Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Nejc Draganjec, fotograf, popotnik in biolog. V njegovem fotoarhivu boste našli kup dih jemajočih podob, ki jih je ujel v objektiv. Od potapljanja z meduzami na otočju Palau, raziskovanja lepot nočnega neba Zahodne Sahare, trekinga po notranjosti Islandije, odprave v Amazonijo z lokalnimi Indijanci … Med vsemi pa zagotovo najbolj izstopa njegov fotolov na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem. Prav tu je nastala tudi fotografija, s katero je postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Kdo je Nejc Draganjec, kako ga je na Japonskem za las zgrešila lavina bomba, kako je s predelovalci koke v Amazoniji prišel do plantaž in kako je sploh zaplaval v svet fotografije, preverite v spodnjem intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki še ne vedo, kdo je Nejc Draganjec?

Sem Nejc Draganjec, fotograf, popotnik, biolog. To so tri glavne teme mojega življenja in najraje vidim, da se med seboj čim bolj prepletajo.

Si sploh lahko predstavljate potovanje, kamor ne vzamete fotoaprata?

Mislim, da sem imel to nočno moro ravno prejšnji teden! Po mesecih dolgih priprav potujem okoli sveta, pridem do dah jemajočega motiva ob ravno pravem trenutku, nato pa odprem fototorbo in je prazna … Namenoma pa tega ne bi naredil.

Rezultat vašega fotolova na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem, je tudi fotografija, s katero ste postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019. Kako je nastala in kaj vam takšno priznanje pomeni?

Idejo za to fotografijo sem dobil že pred leti, tako da bi se lahko reklo, da je bila v nastajanju kar nekaj časa. Kot fotograf moraš biti pogosto precej potrpežljiv in tako sem tudi jaz čakal ter iskal pravi trenutek, da jo iz ideje spravim v resničnost.

Fotografija, s katero je Nejc Draganjec postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Sakurajima je bila najboljša prilika do sedaj, zato so bile priprave res obsežne. Najprej spremljanje seizmoloških podatkov in opazovalnih točk že od doma, ob prihodu takojšen obisk seizmološke postaje in pogovor z lokalnimi vulkanologi, nato pa 48 ur iskanja dobre opazovalne pozicije na vulkanu in čakanje na izbruh. Je pa pri takšnih fotografijah pomemben tudi faktor sreče, za katero pa v fotografiji zagotovo drži, da je na strani pripravljenih.

Cvetenje češenj na Japonskem

Sam v fotografiji sicer nisem zaradi tekmovanj in do sedaj tudi fotografij takega kalibra, ki se jih sicer najde v moji fotoknjižnici kar nekaj, nisem pošiljal naokoli. Seveda pa nisem, tako kot verjetno večina ljudi, imun na učinke zunanje potrditve, da kar počnem, počnem dobro. Občutek je odličen, ko te vzorniki, od katerih si se učil in h katerim si stremel leta, sprejmejo medse in ponudijo iskreno pohvalo.

Japonska, gora Fuji

Kako ste potovali po Japonski? Kje vse ste bili in kaj vas je v tej deželi najbolj navdušilo?

Japonska me je popolnoma prevzela na moji prvi poti tja – pred natanko 11 leti – in tudi tokrat je bila vse, kar sem upal, da bo. Najbolj me kot fotografa navdušuje njena pestrost in združevanje kontrastov. Jukstapozicija elementov, ki jih ne bi pričakoval skupaj. Moderno/tradicionalno, urbano/naravno, sproščeno/adrenalinsko … Ta pestrost je vsaj meni neizčrpen vir fotografskega navdiha.

Možnosti potovanja po Japonski so zelo pestre in preizkusil sem že vse: seveda znamenite vlake, letala, avtomobile, kolesa, trajekte … Pa tudi peš sem veliko prehodil. Na zadnjem fotovanju mi je mobitel zabeležil okoli 400 prehojenih kilometrov. Ne verjamem pa, da mi bo kadarkoli zmanjkalo novih idej za odkrivanje. Naslednjič grem tja jeseni na lov za norimi jesenskimi barvami.

Japonska, Kjoto

Nekaj posebnega je tudi vaša odprava v Amazonijo z lokalnimi Indijanci. Kakšna izkušnja je bila to? 

Če bi biologi imeli svoja romarska središča, bi porečje Amazonke zagotovo bilo eno izmed njih. Biotska pestrost in občutek pristne divjine, ki buhti od življenja, je skorajda brez primerjave. Sicer imam nekaj izkušenj s terenskim biološkim delom po svetu, vendar je bilo vse to “valter liga” napram Amazoniji, zato sem raje poiskal izkušnje in pomoč lokalnega znanja.

Pustolovščina, ki je sledila naslednjih nekaj dni, je še vedno ena izmed mojih najljubših. Poleg očitnega – rastlin in živali – smo se srečali tudi s predelovalci koke, ko smo nenadoma zakorakali na plantažo in rafinerijo končnega pudrastega produkta. Ravno v takšnih primerih so lokalne povezave neprecenljive in celotni dogodek je nato šel skozi brez posebnih težav.

V Amazoniji sem prvič v življenju tudi doživel pravo temno nočno nebo. Občutka, ko stojiš pod rimsko cesto v vsej njeni veličastnosti, tako svetli, da ne rabiš luči za premikanje in da zaradi sija galaktičnega jedra dejansko ustvarjaš senco, se ne da opisati. Res škoda, da se nas večina v razvitem svetu niti ne zaveda, kaj je cena urbanizacije in nočne razsvetljave.

Peru, Machu Picchu

Ste se na kakšnem fotopotovanju že znašli v nevarnem položaju?

Verjetno ja. Potencialno nevarnih krajev je bilo že veliko. Na primer barakarsko naselje na pobočju Cerro San Cristobal v Limi v Peruju. Pa seveda srečanja z divjimi živalmi (velike mačke, povodni konji, morski psi …) in silami narave. Vendar se vedno držim načel upravljanja z nevarnostjo.

Južnoafriška republika in srečanje z morskim psom

Preračunljivo tveganje je OK, nespametna naivnost in brezbrižnost pa ne. Popotni fotografi nosimo s seboj opremo precejšne vrednosti. Velikokrat mesečne ali celo večletne lokalne plače. In ljudje to vejo, zato sem izredno previden in pozoren.

Nisem pa še nikoli bil v situaciji, ki bi bila aktivno agresivna – recimo rop, dejanski napad (ne le zvedavost) živali ali pa življenjsko ogrožujoča poškodba. V takih situacijah ga ni čez preventivo. Morda najbližje do sedaj sem bil v potencialno nevarni situaciji ravno pri izbruhu Sakurajime. Med iskanjem prave pozicije sem se za las in po čisti sreči izognil lavini bombi, ki je nato namesto mene zadela in polomila moje fotografsko stojalo.

Južnoafriška republika

Če bi morali izbrati top 5 najljubših destinacij, katere bi bile? In zakaj?

Na prvih dveh mestih se vedno znova izmenjujeta Islandija in Japonska. Islandija zaradi svoje divje narave in osupljivo lepe krajine, Japonska pa zaradi prej omenjene pestrosti. Najnovejši prišlek na ta moj seznam je tudi Velikonočni otok, s katerega sem se pravzaprav ravnokar vrnil. Prevzela sta me neokrnjeno nočno nebo in vulkanska pokrajina, ki s svojo črno podlago in svetlo zelenim rastlinjem spominja na Islandijo. Potem bi se bilo pa že težko odločiti, saj se mi zdi, da mi je še skoraj vsak kraj do sedaj ponudil nekaj unikatnega. Morda bi v tem trenutku nominiral Palau s svojim bujnim morskim svetom, Zahodno Saharo zaradi svoje unikatne pokrajine in otok Eleuthera, ki je nedvomno skriti biser Bahamov  … 

Bahami

Kaj je za vas dobra fotografija? 

Fotografija je pogledu, kar je poezija govoru. Bogata in estetska ekspresija umetnikovega sporočila. V popotni fotografiji je to sporočilo običajno občutek nekega kraja in časa, ki si ga gledalec fotografije deli s fotografom. Če fotografija izpolni vse to, potem je, kar se mene tiče, res dobra fotografija. Seveda pa ne spregovori vsaka fotografija vsakemu, zato se tudi ljudje pogosto ne strinjajo, katere fotografije so dobre. Vsake oči imajo svojega malarja, je pregovor, ki povzame, da k interpretaciji umetnosti pristopamo iz sebe in iz svojih unikatnih preteklih izkušenj.

In kaj naredi dobrega fotografa?

Vaja. Res ni bližnjice. Lahko poznaš vso fotografsko teorijo, ki obstaja, vendar v trenutku nimaš časa razmišljati o tem. Fotografija je lovljenje trenutkov. Edini način, da postaneš dovolj suveren in hiter, je vaja. Toliko časa, da ponotranjiš koncepte in postanejo refleksni odziv. Dodana vrednost je, da z vajo pridejo izkušnje, z izkušnjami pa tudi sposobnost predvidevanja teh mimobežnih utrinkov.

Bahami

Kakšne podobe najpogosteje lovite v objektiv, kje in kako jih najdete? 

Popotna fotografija je zelo pester žanr. Združuje elemente krajinske, portretne, ulične … Skoraj vseh preostalih žanrov fotografije, vključno s kakšnim “selfijem” (smeh). Nekateri se je lotijo bolj reportersko, nekateri, kot jaz, pa bolj umetniško in pripovedno.

Sam imam največ veselja do fotografije narave, nočne fotografije in fotografije popotnega življenjskega stila. Zato ti trije žanri tudi predstavljajo levji delež vseh mojih popotnih albumov. Narava je tako ali tako vedno okoli nas. Ste kdaj potovali s fotografom in so vas jezili pogosti postanki za fotografijo? Poskusite to z biologom, ki je navdušen nad vsako drugo bilko in hroščem (smeh).

Italija, Toskana

Motivov za nočno fotografijo tudi nikoli ne zmanjka. V urbanem okolju zvezde zamenjajo lučke na Zemlji, daleč od civilizacije pa sem tako ali tako vedno znova presunjen nad nočnim nebom in izkoristim vsako priložnost za astrofotografijo.

Pri popotnem življenjskem stilu pa imam obilo pomoči s strani svoje partnerke. Ne vem, kdo ima večjo srečo – Elizabeta, ki ima vedno s sabo osebnega fotografa, ali jaz, ki imam vedno pri roki fotomodel. Mutualizna simbioza bi rekli biologi.

Kaj pri fotografiji vas najbolj navdušuje in kaj vas je potegnilo v njen svet?

Najbolj me navdušuje, da fotografija omogoča bolj poglobljen stik s svetom okoli nas. V nasprotju s splošnim stereotipom, da je fotografiranje ovira v pristnem doživljanju, je v resnici fotografija orodje, s katerim se v dogodke še toliko bolj poglobimo. Iz pasivnega opazovalca se spremenimo v aktivnega soudeleženca. Tako ujamemo trenutke, ki bi jih drugače najverjetneje spregledali. S portretom misel na obrazu, z makro fotografijo podrobnosti, nevidne prostemu očesu, z dolgo osvetlitvijo minevanje časa itd.

Islandija

Zahvaljujoč družini je bila fotografija moj medij spoznavanja sveta že od ranega otroštva. Imel sem veliko srečo, da sem odrastel v okolju, ki je cenil fotografijo in umetnost nasploh. Kot otrok sem presedel ure in ure s svojim dedkom Justinom Zorkom, ki je pregledoval diapozitive s svojih popotnih avantur, in mu “pomagal” pri izbiri najboljših.

Ne vem, kdo je bil bolj vesel, ko so se razvite fotografije vrnile po pošti z raznoraznih svetovnih tekmovanj – on zaradi pripetih nagrad ali jaz, ker sem jih pogosto lahko obdržal in razstavil v svoji otroški sobi. Veliko podpore sem imel tudi od staršev, ki so mi ne le kupili moje prve 3 kamere, ampak tudi financirali razvijanje fotografij, ki so napolnile kar nekaj škatel za čevlje. Ene slabše od druge, ampak tako se učimo (smeh).

Islandija

So vaši fotopotepi torej del vašega dopusta in oddiha ter financirani iz lastnih prihrankov ali gre tudi za vnaprej naročene in plačane projekte? 

Oboje. Narava fotografskega dela je, da gre verjetno vedno za razmerje med enim in drugim, ki se sčasoma premika iz “večinoma osebnega” k vedno več naročenim projektom. Kar se mi zdi pomembno, je le, da najdeš pravo razmerje med obojim. Nasploh v življenju, v kreativnem delu, kjer je pomemben navdih, pa je po mojem mnenju to uravnoteženo razmerje med osebnim in poslovnim še toliko bolj pomembno.

Koliko takšnih fotopoti opravite na leto?

Želel bi čim več. Vsako leto imam običajno vsaj 2 večja fotoprojekta, ki trajata okoli enega meseca. Med enim in drugim pa še več manjših in krajših poti. Odvisno od priložnosti, ki se pojavijo sproti.

Maroko, puščava Sahara

Kakšen je vaš delovnik, kadar niste na poti? 

Večina fotografskega dela je razdeljena na 3 faze. Priprava, izvedba in dostava. Zame kot popotnega fotografa je fotovanje del izvedbene faze. Pred in po tem sta še 2 ravno tako pomembni fazi dela. Med pripravo osnujem koncepte, naredim raziskavo lokacij, določim urnik in naredim fotoplan. V dostavni fazi ne zmanjka dela v digitalni temnici, veliko ga je tudi s predajo končnih produktov naročnikom, z marketingom, družbenimi omrežji … Zelo rad tudi predavam, pišem fotopisne članke, z naslednjim letom pa pričnem tudi z vodenjem fototur, tečajev in delavnic. Dan ima 24 ur, potem je pa še noč (smeh).

Kakšen tip popotnika ste? 

Običajno dajem prioriteto “manj prehojenim potem” in avanturam z nahrbtnikom. Vendar me ne moti, če vsake toliko časa tudi kdo malo poskrbi zame. Čeprav grem raje v lastni režiji, nimam čisto nič proti organiziranim skupinam. Vse za boljši rezultat, v vsakem primeru pa na potovanjih običajno spoznaš krasne ljudi.

Toskana, Italija

Kot kaže imate na potovanjih tudi precej stikov z lokalci. Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, drugače ne gre, pa tudi če bi šlo, ne bi hotel česarkoli spremeniti. Druženje in spoznavanje z lokalci je po mojem mnenju ključni del potovanja. Ne le zaradi neprecenljivega lokalnega znanja ampak tudi zaradi lastne osebne rasti. Pogosto stvari, ki jih jemljemo kot zelo samoumevne, niso dejansko takšne po svetu.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Iskreno – verjetno spodnje perilo, ker je doma predal najbolj dostopen in se mi s pakiranjem v zadnjem trenutku vedno mudi. Če vas zanima 5 stvari, ki se mi zdijo najbolj pomembne in ne bi verjetno šel nikoli na pot brez njih (vendar ni nujno, da jih spakiram najprej), pa so to seveda kamera, leče, pomnilne kartice, baterije in DOBER sistem varnostnih kopij. Aja, ne pozabite na potni list!

Bahami

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom? 

Ne vem, če je najboljši, se mi pa zdi pomemben in pogosto spregledan: naredi čim več fotografij. Veliko bolj praktično je kupiti nov disk za računalnik ali kartico za telefon, kot pa ponovno potovati okoli sveta po nov spomin, ki se ti ga v nekem trenutku ne da ovekovečiti.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Ramen v vseh svojih tisočerih variacijah na Japonskem, zrezek alpake v Peruju in cheesecake v New Yorku v strešnem baru Bar54 nad Manhattnom. Najslabše? Fermentirani morski pes kot kulinarična specialiteta Islandije.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o fotografiji kot poklicni poti? 

Da prehod iz amaterskega v profesionalno fotografiranje vzame karkoli od veselja. Je ravno tako in toliko notranje izpopolnjujoče. Ne vidim razloga, zakaj bi finančna stimulacija odvzela veselje do fotografije. Ljudje, ki imajo takšno izkušnjo, so morda zgrešili uravnoteženo razmerje med osebnimi in poslovnimi projekti ali pa nasploh sprejemajo napačne projekte.

Nejc Draganjec, fotograf

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Mnogo. O potrpežljivosti, strpnosti, pričakovanjih in dejanskih potrebah. Eno izmed spoznanj, ki bi se ga v naših medijih morda lahko večkrat izpostavilo, je, da nam je v Sloveniji zelo lepo. Zelo rad potujem, vendar se vedno z veseljem vrnem nazaj domov. Čeprav se Slovenci menda pregovorno radi pritožujemo – ko enkrat prepotuješ svet in dobiš primerjavo, spoznaš, da nam res ni nič hudega.

HITRIH 6

Najljubša država: Japonska

Najljubše mesto: Singapur

Najljubša plaža: Lighthouse beach, Eleuthera, Bahami

Najljubša kulinarika: mediteranska

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: slovenščina (od tujih sem nedavno razvil veliko zanimanje za latinsko-ameriško španščino. Pred tem pa japonščina.)

Foto: Nejc Draganjec/arhiv

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE : Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Tina in Uroš, ki potujeta z osemmesečnima dvojčkoma: “Naučila sva se bistvene stvari – ne komplicirat!”

Tina Todori in Uroš Podlogar sta novopečena starša osemmesečnih dvojčkov. A ne mislite, da sta ju dvojčka kaj odvrnila od popotniških dogodivščin. Z novima družinskima članoma trenutno najraje potujeta kar z avtomobilom, ki ima na strehi šotor.

Njihove dogodivščine na Instagramu najdete na profilu @We_Travel_Explore_Live, kako se je njun slog potovanj spremenil ob širjenju družine, kam najraje pobegnejo in kakšne izzive sta s seboj prinesla dvojčka, preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Na prvi pogled smo čisto običajno novopečena družina, ki se že osem mesecev zabava z dvema škratoma. V resnici pa se za tem opisom skriva še nekaj ne tako običajnega. Nimava rednih osemurnih delovnikov, kar nama omogoča izjemno fleksibilen življenjski stil. Najraje spiva v strešnem šotoru, ki skoraj celo leto krasi najin avto, vstajava (oziroma SVA) za lovljenje sončnih vzhodov, ne marava gob in obožujeva načrtovanja novih potovanj!

Res uživava, ko potujeva, spoznavava nove kraje, kulture in ljudi, ampak se zmeraj tudi rada vrneva nazaj domov, v svojo dnevno sobo, najljubši lokal ob Ljubljanici in k najinim družinam ter prijateljem. Odkar sta z nama še dvojčka ni kaj dosti drugače. Rodila sta se v družino z nekoliko odbitimi starši in taka prihodnost ju tudi čaka (smeh). Na potovanjih sovražimo gneče, zato se trudimo najti kraje, ki še niso tako “Instagram” popularni in kjer je možno najti del obale, hriba ali mesta le zase. In še najin “potovalni” moto: Hakuna Matata! Brez skrbi. Vse se vedno reši.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite na potovanjih?

Trenutno ste nas ujeli doma, se še ravno prebijam skozi goro perila, ki je nastala na našem zadnjem dopustu. Preden sta bila z nama dvojčka, sva skoraj vsak mesec kam pobegnila. Velikokrat le na hitro čez mejo do kakšne sosednje države, pogosto pa so bila to malo bolj “eksotična” potovanja, ki sva jih pa nemalokrat združila tudi s kakšnim delovnim projektom. Točno kolikšen del leta preživimo na potovanjih je težko reči. Veliko sva bila naokoli, cilj pa je seveda, da bomo sedaj čimveč potovali ter da pokaževa kar se da veliko sveta najinima mulčkoma. Ne vem, če upava na glas povedati … pa naj bo. Želja je, da bi nekoč bili polovico leta po svetu, drugo polovico (tisto lepšo, bolj toplo) pa preživeli tukaj pri nas.

Norveška, Mosjøen

Kako izbirata naslednjo destinacijo, sploh, odkar sta z vama dvojčka? 

Hmm, pravzaprav ni nekega “ključa” po katerem izbirava destinacije. Ob zaključku vsakega potovanja sva vedno malo depresivkota, zato se vedno začneva pogovarjati, kam bi šla na naslednje potovanje in takrat malo vrževa ideje na plano. To-go destinacij je veliko, potem pa končno izbiro malo prilagodiva temu, koliko časa imava za potovanje, kateri letni čas je in sedaj, ko sta z nama še dvojčka, tudi to, ali je destinacija že primerna za njiju.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu? 

Tukaj brez sekunde razmisleka Uroš odgovori “Norveška”. Jaz bi se pa malo težje opredelila, katero potovanje mi je bilo najbolj pri srcu. Vsako potovanje je nekaj drugačnega, pusti popolnoma svojevrsten pečat in si prisluži čisto svoje mesto v srcu. Moram priznati, da če bi me pred leti vprašali, bi zagotovo ustrelila potovanja, ki vključujejo japanke in tople temperature. Sedaj pa so mi tudi “hladnejše” destinacije postale izjemne in načrtujeva, da bo eno od naslednjih kajtarskih potovanj tudi v hladne kraje!

Mykonos in dvojčka na poti

Kako se je vajin način potovanj spremenil, odkar sta z vama še dvojčka?

Tu bi zares lagala, če bi rekla, da se ni spremenil. Za kratek čas sva mogla daljša potovanja dati na pavzo, da sta škrata vsaj malo zrastla. Sedaj smo prebili led in spoznali, da so potovanja z njima prav super! Seveda je dinamika potovanj drugačna, precej bolj umirjena, manj je izletov na bolj zahtevne vrhove, manj je prevoženih kilometrov in kdaj seveda ne gre vse čisto po najinih planih (smeh). A sva spoznala, da se tudi z dvojčki da “avanturistično” potovat. No, vsaj z najinima, ki sta neverjetno potrpežljiva. Naučila sva se ene bistvene stvari – ne komplicirat! In na tak način se da res mirno in brez zapletov potovati.

Dvojčka na poti na morje

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ah, seveda imava! To je en najlepših delov potovanj. Spoznavanje novih ljudi in kultur, v katere si prišel. Najbolj so nama prirasli k srcu na Zanzibarju, tam je bil tak super “vibe”. Mogoče tudi zato, ker sem se jaz nekako domače počutila, saj sem del življenja preživela v Keniji. Ampak so tudi Urošu kar zlezli pod kožo in imava z enim lokalcem še danes stike.

Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Enotnega odgovora ne moreva dati. Meni je seveda najbolj ljuba in domača Afrika, saj me vsakič, ko se vrnem na to celino, preplavijo prijetni občutki domačnosti. Uroš pa je velikokrat potoval v Azijo, natančneje Nepal – v Kathmandu, Annapurno … in so mu ti konci precej domači. Tam so top pogoji za njega – možnost hajkanja na zmernih temperaturah, neverjetna narava, z izjemo določenih turističnih točk je zelo malo turistov in tudi pravi, da so domačini izjemno simpatični ter pripravljeni pomagat. Tako, da je to zagotovo tudi ena naših destinacij, ki jih moramo še skupaj obiskati.

Malta

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije? 

Hahaha, ne. Mislim, da bi bilo bolj smotrno postaviti vprašanje “s koliko fotoaparati in kamerami se odpravita na potovanje?”.

Kaj počneta, ko ste doma?  

Uroš veliko dela, saj mora malo nadoknaditi za čas, ko ga ni bilo. Jaz sem sedaj na porodniški, a ker imava svojo agencijo, moram tudi sem in tja kdaj kaj postoriti. Sicer pa sva pred prihodom dvojčkov res veliko hodila v hribe, supala, z najinim strešnim šotorom sva veliko “kruzala” in raziskovala skrite kotičke Slovenije. Sedaj pa se še zmeraj trudiva kar se da ohranit te navade – tamalčka napokava v nosilki in gremo pohajkovati, tudi šotorili smo že, tako da še zmeraj res aktivno preživljava, oziroma preživljamo naš čas.

Norveška, Lofoten

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z Instagram profilom tudi služita oziroma kompenzirata s kakšnimi turističnimi ponudniki?

Svoje poti si financirava sama. Sem in tja se zgodi, da naju kontaktirajo hoteli, ki so videli najine videe in fotografije ter bi si želeli imeti kakšno podobno video- in fotozgodbo. Ob taki priložnosti se seveda dogovorimo za kompenzacijo. Sicer pa je Instagram pri nama “spominski zid”, kamor lepiva slike in filmčke iz potovanj. Najin primarni posel je najina agencija ter video in foto produkcija.

Kakšen tip popotnikov sta? 

Seveda se kdaj pustiva razvajati, glamping z vročim čebrom je res zakon! Drugače pa sva bolj avanturista. Nikoli nimava “v nulo” splaniranih poti. Čeprav se potem na potovanju kdaj tepeva po glavi in si rečeva, da naslednjič se pa res bolj organizirava. No, tega “naslednjič” še ni bilo. Rada se malo prepustiva toku in predvsem zmeraj skušava dobit kakšen nasvet od lokalcev, kaj se res splača obiskati in videti. Obožujeva pa tudi roadtrip potovanja, bodisi z najinim strešnim šotorom bodisi z avtodomom.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom? 

Spoštuj kulturo, v katero si prišel in bodi prijazen do lokalcev. To naju je vedno pripeljalo do najlepših in najbolj nepričakovanih izkušenj in doživetij.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Zmagovalna jed, ki sva jo takrat tudi prvič jedla, je bila zagotovo na Kitajskem – zgrešila sva postajo podzemne in pristala v enem najbolj zapuščenih predelov mesta, kjer sva ob cesti naletela na stojnico hrane. Bila nama je zanimiva in sva poskusila neke njihove tipične “cmočke”, polnjene z zeljem in mletim mesom. Sliši se nič kaj takega, ampak česa tako okusnega res še nisva jedla!

Druga jed je bil super pripravljen jastog na žaru na Zanzibarju, prav tako v sklopu nekega rahlo zanemarjenega “food marketa”.

Tretja pa ramen. Najboljši ramen, kar sva jih kadarkoli jedla, je bil v Hong Kongu in še danes upava, da spet kdaj naletiva na kakšnega tako dobrega.

Nroveška, Lofoten

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj? 

Kitajska je izjemno zanimiva in lepa država, ampak tam, kjer sva bila midva – Guangzhou in predvsem turistično nerazvita okolica – so ljudje zelo zadržani. V bistvu niti ne samo zadržani, ampak ti pokažejo, da ne sodiš tja. Ko sva se sprehajala po predelu mesta, kjer sva bila najbrž edina turista, se je zgodilo, da nama je nek fant začel slediti. Ne veva točno, kaj je bil njegov namen, ampak dal nama je tako zoprn in neprijeten občutek, da sva se z izjemno hitrostjo pobrala na podzemno in odšla v malo bolj “prijazne” predele mesta. To je v bistvu tudi edina negativna izkušnja, ki sva jo imela na potovanjih. No, če izvzamemo prtljago. Nama VES ČAS izgubljajo prtljago. Mogoče morava razmislit o tem, da zamenjava kovčke (smeh).

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da so potovanja “zakomplicirana” in da je potrebno ogromno organizacije ter načrtovanja. Tudi za dopustovanje na Hrvaškem moraš spakirati kovčke, najti apartma, ga rezervirati in se po možnosti dolge ure voziti do njega. Kajtarsko potovanje v Egipt denimo je najbrž veliko bolj enostavno, bolj dostopno in ne potrebuje nikakršnega večjega planiranja. Poleg tega pa vidiš nekaj novega, drugačnega in prideš domov bogatejši za novo super izkušnjo.

Zanzibar

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

To, da se ne sme hiteti. Da si je vedno treba vzeti čas zase, ne le na potovanjih. Potovanja pa so naju naučila tudi tega, da je treba ohraniti mirno kri v najbolj kritičnih situacijah. Na potovanjih se rado kaj zakomplicira in ne gre vse po planu. Takrat je treba samo zadihati, počasi razmisliti, kako naprej in potem se vse gladko reši. To filozofijo in miselnost se trudiva inkorporirati tudi v vsakdanje življenje in nama zaenkrat tudi kar uspeva.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Ne moreva reči, da je kaj specifičnega, kar na potovanjih pogrešava. Vsaka država ima svoje stvari, ki jo delajo posebno in zaradi česar ne pogrešava nič določenega iz Slovenije. Priznava pa, da se rada vrneva domov. Res je, da potem tudi zelo rada kmalu spet greva, ampak imava rada Slovenijo, njeno majhnost in dostopnost do vseh kotičkov.

Bohinj

HITRIH 6

Najljubša država: Norveška

Najljubše mesto: Pariz

Najljubša plaža: Michamwi Kae, Zanzibar

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: avtodom

Najljubši jezik: španščina

FOTO: osebni arhiv

Tino, Uroša in dvojčka najdete tudi na Instagram profilu @We_Travel_Explore_Live.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Maja Novak: “Delo na zasebni jahti je najlepša in najtežja izkušnja v mojem življenju”

Saša Miholič: Dekle, ki si je za prvo solo potovanje izbralo Južno Afriko

Saša Miholič je gospodična iz Kočevja, ki so jo potovanja očarala, nam pa je zaupala nekaj utrinkov s svoje prve solo poti. Solo potovanja so nekaj posebnega in tudi sama jih toplo priporočamo vsakomur, vsak enkrat, kamorkoli že. In čeprav bi za prvo samostojno pot marsikdo predlagal kakšno bližnjo evropsko destinacijo, si je moja tokratna sogovornica izbrala nasprotje temu. Južno Afriko.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Saša Miholič, prihajam iz Kočevja, znanega po gozdovih in rjavih medvedih. Uživam v pasji družbi, ob iskanju lepih kotičkov in razgledov, prebiranju popotniških in biografskih knjig, v letenju in različnih športnih aktivnostih. Zapomnili si me boste kot spontano, svojeglavo, vedno v iskanju novih dogodivščin.

Kako izbirate naslednjo popotniško destinacijo?

Navadno se odločam glede na trenutne želje, ki jih potem prilagajam finančnim zmožnostim. Nimam vnaprej določenih destinacij, odločam se sproti. Si pa res že zelo dolgo želim obiskati Peru in del Azije.

Saša Miholič na Santoriniju

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu? 

Težko izberem samo enega, vsako je na svoj način posebno, pa vendar mi je v srcu najbolj ostalo prav zadnje potovanje, in sicer potovanje v Maroko. Sam utrip mesta, topli in prijazni ljudje, narava in izkušnja – spanje v puščavi pod zvezdami so na meni res pustili svoj pečat in nepozabne spomine.

Na prvo solo potovanje ste se podali v Južno Afriko. Zakaj prav tja? 

Dobro vprašanje (smeh). Če bi izbirala, kam bi odšla na svoje prvo solo potovanje, verjetno ne bi izbrala ravno Južne Afrike. Odločitev za to potovanje se je zgodila nepričakovano oz. zelo spontano. Imela sem veliko željo po malo bolj oddaljenem potovanju, hkrati pa sem bila tudi zelo omejena z dopustom. Afrika me nikoli prej ni toliko pritegnila. In ko sem nanjo slučajno pomislila zaradi bivše sodelavke, ki je ravno bila tam, sem si rekla, zakaj pa ne, mogoče mi bo pa vseeno všeč. In res, Afrika je našla posebno mesto v mojem srcu, tako, da si jo želim ponovno obiskati in še bolj raziskati.

Kaj se vam je ob prihodu v Cape Town najbolj vtisnilo v spomin? 

Presenečena sem bila nad urejenostjo in čistočo v mestu, ter velikim kontrastom med zelo bogatim in zelo revnim delom prebivalstva. Sijoče vile z bazeni, pogledom na morje in na drugi strani razpadajoče, iz pleha sestavljane barake. Vseeno pa velik in najlepši vtis naredi narava, ki je v Južni Afriki res neverjetna. Pogled na goro Table Mountain ali razgled iz Lions Head na morje, daljne hribe in spodaj majhne hiške, je nekaj res lepega. Še vedno pa sem presenečena nad njihovimi vinogradi, za katere ne bi nikoli rekla, da jih sploh imajo. Prav tako je posebej zanimiv pogled na pingvine, ki domujejo na plaži.

Obiskali ste tudi zavetišče za geparde. Kako je videti takšen obisk? 

Do takšnih in drugačnih zavetišč z divjimi živalmi sem sicer zelo skeptična, zato pred obiskom dodobra preverim tudi njihovo ozadje oz. delovanje. Zavetišče, ki sem ga obiskala, se nahaja v provinci Paarl, kjer z oskrbo vinogradov in obiski pridobivajo sredstva, da lahko še naprej skrbijo za geparde.

Ti spadajo na seznam ogroženih vrst, ne le zaradi njihovih lepih kožuhov ampak tudi zaradi hitre udomačljivosti. Prihod v zavetišče je potrebno zaradi omejenih obiskov predhodno rezervirati, sam ogled pa najprej poteka z ogledom posestva oz. zavetišča, razlago njihovega dela in življenja gepardov nasploh. Nato je po hitri razkužitvi oblek in rok možen vstop v območje prosto gibljivih gepardov.

Velja splošno pravilo, in sicer, da se ne sme posegati v gepardov osebni prostor in se jih s tem tudi kakorkoli dotikati, razen, če se gepard sam odloči pristopiti do osebe. Potem imaš res veliko srečo – in jaz sem jo imela! Nepozaben je občutek, ko ti tako veličastna žival nameni trenutek in prede s svojo glavo ob tvoji. Ko doživiš nekaj takega, lažje razumeš, zakaj so gepardi res tako ogroženi, saj bi si ga marsikdo želel imeti doma, kot hišnega ljubljenčka.

Po državi ste se peljali tudi z vlakom. Kakšna izkušnja je bila to?

Vlak velja za eno izmed najbolj nevarnih prevoznih sredstev. Glede tega od lokalcev slišiš več različnih mnenj, pa vseeno je več tistih, ki te res prestrašijo. Zaradi cenovne dostopnosti je odločitev za pot iz Cape Towna do Muizenberga vseeno padla na pot z vlakom.

Pri potovanju z vlakom po Južni Afriki je pomembno, da izbereš vagon, čim bolj poln potnikov. Na poti iz Cape Towna do Muizenberga nas je bilo v vagonu zelo malo, s tem, da se je število potnikov z vsako postajo manjšalo. Napetost je tako z vsako postajo naraščala, čudni pogovori so se stopnjevali … Res neprijetna izkušnja. Vendar za nazaj sta bila situacija in vzdušje povsem drugačna, vagon pa je bil seveda nabito poln. Vseeno, če bi izbirala še enkrat, se za vlak nikoli ne bi več odločila. 

Ste imeli na kakšnem potovanju posebej neprijetno izkušnjo?

Neprijetnih izkušenj se spomnim kar nekaj, vendar nobena ni bila v tolikšni meri neprijetna, da bi jo posebej izpostavila. S previdnostjo, ki ni nikoli odveč in pa kančkom sreče, se je do sedaj vse lepo izteklo. Do take mere bi rekla, da so takšne situacije tudi dobrodošle, saj spodbujajo hitro razmišljanje, reagiranje in nabiranje novih izkušenj, ter pridobivanje samozavesti pri pristopu reševanja problemov.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno, pa naj bo to pogovor s taksistom, prodajalcem kruha ali s kom drugim. Najraje poslušam njihove zgodbe, kako živijo, kako delajo… Všeč mi je, kako radi delijo svoje zgodbe. In koliko stvari tudi njih zanima. To so prave zgodbe tistega kraja! Najbolj se spomnim mojega voznika iz Južne Afrike, s katerim sem še sedaj občasno v stiku, in pa pogovorov s taksistom in beduini iz Maroka.

Na skoraj vsakem potovanju spletem tudi prijateljstva z drugimi popotniki ali priseljenci v državo in nato preko socialnih omrežij ohranjamo stike.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Sploh ne, zato vedno preverim, če imam na telefonu ali fotoaparatu dovolj prostora za vse morebitne slike in polno baterijo. Fotografije, še bolj videoposnetki, zame predstavljajo nekaj, s čimer večkrat obujam spomine in podoživljam trenutke.

Kakšen tip popotnika ste?

Varčen in pa nemiren. Med samim potovanjem si skušam privoščiti vse v smislu, da poskusim vse, kar si želim, vendar pa v mislih vse preračunam in skušam kaj prišparati že za naslednje potovanje. Moja nemirnost pa mi ne dopušča celodnevnih poležavanj na plažah temveč mora obvezno biti vključeno raziskovanje mesta, bližnjih hribov, jezer, ogled muzejev, skratka mora biti vedno nekaj novega.

Menite, da bi moral vsak vsaj enkrat na solo potovanje?

Definitivno. Solo potovanje predstavlja nek korak izven cone udobja, ki vsekakor ni lahek, pa vendar ima lahko zelo pozitiven odziv. Možnost, da spoznaš nove ljudi, je veliko večja. Ob taki izkušnji postaneš samozavestnejši, res imaš priložnost, da spoznaš sebe, kaj ti je všeč in kaj ne. V bistvu sploh ne vidim razloga, zakaj ne, samo strah je potrebno premagati.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Kopalke, brisača, fotoaparat, zdravila, termofor (smeh). Skoraj vedno pa pozabim pižamo.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu? 

Afriška samoosa, polnjena z različnimi nadevi, španski krompir s tapasi na sto in en način in pa: ni je čez sladico – baklavo.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Raziskujte skrite kotičke, ne hitite, vzemite si čas in užijte trenutek. Tega glede hitenja se moram tudi sama malo bolj držati. Ne podlezite pritisku socialnih omrežij, izberite destinacijo na podlagi svojih osebnih želja in ne na podlagi tega, katera bo dobro izpadla na Instagramu ali kje drugje.

 Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Večkrat sem že slišala, da naj bi potovali zato, ker doma nimamo jasno zastavljenih ciljev, ker ne vemo, kaj bi počeli, ker bežimo pred tukajšnjo realnostjo ali ker se samo radi zabavamo. Ni res, sama potujem, ker me to izpolnjuje, ozavešča, uči in mi posledično omogoča rast.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja? 

Skromnosti, hvaležnosti … Tega, da sreča izhaja iz majhnih stvari. Prepogosto pozabimo, kako hvaležni smo lahko, da živimo, kjer živimo. Obremenjujemo se s stvarmi, ki v nekaterih državah zares niso pomembne. Šele ob videnju okolja, domov, zgodb drugih ljudi in različnih dogodkov, se lahko zavemo svoje majhnosti in majhnosti naših problemov.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Zaljubljena sem v pisane hiške v Manaroli in bele na Santoriniju

Najljubša plaža: dokler ne obiščem kakšne Azijske, naj bo Barceloneta

Najljubša kulinarika: španska

Najljubši način transporta: avto ali kolo

Najljubši jezik: španščina, pa tudi arabščina mi je vedno bolj zanimiva

Foto: Saša Miholič/osebni arhiv

Saši lahko prek Instagrama sledite na @sasamiholic.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Maja Novak: “Delo na zasebni jahti je najlepša in najtežja izkušnja v mojem življenju”

Moja tokratna sogovornica je Maja Novak, ki se rada predstavi kar z vzdevkom Mayita, ki se je je prijel med obiskom Mehike. Velika ljubiteljica potovanj je svet odkrivala tudi med delom. V Ameriki je delala v skavtskem taboru, nato je bila varuška pri družini na Novi Zelandiji, delala pa je tudi na morju – na prestižnih zasebnih jahtah. Svoje izkušnje z delom v tujini danes deli z drugimi mladimi, ki jih vleče v svet, dvoje dogodivščine pa je zapisala tudi v knjigah S trebuhom za kruhom in Esenca življenja na poti. Kdo je torej Mayita?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Maja Novak, obožujem življenje, delo, ki ga opravljam in potovanja. Rada se družim z ljudmi drugih kultur, spoznavam vse, kar je drugačno in meni nepoznano. Rada predajam svoje izkušnje in znanje tistim, ki želijo po podobni poti. Moje delo zajema vse, kar je povezano s potovanji – pisanje knjig, delo za potovalno revijo, predavanja, osebna mentorstva, pisanje življenjepisev in delo na barki. Sicer pa sem Blejka in ponosna Slovenka, a sem skoraj polovico svojega življenja preživela na potovanjih in na delu v tujini.

Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kje smo vas ujeli tokrat?

Tokrat ste me ujeli med plovbo po hrvaških otokih. Včasih sem preživela večinski del leta na potovanjih, danes sem veliko več doma.

Maja Novak na otoku Giannutri na toskanski obali.

Maja Novak na otoku Giannutri na toskanski obali.

Kako izbirate naslednjo destinacijo? 

Priznam, da še vedno rada pogledam za ugodnimi letalskimi kartami, saj se po meni pretaka pristna gorenjska kri, hehe. Rada potujem izven sezone, tako, da stremim k potovanjem v destinacije, ki so izven sezone. Je pa res, da ne načrtujem potovanj daleč vnaprej ampak se velikokrat odločim po trenutnem navdihu.

Kathmandu, Nepal

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?

To je najtežje vprašanje. Ne bom omenila konkretne destinacije oz. potovanja, ampak me recimo veliko bolj navdihne izkušnja življenja na neki destinaciji. Zaradi dela v tujini sem imela priložnost okusiti življenje na Francoski rivieri, v Italiji, na Novi Zelandiji, v Ameriki, na Sejšelih in v Grčiji. Izmed vseh teh bi verjetno rekla, da sta me najbolj napolnili in očarali Toskana in Sejšeli. Absolutno izjemno in izpopolnjujoče pa je bilo pohajkovanje s terencem po Omanu ali pa joga retreat v Nepalu.

S terencem po Omanu

Delali ste na zasebni jahti. Kakšna izkušnja je to?

 Najlepša in najtežja v mojem življenju.

Katere so najboljše in najslabše plati dela na prestižni jahti?

Najlepše: življenje na jahti, kjer je posadka praktično tvoja družina, vsi življenjski stroški so pokriti, zaposleni v pralnici ti perejo perilo, kuharji ti kuhajo vrhunsko hrano, inženirji ti popravijo vse, kar se ti pokvari. Potuješ po najlepših destinacijah sveta, spoznavaš in okušaš najbolj kvalitetna vina in šampanjce – nekatere v vrednosti več 10.000 eur in v detajle spoznaš življenje multimiljonarjev in miljarderjev – kako funkcionirajo, kakšne pogovore imajo, s kakšnimi problemi se soočajo ipd.

Najslabše: delo v visoki sezoni tudi do 18 ur na dan, nenehen stres, neprespanost, zasebnega življenja med visoko sezono ni, negativne energije med posadko ne sme biti in vsi spori se morajo rešiti nemudoma. Sama se soočam tudi z občasno morsko boleznijo, a je ljubezen do morja in dela z ljudmi premočna, da bi pustila, da me to ovira. Delo na barki je težko tudi zato, ker si vsak dan v drugi marini in moraš celotno nabavo skomunicirati z agenti in ljudmi na kopnem – če npr. lastnik želi banane s pikicami ali svežo wagyu govedino uvoženo direktno iz Japonske ali posebno znamko vode, ki jo pije, moramo mi te potrebščine pridobiti takoj in ne glede na to ali smo v največji marini v Franciji, v zasilnem pristanišču v Albaniji ali na majhnem otočku Milos v Grčiji.

Otok Krf

Potem so tu še nestabilno vreme, razburkano morje in nesreče, ki se zagotovo kdaj pa kdaj dogodijo med plovbo. Mi smo recimo s 30 metrsko jahto ostali brez motorjev 80 milj oddaljeni od obale v Indijskem oceanu. Ali recimo s 70 metrsko barko treščili v otok v Kornatih, ker je elektronika zatajila in senzorji niso zaznali kopnega. Zgodb je dovolj za vsaj 3 nove knjige.

Kje in kako lahko posamezniki, ki jih delo na jahti ali križarki zanima, sploh najdejo delo?

Priti v jahtno industrijo je precej težko, potrebuješ že kar nekaj izkušenj. Recimo kot stevardesa je dobro biti izurjena v hotelirstvu, gostinstvu, visoki strežbi ipd. Sicer pa sem na to temo napisala knjigo S trebuhom za kruhom, kjer sem natančno opisala postopke pridobitve dela. Sprejmem pa okoli 15-20 kandidatov na leto, katerim nudim osebno mentorstvo in jih pospremim napram svoji prvi izkušnji na jahti.

Delo na jahti, Kornati

V tujini ste sicer delali tudi na kopnem. Kaj vse ste počeli in na kakšen način ste prišli do dela? 

Moje prvo delo v tujini je bilo v ZDA, kamor sem se odpravila preko slovenske agencije. Tam sem preživela dve fantastični poletji v skavtskem taboru, kjer sem delala z otroki starosti od 6-13 let. Učili smo jih življenja v naravi, lokostrelstva, plezanja, kurjenja ognja, plesa, vožnje s kajakom in kanujem ter plavanja. Ker me je to delo leta 2010 tako prevzelo, sem se nato sama v lastni režiji preko Working Holiday vise odpravila na Novo Zelandijo, kjer se živela pri družini Rolton v čudovitem obmorskem, počitniškem mestecu Pauanui. Tam se delala kot au-pair oz. varuška. Ker sem si želela izkusiti življenje v Mehiki, pa sem nekaj mesecev v zameno za prenočišče in hrano delala kot receptorka in se obenem izpopolnjevala v španskem jeziku.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? 

Če sem iskrena, se najbolj domače počutim na Hrvaškem in v Italiji. 10 let nazaj sem obiskovala kraje, ki so čim bolj oddaljeni od Slovenije, sedaj obožujem evropsko raznolikost kultur.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Ko si mlad in imaš celoten svet na dlani, se odpravi ven. Tudi, če samo za mesec dni, ali pa za več let. Izkusi življenje v tujini, spoznaj vse svoje potenciale, ki jih nosiš v sebi, nadgradi sebe osebnosto, uči se od mentorjev, ki ti pridejo na pot in sledi temu, kar ti veli srce. Živi se samo enkrat. Bodi svoboden kot golobica in ko izživiš to svobodo in priložnosti, ki jih ponuja svet, se vrni v svoj varen pristan in živi polno življenje ter deli sebe in svojo energijo z drugimi. 

Pa tistim, ki jim diši delo v tujini? 

Ni lahko, priznam. Trenutki, ko pogrešaš svojo družino, prijatelje in varen dom, te bodo vedno bodli v srce. Korenin ti nihče nikoli ne more prerezati, občutek, da ti nekaj manjka bo vedno del tebe in delček tebe bo vedno ostal prazen. Ampak ravno zaradi vseh teh izkušenj in občutkov lahko postaneš boljša in močnejša oseba, ki se zna zoperstaviti izzivom življenja, se nauči preživeti sama in biti popolnoma neodvisna. Doma vseeno veliko bolj živimo zaviti v vato. Ko greš v tujino, varnosti ni, poiskati jo moraš v sebi, prav tako tudi ravnotežje in samomotivacijo ter se naučiti regulirati svoja močna čustva.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno. Zame potovanja, kjer nimam stikov z domačini, ne obstajajo. Povsod so mi ljudje prirasli k srcu. Rada imam Italjane in njihovo ljubezen do hrane, vina in “guštanja”, rada imam Dalmatince in njihov “laganini” slog življenja, Novozelandci so se mi prikupili s svojo pozitivno naravnanostjo in odprtostjo. Latino narode, ki sem jih obiskala na Portoriku, v Dominikanski republiki in v Mehiki pa obožujem zaradi plesa in veselja ob glasbi. Arabci so mi blizu zaradi njihove izjemne kulture in gostoljubnosti – vse bi naredili zate. Spomini na otročke iz Kambodže in Laosa pa mi še danes pogrejejo srce, saj takšne ljubezni s strani otrok še nisem doživela.

Kambodža

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Vedno bolj si. Čeprav večino marketinga vodim na svojem instagramu in so zato dobre fotografije zelo pomembne, si potihoma želim potovanja, kjer pustim vso tehnologijo doma in sem eno s potovanjem, ljudmi, naravo in živim vsak sleheren trenutek, ki bo nato ostal samo meni in zame.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Špageti z morskimi ježki in botargo, suši s avokadom in hrustljavim lososom, pravi mehiški takosi – ne tisti, ki jih strežejo pri nas v mehiškah restavracijah.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Potovanje iz Jave na južno Sumatro, ki je bila takrat še totalno neturistična. Nihče ni govoril angleško, nikjer ni bilo za prenočiti, tako, da sem celotno potovanje po Sumatri preživela na vožnji z avtobusi do severa Sumatre.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da potrebuješ za potovanje gore denarja, medtem, ko je bistvo le dobra organizacija in znanje na področju iskanja ugodnih letalskih kart ter prenočitev. Pomaga tudi zmanjšanje nepotrebnih stroškov doma – kavice, piva, nepotrebne oblekice, make-up, najnovejši telefon, ipd.

Veliko ljudi misli tudi, da potujemo samo zato, da gremo žurat in se opijat. Ali, da smo popotniki ljudje, ki ne vemo, kaj naj delamo v življenju, medtem, ko nas potovanja v bistvu učijo, kaj življenje sploh je. Tega te na nauči nobena šola ali učitelj, ampak ljudje, ki jih srečaš na poti, njihove življenjske zgodbe in kultura.

Prav tako marsikdo misli, da smo brezsrčni, ker “zapustimo” družine in prijatelje, a če imaš v sebi neusahljivo željo in strast, ki se ji nikakor ne moreš upreti, druge poti ni. V bistvu sem šele na potovanjih in delu na barki spoznala, kaj je pravi prijatelj in teh imam kar nekaj na različnih delih sveta, s katerimi smo dnevno v kontaktu in se obiščemo takoj, ko se pojavi priložnost.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Kako ostati močna v sebi tudi takrat, ko sem sama in mi je hudo. Kako ravnati z denarjem in biti popolnoma neodvisna. Kako zaupati vase, v svoje sposobnosti, slediti svojemu srcu in ob tem vseeno ostati trdno na tleh. Kako se soočati s svojimi močnimi čustvi, tako s strahom kot tudi z neizmerno vzhičenostjo. Naučila so me sprejemanja ljudi in da, če eno stvar jaz delam drugače, še ne pomeni, da je to edini način, kako to stvar narediti.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate? 

Absolutno hrano kot je goveja juha, ajdovi žganci s kislim mlekom in martinova pojedina. Ko sem dobila sanjsko ponudbo za delo v Katarju, si življenja tam nisem predstavljala. Prav zato, ker tako neizmerno ljubim hribe, slapove, reke in jezera, ob katerih sem rasla vse življenje doma. Prav tako se Slovenija ponaša z urejenostjo okolice in s pristnimi ljudmi.

Majini knjigi S trebuhom za kruhom in Esenca življenja na poti.

HITRIH 6

Najljubša država: Oman in Sejšeli

Najljubše mesto: Antibes, Francija

Najljubša plaža: Opoutere beach na Novi Zelandiji in plaže na otoku Culebra v Portoriku

Najljubša kulinarika: Italija – Toskana

Naljubši način transporta: barka in terenec

Najljubši jezik: italijanščina

Foto: Maja Novak/arhiv

Maja Novak je aktivna tudi na spletni strani Mayita ali na Instagramu @majanovak_mayita.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Sandra in Bojan sta Slovenca na zavidanja vrednih medenih tednih. Na poročno potovanje sta šla novembra in še kar ne kaže, da bosta kaj kmalu doma. Morda ste zanju že slišali pod imenom Potepuha na frnikoli, kakor sta poimenovala svoj popotniški blog.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo? 

Sva Sandra in Bojan, par v rosnih tridesetih, ki se nadvse rad potepa. Sicer naju običajno najdeš v družbi nepogrešljivega člana trojice – jack russell terrierja po imenu Nano, a tokrat sva na potepanju izjemoma sama. Namreč že od začetka novembra 2018 sva na dolgem poročnem potovanju po naši frnikoli.

Poleg kužkov in vseh ostalih kosmatih živalic na štirih tačkah ter potepanj si življenja ne predstavljava brez gorskih koles, smuči in vsaj n+1 ostalih aktivnosti. Konstantno se namreč navdušujeva nad novimi in najin pujs s prihranki tako vedno trpi.

Ruta 40, Argentina

Kje smo vaju ujeli tokrat?

Trenutno se nahajava v Boliviji – ravno včeraj sva s kolesom prevozila slavno Cesto smrti pri La Pazu. Res sva pogrešala občutek drvenja navzdol! Tako da imava danes dan za počitek. Seveda z obveznim skokom do lokalne tržnice v La Pazu za smoothie ali dva.

Kakšen je občutek ob nakupu enosmerne letalske karte? Kako sta na to pripravila domače in nadrejene, pa nenazadnje tudi svoje slovensko domovanje?

Občutek je … fantastičen. Sandra si je tega želela že vrsto let, Bojan pa se je navdušenja nalezel – tako da sva ob nakupu karte kar odprla šampanjec. Večji del družin je novico sprejel prav super, nekateri pa so potrebovali malce … privajanja. Ampak roko na srce, razumeva – predvsem jih je skrbela situacija glede »brezposelnosti«, kar bi verjetno marsikaterega starša. Morava pa potrkati, v obeh najinih službah so novico o enoletnem poročnem potovanju sprejeli izredno pozitivno, tako da slovo ni bilo čisto nič neprijetno.

Sicer sva komaj čakala, da se odpraviva in glede na to, da sva živela v preprostem najetem stanovanjcu, nama selitev ni predstavljala nobenega problema. Edina težka odločitev je bila za toliko časa pustiti najinega kužka v – sicer vrhunskem – varstvu pri Bojanovi sestri. Če sva odkrita, če bi se odločala še enkrat, bi ga vzela s seboj.

Torres del Paine, Čile

Koliko časa bo trajalo vajino poročno potovanje, kaj sta do zdaj že odkljukala in kam vaju še nese?

Na začetku sva si rekla, da bova odšla nekje od pol do enega leta – odvisno od financ in kako nama bo všeč. A sva kaj hitro ugotovila, da se bo številka bolj približala 12 mesecem. Sicer je bila najina prva destinacija Kuba, sledila pa je centralna Amerika od Mehike navzdol. Zaradi spleta okoliščin sva nato plan obrnila na glavo in iz Kostarike odletela v Čile, v katerem sva po obrokih preživela že kar nekaj mesecev, raziskovala pa sva tudi Argentino – vse tja do Ushuaie, najbolj južnega mesta na svetu. Trenutno se že kakšen mesec potepava po Boliviji, nato pa se preko Peruja počasi vračava v Čile. Preden se vrneva domov pa si bova privoščila še malce narave, sončka in palm.

Kako izbirata naslednjo destinacijo? Imata natančen ali okviren načrt ali pa se morda čisto prepuščata sprotnem navdihu?

Uf, ja, najin večni »problem« – načrtovanje. V njem nisva prav dobra in niti ne uživava v načrtovanju podrobnosti. Dosti raje se prepustiva navdihu, prenočišča in aktivnosti rezervirava na licu mesta ali pa iz danes na jutri popolnoma spremeniva plan. Prav tako se večkrat zgodi, da imava idejo, da bova v kakšnem kraju ostala dan ali dva, pa nato ugotoviva, da je tam res fino in ostaneva po teden dni ali več – ampak ravno to je lepota dolgega potepanja. Ugotovila sva, da raje potujeva počasi in »vidiva« manj, a hkrati »doživiva več«. Tudi ponovno vračanje v že prepotovane kraje naju vedno bolj navdušuje.

Sva pa seveda imela ob odhodu okvirno idejo, katere države in stvari iz »bucket lista« bi v potovanje vključila – to pa je bilo bolj kot ne to. Če pa že kaj načrtujeva, si pri tem kot večina popotnikov največkrat pomagava s TripAdvisorjem in Lonely Planeti, ki jih imava naložene kar na telefonih.

Salar de Uyuni, Bolivija

Na kakšen način potujeta po Južni Ameriki? Kje spita in s čim se prevažata?

Že kmalu po začetku potovanja sva ugotovila, da se nama celo leto ne bo dalo voziti z avtobusi, poleg tega pa ti lastno prevozno sredstvo daje neprimerno več svobode. Že v Mehiki in Nikaragvi sva zato za del poti najela avto – kar pa seveda ni najceneje. Zato sva se južno Ameriko odločila raziskati z lastnimi »kolesi«. Tako sva v Čilu kupila predelan kombi, ki sedaj večino časa predstavlja najino potujočo hiško na kolesih. Tu in tam pa še vedno prespiva v hostlu ali Airbnb.

Kaj vaju je na poti do zdaj najbolj navdušilo? 

Joj, ogromno stvari, ne moreva se odločit za eno! Kuba nama je bila resnično všeč, saj si zaradi prenočevanja v t.i. casas particulares (domačini oddajajo sobe) ves čas v stiku z lokalnim prebivalstvom. V Mehiki naju je navdušil »hipi vibe« obale Pacifika (surfanje & joga sta tam številka 1) ter potapljanje okoli otoka Cozumel.

V Gvatemali sva na vulkanu brez besed strmela v lavo (neverjeten občutek je kaj takega videti v živo) ter se zaljubila v kolonialno Antigvo. V Nikaragvi pa je vse tako lepo počasno, mirno in sproščeno. Vrhunec Čila je vsekakor bil Velikonočni otok, kjer sva preživela skoraj 6 nepozabnih dni ter roadtrip po znameniti Carreteri Austral, katere okolica je neverjetno lepa. Argentina je poskrbela za brbončice – steaki in njihova vina so vrhunski, prijetno presenečena pa sva bila nad severno Argentino – za naju verjetno ena izmed lepših pokrajin na tem potovanju. Ah, ja, in da seveda ne pozabim ledenika Perito Moreno ter Ushuaie. Bolivija pa se nama bo vtisnila v spomin zaradi slane puščave – spanje pod milijon zvezdami brez žive duše naokrog! Ter zaradi spusta po Cesti smrti.

Vidiš, preveč stvari! (smeh)

Prva noč v kombiju, Čile

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog ustvarjava od začetka leta 2018, a šele s tem potovanjem tako bolj zares. Jaz (Sandra) sem že od nekdaj uživala v potovanjih ter v pisanju in sem že pred desetimi leti, ko sem dva meseca potovala po Peruju, prijateljem pošiljala nekakšen »tedenski mail blog«. Kljub temu želje po blogu dolgo nisem realizirala. Vedno se najde tak in drugačen izgovor. Nekega posebnega povoda torej ni bilo – le odločitev, da večletno željo spravim v realnost in vidim, ali je to zares nekaj, kar si želim početi. Tako za prispevke in fotografijo na blogu skrbim jaz, Bojan pa pomaga pri urejanju družbenih omrežij, skrbi za video vsebine ter tehnični del urejanja spletne strani – ta mi res ne gre.

Kako je ustvarjati dvojezičen blog? Kdo so vajini bralci? Slovenci ali tujci?

Težko! Dvojezični blog sva ustvarila z neko daljnoročno idejo, a sva ugotovila, da se pri »full time« potovanju preprosto ne izide – ali ti zmanjka časa ali pa se moraš vsake toliko časa ustaviti za nekaj tednov in le pripravljati vsebino, česar pa si na tokratnem potovanju res ne želiva. Že tako ali tako je z blogom ogromno dela – od pisanja ter urejanja prispevkov in ustvarjanja video vsebin, urejanja fotografij ter bloga samega. Da nastane en kvaliteten prispevek, je potrebno kar precej ur, potem pa so tu še družbena omrežja, morebitna sodelovanja, itd.

Pri dvojezičnem blogu pa je veliko stvari – dvojnih. Prispevke je potrebno prevesti in jih urediti ali pa napisati čisto svoje, prav tako je potrebno pripraviti in urediti dvojne fotografije … Zato sedaj že nekaj mesecev ne objavljava angleških prispevkov, ampak tu in tam narediva angleški vlog – ko pa se vrneva domov, pa bo angleški blog (predvidoma) ponovno zaživel.

Večji del bralcev je seveda iz Slovenije, blog (angl.) pa prebira tudi kar precejšnje število tujcev – največ iz Velike Britanije, ZDA in Avstralije, kar ni presenetljivo, saj običajno ti veliko potujejo.

Ushuaia, Argentina

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Pravzaprav objava iz bloga v angleškem jeziku – plan enomesečnega potovanja po Mehiki, sledi pa slovenska objava o tem, kako sem (Sandra) med roadtripom po Carreteri Austral pristala v bolnici.

Kaj počneta, ko ste doma?

Če bi vprašali najine starše, naju sploh nikoli ni doma (smeh). In res je, le redko naju lahko najdete v stanovanju – če se ne potepava kje daleč, med vikendi raziskujeva različne konce Slovenije ali okoliške države, tako na štirih kot na dveh kolesih, se s psičkom potikava po kakšnih hribčkih, obiščeva kakšen festival ali koncert ali pa se ukvarjava s katerim od ostalih športov. Tu in tam pa res pride dan, ko ostanemo doma – vsi trije pod odejo, maraton filmov in kakšna dobra knjiga ali tri. Ah, pa posedanje na Petkovškovem nabrežju imava skrajno rada!

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

To potovanje (no, in prav tako vse ostale) sva si financirala iz svojih prihrankov. Prav tako pa sva svate na poroki prosila, naj namesto jedilnega servisa (itak nimava stanovanja!) raje prispevajo za najino poročno potovanje. Ne bova zanikala, da sva oba imela dobri službi, kar omogoča dodaten prihranek, a veliko je odvisno tudi od prioritet. Lepo stanovanje, nov avto ali pogosta nakupovanja (razen opreme za xy športov!) nama kaj veliko ne pomenijo – in na ta način se precej prihrani.

Vulkan Pacaya, Gvatemala

Z blogom zaenkrat direktno ne služiva. Tu in tam pride do kakšne kompenzacije ali neplačanega sodelovanja, to pa je vse. Pravzaprav tudi ne bi imelo smisla, da začneš blog ustvarjati z zaslužkom v mislih – najprej je fino ugotoviti, ali je to nekaj, kar sploh rad počneš, nato pa ustvarjaš in še enkrat ustvarjaš. Šele precej kasneje je čas, da se odločiš, kdaj in če sploh boš poskusil z blogom tudi kaj zaslužiti.

Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Nisva še bila na vseh kontinentih, tako da težko rečeva! Ampak do sedaj:

Bojan: Evropa – zaradi domačnosti in »reda« ter čistoče.

Sandra: Latinska Amerika – zaradi kulture, glasbe in sproščenosti.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ja, seveda, kjerkoli je to mogoče in ni jezikovnih ovir. Čeprav se da tudi z rokami veliko pomeniti. Tudi zaradi tega sva v osnovi izbrala latinsko Ameriko, saj jaz (Sandra) govorim špansko in je tako komunikacija še olajšana. Kubanci so resnično prijetni ljudje za pogovor in so se nama kot taki res vtisnili v spomin. Pa družina, ki naju je gostila v svoji hiški na drevesu v Nikaragvi, lastnika Airbnb-ja v Santiagu, striček v Ushuaii … veliko je takih izkušenj.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Neeee! Rada fotkava in tako bi se temu res težko odpovedala. Sicer bi se ob pogledu na najine fotografije verjetno marsikateremu fotografu kolcalo (pa ne v dobrem smislu) in bi se trikrat prekrižal, ampak, hej, to je že druga zgodba.

Kakšen tip popotnikov sta?

Spontana in ne najbolj organizirana. Težko bi prenesla poležavanje na plaži več dni skupaj, zato vedno poskušava najti kakšne zabavne/adrenalinske aktivnosti za »presekati rutino«. A če je urnik poln več dni, potem paše kakšen dan držati vse štiri od sebe.

Ne gledava na vsak evro – čeprav si za potrebe bloga stroške zapisujeva, a z denarjem tudi ne razmetavava. Podobno kot doma, na račun stvari, ki nama pomenijo manj, prihraniva denar za tisto, kar naju res zanima. Če pa si nekaj res želiva doživeti/poskusiti ali pa se nama zazdi, da bi rada nekaj dni preživela v neki lepi nastanitvi, potem nama cena ni preveč pomembna.

El Tunco, Salvador

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Kljub temu, da nama je pomanjkanje organizacije že kakšno zagodlo, pa so najini najlepši spomini povezani ravno s spontanostjo. Zato naj vas ne bo strah kdaj pa kdaj odložiti vodiča iz rok in ne vedeti, v katero smer se boste odpravili jutri, se odzvati povabilu tiste družine, ki jo vidite prvič v življenju ali pa ostati v nekem kraju dlje, kot ste sprva načrtovali. Življenje se (menda?) zgodi, medtem ko načrtuješ ostale stvari.

Aja, in pa seveda – nikamor brez rolice papirja in šilca žganja za poplaknit tisto kosilo iz stojnice (smeh).

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Sandra: Mie/Nasi Goreng – Indonezija (pečen riž ali rezanci na sto in en način), argentinski steak, manti (nekakšne vrste ravioli, Turčija).

Bojan: argentinski steak, ostrige & Guiness – Dublin, empanade – latinska Amerika (pečeni ali ocvrti kruhovi žepki, polnjeni z vsem mogočim).

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Sandra: Verjetno ravno zastrupitev med potovanjem po Carreteri Austral. En teden na relaciji med posteljo in kopalnico ter pristanek na urgenci sredi noči. Ni bilo fajn.

Bojan: Jaz tudi prevečkrat na WCju!

Zares grozne izkušnje na potovanju še nisva imela (morava potrkati).

Velikonočni otok Čile

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

O potovanjih: Da se moramo za potovanje odpraviti na drug konec sveta. Tudi roadtrip po sosednji državi čisto lepo spada pod potovanje.

O popotnikih: Da ljudje potujemo, ker vedno iščemo nekaj drugega ali pa sebe. Ni res, preprosto nas to izpolnjuje in osrečuje – kot morda nekoga najbolj osreči to, da poleti vsak vikend priredi piknik na domačem vrtu.

In pa morda to, da se popotniki »žrtvujemo«, zato da lahko hodimo po svetu. Neštetokrat slišiva komentarje v smislu »Jaz pa že nisem tako nor, da bi si od ust trgal, da bom šel nekam« ali pa »A zdaj pa si ne bom kupil novega plašča, zato da bom za letalsko karto varčeval?« A vsak ima svoje prioritete – nekomu je pomembno, da ima na sveže prepleskano hišo ali pa vsako poletje novo garderobo, drug pa se s tem denarjem raje odpravi na počitnice (in pri tem prav nič ne obžaluje, da njegov avto spada skoraj že pod inventar). In tako je tudi prav – vsak naj porabi tisto, kar prisluži na način, ki ga najbolj osreči.

Pa o popotniških blogerjih?

Da s(m)o popotniški blogerji nekakšni »influencerji«, ki v življenju ničesar ne počnemo in se le potepamo na tuj račun. Sploh se je te besede prijel izredno slab sloves in zato se tudi midva ne bi hotela tako opisati. A navsezadnje, če se na podlagi nekega prispevka nekdo drug odloči, da bo v prihodnosti obiskal to destinacijo ali pa mu prispevek olajša načrtovanje – si potemtakem vplival nanj, kajne?

Večino potovanj si blogerji v celoti financirajo sami, zraven pa še ustvarjajo blog – zato, ker jih to veseli. Marsikdo se ne zaveda, koliko truda in časa je vloženega v ustvarjanje bloga. In če podpiramo športnike, umetnike, igralce, ipd – ki svojo strast do nečesa združijo s poklicem in od tega živijo, zakaj bi bilo torej narobe, da nekdo, ki več let večino svojega prostega časa nameni ustvarjanju bloga, tu in tam (ali pa v celoti) z njim tudi služi? Midva čestitava vsakemu, ki se je tega lotil in mu je uspelo, se nama pa zdi, da imamo pri tem mišljenju (predvsem) Slovenci še nekaj prostora za izboljšavo.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Lahko bi naštevala v nedogled A če jih nanizava le nekaj … Naučila so naju spoštovanja do drugačnosti. Da lahko imaš svoja mnenja, navade in kulturo, a to ne pomeni, da so tvoja tudi edina »prava«. Da ni tujih dežel, le ti si tujec. Da v življenju štejejo malenkosti in za srečo ne potrebuješ prav dosti. Da pri mnogih zoprnih situacijah pomaga velik nasmešek na obrazu. In da se vsi smejimo v istem jeziku.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Pitno vodo (to je res luksuz!), čisto naravo (ne, žal je marsikje daleč od tega) ter varnost.

HITRIH 6

Najljubša država: Sandra: Iran/Bojan: Slovenija

Najljubše mesto: Sandra: Težka odločitev! Ljubljana in Istanbul se stiskata na prvem mestu./Bojan: Dublin.

Najljubša plaža: Sandra: Perhentian islands, Malezija/Bojan: El Nido, Filipini

Najljubša kulinarika: Oba: italijanska

Naljubši način transporta: Oba: avto/kombi

Najljubši jezik: Sandra: španščina/Bojan: nemščina

Potepuha na frnikoli, Sandra in Bojan se oglašata na BLOGU, na Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Slovenec, ki je pustil službo v Hong Kongu in že pol leta potuje po Latinski Ameriki ter Karibih

Marko Slejko je Slovenec, ki ga že nekaj časa ni prav veliko doma. Študiral je v Španiji in Braziliji, delal v Južni Koreji in Hong Kongu, trenutno pa raziskuje dežele Latinske Amerike. Kje vse je že bil in kaj ga je tam najbolj navdušilo? Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Ime mi je Marko in prihajam iz Ajdovščine. Moje skoraj 32-letno življenje je dokaj pestro in večinoma povezano s tujino. Začelo se je z enoletno študijsko izmenjavo v Barceloni, kjer sem bolj malo študiral in več »vandral«. Nadaljeval sem s prakso za Kolektor v Južni Koreji in še eno izmenjavo v Braziliji.

V Sloveniji sem dokončal magisterij iz Bančništva in financ ter se zaposlil v slovenskem bančnem sektorju, kjer sem zdržal 2 leti in pol, preden sem se preselil v Hong Kong na podobno delovno mesto – le nadstropje se je spremenilo iz 3. v 81. Ko sem obredel vse države jugovzhodne Azije, Japonsko ter Severno Korejo, sem zapustil službo in se odpravil raziskovat drugo stran sveta.

Trenutno ste na daljšem potovanju po Latinski Ameriki ter Karibih. Koliko časa ste že na poti in do kdaj boste raziskovali ta del sveta?

Konec junija je minilo pol leta, odkar sem se odpravil na pot preko Latinske Amerike ter Karibov. Plan je še nekaj mesecev potovati južneje, ampak me bo verjetno zima na južni polobli pregnala nazaj v Slovenijo.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Trenutno sem v glavnem mestu Kolumbije, Bogoti. Čez nekaj ur letim v rodno mesto kriminalca Pabla Escobarja, Medellin.

Kako izbirate naslednjo destinacijo? Na kakšen način si načrtujete pot? Sproti ali je že vnaprej začrtana?

Destinacije izbiram tako, da grem tja, kjer še nisem bil. Dokaj preprosto. Ni me strah »nevarnih« držav, čeprav sem se že nekajkrat znašel v sumljivih okoliščinah. Trenutna pot je bila sicer okvirno začrtana, ampak ji nisem sledil do potankosti. Nimam časovnice, tako, da čas ni ovira. Veliko je odvisno od okoliščnih in kako mi je kakšen kraj všeč. V Bogoti sem npr. planiral ostati 2 noči, ampak sem tukaj že 5 dni. Grem s tokom.

Katera od obiskanih držav na tem potovanju vas je najbolj navdušila in s čim?

Če bi moral izbrati le eno državo na tem potovanju, bi to bila Gvatemala. Zaradi dvodnevnega vzpona na 3976 metrov visok vulkan Acatenango, od koder lahko celo noč opazuješ bruhajoči vulkan Fuego. To je doživetje, ki ga je zelo težko opisat z golimi besedami. Zvok, tresenje, bruhanje lave visoko v zrak in potem zlivanje po pobočju. To je nekaj res neverjetnega. Obstaneš z odprtimi usti, kot mali otrok.

Drugače pa na kratko: hrana v Mehiki, morsko življenje v Belizeju, vulkan Santa Ana v El Salvadorju, potapljanje v Hondurasu, canyoning ter nočno življenje v Nikaragvi, divji divji Haiti, plaže Antigue, Sv. Lucije ter Tobaga, 22-urna vožnja preko Gvajanske džungle, ki se odpre v ogromno savano ter živali v Amazoniji –tako na brazilski kot kolumbijski strani.

Kolikšen del Karibov ste prepotovali in kje vam je najbolj všeč?

Pot preko Karibov me je vodila preko Bahamov, Jamajke, Haitija, Dominikanske Republike, Portorika, Antigue & Barbude, St. Kitts & Nevisa, Dominike, Barbadosa, St. Lucie, St. Vincenta, Grenade ter Trinidada & Tobaga. Dober opazovalec bo prepoznal, da sem se izognil vsem evropskim otokom. Daleč najljubši otok mi je bil St. Lucia oz. Sveta Lucija, ki res ponuja vse, česar si človek poželi in to po normalnih cenah. Eksotične peščene plaže, vulkani, toplice, sprehodi po džungli, eksotično sadje, dobre ceste ter prijazni domačini. Ta mali otok ima vse.

Kako ste se premikali med otoki?

Trajektov med neodvisnimi državami v Karibskem otočju praktično ni, tako da obstajata samo dve možnosti: z jahto/jadrnico oz letali. Sam nisem velik ljubitelj plovbe, tako da sem letel med otoki, kar pa ni bilo najbolj poceni.

S čim pa potujete med državami od začetne točke – Mehike na jug?

Od Mehike do Paname sem vse obdelal z lokalnim transportom, kar v centralni Ameriki večinoma pomeni 20+ ljudi v kombiju za 14 ljudi. Večkrat so ljudje stali zunaj in se držali za streho oz. karkoli oprijemljivega. Velja samo eno pravilo: kombi ni nikoli poln. Preko Karibov sem letel in v Južni Ameriki koristim vse oblike transporta. Odvisno od razdalje, časa, cene. 

Kje najdete nastanitve? Jih rezervirate vnaprej, sproti ali jih poiščete šele ob prihodu?

Večinoma si v vsaki državi kupim sim kartico s prenosom podatkov, tako da vse urejam »zadnji hip«. Preko aplikacij kot so Booking, Agoda ter Airbnb pogledam, kaj mi najbolj ustreza ter se odpravim tja brez rezervacije, tako da lahko še malo »zgliham« ceno na licu mesta. Večinoma je ceneje kot preko aplikaciji.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog pišem, odkar sem dal odpoved v Hong Kongu in se odpravil potovat. Večinoma na željo družine ter prijateljev, ki so v veliki večini tujci, zato tudi pišem v angleščini in ne slovenščini.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Najbolj je brana »Trip of a lifetime« oz. zakaj in kako sem šel na pot. Presenetljivo sledijo objave o Dominikanski Republiki, Jamajki, pa moja prva objava, zakaj sem zapustil Hong Kong, o Barbadosu, o Haitiju itd. Sam sicer ne bi izbral takega vrstnega reda, ampak tako je »trg« odločil. Ne pišem na način, da bi ugajal komurkoli. Vse je dokaj spontano.

Kaj počnete, ko ste doma?

Lepo vprašanje, doma nisem bil že več kot 3 leta in ne za več kot 2 tedna. Ko se vrnem domov, imam plan ponudit moje popotniške izkušnje za vodenje malih »backpackerskih« skupin po manj obiskanih državah Latinske Amerike ter JV Azije. Veliko ljudi je malce strah samostojno potovati v lastni režiji preko držav, ki niso tako turistično razvite, zato sem prišel do ideje, da bi te ljudi združil. Da gremo na podlagi mojih izkušenj skupaj pohajat ter raziskovat na cenovno dostopen način. Nadaljeval bom tudi s trgovanjem na svetovnih finančnih trgih.

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite, oziroma delate tudi na poti?

Iz prihrankov ter trgovanja na svetovnih finančnih trgih, ampak sem uvidel, da je to skoraj nemogoče delati uspešno, ko potuješ. Z vsem, kar zahteva potovanje, enostavno ni časa za dobre analize. Za uspešno aktivno trgovanje moraš biti prilepljen na ekran računalnika nonstop, česar pa potovanje ne omogoča.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Veliko. Ko potuješ sam, ti tudi drugega ne preostane. Najbolj so se mi prirasli k srcu tam, kjer sem bil dobesedno njihov družinski gost. Velikokrat so me nahranili in ponudili prenočišče popolnoma brezplačno.

Začelo se je v Gvatemali, kjer sem nekaj časa preživel pri Janu (Slovenec, ki je živel in delal tam) in njegovi gvatemalski družini, pa v El Salvadorju, ki velja za eno najnevarnejših držav v Latinski Ameriki, kjer sem bil gost otroške psihiatrinje, ki pomaga otrokom iz revnih delov mesta. Na St. Kitts & Nevis sem bil gost sanitarnega inšpektorja, ki ga je poznal cel otok, na Granadi sem bil gost starejšega para, ki me je vzel za svojega. V Surinamu sem se imel super, ko me je Fredrik peljal tako rekoč povsod, v Gvajani sem bil gost ene izmed 5ih digitalnih forenzikov v celi državi. V Kolumbiji sem ze 4 dni gost družine Camargo, ki me je peljala na njihov vikend globoko v kolumbijske Ande. Teh izkušenj je ogromno in so tisto, kar iščem na potovanjih. Glavni trgi, cerkve in podobne zadeve me ne zanimajo preveč.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Si, ja (smeh). Včasih nisem toliko fotografiral, kot to počnem sedaj – zaradi bloga. Rad uživam v trenutku in ne preko kamere.

Kakšen tip popotnika ste?

»Go with the flow« popotnik z grobo začrtano potjo, ki mi omogoča fleksibilnost, kadar jo potrebujem. Hipi način potovanja, ko ne veš, kaj te čaka čez 3 dni, mi ni blizu.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Naj vas ne bo strah. Veliko zgodb je prenapihnjenih in statistično popolnoma nerealnih, da bi se pripetile tudi vam. Spoznal sem en kup solo popotnikov – večinoma so to ženske, ki potrjujejo to.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Na prvem mestu je zagotovo brazilski churrasco, z njihovim mesom se ne more primerjat nobena država na tem svetu. Niti Argentina in še manj Balkan, ki je pri nas tako gurmansko opevan. Na drugo mesto bi postavil Gruzijski khachapuri in na tretjem mestu bi se vila borba med brazilskim tropskim sadezem Acai, japonsko Kobe govedino ter mehiškimi tacosi & quesadillami.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Dobra dva tedna nazaj so me poskušali oropati v Kolumbiji, enako se mi je zgodilo v Vietnamu. Obakrat s kančkom sreče neuspešno. Včasih se kaj sporečeš s ponudniki ogledov oz. domačini, ki te hočejo prenesti okoli, ampak to je to. Veliko več je lepih izkušenj kot slabih.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da popotniki bežijo pred nečem in da je potrebno veliko denarja za potovat. Slovenec s povprečno plačo si lahko privošči potovanje po celi Latinski Ameriki, JV Aziji in še marsikje v lastni režiji brez večjih problemov. Smešno se mi zdi gledat te turistične pakete, ko ti hočejo zaračunat 3000 evrov za 14 dni potovanja po Latinski Ameriki. Toliko jaz zapravim v 3 mesecih tukaj in še kaj bi ostalo verjetno.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Predvsem potrpežljivosti in razumevanja do ljudi, ki mislijo/reagirajo drugače. Sem doživel situacije, ki so se mi zdele dobesedno bizarne, ampak je bilo za domačine popolnoma normalno.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Seveda je hrana prva, ki pride na misel ter občutek varnosti ne glede na to, kje si in ob kakšni uri.

HITRIH 6

Najljubša država: Med 92 državami bi težko izbral samo eno, vsaka ima svoj čar.

Najljubše mesto: Barcelona

Najljubša plaža: Ile a Vache, Haiti

Najljubša kulinarika: brazilska

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španščina

Marku lahko sledite na njegovem blogu (tukaj), na Instagramu @trader.on.the.road ali Facebooku.

Foto: Osebi arhiv Marko Slejko

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Urša Longar: “Ko gre na solo potovanju vse (ali nič) narobe, si prepuščen le sebi, kar krepi samozavest in osvobaja misli”

Urša Longar: “Ko gre na solo potovanju vse (ali nič) narobe, si prepuščen le sebi, kar krepi samozavest in osvobaja misli”

Urša Longar je športnica, ki rada raziskuje bližnje in daljne kotičke našega planeta. Ob koncih tedna jo boste skoraj brez izjeme ujeli v slovenskih gorah, vsaj dvakrat na leto pa jo odnese še veliko dlje. Na pot se je večkrat podala tudi povsem sama, obožuje backpackanje, kam vse jo je že odneslo in na kakšen način potuje, pa smo preverili v tokratnem intervjuju.

Kje smo vas ujeli tokrat?

V italijanskih nebesih – Cortini d’Ampezzo, v avtodomu pijem kavo in čakam, da se vreme stabilizira.   V Dolomite sicer vsako zimo za 3-4 dni zaidem na smučarski oddih, lani pa sem se prvič odpravila tudi poletnem času.

Ker obožujem hribe in naravo, sem bila navdušena. Tu je pravi raj za pohodnike, plezalce, kolesarje in nasploh ljubitelje narave. Zaradi visoke nadmorske višine je vreme sicer nepredvidljivo, tako da si prijetne sončne dni težko zagotoviš, posledično pa je potrebno tudi načrte malce prilagoditi.

Še vedno se mi zdi nepredstavljiva misel, da nam je Slovencem le nekaj ur vožnje od doma zlahka dosegljivo prav vse, kar nam srce poželi – čudovite gore, modrooka jezera, smaragdne reke, mondena smučarska središča, pogled na morje, itd. Slovenija je zagotovo priviligirana dežela. 

Kolikšen del leta preživite na potovanjih? 

V študentskih letih mi je čas dopuščal, da sem za pobeg v tujino lahko izkoristila 5-6 tednov na leto, torej 2x letno po 3 tedne. Trenutno pa imam najboljšo redno službo, ki mi zaenkrat še vedno omogoča 2-3 tedenska potovanja, za kar sem zelo hvaležna.

Po nekaj prepotovanih destinacijah sem spoznala, da mi časovno obdobje 3-tedenskih potovanj najbolj ustreza, potem pa začnem pogrešati svojo rutino in vsakodnevne hobije. Poleg tega pa je tudi popotovalna depresija manj intenzivna v primeru nekajtedenskih potovanj. Dejstvo je, da vsega pač ne moreš videti in doživeti v 3 tednih, niti v 4 ali 5, zato teden več ali manj ne naredi bistvene razlike.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

V obdobju študija sem destinacije izbirala predvsem v odvisnosti od finančnih zmožnosti, zato so bile države jugovzhodne Azije precej logična izbira. Poleg cenovne dostopnosti ponujajo fantastično ulično hrano, prečudovito naravo, bogato zgodovino in mistično kulturo. Predvsem pa so to države, ki so za “backpacking” način potovanja, kar zadeva transporta, med najenostavnejšimi. Z lokalnim prevozom je dosegljiv praktično vsak delček dežele.

Zadnja potovanja pa izbiram iz svojega seznama “Krajev, ki jih moraš obiskati v tem življenju”. Pri čemer številni popotniški blogi, ki jih prebiram v prostem času, socialna omrežja in enostaven dostop do informacij, to listo vsakodnevno podaljšujejo.

Kaj počnete, ko ste doma?

Hodim v službo, poleg tega pa kot popoldansko dejavnost poučujem plavanje. Svoj prosti čas skoraj brez izjeme preživim športno – v zgodnjih jutranjih urah, še pred sončnim vzhodom, me lahko srečate na Šmarni gori, v poznih jutranjih urah na kolesu na poti v službo, pozno zvečer pa v fitnes dvorani, trim stezi Rožnika ali pa ponovno na Šmarni gori.

Moja velika strast pa je pohodništvo oz. gorništvo, zato so vikendi skoraj brez izjeme rezervirani za gore.

Na kakšen način si financirate svoje poti?  

Od pričetka srednje šole do konca študijskega obdobja sem finančna sredstva pridobivala s študenskim delom – poučevanjem plavanja. Ob relativno majhnem časovnem vložku sem lahko prihranila dovolj za samostojno financiranje potovanj. Trenutno imam redno zaposlitev, poleg tega pa še vedno opravljam popoldansko dejavnost poučevanja plavanja.

Težava večine popotniških duš je verjetno ta, da v obdobju, ko imaš časa za potovanja na pretek – npr. študijska leta – nimaš dovolj finančnih sredstev oz. so ta zelo omejena. Ko pa finančne ovire postajajo vedno manjše, časovne pridejo toliko bolj do izraza.

Pred kratkim ste se vrnili s Kitajske. Kaj ste si tam ogledali in na kakšen način ste se lotili načrtovanja poti?

Pred vsakim potovanjem dobim ogromno vprašanj v smislu “Ali imaš že vse splanirano, rezervirano itd?”, moj odgovor pa je na začudenje mnogih vedno “Še nič”. Že pred nakupom letalske karte pogledam znamenitosti, ki jih želim na destinaciji videti; z načrtovanjem samega potovanja (transport, nastanitve, druge znamenitosti) pa v resnici pričnem šele v trenutku, ko se vkrcam na letalo in odprem Lonely Planet.

Na potovanju po Kitajski – deželi razdalj, zmajev in cesarjev, tisočerih stopnic, angleško negovorečih prebivalcev in otrok – ti so praktično povsod! – sem si ogledala Peking, prehodila Veliki Kitajski zid, občudovala Glinene vojščake – Xi’an, se povzpela po smrtonosni poti gore Huashan, z bambusom hranila pande – Chengdu, vrhunec potovanja doživela na t.i. planetu Pandora iz filma Avatar – Zhangjiajie national park, prehodila gričevja kitajskega krasa – Guilin, Yangshuo, Xianpong, potovanje pa zaključila v mestu, ki dejansko nikoli ne spi – Hong Kong. Predvsem pa sem na potovanju ogromno časa preživela na vlaku, saj so razdalje med kraji res ogromne.

Kaj vas je v tej državi najbolj navdušilo? In česa iz kitajske kulture ne bi želeli prenesti v svojo?

Zagotovo je bil to Zhangjiajie national park, kamor se bom v prihodnje še vrnila. Ob pogledu na gore imaš dejansko občutek, ko da te plavajo – v filmu Avatar so poimenovane Floating mountains – plavajoče gore. Kot bivšo plavalko pa me ta občutek verjetno precej pomirja.

Iz kitajske kulture v domačo kulturo ne bi želela prenesti nedostopnosti oz. nezavedanja svoje okolice, ki je pri vzhodno azijski kulturi verjetno posledica obsedenosti z mobilnimi napravami. Prav ironično je, ko ob prihodu v hostel na pomoč receptorke lahko samo upaš, saj se ravno takrat na njenem mobilnem telefonu predvaja nekaj nadvse zanimivega.

Uuu in pa stranišča na štrbunk (smeh).

Konec lanskega leta ste obiskali tudi Jordanijo, deželo, ki je zadnjih nekaj let postala prava Instagram uspešnica. Po čem vam najbolj ostaja v spominu 

Petra – “roza-rdečkasto mesto, staro pol toliko kot čas”, je prav gotovo svojevrstno doživetje. Mesto je dostopno skozi dober kilometer dolgo sotesko-Siq, ki za arhitekturo v mestu, kar zadeva fotogeničnosti, prav nič ne zaostaja. Petra je simbol Jordanije in njena najbolj obiskana turistična destinacija, zato je o trumah turistov verjetno škoda izgubljati besede. Se pa najdejo kotički, kjer lahko v samoti ob pogledu na mesto doživiš tisto pravo energijo Nabatejskega kraljestva.

Poleg tega pa mi bo ostalo v spominu tudi kampiranje z beduini v puščavi Wadi Rum. Ponudba: 11 kamel – od katerih je ena v zadnjih 3 letih nepremagljiva v kameljih dirkah, kar družini, ki si jo lasti, prinaša ogromne zaslužke – v zameno za poroko in pa humus in falafli v vsakem obroku dneva.

Česa tam ne smemo spregledati?

Zakladnice Petre – kar pa bo verjetno zelo težko, saj se večina v Jordanijo odpravi prav zaradi ogleda te znamenitosti iz seznama Unescove zaščite. Entuziasti starih filmov enostavno morate obiskati Wadi Rum, ki je prav tako vpisan v Unescov seznam svetovne dediščine. In pa plavanje v mrtvem morju – ko tudi plavalci pričnejo dvomiti o svojih plavalnih sposobnostih.

Kako je z načrtovanjem potovanja po Jordaniji in kako kompliciran/enostaven je transport po državi?

Za transport po državi smo rentali avto, saj je v primeru skupine 3-4 popotnikov to daleč najudobnejša, najhitrejša in tudi najcenejša oblika transporta. Po državi vodita praktično le dve glavni cesti, King’s road (magistralka) in pa Highway (avtocesta), ki sta poleg tega dobro pregledni in primerno vzdrževani.

Obiskali ste tudi Tajsko in Kambodžo, posebnost teh dveh potovanj pa je bilo to, da ste se ne pot odpravili čisto sami. Katere so prednosti in katere slabosti solo potovanj in zakaj bi moral na takšen oddih vsak vsaj enkrat v življenju? 

Solo potovanje se mi zdi eden izmed najboljših načinov spoznavanja tujih krajev, kulture in ljudi. Ker poleg tebe ni prijatelja ali partnerja, s katerim bi razpravljal o vsakodnevnih težavah vsakdanjega življenja, se lahko popolnoma zliješ s kulturo, domačini, kar vsekakor izboljša izkušnjo obiska neznanega kraja. Ko gre vse (ali pa nič) narobe, si prepuščen samemu sebi, kar okrepi samozavest in osvobaja misli.

Zakaj vsaj enkrat v življenju? Ker začutiš neizmerno svobodo; veliko več je dogajanja in novih poznanstev, ker si bolj dostopen oz. prisiljen do spoznavanja drugih ljudi; ker lahko počneš točno tisto, kar ti tvoje srce poželi.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, le preko stikov z domačini lahko doživiš izkušnjo, ki jo tipičen turist nikoli ne bo deležen, pa naj bo to voznik avtobusa, osebje v hostlu oz. guesthouse, naključni ljudje na ulici ali pa drugi popotniki.

Najbolj so mi prirastli k srcu na Tajskem, morda tudi zato, ker sem imela zaradi solo potovanja, prav tam največ stika z lokalci. Z razlogom se imenuje “dežela nasmehov”.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Absolutno ne. Spomini zbledijo, fotografije pa ob pomoči sodobne tehnologije na srečo ne.

Kakšen tip popotnika ste?

Sem precej nemirna. Ne maram poležavanja, najmanj pa tistega na plaži ali v senci borovca s knjigo v roki. Ne predstavljam si potovanja, kjer bi bila v 2-3 tednih samo na plažah (četudi vsak dan na drugi) in v morju. Iz meni neznanega razloga se v morski vodi ne počutim prav dobro, sem si pa precej fascinantnih tropskih koralnih grebenov s pomočjo maske in plavutk vseeno ogledala.

Popotniško destinacijo in samo pot poskušam načrtovati tako, da je mešanica vsega – narave, zgodovine in kulture, predvsem pa dinamike.

Kar zadeva backpackinga in finance – za transport po destinaciji večinoma uporabljam javni prevoz, jem lokalno oz. ulično hrano, spim v guesthouse-ih/hostlih/nizkocenovnih hotelih in ne pijem alkohola. Okvirno za 3 tedensko potovanje tako odštejem okoli 1200 eur vključno z letalsko karto, zavarovanjem, transportom do letališča …

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Raziskujte po svoje! Popotniški vodiči so sicer super pomoč, a najboljše spomine pišejo spontane odločitve in neraziskani kotički.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

V Peruju je to zagotovo Cheviche – marinirana riba v soku marakuje oz. čiči, fermentirani pijači iz koruze, postrežena s kuhano koruzo, rižem, zelenjavo, krompirjem, čebulo, itd. Ker gre za tradicionalno jed, katere korenine segajo več kot dva tisoč let v preteklost, jo na vsakem delu države pripravijo in servirajo na malce drugačen način, odvisno od naravnih danosti.

Na Tajskem je svojevrsten presežek Pad Thai (praženi riževi rezanci z zelenjavo, sojinimi kalčki in arašidi) in Sticky rice with mango – za sladkosnede. Na indonezijski Javi pa Nasi Goreng, ki je “smoothie” različnih kultur – riž so v Indonezijo prinesli indijski mornarji, čili portugalski raziskovalci, postopek praženja hrane izvira iz Kitajske, kuhanje jajc pa naj bi bila stvar nizozemskih trgovcev.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Težko bi izpostavila najbolj neprijetno, ker so vse izkušnje oz. pripetljaji del potovanja, zaradi česar večinoma le-ta postanejo še bolj zanimiva in adrenalinska. Od komunikacijskih težav – med zadnjimi je Kitajska, kjer angleško govorečo populacijo težko najdeš, do zamud leta oz. prevoza, napadov divjih živali, itd.

Izredno moteč dejavnik na potovanjih pa mi predstavljajo trume turistov. Zavedam se, da sem del turizma tudi sama, še posebno na turistično najbolj priljubljenih destinacijah, vendar se trudim, da s svojo pojavo ne škodujem naravi, okolju in ljudem …

Menim pa, da je človeško brezbrižnost, želja po najlepših in najatraktivnejših fotografijah pripeljala do skrajne meje – če izpostavim ljudi, ki lokalne/divje živali hranijo z raznimi čipsi, piškoti, čokolado …, do ignoriranja pravil v nacionalnih parkih, kje se sme hoditi in kje ne.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Da smo nekakšne osebe, ki smisel življenja iščejo v tujih deželah in kulturi. Zame to ne drži, saj si življenja v tujini ne predstavljam. Potovanja me notranje izpopolnjujejo, saj si z njihovo pomočjo širim obzorja.

Predvsem pa ljudje za backpackerje oz. low buget popotnike zmotno menijo, da smo nekakšni adrenalinski odvisniki in pustolovci, ki potujejo le po deželah polnih umazanije, spijo med mrčesom in pajčevinami, jejo na tleh z rokami … Čeprav tudi to včasih ni daleč od resnice (smeh). V nekaj tednih življenja v objemu druge kulture in svetu neznanega, se vsakokrat znova zaveš, da je življenje doma zelo enostavno, zaradi življenja v t.i. coni udobja pa smo ljudje vedno manj pripravljeni za karkoli potrpeti oz. se potruditi, pa četudi to vključuje najlepši sončni vzhod, najlepši razgled …

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Sreča ni v stvareh, ampak dogodivščinah.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Dostopnost, kratke razdalje, čist zrak in pitno vodo, ki priteče iz pipe.

HITRIH 5:

Najljubša država: Slovenija. Od popotniških držav pa še vedno (in verjetno vedno) Peru.

Najljubše mesto: New York in Bangkok.

Najljubša kulinarika: Cheviche (Peru), nasi goreng (Indonezija), pad thai (Tajska), sticky rice z mangom (Tajska), king coconut (Šrilanka)

Naljubši način transporta: Vlak in kolo.

Najljubši jezik: Po nekaj tednih potovanja je slovenščina kot pravi balzam za ušesa; sicer pa mi arabščina zveni čudovito.

Foto: Urša Longar/arhiv

Urši in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na Instagramu (tukaj).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Slovenka Ana, ki je ljubezen našla med Anglijo in Malezijo

Tokrat mi je svojo zgodbo zaupala Ana Aškerc, ki bo svojemu priimku kmalu dodala še partnerjevega. Njen trimesečni skok v London se je zavlekel v nekaj let, Otok pa je postal njen novi dom. Tam je našla tudi ljubezen, ta pa jo je pripeljala še v Malezijo, kamor skoči na obisk vsaj dvakrat na leto. Kdo je torej Ana?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Moje ime je Ana in že nekaj let živim v Veliki Britaniji – v Londonu. Uživam v spoznavanju novih kultur in ljudi, sem velika ljubiteljica živali, zanimam se za etično modo in cruelty-free življenski slog, ki je še posebej v Londonu zelo dostopen. V tem velemestu tudi uživam v odkrivanju novih restavracij in druženju s prijatelji. K sreči let do Slovenije traja manj kot 2 uri, zato pogosto obiščem družino in prijatelje doma.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Trenutno sem v svojem stanovanju blizu Notting Hilla in nesrečno pogledujem skozi okno, ker imamo že nekaj dni pravo turobno londonsko vreme.

London je vaš dom že nekaj let. Kaj vas je odneslo tja in zaradi česa ste tam ostali?

Študij v Ljubljani mi ni ustrezal, zato sem se odločila, da si vzamem 3 mesece počitnic in odletim v Veliko Britanijo, da spoznam še drug svet in izboljšam svoje znanje angleščine. Ti trije meseci so se kmalu spremenili v nekaj let, saj, kljub temu, da sem zelo navezana na domače in prijatelje, nisem bila pripravljena na dokončen odhod domov – v Slovenijo. London ima takšno posebno energijo, ki kar vleče nazaj.

S čim se tam ukvarjate?

Trenutno se ukvarjam z marketingom, zelo rada se učim in izpopolnjujem v novih stvareh, tako da si karierno pot puščam še malo odprto.

Vaš partner je Malezijec in Britanec, ki je živel že po vsem svetu. Kako pogosto obiskujeta Malezijo?

V Malezijo potujem nekje dvakrat na leto, Jeff Ian potuje trikrat na leto. Oba sva zelo navezana na domače, tako, da rada skočiva na obiske.

Kaj vas je v tej državi najbolj navdušilo?

Hrana! Malezijci so zelo ponosni na svojo kulinariko. Okusi njihovih tradicionalnih jedi so izjemni! Imam veliko srečo, da je moja tašča odlična kuharica, ki nas rada razvaja za kosilo in večerjo.

Česa tam ne smemo spregledati?

V Penangu mi je najljubša hoja po Penang Hillu, kamor se odpelješ z neke vrste vzpenjačo. Zgoraj je malo bolj svež zrak in na voljo je precej aktivnosti, zanimivih tudi za turiste. Možen je tudi daljši sprehod skozi džunglo oziroma The Habitat, kjer je na voljo tudi zipline med džungelskimi drevesi.

Entopia je nekakšno zavetišče za redke vrste metuljev, kjer imaš občutek, da si zakorakal v pravljico. Ko vstopiš, se znajdeš v ogromnem prostoru, obdanem s tisoče metuljev. Ta del obožujem, ni pa mi všeč drugi del Entopie, saj spominja na živalski vrt za plazilce – sama sem proti zapiranju živali v majhne prostore in si želim, da ta del ne bi obstajal. Zelo zanimiv je tudi obisk starega dela mesta George Town, kjer so še vedno tradicionalne hiše. Seveda bi priporočala tudi Petronas Towers v Kuala Lumpurju in pa obisk zavetišča za slone, ki je nekaj ur vožnje z avtom stran od Kuala Lumpurja. In še bi lahko naštevala.

Kako je z načrtovanjem potovanja po Maleziji in kako kompliciran/enostaven je transport po državi?

Osebno nimam izkušenj z javnim prevozom. Po Maleziji se vedno vozim v avtu. Tam so vozniki precej agresivni, zato sama nikoli ne sedem za volan. Z veseljem potujem kot sopotnica in skrbim za glasbo – to je moja zadolžitev (smeh). Iz Penanga do centra Kuala Lumpurja je približno štiri ure z avtom in slaba ura z letalom. Na voljo so tudi hitri in počasnejši vlaki med Penangom, Kuala Lumpurjem in tudi Singapurjem. Seveda imajo tudi taksije in Uber.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

V Maleziji sem ves čas z lokalnimi prebivalci. Jeffovi starši radi prirejajo zabave in večerje, tako da sem spoznala že ogromno novih ljudi, tako stalnih prebivalcev, kot tistih, ki so se kasneje preselili v Malezijo. Teh ni malo. Ne bi mogla izpostavit le enega predela, kjer so mi najbolj prirasli k srcu. Vsak človek je po svoje zanimiv in rada slišim o njihovih zgodbah, izkušnjah in pogledih na svet.

Glede na to, da vam je malezijska kultura blizu, katere stvari, ki so njim običajne, so za Slovence nenavadne in obratno?

Morda ne ravno nenavadno, mi je pa zelo všeč, kako uspešno se prepletajo različne kulture. V isti ulici so mošeja, katoliška cerkev, budistični tempelj, indijski tempelj, pa še kakšna vera se najde. Všeč mi je, kako strpni so eden do drugega. To je sicer bolj značilno za otok Penang, kot za celo državo, ki se po regijah precej razlikuje.

Malezijski otok Penang je priljubljena dopustniška točka tudi med številnimi Slovenci. Kaj moramo o njem vedeti pred obiskom?

Da je lahko zelo vroče! Sama čez dan najraje ostajam notri, pod klimo. Otok ima tudi lepe plaže, nekatere bolj skrite od drugih. Dobro se je izogniti deževnim sezonam, ki prinesejo hude padavine. Osebno imam zelo rada to obdobje, a če si v Penangu le kakšen teden ali dva, verjetno ni najbolj prijetno.

Kaj na otoku najraje počnete, ko pridete na obisk?

Družim se z lokalnimi prebivalci in Jeffovo družino, radi gremo peš do Botanical Gardens in Youth Parka, kjer so na voljo telovadne opreme na prostem. Radi tudi hodimo do bližnjega hriba, kjer se nam med hojo pogosto pridružijo tudi divji psi in opice pa še kakšen komar. Z Jeffom se rada voziva ob plažah z odprtimi okni in uživava ob glasbi in morskem zraku. On ima še vedno v Maleziji svoj vintage avtomobil iz 70ih let, s katerim se zgodaj vsako jutro zapelje po otoku, včasih se mu pridružim sama, včasih pa njegov oče. Najraje pa seveda tudi jem!

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom? 

Spoznajte se z domačini, ki so večinoma zelo prijazni, uživajte v novi hrani in okusih in ne pozabite na kakšno tableto, ki bo prišla še kako prav, če pride do manjše zastruptive s hrano ali vodo. Nikoli ne veš …

Alfa Romeo 2000 GTV, letnik 1974, s katero se vozita po Penangu.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Tempeh pripravljen na tradicionalen malezijski način s kurkumo in soljo, rahlo popečen v olju. Jackfruit tacos, ki jih rada jem v bližnji londonski restavraciji Farm Girl na Notting Hillu. Vsa hrana, ki sem jo poskusila v Singapurju. Že nekaj let sem veganka in v Singapurju sem hodila le po veganskih restavracijah. Ne vem, kaj tam dajejo v hrano, ampak vsak obrok je bil božanski! VeganBurg v Singapurju je tudi ena izmed najljubših restavracij Paula McCartneyja.

Pa tiste, ki jih moramo poskusiti v Maleziji?

Durian, sadež, ki tako smrdi, da je prepovedan v javnih prostorih, a je zanimiva izkušnja, ko ga poskusiš. Nekateri ga obožujejo, nekateri ga ne prenesejo. Sama spadam v drugo skupino. Kuih koci, putu mayam, cendol, kakršnokoli sladico, ki vsebuje pandan in še in še.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Pred nekaj leti sva z Jeffom na poti iz Botanical Gardens naletela na divjo psičko, ki ji je manjkal spodnji del prednje tačke. Rana je bila zelo sveža in videla se je kost. Skušala sva ji pomagati, a je nisva uspela ujeti. Poklicala sva bližnje zavetišče za pse, ki ga vodijo prostovoljci. Po nekaj dneh jim je končno uspelo uloviti psičko, ki so jo ves čas obdajali in varovali drugi divji psi. Odpeljana je bila k veterinarju, kjer so ji pomagali. Kasneje sva šla z Jeffom do zavetišča, kjer sva pomagala sprehajati tamkajšnje pse. Slaba izkušnja je imela lep konec, a me še danes stisne, ko se spomnim njene tačke.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?

Ko sem bila mlajša, sem mislia, da po celem svetu živijo tako, kot v Sloveniji. Ko sem odšla v tujino, sem ugotovila, kako zelo različne so si kulture in načini življenja. Vsa ta leta v tujini so me naučila tudi, da sem lahko zelo hvaležna, da prihajam iz tako čudovite zelene dežele kot je Slovenija.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Tiste male skrite kotičke neokrnjene narave, ki jih jemljemo za samoumevne. Pa tudi vreme v Sloveniji mi je najbolj všeč.

Se boste kdaj vrnili v deželo pod Alpami?

Ja, čez nekaj let se defenitivno želim vrniti. Če ne v Slovenijo, pa vsaj v katero izmed okoliških držav.

HITRIH 6

Najljubša država: Povsod je lepo, a doma je najlepše: Slovenija! Predvsem v pomladanskem in zgodnjem poletnem času, ko se zunaj slišijo črički in se na nebu vidijo zvezde.

Najljubše mesto: London.

Najljubša plaža: Katerakoli s kristalno čisto vodo in senco v bližini.

Najljubša kulinarika: odvisno od dneva, nimam najljubše.

Naljubši način transporta: Avto.

Najljubši jezik: Angleščina.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Gorenjca, ki živita v Švici: “Slovenci se pogosto ne zavedamo, kako lepa je Slovenija in kako dobro se v njej živi”

Tokrat sem klepetala s parom, ki se je iz Slovenije izselil pred sedmimi leti. Kam? V Švico. Njun življenjski slog pa pestrem delavniku navkljub ostaja avanturističen. Ljubita potovanja, pišeta pa tudi popotniški blog, ki ga spremljajo mednarodni ljubitelji dogodivščin. Kdo sta torej Sonja in Jernej?

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Jernej in Sonja, dokaj povprečna predstavnika ljudi, ki izhajajo iz gorenjskih koncev Slovenije. Torej, rada sva v naravi, rada imava gore in jezera, ne marava pa krajev, kjer je preveč ljudi na kupu. V prostem času zelo rada potujeva in iščeva oddih od vsakdanje rutine, kar dokumentirava tudi na blogu. Sprva je bila ideja le nekakšen digitalen fotoalbum, a je blog kar lepo rastel in je sedaj pravzaprav že služba ob službi. Najin dolgoročen načrt je doseči čimvišjo stopnjo svobode v vsakdanu in se osvoboditi vsakodnevne rutine dela v pisarni. Najin blog je definitivno pomemben kos te sestavljanke.

Že skoraj 7 let živita in delata v Švici. Kaj vaju je odneslo tja?

V času pred odhodom v Švico sva živela v zgornjem nadstropju pri Sonjinih starših, življenje je bilo OK, a ves čas naju je vleklo nekam v tujino. Ker ima Sonja po mamičini strani Švicarsko državljanstvo in posledično tudi tekoče govori švicarski dialekt, je bila naslednja poteza dokaj predvidljiva. Sonja je že iz Slovenije dobila službo v bližini Züricha, Jernej pa je najprej še zaključil študij in se nato začel intenzivno učiti nemščino ter hkrati iskati službo. Na začetku je bilo težko, saj je na trgu v Švici veliko več konkurence kot v Sloveniji, a s časom se je vse uredilo.

Katere so prednosti in kakšne so slabosti življenja ter dela v tej deželi?

Prednosti so definitivno infrastruktura – vse od javnega prevoza do letališča, narava je čudovita, karierne možnosti so odlične in na splošno je vse zelo dobro urejeno. V povprečju ima posameznik tudi veliko več kupne moči v primerjavi s Slovenijo. Zanimivo je tudi, da predvsem v Zürich-u človek spozna ljudi iz vsega sveta in s tem širi svoja obzorja. In seveda, ne smeva pozabiti na sir (smeh).

Po drugi strani pa je veliko manj prostega časa, dela se dlje – 42 urni tedenski delavnik, malica ne šteje kot delo, tempo na delu je višji, veliko je konkurence. Prav tako je država po površini le 2x večja od Slovenije, ima pa 4x več prebivalcev, tako da je na cestah kljub odličnemu javnemu prevozu veliko prometa. Zanimivo je tudi, da imajo vsi Švicarji že splanirane vse vikende za kakšne 3 mesece vnaprej, na kar se še vedno nisva privadila. Sama namreč rada zelo spontano preživljava prosti čas. Zdi se nama tudi, da so pogoji za mlade družine v Švici veliko slabši kot v Sloveniji – od porodniške do stroškov varstva.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih in kako izbirata naslednjo destinacijo?

Veliko potovanj v kakšna evropska mesta opraviva kar čez vikende, včasih si vzameva kakšen dan dopusta, včasih združujeva s prazniki, povprečno pa na leto poskusiva realizirati še nekaj »večjih« potovanj – za 2 ali 3 tedne. Načeloma imava vsak po 5 tednov plačanega dopusta, po novem si 2 tedna lahko tudi »dokupiva« in dodatno lahko še koristiva nadure (teh je ponavadi kar veliko).

Kar se tiče destinacije pa nimava nekega algoritma, ponavadi iščeva lokacije, ki niso preveč obljudene in kjer lahko tudi nekaj doživiva – surfanje, hribi, joga, živali … Velikokrat ima vpliv tudi trenutna cena letalske vozovnice – če najdeva kaj ugodnega in nama je destinacija všeč, karto kar kupiva, potem pa šele začneva razmišljati, kaj točno bi lahko tam počela. Kdaj pa je izbira destinacije posledica sodelovanja s kako turistično zvezo.

Kje smo vaju ujeli tokrat?

Trenutno sva doma, v čudoviti zeleni vasici, kakšnih 10 kilometrov iz središča Züricha. Poleti sva zelo rada kar v Švici, saj je narava res čudovita in država nudi ogromno možnosti za kolesarjenje, plavanje v jezerih, pohodništvu, SUP-anje, itd.

Pozimi pa je ravno nasprotno. Zime so namreč v Zürich-u dokaj depresivne – ni snega, sta pa megla ali oblačno vreme. Na smučiščih je za vikende neverjetna gneča. Takrat jo rada kam popihava.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog je najprej pisala samo Sonja, začela je leta 2015. Prvotna ideja je bil torej le nekakšen digitalen dnevnik dogodivščin. A ker je stran organsko rasla in posledično dobivala vedno več obiska, sva počasi oba začela investirati vedno več truda in časa.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Načeloma so najbolj obiskane objave o pohodništvu in o malo manj znanih državah.

Kaj počneta, ko ste doma?

Počivava v viseči mreži in poslušava podcaste. Ko se spočijeva, pa poskusiva čimveč časa preživeti zunaj – kolo, hoja v hribe, SUP, slackline, trampolin, namizni tenis, včasih samo sprehod po gozdu v domači vasici. Vse, kar služi kot protiutež sedenju v pisarni. Seveda pa gre kar nekaj časa tudi za ustvarjanje novih vsebin na blogu in pridobivanje digitalnih znanj.

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

Poti si večinoma financirava iz lastnega žepa, a imava za sabo tudi že nekaj sodelovanj s hoteli, surf kampi, zvezami ipd. Z blogom tudi služiva, predvsem od t.i. affiliate marketinga, gostujočimi prispevki in sodelovanji s podjetji.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel? Kako to uspeva vama?

Bloganje v posel preraste, ko začneš večino prostega časa namenjati za to, to pa dejansko obradi sadove. Ker oba ob bloganju tudi delava, je to včasih seveda težko, a se trudiva čez vikende odgovoriti na vse e-maile ter kar se da pogosto objavljati novo in svežo vsebino. Po eni strani je blog odlična motivacija, da se ne zasediva na kavču pred TV in narediva izlet.

Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Ker večinoma piševa v angleščini, najini bralci prihajajo iz vsega sveta, prevladujejo pa Američani, Angleži, Švicarji, Nemci in Slovenci. Nekaj objav je Sonja prevedla tudi v nemščino, kjer pa potem logično prevladujejo Nemci.

Na katerem kontinentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Najbolj domače se počutiva v Evropi, saj sva večino svojega življenja tukaj, ampak najbolj pa nama je pri srcu Afrika. V Afriki je življenje nekako še bolj prvenstveno, živali so res neverjetne, obenem pa se človek tudi zaveda vsega razkošja, ki ga uživamo v Evropi.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ker se izogibava luksuznih hotelov, imava kjer je le mogoče stik z domačini. Zelo so nama pri srcu Afričani (mogoče specifično Namibijci), saj so kljub neidealnim razmeram načeloma bolj nasmejani kot smo mi. Prav tako nama ugajajo Finci, saj so po vrednotah zelo podobni Gorenjcem, a hkrati tudi zelo unikatni in odtrgani. Ampak, klišejsko, se je zelo zanimivo pogovarjati z ljudmi iz vsega sveta, vsak ima svojo zgodbo, svoj pogled na svet. In prav to je čar potovanja – razumevanje situacije ljudi, ki imajo za sabo popolnoma drugačno zgodbo.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Po pravici povedano, verjetno ne. Se pa strinjava, da je današnja obsesija s Facebookom, Instagramom in podobnim resen problem današnje družbe. Na žalost sva podlegla tudi midva, čeprav se zavestno boriva proti temu. Obenem pa je to na žalost tudi realnost bloganja. Prav tako naju motijo algoritmi na socialnih omrežjih, ki te silijo k vsakdanji uporabi in določenim tipom slik – slike z obrazom so preferirane in posledica je, da je Instagram poln selfijev, kar je dolgočasno.

Kakšen tip popotnikov sta?

Z leti se počasi spreminjava. Včasih sva veliko letala okoli in spala na nočnih avtobusih, da bi izgubila čim manj časa, sedaj pa si rada ogledava kakšno stvar manj, a nisva vedno pod stresom. Na kratko, starava se. Še vedno pa se izogibava hotelov in luksuzu oziroma udobju – še vedno rajši spiva na kavču pri zanimivih domačinih kot v hotelu. Jernej ima včasih krize in gre za 3 tedne brez spremstva hoditi v Nepalske gore. Ali pa odideva za kak teden v joga detox kamp, da se popolnoma odklopiva.

Katere destinacije bi priporočila za poletni oddih v prihajajočih mesecih?

Kiev, Ukrajina, Azorski otoki, Portugalska, Lofoti, Norveška, Ferski otoki

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Čeprav ni ravno jed, je na prvem mestu definitivno okusna vietnamska kava. Sledita »Mofongo« iz Portorika in »Khinkali« iz Gruzije.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Dejansko sva imela do sedaj večinoma pozitivne izkušnje, mogoče je bila najslabša izkušnja prestavljen let iz Namibije, kjer sva poleg 8-urnega stanja v vrsti po letališčih domov prišla 2 dni prepozno. Ampak to bi se lahko klasificiralo kot t.i. »first world problem«. Mogoče še zastrupitev s hrano v Maroku in to ravno na nočnem avtobusu. Ostalo si lahko predstavljate.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Včasih se nama zdi, da imajo nekateri o določenih destinacijah popolnoma napačne predstave, predvsem, kar se tiče varnosti in domačinih. Prav tako sva sama živ dokaz, da se lahko tudi brez planiranja in organiziranih aktivnosti zelo dobro potuje, kar je za nekatere popolnoma nepredstavljivo. Ampak ljudje smo si pač različni.

Pa o popotniških blogerjih?

Misliva, da se večina ne zaveda, koliko dela in truda stoji za vsakim blogom, vsako objavo, vsako Instagram fotografijo. Obstaja kar nekaj blogerjev, ki so izgoreli. Obenem pa je za uspešen blog potrebno tudi ogromno znanja na področju spletnega marketinga in spremljanja digitalnih trendov.

Kaj pa menita o splošnih prepričanjih o tem, kako se ob selitvi iz Slovenije – sploh v deželo, kot je Švica – cedita med in mleko?

Misliva, da se večina Slovencev ne zaveda, kako lepa je Slovenija in kako dobro se v Sloveniji živi. Vsaka država ima svoje prednosti, nekje je več poudarka na prostemu času, nekje pač več na karieri.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Težko je izpostaviti točno lekcijo, ampak lahko pa rečeva, da bi bila brez potovanj definitivno drugačni, veliko manj razgledani osebe, kar je seveda kliše, ampak drži. S širjenjem obzorja sva postala bolj tolerantna in strpna do ljudi.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Čimmanj spoznavanja dežele skozi lečo kamere / fotoaparata.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Slovenijo (smeh).

HITRIH 6

Najljubša država: Jernej – Finska ali Norveška, Sonja – Namibija ali Svaziland

Najljubše mesto: Jernej – Tórshavn, Sonja – Tel Aviv ali Tbilisi

Najljubša plaža: Jernej – Filipini (white beach, Port Barton), Sonja – Sejšeli (Anse Boudin)

Najljubša kulinarika: Jernej – Peru, Sonja – Vietnam

Naljubši način transporta: Jernej – kolo, Sonja – SUP

Najljubši jezik: Jernej – finščina, Sonja – španščina in norveščina

Sonji in Jerneju lahko sledite na blogu My Hammock Time ali na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

 

Slovenki, ki s petimi evri na dan že pol leta kolesarita čez Južno in Srednjo Ameriko

Na poti sta že dobrih sedem mesecev. Na dan zapravita pet evrov na osebo. Vse, kar imata, vozita na kolesu. To sta Anja in Barbara, dekleti, ki ju srečate tudi pod imenom The Bike Wanderers in ju na tej poti čaka še ogromno kilometrov ter dogodivščin. Kakšna je njuna zgodba?

“Sva dve preprosti in skromni punci iz naše majhne zelene dežele, ki sva se odločil odkriti svet na kolesih,” mi Anja Antolič in Barbara Marčič – The Bike Wanderers odgovorita na vprašanje, kdo pravzaprav sta. Več o njuni dogodivščini pa v spodnjem intervjuju.

Vajin cilj na tokratnem potovanju je prekolesariti Južno in Srednjo Ameriko. Od kod ideja za takšen podvig?

Tako je. Ideja se je porodila že dolgo časa nazaj. Mogoče se je vse skupaj začelo že s telenovelami, ki smo jih takrat skoraj vsi gledali in se tako učili tudi španskega jezika. In pa še kasneje z ogledom filma posnetega po resnični zgodbi. Gre za film Motoristov dnevnik, kjer sta jo Che Guevara in njegov prijatelj Alberto mahnila po Latinski Ameriki z motorjem. Mogoče je k potovanju prispeval tudi sam študij španščine, Španija ni bila več dovolj za odkrivanje tega nadvse zanimivega jezika in porajala so se nama vprašanja o življenju, ljudeh, kulturi in običajih na drugem koncu sveta. In tako sva pristali tukaj – v Latinski Ameriki. 

Kje smo vaju ujeli tokrat in kako dolgo sta že na poti? Imata kakšno časovno omejitev, kdaj podvig zaključita?

Na poti sva že dobrih 7 mesecev. Trenutno se nahajava v Boliviji in se s kolesi odpravljava prekolesarit najbolj slano puščavo na svetu Salar de Uyuni.

Časovne omejitve nimava, zato tudi težko govoriva o koncu. Čas bo pokazal, kako in kaj. Najina želja je prikolesariti vsaj do Kolumbije ali pa Mehike, tako da je pred nama še kar nekaj kilometrov.

Katere države sta že prevozili na tokratnem tripu?

Do sedaj sva prevozili Argentino, kjer sva potovanje tudi začeli in majhen del Čila ter Bolivije.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Točne poti nimava začrtane, saj sva mnenja, da so stvari, ki se zgodijo spontano, vedno najlepše in najboljše. Imava okviren načrt, ki je ta, da se počasi pomikava proti severu. Seveda nama pri izbiranju poti veliko pomagajo z nasveti in predlogi tudi drugi kolesarji, ki prihajajo s severa, včasih pa poklepetava tudi z domačini, ki zelo dobro poznajo tukajšnjo okolico in se orientirava po njihovih nasvetih.

Kakšen izziv je vse svoje imetje za naslednjih nekaj mesecev spakirati na kolo? In kakšen izziv je vse to prevažati?

Precej preprost. Ko si na poti nekaj dni, se zares zaveš, kaj je resnično pomembno in kaj sploh potrebuješ ter česa ne. Izziv vse to prevažati je velik, saj gre vseeno za neko dodatno težo, ki se zelo pozna pri poganjanju pedal v hrib, a po drugi strani majhen, saj na kolesu prenašava najino svobodo, ki nima ne teže in ne cene.

Sta se na podvig fizično kaj posebej pripravljali?

Ne, nisva. Zadnji dve leti sva bili zelo zaposleni, opravljali sva razna priložnostna dela, ki so se pojavila in počasi varčevali ter postopoma izbirali opremo za to potovanje. Tako da časa za fizične priprave ni bilo kaj dosti.

Gresta na pot tudi, ko vama vremenske razmere niso naklonjene?

Seveda. Kolesariva, ko je zunaj sonce, dež ali veter. Vremenske razmere nama niso vedno naklonjene, a kot pravijo, za vsako nevihto vedno posije sonce.

Česa vaju je bilo pred potovanjem najbolj strah? In kje je bil strah (ne)upravičen?

Malce strahu do neznanega je bilo vedno prisotnega, a je ta kmalu potem ko sva pognali pedala iz Ushuaie počasi izginil. Dobri ljudje, ki sva jih srečevali na poti, so tudi pomagali odgnati ta strah in nama približati “tujo” deželo.

Kaj počneta, ko ste doma?

Delava in varčujeva za naslednje potovanje.

Na kakšen način si financirata svoje poti?

Konkretno za to potovanje sva garali 2 leti v Ljubljani. Opravljali sva razna dela, ki so se nama ponudila, delali sva v proizvodnji, raznašali oz. dostavljali hrano pozimi na kolesu, opravljali dela v knjigarni in kolesarski trgovini.

Vajino potovanje je načeloma nizkoproračunsko, tudi spita kar na prostem. Katera so bila vajina najbolj nora prenočišča do zdaj?

Ne le načeloma. Dejansko JE nizkoproračunsko. Najin dnevni proračun je 5 evrov na osebo, kar pomeni, da imava denar zgolj za hrano. Večino časa divje kampirava s šotorom nekje sredi ničesar in si sami kuhava hrano s prenosnim gorilnikom.

Vsako prenočišče je zgodba zase. Misliva, da bo najbolj noro prenočišče to, ki še pride, ko bova šotor postavili sredi slane puščave in naju bo obdajala neskončna belina, nebo pa bo razsvetljevalo na miljone zvezd. So pa bila nora “prisilna”divja kampiranja ob cestnih jarkih, ker drugje ni bilo nikakršne zaščite za veter.

Pa hrana? Živita od instant pripravkov nad plinskim gorilnikom ali si privoščita tudi kakšno lokalno pojedino?

Najina hrana so večinoma špageti in riž s kakšno zelenjavo iz konzerve ali parmezanom.

Seveda, včasih naju tudi lokalci povabijo ali pa nama pripravijo kakšno tipično lokalno jed. Zadnjič sva tako poskusili tipični bolivijski zajtrk, ki se mu reče api. Api je topla tekočina vijolčne barve, gre za koruzno moko iz rdeče koruze, ki jo skuhajo in vanjo dodajo sladkor, cimet in klinčke. Napitek je božansko dober in noro dobro diši. Poleg tega napitka pa zjutraj pojejo še nekakšen ocvrt kruh, ki je polnjen z malo sira.

Koliko stikov z lokalci imata na potovanjih? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Zelo veliko. Obe sva namreč študirali španščino in tekoče govorjenje tega jezika nama omogoča sporazumevanje z lokalci. Včasih pošljeva tudi kakšno prošnjo na Couchsurfingu, ki je tukaj v Južni Ameriki zelo raziširjen in pa na Warmshowers, aplikacija, ki se uporablja zgolj za kolesarje in tako nama velikokrat tudi domačini odprejo vrata svojega doma. Vsi ljudje, ki so nama na takšen ali drugačen način pomagali na tej poti, so nama prirasli k srcu in čisto vsem bova za vedno hvaležni iz srca.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Težko. Spomini sčasoma zbledijo in lepo je imeti kakšno fotografijo, ki te popelje nazaj v tisti čas, kraj, trenutek …

Kakšen tip popotnikov sta?

Kolesarski, avanturištični, svobodni …

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Ne drvite od točke A do točke B. Pozabite na čas. To ni bistvo potovanja. Ustavite se, zadihajte, poglejte, kje ste, uživajte v okolici, spoznavanju novih ljudi in kultur. Aja, pa če imate možnost, se usedite na kolo, občutek vetra v laseh in neskončne svobode je nepozaben.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Argentinske empanade – zvitki polnjeni z mesom/sirom/koruzo/zelenjavo

Čilenska sopaipilla – ocvrti kruhki

Bolivijski zajtrk Api – topli napitek iz koruzne moke

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Močan Patagonski veter, ob kateremu se počutiš čisto nemočnega.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Strah. Veliko ljudi ne potuje in imajo to idejo, da je zelo nevarno spati v šotoru in potovati sam takole po svetu. No, midve to počneva in vam lahko poveva, da ni nevarno. Noči so veliko mirnejše kot v kakšnem stanovanjskem bloku …

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

To, da na kolesu nimaš nikoli preveč vode in hrane. To da v Patagoniji ne planiraš, koliko kilometrov boš naredil na dan, ker jih ne boš, saj ti bo veter vedno prekrižal vse načrte. In to, da lahko zaupava ljudem. Seveda tudi to, da je kljub slabim dnevom jutri vedno nov dan.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Ko tako dolgo goniš po puščavi, se spomniš na vso to zelenje, ki ga imamo v Sloveniji. Drugače pa seveda pogrešava dobro mamičino in babičino kuhinjo, družino ter najine prijatelje.

HITRIH 6

Najljubša država: Španija

Najljubše mesto: Toledo

Najljubša plaža: hrvaške plaže otokov

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: kolo

Najljubši jezik: španščina

Foto: The Bike Wanderers/osebni arhiv

Anji in Barbari ter njuni kolesarski ameriški turneji lahko sledite prek The Bike Wanderers na INSTAGRAMU in na FACEBOOKU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.