Alja Perne: Prednost mojega dela je, da lahko delam tudi na potovanjih #intervju

Alja Perne je tista instagramerka, na katero se lahko vedno zaneseš, da te bo razveselila z dovršenimi fotografijami, polnimi modnih navdihov. Kje ona dobiva navdih, katere so “must-see” modne destinacije in kako žonglira z vsemi svojimi življenjskimi vlogami, sva se pogovarjali v tokratnem intervjuju.

1. Alja Perne, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Alja Perne, mamica dvema fantkoma, podjetnica – vodim svoje podjetje The Base Label – in ustvarjalka vsebin na družbenih omrežjih. Obožujem modo in vse, kar je povezano z njo, v prostem času pa rada potujem in raziskujem nove kraje.

 

2. Ste vsestranska ženska, mama, podjetnica, modna influencerka,… hkrati veliko potujete. Kako uskljajujete vse skupaj?

Prednost je zagotovo to, da nobena od mojih služb, tako The Base Label kot moj Instagram, ne zahtevata fizične prisotnosti, kar pomeni da sem lahko pogosteje in dlje odsotna. Je pa res, da nobeno moje potovanje ni popolnoma na off in brez dela, vsa moja potovanja so delovna. Ponavadi tam najraje ustvarjam vsebino, ki je ljudem bolj zanimiva in ima večji doseg, hkrati pa sem na potovanjih lahko tudi bolj kreativna in svobodna. Kadar potujem sama ali potujeva z možem sama, pa je seveda ogromna prednost ta, da imava praktično kadarkoli varstvo (moja mami ali Lukovi starši).

 

3. Težko se je osredotočiti na samo en del vaših potovanj, saj potujete z družino, v poslovne namene, za dopust… ampak, če se tokrat osredotočiva na modo: Katere so za vas tiste “naj naj” modne destinacije?

Moja naj modna destinacija bo vedno Pariz, kamor se z največjim veseljem vračam vsaj 1x letno. Veliko modne inspiracije vedno najdem tudi v New Yorku ali pa v nam bližnji Italiji. To so destinacije, kjer sem povsod bila že večkrat in si mesta dejansko ne ogledujem, ampak ga poskusim začutiti. Moj najljubši “hobi”, ko potujem, je posedanje v kavarnah in opazovanje mimoidočih. Ravno takrat največkrat dobim kakšno idejo.

 

 

4. Kaj v bistvu sploh pomeni “modna destinacija” ali “prestolnica mode”? Kaj nekomu taka destinacija da v modnem smislu? Kaj izžareva?

Mislim, da je vsaka destinacija po svoje modna destinacija, saj se moda od države do države razlikuje, tako da kamorkoli grem najdem inspiracijo oz. drugače začutim ljudi preko njihovega stila oblačenja. Bodo pa prestolnice mode vedno Milano, Pariz in New York, mesta kjer potekajo Fashion Week-i in mesta, kjer lahko na enem mestu vidiš največ modno ozaveščenih ljudi, ki modo dejansko živijo. Pa to ne pomeni, da redno slediš trendom in oblečeš kar je “trendy” ta trenutek, ampak da si ustvariš svoj stil in ga živiš.

 

5. Se redno udeležujete fashion week-ov? Kateri vas je res navdušil in kateri res ne? Kateri je “must-see”?

Fashion Week-a se že nekaj časa nisem udeležila, sem dala to, odkar sem mama, malo na stran, imam pa v naslednjem letu željo in tudi namen, da se udeležim Fashion Week-a v Milanu, morda tudi v Parizu. Zadnje čase je priti do dizajnerjev in revij kar težko, sploh v Parizu, ampak z dobro strategijo in malo sreče mi uspe. Mislim da je must see Chanel revija v Parizu, za katero je izredno težko dobit vabilo. Letos me najbolj zanima kakšna bo LV revija v Parizu, saj sem pred parimi dnevi spremljala kako postavljajo prizorišče. Dejansko so za en dan oz. par ur revije na Elizejskih poljanah celo stavbo oblekli v njihov ikoničen kovček. Gre res za presežek in me zanima, kakšen bo odziv. Je pa zanimivo videt, v kakšne ekstreme z lokacijami in postavitvijo prizorišča samega, grejo v Parizu. Tudi iz tega vidika je mogoče začutiti, da tam res živijo modo.

 

5. Ste tudi lastnica modne znamke The Base Label. Črpate navdih za kolekcije tudi iz potovanj? Kako?

The Base Label kosi so dokaj klasični in namenjeni temu, da jih res lahko nosimo leta, tako da se tu držimo predvsem nekih ustaljenih dizajnov in klasičnih linij. Seveda vsaki kolekciji dodamo tudi kakšen bolj “trendy” kos, za katerega ponavadi pride inspiracija ravno iz potovanj. Ponavadi vidim na ulici neko osebo, oblečeno v obleko, katere kroj mi je všeč, in iz tam izhajamo. Za osnovo poskušamo vzeti osnovni kroj (ki je večinoma zelo preprost) in spreminjamo rokava, ovratnik, patente, način pletenja, itd.

 

6. Pred kratkim ste bili v Parizu…

Res je, ravno včeraj sem se vrnila iz Pariza, tja potujem vsaj 1x letno. Pariz ima nekaj, kar me pomirja, inspirira in navda z energijo, zato je to nujen “city trip” pred izidom nove kolekcije. V Pariz grem s sestro, najin namen pa je vdihniti mesto in začutiti njegov “vibe”. Brez ogledov, brez obveznosti – večinoma samo sprehajanje po mestu, sproščanje v parku, sedenje v pristnih pariških kavarnah in opazovanje ljudi.

7. Kateri so vaši najljubši kotički v Parizu? Iz fotk na instagramu je izgledalo, da res uživate in obvladate mesto. Kdo te fotografira na potovanjih?!

V Parizu je praktično vsak kotiček idiličen in res se rada vračam tja. Moji najljubši kotički so:
  • Jardin de Luxemborug
  • Jardin des Tuileries
  • Cafe de Flore
  • Lou Lou restaurant
  • Palais Royal
  • Saint Germain in vse kavarnice tam
  • sprehod ob reki Seni in opazovanje uličnih umetnikov

8. Kdo vas fotografira na potovanjih, da so fotografije tako dovršene?!

Na potovanjih me fotografira sestra ali mož, ponavadi so slike posnete s telefonom.

9. Je Pariz tudi kulisa za promocijo vaše nove jesenske kolekcije?

Tako je, v Parizu je nastalo tudi nekaj vsebine za predstavitev nove kolekcije AW24.

 

10. Že veste, katera je vaša naslednja modna destinacija?

Naslednja modna destinacija bo Barcelona, kamor se v novembru odpravljam na krajši oddih, potem pa po novem letu na en malo manj modni in bolj sproščen oddih v Mehiko.

 

Modnim potovanjem in ustvarjanju čudovite Alje Perne lahko sledite
na Instagramu TUKAJ

Foto: Alja Perne

PREBERITE ŠE: “Na naših dopustih je veliko štetja.” – Na morju s šestimi otroki #intervju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

“Na naših dopustih je veliko štetja.” – Na morju s šestimi otroki #intervju

Si predstavljate dopust s šestimi otroki? Vesna Petrović nam je razkrila, kako si kljub številčni družini s partnerjem na morju vseeno odpočijeta, kdo kuha, kdo pere in kaj je pri takem številu otrok na dopustih največji izziv.

1. Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Na kratko: moje ime je Vesna. Stara sem 30 let in sem mamica 6 otrokom. Sem tudi podjetnica, imam svoj salon kjer poskrbim za lepše obrvi. Poleg tega pa ustvarjam še vsebine na socialnih omrežjih.

2. Na Instagramu z veseljem spremljamo vaše dogodivščine s šestimi otroki. Od kod črpate vso to energijo?

Hvala! “Mindset” je edini, ki nam lahko pomaga ali nas zavira v življenju. Zdravi smo, imamo streho nad glavo, nismo lačni, radi se imamo. Ko se osredotočiš na pozitivne stvari v življenju in razmišljaš pozitivno, je vse lažje. Sicer pa so otroci tudi ena sama pozitivna energija. Kljub njihovi nagajivosti nas vedno znova razveseljujejo z majhnimi poljubčki in objemčki.

3. Ravno ste se vrnili z dopusta. Kako izgleda dopust s šestimi otroki?

Iskreno, tudi midva sva si odpočila, kljub temu, da sva bila sama s toliko otroki na dopustu. Vedno je bil en od naju pri bazenu/plaži, da pazi na otroke, medtem ko je drugi na primer pripravljal za jesti. Seveda je veliko štetja, da vidiš če so vsi otroci na kupu (smeh). Sicer pa nobene prav posebne organizacije. Za naju je to čisto normalen vsakdan, samo na drugi lokaciji. Resnično smo uživali. Menimo, da so bile to naše najlepše počitnice do sedaj.

4. Kako iščete lokacije? Kako se odpeljete tja?

Glede lokacije oz samega dopusta, nama je pomembno, da smo zraven plaže in da imamo bazen pred hišo. Tako smo najbolj sproščeni in nismo časovno omejeni v smislu, da smo pravočasno na plaži in najdemo “dobro mesto”. Preprosto gremo na plažo, ko nam to zapaše ali pa le počivamo v bazenu pred hišo. Pomembno nama je, da smo na samem oz. v okolju, kjer ni gužve. Nekateri kampi so čudoviti, ampak bi v njih verjetno oba izgubila oči z gledanjem za otroki. Ker potujemo s kombijem, nama je pomembno še, da pot ni predolga. Letos smo bili v Trogirju, imeli smo 4 ure in pol vožnje.

5. Kdo vam kuha? Kaj jeste?

Na dopustu jemo enako kot doma. Vedno gledam, da so obroki raznoliki ampak hitro pripravljeni. Kuhala sva oba s partnerjem. Prvi je pripravil za jesti, drugi pospravil posodo.

6. Kdo pa spakira za vse? In potem vse to opere?

Jaz sem spakirala vse, otroci so mi pomagali pakirati njihove stvari, partner pa je svoje obleke sam spakiral in seveda vso prtljago odnesel v kombi. Prali smo sproti na morju, na srečo ni bilo veliko oblek, saj smo cele dneve preživeli v kopalkah.

7. Se vaš dopust kaj razlikuje od družinskega z manj otroki? Kaj mislite, da je največja razlika?

Zagotovo je največja razlika v izbiri samega dopusta. Si bolj omejen. Hotelske sobe ali apartmaja skoraj da ne dobiš za toliko oseb in cene so seveda za vse veliko dražje. Vilo, ki smo jo najeli, ponavadi najameta vsaj dve družini, tudi tri. Kar se tiče samega dopustovanja z otroki, pa je tudi odvisno od posameznika. Mi smo trenutno bolj za sprostitev in ne hodimo na izlete, ko smo na dopustu. Meniva, da bo pravi čas za to čez kakšno leto, ko bo več otrok starejših.

8. Letos ste najeli hišo z bazenom. Kje ste bili? Kako vam je bilo všeč?

Bili smo v Trogirju, bolj natančno v Kašteli Štafilić. Kot sem že omenila, meniva, da so to naše najlepše počitnice do sedaj. Najeta vila je bila res čudovita, tudi popolnoma nova, smo bili šele drugi gosti v njej. Vse smo imeli na dosegu roke: bar, trgovino, pekarno in le 20 metrov do čudovite plaže, na kateri ni bilo gneče.

9. Ali gresta z otroki na dopust sama ali vzameta s sabo še kakšno pomoč? Babico, dedka?

Letos sva šla prvič popolnoma sama. Prejšnje leto smo imeli družinske počitnice, z babico in dedkom ter svakom in njegovo družino. Oboje ima svoj čar in prednosti.

10. Kako izgleda en vaš dan na dopustu?

Zjutraj, ko smo se zbudili, smo šli najprej v bazen. Ko je prvi od otrok rekel, da je lačen, smo imeli zajtrk. Po zajtrku je dojenček zaspal, mi pa smo nadaljevali kopanje – na bazenu ali plaži. Potem je sledil kakšen prigrizek ali malica in popoldanski počitek za mlajše od 5 let (Sergej, Nikolaj, Sofija in Anastasij). V tem času sta se starejša dva kopala ali pa nabirala školjkice, medtem ko sva midva s partnerjem ležala in delala nič. Ko se je popoldanski spanec končal, je sledilo kosilo. Nato spet malo kopanja na plaži in bazenu. Proti večeru smo šli na kakšen sprehod ali sladoled. Parkrat smo imeli tudi nočno kopanje, po njem pa seveda tuširanje, večerja in spat. V treh minutah so vsi zaspali kot topi.

11. Kam se sicer največkrat odpravite na oddih ali izlet?

Za večdnevni oddih gremo najrajši v kakšne toplice, na izlet ponavadi en od naju pelje starejše otroke, da dejansko lahko izkoristimo dan maksimalno. Najraje grejo jahat konjičke, ko je lepo vreme, pa seveda do morja.

12. Imate v planu tudi kakšno daljše potovanje v bližnji prihodnosti ali so zdaj prioritete čisto drugje?

Seveda imava veliko željo tudi po tem, a trenutno še nič ne načrtujeva, se rajši prepoustiva toku in ko se pokaže priložnost, jo zagrabiva.

13. Ali gresta kdaj tudi sama na oddih? Ali bo za to še čas kasneje?

V kratkem si bova privoščila oddih tudi sama. Pri tako veliki družini gre vse skupaj malo težje. Kljub temu, da že leta nisva šla sama na oddih, sva si vsak dan vzela čas za naju in si pripravila kaj luštnega.

14. Kaj bi bil vaš najboljši nasvet glede dopustov za mamice z več otroki?

Da se prepustijo toku, ne načrtujejo preveč, ampak uživajo z družino ter ustvarijo lepe spomine.

Vesno in njene dogodivščine lahko spremljate na njenem Instagram profilu My biig family TUKAJ

 

Foto: Vesna Petrović, My big family

PREBERITE ŠE: Par, ki že 3 leta živi v avtodomu: Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Par, ki že 3 leta živi v avtodomu: Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo #INTERVJU

Nastja Rajar, Rok Tomšič in Šnofka od oktobra 2020 živijo v Potujočem brlogu, avtodomu, s katerim raziskujejo svet. V tem času so prečesali velik del Evrope, zdaj pa jih pot na štirih kolesih nese še v Afriko.

Nastja in Rok sta svojo pot načrtovala in zanjo varčevala več let, tik preden bi se morala nanjo odpraviti, pa ju je skoraj ustavila pandemija. Čez mejo sta šla tik pred njenim zaprtjem in v avtodomu sta še danes, tri leta kasneje. Kako je videti življenje na štirih kolesih, kako se je nanj navadila njuna psička Šnofka in zakaj je manj – več. Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Kdo ste in kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Živjo! Smo Rok, Nastja in psička Šnofka. Ker zelo radi preživljamo čas v naravi, smo se že v »normalnem« življenju vsako popoldne in vsak konec tedna potepali po hribih, gozdovih ali pa ob morju. Prav zato nam je bilo potovanje v avtodomu vedno všeč, saj si veliko zunaj, poleg tega pa nisi od nikogar odvisen. Čeprav se radi družimo s podobno mislečimi popotniki, pa smo večino časa najraje sami, nekje daleč od norega, skomercializiranega sveta.

Od oktobra 2020 živite v avtodomu, ki ste mu nadeli ime Potujoči brlog. Čeprav je bil načrt, da boste šli na pot za kakšne pol leta, morda leto, ste zdaj po svetu že bistveno dlje. Nimate še nobenega domotožja?

Res je, več let sva planirala, da bova po končanem študiju odšla na nekaj mesečno potovanje. Prav zares pa si nisva predstavljala, da bo to postala nekajletna odisejada. Ne, domotožja nimamo, saj smo živeli v stanovanju v Ljubljani, kjer smo se počutili malce utesnjeno. Nekako smo vsak prosti trenutek izkoristili za pobeg v naravo, zato hitrega tempa življenja ne pogrešamo. Z moderno tehnologijo si lahko ves čas v stiku z domačimi, nekajkrat pa smo tudi že dobili obiske. Bolj kot samo Ljubljano oz. Slovenijo pogrešamo sneg. Naš brlog ni najbolj primeren za zimska potepanja, zato zime vedno preživimo nekje na jugu Evrope, kjer so temperature višje. Ko se enkrat vrnemo, bomo zagotovo takoj izkoristili nekaj dni na snegu. Če se seveda ne vrnemo sredi poletja (smeh).

Kako strogo – če sploh – je zarisana vaša pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Naša pot ni zarisana. Ideje, kam bi šli, dobivava spotoma, pri tem pa upoštevava 2 dejavnika. Prvi je Šnofka, ki vročine ne prenaša najbolje. Zato poletja vedno preživimo nekje, kjer je malce hladneje. Prvo leto na Norveškem, drugo v Gruziji v Kavkazu, letos pa v francoskih Alpah. V toplejše kraje se premaknemo šele jeseni, ko temperature padejo. Drug kriterij pa je tehnični pregled. Slovenija ima žal takšno zakonodajo, da ga moramo opraviti vsako leto, kar je precej zoprno. Zaradi tega se nam sicer ni potrebno vračati v Slovenijo, ker ga je mogoče narediti skoraj v vseh evropskih državah, a se vseeno od Evrope ne moremo preveč oddaljiti.

Tako se ponavadi pozimi odločiva, kje bi radi preživeli poletje ali naslednjo zimo, nato pa sklenemo neko logično pot. Načrtovanje nama sicer ne gre dobro od rok, saj se nama redno dogaja, da začneva razmišljati, kaj si ogledati, šele po prihodu v določeno državo. Ko si doma in načrtuješ poletni dopust, je čisto drugače, ker se potovanja veseliš in med planiranjem že malce virtualno potuješ. V avtodomu tega občutka ni, ker si že ves čas na poti.

Kje smo vas ujeli tokrat in katere države ste do sedaj že prevozili?

Trenutno smo v okolici Chamonix-a v francoskih Alpah, kjer intenzivno pohajkujemo. Do sedaj smo obiskali 32 držav – Avstrijo, Italijo, Francijo, Monako, Španijo, Andoro, Nizozemsko, Belgijo, Nemčijo, Dansko, Švedsko, Norveško, Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Slovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Turčijo, Gruzijo, Armenijo, Albanijo, Makedonijo, Kosovo, Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško. V zadnjih tednih smo teoretično obiskali tudi Švico, saj smo na enem izmed pohodov prečkali francosko – švicarsko mejo.

Kako težko je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?

Kot že omenjeno, sva to potovanje načrtovala kar nekaj let, a se prav veliko nisva pripravljala. Avtodom je bil že pri hiši, zato sva ga pred odhodom le malo modernizirala. Zamenjala sva blazine, položila nova tla in spremenila oz. dodala nekaj malenkosti. Vse skupaj bi potekalo zelo gladko in brezskrbno, če ne bi ravno takrat svet zaustavila pandemija covida-19. Celo poletje sva upala, da bo do oktobra, ko naj bi zaključila s študijem, vse skupaj že minilo, a se je situacija le zaostrovala. Ko sva v ponedeljek zjutraj na TV slišala, da se bodo začele zapirati državne meje, sva v trenutku sklenila, da moramo čimprej “pobegniti”. Tako sva v torek zjutraj, en teden po mojem zagovoru magisterija, vse potrebno spakirala v avtodom in se popoldne vsa živčna odpeljala proti Avstriji. Ker smo prečkali regijske meje, ki so bile takrat zaprte, nisva vedela ali bomo sploh uspeli priti iz Slovenije. Ko sva prišla čez avstrijsko mejo, sva si tako oddahnila, da sva takoj nazdravila s kozarcem vina in se vsa izmučena, a z nasmeškom na obrazu, odpravila spat.

Če je težko spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov tako težko odgovoriva, ker časa za premišljevanje in premlevanje, kaj vzeti s seboj in česa ne, nisva imela. Seveda se je to tudi poznalo, saj sva vzela kar nekaj stvari, ki jih ne bi potrebovala, pozabila pa sva npr. pohodniške čevlje, ki jih redno uporabljava. Imela sva sicer to srečo, da sva lahko vse pustila doma, marsikatero malenkost pa so nama starši kasneje poslali po pošti. 

Kako so se na vajino odločitev za selitev v avtodom in pot okoli sveta odzvali vajini domači in prijatelji?

Prav vsi so naju podprli in nama zaželeli srečo. Res je sicer, da se je to dogajalo sredi pandemije, zato so bili, tako kot midva, prepričani, da se bomo vrnili čez nekaj mesecev, če ne celo tednov. Takrat se ni nikomur sanjalo, da bo avtodom postal naš večletni dom.

Pravita, da še nikoli nista plačala za nočitev. Na kaj moramo biti pozorni, ko iščemo kotičke pod soncem, kjer lahko legalno prespimo v bivalnem vozilu?

Izven Slovenije in hrvaške obale je to zelo enostavno, saj je parkiranje povsod dovoljeno. V večini držav pa tudi s kampiranjem ni nobenih težav. V avtodomu z lastno kopalnico – wc-jem in tušem ter kuhinjo imaš to prednost, da lahko parkiraš kjerkoli v naravi ali na kakšnem parkirišču, s tem pa ne motiš domačinov in okolice. Midva po Evropi prostore večinoma najdeva na aplikaciji Park4Night, kjer lahko tudi prebereš komentarje popotnikov, ki so tam že bili. Tako dobiš občutek ali je nek kotiček varen in ali si med domačini zaželjen.

Izven Evrope omenjena aplikacija ni preveč uporabna. Zato v takšnih krajih kotičke najdeva kar preko satelitske slike. Takšen način iskanja prenočišč je sicer bolj naporen, saj ne veš točno ali bo prostor sploh primeren in ali bo mobilni signal (midva ga potrebujeva za delo), a nama je vseeno ljubši. Če prenočišče poiščeš sam, je zelo verjetno, da boš parkiran sam. Medtem ko prostori, objavljeni na aplikaciji Park4Night, privabijo množice kamperjev. To predstavlja velik problem, saj nemalokrat zmanjka parkirnih prostorov za domačine, poleg tega pa marsikdo v naravi opravi svoje potrebe ali pa odvrže smeti. To vodi v vedno več prepovedi in nejevolje s strani lokalnih skupnosti.

Kje sta se počutila najbolj domače in sprejeto ter kje sta se morda poslovila prej, kot sta načrtovala?

Najbolj sprejeto sva se počutila na severu in na vzhodu Turčije. Šele tam sva dobila občutek, da sva prišla na »tuj teritorij«, saj v Evropi neke bistvene raznolikosti nisva začutila. Turčija pa je kot muslimanska država v nerazvitih delih še tako pristna, da turistov niso (še) vajeni. Tako so nama povsod mahali, vsakič, ko sva se ustavila, pa so naju ogovorili in naju včasih celo povabili na čaj. Ko smo se na severovzhodu Turčije pripeljali na neko gorsko planoto, smo se domačinom zdeli tako nenavadni, da so nam na vrata potrkali policaji in nas z zanimanjem spraševali o našem potovanju. Nekaj začudenja smo bili deležni tudi v Gruziji in Armeniji, kjer se jim je seveda avtodom zdel povsem neverjetno vozilo. Na neki bencinski črpalki na zahodu Gruzije so celo vprašali, če si ga lahko ogledajo od znotraj, saj si niso niti približno predstavljali, kako vse skupaj izgleda.

Nikjer se nisva počutila nezaželeno, tako da nobene države nisva predčasno zapustila. Sva pa bila zelo razočarana nad Brusljem, kamor dvomim, da se bova še kdaj vrnila. Nekako sva si predstavljala, da bo to lepo, pretižno mesto, v resnici pa se utaplja v smeteh.

Na pot sta se odpravila po koncu študija, načrtovala pa sta jo več let in v ta namen tudi varčevala. So prihranki že pošli in kako financirata nomadsko življenje, delata na daljavo?

Na začetku sva potovala s prihranki, saj sva za potovanje več let varčevala. Šele na severu Evrope, ko sva resno razmišljala, da bi zimo preživela na Lofotih, sva začela iskati delo na daljavo. Vedela sva, da prihrankov za celo zimo v tako dragi državi nimava dovolj. A nama vrnitev domov vseeno še ni preveč dišala. Na koncu sicer nisva ostala na Lofotih, temveč smo odpotovali v Grčijo, a sva vseeno oba našla svojo zaposlitev, ki nama prinaša dovolj dohodka, da lahko potujemo še naprej. Čeprav nama je tak način življenja zelo všeč, pa je kombinacija potovanja in dela včasih zelo naporna.

Na družbenih omrežjih se zdi, da le uživamo, čeprav je to daleč od resnice. Ker čisto vsako popoldne, tudi med vikendi, delava, imava le dopoldneve za oglede, vožnjo, hojo v hribe, polnjenje vode in praznjenje odpadne vode ter vsega ostalega kar spada pod življenje v avtodomu. Stalno sva pozorna na uro, saj morava priti do prostora, kjer bomo prespali že v zgodnjih popoldanskih urah, da preveriva ali je na mestu dovolj močen mobilni signal. To naju včasih kar utruja, a se lahko vseeno v zameno zbujamo na prekrasnih mestih in raziskujemo dele držav, ki jih na krajšem potovanju ne bi.

Kako je življenje na kolesih všeč Šnofki?

Šnofka je verjetno najsrečnejši pes na svetu. Ves čas smo skupaj in ves čas se ji nekaj dogaja. Če ne hodimo po hribih ali plažah, sedi na vozniškem sedežu in opazuje okolico. Včasih se ji kar smejiva, saj ima večina psov med spanjem glavo naslonjeno na topli blazini, ona pa na trdem volanu. Naš brlog je res dojela za svoj dom, zato jo z lahkoto pustiva tudi kdaj samo. To se sicer zgodi redko, a se nama zdi vseeno zelo pomembno, da lahko mirno počaka, ko greva v trgovino ali kam, kamor pes ne sme.

Ima potovanje s kužkom kakšne omejitve?

Na splošno naju obiskovanje raznih muzejev in česa podobnega ne veseli, zato s tem večinoma nimamo težav. Omejitve so predvsem kar se tiče vročine, saj moramo poletne mesece preživeti v hladnejših krajih. Poleg tega pa je, če je vroče, ne moreva pustiti same v avtodomu. Tako mora npr. v trgovino le eden, drugi pa počaka z njo. Z drugimi omejitvami se do pred kratkim nismo srečali, a nas je Francija precej negativno presenetila. V večini narodnih parkov je hoja s psom prepovedana, tudi na povodcu! Zato smo se morali kar nekaj lepim pohodom odpovedati. To se nama zdi povsem nesmiselno, ker ne veva, s čim naj bi privezan pes škodoval naravi. A žal prav veliko ne moremo storiti.

Sta imela na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Največ nenavadnih izkušenj smo imeli v Turčiji. Še nikoli se nama recimo ni zgodilo, da bi nam carinik med pregledom dokumentov v avtodom prinesel čaj. Že s tem naju je država povsem navdušila. Še bolj presenečena pa sva bila naslednje jutro, ko sva se ob jezeru sredi ničesar, zapletla v pogovor z nekim domačinom. Čeprav ni znal praktično nič angleško, nama je povedal, da je policaj in da živi nekje v bližini. Po končanem pogovoru se je odpeljal, midva pa sva se tudi pripravljala, da odrinemo naprej. Ravno, ko sva prižgala avtodom, da bomo odšli, se je policaj pripeljal nazaj, nama čez okno porinil vrečko domačih jajc, se usedel v avto in odpeljal naprej. Vse se je zgodilo tako hitro, da se mu nisva uspela niti lepo zahvaliti. Takšnega gostoljubja v Evropi žal ne poznamo (več).

Vlomi v avtodome niso redkost, poleg odtujitev lastnine pa preglavice povzroča tudi škoda na vozilu. Se vama je kaj takšnega že kdaj zgodilo? Kako se zaščitita pred tovrstnimi morebitnimi nevšečnostmi?

Zaenkrat z vlomi še nisva imela težav, trkava na les. V San Sebastianu se nama je sicer zgodilo, da so vlomili v sosednji kamper, a so našega na srečo pustili pri miru. Neke 100 % zaščite ni, sta pa zagotovo k naši varnosti pripomogli 2 stvari. Šnofka, ki je pravi čuvaj, in dejstvo, da je brlog star preko 20 let. Na splošno je najino prepričanje ravno nasprotno od večine, saj meniva, da si najbolj varen nekje sredi narave, kjer si parkiran sam. Z mnenjem mnogih, da je bolj varno na raznih parkiriščih za avtodome, kjer je parkiranih na desetine kamperjev, se ne strinjava. Zdi se nama, da se bodo tatovi prej odpravili tja, kot pa te iskali po gozdnih poteh. V vsakem primeru bi morebitni vlomilec iz našega kamperja odšel zelo nejevoljen, saj vse vredne stvari vedno vzameva s seboj in ničesar ne puščava brez nadzora.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

V medijih slišimo ogromno stvari, ki se marsikdaj izkažejo za precej neresnične. Mi smo npr. med pandemijo uspeli prepotovati celo Evropo, čeprav je imela večina občutek, da je prehanje mej nemogoče. Na vzhodu Turčije smo se npr. počutili zelo varno in sprejeto, čeprav mediji predstavljajo, da je to območje zaradi Kurdov zelo nevarno. Seveda je potrebno potovati previdno, a ne verjeti prav vsaki novici. Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo, zato je strah, da se vam bodo na potovanju zgodile vse grde stvari tega sveta, odveč.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Prva je zagotovo »kačapuri«, ki sva ga jedla v Gruziji. To je v bistvu neke vrste gruzijska pica, čeprav se od nje precej razlikuje. Obstaja več vrst, a najbolj tradicionalen je podolgovate oblike v obliki ladjice, v sredici pa se skriva ogromno sira, masla in jajce.

Drugo sva prav tako jedla v Gruziji. »Khinkhali« so kot neki ogromni ravioli, ki so v obliki mošnjička. Napolnjeni so lahko z mletim mesom, sirom ali s čim drugim. Nama so bili sirovi najboljši.

Tretja pa je bila »guvec«, ki sva jo jedla v Turčiji. Najboljša primerjava te jedi bi bila s peko, ki jo delajo na Balkanu. V bistvu je to v glineni posodi pečena zelenjava in goveje meso, ki postane božansko mehko.

Kmalu vas bo odneslo tudi v Afriko! Kako nameravate prečkati do tega kontinenta in katere države nameravate obiskati?

Res je! Ker smo v Španiji že preživeli 6 mesecev, sva se odločila v Maroko oditi kar s trajektom iz Genove. Najina želja je prepotovati Maroko, Zahodno Saharo, Mavretanijo, Senegal in morda celo Gambijo, a je vse odvisno od stanja cest itd. Ne rada se »hvaliva« s stvarmi, ki jih še nisva dosegla, zato je naš cilj najprej Maroko, nato pa lepo počasi naprej.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Da v življenju ne potrebuješ veliko. Med življenjem v avtodomu sva nekako odmaknjena od potrošništva, kateremu smo izpostavljeni v vsakdanjem življenju, kar nama zelo ustreza. Ljudje bi se morali zavedati, da so vsi kuhinjski in tehnološki pripomočki, ki jih najdemo v vseh domovih, pravzaprav povsem nepotrebni. Namesto, da porabljamo čas in denar za materialne stvari v življenju, ki nas v resnici ne osrečujejo, se raje družimo in počnimo stvari, ki nas veselijo. Če bi zvečer namesto gledanja negativnih novic in neskončnih reklam kartali, se pogovarjali, nekaj skuhali in, ko je priložnost, zakurili ogenj, bi bili na splošno bistveno bolj povezani. Tekom potovanja po Turčiji, Gruziji in Armeniji sva opazila, da so domačini v revnejših vasicah veliko srečnejši od tistih, ki se vozijo v najprestižnejših avtomobilih. Bolj znajo uživati v majhnih stvareh. Prav zato se Afrike že tako veseliva, saj se nama zdi, da je moderen, skomercializiran, kapitalističen svet usmerjen le v ustvarjanje bogastva, ki pa ga na koncu življenja marsikdo nima priložnosti izkoristiti.

In vprašanje, ki vam ga verjetno pogosto zastavijo domači – kdaj vaju bo pot spet pripeljala na domači prag?

Iskreno lahko rečeva, da nimava niti približne ideje. Ko smo zapustili Norveško, sva si rekla: »Čez zimo v Grčijo, potem pa domov.« Po koncu zime sva bila mnenja: »Čez poletje v Gruzijo, potem pa domov.« Kasneje pa je padla odločitev še o Afriki. Kaj bo sledilo, se nama zaenkrat še ne sanja.

HITRIH 6 

Najljubša država: Gruzija
Najljubše mesto: Amasra (Turčija)
Najljubša plaža: Vik (Norveška)
Najljubša kulinarika: grška
Naljubši način transporta: avtodom!
Najljubši jezik: norveščina

Nastji, Roku in Šnofki na njihovih dogodivščinah v Potujočem brlogu lahko sledite na Patreonu (KLIK), Instagramu in Facebooku ali pa skočite na Youtube!

FOTO: Osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovensko-ameriška družina, ki se je iz sončne Kalifornije preselila na dolenjsko podeželje #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

To so 3 nepozabni intervjuji, ki bodo spremenili vaš pogled na potovanja

Ne glede na to, ali trenutno preživljate zaslužen dopust ali ste doma, dolgi poletni večeri so idealni za iskanje navdiha. V duhu raziskovanja sveta in navdihujočih zgodb, vam v tem prispevku predstavljamo tri izjemne intervjuje s popotniki, ki so razkrili svoje nepozabne pustolovščine in dragocene nasvete. Odkrili boste raznolike destinacije, nepričakovane izzive ter spoznali, kako potovanja lahko obogatijo naša življenja.

Kako različna so lahko potovanja! Na Vandraju smo gostili že lepo število zanimivih popotnikov in vsaka zgodba zase dokazuje, da ni enega načina potovanja. Načinov je toliko, kolikor je ljudi.

1. “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!”

Katja Kozlevčar je solo popotnica in digitalna nomadka, ki že od januarja 2021 nima svojega doma. Med drugim je živela v jami in si hrano priskrbela kar iz smetnjakov trgovin in restavracij. In to ocenila kot sanjsko! Pogovarjali bi se lahko ure in ure in ure. Na moja vprašanja je odgovarjala iz Kolumbije, ki je njena že 46. obiskana država.

Preberite intervju -> TUKAJ.

2. “Stanovanje v Ljubljani sva brezplačno zamenjala za vilo z bazenom v Provansi!”

Si predstavljate, da bi si lahko privoščili sanjske počitnice v Provansi, v vili z bazenom? Lahko si jih! Kako? Sanja Cvitić se je pred leti zaljubila v Home exchange, potovanja z menjavo nepremičnin. Kako to izgleda in kje vse je bila, je razkrila v našem intervjuju.

Preberite intervju -> TUKAJ.

3. Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta.

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Preberite intervju, ki je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Preberite intervju -> TUKAJ

 

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!
potovanja

V Dubaj z enoletnico in selitev na sončno stran Alp #INTERVJU

Katja Mikoš je Slovenka, ki se je po skoraj 11 letih življenja v Nemčiji s partnerjem, ki je Francoz, preselila nazaj v domovino. Tu bo zdaj odraščala tudi njuna hči Mila, ki je pred kratkim upihnila drugo svečko, v tem času pa je videla že več sveta kot marsikdo med nami. Tokrat smo preverili, kako prijazen za potovanja z enoletnim otrokom je Dubaj, Katja pa nam je zaupala tudi kup imenitnih načrtov, ki jih ima mednarodna popotniška družinica.

Novo poglavje začenjajo s pogledom na Alpe, v Ratečah, kjer so kupili staro hišo z gospodarskim poslopjem in kmetijskim zemljiščem. Tu si bodo ustvarili dom, hkrati pa zagnali tudi turistično dejavnost. To pomeni, da jih boste lahko obiskali kar sami! Katjo smo na Vandraj sicer že gostili (tu), ko je še živela v Nemčiji in po svetu veliko potovala sama s sinom. Odkar se je družina povečala še za eno članico, so velik del Evrope prepotovali v camper predelanem Land Rover Defenderju, Katja in Mila pa sta letos odleteli tudi na potep v Dubaj.

V tokratnem Vandraj intervjuju tako ujamete kup uporabnih nasvetov za potovanje v Dubaj z majhnim otrokom, ki ni nujno pregrešno drago. Pa tudi nekaj namigov, kaj vse si pogledati ob obisku Kranjske Gore, kako za raziskovanje sveta navdušiti vso družino in predvsem – kako v tem karseda uživati.

Na Vandraj smo vas prvič gostili pred štirimi leti, ko ste še živeli v Nemčiji in svet raziskovali v dvojini – s takrat 7-letnim sinom, ki pa je danes že najstnik. V tem času se je tudi vaša mednarodna družina še povečala, velik premik pa je bila tudi selitev nazaj v Slovenijo. Kako veseli ste, da ste nazaj v domovini in kje na sončni strani Alp ste našli svoje mesto?

Oh, v štirih letih se lahko zgodi res ogromno. S partnerjem, ki je sicer Francoz, sva med pandemijo dokončno ugotovila, da severnonemška ravnina ni več za naju. Želja po selitvi je postajala vedno večja, sploh s prihodom najine zdaj dvoletne hčerke. V nekem trenutku sva sicer še kolebala med Francijo in Slovenijo, na koncu pa je prevladalo moje domotožje in dejstvo, da je Charlie vse od prvega obiska dobesedno zaljubljen v našo malo državo. Po letu in pol v Sloveniji lahko rečem, da smo še vedno zelo zadovoljni in selitve nikakor ne obžalujeva, čeprav se seveda najdejo tudi kakšni minusi.

Sicer sem nas videla tudi že v kraški kamniti hiški z bazenom med polji sivke ali pa v kakšnem staromeščanskem stanovanju v centru Ljubljane, a na koncu sva vseeno enoglasno izbrala hribe in pristala v kranjskogorski občini. Sama še predobro vem, kako pomembno je, da se v tuji državi počutiš doma. Posledično sva v veliki meri upoštevala partnerjeve želje. Pomemben faktor je bil seveda tudi čim boljše okolje za vzgojo oziroma odraščanje otrok in mislim, da je okolica Kranjske Gore res idealna za brezskrbno otroštvo v naravi.

Izbira lokacije pa sicer ni povsem naključna. V Kranjski Gori sta se namreč spoznala moja starša, ki sta kasneje tu kupila počitniško stanovanje. V teh koncih sem tako preživela lep del otroštva, srednješolskih in študentskih let, se tu naučila smučat in vzljubila hribe. Zato se tu že od nekdaj počutim malo doma, čeprav sem odraščala v Ljubljani.

Po skoraj 11 letih življenja v Nemčiji zdaj novo poglavje torej začenjate blizu Kranjske Gore – v Ratečah, kjer s partnerjem prenavljata starejšo hišo in začenjata novo poslovno poglavje pod imenom Maison Lenka. Kaj pripravljata in kakšno je razmerje med žulji, sivimi lasmi in trenutki sreče, ki jih je do zdaj prinesel ta projekt? 

Najboljše pri tako velikem koraku, kot je mednarodna selitev je to, da moraš res obrnit nov list in začneš znova na več področjih. In najina velika želja je bila predvsem nova poslovna pot, za katero upava, da nam bo omogočala kvalitetno vsakodnevno družinsko življenje, fleksibilen delovnik in nam hkrati zagotovila dovolj finančne stabilnosti za uresničitev naših popotniških in drugih želja.

V središču Rateč sva tako lansko leto kupila večjo starejšo hišo s pripadajočim gospodarskim poslopjem in dvoriščem, v neposredni bližini pa imamo tudi manjše kmetijsko zemljišče. V enem delu hiše trenutno urejamo stanovanje za nas, v drugih dveh nadstropjih pa bova naslednje leto oddajala tri dvoposteljne sobe in en apartma za 4-6 oseb. Poleg nočitev bova gostom nudila še okusne domače zajtrke, na voljo pa bo tudi nekaj dodatne ponudbe. (Več o projektu najdete TU)

Razmerje med sivimi lasmi in trenutki sreče je trenutno predvsem na račun birokratskih ovir, ki terjajo vse preveč časa, nekako na 50/50, kar je ob takšnem podvigu in v našem trenutnem življenjskem obdobju verjetno povsem normalno. A ker imava jasen cilj in sva se v projekt vrgla pripravljena na različne izzive, sva dovolj motivirana in se osredotočava predvsem na končni izzid.

Kateri so vaši najljubši kotički v Kranjski Gori in okolici? Česa ne smemo izpustiti, ko pridemo v te konce?

Kljub priljubljenosti in obiskanosti je moj najljubši kotiček verjetno kar jezero Jasna. Tam sem res skoraj vsak dan, seveda pa je najlepše zelo zgodaj zjutraj oziroma izven sezone. Priporočam še obisk Zelencev, ogled skakalnic v Planici, pohod v Tamar in Krnico, v dolino Vrat in do slapu Peričnik, po soteski Martuljških slapov, vzpon na Vršič, na Tromejo, do Ingotove koče, po kolesarski poti do italijanskega Trbiža in naprej. Krasni razgledi so s Srednjega Vrha nad Gozdom Martuljkom. Sicer pa ne manjka tudi raznoraznih adrenalinskih aktivnosti. Pa tudi s kulinaričnega vidika ponuja Kranjska Gora z okolico veliko okusnega.

Vmes ste poleg številnih destinacij na drugih kontitentih prečesali tudi velik del Evrope, kjer so vam najbližje road trip in overland potovanja. Kam vse vas je že zapeljal vaš Leni the Landy, v camper predelan LR Defender in katera je vaša najljubša dogodivščina z njim?

Včasih res ni treba na drug konec sveta, da doživite in vidite nekaj nepozabnega in Evropa ponuja celo vrsto prekrasnih destinacij. Naš 4×4 camper nas je od leta 2019 popeljal že v 22 držav. Med najljubše dogodivščine štejeva daljši poletni road trip po Skandinaviji v dvoje in pa naš prvi road trip s takrat 3-mesečno Milo po francoski Normandiji in Bretaniji ter naprej proti jugu ob atlantski obali.

Vaše družinsko življenje je trenutno razpeto med Slovenijo, kjer živite s partnerjem in hčerko, Francijo, ki je partnerjeva domovina in Nemčijo, kjer z nekdanjim partnerjem živi sin. Kako je videti usklajevanje tako mednarodnega družinskega življenja in koliko kilometrov premagate, da uskladite skupen družinski oddih?

Ja to je res izziv, ampak nam trenutno kar dobro uspeva. Tudi zaradi najine časovne fleksibilnosti, ker nimava tistih klasičnih pisarniških služb z omejenim dopustom. Francijo obiščemo 1-2x letno, vsako drugo leto za božično-novoletne praznike in potem še enkrat v toplejših mesecih. Vmes pridejo francoski sorodniki k nam, tako da se vsekakor vidimo nekajkrat letno. S sinom smo skupaj vsako leto po dva tedna v aprilu in oktobru, en mesec med poletnimi počitnicami ter vsako drugo leto za božično-novoletne praznike. Nemške šole imajo sicer datume počitnic razpisane vsaj za tri leta vnaprej, kar nam res omogoči lažje planiranje.

Če počitnice s sinom preživimo v Sloveniji, pomeni to, da samo za pot gor in dol naredimo malce čez 4 tisoč kilometrov, kar je res ogromno. Na leto torej okrog 16 tisoč kilometrov. Pa tudi časovno so štirje dnevi ob vsakem obisku v bistvu namenjeni le prevozu, tako da si naše situacije res ne predstavljam s klasično službo. Ker ni direktne letalske povezave, zaenkrat še ni letel sam. Bo pa letos oktobra prvič pri enajstih letih sam s severa Nemčije prišel z vlakom do Münchna, kjer ga zlahka poberemo in pripeljemo k nam domov še v istem dnevu.

Podobno kot ste pred leti sami potovali s sinom, ste pred kratkim preizkusili tudi z enoletno hčerko. Zakaj ste si za vajin oddih izbrali prav Dubaj?

Res je, letošnjo pomlad se nama s partnerjem zaradi različnih obveznosti časovno ni uspelo uskladiti glede krajšega pobega na lepše, zato sva šli s hčerko kar sami. Ker imam za sabo nekaj let potovanj kot samska mama s starejšim sinom, se mi to ni zdelo nič strašnega. Kljub temu sem bila pri izbiri destinacije morda malenkost bolj izbirčna. Med kriterije sem uvrstila prijetno toplo vreme, manjšo časovno razliko in krajši let s povezavo iz Ljubljane ter dobro zdravstveno oskrbo na cilju. In tako sem se po sistemu izločanja odločila za Dubaj.

Dubaj v prvi vrsti povezujemo z izjemnim luksuzom, pregrešno dragimi avtomobili in arhitekturnimi presežki. A ta nenavaden kraj ima še marsikaj drugega, manj bleščečega in celo poceni. Iz kakšnega zornega kota sta si ga ogledali, koliko časa sta mu namenili in kako sta prišli do tja? 

Priznam, v Dubaj me prav zaradi tega slovesa luksuzne destinacije nikoli poprej niti ni vleklo. Kljub temu vedno pravim, da načeloma ni države, kamor ne bi nikoli šla in zagovarjam miselnost, da se res povsod vedno najde nekaj zanimivega za vsakogar. Tako sva tudi tukaj poleg razkošja in svetovno znanih atrakcij našli kakšne bolj tradicionalne in nebleščeče soseske s popolnoma drugačnim pridihom in vzdušjem. Veliko je tudi aktivnosti in znamenitosti, ki so popolnoma brezplačne. Sicer pa sva oglede kombinirali tudi s poležavanjem na plaži in kopanjem v morju ter bazenu, tako da ni bilo prenaporno. Na račun nočnih letov v obe smeri sva imeli v Dubaju sedem polnih dni s petimi hotelskimi nočitvami. Leteli sva iz Ljubljane preko Istanbula s Turkish Airlines.

Katere so glavne znamenitosti Dubaja, ki jih obiskovalci običajno hočejo odkljukati iz seznama? 

Burj Khalifa (najvišja stolpnica na svetu), Dubai Mall (ogromno nakupovalno središče z akvarijem in podvodnim Zoo),  Burj al Arab (ikonični hotel v obliki jadra), Palm Jumeirah (umetni otočki v obliki palme, kjer najdemo tudi znameniti hotel Atlantis, daljšo promenado, akvarij in vodni park), Dubai Marina (dolga promenada, znana plaža JBR beach, izleti z ladjami ter cel kup restavracij), Sky Views (adrenalinska razgledna ploščad), Miracle Gardens (razkošni vrtovi), Madinat Jumeirah (mini mesto v mestu), soseski Deira in Al Seef (bolj tradicionalni predeli mesta s številnimi tržnicami), Al Fahidi oziroma al Bastakiya (histroična soseska s številnimi muzeji), vožnja po vodnem kanalu Dubai Creek. Potem pa še Dubai Frame, mošeja Jumeirah, Legoland, Muzej prihodnosti, IMG Worlds of Adventure, The global Village (tematski park), Expo City, Aura Sky Pool (spektakularni bazen) in še marsikaj. V glavnem ne bo vam dolgčas, tudi če pridete za dva tedna.

Čeprav gre za načeloma dražjo destinacijo, jo lahko doživimo tudi z manjšim proračunom. Katere ugodne, oziroma brezplačne dogodivščine priporočate za obisk?

Presenetljivo veliko jih je. Od zunaj si lahko ogledate Burj Khalifo in brezplačni vodni šov v parku pred stolpnico (podnevi ali zvečer). Sprehodite se po Dubai Mall, kjer vas čaka ogromna zunanja stena akvarija, skozi katero vidite lepo število morskih živali, brez da dejansko vstopite v akvarij. Sprostite se na javnih plažah in parkih. In napasite oči na različnih soukih, oziroma lokalnih tržnicah. Pretegnite si noge po številnih promenadah in sprehajalnih poteh, obiščite kakšnega izmed brezplačnih muzejev. Za res ugodno ceno se popeljite s tradicionalno leseno ladjico abra po Dubai Creek, za poceni obroke poiščite večje supermarkete z lastnimi kuhinjami in ne pozabite vstopa za največje atrakcije vnaprej rezervirati po spletu, ker je precej ceneje kot kasneje na licu mesta. (Potopis o brezplačnih stvareh, ki jih ponuja Dubaj, preberite TU)

Kako prijazen je Dubaj za potovanje z majhnim otrokom?

Definitivno ena najbolj otrokom prijaznih destinacij! Je varno, čisto, enostavno za samostojne oglede. Na voljo je ogromno hotelov z bazeni oziroma pripadajočimi plažami, pa še cel kup raznoraznih igrišč, parkov in tematskih parkov. Je ravno prav daleč, da ni predaleč in ravno prav eksotično, da ni preveč eksotično. Torej luštno tudi za tiste, ki se z otroki prvič podajajo izven Evrope.

Katera prevozna sredstva ste uporabljali po mestu?

Ker naša gospodična že nekaj časa raje hodi, kot se vozi v vozičku, a peš vseeno še ne zmore daljših odsekov, sva se po mestu večinoma premikali kar s cenovno ugodnimi taksiji. Nekajkrat sva koristili tudi opcijo brezplačnega shuttle busa, ki ga je nudil najin hotel. Sicer pa je priljubljeno prevozno sredstvo tudi metro.

Kaj moramo vedeti o tem koščku arabskega sveta, preden gremo v Dubaj na dopust? 

Kljub svoji modernosti, naprednosti in mednarodnosti je Dubaj v nekaterih pogledih še vedno precej tradicionalen. Zato ne pozabite na primerno obnašanje, spoštovanje lokalne kulture in zakonov. Znotraj hotelskih kompleksov in nekaterih restavracij so pravila bolj sproščena. Na javnih mestih pa na primer niso dovoljeni telesni stiki med pari, preklinjanje, fotografiranje ljudi brez dovoljenja, pitje alkohola.

O pravilih oblačenja bi se dalo razpravljati, saj sem videla marsikaj, od burk do res kratkih hlač in oprijetih kratkih topov. Sama sem se najbolje počutila v ohlapnih daljših hlačah oziroma krilu in majici, ki pokriva ramena. Vnos drog in pornografskih vsebin je strogo kaznivo dejanje, medtem ko je pri alkoholu neka dovoljena meja. Alkoholne pijače se dobi tako v duty free trgovini na dubajskem letališču kot tudi v hotelih in restavracijah, seveda pa niso ravno poceni.

Ne pozabite še, da je Dubaj v poletnih mesecih precej vroč. Zato je najboljši čas za obisk med oktobrom in aprilom. Preverite pa tudi, kdaj je čas ramadana, takrat je namreč marsikaj drugače, pravila pa so še malenkost bolj stroga.

Precej organizirani ste tudi pri pakiranju, saj vam z otrokom uspe potovati tudi zgolj z ročno prtljago. Katerih zlatih pravil se držite pri pakiranju in katere so tiste nujne stvari, ki jih nikoli ne pustite doma?

Drži, pravzaprav sta planiranje in kasneje pakiranje zame dve zelo prijetni opravili in že nekdaj sem rada posvetila dovolj časa in pozornosti tem pripravam. Nikoli nisem potovala z veliko prtljage, ponavadi res le z okrog 8 kg težkim nahrbtnikom, ki sem ga zlahka nosila tudi po par kilometrov.

Za na pot z letalom si po principu čebule vedno oblečem več plasti, ker me ponavadi tako ali tako zebe na letališčih. Obujem zaprte čevlje in dodam še pareo, ki ga kasneje uporabljam tudi na plaži. Ostala oblačila zvijem in stlačim v t.i. packing cubes. Vzamem še lahke japonke in najnujnejšo kozmetiko v majhnih količinah. Vedno izberem čim bolj nevtralne barve, tako da res vse paše z vsem, gledam tudi na material. Spakiram nekako za 5-7dni, potem pa peremo sproti, zato mi je pomembno, da se obleke hitro posušijo.

Podobno naredim pri otroških oblačilih, tam še posebno pazim, da vzamem tista najbolj udobna. Veliko stvari si lahko delite s sopotniki. Na primer zobno pasto, milo, sončno kremo, krtačo za lase, polnilec za telefon. Obvezno še steklenico za vodo in pa Chipolo. To je napravica za sledenje različnim predmetom, povezana s telefonom. Preferiram nahrbtnike in mehke torbe za čez rame, še posebno kadar letimo z evropskimi nizkocenovniki, ki večkrat preverjajo mere prtljage, pa še proste roke imam, ker za sabo ne vlečem kovčka.

Dokler otroci še ne nosijo svojega nahrbtnika, vzamem res malo igrač. To je par papirnatih knjigic, Duplo živalske figurice, barvice in beležko, nalepke, blokec post-it listkov in še kaj kar je trenutno aktualnega. Spakiram še vlažilne robčke in plenice za prvi dan, kasneje jih kupim na destinaciji. Vzamem tudi eno vsestransko hitrosušečo ogromno tetra plenico in res najbolj nujno kozmetiko oziroma zdravila. Pa seveda nekaj prigrizkov, termos steklenico, slinček in kakšno žličko ter posodico.

Kako se običajno lotite načrtovanja novih poti? Si okviren seznam krajev, ki jih želite videti, spišete že doma ali se prepuščate sproti? Kje iščete namige za manj znane, a krasne kotičke, ki jih ni že na prvih straneh komercialnih vodnikov?

Doma si natisnem zemljevid države oziroma mesta, potem pa na tem papirju z markerji označim kraje in znamenitosti, ki bi jih rada obiskala. Zraven dopišem še kakšno pomembno informacijo glede vstopnin in odpiralnih časov itd. Potem preračunam razdalje in možne povezave med temi točkami in izriše se mi okvirna pot. Odvisno od destinacije, včasih rezerviram tudi prenočišča, vsaj za prve dni, potem pa iščemo sproti. Preberem še par blogov in obiščem kakšen popotniški forum, določene kraje preverim tudi na Instagramu. Še vedno pa imam rada tudi vodiče v papirnati obliki. Skriti kotički so z razlogom skriti in ponavadi jih odkrijemo s pomočjo kakšnega prijaznega domačina. Včasih pa seveda povsem po naključju – tudi zato, ker radi spontano raziskujemo po svoje in se zapeljemo tudi izven tistih vnaprej začrtanih poti.

Ko se družina poveča, marsikdo meni, da potovanja z otroki niso več mogoča. Sami dokazujete, da absolutno so, morda le z nekaj prilagoditvami. Kaj dajo potovanja malim popotnikom, kar jim bo prišlo prav za vse življenje? 

Povem povsem iskreno, jaz z otroki v prvi vrsti potujem, ker pač sama rada potujem in me nove dogodivščine in nepoznani kraji napolnijo z energijo. Zato se temu na račun povečanja družine vsekakor nisem želela odpovedati. Seveda pa v družinskih potovanjih na splošno vidim tudi ogromno pozitivnih plati, tako za otroke kot tudi za celotno družino. Že samo to, da 24/7 skupaj doživljamo nekaj novega je za otroke zlata vredno. Skozi potovanja otroci spoznajo druge kulture, slišijo nove jezike, okušajo novo hrano, razvije se jim smisel za orientacijo … Lažje se odklopijo od ekranov, več so zunaj. Upam si trditi, da skozi potovanja postanejo veliko bolj strpni do drugačnosti in nečesa novega, se lažje prilagajajo različnim situacijam, boljše odreagirajo na stresne razmere in se naučijo, da ni vedno povsod vse dosegljivo, kot je na primer doma.

In kaj bi svetovali staršem, ki s potovanji z otroki nekoliko oklevajo, pa iščejo spodbudne besede?

Mislim, da otroci čutijo napetost strašev in ta nesproščenost se včasih prenese tudi na njih. Zato se mi zdi res pomembno, da družinska potovanja v osnovi za starše niso mučna. Ker če so, potem nekako nima smisla. Res ni vsaka stvar za vse in lepo je, da smo si različni, imamo drugačne želje in življenjske cilje.

Če ne veste, kje in kako začeti, izberite najprej krajše road trip izlete v sosednje države. Ali pa si privoščite vikend oddih z letalom v kakšno evropsko prestolnico. Morda si sposodite kamp opremo in počitnice preživite malo drugače. S sabo povabite potovalno bolj izkušene prijatelje s podobno starimi otroki, ali pa pojdite za prvič kar z agencijo. Tudi pri nas že obstajajo takšne, ki organizirajo potovanja izključno za družine. To se mi zdi super opcija za tiste, ki si ali ne upajo popolnoma sami, ali pa enostavno nimajo časa oziroma volje za organizacijo poti.

Predvsem pa, ne primerjajte se z drugimi. Raje eksperimentirajte, da ugotovite kakšen stil potovanj najbolj odgovarja vaši družini. Za nekoga je to all inclusive hotel s kids club ponudbo. Za drugega pa potovanje z nahrbtnikom po Ekvadorju. In s tem ni nič narobe.

Na kakšen način izbirate naslednjo destinacijo za raziskovanje in kam vas bo odneslo v prihodnje? 

Nimamo posebnega sistema. Se pa orientiramo glede na letne čase oziroma deževne dobe, cene letalskih kart in število prostih dni. Seznam želja je, kljub temu da smo obiskali že veliko koščkov sveta, še vedno precej dolg. Pravzaprav nam ni važno v kakšnem vrstnem redu se kam odpravimo. Dokler Mila še ni šoloobvezna si želimo še na par res dolgih road tripov in nekaj daljših potovanj na drug konec sveta. Tudi zato, ker sva imela tik pred pandemijo plan na eno res dolgo pot. Zato sem takrat pustila službo, pa je potem vse skupaj žal neslavno padlo v vodo. Zaradi prenove hiše smo trenutno s potovanji in počitnicami precej spontani in za preostanek leta nimamo še nič konkretno v planu. Če ne prej pa nas potem spomladi čaka en pobeg v tople kraje.

Njihovim dogodivščinam lahko sledite na Instagram profilu Places and notes! Številne popotniške nasvete in potopise najdete na istoimenskem blogu (TU), kako napreduje počitniška hiška Maison Lenka, ki jo bodo oddajali, pa preverite TU.

FOTO: Katja Mikoš/osebi arhiv

PREBERITE ŠE: Slovensko-ameriška družina, ki se je iz sončne Kalifornije preselila na dolenjsko podeželje #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Jezero namesto morja? Vsako leto!” #intervju

V času, ko se večina Slovencev množično odpravlja na poletni dopust ob bližnjo ali daljno morsko obalo, je družinico Ane Pečnik pot vodila v povsem drugo smer. Na avstrijsko Solnograško, deželo jezer in visokih gora.

Solnograška v poletnem času ob številnih naravnih in kulturnih lepotah ponuja zelo znosne dnevne temperature, čisto in razmeroma toplo jezersko vodo ter izjemen zrak tradicionalnih visokogorskih klimatskih zdravilišč, kamor so v nekdanjih, monarhičnih časih, skupaj s Habsburžani, zahajale evropske kronane glave in drugi veljaki. Wolfgangsee

Zgodovinsko in arhitekturno bogata je že pot do končne destinacije

“Iz Celja do naše končne destinacije, kraja St. Wolfgang ob Wolfgangseeju, enem največjih in najtoplejših jezer pokrajine Salzkammergut, ki sicer razprostira v treh avstrijskih zveznih deželah (Salzburg, Štajerska, Zgornja Avstrija), je 324 kilometrov. Pot poteka večinoma po Phynski avtocesti (Graz-Linz).

Odločili smo se, da zaradi dojenčka Luca in psička Bineta pot opravimo v dveh delih. Prvi dan smo šli do Admonta, zgodovinskega mesteca na zgornjem Štajerskem. Admont se ponaša s slovito benediktinsko opatijo, ki hrani eno največjih samostanskih knjižnic v Evropi, tam pa domuje tudi izjemna galerija sodobne umetnosti. V Admont smo prispeli po slabih treh urah vožnje z enim malce daljšim postankom. Sledila je namestitev v simpatičnem penziončku, sprehod po Admontu in pozno kosilo.”

“Drugi dan smo se po zajtrku po regionalni cesti odpravili najprej mimo Liezna do Stainacha. Vsa leta od kar hodimo v te konce, je tu obvezni postanek za kavo in nakup kruha. Tega smo opravili tudi tokrat. Potem smo se peljali mimo Kulma s slovito skakalnico, Bad Auseeja, Halstatta z rudnikom soli in slikovitim mestecem vzidanim na strmo jezersko obalo, Bad Goiserna – rojstnega kraja pohodnega čevlja »gojzarja«. Vsa mesta so odlična priložnost za vmesne postanke in oglede. Po dobri uri vožnje smo prispeli do Bad Ischla, nekdanje poletne prestolnice Avstro-Ogrske, kamor je konec junija (pa do konca poletja) migrirala celotna cesarska družina.”

V zdraviliško mesto Bad Ischl in okoli

Ana se z družino vsako leto vrne v zdraviliško mesto, zato ima kar nekaj povedati: “Tu sta se spoznala in zaročila slavna cesarica Sissi in Franz Jožef (v nekdanjem Hotelu Austria, kjer danes domuje mestni muzej). Zdraviliško mesto z nekaj več kot 20000 prebivalci se lahko pohvali s kar nekaj ogleda vrednimi točkami. Mednje nedvomno sodi poletna cesarska rezidenca Kaiservilla s čudovitim parkom, pa mestna promenada ob reki Ischl, ki se zaključuje v parku z zelo izvirnim otroškim igriščem.

Zelo lep je tudi sprehod na bližnji grič Siriuskogel od koder je krasen pogled na mesto. Čudovito možnost za oddih ponujajo tudi tamkajšnje terme s posebnim, otroškim delom. Ko bo Luc malo večji, bomo zagotovo obiskali tudi mestno gledališče Kongress & Theraterhaus, kjer se vsako poletje odvija Leharjev operetni festival. Franz Lehar, avstrijski operetni skladatelj, je bil eden od mnogih znanih umetniških prebivalcev Bad Ischla, ki je velik del življenja preživel v tem mestu in tu napisal svoje najslavnejše operete kot npr. Veselo vdovo, Deželo smehljajev …”

Končna destinacija: Wolfgangsee

“Po sprehodu, kratkem shoppingu, obisku prijateljev in kosilu, smo se odpravili naprej do naše končne destinacije. Po 20 minutah vožnje smo prispeli pred hotel Pri belem konjičku (Im Weissen Rössl). Gre za enega najbolj znanih avstrijskih hotelov, ki mu je do nesmrtne slave pomagala glasba, in sicer stoimenska opereta Ralpha Benatzkega, po kateri sta bila posneta tudi dva filma. Sem zahajamo že več kot desetletje in hotel opravičuje svoj moto – Hier war der Kaiser Gast, hier ist der Gast König (tu je bil gost cesar, tukaj je gost kralj, op. p.).

Ker smo letos prispeli v okrepljeni zasedbi z Lucom in psičkom Binetom smo se prvič odločili za bivanje v apartmaju. Hotel premore dve bližnji rezidenci s prostornimi in udobnimi apartmaji, neposrednim dostopom do jezerske obale in možnostjo koriščenja vseh hotelskih kapacitet, tudi fascinantnega bazenskega kompleksa in plaže na jezeru – t. i. Spa im See. Tako se je tudi uradno začel naš teden poletnega dopusta, ki je bil poln spremenljivega vremena (kot se za gore pač pritiče), a vseeno izjemno lep. Tu lahko sredi avgusta doživite tudi dneve, ko se izmenjavo prav vsi letni časi, lahko pa vas kak dan greje sonce tako močno, da se mu skrije vsaka morska obala. Ampak za prav vsako vreme se najde kakšna aktivnost, tudi sprehodi v dežju sodijo mednje.”

Ana, kaj početi ob jezeru Wolfgangsee?

Naša vsakodnevna rutina je jutranja kava v simpatični kavarnici Kaffeewerkstatt v središču kraja. Tam naredimo načrt za vsak dopustniški dan. Med naše aktivnosti ponavadi zaidejo naslednje: plovba po jezeru (z veliko jezersko ladjo in z manjšim električnim čolnom, ki ga lahko upravljate sami), kopanje v jezeru (izjemno doživetje je plavanje v kristalno čisti vodi v objemu dvatisočakov) in kopanje v hotelskih bazenih. Pa tudi sprehodi po obali jezera, vožnja z železnico na Schafberg, vzpon na planoto Zwölferhorn z gondolami in celodnevni izlet v Salzburg (slaba ura vožnje), Fuschl in St. Gilgen …

Prihodnje leto bomo za Lucijana pripravili en krožni izlet po ostalih jezerih (več kot 40 jih je v tem koncu Avstrije). Ko bo malce starejši, pa še kak dnevni izlet do Lienza (prav tako uro vožnje stran) in obisk enega od rudnikov soli v teh koncih. Da o slovitem Orlovem gnezdu nad Salzburgom niti ne govorimo.


Ani Pečnik lahko prav zdaj sledite na dogodivščinah ob jezeru Wolfgangsee! Na svojem Instagramu  se z zanimivostmi, razgledi in izkušnjami javlja vsak dan! Sledite ji TUKAJ!

 

Foto: Ana Pečnik (Wolfgangsee)

PREBERITE ŠE: Kako do vrhunskega BREZPLAČNEGA dopusta ob 10. obletnici Megabona?

 

Slovensko-ameriška družina, ki se je iz sončne Kalifornije preselila na dolenjsko podeželje #INTERVJU

Špela Novak-Petovello je Slovenka, ki se je pred desetimi leti preselila čez lužo. V Ameriki je spoznala svojega moža, desetletje kasneje pa sta se s svojimi tremi otroki preselila nazaj v njeno rodno Slovenijo.

Zaupala nam je, kaj je pretehtalo pri odločitvi za selitev, kako to doživlja vsa družina, kako se lovijo s slovenščino in kje v Sloveniji so našli svoj novi dom. Zdaj družina Petovello svoje ameriške sanje živi na slovenskem podeželju. In to je njihova zgodba.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo družina Petovello: Špela, Paul, Kara, Bowie in Luna. Konec leta 2022 smo se z družino preselili v Slovenijo iz Kalifornije (Bay Area), kjer sem živela 10 let. Mož je sicer rojen Američan. Vse svoje življenje smo spakirali v 8 kovčkov in odleteli v Slovenijo, kjer si želimo bolj umirjenega, z naravo povezanega življenja.

Kaj vas je prvotno odneslo v Ameriko in kako domače vam je bilo desetletje življenja tam?

V Ameriko sem odšla kot AuPair. Želela sem videti, kakšno je v resnici življenje čez lužo. Ena stvar je vodila k drugi, spoznala sem Paula in tako sem ostala v ZDA. Zadnjih nekaj let sem bila res že čisto udomačena in privajena na življenje v Kaliforniji. Življenje tam je res čisto nekaj drugega kot v Sloveniji.

Spoznala sta se torej v Ameriki. Kakšna je vajina zgodba?

Spoznala sva se čisto naključno, preko skupne prijateljice. Takoj sva se ujela. Ko veš, veš.

Ste Slovenijo obiskovali tudi v vmesnem času ali je za preostale 4 člane družine to njen prvi obisk?

Slovenijo smo obiskovali tudi v vmesnem času. Tu sva bila že sama in nato s Karo. Najmlajša dva člana naše družine pa sta ob selitvi prvič prišla v Slovenijo – Luna takrat še v mojem trebuščku, – saj v času epidemije nismo potovali.

Kaj je vodilo do tega, da sta prodala hišo v sončni Kaliforniji in se s tremi majhnimi otroki vrnila k vašim koreninam? Je mož za to deželo na sončni strani Alp slišal že kdaj prej in kaj mu je odtehtalo pri selitvi?  

Ogromno enih dejavnikov je vplivalo na našo končno odločitev. Požari, ki so bili vsako leto hujši, izjemno drago življenje, hiter življenjski tempo, strelski pohodi, ki so v ZDA nekaj vsakdanjega in posledičen strah za otroke, ko bi začeli obiskovati šolo … Nisva imela tudi nobene pomoči z otroki in še in še bi lahko naštevala. Pa seveda ni vse tako črno, vse je odvisno od prioritet v življenju.

Njegove korenine segajo v Nemčijo in Italijo, tako da je Slovenijo poznal – samo obiskal je ni nikoli, dokler se nisva spoznala. Ob prvem obisku je bil nad Slovenijo popolnoma nadvušen in že takrat je rekel, da bi se enkrat rad preselil v Slovenijo. Vedno sva se hecala, da se preseliva na stara leta, potem pa je prišlo do trenutka, ko sva rekla “zdaj ali nikoli.”

Kako je videti, ko vse svoje življenje, vključno z življenjem vajinih treh otrok, spakirate v 8 kovčkov?

Izjemno fizično in psihično naporno obdobje, ob tem pa sem bila sredi nosečnosti z Luno. V roku dveh mesecev smo pripravili hišo za prodajo, prodali in donirali vse, česar nismo vzeli s seboj v Slovenijo in se poslovili od družine in prijateljev. Res intenzivno obdobje, ampak ko imaš pred očmi en čudovit cilj, je vse mogoče. 

Kako čustveno ste doživljali ta korak?

To je bil čustven vrtiljak. Za vse.

Kako so se na novo življenje prilagodili otroci? Bi rekli, da oni to doživljajo manj intenzivno kot morda vidva?

Na začetku je bilo težko za vse. V dobre pol leta pa sta se otroka res lepo navadila na življenje v Sloveniji. Obožujeta naravo, živali in čas, preživet s starimi starši. Mislim, da sta tudi onadva to doživljala tako kot midva, izjemno intenzivno.

Bodo otroci dvojezični?

Jaz sem z njima v ZDA govorila samo v angleščini, ker mi je bilo lažje. Po pol leta bivanja v Sloveniji popolnoma razumeta slovenski jezik in tudi govorita že ogromno.

In kako nenavadno partnerju zveni slovenščina? Jo ima namen usvojiti?

Pravi, da zveni, kot da se ves čas kregamo. Ni ravno spevna, kot je angleščina. Jezika se uči, mu je pa težko. Slovenščina ni lahka. Otroka mu pomagata pri učenju, saj je bilo njima veliko lažje osvojiti nov jezik.

Kje ste našli svoj novi dom in kaj vaju je najbolj vleklo na podeželje?

Sama sem odrasla na dolenjskem podeželju, kamor smo se tudi preselili. Trenutno začasno bivamo v hiši mojih staršev – hvala, mami in oči! – dokler si v bližini ne zgradimo svoje hiške.

Vaš dom bo torej sodobna podeželjska domačija? S kokoškami?

Glede na to, da bo naša hiša stala le nekaj minut hoje od domačije mojih staršev, svojih živali ne bomo imeli. No, razen kakšnih hišnih ljubljenčkov. Oni pa imajo konje, bike in kokoške. Tako, da bomo v neposredni bližini živali in bodo del našega vsakdana.

Ste imeli živali tudi v Ameriki?

Ja. Tri mucke, ki sedaj živijo z družinskimi člani in prijatelji, ki izjemno lepo skrbijo zanje.

S čim se sicer ukvarjata karierno?

Jaz sem imela v ZDA zasebni Montessori vrtec, mož pa ima background v Customer support operations. Mož tu še vedno išče službo, jaz pa sem trenutno na porodniškem dopustu.

Vašo zgodbo sem prvič ujela na Instagramu, kjer delite utrinke svojega življenja, pa tudi ideje za DIY – “naredi sam” projekte. Koliko vajinih žuljev in idej bo v vašem novem domu?

Naš dom bo zasnovan tako, da bo odgovarjal našemu življenjskemu stilu. Delamo s čudovito ekipo arhitektov pod vodstvom arhitektke Sanje Zvonković (Arhein.si). Združili bomo slovensko tradicijo s sodobnim farmhouse pridihom iz Amerike. Gradnjo hiše bomo prepustili profesionalcem, proti koncu pa se bomo vključili tudi mi. Kaj in koliko še ne vem, odvisno od časa in financ.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o življenju v tujini?

Da se cedita med in mleko (smeh).

Katerih življenjskih lekcij vas je naučilo življenje čez lužo?

Samostojnosti, zaupanja vase in v svoje sposobnosti.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Izjemno naravo.

In kaj vam bo najbolj manjkalo iz Amerike?

Prijatelji, določeni izdelki in Amazon.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija
Najljubše mesto: Ljubljana
Najljubša plaža: Baker Beach v San Franciscu
Najljubša kulinarika: mehiška
Naljubši način transporta: hoja
Najljubši jezik: angleščina

Foto: osebni arhiv družine Petovello

Družina Petovello – Špela, Paul, Kara, Bowie in Luna – utrinke ameriških sanj na slovenskem podeželju delijo tudi na svojem profilu na Instagramu, sledite jim lahko TUKAJ @our_slovenian_home .

PREBERITE ŠE: Dogodivščine družine, ki je po življenju v Keniji in Dubaju zdaj spet v Sloveniji #intervju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta. #intervju

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Tokratni intervju je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo mlada družina, ki si ne postavlja omejitev.  Zavedamo se minljivosti časa, zato velikokrat živimo po načelu tukaj in zdaj in ne razmišljamo preveč vnaprej. Mislim, da se nekako kar ne moremo oz. nočemo sprijazniti z odraslim življenjem, sploh tistim, ki ga pričakuje družba. Smo ljubitelji pristnih trenutkov, zbiratelji spominov, oboževalci divjih krajev, polni želja, kaj bi vse radi doživeli v tem življenju. Že vem, da bo življenje prekratko za vse. Sva avanturista, jaz rada sanjarim z odprtimi očmi. Oba sva kineziologa po poklicu, a tega poklica nisva nikoli zares opravljala, saj sva že po končanem študiju veliko potovala.

Kaj je bilo odločilno, da ste nekega dne prodali stanovanje in se preselili v avtodom?

Kot glavni razlog bi navedla najino željo po tem, da živimo, tako kot čutimo, da ne hitimo, da čas ne gre v prazno med enimi in drugimi “obveznimi opravki” vsakdana in da ne brezpogojno sledimo vzorcem družbe. To, da sledimo sebi in svojim sanjam. Poleg tega je bila najina želja, da z otrokoma preživimo čim več časa, saj nama družina pomeni veliko. Se zavedamo, da imajo odnosi v družini velik vpliv na življenje, ki ga živimo in zdaj je bil čas za to. Zdaj ali nikoli več. Zdela se nam je rešitev, s katero več pridobimo kot izgubimo.

Kaj vse je bilo potrebno storiti za ta korak? Kako dolgo je trajalo?

Odločitev se ni zgodila čez noč. Mislim, da sva prej kakšne 3-4 leta razmišljala o tej odločitvi in jo skušala začutiti na vse možne načine, da bi se vendarle čimbolj zavedala vseh posledic, ki bi jih takšna odločitev prinesla. Jeseni 2022 pa so se nekako vse kocke postavile na svoje mesto, tako da sva si morala pogledati v oči, še enkrat vse skupaj predebatirati in skočiti.

Kaj pa služba? Sta dala odpoved, delata s poti?

Tako je, odpoved sva dala. Delala sva v kavarni. Opravljala sva poklic, na katerega nisva bila ravno navezana in ki nas ni motiviral. Za najino življenje sva imela drugačno vizijo. Glede prihodkov pa zaenkrat še nimava kakšne prave službe, ki bi jo opravljala na daljavo. Zaenkrat lahko rečeva, da imava to srečo, da lahko živimo od prihrankov od prodaje stanovanja. Trenutno je čas, da se prepustimo tej odločitvi in jo skušava čimbolj doživeti in uživati. Mislim, da se bodo stvari odvijale naravno in da je tako tudi najboljše. Veva, kaj želiva, a dajmo tudi času čas.

Kako sta izbrala avtodom za tako pot?

Glede izbire avtodoma, sva bila kar v precepu in trajalo je kar dolgo, da sva se odločila, kakšnega želiva. Izkušenj z avtodomi prej nisva imela, zato niti vedla nisva kaj točno rabiva in kako sploh funkcionirajo zadeve. Opravili smo nešteto ogledov in vsakič sva ugotovila nekaj novega. Potem ko sva sestavila vse želje na kup, spisala vse pluse in vse minuse vseh neštetih opcij smo prišli do končne ugotovitve, ki jo vsaj zaenkrat ne obžalujeva. Od odločitve do nakupa sta minila še kakšna dva meseca, saj se je zaradi vmesnih pripetljajev stvar zavlekla in sva morala po avtodom v tujino. Potrebno je bilo urediti papirje in avtodom dodatno prilagoditi našim željam in potrebam. Avtodom spada med večje, ki so vozni s kategorijo B. Dolg je 7,4m, visok pa 3,15m in je vrste alkoven – to je tisti z grbo zgoraj in je tudi najbolj primeren in udoben za družine z otroki.

So pri avtodomu kakšni prostorski izzivi za štiričlansko družino?

Seveda, menjava stanovanja za avtodom je velika sprememba. Vse dejavnosti, ki so se prej dogajale na 70m2, se zdaj dogajajo na bistveno manjši površini. Moram pa reči, da nam gre vedno bolje, potrebna je le organizacija – kaj, kdaj in kje? Seveda se na trenutke počutiš, da je prostora premalo, ker ga je včasih res. Predvsem takrat ko je čas za igro in ležijo igrače po celem avtodomu. A je to treba vzeti v zakup pri takšni odločitvi. Prav zaradi “prostorske stiske” smo se odpovedali postavljeni mizi v avtodomu – namesto mize imamo ves čas kavč in tako smo pridobili kar nekaj prostora. Zaenkrat se še ne počutimo utesnjeni. Dovolj je, da odpremo vrata in pred nami je neskončno dvorišče.

Kje spite? V kampih?

Zdaj smo dober mesec na poti in za sabo nimamo še niti ene prespane noči v kampu. Vsak dan je tudi za nas uganka, kje bomo. Lahko je to urejeno parkirišče za kamperje, lahko je kakšen parkirni prostor ob plaži ali v gozdičku. Glede tega nam pomaga aplikaciija Park4night. Ključno pa je, da se počutimo varne.

Kateri so nekateri starševski izzivi, ki so na poti drugačni od tistih na enem mestu?

Starševski izzivi so enaki kot doma. Otroci so pač otroci in zahtevajo svoje. Tako kot doma imamo tudi tukaj kdaj slab dan, slabe trenutke… sva pa ponosna na naju, da sva se odločila vse izzive reševati na skoraj najlepši možen način – na poti – ob pogledu na morje, hribe, v novih krajih, na svežem zraku.

Kako pa je s hrano? Si kuhate, kako zdržita otroka? Si predstavljam, da ni vedno vse na voljo? Kako je z rutino?

Glede hrane praktično ni razlik. Kar smo kuhali doma, kuhamo tukaj, saj okusi se nam niso spremenili, tudi pico smo že spekli, pa čeprav nimamo pečice. Imamo velik hladilnik, kar je velik plus. Če bi imeli večji zamrzovalnik, bi bilo tudi super!  Zaradi majhne kuhinje je potrebno več organizacije. Glede rutine pa si je tudi sami želimo več vključiti v naš vsakdan. Do zdaj smo funkcionirali še kar brez (stroge) rutine. V avtodomu so se dinamike spremenile in opažamo, da nam rutina bolj ustreza kot prej. Rutina pomeni boljša organizacija, pomeni dobro razpolaganje s časom in energijo. Nismo pa še najboljši v upoštevanju le-te, saj je bil prvi mesec natempiran, da smo pravočasno prispeli v Tromsø, kjer nas je čakal let na Arktiko – na Svalbard.

Kje vse ste že bili?

Za nami je praktično mesec življenja na poti. Šli smo čez Avstrijo, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo in Finsko. Morali smo malo pohiteti, saj želimo celotno poletje preživeti v Skandinaviji. Trenutno se nahajamo na oddaljenem Svalbardu med gorami, ledeniki, morjem in polarnimi medvedi.

Kaj vas je najbolj navdušilo?

V tem prvem mesecu smo bili najbolj navdušeni na Poljskem nad Bialowieza prastarim gozdom, kjer živijo Evropski bizoni, ki so bili še pred sto leti na robu izumrtja. Na Kuronski sipini v Litvi smo med kolesarjenjem nepričakovano zagledali tjulnja na plaži, v Estoniji na Cape Kolka smo videli najbolj mirno morje v življenju. In prizori kot iz pravljic, ki jih pričarajo finski gozdovi, jezera, reke in dolge, neskončne ravne ceste… tudi polnočno sonce ima svoj čar! Že tri tedne ne vidimo noči in občutek je čuden. Imamo to srečo, da lahko vsak dan uživamo ob sončnem zahodu, ki se nikoli ne konča.

Kakšni so plani za naprej? Kam boste potovali naslednje?

Jeseni se bomo preko Norveške, Švedske, Danske in Francije odpravili proti jugu, na toplo! Zimo bomo preživeli na Portugalskem in Španiji. Po vsej verjetnosti na kanarskih otokih. Takšni so vsaj trenutni plani. Ne izključujemo pa nič, morda se tudi še kaj spremenijo, saj razmišljamo tudi o drugih kontinentih.

Nam zaupate kakšno zanimivo dogodivščino s poti?

Na tem potovanju kakšne prav zanimive dogodivščine nismo še doživeli. Lahko pa jih delim kar nekaj iz najinih prejšnjih potovanj. Recimo, ko smo se v Maroku na poti v puščavo prebijali skozi nevihto in so nam deroče poplavne reke prekrižale pot, in smo jih potem, ko so se umirile (včasih je trajalo tudi nekaj ur) z našim avtom prečkali ter naslednje jutro doživeli najlepši sončni zahod ali ko sva se v Južni Afriki udeležila tečaja za safari vodiče, kjer smo spali v šotorih sredi afriške divjine in naslednje jutro v pesku odkrivali stopinje živali, ki so nas ponoči prišle obiskati v kamp (levi, hijene, nilski konji ipd.). Zanimivo je bilo tudi v Keniji, kjer smo bili na safariju in odkrivali lepote nacionalnega parka Masai Mara v lastni režiji – to je bila tudi ena sama dogodivščina. Od vožnje z džipom čez strme struge posušenih rek, do srečevanja vseh divjih živali. Ker smo bili v lastni režiji, je bil občutek precej pustolovski. Izpostavila bi recimo tudi obisk indonezijskega otočja Raja Ampat, kjer smo med snorklanjem imeli bližnje srečanje z zelo strupeno morsko kačo. Te kače so sicer zelo mirne in zelo redko se zgodi, da koga ugriznejo, a ko se ti približa na manj kot 0,5m, ne ostaneš ravno ravnodušen, še posebej ne, če te valovi rahlo premetavajo.

S kakšnimi izzivi se na poti soočate in kako jih rešujete?

Težko bi izpostavila nekaj, kar bi nam do sedaj predstavljalo velik izziv. Morda sama organizacija – kam, kako in kdaj. Med vsemi aktivnostmi in skrbjo za Gaio Lino, Thiaga Simbo in kamper, nama za organizacijo poti ostanejo večerne ure, ki pa včasih niso dovolj. Je pa res, da smo morali do Tromsa priti v enem mesecu in smo tudi zaradi tega bili več na cesti kot bi sicer želeli. Edine skrbi, ki jih imamo so, kje bomo prespali, kje dobiti pitno vodo, kje najbolj poceni točiti gorivo in kje izprazniti sivo in črno vodo. Pa kaj bomo jedli. Ampak konec koncev to niso tiste prave skrbi.

Kako pot, polna izzivov, vpliva na vajin odnos?

Dobro vprašanje. Ravno včeraj sva govorila o tem, da si morava vzeti zvečer, ko otroci zaspijo, vsaj 2x na teden čas za naju, saj so bili dnevi in večeri tako polni, da je bilo enostavno preveč. Poskrbeti morava tudi za najin odnos s tem, da tegobe sproti razrešujemo. Ta prvi mesec je bil po tej plati na trenutke kar naporen. Doživljamo in živimo nekaj čisto novega, to je drugačno življenje od tistega, ki smo ga vajeni. Smo sami, v neznanih krajih, brez družine, staršev in starih staršev. Težko najdeva kakšno minuto zase, no, razen zvečer, ko otroka zaspita. Ampak tudi takrat nisva popolnoma sproščena, saj je potrebno vse pospraviti in pripraviti za naslednji dan.

Kaj bi svetovala ljudem, ki razmišljajo o takem koraku? Je težko, je vredno?

Da je potrebno v življenju slediti svojim občutkom in zaupati, da bo na koncu vse ok. Jaz se zavedam, da nekatere izkušnje ne čakajo in včasih je potrebno nekaj poguma. Verjamem tudi to, da je veliko stvari odvisnih od nas samih. Seveda to niso lahke odločitve, zato naj bodo premišljene. Ob sprejemanju odločitve so nama pozitivne plati te odločitve pretehtale negativne plati in zaenkrat nama ni žal, da sva skočila, čeprav nisva imela vseh odgovorov na najina vprašanja. Sem pa vedno čutila, da če bi to ostala le želja bi to verjetno obžalovala vse življenje.

Samantho in njeno pot v neznano lahko spremljate na njenem
Instagram profilu TUKAJ!

Foto: Samantha Saražin

PREBERITE ŠE: “Ko si na vrhu, ne smeš izgubiti fokusa!” – Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenski fotograf o delu na prestižni ekspedicijski ladji, ki pluje po Antarktiki #INTERVJU

Nejc Draganjec je večkrat nagrajeni slovenski fotograf, popotnik in biolog, ki je letos skoraj tri mesece svojega življenja preživel na Antarktiki. Tam je na prestižni ekspedicijski ladji delal kot vodja fotografskega studia, v tem času pa so ga doletele številne imenitne dogodivščine. 

Na Antarktiki življenje teče malo drugače kot na drugih delih sveta. Nejc Draganjec je v tokratnem Vandraj intervjuju z nami delil kup izjemnih dejstev in mogočnih podob, ki jih je v svoj objektiv ujel v tej edinstveni ledeni puščavi.

Na Vandraj smo vas v intervjuju nazadnje gostili pred štirimi leti, potem ko ste s fotografijo izbruha najbolj aktivnega vulkana na svetu postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja. Kakšne fotografske mejnike ste v tem času še premaknili?

Res, minilo je že kar nekaj časa in od takrat se je nabralo še kar nekaj nagrad in priznanj (npr. Grand Photo Award), člankov, uspešnih fotografskih projektov in obiskanih sanjskih kotičkov. Predvsem pa sem začel svoje znanje in izkušnje deliti na tečajih, delavnicah in fotografsko usmerjenih potovanjih.

Tokrat bo najina glavna tema Antarktika! Tam ste letos preživeli skoraj 3 mesece. Kaj vas je odneslo na to najhladnejšo in najbolj vetrovno celino na svetu?

Ladja (smeh). Šalo na stran, Antarktika je bila že od nekdaj ena izmed mojih največjih fotografskih, bioloških in popotnih želja. Občutek imam, da me odročni kraji kličejo – me magnetno privlačijo – in bolj odročno od Antarktike ne gre.

Kako ste dobili delo vodje fotografskega studia in kaj so bile vaše delovne naloge?

Z dogovori smo pričeli skoraj dve leti pred samo ekspedicijo. Kontaktiral me je skavt posadke in idejni vodja fotografskega oddelka, nato je sledilo nekaj usklajevanja, ko so omenili Antarktiko, pa se preveč nedostopnega nisem več delal (smeh). S funkcijo managerja fotografskega studia na ekspedicijski ladji sem prevzel celotni fotografski del odprav. Vodil sem delavnice in fotografske odprave na lokacijah, nudil splošno podporo in specialistične individualne programe ter tečaje.

Kako je videti običajen delovni dan na Antarktiki in koliko plasti oblačil ste vsako jutro navlekli nase?

Edina stalnica na Antarktiki je sprememba. Kot vodja oddelka sem si urnik lahko določal sam in bil je zelo vezan na trenutne razmere. Večinoma smo ciljali na pričetek aktivnosti okoli sedme ure zjutraj, ampak nekatere dneve sta se nam vreme in Antarktika nasmehnila že navsezgodaj in v polni opremi smo člani ekipe pričeli s skavtingom lokacije že ob štirih zjutraj. Nekatere dneve pa smo prišli na lokacijo in ugotovili, da so razmere nestabilne (recimo velik odlom ledenika), šli zato raziskovat dalje in aktivnosti so se lahko pričele šele v popoldanskih urah. Ko se je uradni dan zaključil, pa me je čakala še papirologija, preverjanje napovedi, priprave ter načrtovanje naslednjega dne in usklajevanje fotografskega načrta z načrtom plovbe.

Večino časa na ladji sem imel oblečeno merino aktivno spodnje perilo in uniformo (hlače, srajca in ekspedicijska vetrovka). Za odprave zunaj ladje pa velja pravilo, da računaš na najslabše in se na to ustrezno pripraviš. Člani posadke smo tako imeli namensko narejena oblačila, ki so nudila nekaj zaščite tudi v primeru stika z vodo, visoke termo izolirane škornje … Recimo vsaj 5 plasti.

Kako lahko tja pridemo kot turisti in koliko let mora navaden smrtnik za takšno ekspedicijo varčevati?

Ponudba turističnih ekspedicij na Antarktiko izredno narašča in tako je izbire vedno več. Velika večina takšnih ponudb vključuje ladjo ali barko in skoraj vse odrinejo iz argentinskega mesta Ushuaia. Zelo redke ladje odrinejo tudi iz čilenskega kraja Puerto Williams, ki je najbolj južno mesto na svetu. Meni samo ena znana ponudba pa prileti goste direktno na Antarktiko in jim tako prihrani čas in slabost, ki ju zahteva Drejkov prehod.

Cene so pestre ravno toliko kot ponudba in programi. Najceneje bodo zelo fleksibilni potniki prišli skozi z lovom na kakšne ponudbe v zadnji minuti, morda celo na lokaciji v sami Ushuai. Za luksuz in dostop do globokega polarnega J, za katerega ni prilagojenih prav veliko ladij, pa cene hitro poletijo v nebo. Ladja, na kateri sem delal jaz, je bila ultra luksuzna in cene so se pri večletnih povprečnih slovenskih plačah šele začele. Se pa menda da dobiti tudi akcijske cene.

Največji del turističnih obiskov torej obsega ladijski turizem – križarjenja? Kakšno ruto plujejo takšne ladje?

Skoraj vse se torej pričnejo v argentinskem mestu Ushuaia. Zelo redki organizatorji ladje izplujejo iz najbolj južnega mesta na svetu – Puerto Williams ali pa po potnike priletijo direktno na Antarktiko, kjer se lahko vkrcajo na luksuzno ledolomilko.

Običajno ladje nato prečkajo Drejkov prehod. Ta je bil meni največja preizkušnja in čeprav v zibanju celo uživam, sta me morska slabost in tako imenovani “Drake Shake” ujela dvakrat od dvanajstih prečkanj. Zibanje ni običajno, ampak spominja bolj na turbulentno centrifugo. Ladje premetava ne le po vertikalah, ampak tudi levo-desno, vrti in nagiba.

Tako so Južni Shetlandski otoki in njihovo varno zavetje vedno dobrodošel prizor, ko se prikažejo na obzorju. Od tam dalje postane vse odvisno od tipa ladje in kako globoko na jug si lahko privošči pot in seveda od vremena ter zasedenosti lokacij.

Katera so glavna turistična območja Antarktike?

Turizem zagotovo sledi dostopnosti. Najbolj dostopen je severozahodni del Antarktičnega polotoka in velika večina programov bo peljala na ta območja. Katere lokacije bodo potem obiskane, pa je odvisno od vremena in sreče pri rezervacijah. Za vsako lokacijo se je namreč potrebno registrirati, lokacije imajo omejeno število letnih obiskovalcev in za glavne, kot na primer otok D’Hainaut, se bije že skoraj boj in ne tekma.

Bolj južni deli polotoka, še posebno preko 66. vzporednika, ko vstopimo v polarni Antarktični krog, pa je zelo osamljen. Prav tako dosti bolj nevarna je vzhodna stran polotoka in za možnost obiska teh odročnih in nevarnejših krajev se bistveno več plača. Za izredno globoke žepe je v notranjosti Antarktike celo glamping, kamor se tudi da prileteti direktno.

Kateri del leta velja za turistično sezono na Antarktiki?

Glavna sezona se prične decembra in traja nekje do konca februarja. Antarktika se v teh 3 mesecih izredno spremeni in meni so bila ista mesta ob ponovnih obiskih večkrat neprepoznavna.

Kaj so glavne stvari, zaradi katerih ljudi vleče na Antarktiko?

Med potniki smo imeli res širok nabor. Zelo veliko je fotografov in fotografskih navdušencev, ki v Antarktiki vidijo neusahljivi vir umetniškega navdiha. Precej je modernih pustolovcev, ki iščejo še zadnje meje in kote na vedno bolj okrogli Zemlji. Kar nekaj je tudi romantičnih ljubiteljev preteklosti, še posebno obdobja herojskega raziskovanja in ki si želijo iti po sledeh slavnih raziskovalcev in fotografov (npr. Frank Hurley, Ernest Shackelton). Najdejo pa se tudi luksuzni popotniki in ljudje, ki radi izstopajo.

In s čim je Antarktika najbolj osupnila vas?

S svojo še vedno pristno in neokrnjeno naravno lepoto. Pa ob kar nekaj priložnostih tudi pristno nevarnostjo. Pregovor pravi, da je lepota nevarna, in za Antarktiko to zagotovo drži. Oboje mi daje občutek budnosti, samozavedanja.

Kaj in kje so na Antarktiki najbolj nevarne pasti za človeka?

Antarktika je okolje, na katerega ljudje nismo prilagojeni. Glavna in skoraj edina nevarnost sta vreme in geografija. Še posebno vreme se zna obrniti v trenutku in iz povsem prijetnih temperatur se lahko Antarktika, ki na sončen dan spominja na idilični smučarski resort, v minuti spremeni v ledeni pekel. Najbolj nevarni in nepredvidljivi so katabatski vetrovi, ki lahko nenapovedano pridejo iz notranjosti Antarktike, imajo temperaturo tudi -60 °C in pihajo do 300 kilometrov na uro. To so pogoji, v katerih ljudje ne bi mogli preživeti na odprtem in tudi mi smo imeli na vsaki ekskurziji stražo, ki je spremljala prve znake (spust oblakov, ki se razvlečejo preko vrhov gora kot tanke meglene koprene) in takoj poklicala odpravo, če so se pojavili.

Menda ste se opogumili tudi za “polar plunge” – skok v ledeno vodo? Vam je skrajšal ali podaljšal življenje?

Meni osebno verjetno podaljšal. Če že ne podaljšal, pa vsaj obarval (smeh). Voda, v katero sem skočil, je imela -0,9 °C, ampak res ni bilo prehudo. Sem pa poskusil zdržati v vodi čim dlje, da se izzovem in tudi vidim, kako v okoliščinah odreagiram. Takšna izkušnja se mi zdi zelo pomembna in s strani ekspedicijske ekipe je bila udeležba vedno zelo velika. Šele ko preveriš, vidiš, ali boš padel v šok ali boš imel refleksni zajem zraka ali lahko pod vodo gledaš in se orientiraš, kako se boš premikal, ko v nekaj sekundah odpove vsa fina motorika … Prepozno je, če vse take pomembne lekcije dobiš šele, ko gre za res.

No, kasneje sem pa tudi res po nesreči padel iz zodiaka v vodo. Mogoče so mi ravno predhodne izkušnje pomagale, da rešim fotografsko opremo in celotni dogodek je postal skoraj legendaren. Najhujše, kar se je razvilo iz njega, je bila gora birokracije, ki jo je potrebno preplezati ob vsakem incidentu (smeh).

Kako velike skupine turistov so na takšnih ekspedicijah, kot so bile vaše, in kdo vse je del posadke, ki skrbi zanje?

Ker je bilo ekspedicijsko križarjenje s šestimi zvezdicami, smo imeli razmerje posadke in gostov ena na ena, večkrat nas je bilo v posadki celo več kot gostov (posadke nekaj več kot 250 in gostov največ 250). Na samem vrhu je seveda kapitan ladje, ki mu sledijo višji oficirji, vodja ekspedicije in predstavniki raznih področij dela na mostu. Njim odgovarjamo oficirji in vodje oddelkov, kar je bil tudi moj rang kot manager fotografskega studia. Znotraj teh oddelkov pa je potem številno in izredno predano osebje, ki skrbi, da stvari potekajo kar se le da gladko.

Velik del ekipe predstavljajo vrhunski strokovnjaki z raznih področij. Doktorji naravoslovnih znanosti, klimatologi, zgodovinarji, geografi, glaciologi, izkušeni avanturisti itd. Temu delu posadke se reče ekspedicijska ekipa, ki je odgovorna za uspešen, strokoven ter unikaten potek vsake odprave. Vedno smo bili na nogah in z naravo igrali šah ter poskušali predvideti naslednjih pet potez.

Glede na to, da ste med drugim tudi biolog, ste se o živalih, ki tu kraljujejo, naučili kakšno novo presenetljivo dejstvo? No, ali pa o kakšnem, ki ste ga že poznali, poučite nas, laike.

Zelo veliko. Praktične izkušnje vedno nadgradijo teoretično znanje in napisanemu na papir dajo patino resničnosti. Recimo, da kiti grbavci niso v najboljših odnosih z orkami in zgodi se, da bodo preganjanega tjulnja objeli s svojimi plavutmi, se zavrteli na hrbet, ga na trebuhu dvignili iz vode in tako rešili pred uplenom. Resnično fascinantno vedenje usmiljenja, generacijskih zamer, specizma… Nekaj kar si ljudje radi lastimo.

Predvidevam, da ste v teh treh mesecih ujeli tudi kakšen večer, ko ste v miru zrli v zvezdnato nebo in prisluhnili pokanju ledu. Kakšna izkušnja je to?

Pokanje ledu vedno sproži stresni odziv, porast kortizola in proizvodnjo adrenalina. Pomorščaki in raziskovalci polarnih območij nočemo imeti nič s tem (smeh)! Je pa zelo zanimivo poslušati šumenje ledu. V njem so namreč ujeti zračni mehurčki, ki jih silna teža stisne in ko se led v vodi tali in mehurčki uhajajo iz njega, šumi podobno kot gazirana pijača. Ali pa prasketa kot šumeči prah, ki smo ga včasih jedli kot sladkarijo otroci. Kako glasno je to prasketanje, je odvisno od pritiska znotraj ledu.

V antarktičnem poletju se lahko z malo sreče nagledaš le ene zvezdice – Sonca, saj se nikoli zares ne stemni. Ko smo prečkali 66. vzporednik in šli v polarni krog, pa skoraj ves december Sonce sploh ni zašlo. Polnočno sonce in fantastična zlata ura, ki traja od večera do jutra, sta prav tako navdušujoča kot čudovito zvezdnato nebo.

Ste na tem delčku sveta v tem času uspeli izkusiti vse, kar je bilo na vašem “bucket listu”?

Ja, za las je šlo (smeh). Že dolgo nazaj me je navdušila serija fotografij Paula Nicklena, v kateri je imel bližnjo interakcijo z leopardjo tjulenjko in od takrat naprej so leopardji tjulnji postali skoraj moja obsesija. Sedaj na poti na Antarktiko pa so bili moja glavna fotografska želja.

Žal pa res nisem imel sreče. Moja intenzivna nesreča z leopardjimi tjulnji je na ladji postala že skoraj pregovorna in predmet številnih šal. Se je tudi zgodilo, da sem šel večkrat zaporedoma na odpravo in videl ter ujel vse, samo leopardjega tjulna ne. Potem so mi pa recimo obveznosti enkrat preprečile udeležbo in na odpravi ni bilo videti nič razen leopardjih tjulnov.

Na povsem zadnjem postanku zadnje ekspedicije sem pa uspel unovčiti ves trud in točke za vztrajnost. Bil sem priča divjemu lovu leopardjih tjulnjev na pingvine in to tudi posnel. Videti v živo in iz prve vrste ujeti ta surov, a pristen trenutek narave, je nekaj, česar ne bom pozabil nikoli. Pa videoposnetki in fotografije, vredni dokumentarnih oddaj, ki sem jih spotoma ujel, mi bodo verjetno tudi precej pomagali (smeh).

So za obisk te ledene puščave potrebne tudi kakšne fizične priprave ali zgolj premišljeno pakiranje garderobe?

Jaz bi toplo priporočal čim več fizične pripravljenosti. Seveda se da Antarktiko obiskati tudi zelo ležerno, ampak za res polno izkušnjo se bo treba tudi povzepti na kakšno razgledno točko, hoditi nekaj kilometrov na dan, veslati v kanuju vsaj kakšno uro … ja, dobro je imeti kondicijo. Res pomembna pa se mi zdi fizična pripravljenost sploh v primeru, če kaj morda ne gre po planu.

Podobno kot povsod drugod po svetu, je turizem v porastu tudi na Antarktiki. Pa vendar si je nekoliko težje predstavljati, kaj to sploh pomeni?

Drži, turizem na Antarktiki je v velikem porastu. Glavni je turizem, ki se naslanja na takšne in drugačne ladje, ki obiskovalce pripeljejo do zanimivih lokacij, nato pa se organizira manjše odprave na kopno ali raziskovanja z zodiaki (posebno trdoživi gumenjaki, ki jih običajno uporablja vojska).

V tej beli mrzlici je tudi kar nekaj novih ponudnikov, ki se bolj ali manj odgovorno vedejo. Toplo polagam na srce, da se potencialni obiskovalci Antarktike omejijo le na ponudnike, ki so člani IAATO. IAATO je mednarodna strokovna organizacija za polarni turizem in regulira ter nadzoruje turistične dejavnosti. Postavlja smernice in zahteve, pod katerimi je turizem trajnosten, in ne obremenjuje ali ogroža teh občutljivih ekostistemov.

Kakšen vpliv na okolje ima turizem na tem koncu sveta, kjer je ekosistem že tako precej krhek? Verjetno so omejitve?

Polarni ekosistemi so že po naravi izredno krhki, saj ni velikih mrež, ki bi lahko kompenzirale nihanja. Dodatno so pod izrednim pritiskom sprememb, ki jih prinaša globalno segrevanje. Stres izredno hitrih sprememb je še posebno opazen na Antarktiki.

Zato je veliko zelo smiselnih in pravilnih omejitev. Vsi člani ekspedicije smo morali opraviti različne treninge in akreditacije pod okriljem prej omenjenega IAATO in tudi vsi gosti so morali opraviti obvezno IAATO izobraževanje ter biološko dekontaminacijo pred vsakim izhodom z ladje in po povratku z odprave.

Člani ekspedicijske ekipe so biologi, glaciologi, ekologi, meteorologi … doktorji številnih smeri in ta krasni in krhki sistem je bil za veliko članov njihovo življenjsko delo. Zato je bila varnost Antarktike vedno na deljenem prvem mestu skupaj z varnostjo gostov. Šele ko je bilo oboje v celoti zagotovoljeno, se lahko začne razmišljati o bolj zabavnih temah.

Nekaj takšnih omejitev bi na primer bilo: namenska obutev za ekspedicije, ki se dekontaminira po vsakem izhodu. Na Antarktiko ni dovoljeno prinesti nič, kar ne bi bilo dekontaminirano, vključno z raznimi plakati, zastavami in podobnimi panoji (pogosta neizpolnjena želja gostov je bila, da se slikajo s panojem “7. kontinent”). Omejeno je število obiskovalcev, ki smejo biti istočasno na lokaciji. Omejeno je število obiskovalcev na leto in vsako lokacijo je potrebno rezervirati in se registrirati s poročilom obiska. Prepovedano je dotikanje tal (tudi posedanje, klečanje …) in najmanjša razdalja do živali je 5 metrov. Premikanje na odpravah je vedno pod nadzorom in po vnaprej preverjenih varnih ter označenih poteh.

Ste po treh mesecih mraza, a osupljivih razgledov, že kaj pogrešali poletje in pogled na zelene gozdove?

Hmm, mislim, da ne. Pogrešal sem ženo, družino in prijatelje, razgledi pa so bili preveč dih jemajoči, da bi si jih v 3 mesecih že želel zamenjati. Kar se letnih časov tiče, pa je zame na južni polobli vsaj tehnično že bilo poletje, medtem ko je bila v Sloveniji zima. Kar nekajkrat se je tudi zgodilo, da smo imeli na Antarktiki precej topleje, kot je bilo ob istem času v Sloveniji. Spomnim se, da smo na en sončen dan imeli tudi za Antarktiko povsem nenormalnih 15 stopinj.

Kam vas bo odneslo v prihodnjih mesecih in kaj vse nameravate loviti v objektiv?

Trenutno se že pripravljam za novo ekspedicijo, tokrat na Grenlandijo in Arktiko, tako da si bom uradno prislužil bipolarni naziv (smeh).

Poleg tega pa pripravljam kar nekaj novih fotovanj (potovanj s poudarkom na fotografiji), fotografskih tečajev in foto delavnic, tako da lepo vabim bralce k spremljanju novičk na spletni strani wandergraphy.si ali na družbenih omrežjih – na Instagramu: @wandergraphycom in Facebooku: Nejc Draganjec – Travel Photography (WanderGraphy).

FOTO: Nejc Draganjec 

PREBERITE ŠE: Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu IN Bahami: Ne odlašaj na jutri #fotozgodba

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Ko si na vrhu, ne smeš izgubiti fokusa!” – Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju

Medtem ko smo se mi pretekli vikend v dolinah že začeli pritoževati nad vročino, se je Nika Korošec vzpenjala na najvišjega evropskega štiritisočaka na -5 stopnijah. V intervjuju preberite, kakšen zalogaj je Mont Blanc, kakšni so občutki in zakaj je pomembno, da na vrhu ne izgubiš fokusa.

Nika, za vami je kar pester mesec. Povzpeli ste se na dve gori, med drugim na najvišjo evropsko Mont Blanc. Glede na javljanje na Instagramu, je izgledalo precej preprosto, sploh z vašim nasmehom. Pa verjetno ni tako? Kako naporni so v resnici taki podvigi?

Meni je v hribih tako lepo, da je nasmeh vedno nekje, če ne prej, pa na vrhu. V resnici gre za čudovito izkušnjo, sploh v takem vremenu kot smo ga ulovili mi. Sploh ne morem opisati, kako lepi so občutki, ko si sredi gore Mont Blanc, pa se dan šele prebuja. Je pa seveda naporno, potrebna sta velika koncentracija in fokus.

Kako ste se pripravljali na vzpon na Mont Blanc? Fizično in psihično. To verjetno ni za vsakogar?

Jaz mislim, da je izkušnja lepša, če si pripravljen. Torej neka fizična kondicija mora biti, potem bolj uživaš. Če ne, je lahko vse skupaj samo ena velika muka. Jaz sem trenirala načrtno, decembra z nekaj lažjimi zimskimi turami, pa potem še naprej vmes s tekom in maja spet intenzivneje v hribih. Psihično pa predvsem z branjem, ogledom fotografij, tudi youtube videov. Zato, da sem pač vsaj malo vedela, kaj pričakovati. Čeprav smo na koncu šli na prečenje Mont Blanca in ne po normalki. Seveda pa pred vzponom tudi aklimatizacija. Jaz sem izbrala celo dve, Grossglockner in Gran Paradiso.

Koliko stane tak podvig?

Veliko. Sem imela srečo, da je bilo to moje darilo za trideseti rojstni dan. Odvisno tudi od vodnika. Pa previdno pri izbiri vodnika, res preverite če je usposobljen! Samo vodenje stane 1200€ za dve osebi. Zraven je pa še cel kup stroškov: prevoz, cestnine, žičnica, spanje, hrana… Nanese pomoje skupno kar tam nekje 1000€+ na osebo. Same gorniške opreme pa nisem posebej kupovala. Dokupila sem samo rokavice. Ostalo opremo imam doma že od prej oz. sem si sposodila od domačih.

Kaj vse ste vzeli s sabo?

S seboj vzameš samo nujne reči in zelo minimalistično, sicer se kilaža hitro nabere. Pomoje sem nosila ruzak nekje med 10-11kg. Če naštejem opremo/oblačila, ki sem jih imela: dvojne dolge hlače (termo pajkice + zimske pohodniške), dve podmajici z dolgimi rokavi, ena debela flis majica, bunda (puh), vetrovka, dvojne rokavice (tanjše in debelejše), šal, trak za ušesa, od toalete (mala brisačka, krema, zobna ščetka in pasta), nekaj hrane (kruh, konzerve in veliko beljakovinskih čokoladic, piškoti) in tekočine (cca. 2l). Od opreme pa je obvezen varovalni pas, cepin, dereze, gamaše, čelada. Potem sem imela še slabo kilo težek fotoaparat, pa polnilec za telefon in telefon, denarnico. To je to.

Kako dolgo traja vzpon (s pripravami vred)?

Naš vzpon na Mont Blanc, kot sem omenila, je šlo za prečenje, je trajal 14 ur. S pripravami v koči vred (zajtrk + oblačenje, obuvanje derez, itd.) pa od 00.30h (takrat smo vstali) pa vse do 16.30h. Hoditi smo začeli ob dveh ponoči.

Kje in kaj se na takih podvigih je? Imate kaj hrane s sabo, jeste v kočah? Kako je s pijačo?

Nekateri jedo zelo malo. Jaz sem, predvidevam, da zaradi adrenalina,  jedla veliko. Sem imela vedno kar nekaj zaloge hrane v nahrbtniku. Po kakšnem težjem delu, sem čutila prav luknjo v želodcu, kot da ne bi jedla cel dan. Jedla sem na dve uri. Večinoma čokoladice, čeprav so na gori zmrznile in sem pač grickala, kolikor je šlo. Čisto pravi obrok smo tisti dan imeli šele zvečer, po končani turi. Je bilo preveč mraz na vrhu, pa vmes tudi. Se ustaviš le za nekaj trenutkov: popiješ čaj in nekaj prigrizneš in greš raje naprej. Sicer smo imeli pa v kočah polpenzion. Samo zajtrk ob 1h ponoči ne tekne preveč. 🙂 Tudi pijačo dobiš v kočah. Zvečer oddaš termos in zjutraj ga dobiš polnega vročega čaja.

S kom ste se podali na Mont Blanc? Kako velike skupine se odpravijo skupaj?

Naša vodnika sta bila Marija in Andrej Štemfelj. V navezah smo bili trije. Torej vodnik + dva pohodnika: Marija, jaz in moj tata. Pravilo hoje po ledenikih je, da sta v navezi minimalno dva. Koliko je maksimum, pa odločajo vodniki.

Kako je potekal vzpon?

Vse svoje vtise, z natačnim potekom poti sem že zapisala v svojem blogu. Lahko ga najdete TUKAJ, prav tako pa sem utrinke delila tudi na svojem Instagram profilu.

Kakšen je občutek, ko enkrat dosežeš vrh?

Krasen! Zmagoslaven. Uspelo ti je. Ponosen si nase. Ampak hkrati ni še konec, fokus mora ostat, ker se je treba še srečno vrniti dol.

Imate v planu že kakšen naslednji podvig ali je bila to zadnja kljukica na seznamu osvojenih vrhov?

Zadnja kljukica zagotovo ne :). Nimam pa še nobenega konkretnega plana. Zdaj bo čas za osvajanje naših slovenskih gora, upam na vsaj še teden dni visokogorja letos poleti. Želim si več osamljenih vrhov.

Niki lahko na vseh novih podvigih sledite TUKAJ. 

Foto: Nika korošec

PREBERITE ŠE: Ideja za izlet v hribe: 7 vrhov nad 2000m za alpinistične začetnike

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.