redko. Pogovori z domačini povedo veliko o ljudeh, ki tam živijo pa tudi o njihovih navadah, pogledih na svet in podobno. Najbolj so nama pri srcu ravno Mehičani, saj so resnično zelo odprti, sproščeni, komunikativni ter srčni. Tam sva se kot turista počutila zares lepo sprejeta ter domača, za razliko od na primer najinega potovanja po Tajski, kjer sva imela občutek, da so domačini prisiljeno prijazni z namenom, da bi od naju kot turistov pridobili čim več denarja.

Mehika.

Rada bi izpostavila še eno zanimivo dejstvo, ki ga pred prihodom v Mehiko nisva poznala. Po najinem raziskovanju polotoka sva se peljala tudi mimo manjših kolib v džungli ter raznih barakarskih naselij. Naš vodič (ki tudi sam izhaja iz enega takih naselij ter je potomec Majev) nam je povedal, da tam živijo potomci Majev, ki zavračajo sodobno življenje. Pogovarjajo se v starodavnem majevskem jeziku in se španščino začnejo učiti šele ob začetku obiskovanja šole. Mehiška oblast je v teh odročnih območjih postavila šole, ki bi tem ljudem omogočale pridobitev izobrazbe za nadaljno integracijo v sodobnem svetu. Na srečo ali na žalost so te šole večinoma prazne, saj si večina teh ljudi ne želi sodobnega življenja, temveč le uživati v brezskrbnem življenju nekje globoko v džungli.

Kako sicer izbirata naslednjo popotniško destinacijo in katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Ko iščeva novo destinacijo za potovanje, imava v mislih, da mora biti čim bolj drugačna od prejšnje. Da vidiva in doživiva nekaj, kar še nisva. Od vseh do sedaj pa nama je ravno najbolj pri srcu potovanje v Mehiko, saj je bilo prvo potovanje v lastni režiji in hkrati najino poročno potovanje. Ker je bilo prvo v lastni režiji, se nama je vse zdelo še bolj zanimivo, bolj drugačno, bolj okusno, bolj adrenalinsko.

Kakšen tip popotnikov sta sicer?

Jaz sem načrtovalka. Torej pred potovanjem se dobro informacijsko pripravim, pripravim finančni okvir ter shemo, urejam vso logistiko in poiščem ustrezne nastanitve. Uroš je pa bolj »na easy«. On se prepusti toku, zaupa v moje načrte, se odloča in morebitne zaplete rešuje sproti.

Top 3 jedi, po katerih vama bo Mehika ostala v spominu brbončic?

Uuf. Prava mehiška hrana je noro dobra in ni niti podobna tej, ki jo pri nas ponujajo v mehiških restavracijah. Izpostavila bi limetino juho (to je juha s kurjo jušno osnovo, razcefranimi kosi piščanca, koščki paradižnika, tortiljami narezanimi na trakce ter limetami. Okus je slano – sladko – kisel. Je pa to top izbira za jutro po prekrokani noči); Tijuana zebro (to so v listnato testo zaviti koščki piščanca, paradižnika, sira ter začimb, kjer je priloga guacamole); tostade (ocvrte tortilje z različnimi prilogami na vrhu, kot so guacamole, škampi, govedina, riba in podobno).

Tehnologija je postala zvesta spremljevalka popotnikov. Brez katerih naprav in aplikacij ne gresta na pot?

Najina GoPro kamera naju spremlja povsod. Ob nama sta zmeraj tudi najina telefona, kjer so naložene številne aplikacije, ki nama zelo prav pridejo.  Po navadi so to aplikacije z voznimi redi podzemnih vlakov in linijami, ki vodijo do številnih znamenitosti. Manjkati ne sme niti Tripadvisor, kjer si pogledava ocene dobrih restavracij in seveda dobri stari Google maps, ki naju je že nekajkrat rešil, ko sva se rahlo izgubila.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Izguba bančne kartice. In to se nama je zgodilo ravno v Mehiki. Pri njih so bankomati nastavljeni ravno obratno kot pri nas. Najprej ti izročijo denar in šele nato kartico. Midva sva denar vzela, kartico pa pozabila v bankomatu. Da je nimava, sva ugotovila šele naslednji dan, ko sva ponovno želela dvigniti denar. Vrnila sva se do bankomata, kjer sva prejšnji dan dvigovala denar, vendar kartice ni bilo več. Nato je sledilo klicanje v Slovenijo, prenakazovanje denarja, blokada kartice in tako naprej.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom, morda tudi tistim, ki se na samostojno potovanje odpravljajo prvič?

Nasvet, ki bi ga lahko namenila drugim popotnikom, predvsem tistim, ki se na samostojno potovanje odpravljajo prvič, je, da naj nič ne skrbijo, če zadeve ne potekajo po načrtih, saj iz različnih zapletov po navadi nastanejo zgodbe, ki naše potovanje popestrijo v pozitivnem smislu in nam zapustijo nepozabne spomine.

HITRIH 6

Najljubša država: Mehika

Najljubše mesto: London

Najljubša plaža: Playa Pescadores Tulum

Najljubša kulinarika: tajska

Naljubši način transporta: skuter

Najljubši jezik: angleščina

Foto: osebni arhiv/Azra Žilić Galun in Uroš Galun

Njun Mehiški filmček najdete TU, Azri pa lahko sledite tudi na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

“Zagotovo je največja zmota to, da so Maldivi draga destinacija” #intervju

V tokratnem Vandraj intervjuju sta nas na kos raja – kot so Maldivi – popeljala Manca Terčon in Danijel Lazar. Najraje potujeta v lastni izvedbi in brez agencij, tokrat pa sta na Maldivih poiskala pomoč Slovencev, ki tam živita, oddajata nastanitve in organizirata potepe.

Manca in Danijel sta z nami tokrat delila šopek uporabnih nasvetov, kako ugodneje obiskati rajsko destinacijo, kot so Maldivi, kaj tam početi in na kaj biti pozoren pri organizaciji poti.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva par, ki je »težko pri miru«. Po koncu vsakega potovanja Manca že brska po blogih, družbenih omrežjih in spletu nasploh, kam v bližnji prihodnosti. Obožujeva tudi raziskovanje Slovenije. Pri izbiri skritih kotičkov Slovenije in sveta nama je glavno vodilo raziskovati manj poznane, lahko bi rekli »manj instagramabilne destinacije«. Obožujeva kraje, ki niso pretirano natrpani s turisti, seveda pa to ne pomeni, da se turističnih krajev v celoti izogibava, saj so prav tako na najinem seznamu željenih videnih destinacij.

Pred kratkim sta se vrnila z oddiha na Maldivih. Kako so Maldivi pristali na seznamu krajev, ki jih želita ujeti še v tem življenju? 

Saj veste, človek vse življenje sanja, eni o nakupu novega avta, drugi o hiši, tretji pa o »rajskih« potovanjih. Ker sem članica skupine Ugodno po svetu, precej redno spremljam objave v skupini, predvsem pa, ko se približuje prihodnje potovanje oz. hrepenenje po prihodnjem potovanju. Opazila sem precej objav o Maldivih, kako so lahko ti poceni, kako je vsak otok po svoje zanimiv in drugačen in najpomembneje, da Maldivi niso samo otoki z resorti.

Kako sta načrtovala potovanje? 

V februarju 2019 sva pričela spremljati karte – first minute akcije. Zadala sva si, da bi rada letela iz Zagreba ali Ljubljane. Ko sva konec februarja zasledila First minute akcijo Turkish Airlines iz Ljubljane za 490 eurov, sva se odločila, da je to, to. Pred vsakim potovanjem si namreč zadava ceno, ki nama je sprejemljiva za nakup letalske karte prihodnje destinacije. V naslednjih dveh tednih sem ogromno pregooglala, prebrala bloge slovenskih in tujih popotnikov in prečesala objave v Facebook skupinah, ki se navezujejo na Maldive. Ker je otokov preko 1000, je bilo naslednje vprašanje, na kater otok.

Objave v skupini so naju prepričale, da obiščeva otok Vashafaru. Potujeva vedno sama, brez turističnih agencij, tokrat pa sva se na podlagi komentarjev odločila, da najin oddih vsaj delno prepustiva rokam dveh Slovencev, ki že nekaj let živita na Maldivih. Tako sem že spomladi kontaktirala Natašo Gobec Rajgelj, ki z možem Janezom oddajata sobe v guest housu na otoku Vashsfaru.

Manca Terčon in Danijel Lazar

Kaj si želita, da bi vedela že pred prihodom?

Rada imava takšna in drugačna presenečenja na potovanjih, ker je to navsezadnje njihov čar – da vedno pač ne gre vse po načrtu (smeh). Ne glede na vse, tokrat ni bilo nobenih slabih presenečenj.

Kako sta prišla do Maldivov in kako sta se premikala po otokih?

Najina pot se je pričela na letališču Jožeta Pučnika v Ljubljani s poletom do novega istanbulskega letališča, po nekajurnem postanku pa polet do letališča na Male, na Maldivih. Tja sva prišla v popoldanskem času, naslednji dan. Zvečer sva imela 40 minutni polet na otok Hanimaadhoo. Letela sva z maldivsko letalsko družbo Maldivian. S Hanimaadhoo so naju nato s hitrim gliserjem pripeljali do otoka Vashafaru. Pot z gliserjem je trajala približno dvajset minut.

Na izlete na sosednje otoke smo vedno odšli s hitrim gliserjem. Ker so bili to majhni lokalni otoki (z izjemo resort otoka), smo se po otokih premikali peš, saj na nobenem od lokalnih otokov niso bili prisotni avtomobili in res jih z lahkoto prehodiš. Vse izlete so organizirali v guest housu, kjer sva bivala teden dni.

Je rezervacija nastanitev vnaprej obvezen del načrtovanja poti? 

Običajno na najinih potovanjih nastanitve rezervirava ob prihodu na samo destinacijo. Tokrat sva se odločila za bolj miren dopust, ker sva oba potrebovala počitek in sva nastanitev rezervirala že pred prihodom na Maldive.

Kakšna je razlika med bivanjem na lokalnem otoku, kot je Vashafaru in med resorti?

Razlik med bivanjem na lokalnem otoku in resort otoki je precej. Prva razlika je, da so lokalni otoki (vsaj ti, ki sva jih uspela obiskati) zelo neoblegani, neturistični. Ni lepšega kot to, da se ne rabiš boriti za svoj prostor pod palmo in v morju.

Naslednja pomembna razlika so cene. V resortu so vse cene vsaj 5x dražje kot v hotelu. Cena za liter vode v resortu je lahko hitro 7 dolarjev in več. Pivo v resortu je bilo 12 dolarjev, sveže iztisnjen sok pa 13 dolarjev.

Na lokalnih otokih ni hotelov, prisotni so guest housi, na Vashafaru sta trenutno samo dva, zato si lahko predstavljate, koliko je turistov. Pa seveda to, da na teh lokalnih otokih ni bilo avtomobilov, skuterjev … Res je super, ko se lahko brezskrbno sprehajaš sredi ceste.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu? 

Na vseh otokih smo imeli neposreden stik z lokalci. Zelo so prijazni, vljudni, pozitivni in nasmejani. Najbolj so nama ostali v spominu prav na otoku Vashafaru, in sicer vsakodnevna otroška razposajenost in medgeneracijsko druženje. Ko z njimi spregovoriš kakšen stavek, postanejo navihani še bolj.

Sta šla tudi na kakšne izlete? Kakšne aktivnosti vse ponujajo Maldivi?

V sklopu bivanja na otoku Vashafaru, sta Janez in Nataša poskrbela za pestro ponudbo izletov, snorklanje na različnih grebenih, skok do sandbanka, plavanje z mantami in želvami, obisk sosednjih otokov, raziskovanje kmetijskega otoka Maafahi in obisk otoka Utheemu, z možnostjo kopanja na urejenih bikini plažah, obisk float bara …

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanju na Maldive? 

Definitivno je največja zmota to, da so Maldivi draga destinacija. Za približno 950 evrov po osebi dobiš v enem tednu res veliko. Midva sva za ta denar dobila 7 nočitev s polnim penzionom, izlet na dva sosednja otoka, celodnevni izlet na resort otok, plavanje z mantami, izlet na sand bank, izlet na float boat, snorklanje, povratno letalsko karto Male-Hanimaadhoo-Male s hitrim gliserjem.

Najdražji je bil izlet v resort. Vstopnina je 100 dolarjev. V to ceno je sicer vključeno kosilo, koriščenje bazenskega kompleksa in plaže, niso pa vključene pijače. Če v resort ne greste, tako prihranite dobrih 100 evrov po glavi. Nama se to ne zdi pretirana cena, sploh, če pomislimo, kaj dobiš na Hrvaškem ali v Grčiji za takšen denar.

Ena od zmot o Maldivih je tudi to, da tam ni ničesar za početi. Maldivi ponujajo 101 stvar, da čas še (pre)hitro mine. Naslednjič jo bova tja zato ucvrla vsaj za teden dni dlje, verjetno le na druge lokalne otoke.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom? 

Kreditna kartica naj bo vaša zlata rezerva, vaše primarno sredstvo za plačevanje pa naj bo denar. Najbližji bankomat je lahko 300 km stran, ali pa je le-ta že več dni prazen, brez zaloge denarja.

Kako sicer izbirata naslednjo popotniško destinacijo? 

Za destinacijo izven Evrope si vsak zase v  glavi ustvariva seznam treh željenih destinacij, ki bi jih želela obiskati v prihodnjem letu. Nato sledi usklajevanje, kompromis. Večinoma se najmanj dve destinaciji na seznamu obeh ponovita. Naslednji korak je, da si zadava, koliko sva pripravljena odšteti za letalsko karto. Na koncu zmaga tista destinacija, ki se najbolj približa zadani ceni letalske karte, torej destinacija z najboljšo ponudbo letalske karte.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Uf … Vsako potovanje je bilo po svoje posebno in se ne more primerjati z ostalimi potovanji. Mogoče bi izpostavila road trip po zahodu ZDA in pa Andamanske otoke.

Kakšen tip popotnikov sta? 

Avanturista, a to besedo vsak od naju razume po svoje. Moje avanture brez mobitela ne grejo, ker si z njim pomagam pri iskanju zanimivih točk na sami destinaciji, Danijel pa bi raje »taval« in se prepustil toku naključij. Vedno bi rad izkusil, kako se znajti v naravi.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu? 

Azijske jedi so za najine pojme the best!

  1. Chicken Tikka Massala – okusna indijska kremna piščančja jed v kari omaki, ki pa ne sme biti preveč pekoča (v bistvu so vse massale super) in pa zraven obvezno njihov kruh s sirom ali česnom; cheese oz. garlic naan
  2. Mas huni – maldivska jed, tipična jed za zajtrk, zmes tune, čebule in kokosa
  3. Kottu roshi – maldivska jed, narejena iz narezanih kočkov palačnik, tune, zelenjave in mešanice začimb

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ne, to bi bil greh (smeh). Čar potovanj so sicer spomini v glavi, a definitivno tudi tisti, na fotografijah. 

Tehnologija je postala zvesta spremljevalka popotnikov. Brez katerih naprav in aplikacij ne gresta na pot?

Če vprašate Danijela, raje vzame kakšno oblačilo manj, kot da bi se moral odpovedati kakšni  tehnologiji oz. napravi. Tokrat so nama družbo delali dron, Go pro kamera in fotoaparat. Slednjega na koncu skoraj nisva uporabila, ker preprosto ni bilo časa. Po izkušnji v ZDA pa je Sygic zvesta aplikacija na najinih mobilnih napravah.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj? 

Zelo slaba pokritost mobilnega signala izven večjih mest na zahodu ZDA. Ko smo najeli avtomobil, so nam dali za GPS Huaweijov telefon, ki je bil vezan na mobilni signal. Izven večjih mest smo imeli vedno težavo, ker signala ni bilo in posledično Google maps ni deloval. Mobitel je imel sicer onemogočeno uporabo katerihkoli drugih aplikacij, sicer bi se posluževali Sygica, ki smo ga nato naložili na Danijelov telefon. Za vse ostalo zadostuje stric Google.

HITRIH 6 

Najljubša država: Francija – pokrajina Dordonja (Danijel), Indija – še posebej Andamanski otoki (Manca)

Najljubše mesto: Matera (usklajeno v en glas)

Najljubša plaža: sandbank na Maldivih, sredi oceana, sredi ničesar

Najljubša kulinarika: indijska kulinarika

Naljubši način transporta: skuter

Najljubši jezik: nemščina (Danijel), špančina (Manca)

Foto: Manca Terčon in Danijel Lazar

Njunim dogodivščinam lahko sledite tudi prek Mancinega Instagram profila – TU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Maldivi maldivi

Nina Štajner o življenju med Slovenijo in Kitajsko

Nina Štajner je arhitektka in notranja oblikovalka, ki stoji za blogom Kitchy World, zadnje leto pa je eden od njenih domačih naslovov tudi na Kitajskem.

Nina Štajner namreč živi med Slovenijo in Kitajsko, natančneje v mestu Suzhou, ki leži zahodno od Šanghaja. Česa se na Kitajskem nikoli ne bo mogla navaditi in kaj jo tam navdušuje, kateri so obiska vredni kotički in kako se znajde v tem velikem mestu, preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kdaj vas je odneslo na Kitajsko in kako pogosto se vračate v Slovenijo?

Partnerju se je ponudila priložnost za službo na Kitajskem in tako sva se odločila sprejeti izziv. Meni ni bilo lahko, saj sem v Sloveniji s trdim delom ustvarila svojo kariero, ki me izpolnjuje in jo obožujem. Zato svoj čas delim na pol – malo delam »na daljavo« in z nepogrešljivo pomočjo sodelavke Mateje Katje Vrtovec Jerančič, malo pa sem v Sloveniji. 

Tržnica tekstila

Kakšen je bil sam prehod iz mirnega življenja v Ljubljani v mesto, kjer je za več Slovenij prebivalstva?

Ljubljana ima srečo, da je (evropska) prestolnica z veliko zgodovine in živahnim kulturnim življenjem. Suzhou ima morda res petkrat več prebivalcev kot cela Slovenija, družabno življenje pa je bolj ali manj eno samo mrtvilo. Razen če si študent, klubska scena je – menda – kar divja.

Takole daleč na vzhodu se človek potem večinoma druži z drugimi expati, izseljenci, kar je zelo zanimivo, saj spoznavaš ljudi res z vsega sveta.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja na drugem kontitentu? 

Da je Evropa – in Slovenija – v večini pogledov res raj!

Ninina pisarna na Kitajskem

Je v kitajski kulturi kaj takšnega, česar ste se težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino? 

Nikoli se ne bom navadila prerivanja in pljuvanja, bom pa zelo pogrešala njihovo neizmerno ustrežljivost. Zelo pri srcu mi je tudi njihova tradicionalna estetika. 

Ste poleg mesta, kjer živite, raziskali še kakšen del Kitajske? 

Priznam, da sva raje kot Kitajsko ‘raziskala’  bližnje bolj tropske otoke FIlipinov, Indonezije in Tajske. Seveda sem obiskala veliki zid, imam pa še dolg seznam krajev, ki jih želim videti na Kitajskem … začenši s pandami v Chengduju.

Veliki kitajski zid

[O mestu:]

Živite v kraju Suzhou, ki je okoli 60 km oddaljen od Šanghaja. Kako drugačen je od življenja, ki ste ga bili vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje?

Dnevno življenje niti ni toliko drugačno od življenja v Ljubljani; čez dan delava, zvečer greva na večerjo, ob vikendih se druživa s prijatelji ali pa ‘pobegneva’ v bolj metropolitanski Šanghaj.

Suzhou Lingering garden

Na Kitajskem me brez dvoma najbolj navdušuje tehnološka naprednost in možnost, da ti karkoli ob skoraj katerikoli uri dostavijo na dom. Udobje spletnega nakupovanja je nepredstavljivo; kupiti pa se da prav vse, za sprejemljivo ceno.

Kitajska ima še eno veliko prednost: odličen javni prevoz! Vlak do Šanghaja me stane okoli 5 evrov, za pot potrebuje okoli 25 minut in je vedno brez izjeme točen. 

Suzhou, Shangfangshan

In kaj malo manj? 

Grozno frustrirajoče je pomanjkanje informacij! Naš internet je namreč blokiran, še huje pa je, da na njem ni nobenih lokalnih informacij; na kitajskem internetu pa je vse v pismenkah.

Tako lahko ob iskanju npr. pošte ali kakšne trgovine hitro izgubiš živce; za vse je treba koga vprašati ali pa se odpraviti ven in stvari fizično poiskati. Iskanje restavracij je pravi izziv; lahko imaš ime in lokacijo, pa je zadeve še vedno treba trikrat preveriti s tremi različnimi aplikacijami in narediti tri kroge okoli zgradbe, da na koncu ugotoviš, da so dotično restavracijo vmes zaprli.

Pogrešam tudi naravo. Tukaj so parki sicer zelo lepo urejeni, ampak Slovenec potrebuje konkreten hrib in gozd!

Suzhou Inustrial park

Kako bi opisali Suzhou?

Suzhou je mesto z dvatisočletno zgodovino, ki slovi po svojem starem mestnem jedru, prepredenim z vodnimi kanali. Zaradi prvovrstnih klasičnih kitajskih vrtov je zelo znana turistična destinacija.

Midva živiva med nebotičniki v novem delu mesta, zgrajenem šele v zadnjem desetletju. Ta dva dela mesta sta si različna kot noč in dan – na našem delu so široke ceste, vse je čisto in urejeno, stavbe so nove.

Meni se zdi bolj karizmatično malce zamazano, divje in prenatrpano staro mestno jedro; življenje pa je seveda bolj udobno v novem delu mesta.

Kitajski vrt

Pa tamkajšnje ljudi?

Kitajci so zelo ponosni ljudje, hkrati pa ustrežljivi, sramežljivi in prijazni.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Kitajski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Kitajska je tako velika, da je težko posploševati. Jaz sem si Kitajsko vedno predstavljala nekoliko nazadnjaško, živim pa v pravem futurizmu. Seveda je ta občutek lokaliziran; mesta še vedno obdajajo precej nerazvite pokrajine. Tehnološka naprednost tu hodi z roko v roki s tradicionalnimi vrednotami. 

Vaši trije razlogi za obisk so …   

Klasični kitajski vrtovi, ‘secret’ cocktail bari in nakupovanje! 

Hong Kong

Kot arhitektki sta vam zagotovo zanimiva tudi njihova arhitektura in interier? Kako domača in funkcionalna sta?

Arhitektura se gradi hitro, pompozno in mogočno. Trajnostni razvoj in spoštovanje zgodovine v povprečju ne igrata ne vem kako velike vloge; čeprav poznam nekaj kitajskih birojev, ki prav mojstrsko prepletajo zgodovino in sodobnost.

V interierje malce brez poznavanja konteksta umeščajo ‘trendi’ kopije evropskih pohištvenih kosov. Zavidam pa jim možnosti izvedbe, ki so mogoče v svetu, kjer je možno za pravi denar kupiti vse.

Na oddihu v Kambodži, Siem Reap

 [O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev:  dom

Najboljšo kavo potrežejo v: The Press, Šanghaj

Najboljše kosilo najdete pri:  brunch v Pop American Brasserie, Šanghaj Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: kislo pekoči krompir, cmočki

Najboljši šoping je:  na aplikaciji TaoBao, ki je kot Aliexpress, ampak veliko boljše. Za poročne obleke wedding street na Tiger hill, za bisere pearl market, za blago fabric market, za modo outleti, za ponaredke fake marketi… Kitajska je res raj za nakupovanje!

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: za to je treba v Šanghaj, v Tank Shanghai, M50 art zone ali Fosun Art Foundation

Park, kjer najraje poležavate: ob jezeru Jinji

Fosun Art Foundation

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: manjši, manj turistični vrtovi. Suzhou ima skoraj 100 vrtov, zgolj 8 od katerih je na seznamu Unesco

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Guanqian street – glavna ‘shopping’ ulica, kjer se drenja množica zapravljivcev, trgovine pa nudijo samo poceni cunje in kič

Najlepši razgled nad mesto najdemo:  obala jezera Jinji zvečer ponuja lep razgled na razsvetljenje stavbe na obeh bregovih

Najboljša zabava: KTV karaoke s primerno družbo

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: okrogla vrata v klasičnih kitajskih vrtovih

 [Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu? Metro

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?  Letalo v Šanghaj

Oddih v Bangkoku, Tajska

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): urejala nama ga je agencija

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: zaradi okoliščin je nisva iskala tu

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10:  odvisno, z drugimi priseljenci se hitro spoprijateljiš, kitajskih prijateljev (še) nimava

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

Skok na Filipine

 Foto: arhiv/Nina Štajner

PREBERITE ŠE: Černobil in njegove sence skozi oči Nine Plantan #intervju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

NINA ŠTAJNER NINA ŠTAJNER

Černobil in njegove sence skozi oči Nine Plantan #intervju

V tokratnem Vandraj intervjuju klepetam z Nino Plantan, komunikologinjo, ki rada raziskuje svet. Njen seznam kotičkov, ki jih želi ujeti še v tem življenju, je v resnici neskončen. Na njem se je pred kratkim znašla tudi Ukrajina. Zaupala nam je, katerih kotičkov Kijeva med obiskom ne smemo preskočiti, obiskala pa je tudi Pripjat, mesto, o katerem je po jedrski nesreči v elektrarni Černobil leta 1986 govoril ves svet, ki njene posledice nosi še danes.

Kdo je Nina, kako se je Černobil znašel na njenem seznamu krajev, ki si jih želi ogledati pobliže, katere so največje zmote, ki jih imamo o tako imenovani mrtvi coni in kaj jo je tam najbolj presunilo, pa tudi, kako sploh organizirati obisk v ta mračen del sveta, preverite spodaj.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Verjetno kot popotniška duša, ki išče »Je ne sais quoi«. Že od majhnega sem z vsem veseljem prebirala knjige, polne dogodivščin in vedno znova spremljala Indiano Jonesa pri norih podvigih. Zdaj pa te otroške sanje uresničujem. Ko ne potujem, kot komunikologinja pišem zgodbe za svoje podjetje na digitalni papir.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite med raziskovanjem novih krajev?

Novo leto sem tokrat pričakala v simpatičnem Sarajevu. Sicer pa je bilo preteklo leto z vidika potovanj prav odlično. V tujini sem preživela skupaj skoraj tri mesece.  O, vau, ko to izgovorim na glas, se šele zavem, kakšno leto je za mano.

Pred kratkim ste se vrnili s potepa po Ukrajini. Kako je pristala na seznamu destinacij, ki ste jih želeli obiskati še v repu 2019?

Vzhodnoevropske države me v zadnjem času vse bolj privlačijo. Njihova kultura in zgodovina sta zelo pestri, obenem pa so to države, ki niso obljudene in v sebi nosijo pristen čar. Ljudje so prijazni, hrana je okusna, arhitektura čudovita in hkrati lahko povadim svoje znanje slovanskih jezikov.

S čim vas je očarala in česa tam res niste pričakovali?

Kar z vsem skupaj. Lviv je npr. zelo moderno mesto in lahko uživaš v luštnih lokalih in restavracijah, se sprehajaš po mestu in iskreno, občutek ni prav nič »vzhodnoevropski«. Kijev pa je na drugi strani tipično vzhodnoevropsko mesto; ogromno parkov, razglednih točk, tipičnih vojnih spomenikov in polno ljudi na ulicah. Krasi ga ogromno pravoslavnih cerkev v čudoviti turkizni barvi in restavracij, kjer lahko poskusite tradiconalno hrano.

Katerih kotičkov Kijeva med obiskom ne smemo preskočiti?

Meni je v spominu najbolj ostal nedeljski sprehod po mestnih ulicah. Presenečena sem bila, kako ljudje po različnih kotičkih mesta razstavljajo svoja umetniška dela, ki okrušenim fasadam hiš dajejo novo upanje. Umetniška dela te počasi vodijo do bolšjega trga, ki se konča pri cerkvi sv. Andreja.

Ostale vredne ogleda lokacije v Kijevu: Golden Gate, The Motherland Monument in park okoli z muzeji, Katedrala sv. Sofije, Kiev Pechersk Lavra (obvezno v katakombe, kjer se skozi njih sprehodiš s svečo), People’s Friendship Arch, ulica okoli sv. Andreja, muzej One Street … Za ukrajinske dobrote pa predlagam restavracijo Katjušo. Mmm, še zdaj se mi cedijo sline, ko pomislim na vse tiste dobrote. Še to, Kijev je super tudi za vse ljubitelje gruzijske hrane, ki jo je v naših koncih težko »dobiti«.

Ob tem ste obiskali tudi Pripjat, mesto, o katerem je po jedrski nesreči v elektrarni Černobil leta 1986 govoril ves svet, njene posledice pa svet nosi še danes. Kako je prizorišče ene največjih jedrskih katastrof v zgodovini človeštva postalo turistična atrakcija in kaj je tja pritegnilo vas?

Černobil je morda na prvi hip res nenavadna destinacija za preživljanje svojega dopusta, a z nekega informativnega vidika so me podobne destinacije vedno privlačile. Zato se pogosto na mojem repertoarju znajdejo tudi serije in (dokumentarni) filmi o pričujočih dogodkih. Verjetno skoraj ni osebe, ki še ni slišala za HBO-jevo serijo Černobil, ki je lani na zaslone priklenila ogromno število ljudi in je najbolje ocenjena serija v 2019 na IMDb-ju. Priporočam ogled, odlična je.

Katastrofe, kot je Černobil, za seboj vedno pustijo ogromno žalostnih in herojskih zgodb, ki ti strejo srce. Obisk kraja nesreče pa ti vse pridobljene informacije postavi v neko drugo dimenzijo … kraj, posledice in zgodovino začutiš na drugačen, bolj oseben način.

Bi se pred reciva petimi leti Černobil sploh uvrstil na vaš seznam top 50 krajev, ki jih želite obiskati?

Ja, nedvomno. Černobil je bil ena izmed tistih destinacij, ki so bile na vrhu moje bucket liste že precej časa.

Kako ste si pot v mesto duhov organizirali vi in kakšne so cene za takšen izlet iz Kijeva?

Za obisk Černobila je treba rezervirati turo v eni izmed agencij. Prebrala sem nekaj blogov, povprašala znance, ki so Černobil že obiskali in izbrala enega izmed predlogov. Turo lahko brez problema rezervirate in plačate kar prek spletne strani.

Černobil sem obiskala med prvonovembrskimi prazniki na nedeljo, zato je bilo tisti dan tam kar 30 skupin, vsako pa so odpeljali po rahlo drugačni poti, tako si med obiskom skoraj nismo prekrižali poti. Cena enodnevnega obiska s kosilom in prevozom iz/v Kijev je 120 evrov pri agenciji CHERNOBYLwel.com. 

Kaj moramo vedeti, preden se podamo na ogled kraja, kot je Černobil?

Vse potrebne informacije agencija pravočasno pošlje na mail, organizacija je res odlična. S seboj prinesite dovolj vode, kakšen prigrizke (do kosila vam bo že pošteno krulilo), udobne čevlje za hojo in svoj potni list, ki ga boste morali pokazati na kontroli pred vstopom v prepovedano oz. mrtvo cono. Obleke naj popolnoma prekrivajo vaše telo, pozimi pa priporočam, da se tudi toplo oblečete.

Na dan odhoda ekipa preveri vso potrebno dokumentacijo in opremo, med dvourno vožnjo do prepovedane cone pa te osebje seznani z vsemi nevarnostmi in pravili. Ves čas smo se morali držati skupine in upoštevati vodnika. Pravil je res ogromno. Npr. prepovedano se je dotikati predmetov in jih odnašati iz cone, zaužiti ne smeš sadežev in stvari odlagati na tla, prepovedan pa naj bi bil tudi vstop v zaprte objekte, ki smo jih ob spremstvu vodnika sicer vseeno obiskali (vodniki vedo, kje je sevanja manj in ni škodljivo).   

In na kakšne odzive znancev in domačih ste naleteli, ko ste povedali, da boste dopust porabili za skok v Černobil?

Presenetljivo dobro, vse je zanimalo več. Sem pa tja se je pojavilo kakšno vprašanje glede sevanja, vendar vse zelo v pozitivnem smislu. Kasneje pa me je presenetil tudi odziv na Instagram storyje, ki sem jih objavila iz Černobila. Neverjetno, nisem pričakovala, da toliko ljudi zanimajo take destinacije.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o Černobilu, kot je danes?

Hm, verjetno to, da je sevanje še vedno tako visoko, da ogroža naše zdravje. Enodnevni obisk Černobila naj bi po različnih zanesljivih virih predstavljal enako izpostavljenost sevanju kot čezoceanski let. Obstajajo tudi žarišča, kjer je vrednost sevanja višja, ta mesta je treba po nekaj minutah zapustiti. Vodniki sicer skrbno pazijo, da se vseskozi gibate po manj kontaminiranih področjih, izpostavljenost radioaktivnosti pa tudi neprekinjeno merijo Geigerjevi števci.

Kakšni občutki so vas prevzeli ob pogledu na ta kraj?

Groza in žalost. Že ob ogledu serije in dokumentarnih filmov sem imela ves čas solzne oči in cmok v grlu.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Čeprav se sliši klišejsko, potovanja so me spremenila. Postala sem veliko bolj odprta za sprejemanje drugačnosti, reševanje izzivov na različne, bolj iznajdljive načine in vsekakor, postala sem bolj potrpežljiva. Včasih ti ne preostane nič drugega, kot da se usedeš in počakaš na tisti vlak, ki zamuja že nekaj ur.  Nedvomno pa slog potovanja, ki se ga poslužujem, ni vedno lep in udoben. Pogosto me prizadene in spravi do solz. Krivice in grozote, ki se dogajajo po svetu pogosto ne pridejo do nas. Če povzamem, bolj cenim stvari, ki so nam dane v (našem) priviligiranem svetu.

Kakšen tip popotnika ste sicer, kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način načrtujete svoja potovanja?

Glavno vodilo je, da vsako leto vidim vsaj nekaj novega, torej eno novo državo v Evropi in eno izven. Pa to ne pomeni, da se ne vračam v države, ki sem jih že obiskala. V Španijo in Italijo grem res vsako leto, vedno kaj novega odkrijem, včasih pa tudi le obiščem prijatelje in uživam ob slastnih tapasih in vinu.

Svoje destinacije izbiram bolj po »last minute« navdihu. Rada bi videla in raziskala ves svet, zato mi je dejansko vseeno, kam grem. Samo, da grem. Seveda so tu destinacije in doživetja, ki so višje na moji »bucket listi«, ampak se mi ravno ti kraji pogosto izmikajo vrsto let, kot npr. Iran, Ruanda, Islandija in Kolumbija. Vsako leto si rečem, letos pa res, no, pa potem po naključju najdem karto za čisto nekam drugam. K navdihu nedvomno pripomore tudi Instagram, hočeš-nočeš, ti družbena omrežja ponudijo »vpogled« v kraje, ki jih ne najdeš v turističnih vodičih.

Kar se tiče načrtovanja pa lahko rečem, da sem ga v zadnjem letu ob vse hitrejšem tempu postavila malo na stranski tir in si načrt delala sproti na potovanju. Spomnim se, da sem sedela na letalu za v Rio de Janeiro, na mojem načrtu pa je bilo od slabega meseca potovanja le zaznamek, da letim čez dva dni na sever v Salvador, prestolnico Bahie. Verjetno bi marsikdo občutil tesnobo, nekaj od nas pa ravno ta občutek svobode osrečuje in požene kri po žilah. Ima pa sprotno načrtovanje tudi slabo stran. Cene prenočitev in prevoza znajo visoko poskočiti. Včasih tudi prezreš stvari, ki bi si jih sicer z veseljem ogledal. Vsekakor si mora vsak poiskati tisti slog potovanja, ki mu najbolj ustreza. Jaz sem svojega našla v backpackanju, spanju v hostlih ali pri domačinih, na splošno v aktivnem doživljanju in spoznavanju vsega novega, predvsem pa drugačnega.

Pa najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Morda to, da je vsak slog potovanja super in važno je, da najdemo tistega, ki nam najbolj ustreza. Seveda vse do mere, da spoštujemo drugo kulturo, njihove običaje in okolje. Priložnosti za odkrivanje sveta se nam ne bodo povrnile, zato je pomembno, da jih zajemamo s polno žlico. Na seznam nepozabnih trenutkov se včasih uvrstijo dogodki, ki se na prvi hip zdijo popolnoma običajni. Npr. pogovor z neznancem na vlaku ali pomoč pri sestopu slepi devetdesetletni babici v Petri.

Brez katerih naprav in mobilnih aplikacij ne greste na pot?

Zadnje čase vse bolj potujem le s svojim telefonom, s kamero vse manj, prvo, ker je okorna in zavzema precej prostora in drugo, ker si bolj opažen. Na potovanje pogosto vzamem tudi svojega polaroida. Analogni spomini imajo še vedno prav poseben čar.

Aplikacije: Google maps/Here We Go, Instagram, potem pa so tu še različne aplikacije za urejanje fotografij (VSCO in Lightroom) in seveda aplikacije za rezervacije prenočišč. Še Uber in Grab, ki marsikateremu popotniku omogočita lažje gibanje po velikih mestih.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Acai, khinkali in fatteh. 

Katera je najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Hmm, to moram prav malo pomisliti. Mogoče to, da so me sredi noči oropali, ko sva s kolegico spali v šotoru na enem izmed rock festivalov v Nemčiji. Ves denar, ki sem ga imela s seboj, so mi izmaknili izpod blazine, na kateri sem spala. To res ni bil prijeten občutek. Ne toliko zaradi denarja, bolj zaradi občutka, da se je nekdo smukal okoli tebe, ko si spal.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da so potovanja draga in da je spanje v hostlih rezervirano za najstnike in tiste malo čez 20.

HITRIH 6

Najljubša država: Indija

Najljubše mesto: Ljubljana <3

Najljubša plaža: Halong Bay

Najljubša kulinarika: Gruzijska

Naljubši način transporta: nič ne premaga road tripa s prijatelji

Najljubši jezik: brazilska portugalščina

Foto: arhiv Nine Plantan

Nini Plantan in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem Instagram profilu @wanderlust_nina.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Nasveti iz prve roke, kako raziskati Oman s šotorom in najetim terencem

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.