Kakšno je življenje stevardese pri največji letalski družbi na svetu? #INTERVJU

Si predstavljate, da je vaša služba potovanje po najlepših destinacijah sveta? Mevlija Kamenjaković je septembra spakirala kovčke in se iz Slovenije podala na nepozabno dogodivščino. Pogovarjali sva se o tem, kako si zagotoviš to sanjsko službo in tem, ali je zares tako zelo sanjska. Kako je biti stevardesa pri eni najbolj znanih letalskih družb na svetu?

Mevlija, lahko rečemo, da se vam je septembra svet postavil na glavo. Zapustili ste Slovenijo in odšli raziskovat dobesedno cel svet. Nam lahko opišete, kdo ste in kaj delate?

Sem Mevlija, diplomirana varstvoslovka, trenutno pa sem stevardesa in opravljam delo v največji letalski družbi na svetu – Fly Emirates.

Izbrani ste bili izmed več tisoč kandidatk. Kako poteka izbor? Kje se je vse začelo?

Prvi korak je oddaja prijave prek spleta. Če si izbran v ožji krog, te povabijo na Open Day ali Assessment Day. Moj Open Day je potekal v hotelu Intercontinental v Ljubljani. Izbor na Open Day traja cel dan in vključuje različne aktivnosti in skupinske naloge, test angleščine in več krogov ocenjevanja. Na koncu dneva, če uspešno prestaneš vse kroge, sledi finalni intervju, kjer se z rekruterko pogovarjaš in odgovarjaš na zastavljena vprašanja. Nato narediš še nekaj fotografij, greš domov in čakaš na “Golden Call” – klic iz Dubaja, v katerem ti sporočijo, da si sprejet. Jaz sem svoj Golden Call prejela dva dni po Open Dayu.

Ko ste bili izbrani, je bilo na vrsti izobraževanje. Kako dolgo traja in kje se odvija? Kako postaneš stevardesa?

Izobraževanje traja 7 tednov in je razdeljeno na različne nivoje oziroma skupine. Odvija se na Emirates Training Collegu v Dubaju. Training College je ogromen in razdeljen na učilnice, pisarne ter simulatorje. Najprej začnemo s SEP treningom (Safety and Emergency Procedures), nato sledi Medical training, Security training, Hospitality, in na koncu še Service training.

Kaj vse mora stevardesa obvladati?

Stevardesa mora obvladati širok nabor veščin in znanj. Med njimi so zagotavljanje varnosti in udobja potnikov, nudenje prve pomoči, obvladovanje kriznih situacij, komunikacijske veščine, znanje tujih jezikov, ter odlične storitvene in socialne veščine.

Zdaj ste že dobre pol leta prava profesionalna stevardesa za Emirate. Kako poteka vaš teden?

To je popolnoma odvisno od urnika, ki ga dobimo vsak mesec. Običajno imam 2-3 lete na teden, ostali dnevi pa so prosti ali pa so dnevi za počitek, ko se pripravljam na naslednji let.

Kje vse ste že bili, kaj vse videli? Imate čas za raziskovanje mest, v katerih se ustavite?

Uff. Obiskala sem že nekaj svojih sanjskih destinacij, na druge pa potrpežljivo čakam. Kitajski zid v Pekingu, Niagarske slapove v Kanadi, Senegal v Zahodnji Afriki… Nikoli ne bom pozabila hranjenje koal v Brisbane-u v Avstraliji, praznovanje posebnega Tajskega Novega leta v Bangkoku, čudoviti Kuala Lumpur v Maleziji, Mexico city.. Layover oziroma čas, ki ga preživimo na vsaki destinaciji, je odvisen od trajanja leta in običajno traja približno 24-36 ur. Za mene je to vedno dovolj časa, da si ogledam stvari, ki me zanimajo.

Sliši se izredno naporno? Kako zdržite? Uživate ali ste pričakovali kaj drugega?

Zaenkrat še vedno uživam. Seveda pridejo dnevi, ko si utrujen in ko se ti nič ne da, ali pa imaš veliko nočnih letov in si želiš normalnega spanca ter življenjskega ritma. Baterije si polnim na lepih destinacijah, kjer uživam v naravnih lepotah, raziskujem nove kraje in spoznavam različne kulture. Vsaka destinacija mi daje novo energijo in motivacijo.

Emirati so znani tudi po svojih strogih pravilih glede stasa in obnašanja med službo in izven nje. Kakšna so pravila za stevardese v službi in kakšna v prostem času?

Pravila v službi so zelo stroga. Make-up in uniforma morata biti vedno brezhibna. Ko enkrat oblečeš uniformo, predstavljaš sebe, svojo letalsko družbo ter kolege. Zato je poleg urejenega videza nujno tudi spoštljivo in profesionalno ravnanje do kolegic, kolegov, drugih zaposlenih in vseh, s katerimi si v stiku.

Kakšni so gostje? Ste imeli že kakšno slabo izkušnjo?

Ko delaš z ljudmi, so vedno tako dobre kot tudi slabe izkušnje, vendar sem imela srečo, da sem doživela več dobrih kot slabih. Ljudje smo različni, in imeti 600 ljudi na letalu je včasih zahtevno. Naučila sem se, da ni pomembno, iz katerega dela sveta prihajamo, če vsi govorimo isti – prijazen – jezik. Če smo prijazni do drugih, bodo tudi oni prijazni do nas. Včasih pride do kulturnih razlik, na primer, ena kretnja z roko, ki je zame povsem normalna, je lahko za druge žaljiva. Zato se vedno trudim komunicirati vljudno, poskušam rešiti vsako situacijo po najboljših močeh, razložiti razloge za svoje besede in biti prijazna. Če smo prijazni, bo vse v redu.

Že kaj pogrešate dom, prijatelje, se lahko vračate ali ste si našli družbo tudi med sodelavkami?

Ja, zelo. Prvih nekaj mesecev je bilo še v redu, “homesickness” je prišel kasneje. Tukaj imam svojo skupino ljudi, dve najboljši prijateljici, vendar zna biti osamljeno, ker je včasih težko uskladiti urnike. Vse prijatelje sem spoznala na treningu, ker je med sodelavkami, s katerimi letim, težko ustvariti prijateljstvo, saj se posadka vedno menja. Na vsakem letu je drugačna ekipa in zelo redko se zgodi, da letiš z isto osebo dvakrat.

Kako dolgo boste še stevardesa za Emirate? Je to omejeno, določeno, se podaljša, …?

Ah, to je težko vprašanje. Prišla sem brez konkretnega načrta, koliko časa bom ostala. Prva pogodba se sklene za tri leta, vendar še nisem prepričana, koliko dolgo bom ostala. Čas gre prehitro, stvari se spreminjajo iz dneva v dan… bomo videli.

Kaj je najtežje v vaši službi?

Zagotovo dolgi leti, ki trajajo več kot 10 ur, nočni leti in to, da včasih delaš tudi med prazniki in vikendi. Spomnim se, da sem decembra za novo leto pristala v Guangzhouju (mesto na Kitajskem) ob 23:55 in ko so vsi moji prijatelji praznovali, sem jaz spala v hotelski sobi.

Kaj je najlepše v vaši službi?

To, da v ponedeljek jem zajtrk v Londonu, v sredo sem že na plaži v Dubaju, v petek pa verjetno na večerji v Avstraliji. Vedno se nekaj dogaja. Tudi pogovori s kolegi in potniki, poslušanje res zanimivih življenjskih zgodb. Biti del nečesa posebnega, kot so prvi leti, praznovanje obletnic, rojstni dnevi, mladi pari ki gredo na medene tedne, otroci na letalu… neprecenljivo.

Kaj bi svetovali vsem, ki razmišljajo, da bi se podali na podobno dogodivščino?

Go for it! Ne, resno. Ta služba ni za vsakogar, enako kot vse druge službe. Ampak, če rad delaš z ljudmi, potuješ, si avanturist kot jaz in se ne bojiš, go for it. Potrebno je veliko poguma, volje, odrekanja in tudi sreče. Če razmišljaš o tem, prijavi se, pridi, poglej. Če ugotoviš, da to ni zate, se vedno lahko vrneš nazaj. World is waiting for you.❤️

 

Če bi želeli spremljati utrinke Mevlijinih dogodivščin, ji sledite na njenem Instagram kanalu TUKAJ.

 

Foto: Mevlija Kamenjaković, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: “Albanija si vsekakor zasluži sloves evropskih Maldivov! Presenetila me je.” #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

 

stevardesa, stevardesa, stevardesa

“Albanija si vsekakor zasluži sloves evropskih Maldivov! Presenetila me je.” #INTERVJU

Andreja Počkaj je solo popotnica, ki nam s svojimi avanturami širi obzorja glede malo manj pričakovanih popotniških destinacij. Zdi se, da se ničesar ne boji in da je nič ne ustavi. Pravo veselje je spremljati vsak njen nov podvig, saj močno izstopa v svetu površinskih potovanj, kjer je predvidljivo čisto vse od izbrane destinacije do popolne fotografije s priljubljene znamenitosti.

Draga Andreja, mi smo se na Vandraj.si že nekajkrat pogovarjali, zato sem si dovolila kar sama spisati predstavitev. Vaši nasveti za solo popotnice so eden izmed naših top prispevkov in veseli smo, da se lahko spet pogovarjamo s pravo zakladnico nasvetov, idej in izkušenj. Tokrat se bova pogovarjali o vaši zadnji destinaciji – Albaniji. Prav uživala sem v storijih in priznam, da me je Albanija zelo presenetila. Tudi vas? Ali ste pričakovali točno tako izkušnjo?

Hvala za lepe besede! Veseli me, da so ti bili storyji všeč, saj sem vanje vložila veliko srčnosti in truda. Moram priznati, da je Albanija presenetila tudi mene. Pred odhodom sem imela kar nekaj pomislekov, predvsem glede cest, saj sem se odločila za najem avtomobila. Vozit seveda znam, vendar nisem vedela, kakšni so albanski vozniki. Poleg očarljive narave in slikovitih mest me je osupnila tudi umirjenost in prijaznost voznikov. Vsa ta presenečenja so Albanijo spremenila v pravo odkritje, polno nepozabnih trenutkov in lepih spominov.

Zakaj Albanija? Kaj vas je pritegnilo pred odhodom? Je bila dolgo na čakalni listi?

V Evropi ni ostalo veliko držav, ki jih še nisem obiskala, in Albanija je bila do pred kratkim ena izmed njih. Priznam, da me nikoli ni posebej zanimala, vendar so me pripovedi ljudi, ki so tam bili, navdušile. Brala sem o tem, da je Albanija evropski Maldivi, in videla številne Instagram videe, ki so prikazovali lepote te države. Takoj, ko sem v začetku leta zasledila akcijo nizko cenovnega letalskega prevoznika z izjemno ugodnimi cenami vozovnic do Tirane, sem si rekla: “Zakaj pa ne? Naj se zgodba odvije sama od sebe.” In ni mi bilo žal. Odkrivanje Albanije je bilo kot odpiranje knjige polne presenečenj. Vsako poglavje, vsaka stran je razkrivala nove lepote in zgodbe, ki so me povsem očarale.

Že glede na videno na storijih vas je Albanija navdušila! Bi jo priporočili kot turistično destinacijo?

Absolutno bi jo priporočila kot turistično destinacijo. Albanija ponuja široko paleto doživetij za vsakega turista ali popotnika – od bogate kulturne dediščine do čudovitih plaž, ki jemljejo dih. Poleg tega je izjemno enostavna za potovanje, cenovno ugodna in domačini so izjemno prijazni ter gostoljubni. Pot skozi to deželo razkriva nove skrivnosti in lepote, ki ostanejo v srcu še dolgo po obisku.

Kaj lahko vidimo in doživimo v Albaniji? Kaj je tistih top 5 stvari, ki jih ne smemo izpustiti?

Albanija ima zelo bogato zgodovino, ki sega v antične čase, čudovito naravo, bogato kulturno dediščino, čudovite plaže in veliko gora za ljubitelje hribolazenja. Mojih top 5 stvari, ki jih po moji oceni ni za spustiti:

1. Mesto Berat: To je eno izmed mojih najljubših mest v Albaniji. Berat je znan kot “mesto tisočerih oken” zaradi svojih slikovitih belih hiš s kamnitimi strehami, ki se vijejo vzdolž grajskega hriba. Njegov čar bo popolnoma očaral čisto vsakega.

2. Mesto Gjirokaster: Znano tudi kot “mesto kamnov”, Gjirokaster ima prav poseben čar. To je bila moja prva postojanka v Albaniji in res me je presenetila s svojim šarmom in zgodovinsko arhitekturo.

3. Albanska Riviera: To je nekaj, kar verjetno nihče, ki se odpravi v Albanijo, ne zamudi. Albanska riviera se razteza od Vlore do Sarande in ponuja osupljive plaže s kristalno čisto vodo. V času prvomajskih počitnic, ko sem bila jaz tam, so bile plaže presenetljivo prazne in zato še toliko bolj čudovite.

4. Reka Drin: Njena smaragdna barva je nekaj, kar človeka res očara. Mene je spremljala večino poti proti jugu Albanije in me ni pustila ravnodušno. Če imate dovolj časa, se ob njej odvijajo številne športne in adrenalinske aktivnosti, ki vam bodo še bolj približale njeno lepoto.

5. Arheološko najdišče Butrint: Obisk tega najdišča je bil na moji listi doživetij, vendar sem ga žal izpustila zaradi pomanjkanja parkirnih mest. Kljub temu ga toplo priporočam, saj je Butrint pomemben del albanske zgodovine in kulturne dediščine.

Te destinacije bodo zagotovo obogatile vsako potovanje v Albanijo in vsakemu pokazale čarobnost Albanije.

Bi lahko z nami delili svoj plan poti? Česa ne smemo zamuditi?

Albanija je mnogo večja, kot sem si sprva predstavljala. Kljub razmeroma urejenim cestam so me presenetile razdalje in razgibanost pokrajine, kar je vplivalo na čas, ki sem ga porabila za vožnjo. Zaradi tega mi žal ni uspelo videti vsega, kar sem si želela.

Moj plan poti je bil sledeč: Priletela sem v Tirano, kjer sem prevzela avto in se peljala proti Gjirokastru. Na poti sem se ustavila ob čudoviti reki Drin, katere smaragdna barva me je popolnoma očarala. En dan sem preživela v Gjirokastru, kjer sem raziskovala glavne znamenitosti in se navduševala nad čarobnostjo tega mesta.

Nato sem se čez Muzinski prelaz odpravila proti izviru in veliki turistični točki imenovani Blue Eye, ki me je navdušila s svojo čarobno modrino, malo manj pa z ogromnim številom turistov. Pot sem nadaljevala na jug Albanske riviere do mesta Ksamil, kjer sem si privoščila ene najboljših školjk v življenju. Iz Ksamila je le deset minut vožnje do arheološkega najdišča Butrint, vendar sem žal morala izpustiti obisk, zaradi pomanjkanja parkirnih mest.

Nato sem pot nadaljevala na sever po Albanski rivieri, kjer sem se ustavila na eni izmed prelepih plaž in občudovala osupljive razglede. Čez Pilurski prelaz sem prispela do čudovitega mesta Berat, kjer sem imela srečo ujeti procesijo ob pravoslavni veliki noči in raziskati vse znamenitosti tega kraja.

Potem sem se vrnila proti tiranskemu letališču, kjer sem pustila avto, nato pa se z avtobusom odpravila še do glavnega mesta Tirane, kjer sem preživela eno noč in uživala v raziskovanju mesta.

Če imate priložnost obiskati Albanijo, vam toplo priporočam ta potovalni načrt. Vsaka postojanka prinaša edinstvene trenutke, ki bodo obogatili vaše potovanje in vam pokazali pravo lepoto te čarobne dežele.

Kaj vas je najbolj presenetilo, je bilo kaj takšnega, česar niste pričakovali?

Presenetilo me je vse. Že ob pristanku na letališču sem bila prijetno presenečena. Moderna arhitektura in brezhibna organizacija sta me takoj očarali. Država je urejena in čista, česar res nisem pričakovala. Še posebej pa sem bila ganjena nad gostoljubnostjo ljudi in njihovo pripravljenostjo pomagati, kar je dodatno pripomoglo k mojemu pozitivnemu dojemanju.

Najlepša in najslabša izkušnja?

Moj nedavni potovalni podvig je bil izjemna izkušnja v celoti; edina grenka nota je bila, da je bil prekratek. Kot solo popotnica sem se ves čas počutila varno in sprejeto, saj so mi domačini vedno z veseljem priskočili na pomoč.

Ste v Albanijo leteli? Kje ste rezervirali nočitve, avto, prevoze … Ali Albanci govorijo angleško? Je ugodno potovati po Albaniji?

Obisk v Albaniji je vključeval let iz Trevisa, rezervacije namestitev preko Bookinga in Airbnbja ter najem avtomobila preko Bookinga. Pri najemu avtomobila priporočam sklenitev zavarovanja na prevzemnem mestu, saj lokalni ponudniki najbolje razumejo potrebe in izzive tamkajšnjih cest. Albanci se večinoma sporazumevajo v angleščini in italijanščini, jezika, ki ju učijo že v osnovni šoli, kar olajšuje komunikacijo s turisti. Potovanje po Albaniji je relativno ekonomično v primerjavi z drugimi evropskimi destinacijami, z možnostjo namestitve že za 50 evrov na noč v bližini morja. Še posebej ugodna pa je Albanija izven glavne sezone.

Kaj ste jedli in kje? Je kaj, kar zares priporočate? Kakšne so cene?

Med potovanjem po Albaniji sem uživala v raznovrstni lokalni kulinariki. Poskusila sem tradicionalne jedi, kot so burek, različne vrste zelenjavnih jedi ter školjke ob obali. Posebej bi priporočala poskusiti domači kozji sir, ki ga ponujajo na številnih tržnicah (pa tudi del večine hotelskih zajtrkov je), ter raznovrstne morske jedi v restavracijah ob morju. Cene hrane so v Albaniji zelo dostopne. Na primer, burek lahko dobite že za nekaj evrov, obroki v restavracijah pa se gibljejo od 10 do 20 evrov na osebo, odvisno od izbire jedi in lokacije.

Potovali ste po mestih, vaseh, naravi, ustavili pa ste se tudi na plažah. Ima Albanija lepe plaže? Bi tam dopustovali tudi poleti?

Albanija ponuja izjemne plaže, ki si zaslužijo sloves evropskih Maldivov. Čeprav je bilo med mojim obiskom v začetku maja relativno malo obiskovalcev, je poleti, kot sem slišala od svojih sledilcev, na najbolj priljubljenih plažah večja gneča. Osebno sem navdušena nad bolj osamljenimi plažami, zato bi morda poleti raje izbrala manj obljudene kotičke. Vendar pa bi takšno okolje zagotovo ustrezalo mnogim Slovencem, ki cenijo živahne plaže.

Kakšni so plani za poletje? Vas čaka kakšen morski dopust ali kakšno potovanje?

V naslednjih dneh načrtujem kratek obisk Poljske, a večino poletja nameravam preživeti v Ljubljani. V tem času se mesto umiri in ponuja sprostitev – in takšen “vajb” mi izjemno ustreza. Vikende bom najverjetneje preživela pri družini na Primorskem in ob slovenski obali, večjih potovalnih podvigov pa za poletje nimam v načrtu. Jaz sem bolj popotnica zime.

Čudovito Andrejo Počkaj lahko na vseh njenih dogodivščinah spremljate TUKAJ

 

Foto: Andreja Počkaj

PREBERITE ŠE: 15 top nasvetov slovenske popotnice o potovanjih in življenju

Vzpon na najvišjo evropsko goro skozi oči Slovenke, mamice dveh majhnih otrok

Medtem ko smo se mi v dolinah že začeli pritoževati nad vročino, se je Nika Korošec vzpenjala na najvišjega evropskega štiritisočaka na -5 stopnijah. V intervjuju preberite, kakšen zalogaj je Mont Blanc, kakšni so občutki in zakaj je pomembno, da na vrhu ne izgubiš fokusa.

Nika, za vami je kar pester mesec. Povzpeli ste se na dve gori, med drugim na najvišjo evropsko Mont Blanc. Glede na javljanje na Instagramu, je izgledalo precej preprosto, sploh z vašim nasmehom. Pa verjetno ni tako? Kako naporni so v resnici taki podvigi?

Meni je v hribih tako lepo, da je nasmeh vedno nekje, če ne prej, pa na vrhu. V resnici gre za čudovito izkušnjo, sploh v takem vremenu kot smo ga ulovili mi. Sploh ne morem opisati, kako lepi so občutki, ko si sredi gore Mont Blanc, pa se dan šele prebuja. Je pa seveda naporno, potrebna sta velika koncentracija in fokus.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-4.jpg

Kako ste se pripravljali na vzpon na Mont Blanc? Fizično in psihično. To verjetno ni za vsakogar?

Jaz mislim, da je izkušnja lepša, če si pripravljen. Torej neka fizična kondicija mora biti, potem bolj uživaš. Če ne, je lahko vse skupaj samo ena velika muka. Jaz sem trenirala načrtno, decembra z nekaj lažjimi zimskimi turami, pa potem še naprej vmes s tekom in maja spet intenzivneje v hribih. Psihično pa predvsem z branjem, ogledom fotografij, tudi youtube videov. Zato, da sem pač vsaj malo vedela, kaj pričakovati. Čeprav smo na koncu šli na prečenje Mont Blanca in ne po normalki. Seveda pa pred vzponom tudi aklimatizacija. Jaz sem izbrala celo dve, Grossglockner in Gran Paradiso.

Koliko stane tak podvig?

Veliko. Sem imela srečo, da je bilo to moje darilo za trideseti rojstni dan. Odvisno tudi od vodnika. Pa previdno pri izbiri vodnika, res preverite če je usposobljen! Samo vodenje stane 1200€ za dve osebi. Zraven je pa še cel kup stroškov: prevoz, cestnine, žičnica, spanje, hrana… Nanese pomoje skupno kar tam nekje 1000€+ na osebo. Same gorniške opreme pa nisem posebej kupovala. Dokupila sem samo rokavice. Ostalo opremo imam doma že od prej oz. sem si sposodila od domačih.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-2.jpg

Kaj vse ste vzeli s sabo?

S seboj vzameš samo nujne reči in zelo minimalistično, sicer se kilaža hitro nabere. Pomoje sem nosila ruzak nekje med 10-11kg. Če naštejem opremo/oblačila, ki sem jih imela: dvojne dolge hlače (termo pajkice + zimske pohodniške), dve podmajici z dolgimi rokavi, ena debela flis majica, bunda (puh), vetrovka, dvojne rokavice (tanjše in debelejše), šal, trak za ušesa, od toalete (mala brisačka, krema, zobna ščetka in pasta), nekaj hrane (kruh, konzerve in veliko beljakovinskih čokoladic, piškoti) in tekočine (cca. 2l). Od opreme pa je obvezen varovalni pas, cepin, dereze, gamaše, čelada. Potem sem imela še slabo kilo težek fotoaparat, pa polnilec za telefon in telefon, denarnico. To je to.

Kako dolgo traja vzpon (s pripravami vred)?

Naš vzpon na Mont Blanc, kot sem omenila, je šlo za prečenje, je trajal 14 ur. S pripravami v koči vred (zajtrk + oblačenje, obuvanje derez, itd.) pa od 00.30h (takrat smo vstali) pa vse do 16.30h. Hoditi smo začeli ob dveh ponoči.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-3.jpg

Kje in kaj se na takih podvigih je? Imate kaj hrane s sabo, jeste v kočah? Kako je s pijačo?

Nekateri jedo zelo malo. Jaz sem, predvidevam, da zaradi adrenalina,  jedla veliko. Sem imela vedno kar nekaj zaloge hrane v nahrbtniku. Po kakšnem težjem delu, sem čutila prav luknjo v želodcu, kot da ne bi jedla cel dan. Jedla sem na dve uri. Večinoma čokoladice, čeprav so na gori zmrznile in sem pač grickala, kolikor je šlo. Čisto pravi obrok smo tisti dan imeli šele zvečer, po končani turi. Je bilo preveč mraz na vrhu, pa vmes tudi. Se ustaviš le za nekaj trenutkov: popiješ čaj in nekaj prigrizneš in greš raje naprej. Sicer smo imeli pa v kočah polpenzion. Samo zajtrk ob 1h ponoči ne tekne preveč. 

 Tudi pijačo dobiš v kočah. Zvečer oddaš termos in zjutraj ga dobiš polnega vročega čaja.

S kom ste se podali na Mont Blanc? Kako velike skupine se odpravijo skupaj?

Naša vodnika sta bila Marija in Andrej Štemfelj. V navezah smo bili trije. Torej vodnik + dva pohodnika: Marija, jaz in moj tata. Pravilo hoje po ledenikih je, da sta v navezi minimalno dva. Koliko je maksimum, pa odločajo vodniki.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-11.jpg

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-20.jpg

Kako je potekal vzpon?

Vse svoje vtise, z natačnim potekom poti sem že zapisala v svojem blogu. Lahko ga najdete TUKAJ, prav tako pa sem utrinke delila tudi na svojem Instagram profilu.

Kakšen je občutek, ko enkrat dosežeš vrh?

Krasen! Zmagoslaven. Uspelo ti je. Ponosen si nase. Ampak hkrati ni še konec, fokus mora ostat, ker se je treba še srečno vrniti dol.

Je bil Mont Blanc še zadnja kljukica na seznamu gora, ki ste jih želeli premagati?

Zadnja kljukica zagotovo ne :). Nimam pa še nobenega konkretnega plana. Zdaj bo čas za osvajanje naših slovenskih gora, upam na vsaj še teden dni visokogorja letos poleti. Želim si več osamljenih vrhov.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-10.jpg

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-27.jpg

Mont Blanc za Niko zagotovo ni bil zadnja stopnička. Na vseh njenih novih podvigih ji sledite TUKAJ

 

Foto: Nika Korošec

PREBERITE ŠE: Ideja za izlet v hribe: 7 vrhov nad 2000m za alpinistične začetnike

MALTA: nasveti za obisk skozi oči Slovenke, ki tam živi #INTERVJU

V rubriki Vandraj insider mladi, ki živijo v tujini, z nami delijo svojo zgodbo, izkušnje in najljubše kotičke kraja, v katerem živijo. Tokrat gremo na otok! To je Malta skozi oči Anastasie Beatritie Vidovič.

Malta je otoška država, ki jo sestavlja več manjših otočkov in čeri. Običajno govorimo o glavnem, največjem in najbolj poseljenem otoku Malta, turisti pa pogosto obiščejo tudi manjša otoka Gozo in Comino. Anastasia živi v glavnem mestu Valletta, kjer študira psihologijo, zaupala pa nam je tudi kup njej ljubih kotičkov po otoku, ki so vredni obiska.

Kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Sem Anastasia Beatritia Vidovič, študentka psihologije, ki živi in študira na Malti. Rodila sem se v Ljubljani, odraščala sem v Sloveniji in malo pred svojim 20. rojstnim dnem sem se preselila na Malto. Sicer pa prihajam iz multikulturne družine. Mami je Rusinja, rojena v Ukrajini, oči pa je delno srbske, delno črnogorske krvi. Doma smo v Sloveniji, smo pa pogosto marsikje drugje po svetu (smeh).

Zelo rada imam umetnost, tudi slikam, pišem in plešem tango. Več let sem igrala violino in zaključila glasbeno šolo, vzporedno pa trenirala ritmično gimnastiko. Morje je velik del tega, kar sem. Če le imam priložnost, grem v vodo, tudi v zimi in mrazu. Skoraj vedno sem odprta za nove izkušnje, sem precej ekstrovertirana, rada spoznavam ljudi, hkrati pa rada preživljam čas tudi v samoti.

Kdaj vas je odneslo na Malto in kaj tam počnete?

Na Malto sem se preselila zaradi študija. Iskreno – nikoli prej nisem imela potrebe po študiju v tujini, saj imamo v Sloveniji veliko dobrih fakultet. Ker pa je bila moja trdna izbira psihologija in si nisem želela zapirati poti, sem preverila tudi možnosti študija v tujini. In zdaj sem tu.

Zakaj ravno Malta?

Malteška Univerza ima enega izmed najboljših programov za psihologijo v Evropi, menda so celo med top 5 odstotki na svetu. To je ena od stvari, ki je vplivala na odločitev. Odtehtalo je tudi to, da sem šla prvič živeti na svoje – ideja o majhnem otoku se mi je zdela veliko bolj privlačna od kakšnega velikega mesta. In tretja stvar – Malta ima okoli 300 sončni dni na leto, kar se mi zdi dovolj dober razlog že samo po sebi (smeh). 

Kako je videti povprečen dan študentke na Malti?

Predavanja so prijazno razporejena, nikoli nimam več kot 6 zaporednih ur pouka. Nekateri oddelki imajo 8 ur brez odmorov, a so to bolj izjeme kot standardi. Urniki se razlikujejo med smermi študija, moja smer zahteva več samostojnega dela in manj predavanj. Kakšen dan imam predavanja samo 2 uri.

Sicer pa je moj dan videti tako, da zjutraj vstanem, odtreniram in pred zajtrkom berem kaj za faks. Živim blizu univerze, kar je praktično, saj grem lahko med daljšim odmorom kar domov. Številni študenti se zadržujejo kar na univerzi, saj imamo angleški princip kampusa, kar pomeni, da je vse skupaj eno ogromno območje s številnimi stavbami, v katerih so različne fakultete ali pa samo večje dvorane za predavanja in dogodke.

Univerzo širijo že nekaj let, stari del kampusa je eden najstarejših v Evropi, v novih delih pa so zgradili sobe in stanovanja za študente, parke za učenje, pa Starbucks, različne restavracije, ogromne živilske trgovine, kakšno tudi z oblačili in elektroniko. Kampus ima tudi frizerja in športne aktivnosti.

Sama grem po predavanjih kosilo običajno skuhati kar domov in dokler je še sonce tečem do morja, da se skopam, nato pa kar tam še malo berem. Z učenjem nadaljujem doma ali v knjižnici, zvečer pa mi ostane še čas za sprehod ali pijačo s prijatelji. 

Kateri so največji izzivi, s katerimi se na Malti soočate kot študentka iz tujine?

Iskreno – izzivov kot tujka nimam prav veliko, saj je tujcev na Malti toliko kot lokalcev. Je pa res, da se pri lokalcih pozna “mediteranska kultura”. V primerjavi s Slovenijo je tu precej nižji nivo organizacije in birokracije, kar nekaj globokega dihanja zahteva urejanje dovoljenj za bivanje in študij na Malti. Priznam, da traja kar nekaj časa, da se navadiš na ta nonšalanten pristop. 

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja v tujini? 

Svoboda in odgovornost. To, da sem v popolnoma drugi državi, kjer nikogar ne poznam in nihče ne pozna mene, zame ni samo novo poglavje, ampak cela nova knjiga. Lahko sem, kar hočem, brez vsakega vpliva okolja, v katerem sem odraščala. Kar bi iskreno priporočala vsakemu, tudi če samo za kratek čas.

To, da sem odgovorna sama zase, za svoje stanovanje, za to ali je hladilnik poln ali prazen, ali je perilo oprano, stanovanje čisto. In to, da svoj urnik prilagajam izključno sebi. To so najbolj koristne stvari, ki se jih lahko študent, živeč na svojem, nauči. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o življenju v tujini in potovanjih nasploh?

Ne bi vedela, kaj si ljudje zares mislijo o tem. Sama nikoli nisem dobila kakšnega negativnega komentarja. Kadar imam s kom debato na to temo, se običajno vsi strinjamo, da so potovanja in spoznavanje drugih kultur za vsakega človeka lahko le koristni.

Mislim, da potovanja lahko širijo naše metaforične horizonte, nam pomagajo dati več priložnosti drugačnim in novim izkušnjam ter zmanjšujejo to pogosto človeško naravo rigidnosti in delanja predsodkov.

[O MALTI:]

Kako bi opisali Malto?

Skozi moje oči je Malta majhen košček raja sredi Mediterana. Otok je majhen, kar pomeni, da je vse relativno blizu. Plaže so peščene in kamnite, možnosti za uživanje na soncu so povsod. Malta ima muzeje, 5 tisoč let stare templje pa tudi občine, ki so sestavljene izključno iz barov in klubov.

Marsikdo za Malto reče, da je samo velika skala sredi morja. Kar sicer ni daleč od resnice, saj nima nobenega gozda in ni prav zelena, ima pa zato bogat morski svet, s čimer uspešno kompenzira za vse, česar nima.

 Pa tamkajšnje ljudi?

Tu je zelo veliko tujcev. Na Malti živi kakšen milijon ljudi, le pol od njih ima malteški potni list. Za koga je prihod na Malto kulturni šok ravno to, da tu srečate ljudi iz vseh koncev sveta. Kar je načeloma lahko dobra stvar, vsaj zame je bila. Ko hodim po ulici, se nikoli ne počutim kot tujka, saj je velik del ljudi okoli mene v istem položaju. 

To otoško državico sicer sestavlja kar 20 otokov in čeri, stalno naseljena sta le glavni otok Malta in sosednji Gozo, občasno je naseljen tudi Comino, otoček med njima. Katere točke Malte običajno priporočite za obisk? 

Gozo je veliko manjši otok z manj moderega pridiha ter gradnje, zato je veliko Maltežanom in turistom bolj všeč. Comino je majhen otoček med Gozom in Malto, tam živita samo dva človeka, gradnja na otoku je prepovedana.

Na Cominu se nahaja modra laguna “Blue Lagoon”, kar je prva stvar, ki jo omenim vsakemu, ki me vpraša za priporočilo. To je majhna, kristalno čista laguna, kamor prideš s čolnom. Dnevne in poldnevne izlete organizira veliko turističnih agencij, tja greš lahko tudi s katamaranom in brez vodenega obiska. Moram pa opozoriti, da na Cominu ni sence, kar pomeni, da poleti tam težko preživiš več kot 3 ure.

Na Cominu ni restavracij in lokalov, so pa stojnice, kjer imajo vse. Od sladoleda, pice in konkretnih obrokov, do sokov in koktajlov. Je pa laguna premajhna za takšno količino turistov, ki jo obišče poleti. Zato obisk priporočam maja/junija ali potem septembra/oktobra.

Na Malti pa bi priporočila St. Peter’s Pool, ki je naravni bazen z zelo globoko in čisto vodo. Tudi tu ni sence, okoli je sama narava in nobenih objektov. Je pa to ena od redkih plaž, kjer je voda zaradi lege in globine tudi poleti osvežilna. Na ostalih plažah je voda sredi poletja lahko že tako topla, da se v njej sploh ne ohladiš, le zmočiš.

Katera je najbolj nadležna stvar otoka? 

Najbolj nadležna stvar je to, kako lokalci vozijo. Nisem nesramna, to sami priznajo. Bizarno je, da je vožnja na majhnem otoku, ki nima niti avtoceste, lahko tako nevarna. Na otoku redko vidiš kolesarje, saj so pred leti podirali rekorde v številu smrti kolesarjev, ki jih je zbil avto. Takoj za tem so po pogostosti nesreče z električnimi skiroji in motorji. Zadnje leto je bilo med skiroji in avti toliko nesreč, da je Malta izdala zakon o prepovedi najema Boltovih skirojev.

Nekaj časa traja, da se navadiš na tak prometni režim, kjer so pravila za okras in nate nihče ne pazi, ampak si moraš svoje mesto v prometu priboriti sam.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o otoku kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Ena od mojih zmot je bila, da sem podcenila njihovo zimo. Zimske temperature sicer res ne padejo pod 10 stopinj, ampak veter doseže med 30 in 90 km/h! In zato tudi tu potrebuješ takšno puhovko kot za slovensko zimo.

Malta ima dva uradna jezika. Ste se naučili tudi kaj malteščine ali se večinoma zanašate na angleščino? 

Malteščina je kombinacija italijanščine, arabščine in angleščine. Od mojega učenja sem zaenkrat samo na mašilih in tu pa tam kakšni besedi. Učila sem se že veliko jezikov, ampak pri malteščini, priznam, nisem najbolj ambiciozna. Da se znajti zgolj z angleščino, večina lokalcev jo govori, seveda pa ne vsi najbolje.

Glede na to, da prihajate iz multikulturne družine, koliko jezikov sicer govorite in v katerem razmišljate?

Večinoma se pogovarjam v ruščini, slovenščini in angleščini. Včasih sem tekoče govorila francosko, učila sem se še nekaj drugih jezikov, ampak če jezika ne uporabljam, mi hitro izzveni.

Rusko govorim z mami in babico, razmišljam večinoma v slovenščini in angleščini, priznam pa, da imam v angleščini precej boljši besedni zaklad. Sploh odkar sem se preselila. Doma in tudi v pogovoru z ljudmi, ki razumejo vsaj dva od omenjenih jezikov, pogosto skačem med jeziki in uporabljam nekaj iz vsakega. To počnem že od otroštva in ko pridem v položaj, ko moram vse povedati le v enem jeziku, včasih zablokiram, ker mi uide neka beseda, čeprav mi ta beseda v mislih poskakuje v vseh drugih jezikih, le v pravem ne (smeh).

Na malteško kulturo, arhitekturo in kulinariko so vplivale številne sredozemske kulture, pa tudi britanska. Če ostaneva pri kulinariki, kako bi jo opisali?

Najde se vse. Imajo pridih italjanske kulinarike, skozi zgodovino se je sem priseljevalo veliko Italijanov. Pravijo, da tradicionalna hrana temelji na letnih časih. Imajo ribje pite, zajčje enolončnice, ovčji ali kozji sir, goveje olive in – zelo pomembno – pastizze!

Pastizzi so slano, tradicionalno pecivo, polnjeno z rikoto, mesom ali grahom. Najbolj znano mesto, kjer jih morate jesti, je Rabat, majhno mesto zravne Mdine. Mdina je bila pred leti glavno mesto Malte, tudi po tem mestu priporočam sprehod.

V katerem delu leta vam je Malta najbolj pri srcu?

Obožujem pomlad. Tukajšnja pomlad glede na vročino deluje že kot poletje, a je še vedno vetrovno, kar je najbolj prijeten čas za uživanje na soncu – in to brez vrtoglavic (smeh).

Kaj menite, da je največja prednost življenja na Malti v primerjavi z drugimi kraji, kjer ste živeli?

Imam tako veliko razlogov, da sploh ne vem, kje začeti. Na kratko pa bi rekla morje in odprtost ljudi!

 [TOP kotički Malte]

Najlepša plaža: Paradise Bay.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Spazju Kreattiv, Valletta.
Najljubši festival/dogodek: International Wine festival, ki se odvija junija.
Najboljša zabava: Café del Mar v Qawri. Čez dan je to beach klub, do večera pa se ambient spremeni v nočni klub na odprtem.
Najboljšo kavo postrežejo v: Abrazo, majhna franšiza kavarn na Malti, imajo tudi smutije, različne zdrave prigrizke in tudi konkretne jedi.

Najboljše kosilo najdete pri: Trabuxu Bistro v Valletti.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Njihova najbolj znana jed je na več različnih načinov pripravljen zajec (fenek). Po mojem okusu pa bi še najbolj priporočala narezke, specifično njihov sir z otoka Gozo.
Najlepši razgled najdemo: Dingli Cliffs! So malo oddaljeni od vsega, tja prideš z avtom ali avtobusom, razgled z visokih klifov pa se odpira na morje. Ne glede na to, ali je sončno, megla, dež ali polna luna, razgled nikoli ne razočara.
Najljubši kotiček za sprostitev: Manoel Island je majhen otoček, ki se Malte drži s približno 15 metrov dolgim mostičkom. Če temu ne nameniš pozornosti, sploh ne opaziš, da je to že drug otok. Otoček ima dve plaži, ena je pod starim teatrom, ki je bil posvečen admiralu in gleda naravnost na obzidje glavnega mesta Valletta.

Park, kjer najraje poležavate: Barrakka Lower Gardens so eni izmed mnogih vrtov v Valletti. Obstajajo tudi Barrakka Upper Gardens, ki imajo malo več od razgleda, v obeh pa lahko kupite kavico, vinček in kakšen prigrizek za počitek.
Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Menda Aviation Museum – sama, iskreno, tam še nisem bila, mi ga je pa priporočilo že veliko lokalcev.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Plaža Golden Bay, na njej je vedno res preveč ljudi, da bi lahko užival. Je pa blizu nje Riviera beach, manjša plaža, ki je pozimi, oziroma v vetrovnih mesecih tudi dobra točka za deskanje.
Najboljši šoping je: Specifično za nakit je dobra glavna ulica Vallette, kar se vsega ostalega tiče, bi pa rekla Sliema The Point Mall.
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Skoraj katerakoli ulica v Valletti! 

[Uporabno]

Katera je po vaših izkušnjah najugodnejša pot iz Slovenije do Malte?

Let z nizkocenovnim prevoznikom Ryanair iz Trsta, Trevisa ali Zagreba – odvisno, v katerem času potujete. Večinoma bi rekla kar Trst.

Kateri je najugodnejši prevoz po Malti?

To je zelo odvisno od časa v letu, v dnevu in lokacije. Zelo popularna sta Uber in Bolt, veliko tujcev, ki pridejo delat na Malto, si službo najde pri takšnih prevozih. Sama na Uber še nisem čakala več kot 15 minut, povprečno ga čakam kakšne 3 minute.

Poleg tega vozi avtobus, hop on/off avtobus, ki gre čez cel otok, opcija sta tudi rentanje vozila in katamarani. Večji katamarani gredo tudi do Goza in Comina, manjši pa delujejo tudi na hop on princip.

Kako zanesljive so avtobusne linije in kakšne so cene vozovnic?

Niso zanesljive. Pogosto avtobus enostavno ne pride ali pa zamuja tudi do pol ure. Načeloma ob vstopu na avtobus plačaš 2 evra, dobiš račun, vstopnica pa velja 2 uri, tudi če vmes menjaš avtobus. Veliko turistov vzame tudi tedensko vozovnico.

Koliko na primer stane pot z Uberjem iz Vallette do Goza? Ali pa iz letališča do Vallette?

Odvisno, kje se nahajaš in ob kateri uri naročiš prevoz. Uber lahko stane 10 evrov od letališča do Slieme. Ampak če v naslednjih minutah prispe veliko letalo in se povpraševanje po prevozu poveča, lahko cena naraste tudi dvakrat. Odvisno torej od dela dneva, gneče na cesti in povpraševanja.

Neka razumna cena iz Slieme do najbolj severnega dela otoka, kjer je veliko lepih plaž in trajekt na sosednja otoka, bi bila 20-25 evrov.

Najem avtomobila je tudi ena od možnosti raziskovanja otoka, promet pa sicer poteka po levi strani ceste. Da vas promet na Malti spravlja v stres, ste že omenili …

Tako je in tudi vse je na levi – mimogrede, tudi vtičnice so angleške. Glede kaosa na cesti je odvisno od dela dneva, zjutraj in med 15 in 19h se naredijo zamaški in je gneča. Če se na soboto spravljate iz juga na sever, to naredite pred poldnevom.

Kako težavno je iskanje parkirnega mesta na otoku? Na kaj moramo biti pozorni? 

Zelo težavno, sploh Vallette z avtom ne bi priporočala, lokalci se ves čas pritožujejo, da parkinga nikjer ni ali pa da so ga res dolgo iskali. Pozorni bodite na ostale ljudi na cesti, ker oni pogosto ne bodo pozorni na vas. 

Na katerem delu otoka bi priporočali nastanitev nekomu, ki Malto obišče kot turist?

Valletta ali Sliema. Če potujete poleti, bi priporočala Sliemo. Valletta je malo oddaljena od vode, v višku poletja in največji vročini je veliko bolj prijetno v Sliemi, oziroma nekje, kjer se lahko samo sprehodiš v morje. Sliema ima veliko hotelov in apartmajev in je tudi konkretno cenejša od Vallette.

[Na hitro]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 9,5, če govorimo o dolgotrajem najemu.

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 1!

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): Med 4 in 9, odvisno, kje se nahajaš.

[Plus in minus]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?  

Prednosti je veliko. Malta je majhen otok, vse je blizu, vreme je večino časa lepo in ljudje so prijazni. Knjige za faks berem na plaži, januarja se pred predavanji na sončen dan vržem v vodo in med najtežjim junijskim izpitnim obdobjem, če si primerno organiziram dan, grem za pavzo med učenjem na eno izmed najlepših lagun v Mediteranu. Pritoževala se že dolgo nisem (smeh).

Slabosti ne vidim, je pa v primerjavi s Slovenijo na ulicah res več smeti in umazanije, pa tudi veliko manj je zelene narave.

Kaj pa prednosti in slabosti študija v tujini?

Ena zelo velika prednost, ki sem jo omenila že prej, je ta občutek novega začetka, brez navezanosti na preteklost in na dom. To mi daje priložnost iskanja sebe, kar vem, da se mi v Sloveniji ne bi zgodilo, vsaj ne na tak način.

Slabosti, iskreno, ne vidim. To, da se za en čas umakneš od družine in mesta, kjer si odraščal, je lahko tudi koristno. To nas odveže od “gnezda”, da lahko naprej sami raziščemo, kdo smo in kam želimo iti.

FOTO: osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenka v Londonu: sedem let in dva dvojezična otroka kasneje #VandrajInsider

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

PORTO in njegova kulinarika po priporočilih Slovenke, ki tam živi #INTERVJU

Karmen Čelam je Mariborčanka, ki živi med Portom in Ljubljano. Na Portugalsko jo je odnesla ljubezen, s partnerjem pa sta pred kratkim izdala vodnik z nasveti, kje v Portu dobro jesti. Če vas bo torej v kratkem zaneslo v Porto, veste, kje najdete vse, kar morate vedeti pred obiskom – v njenem vodniku in tem intervjuju, seveda!

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Ah, najtežje vprašanje (smeh). Raje predstavljam druge, zato sem najbrž že več kot 15 let svetovalka za odnose z javnostmi in redno sodelujem z različnimi naročniki. Sicer sem Mariborčanka, ki je od svojih študentskih let ujeta v Ljubljani, zdaj pa svoj čas preživljam med Ljubljano in Portom. Prijatelji me po novem kličejo tudi avtorica, saj sem letos skupaj s partnerjem izdala vodnik po restavracijah v Portu. Poleg dobre hrane me je že od najstniških let zanimala latinska kultura in njihovi jeziki.

Karmen in João. FOTO: Bruno Costa @mileoito_

Kaj vas je odneslo v Porto? Je to vaš drugi ali že kar prvi dom?

Partner, ki je sicer iz Porta, čeprav se rada pošalim, da je bilo zapisano v zvezdah. V Porto me je prvič odneslo že leta 2005, ko sem študirala v Španiji na univerzi v Vigu. Vigo je prav tako ob Atlantiku in le eno uro in pol oddaljen od Porta, zato je bilo edino logično, da ga obiščemo. Še danes se spomnim, kako sem bila navdušena nad ljudmi, ki so govorili tekoče angleško, medtem ko je za Španijo veljajo “Govori špansko ali umri” in mi smo morali preživeti. Zato smo govorili (smeh). Z lahkoto rečem, da je nekje v meni že prvi dom, čeprav v realnosti to še vedno ostaja Slovenija.

Kako bi opisali Porto? In njegove ljudi?

Ljudje so strastni in ponosni na svojo kulturo, hrano, vino in na vse, kar je portugalsko. Najprej sem mislila, da je takšen le moj partner, ampak ko sem začela preživljati več časa v Portu, sem hitro ugotovila, da so takšni v bistvu vsi. In ker to res počnejo iz srca in so ob tem avtentični, je to zelo hitro nalezljivo. Še preden se zaveš, postaneš takšen tudi sam. Verjamem, da me bodo kmalu tudi prepričali, da je njihov Atlantik čisto dovolj topel za sproščeno kopanje (smeh).

Sicer so izjemno gostoljubni, z veseljem te sprejmejo v svoj ožji krog, vendar če se obnašaš kot idiot, boš temu primerno dobil svojo porcijo. Verjamem, da so ljudje tisti, ki naredijo določeno mesto nepozabno. Sicer nisem prepričana, da ga znam opisati z besedami. Je v bistvu bolj občutek. In ta je tako radostno mističen. Zlasti ko ga zajame meglica z Atlantika.

Porto, Portugalska. FOTO: Voranc Vogel @vorancvogel

V Sloveniji že vrsto let delujete v odnosih z javnostmi. Kaj selitev v Porto pomeni za ta del vaše kariere?

Res je. V bistvu se ni spremenilo veliko. Moji urniki ostajajo isti, le lokacija, od koder opravljam delo, se večkrat na leto spremeni. Sicer smo od leta 2020 fleksibilnejši, spletni sestanki so postali stalnica, ko pa je zaželena prisotnost ali je treba organizirati dogodek, poskrbim, da sem ob pravem času na pravem mestu. Prav tako se s to fleksibilnostjo in preživljanjem časa v Portu porajajo tudi priložnosti za druge zanimive projekte, kot je nedavno izdan vodnik A Good Petisco is a Beautiful Thing.

S partnerjem Joãom, ki je Portugalec, sta torej pred kratkim izdala vodnik z nasveti, kje v Portu dobro jesti. Kje je torej najboljši brunch, kje večerja in kam na pijačo?

In prav s tem namenom sva ga izdala, da naju ljudje ne sprašujejo več za nasvete (smeh). Malo za šalo, ampak sva tako res dobila idejo za pripravo vodnika, v katerem bralci najdejo več kot 80 restavracij in številne bare. Opremila sva ga tudi s privlačnimi ilustracijami portugalskega ilustratorja in grafitarja Fedorja. Tako je vodnik tudi nepozaben suvenir.

Ko govorimo o brunchu, njihova kreativnost seže mnogo dlje od jajc benedict in avokada na toastu. Mladi kreativni kuharji, ki jih je v Portu ogromno, ustvarjajo neverjetne kombinacije jedi in težko je izpostaviti enega, pa vendar. Če ste v Portu le nekaj dni, pojdite na brunch v Early Cedofeita. Če imate radi modernejši pristop h kuhinji in petiscos, torej jedi, ki jih delite s svojimi prijatelji, pojdite v Door.Porto.

Sicer se za večerjo lahko odpravite tudi v eno izmed njihovih tipičnih restavracij, ki se imenujejo Tasca. Tipične bele ploščice, starejši ljudje za šankom ob kozarcu vina in porciji pršuta ter gospe v kuhinjah, ki že leta in leta skrbijo za prazne želodce – Casa Expresso. Na pijačo pa v Candelabro in Gito, če ste ljubitelj naravnih vin.

Karmen in João. FOTO: Bruno Costa @mileoito_

Če je pri nas že vsakdo slišal za ‘tapas’, pa morda še nismo slišali za ‘petisco’. Kaj na Portugalskem najdemo pod to besedo?

Petisco ali petiscos (izgovorjava: petišku, v množini petiškuš) je majhna jed, prigrizek, ki je kot nalašč za deljenje s prijatelji. Sicer je več kot le jed. Predstavlja srečanje s prijatelji, je radostna priložnost za deljenje zgodb ob slastnih grižljajih. Druženje s Portugalci je vedno povezano s hrano, in čeprav včasih načrtuješ večerjo s štirimi, se lahko kar hitro zgodi, da je treba poiskati mizo za deset.

Predstavljajte si ga kot tapas, vendar prežetega s portugalskimi okusi. In ne pozabite, ko ste na Portugalskem, jih vedno imenujte petiscos!

Katere portugalske jedi moramo poskusiti, ko smo na tem delu Evrope? 

V Portu je zagotovo treba poskusiti francesinho, najbolj dekadenten sendvič na svetu. V njem med dvema kosoma toasta najdete kuhan pršut, salamo, dve različni vrsti klobas, zrezek in sir. Na zgornjem delu kruha je nato še dodaten sir in ocvrto jajce. Ko so vse te sestavine lepo zložene, ga v celoti prelijejo z omako. Sicer sem na začetku verjela, da ga v celoti lahko pojedo le Portčani, pa so me prijatelji iz Slovenije že večkrat prepričali o nasprotnem.

Vsekakor je treba poskusiti tudi bachalau – polenovko, za katero imajo 1001 recept. Sicer imam sama raje vse druge ribe, morsko hrano in morske sadeže. Nujno poskusite še morske ježke in percebes (ang. Goose Barnacles), kamnite morske izrastke z mesnato notranjostjo, ki jih enostavno skuhajo v morski vodi.

Katere točke Porta bi priporočili za obisk nekomu, ki ima v mestu na voljo tri dni? 

Če imate tri dni časa, lahko obiščete celoten zgodovinski del Porta. Vsekakor bi predlagala, da obiščete najin najljubši del mesta, umetniško četrt Cedofeita, saj je polna galerij, barov z naravnimi vini in zanimivih trgovinic, ter Bonfim, ki se v zadnjem času zelo razvija. Ne zamudite modernega muzeja Museu de Serralves. Če si želite res okusnih rib, bi priporočala, da se odpravite v mestece Matosinhos (pribl. 25 minut od središča Porta) ali si ogledate ribiško vasico Afurada, ki je na drugi strani reke.

Porto, Portugalska. FOTO: Voranc Vogel @vorancvogel

Imate že seznam najbolj podcenjenih in najbolj precenjenih turističnih točk Porta?

Imava, vendar kar je za naju precenjeno, je lahko za nekoga popolno. Svetovala bi, da ne hitite z ene turistične točke na drugo, ampak si dovolite tudi veliko mero spontanosti. Nenačrtovano se zataknite v katerem od vinskih barov in se zapletite v pogovor z lokalci. Večinoma odlično govorijo angleško. Če v kakšnem lokalu ni prostora, se opogumite in vprašajte, ali lahko prisedete. Z veseljem vam bodo odstopili prazen stol in z vami delili mizo.

Kateri so tisti foto kadri, ki jih moramo ujeti v Portu?

Če prečkate most na drugo stran reke, boste že v drugem mestu, imenovanem Gaia. Ta ponuja čudovit razgled na Porto. Ko ste tam, se odpravite v Jardim do Morro, kjer se ljudje zbirajo in čakajo na prelepe sončne zahode. Podobno kot v Portu počnejo v Jardim das Virtudes. Predlagala bi, da se sprehodite tudi po stopnicah Escadas dos Guindais, saj lahko v tem delu uživate v razgledih na most Ludvika I (portugalsko Ponte de Dom Luís I).

Kateri je najugodnejši način premikanja po mestu?

Najugodneje je, da obuješ udobne športne copate in se odpraviš na pohod po mestu. Če te noge nesejo po hribu gor in dol, lahko celoten center mesta enostavno prehodiš. Je pa iz enega dela do drugega tudi do 30 minut hoje. To seveda ni problem, saj se vsakih deset minut ustaviš in preizkusiš kak petisco, se posladkaš s pastel de nato ali pa enostavno spiješ kozarec vina.

Če te pot nese do morja, je najugodnejša možnost metro ali avtobus. Za drugačno izkušnjo priporočam starodavni tramvaj, se je pa precej enostavno in ugodno prevažati tudi z Uberjem ali Boltom.

FOTO: Bruno Costa @mileoito_

Pa najugodnejša pot iz Slovenije v Porto?

Zdaj je bistveno lažje, kot je bilo pred štirimi leti, ko si bil prej v Papui Novi Gvineji kot v Portu. Z organiziranim prevozom ali avtomobilom se odpraviš do letališča Treviso, kjer Ryanair ponuja direkten polet do Porta. Če si bližje Avstriji, so direktni leti tudi z Dunaja. Ko si enkrat v Portu, je na voljo metro, s katerim se lahko odpraviš do centra mesta ali enostavno pokličeš Uber ali Bolt.

Ste poleg Porta raziskali tudi druge kotičke Portugalske?

Leta 2020 sva se za tri tedne odpravila na road trip po celotni Portugalski. Šla sva od doline Douro, kjer so številni vinogradi, do notranjosti Alenteja in južne obale Algarve, pa do glavnega mesta Lizbone in pravljične Sintre. Od takrat sva obiskala še veliko drugih zanimivih krajev. Lani sva se odpravila na Azore in trenutno menim, da so ti otoki, sicer med seboj izjemno različni, nekaj najlepšega, kar sem videla. Letos načrtujeva eno- do dvomesečno selitev na otok Madeira. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o življenju v tujini pa tudi potovanjih in popotnikih?

Življenje v tujini in potovanja doživlja vsak po svoje, vsak ima svojo lekcijo in svojo pot. Tudi sama sem se srečevala z različnimi dvomi, vse dokler nisem sprejela dejstva, da sem vedno tam, kjer moram biti.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Ogromno spoznanj. Kako se soočiti z navezanostjo, kako se vsakič znova posloviti od ljubih ljudi, kako nikoli nisi sam, kamorkoli na svetu greš in kako se prepustiti. Predvsem zadnje je najtežje. In prav tega mi še ni uspelo popolnoma usvojiti, še vedno pridno treniram.

Karmen in João. FOTO: Bruno Costa @mileoito_

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Ja, v mojem primeru imate še vedno moje starše, sestro, svaka in lumparijo –  to sta moja nečaka. Pa bučno olje, burek in sarmo (smeh). To moram zdaj na zalogo jesti, olje pa si kar s seboj nesem.

HITRIH 6

Najljubša država: Kolumbija in Portugalska
Najljubše mesto: Medein in Porto
Najljubša plaža: Polo Beach, Isla de Bastimentos, Panama
Najljubša kulinarika: španska in portugalska
Najljubši način transporta: letalo in avtomobil
Najljubši jezik: portugalski in španski 

FOTO: Voranc Vogel @vorancvogel in Bruno Costa @mileoito_

Karmen Čelam in njenemu parnerju Joãu lahko sledite na njunem kulinarično-popotniškem profilu na Instagramu @thepetiscos.

PREBERITE ŠE: MALTA: nasveti za obisk skozi oči Slovenke, ki tam živi #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Filipini: Od izvalitve želvic na plaži do podzemnega čuda narave #INTERVJU

Anja Vogrič je ženska, ki stoji za številnimi kreativnimi vlogami – med drugim jo boste srečali v vlogi vodje kreativnih projektov, marketinga in odnosov z javnostmi na Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Nedavno se je vrnila z oddiha v Aziji, nekaj nasvetov za potovanje na Filipine pa je delila tudi z nami.

Republika Filipini je otoška država v tropskem zahodnem Tihem oceanu, ki leži okoli 100 kilometrov jugovzhodno od celinske Azije. Sestavlja jo arhipelag 7.641 otokov, poseljenih pa jih je približno 2.771. Glavno mesto Filipinov je Manila. Po oceni iz leta 2021 imajo Filipini skoraj 110 milijonov prebivalcev, s čimer so ena najbolj naseljenih držav na svetu. Tokrat nas bo na ta del sveta popeljala Anja Vogrič.

Kdo ste in kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Anja Vogrič, jutranja raziskovalka življenja. Pa ne zato, ker Sharma pravi “ob 5h vstani in svet ti bo ležal na dlani”, ampak ker verjamem, da se življenjska energija prebudi takrat, ko gre dan gor. Ko se večeri, pa je čas za regeneracijo. Sicer pa sem žena Marjanu in mama Karin in Elizi, odraščujočima dekletoma. Po karieri v gospodarstvu in medijih danes delujem v nevladnem sektorju kot vodja kreativnih projektov, marketinga in odnosov z javnostmi na Zvezi prijateljev mladine Slovenije. 

Z možem sta se pravkar vrnila s potovanja po Filipinih, kamor sta šla v lastni organizaciji. Dokler so spomini še sveži, katere so top 3 stvari, po katerih si boste zapomnili to otoško državo?

Podzemna reka pri kraju Sabang na zahodni obali Palawana, ki je uvrščena tudi na seznam sedmih naravnih čudes sveta. Otok Matinloc, kjer sva se naužila peščenih plaž, palm in toplega morja. In prevozna sredstva kot so tricikel, jeepney ali bangka.

Kakšno letalsko povezavo sta izbrala iz Slovenije do Filipinov? 

Iz Brnika v Istanbul, nadaljevala do Manile ter z lokalnim ponudnikom do otoka Palawan.

Na Filipine sta tako kot večina popotnikov prišla prek glavnega mesta Filipinov – Manile. Čeprav ob Filipinih najprej pomislimo na rajske otočke, pa je Manila pravzaprav velemesto, kjer živi več kot 14 milijonov ljudi. Kakšen vtis je pustila na vas?

V Manilo sva prispela pozno popoldne, ravno še pred mrakom. Za rezervacijo taksija do hotela sva poskrbela že doma. Prvi vtis – vse natrpano. Po prihodu v hotel sva se s triciklom odpeljala na odprto tržnico, da sva začutila utrip predela, kjer sva bila približno 12 ur. Na kratko – veliko ljudi in hišk, oziroma barak na enem mestu in to v kraju, ki nikoli ne spi.

Iz urbane Manile sta se nato premaknila v bujno naravo – na otok Palawan. Kakšen transport do tja sta izbrala? 

Ker sva želela čim prej do cilja, sva izbrala lokalni letalski prevoz Philippine Airlines. Najprej jutranji prevoz s taksijem do letališča v Manili, nato polet v osrednji del otočja Palawan, v njegovo glavno mesto Puerto Princesa, ekološko prestolnico države. 

Kako sta načrtovala pot, koliko dni sta preživela na katerem kraju in s čim sta delala premike?

Marjan bi bil lahko organizator potovanj. Priletela sva v Puerto Princesa in se takoj z najetim avtomobilom odpeljala v El Nido, kjer sva imela rezervacijo za dve nočitvi. Nato sva avto pustila v resortu in se z motornim čolnom odpeljala na otok Matinloc, kjer sva dvakrat prenočila. Po vrnitvi v El Nido sva šla z avtom v Sabang, kjer sva prenočila trikrat. Vožnja z najetim avtomobilom po notranjosti otoka nama je prikazala tudi pravo življenje otočanov. Ta podolgovat otok po dolžini meri kar 450 kilometrov. Palawan je bil razglašen za najlepši otok sveta, zato sva imela lepe razglede tudi med vožnjo. 

Kako sta iskala nastanitve, koliko vnaprej sta jih rezervirala? 

Januarja sva jih rezervirala za april. Marjan na kup zbere vse znamenitosti kraja, nato pa na osnovi priporočil vnaprej rezervira še nastanitve.

Kako bi opisali naravno lepoto Palawana, vključno z njegovimi plažami in zeleno pokrajino? Kaj so bili vrhunci otoškega življenja?

Lagune, apnenčasti klifi, skrite peščene plaže, skalnati mogotci, dih jemajoče jame.

Vsi trije kraji, ki sva jih izbrala za bivanje, so bili rajski. Vključujoč prijazne ljudi, odlično hrano in restavracije s pogledom na najlepše sončne zahode. Kot na slikarjevem platnu se je že v resortu v El Nidu naslikala dolga peščena plaža, odlična za kopanje, posedanje in poležavanje. Na otoku Matinloc, kamor sva se pripeljala z motornim čolnom, so naju na pomolu sprejeli s pesmijo. Težko je opisati z besedami, kako lepo je bilo, kot bi gledala najlepšo razglednico in najlepšo melodijo. V Sabangu pa naju je očaral kraj izliva podzemne reke v morje in vhod v 4 kilometre dolgo podzemno jamo, ki se ponaša kot najdaljša plovna jama in je pod zaščito Unesca ter izbrana za novo 7. čudo sveta.

Katerih krajev ne smemo izpustiti na Palawanu? Se kam morda ne bi več vrnili?

Lahko priporočiva El Nido, Sabang, Matinloc in vse, kar ponuja kraj. Iz El Nida sva si s kanuji ogledala še malo in veliko laguno otoka Miniloc. V paradiž bi se oba vrnila, prav vse bi si bilo vredno ogledati še enkrat – a kaj, ko je še toliko drugih lepih destinacij.

Pomemben del vseh potovanj je tudi kulinarika. Katere lokalne jedi so vam bile najbolj všeč?

Morske jedi in lokalno sadje so bili najpogosteje na jedilniku. Najbolj okusna je bila večerja na plaži, kjer nama je domačin pripravil jastoga. Tudi rum, pripravljen v kokosu, je ena od tradicionalnih pijač.

Kaj pa živalski svet? Sta na kopnem ali v morju spoznala kakšno živalsko vrsto, ki sta jo od nekdaj želela videti?

Veliko srečo sem imela, da so se na dan, ko sem šla na jutranji sprehod po plaži, izvalile želvice. Od 25. februarja so čakale, da pridejo na svet, in ravno tisto jutro v drugi polovici aprila, je bil njihov dan. To sem videla prvič.

Videla sva tudi kakšno novo vrsto ptic, pa opice in rake med koreninami gozda mangrov, veliko želvo v morju, netopirje v jami …

Filipini imajo po oceni iz leta 2021 skoraj 110 milijonov prebivalcev, s čimer so ena najbolj naseljenih držav na svetu. Koliko stikov z lokalci sta imela in po čem si jih bosta najbolj zapomnila?

Pogovarjala sva se z vsemi, ki so nama prekrižali pot. Z voznikom tricikla, osebjem v resortih, z vozniki bangke. To je plovilo, ki spominja na katamaran – Marjan se je celo prizkusil v vožnji. Na otoku Matinloc sva odveslala na malce oddaljeno plažo, ko se je v bližini zasidrala bangka, ki je pripeljala turiste. Domačin, ki je vodil skupino, je priplaval do naju in povedal, da iz dna morja pobira smeti, saj želi, da bodo tudi njegove hčerke lahko uživale v lepoti kraja. Klepetali smo o življenju domačinov, kot vedno, ko se vrnem iz potovanj, pa sem vnovič prišla do sklepa, da smo na našem delu sveta precej “razvajene riti”.

Uradna jezika sta filipinščina in angleščina. Torej sta se povsem brez težav sporazumevala v angleščini?

Da. Vse smo se zmenili v angleščini.

Sta denar v lokalno valuto menjala na Filipinih? Sta imela s plačevanjem s karticami kakšne ovire na bolj oddaljenih delih otoka?

Denar sva zamenjala takoj na letališču. Bivališča in prevoz sva uredila s plačilnimi karticami, sicer pa sva bankomate videla v vsakem večjem kraju.

Kaj sta spakirala v popotniško lekarno? Sta jemala tudi antimalarike in se odločila za kakšnega od priporočenih cepljenj?

Ker smo bili lani v Afriki, smo se že takrat cepili proti hepatitisu B, zato ponovno cepljenje tokrat ni bilo potrebno, za druga cepljenja se nisva odločila. S seboj sva imela samo osnovno popotniško lekarno. 

Kaj bi svetovali drugim potencialnim popotnikom, ki razmišljajo o potovanju na Palawan?

Kratek postanek v Manili, da začutiš utip, na Palawanu pa odprte oči za lepoto. Če pa se boste po Palawanu vozili z najetim vozilom, si v avto vzemite še kaj dodatne hrane, da jo razdelite kužkom na poti. 

Sta imela na poti tudi kakšno slabo izkušnjo?

Nisva. Počutila sva se zelo varno.

Kaj je najboljše, kar so vama v življenju dala potovanja?

Razgledanost.

HITRIH 5

Najljubša država: Marjan: ZDA, Anja: Islandija

Najljubše mesto: Marjan: New York City, Anja: Porto, Portugalska

Najljubša plaža: Marjan: Venice Beach, LA, Anja: Sabang Beach, Filipini

Naljubši način transporta: Marjan: letalo, Anja: ladja/čoln

Najljubši jezik: Marjan: angleščina, Anja: italijanščina

FOTO: osebni arhiv/ Anja Vogrič

PREBERITE ŠE: MALTA: nasveti za obisk skozi oči Slovenke, ki tam živi #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Celovec skozi oči Slovenke, ki je tam našla boljše življenje #insajder

Ano Režek je želja po boljšem življenju vodila v Avstrijo. Zaupala nam je, kakšen je Celovec, kakšno je tam življenje, kaj moramo tam doživeti in kje jesti, ko smo na obisku.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Moje ime je Ana Režek. Odraščala sem med Ljubljančani, danes pa z družino živim na drugi strani Alp. Naš dom je Celovec. V prvi vrsti sem ženska, ki v natrpanih vsakdanjikih išče in tudi najde čas zase. Vzeti si čas zase, se mi zdi ključnega pomena za osebni razvoj, dobro počutje, zdravje in medsebojne odnose. V prostem času se zelo rada izgubim v čudoviti naravi, obožujem dolge sprehode med zelenimi krošnjami (pa tudi po starih meščanskih ulicah). Dan najraje začnem s treningom v fitnesu, še rajši pa z dolgim tekom na svežem zraku. Zelo rada berem dolge romane, brskam po novem znanju in čvekam ure in ure po telefonu s sestro. Sem mama treh otrok, sinu in enojajčnima dvojčicama. Srečno sem poročena že 9 let in menim, da mi je odnos med mano in možem dal največjo osebno šolo, za kar sem neizmerno hvaležna. Po poklicu sem diplomirana medicinska sestra, zaposlena v domu starejših. S starostniki delam že kar nekaj let in prav delo z njimi mi postaja vedno bolj srčno. 

Kako to, da ste se preselili v Celovec? 

Ne vem točno, kakšna je trenutna situacija z zdravstvenimi delavci v Sloveniji, ampak leta 2015, ko sva se preselila v Avstrijo, je bilo stanje kar precej zastrašujoče. Oba z možem sva zdravstvenika in pred letom 2015 so bili v Sloveniji za medicinsko sestro slabi plačilni pogoji. Napredovanja so bila zamrznjena, za težko troizmensko delo smo prejemali minimalno osnovno plačo, regres je bil v višini vikend izleta, božičnica sir in med, mesečno smo oddelali vrtoglave številke nadur, ki niso bile nikoli izplačane itd. Vse to je seveda privedlo do nezmožnosti nakupa stanovanja in ostalih sredstev za neko normalno povprečno življenje v Sloveniji. Po moji diplomi, aprila 2015, sva dobila možnost za zaposlitev v Avstriji in to priložnost sva zagrabila. Najina odskočna deska je bil Dom starejših v Schladmingu. Nekje leto kasneje pa sva se preselila bližje v Celovec, kjer bivamo še danes.

Kako se življenje v Avstriji razlikuje od življenja v Sloveniji? 

Če bi na kratko odgovorila lahko rečem, da je življenje tukaj povsem drugačno, kot življenje v Sloveniji. Že jezik, ki ga govorimo je povsem drugačen, pa vendar je v Celovcu življenje, v primerjavi s Schladmingom, bližje življenju v Sloveniji. Kljub temu so številne razlike, seveda. 

Avstrijski narod ravna oz. se zelo drži zakonskih predpisov, velikokrat povedo, da je tako po zakonu in drugega ni za storiti. Tudi šolanje tukaj je povsem drugače. Če vzamem za primer leta izobraževanja npr. Slovenija ima 9-letno osnovno šolo, Avstrija ima 4-letno osnovno šolo, nato 4-letno nižjo gimnazijo in potem čisto različno število let za nadaljna izobraževanja, poklicne srednje šole nimajo. V Avstriji je za vse moške in ženske obvezno 6-mesečno vojaško ali civilno služenje. Kot zanimivost, Avstrija nima srednjih medicinskih sester, ima le program bolničar negovalec in diplomirana medicinska sestra. Za diplomirano medicinsko sestro pa ne potrebuješ predhodnje gimnazijske ali pa poklicne mature. 

Kaj najbolj pogrešate in kaj najmanj?

V Celovcu seveda najbolj pogrešam svojo družino in prijatelje. A sem vesela, da smo oddaljeni le dobro uro vožnje in da živimo v informativni dobi, tako, da smo praktično vsak dan v kontaktu. Pogrešam babico in dedka za kakšno varstvo otrok, a z leti sem ujela svoj (najin) ritem in moram reči, da nama, kar gre. Pogrešam slovensko hrano, čeprav sem se skozi leta dobro izurila v iskanju alternativnih živil. Kar najmanj pogrešam je občutek, ali bom lahko prišla finančno čez mesec, ali bomo lahko odšli za vikend na morje, ali bom imela še dovolj denarja za to in ono.

Celovec privablja vedno več mladih družin, tudi iz Slovenije.

V Avstriji je za mlade družine in zdravstvene delavce zelo dobro poskrbljeno in to je glavni razlog, da smo tukaj še danes, če odmislim to, da imamo sedaj tukaj urejeno življenje, tako midva, kot najini otroci. Seveda, v Celovcu je ogromno Slovencev in tudi mnogo koroških Slovencev. Tudi v službi imam kar nekaj sodelavk Slovenk, prav tako pa je redkost če kateri od stanovalcev v službi ne zna slovenskega jezika. Celovec ima kar nekaj dvojezičnih vrtcev in tudi šol, slovensko knjižnico in nekatere urade. Veliko je tudi slovenskih zdravnikov, ki govorijo oba jezika. V Celovcu si zelo prizadevajo za ohranjanje dvojezničnosti in slovenske kulture. 

Kako je opazovati domovino z druge perspektive? 

Slovenija bo vedno moj dom. V Sloveniji imam družino, prijatelje, korenine, spomine, ki me vežejo na mojo mladost. V Slovenijo se vedno rada vračam in prav tako moji otroci. Slovenija bo vedno moje toplo zavetje.

Kako je selitev vplivala na vas? 

Ne vem, kakšna oseba bi bila, če bi ostala v Sloveniji, vem pa, da sem (oz. postajam) takšna oseba, kot si želim biti. Selitev v tujino je v prvem letu bila kar stresna, predvsem zato, ker nisem poznala nemškega jezika in občutek nezmožnosti izražanja samega sebe, svojega mnenja in znanja res ni prijeten. Prav zaradi neznanja jezika si dolgo nisem upala, kot diplomirana sestra delovati v bolnišničnem okolju, čeprav je bila to moja želja še iz srednješolskih časov. Danes sem zaposlena v domu štarejših, kjer delujem brez prisotnosti zdravnika, sprejemam težke odločitve in nosim ogromno odgovornosti. Delo s starejšimi me iskreno ni nikoli veselilo, danes pa menim, da mi delo s starostniki zelo odgovarja, saj sem ob njih v njihovem zadnjem življenjskem obdobju in imam to moč, da jim ga naredim čim bolj prijetnega, mirnega in predvsem ter popolnoma po njihovih željah.  

Celovec TOP 10 ali Kaj moramo v Celovcu pogledati, če pridemo na izlet?

Iskreno priporočam kar nekaj izletnih točk in sicer:

  • Minimundus
  • Pyramidkogel
  • Celovška katedrala
  • Vrbsko jezero
  • Vožnja z ladjo po Vrbskem jezeru in ogled večjih mest ob jezeru
  • GTI Treffen v mesecu maju v Reifnitzu
  • Velden
  • Meerauge v Bodentalu
  • Sprehod ob Landkanalu
  • Staro mestno jedro in zmajev vodnjak
  • Grad Hochosterwitz (2o km iz Celovca)

Kje bomo v Celovcu dobro jedli?

Priporočam slednje:

  •  čisto ob Vrbsem jezeru je najbolj znana restavracija Villa Lido
  • kitajska restavracija Babaru, ki se nahaja tudi v bližini Vrbskega jezera
  • restavracija Cafe Del Sol, kjer imajo mehiško hrano, pice, katere režeš s škarjami in različne brunche
  • Schnitzelwelt – bolj fast food dunajski zreki
  • Frankie’s restavracija, znana bo burgerjih in hitri hrani, nahaja se poleg hokejske dvorane KAC
  • Sladolednica Tuti-fruti z najboljšim Gelatom iz Italije (odprto le v sezoni)
  • v Celovcu pa se nahajajo tudi trije McDonaldsi za vse ljubitelje ultra hitre hrane, Burgerking itd.

Kam naj v Celovcu peljemo otroke? 

  • Europapark poleg Vrbskega jezera, ogromno otroško igrišče
  • Strandbad – kopališče ob Vrbskem jezeru
  • Minimundus
  • Reptilien zoo – živalski vrt s kuščarji, plazilci in dinozavri
  • Rosseg – odprti živalski vrt z gozdnimi živalmi (27 km iz Celovca)
  • Affenberg – gora opic (32 km iz Celovca)

Kakšen je vaš življenjski moto? 

Imam jih kar nekaj, haha, ker zakaj pa ne? In to je moj najlubši življenski moto. Če sem včasih bolj hodila po poti »kaj pa če«, hodim sedaj, kar pogumno po poti »zakaj pa ne«. Smisel življenja ni v tem, kako dolgo si živel, temveč v tem, koliko življenja je v letih. Predvsem pa, življenja ne jemati preveč resno.

Ana Režek ustvarja zanimive vsebine na svojem Instagram profilu

Foto: Ana Režek

 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: “Japonci obožujejo postavljanje v vrste.” #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Japonci obožujejo postavljanje v vrste.” #intervju

Nina Simić je tako zelo zaljubljena v potovanja, da se je odločila, da postanejo njeno poslanstvo. Kadar ne potuje, potovanja načrtuje. Klepetali sva o njenem zadnjem popotovanju po Japonski in o trikih, ki pomagajo prihraniti denar pri organizaciji dopusta.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem strastna popotnica, ki vsak dan prostega časa izkoristi za krajša in daljša potovanja. Ko grem na potovanje, za razliko od veliko popotnikov, ne varčujem pretirano, saj imam rada nove izkušnje, hrano, obiščem znane in manj znane kraje. Ker zelo rada načrtujem vnaprej, je ta strast po dolgih letih prerasla tudi v posel. Tako lahko do novih destinacij pomagam tudi drugim, ki nimajo dovolj časa, denarja ali volje za načrtovanje in organizacijo. Moje zadnje potovanje je bila Japonska.

Potovanja so postala vaš posel? Kako?

Pogosto prevzamem planiranje potovanja tudi ko grem v družbi s prijatelji. Zato me je enkrat ena od prijateljic na potovanju po Rusiji povprašala, zakaj tega ne počnem tudi za druge. Kot butični turizem. Pred nekaj leti, ko sem začela na našem trgu, o tem skoraj ni bilo govora, zato se mi je zdelo zelo zanimivo. V tujini je to že zelo uveljavljena in dobro plačana praksa, Slovenci pa se pogosto še vedno raje lotimo načrtovanja sami. Čeprav gre potem pol stvari narobe in nastanejo višji stroški zaradi napak, kot če bi to delo komu prepustili. Dober načrtovalec lahko stranki privarčuje tudi tisoče evrov pri izbiri letalskih vozovnic, nastanitev, doživetij in podobno. Prva destinacija so bili Sejšeli, ki so me med načrtovanjem tako navdihnili, da sem jih obiskala pred stranko in dobila več informacij iz prve roke.

Ravno ste se vrnili iz popotovanja po Japonski. Kako ste jo doživeli?

Vsem povem, da je Japonska zelo drugačna od tega, kar sem si predstavljala, a me je zelo navdušila. Tako predstavo ima verjetno velika večina izmed nas, dokler je ne obišče – dežela robotov, visoke tehnologije, tihih človečkov, ki hitijo v službo in nimajo življenja, ne jejo in pijejo na ulici, spoštujejo vse možne norme in pravila, so nizke rasti, ne prenašajo alkohola, hodijo okrog oblečeni v čudne kostume, vse tam je drago, pa še kaj bi se našlo od mitov, ki so se vsi razblinili. V resnici je vse veliko bolj »normalno«, a hkrati tudi drugačno na vsakem koraku. Gre za deželo nasprotij, ki sicer po eni strani velja za zelo napredno (žal jo v zadnjem času mnogi kar prehitevajo, a še vedno imajo kup inovativnih rešitev), po drugi pa je zelo »retro« in brez težav kupimo cd-je in kasete, na metroju berejo knjige in časopise, veliko se plačuje z denarjem. Še največja težava je res slabo znanje angleščine, tudi na turističnih območjih, tako da je uporaba google prevajalnika za etikete, menije in sporazumevanje neizogibna. Najbolj impresivno pa je njihovo poštenje in varnost na vsakem koraku, brez represije (enostavno so tako vzgojeni), kar ne vem če lahko v tej meri, doživiš še kje drugje na svetu.

Zakaj ravno Japonska?

Japonska je bila dolgo najvišje na mojem seznamu potovalnih želja, verjetno ker se mi zdi drugačna, zanimiva, posebna v veliko pogledih. Že pred začetkom korona obdobja sem imela vse rezervirano in tisti april mi žal ni bil usojen. Sem pa tokrat nekoliko spremenila tudi program in v treh tednih obiskala Osako, Kyoto, otoka Okinawa in Ishigaki, Tokio ter na kratko še mesta Kobe, Suwa (za malo bolj pristno izkušnjo izven klasične poti) in Chiba. Razen mesta Kobe, kamor sem šla pogledat bolj zaradi znane govedine (in ostala malo razočarana nad celotnim vzdušjem v mestu) so vse destinacije super. Zdi se mi, da na Japonsko ne greš zaradi nekaj templjev, gradov in podobnih znamenitosti, temveč zaradi raznolikih izkušenj in »wow efekta« na vsakem koraku. Na nobenem dopustu se nisem toliko »preoblačila« v razne kostume. Po eni strani so nam tako podobni, po drugi pa zelo različni (okusi so na primer veliko bližje slovenskim, kot drugod v jugovzhodni Aziji, domača nam je tudi čistoča). Nekako najbolj všeč mi je bilo vzdušje v Osaki (kot še mnogim turistom). Morje na otokih je kristalno čisto in izkušnja snorkljanja z želvami ter bogat pisan »akvarij« takoj na plaži sta ponudila noro popestritev in vmesni odmor od mestnega vrveža.

V čem se Japonska razlikuje od Slovenije?

Obožujejo postavljanje v vrste – za metro, pred trgovino, ki se kmalu odpre, v zabaviščnih parkih. Skratka noben se ne pritožuje nad zelo lepo formiranimi vrstami in niti ne pomisli na preskakovanje vrst ali vrivanje. Defitinitvno najbolj presenetljiva pa je skoraj popolna varnost. Pri toliko milijonih domačinov in turistov, praktično ne poznajo pojma žepar, vsak se lahko mirno sprehaja podnevi in ponoči sam naokrog. Stvar, ki jo izgubiš, najdeš na istem mestu tudi čez več dni, vrednejše pa odnesejo na policijo. Če izgubite kaj na metroju ali vlaku, je skoraj sigurno v centru za najdene stvari, tako da ne obupajte – tudi sama sem pozabila vreden ruzak na vlaku in vse se je našlo brez težav. Skoraj nikoli se ne zgodi, da bi si stvar kdo prilastil, tudi če gre za višjo vrednost – enostavno stvar vzgoje. Imajo zelo čisto (v primerjavi s prej obiskanimi deli jugovzhodne Azije) in bogato morje z raznoraznimi tropskimi ribami, želvami, z dostopom kar z obale. Na sezuvanje čevljev pred vstopom v kabino za preoblačenje v trgovini tudi hitro pozabiš. Obvezno bi si moral nadeti čez glavo tudi nekakšno belo vrečko, ki oblačila zaščiti pred ličili.

Je Japonska res tako draga kot pravijo? So se potovanja na splošno podražila?

Podražitve se mi zdijo zelo relativne – na primer Japonska je v osnovi za nas poceni. Razen nastanitev, ki so se podražile v koroni, je tam vse ceneje kot pri nas. Tudi letalske vozovnice se dobijo že nekje od 600 evrov dalje. Spremljati je potrebno situacijo v določenih državah (vrednost valute, inflacija, vojno stanje, letalske povezave in podobno) in se glede na to odločati, kam gremo, če ne želimo »preplačati« dopusta. V Sloveniji so cene vsega tako visoke, da se mi sedaj nobena država ali mesto ne zdi več drago. Tudi pri križarjenjih na Jadranu ne opažam nekega bistvenega povišanja cen glede na lani, čeprav se draži nafta, hrana in plače zaposlenih. Pandemske cene žal niso primerne za primerjavo, takrat so se vsi borili za obstanek in so šli skoraj na nulo z zaslužkom. Kar se tiče povpraševanja po dopustu, se mi zdi, da se kljub neprestanemu splošnemu pritoževanju nad nizkimi dohodki, vse več ljudi odloča za dražje in oddaljene dopuste. Tudi upokojenci pogosteje potujejo dlje.

Gkede na to, da se s tem tudi poslovno ukvarjate, nam lahko zauoate kakšne trike, kako prihraniti denar pri organizaciji dopusta?

Trikov je ogromno. Začne se seveda pri dovolj zgodnjem načrtovanju – izbiri primernih datumov (ponavadi ne čez praznike in vikende) za letalske vozovnice in nastanitve (koliko komforta zares potrebujemo, če smo na primer na potovanju cel dan od doma). Tudi, če gre za aranžma, se vse bolj kažejo kot zanimive first minute ponudbe. Tam lahko veliko prihranimo, če kuhamo sami ali jemo ulično/hitro/enostavno hrano. Za vstopnine v tujini preverimo razne spletne portale s popusti, kot je Klook za Azijo. Preden se lotimo nakupovanja suvenirjev in drugih stvari, preverimo cene pri več ponudnikih, odvisno od države se lotimo tudi barantanja (arabske države, tudi v Aziji kdaj deluje). Koristimo javne prevoze in manj taksijev (čeprav so ponekod smešno poceni). Pretehtajmo, katere izlete moramo res plačati vnaprej preko spleta, kjer so cene večinoma višje kot na lokaciji.

Kakšno bi bilo vaše sanjsko potovanje, če bi imeli neomejen čas in finance?

Dobro vprašanje! Do sedaj je bilo moje sanjsko potovanje Japonska. Imam pa težavo, da si nekje po treh tednih zaželim vrniti počasi domov (mogoče pa je to samo zaradi omejenih financ). Mikajo me predvsem toplejši kraji, tako da bi verjetno v času njihovega poletja naredila krog čez širšo Oceanijo – Avstralijo, Novo Zelandijo, otoke Polinezije, Mikronezije in se za konec zopet ustavila še malo na Japonskem.

Kakšni so vaši plani za naprej? Kje boste dopustovali poleti?

S prijateljicami ravno sanjamo o tem, kam se odpraviti na dopust. Ena od idej je križarjenje po grških otokih, malo za spremembo, saj bi tako lažje dosegle najlepše plaže. Verjetno pa se bom, poleg večih obmorskih vikendov, odpravila še za kakšen teden na ladjo v Dalmacijo, kot že zadnjih nekaj let. Taka vrsta dopusta se mi zdi najbolj enostavna, ko drugi skrbijo, da se premikaš vsak dan drugam, se kopaš v lepih zalivih, dobro ješ in zvečer uživaš v top mestih, zabavi in družbi.

Hvala, Nina, za vse izkušnje in nasvete! Nini lahko sledite na njenem Instagram kanalu TUKAJ.

 

Foto: Nina Simić, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenka v Londonu: sedem let in dva dvojezična otroka kasneje #VandrajInsider

Iščete navdih, kam na pomladni oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenka v Londonu: sedem let in dva dvojezična otroka kasneje #VandrajInsider

Lana Razpotnik je Slovenka, ki v Londonu od leta 2017 živi s partnerjem in dvema hčerkama, ki sta se jima rodili na Otoku. O tem, kako je v Londonu videti iskanje službe, prijateljev in strehe nad glavo ter predvsem, kako je tam (dvojezično) vzgajati otroke, sva govorili v tokratnem Vandraj insiderju.

Kaj vas je odneslo v London in kako dolgo mu že rečete “dom”?

Verjetno je najbolj ironično ravno to, da bi pred desetimi leti na vprašanje, če bi se kdaj preselila v tujino, jasno in glasno odgovorila z NE. O potovanjih sem vsekakor vedno sanjala, o življenju v tujini pa nikoli. Lepo sem bila zasidrana v Ljubljani, ki je (bila) v mojih očeh VSE, kar potrebuješ za življenje. Temu se nisem bila pripravljena odpovedati. Kakorkoli klišejsko se to sliši, sem v Londonu pristala izključno zaradi ljubezni. Vse je bilo zelo spontano, iz danes na jutri sem si rekla, zakaj pa ne. In sem šla. To je bilo novembra 2017.

S čim se v Londonu ukvarjate, oziroma preživljate?

Kot diplomirana umetnostna zgodovinarka in takrat magistrska študentka dediščinskega turizma sem si predstavljala, da bom v roku enega meseca našla službo v neki kulturni ustanovi. Pripravljena sem bila začeti čisto na dnu in potem plezati po karierni lestvi. Ampak mi očitno takrat to ni bilo namenjeno.

Zato sem poiskala hitro vmesno službo in tako pristala v fitnes in velnes industriji v eni izmed vodilnih neprofitnih organizacij v Veliki Britaniji. Začela sem kot receptorka in vsako leto napredovala. Danes sem vodja dveh fitnes in velnes klubov, kjer sem odgovorna za vse – od recepcije, prodaje, osebnih trenerjev, fizioterapevtov, programov za lokalno skupnost, vrtca, plavalne šole in za velik del varnosti in zdravja pri delu obeh klubov. Moj uradni naziv je sicer Multi-Site Customer Experience Manager. Najlažje si je morda predstavljati, da sem odgovorna za več kot 30 zaposlenih v vsakem klubu.

V Londonu sta se vam rodila tudi dva otroka. Kakšno otroštvo ponuja mesto?

Ja, obe moji punčki sta rojeni v Londonu. Mesto je res raznoliko in ponuja ogromno možnosti za raziskovanje. Večinoma vikendov ne preživimo doma, ampak raziskujemo mesto ali pa le okolico. Igrišča in parki so na vsakem koraku po mestu in so res vrhunski. Hkrati pa drži, da otroci tukaj preživijo veliko časa v vrtcu, tudi po 10 ur dnevno. Kar ni idealno, me pa tolaži, da tam res uživajo. Otroštvo v Londonu pomeni prijateljevanje z otroki s koreninami z vsega sveta in to je čudovito.

Kako pa je s starševskim dopustom in kasneje z varstvom?

Porodniški dopust se tukaj deli na državnega in službenega. Državni ti pripada do 39 tednov in je odvisen od tvojega povprečnega zaslužka. Potem pa imaš še službenega, ki ti ga dodeli podjetje, kjer delaš. V grobem in malo za okus, v podjetju, kjer delam, dobi mamica na porodniški približno:

  • – 3. mesec polno plačo s strani podjetja,
  • – 5. mesec polovično plačo s strani podjetja + državno porodniško,
  • – 9. mesec le državno porodniško,
  • – 12. mesec – nič, te pa še vedno čaka delovno mesto.

Glede varstva so ponavadi tri opcije: VRTEC – vsi so zasebni vsaj do 3. leta, CHILDMINDER – varuška, ki za otroke skrbi v svojem domu in VARUŠKA, ki skrbi za otroke v njihovem domu. Pri odločitvi igra veliko vlogo čas. Vse tri opcije pa so finančno kar zalogaj. Vrtci so tukaj v povprečju odprti od 7.30 – 18.30. Starejša hči je bila v vrtcu v okviru podjetja za katerega delam. In žal je bila v vrtcu velikokrat vse do 18.00, potem pa naju je čakala še približno enourna pot domov. Ni idealno, ampak je uživala in meni je bilo veliko lažje, ker sem vedela, kdo so zaposleni in kako vrtec deluje. Če otrok obiskuje vrtec 5 dni na teden in več kot 5 ur na dan, to v povprečju mesečno znese okoli £1700. Starši sicer dobivamo otroške dodatke, a ti ne pokrijejo niti četrtine vrtca. 

Kakšno državljanstvo imata otroka? Sta dvojezična?

Najstarejša hčerka KalaLuna ima le slovensko državljanstvo, saj sva bila oba eno leto premalo v Londonu, da bi avtomatično dobila tudi angleškega. Mlajša hčerka NalaNoor pa ima tako britanskega kot slovenskega. KalaLuna govori slovensko in angleško. Doma govorimo slovensko, knjige beremo v angleškem in v slovenskem jeziku. Ob vikendih pa pogleda tudi kakšno slovensko risanko, da se ji besedni zaklad širi. Je pa res, da je na vsakem koraku izpostavljena angleščini in ko se igra sama, ima monologe predvsem v angleščini. Malo me skrbi, da bo to vplivalo na našo 9-mesečno dojenčico, saj se starejša sestrica tudi z njo večinoma pogovarja v angleščini, a upam, da bo tudi ona dovzetna za oba jezika.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Še bolj cenim prijateljstva in odnose, ki jih imam v Sloveniji in ki sem jih razvila tukaj. Takšna prijateljstva, ki jih doma pletemo od otroštva in kot najstniki, kot odrasla oseba v Londonu zelo težko oblikuješ na novo. Ljudje smo z različnih koncev, težko je uskladiti urnike.

Še bolj pa cenim to, da imam čas, ki ga lahko preživim z družino. Slovenci smo včasih malo razvajeni. Navajeni smo, da nas avto zapelje tudi le 500 metrov. Tu sem se naučila, da prehoditi 5 kilometrov, da nekam prideš, ni ogromno, ampak nekaj povsem normalnega. V Sloveniji je del luksuza tudi to, da babice hodijo po otroke v vrtec in jih imajo starši možnost komu dati v varstvo. Ne me narobe razumeti, ta razvajenost bi tudi meni povsem pasala. In to tukaj pogrešam.

Če bi lahko iz Ljubljane in Londona izluščili najboljše stvari, ki jih pri drugem pogrešate, katere bi to bile?

Ljubljana je moje mesto, v srcu, vedno. Obožujem to, da imamo na dosegu roke čisto vse. Je en tak lep bazenček kulture, zgodovine, narave, prijetnih ljudi in luštnih lokalov. Najbolj verjetno pogrešam družabni vidik, ki ga Ljubljana ponuja. »Kofetkanje« v tem našem pravem pomenu besede. In ko smo že pri lokalih, res močno pogrešam dostopnost raznih naravnih limonad in sokov, ki jih v Ljubljani dobiš v vsakem lokalu, v Londonu pa moraš te stvari prav poiskati, če želiš dobre, seveda. Pogrešam naše mini griče in hribe, ki so super za lahek sprehod in tek. Pa fine kolesarske proge in umirjene ceste. Tudi čistočo – Ljubljana je res čista in prijetna na vsakem koraku. In vodo! Vodo iz pipe tudi pogrešam!

London je na drugi strani ocean vsega, res VSEGA. Vsak dan se toliko različnih stvari dogaja, da jim ne moreš zares slediti. Možnosti je neskončno, kulturnih, glasbenih koncertov, posebnih kinov in še in še. Ampak je ogromen! Zato je treba stvari malo bolj planirati vnaprej, spontanost je tu res manj enostavna.

Se v prihodnosti vidite nazaj v Sloveniji?

Se mi zdi, da ima večina izseljencev željo nekoč priti nazaj. Nazaj me najbolj vleče zaradi družine in prijateljev. Tudi umirjen in varen način življenja, ki ga Slovenija ponuja, je gotovo bolj prijazen za družine kot London. A tudi London je naš dom, tukaj sta se rodili moji hčeri in z mestom so povezani vsi lepi spomini. Kar naenkrat tako Slovenija ni več zares dom. Tega nihanja je veliko. En dan si pripravljen iti nazaj, drugič spet ne. To vprašanje se v mojih mislih poraja tedensko. Ne vem. Pustimo se presenetiti.

Kako bi opisali London nekomu, ki o njem ne ve popoloma ničesar?

London je ogromno mesto in je veliko več kot le tisti center mesta z vsemi tipičnimi znamenitostmi. London ponuja malo morje različnih izkušenj, dogodkov, razstav, doživetij in kulinarike. Predvsem pa je mesto, kjer boste v vseh letnih časih videli ljudi sedeti na še najmanjšem koščku trave, tudi brez odeje pod zadnjico. London je hitro mesto, kjer se ljudje vseeno znajo ustaviti in uzivati v prvih pomladnih dnevih, poletnem sončenju in zadnjih jesenskih svetlih dneh. 

Pa tamkajšnje ljudi?

Večkrat so mi ljudje, ki so obiskali London, rekli, da Angležev še niso srečali. Ja, London je morje vseh možnih kultur iz celega sveta. In to je tisto, kar je tako lepo. Tudi ljudje, rojeni v Londonu, imajo pogosto korenine (tudi) iz katere druge države.

Če se boste vozili z mestnimi prevoznimi sredstvi, bodo ljudje ponavadi v pogonu in celo nezadovoljni, če se jim boste postavili sredi tekočih stopnic in ne boste sledili tistim »nenapisanim« pravilom bontona. Torej – vedno stojte na desni strani in dovolite dovolj prostora za prehitevanje po levi. Ampak te isti ljudje so tudi zelo prijazni in odprti, prihajajo z vsega sveta in se z veseljem pogovarjajo o izkušnjah posameznikov. Vseeno pa – ko vas kdo vpraša »How are you?«, naj vas nikar ne zavede, da jih resnično dobesedno zanima, kako ste.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

Verjetno to, da je v mestu razpad sistema z vlaki in avtobusi, ko zapade sneg (četudi se ne oprijema cestišča), ko dežuje, ko je prevroče ali prevetrovno. Tudi stavke javnega prevoza so pogoste in nadležne. Prometa je ogromno, na cestah so zastoji, zato tudi avto ni boljša izbira.

In to, da je zaradi velikosti mesta vse veliko bolj oddaljeno, kot bi si kdaj želela.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Londonu kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Zmota je to, da je London majhno mesto in da je vse, kar je vredno ogleda, le okoli Big Bena, Tower bridga in tam okoli ter da se vsi Londončani dnevno sprehajamo mimo. Pa tudi to, da mnogi mislijo, da je Tower bridge – London bridge.

Hrana in pijača v restavracijah in lokalih sta dražji kot v Sloveniji, kljub temu pa je nakup v trgovini ugodnejši v Londonu. Zmota je, da je v Londonu vse zelo drago. Veliko turističnih znamenitosti je celo brezplačnih!

Zmota je tudi, da v Londonu vedno potrebuješ dežnik. Ko tu enkrat živiš, ga ne nosiš s seboj. Nalivi niso pogosti, ponavadi so hitre prhe. Zanimive so tudi divje živali, tu so lisice kot mačke, povsod so! 

Kaj poleg glavnega mesta je v bližini še vredno obiska?

Velika Britanija ponuja ogromno in ima res čudovite kraje. Iz Londona so vlaki v druge kraje pogosti, morda ne najbolj poceni, ampak kar hitri in urejeni. Cornwall je eno tako luštno območje, St. Ives je čudovito obmorsko mesto z dolgo peščeno plažo, ki ima za piko na i tudi Tate St. Ives muzej. V bližini je Cambridge – za piknik na travniku in tiste, ki si želijo malo študentskega vzdušja in gotskih stavb. Zelo blizu za enodnevni izlet je tudi Brighton, ki je tipično obmorsko mesto s čudovitimi ulicami. Tudi Bristol je super! Posedanje ob kanalu spominja na plažo ob Ljubljanici. In seveda Banksy – njegove grafite srečate na vsakem koraku. Tudi mene čaka še veliko obiska vrednih krajev na tem koncu.

 [O urbanih kotičkih kraja:]

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Primrose Hill in Brixton.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: London Eye – za slikico v ozadju je fotogeničen, za obisk pa grozno nagužvan, predrag in počasen. Razgledi so boljši iz drugih delov mesta.
Najboljša brezplačna stvar v mestu? Sky Garden, muzeji in galerije.
Najboljšo kavo potrežejo v: Tamp v Chiswicku. Tu je poleg kave dobra tudi vroča čokolada, ki ni puding ali kakav, ampak prava temna, grenka cokolada!
Najboljši brunch najdete pri: Egg Break v Notting Hillu, Urban Pantry v Chiswicku in MILK v Balhamu.
Najlepši razgled nad mesto: Sky Garden.

Najboljši šoping: Online (smeh). Turisti verjetno z veseljem obiščejo Oxford Street, Londončanom pa je to zaradi gneče nekaj najbolj neprijetnega. Če že moram fizično v trgovino, verjetno izberem High Street Kensington, ki ima tudi prijetne lokale. Če želite nakupovalno središče, potem priporočam Westfield, ampak se pripravite na gnečo.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Tate Modern – ima tudi čudovit pogled iz kavarne na Temzo in St. Paul’s Cathedral. Za Harry Potter fane je bonus tudi pogled na Millennium Bridge.
Najljubši kotiček za sprostitev: Richmond ob Temzi.
Park, kjer najraje poležavate: Chiswick House&Gardens.
Najboljša zabava: Manjše koncertne dvorane, kjer je vse tako luškano in majhno, da doživiš koncert čisto drugače kot v velikih dvoranah ali stadionih.
Najljubši festival/dogodek: Kino ali gledališče na prostem – na rooftopih ali v parkih.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Iskreno nisem navdušena nad  tradicionalno hrano. To so bolj pubovske jedi, ki so mi precenjene. So pa jagode v Angliji v sezoni zelo poceni in zelo dobre. Zato so mi tudi sladice z njimi všeč – scones z jagodno marmelado in Victoria sponge cake. Pa meni najljubši Crumble!
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Bele in barvite hišice v Notting Hillu, Richmond park v obdobju malih bambijev in Primrose Hill z Londonsko panoramo v ozadju. Za turiste gotovo ena sončna fotka s strani Tower Bridga, pa pod mostom na drugi strani Big Bena.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Avtobus – £1.60 in lahko prestopaš med avtobusi v roku ene ure.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Trenutno ugotavljamo, da je Ryanair iz Trsta ali Zagreba kar ugoden, če letite z malim nahrbtnikom. Direktno iz Ljubljane leti EasyJet. Če pa nujno želite še osebno prtljago, ste potem cenovno hitro blizu British Airways, ki leti na London Heathrow Airport, od koder lahko v mesto potujete s podzemno železnico in ne potrebujete še prevoza z letališča v mesto. Ne glede na prevoznika, se poskušajte izogniti vsem šolskim počitnicam in praznikom tako v Sloveniji kot na Otoku.

V katerem delu mesta je logistično najbolje iskati nastanitev, ko tja pridemo za kratek turistični obisk?

Za kratek obisk je verjetno super, če najdete kaj v prvi coni, kjer so glavne znamenitosti na dosegu roke. Bo pa gotovo ugodnejše karkoli v coni 2 ali celo 3, le glejte, da je blizu podzemne in ste v centru mesta v 30 minutah.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 

Če želiš dobro stanovanje v varnem predelu Londona, bodo cene hitro višje. Mesto je ogromno in velikokrat so hiše predelane v več stanovanj, ki so v osnovi ponavadi dokaj ozka, z malo ali nič prostora za hrambo stvari. V zadnjem letu je trend, da za najem stanovanja ponudiš več kot je oglaševano. Povpraševanje za lepa stanovanje je veliko, zato bi to težavnost ocenila z 8.

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10:

Verjetno 8, je težko, a tudi ni – odvisno. London ima res veliko ljudi in konkurence ne manjka. Večinoma tukaj ne gre za izobrazbo, bolj za izkušnje in to, da si ob pravem času na pravem mestu. Ob neuspelih prijavah ne smeš izgubiti zagona in upanja.

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10:

Verjetno spet 8. Odvisno, česa si želiš in v kakšnem življenjskem obdobju si. Večina mojih prijateljstev je prek sodelavcev in drugih mamic iz vrtca in šole. Vsi imamo zasedena življenja, tudi razdalje med nami so lahko velike, zato je prijateljstva težko ohranjati.

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno):  

Mogoče 7, nekaj vmes. Odvisno od predela in s kakšno miselnostjo hodiš po mestu. Načeloma se počutim varno. V določenih predelih je manj prijetno in si morda malo bolj pozoren ali pa se jih v določenem delu dneva izogibaš.

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Raznolikost v vsakem pomenu besede je zame res velika velika prednost. Raznolikost kulture, hrane, religije, rase, s katerimi si kar naenkrat v stiku vsak dan. Sem hvaležna, da sta moji deklici izpostavljeni temu. V Sloveniji tega gotovo ne bi doživeli v tolikšni meri. Slabost je verjetno prav ta velikost mesta, ker je vzdrževanje družabnega življenje malce težje.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Prednost je gotovo širina pridobljenih izkušenj. Tu je veliko več različnih delovnih mest in zato več možnosti napredovanj. Slabost je bila na začetku ta, da angleščina ni moj prvi jezik in sem se kot tujka počutila postavljena na nižje stopničke. Vsekakor pa tu velja, da stopničke hitro preskakuješ, če se dokažeš.

FOTO: Osebni arhiv/Lana Razpotnik

PREBERITE ŠE: Ula Furlan: “Zagreb zagotovo počasi postaja moj drugi dom” #VandrajInsider

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Ula Furlan: “Zagreb zagotovo počasi postaja moj drugi dom” #VandrajInsider

V rubriki Vandraj insider nam znane in manj znane obiska vredne kotičke mest predstavijo tisti, ki v njih živijo, oziroma jih imajo za drugi dom. Kam na najboljši brunch, kje parkirati, kdaj v mestu ujeti najboljše festivale in kam se umakniti od turističnih točk, a vseeno doživeti utrip mesta? Tokrat nas je po sosednji prestolnici popeljala Ula Furlan, ki jo v Zagreb odnaša ljubezen.

Ula Furlan je simpatična igralka, voditeljica, novinarka in model, ki vse svoje karierne poti vodi z nalezljivim nasmehom na obrazu. Ljubezen do igralskih vod ima v genskem zapisu. Njen pokojni oče je ena od osrednjih filmskih osebnosti v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji – Silvan Furlan, medtem ko je voditeljsko žilico podedovala po mami – Miši Molk. Njeno razgibano življenje pa je zaradi ljubezni še nekoliko bolj pisano, saj je razpeta med Ljubljano in Zagrebom. Iz sosednje prestolnice namreč prihaja njen partner, znan hrvaški igralec.

V Zagreb vas vedno znova odnaša ljubezen. Je to vaš drugi dom?

Zagotovo počasi postaja. Vsakič sicer odkrijem še kaj novega, kakšen nov ovinek, neko njihovo “novo pravilo” ali pa novo podobo, okus, lokacijo. Prav zato mi je tudi pri srcu, ker je nekoliko večji od Ljubljane, bolj razgiban, dinamičen, nepredvidljiv.

Ni skrivnost, da ste med Ljubljano in Zagrebom razpeti zaradi zveze s hrvaškim igralcem Domagojem Jankovićem. Vaju je filmsko združil film?

 Je. Kratki film Scout, ki ga je napisal in režiral Alex Cvetkov, je tisti, ki naju je najprej filmsko sestavil v člana družine. Jaz v njem nastopam kot filmska starejša in odgovorna sestra, Domagoj pa je moj mlajši brat in neukrotljiva, nagajiva iskra življenja. Precej hitro je potem ta iskra preskočila iz okvirjev scenarija in platonskega odnosa v resnična poglavja zaresne ljubezni, ki pa je na trenutke vseeno velikokrat še vedno filmska.

Kako pogosto torej vozite skozi mejni prehod?

Dober dan” tja in nazaj na mejnih prehodih, če je dober mesec, rečem tam nekje 6-krat. Torej si privošim 3 srečanja oziroma obiske. Na hrvaški strani potem  “dober dan” rečem največkrat kar gospodom na cestnini, ki mi dan nemudoma obrnejo še s kakšnim prijaznim komplimentom. Policajev in carinikov za vstop v Hrvaško načeloma na sami meji ni več.

In potem na poti nazaj na slovenski strani za dobrodošlico kdaj prejmem kakšen pomenjliv: “Ooo, dober dan”, a to mislim, da je predvsem vznemirjenje, ko se na osebni izkaznici ob očetovem zasveti še mamin priimek in se ugotovi, da sem “od Mišike”. 

Če bi lahko iz obeh mest – Ljubljane in Zagreba – izluščili najboljše stvari, ki jih pri drugem pogrešate, katere bi to bile?

Ljubljanski šmek, to neko urejenost, mirnost, občutek, da vse nekako funkcionira, čistost, odzivnost – to kdaj pogrešam pri Zagrebu. A mnogokrat v Ljubljani pogrešam odprtost komunikacije, navite, malo bolj glasne, radostne vibracije, pa raznolikost možnosti za druženje, za it ven. To nepredvidljivost velikih mest, pretok energij, okusov, kulturne in siceršnje ponudbe.

Kako bi opisali Zagreb?

Zagreb verjetno zaradi podčrtaja te ljubezni dojemam kot enega ravno prav nabritega gentlemana. Je dinamičen, bister, poseben, duhovit, karizmatičen, čvrste samopodobe. Tudi malo retro, malo oldschool, nostalgičen, romantičen, kot stare popevke iz 60ih.

Pa tamkajšnje ljudi?

Doživljam jih kot odprte, razigrane, glasne, artikulirane. Ob sobotah in nedeljah še posebej fino “ogvantane”, saj se na Cvijetnom trgu radi zadržujejo paparaci in ovekovečijo mestne stajlinge prepoznavnih Zagrebčanov in Zagrebčank, ki to priložnost z veseljem izkoristijo. V spet nekaterih drugih, načeloma starejših, zaznam še jasno odzvanjajočo nekdaj avstroogrsko zgodovino in bonton. V tretjih pa prepihane gene in korenine s kakšnega otoka. Veliko emocije je, bolečine, ljubezni, patnje, lepote, strasti, narave, življenja, domovine. 

Že med sprehodom po mestni promenadi lahko potrdimo govorice, da so Zagrebčanke (in Zagrebčani!) šik. Kaj je njihova modna skrivnost?

Da na to nekaj dajo. Da jim to pomeni. Biti šik, biti viden, opažen, nagovorjen, lahko bi rekla, da je to za nekatere od njih komunikacijsko sredstvo. Osebni stil je mini vizitka in nenazadnje tudi dober “conversation starter”. V smislu: kje se to najde, vidi, kupi, kje so ta hip dobri popusti?

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Zagrebu kot turisti, pa jih spregledamo, ko se enkrat v mestu udomačimo?

Mene vsako malo večje ali pa veliko mesto preseneti. Tudi Ljubljano še danees spoznavam – pa je v primerjavi s svetom ni “veliko skupaj”. Ravno zadnjič mi je mami odkrila na primer tak res poseben, krasen vinotoč v Ljubjani, ob Križankah.

Sicer pa se mi zdi zmotno predvsem predvidevanje, da vse že poznamo, da nas nič več ne more presenetit, navdušit. Jaz zato rada našpičim ušesa in pogled. Tega najraje obrnem v nebo, proti najvišjim nastropjem hiš, obsijanim balkonom in podobam, ki bi jih sicer hiteč od A do B, medtem, ko gledam v tla, telefon ali kam brez namena, lahko spregledala.

Predvsem pa so nekaj turistične zamenitosti, lokacije in prostori sami po sebi. Mirogoj in Maksimir bosta zaradi svoje veličastnosti vedno doživetje. Nekaj drugega pa so potem prostori in njihovi ljudje, ki s svojo vizijo in strastmi dajejo namen in vsebine malim “črnim luknjam”, ki postanejo gledališče ali preživelemu kvartovskemu baru, stari menzi, ki postane novo butično koncertno srečališče. Takšne najraje raziskujem in s takšnega gledišča lahko tudi v svojem mestu velikokrat še srečaš nekaj novega.

Kateri so vaši top 3 razlogi za obisk Zagreba?

Sprehod po bolšjih – Britanac, Hrelić – in siceršnjih trgih in parkih – Cvijetni, Zrinjevac, Maksimir. Pa pogled z Gornjega gradu, kjer stanuje najbolj ozka hiša in pod njenim balkonom vsakič malo romanticiram, kako bi bilo tam imeti na primer stalni naslov. Vedno je veliko kulturnega, na primer gledališčnega, glasbenega, umetniškega dogajanja – koncerti, razstave, festivali. Ravno se je končal na primer Festival Svetlobe. Jaz tudi rada prisluhnem starim popevkam o mestu Zagreb – Zagreb je najljepši grad, Trešnjevački plac. Tako kot o Ljubljani, recimo Šuštarski most. In potem s temi popevkami v ušesih na novo ali pa drugače raziskujem že poznano mesto in detektivsko oživljam nek stari čas in drugačne podobe. 

V katerem delu leta je Zagreb najlepši?

V vseh, ko ga obsije sonce. Mislim, da mu zlati žarek sijajno pristoji.

V jeseni se po kakšnih koncih lahko vede kot Pariz, ko piješ kavo na ozkem lesenem okenskem podaljšku, na križišču ulice s parkom in se nastavljaš v zadnje trenutke popoldanskega sonca, da te na oktober še malo pogreje.

V pomladi je očarljiv z vsakega okna ali ovinka, najbolj poseben pa je poleti, ko v vročini premolkne, ko obstane bolj prazen in sam. Ko je promet povsem obvladljiv, parkirnih mest kolikor hočeš, na razgreti asfalt pa se poleže še taka čudno prepečena, zapeljiva tišina.

 [O urbanih kotičkih:]

Najboljši brunch najdete pri: Eggspress, Broom44, Fetiš, Esplanada hotel, Otto&Frank, Market bistro, Beštija bistro ali pa nakup sveže pašte na tržnici Dolac, ki si jo z njihovo domačo šalšo doma pripraviš v 5 minutah.

Najboljšo kavo potrežejo v: Fetiš, Botaničar.

Kotiček za najlepše zmenke: Obisk hiše Miroslava Krleže in sprehod skozi Krležin gvozd.

Najlepši razgled nad mesto: Gornji grad, hotel Zonar roof top, Sljeme.

Najboljši šoping: House of Kiwi.

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Dom HDLU, KIC, Glarija SC, Muzej moderne umetnosti.

Najljubši kotiček za sprostitev: KunstTeatar.

Park, kjer najraje poležavate: Ribnjak.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: KunstCaffe in glasbeni progam, Art Park in njihove umetniške vsebine, delavnice. Pa ulični koncerti sredi Bana Jelačića kar tako in sprehod na Sljeme.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Morda Hungover museum ali Selfie museum.

Najboljša zabava: Kolaž, Werner party