“Bali so rajske plaže, a tudi kupi smeti. Tega na Instagramu ne vidiš.”

Petra Ogrin in Grega Ilnikar sta kreativca, avanturista in hranoljuba, ki se rada za nekaj dni na leto izgubita v tujih krajih in drugih kulturah. Tokrat smo ju ujeli ob povratku iz Indonezije, še polna popotniških namigov in vtisov pa sta z nami delila najljubše kotičke te pisane azijske dežele in vedno slavnega otoka Bali, ki sta ga tokrat obiskala drugič.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih in kako izbirata naslednjo destinacijo?

Letos sva imela kar srečo, saj sva bla v seštevku na potovanjih 32 dni. Sicer pa greva na pot navadno enkrat na leto – za tri tedne, saj nama služba drugačnega načrta ne omogoča. Destinacijo izbirava povsem naključno. Poskušava obiskati kraje, kjer še nisva bila, predvsem pa izbirava, kje je dobra hrana. Zato je Azija še vedno na vrhu najinega seznama.

Kje smo vaju ujeli tokrat?

Ravno sva iz službe (smeh).

Pravkar sta se vrnila iz Indonezije. Katere njene kotičke sta prečesala?

Že drugič sva obiskala Bali, bila sva na Lomboku in Nusi Lembongan, medtem ko sva bila prvič še na Floresu.

Kakšna pričakovanja sta imela za Bali, ko sta ga obiskala prvič in kaj (če sploh) je bilo povsem drugačnega od tistega, kar vidimo na razglednicah, blogih in Instagramu?

Za Bali imaš vedno v glavi rajske plaže, vendar šele, ko prideš tja, vidiš, da ni čisto tako. Smeti so praktično povsod. Ko rečem povsod, mislim tudi na to, da ko prideš iz vode, moraš spraviti iz sebe še vse smeti, ki so se ‘nalovile’ nate. No, tega na Instagramu ni.

Pa imata občutek, da lokalci to okoljsko problematiko nagovarjajo ali je osveščenost še vedno tako nizka kot pred leti?

Mogoče je malenkost bolje kot pred leti. Sedaj so recimo naredili neko ‘instant’ rešitev – bolj zato, da damo mir. Zdaj na primer v lokalu dobiš namesto plastičnih slamic kovinske. Ali pa iz bambusa. Ampak nimajo pa še nekega celostnega pristopa, saj so povsod ob cestah gore smeti. Kot bi se zavedali, da morajo nekaj narediti, ampak še ne vejo točno, kaj.

Kako menita, da lahko kot turisti pripomoremu k zmanjševanju svojih odtisov?

V prvi vrsti bi se morali vsi odpovedati potovanjem, saj ravno z letali povzročamo največjo škodo našemu planetu … Drugače pa tako, da bi za transport uporabljali večinoma javne prevoze ali se na ogled znamenitosti podali peš ali s kolesom.

S katerimi kotički vaju je Bali najbolj navdušil in česa ne smemo izpustiti ob obisku?

Ubud zaradi ‘duše’, ki jo ima, Ridge Walk zaradi idiličnih potk in gugalnic ob džungli in pa Batur zaradi noro lepega sončnega vzhoda. Zanj se splača vstati ob 2h zjutraj.

Kako sta se tokrat premikala po Baliju in koliko skoraj prometnih nesreč na skuterju imata za seboj?

Med večjimi premiki sva vedno kontaktirala guest house, kamor sva bila namenjena in so nama oni dodelili voznika, ki naju je prišel iskat. Dejansko na Baliju nisva najela skuterja, ker se nama je zdelo vse preveč kaotično. Sva ga pa na Lomboku, kjer je manj prometa in ja, imela sva eno manjšo in eno skoraj-katastrofalno nesrečo, ko sva se spozabila, da vozijo po levi. Ampak vse s srečnim koncem.

Bali marsikdo kombinira še s skokom na Flores, Komodo, Lombok ali tri majhne otoke Gili. Kako je s samimi premiki med temi otoki?

Iz Balija je super letalska povezava z Air Asio, tako, da letiš kakšno uro do Floresa in 40 minut do Lomboka. Je res najhitrejša in najudobnejša možnost. Potem pa so tukaj seveda še fast boati, s katerimi se premikaš iz Balija/Lomboka do Gilijev ter Nuse Penide in Lembongana. Dejansko je letalska povezava cenejša kot trajekt ali čoln in seveda hitrejša.

Kateri od obiskanih indonezijskih otokov se vam je najbolj zapisal v srce?

Nusa Lembongan. In koralni grebeni na Rinci (Komodo).

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Trudiva se jih imeti čimveč, saj ti najbolje vedo, kje je dobra hrana (smeh). Najbolj nama je k srcu prirasel Tery, lokalni taksist iz Ubuda, s katerim smo se spoznali, ko sva prvič prišla na Bali, najela pa sva ga tudi v drugo. Imel je drugačen pristop od ostalih in med našimi večdnevnimi druženji smo zgradili lep prijateljski odnos, tako da smo redno v stikih.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ne. Predvsem, ker je Petra obsedena z obdelovanjem fotografij in gre ta njena poklicna deformacija vedno z nama na dopust.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom, ki se podajajo v Indonezijo?

  1. Pojdi s tokom – go with the flow.
  2. Ne rezerviraj si stvari vnaprej, ker se rado zgodi, da hočeš nekje ostati več dni kot si predvidel.
  3. Najboljše so tiste jedi, ki jih ne znaš izgovoriti.
  4. Ne vprašaj za ceno, ker se znajdeš v pogajalskem dvoboju, še preden se tega zaveš.

Katere so top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Curry s papadamom, hanojski žar in balijski ražnjiči, pripravljeni in servirani na oglju.

Digitalizacija potovanj nam je olajšala marsikaj. Katere naprave najraje uporabljata na poti in brez katerih aplikacij bi se pogosteje izgubila?

Booking in Google Maps. No, Petra se izgubi tudi z Google Maps v domačem kraju. Skoraj (smeh).

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj ostalo v spominu in je na vrhu lestvice najljubših?

Šrilanka, ker je bila najina prva “azijska”. Ne bi si mogla želeti boljše dobrodošlice v Azijo, kot sva jo dobila tam. Navdušena sva bila nad vsem; nad ljudmi, hrano in državo.

Pa najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ne bi rekla, da jo sploh imava. Mogoče, ko so naju opeharili, ko sva kupovala alkohol. Bil je nek lokalni ‘šnopc’, zanj sva dala kakšnih 20 evrov. Realno je bil vreden dva. Ampak tudi to je bilo na koncu vredno. Aja, pa ščurki. Ogromni. Veliko njih.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

 Da te stranišče na letalu posrka ven ko potegneš vodo, pa da tvojo ženo zamenjajo za xy kamel. To se ne dogaja.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Potrpljenja. Iznajdljivosti. Samokontrole. Biti ekipa in se zanašati eden na drugega.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Govejo župo pa Modrijane. Šala! Imamo super pitno vodo in čist zrak.

HITRIH 6

Najljubša država: Šrilanka

Najljubše mesto: Hoi An (Vietnam)

Najljubša plaža: Anse Lazio (Sejšeli)

Najljubša kulinarika: azijski fusion

Naljubši način transporta: skuter

Najljubši jezik: slovenski, ker ni treba preveč mislit? 🙂

Foto: osebni arhiv/Petra Ogrin in Grega Ilnikar

Kaj Petra in Grega počneta sicer, lahko spremljate tudi na njunih Instagram profilih – @petraogrin IN @3.perspektiva.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Sabrina Savnik: Ljubiteljica morja in vetra, ki se seli na katamaran

Sanja Grohar Kovič iskreno o selitvi, življenju, vzgoji otroka, (ne)prepoznavnosti in zaslužkih v Londonu

Sanja Grohar se je širši javnosti predstavila leta 2005, ko je postala Miss Slovenije. Poleg lepotnih tekmovanj in modnih brvi smo jo spoznali tudi kot pevko. A čez čas se je umaknila z odrov, se za nekaj časa preselila v Barcelono, danes pa z možem Matejem in sinom Nicolaiem živijo v Londonu.

Kljub selitvi in umiku ima Sanja še vedno močno podporo slovenskih in tudi tujih sledilcev, saj je danes uspešna blogerka in vplivnica, zgolj na Instagramu ji sledi skoraj 100 tisoč ljudi. O tem, kakšno je življenje v Londonu in kako je živeti od Instagrama, mi je Sanja Grohar, ki je po poroki dodala še priimek Kovič, zaupala v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako to, da je vaš dom postal London in kaj je bil sploh povod za selitev na Otok?

Da ne bo pomote, najino Slovenijo imava zelo rada. Vendar kot mlad par, ki si je želel ustvariti družino, nisva imela tam kaj iskati. Država mladim družinam ne pomaga dosti, kredit težko dobiš, karierno težko napreduješ. Zato sva odšla v London. Oba sva takoj dobila super službi in kupila sva si stanovanje.

Sama zdaj sicer živim od Instagrama, vendar sem imela do pred kratkim službo v oglaševalski agenciji, kjer sem bila vodja projektov. Prej sem delala oboje in služba je bila super. Super pozicija, ekipa, plača … A zdaj, ko imam otroka, se lahko osredotočam le nanj in blog.

Kako se je s tem spremenilo vaše življenje – od Sanje, nekoč Miss Slovenije, pevke, voditeljice in manekenke, do Sanje, dekleta, ki ga na ulicah Londona ljudje ne prepoznajo?

Zelo. Ne samo to, da sem sedaj bolj zrela in mi neka kvazi slava in trač naslovke ne pomenijo ničesar. Takrat sem bila mlada, neizkušena, ta svet šovbiznisa me je posesal vase in čez nekaj časa sem dojela, da mi v bistvu to ne paše. Umaknila sem se, preselila, začela pisati blog They Call Me Bambam, ki se je iz modnega razvil tudi v blog o potovanjih in o tem, da sem sedaj mami … To, da me v Londonu ne prepoznajo, je zame največji plus. Sem popolnoma sproščena.

Kaj vam je dal Otok, česar tu ne bi našli?

Svobodo in kariero.

Kariero ste si že v Sloveniji po svetu mode, lepote in glasbe začeli graditi v svetu družbenih omrežij in spletnega marketinga. Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o služenju z blogom in Instagramom?

Zmota je ta, da to ni služba. Kot sem zasledila, je bila pri nas pred kratkim strašna debata med Lepo Afno ter Jurasovo. Mar ni tako, da je vsako delo častno? Ni važno ali si čistilec, gradbenik, administrator, snemalec … Če pridno delaš in služiš svoj denar, kje je težava? Zame ne pomeni služba le to, da sediš nekje 8 ur.

Freelancerji imajo tudi službe. Bloganje je delo in to težko delo. To je one man band, tukaj si vse sam: snemalec, pisatelj, računovodja, prodajalec/oglaševalec … Za računalnikom presediš ure, ki jih v kakšni drugi službi nikoli ne bi, montiraš videe, pišeš blog, poleg vsega si fotograf in urednik, saj je treba fotke tudi obdelati.

Bolan ali na dopustu: delaš. Ker delaš zase, torej tukaj ni “ne morem”. Biti pevec ali pa nastopač – ali je to služba? Marsikdo bi se tudi ob to spotaknil, vendar jaz ne obsojam. Kaj kdo dela ni moja stvar. Zanimajo me moja družina in jaz. Vsak bi se moral bolj brigati zase in svet bi bil lepši (smeh).

Kdo so vaši sledilci in kakšne vsebine jih zanimajo? Verjetno se je z materinstvom nekoliko zamenjalo tudi vaše občinstvo? 

Moje občinstvo se je razširilo iz modnih navdušenk in ljudi, ki jih zanimajo potovanja, v bodoče mamice ter mamice na splošno. Jaz sem se od nosečnosti naprej bolj odprla. Prej mi je bilo vedno težko pokazati preveč svojega zasebnega življenja. Sedaj pa imam občutek, da sem z mnogimi sledilkami prijateljica in je prav super.

Vaše vsebine na blogu so dvojezične, torej v slovenščini in angleščini. Kako to, da še vedno “skrbite” za slovenske bralce? 

Res je. Na začetku sem govorila v angleščini, ker sem si mislila, da me bodo razumeli vsi. Tujci itak in seveda Slovenci, saj se učimo angleščino v šoli. Po nekem času sem ugotovila, da sledilkam paše, če govorim v materinem jeziku, ker sem bolj naravna, čuti se drugačna energija. Takrat spodaj pišem prevode v angleščini za tuje sledilce. Ah, saj ne vem, kaj je bolje. Še vedno je največ slovenskih sledilcev, saj vsakič, ko se tu piše o meni, pridejo novi. Medtem ko tuji prihajajo prek drugih kanalov.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Poroka ter rojstvo otroka (smeh).

Je biti v tem poslu lažje v deželi, kot je Anglija in kakšne omejitve ima za influencerje Slovenija?

Seveda. Tukaj je ogromno znamk in podjetij. Samo London ima okoli 10 milijonov prebivalcev. Zaslužki so zelo, zelo višji tukaj. Veliko znamk tudi zavrnem in zavračam tudi sodelovanja v zameno za kompenzacijo, razen, če bi si nekega izdelka zelo želela.

Pretekli dve leti sta vam torej prinesli kup pomembnih dogodkov. Od poroke do naraščaja. S kakšnimi izzivi sta se s partnerjem srečala pri vzgoji otroka v tujini, stran od širše družine?

Tudi, če bi živela v Sloveniji, Nicolaia ne bi puščala pri babicah vsak dan. Otroka si želim vzgajati sama. Težko je le takrat, ko bi babica prav prišla (smeh). No, ko pridemo na obisk, je vseeno luštno, ko ga za kakšno urico drži nekdo od naših.

Nicolai je v svojem prvem letu življenja videl že kar nekaj sveta.  Poleg Anglije, Slovenije in poletne Hrvaške je na primer dopustoval že v Mehiki in Španiji. Česa vaju je bilo ob potovanju z dojenčkom najbolj strah, kaj bi si želela, da bi vedela prej in kaj bi svetovala mladim družinicam, ki si želijo potovati?

Prvič je letel pri treh mesecih. Samo spančkal je in jedel. Tudi zdaj – pri 10 mescih v Mehiki je bil tako priden, da so sopotniki ob pristanku prišli do naju, kako ne morejo verjeti, da niti enkrat ni zajokal.

Na začetku pa nisva vedela, kaj pričakovati. Lahko sva le upala, da bo priden. Moj nasvet: bolj bodo sproščeni starši, bolj bo sproščen otrok.

Kateri so največji miti o življenju v tujini in potovanjih ter ljudeh, ki veliko potujejo?

Ni lahko, ampak ni pa grozno. Poznava par ljudi, ki so poskusili zaživeti v Londonu in jih je mesto pojedlo, zato so šli nazaj domov. Morda nama je bilo lažje, saj sva dva.

In potovanja? Kakor so na fotografijah videti “popolna”, so tudi naporna. S tem mislim tudi na obdobja, ko še nisva imela otročka. Hkrati pa, če je tvoje delo tudi na Instagramu, to pomeni tudi konstantno iskanje perfektne lokacije za fotografijo in zgodbo. Težko preklopiš iz službe v uživanje.

View this post on Instagram

Saludos desde México 🇲🇽 🌴. . Exactly 3 years ago Matej proposed in Mexico 💍 and we were staying at the same resort as last the time. Although the exact proposal happened in another location that was named one of the most romantic beaches in the world and we will go back there in a few days 😭. The apartment there is insane – a two floor romantic suite with a rooftop jacuzzi terrace. . To us going to the same location isn’t a waste of time as I could cry of happiness right now as we can re-live those moments. I feel like we went back in time. And now with our baby boy 👶🏻 is even more special. . #happyengagementanniversary #mexicoengagement #travelfamily . #familyphotos #family❤️ #familyvacation #familytimes #familythattravels #acefamily #familyfirst #rivieramaya #mexicovacation #familytrip #familytravel #familyfirst #travelphotography #palmtrees #mexicobeach #familygoals #luxuryfamilytravel #familytravelblogger #familytravellove #familytraveladventures

A post shared by London Blogger (@sanjagrohar) on

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?

Naučiš se biti samostojen. Najlepše pa je to, da naju je tujina še bolj zbližala, čeprav sva bila že tako en za drugega vedno prioriteta.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Slovenija bo vedno najin “dom”. Pogrešava družino, sicer pa mi je najbolj všeč, da je tako varna. V tujini vidiš marsikaj in lahko ste in smo srečni, da je Slovenija tako lepa in varna.

[O urbanih kotičkih Londona:] 

Najboljšo kavo potrežejo v: Helen’s Coffee Chingford

Najljubši kotiček za sprostitev: dom!

Najboljše kosilo najdete pri: nas doma – Matej je nor v kuhanju. Noro dober!

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: zelo rada imam falafel

Najboljši šoping je: Oxford Bicester Designer Village

Park, kjer najraje poležavate: Hyde Park

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: London Eye

Najlepši razgled nad mesto najdemo: The Shard

Najboljša zabava: London Edition

Najljubši festival/dogodek: London Fashion Week

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Peggy’s Porchen Cakes, Elan Cafe, Regent Street, Tower Bridge

View this post on Instagram

I guess I like to jump❣️#londonbrirge

A post shared by London Blogger (@sanjagrohar) on

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Barcelona

Najljubša plaža: Maroma, Mehika

Najljubša kulinarika: Vse, kar ima morske sadeže

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: španski

Sanji, Nikolaiu in Mateju lahko sledite na njenem blogu They Call Me Bambam in na Instagramu @sanjagrohar.

Foto: Instagram / Sanja Grohar

PREBERITE ŠE: Stevardesa iz Slovenije, ki živi v Katarju in raziskuje ves svet

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Sanja Grohar Sanja Grohar Sanja Grohar

Stevardesa iz Slovenije, ki živi v Katarju in raziskuje ves svet

Moja tokratna sogovornica je Aida Kljunić, stevardesa, ki trenutno živi v Dohi, saj dela za katarsko letalsko družbo Qatar Airways. Zaupala mi je, da dan brez izjeme začne tako, da pogleda na koledar in preveri, če časovni pas ustreza zemljepisnim širinam, kjer se trenutno nahaja.

Aida je stevardesa, zato je pakiranje in razpakiravanje kovčkov del njene skoraj vsakodnevne rutine. Letališča so njen prvi dom, drugi so hoteli vsepovsod po svetu in njen tretji, bolj uraden dom je trenutno Doha. Del njenega vsakdana je tudi iskanje informacij po spletu o tem, za katere dežele potrebuje vizo in kaj lahko počne v tistem kraju, kamor bo trenutno letela. Aida namreč vsak prost trenutek v tujih deželah izkoristi za raziskovanje drugih kultur. Kakšen je torej življenjski slog stevardese ene najbolj priznanih letalskih družb na svetu? Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Trenutno sem v – kar se mene tiče – najboljšem kulinaričnem raju na Zemlji. V Vietnamu!

Vrniva se na začetek, do razloga, zakaj vas bomo danes srečali v Vietnamu, že drug teden pa na drugem koncu sveta. Kako ste postali stevardesa za Qatar Airways, eno najboljših letalskih družb na svetu?

Spontano in predvsem nenačrtovano. Zveni dokaj klišejsko, ampak dejansko se je to zgodilo tako, da sem videla oglas, se prijavila, dobila službo in spakirala kovčke. Kaj točno delo stevardese zajema – razen potovanj – nisem imela popolnoma nobene predstave. Sem vedela, kam se selim? Nekam na Bližnji vzhod, blizu Dubaja (smeh).

Kako dolgo kot stevardesa delate pri njih in koliko letov je za vami?

Tu sem približno dve leti in pol, v tem času pa se mi je nabralo 371 letov, malo več kot 1800 ur v zraku, kar je enako 2 mesecem neprestanega bivanja na letalu. Število kilometrov, ki sem jih v službenem času prepotovala, je enako skoraj štirim potovanjem od Zemlje do Lune. A Sonce je še daleč, skoraj nedosegljivo – vsaj za nas, ki smo v aviaciji začasno.

Nova Zelandija, april 2019, Hobbiton Movie Set.

Kam vse ste že leteli? Imate najpogostejše linije ali so te izbrane naključno? 

Načeloma so leti naključno izbrani, tako, da dejansko lahko letiš na vse konce sveta, ki jih družba pokriva. Imaš pa možnost izbire do največ 10 destinacij, kjer bi želel leteti. Potem pa odvisno od sreče, saj je v ozadju programski sistem z algoritmi, ki sestavlja urnike in nato še človeški faktor, ki ta urnik dokončno pregleda in dokončno sestavi. Moj mesečni urnik v 85-90 odstotkih predstavlja Azija, skoraj vedno en let v Združene države Amerike in mogoče kakšen let v Afriko in Evropo. Obiskala sem 73 držav, moj najpogostejši služben let pa je v Colombo, glavno mesto Šrilanke. Tja sem potovala kar 24-krat.

Kalifornija, januar 2019

Koliko prej izveste, katera bo vaša naslednja destinacija?

Urnik za naslednji mesec dobimo sedem dni pred zaključkom tekočega meseca.

Kako je torej videti običajen dan v službi stevardese? Koliko časa imate v kraju, kamor priletite? Si ga uspete ogledati ali ta čas porabite za spanec?

Na delo se začnem pripravljati kakšnih 45 minut preden nas službeni avtobus pobere pred stanovanjem, kjer bivamo in nas odpelje na naš službeni terminal. Tam se “štempljamo”, oddamo prtljago in imamo nekje pol ure brifiranja pred samim letom. Navodila zajemajo splošne informacije o letu. Koliko potnikov je na letalu, koliko otrok, potnikov s posebnimi potrebami, kakšna je dolžina leta … Sledi predstavitev sodelavcev, saj vedno letiš z novo posadko in ostali podatki, ki so potrebni, da je let uspešno opravljen.

Po končanemu briefingu se začnejo priprave na vkrcanje, ki se začne eno uro pred samim odhodom in nato sam let. Po letu sledi vožnja do hotela – v primeru, da imaš layover – sicer pa vožnja nazaj v Doho. Layoverji, torej postanki so v povprečju dolgi 24 ur. Včasih imaš lahko srečo in dobiš še prost dan ali dva, ampak to je bolj izjema, kot pravilo. Načeloma imaš čas, da si ogledaš glavne znamenitosti. Odvisno od posameznika, kako si zastavi preživeti dan, kolikokrat je že bil v tem mestu, kako utrujen je, kako daleč od mesta je hotel in še kup drugih dejavnikov, ki vplivajo na to, kako izkoristiš postanek.

Maldivi, marec 2019: Na lovu za hobotnicami.

Kateri kraji, ki ste jih obiskali, so se vam najbolj zapisali v spomin? S čim?

Navdušujejo me dokaj neturistične, mogoče malo manj priljubljene destinacije. Države tretjega sveta, ki imajo ogromno za ponuditi v smislu zgodovine, kulture, kulinarike, konec koncev tudi drugačnega načina življenja. Stvari, ki so drugačne, pa ti dajo misliti. Stvari, ki dajo misliti, širijo obzorja, rušijo meje in te spreminjajo.

Države, ki so mi ljube, so Iran, Armenija, Azerbajdžan, Gruzija, Nepal, Indija, Mjanmar. V kratkem nameravam obiskati Pakistan in med poletjem Kirgizistan. Ostaja še veliko držav na “stan”, ki so že nekaj časa na mojem seznamu krajev, ki jih želim obiskati.

In kam se ne bi vračali?

Bangladeš in ZDA.

Bangladeš, januar 2019: Selfie na tradicionalni poroki v Dhaki.

Kaj si stevardese želijo, da bi potniki pogosteje počeli in kaj, kar radi počnejo, vam gre na živce?

Predvsem si želimo uvidevnosti. V smislu, da se mora potnik zavedati, da se nahajamo nekaj tisoč metrov v zraku in da ravno zaradi tega obstajajo določene omejitve.

Na eni od fotografij ste na Poljskem na večerji s potnico, ki vas je izsledila na Facebooku, da se vam zahvali. Nam zaupate to zgodbo? 

Pred dobrim letom sem delala na letu iz Nepala v Doho, kjer sem se očitno potnici tako vtisnila v spomin, da me je preko Facebook skupine, namenjene samo zaposlenim v aviaciji, iskala, da se mi osebno zahvali. Obljubila sem ji, da jo obiščem ob prvi priložnosti, ko bom letela na Poljsko. Obljubo sem držala. Tako sva se v Varšavi dobili na prijetnem klepetu ob večerji.

Poljska, januar 2019: Na večerji s potnico, ki jo je iskala prek Facebooka, da bi se zahvalila.

Živite torej v Dohi. Kakšno je življenje v glavnem mestu arabske države, kot je Katar?

Zelo mirno, varno in brez nekega mestnega vrveža, kar mi je všeč. V Dohi sem v povprečju največ 10 dni na mesec. Res pa je, da vsakič, ko sem na tleh več kot tri dni zaporedoma, sem izven Dohe, saj ta čas izkoristim za potovanja. V bistvu sem vsepovsod več, kot sem v Dohi.

Imate kaj stika z lokalci? Kako bi jih opisali?

Načeloma stika z lokalci nimam, tako, da bi težko podala relavantno in konkretno mnenje. Ko smo v Dohi, se večinoma družimo s sodelavci, ki so prav tako izseljenci iz drugih držav. Takšnih nas je bistveno več kot lokalcev, kar je tudi razlog, zakaj imamo tako malo stikov z njimi.

Jordanija, oktober 2018. Zaenkrat najljubša arabsko govoreča država.

Česa med obiskom Dohe ne smemo zamuditi?

Souq Waqif, Islamic Museum in če čas dopušča še izlet v puščavo.

Pravite, da ste v tem svetu bolj začasno, saj ste po stroki ekonomistka. To torej pomeni, da boste kariero čez čas gradili nazaj v Sloveniji?

Načeloma sem od doma šla z idejo, da grem na daljši začasni layover. Te ideje se še vedno držim.

Nepal, januar 2018

Kako vzdržujete stike z družino in prijatelji iz domovine?

Velik del mojih prijateljev, tudi ožjih, živi v tujini. In glede na to, da vsak dan potujem, imam včasih srečo, da se vidimo več, kot bi se doma v Sloveniji. Zahvala gre tudi tehnologiji, ki v teh primerih krepi vezi, saj se je mogoče posneti in videti preko raznih aplikacij. Kljub tehnologiji pa vseeno šteje fizični stik, tako, da se zaradi družine in domotožja potrudim priti v domovino na vsake 3 do 4 mesece.

Si predstavljate takšno življenje brez pomoči tehnologije?

Nikakor!

Iran, oktober, 2019

So kakšne mobilne aplikacije, brez katerih si ne predstavljate potovanj?

Google maps, kjer ni pokritosti le-tega, pa Maps.me. Obe aplikaciji imata možnost brez podatkovne uporabe. Uporabljam še Guides od Lonely Planeta, Culture trip, Pinterest in YouTube za iskanje idej, kaj točno nekje početi, jesti in videti. Za prevoz pa uporabljam Uber in Grab v Aziji, ker ni potrebno barantati za ceno vožnje.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Potovanja so veliko več, kot le bivanje v hotelih in uživanje iste hrane, kot jo jemo doma. Če želimo doživeti državo in kulturo v vseh njenih barvnih paletah in presežkih, moramo čas preživeti z lokalnimi ljudmi, jesti lokalno hrano in bivati tudi v manj turističnih predelih države ali mesta.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Nemogoče se je omejiti le na tri jedi. Hrana je bistvo življenja (smeh)! Obožujem na splošno azijsko kulinariko, najbrž se razlog skriva v tem, da večino svojega časa preživim v Aziji.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Oropali so me. In sicer prav v Saigonu v Vietnamu, kjer se trenutno nahajam. Mimoidoči motorist mi je telefon – medtem ko sem ga uporabljala – kar iztrgal iz rok. Bodite pozorni, lahko se zgodi kjerkoli.

Kuala Lumpur, Malezija

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o popotnikih?

Ena mojih zmot je bila, da večina potnikov, ki so na letalu, odhaja nekam počitnikovat. Kar je daleč od resnice. Veliko potnikov gre dejansko domov, obiskati družino, ker so šli za boljšim življenjem. Nekateri domov odhajajo po 10, 20 letih, prvič staršem pokazati vnuke, nekateri gredo v tujino po zdravila, spet tretji opravljati prostovoljno delo …

Pa zmote o stevardesah?

Ni vse zlato, kar se sveti, kar že stari slovenski pregovor pravi. Tako tudi življenje stevardes in pilotov ni res tako bajno, kot si ga večina ljudi predstavlja. Kljub temu pa mislim, če ostaneš v aviaciji kratek čas, imaš to možnost, da okusiš ta glamur in navidezni blišč, ki je na začetku kar prijeten, potem pa z leti izgublja na sijaju. Vsaj kar se tiče izvenevropskih letalskih družb, ker so pogoji dela in način življenja malce drugačni.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Potovanja te spreminjajo. Pustijo sledi in spomine ter vsakič se vrneš drugačen, kot si šel. Mogoče mimobežen nasmeh, prijaznost, neznančeva roka, ki ti v stiski pomaga ali pa mogoče čisto nekaj tretjega, kar ostane za vekomaj s teboj. Nenazadnje pa se mi zdi, da več dežel kot obiščem in doživim, bolj se zavedam, kako ogromen je svet in kako majhni smo mi. Ter koliko je še neprehojenih poti, ter koliko je še tega, kar ne vem.

London

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Domovina ima “tisto nekaj”, kar je težko opisljivo vsaj z eno povedjo, tako kot večina pomembnih samostalnikov, kot so družina, ljubezen, prijateljstvo.

HITRIH 6

Najljubša država: še v iskanju

Najljubše mesto: Ljubljana

Najljubša plaža: Anse source d’argent, Sejšeli

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: vlak

Najljubši jezik: nizozemščina

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Misli stevardes, ki sta leteli z Adria Airways: Zlomili so nam krila

VANDRAJ lahko sledite tudi na Facebooku.

Sabrina Savnik: Ljubiteljica morja in vetra, ki se seli na katamaran

Sabrina Savnik je zaprisežena kajterka, avanturistka in popotnica, ki najraje odkriva svet po vodi. In prav o tem elementu je v tokratnem Vandraj intervjuju najpogosteje tekla beseda.

“Ko se s kajtom enkrat začneš igrati z gravitacijo, postaneš odvisen,” pravi Sabrina Savnik, moja tokratna sogovornica. Na vodi preživi kakšnih 9 mesecev v letu, kajtanje pa po novem kombinira še z jadranjem in drugimi vodnimi športi, ki jih verjetno ne gre našteti le na prste ene roke. Prav zato je njen naslednji korak premičen dom na vodi. Pripravlja se namreč na selitev na katamaran! Kdo je torej Sabrina in kako se je zaljubila v morje?

Kam sega prvo srečanje z desko in valovi in od kod navdušenje za ta šport?

Že od malega veliko časa preživljam na morju, všeč mi je večina vodnih športov, domača sem tudi v navtiki. Kajtanje je dokaj mlad šport, v Sloveniji se je začel razširjati šele, ko sem bila na faksu, najcenejši pa so bili tečaji pozimi.

Punta Cana, Dominikanska Republika

S kajtanjem sem se tako spoznala najprej na snegu, v črnogorskem Durmitorju. Snowkite je zimska različica kajtanja, le da imaš na nogah smučke ali snowboard. Znanje sem po zimskem tečaju nadgradila poleti na vodi, spoznala druge zagrizene kajtarje in začela sem redno loviti veter. Pri kajtanju se lahko zelo hitro napreduje, predvsem, če res padeš v šport. Ko se enkrat začneš igrati z gravitacijo, bi rekla, da postaneš kar odvisen.

Kaj, poleg vetra in morja, je pri kajtarskem načinu življenja najbolj vznemirljivo?

Najbolj vznemirljivo je samo kajtanje – letenje po zraku, jezdenje valov, drsenje nad gladino. Kajtarski način življenja pa je predvsem preprost in sproščen, nihče ne komplicira, po dobri dozi vetra smo vsi nasmejani in navdušeni, pa tudi če ne čutimo več prstov na rokah in nogah, zdaj novembra pri nas, recimo.

Otok Frigate

Je kajtanje pretežno moški šport, oziroma svet? Kako se znajdete v njem?

Kajta lahko vsak, od 9 do 70 letnika, ne glede na spol in fizično pripravljenost. Bolj bistvena je sama kontrola kajta. Kot pri večini športov, je tudi kajtarski svet bolj moški, vseeno pa nas danes kajta že ogromno žensk. Odkrito se lažje znajdem v moški družbi, vedno sem bila ‘en od decov’, noben me kaj drugače ne tretira. Če me pa še ne poznajo, se hitro kdo najde, ki se ponudi pridržat desko na plaži, pomagat pri opremi ali na vodi. Se tudi zgodi, da na koncu jaz pomagam istemu iz vode ali z izgubljeno desko. Predvsem vedno pride do izraza skupinski duh kajt skupnosti, tudi če te prvič vidijo. Vedno ti nekdo pomaga, ko se ti na vodi kaj zaplete.

Kolikšen del leta preživite na vodi in kje ste kajtali letos?

Na vodi sem preživljala poletno in zimsko sezono ter kakšen termin v prehodnem vremenu, skupaj približno 9 mesecev. V zadnjem letu se usmerjam tudi v navtiko, tako da kajtanje kombiniram z jadranjem. Letošnjo zimo sem kajtala na Karibih, organizirala sem skupno dva meseca potovanj s katamaranom po Grenadinih in okolici.

Macapa, Brazilija

Kaj počnete tisti del leta, ko niste na vodi?

Nekaj mesecev na leto preživim doma v Ljubljani, s svojimi bližnjimi. Po izobrazbi sem arhitektka, pred leti sem v teh mesecih opravljala študijske obveznosti, sedaj pa delam na krajših arhitekturnih projektih. Rada se učim novih stvari in si razširjam obzorja, vedno ta čas izkoristim poleg kondicijskih treningov tudi za nove športne aktivnosti in za študij kakšne nove teme, izpopolnjevanja.

Kakšen tip popotnika ste? Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način si načrtujete pot? Sproti ali je že vnaprej začrtana?

Včasih, ko mi je študij dovoljeval manj prostega časa, sem izbirala bližje destinacije in večinoma šla z avtom. Ta dovoljuje precej svobode, vedar mora bit z omejenim časom pot bolj začrtana. Kasneje, ko sem se začela preživljati s kajtanjem, sem začela tudi potovati drugače. Destinacijo sem si izbrala glede na stadij v življenju, kako želim takrat živeti – s predpogojem seveda, da je destinacija vetrovna in dovolj turistična, da je povpraševanje po kajt inštruktorjih.

Cabarete, Dominikanska republika

V severovzhodno Brazlijo recimo grem, ko se želim posvetiti izključno kajtanju, za točno določeno vas na Filipinih sem se odločila zaradi neobljudenosti (v ‘lajf’ sem pa lahko odkajtala na sosednji, turistični otok) in imela veliko časa zase in študij preko spleta.

Ravno nasprotno pa sem živela v Cabaretu, kjer je poudarek na socializaciji. Cabarete je melting pot digitalnih nomadov, ki obožujejo vodne športe, z latino pridihom. Preselila sem se za dlje časa, življenje je bilo bolj umirjeno, tam sem si ustvarila dom, krog prijateljev, tedenske obveznosti. Kupila sem le enosmerno letalsko karto, ostalo pa se je razrešilo sproti.

Katera od obiskanih držav vas je najbolj navdušila in s čim?

V Španiji sem v seštevku preživela največ časa. Začarala me je z odprtimi in nasmejanimi ljudmi, kulturo in stilom življenja, ki nam je blizu, a je vseeno precej drugačna – tam celo leto živijo poletno življenje. To je tudi edina obiskana država, kamor bi se lahko preselila za več let. Predvsem me je navdušila Barcelona, kjer je poleg tipične španske poletne atmosfere tudi poslovno in karierno vse mogoče.

Delate tudi kot inštruktorica kajtanja. Je to karierna pot, v kateri se vidite vse življenje?

Kajtanje je super šport, ki ti daje neverjetne občutke in res ga rada promoviram. Učenci so vedno navdušeni in veliko jih nadaljuje svojo kajtarsko pot. Lepo je gledati veselje, ko prvič speljejo ali skočijo v zrak. Zato učenja kajtanja ne bom nikoli čisto opustila. Preživljam se sicer z različnim delom v turizmu in arhitekturi, trenutno pa se specializiram za potovanja s katamaranom.

Boracay, Filipini

Pred leti vas je na Portugalskem doletela nesreča in poškodba gležnja vas je vrgla na suho. Kako pogoste so poškodbe v tem svetu in kako se spopadate s tem?

Za nivo adrenalinskega športa, ki ga kajtanje predstavlja in vse vragolije, ki jih lahko počneš v zraku, se mi poškodbe ne zdijo tako pogoste ali hude. Kajtanje je dokaj preprost šport, ki ga hitro osvojiš. Vseeno pa je nujno potrebno vedeti nekaj osnovnih informacij, ki ti omogočajo, da ta šport opravljaš varno.

Na profesionalni ravni je kajtanje danes tretirano kot katerikoli drug tekmovalni šport, vključno s suhimi kondicijskimi treningi, preventivno rehabilitacijo, pravilno časovno razporeditvijo treningov in rekuparacije. Pri rekreativnem kajtanju pa še vedno manjka recimo temu pristop k treningu – večina se na primer ne ogreje pred začetkom ali raztegne zatem. Pogosto nisi v formi, ker ni bilo časa ali vetra za kajtanje, ti pa bi še vedno delal trike, ki si jih izvajal zadnji dan mesečnega dopusta na vodi preteklo poletje.

Ipanema, Brazilija

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Sem mnenja, da dežele ne moreš zares spoznati, če ne spoznaš lokalcev. En dober primer je Iran, kamor sem šla z avtom še z dvema prijateljicama. Spale smo izključno pri Couchsurferjih, kar nam je omogočilo vpogled v življenje Irancev in predvsem Irank brez skrivanja za hidžabi.

Del mojega športa, na katerega sem najbolj ponosna, je kajt skupnost. Ne glede na to kje si, od kod prihajaš, začetnik, tekmovalec ali veteran, vedno si sprejet med lokalne kajtarje. Samo pojaviš se z opremo na kajt plaži kjerkoli na svetu, malo povprašaš po karakteristikah obale in vetra in že te povabijo na pivo po vetrovnem popoldnevu. Vedno se najde nekdo, ki ti pristane kajt na plažo, pripelje desko, ki si jo izgubil na vodi, konkurenca si na tekmovanjih pomaga pri pripravah in izmenjuje nasvete. Lahko bi rekli, da mi je najbolj prirasla k srcu kajt skupnost.

Imate iz potovanj kakšno zanimivo prigodo?

Vedno me presenečajo Slovenci na odročnih destinacijah. Kot na primer slovenska družina v manjši vasi pri Bangaloru v Indiji. Ali na neznani plaži na skrajni severovzhodni točki Filipinov, kjer mi sotekmovalec na Filipinskem kajt prvenstvu odgovori z “I’m from Slovenia”. Po daljšem obdobju zunaj hitro pozabim, da kdorkoli govori Slovensko. Kdaj še na bližnjem italijanskem letališču prenaglas omenim “kok hudo baretko ma gospa”, ki se pred mano vkrcava za Pariz (k sreči je komentar z nasmehom sprejela kot komplimnet). Res smo popotniški narod. 

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Všeč mi je filozofija, da živiš v trenutku, ki je predvsem danes ob prisotnosti vse digitalije še kako pomembna in potrebna. Popoln oddih brez skrbi, da ujameš trenutek s fotoaparatom in imaš signal na kraju sveta. Rada se ukvarjam s fotografijo in kot kajterka potrebujem slike in prisotnost na socialnih medijih, vseeno pa si pogosto privoščim popoln odklop in izkušnjo raje doživim namesto zabeležim.

Sardinija

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Toliko jedi mi je všeč, da se težko odločim le za nekaj izbranih. Imam pa nekaj ljubših preprostih kulinaričnih doživetij. Sašimi sveže ribe, še slajši, če jo uloviš sam, ravno prav staljen mango float z res sladkim mangom, svež kokos sredi zapuščene plaže, mimo katere si prikajtal, ki si ga odpreš z metanjem v deblo palme (sedaj s seboj nosim bolj prefinjeno orodje) ali pa dišeča mamina goveja juha po dolgi odsotnosti od doma.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Vlom v avto, poln prtljage za leto življenja v tujini. Zgodil se je v prvem tednu, ko sem se preselila v Španijo. K sreči sem takrat ravno kajtala na vodi, tako da je bila kajt oprema na varnem (smeh).

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Odvisno kdo in koliko je prepotoval. Tistega, ki zanima, si danes res lahko naredi realno sliko z vsemi informacijami in zgodbami popotnikov, ki so na spletu. Udobno potovanje proti nizkocenovnem, delo v tujini proti kratkem turističnem potovanju, govoriš njihov jezik ali ne, greš v mesta ali po naravi, si prvič ali greš vsako leto – ogromo tipov potovanj obstaja, nekatera so si popolnoma različna. Mogoče se gibljem v takih krogih, a zdi se mi, da imajo ljudlje kar realno sliko o potovanjih in popotnikih.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Opazovanja okolice, zavedanja, kaj vse me lahko doleti in kako se temu izogniti (ali izpostaviti). Da se kdaj splača naročiti predrag taksi, tudi če si na najnižjem budgetu. Kot popotnik pa sem se naučila predvsem odprtosti, preprostosti, radodarnosti, pa tudi kuhanja in tujih jezikov.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

S seboj vzemite pol manj prtljage, kot jo spakirate.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Na prvem mestu predvsem varnost. V redkokateri državi se počutim tako varno, kot pri nas, da ne potrebujem imet vedno v mislih, kdo mi bo segel v torbico in v katerih predelih se ponoči ne smem gibati.

Pravite, da se to zimo pripravljate na večji projekt. Te priprave pa vas bodo od potovanj ločile za pol leta. Nam zaupate, za kaj gre?

Ob vseh prepotovanih miljah in vlačenju prevelike športne opreme po letališčih, polnih pločnikih in predolgih peščenih plažah, sem ugotavljala, kakšen način odkrivanja sveta in kajtanja bi bil zame najbolj optimalen. Prišla sem do sklepa, do potrebujem premičen dom na vodi. Pripravljam se na selitev na katamaran, s katerim bova s partnerjem organizirala kajtarska, jadralska, SUP in potapljaška potovanja po svetu. Začenjamo z Mediteranom in Karibi, potem pa počasen krog okoli sveta.

HITRIH 7

Najljubša država: Španija

Najljubše mesto: Ljubljana

Najljubša plaža: kajtarska

Najljubši del sveta za lovljenje vetra: Brazilija

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: po vodi

Najljubši jezik: lokalni

Sabrina Savnik svoje dogodivščine deli tudi na Instagramu in spletni strani (klik).

Foto: Sabrina Savnik/osebni arhiv

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares

Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares

Neža Bricelj je Slovenka, ki trenutno živi na Japonskem. Njen novi dom je Tokio, prestolnica, ki slovi po kontrastih, čistoči, odsotnosti kriminala in redu. Hkrati pa velja za enega najgosteje poseljenih območij na svetu, kjer se mešata superfuturizem, pa tudi tradicija. Z Nežo sva se povsem prvič v življenju na kavi srečali prav v Tokiu. Po njenih fotografijah na Instagramu se namreč sprehajam že nekaj časa in čeprav se v resnici ne poznava, sva se med mojim obiskom Japonske uspeli ujeti na klepetu. O tem, kaj počne na Japonskem, koliko časa navaden smrtnik v tej deželi vzhajajočega sonca potrebuje, da jo do potanskosti spozna in kakšne kulturne razlike jo tu presenečajo – pa še marsikaj drugega – sva pokrili v spodnjem Vandraj intervjuju. Kdo je torej Neža?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Neža Bricelj in grem z zanosom za nosom. Tale stavek me je iskreno nasmejal ob zadnjem klicu z mamo. Sicer pa sem kreativna duša, ki je začutila, da mora »pobegniti« iz Slovenije. Sem fotografinja in umetnica, za katero je definicija doma veliko mesto, ki navdihuje in kreativni ljudje, ki me obkrožajo.

Kdaj vas je odneslo na Japonsko? Zakaj ravno Tokio?

Čutim, da sem umetniška duša, ki jo je zaneslo v študij ekonomije. Večina Slovencev bi se verjetno prijela za glavo in zmajala z njo … Čeprav sem sprva tudi sama čutila močan, včasih boleč kontrast, se zdaj ob razlagi vsem le od srca nasmejim.

V začetku septembra sem se na Japonsko preselila za eno leto. V Tokio sem prišla na izmenjavo. Zdi se mi čudovita priložnost, ki mi bo razširila obzorja z izkušnjo »na drugi strani sveta«. Pa ne le kot popotovanje. Zdaj tukaj živim!

Kaj počnete v Tokiu?

V prvi vrsti mi je izmenjavo omogočila štipendija, ki sem jo dobila z dobrim povprečjem ob študiju. Kar me navdihuje še bolj, je vse, kar vidim, spoznam, izkusim in s čimer nahranim umetnika v sebi. Fotografija in estetika vzhoda predvsem. Fotografirala sem zakulisje tedna mode v Tokiu in spoznala = to sem jaz. Ob fotografiji odkrivam tudi druge plati same sebe. Vzamem si čas, ne hitim. In se vprašam, kaj je, kar me res osrečuje, navdihuje?

Na drugi strani sveta sem tudi začela razmišljati drugače. Čutim, da si upam več. Na Tokyo Fashion Week sem se s svojim dosedanjim delom prijavila kot freelance fotograf, naprimer. Rekla sem si: »saj nimam ničesar zgubiti?« Še zdajle čutim, kako me je oblil val »hladne vročine«, tisti občutek, ko se ti rahlo zamegli pred očmi, ko sem nekega večera konec septembra v Shibuyi videla mail, da so mojo prijavo odobrili!

.

Sledil je verjetno eden najbolj intenzivnih tednov mojem življenju. Vendar tudi en najbolj »lahkotno letečih«, kar sem jih doživela. Še zdaj čutim prvo jesensko »fashion week« jutro. S slušalkami v ušesih, kamero na rami, ovita v »preveliko« jeans jakno in »all in white outfitu« sem še v tako velikem mestu pobegnila v svoj svet. Na poti do Hikarie, megalomanske stolpnice nasproti Shibuya Crossinga, kjer se je odvijala prva modna revija. »Vse bo ok,« sem si rekla. Okoli vratu sem si nadela svojo fotografsko akreditacijo in šla. Nervoza ni trajala dolgo, ker sem se kmalu enostavno počutila v svojem elementu, v svojem naravnem habitatu.

Zanimali so me predvsem zakulisje in tisti pristni surovi in realni izrazi manekenov, dizajnerjev, stilistov … Tisti resnični trenutki, ki jih tako redko vidimo. In sem šla – tja, kamor »runway« fotografi ne gredo. Čutim, da je zunaj poplava »pre-urejenih« fotografij, ki delujejo nekako »pre-popolne«. Jaz sem želela ustvariti nekaj drugačnega – zares začutiti karakterje na drugi strani.

Največ mi pomenijo komplimenti dizajnerjev in ljudi, ki pravijo, da fotografije res začutijo. Sliši se kot glasek, ki pravi… Zdi se, da delam nekaj prav!

Nedolgo nazaj sem slišala tale stavek, ki me navdihuje: »I became what I wanted because one day I chose what I wanted to become.« – Benjamin Franklin. Zato vsak dan izbiram; samo sebe na prvem mestu. Dodam, kar me zanima, fotografijo, knjige, tečaj slikanja s pasteli, skrite kotičke… In odgovore pogosto odkrijem v sebi ob posedanju v kavarnah. Ob mizi ob oknu, kjer se posvetim sebi in po dolgem dnevu opazovanja ljudi, mode, majhnih in velikih stvari zapišem, kdo sem in kam grem.

Pred Japonsko ste delali tudi v Los Angelesu in Amsterdamu. Kaj ste počeli tam?

Točno tako. Po prvem letu študija ekonomije se mi je »odpeljalo« in sem si rekla, to nisem jaz, jaz se ne grem tega …

Los Angeles
Pot v LA zagotovo ni bila »racionalna« odločitev. Zapraviti »vse«, za kar sem trdo delala celo leto ob študiju v 3 mesecih poletja? Pa gremo. Občutek je zmagal. Ko pogledam nazaj, sem še vedno prepričana, da je to najboljša stvar, kar sem jih naredila v 20 letih svojega življenja.

Presenetljivo, nisem zapravila vsega in nazaj sem prišla še »bogatejša«. S spoznanjem, da sem definitivno kreativna duša. Umetnik, s smislom za posel, katerega ideje zares cenijo tam, na drugem kontinentu.

Slovenija

Oktobra enostavno nisem šla nazaj na faks. Rekla sem si »ne«, tole pa nisem jaz. Bilo je obdobje iskanja in iskreno, ni bilo najlažje. Čeprav stran od faksa, se v Sloveniji še vedno nisem počutila zares dobro. Če si nečesa želim, potem naredim vse, da se to uresniči. Tako je prišel Amsterdam.

Amsterdam
Svoja življenjepis in portfelj sem poslala večim agencijam v Evropi in nekega januarskega popoldneva prejela klic od produkcijske hiše v Amsterdamu. Ni trajalo dolgo, enostavno »smo začutili klik« in preden so se ostali dobro zavedli, sem bila že v Amsterdamu. Tudi zato, ker sem bila sama z mislimi tam že veliko prej.

Svoj prvi teden tam sem ustvarjala video Summer Days Lyric z Martinom Garrixom, Macklemorjem in Patrickom Stumpom. 90 odstotkov premikajočih se »stop-motion« umetnin sem izdelala, sestavila in uredila sama. Fantje so poskrbeli za montažo, jaz pa se z verjetno enim najbolj intenzivnih tednov v mojem življenju lahko ponosno okličem za kreativno direktorico.

Sledilo je še več dela z Martinom, kampanja za Tomorrowland, snemanja v Berlinu, Bruslju in Boom-u pa še vse vmes. In najpomembneje, upam, da se zavedamo, da so to le »bleščeča« imena. V realnosti je vse valovanje z vzponi in padci in za vsem tem stoji ogromno trdega dela.

Tokio

Vmes je še vedno odzvanjala misel »ampak neko sorto diplome pa moraš imeti, kajne?«… Zato sem poskusila in se prijavila na študijsko izmenjavo v Tokiu. Julija sem izvedela, da so me sprejeli.

Kaj je najboljše, kar prinaša življenje na drugem kontitentu?

Prijaznost. Varnost. Jutranja svetloba.

Dejstvo, da sem v velemestu. Skočim na vlak, ko sem odločim, izstopim na postaji in sem v drugem svetu. Tokio je čudovito mesto in pravi raj za odkrivanje kotičkov, v katere sem tako zaljubljena. Če veš, kaj ti je všeč in temu slediš. Najdeš res čudovite stvari. Seveda z vsemi lokalnimi presenečenji vmes.

Si predstavljate teden, v katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Točno to = seveda, da ne, ampak … Prvi mesec je bil ekstremno naporen že samo z doživljajskega vidika. Toliko novih stvari, občutkov, in povrhu še dejstvo, da ne govorim japonsko.

Prišlo je tudi do obdobja, ko sem se zavestno odločila ne fotografirati ker je bilo enostavno preveč. Najprej so situacijo morali razumeti moji možgani, da so to lahko prevedli v fotografije.

Česa se boste v japonski kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?

Pogrešam pristne povezave. To, kar sem začutila z ljudmi v LA-ju, Amsterdamu in kar imam v odnosih s svojimi najbližnjimi. Imeti človeka, osebnost in dušo z interesi in mnenji na drugi strani.

Prvi vtis je, da so Japonci izredno prijazni in vljudni, dežela je tudi izjemno varna. Vseeno pa čutim, da je to mirna gladina in vrh ledene gore. Pod njo je toliko neizrečenega in neizraženega. Zaradi strahu, da bi odstopali, bili drugačni in najhuje, bili zasmehovani.

Malo več prijaznosti in obzirnosti nikoli ne škodi, Japonci v tem definitivno zmagajo. Vendar pa čutim, da svetu na sploh manjka malo več človečnosti in deljenja občutkov.

Ste poleg Tokia, kjer živite, raziskali še kakšen del Japonske?

Seveda, in sem še vedno v procesu. Kyoto, Osaka, Hokkaido in seznam je še dolg. Definitivno si želim izkusiti tudi njihov pristni ryokan (tradicionalni hotel/penzion) in onsen (izvir tople vode). Nekako me mika odkriti to »tradicionalno deželo vzhajajočega sonca« na star način.

Kako je Tokio drugačen od življenja, ki ste ga vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje? 

Dejstvo, da lahko vsak dan izberem, kdo sem in česa si želim.

Začne se v globini, v osebnosti, ko se vsak dan vprašam, kdo sem in kaj cenim. Potem vklopim »pozitivno stikalo« in miselnost »kozarec je napol poln« in grem v nov dan. Zdi se mi, da sem lahko bolj svobodna.

Zdi se, da se v Ljubljani nekako vsi poznajo in je tvoja osebnost taka »kot jo vidijo drugi« in ko jo enkrat imaš, si »to ti«. Osebno se mi zdi, da večje kot je mesto, lažje diham in to me najbolj navdušuje.

Kako bi opisali Tokio in Japonsko?

Ljudje, ki v Tokiu živijo leta, Tokia ne poznajo. To sprva verjetno pove veliko o tem, kako veliko je mesto in kot drugo, koliko »prostega časa« imajo ljudje, ki tu redno hodijo v službo.

Čutim, da sem res priviligirana, da imam možnost raziskovati Tokio kot megalomanski center Vzhoda in z njim Japonsko, v katero sem bila na skrivaj zaljubljena že od 10 leta starosti. 

Pa tamkajšnje ljudi?

Verjetno so najbolj vljuden, prijazen in obziren narod, kar sem jih srečala. Vendar čutim, da je to nekaj, kar sprva vidijo vsi. Ob zanosu občudovanja do tega je tih glasek dvoma in kanček skrbi … »Je kaj, kar se skriva pod površjem perfekcije«?

Vaši trije razlogi za obisk Japonske so …

Kultura. Hrana. Mesta + narava.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Japonski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

»Če ne govoriš japonsko, boš težko…« Google translate in majhni telefončki, v katere govorijo in na drugi strani izpišejo besedilo v angleščini, so vsakodnevni pripomočki, ki nas rešujejo.

In nasploh, vse bo ok.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini? 

To, da je najboljši popotovalni načrt sestavljen iz top 10 stvari, ki jih morate storiti v določenem kraju.

Odvisno je od okusa, ampak sama se najraje izgubim v okrožjih, v katerih čutim, da mi srce hitreje bije. Ne imeti načrta, je najboljši načrt, če veš, kakšna oseba si in kaj ceniš. Potem je dovolj, da imaš smer in presenečenja pridejo sama od sebe. Če jih znaš videti.

Seveda, lahko pa greš pa po seznamu atrakcij, kot ti je ljubše.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se izkrcali na Japonskem?

Da bo ZARES vse ok. In da je SIM kartica z neomejenim prenosom podatkov, a povsem brez klicev in drugih storitev ali pa 6 GB za en mesec popolnoma varen načrt. 

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Terezino mandljevo maslo. Štruklje. Babičine rižote, mamine juhe in sestrine piškote.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Na novo odkrita kavarna ALI pa vedno varna izbira – Starbucks. In Tutsaya books – to je najboljša mešanica knjigarne in kavarne s konceptom.

Najboljšo kavo potrežejo v: Ralph’s Coffee Omotesando je zame res zmagovalna.

Najboljše kosilo najdete pri: KARKOLI in kjerkoli. Se sploh ne hecam. Mislim, da z japosko hrano ne moreš zgrešiti.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Takoyaki, nekakšne slane palačinkaste kroglice s hobotnico. To je tudi tradicionalna ulična hrana v Osaki.

Najboljši šoping je: Verjetno Shibuya za komercialne znamke in hitro modo. Omotesando za visoko modo. Harajuku za bolj trendovski japoski občutek. Daikanyama za kose druge roke in unikatno modo, higher-end dizajnerske kose. Shimo-kitazawa za ZARES second hand shop + thrift store navdušence.

View this post on Instagram

Hey, how are ya feelin’? 🙉 Maybe it’s that time of the year when Mercury is in retrograde and things are just not going quite right? 🙊 maybe a gentle G L I T C H of comfort is needed to make us all feel just a lil’ bit better?Going for ☕️ with a stranger. Having a museum date to yourself. Giving yourself a comfort food snack while going for a walk in the park. I happened to be doing everything above and that gentle G L I T C H of comfort = things you might not have done otherwise, makes it all feel just a lil’ bit better. And also Mercury, will pass ✌🏻 until then, comfort yourself. Just felt I had to say this out loud. ✌🏻 • • • • • #tokyo #東京 #coffeetime #cafe #coffeelover #coffeeaddict #coffeegram #latte #instacoffee #espresso #caffeine #coffeeshop #barista #latteart #breakfast #shibuya #日本 #coffeelovers #coffeeholic #coffeebreak #커피 #coffeelove #コーヒー #starbucks #morning #coffeelife #cappuccino #coffeeoftheday #tea #japanese

A post shared by N É Z A (@i.am.neza) on

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Bookmarc knjigarna + mini galerija v Harajuku sta moja tedenska doza navdiha. Kashiyama Daikanyama za izbrane razstave. MOMAT.

Park, kjer najraje poležavate: Namesto poležavanja v parkih bi rekla, da posedam v kavarnah. Vendar sprehod skozi Yoyogi na poti do Harajuka je ču-do-vit.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Ali restavracija s suši tekočim trakom (kjerkoli) šteje? Suši je predvsem v teh zelo poceni + enostavno dober.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Shibuya crossing.

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Tokyo tower ALI pa Roppongi Hills (s terase vidiš Tokyo Tower). Pa tudi Tokyo Metropolitan Government Building (brezplačen).

Najboljša zabava: Pravijo, da karaoke (še nisem bila! Vem, moram…!)

Najljubši festival/dogodek: Tokyo Fashion Week.

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Čutim, da ima Japonska sama po sebi »filter«. Zato verjamem, da je vse, kar ujamete, unikatno in neprecenljivo z vidika spominov.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Verjetno hoja. Drugače JR + podzemna železnica, ker so razdalje enostavno prevelike.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Jaz sem letela iz Benetk – verjetno eno od tujih letališč.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 10 (če ne govoriš japonsko)

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 8

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

Foto: Neža Bricelj/osebni arhiv

Kaj v Tokiu počne Neža Bricelj in kako Japonsko lovi v svoj objektiv lahko preverite na njeni spletni strani ali na Instagramu.

PREBERITE ŠE: Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

 

Slovenka v Bruslju: Kljub vsej izbiri v prestolnici EU včasih pogrešaš zeleno Slovenijo

Tina Kobilšek je Slovenka, ki že peto leto za svoj dom lahko okliče Bruselj. V tujini sicer živi že zadnjih osem let. Od Portugalske, Argentine, do Nizozemske, je svojo kariero zdaj ustalila na Evropski Komisiji v Belgiji.

Kaj točno tam počne, kakšen vtis je na njej pustil Bruselj, kaj ji je prineslo življenje v tujini in kateri so njeni najljubši kotički mesta, je Tina Kobilšek z nami delila v tokratnem Vandraj insiderju.

Kdo je Tina Kobilšek in kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Obožujem potovanja, letala, lepe razglede in sončne zahode. Uživam v dobri hrani in dolgih kavah. Lahko bi rekli, da sem vedno v iskanju novih izzivov, lepih spominov in zanimivih ljudi. Pri dvanajstih letih sem bila prvič sama v Angliji na tečaju angleščine in vse od takrat me fascinirajo tuje dežele, jeziki in kulture. Obiskala sem že skoraj 50 držav, manjka mi samo še en kontinent. Zadnjih 8 let živim v tujini; najprej na Portugalskem, nato v Argentini, na Nizozemskem in sedaj že peto leto v Belgiji – v Bruslju. 

Tina Kobilšek je Slovenka, ki že peto leto za svoj dom okliče Bruselj.

Kaj vas je odneslo v Bruselj? Zakaj ravno tja?

Po končanem magistrskem študiju sem se odločala med prakso v den Haagu, Hamburgu in Bruslju. Delo na Evropski komisiji, ki je kot večina ostalih evropskih institucij locirana v Bruslju, se mi je zdelo zanimivo, prav tako pa sem upala, da mi bo to pripravništvo lahko odprlo kakšna vrata v sklopu dela na evropskih institucijah. 

S čim se tam ukvarjate? 

Od pripravništva dalje delam na Evropski komisiji, na Direktoratu, ki se ukvarja s prometom in mobilnostjo. Trenutno se ukvarjam z letalstvom, natančneje pravicami potnikov v letalskem prometu. Delam na oblikovanju nove EU zakonodaje ter implementaciji že sprejete. Veliko delam z državami članicami in tudi ostalimi deležniki, kot so letalski prevozniki, potrošniška združenja, itd.

Tina Kobilšek v tujini živi že osem let, trenutno v Bruslju dela na Evropski komisiji.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Širino sveta in s tem odprtost do razlik in podobnosti med ljudmi, poznavanje jezikov in navad drugih narodov. Prav tako pa se mi zdi, da v tujini veliko bolje spoznaš sebe. Na primer, kako odreagiraš v določenih trenutkih, ki so ti sicer tuji in z ljudmi, ki jih ne poznaš …

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini?

Da je vedno lepo in lahko. Včasih pridejo dnevi in tedni, ko pogrešaš zeleno, majhno in prijazno Slovenijo, kjer praktično na vsakem vogalu poznaš nekoga in kjer ti jezik ne dela težav. Kljub vsej izbiri, ki jo ponuja prestolnica EU, včasih pogrešaš zeleno Slovenijo. Tudi administracija v tujem mestu je velikokrat komplicirana.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Vedno pogrešam svojo družino in prijatelje. Zagotovo pa si želim “uvoziti” čudovito naravo, visoke gore in slovensko hrano. Ni jih čez domače štruklje (smeh)!

Bo Slovenija kmalu ali sploh spet vaš dom?

Mogoče pa res.

[O mestu:]

Kako bi opisali Bruselj?

Bruselj je stičišče različnih kultur, od afriških, arabskih, azijskih in seveda vse-evropskih. Znotraj mesta so različni predeli, kjer recimo prevladujejo afriške restavracije, trgovine z afriškimi oblačili, lasnimi izdelki ipd. Nekaj ulic naprej pa najdeš en kup turških in arabskih lokalov. Ko greš v trgovino, slišiš ogromno različnih jezikov in živiš obkrožen s sosedi iz resnično vseh koncev sveta, različnih religij in z različnimi zgodbami, zakaj jih je pritegnil prav Bruselj. Bruselj je mesto, kjer zagotovo vsak najde razstavo in kavarno za svoj okus. Ima ogroooomno zanimivih restavracij in prostorov za druženje.

Pa tamkajšnje ljudi?

Homogenosti praktično ni in ravno te razlike so zame navdihujoče.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

Dolga obdobja sivine.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Bruslju kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Pomembno je vedeti, da Bruselj ni samo strogi center. Ostali deli mesta so za moj okus lepši in ponujajo še več. Hkrati pa je tam tudi manj turistov.

Kateri so vaši trije razlogi za obisk?

Pomfrit, pivo in evropski duh.

Mesto je najlepše …

… ko sije sonce, saj so barve mesta čisto drugačne.

Katere so stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Mešanica ljudi ter priložnosti, kar se tiče službe, mreženja ipd.

Česa ste se v njihovi kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?

Težko sem se navadila, da se je za kavo ali kosilo s prijatelji in poslovnimi partnerji treba dogovoriti vsaj mesec vnaprej. V Slovenijo pa bi prenesla bruseljsko, oziroma belgijsko odprtost. Ter čokolado in vaflje (smeh).

Vas z Brusljem povezuje tudi kakšna negativna izkušnja? 

Teroristični napadi leta 2016.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Bois de la Cambre, Abbaye de la Cambre

Najboljšo kavo potrežejo v: OR Place Jourdan

Najboljše kosilo najdete pri: v delu Evropskih institucij Kokuban, Takumi (azijska/japonska hrana), Tamy (mediteranska/libanonska), v centru pa Fin de Siecle, Nüetnigenough (belgijska)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: moules frites

Najboljši šoping je: na Avenue Louise

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Musée d’Ixelles, Bozar

Park, kjer najraje poležavate: Bois de la Cambre

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: ostali deli mesta, izven centra; Ixelles, Chatelain, Saint Gilles na primer

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Manneken Pis (polulanček)

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Hotel Jam, Mont des Arts, Place Poelaert

Najboljša zabava: za vse okuse se nekaj najde; l’archiduc, Flagey, Fuse, Spirito, Les Jeux d’Hiver

Najljubši festival/dogodek: Balkan trafik 🙂

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Grand-place, Atomium, Place Poelaert, Parc du Cinquantenaire, Galeries Royales Saint-Hubert …

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Kolo. Sicer je pa javni prevoz zelo dostopen, cena je ista za tram, metro in bus.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Iz Ljubljanskega letališča na Charleroi (nizkocenovno letališče, 60 kilometrov stran iz Bruslja) z Wizzairom, oz. novost v zadnjih tednih z Brussels Airlines do Bruseljsekga letališča. 

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Bruselj ti ponuja ogromno izbire kar se tiče kulturnih, zabavnih dogodkov, mednarodne kuhinje … Pravijo, da ima Bruselj več kot 130 različnih nacionalnih restavracij.

Mesto pa je seveda v primerjavi s slovenskimi veliko večje, kar pomeni, da potrebuješ več časa, da prideš iz enega na drugi konec. Javni prevoz je sicer dobro urejen in praktično ne potrebuješ avta. Sama uporabljam car-sharing in je super!

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Delo na evropskih institucijah je po eni strani precej fleksibilno in ponuja določene bonuse, ki jih v Sloveniji težko najdeš. Po drugi strani pa je velikokrat zahtevno, stresno, delovni dnevi so dolgi. Vsekakor pa je v užitek delati za javno skupno dobro tako Evropejcev kot Evrope.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 2

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 1

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 5

TOP 6

Najljubša država: od zadnjih potovanj se mi je najbolj vtisnila v spomin Japonska, sicer pa nimam najljubše

Najljubše mesto: v vsakem se najde kaj zanimivega

Najljubša plaža: Playa Bávaro, Dominikanska Republika

Najljubša kulinarika: mediteranska in japonska

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: portugalščina

Foto: Tina Kobilšek/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Rusinja v Sloveniji: Jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Rusinja v Sloveniji: Jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti

Anastasia Skibina, ki raje sliši na ime Asia, prihaja iz Rusije, a njen dom je že dve leti Slovenija. S čim jo je dežela na sončni strani Alp tako očarala, katere slovenske navade so ji nenavadne, kakšne izzive ji povzroča učenje slovenskega jezika in kakšen narod so po njenih izkušnjah Slovenci. Preverite, kaj je v tokratnem Vandraj intervjuju povedala Asia, Rusinja, ki živi v Sloveniji.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Če kje po ulicah Ljubljane zagledate dekle, ki na kolesu prepeva v polomljeni slovenščini – to sem jaz, Asia. Sem Rusinja, v Ljubljano pa me je prinesel študij na magisteriju Ekonomske fakultete, smer Turizem.

Zakaj ravno Ljubljana? 

Rada imam mesta in večino svojega življenja sem preživela v mestih z več kot milijonom prebivalcev. Zato je bila Ljubljana še najbližje večjemu mestu v primerjavi z vsemi drugimi kraji v Sloveniji. In za življenje je zelo udobna.

Kako dolgo ste že v Sloveniji?

Moj prvi izlet v Slovenijo se je zgodil v obdobju, ko sem iskala življenjske spremembe v drugačnem okolju. Takrat sem na zemljevidu opazila majhno Slovenijo in začela raziskovati o njej. Nato sem jo šla raziskat tudi v živo. Dežela me je takoj očarala in jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti. Tu sem že dve leti in še vedno je to popoln kraj za življenje.

Koliko ste o Sloveniji vedeli pred prihodom? Kaj ste pričakovali, da boste doživeli, ko enkrat pridete sem? 

Iz ur geografije v šoli sem se spomnila, da je Ljubljana glavno mesto Slovenije. Kar je bolj ali manj to. O Sloveniji sem se začela učiti kakšno leto preden sem šla na fakulteto. Vmes sem Ljubljano dvakrat obiskala, tako da sem bila pred selitvijo dobro pripravljena na to, kar me čaka tu.

Sem pa pričakovala, da bodo ljudje malo bolj odprti in da bodo cene najemnin nižje, kot so.

Katere so vam najljubše stvari v Sloveniji?  

Slovenija je preprosto čudovita in urejena, ekološka in varna. In nisem prva, ki ima tak vtis. Ko sem bila otrok, sem takšna zelena polja in hribe s cerkvicami na vrhu ter majhne vasice v okolici lahko videla le v knjigah in pravljicah. Ko se tukaj peljem mimo takšnih prizorov, kar ne morem verjeti, da je to kraj, ki mu zdaj rečem dom. 

In čeprav ste Slovenci do tujcev in celo med seboj nekoliko odmaknjeni, je Slovenija izkušnja za dušo. Prav tako ima dežela odlično geografsko pozicijo med “svetovi”, kar nudi veliko možnosti za obiskovanje drugih dežel z različno kulturo in naravo. Nenazadnje mi je pri Ljubljani ljubo tudi to, da se v njej počutim domače in srečno.

In katere vam niso najbolj pri srcu?

Moje edine težave s Slovenijo izvirajo iz tega, da sem tujka in se težje vpeljem v določene stvari. Enkrat na leto na primer trpim ob slabo organiziranem sistemu in dolgih čakalnih vrstah na Upravni enoti. Prav tako se še kar nisem navadila na tukajšnji zdravstveni sistem, kjer moraš na obisk zdravnika čakati več tednov ali celo mesecev, medtem ko ti v Rusiji naredijo celosten zdravniški pregled v enem tednu ali po nekaj urah čakanja. Želim si, da bi lahko imela tudi primerno zdravstveno zavarovanje in osebnega splošnega zdravnika, pa sem obupala nad sistemom. Včasih mi gredo na živce tudi taksisti, ki jih je na praznike in ob dežju nemogoče priklicati. In to je med minusi tudi vse.

Pa Slovenci? Kako bi nas opisali – poleg prej omenjene zadržanosti? 

Slovenci, ki sem jih uspela spoznati, so zelo prijazni in so mi vedno iskreno pripravljeni pomagati, če le prosim za pomoč. Če ne iščem pomoči, se navadno brigajo zase in spoštujejo osebni prostor. Celo otroci tu vedo, da se njihova svoboda konča tam, kjer se začne svoboda nekoga drugega. Čeprav imajo otroci tu veliko svobode nasploh. Kar je super. Slovenci imate lepe vrednote in ste lahko resnično prijetni. Kot Rusinji mi je všeč tudi odsotnost neprimernih patriarhalnih idej in delitve vlog med moškimi in ženskami. Všeč mi je vaš relativno sproščen način življenja in dela.

Ste spoznali kakšne slovenske običaje in tradicije, ki se vam zdijo nenavadne? 

Simpatično in super mi je, kako skrbno ljudje obravnavajo krajevna praznovanja, začenši s kurentovanjem in celo z majhnimi dogodki v odročnih mestih. Enkrat smo bili v Gradu Žovnek in od majhnega srednjeveškega dogodka, ki smo ga slučajno odkrili na Facebooku, nismo pričakovali veliko. Vendar je bilo veliko družin in starejših ljudi v tematskih kostumih, ki so se prišli zabavat in podpret lokalno tradicijo. Čeprav dogodek morda ni bil popolno organiziran, sta ga vključenost in navdušenje ljudi naredila posebnega.

Kako zelo drugačna je slovenska kultura od ruske? 

Mi smo bolj kot Azijci in vi ste bolj kot Avstrijci. Mi pijemo čaj, vi raje kavo. Mi imamo radi mačke, vi pse. Veliko nas ima raje morje (ker nam konstantno primanjkuje toplote in sonca), medtem ko imate vi zelo radi tudi gore.

Mi svoja mnenja in čustva iskreno kažemo, a hkrati ne moremo skriti niti negative. Ne znamo se tako vljudno smehljati, kot vi. Slovenci svoje misli raje zadržite zase in ne marate začenjati konfliktov. Prav zato je pogosto težko prebrati, kaj si zares mislite.

Mi smo bolj direktni, površni in živimo hitro, smo patriarhalni in prefinjeni. Vi imate raje nek red, sledite pravilom, a ste bolj sproščeni in odprte glave. Kaj imamo skupnega? Oboji smo sumničavi do neznancev in se znamo zabavati.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Rusih?

To, da imamo vsi radi Putina in alkohol, da imamo doma medvede in da je povsod mrzlo (smeh).

Če sva že pri alkoholu – obstaja “pravilen” način, kako piti vodko? 

Moja stopnja izkušenosti pitja vodke je tudi bolj začetniška. Pravijo, da je v izogib neželenim stranskim učinkom ob pitju vodke najbolj pomembno kombiniranje s hrano.

Kaj moramo vedeti, preden obiščemo Rusijo?

Vsaj osnove cirilice ne bi škodile. Nismo najbolj vešči v angleščini in veliko napisov je samo v ruščini. Všeč nam je, če so tujci radovedni in radi jim pomagamo, zato nas brez oklevanja vprašajte za nasvet ali smer. Ne pozabite pa upoštevati splošnih varnostnih pravil.

Kakšna je ruska kulinarika?

Imamo veliko juh in čorb, kot je boršč – juha iz pese, šči – juha iz zelja, piščančje in goveje juhe, pite – pirogi, palačinke – bliny, cmočke – pelmeni, kaše in kompote …

Kakšna pa se vam zdi naša kulinarika? 

Ko sem prišla v Slovenijo, me je prijetno presenetila velikost vaših porcij. Ko sem poskusila slovensko alpsko kulinariko, zaradi količine različnih jedi večinoma nisem niti mogla pojesti vsega na krožniku.

Na začetku sem tako večinoma jedla bolj italijansko hrano. Takrat namreč še nisem razumela okusa slavne kranjske klobase, ni mi bilo jasno, zakaj tako kot Nemci jeste zelje in zakaj hudiča tako radi vlagate rdečo peso. Smešno mi je bilo tudi, da delate juhe iz buč in da v solato namesto olja dajete kis. Zdaj, ko imam testenin vrh glave, poskušam in kuham vse od naštetega. No, ja, morda mi le bučna juha še vedno ni najbolj blizu (smeh).

Kako pa je z jezikom? Kako komunicirate z ljudmi tu? Se vam slovenščina zdi težka?

Že v Rusiji, kakšne pol leta, preden sem prišla v Slovenijo, sem se začela učiti vašega jezika. Ko sem prišla sem, sem lahko prebrala in razumela marsikaj. Moje slušno razumevanje jezika pa je druga zgodba. Včasih sem iz pogovora komaj razbrala temo, o kateri je tekla beseda.

Intonacija je popolnoma drugačna od drugih slovanskih jezikov, bolj avstrijska. V zadnjih dveh letih v Sloveniji sem se jezika učila bolj malo, saj je moje okolje na univerzi v celoti v angleščini. To poletje sem se zato odločila, da se posvetim slovenščini in zdaj lahko rečem, da razumem skoraj vse, medtem ko govorim še vedno nekoliko polomljeno.

S Slovenci tako govorim slovensko, je pa veliko ljudi, ki jih poznam še iz časov, ko je bila moja slovenščina slaba in smo zato od začetka govorili angleško. S temi nam je zdaj težko preklopiti na slovenščino.

Žal moje znanje ruščine pri učenju slovenščine pomaga zgolj pri branju, medtem ko sta struktura in izgovorjava čisto drugi. Potem je tu še sleng, da o tem, kako sta dve besedi videti enako, a pomenita nekaj čisto drugega, sploh ne začnem. Po angleščini mi je bilo učenje italijanščine, francoščine in norveščine z rusko podlago veliko lažje od učenja slovenščine.

Trenutno so moji najhujši sovražniki besedni poudarki in naglaševanja (v ruščini so ravno nasprotni) in vrstni red besed, ki ga v ruščini sploh nimamo.

Kako pogosto se vračate v Rusijo?

Dvakrat na leto. Žal so povezave Rusije z Ljubljano precej drage.

Se boste v Sloveniji ustalili ali se v prihodnosti vidite nazaj v Rusiji?

Želim si ostati tu, vendar je težko natančno vedeti, kaj se bo zgodilo v življenju priseljenca. Preteči mora veliko let in truda, da državi dokažeš, da si vreden življenja v njej. 

TOP 7

Najljubši kraj v Sloveniji: Ljubljana

Najbolj podcenjen kotiček v Ljubljani, ki je vreden obiska: Vse je že precej obljudeno in znano

Najbolj precenjena turistična točka Ljubljane: Zmajski most

Najljubša država, ki ste jo obiskali: Razen Slovenije – Norveška

Najljubši jezik: Bretonščina

Najljubša slovenska beseda: Krompirček

Najljubša ruska beseda: Картошка [kartoška]

PREBERITE ŠE: Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Nejc Draganjec, fotograf, popotnik in biolog. V njegovem fotoarhivu boste našli kup dih jemajočih podob, ki jih je ujel v objektiv. Od potapljanja z meduzami na otočju Palau, raziskovanja lepot nočnega neba Zahodne Sahare, trekinga po notranjosti Islandije, odprave v Amazonijo z lokalnimi Indijanci … Med vsemi pa zagotovo najbolj izstopa njegov fotolov na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem. Prav tu je nastala tudi fotografija, s katero je postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Kdo je Nejc Draganjec, kako ga je na Japonskem za las zgrešila lavina bomba, kako je s predelovalci koke v Amazoniji prišel do plantaž in kako je sploh zaplaval v svet fotografije, preverite v spodnjem intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki še ne vedo, kdo je Nejc Draganjec?

Sem Nejc Draganjec, fotograf, popotnik, biolog. To so tri glavne teme mojega življenja in najraje vidim, da se med seboj čim bolj prepletajo.

Si sploh lahko predstavljate potovanje, kamor ne vzamete fotoaprata?

Mislim, da sem imel to nočno moro ravno prejšnji teden! Po mesecih dolgih priprav potujem okoli sveta, pridem do dah jemajočega motiva ob ravno pravem trenutku, nato pa odprem fototorbo in je prazna … Namenoma pa tega ne bi naredil.

Rezultat vašega fotolova na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem, je tudi fotografija, s katero ste postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019. Kako je nastala in kaj vam takšno priznanje pomeni?

Idejo za to fotografijo sem dobil že pred leti, tako da bi se lahko reklo, da je bila v nastajanju kar nekaj časa. Kot fotograf moraš biti pogosto precej potrpežljiv in tako sem tudi jaz čakal ter iskal pravi trenutek, da jo iz ideje spravim v resničnost.

Fotografija, s katero je Nejc Draganjec postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Sakurajima je bila najboljša prilika do sedaj, zato so bile priprave res obsežne. Najprej spremljanje seizmoloških podatkov in opazovalnih točk že od doma, ob prihodu takojšen obisk seizmološke postaje in pogovor z lokalnimi vulkanologi, nato pa 48 ur iskanja dobre opazovalne pozicije na vulkanu in čakanje na izbruh. Je pa pri takšnih fotografijah pomemben tudi faktor sreče, za katero pa v fotografiji zagotovo drži, da je na strani pripravljenih.

Cvetenje češenj na Japonskem

Sam v fotografiji sicer nisem zaradi tekmovanj in do sedaj tudi fotografij takega kalibra, ki se jih sicer najde v moji fotoknjižnici kar nekaj, nisem pošiljal naokoli. Seveda pa nisem, tako kot verjetno večina ljudi, imun na učinke zunanje potrditve, da kar počnem, počnem dobro. Občutek je odličen, ko te vzorniki, od katerih si se učil in h katerim si stremel leta, sprejmejo medse in ponudijo iskreno pohvalo.

Japonska, gora Fuji

Kako ste potovali po Japonski? Kje vse ste bili in kaj vas je v tej deželi najbolj navdušilo?

Japonska me je popolnoma prevzela na moji prvi poti tja – pred natanko 11 leti – in tudi tokrat je bila vse, kar sem upal, da bo. Najbolj me kot fotografa navdušuje njena pestrost in združevanje kontrastov. Jukstapozicija elementov, ki jih ne bi pričakoval skupaj. Moderno/tradicionalno, urbano/naravno, sproščeno/adrenalinsko … Ta pestrost je vsaj meni neizčrpen vir fotografskega navdiha.

Možnosti potovanja po Japonski so zelo pestre in preizkusil sem že vse: seveda znamenite vlake, letala, avtomobile, kolesa, trajekte … Pa tudi peš sem veliko prehodil. Na zadnjem fotovanju mi je mobitel zabeležil okoli 400 prehojenih kilometrov. Ne verjamem pa, da mi bo kadarkoli zmanjkalo novih idej za odkrivanje. Naslednjič grem tja jeseni na lov za norimi jesenskimi barvami.

Japonska, Kjoto

Nekaj posebnega je tudi vaša odprava v Amazonijo z lokalnimi Indijanci. Kakšna izkušnja je bila to? 

Če bi biologi imeli svoja romarska središča, bi porečje Amazonke zagotovo bilo eno izmed njih. Biotska pestrost in občutek pristne divjine, ki buhti od življenja, je skorajda brez primerjave. Sicer imam nekaj izkušenj s terenskim biološkim delom po svetu, vendar je bilo vse to “valter liga” napram Amazoniji, zato sem raje poiskal izkušnje in pomoč lokalnega znanja.

Pustolovščina, ki je sledila naslednjih nekaj dni, je še vedno ena izmed mojih najljubših. Poleg očitnega – rastlin in živali – smo se srečali tudi s predelovalci koke, ko smo nenadoma zakorakali na plantažo in rafinerijo končnega pudrastega produkta. Ravno v takšnih primerih so lokalne povezave neprecenljive in celotni dogodek je nato šel skozi brez posebnih težav.

V Amazoniji sem prvič v življenju tudi doživel pravo temno nočno nebo. Občutka, ko stojiš pod rimsko cesto v vsej njeni veličastnosti, tako svetli, da ne rabiš luči za premikanje in da zaradi sija galaktičnega jedra dejansko ustvarjaš senco, se ne da opisati. Res škoda, da se nas večina v razvitem svetu niti ne zaveda, kaj je cena urbanizacije in nočne razsvetljave.

Peru, Machu Picchu

Ste se na kakšnem fotopotovanju že znašli v nevarnem položaju?

Verjetno ja. Potencialno nevarnih krajev je bilo že veliko. Na primer barakarsko naselje na pobočju Cerro San Cristobal v Limi v Peruju. Pa seveda srečanja z divjimi živalmi (velike mačke, povodni konji, morski psi …) in silami narave. Vendar se vedno držim načel upravljanja z nevarnostjo.

Južnoafriška republika in srečanje z morskim psom

Preračunljivo tveganje je OK, nespametna naivnost in brezbrižnost pa ne. Popotni fotografi nosimo s seboj opremo precejšne vrednosti. Velikokrat mesečne ali celo večletne lokalne plače. In ljudje to vejo, zato sem izredno previden in pozoren.

Nisem pa še nikoli bil v situaciji, ki bi bila aktivno agresivna – recimo rop, dejanski napad (ne le zvedavost) živali ali pa življenjsko ogrožujoča poškodba. V takih situacijah ga ni čez preventivo. Morda najbližje do sedaj sem bil v potencialno nevarni situaciji ravno pri izbruhu Sakurajime. Med iskanjem prave pozicije sem se za las in po čisti sreči izognil lavini bombi, ki je nato namesto mene zadela in polomila moje fotografsko stojalo.

Južnoafriška republika

Če bi morali izbrati top 5 najljubših destinacij, katere bi bile? In zakaj?

Na prvih dveh mestih se vedno znova izmenjujeta Islandija in Japonska. Islandija zaradi svoje divje narave in osupljivo lepe krajine, Japonska pa zaradi prej omenjene pestrosti. Najnovejši prišlek na ta moj seznam je tudi Velikonočni otok, s katerega sem se pravzaprav ravnokar vrnil. Prevzela sta me neokrnjeno nočno nebo in vulkanska pokrajina, ki s svojo črno podlago in svetlo zelenim rastlinjem spominja na Islandijo. Potem bi se bilo pa že težko odločiti, saj se mi zdi, da mi je še skoraj vsak kraj do sedaj ponudil nekaj unikatnega. Morda bi v tem trenutku nominiral Palau s svojim bujnim morskim svetom, Zahodno Saharo zaradi svoje unikatne pokrajine in otok Eleuthera, ki je nedvomno skriti biser Bahamov  … 

Bahami

Kaj je za vas dobra fotografija? 

Fotografija je pogledu, kar je poezija govoru. Bogata in estetska ekspresija umetnikovega sporočila. V popotni fotografiji je to sporočilo običajno občutek nekega kraja in časa, ki si ga gledalec fotografije deli s fotografom. Če fotografija izpolni vse to, potem je, kar se mene tiče, res dobra fotografija. Seveda pa ne spregovori vsaka fotografija vsakemu, zato se tudi ljudje pogosto ne strinjajo, katere fotografije so dobre. Vsake oči imajo svojega malarja, je pregovor, ki povzame, da k interpretaciji umetnosti pristopamo iz sebe in iz svojih unikatnih preteklih izkušenj.

In kaj naredi dobrega fotografa?

Vaja. Res ni bližnjice. Lahko poznaš vso fotografsko teorijo, ki obstaja, vendar v trenutku nimaš časa razmišljati o tem. Fotografija je lovljenje trenutkov. Edini način, da postaneš dovolj suveren in hiter, je vaja. Toliko časa, da ponotranjiš koncepte in postanejo refleksni odziv. Dodana vrednost je, da z vajo pridejo izkušnje, z izkušnjami pa tudi sposobnost predvidevanja teh mimobežnih utrinkov.

Bahami

Kakšne podobe najpogosteje lovite v objektiv, kje in kako jih najdete? 

Popotna fotografija je zelo pester žanr. Združuje elemente krajinske, portretne, ulične … Skoraj vseh preostalih žanrov fotografije, vključno s kakšnim “selfijem” (smeh). Nekateri se je lotijo bolj reportersko, nekateri, kot jaz, pa bolj umetniško in pripovedno.

Sam imam največ veselja do fotografije narave, nočne fotografije in fotografije popotnega življenjskega stila. Zato ti trije žanri tudi predstavljajo levji delež vseh mojih popotnih albumov. Narava je tako ali tako vedno okoli nas. Ste kdaj potovali s fotografom in so vas jezili pogosti postanki za fotografijo? Poskusite to z biologom, ki je navdušen nad vsako drugo bilko in hroščem (smeh).

Italija, Toskana

Motivov za nočno fotografijo tudi nikoli ne zmanjka. V urbanem okolju zvezde zamenjajo lučke na Zemlji, daleč od civilizacije pa sem tako ali tako vedno znova presunjen nad nočnim nebom in izkoristim vsako priložnost za astrofotografijo.

Pri popotnem življenjskem stilu pa imam obilo pomoči s strani svoje partnerke. Ne vem, kdo ima večjo srečo – Elizabeta, ki ima vedno s sabo osebnega fotografa, ali jaz, ki imam vedno pri roki fotomodel. Mutualizna simbioza bi rekli biologi.

Kaj pri fotografiji vas najbolj navdušuje in kaj vas je potegnilo v njen svet?

Najbolj me navdušuje, da fotografija omogoča bolj poglobljen stik s svetom okoli nas. V nasprotju s splošnim stereotipom, da je fotografiranje ovira v pristnem doživljanju, je v resnici fotografija orodje, s katerim se v dogodke še toliko bolj poglobimo. Iz pasivnega opazovalca se spremenimo v aktivnega soudeleženca. Tako ujamemo trenutke, ki bi jih drugače najverjetneje spregledali. S portretom misel na obrazu, z makro fotografijo podrobnosti, nevidne prostemu očesu, z dolgo osvetlitvijo minevanje časa itd.

Islandija

Zahvaljujoč družini je bila fotografija moj medij spoznavanja sveta že od ranega otroštva. Imel sem veliko srečo, da sem odrastel v okolju, ki je cenil fotografijo in umetnost nasploh. Kot otrok sem presedel ure in ure s svojim dedkom Justinom Zorkom, ki je pregledoval diapozitive s svojih popotnih avantur, in mu “pomagal” pri izbiri najboljših.

Ne vem, kdo je bil bolj vesel, ko so se razvite fotografije vrnile po pošti z raznoraznih svetovnih tekmovanj – on zaradi pripetih nagrad ali jaz, ker sem jih pogosto lahko obdržal in razstavil v svoji otroški sobi. Veliko podpore sem imel tudi od staršev, ki so mi ne le kupili moje prve 3 kamere, ampak tudi financirali razvijanje fotografij, ki so napolnile kar nekaj škatel za čevlje. Ene slabše od druge, ampak tako se učimo (smeh).

Islandija

So vaši fotopotepi torej del vašega dopusta in oddiha ter financirani iz lastnih prihrankov ali gre tudi za vnaprej naročene in plačane projekte? 

Oboje. Narava fotografskega dela je, da gre verjetno vedno za razmerje med enim in drugim, ki se sčasoma premika iz “večinoma osebnega” k vedno več naročenim projektom. Kar se mi zdi pomembno, je le, da najdeš pravo razmerje med obojim. Nasploh v življenju, v kreativnem delu, kjer je pomemben navdih, pa je po mojem mnenju to uravnoteženo razmerje med osebnim in poslovnim še toliko bolj pomembno.

Koliko takšnih fotopoti opravite na leto?

Želel bi čim več. Vsako leto imam običajno vsaj 2 večja fotoprojekta, ki trajata okoli enega meseca. Med enim in drugim pa še več manjših in krajših poti. Odvisno od priložnosti, ki se pojavijo sproti.

Maroko, puščava Sahara

Kakšen je vaš delovnik, kadar niste na poti? 

Večina fotografskega dela je razdeljena na 3 faze. Priprava, izvedba in dostava. Zame kot popotnega fotografa je fotovanje del izvedbene faze. Pred in po tem sta še 2 ravno tako pomembni fazi dela. Med pripravo osnujem koncepte, naredim raziskavo lokacij, določim urnik in naredim fotoplan. V dostavni fazi ne zmanjka dela v digitalni temnici, veliko ga je tudi s predajo končnih produktov naročnikom, z marketingom, družbenimi omrežji … Zelo rad tudi predavam, pišem fotopisne članke, z naslednjim letom pa pričnem tudi z vodenjem fototur, tečajev in delavnic. Dan ima 24 ur, potem je pa še noč (smeh).

Kakšen tip popotnika ste? 

Običajno dajem prioriteto “manj prehojenim potem” in avanturam z nahrbtnikom. Vendar me ne moti, če vsake toliko časa tudi kdo malo poskrbi zame. Čeprav grem raje v lastni režiji, nimam čisto nič proti organiziranim skupinam. Vse za boljši rezultat, v vsakem primeru pa na potovanjih običajno spoznaš krasne ljudi.

Toskana, Italija

Kot kaže imate na potovanjih tudi precej stikov z lokalci. Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, drugače ne gre, pa tudi če bi šlo, ne bi hotel česarkoli spremeniti. Druženje in spoznavanje z lokalci je po mojem mnenju ključni del potovanja. Ne le zaradi neprecenljivega lokalnega znanja ampak tudi zaradi lastne osebne rasti. Pogosto stvari, ki jih jemljemo kot zelo samoumevne, niso dejansko takšne po svetu.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Iskreno – verjetno spodnje perilo, ker je doma predal najbolj dostopen in se mi s pakiranjem v zadnjem trenutku vedno mudi. Če vas zanima 5 stvari, ki se mi zdijo najbolj pomembne in ne bi verjetno šel nikoli na pot brez njih (vendar ni nujno, da jih spakiram najprej), pa so to seveda kamera, leče, pomnilne kartice, baterije in DOBER sistem varnostnih kopij. Aja, ne pozabite na potni list!

Bahami

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom? 

Ne vem, če je najboljši, se mi pa zdi pomemben in pogosto spregledan: naredi čim več fotografij. Veliko bolj praktično je kupiti nov disk za računalnik ali kartico za telefon, kot pa ponovno potovati okoli sveta po nov spomin, ki se ti ga v nekem trenutku ne da ovekovečiti.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Ramen v vseh svojih tisočerih variacijah na Japonskem, zrezek alpake v Peruju in cheesecake v New Yorku v strešnem baru Bar54 nad Manhattnom. Najslabše? Fermentirani morski pes kot kulinarična specialiteta Islandije.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o fotografiji kot poklicni poti? 

Da prehod iz amaterskega v profesionalno fotografiranje vzame karkoli od veselja. Je ravno tako in toliko notranje izpopolnjujoče. Ne vidim razloga, zakaj bi finančna stimulacija odvzela veselje do fotografije. Ljudje, ki imajo takšno izkušnjo, so morda zgrešili uravnoteženo razmerje med osebnimi in poslovnimi projekti ali pa nasploh sprejemajo napačne projekte.

Nejc Draganjec, fotograf

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Mnogo. O potrpežljivosti, strpnosti, pričakovanjih in dejanskih potrebah. Eno izmed spoznanj, ki bi se ga v naših medijih morda lahko večkrat izpostavilo, je, da nam je v Sloveniji zelo lepo. Zelo rad potujem, vendar se vedno z veseljem vrnem nazaj domov. Čeprav se Slovenci menda pregovorno radi pritožujemo – ko enkrat prepotuješ svet in dobiš primerjavo, spoznaš, da nam res ni nič hudega.

HITRIH 6

Najljubša država: Japonska

Najljubše mesto: Singapur

Najljubša plaža: Lighthouse beach, Eleuthera, Bahami

Najljubša kulinarika: mediteranska

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: slovenščina (od tujih sem nedavno razvil veliko zanimanje za latinsko-ameriško španščino. Pred tem pa japonščina.)

Foto: Nejc Draganjec/arhiv

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE : Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Tina in Uroš, ki potujeta z osemmesečnima dvojčkoma: “Naučila sva se bistvene stvari – ne komplicirat!”

Tina Todori in Uroš Podlogar sta novopečena starša osemmesečnih dvojčkov. A ne mislite, da sta ju dvojčka kaj odvrnila od popotniških dogodivščin. Z novima družinskima članoma trenutno najraje potujeta kar z avtomobilom, ki ima na strehi šotor.

Njihove dogodivščine na Instagramu najdete na profilu @We_Travel_Explore_Live, kako se je njun slog potovanj spremenil ob širjenju družine, kam najraje pobegnejo in kakšne izzive sta s seboj prinesla dvojčka, preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Na prvi pogled smo čisto običajno novopečena družina, ki se že osem mesecev zabava z dvema škratoma. V resnici pa se za tem opisom skriva še nekaj ne tako običajnega. Nimava rednih osemurnih delovnikov, kar nama omogoča izjemno fleksibilen življenjski stil. Najraje spiva v strešnem šotoru, ki skoraj celo leto krasi najin avto, vstajava (oziroma SVA) za lovljenje sončnih vzhodov, ne marava gob in obožujeva načrtovanja novih potovanj!

Res uživava, ko potujeva, spoznavava nove kraje, kulture in ljudi, ampak se zmeraj tudi rada vrneva nazaj domov, v svojo dnevno sobo, najljubši lokal ob Ljubljanici in k najinim družinam ter prijateljem. Odkar sta z nama še dvojčka ni kaj dosti drugače. Rodila sta se v družino z nekoliko odbitimi starši in taka prihodnost ju tudi čaka (smeh). Na potovanjih sovražimo gneče, zato se trudimo najti kraje, ki še niso tako “Instagram” popularni in kjer je možno najti del obale, hriba ali mesta le zase. In še najin “potovalni” moto: Hakuna Matata! Brez skrbi. Vse se vedno reši.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite na potovanjih?

Trenutno ste nas ujeli doma, se še ravno prebijam skozi goro perila, ki je nastala na našem zadnjem dopustu. Preden sta bila z nama dvojčka, sva skoraj vsak mesec kam pobegnila. Velikokrat le na hitro čez mejo do kakšne sosednje države, pogosto pa so bila to malo bolj “eksotična” potovanja, ki sva jih pa nemalokrat združila tudi s kakšnim delovnim projektom. Točno kolikšen del leta preživimo na potovanjih je težko reči. Veliko sva bila naokoli, cilj pa je seveda, da bomo sedaj čimveč potovali ter da pokaževa kar se da veliko sveta najinima mulčkoma. Ne vem, če upava na glas povedati … pa naj bo. Želja je, da bi nekoč bili polovico leta po svetu, drugo polovico (tisto lepšo, bolj toplo) pa preživeli tukaj pri nas.

Norveška, Mosjøen

Kako izbirata naslednjo destinacijo, sploh, odkar sta z vama dvojčka? 

Hmm, pravzaprav ni nekega “ključa” po katerem izbirava destinacije. Ob zaključku vsakega potovanja sva vedno malo depresivkota, zato se vedno začneva pogovarjati, kam bi šla na naslednje potovanje in takrat malo vrževa ideje na plano. To-go destinacij je veliko, potem pa končno izbiro malo prilagodiva temu, koliko časa imava za potovanje, kateri letni čas je in sedaj, ko sta z nama še dvojčka, tudi to, ali je destinacija že primerna za njiju.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu? 

Tukaj brez sekunde razmisleka Uroš odgovori “Norveška”. Jaz bi se pa malo težje opredelila, katero potovanje mi je bilo najbolj pri srcu. Vsako potovanje je nekaj drugačnega, pusti popolnoma svojevrsten pečat in si prisluži čisto svoje mesto v srcu. Moram priznati, da če bi me pred leti vprašali, bi zagotovo ustrelila potovanja, ki vključujejo japanke in tople temperature. Sedaj pa so mi tudi “hladnejše” destinacije postale izjemne in načrtujeva, da bo eno od naslednjih kajtarskih potovanj tudi v hladne kraje!

Mykonos in dvojčka na poti

Kako se je vajin način potovanj spremenil, odkar sta z vama še dvojčka?

Tu bi zares lagala, če bi rekla, da se ni spremenil. Za kratek čas sva mogla daljša potovanja dati na pavzo, da sta škrata vsaj malo zrastla. Sedaj smo prebili led in spoznali, da so potovanja z njima prav super! Seveda je dinamika potovanj drugačna, precej bolj umirjena, manj je izletov na bolj zahtevne vrhove, manj je prevoženih kilometrov in kdaj seveda ne gre vse čisto po najinih planih (smeh). A sva spoznala, da se tudi z dvojčki da “avanturistično” potovat. No, vsaj z najinima, ki sta neverjetno potrpežljiva. Naučila sva se ene bistvene stvari – ne komplicirat! In na tak način se da res mirno in brez zapletov potovati.

Dvojčka na poti na morje

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ah, seveda imava! To je en najlepših delov potovanj. Spoznavanje novih ljudi in kultur, v katere si prišel. Najbolj so nama prirasli k srcu na Zanzibarju, tam je bil tak super “vibe”. Mogoče tudi zato, ker sem se jaz nekako domače počutila, saj sem del življenja preživela v Keniji. Ampak so tudi Urošu kar zlezli pod kožo in imava z enim lokalcem še danes stike.

Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Enotnega odgovora ne moreva dati. Meni je seveda najbolj ljuba in domača Afrika, saj me vsakič, ko se vrnem na to celino, preplavijo prijetni občutki domačnosti. Uroš pa je velikokrat potoval v Azijo, natančneje Nepal – v Kathmandu, Annapurno … in so mu ti konci precej domači. Tam so top pogoji za njega – možnost hajkanja na zmernih temperaturah, neverjetna narava, z izjemo določenih turističnih točk je zelo malo turistov in tudi pravi, da so domačini izjemno simpatični ter pripravljeni pomagat. Tako, da je to zagotovo tudi ena naših destinacij, ki jih moramo še skupaj obiskati.

Malta

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije? 

Hahaha, ne. Mislim, da bi bilo bolj smotrno postaviti vprašanje “s koliko fotoaparati in kamerami se odpravita na potovanje?”.

Kaj počneta, ko ste doma?  

Uroš veliko dela, saj mora malo nadoknaditi za čas, ko ga ni bilo. Jaz sem sedaj na porodniški, a ker imava svojo agencijo, moram tudi sem in tja kdaj kaj postoriti. Sicer pa sva pred prihodom dvojčkov res veliko hodila v hribe, supala, z najinim strešnim šotorom sva veliko “kruzala” in raziskovala skrite kotičke Slovenije. Sedaj pa se še zmeraj trudiva kar se da ohranit te navade – tamalčka napokava v nosilki in gremo pohajkovati, tudi šotorili smo že, tako da še zmeraj res aktivno preživljava, oziroma preživljamo naš čas.

Norveška, Lofoten

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z Instagram profilom tudi služita oziroma kompenzirata s kakšnimi turističnimi ponudniki?

Svoje poti si financirava sama. Sem in tja se zgodi, da naju kontaktirajo hoteli, ki so videli najine videe in fotografije ter bi si želeli imeti kakšno podobno video- in fotozgodbo. Ob taki priložnosti se seveda dogovorimo za kompenzacijo. Sicer pa je Instagram pri nama “spominski zid”, kamor lepiva slike in filmčke iz potovanj. Najin primarni posel je najina agencija ter video in foto produkcija.

Kakšen tip popotnikov sta? 

Seveda se kdaj pustiva razvajati, glamping z vročim čebrom je res zakon! Drugače pa sva bolj avanturista. Nikoli nimava “v nulo” splaniranih poti. Čeprav se potem na potovanju kdaj tepeva po glavi in si rečeva, da naslednjič se pa res bolj organizirava. No, tega “naslednjič” še ni bilo. Rada se malo prepustiva toku in predvsem zmeraj skušava dobit kakšen nasvet od lokalcev, kaj se res splača obiskati in videti. Obožujeva pa tudi roadtrip potovanja, bodisi z najinim strešnim šotorom bodisi z avtodomom.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom? 

Spoštuj kulturo, v katero si prišel in bodi prijazen do lokalcev. To naju je vedno pripeljalo do najlepših in najbolj nepričakovanih izkušenj in doživetij.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Zmagovalna jed, ki sva jo takrat tudi prvič jedla, je bila zagotovo na Kitajskem – zgrešila sva postajo podzemne in pristala v enem najbolj zapuščenih predelov mesta, kjer sva ob cesti naletela na stojnico hrane. Bila nama je zanimiva in sva poskusila neke njihove tipične “cmočke”, polnjene z zeljem in mletim mesom. Sliši se nič kaj takega, ampak česa tako okusnega res še nisva jedla!

Druga jed je bil super pripravljen jastog na žaru na Zanzibarju, prav tako v sklopu nekega rahlo zanemarjenega “food marketa”.

Tretja pa ramen. Najboljši ramen, kar sva jih kadarkoli jedla, je bil v Hong Kongu in še danes upava, da spet kdaj naletiva na kakšnega tako dobrega.

Nroveška, Lofoten

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj? 

Kitajska je izjemno zanimiva in lepa država, ampak tam, kjer sva bila midva – Guangzhou in predvsem turistično nerazvita okolica – so ljudje zelo zadržani. V bistvu niti ne samo zadržani, ampak ti pokažejo, da ne sodiš tja. Ko sva se sprehajala po predelu mesta, kjer sva bila najbrž edina turista, se je zgodilo, da nama je nek fant začel slediti. Ne veva točno, kaj je bil njegov namen, ampak dal nama je tako zoprn in neprijeten občutek, da sva se z izjemno hitrostjo pobrala na podzemno in odšla v malo bolj “prijazne” predele mesta. To je v bistvu tudi edina negativna izkušnja, ki sva jo imela na potovanjih. No, če izvzamemo prtljago. Nama VES ČAS izgubljajo prtljago. Mogoče morava razmislit o tem, da zamenjava kovčke (smeh).

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da so potovanja “zakomplicirana” in da je potrebno ogromno organizacije ter načrtovanja. Tudi za dopustovanje na Hrvaškem moraš spakirati kovčke, najti apartma, ga rezervirati in se po možnosti dolge ure voziti do njega. Kajtarsko potovanje v Egipt denimo je najbrž veliko bolj enostavno, bolj dostopno in ne potrebuje nikakršnega večjega planiranja. Poleg tega pa vidiš nekaj novega, drugačnega in prideš domov bogatejši za novo super izkušnjo.

Zanzibar

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

To, da se ne sme hiteti. Da si je vedno treba vzeti čas zase, ne le na potovanjih. Potovanja pa so naju naučila tudi tega, da je treba ohraniti mirno kri v najbolj kritičnih situacijah. Na potovanjih se rado kaj zakomplicira in ne gre vse po planu. Takrat je treba samo zadihati, počasi razmisliti, kako naprej in potem se vse gladko reši. To filozofijo in miselnost se trudiva inkorporirati tudi v vsakdanje življenje in nama zaenkrat tudi kar uspeva.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Ne moreva reči, da je kaj specifičnega, kar na potovanjih pogrešava. Vsaka država ima svoje stvari, ki jo delajo posebno in zaradi česar ne pogrešava nič določenega iz Slovenije. Priznava pa, da se rada vrneva domov. Res je, da potem tudi zelo rada kmalu spet greva, ampak imava rada Slovenijo, njeno majhnost in dostopnost do vseh kotičkov.

Bohinj

HITRIH 6

Najljubša država: Norveška

Najljubše mesto: Pariz

Najljubša plaža: Michamwi Kae, Zanzibar

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: avtodom

Najljubši jezik: španščina

FOTO: osebni arhiv

Tino, Uroša in dvojčka najdete tudi na Instagram profilu @We_Travel_Explore_Live.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Maja Novak: “Delo na zasebni jahti je najlepša in najtežja izkušnja v mojem življenju”

Saša Miholič: Dekle, ki si je za prvo solo potovanje izbralo Južno Afriko

Saša Miholič je gospodična iz Kočevja, ki so jo potovanja očarala, nam pa je zaupala nekaj utrinkov s svoje prve solo poti. Solo potovanja so nekaj posebnega in tudi sama jih toplo priporočamo vsakomur, vsak enkrat, kamorkoli že. In čeprav bi za prvo samostojno pot marsikdo predlagal kakšno bližnjo evropsko destinacijo, si je moja tokratna sogovornica izbrala nasprotje temu. Južno Afriko.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Saša Miholič, prihajam iz Kočevja, znanega po gozdovih in rjavih medvedih. Uživam v pasji družbi, ob iskanju lepih kotičkov in razgledov, prebiranju popotniških in biografskih knjig, v letenju in različnih športnih aktivnostih. Zapomnili si me boste kot spontano, svojeglavo, vedno v iskanju novih dogodivščin.

Kako izbirate naslednjo popotniško destinacijo?

Navadno se odločam glede na trenutne želje, ki jih potem prilagajam finančnim zmožnostim. Nimam vnaprej določenih destinacij, odločam se sproti. Si pa res že zelo dolgo želim obiskati Peru in del Azije.

Saša Miholič na Santoriniju

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu? 

Težko izberem samo enega, vsako je na svoj način posebno, pa vendar mi je v srcu najbolj ostalo prav zadnje potovanje, in sicer potovanje v Maroko. Sam utrip mesta, topli in prijazni ljudje, narava in izkušnja – spanje v puščavi pod zvezdami so na meni res pustili svoj pečat in nepozabne spomine.

Na prvo solo potovanje ste se podali v Južno Afriko. Zakaj prav tja? 

Dobro vprašanje (smeh). Če bi izbirala, kam bi odšla na svoje prvo solo potovanje, verjetno ne bi izbrala ravno Južne Afrike. Odločitev za to potovanje se je zgodila nepričakovano oz. zelo spontano. Imela sem veliko željo po malo bolj oddaljenem potovanju, hkrati pa sem bila tudi zelo omejena z dopustom. Afrika me nikoli prej ni toliko pritegnila. In ko sem nanjo slučajno pomislila zaradi bivše sodelavke, ki je ravno bila tam, sem si rekla, zakaj pa ne, mogoče mi bo pa vseeno všeč. In res, Afrika je našla posebno mesto v mojem srcu, tako, da si jo želim ponovno obiskati in še bolj raziskati.

Kaj se vam je ob prihodu v Cape Town najbolj vtisnilo v spomin? 

Presenečena sem bila nad urejenostjo in čistočo v mestu, ter velikim kontrastom med zelo bogatim in zelo revnim delom prebivalstva. Sijoče vile z bazeni, pogledom na morje in na drugi strani razpadajoče, iz pleha sestavljane barake. Vseeno pa velik in najlepši vtis naredi narava, ki je v Južni Afriki res neverjetna. Pogled na goro Table Mountain ali razgled iz Lions Head na morje, daljne hribe in spodaj majhne hiške, je nekaj res lepega. Še vedno pa sem presenečena nad njihovimi vinogradi, za katere ne bi nikoli rekla, da jih sploh imajo. Prav tako je posebej zanimiv pogled na pingvine, ki domujejo na plaži.

Obiskali ste tudi zavetišče za geparde. Kako je videti takšen obisk? 

Do takšnih in drugačnih zavetišč z divjimi živalmi sem sicer zelo skeptična, zato pred obiskom dodobra preverim tudi njihovo ozadje oz. delovanje. Zavetišče, ki sem ga obiskala, se nahaja v provinci Paarl, kjer z oskrbo vinogradov in obiski pridobivajo sredstva, da lahko še naprej skrbijo za geparde.

Ti spadajo na seznam ogroženih vrst, ne le zaradi njihovih lepih kožuhov ampak tudi zaradi hitre udomačljivosti. Prihod v zavetišče je potrebno zaradi omejenih obiskov predhodno rezervirati, sam ogled pa najprej poteka z ogledom posestva oz. zavetišča, razlago njihovega dela in življenja gepardov nasploh. Nato je po hitri razkužitvi oblek in rok možen vstop v območje prosto gibljivih gepardov.

Velja splošno pravilo, in sicer, da se ne sme posegati v gepardov osebni prostor in se jih s tem tudi kakorkoli dotikati, razen, če se gepard sam odloči pristopiti do osebe. Potem imaš res veliko srečo – in jaz sem jo imela! Nepozaben je občutek, ko ti tako veličastna žival nameni trenutek in prede s svojo glavo ob tvoji. Ko doživiš nekaj takega, lažje razumeš, zakaj so gepardi res tako ogroženi, saj bi si ga marsikdo želel imeti doma, kot hišnega ljubljenčka.

Po državi ste se peljali tudi z vlakom. Kakšna izkušnja je bila to?

Vlak velja za eno izmed najbolj nevarnih prevoznih sredstev. Glede tega od lokalcev slišiš več različnih mnenj, pa vseeno je več tistih, ki te res prestrašijo. Zaradi cenovne dostopnosti je odločitev za pot iz Cape Towna do Muizenberga vseeno padla na pot z vlakom.

Pri potovanju z vlakom po Južni Afriki je pomembno, da izbereš vagon, čim bolj poln potnikov. Na poti iz Cape Towna do Muizenberga nas je bilo v vagonu zelo malo, s tem, da se je število potnikov z vsako postajo manjšalo. Napetost je tako z vsako postajo naraščala, čudni pogovori so se stopnjevali … Res neprijetna izkušnja. Vendar za nazaj sta bila situacija in vzdušje povsem drugačna, vagon pa je bil seveda nabito poln. Vseeno, če bi izbirala še enkrat, se za vlak nikoli ne bi več odločila. 

Ste imeli na kakšnem potovanju posebej neprijetno izkušnjo?

Neprijetnih izkušenj se spomnim kar nekaj, vendar nobena ni bila v tolikšni meri neprijetna, da bi jo posebej izpostavila. S previdnostjo, ki ni nikoli odveč in pa kančkom sreče, se je do sedaj vse lepo izteklo. Do take mere bi rekla, da so takšne situacije tudi dobrodošle, saj spodbujajo hitro razmišljanje, reagiranje in nabiranje novih izkušenj, ter pridobivanje samozavesti pri pristopu reševanja problemov.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno, pa naj bo to pogovor s taksistom, prodajalcem kruha ali s kom drugim. Najraje poslušam njihove zgodbe, kako živijo, kako delajo… Všeč mi je, kako radi delijo svoje zgodbe. In koliko stvari tudi njih zanima. To so prave zgodbe tistega kraja! Najbolj se spomnim mojega voznika iz Južne Afrike, s katerim sem še sedaj občasno v stiku, in pa pogovorov s taksistom in beduini iz Maroka.

Na skoraj vsakem potovanju spletem tudi prijateljstva z drugimi popotniki ali priseljenci v državo in nato preko socialnih omrežij ohranjamo stike.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Sploh ne, zato vedno preverim, če imam na telefonu ali fotoaparatu dovolj prostora za vse morebitne slike in polno baterijo. Fotografije, še bolj videoposnetki, zame predstavljajo nekaj, s čimer večkrat obujam spomine in podoživljam trenutke.

Kakšen tip popotnika ste?

Varčen in pa nemiren. Med samim potovanjem si skušam privoščiti vse v smislu, da poskusim vse, kar si želim, vendar pa v mislih vse preračunam in skušam kaj prišparati že za naslednje potovanje. Moja nemirnost pa mi ne dopušča celodnevnih poležavanj na plažah temveč mora obvezno biti vključeno raziskovanje mesta, bližnjih hribov, jezer, ogled muzejev, skratka mora biti vedno nekaj novega.

Menite, da bi moral vsak vsaj enkrat na solo potovanje?

Definitivno. Solo potovanje predstavlja nek korak izven cone udobja, ki vsekakor ni lahek, pa vendar ima lahko zelo pozitiven odziv. Možnost, da spoznaš nove ljudi, je veliko večja. Ob taki izkušnji postaneš samozavestnejši, res imaš priložnost, da spoznaš sebe, kaj ti je všeč in kaj ne. V bistvu sploh ne vidim razloga, zakaj ne, samo strah je potrebno premagati.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Kopalke, brisača, fotoaparat, zdravila, termofor (smeh). Skoraj vedno pa pozabim pižamo.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu? 

Afriška samoosa, polnjena z različnimi nadevi, španski krompir s tapasi na sto in en način in pa: ni je čez sladico – baklavo.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Raziskujte skrite kotičke, ne hitite, vzemite si čas in užijte trenutek. Tega glede hitenja se moram tudi sama malo bolj držati. Ne podlezite pritisku socialnih omrežij, izberite destinacijo na podlagi svojih osebnih želja in ne na podlagi tega, katera bo dobro izpadla na Instagramu ali kje drugje.

 Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Večkrat sem že slišala, da naj bi potovali zato, ker doma nimamo jasno zastavljenih ciljev, ker ne vemo, kaj bi počeli, ker bežimo pred tukajšnjo realnostjo ali ker se samo radi zabavamo. Ni res, sama potujem, ker me to izpolnjuje, ozavešča, uči in mi posledično omogoča rast.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja? 

Skromnosti, hvaležnosti … Tega, da sreča izhaja iz majhnih stvari. Prepogosto pozabimo, kako hvaležni smo lahko, da živimo, kjer živimo. Obremenjujemo se s stvarmi, ki v nekaterih državah zares niso pomembne. Šele ob videnju okolja, domov, zgodb drugih ljudi in različnih dogodkov, se lahko zavemo svoje majhnosti in majhnosti naših problemov.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Zaljubljena sem v pisane hiške v Manaroli in bele na Santoriniju

Najljubša plaža: dokler ne obiščem kakšne Azijske, naj bo Barceloneta

Najljubša kulinarika: španska

Najljubši način transporta: avto ali kolo

Najljubši jezik: španščina, pa tudi arabščina mi je vedno bolj zanimiva

Foto: Saša Miholič/osebni arhiv

Saši lahko prek Instagrama sledite na @sasamiholic.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.