“Dopusti so sedaj drugačni!” – Sara Rutar #intervju

Sara Rutar, edina ženska zmagovalka Master chef Slovenija, polfinalistka Kmetije in ustvarjalka vsebin na družbenih omrežjih, nam je znana kot borbena, ambiciozna, energična, aktivna, nasmejana in vedno pozitivna ženska. Zadnje čase ostaja seveda vse to, hkrati pa nam kaže še svojo nežnejšo plat, ko z nami deli utrinke s svojim sinčkom Gabrijelom. V sklopu projekta Naj družinska destinacija 2022, ki ga soustvarjata podjetje Megabon in Mami blogerke, je obiskala dve destinaciji: Družinski hotel Amarin in Terme Sveti Martin. Zaupala nam je, kako so se imeli.

Sara Rutar, kako se je izbira dopustniških destnacij spremenila, odkar ste mama?

Vsekakor je drugače in prva stvar je ta, da pogledam, če je dopustniška destinacija primerna za mlade družinice.

Kaj vam je pri dopustu najbolj pomembno?

Najbolj mi je pomembno, da je nastanitev udobna in velik pomen ima čistoča. Ker pa imam rada aktiven dopust, vedno preverim možne aktivnosti v bližini hotela/ apartmaja.

Ste zelo strogi glede hrane v hotelih? Kje ste najboljše jedli?

Iskreno, vedno grem brez pričakovanj, ker res rada dobro in kvalitetno jem. Hrano lahko pohvalim tako v Amarinu kot v termah Sv Martin, čeprav je bila v Vsetem Martinu manjša izbira.

Pred kratkim ste bili v Amarinu, kako vam je bilo všeč? So družinski hoteli vredni svojega slovesa?

Iskreno sva bila oba z Dejanom (partnerjem) pozitivno presenečena. Od prijaznega osebja, čistoče in vsega, kar hotel ponuja, je to res top družinska destinacija. Mislim, da se ne bi odločila za dopust v polni sezoni, ampak podaljšan vikend spomladi ali jeseni je super izbira. Za otroke imajo priskrbljeno vse od A do Ž, tudi varstvo dojenčkov in otrok, animacijo, izposojo poganjalčkov, … To je res dopust za otroke in starše, ki si lahko malo oddahnejo.

Kako pa ste se imeli v Termah Sveti Martin? Kaj vam je bilo všeč?

Predvsem bi pohvalila hrano – veliko je namreč lokalne ponudbe, kar me je pozitivno presenetilo. Vse, oziroma večino, spečejo in pripravijo sami. Izpostaviti moram tudi bazene, ki so lepo urejeni in ogromno ležalnikov. Všeč nam je bila tudi možnost nočnega kopanja, ki traja kar do polnoči. Okolica ponuja kar nekaj možnosti za izlete, kar nam je kot aktivni družini pomembno.

Kje boste preživeli december in praznike?

Praznike vsekakor doma, to so le naši prvi prazniki v troje. Plan je bil kak krajši oddih in ogled lučk nekje v naši bližini, pa seveda obisk božičnih stojnic. Načrtujem izlet na Dunaj, v Zagreb in mogoče celo v Švico.

Kakšni so plani za vaše oddihe v 2023?

Tako januarja kot aprila imamo že bookiran mini dopust v Amarinu. Dobila sva res dobro ceno in sva kar rezervirala. Poleti bomo sigurno planirali daljši dopust 10-14 dni nekje na morju, takrat gremo vsi, tudi vsi trije psi. Za pomlad pa je želja mini road trip do juga Italije z avtodomom.

Sari lahko sledite na njenem Instagram profilu TUKAJ

Foto: Sara Rutar

PREBERITE ŠE: “Potovanja naju z ženo povežejo na popolnoma drugačen način.” – Katja Bogataj

 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo?
Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na
anja@vandraj.si!

“O tem potovanju sem sanjal 7 let!” – Anže Petrič o potovanju po Iranu in aktualnih protestih

Anže Petrič je o potovanju v Iran sanjal dolgih 7 let. Kar trikrat je moral pot iz takšnih in drugačnih razlogov prestaviti, tokrat pa mu je končno uspelo. 7 let sanjarjenj, načrtovanj, raziskovanj in želja se je končno uresničilo tega septembra. Je bilo pričakovanje preveliko? Je Iran vse to kar je Anže želel ali ga je pustil hladnega? Kako so aktualni protesti vplivali na njegovo pot? Je Iran sploh primerna turistična destinacija? O vsem tem v tokratnem zanimivem intervjuju. 

Anže, zakaj Iran? 

7 let nazaj, niti se ne spomnim, kako in zakaj, mi je v oči padel Iran. Začel sem malo raziskovati o njem, na Instagramu, v knjigah, filmih, dokumentarnih oddajah, … in se navdušil. Iran je zibelka civilizacije, država z izjemno bogato kulturo, zgodovino, arhitekturo, naravo. Je drugačen, zanimiv. 

Kljub vsemu, kar naštevate, Iran ni ravno priljubljena turistična destinacija… 

Res je. Ko človeku omeniš Iran, ne pomisli na vse te lepote, ampak najprej pomisli na slabe stvari. Ljudje se verjetno najprej spomnijo na Iraško – Iransko vojno. Mislijo, da je to nevarno okolje, vojno območje. Ne zdi se jim varno, strah prevlada. 

Kako težko pa je kot turist priti v Iran?

Iz Slovenije je v resnici zelo enostavno. S Teheranom nas povezuje Turkish airlines, ki leti iz Ljubljane v Istanbul in nato v Teheran. Vem, da je tudi direkten let v Teheran iz Dunaja. Povratna karta za Turkish me je prišla okoli 400€, s prtljago in obroki vred. Za vstop v Iran pa potrebuješ vizo. 

Je vizo težko pridobiti?

Ne, nič težje kot za druge države, kjer se zahteva viza. Ni enostavno, kot so na primer tiste online vize, tu moraš vseeno predložiti kar nekaj dokumentov. Ni pa nemogoče. Izpolniti moraš obrazce, vedeti, kje boš spal, koliko časa boš potoval, kaj si boš ogledal, kar niti ni redkost, saj to zahtevajo mnoge države, tudi evropske za neevropske državljane. Ker je iranska ambasada v Ljubljani, je še bolj enostavno, saj ti lahko pri vsem zelo pomagajo. Jaz sem dnevno v Ljubljani in sem, ko je bilo treba, odšel na ambasado in vse uredil. 

Ste imeli najprej vizo ali najprej letalsko karto in hotele? 

Najprej letalsko karto in hotele. Brez tega v resnici ne moreš zaprositi za vizo, saj želijo točno vedeti, kdaj boš tam in kje točno se boš za čas celotnega potovanja nahajal. 

Kako pa je z rezervacijo hotelov? Je enostavno? 

Ne (smeh). Zaradi sankcij zahoda v Iranu ne delujejo spletne aplikacije kot so Booking, Expedia, Air bnb, … Za vse rezervacije se dogovarjaš direktno s hoteli preko Whats Appa ali Instagrama, po sporočilih. Hotele sem poiskal s pomočjo Lonely Planeta, Google zemljevidov, Trip Advisorja, skratka kar je bilo na voljo in preko različnih kanalov, nato pa jih kontaktiral preko sporočil. Največjo težavo sem imel z državnimi hoteli, ki so tehnološko popolnoma nenapredni. Pri njih pa niti sporočila niso prišla v poštev, nikakor nisem našel nobenega kontakta. Na koncu sem nekako izbrskal nek Instagram profil, kjer so mi odgovorili, da mi ne morejo pomagati in mi dali kontakt, ki me je po mojih treh prošnjah le usmeril na osebo odgovorno za te javne hotele. Gospod mi je končno uredil tudi rezervacije javnih hotelov in me celo povabil na srečanje v Teheranu. Ko sva s prijateljem končno prispela v omenjen javni hotel, je izgledalo, da še zaposlenim ni jasno, kako nama ga je uspelo rezervirati (smeh). 

So hoteli polni?

Zelo odvisno, kje. V Teheranu in Yazdu sta bila hotela polna. Srečala sva veliko skupino Slovakov. Ponekod, sploh v teh javnih hotelih, pa so naju bili tako veseli, da so se želeli fotografirati z nama.

Kakšne so cene za hotele? 

Midva sva spala v 4 in 5 zvezdičnih hotelih, vedno z vključenim zajtrkom in za to v povprečju plačala 25-30€ na noč za oba. 

Kako je z denarjem? 

V Iranu uporabljajo uradno valuto Rial, v vsakdanjem življenju pa se pogovarjajo v Tomanih. Edina razlika je v tem da ima Toman eno 0 manj. Ker je njegova vrednost v primerjavi z eurom zelo zelo nizka, naše bančne kartice pa v Iranu ne delujejo, sva okoli potovala z miljoni rialov (smeh). To je bila res velika napaka. Naslednjič vem, da si bom vzel iransko bančno kartico, ki jo naročiš od doma in jo potem prevzameš v Iranu. S to kartico potem lahko plačuješ vse in ne hodiš okoli s šopom denarja. 

Pa hrana? Kje sta jedla, kaj sta jedla? 

Jedla sva v restavracijah, sprobala sva vse od kebaba, do tradicionalne perzijske jedi Ghormeh sabzi in iranske različice McDonaldsa. Perzijska hrana je odlična, a je zelo močna, zelo mastna. Jaz sem imel lažjo prebavno težavo. Ampak bi kljub temu ponovil takoj. Izvrsten okus, zares. 

Taka hrana gre lažje “dol” z alkoholom, ki v Iranu žal ne pride v poštev, a ne? 

Res je. Sicer, da smo si na jasnem, alkohol je. A vedno pod mizo. Jaz že tako ne pijem alkohola, zato bi bilo res čudno, če bi tam začel (smeh). Med najinim potovanjem sva enkrat bila blizu tega, da bi z novimi znanci spili kakšen kozarec, a se potem nisva odločila. 

Kako zelo vpliva islamska ureditev države na turiste? 

Vpliva. Predvsem na obleko. Iran ima vrhovnega vodjo in zakone, ki jih sprejemajo glede na vero. Vsi, moški in ženske, morajo nositi dolga ohlapna oblačila. Tudi midva sva morala imeti dolge hlače, ohlapne, ne sme se videti obrisa tvoje postave. Ženske morajo nositi hijab. Za razliko od Tunizije, o kateri sva pred kratkim govorila, je tukaj režim zares strog in ženske morajo nisiti hijab. Sicer je tako, da “zapiha veter” in hijab “zdrsne s čela”, ampak ob nepravem srečanju z nepravo osebo imaš zaradi tega lahko kakšno težavico. 

Kako je z ženskimi turistkami? 

Tudi turistke morajo nositi hijab. Sicer pa lahko hodijo okoli same, najamejo avto, vse isto kot moški. 

Kako dolgo sta potovala, kaj sta si ogledala? 

Vse skupaj sva bila v Iranu 17 dni. Najina pot je potekala med mesti Teheran, Yazd, Kerman, Shiraz, Marvdasht, Pasargadae in Isfahan. Najela sva avto in si ogledala ogromno. Moji plani so bili veliki, sem imel dolgo časa za načrtovanje. 

Ogledala sva si tako arhitekturo, zgodovino, muzeje, naravo. Veliko sva se pogovarjala z domačini. To so tako prijazni ljudje. Jaz še nikjer nisem srečal tako zelo prijaznih ljudi. Pomagali so nama na vsakem koraku. Z največjim veseljem. Se z nama fotografirali, naju spraševali, iskali stik z nama, naju vabili k sebi domov in naju prosili za kontakt. 

V Teheranu sva si med drugim ogledala Golestan palace, Iranian Carpet Museum, Milad Tower, Azadi Tower, Grand Bazaar in Sa’dabad Complex. Iz Teherana sva odšla tudi na dva dnevna izleta: na Alamutov grad in do obale Kaspijskega jezera. 

V Yazdu sva si pogledala Narin Castle, Museum of water, Jameh Mosque, Tomb of Sayyed Roknaddin, Saheb a Zaman Zurkaneh, Ateskadeh in Amr Chakmaq mosque complex. Tu sva spoznala tudi antično perzijsko vero Zoroastrianizem. Kakšna bogata kultura in kakšna zgodovina je to! Ogledala sva si tudi tempelj večnega ognja, ki gori že več kot 1500 let! 

V mestu Shiraz sva si ogledala Hafez tomb, Sa’adi tomb, Nasir-Al-Molk mosque (Roza mošeja), Aramgah-e Shah-e Cheragh, Arg of Karim Khan, Vakil Hammam in Eram garden.

V Marvdashtu sva obiskala Persepolis, Naqsh-e-Rostam in Naqsh-e-Rajab. 

V Isfahanu pa sva si ogledala Si O Seh Pol, Khajoo Pol, Naqsh e Jahan square or Imam square, Sheikh Lotfollah Mosque, Shah Mosque, Ali Qapu Palace, Qeysarieh portal – Bazaar entrance. 

So protesti kako vplivali na vajino potovanje? 

So. Sicer šele zadnjih nekaj dni, ko so se razmahnili po celi državi. Nisva se počutila ogroženo, saj so nama res povsod dajali kontakte in nama obljubili pomoč. Po šesti uri zvečer nisva smela zapuščati hotela. Protesti se tam namreč dogajajo ponoči. Kot turista, ki se vmešavata v iransko politiko, bi naju najprej zaprli. Zaradi omejitev aplikacij kot so Skype, Viber, Instagram… sva zgubila stik z domačimi. Ko je ugasnil cel internet, pa sva ostala tudi brez navigacije. Ko se voziš po avtocesti, ni problema. Nastane pa problem ob iskanju določene destinacije v samem mestu. Ko so spet prižgali internet, sva bila zares vesela. Pa to je res še najmanj. To ti ljudje preživljajo že desetletja. 

Kaj morajo še vedeti turisti, ki obiščejo Iran? 

Da je čudovit, da so ljudje prekrasni, da je arhitektura dih jemajoča, da je doživetje sončnega zahoda v puščavi nekaj nepozabnega. Da je hrana odlična in da jih naj ne bo strah. To je noro doživetje. Midva sva jedla datlje naravnost iz palme, pila sva odličen mangov sok, se družila z domačini in se spoznavala z njihovo kulturo. Aja, morda še to: Tam mesece in leta štejejo drugače. Novo leto je spomladi, trenutno pa je pri njih leto 1401. Doma imam sedaj piškote z rokom trajanja do 1401 (smeh). Jaz se v Iran zagotovo še vrnem, ko se protesti končajo.

Anže vse, ki vas zanima več o Iranu in potovanju, vabi na svoj Instagram profil, kjer mu lahko pišete tudi v zasebno sporočilo in vam bo z veseljem pomagal z vsemi informacijami!

 

Foto: Anže Petrič

PREBERITE ŠE: “Puščavo si ljudje zmotno predstavljajo kot dolgočasno.” – Anže Petrič o varnosti, predsodkih, lepotah in ljubezni do arabskega sveta

 

Amsterdam skozi oči Slovenke, ki dela v nizozemskem zdravstvu in uvaža slovensko vino #VandrajInsider

V rubriki Vandraj insider mladi, ki živijo in ustvarjajo v tujini, z nami delijo svojo zgodbo, izkušnje in najljubše kotičke mesta, v katerem živijo. Tokrat nas je skozi Amsterdam peljala Katja Podvinšek.

Amsterdam bo za letošnji božič že peto leto mesto, ki mu Slovenka Katja Podvinšek reče dom. Kaj nam je povedala o svojem skoku čez mejo in kje so najboljši predeli mesta, kjer se je našla, preverite v tokratnem Vandraj insiderju.

Kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Nasmejana, sproščena, organizirana, trmasta in odprta – tako pri sprejemanju drugih, kot pri delitvi osebnih izkušenj in lastnih mnenj. Rada govorim, ampak tudi zelo dobro poslušam.

S fantom Urbanom na drsanju na zamrznjenih jezerih in kanalih v okolici mesta.

 Kaj vas je odneslo v Amsterdam in kaj tam počnete?

Odšla sem, ker sem dobila službo kot osebna asistentka invalida s poškodbo hrbtenjače na nivoju vratu, sedaj pa delam kot načrtovalka terapij v rehabilitacijskem centru po poškodbah. Poleg tega, skupaj s fantom, na Nizozemsko uvažava (odlično!) slovensko vino družine Kramberger.

Kaj si želite, da bi vedeli o tej vrsti dela, preden ste odpotovali na sever?

Želela bi vedeti, da je za delo v nizozemskem zdravstvu obvezno zelo dobro znanje nizozemščine. Tako bi se jo še prej naučila.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Notranje: Naučila sem se reči ‘ne’ stvarem, ki si jih resnično nisem želela. Imeti, narediti, obdržati.

Zunanje: Moji prijatelji tukaj in vse, kar smo skupaj doživeli.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o delu in življenju v tujini?

Da je tukaj vse rožnato.

Med tulipani v okolici Amsterdama.

[O mestu]

Kako bi opisali Amsterdam?

Zelo velika vas, kjer si skoraj povsod v bližini vode.

Pa tamkajšnje ljudi?

Odprti, zabavni, poslovno naravani, direktni – včasih zaradi tega tudi nesramni –, uživači, ki se, kljub vedno polnemu urniku, znajo tudi ustavit in cenit vse male trenutke, ki jim jih ponudi življenje.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

Turisti na kolesih. In seveda dež.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Amsterdamu kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Marihuana in prostitucija. To (večinoma) počnejo samo turisti, domačini redkeje.

Prinsengracht – oziroma Princeskin kanal – ponoči.

Kateri so vaši trije razlogi za obisk?

Multikulturnost mesta, zgodovinske in kulturne znamenitosti, nočno življenje.

Amsterdam je najlepši, ko … 

… se pomlad prevesi v poletje – maj, junij, ker takrat vsi še toliko bolj cenimo sončne žarke in višje temperature.

Katere so svari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Več priložnosti za uspeh, sproščenost v ozračju, prelepi pogledi, ko kolesariš ali hodiš čez mesto in ljudje, ki te sprejmejo točno takšnega, kot si.

Nedelujoči mlin na vzhodnem delu Amsterdama.

 [O urbanih kotičkih kraja]

Najljubši kotiček za sprostitev: Okolica doma, kjer živim, na vzhodu Amsterdama; festivali in nočni klubi.
Najboljšo kavo potrežejo v: Uf, redki so bari z res dobro kavo. Pijem črno, brez mleka in sladkorja. Spomnim se, da sem jo enkrat pohvalila v Cafe Brasserie v mednarodnem gledališču na trgu Leidseplein.
Najboljše kosilo najdete pri: Nizozemci za kosilo jedo sendviče … tako da, povsod. Drugače pa je meni ena izmed najljubših restavracij Vegan Junk Food Bar.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Stroopwafels! <3
Najboljši šoping je: Second-hand trgovine, npr. Episode in IJ-hallen market, ki je enkrat na mesec v hali na severnem delu mesta.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Definitivno nxt muzej: audio-vizualni interaktivni muzej, z modernimi temami  kot naprimer umetna inteligenca, vesolje, video nadzor…
Park, kjer najraje poležavate: Vondelpark.

S fantom Urbanom na kolesu čez Vondelpark.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Vzhodni del mesta in pa severni del mesta, ta čez vodo.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Trg Dam v središču mesta.
Najlepši razgled nad mesto najdemo: Iz A’DAM tower-ja, ki leži na severnem delu mesta, tik ob centralni postaji.
Najboljša zabava: Definitivno parada ponosa, ki poteka prvo soboto v avgustu.
Najljubši festival/dogodek: Amsterdam Gay Pride, Dekmantel festival, Kingsday, Amsterdam Dance Event, Museumnacht.
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: V centru na mostu čez kanal, v Zaanse Schaans z mlini v ozadju, na polju med tulipani, na kolesu v katerem koli parku, v rdeči četrti, s kozarcem vina na čolnu … 

Razgled iz stolpa A’DAM tower.

[Uporabno]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Kolo.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja? 

Odvisno. Če potujete sami, letalo (Transavia leti direktno iz Ljubljane). Če vas potuje več in vam je vožnja z avtom udobna, avto.

[Plus in minus]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji? 

Prednosti: sprejemanje in odprtost do vseh spolnih usmerjenosti, verskih usmerjenosti in narodnosti, okoljevarstvo (obnovljivi viri energije, ogromen izbor izdelkov vegetarijanske in veganske prehrane, uporaba koles za krajše razdalje), veliko večji repertuar dogodkov in zabav, ozaveščenost o pomembnosti gibanja in prehrane za zdravo življenje ter dejansko apliciranje le-tega v vsakdanjem življenju, uporaba plačilnih kartic povsod (gotovina tu skoraj da ne obstaja več). Všeč mi je tudi, da se vsak briga le zase, pa vendar so večinoma vsi pripravljeni pomagati sočloveku.

Slabosti: sama ravnina, deževno podnebje z dolgimi, mrzlimi in vetrovnimi zimami.

S prijateljico Julijo na čolnu.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Prednosti: potencialno višji zaslužek, več priložnosti na vseh področjih, spodbujanje poslovnega mind-seta.

Slabosti: včasih s tujo izobrazbo ne spadaš dobro v nek tuj sistem in je treba zaradi tega opraviti dodatna izobraževanja in tečaje.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 10

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 3

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 4

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 9.5

FOTO: osebni arhiv/Katja Podvinšek

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava” #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava” #INTERVJU

Lana in Matej se rada predstavita kot svobodni duši, ki stremita k “nenavadnemu” življenju. V Vandraj intervjuju smo klepetali o njuni poti s predelanim bivalnikom po Evropi, ki smo jo spremljali prek Instagram utrinkov na njunem profilu – @lost_ontheroad.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Lana: Stara sem 26 let, prihajam iz okolice Nove Gorice. Zanima me milijon in ena stvar, zato sem končala srednjo vzgojiteljsko šolo, končujem študij dietetike, po poklicu pa sem fotografinja. Imela sem to srečo, da že od malega potujem. In moja duša je najbolj srečna, ko potujem. Vedno pa so bile prisotne tudi sanje o potovanju s kombijem, oziroma bivalnikom. Te so se začele prelivati v resničnost, ko sem spoznala Mateja.

Matej: Imam 27 let in prihajam iz Radomelj. Po poklicu sem brivec in (zaenkrat) ljubiteljski fotograf. Že vse življenje se ukvarjam z raznimi športi, med njimi je tudi nogomet, ki sem ga treniral 13 let. Zelo rad se vozim z avtom in tako je tudi zrastla moja želja po potovanju s kombijem.

Ujeli smo vaju na poti s predelanim bivalnikom po Evropi, pravkar pa se zaradi poslovne priložnosti predčasno vračata domov. Kako dolgo sta bila na poti in katere države sta do sedaj že prevozila?

Na poti sva bila dobre tri mesece in pol. Večino svoje poti sva preživela v Skandinaviji. Obiskala sva Madžarsko, Slovaško, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo, Finsko, Švedsko, Norveško, Dansko, medtem ko tole piševa pa sva v Nemčiji. Nekatere od teh sva bolj ali manj prevozila. Malo dlje sva se zadržala na Poljskem, kjer sva bila pozitivno presenečena. Litvo, Latvijo in Estonijo sva kar precej hitro zapustila, saj nisva začutila pravega “vajba”. Veliko časa sva preživela tudi na Finskem, kjer sva se večinoma zadrževala ob neskončnih jezerih. Najbolj naju je navdušila Norveška, zato sva se tam potepala več kot en mesec. Kar 14 dni sva se zadržala na Lofotih za katere še danes trdiva, da so en najlepših kotičkov na svetu.

Kako strogo – če sploh – je bila zarisana vajina pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Tik pred začetkom poti nisva niti vedela, v katero smer bova štartala. Vedela sva samo to, da bova poleti v Skandinaviji, pozimi pa nekje v Španiji ali na Portugalskem. Vse načrtujeva sproti. Preden vstopiva v katerokoli državo, na internetu pobrskava, kaj je vredno tam videti in si takrat približno začrtava pot. Potem je pa vse odvisno od tega, ali nama je destinacija všeč, ali se tam dobro počutiva. Velikokrat se je že zgodilo, da sva od določenega kraja pričakovala veliko, pa sva na koncu od tam hitro spakirala. Potem pa sva po poti nepričakovana našla nekaj, kar naju je navdušilo.

In kako je videti vajin dan?

Vsak najin dan je drugačen. To je tudi razlog, zakaj nama je tak način življenja res všeč. Niti en dan ni dolgočasen. Tudi, ko dežuje, se znava zaposliti. So dnevi, ko cele dneve presedimo v kombiju ali pa okrog njega, so pa dnevi, ko pridemo v kombi le spat.

Katere so bile do zdaj najbolj osupljive lokacije, kjer sta prespala?

Veliko lokacij je bilo na Lofotih, ki so nepremerljivi z ostalimi lokacijami, ker je tam zelo odprto za potovanja in življenje v kombiju. Norveška (sploh severni del) je raj za kamperje. Šotoriš in parkiraš lahko skoraj kjerkoli. Veliko lokacij z odličnimi razgledi je tudi urejenih prav za to. Na eni strani čudovite gore, na drugi strani modro-zeleno morje. Je pa bilo par lepih lokacij tudi na Slovaškem in Finskem, kjer sva lahko spala tik ob jezerih.

Kako sta določila časovni okvir, za koliko časa je vajino življenje postavljeno na štiri kolesa?

Midva sva šla na pot z mišljenjem “kar bo, pa bo”. Nek cilj nama je bil Španija decembra, želja pa enoletno potovanje. Planirala nisva dosti, saj se nama je že velikokrat v življenju zgodilo, da je pač usoda prekrižala načrte. Tako greva zdaj zaradi odlične poslovne priložnosti predčasno domov. Zagotovo pa se najina pot tu ne konča!

Kako je videti življenje v kombiju za tako dolgo obdobje? Kaj pogrešata in česa popolnoma nič?

Zelo zanimivo in razgibano, predvsem pa si dnevi med seboj niso podobni. Tako je težko vzpostaviti neko vsakodnevno rutino. Zagotovo pogrešava hrano, domače in prijatelje. Ne pogrešava pa tistega domačega vsakdana in stresa, ki ga takšno življenje prinaša. Ravno stres je bil namreč eden izmed večjih razlogov, zakaj sva želela “pobegniti” pred življenjem, ki sva ga imela prej. Tudi na poti delava, pa vseeno ne čutiva niti malo pritiska. Četudi kdaj delava cel dan, se nama to ne zdi zapravljen dan. Veva, da se najin trud poplača s tem, da imava vsak dan najbolj osupljivo dnevno sobo, ko zjutraj odpreva vrata svojega kombija.

Kako težko je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?

Na srečo ima najin kombi ogromno prostora za shranjevanje in sva tako res lahko vzela kar precej stvari. Največji izziv je bilo pakiranje oblačil, saj jih potrebuješ za vse možne vremenske razmere. Doma sva imela polne omare oblačil, ki sva jih skoraj popolnoma spraznila pred odhodom. Nekaj stvari sva prodala, ogromno pa podarila družinam v stiski. Medtem sva ugotovila, koliko nepotrebnih stvari imamo ljudje doma. Prešla sva iz polnih omar na minimalizem in prepričana sva, da bova s tem nadaljevala tudi doma. Za sabo nisva pustila veliko, kot rečeno sva ogromno stvari podarila. Doma stoji le še Matejev avto in nekaj športne opreme, ki je nisva jemala s seboj.

Pravzaprav v kombiju nista sama, saj z vama potuje tudi psiček Manu. Kako se prilagaja dolgim vožnjam in kje vaju počaka, če gresta kam, kamor on ne sme?

Res je. V bistvu smo se na pot odpravili kot štiričlanska družina. Z nama sta odpotovala psiček Manu in psička Arya. Žal smo sedaj le še v troje, saj smo se zaradi tragične nesreče na Finskem poslovili od mlade psičke Arye.

Za Manuja vožnja sploh ni problem, saj jo večinoma prespi. V bistvu je ravno takrat najbolj sproščen, saj ve, da ga takrat ne moreva pustit samega. Ko ne more z nama, ga pustiva v kombiju. Zato je bil tudi načrt tak, da smo poleti v hladnejših krajih, kjer vročine ni. Se po to ne zgodi velikokrat, saj sva tudi sama taka, da naju muzeji in podobno ne zanima. Večino časa preživljamo v naravi. Največkrat je sam, ko greva v kakšno Ikeo na boljši wifi, da lahko opraviva svoje delo.

Brez katerih mobilnih aplikacij, ki pomagajo pri organizaciji poti in prenočišč, si več ne predstavljata življenja na poti?

Pakr4night je definitivno ena najbolj uporabnih aplikacij. Tam dobiva vse – kje bova spala, kje se bova tuširala, kje bova napolnila vodo in izpraznila wc, pa tudi, katera parkirišča so zastonj, ko obiščeva mesta. Druga aplikacija, ki jo zagotovo uporablja večina popotnikov, je Google maps.

Kombi sta tudi predelovala in prilagajala svojim potrebam. Kakšen izziv je bil to?

Kombi sva sicer kupila že urejen v bivalno vozilo, a sva ga precej spreminjala in renovirala tako, da bolj ustreza najinim potrebam. Odstranila sva kopalnico in si naredila dodaten pult za umivalno korito in police. Menjala sva štedilnik in kombi v celoti prebarvala. Tudi električni sistem sva okrepila, dodala nove solarne celice in večjo baterijo. Kombi sva preurejala pol leta. Delala sva večinoma ob vikendih, saj sva med tednom oba delala ves dan.

Glede na to, da vajin kombi nima notranje kopalnice, kako se organizirata s tuširanjem in straniščem?

V kombiju imava prenosno stranišče, pa tudi zunanji tuš ali pa si tuš poiščeva na aplikaciji Park4Night. Za večje potrebe sva izkoristila javna stranišča. Tuši so pa povsod v Skandinaviji precej dostopni. Vse od Madžarske do Švedske sva se tuširala brezplačno. Ko je bilo vroče, sva se tuširala z najinim zunanjim tušem, javni tuši so pa skoraj na vsaki bencinski črpalki. Na Norveškem je zadeva malce drugačna. Tuši so, ampak so večino povsod plačljivi in z omejeno toplo vodo (le par minutk). Največ problemov sva imela na Lofotih, tam nisva našla niti enega tuša. Tam sva preživela 14 dni in vreme ni bilo ravno primerno kopanju zunaj. A sva vseeno stisnila zobe in se zares na hitro skopala zunaj, lase pa umila v umivalniku. Vodo sva si zagrela v loncu na štedilniku. Pa tudi to so super izkušnje, ki so nama veliko dale. Predvsem ogromno res lepih spominov.

Kot pravita, na potovanju tudi delata na daljavo. Kako si financirata svojo pot? Sta za potovanje tudi vnaprej privarčevala?

Nekaj sva imela privarčevanega, ampak tudi na poti delava. Oba sva fotografa in sva tik pred odhodom dobila par naročnikov, za katere ustvarjava vsebine. Matej pa za dodaten zaslužek dela tudi kot “barber on the road” oziroma “potujoči brivec”. Na karton sva zapisala “Barber from Slovenia on the road. Get a haircut and help us travel.” Napis imava nastavljen na vetrobranskem steklu, ko sva parkirana. Deluje po principu “jaz te ostrižem na neverjetnih lokacijah, ti pa plačaš, kolikor želiš, oziroma kolikor si lahko privoščiš”. Gre za nenavadno izkušnjo z obeh strani. Kdo se pa ne bi strigel zraven morja s pogledom na Fjorde?

Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do predlani samoumevne dostopnosti kaj spremnil?

Ja in ne. Mogoče je bilo potovanje v zadnjih dveh letih malo težje dostopno, a vse se da, če hočeš. Midva sva tudi lani potovala. Sva si pač izbrala državo, ki ni imela visokih zahtev glede vstopa in tamkajšnjega bivanja. Kljub temu je bilo potrebnih veliko živcev z izpolnjevanjem obrazcev in vseh zahtev, a je bilo vredno. Odličen plus, ki ga je stanje prineslo, je bil ta, da je bilo turistov bistveno manj. Tako sva lahko državo zaužila s polno žlico.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Joj, ne. Fotoaparate imava vedno s seboj, četudi je to le kratek sprehod z Manujem. Misliva, da sva ravno zaradi tega, ker gledava skozi objektiv, velikokrat odkrila neke kotičke, ki jih drugače ne bi. Bolj sva pozorna na detajle, na arhitekturo in umetnost, ki jih mesta ponujajo.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Enostavno JUST DO IT. Nihče te ne more pripraviti na to, kar ti bo prišlo na pot, ker ima vsak začrtane svoje cilje in želje, in je zato vsaka od poti edinstvena.

Sta imela na potovanju tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Poleg tega, kar se nama je zgodilo na Finskem, sva imela le še eno neprijetno situacijo. Na Norveškem, ko sva ponoči in v dežju iskala prostor za prespat, sva nasedla na robnik v ovinku. Sama nisva mogla rešiti zadeve, a sva imela srečo, da se je tam nabralo kar nekaj domačinov, ki so nam pomagali. Ni bilo lahko, a s pomočjo vseh smo po 45 minutah v največjem nalivu le uspeli priti iz luknje.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da moraš imeti denar. Midva na poti tudi delava in služiva. Hkrati ne zapravljava za brezvezne zadeve, ne jeva najdražje hrane in ne hodiva na oglede, muzeje, itd. Veliko raje denar dava za gorivo in se zapeljeva kam dlje, tako vidiva ogromno kotičkov, ki jih drugače ne bi. Misliva, da državo najbolje spoznaš z opazovanjem ljudi na ulici, s sprehodi v naravi in iskanjem skritih “zakladov”.

Lana: Veliko sem potovala tudi kot študentka. Nisem imela niti približno veliko privarčevanega denarja. Pa sem se vseeno vsako leto vsaj enkrat odpravila v tujino z letalom. Sem pač izbirala države, ki niso najdražje ali pa odšla v malo dražje takrat, ko ni sezona.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Verjetno tega, da se vse zgodi z razlogom in da moramo vsak dan izkoristiti najbolje, kar se da. Nikoli ne veš, kdaj se bo to končalo. Naučila sva se ceniti vse, kar imava – še toliko bolj, kot sva prej. Naučila sva se biti potrpežljiva, veliko komunicirati, kdaj zlesti iz svoje cone udobja in se prilagajati. Dojela sva, da je veliko bolj kot redna služba, pomembno to, da sva srečna, da znava dneve izkoristiti, da počneva, kar naju najbolj veseli. In seveda to, da je namesto polnega bančnega računa veliko bolj pomembno polno srce.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Slovenci imamo definitivno res dobro kulinariko. Pogrešava kakovostno meso, svežo zelenjavo in okusno sadje. Misliva, da se Slovenci niti ne zavedamo, kako dobro hrano dejansko imamo.

HITRIH 6

Najljubša država: Matej: Norveška, Lana: Grčija

Najljubše mesto: Matej: Henningsvær, Lana: Amsterdam

Najljubša plaža: Matej: Rømø, Lana: težka izbira, ampak verjetno tudi Rømø

Najljubša kulinarika: Matej: italijanska, Lana: grška

Naljubši način transporta: Matej: kolo/longboard (odvisno od dolžine) Lana: kombi

Najljubši jezik: Matej: španski, Lana: španski

FOTO: osebni arhiv/Lost on the road – Lana in Matej

Lani, Mateju in Manuju lahko sledite na Instagramu, kjer imajo profil @Lost on the road.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Kako svoj kletni prostor spremeniti v priljubljeno turistično namestitev. – Maja, Primož in Cozy little apartment #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Kako svoj kletni prostor spremeniti v priljubljeno turistično namestitev. – Maja, Primož in Cozy little apartment #intervju

Vsi, ki imate v lasti kakšno dodatno sobo ali celo nepremičnino, ste ob porastu turizma v Sloveniji zagotovo pomislili, da bi prostor začeli oddajati. Maja in Primož nista razmišljala predolgo. Zavihala sta rokave, preuredila kletni prostor svoje hiše in ustvarila Cozy little apartment, ljubek apartma za 4 osebe v Iški vasi. V prve pol leta skoraj ne zadihata od rezervacij. Kako in zakaj jima je uspelo?

Maja in Primož, kako bi se predstavila tistim, ki vaju ne poznajo? 

Smo družina štirih. Najmlajši Tim je za nas največji srček na svetu, starejša sestrica Ela je raketa, ki poskrbi da smo vedno aktivni, Primož vedno rad odkriva in razvija nove stvari ter jaz kozmetičarka po poklicu in diy »pusher« v družini. Vsi štirje pa se radi družimo in spoznavamo nove ljudi. Cozy little apartment. 

Preden sta se ustalila in si ustvarila družino, sta veliko potovala. Od kod imata najlepše spomine? 

Ja, nekaj sva prepotovala, ampak veliko ostaja še neodkritega. Najlepši spomini od NAJIIH potovanj bodo zame vedno na Filipinih. Verjetno zato, ker so bili zame prvo daljše potovanje. Vsako potovanje je bilo seveda dogodivščina zase, kjer sva odkrivala nove kotičke sveta, odkrivala tamkajšnje prebivalce, odkrivala sebe, drug drugega.

Kdaj bo čas za ponovno potovanje?

Upam, da zelo kmalu. Oba si že želiva iti raziskovati tuje dežele, tako sama kot z otroki. Plan je postaviti Cozy little apartment na noge, okrepiti Back-up ekipo, da ne potrebujeva zapirati terminov, potem pa zbrati finance in akcija.

Da bi popotnikom in izletnikom predstavila še en košček Slovenije, sta se odločila v svoji hiši oddajati apartma. Kako to, od kje ideja? 

Dobro vprašanje. Živiva v hiši, v kateri kletnih prostorov nismo potrebovali za naše bivanje, zato sva, preko več različnih dobrih in manj dobrih zamisli, končno prišla do ideje, kako najbolje izkoristiti prostor. Prištela sva najino željo spoznavanja novih ljudi in gostovanja ter prišla do te ideje.

Kaj vse je potrebno za začetek oddajanja stanovanja? Kako sta prenovila, papirji, birokracija… 

Prenavljala sva v večini sama oz. bolj Primož, jaz sem priskočila na pomoč, ko sem lahko. Osnovni korak je bila borba proti vlagi, kjer sva najela pogodbenike, ostalo pa je bilo predvsem v najini domeni. Kar se tiče stilskih idej, sva bila kar na isti valovni dolžini, tako da tu ni bilo težav.

Ko je bilo stanovanje končano, sva začela z birokracijo. Oba sva redno zaposlena, tako da glede na to, da je to dodatna dejavnost, sva se odločila, da odprem popoldanski s.p.. Birokracije je toliko kot če se odpira redni s.p., ampak zame je bilo nekaj zelo novega, kjer nisem domača in je bilo precej stresno. Težko dobiš informacije, kaj potrebuješ, kam se obrniti, kako se lotiti zadeve, da bo PRAV. Zato sem se odločila za najboljšo investicijo in vplačala za webinarje pri Klari Korenč. Ima zelo smiselno in zaporedno podane tutoriale, kako se stvari pravilno lotiti in še vedno grem kakšnega za nazaj pogledati, če imamo res vse ok.

Veliko je pripomoglo tudi sodelovanje z Bentral, kjer nama je Vid Soklič pomagal vzpostaviti in izpopolniti najin sicer že amatersko postavljen Booking profil ter tako povišati število rezervacij in optimizirati najino poslovanje.

Vajin Cozy little apartment je že po slabe pol leta priljubljena izbira za popotnike iz celega sveta. Koga vse sta ze gostila? 

Hrvate, Srbe, Nemce, Francoze, Ukrajince, Italijane,Bolgare. Ruse, … Bili so mladi, starejši, pari, družine, upokojenci,….Vsi po svoje zanimivi. Imela sva vse od nočitev do daljših bivanj. Od oseb, s katerimi smo si vzeli čas da poklepetamo, do oseb, ki jih sploh nisem spoznala in mi je žal.

Sta imela kakšno res dobro in kakšno res slabo izkušnjo? 

Ne vem, če lahko potegnem črto v tako kratkem času oddajanja. Ja, res dobrih je bilo veliko. Vesela sva namreč za vsak pristen pogovor z gosti, ki jih tako spoznava vsaj malo. Super izkušnja je bila na primer, ko nam je španska družina pripravila večerjo. Slabih se še vedno bojim. Slišiva zgodbe, kakšni so lahko gosti in kakšno lahko pustijo, vendar močno upam, da do takih scenarijev tu ne bo prihajalo.

Kaj mislita, da je ključno, da se odločajo za vajin apartma? 

Težko rečem, mogoče, ker je nov, ker ima poleg parkirišče, bližina Ljubljane, dobra izhodiščna točka za izlete v tem delu Slovenije. 

Tujcem je torej všeč bližina Ljubljane, kaj pa mislita, da lahko slovenski izletnik v tem delu Slovenije doživi?

Poleg bližine Ljubljane, ki je morda zanimiva tudi za Slovence z drugih koncev Slovenije, je v tem delu kar nekaj čudovitih kotičkov za kolesarje in pohodnike, pa tudi za družine z majhnimi otroki. Tu so seveda Iški Vintgar, Krim, Rakitna, Podpeško jezero, številni gozdovi, Barjanska učna pot, kmalu se na Igu odpira tudi kolišče in upam, da bomo tako goste lahko pritegnili tudi do ogleda našega podeželja. 

Kaj bi svetovala tistim, ki razmišljajo o tem, ali se vreči v ta posel?

Marsikdo gleda na ta posel zgolj z vidika zaslužka in ga nobena kritika in pripomba ne ganeta. Naju pa. Vedno gledam skozi oči gosta. Kako bi se tu lahko najbolje počutil? Kako mu lahko ugodim? Kaj potrebuje? Ne, ni potrebno, da gost je kralj, potrebna je normalna komunikacija in sprejemanje, da gostite nekoga, ki je na dopustu. Sedaj turizem v Sloveniji cveti, zato naj vas to ne skrbi, vendar vsak, ki se za to odloči, mora vedeti, da se to počne s kančkom človečnosti in veselja, kar se preseli tudi na goste in ti potem njihovi komentarji dajo nov elan. V primeru, da se gredo to zgolj zaradi financ, pa vprašanje, kakšen bo rezultat.

Koga bi povabila v vajin apartma?

Pri nas v apartma Cozy little apartment sprejmemo 2+2. kar pomeni, da je osnovna postavitev in funkcionalnost apartmaja sicer naravnana za 2 osebi ampak lahko zraven prenočita tudi dodatni 2 osebi na raztegljivem kavču. Sprejmemo vse, pare, družine, mlade, manj mlade. 

 

Majo in Primoža in njun Cozy little apartment lahko spoznate v Iški vasi, TUKAJ. 

 

Foto: Maja Bizjan, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Iskija: Ugodno na najlepši otok na svetu po izboru popotnikov

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

POTOPIS: Toskana in potovanje z otrokom od a do ž

Preden (virtualno) skočimo v Toskano in pokažemo, kako lepo je lahko potovanje z otrokom, naj se ti najprej predstavimo. Smo tričlanska družina – mami Nastja, oči Luka in že skoraj dve leti star otrok Liam. Na instagramu imamo svoj profil Travel2CatchMemories.

Z Luko sva zelo rada potovala že pred Liamom, kar se z njegovim prihodom ni spremenilo. Spremenile so se samo destinacije, ki jih izbereva tako, da se vprašava, kje bi najbolj užival on, na koncu pa imamo zaradi tega vsi čudovit dopust. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi imela že v nosečnosti pripravljenega seznama želja, kam bi šli na potovanje z otrokom. In na vrsto je prišla Toskana.

Kdaj je najboljši čas za obisk Toskane?

Toskana ima v vsakem letnem času svoj čar. Spomladi se narava prebudi in je ujeta v čudovite zelene barve. Prav tako je poleti vse bujno in v svoji lepoti zažarijo sončnice. Jeseni se vse skupaj pomiri, veliko je zemeljskih odtenkov, manj turistov, a še vedno zelo lepo. Mogoče bi za potovanje z otrokom bolj priporočili pomlad in jesen, kot pa poletje. Predvsem zaradi vročine, v kateri je že tako težje raziskovati mesta, avto se pregreva, z otrokom pa je še toliko težje.

5 najbolj fotogeničnih lokacij in njihove koordinate

Cipressi di San Quirico d’Orcia (43.063886, 11.558820)

Agriturismo Poggio Covili (43.0219602, 11.636860)

Agriturismo Baccoleno (43.200311, 11.589751)
kapelica Vitaleta (43.071013, 11.634670)

Mesta, ki jih je vredno obiskati + restavracije

*Prvih pet lokacije tokrat nisva obiskala. V Pisi in Firencah sva bila že enkrat prej, Volterra pa je bila malenkost predaleč od naše lokacije in sva si jo pustila za naslednjič. Prav tako nismo obiskali naravnih kopališč, kot sta Bagni di San Filipo in Saturnia.
– Pisa
– Firence
– Volterra
– Bagni di San Filipo
– Saturnia (več o tej sanjski lokaciji si preberite TUKAJ)

*
– Castiglion d’Orcia – Il Cherchio delle Streghe (lep razgled, veliko jedi s tartufi)
– Siena – Osteria il Carroccio (odlična hrana, blizu glavnega trga)
– San Gimignano – Mandragola (dobra hrana, ni pa presežek, ima lep vrt), Il Cepo Toscano (želeli smo iti tudi sem, a je bilo v četrtek zaprto)
– San Quirico D’Orcia – Ristorante Da Ciacco (odlična hrana), Ristorante Fonte Alla Vena (jo hvalijo, nisva poskusila)
– San Giovanni – Osteria delle Crete (tradicionalna toskanska kuhinja, v sezoni je poudarek na tartufih)
– Pienza
– Montepulciano – Osteria del Borgo (lepa terasa z razgledom)
– Montalcino – Re di Macchia (odlična hrana, je se samo notri, nimajo vrta)
– Monticchiello
– Bano Vignoni – Bistrot Languorino (dobra hrana, lepa terasa)

Dobro si je zabeležiti

Večina restavracij je odprtih vsak dan od 12.00 – 14.30, nato se odprejo šele zvečer med 19.00 in 19.30. Priporočam, da vsaj preden pridete, pokličete in si mizo rezervirate. Še toliko bolje, če to storite že en dan vnaprej. Restavracije so en dan na teden zaprte, imajo različen dan, nekatere ob torkih, druge ob sredah, nekatere tudi ob četrtkih.

Agroturizmi, ki jih priporočajo

– Agriristorante Il Pelo nell’uovo – lokacija je nekaj nekaj posebnega. Vtipkajte jo v google maps, ker je na iphone maps peljalo na napačno lokacijo. Prelep razgled. Ko prideš si misliš: »To je to?«. A ko sedeš in se dobro razgledaš, opaziš vse stole, ki so v urejenem kaosu razporejeni po vrtu, in ti je vse skupaj iz minute v minuto bolj všeč. Zelo je pristno, domače in opremljeno s stilom, hrana pa odlična.
– Il Rigo – treba je rezervirati vnaprej, jo hvalijo, sama tam nisva jedla.

Kako smo v Toskani izbrali prenočišče?

Priporočam vam, da lokacije ne iščete zadnji teden, tako kot mi, saj je izbor veliko slabši. Brskala sva in brskala, našla veliko dobrih stvari, a naju je vedno nekaj zmotilo. V načrtu sva imela, da bi lokacijo menjavali. A ko sva našla posestvo Agriturismo Pieve Sprenna, sva vedela, da je to to. Imelo je vse kljukice, ki sva jih želela zaradi otroka imeti. To pa so:

  • dobra lokacija (ta je bila resnično v osrčju Toskane, do večine mest smo potrebovali pol ure)
  • zajtrk, po možnosti tudi večerjo
  • bazen, po možnosti z naravno senco
  • živali (to je bil samo bonus)
  • naravo, da se Liam lahko čim bolj svobodno giblje
  • balkon ali terasa, da sva lahko zvečer v miru posedela ne da bi pri tem motila Liama pri spanju. Pred vhodom v apartma je bilo zunaj več sedišč in elektronska varuška je delovala ravno do tam. Ko sva kdaj večerjala v njihovi restavraciji, sva uporabila telefon in aplikacijo Luna, ki je javila, če se je kaj premikal.
  • normalna cena

In ko so imeli pogoj, da lahko pri njih spiva, če bomo ostali vsaj 7 noči, sva to vzela v zakup. Na koncu se je izkazalo za odlično odločitev, saj smo v preteklosti že imeli road trip, ko smo menjavali lokacijo in s tem izgubili veliko časa. Tudi Liam je v starosti, ko mu paše rutina in ker prenočišča ni menjaval, se je tu počutil zelo sproščenega in posledično ponoči tudi odlično spal.

CENE

Spanje: 100€ na noč/apartma + 10€ na osebo za zajtrk (za Liama 4€), če sva večerjala pri njih je bila večerja 30€ na osebo + pijača
Hrana: za 2x glavno jed, sladico, sok in vino smo dali v povprečju 50€ na obrok, torej med 100-150€ na dan/2 osebi + otrok
Bencin: 3 rezervoarji bencina
Skupaj cca: 2000-2500€ za dva odrasla + otrok (s tem, da si nismo nobenega obroka pripravili sami, čeprav smo imeli to opcijo v apartmaju)

POTOPIS – TOSKANA: Potovanje z otrokom

Pa se sprehodimo skozi naš potopis. Naj povem še, da smo si ta dopust vzeli zelo sproščeno in nismo imeli napisanega točnega načrta. Vedeli smo, katere kraje v okolici bi si radi ogledali, nato pa smo se sproti odločali kaj in kako. Tako, da če ima kdo na razpolago manj dni, se da vse to ogledati tudi v krajšem času.

#1. DAN: Ljubljana – Ferrara – Pieve Sprenna

Na naše popotovanje v Toskano smo se odpravili brez hitenja in samo pol ure kasneje kot smo načrtovali, kar je bil za nas že velik dosežek. Ob 11.30 smo že jedli sendviče, ki sem jih pripravila večer prej, na zadnji bencinski črpalki pred italijansko mejo. Za kosilo smo načrtovali postanek v mestecu Ferrara, v katerem še nikoli nisva bila.

Malo pred prihodom sem nam v eni restavraciji rezervirala mizo in ko smo ob 14.30 prišli do tja, so rekli, da je kuhinja že zaprta in bomo verjetno lahko jedli samo v McDonaldsu. Kar temo sva dobila na oči. McDonalds v Italiji, kjer je na voljo toliko drugih dobrot, res ni nekaj, kar bi si želela jesti. Prijazno sem natakarja vprašala, če mogoče pozna še kaj in spomnil se je restavracije, ki naj bi bila še vedno odprta – Quatro Angels, da boste vedeli, če boste kdaj v Ferrari zamudili čas kosila.

Po kosilu smo se počasi sprehodili skozi mesto do avta. Ferrara je s svojimi opečnatimi fasadami prav simpatična. Do našega prenočišča nas je čakalo še približno tri ure vožnje. Liam naju je zelo presenetil, kako dobro je zdržal pot. Zelo se je zamotil s tiho knjigo, ki ga nikoli prej ni preveč zanimala, pela sva pesmice, imel je monologe s svojim zajčkom in vožnja je minila. Ves čas sem mu tudi razlagala, da gremo v Toskano in da bo tam dobil najboljši »babyccino«.

.

Že ob samem prihodu na posestvo, kjer bomo prespali 8 noči, smo bili čisto navdušeni. Pred recepcijo nas je veselo pozdravil njihov kuža Artu, razgled s posestva pa se je razprostiral na vse strani. Apartma, ki smo ga dobili, je bil izjemno čist. Namestili smo se in se odpravili k njim na večerjo. Liam je bil odlično razpoložen. On s sokom, jaz z vinom sva nazdravljala s “čin-čin” in to mu je bilo blazno zabavno.

Kar naenkrat so mimo priskakljali zajčki. Noro, vsi smo bili čisto blaženi. Malo manj pa, ko nam je natakarica rekla, da naj obdržimo pribor, ker naj bi na vrsto prišla še glavna jed. Z Luko sva bila čisto polna že po predjedi in testeninah. Dogovorili smo se, da meso preskočiva, sladico pa sva komaj še spravila vase. Tako pač je v Italiji. Že prvi dan sem vedela, da se bom domov vrnila z nekaj kilogrami več.

#2. DAN: Buonconvento

Zbudili smo se v oblačno jutro. Zanimivo, da je zajtrk na voljo šele od 8.30. Ker smo bili že ob 8.00 pripravljeni, smo šli na sprehod po posestvu. Za hišo smo med hranjenjem ravno ujeli konje. Gospod, ki jih je oskrboval, je rekel, da bo danes malo slabše vreme, nato pa bo spet vroče. Povedal je tudi, da je bilo poletje nenormalno vroče, do 40°C in skoraj nič dežja, kar je zaskrbljujoče, če se bo tako nadaljevalo tudi v naslednjih letih.

Po zajtrku se je Liam zaigral na igralih. Zmagovalka je bila mini hiška, v kateri so imeli mini kuhinjo in številne igrače. Zunaj sta bili še mizica in klopca. Tu se je čez cel teden lahko igral ure, midva pa z njim nisva imela nobenega dela. Lahko sva samo sedela in ga opazovala.

Zaradi slabega vremena smo se odločili, da bomo danes še bolj na »izi« in si za kosilo izbrali majhno mestece, pet minut stran od nas – Buonconvento.  Ker je bila sobota, je bila odprta tržnica, kamor so domačini prišli opravit večje nakupe. Buonconvento je luštkano, čisto majhno mestece, obdano z obzidjem. Prečesali smo ga tako hitro, da smo na kosilo čakali že od 11.30 ure. »Chicken open at 12.00,« nam je dvakrat povedala prijazna natakarica. Kako simpatično. Nismo jedli piščanca, a pred 12.00 hrane vseeno nismo dobili.

Popoldansko spanje smo si privoščili kar vsi trije. Ko smo se zbudili, nas je pozdravilo sonce. Nadaljevanje dneva smo preživeli lahkotno, ob bazenu in na igralih.

#3. DAN: Montalcino – Cipressi di San Quirico d’Orcia – San Quirico D’Orcia – Bagno Vignoni

Dan smo začeli z ogledom mesta Montalcino. Gre za mesto s strateško lego na vrhu hriba in že vožnja do tja je bila zanimiva. Znano je po vinu Brunello di Montalcino, ki velja za prvo italijansko vino, ki si je pridobilo standard kakovosti D.O.C.G. kot dokaz plemenitosti ter čudovite nagnjenosti k staranju. S prve roke lahko povem, da je tudi zelo okusno.

Po krajšem sprehodu skozi mesto je ura odbila 12.00 in zavili smo v bližnjo restavracijo z dobro oceno na kosilo. Niso imeli terase, a ker je bilo vreme oblačno, nam je prav pasalo, da smo lahko jedli notri. Hrana je bila odlična. Testenin z ragujem doma ne jem skoraj nikoli, tu sem jih jedla že drugi dan zapored.

Siti in zadovoljni smo se počasi odpravili proti avtu. Zakaj počasi? Ker je Liam imel svoj tempo, vsakih nekaj metrov se je ustavil, stekel po svoje ali pa si ogledoval okolico. Vmes je še rahlo začelo deževati, nato pa je v istem trenutku posijalo še sonce. Ves utrujen je Liam skoraj takoj zaspal v avtu. Odšli smo »domov«, kjer je s spanjem nadaljeval, po počitku pa smo bili zopet pripravljeni za potep po novem mestu.

.

Na poti do San Quirico D’Orcia, smo opazili hrib s cipresami in nekaj avtov, ki so bili parkirani čisto ob cesti. Očitno so to tiste znane ciprese, ki so na kupu, na vrhu hriba pa so bile še tiste v krogu. Obrnili smo takoj, ko je bilo možno in šli nazaj. Bilo je veliko bolj vroče kot dopoldne in sonce je bilo še vedno močno, čeprav je bila ura že pol petih. Luka si je zamislil, da bi vse skupaj posnel z dronom in bi nato šli naprej. Sama pa sem si želela ciprese v krogu na vrhu hriba videti od blizu. Malo sva se pregovarjala, na koncu pa je obveljala moja želja.

Ni nama bilo žal, da smo morali nekaj minut hoditi po soncu. Liam je v sprehodu užival in skoraj celo pot prehodil sam. Na vrhu je še en par spustil drona pred nama, a se je nato skregal in odšel. Mi pa smo nato imeli celotno znamenitost samo zase.

Od mesteca San Quirico D’Orcia nisva pričakovala veliko in naju je pozitivno presenetilo. V mestu je delovalo, kot da se med seboj vsi poznajo. Vsi so se prijazno pozdravljali in pogovarjali. Šli smo na pijačo in poleg aperol spritza smo zraven dobili še vključeno brezplačno malico – čips, grisine, salamo, sir in še olive, ki jih Liam obožuje. Zraven nas je sedela prikupna skupina urejenih babic, ki so klepetale in se veselo družile. Prav začutil si italijansko vzdušje, njihov temperament in brezskrbnost nedeljskega dne.

Za večerjo smo se odpravili v Bagno Vignoni, ki je nekaj minut naprej. To je čisto majhna vasica, kjer je na sredini ograjen izvir termalne vode. Tam je nekaj toplic s termalno vodo, lahko pa greš pogledat tudi, kako se izvir izteka po klancu navzdol. Nisem čisto prepričana, toda mislim, da se da spodaj tudi kopati. Liam je zaspal v avtu na poti domov. Samo prestavila sva ga v posteljo in je spal naprej.

#4. DAN: Monticchiello – Montepulciano

Dopoldne smo preživeli na posestvu. Liam je užival na igralih, še bolj pa ko smo šli pogledat vse njihove živali. Imeli so namreč tri kužke, konje, ponije, vietnamskega pujsa, račke, kokoši, osla, ovco, mačke, zajčke, celo aro in zagotovo sem še kaj pozabila. Prava atrakcija, že za odrasle kaj šele otroke.

Proti mestu smo se odpravili tako uro, da je Liam zaspal v avtu. Na poti do Montepulciana, ki je oddaljen približno 50 minut, sva videla kraj Monticchiello. Ker je Liam spal, sva se odločila, da se zapeljeva do hriba, da vidiva ali se nam ga izplača pogledat. Hitro sem skočila iz avta na prekrasen razgled, ki se je razprostiral pred vhodom v mesto, se poslikala in odpeljali smo se naprej.

Montepulciano je bil ponovno kraj na vrhu hriba, kot skoraj vsi do sedaj. Kot ponavadi, je bila naša prva postojanka v mestu restavracija, da Liam lahko poje kosilo. Ko imaš enkrat otroka, se za razliko od potovanj prej, vse vrti okoli hrane. Sit otrok potem ne postane tudi siten otrok. Tako smo bili že lačni, da smo šele nazaj grede ugotovili, kako lahkotno smo premagali kar oster klanec in to po soncu.

.

Kosilo je bilo ponovno odlično. S polnimi želodčki so nas zelo na hitro lahko prepričali, da gremo na hop on hop off avtobus po mestu. Plačali smo 16 eur (8€/osebo, Liam je imel zastonj). Ups, za nas to ni bil hop off ampak samo hop on avtobus, saj smo celoten krog ostali na mini avtobusu, ki smo ga imeli čisto zase. Nabrali smo si novih moči in šli uživat še na pijačo v centru mesta. Liam je lahko tudi prosto tekal, lovil golobe in se pred cerkvijo vzpenjal na stopnice. Uživali smo v trenutku in se imeli lepo.

Nazaj grede smo se ustavili še na čudovitem razgledu na vijugasto cesto, obdano s cipresami pri Monticchiellu. Z vpisanimi koordinatami smo zavili na stransko peščeno cesto, kjer ni bilo nobenega drugega turista.

#5. DAN: Siena – posest Poggio Covili – Castiglion d’Orcia

Oh, moja Siena. Ko sva deset let nazaj s prijateljico pohajkovali po Toskani, sem se v njo zaljubila. Ta njen poseben trg v obliki školjke, na katerem posedajo turisti, stara arhitektura in vzdušje, kot da se vrneš nazaj v čas ali pa v eno izmed epizod od Game of Thrones. Prav čakala sem na res lep sončen dan, da jo obiščemo in čas je bil za ponovno snidenje.

No, pa se je zataknilo že pri parkiranju. Ker smo želeli priti čim bližje glavnega trga, smo z avtom zapeljali v mesto, znotraj obzidja. Na googlu sem našla parkirišče čisto blizu Piazze del Campo, na tržnici. Pridemo do tja in takoj nas je en domačin pobaral, da imajo tu pravico parkirati le prebivalci Siene. Z našim optimističnim načrtom torej ni bilo nič. Na koncu smo parkirali v hladni parkirni hiši imenovani Parking Il Campo, ki v bistvu sploh ni bila toliko oddaljena od strogega centra..

.

Število ljudi je bilo res veliko, sploh v primerjavi z mesti, ki sva jih obiskala do sedaj. Skupin z vodiči, ki so mahali z zastavicami, da se turisti ne bi izgubili, je kar mrgolelo. Vroče je bilo. Ljudje so sedeli v senci, ki je padala iz najvišjega stolpa na trgu. Trg je bil obdan z restavracijami, a pretekle izkušnje so me naučile, da dobra lokacija še ne pomeni dobre hrane. Ko smo se sprehajali mimo miz, si že na obrazih ljudeh, ki so tam jedli, lahko razbral, da ni noben presežek, dodatno pa so to potrdile tudi ocene teh gostiln na internetu.

.

Sami smo ob prihodu v mesto rezervirali mizo za kosilo v restavraciji minuto stran od glavnega trga in bili s kosilom zelo zadovoljni. Po obroku smo se še malo sprehodili in nato kar odšli. Liam še ni spal, postajal je utrujen, vročina pa je bila vedno večja. Moram priznati, da sem imela občutek, da je bilo deset let nazaj tu veliko manj ljudi. Ko pa sem šla gledat slike za nazaj, sem ugotovila, da je bila gneča mogoče še večja, samo jaz sem se spremenila.

Očitno si z otrokom gnečo interpretiraš čisto drugače, kot, ko si sam. Liama sem morala imeti ves čas na očeh, ko je tekal gor in dol in nisem mogla biti toliko sproščena kot kje drugje. Verjetno pa imaš pri dvajsetih letih tudi veliko več dela sam s seboj, ko misliš, da se vse vrti okoli tebe in gneče še opaziš ne.

Na sončni zahod smo odšli do naslednje »instagramabilne« točke. Ravnega drevoreda cipres, ki se nahaja pred domačijo Poggio Covili. Vsake toliko se je tam ustavil kakšen avto s turisti, ki so se poslikali in odpeljali naprej. Ne predstavljam si, kako mora biti lastnikom, ki tu živijo. Imajo sicer premično ograjo, od katere točke naprej naj ne bi več šel, vseeno pa se pred posestvom ves čas zbirajo ljudje.

Ker je bil torek, je bilo veliko restavracij zaprtih in po naključju sem priklicala eno na vrhu bližnjega hriba, v kraju Castiglion d’Orcia. Ko smo prišli, smo bili edini, a se je situacija hitro spremenila in kmalu so imeli polno. Liam je ponovno zaspal v avtu na poti domov, pred tem pa sva skupaj opazovala luno, ki ga je čisto navdušila.

#6. DAN: Pienza

Po jutranji uživanciji na bazenu, smo si za ta dan izbrali Pienzo – kraljico ovčjega sira. Prvi vtis je bil zelo dober, a se je hitro spremenil, saj smo prvič po dolgem času jedli kosilo, kjer je bila vrhunec solata s paradižnikom in sirom, ki so mi jo naredili, po mojih željah (na meniju je ni bilo). Ostala hrana je bila čisto brez okusa.

V nadaljevanju smo iskali lokal, da bi se usedli in v miru spili eno kavo, a je bila izbira tako majhna in vse je bilo polno, da smo si kupili sladoled in ga pojedli kar na ulici. Za piko na i je bilo še zelo vroče in tudi Liam je tekal vsepovsod. Proti koncu sva mu kupila neko otroško slikanico, da je šel vsaj malo sedet v voziček. Kupili smo še sire in nekaj testenin ter z raziskovanjem za danes zaključili.

#7. DAN: San Gimignano – Baccoleno – večerja v mestecu Osteria del Crete

Slabo vreme naju je prepričalo, da gremo v eno uro oddaljeno mesto San Gimignano, poskusit najboljši sladoled na svetu. Le, da je bilo vreme tam brez oblačka, sijalo je sonce in bilo ponovno več kot 30 stopinj. Tu je bila taka gneča, da sva že parkirišče težko dobila.

V San Gimignanu je bilo prijetno in po kosilu na lepi terasi smo šli še do glavnega trga, kjer smo čakali v dolgi vrsti, da poizkusimo ta slavni sladoled. Sladoled je bil sicer zelo dober, sploh okus sivke, nisem pa čisto prepričana, če je najboljši, kar sem jih kdaj v življenju jedla.

Nazaj grede smo šli po drugi poti in sicer mimo posestva Baccoleno, ki se pojavlja na številnih toskanskih razglednicah. Pot do sem je bila res fantastična. Razgledi na vse strani so bili tipični toskanski, samo še malo sonca je manjkalo, nekaj živahnosti, če smo zahtevni, ki jo polja premorejo spomladi in bilo bi popolno.

Razgled na to vilo in njen dovoz je res nekaj posebnega. Liamu je bilo bolj kot razgled, zanimivo, ko je na polju našel pikapolonico in jo je lahko opazoval. To pesmico namreč ves čas poje in verjamem, da se mu je ob pogledu na pravo piko poko odprl nov svet. Kako majhne stvari lahko polepšajo otroku dan.

Na večerjo smo skočili v bližnjo vas San Giovanni, ki je bila pet minut naprej in tam naleteli na lokalno gostilnico Osteria della Crete, z odličnim pridihom domačega in obenem globalnega. Okusi so bili vrhunski, dodelani, njihov glavni atribut pa so bili tartufi. Luka je bil nad sladico navdušen, da je ena boljših, kar jih je jedel in sicer mousse iz rikote z meringo.

#8. DAN: Agriristorante Il Pelo nell’uovo – kapelica Vitaleta – San Quirica D’Orcia

In že je tu naš zadnji dan v Toskani. Minilo je hitro, a se nam vseeno zdi, da smo doživeli veliko in smo si tudi malo odpočili. Za zadnji dan sva se odločila, da ga preživimo mirno in brez obiska kakšnega izmed mest. Bil je res popoln dan. Začeli smo ga z uživanjem na našem posestvu in nadaljevali s kosilom na drugi turistični kmetiji.

Če bi morala izbrati najljubše kosilo, bi to zagotovo zmagalo. Vse okoli je bila narava in fantastičen razgled. Liam je lahko tekal po svoje, hrana je bila odlična, njihova dekoracija vrta pa čisto nekaj posebnega. Vsakih nekaj metrov je bil postavljen kakšen stol ali drug antique predmet. Na prvi pogled je delovalo kaotično, a dalj, ko si to opazoval, bolj ti je bilo všeč. Tudi vino je bilo nadpovprečno. Postrežba Italijanke, ki je, ko kaj ni razumela, za prevod dobesedno vprašala Siri, pa neverjetno simpatičen.

Vmes smo šli nazaj na naše posestvo, kjer smo že malo začeli s pakiranjem. Za zadnji sončni zahod nam je ostala znamenita kapelica Vitaleta, ki je postavljena na eni izmed ikoničnih lokacij v pokrajini Val D’Orcia in obenem spada tudi pod Unesco zaščito. Do nje vodi približno deset minut hoje dolga potka, ob kateri so postavljeni mini reflektorji. Tega zagotovo ne bi vedela, če se Liam ne bi rabil pri vsakem ustaviti in se ga dotakniti. Kapelica je bila ob našem prihodu tudi odprta. Zraven nje je stavba, v kateri ponujajo vsaj pijačo, a je preveč pihalo, da bi se tu zasedeli. Namesto tega smo se raje odpravili v sosednje mesto San Quirica D’Orcia na večerjo.

Imeli smo popolno zadnjo večerjo. Vse jedi so bile vrhunske. Liama pa sva že čisto specializirala za hranjenje v gostilnah, kar pred Toskano ni bilo najbolj mogoče.

#9. DAN: Pieve Sprenna – Altedo – Ljubljana

Že samo posestvo Pieve Sprenna se nam je zasidrala v srce. Res sva se pravilna odločila, ko sva izbrala to lokacijo za spanje – številne živali, prijazna družina, ki vse skupaj vodi, dobra hrana in nora lokacija je vse, kar si na počitnicah v Toskani lahko želiš. Še pujs se je prišel poslovit od nas, saj je prvič, odkar smo tu, prosto tekal po posestvu in prišel tudi mimo igral, kjer se je Liam še zadnjič igral.

Za domov se nama tokrat ni dalo v nobeno mesto več. Če boste kdaj na poti proti južni italiji, pa močno priporočam družinsko restavracijo Trattoria da Chiara v mestecu Altedo, direktno ob avtocesti, med Bologno in Ferraro. Ko sem jih ob pol treh klicala, če se še odprti, da smo deset minut stran, so prijazno rekli, naj pridemo in postregli so nas z nasmehom na obrazu, brez priganjanja.

Naše počitnice so prišle h koncu in že razmišljamo, kam bi odšli naslednjič, do takrat pa vam želimo veliko potovanj. Upam, da smo vas vsaj malo opogumili, da Toskana ni samo romantična destinacija za pare, temveč je tudi odlična ideja za izlet z otroki.

****

Nastji, Luku, malemu Liamu in njihovim dogodivščinam na poti lahko sledite tudi na profilu na Instagramu: Travel2CatchMemories.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Več člankov in namigov o Toskani najdete TUKAJ.

Vas vleče v Toskano? Več odličnih ponudb od nastanitve do aktivnosti najdete TUKAJ.

PREBERITE ŠE: INTERVJU s Sanjo Cvitić o Home exchange-u: “Stanovanje v Ljubljani sva zamenjala za vilo z bazenom v Provansi.”

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom 

“Na taki poti ugotoviš, kako malo je potrebno za srečo.” – Luka Zevnik je tretji Slovenec, ki se je podal na zahtevno Apalaško pot

To je eden tistih intervjujev, ko ti sogovornik poda toliko čudovitih misli, da sploh ne veš, kako vse zajeti, da bo zares prišlo do bralcev. Ko sem na Instagramu brskala za zanimivimi popotniki, sem naletela na profil Slobackpacker. Lepe fotografije razgledov, šotor in širok nasmeh so bili tisti, ki so mi najprej padli v oči. Potem pa zagledam ključnik #appalachiantrail. Se je res na to pot podal še tretji Slovenec?

Apalaško pot zaradi njene zahtevnosti, dolžine in starosti imenujejo “mati vseh poti”. Dolga je 3500 km in se razteza čez štirinajst hribovitih ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA. Za predstavo zahtevnosti poti: skupnega vzpona je toliko kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na Everest. Luka Zevnik je na poti že več kot 140 dni, najin dialog je potekal počasi, vsakič ko je Luka prišel do interneta in zbral dovolj moči, da odgovori na moja vprašanja. Se mi je zdelo pomembno, da ga predstavim, dokler je še na poti. Ko jo konča, pa še enkrat!

Luka Zevnik, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Ime mi je Luka Zevnik, prihajam iz okolice Maribora, sem preprost delaven fant. Po izobrazbi keramičar, ki res uživa v svojem delu. Prosti čas večinoma preživljam v družbi prijateljev, pa naj bo to izlet ali zgolj  klepet ob “kavi”. Zelo rad potujem, raziskujem in spoznavam nove ljudi. Obožujem adrenalinske športe in rekreacijo v naravi. Veliko mi pomenijo iskrenost, smeh in dobra volja, ki je nikoli ne more biti preveč.

Na Instagramu ustvarjate pod imenom Slobackpacker. Kako se je ustvarjanje začelo? Kdaj ste začeli z objavami?

Vse se je začelo že pred leti, ko smo si prijatelji med seboj pošiljali slike iz  službe, z namenom, da bi si krajšali dolgčas in nasmejali drug drugega. Skozi čas mi je veliko prijateljev reklo, da se iskreno nasmejejo ob gledanju mojih bedarij  in da bi moral to delit tudi z ostalimi. Sam se nikoli nisem rad izpostavljal na družbenih omrežjih, do trenutka ko sem se odločil da prehodim Apalaško pot. Ker večina Slovencev te poti ne pozna in si verjetno niti ne znajo predstavljati, kako to izgleda, se sproti trudim v obliki storyev na Instagramu prikazati moj vsak dan. Na poti pa snemam tudi “dokumentarni film”, ki ga bom objavil decembra na svojem You Tube kanalu. Ker  sem celo leto namenil potovanju, sem z rednimi objavami začel že 16 decembra, ko sem prispel na prvo destinacijo in sicer otok  Zanzibar v Afriki.

Zakaj backpacking? Kaj so prednosti in kaj slabosti?

Definitivno je največja prednost backpackanja  možnost spontanosti. Če imaš v nahrbtniku šotor, hrano in vodo, lahko brez problema spreminjaš plane kolikor želiš ali si jih preprosto sploh ne zastaviš. Prav tako je to najbolj poceni oblika potovanja, ki pa te lahko včasih stane bolečine v ramenih ali slabega spanja.

 

Trenutno ste na Apalaški poti. Zakaj? Koliko kilometrov boste prehodili? Koliko dni? Po kakšnem terenu?

Da grem prehodit Apalaško pot, sem se odločil takoj ko sem prehodil pot Camino de Santiago v Španiji leta 2019. Nekako sem se našel v takšnem načinu potovanja in ker me je že od nekdaj zanimalo kakšno je življenje v Ameriki, se mi je to zdela odlična priložnost. Pot se začne v Georgi in konča v Mainu na gori Katahdin. Celotna pot šteje  3524.5km, prečkaš kar 14 zvezdnih držav in v povprečju pohodnik porabi 170-180 dni, da prehodi celotno pot. Pot vodi večinoma čez gozdove in mislim, da če povem, da je višinskih razlik enako kot da bi od gladine morja šel 16 krat na Mt. Everest in dol, dovolj.

Kje spite?

Na tej poti imaš dve možnosti in sicer spiš lahko v šotoru ali v viseči mreži. Sam sem prvih 130 dni spal v šotoru in nato zamenjal za visečo mrežo, saj sem s tem prihranil na prostoru in teži. Prav tako imaš v določenih kampih postavljene lesene “hišice”, ki so iz treh strani zaprte in pokrite s streho, namenjene zgolj za pohodnike. V večini njih lahko najdeš miši, ki bodo poskrbele da ne boš spal preveč dobro, zato se spanja v teh “zatočiščih” večina ljudi izogiba.

 

Kaj jeste?

Jem večinoma že vnaprej pripravljene obroke, za katere potrebujem zgolj vrelo vodo. Testenine, riž, pire krompir v prahu, tuna, ovseni kosmiči, tortilije, arašidovo maslo, razne oreščke in pa sladke prigrizke kot so proteinske čokoladice in podobno. Vse je odvisno, kakšno težo si pripravljen nositi in koliko denarja si pripravljen zapraviti, saj si nakupiš hrano za približno 4-5 dni naprej. Jaz osebno raje nosim kakšen kilogram ali dva več, kot pa da zapravim za lahek a visoko kaloričen obrok 8-10 €.  Skozi čas se določene hrane prenaješ in začneš kombinirati takšne in drugačne sestavine, ki si nikoli ne bi mislil, da pašejo skupaj. Kot sem že povedal, je ta pot zelo zahtevna, zato ti je najbolj pomembno, da poješ čim več kalorij. Pri takšnih naporih nikoli ne more biti preveč. Res pa je da čez čas spoznaš svoje telo tako dobro, da ti samo pove, kaj potrebuje za normalno delovanje.

Kako ste se pripravljali na to pot? S kom potujete?

Iskreno se na to pot nisem pripravljal niti približno tako kot bi si kdo mislil. Sam nerad pričakujem stvari in se poskušam kolikor se le da pustiti presenetiti, zato o tej poti nisem preveč raziskoval. Seveda sem pogooglal, v kaj se sploh spuščam in šel na kavo z Jero Mušič. ki je to pot prehodila leta 2019. Jera mi je dala ogromno koristnih informacij, me vodila čez celotni proces glede papirjev (viza) in pa opreme, ki jo potrebujem. Fizične priprave pridejo več kot prav, zato sem šel večkrat peš na Mariborsko Pohorje in smučat v Avstrijske Alpe, da bi vsaj malo pripravil telo na tako velike napore. Na to potovanje sem se odpravil čisto sam, z vedenjem, da bom tukaj spoznal ogromno dobrih ljudi, s katerimi bomo čez čas postali pravi prijatelji, si stali ob strani in skupaj prehodili to pot.

Kaj vas je navdušilo? Kaj presenetilo?

Najbolj me je navdušilo, koliko ti ljudje, ki te sploh ne poznajo in te vrjetno ne bodo več nikoli videli, pomagajo. Mi jim pravimo “trail angels” in to so ljudje, ki ti priskočijo na pomoč, ko najmanj pričakuješ. Pa naj bo to zgolj kozarec navadne vode, sadje, sokovi, prevoz do trgovine, določeni te celo pogostijo doma, plačajo obrok ali dajo denar v roko. To, koliko ti ljudje tukaj pomagajo, da ti le uspe prehoditi to pot do konca, je res neverjetno. Presenetilo me je tudi število kač, ki sem jih videl. Ker so določene kače tukaj smrtno nevarne, sem na poti moral biti ves ta čas strogo osredotočen na vsak naslednji korak.

Kako si spakirate za tako pot?

Spakirati si za takšno pot ni niti približno enostavno. Hkrati bi rad imel čim več stvari in ostal lahek, kar pa ne gre skupaj. Skozi pot se začneš zavedati, kako malo stvari dejansko potrebuješ in da vsak gram v nahrbtniku šteje. 3 pare nogavic in spodnjega perila, 2 majici, pulover, kratke in pa dolge hlače, vetrovka oz. nepremočljiva jakna so oblačila, ki jih na poti potrebuješ. Morate se pa zavedati, da nosiš zraven vsega tega še hrano, kuhalnik, spalko, šotor oziroma visečo mrežo, prvo pomoč, vodo in še bi se kaj našlo.

Je kaj, kar pogrešate na poti?

Nevem sploh, kje začeti. Prvo kot prvo bi rad izpostavil nekaj osnovnih stvari, na katere človek v normalnem življenju sploh ne bi pomislil. Tuš, raznoliko hrano, začimbe in pa turško kavo. Seveda pogrešam tudi čas s prijatelji in družino. Pa domačo posteljo.

Kaj vam taka pot pomeni, kaj vam da, kaj vas nauči?

Na poti sem že več kot 140 dni in da končam to pot, mi trenutno pomeni vse. Pot me je naučila ogromno in pokazala, da sploh ne potrebuješ dosti v življenju, da si lahko srečen. Da še obstajajo dobri ljudje in da če si nekaj res želiš, ti bo to tudi uspelo. Prav tako te nauči, kako preživeti v naravi in pokaže, kakšno je življenje brez stresa, ki si ga je dandanes težko predstavljati.

Luka Zevnik nadaljuje pot in zagotovo ga še pocukam, ko se vrne.
Do takrat ga lahko spremljate na Slobackpacker.
Luka, srečno pot še naprej!

 

Foto: Luka Zevnik

 

PREBERITE ŠE: Citybreak: Praga – osupljivo mesto ob reki Vltavi

 

“Istralandia je Naj družinska destinacija!” – intervju z Mami blogerkami

Mami blogerke so v avgustu obiskale že peto destinacijo, ki se poteguje za naslov Naj družinska destinacija 2022. Skupaj z Megabonom so tokrat izbrali vodni park. Obiskali so Istralandio. Kako so se imeli, je destinacija res najboljša za otroke? Vse to in še več smo vprašali Mami blogerke!

Zakaj Istralandia?

Tokrat smo naredile izjemo in namesto vikend oddiha izbrale enodnevni izlet. Kam bi si cela družina ob zaključku poletja želela na enodnevni izlet? Nekam blizu, kjer se poletje še ni končalo! Kjer je veliko vode in zabave. Istralandia je ogromen vodni park, kjer bo vsak član družine prišel na svoj račun. Zajema 4,5 tisoč kvadratnih metrov vodnih površin in skrbi tako za tiste, ki so željni adrenalina, kot tiste, ki si želijo bolj umirjene vodne zabave. Ker v Istralandio radi hodijo tudi Slovenci, smo rekle, da jo preizkusimo iz prve roke.

Je Istralandia izpolnila vaša pričakovanja?

Mamica Tina, ustvarjalka bloga Travel, Food and All things Good : “Istralandia je res ultimativna zabava za družine. Nizka voda in igrala za najmlajše, tobogani vseh stopenj »strašnosti« za otroke vseh velikosti in seveda tudi za bolj adrenalinske starše, ena tistih stvari, ki so nas najbolj navdušile, pa so bile skakalnice. Saj veste, da na bazenih vedno opozarjajo, da skakanje v vodo ni dovoljeno? No, v Istralandiji imajo bazen, namenjen samo temu!”

Mamica Nika, ustvarjalka bloga Mali popotniki pa je dodala: “Mi smo bili navdušeni. Res smo se zabavali. Tista prava mera adrenalina, dogajanja, glasbe, energično vzdušje. Bilo je FANTASTIČNO in zagotovo se še kdaj odpravimo.”

Kakšni so bazeni, vodne atrakcije?

Nika: “Otroka sta bila ob obisku stara 3 leta (104cm) in 5 let (122cm). Starejši je imel več izbire pri toboganih. Mlajša pa ni bila čisto nič prikrajšana, ker je v parku res ogromno izbire. Ker sama nisem ravno ljubiteljica vode, so bili tobogani na katere je lahko šel starejši, zame čisto dovolj. Sprobali smo jih 4, pa jih razvrstim od najljubšega do še vseeno zelo super: Sky River, Fantasy Hole, Escape Hole, Sea Hole. Najljubši so nam bili tobogan s šlaufi. Drugič bomo sprobali še Family Rafting (ima omejitev višine na 120cm+). Sicer pa smo se mi največ zadrževali v Pirate Lagoon in bazenu z valovi. Tale Pirate lagoon ima veliko malih toboganov na katere gredo malčki lahko sami. Malo bolj zgoraj so še zabavne šprice: Spray Kids Arena in Family pool (s steklenim delom). Sprobali smo še plezalno steno in masažo v Relax bazenih. Pa zumbali smo in šli na pena party. Navdušili so nas tudi godbeniki.”

Kakšna je ponudba za otroke?

Tina: “Čeprav sta moja otroka že večja, sem opazila, da imajo res lepo poskrbljeno za mamice z manjšimi otroki – od sobe za dojenje, ki je opremljena tudi z mikrovalovno pečico, do bazenčka z žogicami in mizicami za ustvarjanje (vse lepo v senci). Za malo večje pa zabave sploh ne zmanjka, saj poleg toboganov zabavo zagotovi tudi bazen z valovi (in peno!), pa animacije, vodna aerobika in športne dejavnosti. Skratka – en dan v Istralandiji je premalo za doživeti vse, kar vam ponuja.”

Kako pa je s hrano in pijačo?

Tina: “V parku je na voljo 9 restavracij in barov. Veliko miz in stolov, tudi ob uri za kosilo. Vse je lepo zorganizirano. Pohvalili bi pa tudi čistočo! Ves čas čistijo mize, pa tudi wc-je in smeti po parku.”

Komu priporočate Aquapark Istralandia?

Istralandia bo navdušila vse družine, ki obožujejo vodo! Primerna je tako za družine z majhnimi otroki kot za družine z najstniki. Čisto za vsakogar se nekaj najde. Priporočamo, da se v Istralandio podate še tega septembra in doživite en lep pozno poletni dan v bazenih!

Ponudbo za Istralandio si lahko ogledate TUKAJ

Mami blogerkam in njihovemu iskanju
Naj družinske destinacije 2022 sledite TUKAJ

 

Foto: Nika Korošec, Tina Guček

PREBERITE ŠE: Intervju s simpatičnima Štajerkama, ki sta s ponesrečenim dopustom nasmejali celo Slovenijo

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Intervju s simpatičnima Štajerkama, ki sta s ponesrečenim dopustom nasmejali celo Slovenijo

Skoraj da ga več ni Slovenca, ki ne bi slišal za ponesrečen dopust Vite in Mateje, simpatičnih štajerskih instagramerk, ki sta že drugo leto zapored rezervirali počitnice na ne najbolj sanjski lokaciji, če se milo izrazimo. Ker sta dopust plačali vnaprej in ker bi zadnjo sekundo težko dobili kaj drugega, sta se odločili, da bosta iz vsega skupaj naredili foro. In sta jo! Smejali smo se do solz!

Mateja Hojnik in Vita Starman, kako bi se predstavili tistim, ki vaju še ne poznajo?

Mateja: Sem Mateja, ustvarjam pod imenom Ljubki dom. Obožujemo dekoracijo, sestavljanje pohištva, modo, pozitivne, nasmejane ljudi… Vita Starman

Vita: Sem Vita Starman. Stara sem 33 let in prihajam iz Maribora. Zadnja 3 let ustvarjam profil Mama kuha, na katerem se najde vse, ker to sem jaz. Ogromno stvari me zanima, ljubim življenje in v njem uživam. Obožujem svoje delo, ki mi dopušča kreativo, obenem pa sem najraje na svetu mama svojima deklicama. Na svoji poti sem najbolj ponosna na ljubeč odnos, ki sem ga zgradila s seboj skozi leta in to s svojimi sledilkami delim na svojih kanalih. Carpe diem! 🤍

Kje sta se spoznali?

Mateja: Spoznali sva se v moji Facebook skupini, ki sem jo takrat ustvarila. Vita je v njej nekaj prodajala, jaz sem to kupila, se zapeljala pred njen blok in ko sva se tam zagledali, sva si padli v objem (smeh), takoj začutili to pozitivno energijo, takoj sva se “zaštekali”.

Vita: Tako. Potem sem prišla k Mateji na kavo in še danes hodim vsak dan. Že slaba štiri leta. Ta trenutek spet. (obe smeh)

Kaj vaju druži?

Vita: Vrednote, nagajivost.

Mateja: Isto energijo imava in smisel za humor, radi se šaliva, tudi na svoj račun, ceniva male stvari.

Vita: Zares sva prijateljici. Ne samo na Instagramu. Veva, da sva tu ena za drugo, si pomagava, ne glede na vse.

Mateja: Yes!

Že drugo leto zapored sta imeli precejšnjo nesrečo z izbiro dopustniske destinacije. Kje se je zalomilo? 🙂

Mateja: Zelo pozno smo se spomnili, da bi šli skupaj na dopust. Ko smo iskali apartmaje, je bilo že vse zasedeno ali noro drago. Gledali smo vsak dan in končno našli neko opcijo, tri tedne preden smo šli na dopust. Ker smo se bali, da bi nam tudi te hiške nekdo vzel, smo hitro rezervirali in vse plačali. Malo smo površno brali komentarje na Bookingu, priznava. Padli sva na fotografije, ki so izgledale čudovito. Urejena plaža, super lokacija, bazen, bar.

Vita: Pirovac so vsi priporočali kot super družinsko destinacijo. Pa ni, za vozičke ni. In res, plaža in sprednji del kampa sta bila lepa. Tudi ko sva spoznali potem lastnike hišk na tem delu, je bilo lepo, zadaj pa je bila drugačna zgodba. Zgornji del je namreč kupil tujec, ki mu je očitno vseeno, samo da pobere denar.

Če ste zgrešili dogajanje v kampu, si Vitine in Matejine videe nujno poglejte TUKAJ

Kakšen je bil kamp? Kaj vse je bilo narobe?

Vita: Zgornji del kampa je bil… uff. Kje začeti… Vse je bilo narobe.

Mateja: Bili smo v zadnji vrsti, česar nismo pričakovali.

Vita: Hiške so bile pripeljane od nekje drugje, iz drugega kampa, dvignjene so bile 2,5 metra, spodaj kabli, elektrika…

Mateja: Plinske bombe tudi!

Vita: Voda je puščala, vse je kapljalo pod hiško, kar verjetni niti varno ni.

Mateja: Stopnice so bile polomljene. Bos nisi mogel hoditi, ker si takoj dobil trsko, ograja okoli hiške je imela deščice tako narazen, da bi otrok lahko padel skozi.

Vita: Totalno neprimerno za družino z otroki. Les je bil popolnoma preparel, ves čas smo morali paziti, da se ne bi komu kaj zgodilo. Okolica popolnoma neurejena, blato, povsod ostanki nekega materiala, …

Mateja: Gradbišče.

Vita: Ja, dobesedno. So rekli, da urejajo, ampak zdaj ne morejo, ker je sezona. Ampak niso pa tudi nič spustili cen, da bi mi vedeli in razumeli. Okoli 1400€ na družino nas je prišlo to. Glamping, kot so to oni poimenovali.

 

Vse skupaj vama je uspelo obrniti na pozitivo, čeprav verjetno ni bilo najlažje? Od kod sta črpali dobro voljo?

Mateja: Prvi dan ni šlo. Smo bili vsi kar v šoku. Niti hišk nismo imeli skupaj, čeprav smo rezervirali in plačali iz enega računa. Z Vito sva urejali 3 ure na recepciji.

Vita: In nismo bili edini. Več gostov se je pritoževalo, nekateri so tudi grozili z odvetniki. Generalna slaba volja je vladala. Katastrofa.

Mateja: Ko smo se potem usedli na teraso in zadihali, začeli opazovati vse pomanjkljivosti, pa nismo več imeli druge izbire, kot da se začnemo smejat.

Vita: Naslednji dan sva šli na plažo in videli še tiste avtomobilske sedeže in sem rekla Mateji, naj se vsede, da jo posnamem. In tako se je v resnici vse začelo. In potem smo se v bistvu cel dopust zamotili s tem, da smo ustvarjali te vsebine, se smejali, snemali, namesto, da bi razmišljali, kako težko nam je in da bi znoreli. Res smo se ogromno presmejali.

Mateja: Ja, ni bilo lahko, tudi, ker je bilo potem še slabo vreme…

Vita: Nekateri pravijo, da saj v apartmaju samo spiš. Z majhnimi otroki ni tako. Vsaj pri nas ne. Mi smo v apartmaju preživeli večino časa, ko nismo bili na plaži. Potem pa še slabo vreme, ja (smeh). Terasa je bila čisto mokra, blato povsod. Vsak dan je bilo nekaj novega, nekaj hujšega (obe glasen smeh).

Se vama zdi, da je na Instagramu preveč nerealnega prikazovanja destinacij? Kot je Vita povedala v storiju, bi se celo tukaj z nekaj truda dalo prikazati čisto drugačno sliko?

Vita: Jaz se težko pretvarjam, tudi ne bi se mi zdelo fer, da bi prikrivala resnico. Kar se naju tiče, nimava take izkušnje. Nikoli ne skrivava.

Če ste zgrešili dogajanje v kampu, si Vitine in Matejine videe nujno poglejte TUKAJ

Nesreča za vaju, a sreča za vse opazovalce, ki smo vaju spremljali in se nasmejali do solz. Od kod sta črpali ideje? Kako se vsebinsko dopolnjujeta?

Vita: Ideje so se kar same ponujale, ni bilo treba preveč iskati.

Mateja: Na sami poti do plaže so bili najprej avtomobilski sedeži, nato tisti kup zemlje, …

Vita: In Niko (mož) je imel veliko idej! On je tak amaterski geek, je to potem montiral vse. Oba moška sta sodelovala, super smo se imeli.

Mateja: Že pri zajtrku smo kovali načrte, kaj bomo posneli in kako. Ideje so kar deževale. In ogromno smo se smejali.

Bosta drugo leto namerno poiskali slabo destinacijo, da se bomo spet smejali ali nikoli več?

Vita: Saj je bilo zabavno, ja, ampak, ko sem prišla domov, sem ugotovila, da me je vseeno precej izčrpalo. Nisem se dobro naspala, veliko skrbi je bilo… ne bi ponovila.

Mateja: Ne, drugo leto bomo bolj pametni in bomo prej rezervirali. Res ne bomo šli spet tako.

Vita: Ne, verjetno bomo po dveh takih izkušnjah kar poiskali pomoč pri rezervaciji, pri nekomu, ki ve, kaj in kako. Ker nam tole očtno ne gre. Ne bi šla še enkrat tvegat, ker v tretje se pa ne bi več smejali, ampak samo še jokali. Drugo leto hočem zares dopust.

Kako jima bo usojeno drugo leto, še prej pa, kaj vse se bo dogajalo pri njima čez ostale tri letne čase, lahko spremljate na njunih Instagram profilih.
Matejo na Ljubki dom in Vito na Mama kuha. Priporočamo!

Za konec pa delimo še njun video s čudovitim sporočilom:

 

Foto: Mateja Hojnik, Vita Starman, Vita Starman

PREBERITE ŠE: Potovalni dnevnik za otroke in 9 izletov po Sloveniji za raziskovanje #INTERVJU

 

Potovalni dnevnik za otroke in 9 izletov po Sloveniji za raziskovanje #INTERVJU

Nastja Stropnik Naveršnik in Klemen Kramar sta učiteljica slovenščine in učitelj angleščine, ki obožujeta potovanja po svetu, pa tudi krajše izlete po domačih krajih. Pred kratkim sta obe svoji ljubezni – poučevanje in pohajkovanje – združila v krasnem projektu, ki sta ga poimenovala Bobrov svet.

Bobrov svet je kotiček za mlade popotnike in raziskovalce, v sklopu katerega sta Nastja in Klemen otrokom od 5. do 11. leta starosti namenila prvi slovenski potovalni dnevnik. Potovalni dnevnik jih odpelje na 9 zanimivih, a malo manj znanih kotičkov v Sloveniji. No, točno tja jih odpeljejo starši, na sami destinaciji pa lahko vsi skupaj s pomočjo dnevnika skupaj rešujejo miselne igre, s katerimi spoznavajo Slovenijo in pridobivajo nova znanja s področja naravoslovja, geografije, zgodovine, jezika in etnologije. Nenazadnje je znanje, ki ga pridobimo skozi igro, najlažje usvojeno, poleg tega pa so trenutki in spomini, ki jih ustvarimo skupaj, največ, kar lahko podarimo otrokom.

Nastja in Klemen sta nam Bobrov svet in potovalni dnevnik podrobneje predstavila v tokratnem Vandraj intervjuju, govorili pa smo tudi o njuni ljubezni do potovanj in kotičkih po Sloveniji, ki ju najbolj navdušujejo.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Nastja in Klemen, Štajerka in Dolenjec, učiteljica slovenščine in učitelj angleščine. Sicer sva si precej različna, povezuje pa naju ljubezen do poučevanja (svoji službi obožujeva) in potovanja. Če le imava čas, se rada odpraviva na izlet, raziskovanje še neznanih kotičkov. Zase bi rekla, da sva deloholika, ki ne marava rutine in vedno znova iščeva izzive.

Pred kratkim sta izdala prav poseben projekt – prvi slovenski potovalni dnevnik za otroke. Povejta nam več o tem, kaj ga dela posebnega?

Res je, v času pandemije sva pogosto slišala vprašanje: “Kaj naj delamo doma z otroki? Zmanjkuje nam idej”. Tako je nastala ideja za otroški potovalni dnevnik. Ob redni službi sva zadnjih 14 mesecev razvijala to idejo, ilustrirala, oblikovala, pisala besedila, pripravljala uganke in naloge, popravljala, izboljševala. K sodelovanju sva povabila mojo prijateljico ilustratorko Nejo Kaligaro, ki je narisala čudovito naslovnico. Ko sva bila končno zadovoljna z izdelkom, sva ga poslala v tisk. Rekla bi, da je ta izdelek nekaj posebnega, ker je premišljeno dodelan, prilagojen za osnovnošolce, besedila so kakovostna in poučna, hkrati pa primerne zahtevnosti. Vsaka destinacija je interdisciplinarno obravnavana, kar pomeni, da otrok na eni lokaciji povezuje znanje družbe, naravoslovja, zgodovine, jezika. Pobarvanke, uganke, rebusi in logične naloge pa so pika na i. Še ena velika prednost tega dnevnika je, da ga otrok z družino soustvarja; čez leta pa služi kot spominska knjiga skupnih doživetij.

Od kod ideja za ime Bobrov svet?

Ko sva iskala ime podjetja, sva želela nekaj, kar bi bilo otrokom blizu. Bober je simpatična žival, ki ima lastnosti, kot so delovnost, iznajdljivost, ustvarjalnost, radovednost. Vse te vrednote pa predstavljajo tudi vizijo podjetja.

Potovalni dnevnik bralca odpelje na 9 zanimivih, a malo manj znanih izletov po Sloveniji. Zakaj sta izbrala ravno te lokacije?

Prepričana sva, da so destinacije, kot so Bled, Bohinj, Piran in Ljubljana že dobro poznane in raziskane. Midva pa sva želela približati obiskovalcem manj znane destinacije, ki so ravno tako zelo zanimive in skrivajo veliko potenciala.

Oba sta učitelja, skupaj imata več kot 15 let izkušenj dela z otroki. Kako dobro gresta učenje in igra z roko v roki?

Odlično! Usvajanje znanja v prvi triadi v osnovni šoli temelji na igri, kasneje pa šola postaja (pre)resna. Vse prevečkrat se nam odraslim (tako učiteljem kot staršem) zdi, da v šoli ni prostora za igro. Pa vendar je učenje veliko več kot le pomnenje faktografskih dejstev. Učimo se tudi voziti s kolesom ali speči palačinke. In to je zabavno, kajne?

Kaj bi rekla, da je obvezna oprema za izlet za vsako družino?

Ni ravno oprema, a zelo pomembni pri družinskih izletih sta dobra volja in čas. Čas! Čas za igro, druženje, povezovanje, zato je najino glavno vodilo družinam: naj se jim na izletih ne mudi in naj izkoristijo ta dragoceni čas. Otroci tako hitro odrastejo in ne želijo več preživljati časa s starši, zato je obdobje otroštva tako dragoceno.

Pri opremi pa bi izpostavila primerno obutev, rezervna oblačila in malico. Z dnevnikom želiva mlade raziskovalce spodbujati tudi k samostojnosti, da si bodo ob slikovnem prikazu sami pripravili nahrbtnik za izlet.

Se vama zdi, da dobro poznamo slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Zagotovo vsi dobro poznamo največje turistične bisere Slovenije, k njihovi prepoznavnosti pripomorejo turistične kampanje, oglasi, tudi šolski sistem pri vsebinah geografije, družbe. Manj turistično poznane destinacije pa so zanimive predvsem tistim, ki si tega želijo in imajo posluh za to. Dandanes nam so v veliko pomoč pri tem splet, google maps aplikacija in instagram. Še vedno pa je najboljše, da sledimo smerokazom ali povprašamo domačine. Tako navadno dobimo najlepše zgodbe in odkrijemo odlične kotičke.

Kam po Sloveniji se sama najraje odpravita na aktiven izlet?

Najina najljubša, največkrat obiskana, pa tudi s športom povezana destinacija je zagotovo Gorenjska.

Katere kotičke vašega kraja bi pokazala tistim, ki ga še ne poznajo?

Prihajava s Štajerske in z Dolenjske. Nastja bi jih povabila na Velenjsko jezero, v muzej premogovništva, nato pa na domačijo z jeleni v neokrnjeni naravi na kosilo ali pijačo. Klemen pa bi jim razkazal ruševnine kakšnega dolenjskega gradu in jih odpeljal do izvira ene izmed ponikalnic.

Kateri del Slovenije poznata kot svoj žep?

Meniva, da Dolenjsko, kjer trenutno živiva in delava. Ko le imava prosto popoldne, pa rada sedeva v avto ali na kolo in raziskujeva okolico.

Kakšen tip izletnikov sta sama in kako izbirata naslednjo destinacijo?

Imava seznam, kamor vpisujeva destinacije, ki si jih želiva obiskati. Pa naj bo to v Sloveniji ali v svetu. Izlete in potovanja si vedno skrbno načrtujeva vnaprej. Prebereva bloge na spletu, pobrskava po instagramu, si izposodiva turistične vodnike. Načrtovanje nama je všeč in četudi nama vzame ogromno časa, ni to nikoli stran vržen čas. Pripraviva si tudi zemljevid, na katerem si označiva destinacije, zanimivosti, restavracije, lokale. Kljub vsemu pa včasih na sami destinaciji namenoma izbereva manj oblegano pot, se izgubiva v ulicah, slediva domačinom. Rada poskušava nove okuse, spoznavava drugačne kulture, običaje, zgodovino, arhitekturo in umetnost. Popotniške izkušnje Nastja deli tudi na blogu Razglednice iz kovčka.

HITRIH 7

Najljubši kotiček v Sloveniji: jezero Jasna

Najljubše mesto: Edinburg, Škotska

Najljubša plaža: Myrtos beach, Kefalonija

Najljubša kulinarika: morska hrana

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: slovenščina

FOTO: Osebni arhiv

Potovalni dnevnik in Bobrov svet najdete tudi na spletni strani (tu), Instagramu (tu) in Facebooku (tu).

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.