Intervju

Od Ljubljane do Malezije: 15-dnevna pustolovščina z otroki #POTOPIS

Intervju, , , , , , ,

Jasna Mehle je že izkušena družinska popotnica! Občudovali smo že njen potopis po Mehiki, tokrat pa se je s svojimi tremi sinovi podala na popotovanje po Maleziji. Uživajte v njenem potopisu!

Malezija je tako raznolika država, da bo navdušila tudi otroke! Midva sva najine tri male raziskovalce popeljala vse od modernega glavnega (vele)mesta do prave džungle, vmes pa smo si ogledali čudovite pokrajine nasadov čajev in odkrivali morski svet ob majhnem rajskem otočku.

Kuala Lumpur

Zakaj Malezija?

Naj najprej povem, zakaj sva se odločila ravno za Malezijo. Že po nekaj ogledanih vlogih sva vedela, da bi znalo biti potovanje po Maleziji zelo pestro in zanimivo tudi za otroke, saj je dežela naravnih in kulturnih kontrastov. Ko sva naredila še cenovni pregled letalskih kart, nastanitev, hrane in najema avtomobila, pa je bila odločitev sprejeta. In ta je bila več kot pravilna, saj je potovanje preseglo prvotna pričakovanja.

Cameron Highlands

Pred odhodom

Preden vam predstavim potopis po dnevih, bi omenila, da smo po Maleziji potovali v poletnem času (julij, avgust), ko je ugodnejša klima na vzhodnem delu države. Če se tja odpravljate v zimskem času, pa vam priporočam, da naš drugi del poti malo prilagodite in raziščete zahodni del (npr. Penang in Langkawi).

Pred odhodom se glede cepljenj in ostalih zadev, kot je npr. obrazec ob vstopu v državo, informirajte na spletnih straneh https://zdravinapot.si/malezija/ in https://www.gov.si/drzave/malezija/. Mi se za cepljenje nismo odločili, ker se nam ni zdelo potrebno, vendar se glede tega seveda odločite sami.

Taman Negara

Za lažjo organizacijo vam zapišem še, kaj vse smo mi uredili pred samim potovanjem (poleg letalskih kart in nastanitev): turistično zavarovanje, riziko odpovedi, seznam nastanitev z vsemi kontaktnimi podatki, kopije potnih listov, eSIM (aplikacija Lyntel), aplikacija Grab (za naročanje prevoza in hrane), rezervacija parkirišča pri letališču Jožeta Pučnika (Parking Ahčin), obrazec za vstop v Malezijo in notranji let Kota Bharu – Kuala Lumpur (Malaysian Airlines).

Perhetian islands

Potopis po dnevih

1. dan: Letališče Jožeta Pučnika – Istanbul – Kuala Lumpur

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj, avto pustili pri Parking Ahčin, oni pa so nas s kombijem zapeljali na letališče. Parking Ahčin se nahaja le nekaj kilometrov stran od letališča in je cenovno veliko ugodnejši kot parkirna hiša na letališču.

Na letališču.

Po dvournem letu smo pristali v Istanbulu, tam počakali tri ure in nato odleteli proti glavnemu mestu Malezije, Kuala Lumpurju. Letalske karte smo kupili že januarja, in sicer direktno pri Turkish Airlines. Ko kupite karte, lahko naknadno označite tudi vrsto menija (otroški, vegetarijanski, brezglutenski ipd.).

Postanek na letališču v Istanbulu.

2. dan: Kuala Lumpur

V Kuala Lumpurju smo pristali ob osmi uri zjutraj, preko Grab-a naročili prevoz do centra, ki traja cca. eno uro (odvisno od gneče), in že dopoldne prišli do naše nastanitve. Ker stanovanje še ni bilo pripravljeno (pri večini nastanitev je šele okoli 15. ure, lahko pa tam pustite kovčke), smo se najprej malce sprehodili po mestu.

Ohladitev z mangovim napitkom.

V Kuala Lumpurju je res kar huda vročina, predvsem zaradi visokega deleža vlage v zraku, zato smo se najprej ohladili z mangovim napitkom, zavili še v supermarket, kjer smo nakupili nekaj hrane, in se nato končno napotili v naše stanovanje. Kot lahko vidite na spodnjih slikah to ni bilo običajno stanovanje, ampak hkrati tudi igralnica. V Kuala Lumpurju lahko namreč najdete kar nekaj stanovanj, ki so namenjena prav družinam z otroki (mi smo bili TUKAJ). Si lahko kar predstavljate, kako so bili nad stanovanjem navdušeni otroci!

V Kuala Lumpurju je na voljo precej stanovanj namenjenih družinam z otroki.

Ko smo razpakirali, smo se šli ohladit v bazen, ki je skupen vsem stanovalcem. Po plavanju pa smo pojedli večerjo in se odpravili spat.

V ozadju levo vidite Merdeko 118 (2. najvišja stavba na svetu).

3. dan: Kuala Lumpur (Petronas Towers in budistični tempelj)

Vstali smo kar precej pozno dopoldne in se najprej dobro najedli. Potem smo zavili v bližnjo kavarno, od tam pa smo se z Grab-om zapeljali do KLCC Parka. Gre za park, ki se nahaja tik ob najvišjih dvojčkih na svetu, imenovanih Petronas Towers (višina: 451, 9 m).

Čez park vodijo sprehajalne poti, v njem pa najdete tudi otroško igrišče in plitek bazen z vodometi. Uporaba bazena je brezplačna, vendar je zaradi čiščenja ob ponedeljkih zaprt. Mi smo imeli tako »srečo«, da smo park obiskali ravno v ponedeljek, zato smo kopanje v bazenu prihranili za zadnje dni potovanja, ko smo se vrnili nazaj v Kuala Lumpur.

Planiranje ogledo za prvi dan.

Kar precej turistov se odloči, da si dvojčka ogledajo tudi znotraj in se z dvigalom zapeljejo do mostu, ki povezuje obe stolpnici (86. nadstropje). Mi se za to opcijo sicer nismo odločili, so nas pa opozorili, da je karte za notranji ogled potrebno kupiti že kar nekaj dni prej.

Petronas Towers – najvišja dvojčka na svetu.

Po ogledu Petronas Towers smo se še malo sprehodili po okolici, saj se dvojčka nahajata v najbolj prestižnem in modernem delu mesta. Nato smo naročili Grab, ki nas je zapeljal do budističnega templja, imenovanega Thean Hou Temple. Tempelj je res lepo okrašen, pravijo pa, da si ga je morda še lepše ogledati tik preden se znoči, ko se v lampinjončkih prižgejo lučke.

Thean Hou Temple (budistični tempelj).

Pri templju smo se ohladili z ognjičevim ledenim čajem in se odpravili nazaj v naše stanovanje. Pred večerom smo šli še na bazen, nato pa na večerjo. Le deset minut hoje stran od naše nastanitve se namreč nahaja slavni Jalan Alor Food Street, kjer kar mrgoli uličnih ponudnikov hrane (kitajska, tajska, vietnamska, indijska itd.). Mi smo si hrano vzeli kar na več stojnicah, ker je bila izbira res velika.

Večerja na Jalan Alor Food Street.

Po večerji smo se odpravili nazaj k Petronas Towers, saj tam vsak večer ob 21. uri fontano obarvajo raznobarvne luči, vodni curki pa »plešejo« v ritmih glasbe.

Večerni ogled Petronas Towers, pod katerima fontana »zapleše« v ritmih glasbe.

4. dan: Kuala Lumpur (Batu caves in kitajska četrt)

Četrti dan smo začeli z ogledom hindujskega templja Batu caves, ki se nahaja v jami sredi griča. Ob vznožju griča stoji 42 metrov visok kip hindujskega boga Murugana, kjer se začne vzpon po raznobarvnih stopnicah, ki vodijo do jame. Po poti smo srečali veliko hindujskih vernikov in pa tudi opic, ki se kar prosto sprehajajo med obiskovalci. Med ogledom templja smo opazovali verske obrede in navade hindujcev, si pa lahko mislite, kaj oziroma kdo je otrokom najbolj ostal v spominu – seveda, opice!

Hindujski tempelj Batu caves.

Po ogledu templja smo se z Grab-om zapeljali do kitajske četrti. Tam smo se najprej najedli v eni izmed uličnih restavracij, nato pa smo si ogledali znamenite poslikave na Petaling street.

Ob vzponu po stopnicah smo se zaklepetali z družino iz Indije.

 

Po templju se prosto sprehajajo opice.

 

Sprehod po kitajski četrti.

V bližini se nahajata tudi zunanja in notranja tržnica, kjer smo nakupili nekaj spominkov in poskusili mochi in durian (najbolj znan malezijski sadež). Durian nas ni najbolj prepričal, je bil pa bolj kot okus moteč njegov vonj. Seveda pa ne pozabite, da smo si ljudje različni, tako da ga le poskusite, morda vam bo pa všeč!

Notranja tržnica.

Zadnji večer v Kuala Lumpurju smo zaključili z nočno vožnjo z avtobusom po mestu (KL City Of Lights Tour). Tako smo si mesto ogledali še z druge perspektive. V primeru, da se odločite za ta avtobus, si karte rezervirajte najmanj dva dni prej, na zbirno točko pa pridite že vsaj eno uro prej, da si zagotovite mesto na zgornjem, odprtem delu avtobusa. Teh mest se namreč ne da v naprej rezervirati.

Ulične poslikave na Petaling Street.

5. dan: Kuala Lumpur – Malacca

Peti dan se je naše pravo potovanje šele začelo. Zjutraj smo zložili oprano perilo (izkoristili smo pralni stroj, ki smo ga imeli v stanovanju), spakirali in vse pospravili, potem pa se je Klemen odpravil do pisarne Wahdah, kjer je prevzel avto, ki smo ga najeli za naslednjih sedem dni. Najem avta smo uredili že dva meseca pred odhodom na potovanje, ceno najema pa sem zapisala spodaj, pri zadnji točki potopisa. Medtem, ko je šel Klemen po avto, smo mi izkoristili čas za zadnji skok v bazen.

V sobi smo imeli tudi pralni stroj.

Na pot smo se odpravili okoli poldneva in do mesta Malacca potovali dobri dve uri. V Kuala Lumpurju je bilo na cesti kar precej hektično, preostali del poti pa ni bilo nikakršnih posebnosti. No, razen tega, da se tam vozi po levi strani ceste! Pa še en napotek za tiste, ki boste najeli avto – na cestninah se ne da plačevati z denarjem, zato si pred odhodom na bencinski črpalki kupite kartico, ki jo lahko tam ali v trgovini 7-Eleven tudi napolnite. Na spodnji sliki pa z vami delim še naš načrt poti.

Ko smo prispeli v Malacco, smo se najprej na hitro ustavili v našem novem stanovanju (tukaj), potem pa se kar takoj peš odpravili v center. Ker smo bili že zelo lačni, smo se okrepčali v restavraciji Geographer Cafe.

Tam smo res dobro jedli, pa tudi sam ambient nam je bil všeč. Po kosilu smo se sprehodili po mestu in občudovali arhitekturni preplet azijske in evropske kulture.

Sprehod po ulicah Malacce – mesto, kjer se srečata azijska in evropska arhitektura.

Znameniti Dutch square.

6. dan: Malacca

Dan smo začeli s kavo in palačinkami v The Daily Fix Cafe, nato pa se odpravili v hipermarket nakupit hrano za naslednjih nekaj dni. Popoldne smo se zapeljali še do obalnega pasu, kjer so se otroci zaigrali z mivko, in si ogledali znamenito mošejo na vodi (Floating Mosque).

Znamenita mošeja na vodi.

Obalni del Malacce

Pozno popoldne smo naredili še en krog po centru, šli na sladoled in kavo, zvečer pa že pakirali za naslednji dan, ko nas je čakalo kar nekaj ur vožnje v notranjost države.

7. dan: Malacca – Cameron highlands (Tanah Rata)

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj. Namenjeni smo bili v Cameron highlands, ki je znano po nasadih čajev. Tam se čas kar malo ustavi, mestno vročino pa zamenja malce hladnejše podnebje. Že pot do tja je pravo doživetje, saj pokrajina postaja vse bolj poraščena z gozdovi in nasadi, ob cesti pa domačini prodajajo razno zelenjavo in sadje, ki sta seveda zamikali tudi nas. En sadež si bodo otroci zagotovi zapomnili, in sicer mangosteen, saj jim je bil zelo všeč.

Degustacija sadja po poti v Cameron highlands.

Po skoraj šestih urah vožnje smo prispeli v majhno mestece Tanah Rata. To lokacijo smo si izbrali, ker se v bližini nahajata dve najbolj znani čajni hiši z nasadi čajev. Najprej smo se razpakirali (nastanjeni smo bili tukaj), potem pa se na hitro sprehodili po mestecu.

Majno mestece Tanah Rata.

8. dan: Cameron highlands (nasadi čajev)

Že zgodaj zjutraj smo se z avtom zapeljali do bližnjega nasada čajev. Pot smo začeli pri Tea House 2 in tam najprej spili masala čaj, ki nam je bil vsem zelo všeč. Čajna hiša ponuja tudi druge vrste čaja, kavo in tople jedi.

Na blagajni smo kupili vstopnice (2 € za vse skupaj) in nato pričeli z ogledom. Od Tea House 2 do Tea House 1 (in obratno) vodijo urejene poti med nasadi, lahko pa se po njih zapeljete tudi z mini avtobusom ali s štirikolesnikom. Nekje na polovici poti stoji znameniti napis »CAMERON VALLEY TEA«, pod njim pa so ravno v času našega obiska gradili tudi nov lokal z igriščem.

Cameron Highlands

Razgledi na nasade čajev res očarajo, zato smo se tam zadržali dobri dve uri. Po sprehodu smo si privoščili še en čaj, nato pa se odpravili nazaj v stanovanje skuhat kosilo. Popoldne smo imeli namen obiskati še eno (bolj) znano čajno hišo BOH, vendar se je pot do tja že v Tanah Rati povsem ustavila. Google maps nam je izračunal, da naj bi pot do tja trajala kar dve uri. Najprej smo mislili, da je bil zastoj zaradi prometne nesreče, vendar so nam domačini pojasnili, da je ob vikendih do BOH-a vedno velika gneča in jo je zato boljše obiskati med tednom ali pa med vikendom zgodaj zjutraj. Ker bi v BOH prišli prepozno, smo se odločili, da gremo na popoldansko čajanko kar v bližnjo kavarno.

Pa veste, kdo je na tem območju Malezije začel s tradicijo nasadov čajev in čajank? Med letom 1824 in 1957 so Malezijo zasedli Angleži in tukaj zaradi ugodnih razmer začeli saditi čaj. Vpliv Angležev pa je v Tanah Rati opazen tudi v arhitekturi.

9. dan: Cameron highlands – Taman Negara (Kuala Tahan)

Pred nami je bila zopet malce daljša vožnja, in sicer nas je pot vodila v džunglasti del države, v nacionalni park Taman Negara. Tam se razprostira en najstarejših gozdov na svetu, v njem pa še vedno živijo malezijski domorodci.

Postanki za malico na poti v malezijsko džunglo.

Pot je trajala približno štiri ure, se je pa iz ure v uro vse bolj občutila temperaturna razlika. Postajalo je vse bolj vroče. Nastanili smo se v vasici Kuala Tahan, in sicer tokrat kar v guest house-u (tukaj). Ker je vasica res majhna, izbira nastanitev ni velika, imajo pa trgovinice, restavracije in pralnice.

Sprehod po vasici Kuala Tahan.

Kot običajno, smo se prvi dan le na hitro sprehodili naokoli, si v agenciji (Taman Negara Tour) rezervirali izlet k domorodcem za naslednji dan, pred večerom pa šli še na večerjo v restavracijo na vodi (»floating restaurant«).

10. dan: Taman Negara (viseči mostovi in obisk domorodcev)

Jutro smo začeli z zajtrkom in kavo, potem pa smo se odpravili proti reki. Po poti čez vasico smo srečali tudi šolarje, ki so se ravno pripravljali na začetek pouka. Zanimivo je, da jim je angleščina kar dobro tekla, vsaj osnovna komunikacija, tako da smo z njimi lahko malo poklepetali.

Zajtrk in kava pred izletom v džunglo.

Ko smo prišli do reke, smo jo s čolnom prečkali in nato po nekaj minutah hoje prišli do vstopne točke v džunglo. Tam smo plačali vstopnino (3 € za vse skupaj) in se po urejenih poteh odpravili na raziskovanje. Celotna krožna pot traja približno dve uri, seveda odvisno od tega, koliko se vmes ustavljate. Otroci so bili najbolj navdušeni nad zlatim monitorjem, ki smo ga komaj opazili med listjem, in nad visečimi mostovi.

S čolnom po reki v džunglo.

Čez džunglo vodijo urejene poti.

Na raziskovanje po džungli se lahko odpravite tudi preko agencije in imate tako zraven še vodiča. Možen je tudi nočni sprehod ali pa celo noč (kampiranje) v džungli.

Del poti je speljan po visečih mostovih.

Ko smo se vrnili s pohoda, smo v sobi na hitro nekaj prigriznili, nato pa se odpravili na zbirno točko za izlet, kjer so nas opremili z rešilnimi jopiči. S čolni smo se namreč odpravili do malezijskih domorodcev, natančneje do plemena Orang Asli. Tam nam je vodič predstavil njihov način življenja, ogledali smo si lesene koče, v katerih živijo, nam pokazali, kako zanetijo ogenj, razložili posamezne funkcije žensk in moških v plemenu in na koncu še pokazali, kako s pihanjem strupenih puščic lovijo živali. V tem sta se preizkusila tudi Jaka in Klemen.

Obisk plemena Orang Asli, kjer smo izvedeli, kako dandanes živijo domorodci.

 

Obisk plemena Orang Asli, kjer smo izvedeli, kako dandanes živijo domorodci.

Pihanje strupenih puščic v tarčo.

Po ogledu smo se vrnili nazaj v čoln, kjer so vse naše stvari pospravili v nepremočljive vreče, saj nas je čakala zelo zabavna vožnja nazaj. S čolnom so nas namenoma čez brzice peljali tako, da smo bili že po nekaj zavojih popolnoma mokri (vse do gat!), kar je izlet še dodatno popestrilo in dodalo tisto piko na i. Cena izleta je bila 50 € za vse skupaj.

Z izleta smo se vrnili mokri do gat.

Ker smo se z izleta vrnili malo pred večerom, naslednje jutro pa smo se imeli namen že zgodaj odpraviti na pot, smo mokra oblačila pustili kar v agenciji, saj ti tam za nekaj evrov oblačila operejo in posušijo v sušilnem stroju (v zraku je preveč vlage, da bi jih sušili zunaj).

Pad thai tik ob džungli (2€).

11. dan: Taman Negara – Kuala Terrenganu

Zjutraj smo prevzeli oprana oblačila in se z avtom namenili proti V obali Malezije. Vožnja je trajala do poznega popoldneva, vendar smo vmes naredili kar nekaj daljših postankov. Se je bilo pa prav užitek peljati med nasadi palm, medtem ko so cesto prečkali tapirji, opice plezale po električnih kablih napeljanih nad cesto, vmes pa nam je pred avtom pot sekala še ena precej dolga kača. V glavnem, vožnja je bila pravo doživetje!

Cesto so nam prečkali tapirji, opice in kača.

Ko smo prispeli do obale, smo želeli obiskati še Terrenganu State Museum, vendar smo bili prepozni, saj so ga ravno zaprli. Zato smo se odločili, da se zapeljemo kar proti naši nastanitvi, se po poti ustavili še na plaži in na kavi, potem pa le prispeli v prelepo hiško. Ta nastanitev nam je bila tako všeč, da nam je bilo naslednje jutro prav žal, da nismo tam ostali še kakšen dan (nastanjeni smo bili tukaj).

Znameniti most v Kuala Terrenganu.

Midva na kavo, otroci na plažo.

12. dan: Kuala Terrenganu – Kuala Besut – Perhentian islands (Besar)

Že zjutraj smo se z avtom zapeljali v slabe dve uri oddaljen Kuala Besut, od koder čolni vozijo na Perhentian islands. Preden smo se vkrcali na čoln, smo avto predali gospodu z agencije, pri kateri smo ga najeli (Wahdah). Potem smo kupili karte za čoln (45 € povratna za vse skupaj) in se odpeljali dobre pol ure stran na Perhentian islands.

Avto smo vrnili in se s čolnom odpravili na otok.

Zajtrk (papaja in pitaja).

Perhentian islands sestavljata dva otoka, manjši Kecil in večji Besar. Kecil naj bi bil malce bolj turističen, za oba pa je značilno, da je njihovo edino prevozno sredstvo čoln (water taxi), s katerim te vozijo z enega otoka na drugega ali pa z ene plaže na drugo. Mi smo si nastanitev izbrali na J delu Besarja, ker je tam bolj malo turistov in posledično zelo mirno. Odločili smo se za Arwana resort z vključenim zajtrkom, imajo pa na voljo tudi druge, bolj preproste nastanitve.

Prihod na otok Besar (Perhentian islands).

Ko smo prišli na otok, smo šli najprej na plažo in že takoj ugotovili, da si za zadnji del potovanja nismo mogli izbrati boljše lokacije. Dan smo preživeli na plaži, se sprehodili po zalivu in se kopali v bazenu.

Zaliv na J delu otoka Besar.

V resortu smo imeli tudi bazen.

Na večerjo smo se odpravili kar bosi, saj je bila restavracija na plaži (B`first Cafe). Tam so vsak večer na žaru pekli sveže ulovljene ribe, škampe ipd., na izbiro pa so tudi druge jedi (npr. pad thai, fried rice …). Glede na to, da se restavracija nahaja na otoku, smo pričakovali višje cene kot na celinskem delu Malezije, vendar so bile tudi tukaj cene precej nizke (2-3 € za pad thai, 1 € za sveže iztisnjen ananasov sok).

Večerja na plaži.

13. dan: Perhentian islands (Besar)

Po zajtrku smo na recepciji prosili za water taxi (lahko ga naročite tudi kjerkoli drugje na plaži, ker je v zalivu kar nekaj ponudnikov) in se zapeljali na drugo stran otoka, na sanjsko plažo Turtle beach. Voda tam je tako zelo čista in prav neverjetno modro-zelene barve, zato je primerna za snorklanje. Z voznikom čolna smo se zmenili, da nas pride iskat čez štiri ure, medtem pa uživali v vodi. Klemen in Jaka sta že po nekaj minutah v morju zagledala malega morskega psa (cca. 30 cm), midva z Majem pa sva opazovala raznobarvne ribe in korale.

Z water taxijem smo se zapeljali na drug konec otoka, na plažo Turtle beach.

Ko smo se vrnili nazaj v resort, smo v sobi malo prigriznili (nekaj hrane smo si prinesli kar s kopnega), potem pa preostanek popoldneva preživeli v našem zalivu. Šli smo na sladoled in ocvrte banane, seveda pa so mulčki želeli tudi na bazen. Pozno popoldne je na plaži namreč tako močna oseka, da se je praktično nemogoče kopati v morju.

Prigrizek na plaži – ocvrte banane.

Večer smo zopet preživeli na plaži, in sicer v isti restavraciji kot prejšnji večer. Zgoraj nisem omenila, da se tam na hrano čaka po cca. eno uro, tako da smo ta čas vedno izkoristili za igro v mivki.

Vsak večer smo preživeli na plaži pred restavracijo.

14. dan: Perhentian islands (Besar)

Dan smo začeli z obilnim zajtrkom, nato pa se sprehodili na drug konec zaliva. Tam smo se prejšnji dan z gospodom, ki sicer organizira skupinske izlete, dogovorili, da nas za 30 € odpelje na »private tour«. V ceno je bil vključen obisk treh glavnih točk za snorklanje.

Najprej smo se zapeljali na »turtle point«, kjer smo med plavanjem opazovali morske želve. Sledil je »fish point«, ki se nahaja na Keke beach. Tam smo poleg majhnih raznobarvnih ribic končno vsi videli tudi male morske pse. Med njimi smo plavali skoraj eno uro, nato pa si na plaži privoščili kokos. Nazadnje smo se zapeljali še do »shark point-a«, vendar so bile tam bolj zanimive ribe in korale kot pa morski psi, saj jih je bilo na Keke beach precej več. Nam je bil pa postanek na tej točki všeč zato, ker smo lahko zaplavali do samotnega zalivčka, kamor se peš ne da priti. Tam smo občudovali naplavljene korale in školjke. Po cca. treh urah pa smo se polni lepih vtisov zapeljali nazaj v naš zaliv.

Snorklanje med malimi morskimi psi.

Obvezno na kokos (Keke beach).

Popoldne smo preživeli na plaži, gradili gradove iz mivke, jedli ocvrte banane in seveda skakali v bazen. Večer smo zopet preživeli v restavraciji B`first Cafe, po večerji pa so v resortu pripravili predstavo z ognjem.

Večerna predstava z ognjem v resortu.

14. dan: Perhentian islands – Kota Bharu – Kuala Lumpur

Žal je prišel dan, ko smo morali zapustiti otok. Res nam je bilo težko oditi in bi z veseljem ostali še nekaj dni. Smo imeli pa čoln za nazaj šele ob 12. uri, zato smo celotno dopoldne izkoristili za kopanje. Čoln nas je nato zapeljal do Kuala Besuta, kjer smo nakupili nekaj spominkov in pojedli kosilo.

Nakup spominkov.

Ob 15. uri smo naročili Grab in se odpeljali na letališče v Kota Bharu. Let do Kuala Lumpurja je trajal eno uro, še dodatno uro pa smo potrebovali za vožnjo z Grab-om do centra Kuala Lumpurja, kjer smo bili nastanjeni. Iz Kota Bharu bi se v Kuala Lumpur lahko vrnili tudi z nočnim avtobusom, ki za pot potrebuje osem ur.

V Kuala Lumpurju smo se zvečer le še sprehodili do trgovine po nekaj hrane, potem pa se hitro odpravili spat.

Večerni Kuala Lumpur.

15. dan: Kuala Lumpur

Po dveh tednih je prišel na vrsto deževen dan, zato smo dopoldne najprej izkoristili za igralnico v zgradbi, kjer smo bili nastanjeni. Ko je dež malo ponehal, smo šli v kitajsko četrt in tam spili čaj, se sprehodili po stojnicah, degustirali razne napitke in jedi, Maj pa je v slikarskem ateljeju ustvaril sliko.

V kitajsko četrt na čaj in ustvarjanje.

Popoldne se je prikazalo sonce, zato smo se šli ohladit v bazen, zvečer pa smo se vrnili na Jalan Alor Food Street, kjer smo pojedli še zadnjo večerjo v Maleziji.

Večerja na Jalan Alor Food Street.

16. dan: Kuala Lumpur – Istanbul

Čas je bil za pakiranje in odhod domov. Ker pa smo imeli let šele zvečer, smo večino dneva ostali v Kuala Lumpurju. Najprej smo še zadnjič skočili v bazen, potem pa se vrnili v park pred Petronas Towers (KLCC Park). Spet smo imeli tako »srečo«, da smo bili tam na ponedeljek, ko so bazenčki in vodometi v parku načeloma zaprti, ampak smo ujeli še zadnjih 20 minut preden so se lotili čiščenja. Tako so imeli otroci lahko še malo vodne zabave, potem pa je kar naenkrat začelo močno deževati, zato smo z vsemi kovčki obtičali pod majhno strešico v parku. Ker smo tam izgubili kar nekaj časa, smo si kosilo preko Grab-a naročili kar v park.

Pozno popoldne smo se z Grab-om zapeljali na letališče in zvečer odleteli proti Istanbulu.

17. dan: Istanbul (ogled mesta) – Ljubljana

Ker smo leteli proti zahodu, smo bili ob 4. uri zjutraj po lokalni času že v Istanbulu. Otroci so na letališču še malo odspali, ob 8.30 pa smo se odpravili na šesturni izlet po Istanbulu. Izlet je popolnoma brezplačen, v ceno pa so vključeni prevoz v center in nazaj, vodenje, zajtrk in kosilo. To opcijo izleta ponuja letalska družba Turkish Airlines v primeru, da imate daljši postanek na letališču (najmanj 6 ur). Ko kupujete letalsko karto, vam že zraven dopišejo, če je možnost izleta (touristanbul), vse ostalo pa potem uredite na Turkishevem okencu na letališču v Istanbulu. Izbirate lahko med različno dolgimi izleti, so pa v brošuri za vsak dan razpisani drugačni programi za izlet.

Pri Turkish Airlines smo izkoristili opcijo touristanbul (brezplačen izlet po Istanbulu).

Pri Turkish Airlines smo izkoristili opcijo touristanbul (brezplačen izlet po Istanbulu).

Ko smo se vrnili z izleta, smo čas do leta v Ljubljano izkoristili v igralnici na letališču. Proti večeru pa smo odleteli nazaj v Slovenijo, kjer nas je na letališču s kombijem že čakala gospa s Parking Ahčin, ki nas je zapeljala do našega avta. In tako smo v poznih večernih urah že zaspali v domači postelji.

Koliko stane takšno potovanje?

Za lažjo predstavo glede finančnega vidika potovanja, sem spodaj zapisala še nekaj malega o cenah v Maleziji.

Malezijska denarna valuta se imenuje malezijski ringgit. Mi denarja nismo menjavali v menjalnicah, ampak smo ga dvigovali z bankomata ali pa plačevali z bančno kartico. V Malacci smo se malce bolj založili z gotovino, ker je bilo potem v Cameron highlands, Taman Negari in na otoku veliko manj možnosti za uporabo kartice. Na Perhentian islands pa se plačuje izključno z gotovino.

CENE V MALEZIJI:

– letalska karta: 700 € / osebo (v drugih terminih jih dobite tudi po nižji ceni)

– notranji let (Kota Bharu – Kuala Lumpur): 22 € / osebo

– nastanitve: 40 € (stanovanje) – 120 € (resort)

– najem avtomobila: 220 € / teden + 35 € za zavarovanje in otroški avtosedež + 115 € v primeru, da avto ne vrneš na mesto prevzema (mi smo ga namreč pustili na drugem koncu države)

– prevoz od letališča do centra Kuala Lumpurja: 20 €

– prevozi z Grab-om znotraj mesta: 2-5 €

– pad thai (oz. fried noodles): 2-3 €

– 100% mangov sok (0,5 l): 1 €

 

Če imate za nas še kakšno vprašanje ali pa bi si naše potovanje po Maleziji radi ogledali še v obliki videov, nas najdete na Istagramu na profilu @lajfzmulci.

 

Foto: Jasna Košnjek, Lajf z mulci

PREBERITE ŠE: Mamica Jasna se je s svojimi tremi otroki podala na TO destinacijo! #potopis

Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, 

Aljaska skozi oči Slovenke: Od Božička in severnega sija, do srečanja z orkami, medvedi in nezemljani

Intervju, , , , , , ,

Medtem ko nas nekatere bolj vleče na plaže, toplo sonce in v modro morje, se drugi navdušujejo nad popolnoma drugačnimi destinacijami. Priznam, da me je po tem pogovoru začelo vleči tudi tja. Aljaska je, po besedah Mirsade Velič Koleša, pravi raj za vse, ki obožujejo naravo. In medvede, orke, ledenike, pa tudi Božička ter skrivnostne nezemljane. Vse našteto je moji sogovornici uspelo ujeti tudi na fotografije.

Zakaj Aljaska? Kaj vas je pritegnilo, da ste izbrali to destinacijo?

V prvi vrsti je bila to sinova želja, potem, ko smo začeli z raziskovanjem, pa nas je Aljaska dobesedno “zasvojila”. Kmalu sploh ni bilo več vprašanje kam gremo, ostalo je le še vprašanje, kdaj gremo. V ZDA smo bili že dvakrat. Tokrat pa smo želeli še vedno občutiti tisti ameriški “vajb”, vendar na malo drugačen način. Jaz sem vedno organizator potovanja. Pregledala sem veliko dokumentarcev, ogromno prebrala, a še vedno nisem natančno vedela, kaj pričakovati. In ravno to je tisti adrenalin, ki te kar potegne vase.

Od kje ste leteli, so cene letalskih kart visoke?

Leteli smo iz Gradca preko Frankfurta v Anchorage. Let iz Frankfurta traja 9,5 ur. Letalske karte smo kupili na valentinovo, 14. februarja, za odhod 3. septembra. Cena povratne vozovnice je bila 850 eur. Do letališča smo se peljali z avtomobilom, parkirišče za 14 dni pa je stalo 135 eur. Za takšne destinacije je kar pametno kupiti karte dovolj zgodaj, saj kakšnih hudih akcij za poletje in zgodnjo jesen ni.

Kje ste spali?

Spali smo večinoma v Airbnb-jih, to je naša najljubša oblika prenočevanja na potovanjih, ker spoznaš, kako ljudje živijo in kakšni so njihovi domovi. Vsa stanovanja so bila vrhunska, zelo lepo opremljena, udobna, v vseh je bila dobro založena kuhinja s kavo, čaji, začimbami, … V kopalnici je bila vedno osnovna kozmetika, vsi so bili izredno čisti.

Ste vse rezervirali vnaprej?

Prvih 6 nočitev in 4 noči v Fairbanksu smo rezervirali vnaprej, ostalo smo si pustili “prosto”, ker nismo radi preveč omejeni z nekimi plani. Nekaj destinacij in aktivnosti je bilo za nas must-see, ostalo pa smo rezervirali na poti, ker nas vedno še kam “potegne”. Dve noči smo prespali v sobi, eno pa v koči, ker smo želeli doživeti tudi to. Cene se gibljejo nekje od 150 eur na noč za stanovanje z 2 spalnicami in za nas 3 je bilo to več kot dovolj. Cene hotelskih sob niso nič kaj cenejše. Odvisno, kaj komu bolj ustreza. Za vnaprejšnjo rezervacijo se da dobiti tudi kakšno ugodnejšo ceno, sploh če rezerviraš dosti vnaprej. Jaz vedno preberem vse ocene in komentarje in na podlagi tega rezerviram.

Kako pa ste se premikali po Aljaski? Ste imeli avto ali ste uporabljali javni prevoz?

Preko aplikacije Turo smo rezervirali avto in ga prevzeli in oddali na letališču. Tudi to smo v ZDA že uporabljali. Tisto, kar je Airbnb za namestitve, je Turo za najem avtomobila. Priporočam pa polno zavarovanje in za potovanje po Aljaski vozilo 4×4. V 14-ih dneh smo naredili nekaj manj kot 3400 km. Vsekakor je na Aljaski avto skoraj obvezen, brez avtomobila si zelo omejen, pa tudi cenovno se najbolj izplača, saj je gorivo dosti cenejše, kot pri nas. Liter bencina je bil nekaj manj kot 0,90 eur.

Lahko opišete svoj plan poti po Aljaski?

Anchorage

Prve 4 noči smo bili v Anchorage-u. Anchorage je največje mesto na Aljaski, ima vse, kar ima Amerika: vse njihove fast foode, trgovine, … Ima pa tudi zelo simpatičen center mesta, kjer je polno skulptur medvedov, na katere so zelo ponosni. Na Aljaski živijo vse 3 vrste medvedov – črni, rjavi grizliji in tudi polarni medvedi (ti so povsem na severu, v arktičnemo krogu). Iz Anchoraga smo se dnevno vozili na okoliške točke – proti severu : Elkutna lake, Eagle river, mesto Wasilla, Palmer, Chugiak park. In proti jugu – Beluga Point, Portage. Narava je tako veličastna na tem področju, da v bistvu kamorkoli greš, je ogromno rek, jezer, raznih pohodnih poti, kampov in razglednih točk. Mi se tudi radi “pomešamo” med domačine in se zapeljemo po njihovih stanovanjskih soseskah.

Kenai Fjords national park

Potem smo se odpravili proti jugu, v mesto Seward. ki je od Anchoraga oddaljeno cca 200 km. Od tu smo se odpravili na 6-urno križarjenje po aljaškem zalivu, kar je bil definitivno “highlight” našega potovanja. Kenai Fjords national park, s svojimi različnimi živalskimi vrstami in ledeniki, je osupljiv. Videli smo vidre, morske leve, ki so se simpatično “borili” med seboj in prav nerodno padali iz skal, veliko različnih ptičev in orke. Ker obožujem kite, je bilo to zame res neverjetno doživetje. Videti te živali v njihovem naravnem okolju je res noro. Prav tako postanek pred modrim ledenikom, kjer pa so temperature kar precej nižje, zato je priporočljivo imeti kakšno kapo in rokavice.

Pot do Fairbanksa

Iz Sewarda smo se odpravili v Fairbanks, cca 800 km proti severu. Na poti smo prespali v mestecu Talkeetna v koči, ki pa je bila od centra oddaljena le par sto metrov. Mestece nas je popolnoma začaralo, saj smo imeli občutek, da smo vstopili nekam v zgodovino, da se je čas tu ustavil že nekje v petdesetih ali šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tu je ena trgovina z živili, kjer pa dobiš praktično vse, od kruha do toplega puloverja. V trgovini je “pult”, kjer poveš, kaj potrebuješ. Lastnika trgovine sta prišla na dopust iz Oklahome, se v mesto zaljubila, prodala vse svoje imetje in se preselila. To je mesto umetnikov in romantičnih duš, ki cenijo preprosto in odmaknjeno življenje brez stresa in “ponorelega sveta”.

Zjutraj smo se odpeljali naprej proti Fairbansku, še cca 450 km vožnje. To je najbolj slikovita vožnja, kar smo jih kdaj doživeli. Cesta pelje čez nacionalni park Denali, kjer je ogromno različnih kampov, športnih aktivnosti, možnosti za pohodništvo, … Narava v jesenskih barvah je čudovita, na poti je tudi nekaj razglednih točk, kjer se je vredno ustaviti. V zgornjem delu narava prehaja v tundro. Pot je bila polna “oh” in “ah” trenutkov, saj je narava tu že skoraj kičasta. Na poti je nekaj manjših mest, kjer lahko natočiš gorivo ali poješ kakšno malenkost. Prometa ni veliko, cesta pa je v večini ravna in lepo asfaltirana.

Fairbanks

Fairbanks je znan kot “Golden Heart of Alaska” ali “The Land of a Midnight Sun”, Zlato srce Aljaske zaradi prvih zlatokopov, ki so se tu naselili že leta 1900, dežela polnočnega sonca, ker ima poleti kar 70 dni sonca, od 17. maja do 27. julija, brez noči. V septembru je bilo še 13 ur dneva, potem pa se dan krajša do 5.5 ur v decembru. V mestu je Pioneer park, kjer so predstavljene hiše, ki so jih gradili prvi prebivalci okoli leta 1900. Nekatere med njimi so prestavljene iz mesta in imajo napisano, na kateri ulici so stale in kdo je bil njihov lastnik. Tu je tudi hotel, ki je imel “bath house”, kjer so se prebivalci takrat lahko okopali za 50 centov. In, ko se tu sprehajaš, skoraj lahko občutiš njihove sanje o velikih najdbah, njihova razočaranja ter solze veselja in žalosti.

Vojaška baza in Vesoljci (po naključju)

V Fairbanksu je bilo veliko videnj neznanih letečih predmetov, ogromno je pričevanj o vesoljcih in veliko ljudi je izginilo brez sledu. Res ima posebno vibracijo. Ameriška vojska ima tu svojo bazo in ko smo čisto slučajno prišli do nje, so nam preverili vse dokumente, zavarovanja, nas slikali in nam postavili kar nekaj vprašanj. No, zdaj smo vsi trije v datotekah ameriške vojske. So pa zelo prijazni in na koncu so se nam lepo zahvalili za sodelovanje. To pa ni njihova edina baza na Aljaski, obstajajo še druge, veliko bolj odročne. In potem se vprašaš: le kaj skrivajo? So govorice o sodelovanju z vesoljci pod goro Mt Hayes resnične?

Severni sij, tuljenje volkov in slika nezemljana?

V Fairbanks pa ljudje pridejo tudi zato, da bi videli severni sij, ki je tu pogost pojav nekje od septembra do sredine aprila. Seveda smo upali, da ga bomo doživeli. Prva noč je bila oblačna in takrat se aurora borealis ne vidi. Smo pa jo doživeli v vsem njenem sijaju našo drugo noč. Izkušnja je bila res magična. Že na robu mesta je bila čudovita, smo pa imeli željo, da jo doživimo v naravi. Odpeljali smo se na neko razgledno točko, ki naj bi bila idealna za opazovanje. Vozili smo se 33 kilometrov v gozd in na naše presenečenje tam ni bilo nikogar. Ko sem odprla okno avtomobila, se je zaslišalo zavijanje volkov in potem smo se kar hitro odpeljali nazaj v mesto. Na poti sem naredila eno sliko in kasneje pri pregledu slik na njej našla vesoljca. Vsekakor je bila magična noč, ki je ne bomo nikoli pozabili.

North Pole in obisk Božička

Nekaj kilometrov severneje od Fairbanksa je North Pole, kjer lahko srečate Božička skozi vse leto. Seveda smo ga obiskali, da mu zaupamo svoje želje še pravočasno. V Santa Clause hiši pa je ogromna trgovina, kjer lahko kupite vse za božične praznike.

Za konec ponovno Anchorage

Ostale so nam še 3 noči in odločili smo se, da se vrnemo v Anchorage, kjer je veliko možnosti za okoliške izlete, nakupili smo še nekaj spominkov, šli v kino, poskusili najbolj znan sladoled in preprosto uživali naše zadnje dni na Aljaski. V glavi so se že začele prepletati nove ideje, kdaj, kako, kam, kaj bi še lahko videli. Skratka Aljaska nas je vabila nazaj. Zadnji večer se nam je ponovno “zgodila” aurora borealis, kar pa v Anchoragu ni ravno pogosto. In ne samo to, videli smo jo iz balkona našega apartmaja. Če to ni znamenje!

Je na Aljaski veliko turistov? Kje je bilo največ gneče?

Aljaska je ogromna država, ima pa nekaj čez 700.000 prebivalcev. Res je veliko neposeljenega in do severnih mest je možno priti samo z letalom, ker nimajo speljanih cest. A ta del, kjer je dobra cestna infrastruktura, je tudi za turiste najbolj privlačen in prav nikjer ni bilo gneče. Res smo bili v začetku septembra, največ ljudi pa je tukaj julija in avgusta, še največ je Američanov. Poleti so zagotovo temperature prijaznejše, vendar je tudi jesen s svojimi barvami izredno priljubljena med turisti. Cene so že nekoliko nižje, poletne aktivnosti pa se zaključujejo nekje do sredine ali največ konca septembra. Še največ ljudi je bilo v Sewardu, v marini, vendar je veliko ladij in gneča se hitro porazgubi. Temperature so bile cca 10 stopinj ponoči in 15-17 stopinj čez dan. Dežja ni bilo veliko, dva dni je bilo vetrovno, drugače pa smo imeli sonce. In nekaj oblačnosti seveda, skratka vse.

Kakšne so cene za hrano in pijačo? Kje ste jedli?

Cene so kar visoke, višje od povprečja v ZDA. Mi smo jedli v glavnem pizze, burgerje, Papa John’s pizza je naša najljubša ameriška pizza. Od njihove lokalne hrane pa lososa. Hrano smo kupovali tudi v trgovini, vendar nismo veliko komplicirali. Tudi trgovine niso poceni, najmanj 30% so cene višje, kot pri nas.

Kakšno je življenje na Aljaski? Kakšni so ljudje?

Prijaznost ljudi je res neverjetna, tega mi Evropejci nismo navajeni. So pa Aljaščani drugačni od ostalega dela Amerike. To so zares preposti ljudje, povezani z naravo in živijo v skladu z njenim ciklom. Več mesecev živijo v popolni dnevni svetlobi, potem pride zima, ko je le 4 ure dnevne svetlobe, a je to njim vse nekako sprejemljivo. Nihče se ne pritožuje. Prav tako ne nad vremenom, ki je v zimskem času lahko res ekstremno. Oni to jemljejo kot del življenja. Niso takšni kot mi, ki se vedno nekaj pritožujemo. Tudi, če pada dež, v večini nimajo dežnika. So topli in prijazni, a hkrati odmaknjeni. Zelo cenijo zasebnost, niso vsiljivi, če pa je potrebno, z veseljem pomagajo.

Lahko izpostavite 5 stvari, ki so vas presenetile in si jih boste za vedno zapomnili?

Življenje v gozdu

Kar me je navdušilo je to, da živijo v gozdovih. Nekateri le streljaj od mesta, spet drugi bolj globoko v divjini. Poštni nabiralniki pa so postavljeni ob cesti in tam šele vidiš, koliko hiš je nekje v gozdu. Nekateri imajo tudi svoje koče globoko v divjini, svoje agregate in za več mesecev si nabavijo zaloge in se odmaknejo.

Sožitje z medvedi

Zanimivo je bilo tudi, ko smo prevzeli avto na letališču in nam je lastnik takoj povedal, da imamo v avtu sprej za medvede. Ko smo prišli v prvi apartma je bil v kuhinjski omarici tudi sprej za medvede. Videli pa smo samo eno črno medvedko z mladiči ob avtocesti, čeprav smo se potem kar vozili po gozdovih, da bi kakšnega srečali. Nekako te kar potegnejo ti medvedi, tudi če na začetku nisi najbolj navdušen. Lahko bi sicer šli z manjšim letalom ali helikopterjem na točko, ki se imenuje Broks Falls, kjer je veliko grizlijev, ki lovijo losose. A ta avantura stane od 800 do 1000 eur na osebo in smo jo preskočili. Z avtomobilom pa se tja ne pride, ker ni ceste. Nihče pa ne dela nobene panike zaradi medvedov, res živijo v popolnem sožitju.

Temne noči in nezemljani

Najtemnejša noč – še nikoli nisem videla tako črne teme, kot takrat, ko smo se peljali kar globoko v gozd, da bi videli auroro v naravi. No, tudi vesoljca še nikoli prej nisem slikala.

Lastna letala

Zanimivo je tudi to, da ima veliko prebivalcev svoja letala – to so tista, ki lahko pristanejo na vodi.

Komu bi priporočali obisk Aljaske?

Aljasko priporočam vsem ljubiteljem narave, pohodništva in živali. Vsem, ki imajo radi drugačna potovanja. Vsem, ki se radi izognejo gnečam in obožujejo potovanja z avtomobilom. Vsem ljubiteljem svobode in življenja v njegovi najbolj pristni obliki. Primerna je tudi za veliko globlje raziskovanje divjine za tiste, ki imajo že nekaj izkušenj in iščejo nekaj več.

 

Še več o Mirsadinem potovanju po Aljaski si lahko pogledate na njenem Instagram profilu TUKAJ,
kjer ima shranjene tudi video utrinke.

 

PREBERITE ŠE: Potopis: Oman in njegove najlepše točke v 14 dneh (in 1 slaba izkušnja)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Teja Štefančič: »Marsikomu je o svojih izzivih lažje spregovoriti med hojo z ramo ob rami«

Intervju, , , , , ,

Teja Štefančič je ustanoviteljica Sprehajalcev po poteh življenja, v okviru katerih kot psihologinja pomaga na nekoliko neobičajen način – svetovanje večinoma izvaja na sprehodih v naravi.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Po izobrazbi sem dvakratna magistrica – psihologije ter zakonskih in družinskih študijev. Že od zgodnjih mladostniških let sem gojila zanimanje za osebnostno rast in iskanje blagostanja, prostor za krepitev osebnih moči in navdih pa že zgodaj našla v naravi. Od tod tudi moja ideja svoje delo prenesti v okolje, ki nudi toliko blagodejnih učinkov. Kasneje me je povsem prevzelo širjenje in poglabljanje znanja psihologije z znanji za terapevtsko delo. Tako sem trenutno tudi v procesu izpopolnjevanja za relacijsko družinsko terapevtko.

Poleg svoje dejavnosti sem že več kot 5 let zaposlena kot psihologinja v osnovnošolski svetovalni službi. Tu sem pridobila dragocene izkušnje tako z izzivi otrok kot odraslih. V prostem času se poleg pohodništva, popotništva in kakovostnega druženja navdušujem nad pisanjem in spletnim oblikovanjem.

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli združevati psihološko svetovanje in sprehode v naravi?

Tiha želja, da bi svoj poklic povezala s svojimi najljubšimi aktivnostmi, kot so hoja v naravi, pohodništvo in popotništvo, je v meni tlela že dolgo. Ogromno izkušenj imam, da so se najboljši, najbolj odkriti in iskreni pogovori dogodili ravno na izletih v naravo. To se je poklopilo s tem, da sem pri svojem delu in v okolici začela opažati precej potreb ljudi po nekaj opore in usmeritve pri vsakdanjih izzivih. V odnosih, karieri in usklajevanju obveznosti, hkrati pa sem pri njih zaznala pomanjkanje časa in energije, da bi se večkrat gibali v naravi. Dobila sem idejo, da bi jim s psihološkim pogovorom pomagala kar ob lahkotni hoji. Pri tem hkrati naredimo nekaj za našo notranjost in naše telo. Marsikomu, ki potrebuje tako pogovor kot gibanje, tako tudi olajšam časovno stisko, saj bi vključevanje v oboje posebej zanj pomenilo dodatno časovno obremenitev.

Ste opazili kakšne posebne koristi, ki jih narava in gibanje prinašata v terapijo?

Koristi narave in gibanja potrjujejo številne raziskave. To se je hitro izkazalo tudi na naših sprehodih. Gibanje v naravi spodbudi številne procese v možganih in celotnem telesu. To lahko prispeva k novim povezavam, uvidom in spoznanjem o sebi ter svojem življenju v večji meri kot sede. Marsikomu je o svojih osebnih izzivih lažje spregovoriti med hojo z ramo ob rami, brez stalnega neposrednega očesnega stika. Vzdušje je v naravi bolj lahkotno in sproščeno, situacija pa manj umetna kot v klasičnem terapevtskem kontekstu. To lahko prispeva k lažji podelitvi in večji pripravljenosti za raziskovanje svojih osebnih izzivov. Je pa izkušnja seveda povsem odvisna od posameznikove naklonjenosti naravi in gibanju. To najbolj določa, ali nam bo takšna obravnava ustrezala ali ne, ter je navsezadnje tudi najpomembnejši dejavnik uspešnosti pomoči.

Kako se po vaših izkušnjah razlikuje psihološko svetovanje v naravi od tradicionalnega svetovanja med štirimi stenami?

Če začnem s podobnostmi – študije primerljive prakse v tujini kažejo, da je psihološko svetovanje ob gibanju v naravi enako učinkovito obravnavi v klasičnem kontekstu. Sicer pa glavno razliko opažam v tem, da je svetovanje v naravi v prvi vrsti doživetje, ki nam neposredno nudi nove izkušnje. Med premikanjem k cilju na lastnih nogah krepimo občutek svojih notranjih moči. Tega nato lahko neposredno preslikamo na mnoga področja življenja. S spreminjanjem rutine v bolj aktivno, utrjujemo zavedanje, da lahko preoblikujemo svoje navade in jih vzdržujemo. Ob tem pa smo nagrajeni z več energije in boljšim počutjem.

Po drugi strani pa nikoli ne moremo popolnoma predvideti, s čim nam bo narava postregla v trenutku, ko jo obiščemo. Okoliščine so v naravi bolj spremenljive in jih lahko manj nadzorujemo kot v notranjih prostorih. Vendar je ravno to lahko priložnost za zelo pomembne osebne premike. Krepimo svojo fleksibilnost, prilagodljivost situacijam in odprtost, se soočamo s strahovi ter spuščamo svoj nadzor nad tem, kako naj bi potekale stvari.

Bi rekli, da se ljudje lažje odprejo v bolj sproščenem, naravnem okolju?

Za marsikoga to drži. Sproščenost in pripravljenost na podelitev je v prvi vrsti odvisna od odnosa, ki ga terapevt vzpostavi s klientom oz. udeležencem, vendar tudi prostor lahko ustvari določeno vzdušje. Narava po navadi pri ljudeh že sama po sebi vzbuja doživljanje miru in veličine. Okolja, ki so pretirano formalno urejena, pa lahko prispevajo k zadržkom pri iskreni podelitvi, saj lahko vzbudijo občutek neprimernosti lastnih notranjih vsebin.

Ali obstajajo specifične težave, kjer je ta pristop še posebej učinkovit?

Psihološko svetovanje pomaga predvsem v situacijah, ko potrebujemo konkretnejše rešitve za izzive in težave v določenem obdobju življenja. Bolj se osredotoča na sedanje zavestne izzive in doseganje rešitev zanje ter za razliko od psihoterapije ne posega toliko v globlje nezavedne vsebine iz preteklosti. Vendar je popolno ločnico težko potegniti, saj so situacije in naše doživljanje seveda prepleteni, naši sedanji izzivi pa so močno povezani z izkušnjami iz preteklosti.

Sprehodov se tako udeležijo osebe v obdobjih življenjskih preizkušenj, ko jim veščine s področja psihologije lahko olajšajo in omogočijo učinkovitejše soočanje z vsakdanjimi izzivi. Te veščine so lahko: asertivna komunikacija, obvladovanje čustev, soočanje s stresom, odpravljanje omejujočih prepričanj o sebi, sprejemanje odločitev, pridobivanje več nadzora v življenju, usklajevanje obveznosti, postavljanje meja, reševanje konfliktov v odnosih in podobno.

Prihajajo tudi osebe v obdobjih prehodov in sprememb, ki se soočajo s spremembami določenega obdobja, se prvič zaposlujejo ali menjajo zaposlitev, se selijo ali pa se jim preoblikuje družina. Spremembe težko sprejemajo, jim vzbujajo negativne občutke, v spremenjenih okoliščinah pa se nikakor zares ne znajdejo.

PREBERITE ŠE: Camino Krk: “Marsikdo po opravljeni poti pove, da so to počitnice, za kakršne ni vedel, da jih je potreboval.”

Nekateri me poiščejo v obdobjih pomanjkanja smisla, doživljajskosti in igrivosti, ko življenje ni zadovoljujoče, jih utesnjuje in preprosto ni to, kar bi si želeli. Ovira jih razločevanje v zvezi z vprašanji: kakšen način življenja mi ustreza, kako usklajevati družino, kariero in prosti čas, kam se karierno usmeriti (zaposlitev ali podjetništvo), ter kako živeti svojo avtentičnost in potrebo po lastnem izražanju in ustvarjanju.

Sprehodi so izredno prikladni tudi v obdobjih izgube volje in energije za aktivno življenje. Ko izkušamo psiho-fizično utrujenost, ki prispeva k zmanjšani delovni in medosebni učinkovitosti. Ko se oseba začne zavedati, da bi z vključevanjem pogostejšega gibanja v vsakdanjo rutino prispevala k večji aktivnosti na vseh področjih življenja, je že na zelo dobri poti. Ponudim ji podporo pri doseganju sprememb in vzdrževanju zdravega življenjskega sloga.

Sprehodi pa so namenjeni tudi osebam po zaključeni psihoterapevtski obravnavi, ki želijo nadalje razvijati kakovost svojega življenja. Obiščejo jih osebe v obdobju posttravmatske rasti, ko v spremenjenih življenjskih okoliščinah (npr. razhod, izguba, zdravstvene težave) začenjajo znova. Stresni dogodek oz. travmo so z morebitno ustrezno obravnavo že predelale in so funkcionalne v vsakdanjem življenju, vendar jih je ta izkušnja spremenila, drugače gledajo na odnose in vrednote ter razmišljajo o novih življenjskih možnostih. Sprašujejo se, kam se usmeriti, da bi lahko živele bolj izpolnjeno in smiselno.

Kako poteka tipičen svetovalni sprehod z vami?

Srečamo se na izhodišču, po navadi v Šentvidu (Guncljah) pri Ljubljani. Po dogovoru pa tudi na drugi lokaciji v Sloveniji. Že predhodno se odločimo za 1- ali 2-urno srečanje, glede na udeleženčeve želje in telesno pripravljenost. Prvi sprehod je običajno namenjen spoznavanju in pogovoru o izzivih oz. težavah udeleženca. Ob vračanju na izhodišče skupaj oblikujemo načrt in zastavimo cilje, ki jih želimo doseči s sprehodi. Pri nadaljnjih srečanjih je podpora udeleženčevemu doživljanju prepletena s teoretičnimi vsebinami in praktičnimi veščinami iz psihologije.

Ob tem se občasno ustavimo in čuječe posedimo v lepotah narave, opazujemo naravne pojave ali pokomentiramo začrtane poti. Naš sprehod namreč ni namenjen zgolj in izključno psihološkemu svetovanju. Ampak tudi bogati izkušnji doživetja nečesa novega. Srečanja se zaključujejo s konkretnimi spodbudami, kako nova spoznanja vnašati v vsakdanje življenje. Ob zaključevanju strnjenih srečanj naredimo pregled celotne prehojene poti v času obiskovanja psihološkega svetovanja. Naredimo še načrt za soočanje z morebitnimi prihodnjimi izzivi in se po želji dogovorimo za prihodnja srečanja.

Ali so določene poti ali kraji, kjer raje izvajate svetovanja, in zakaj?

Po navadi svetovanje izvajam na poteh, ki jih dobro poznam. Tako lažje zagotavljam varnost in zaupnost. Sprehodi večinoma potekajo po obronkih Polhograjskega hribovja ali po stezah in mirnejših cestah v okolici Šentvida pri Ljubljani. Udeleženci lahko izbirajo, ali se želijo podati po gozdnih pešpoteh z nekaj vzpona ali po ravninskih stezah ter cestah.

Menim, da so tukajšnje poti za naše sprehode zelo primerne, saj so srečanja z mimoidočimi redka. Območje ponuja možnosti za izbiro različnih poti glede na posameznikovo telesno pripravljenost, zmožnosti in želje. Na željo udeleženca se lahko sprehodimo tudi na drugih lokacijah, ki mi morda niso poznane v tolikšni meri. V tem primeru skušam s še skrbnejšim predhodnim načrtovanjem zagotoviti nadzor nas vsemi dejavniki, ki bi lahko neugodno vplivali na naše doživetje.

Kako pa zagotavljate varnost in zaupnost med sprehodi, zlasti na bolj javnih mestih?

Pred prvim sprehodom se udeleženec seznani z dogovorom o svetovanju, ki določa okvire psihološkega svetovanja ter zagotavlja varno in strokovno obravnavo. Na sprehodih z udeležencem vzpostavim zaupen odnos. V tem odnosu spoštujem načelo poklicne skrivnosti ter varstva osebnih podatkov. Pri tem sledim Kodeksu poklicne etike psihologov, ki me zavezuje k spoštovanju tega načela tudi po zaključeni obravnavi.

Moje mnenje je, da so sprehodi, ki potekajo v naravi po javnih poteh, kjer občasno prihaja tudi do srečanj z mimoidočimi, primeren kontekst za pogovor na ravni psihološkega svetovanja. Medtem ko bi za psihoterapijo bilo primernejše okolje, ki ni toliko izpostavljeno zunanjim dejavnikom.

Za varen sprehod pa se je seveda pomembno tudi primerno opremiti. Obvezni so nizki pohodni čevlji. Vedno pa so priporočljiva še športna oblačila, prilagojena letnemu času, voda in po potrebi kakšen prigrizek. V primeru nestabilne vremenske napovedi je dobrodošel kos opreme tudi pelerina. Opremo vedno preverimo na izhodišču pred začetkom sprehoda ter glede na opremljenost udeleženca tudi prilagodimo izbiro poti.

Kakšne so vaše izkušnje s tovrstnim svetovanjem v različnih letnih časih in vremenskih razmerah?

Sprehodi potekajo v vseh letnih časih, saj je gibanje pomembno čez celo leto. Poleg tega nam prav vsi letni časi lahko ponudijo zelo prijetne dneve za pobeg v naravo. Pozimi, ko so dnevi krajši, pozno-popoldanske sprehode izberemo le, če tema udeležencu ne predstavlja težave. Za takšen sprehod se opremimo s svetilko. Sprehodi potekajo tudi v rahlem do zmernem dežju, saj je sprehod s pelerino lahko doživetje, ki v nas vzbuja razmišljanje izven okvirov, krepi občutke zmožnosti soočanja z raznolikimi okoliščinami in odstira osebnostne moči za soočanje z izzivi na mnogo področjih življenja. Seveda pa se ob neugodni vremenski napovedi lahko dogovorimo tudi za drug termin. To zagotovo naredimo v primeru napovedi nevarnega vremena. Ali se srečamo na daljavo prek spleta. Kmalu bodo urejeni tudi prostori za srečanja v vseh vremenskih razmerah, česar se neizmerno veselim.

Ali menite, da vreme vpliva na rezultate terapije?

Bolj nam je v navadi, da se v naravo odpravimo v vremenu brez padavin. In večinoma tudi sprehode v suhem vremenu doživljamo bolj pozitivno. Tako tudi psihološko svetovanje na sprehodu marsikdo doživi kot blagodejnejšo izkušnjo, če nas pri tem božajo mili sončni žarki. Vendar je doživljanje vremena in udobnosti v različnih razmerah popolnoma individualno doživetje, odvisno od posameznikove opremljenosti in predhodnih izkušenj. Zato lahko vreme zelo različno prispeva k rezultatom svetovanja. Vnaša lahko prej omenjene pozitivne izkušnje, seveda pa tudi negativne, odvisno, kako si posameznik razlaga dane okoliščine. Opažam pa, da po navadi do pozitivnejših razlag neugodnih vremenskih razmer na sprehodu in posledično pozitivnih izidov svetovanja prihaja po zaključenem sprehodu, ko je udeležencec že na toplem doma, in podoživlja svojo izkušnjo, s katero se je uspešno soočil.

Naj dodam še to, da v primeru neugodne vremenske napovedi z udeležencem skušava predhodno čim bolje načrtovati najin sprehod in izključiti vse dejavnike, ki bi lahko neugodno vplivali na najino doživetje. Če zaznam, da udeleženčevo zaznavanje neugodnih razmer ne bi prineslo ugodne izkušnje sprehoda v dežju, predlagam, da se na sprehod odpraviva v drugem terminu.

Kako si predstavljate prihodnost vašega dela in tega pristopa?

Moja vizija je čim več ljudem pomagati pri življenjskih izzivih, odkrivanju osebnih moči in iskanju blagostanja. Čim več ljudi želim pripeljati do boljšega počutja in uravnoteženega življenja z več energije. Želim, da se širi zavest glede potrebe po psihološki pomoči in se z odločitvijo zanjo ne odlaša do točke, ko vsakdanje funkcioniranje postane že zelo oteženo. S premikom svojega dela v bolj sproščeno, manj formalno naravno okolje želim prispevati k temu, da psihološka pomoč ne ostaja rezervirana za tiste z psihičnimi težavami, njeni uporabniki pa v družbi označeni kot “tisti z resnimi težavami”.

Izjemnega pomena je namreč, da se ne ukvarjamo le z reševanjem težav, ko se te že pojavijo. Temveč da ves čas skrbimo za kakovost našega življenja, osebnostno rast in uravnotežen vsakdan. Tako je psihološko svetovanje na sprehodih pravzaprav primerno za vsakogar, vsaj v določenem obdobju življenja. Želela bi, da udeleženci naše sprehode doživljajo kot podporo krepitvi jasnosti misli, osebnih moči in navdiha, kar sicer narava prebuja že sama po sebi.

Kaj vas osebno najbolj izpolnjuje pri tem načinu dela?

Najbolj me izpolnjuje to, da vse v zvezi s tem delom resnično rada počnem: rada imam svoj poklic psihologinje in bodoče terapevtke, navdušujejo me nova strokovna znanja s tega področja, v prvi vrsti pa si želim neposredno pomagati ljudem, jih spodbujati in navdihovati, da najdejo svojo pot do več energije, miru, smisla in zadovoljstva.

Da ne omenjam svoje ljubezni do sprehajanja, pohodništva in popotovanj v naravi, ki jo povezujem s svojim poklicem, s čimer krepim občutek celovitosti, pri katerem se vse v mojem življenju zliva v eno. Biti psihologinja in delati predvsem v naravi je moj način življenja, pri katerem težko potegnem ločnico, koliko pri tem dajem in koliko dobivam nazaj. K izpolnjenosti pa prispeva tudi to, da sem pravo intuicijo za svoje delo prebudila ob lastnih izkušnjah, na svoji lastni poti samoraziskovanja, osebnostne rasti in popotovanj po naravi. Razveseljuje me, da lahko prek lastne izkušnje doseganja resničnega zadovoljstva v življenju, potem ko sem tudi sama uspela premagati določene izzive, navdušujem druge, da se tudi sami odpravijo po tej poti.

Kako se vam zdi, da to delo vpliva na vaše lastno življenje in dobro počutje?

To delo mi omogoča, da sem redno telesno aktivna in v stiku z naravo. Kar gotovo zelo pozitivno vpliva na moje počutje in življenje na splošno. Spremljati in podpirati ljudi na svojih poteh je nekaj, kar bi vedno znova izbrala za svoj poklic. To poglablja moja obzorja, me bogati in mi prinaša zadovoljstvo, ko sem priča njihovim napredkom.

Pridejo pa tudi obdobja, ki niso tako enostavna. Zgodbe udeležencev so pogosto zahtevne, dnevi pa polni intenzivnih pogovorov. Da me to ne obremeni in ne vpliva na moje osebno življenje, je pomembno, da si ob delu vzamem čas za aktivnosti, ki so mi pri srcu. Čas le zase in za bližnje ter čas za počitek in regeneracijo. Po oporo pri delu se obračam tudi na izkušene strokovnjake. Zelo pomembno mi je, da število udeležencev, ki jih imam hkrati v obravnavi, prilagajam drugim trenutnim obveznostim v življenju. Tako ohranjam pravo ravnovesje med delom in prostim časom. Ves čas skušam vzdrževati skrb glede tega, da se pri svojem delu ne izčrpam čustveno in fizično. Bistveno se mi zdi, da aktivno skrbim za svoje dobro počutje. Le tako lahko ostanem učinkovita in resnično prisotna za svoje udeležence.

Ali imate kakšen poseben cilj ali vizijo za prihodnost “Sprehajalcev po poteh življenja«?

Predvsem bi želela, da psihološko svetovanje na sprehodih zaživi kot osrednja dejavnost Sprehajalcev po poteh življenja. Občasno bi želela organizirati nove večdnevne dopustniške odprave. Pri tem imam v mislih predvsem nekajdnevne pohode z nahrbtnikom po Sloveniji. Poleg tega bi želela nadalje predavati o naših prehojenih poteh ter svoja predavanja obogatiti z vsebinami iz psihologije. Prepričana pa sem, da mi poleg teh začrtanih dejavnosti na pot pride še mnogo idej, ki pokličejo k uresničitvi.

Imate kakšen nasvet za ljudi, ki se morda bojijo ali oklevajo poiskati psihološko pomoč, ne glede na obliko svetovanja?

Ko spoznate, da vam soočanje z vsakdanjimi obveznostmi in zahtevami predstavlja težko obvladljivo breme, ter ne funkcionirate in se ne počutite tako, kot bi si želeli, je to znak, da bi bilo dobro poiskati strokovno pomoč. Psihološkega svetovanja na sprehodih pa se pravzaprav lahko udeležite na katerikoli točki v življenju. Na primer ko bi želeli nekoliko izboljšati svojo vsakdanjo rutino, navade ter v svoje življenje vnesti več gibanja. Če oklevate in vas skrbi, da bi določen pristop svetovanja ali psihoterapije posegel preintenzivno v vašo notranjost, je morda ravno psihološko svetovanje na sprehodih pravi pristop za vas, saj v splošnem ne predstavlja tako poglobljene obravnave, kot jo zagotavlja psihoterapija, ter poteka v lahkotnejšem kontekstu v naravi. Na uvodnem srečanju prek spleta se pogovorimo o tem, ali s psihološkim svetovanjem na sprehodih lahko naslovimo vaše želje. Če ugotovimo, da vaše potrebe presegajo namen sprehodov, vas lahko usmerim v ustreznejše oblike pomoči. Tako vaš klic po podpori gotovo ne bo ostal neodgovorjen.

Želela pa bi podati še nekaj napotkov pred odločitvijo za psihološko svetovanje ali psihoterapijo. Ne glede na to, ali iščete psihološko svetovanje ali psihoterapijo, je pri tem ključnega pomena najti strokovnjaka, ki vam ustreza in ki mu lahko zaupate. Kakovosten in varen odnos pomembno pripomore k premagovanju osebnih izzivov.

PREBERITE ŠE: Camino Južna Istra: nova romarska pot med vinogradi, kažuni in morsko obalo

Kljub temu, da je določen pristop v splošnem primeren za obravnavo specifičnih izzivov in težav, pa še ni nujno, da nam sodelovanje z določenim strokovnjakom zares ustreza. To je namreč precej odvisno tudi od naših osebnostnih značilnosti, načina komunikacije in predhodnih izkušenj. Poleg tega je pred izbiro strokovnjaka vselej smiselno preveriti njegovo usposobljenost za svetovalno oz. terapevtsko delo in se prepričati, kaj glede na njegove kompetence in izkušnje v obravnavi lahko pričakujemo. Poleg usposobljenosti pa so seveda izkušnje tiste, ki kateremukoli strokovnjaku vzbudijo pravo intuicijo za delo z ljudmi.

Če razmišljate o psihološki podpori, vam želim, da s pogumom stopite na pot, ki vodi k zadovoljstvu in boljšemu počutju. Prvi korak, ki predstavlja odločitev za vstop v obravnavo, je najtežji. Nadaljni koraki pa ob podpori strokovnjaka kmalu postajajo jasnejši.

Tejino delo lahko spremljate tudi na njeni spletni strani in profilu na Instagramu @sprehajalci.si.

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Ruanda in Uganda: Nepozabno srečanje Slovenke z gorskimi gorilami #INTERVJU

Intervju, , , , , ,

Ruanda in Uganda sta državi, ki ju marsikdo ne bi uvrstil na prvo mesto krajev, ki jih želi videti še v tem življenju. Nina Plantan pa je z njunim obiskom in srečanjem z gorskimi gorilami uresničila svoje dolgoletne sanje.

Nina Plantan je popotnica, ki jo navdušuje odkrivanje manj znanih kotičkov sveta. Vedno stremi k novim pustolovščinam, raziskovanju nedotaknjenih gorskih vrhov, srečanjem z divjimi živalmi ali odkrivanju bogate kulturne dediščine različnih krajev. Ko magistrice komunikologije pot ne nese zunaj domačih meja, uživa v raznolikostih, ki nam jih ponuja Slovenija. Ceni tišino narave in čarobne razglede z višin gora, ki nas vedno znova postavijo v perspektivo, kako mali so vsi naši izzivi. A najprej poglejmo, kakšna je bila njena zadnja afriška dogodivščina – s čim sta jo očarali Ruanda in Uganda?

Ko danes omeniš Ruando, je še vedno ena izmed prvih misli genocid iz leta 1994. Malo ljudi pa ve, da gre za eno najrazvitejših držav v Afriki. Njihova urejenost in čistoča sta na ravni Slovenije.

Pred kratkim ste se vrnili s potovanja po Ruandi in Ugandi, v prvi državi ste preživeli en teden, v drugi pa dva. Kako bi opisali ta del Afrike in kako se je znašel na vašem seznamu krajev za obisk?

Ruanda je bila ena izmed prvih držav na moji t.i. bucket listi in to predvsem zaradi gorskih goril. Kot najstnica sem si ogledala film Gorile v megli (org. Gorillas in the Mist) in se navdušila nad temi veličastnimi bitji. Med študijem sem izvedela, da lahko gorske gorile tudi obiščeš v njihovem naravnem habitatu, kar me je popolnoma prevzelo. Od tistega trenutka naprej je ta želja v meni le še rasla in letos se mi je končno ponudila priložnost, da jo uresničim. S partnerjem sva spakirala kovčke in se podala na nepozabno dogodivščino. Kot zanimivost, gorske gorile ne živijo v nobenem živalskem vrtu. Kljub številnim poskusom v 60. in 70. letih so namreč vse gorile v ujetništvu poginile.

Bilo je neopisljivo. Težko najdem besede, ki bi zares zajele te občutke. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem o srečanju z gorilami v njihovem naravnem habitatu sanjala že od začetka študija.

Na koncu je bila Uganda kraj, kjer ste dočakali te mogočne in ogrožene gorske gorile. Kakšna izkušnja je bila to?

Bilo je neopisljivo. Težko najdem besede, ki bi zares zajele te občutke. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem o srečanju z gorilami v njihovem naravnem habitatu sanjala že od začetka študija. Imela sem velika pričakovanja, a jih je moja izkušnja vseeno presegla. Ta mogočna, a hkrati nežna bitja te globoko ganejo in se dotaknejo tvojega srca. Imela sva izjemno srečo. Ko smo se približali Silverbacku, to je alfa samec gorilje družine, sva bila na čelu skupine. Le meter in pol naju je ločil od njega. Petnajst minut smo se opazovali in gledali iz oči v oči. Njegov pogled je bil globok in presenetljivo domač, začutiš, kako smo si genetsko blizu.

Gorile sva obiskala v Ugandi, saj je cena dovoljenja »le« 800 ameriških dolarjev, medtem ko je v Ruandi cena še bolj vrtoglava in sicer 1500 dolarjev. Obisk v visoki sezoni je treba načrtovati nekaj časa vnaprej, sicer lahko ostanete brez prostega mesta. Zunaj sezone pa lahko to storiš samo kakšen dan prej. Midva sva to naredila takoj, ko sva kupila letalske karte. Torej kakšne tri tedne prej, kar je bilo že rizično, da želeni termini ne bodo prosti. Nakup dovoljenja je za naju opravil najin vodič.

Ko smo se približali Silverbacku, to je alfa samec gorilje družine, sva bila na čelu skupine. Le meter in pol naju je ločil od njega. Petnajst minut smo se opazovali in gledali iz oči v oči. Njegov pogled je bil globok in presenetljivo domač, začutiš, kako smo si genetsko blizu.

Še nekaj zanimivosti:

  • Obstajata dve vrsti goril (vzhodna in zahodna) in štiri podvrste – ena od podvrst vzhodne je tudi gorska gorila.
  • 50 let nazaj je bilo le še 400 gorskih goril, danes pa jih je že čez 1060. K ohranjanju vrste je precej pripomogla Dian Fossey in drugi znanstveniki, ki so se zavzemali proti krčenju njihovega habitata in divjemu lovu.
  • Gorile lahko obiščejo le osebe, starejše od 15 let, ki so popolnoma zdrave. Za dodatno zaščito goril pa ob obisku tudi nosiš obrazno masko, saj zaradi 98 % podobnosti genov lahko gorile zlahka zbolijo za človeškimi boleznimi, ki so zanje smrtonosne.

Izkušnja ni bila nevarna, ker so gorilje družine navajene človeške bližine. Za varnost pa je dodatno poskrbljeno tudi z vojaki, ki so prisotni na vseh aktivnostih v gozdovih. V glavnem zaradi gozdnih slonov in bivolov, pa tudi zato, ker je v bližini Kongo. Dobro je poskrbljeno tudi za varnost samih goril.

Kako (ne)varna je lahko takšna dogodivščina?

Izkušnja ni bila nevarna, ker so gorilje družine navajene človeške bližine. Za varnost pa je dodatno poskrbljeno tudi z vojaki, ki so prisotni na vseh aktivnostih v gozdovih. V glavnem zaradi gozdnih slonov in bivolov, pa tudi zato, ker je v bližini Kongo. Dobro je poskrbljeno tudi za varnost samih goril. Obiskovalci nosimo maske, da jih ne okužimo s človeškimi boleznimi, ki so zanje lahko smrtonosne. Gorile lahko obiščejo vse zdrave osebe, ki so starejše od 15 let. Hkrati pa je vsak dan v njihovi bližini nenehno skupina sledilcev – ti tudi obveščajo vodiče, kje se gorile nahajajo.

O obisku goril sem se že pred potovanjem poskusila čim bolj izobraziti. O njih me je zanimalo prav vse. Pogledala sva različne bloge, dokumentarne filme in podcaste oseb, ki so gorile preučevale. Veliko o njih sva že vedela, nekaj sva izvedela tudi v Ruandi, ko sva se odpravila na 3711 visok vulkan Bisoke, kjer domujejo tudi gorske gorile. Bile so le nekaj metrov stran in po osrednjem delu poti smo ves čas lahko opažali njihove sledi. V Ruandi sva tako od vodičev in šerp izvedela res ogromno. Na sam trek z gorilami pa sva se odpravila v Ugandi, saj je bistveno cenejša izkušnja, a nič manj zanimiva.

Obiskovalci nosimo maske, da jih ne okužimo s človeškimi boleznimi, ki so zanje lahko smrtonosne. Gorile lahko obiščejo vse zdrave osebe, ki so starejše od 15 let.

Za del poti ste najeli lokalnega vodiča. Kaj bi, sploh v smislu organizacije poti, svetovali drugim?

V Ugandi sva se odločila, da najameva vodiča za celotno pot. Pripravila sem načrt in se dogovorila za ceno. Za najem vodiča je botrovala tudi dobra izkušnja prijateljice Andreje Počkaj, ki mi je priporočila lokalca Marka. V nasprotnem primeru bi se po Ugandi vozila sama in vodiče najemala sproti. Ni nama žal, da sva se odločila tako, saj sva bila nad Markom zares navdušena. Po drugi strani pa nama potovanje v skupini ni pisano na kožo, zato prisegava na zasebno izkušnjo.

Toplo priporočam, da za vse aktivnosti najamete vodiča, saj boste tako resnično izvedeli več o sami destinaciji in imeli pristno izkušnjo. Najin vodič Mark je bil hkrati tudi najin voznik, kar se je izkazalo za dobro potezo. Čeprav je Uganda varna država in so ceste v večini primerov v dobrem stanju, nama je to omogočilo hitrejše in bolj udobno potovanje. Poleg tega pa je Mark poskrbel tudi za vsa dovoljenja in rezerviral aktivnosti, kar nama je prihranilo veliko časa in skrbi. Za vse to lahko poskrbite tudi sami, vendar potrebujete več časa.

Najin vodič Mark je bil hkrati tudi najin voznik, kar se je izkazalo za dobro potezo. Čeprav je Uganda varna država in so ceste v večini primerov v dobrem stanju, nama je to omogočilo hitrejše in bolj udobno potovanje.

Kakšno fizično pripravljenost zahteva trek po džungli?

Ekipe vsak dan obiščejo več različnih goriljih družin, ki so različno oddaljene od izhodiščnih točk. V centru popotnike razdelijo v različne skupine po 8 oseb + ekipa, ki jo sestavljajo vodnik, šerpe, vojak in pa trekerji, ki so že v džungli.

Pristala sva v najbolj zahtevni skupini in naša pot do družine je trajala 2 uri in pol, naredili pa smo 450 m nadmorske razlike in gorile srečali na višini 2130 m. Gre za pot po džungli, kjer je treba biti previden, kje stopaš, skočiti čez kakšen potok in se splaziti skozi padla drevesa. V pomoč ti je pohodna palica, s katero si lahko pri hoji odmikaš rastje in lažje napreduješ po poti. Zaradi trnja, listov, ki vas porežejo, mravelj in drugih živali oblecite dolge hlače in majico, da zaščitite kožo. Za pomoč pa so tu tudi šerpe, ki jih lahko najamete in vam nesejo vaš nahrbtnik – hkrati jo to tudi podpora lokalni skupnosti.

Midva sva obiskala družino po imenu Bweza, kjer je glava družine Silverback in imajo tudi nekajmesečnega mladička. Silverback gorila je odrasel samec gorske gorile, prepoznaven po srebrnem pasu dlake na hrbtu, ki označuje njegovo zrelost. Znan je po izjemni moči in dominantnem vedenju, kot so udarjanje po prsih, drvenje in podiranje dreves, da pride do hrane. Tehta približno 195 kg, visok je 1,5 metra, in lahko dvigne več kot 800 kg.

Imeli smo srečo, saj so se gorile med našim obiskom ravno premikale po poti navzdol in tako smo namesto »švicanja« navkreber lahko kmalu uživali v njihovi družbi. Vodnica je ta dan označila kot srednje težak. Dobra novica je, da smo na brifingu opazili veliko starejših ljudi, ki so jih razvrstili v lažje skupine – če menite, da niste dobro fizično pripravljeni, to sporočite vnaprej, da vas pošljejo na ogled manj oddaljene gorilje družine.

Midva sva obiskala družino po imenu Bweza, kjer je glava družine Silverback in imajo tudi nekajmesečnega mladička. Silverback gorila je odrasel samec gorske gorile, prepoznaven po srebrnem pasu dlake na hrbtu, ki označuje njegovo zrelost.

V enem od trekov v džunglo ste obiskali tudi šimpanze. Kaj moramo v teh dveh državah še dodati na svoj »bucket list«?

V obeh državah lahko obiščete tudi šimpanze, kar vam pričara povsem drugačno izkušnjo. V svojem vedenju so popolno nasprotje goril, ki so mirne, nežne – šimpanzi pa so že s svojimi glasovih slišati kot pravi razbojniki. Tudi dovoljenja za obisk so cenovno ugodnejša in stanejo med 100 in 250 dolarjev na osebo.

Poleg srečanj z divjimi živalmi na safariju, sva se na jezeru Kivu podala na opazovanje ptic in obiskala otok, kjer sva si ogledala gnezdišče sadnih netopirjev, znanih tudi po imenu leteča lisica. Ves čas poti sva se srečavala z različnimi primati, med katerimi so bili tudi črni kolobusi, ki so moje najljubše male opice.

Eno izmed vrhunskih doživetij tega potovanja pa je nedvomno obisk zavetišča za nosoroge Ziwa. To ni običajen živalski vrt, temveč varovano območje, ki ga vojska varuje 24/7 pred divjimi lovci, ki stalno prežijo za nosorogi. Zaradi lovljenja so jih leta 1983 tudi iztrebili. Njihovi rogovi so še vedno zelo zaželeni na Kitajskem in v Vietnamu. Ziwo so odprli 2005 in v slabih 20 letih uspeli povečati število nosorogov na 41. Ko bo številka dosegla 50, jih bodo tretjino izpustili v varovane nacionalne parke. Do takrat pa jih lahko z odprtimi usti na sprehodu brez ograj ali naravnih preprek iz pičlih 2-3 metrov opazuješ, kako se srečni valjajo po blatu in mulijo travo. Če te za grmovjem preseneti kakšen alfa samec, vodič hitro pokaže, da je potreben miren, a takojšen umik.

Za tiste, ki vas zanima kultura, je Uganda bogata s plemeni, ki jih lahko obiščete in doživite svet skozi njihove oči. Nekatere zgodbe so kanček bolj žalostne, se pa trudijo pri integraciji teh ljudstev. Midva sva obiskala pigmejce, ki so tudi nativni prebivalci nacionalnega parka Bwindi, kjer bivajo gorile.

Pester živalski svet lahko v obeh državah vidimo tudi v številnih nacionalnih parkih, kjer si prizadevajo za zaščito ogroženih vrst. Katere parke ste vse obiskali in katere živali so vam na safariju prekrižale pot?

Obiskala sem kar nekaj nacionalnih parkov. V Ugandi Bwindi National Park, Queen Elizabeth NP, Murchison Waterfall NP, Ziwa Sanctuary in Semlik NP. V Ruandi pa Nyungwe in NP Vulcanos.

V obeh državah je še nekaj drugih parkov, kamor spadajo tudi safariji. Močno priporočam tudi boat safari, še posebej mi je bil všeč v parku Queen Elizabeth. Videla sva neverjetno raznolikost živali: od levinj in tropov slonov do vsaj desetih različnih vrst antilop, hijen, nosorogov, žiraf, bivolov, krokodilov in nilskih konjev. Prav nilski konji so bili med petimi živalmi, ki sem jih na tem potovanju najbolj želela videti. Poleg tega sva opazovala tudi pumbe (merjasce), številne vrste ptic ter mnogo drugih zanimivih živali.

Katere so največje zmote, ki jih imamo o državah kot sta Ruanda in Uganda?

Ko danes omeniš Ruando, je še vedno ena izmed prvih misli genocid iz leta 1994. Več o tem si lahko pogledate tudi v filmih Sometimes in April in Hotel Ruanda. Malo ljudi pa ve, da gre za eno najrazvitejših držav v Afriki. Njihova urejenost in čistoča sta na ravni Slovenije. Ruanda je bila ena prvih držav na svetu, kjer so leta 2008 prepovedali plastične vrečke – tudi ob prihodu v državo ti jih vzamejo, če jih imaš pri sebi. Popotnikom sta ti dve državi sicer dobro poznani po gorilah, čudoviti naravi, lepih safarijih, prijaznih ljudeh in okusni hrani.

Pred potovanji pogosto slišim pomisleke, ali so države zares varne in kaj bom sploh tam počela. Ljudje si pogosto ustvarimo stereotipe, ki se ob obisku države popolnoma razblinijo. Kot tak primer lahko naveden tudi Uzbekistan, ki sem ga obiskala med prvomajskimi počitnicami. Večino ljudi je ob omembni destinacije zmrazilo, imeli so pomisleke. Je to res varna država in kaj je tam sploh za videti? V resnici pa gre za državo, ki je del bogate kulturne dediščine Svilne poti, razvoja različnih ved in navsezadnje izjemno čista, finančno dostopna ter varna destinacija, kjer se lahko ponoči brez skrbi sprehajaš po ulicah.

V Ruandi ste obiskali tudi Genocidni spominski center Kigali. Ruanda ima težko preteklost, a danes velja za eno varnejših afriških držav. Koliko stikov z lokalci ste imeli in kako je čutiti kolektivno travmo po genocidu?

Genocidni spominski center v Kigaliju je izkušnja, ki para srce. Čeprav sem o genocidu že veliko vedela, sem ob obisku vseeno porabila kar nekaj robčkov. Nazorne fotografije, pretresljive osebne zgodbe in grozljive posledice te tragedije te nikakor ne pustijo ravnodušnega. Še posebej se spomnim zadnje sobe, kjer so bile razstavljene slike otrok, poleg pa napisi o tem, kaj so imeli radi. Če je kdo do takrat še uspel zadržati solze, so mu v tej sobi stekle po licu kot dež. Občutek izgube in žalosti, ki te preplavi v tem prostoru, je neizmerljiv in te globoko zaznamuje.

Kolektivna travma je še vedno močno prisotna, vendar se lokalci odkrito pogovarjajo o njej. Ruandčani so našli načine za soočanje z bolečino preteklosti. Eden izmed uspešnih korakov po genocidu je bilo tudi vaško sodišče Gacaca. Njihov cilj je bil pospešiti proces sojenja, saj so bile uradne sodne poti preobremenjene. Veliko ljudi pa je skozi Gacaco in priznanja storilcev tudi prvič slišalo, kaj se je dejansko zgodilo njihovim najbližjim, kar je bilo seveda grozno, a hkrati odrešujoče. V tem procesu je bilo obsojenih preko 120 tisoč oseb in večina je lahko kazen odslužila preko javnih del – ki še danes potekajo enkrat mesečno in v njih sodelujejo prav vsi državljani.

Danes se ljudje ne delijo več na Hute, Tutsije in Twa, združeni so pod skupnim imenom Ruandčani ter stremijo k boljšemu jutri. Sem pa navdušena, kako jim je uspelo premostiti vse, kaj se je zgodilo in zgraditi čudovito državo. Težko je tak dogodek opisati na kratko, zato vam priporočam ogled filmov Sometimes in April, ki je na voljo tudi na Maxu ali Hotel Ruanda.

Kako ste načrtovali svoje potovanje in kako strogo je bila zarisana vaša pot?

Na potovanjih sem rada spontana in najbolj uživam, ko lahko sproti prilagajam načrt glede na to, kako se v tistem kraju počutim. Tako lahko podaljšam, če kaj zanimivega odkrijem, če se ravno odvija nek dogodek ali pa spoznam super ljudi in bi rada z njimi preživela še kakšen dan. Tokrat pa je bilo zaradi določenih dovoljenj za Ugando ta načrt treba precej definirati že vnaprej in razen manjših sprememb smo se ga morali kar držati.

Glede planiranja pa je v zadnjem času nekako takole: prečešem Instagram, ki je res ogromna zakladnica lepih kotičkov in zanimivih aktivnosti. Pogledam vloge na YouTubu, preberem bloge, poslušam podcaste, pogledam (dokumentarne) filme, v knjižnici si sposodim knjige in kot najpomembnejše, za nasvete vprašam ljudi okoli sebe, ki so že obiskali destinacijo, kamor se odpravljam. Nasveti iz prve roke so zlata vredni.

Kakšno letalsko povezavo pa ste imeli do tja in nazaj v domovino?

Letela sem z letalsko družbo Turkish Airlines iz Zagreba preko Istanbula v Kigali (Ruanda) – nazaj pa iz Etebbe (Uganda) preko Istanbula v Ljubljano.

Kako je s pridobivanjem vize za vstop v obe državi?

Imela sem East African Viso, ki velja za države Ruanda, Uganda in Kenija ter stane 100 ameriških dolarjev. Pomembno je, da si jo urediš na spletni strani države, v katero vstopiš prvič. Vizo si uredite vnaprej, saj je bilo kar nekaj slabih izkušenj, ko so popotniki planirali s pridobivanjem vize ob prihodu.

So potrebna tudi kakšna cepiva in jemanje antimalarikov?

Da, obvezno je cepljenje proti rumeni mrzlici. Tako Ruanda kot Uganda ležita na malaričnem območju in je priporočljivo jemanje antimalarikov. Antimalarike vam predpiše zdravnica v NIJZ popotniški ambulanti. Malarija je lahko resna bolezen, ki jo prenašajo komarji in jo povzročajo paraziti. Če se ne zdravi pravočasno, lahko malarija vodi do hudih zapletov, kot so anemija, možganska malarija ali celo smrt. V vsakem primeru priporočam, da se posvetujete z zdravnikom, ki vam bo odgovoril tudi na vsa vaša vprašanja in morebitne pomisleke. Moja izkušnja jemanja antimalarikov je pozitivna – brez stranskih učinkov.

Sama imam sicer opravljena tudi vsa ostala priporočljiva cepljenja – hepatitis A+B, tetanus in tifus.

Kako ste se premikali po Ugandi in Ruandi ter kako med njima?

V obeh državah sva se premikala z avtom. Iz Ruande v Ugando pa sva prečkala mejo Katuna, kjer vmesni del poti kar prehodiš – pokažeš certifikat o cepljenju proti rumeni mrzlici in nato urediš postopek na mejni kontroli. Po državah se lahko premikaš tudi z avtobusom, to je seveda cenejša opcija, ampak časovno potratna. Avtobusi večinoma speljejo šele, ko so polni, ampak RES polni. Tako so vozni redi bolj usmeritev kot pa pravilo.

En izmed načinov potovanja, predvsem v majhni Ruandi, so tudi eno ali večdnevni izleti s turističnimi agencijami iz glavnega mesta Kigali. Ena takih ima zanimivo ime: Muzungu in the Mist? Poguglajte, kdo je Muzungu in nasmejali se boste hudomušnemu imenu.

Kje ste prenočevali med svojim potovanjem? Ali bi kakšno prenočišče še posebej priporočili?

Spala sva v čudovitih butičnih hotelih, bungalovih in prijetnih guest housih, kjer sva doživela pristno gostoljubnost domačinov. A najbolj se mi je v spomin vtisnil najin »self-contained« šotor v narodnem parku Queen Elizabeth v Ugandi. Kampi so tu brez ograje, kar pomeni, da se od mraka do zore med šotori svobodno sprehajajo divje živali; od divjih pujsov, antilop, nilskih konjev in slonov. Ponoči jih lahko tako opazuješ iz restavracije ali kar iz svojega šotora.

Ta izkušnja je bila resnično nepozabna in močno priporočam Engiri Game Lodge.

Skoraj bi pozabila omeniti tudi čudovito namestitev Bweza Lodge v parku Bwindi, kjer domujejo slavne gorske gorile. Če kdaj potrebuješ odmik od vsakdana, bi bil to popoln kraj s pogledom na džunglo, kjer lahko ob zvokih narave uživaš ob branju knjige. Če imaš srečo, tukaj iz svoje sobe občasno vidiš tudi gorile. V vseh teh namestitvah prav tako pripravljajo domače lokalne jedi, ki te s svojimi okusi povsem prevzamejo.

Katere posebne lokalne jedi ste poskusili? Kaj vas je navdušilo?

Najbolj me je navdušila lokalna riba Tilapia. Jedla sem jo pripravljen na 100 različnih načinov. Navdušil me je tudi pristop do priprave hrane; vse je lokalno in ponavadi tudi nabrano z vrta v hipu, ko jed naročiš. Res na jedi čakaš ponavadi 1 uro, so pa tako okusne, da brbončice kar plešejo od veselja. Ne gre brez sveže stisnjenega soka – sama se v tropskih državah težko uprem pasijonki. 5 zvezdic tudi za kremaste avokade, ki jih pripravljajo na vse možne načine.

Na poti ste imeli nekaj manjših zdravstvenih zapletov. Kakšno oskrbo imajo?

Imela sva srečo in se izognila vsem resnim težavam z zastrupitvijo s hrano, kljub temu da si na potovanju včasih dam duška in uživam tudi svežo zelenjavo in sadje.

Sem pa res na koncu potovanja opazila na nogi nenavaden pik/ugriz neznane živali. Čeprav je bil madež na koži videti nenavadno, ni povzročal posebnih težav, razen občutka, ki je bil podoben pikom komarjem. Za vsak primer sem v Kampali odšla v lekarno, kjer so rekli, da gre verjetno za ugriz pajka in da naj obiščem zdravnika, ki bo zarezal v rahlo oteklino in odstranil strup. Kontaktirala sem svojo zavarovalnico, ki mi je v dveh urah uredila termin na kliniki.

Težko je oceniti, kakšen je zares nivo zdravstva, saj imaš preko turističnih zavarovanj ponavadi dostopne najboljše bolnišnice, ki so res na visokem nivoju, osebje pa izjemno prijazno. Moja izkušnja je bila prijetna, sicer bi bila še boljša, če je ne bi bilo in bi ta čas lahko namenila raziskovanju Kampale.

Kateri napaki bi se danes izognili, če bi ponovno potovali tja?

Hm, zares ni napaka, ampak način, kako prihraniti nekaj denarja. Naslednjič bi torej poskusila še bolje organizirati dneve za obisk nacionalnih parkov, ki zahtevajo draga dovoljenja in več takšnih stvari strniti v en dan.

Kakšen finančni zalogaj je takšna afriška dogodivščina?

Največji zalogaj do zdaj. Tudi če odštejem dovoljenje za gorile, je to še vedno najina najdražja dogodivščina doslej. Potem pa ji sledijo Namibija, Islandija in Nova Zelandija – tu sva bila najdlje in sva si privoščila tudi drugo najdražjo dogodivščino – heli hike – s helikopterjem sva šla na pohod po ledeniku.

Javno nikoli zares ne želim deliti končnega stroška, saj je zelo odvisen od nas samih. Kaj vidimo, kakšna dovoljenja si privoščimo, kje spimo, kdaj kupimo letalsko karto, kakšne vodiče najamemo in kakšne spominke si kupujemo … kup drobnih stvari, ki pa ustvarijo končno ceno.

Je pa popotovanje po Ruandi in Ugandi zares prijetno, saj ni masovnega turizma, kot smo ga vajeni npr. v jugovzhodni Aziji. Druge popotnike srečaš le v hotelu in na bolj popularnih aktivnostih.

Svojo dogodivščino ste v realnem času delili tudi s sledilci na Instagramu, kjer imate popotniški profil @wanderlust_nina. Kako je s signalom, povezavo in lokalnimi sim karticami? So družbena omrežja v obeh državah odprta?

V vsaki državi že takoj na letališču kupim lokalno sim kartico s prenosom podatkov. Internet ti omogoča cenejše premikanje po mestih (Uber, Grab …), iskanje lokacij in informacij. V obeh državah je bila tudi dobra pokritost z internetom.

V Ugandi je od leta 2021 prepovedan Facebook in tako do tega omrežja tam ne morete dostopati. Če je to vaš edini kanal za komunikacijo v tujini, si prej uredite VPN povezavo.

Katere destinacije so na vašem seznamu želja za prihodnje potovanje?

Moj seznam nima meje, lahko pa povem, da se trenutno najbolj spogledujem z naslednjimi destinacijami: Galapagos (Ekvador), Peru, Antarktika, Japonska, Kolumbija, Kirgizija, Sokotra in Lofotni (Norveška).

Nini Plantan in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem Instagram profilu @wanderlust_nina.

PREBERITE ŠE: Černobil in njegove sence skozi oči Nine Plantan #intervju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Kakšno je življenje stevardese pri največji letalski družbi na svetu? #INTERVJU

Intervju, , , , ,

Si predstavljate, da je vaša služba potovanje po najlepših destinacijah sveta? Mevlija Kamenjaković je septembra spakirala kovčke in se iz Slovenije podala na nepozabno dogodivščino. Pogovarjali sva se o tem, kako si zagotoviš to sanjsko službo in tem, ali je zares tako zelo sanjska. Kako je biti stevardesa pri eni najbolj znanih letalskih družb na svetu?

Mevlija, lahko rečemo, da se vam je septembra svet postavil na glavo. Zapustili ste Slovenijo in odšli raziskovat dobesedno cel svet. Nam lahko opišete, kdo ste in kaj delate?

Sem Mevlija, diplomirana varstvoslovka, trenutno pa sem stevardesa in opravljam delo v največji letalski družbi na svetu – Fly Emirates.

Izbrani ste bili izmed več tisoč kandidatk. Kako poteka izbor? Kje se je vse začelo?

Prvi korak je oddaja prijave prek spleta. Če si izbran v ožji krog, te povabijo na Open Day ali Assessment Day. Moj Open Day je potekal v hotelu Intercontinental v Ljubljani. Izbor na Open Day traja cel dan in vključuje različne aktivnosti in skupinske naloge, test angleščine in več krogov ocenjevanja. Na koncu dneva, če uspešno prestaneš vse kroge, sledi finalni intervju, kjer se z rekruterko pogovarjaš in odgovarjaš na zastavljena vprašanja. Nato narediš še nekaj fotografij, greš domov in čakaš na “Golden Call” – klic iz Dubaja, v katerem ti sporočijo, da si sprejet. Jaz sem svoj Golden Call prejela dva dni po Open Dayu.

Ko ste bili izbrani, je bilo na vrsti izobraževanje. Kako dolgo traja in kje se odvija? Kako postaneš stevardesa?

Izobraževanje traja 7 tednov in je razdeljeno na različne nivoje oziroma skupine. Odvija se na Emirates Training Collegu v Dubaju. Training College je ogromen in razdeljen na učilnice, pisarne ter simulatorje. Najprej začnemo s SEP treningom (Safety and Emergency Procedures), nato sledi Medical training, Security training, Hospitality, in na koncu še Service training.

Kaj vse mora stevardesa obvladati?

Stevardesa mora obvladati širok nabor veščin in znanj. Med njimi so zagotavljanje varnosti in udobja potnikov, nudenje prve pomoči, obvladovanje kriznih situacij, komunikacijske veščine, znanje tujih jezikov, ter odlične storitvene in socialne veščine.

Zdaj ste že dobre pol leta prava profesionalna stevardesa za Emirate. Kako poteka vaš teden?

To je popolnoma odvisno od urnika, ki ga dobimo vsak mesec. Običajno imam 2-3 lete na teden, ostali dnevi pa so prosti ali pa so dnevi za počitek, ko se pripravljam na naslednji let.

Kje vse ste že bili, kaj vse videli? Imate čas za raziskovanje mest, v katerih se ustavite?

Uff. Obiskala sem že nekaj svojih sanjskih destinacij, na druge pa potrpežljivo čakam. Kitajski zid v Pekingu, Niagarske slapove v Kanadi, Senegal v Zahodnji Afriki… Nikoli ne bom pozabila hranjenje koal v Brisbane-u v Avstraliji, praznovanje posebnega Tajskega Novega leta v Bangkoku, čudoviti Kuala Lumpur v Maleziji, Mexico city.. Layover oziroma čas, ki ga preživimo na vsaki destinaciji, je odvisen od trajanja leta in običajno traja približno 24-36 ur. Za mene je to vedno dovolj časa, da si ogledam stvari, ki me zanimajo.

Sliši se izredno naporno? Kako zdržite? Uživate ali ste pričakovali kaj drugega?

Zaenkrat še vedno uživam. Seveda pridejo dnevi, ko si utrujen in ko se ti nič ne da, ali pa imaš veliko nočnih letov in si želiš normalnega spanca ter življenjskega ritma. Baterije si polnim na lepih destinacijah, kjer uživam v naravnih lepotah, raziskujem nove kraje in spoznavam različne kulture. Vsaka destinacija mi daje novo energijo in motivacijo.

Emirati so znani tudi po svojih strogih pravilih glede stasa in obnašanja med službo in izven nje. Kakšna so pravila za stevardese v službi in kakšna v prostem času?

Pravila v službi so zelo stroga. Make-up in uniforma morata biti vedno brezhibna. Ko enkrat oblečeš uniformo, predstavljaš sebe, svojo letalsko družbo ter kolege. Zato je poleg urejenega videza nujno tudi spoštljivo in profesionalno ravnanje do kolegic, kolegov, drugih zaposlenih in vseh, s katerimi si v stiku.

Kakšni so gostje? Ste imeli že kakšno slabo izkušnjo?

Ko delaš z ljudmi, so vedno tako dobre kot tudi slabe izkušnje, vendar sem imela srečo, da sem doživela več dobrih kot slabih. Ljudje smo različni, in imeti 600 ljudi na letalu je včasih zahtevno. Naučila sem se, da ni pomembno, iz katerega dela sveta prihajamo, če vsi govorimo isti – prijazen – jezik. Če smo prijazni do drugih, bodo tudi oni prijazni do nas. Včasih pride do kulturnih razlik, na primer, ena kretnja z roko, ki je zame povsem normalna, je lahko za druge žaljiva. Zato se vedno trudim komunicirati vljudno, poskušam rešiti vsako situacijo po najboljših močeh, razložiti razloge za svoje besede in biti prijazna. Če smo prijazni, bo vse v redu.

Že kaj pogrešate dom, prijatelje, se lahko vračate ali ste si našli družbo tudi med sodelavkami?

Ja, zelo. Prvih nekaj mesecev je bilo še v redu, “homesickness” je prišel kasneje. Tukaj imam svojo skupino ljudi, dve najboljši prijateljici, vendar zna biti osamljeno, ker je včasih težko uskladiti urnike. Vse prijatelje sem spoznala na treningu, ker je med sodelavkami, s katerimi letim, težko ustvariti prijateljstvo, saj se posadka vedno menja. Na vsakem letu je drugačna ekipa in zelo redko se zgodi, da letiš z isto osebo dvakrat.

Kako dolgo boste še stevardesa za Emirate? Je to omejeno, določeno, se podaljša, …?

Ah, to je težko vprašanje. Prišla sem brez konkretnega načrta, koliko časa bom ostala. Prva pogodba se sklene za tri leta, vendar še nisem prepričana, koliko dolgo bom ostala. Čas gre prehitro, stvari se spreminjajo iz dneva v dan… bomo videli.

Kaj je najtežje v vaši službi?

Zagotovo dolgi leti, ki trajajo več kot 10 ur, nočni leti in to, da včasih delaš tudi med prazniki in vikendi. Spomnim se, da sem decembra za novo leto pristala v Guangzhouju (mesto na Kitajskem) ob 23:55 in ko so vsi moji prijatelji praznovali, sem jaz spala v hotelski sobi.

Kaj je najlepše v vaši službi?

To, da v ponedeljek jem zajtrk v Londonu, v sredo sem že na plaži v Dubaju, v petek pa verjetno na večerji v Avstraliji. Vedno se nekaj dogaja. Tudi pogovori s kolegi in potniki, poslušanje res zanimivih življenjskih zgodb. Biti del nečesa posebnega, kot so prvi leti, praznovanje obletnic, rojstni dnevi, mladi pari ki gredo na medene tedne, otroci na letalu… neprecenljivo.

Kaj bi svetovali vsem, ki razmišljajo, da bi se podali na podobno dogodivščino?

Go for it! Ne, resno. Ta služba ni za vsakogar, enako kot vse druge službe. Ampak, če rad delaš z ljudmi, potuješ, si avanturist kot jaz in se ne bojiš, go for it. Potrebno je veliko poguma, volje, odrekanja in tudi sreče. Če razmišljaš o tem, prijavi se, pridi, poglej. Če ugotoviš, da to ni zate, se vedno lahko vrneš nazaj. World is waiting for you.❤️

 

Če bi želeli spremljati utrinke Mevlijinih dogodivščin, ji sledite na njenem Instagram kanalu TUKAJ.

 

Foto: Mevlija Kamenjaković, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: “Albanija si vsekakor zasluži sloves evropskih Maldivov! Presenetila me je.” #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

 

stevardesa, stevardesa, stevardesa

“Albanija si vsekakor zasluži sloves evropskih Maldivov! Presenetila me je.” #INTERVJU

Intervju, , ,

Andreja Počkaj je solo popotnica, ki nam s svojimi avanturami širi obzorja glede malo manj pričakovanih popotniških destinacij. Zdi se, da se ničesar ne boji in da je nič ne ustavi. Pravo veselje je spremljati vsak njen nov podvig, saj močno izstopa v svetu površinskih potovanj, kjer je predvidljivo čisto vse od izbrane destinacije do popolne fotografije s priljubljene znamenitosti.

Draga Andreja, mi smo se na Vandraj.si že nekajkrat pogovarjali, zato sem si dovolila kar sama spisati predstavitev. Vaši nasveti za solo popotnice so eden izmed naših top prispevkov in veseli smo, da se lahko spet pogovarjamo s pravo zakladnico nasvetov, idej in izkušenj. Tokrat se bova pogovarjali o vaši zadnji destinaciji – Albaniji. Prav uživala sem v storijih in priznam, da me je Albanija zelo presenetila. Tudi vas? Ali ste pričakovali točno tako izkušnjo?

Hvala za lepe besede! Veseli me, da so ti bili storyji všeč, saj sem vanje vložila veliko srčnosti in truda. Moram priznati, da je Albanija presenetila tudi mene. Pred odhodom sem imela kar nekaj pomislekov, predvsem glede cest, saj sem se odločila za najem avtomobila. Vozit seveda znam, vendar nisem vedela, kakšni so albanski vozniki. Poleg očarljive narave in slikovitih mest me je osupnila tudi umirjenost in prijaznost voznikov. Vsa ta presenečenja so Albanijo spremenila v pravo odkritje, polno nepozabnih trenutkov in lepih spominov.

Zakaj Albanija? Kaj vas je pritegnilo pred odhodom? Je bila dolgo na čakalni listi?

V Evropi ni ostalo veliko držav, ki jih še nisem obiskala, in Albanija je bila do pred kratkim ena izmed njih. Priznam, da me nikoli ni posebej zanimala, vendar so me pripovedi ljudi, ki so tam bili, navdušile. Brala sem o tem, da je Albanija evropski Maldivi, in videla številne Instagram videe, ki so prikazovali lepote te države. Takoj, ko sem v začetku leta zasledila akcijo nizko cenovnega letalskega prevoznika z izjemno ugodnimi cenami vozovnic do Tirane, sem si rekla: “Zakaj pa ne? Naj se zgodba odvije sama od sebe.” In ni mi bilo žal. Odkrivanje Albanije je bilo kot odpiranje knjige polne presenečenj. Vsako poglavje, vsaka stran je razkrivala nove lepote in zgodbe, ki so me povsem očarale.

Že glede na videno na storijih vas je Albanija navdušila! Bi jo priporočili kot turistično destinacijo?

Absolutno bi jo priporočila kot turistično destinacijo. Albanija ponuja široko paleto doživetij za vsakega turista ali popotnika – od bogate kulturne dediščine do čudovitih plaž, ki jemljejo dih. Poleg tega je izjemno enostavna za potovanje, cenovno ugodna in domačini so izjemno prijazni ter gostoljubni. Pot skozi to deželo razkriva nove skrivnosti in lepote, ki ostanejo v srcu še dolgo po obisku.

Kaj lahko vidimo in doživimo v Albaniji? Kaj je tistih top 5 stvari, ki jih ne smemo izpustiti?

Albanija ima zelo bogato zgodovino, ki sega v antične čase, čudovito naravo, bogato kulturno dediščino, čudovite plaže in veliko gora za ljubitelje hribolazenja. Mojih top 5 stvari, ki jih po moji oceni ni za spustiti:

1. Mesto Berat: To je eno izmed mojih najljubših mest v Albaniji. Berat je znan kot “mesto tisočerih oken” zaradi svojih slikovitih belih hiš s kamnitimi strehami, ki se vijejo vzdolž grajskega hriba. Njegov čar bo popolnoma očaral čisto vsakega.

2. Mesto Gjirokaster: Znano tudi kot “mesto kamnov”, Gjirokaster ima prav poseben čar. To je bila moja prva postojanka v Albaniji in res me je presenetila s svojim šarmom in zgodovinsko arhitekturo.

3. Albanska Riviera: To je nekaj, kar verjetno nihče, ki se odpravi v Albanijo, ne zamudi. Albanska riviera se razteza od Vlore do Sarande in ponuja osupljive plaže s kristalno čisto vodo. V času prvomajskih počitnic, ko sem bila jaz tam, so bile plaže presenetljivo prazne in zato še toliko bolj čudovite.

4. Reka Drin: Njena smaragdna barva je nekaj, kar človeka res očara. Mene je spremljala večino poti proti jugu Albanije in me ni pustila ravnodušno. Če imate dovolj časa, se ob njej odvijajo številne športne in adrenalinske aktivnosti, ki vam bodo še bolj približale njeno lepoto.

5. Arheološko najdišče Butrint: Obisk tega najdišča je bil na moji listi doživetij, vendar sem ga žal izpustila zaradi pomanjkanja parkirnih mest. Kljub temu ga toplo priporočam, saj je Butrint pomemben del albanske zgodovine in kulturne dediščine.

Te destinacije bodo zagotovo obogatile vsako potovanje v Albanijo in vsakemu pokazale čarobnost Albanije.

Bi lahko z nami delili svoj plan poti? Česa ne smemo zamuditi?

Albanija je mnogo večja, kot sem si sprva predstavljala. Kljub razmeroma urejenim cestam so me presenetile razdalje in razgibanost pokrajine, kar je vplivalo na čas, ki sem ga porabila za vožnjo. Zaradi tega mi žal ni uspelo videti vsega, kar sem si želela.

Moj plan poti je bil sledeč: Priletela sem v Tirano, kjer sem prevzela avto in se peljala proti Gjirokastru. Na poti sem se ustavila ob čudoviti reki Drin, katere smaragdna barva me je popolnoma očarala. En dan sem preživela v Gjirokastru, kjer sem raziskovala glavne znamenitosti in se navduševala nad čarobnostjo tega mesta.

Nato sem se čez Muzinski prelaz odpravila proti izviru in veliki turistični točki imenovani Blue Eye, ki me je navdušila s svojo čarobno modrino, malo manj pa z ogromnim številom turistov. Pot sem nadaljevala na jug Albanske riviere do mesta Ksamil, kjer sem si privoščila ene najboljših školjk v življenju. Iz Ksamila je le deset minut vožnje do arheološkega najdišča Butrint, vendar sem žal morala izpustiti obisk, zaradi pomanjkanja parkirnih mest.

Nato sem pot nadaljevala na sever po Albanski rivieri, kjer sem se ustavila na eni izmed prelepih plaž in občudovala osupljive razglede. Čez Pilurski prelaz sem prispela do čudovitega mesta Berat, kjer sem imela srečo ujeti procesijo ob pravoslavni veliki noči in raziskati vse znamenitosti tega kraja.

Potem sem se vrnila proti tiranskemu letališču, kjer sem pustila avto, nato pa se z avtobusom odpravila še do glavnega mesta Tirane, kjer sem preživela eno noč in uživala v raziskovanju mesta.

Če imate priložnost obiskati Albanijo, vam toplo priporočam ta potovalni načrt. Vsaka postojanka prinaša edinstvene trenutke, ki bodo obogatili vaše potovanje in vam pokazali pravo lepoto te čarobne dežele.

Kaj vas je najbolj presenetilo, je bilo kaj takšnega, česar niste pričakovali?

Presenetilo me je vse. Že ob pristanku na letališču sem bila prijetno presenečena. Moderna arhitektura in brezhibna organizacija sta me takoj očarali. Država je urejena in čista, česar res nisem pričakovala. Še posebej pa sem bila ganjena nad gostoljubnostjo ljudi in njihovo pripravljenostjo pomagati, kar je dodatno pripomoglo k mojemu pozitivnemu dojemanju.

Najlepša in najslabša izkušnja?

Moj nedavni potovalni podvig je bil izjemna izkušnja v celoti; edina grenka nota je bila, da je bil prekratek. Kot solo popotnica sem se ves čas počutila varno in sprejeto, saj so mi domačini vedno z veseljem priskočili na pomoč.

Ste v Albanijo leteli? Kje ste rezervirali nočitve, avto, prevoze … Ali Albanci govorijo angleško? Je ugodno potovati po Albaniji?

Obisk v Albaniji je vključeval let iz Trevisa, rezervacije namestitev preko Bookinga in Airbnbja ter najem avtomobila preko Bookinga. Pri najemu avtomobila priporočam sklenitev zavarovanja na prevzemnem mestu, saj lokalni ponudniki najbolje razumejo potrebe in izzive tamkajšnjih cest. Albanci se večinoma sporazumevajo v angleščini in italijanščini, jezika, ki ju učijo že v osnovni šoli, kar olajšuje komunikacijo s turisti. Potovanje po Albaniji je relativno ekonomično v primerjavi z drugimi evropskimi destinacijami, z možnostjo namestitve že za 50 evrov na noč v bližini morja. Še posebej ugodna pa je Albanija izven glavne sezone.

Kaj ste jedli in kje? Je kaj, kar zares priporočate? Kakšne so cene?

Med potovanjem po Albaniji sem uživala v raznovrstni lokalni kulinariki. Poskusila sem tradicionalne jedi, kot so burek, različne vrste zelenjavnih jedi ter školjke ob obali. Posebej bi priporočala poskusiti domači kozji sir, ki ga ponujajo na številnih tržnicah (pa tudi del večine hotelskih zajtrkov je), ter raznovrstne morske jedi v restavracijah ob morju. Cene hrane so v Albaniji zelo dostopne. Na primer, burek lahko dobite že za nekaj evrov, obroki v restavracijah pa se gibljejo od 10 do 20 evrov na osebo, odvisno od izbire jedi in lokacije.

Potovali ste po mestih, vaseh, naravi, ustavili pa ste se tudi na plažah. Ima Albanija lepe plaže? Bi tam dopustovali tudi poleti?

Albanija ponuja izjemne plaže, ki si zaslužijo sloves evropskih Maldivov. Čeprav je bilo med mojim obiskom v začetku maja relativno malo obiskovalcev, je poleti, kot sem slišala od svojih sledilcev, na najbolj priljubljenih plažah večja gneča. Osebno sem navdušena nad bolj osamljenimi plažami, zato bi morda poleti raje izbrala manj obljudene kotičke. Vendar pa bi takšno okolje zagotovo ustrezalo mnogim Slovencem, ki cenijo živahne plaže.

Kakšni so plani za poletje? Vas čaka kakšen morski dopust ali kakšno potovanje?

V naslednjih dneh načrtujem kratek obisk Poljske, a večino poletja nameravam preživeti v Ljubljani. V tem času se mesto umiri in ponuja sprostitev – in takšen “vajb” mi izjemno ustreza. Vikende bom najverjetneje preživela pri družini na Primorskem in ob slovenski obali, večjih potovalnih podvigov pa za poletje nimam v načrtu. Jaz sem bolj popotnica zime.

Čudovito Andrejo Počkaj lahko na vseh njenih dogodivščinah spremljate TUKAJ. 

 

Foto: Andreja Počkaj

PREBERITE ŠE: 15 top nasvetov slovenske popotnice o potovanjih in življenju

Vzpon na najvišjo evropsko goro skozi oči Slovenke, mamice dveh majhnih otrok

Intervju, , , , ,

Medtem ko smo se mi v dolinah že začeli pritoževati nad vročino, se je Nika Korošec vzpenjala na najvišjega evropskega štiritisočaka na -5 stopnijah. V intervjuju preberite, kakšen zalogaj je Mont Blanc, kakšni so občutki in zakaj je pomembno, da na vrhu ne izgubiš fokusa.

Nika, za vami je kar pester mesec. Povzpeli ste se na dve gori, med drugim na najvišjo evropsko Mont Blanc. Glede na javljanje na Instagramu, je izgledalo precej preprosto, sploh z vašim nasmehom. Pa verjetno ni tako? Kako naporni so v resnici taki podvigi?

Meni je v hribih tako lepo, da je nasmeh vedno nekje, če ne prej, pa na vrhu. V resnici gre za čudovito izkušnjo, sploh v takem vremenu kot smo ga ulovili mi. Sploh ne morem opisati, kako lepi so občutki, ko si sredi gore Mont Blanc, pa se dan šele prebuja. Je pa seveda naporno, potrebna sta velika koncentracija in fokus.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-4.jpg

Kako ste se pripravljali na vzpon na Mont Blanc? Fizično in psihično. To verjetno ni za vsakogar?

Jaz mislim, da je izkušnja lepša, če si pripravljen. Torej neka fizična kondicija mora biti, potem bolj uživaš. Če ne, je lahko vse skupaj samo ena velika muka. Jaz sem trenirala načrtno, decembra z nekaj lažjimi zimskimi turami, pa potem še naprej vmes s tekom in maja spet intenzivneje v hribih. Psihično pa predvsem z branjem, ogledom fotografij, tudi youtube videov. Zato, da sem pač vsaj malo vedela, kaj pričakovati. Čeprav smo na koncu šli na prečenje Mont Blanca in ne po normalki. Seveda pa pred vzponom tudi aklimatizacija. Jaz sem izbrala celo dve, Grossglockner in Gran Paradiso.

Koliko stane tak podvig?

Veliko. Sem imela srečo, da je bilo to moje darilo za trideseti rojstni dan. Odvisno tudi od vodnika. Pa previdno pri izbiri vodnika, res preverite če je usposobljen! Samo vodenje stane 1200€ za dve osebi. Zraven je pa še cel kup stroškov: prevoz, cestnine, žičnica, spanje, hrana… Nanese pomoje skupno kar tam nekje 1000€+ na osebo. Same gorniške opreme pa nisem posebej kupovala. Dokupila sem samo rokavice. Ostalo opremo imam doma že od prej oz. sem si sposodila od domačih.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-2.jpg

Kaj vse ste vzeli s sabo?

S seboj vzameš samo nujne reči in zelo minimalistično, sicer se kilaža hitro nabere. Pomoje sem nosila ruzak nekje med 10-11kg. Če naštejem opremo/oblačila, ki sem jih imela: dvojne dolge hlače (termo pajkice + zimske pohodniške), dve podmajici z dolgimi rokavi, ena debela flis majica, bunda (puh), vetrovka, dvojne rokavice (tanjše in debelejše), šal, trak za ušesa, od toalete (mala brisačka, krema, zobna ščetka in pasta), nekaj hrane (kruh, konzerve in veliko beljakovinskih čokoladic, piškoti) in tekočine (cca. 2l). Od opreme pa je obvezen varovalni pas, cepin, dereze, gamaše, čelada. Potem sem imela še slabo kilo težek fotoaparat, pa polnilec za telefon in telefon, denarnico. To je to.

Kako dolgo traja vzpon (s pripravami vred)?

Naš vzpon na Mont Blanc, kot sem omenila, je šlo za prečenje, je trajal 14 ur. S pripravami v koči vred (zajtrk + oblačenje, obuvanje derez, itd.) pa od 00.30h (takrat smo vstali) pa vse do 16.30h. Hoditi smo začeli ob dveh ponoči.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-3.jpg

Kje in kaj se na takih podvigih je? Imate kaj hrane s sabo, jeste v kočah? Kako je s pijačo?

Nekateri jedo zelo malo. Jaz sem, predvidevam, da zaradi adrenalina,  jedla veliko. Sem imela vedno kar nekaj zaloge hrane v nahrbtniku. Po kakšnem težjem delu, sem čutila prav luknjo v želodcu, kot da ne bi jedla cel dan. Jedla sem na dve uri. Večinoma čokoladice, čeprav so na gori zmrznile in sem pač grickala, kolikor je šlo. Čisto pravi obrok smo tisti dan imeli šele zvečer, po končani turi. Je bilo preveč mraz na vrhu, pa vmes tudi. Se ustaviš le za nekaj trenutkov: popiješ čaj in nekaj prigrizneš in greš raje naprej. Sicer smo imeli pa v kočah polpenzion. Samo zajtrk ob 1h ponoči ne tekne preveč. 

 Tudi pijačo dobiš v kočah. Zvečer oddaš termos in zjutraj ga dobiš polnega vročega čaja.

S kom ste se podali na Mont Blanc? Kako velike skupine se odpravijo skupaj?

Naša vodnika sta bila Marija in Andrej Štemfelj. V navezah smo bili trije. Torej vodnik + dva pohodnika: Marija, jaz in moj tata. Pravilo hoje po ledenikih je, da sta v navezi minimalno dva. Koliko je maksimum, pa odločajo vodniki.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-11.jpg

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-20.jpg

Kako je potekal vzpon?

Vse svoje vtise, z natačnim potekom poti sem že zapisala v svojem blogu. Lahko ga najdete TUKAJ, prav tako pa sem utrinke delila tudi na svojem Instagram profilu.

Kakšen je občutek, ko enkrat dosežeš vrh?

Krasen! Zmagoslaven. Uspelo ti je. Ponosen si nase. Ampak hkrati ni še konec, fokus mora ostat, ker se je treba še srečno vrniti dol.

Je bil Mont Blanc še zadnja kljukica na seznamu gora, ki ste jih želeli premagati?

Zadnja kljukica zagotovo ne :). Nimam pa še nobenega konkretnega plana. Zdaj bo čas za osvajanje naših slovenskih gora, upam na vsaj še teden dni visokogorja letos poleti. Želim si več osamljenih vrhov.