Slovenka v Bruslju: Kljub vsej izbiri v prestolnici EU včasih pogrešaš zeleno Slovenijo

Tina Kobilšek je Slovenka, ki že peto leto za svoj dom lahko okliče Bruselj. V tujini sicer živi že zadnjih osem let. Od Portugalske, Argentine, do Nizozemske, je svojo kariero zdaj ustalila na Evropski Komisiji v Belgiji.

Kaj točno tam počne, kakšen vtis je na njej pustil Bruselj, kaj ji je prineslo življenje v tujini in kateri so njeni najljubši kotički mesta, je Tina Kobilšek z nami delila v tokratnem Vandraj insiderju.

Kdo je Tina Kobilšek in kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Obožujem potovanja, letala, lepe razglede in sončne zahode. Uživam v dobri hrani in dolgih kavah. Lahko bi rekli, da sem vedno v iskanju novih izzivov, lepih spominov in zanimivih ljudi. Pri dvanajstih letih sem bila prvič sama v Angliji na tečaju angleščine in vse od takrat me fascinirajo tuje dežele, jeziki in kulture. Obiskala sem že skoraj 50 držav, manjka mi samo še en kontinent. Zadnjih 8 let živim v tujini; najprej na Portugalskem, nato v Argentini, na Nizozemskem in sedaj že peto leto v Belgiji – v Bruslju. 

Tina Kobilšek je Slovenka, ki že peto leto za svoj dom okliče Bruselj.

Kaj vas je odneslo v Bruselj? Zakaj ravno tja?

Po končanem magistrskem študiju sem se odločala med prakso v den Haagu, Hamburgu in Bruslju. Delo na Evropski komisiji, ki je kot večina ostalih evropskih institucij locirana v Bruslju, se mi je zdelo zanimivo, prav tako pa sem upala, da mi bo to pripravništvo lahko odprlo kakšna vrata v sklopu dela na evropskih institucijah. 

S čim se tam ukvarjate? 

Od pripravništva dalje delam na Evropski komisiji, na Direktoratu, ki se ukvarja s prometom in mobilnostjo. Trenutno se ukvarjam z letalstvom, natančneje pravicami potnikov v letalskem prometu. Delam na oblikovanju nove EU zakonodaje ter implementaciji že sprejete. Veliko delam z državami članicami in tudi ostalimi deležniki, kot so letalski prevozniki, potrošniška združenja, itd.

Tina Kobilšek v tujini živi že osem let, trenutno v Bruslju dela na Evropski komisiji.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Širino sveta in s tem odprtost do razlik in podobnosti med ljudmi, poznavanje jezikov in navad drugih narodov. Prav tako pa se mi zdi, da v tujini veliko bolje spoznaš sebe. Na primer, kako odreagiraš v določenih trenutkih, ki so ti sicer tuji in z ljudmi, ki jih ne poznaš …

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini?

Da je vedno lepo in lahko. Včasih pridejo dnevi in tedni, ko pogrešaš zeleno, majhno in prijazno Slovenijo, kjer praktično na vsakem vogalu poznaš nekoga in kjer ti jezik ne dela težav. Kljub vsej izbiri, ki jo ponuja prestolnica EU, včasih pogrešaš zeleno Slovenijo. Tudi administracija v tujem mestu je velikokrat komplicirana.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Vedno pogrešam svojo družino in prijatelje. Zagotovo pa si želim “uvoziti” čudovito naravo, visoke gore in slovensko hrano. Ni jih čez domače štruklje (smeh)!

Bo Slovenija kmalu ali sploh spet vaš dom?

Mogoče pa res.

[O mestu:]

Kako bi opisali Bruselj?

Bruselj je stičišče različnih kultur, od afriških, arabskih, azijskih in seveda vse-evropskih. Znotraj mesta so različni predeli, kjer recimo prevladujejo afriške restavracije, trgovine z afriškimi oblačili, lasnimi izdelki ipd. Nekaj ulic naprej pa najdeš en kup turških in arabskih lokalov. Ko greš v trgovino, slišiš ogromno različnih jezikov in živiš obkrožen s sosedi iz resnično vseh koncev sveta, različnih religij in z različnimi zgodbami, zakaj jih je pritegnil prav Bruselj. Bruselj je mesto, kjer zagotovo vsak najde razstavo in kavarno za svoj okus. Ima ogroooomno zanimivih restavracij in prostorov za druženje.

Pa tamkajšnje ljudi?

Homogenosti praktično ni in ravno te razlike so zame navdihujoče.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

Dolga obdobja sivine.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Bruslju kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Pomembno je vedeti, da Bruselj ni samo strogi center. Ostali deli mesta so za moj okus lepši in ponujajo še več. Hkrati pa je tam tudi manj turistov.

Kateri so vaši trije razlogi za obisk?

Pomfrit, pivo in evropski duh.

Mesto je najlepše …

… ko sije sonce, saj so barve mesta čisto drugačne.

Katere so stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Mešanica ljudi ter priložnosti, kar se tiče službe, mreženja ipd.

Česa ste se v njihovi kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?

Težko sem se navadila, da se je za kavo ali kosilo s prijatelji in poslovnimi partnerji treba dogovoriti vsaj mesec vnaprej. V Slovenijo pa bi prenesla bruseljsko, oziroma belgijsko odprtost. Ter čokolado in vaflje (smeh).

Vas z Brusljem povezuje tudi kakšna negativna izkušnja? 

Teroristični napadi leta 2016.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Bois de la Cambre, Abbaye de la Cambre

Najboljšo kavo potrežejo v: OR Place Jourdan

Najboljše kosilo najdete pri: v delu Evropskih institucij Kokuban, Takumi (azijska/japonska hrana), Tamy (mediteranska/libanonska), v centru pa Fin de Siecle, Nüetnigenough (belgijska)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: moules frites

Najboljši šoping je: na Avenue Louise

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Musée d’Ixelles, Bozar

Park, kjer najraje poležavate: Bois de la Cambre

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: ostali deli mesta, izven centra; Ixelles, Chatelain, Saint Gilles na primer

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Manneken Pis (polulanček)

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Hotel Jam, Mont des Arts, Place Poelaert

Najboljša zabava: za vse okuse se nekaj najde; l’archiduc, Flagey, Fuse, Spirito, Les Jeux d’Hiver

Najljubši festival/dogodek: Balkan trafik 🙂

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Grand-place, Atomium, Place Poelaert, Parc du Cinquantenaire, Galeries Royales Saint-Hubert …

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Kolo. Sicer je pa javni prevoz zelo dostopen, cena je ista za tram, metro in bus.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Iz Ljubljanskega letališča na Charleroi (nizkocenovno letališče, 60 kilometrov stran iz Bruslja) z Wizzairom, oz. novost v zadnjih tednih z Brussels Airlines do Bruseljsekga letališča. 

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Bruselj ti ponuja ogromno izbire kar se tiče kulturnih, zabavnih dogodkov, mednarodne kuhinje … Pravijo, da ima Bruselj več kot 130 različnih nacionalnih restavracij.

Mesto pa je seveda v primerjavi s slovenskimi veliko večje, kar pomeni, da potrebuješ več časa, da prideš iz enega na drugi konec. Javni prevoz je sicer dobro urejen in praktično ne potrebuješ avta. Sama uporabljam car-sharing in je super!

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Delo na evropskih institucijah je po eni strani precej fleksibilno in ponuja določene bonuse, ki jih v Sloveniji težko najdeš. Po drugi strani pa je velikokrat zahtevno, stresno, delovni dnevi so dolgi. Vsekakor pa je v užitek delati za javno skupno dobro tako Evropejcev kot Evrope.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 2

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 1

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 5

TOP 6

Najljubša država: od zadnjih potovanj se mi je najbolj vtisnila v spomin Japonska, sicer pa nimam najljubše

Najljubše mesto: v vsakem se najde kaj zanimivega

Najljubša plaža: Playa Bávaro, Dominikanska Republika

Najljubša kulinarika: mediteranska in japonska

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: portugalščina

Foto: Tina Kobilšek/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Rusinja v Sloveniji: Jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti

Rusinja v Sloveniji: Jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti

Anastasia Skibina, ki raje sliši na ime Asia, prihaja iz Rusije, a njen dom je že dve leti Slovenija. S čim jo je dežela na sončni strani Alp tako očarala, katere slovenske navade so ji nenavadne, kakšne izzive ji povzroča učenje slovenskega jezika in kakšen narod so po njenih izkušnjah Slovenci. Preverite, kaj je v tokratnem Vandraj intervjuju povedala Asia, Rusinja, ki živi v Sloveniji.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Če kje po ulicah Ljubljane zagledate dekle, ki na kolesu prepeva v polomljeni slovenščini – to sem jaz, Asia. Sem Rusinja, v Ljubljano pa me je prinesel študij na magisteriju Ekonomske fakultete, smer Turizem.

Zakaj ravno Ljubljana? 

Rada imam mesta in večino svojega življenja sem preživela v mestih z več kot milijonom prebivalcev. Zato je bila Ljubljana še najbližje večjemu mestu v primerjavi z vsemi drugimi kraji v Sloveniji. In za življenje je zelo udobna.

Kako dolgo ste že v Sloveniji?

Moj prvi izlet v Slovenijo se je zgodil v obdobju, ko sem iskala življenjske spremembe v drugačnem okolju. Takrat sem na zemljevidu opazila majhno Slovenijo in začela raziskovati o njej. Nato sem jo šla raziskat tudi v živo. Dežela me je takoj očarala in jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti. Tu sem že dve leti in še vedno je to popoln kraj za življenje.

Koliko ste o Sloveniji vedeli pred prihodom? Kaj ste pričakovali, da boste doživeli, ko enkrat pridete sem? 

Iz ur geografije v šoli sem se spomnila, da je Ljubljana glavno mesto Slovenije. Kar je bolj ali manj to. O Sloveniji sem se začela učiti kakšno leto preden sem šla na fakulteto. Vmes sem Ljubljano dvakrat obiskala, tako da sem bila pred selitvijo dobro pripravljena na to, kar me čaka tu.

Sem pa pričakovala, da bodo ljudje malo bolj odprti in da bodo cene najemnin nižje, kot so.

Katere so vam najljubše stvari v Sloveniji?  

Slovenija je preprosto čudovita in urejena, ekološka in varna. In nisem prva, ki ima tak vtis. Ko sem bila otrok, sem takšna zelena polja in hribe s cerkvicami na vrhu ter majhne vasice v okolici lahko videla le v knjigah in pravljicah. Ko se tukaj peljem mimo takšnih prizorov, kar ne morem verjeti, da je to kraj, ki mu zdaj rečem dom. 

In čeprav ste Slovenci do tujcev in celo med seboj nekoliko odmaknjeni, je Slovenija izkušnja za dušo. Prav tako ima dežela odlično geografsko pozicijo med “svetovi”, kar nudi veliko možnosti za obiskovanje drugih dežel z različno kulturo in naravo. Nenazadnje mi je pri Ljubljani ljubo tudi to, da se v njej počutim domače in srečno.

In katere vam niso najbolj pri srcu?

Moje edine težave s Slovenijo izvirajo iz tega, da sem tujka in se težje vpeljem v določene stvari. Enkrat na leto na primer trpim ob slabo organiziranem sistemu in dolgih čakalnih vrstah na Upravni enoti. Prav tako se še kar nisem navadila na tukajšnji zdravstveni sistem, kjer moraš na obisk zdravnika čakati več tednov ali celo mesecev, medtem ko ti v Rusiji naredijo celosten zdravniški pregled v enem tednu ali po nekaj urah čakanja. Želim si, da bi lahko imela tudi primerno zdravstveno zavarovanje in osebnega splošnega zdravnika, pa sem obupala nad sistemom. Včasih mi gredo na živce tudi taksisti, ki jih je na praznike in ob dežju nemogoče priklicati. In to je med minusi tudi vse.

Pa Slovenci? Kako bi nas opisali – poleg prej omenjene zadržanosti? 

Slovenci, ki sem jih uspela spoznati, so zelo prijazni in so mi vedno iskreno pripravljeni pomagati, če le prosim za pomoč. Če ne iščem pomoči, se navadno brigajo zase in spoštujejo osebni prostor. Celo otroci tu vedo, da se njihova svoboda konča tam, kjer se začne svoboda nekoga drugega. Čeprav imajo otroci tu veliko svobode nasploh. Kar je super. Slovenci imate lepe vrednote in ste lahko resnično prijetni. Kot Rusinji mi je všeč tudi odsotnost neprimernih patriarhalnih idej in delitve vlog med moškimi in ženskami. Všeč mi je vaš relativno sproščen način življenja in dela.

Ste spoznali kakšne slovenske običaje in tradicije, ki se vam zdijo nenavadne? 

Simpatično in super mi je, kako skrbno ljudje obravnavajo krajevna praznovanja, začenši s kurentovanjem in celo z majhnimi dogodki v odročnih mestih. Enkrat smo bili v Gradu Žovnek in od majhnega srednjeveškega dogodka, ki smo ga slučajno odkrili na Facebooku, nismo pričakovali veliko. Vendar je bilo veliko družin in starejših ljudi v tematskih kostumih, ki so se prišli zabavat in podpret lokalno tradicijo. Čeprav dogodek morda ni bil popolno organiziran, sta ga vključenost in navdušenje ljudi naredila posebnega.

Kako zelo drugačna je slovenska kultura od ruske? 

Mi smo bolj kot Azijci in vi ste bolj kot Avstrijci. Mi pijemo čaj, vi raje kavo. Mi imamo radi mačke, vi pse. Veliko nas ima raje morje (ker nam konstantno primanjkuje toplote in sonca), medtem ko imate vi zelo radi tudi gore.

Mi svoja mnenja in čustva iskreno kažemo, a hkrati ne moremo skriti niti negative. Ne znamo se tako vljudno smehljati, kot vi. Slovenci svoje misli raje zadržite zase in ne marate začenjati konfliktov. Prav zato je pogosto težko prebrati, kaj si zares mislite.

Mi smo bolj direktni, površni in živimo hitro, smo patriarhalni in prefinjeni. Vi imate raje nek red, sledite pravilom, a ste bolj sproščeni in odprte glave. Kaj imamo skupnega? Oboji smo sumničavi do neznancev in se znamo zabavati.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Rusih?

To, da imamo vsi radi Putina in alkohol, da imamo doma medvede in da je povsod mrzlo (smeh).

Če sva že pri alkoholu – obstaja “pravilen” način, kako piti vodko? 

Moja stopnja izkušenosti pitja vodke je tudi bolj začetniška. Pravijo, da je v izogib neželenim stranskim učinkom ob pitju vodke najbolj pomembno kombiniranje s hrano.

Kaj moramo vedeti, preden obiščemo Rusijo?

Vsaj osnove cirilice ne bi škodile. Nismo najbolj vešči v angleščini in veliko napisov je samo v ruščini. Všeč nam je, če so tujci radovedni in radi jim pomagamo, zato nas brez oklevanja vprašajte za nasvet ali smer. Ne pozabite pa upoštevati splošnih varnostnih pravil.

Kakšna je ruska kulinarika?

Imamo veliko juh in čorb, kot je boršč – juha iz pese, šči – juha iz zelja, piščančje in goveje juhe, pite – pirogi, palačinke – bliny, cmočke – pelmeni, kaše in kompote …

Kakšna pa se vam zdi naša kulinarika? 

Ko sem prišla v Slovenijo, me je prijetno presenetila velikost vaših porcij. Ko sem poskusila slovensko alpsko kulinariko, zaradi količine različnih jedi večinoma nisem niti mogla pojesti vsega na krožniku.

Na začetku sem tako večinoma jedla bolj italijansko hrano. Takrat namreč še nisem razumela okusa slavne kranjske klobase, ni mi bilo jasno, zakaj tako kot Nemci jeste zelje in zakaj hudiča tako radi vlagate rdečo peso. Smešno mi je bilo tudi, da delate juhe iz buč in da v solato namesto olja dajete kis. Zdaj, ko imam testenin vrh glave, poskušam in kuham vse od naštetega. No, ja, morda mi le bučna juha še vedno ni najbolj blizu (smeh).

Kako pa je z jezikom? Kako komunicirate z ljudmi tu? Se vam slovenščina zdi težka?

Že v Rusiji, kakšne pol leta, preden sem prišla v Slovenijo, sem se začela učiti vašega jezika. Ko sem prišla sem, sem lahko prebrala in razumela marsikaj. Moje slušno razumevanje jezika pa je druga zgodba. Včasih sem iz pogovora komaj razbrala temo, o kateri je tekla beseda.

Intonacija je popolnoma drugačna od drugih slovanskih jezikov, bolj avstrijska. V zadnjih dveh letih v Sloveniji sem se jezika učila bolj malo, saj je moje okolje na univerzi v celoti v angleščini. To poletje sem se zato odločila, da se posvetim slovenščini in zdaj lahko rečem, da razumem skoraj vse, medtem ko govorim še vedno nekoliko polomljeno.

S Slovenci tako govorim slovensko, je pa veliko ljudi, ki jih poznam še iz časov, ko je bila moja slovenščina slaba in smo zato od začetka govorili angleško. S temi nam je zdaj težko preklopiti na slovenščino.

Žal moje znanje ruščine pri učenju slovenščine pomaga zgolj pri branju, medtem ko sta struktura in izgovorjava čisto drugi. Potem je tu še sleng, da o tem, kako sta dve besedi videti enako, a pomenita nekaj čisto drugega, sploh ne začnem. Po angleščini mi je bilo učenje italijanščine, francoščine in norveščine z rusko podlago veliko lažje od učenja slovenščine.

Trenutno so moji najhujši sovražniki besedni poudarki in naglaševanja (v ruščini so ravno nasprotni) in vrstni red besed, ki ga v ruščini sploh nimamo.

Kako pogosto se vračate v Rusijo?

Dvakrat na leto. Žal so povezave Rusije z Ljubljano precej drage.

Se boste v Sloveniji ustalili ali se v prihodnosti vidite nazaj v Rusiji?

Želim si ostati tu, vendar je težko natančno vedeti, kaj se bo zgodilo v življenju priseljenca. Preteči mora veliko let in truda, da državi dokažeš, da si vreden življenja v njej. 

TOP 7

Najljubši kraj v Sloveniji: Ljubljana

Najbolj podcenjen kotiček v Ljubljani, ki je vreden obiska: Vse je že precej obljudeno in znano

Najbolj precenjena turistična točka Ljubljane: Zmajski most

Najljubša država, ki ste jo obiskali: Razen Slovenije – Norveška

Najljubši jezik: Bretonščina

Najljubša slovenska beseda: Krompirček

Najljubša ruska beseda: Картошка [kartoška]

PREBERITE ŠE: Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

Sašo Štih: Ustvarjalec filma Pr’ Hostar o življenju v Beogradu

Beograd mnogi povezujejo z zabavami na splavih, turbofolkom in ugodnimi frizerskimi storitvami. Sašo Štih pa je v Beograd odšel zaradi študija fotografije in tam živel štiri leta. Direktorja fotografije, ki je imel prste vmes pri večini odmevnih slovenskih glasbenih videospotov, pa tudi pri nadvse priljubljenem slovenskem komičnem celovečercu Pr’Hostar, smo povprašali, kakšno je beograjsko življenje filmskega ustvarjalca.

Preberi več

”Tako veličastno je, polno skrivnosti!” – Rusija z Valentino Žabkar

Valentino Žabkar je želja po odkrivanju novih kultur in ljubezen do jezika odpeljala marsikam, letošnja destinacija pa je bila čudovita in čarobna Rusija. Je študentka ruščine in nemščine na Filozofski fakulteti, njena želja v življenju pa je, da bi bila srečna. Veliko bere in se ukvarja z glasbo, zraven tega pa potuje, kadar le ima čas.

Preberi več

Valerie z Dunaja: »V Sloveniji imate čisto vse, kar si človek lahko želi!«

Veliko klepetamo s Slovenci, ki so se odselili čez mejo, a tudi tujci zelo radi prihajajo v Slovenijo. Tokrat smo klepetali z Valerie z Dunaja, ki se je pred leti popolnoma navdušila nad Ljubljano in tu našla celo ljubezen, tako da trenutno živi razpeta med našo in sosednjo prestolnico. Kaj jo je pri nas tako očaralo, preberite v spodnjem intervjuju.

Preberi več

Misli stevardes, ki sta leteli z Adria Airways: Zlomili so nam krila

Letalska družba Adria Airways je v rokah nemškega lastnika propadla 58 let po ustanovitvi. Brez dela bo ostalo več kot 500 zaposlenih. O tem, kateri je bil njun zadnji let in v kakšnem spominu jima ostaja Adria, smo povprašali njeni dve zdaj že nekdanji stevardesi.

Propad Adria Airways je velika izguba, tako za Slovenijo, kot zaposlene pri letalski družbi. O tem, kakšne misli jima rojijo po glavi ob izgubi službe in “kril”, kot pravijo Adriini nekdanji zaposleni, smo govorili z dvema Adriinima stevardesama. Od Adrie smo se poslovili s Katjo Rotar, ki je bila pri naši letalski družbi zadnjih 10 let in s Tamaro Ratej, ki je pred Adrio delala za Emirate.

Katja: “Zlomili so nam krila”

Novica, da se Adria ne bo več vrnila v nebo, je pretresla Slovenijo, njene zaposlene še toliko bolj. Katja, kako ste se nanjo odzvali?

Ta novica je bila zame eden najstresnejših dogodkov v mojem življenju. Kljub slabim obetom smo s kolegi do zadnjega trenutka upali na ugoden razplet dogodkov, na rešitev naše Adrie. Na žalost se je razpletlo drugače. Novici je najprej sledil šok, kasneje pa sem občutila globoko žalost, razočaranje, bolečino in nemoč. Zlomili so nam krila, vzeli so nam veselje. Težko je z besedami opisati vse občutke, ki so me ob izgubi Adrie prevevali. Zdi se, kot da bi izgubila del sebe.

Katja je pri Adrii kot stevardesa delala zadnjih 10 let, od svojega 19. leta starosti.

Kako dolgo ste leteli z Adrio? 

Z Adrio sem letela skoraj 10 let.

Kam ste najpogosteje leteli? 

Pravzaprav smo vsi večinoma leteli na vse destinacije, ki jih je Adria Airways pokrivala. Načrt letenja je bil naključen, zato težko izpostavim mojo najpogostejšo destinacijo letenja. Gre predvsem za destinacije po Evropi, občasno smo izvajali tudi charter polete v Egipt, Izrael in v Maroko.

Kateri je bil vaš zadnji let na Adrii? Ste vedeli, da je zadnji?

Moj zadnji let je bil večerni polet iz Pariza proti Ljubljani, 23. septembra 2019. Šlo je za enega zadnjih letov Adrie nasploh, saj je kmalu po našem pristanku prizemljila vsa letala. Nisem vedela, da gre prav za moj zadnji let, vendar sem imela nek čuden občutek. Čutila sem, da se ne obeta nič dobrega.

Poklic stevardese ni le služba, je življenjski slog.  Kako vam bo Adria ostala v spominu? Česa vas je skozi leta naučila in kaj vam je dala?

Adria je zelo pomembno zaznamovala moje življenje in nanjo me veže nešteto spominov. Že kot majhna deklica sem občudovala stevardese na Adrijinih letalih in si želela nekoč iti po njihovih stopinjah. Potem mi je to uspelo in na to sem bila vedno zelo ponosna. Predvsem se bom spominjala vseh izjemnih ljudi, ki so sestavljali to našo adrijsko družino. Pa seveda ogromno destinacij, ki sem jih obiskala, naših zvestih potnikov – nekatere sem poznala že po imenu, vseh letal, ki so bila moj delovni prostor, čudovite turkizne uniforme, ki še kar čaka, da ponovno poleti in vsekakor tega edinstvenega občutka letenja, ki ga sedaj tako zelo pogrešam.

Adria bo zame vedno nekaj posebnega, nekaj magičnega, moja druga družina, moja krila. Leteti sem začela z devetnajstimi leti, kar pomeni, da sem z Adrio pravzaprav odrasla. Naučila me je timskega dela, srčnosti, profesionalnosti, dela z ljudmi, komunikacije, reagiranja v stresnih situacijah in odgovornosti. Dala mi je ogromno prijateljev, znancev, vpogled v svet in čudovite spomine.

Kam vas bo odneslo v prihodnje? Spet v nebo?

Najprej želim dokončati magistrski študij, potem pa bomo videli, kam me popelje prihodnost. Nisem prepričana, če bom še kdaj letela. Izguba Adrie namreč vsaj za enkrat še preveč boli.

Tamara: “Za večino ljudi, ki opravljajo ta poklic, to ni le služba”

Tamara, kako ste se na novico o slovesu Adrie odzvali vi?  

Ob tako pomembni novici sem bila predvsem šokirana in izjemno razočarana. Ko svojo službo opravljaš z največjim veseljem in ti je to veselje – praktično iz danes na jutri – vzeto, ostaneš samo še brez besed.

Tamara je pred Adrio kot stevardesa letela za Emirates Airline‎.

Kam ste najpogosteje leteli?

Najpogosteje sem letela v Munchen, Frankfurt in na Dunaj.

Kateri je bil vaš zadnji let na Adrii? Ste vedeli, da je zadnji?  

Moj zadnji let na Adrii je bil iz Skopja v Ljubljano in niti približno nisem vedela, da je zadnji.

Kako dolgo ste leteli z Adrio?  

Pri Adrii sem bila zaposlena leto in pol.

Kako vam bo Adria ostala v spominu? Česa vas je naučila in kaj vam je dala?

Za večino ljudi, ki opravljajo ta poklic, to ni le služba. Letenje je naša strast, način življenja. Adria mi bo ostala v najlepšem spominu, saj sem se počutila kot del družine, čeprav tam nisem bila zaposlena dolgo. V službi sem bila obkrožena z ljudmi, ki so me ogromno naučili o aviaciji in delu z drugimi ljudmi, Adria pa je tako zame eden lepših delov mojega življenja.

Pred Adrio ste leteli z Emirati. Kam vas bo odneslo v prihodnje?

Vsekakor bi si želela ostati v letalski industriji. Vendar je to delo v Sloveniji s propadom Adrie zaenkrat nemogoče opravljati, tako, da bomo prisiljeni nove službe (ponovno) iskati v tujini.

Ob slovesu Adria Airways povezave krepijo tuji letalski prevozniki

Kranjsko okrožno sodišče je ta teden začelo stečajni postopek letalske družbe Adria Airways. Adrio je država leta 2016 prodala nemškemu finančnemu skladu 4K in se je že dalj časa soočala s finančnimi težavami. Te so se po prevzemu še poglobile, vodstvo družbe pa je stečajni postopek zaradi insolvenčnosti predlagalo zadnji dan septembra.

Adria Airways je sicer opravljala približno polovico vseh letov z Letališča Jožeta Pučnika. Ob ukinitvi teh pa povezave krepijo tuji letalski prevozniki. Letalska družba Lufthansa in njena hčerinska družba Swiss bosta z zimskim voznim redom ponudili povezave z ljubljanskega letališča do Frankfurta, Münchna in Züricha. V prodaji pa so tudi že karte za novo linijo Brussels Airlines v Bruselj.

Stečaj težave povzroča tudi Adrijinim strankam, ki že imajo karte za lete, ki ne bodo opravljeni. Potniki, ki so karte plačali z bančno kartico, imajo možnost uveljavljanja reklamacij pri banki, ki je kartico izdala, so po začetku stečaja letalskega prevoznika sporočili iz tržnega inšpektorata.

PREBERITE ŠE: “Delo na zasebni jahti je najlepša in najtežja izkušnja v mojem življenju”

Imate prijatelja, ki živi v tujini ali veliko potuje in fotografira ter bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu čez mejo in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

“Če ameriške sanje ne bi obstajale, tudi Los Angeles ne bi.”

Aljoša Nikolić je 20-letni študent filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ki ga je letos pot zanesla v Los Angeles. Poleg potovanja ga navdušujeta še fotografija in film. Njegova ljubezen do odkrivanja novih krajev ga je popeljala na različne konce sveta, med zadnjimi potovanji pa je bil skok čez lužo v Ameriko.

Med zadnjimi potovanji je bil Los Angeles. Od kod odločitev za to potovanje?

Amerika je bila eno izmed zadnjih potovanj v sklopu z Mehiko. Ta del je bil osredotočen na predvsem eno mesto – Los Angeles. Los Angeles je eno izmed tistih posebnih mest na svetu, ki je kulturno zelo raznoliko in bogato. Tam sem se takoj počutil kot doma. Druge dele Amerike sem že videl, leta 2016 sem se zaljubil v New York. Vendar do Kalifornije nekako nikoli ni prišlo. Nazadnje pa sem si rekel: ‘’Los Angeles, rad bi videl kaj se tam dogaja,’. Že v New Yorku je njihovo razumevanje kulture višje, kot pa v večini evropskih mest. Razmišljal sem, da če obstaja že eno mesto s takšno dušo, mora sigurno obstajati še eno. Na koncu me je Los Angeles tako prevzel, da razmišljam o selitvi.

Aljosa Nikolic - portret

Kje v Ameriki ste do sedaj že bili?

Veliko je bilo povezovalnih letov, med katerimi sem ostala mesta videl za uro ali dve.  Zares pa v kontekstu tega, da sem imel čas mesto zares doživeti in začutiti, sta bila New York in Los Angeles.

Los Angeles - Cinerama

V čem so razlike med našo in ameriško kulturo?

Predvsem v amerikanizaciji stvari – tam je vse večje, boljše, močnejše. Živijo v drugačnem kapitalizmu kot mi. Ameriško življenje v stilu – dajmo čim več, čim hitreje in čim bolje v najkrajšem možnem času – se opazi v življenjskem slogu ljudi. Ameriko sem doživel v utrinkih. Videl sem jo pred Trumpom in po njem. Opazil sem spremembe v mentaliteti ljudi.

Los Angeles - flat earth - demonstration

Kako se življenje ljudi v Los Angelesu razlikuje od tega, ki ga vidimo v filmih?

Zame razlika ni bila tako tako opazna. Nanjo sem bil pripravljen. Pogosto spremljam ameriško politično situacijo, na trenutke skoraj bolj kot domačo, zato razumem njihovo mentaliteto. Ni tako zelo drugačna. Drugačen je njihov življenjski tempo. Za to je sicer boljši primer New York, kjer se opazi ciljna osredotočenost. Živijo hitro, zanimajo se sami zase. Ljudje si ne vzamejo časa, da bi si pogledali v oči ali pa pozdravili. Tako je tudi, če človeka poznajo.

Los Angeles - rollercoaster- american flag

Kaj pa Los Angeles?

V Los Angelesu pa je druga zgodba. Kar daš, to dobiš. Tam je American dream bistvo samega obstoja tega mesta. Če ameriške sanje ne bi obstajale, tudi Los Angeles ne bi. Ko boš sedel v bar, te natakar ne bo pozdravil in vprašal kako si in kaj boš spil. Vprašal te bo, zakaj si v Los Angelesu, kaj so tvoje sanje. Ideja teh sanj in neka velikopoteznost so še vedno zelo živi. Iz naše perspektive se to mogoče zdi kot življenje v utopiji. Ljudje pa so ravno zaradi tega upanja veliko bolj človeški.

Los Angeles - food - Fat burger

Kakšen je bil vaš potovalni proračun?

Neko ohlapno pravilo je približno sto dolarjev na noč za prenočišče in osnovne potrebe. Letalska vozovnica pride, kolikor pač pride. So tudi že poceni leti. Za deset dni potrebuješ približno dva tisoč evrov. Seveda gre tudi veliko ceneje, če pa hočeš izkusiti stvari, kot so muzeji in ostalo, je pametno vzeti malo več. Los Angeles je v resnici tako posebno mesto, da ne rabiš skoraj ničesar. Že sam utrip mesta je dovolj. Tudi z desetimi evri na dan (za hrano) bi šlo. Bistvo tega mesta niso turistične atrakcije in razne institucije, ampak so ljudje. Ljudje, ki so samosvoji in posebni.

Los Angeles - Venice beach - basketball game

Katere stvari se izplača ogledati v Los Angelesu?

Zelo odvisno od interesov. Zame so bili to kinematografi. Na filmski umetnosti je Los Angeles v resnici zrasel. Mesto je kot več manjših mest v enem. Kjerkoli se človek ustavi, bo našel nekaj zanimivega. Celotno izkušnjo dopolnijo drobni trenutki, kot je na primer opazovanje košarkarske tekme med dvema lokalnima ekipama na Venice Beach. Bistveno se mi zdi, da se v utripu mesta izgubiš.

Los Angeles - Hollywood sign

Kako razumete ‘mesto angelov’?

Zdaj razumem, od kod prihaja ta ikonografija. Občutek dobiš, da je tam vse dovoljeno in vse lepo, pa čeprav ni. Na eni strani so sanje, na drugi kruta resničnost. Zraven pride tudi zavedanje, kako zelo nepomemben si v množici vseh teh ljudi – majhen delček celote. Zaveš se, da se svet ne vrti okoli tebe. Tega pri nas ne moreš doživeti.

Los Angeles - subway

Vam je kakšna zgodba še posebno ostala v spominu?

Da sem v trgovini  našel slovenski film Petelinji zajtrk. In s taksistom sva na poti z letališča do Santa Monice poskušala razrešiti vprašanje o predsedstvu. V spominu so mi ostale njegove besede. Rekel je, ne glede na to, kdo bo na vrhu, republikanec ali demokrat, moški ali ženska, črnec ali belec, Kalifornija bo vedno Kalifornija. Tam si vedno dobrodošel.

FOTO: Aljoša Nikolić

PREBERITE ŠE: Los Angeles, nov način kako do napisa Hollywood



 

 

 

Izkušnja Slovenke kot Au Pair: V tujini ni vedno lepše kot doma, je pa drugače in v tem je čar

Jerneja Cmager nam je v tokratnem intervjuju pobližje predstavila delo v tujini kot au pair. Pred kakšne izzive je bila postavljena kot varuška otrok v ZDA in Nemčiji, kaj je od tega odnesla in zakaj ter komu priporoča takšen začasen pobeg v realnost čez mejo, preverite v spodnjem Vandraj intervjuju.

au pair.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Prihajam iz osrčja Prlekije. Lahko bi se reklo, da sem nomad po duši in popotnica po izobrazbi, saj sem zaključila šolo za turizem. Na nek način sem vpeta v to tudi danes, ko sem zaposlena na področju hotelirstva. Menim pa, da te izobrazba sama ne opredeljuje oz. zadržuje znotraj nekega okvirja, saj so možnosti zaposlovanja lahko dosti širše, če si vsaj malo radoveden in iznajdljiv. Tako se kaj hitro lahko znajdeš v delovnem okolju, za katerega se nisi izšolal, a ti predstavlja izziv.

Pred službo v hotelirstvu ste nekaj mesecev preživeli tudi čez lužo, kjer ste delali kot au pair. Kakšne so bile vaše naloge?

Moje naloge pri družini v manjšem mestecu v New Jerseyu so zajemale vožnjo dveh otrok – fanta Jamesa, ki je imel takrat 8 let in 11-letne Elane – v dve različni šoli in domov ter vožnjo na zunajšolske dejavnosti. Pri Jamesu je bil to hokej, pri Elani pa jahanje. Delo je zahtevalo tudi pripravljanje obrokov čez dan, občasno tudi večerje, če staršev še ni bilo iz službe. Tam večina ljudi prihaja iz služb okoli 8. ure zvečer. Ker so bili njuni starši zaposleni v New Yorku, sem bila nemalokrat jaz tista, ki jima je pomagala z domačo nalogo in ju priganjala spat, ko je bila ura za to. Starejšo Elano sem vozila tudi na državna tekmovanja v preskakovanju ovir in ji poskušala biti v podporo v vsem tem hektičnem obdobju pred tekmovanji.

Kako ste prišli do dela kot au pair?

Do tega dela sem prišla kar sama, med brskanjem po spletu, saj me je zanimalo delo v tujini. Zbrala sem vse potrebne informacije začenši s tem, da brez delovne vize, ki ti jo uredi agencija na tem področju, ne moreš migrirati v ZDA. Posledično je bilo delo preko agencije neizogibno. In začela sem s postopkom. Pred intervjujem s komisijo v Celovcu (agencija je imela sicer sedež v Veliki Britaniji), sem morala predložiti nekaj referenc, da je sploh stekel postopek iskanja družine s strani agencije.

Z vsako predlagano družino nato opraviš nekaj razgovorov preko Skypa, da začutiš, s kom se bolje ujameš, preden svoje življenje spakiraš v nekaj kovčkov in odpotuješ tisoče kilometrov stran od doma. Sledil je postopek pridobivanja vseh potrebnih dokumentov, tako zdravstvenih kot drugih, da si sploh lahko zaprosil za vizo, kar je sledilo v nadaljevanju.

.

Dejstvo, da brez agencije v ZDA niti ne moreš migrirati, je na nek način dobra stvar, saj bi naj bil zaščiten s strani agencije, če stvari pri družini ne gredo tako, kot bi morale. Zatakne se takrat, če ti niti agencija ne priskoči na pomoč oz. ne priskrbi druge družine, kar je pred odhodom v pogodbi jasno podpisano z obeh strani. Au Pair v ta namen tudi plača provizijo agenciji, ki te stvari ureja, če do njih nemara pride. Dobre agencije poskrbijo za družine gostiteljice kot tudi za Au Pair. A je med agencijami nekoliko težje ločiti zrno od pleveli, ko ne poznaš nikogar, ki bi to delo že opravljal.

Moja agencija je sicer po nekaj letih pristala v večmilijonski tožbi, saj so se po zaslugi pritožb Au Pairk znašli na sodišču zaradi prenizkega plačila, ki s(m)o ga prejemale. To sem izvedela letos, ko sem prejela pošto iz ameriškega sodišča v Denverju. Gre za eno večjih tožb oz. poravnav v zgodovini ameriškega sodstva na področju dviga minimalne plače in izboljšanja delovnih pogojev Au Pairk. Vsekakor je bilo olajšanje slišati, da je to delovno področje kot kaže na poti do sprememb. Oziroma, da so se razmere začele urejati, saj kakšnih 5 let nazaj to področje ni bilo najbolj urejeno. Niso bile postavljene jasne ločnice, kot denimo, koliko časa za relativno majhno žepnino mora biti Au Pair na voljo družini gostiteljici – in to je žal marsikatera družina začela izkoriščati.

Koliko prostega časa ima pravzaprav au pair? Ste ob delu lahko tudi raziskovali lepote kraja, kjer ste živeli?

Praviloma Au Pair ne sme delati več kot 30 ur na teden. Sama nisem imela toliko prostega časa kot druga dekleta, ki sem jih tam spoznala, zato tudi nisem imela toliko priložnosti raziskovati okoliških zveznih držav. Sem pa to nadoknadila z leti skozi potovanja – in še vedno delam na tem (smeh). Občasno smo s puncami pobegnile na drugo stran reke Hudson, v New York, kjer smo uživale v Central Parku ali parku pod Brooklyn mostom – Brooklyn Bridge Park. Na Memorial Day smo recimo štiri punce odšle na nekajdnevni izlet v Atlantic City, ki je kot nekakšen Las Vegas na vzhodni obali ZDA, in to so zagotovo trenutki, ki so mi ostali v najlepšem spominu.

Prek kakšnih kanalov je najlažje iskati delo kot au pair?

Po moji izkušnji sodeč bi vsekakor rekla, da kogar zanima to delo, se bo potrudil poiskati vse potrebne informacije sam. Pomaga pa, če že poznaš koga, ki je šel skozi to. Čeprav sama nekega usmerjanja glede izbire agencije nisem imela. Je pa moja izkušnja morda pomagala znanki, ki se je nekaj časa za mano odločila iti po isti poti, a je po moji izkušnji izbrala drugo agencijo, s katero je imela boljše pogoje in so ji pomagali najti drugo družino, ko je do tega prišlo.

Katere so prednosti in slabosti dela kot au pair?

Prednosti so to, da spoznaš drug način življenja, razširiš svoja obzorja in izstopiš iz neke ozkoglednosti, ki se je Slovenci včasih preveč oklepamo. Postaneš samostojnejši, izpiliš tuji jezik, spoznaš ljudi z zanimivimi življenjskimi zgodbami, in še mnogo več.

Slabosti pa so recimo to, kar sem omenila že prej. Če družina Au Pair dojema kot nekoga, ki ga bodo lahko izkoristili, in ne kot nekoga, s katerim se bodo povezali na prijateljski ravni in ki jim bo pomagal z otroki, se začnejo dogajati anomalije, ki se ne bi smele.

Zatem ste dve leti delali tudi v Münchnu – kot varuška in tutorka angleščine. Kako ste se znašli v tej vlogi?

Naj najprej povem, da nisem nobena anglistka ali karkoli podobnega. Angleščino bi rekla, da sem bolj kot v šoli, usvojila skozi kasnejše branje tuje literature in skozi gledanje filmov. Tako sem leta 2015 ponovno začutila “tujinotožje” in sklenila oditi v München, kjer sem bila na počitnicah pri teti že kot majhna deklica. Tja sem sprva odpotovala zaradi razgovora za neko drugo službo, ki je po dveh dneh intervjujev po zadnjem krogu potem nisem dobila. In ker se mi je mesto zdelo nekako domače in zanimivo hkrati, sem se odločila poiskati delo varuške-tutorke (full-time nanny – tutor). To mi je v enem tednu doma tudi uspelo, tako da sem kmalu bila spet na poti nazaj na Bavarsko.

Poleg angleščine govorite tudi nemško? Kako ste se sporazumevali?

Z družino, pri kateri sem živela in delala, sem govorila samo angleško, saj so me iz tega razloga tudi zaposlili. Torej, da otroci čim bolj usvojijo tuji jezik že od malih nog. Pri prvi münchenski družini sem imela tri fante. Najmlajši je bil star komaj 3 leta in je z mano že govoril angleško. Pred mano so bile namreč vse njihove varuške iz ZDA, Velike Britanije in Južne Afrike. Začuda so se odločili zame, čeprav angleščina ni moj materni jezik.

Sicer govorim tako angleško kot nemško, a takrat nemško še nisem govorila najboljše. V prostem času sem se družila s priseljenci iz Škotske, Anglije in ZDA, ki so zahajali v irske restavracije in pube. In vsem tem je bilo skupno to, da jim je “šprehanje” povzročalo preglavice. Tako nemško razen na nemškem tečaju, ki sem ga obiskovala na eni izmed tamkajšnjih šol, nisem kaj dosti govorila. No, mogoče le po prvem kriglu piva na Starkbierfestu ali Oktoberfestu (smeh).

Kako je z iskanjem takšnih del?

To delo sem našla kar preko Facebooka, kjer je ena punca iz Škotske objavila, da njena družina išče novo varuško. S to punco sva se nato tudi spoprijateljili, saj mi je “predala štafeto”, da sem jo nasledila v tisti družini. Sem pa kasneje še 15 mesecev delala pri drugi družini na obrobju mesta, kjer sem pomagala pri učnih težavah in angleščini 9-letni punci, za katero so starši želeli, da nadaljuje šolanje v gimnaziji. Tam gredo v gimnazijo ali Realschule že pri 10 letih. Imeli pa so še starejšo hči, ki je že bila v gimnaziji in ni imela kakšnih posebnih učnih težav.

V čem sta se ti dve službi med seboj najbolj razlikovali?

Delo Au Pair in tutorke se razlikuje v tem, da kot Au Pair tudi kuhaš in vodiš gospodinjstvo. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. Kot tutorka pa sem bila tam za otroke v drugačnem smislu. Pomagala sem jim ne le v smislu učnih navad. Teh, ironično, sama med šolanjem nisem imela ravno na pretek. Pomagala sem tudi v smislu sprotnega opravljanja nalog, ki so jih dobivali v šoli, pa tudi druženja v angleškem jeziku. To je pomenilo na primer tudi, da sem organizirala rojstni dan od katerega od “mojih” otrok, in vključila družabne igre v angleškem jeziku. Tako so se otroci tudi več naučili kot samo v šoli. Pri drugi družini v Münchnu sem recimo punci večkrat vzela s sabo na podzemno v mesto, kjer smo šle v kino, v dvorano na trampoline ali v angleški park na kopanje v Eisbachu – rokav reke Isar – in ves ta čas smo klepetale v angleščini.

Kaj sta vam delo in življenje pri družinah prinesla in česa sta vas naučila?

Zagotovo ti da neko dodatno samopotrditev in občutek, da zmoreš tudi brez domačih. Meni je to obdobje pomenilo in prineslo več, kot bi mi neko delo doma. Dalo mi je izkušnje in spomine, ki jih ne bi pridobila in doživela, če bi delala blizu domačega kraja in se oklepala življenja, kot ga poznam. Življenje v tujini jasno ni vedno lepše kot doma. Je pa drugačno – in to je tisto kar da vsemu skupaj poseben čar. V tujini sem se morala zanesti samo nase in na nikogar drugega. Nauči te samostojnosti in iznajdljivosti.

Za razliko od nekaterih, ki gredo v tujino v paru ali koga že poznajo tam, jaz nisem poznala nikogar. In to je bilo tisto, kar sem takrat najbolj potrebovala. Če bi imela spet 24 let, bi se odločila isto. Sama izkušnja je imela sigurno več lepih spominov. Tudi občutek, ko te otroci sčasoma sprejmejo kot svojega družinskega člana, je vreden vseh tegob na tej poti. Mojo gostiteljsko družino pa so predstavljala tudi ostala Au Pair dekleta, s katerimi smo si bile v oporo in pomoč. In s katerimi smo ohranile stike še do danes. Nedaleč stran od West Orangea, kjer sem živela, sem imela dobro prijateljico iz Mehike. Spoznali sva se na šolanju na Long Islandu prvi teden po prihodu v ZDA in se slišiva še danes. Podobno je bilo v Münchnu. Vendar se tam nisem družila samo z varuškami, pač pa večinoma z mladimi, ki so prišli v München delat na drugih področjih.

Ste se med delom v tujini kdaj znašli v neprijetnem položaju?

Kakšne posebno neprijetne izkušnje nisem imela. Je pa dejstvo, da si v tujini, sploh na drugem kontinentu, kjer si zaradi vize niti ne smeš urejati drugega dela (v tem primeru družine) na lastno pest, kot to lahko počneš znotraj EU, v slabšem položaju in nimaš vpliva na marsikateri razplet. To je morda ta minus, ki ga predstavlja tujina.

Kakšne so prednosti in slabosti dela v tujini v primerjavi s Slovenijo?

Največkrat so prednosti predvsem v višjem plačilu. In boljših delovnih pogojih, večjih možnostih napredovanja, cenjenju tvojega truda itd. Au Pair delo je tukaj izvzeto, saj pri tem delu dobivaš samo tedensko žepnino. Bi rekla, da je odvisno, kakšne predispozicije ima kdo oz. za kaj se je izšolal. Določen kader je pri nas bolj iskan in cenjen, drugi kadri pa manj. In ti so ponavadi primorani iti za boljšim življenjem v tujino.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?

Da ni nič narobe s tem, če ne slediš temu, čemur sledijo drugi. Sama sem vedno stremela k temu, da nekaj doživim, ne da živim po nekem ustaljenem sosledju dogodkov, kot se od človeka med 20. in 30. letom pričakuje. Tujina ne predstavlja samo življenja onstran meja. Pač pa te nauči tudi razmišljati onstran meja. Ne obstaja nobena časovnica, kateri moraš slediti, slediti moraš samo temu, kar ti narekuje tvoje srce.

Komu bi svetovali, da se preizkusi kot au pair?

Tistim, ki jih veseli delo z otroki in ki se znajdejo na točki, ko ne vedo, kam naprej. Največ Au Pair deklet, ki sem jih spoznala, se je odločilo bodisi za t.i. gap year med študijem, bodisi so si takšno leto vzele malce kasneje, ker niso vedele, kaj točno si želijo v življenju početi. Nekaterim pa pomaga umik nekam daleč stran, ker jih nekaj v domačem koncu spominja na kaj, kar bi radi pozabili. Bodisi neuspela zveza, bodisi kaj drugega. Ta odhod predstavlja neko novo obdobje. Četudi samo prehodno. Zame je odhod v tujino in delo z otroki predstavljalo nekaj, kar sem takrat najbolj potrebovala.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu vsakič znova pogrešate?

Dobro hrano. Le-te je bilo predvsem v ZDA premalo. Pa tudi slovenski jezik, katerega sem bila zelo vesela, ko sem ga prvič slišala v ZDA. V Münchnu s Slovenci nisem imela posebnega stika, čeprav sem nekaj Slovencev ob priložnosti spoznala. Več stika sem imela z našimi “brati” iz bivše Jugoslavije, teh je bilo predvsem v Nemčiji veliko.

Vas tujina še vedno vleče ali boste za zdaj svojo pot našli v Sloveniji?

Tujina je do neke mere še vedno del mojega vsakdana, saj sem zaposlena pri naših severnih sosedih. Nimam pa pri tem občutka, da sem v tujini, čeprav sem tam še vedno “Ausländer”. O kakšni daljni tujini pa vsaj zaenkrat ne razmišljam, čeprav nič ni povsem izključeno. Vsekakor se je takšni podvigov lažje lotevati, ko si mlajši in samski. S časom pa se želiš predvsem nekje ustaliti, sploh, ko imaš partnerja. Še vedno menim, da je življenje prekratko, da bi se omejevali le na en kraj. Svet namreč ponuja preveč lepih priložnosti, ki bi jih bilo škoda pustiti iti mimo nas. Vendar z leti prideš do neke točke, na kateri še želiš samo potovati, ko je čas za to, ne pa tudi seliti celega svojega življenja. Tudi to ima svojevrsten čar. Za vse obstaja pravi čas. In zdaj je čas za drugačne začetke.

PREBERITE ŠE: Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.