Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Kei Kamijima je Japonka, ki je v Sloveniji preživela zadnjih 10 mesecev. Govorili sva o kulturnih razlikah in neobičajnih navadah, o življenju na drugem kontinentu med pandemijo, športu in stvareh, ki so nam skupne.

Kei Kamijima je doktorica filozofije, profesorica športne vzgoje in igralka namiznega tenisa. Prihaja z Japonske, natančneje iz prefekture Nagano. Zaradi študija in kasneje dela na Inštitutu za tehnologijo Niigata danes živi v prefekturi Niigata, zadnjih 10 mesecev pa je bil njen dom Slovenija.

Kei je v Ljubljano prišla na pobudo sodelovanja med Univerzo v Ljubljani – Fakulteto za šport, Inštitutom za tehnologijo Niigata in Japonsko namiznoteniško zvezo – komisjo za znanost in medicino. V okviru svojega obiska je na Fakulteti za šport delovala kot asistentka, hkrati pa je izkoristila sodelovanje Fakultete za šport in Inštituta Jožef Stefan za svojo znanstveno-raziskovalno dejavnost. V času obiska je sodelovala tudi pri promociji Fakultete za šport med slovenskimi maturanti in se udeleževala treningov in tekem v nekaterih slovenskih namiznoteniških klubih.

Tik pred njeno vrnitvijo na Japonsko sva se ujeli v srcu njej zdaj že domače Ljubljane in v nekoliko drugačnih razmerah poklepetali o njenih vtisih te skrite evropske dežele, o kateri marsikdo od njenih znancev ne ve prav veliko. In kot priznava, o njej pred prihodom ni veliko vedela niti sama …

“Moji prijatelji doma o tej lepi deželi pred mojim odhodom niso vedeli prav veliko. Tako kot jaz. Številni so mislili, da gre za isto državo kot je Slovaška. A v tem času smo se oboji o njej naučili marsikaj. In vsekakor je to dežela, kamor se bom z veseljem še kdaj vrnila,” pravi Kei. In to je najin intervju.

Povejte nam malo o sebi. Kako dolgo ste pravzaprav tu in s kakšnim namenom ste na izmenjavi?

Tu sem se izobraževala in delala kot asistentka na Fakulteti za šport za predmet Namizni tenis pri profesorju Miranu Kondriču. Eden od razlogov, zakaj sem prišla na izmenjavo v Slovenijo, je tudi to, da se naučim drugih športov. Na Japonskem šport ni dojet kot hobi, rekreacija ali zabava. Sodoben šport je k nam prišel iz Evrope, oziroma Amerike kot način treniranja vojakov, za disciplino in urjenje, ne kot nekaj za sprostitev. Na Japonskem na univerzi učim športno vzgojo in eden od mojih ciljev je, da študente prepričam, da je šport lahko tudi zabaven. To pri nas ni običajno. Želim priti do sprememb v glavah, da je gibanje zabavno, saj je zdrav duh lahko le v zdravem telesu.

Sem sem prišla za 10 mesecev, a pandemija je prišla veliko pred iztekom mojega gostovanja. Ko so se stvari razvile, so me kontaktirali z japonske ambasade in me vprašali, če se želim vrniti domov. Takrat se je Slovenija že zaprla in sklenila sem, da je ostati tu enako – če ne celo bolj varno – kot iti na pot čez pol sveta. Poleg tega je vsa moja predavanja na Japonskem že pokril in nadomeščal drugi profesor, zato tam niti ne bi imela kaj početi. In tu je še veliko stvari, ki se jih lahko naučim.

Pa so slovenski študentje in njihove delovne navade kaj podobni tistim, ki jim predavate doma?

Mislim, da so slovenski študentje zelo iskreni in odprti. Ko sem imela predavanje, na katerem sem predstavila Olimpijske igre v Tokiu, ki bi se morale odviti letos, sem jim zastavila nekaj vprašanj. In precej jih je dvignilo roke ter sodelovalo v debati. Kar je izjemno, tega pri nas ne poznamo (smeh). Japonci smo precej sramežljiv narod in se ne oglašamo, če ni ravno nujno.

Ste opazili kakšne druge kulturne razlike med Japonci in Slovenci tudi sicer?

Pravzaprav sem bila presenečena nad tem, da smo si v marsičem zelo podobni. Slovenci ste prijazni in vljudni, na ulici mi je bil vedno kdo pripravljen pomagati s smerjo ali čim podobnim. Ko se je začela pandemija, sem opazila tudi, da Slovenci precej pridno sledite ukrepom in navodilom stroke. In upoštevanje pravil in zakonov je zelo blizu tudi Japoncem.

A če najdeva kakšno razliko, je morda v tem, da smo Japonci vzgojeni tako, da med tednom, ko delamo, delamo s polno paro in pravzaprav nimamo časa, da bi sredi dneva hodili ven na kave, kosila ali kaj močnejšega.

Včasih se vprašam, kdaj Slovenci sploh delate (smeh)? Opažam, da si za druženje v kavarnah vzamete čas kadarkoli v dnevu, tudi če sredi delovnika. Kar je izjemno, kaj takšnega mi prej ni bilo običajno. Nekaj precej nenavadnega mi je tudi to, da Slovenci v lokalih tudi pozimi v najhujšem mrazu sedite zunaj.

Japonci gredo tudi po službi hitro domov, da se spočijejo za naslednji delovni dan. Po drugi strani pa je Japoncem v navadi, da konec tedna nadoknadijo vse za nazaj in se zdivjajo v družbi alkohola. In takrat niso več tako sramežljivi kot sicer.

Ste imeli poleg Ljubljane priložnost raziskati tudi druge kotičke Slovenije? 

Seveda, kot se za turista v Sloveniji spodobi sem bila na Bledu, v Postojni in v Piranu. V Niigati, kjer živim sicer, smo ob morju, zato nama je bil z možem zelo pri srcu Piran. Zanimivo mi je tudi, da Slovenci zelo radi hodite v hribe. Pri nas – čeprav imamo nekaj zelo znanih vrhov – to ni tako pogost hobi oziroma šport.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Japoncih?

Ko sem šla v Postojno in na Bled sem slišala, da smo Japonci zelo vljudni in vedno točni. In moram priznati, da to ni nobena zmota. Kako pomembna je točnost, so nas učili že v osnovni šoli, ko smo morali k vsaki uri priti 5 minut pred njenim dejanskim začetkom.

Potem vam je naših akademskih 15 minut precej nepoznanih?

Zelo nenavadna toleranca, vsekakor (smeh).

Kaj pa jezik? Ste se kaj spoznavali tudi s slovenščino?

Malo. Znam povedati, da mi je ime Kei Kamijima in prihajam z Japonske, pa dobro jutro, na zdravje, hvala, prosim, kava, nazaj, naprej, levo, desno in namizni tenis (smeh). Izgovorjava samih besed mi je bolj jasna od angleščine.

Kaj boste najbolj pogrešali, ko se vrnete na Japonsko?

Ljudi. In krompir (smeh). Nekaj je pri slovenskem krompirju, drugačno sladkobo ima, odličen je. In ogromno ga imate. A vsekakor bom v prvi vrsti pogrešala ljudi. Imela sem res prijazne in prijetne sodelavce ter stkala nekaj lepih prijateljstev. Pogrešala bom petkove Odprte kuhinje na tržnici in druženja na prostem. Všeč mi je tudi domače slovensko kraft pivo!

Ko se vrnem na Japonsko, bom obisk Slovenije vsekakor priporočila vsem svojim prijateljem. Slovenija je zelo varna država s čudovitimi kraji in naravo, vsekakor mi je zelo pri srcu.

In če za trenutek pozabite na japonsko vljudnost, česa iskreno ne boste pogrešali niti malo?

Oh, ta je težka! Tu mi je res všeč. Edina stvar, ki je v središču mesta zelo opazna, so brezdomci. V mestu me večkrat na dan kdo ustavi in prosi za denar, česar na Japonskem ne doživiš prav pogosto. Ko sem bila mlajša, je bilo na Japonskem precej več brezdomcev. Danes zanje država poskrbi veliko bolje kot pred leti.

Slovenija me pogosto spomni na Japonsko iz časov, ko sem bila še otrok. Tudi kar se tiče vožnje pod vplivom alkohola. Na Japonskem so glede tega postali veliko bolj strogi, tu pa se mi zdi, da je to za nekatere še vedno precej sprejemljivo početje. Generacija moje babice in dedka sicer še vedno sede za volan pijana, a opaziti je spremembe v glavah mlajših generacij, ki se že bolj zavedajo odgovornosti in posledic.

Kaj moramo vedeti ostali popotniki, preden obiščemo Japonsko?

Vsekakor priporočam obisk Kjota. Mesto je polno izjemnih templjev in razgledov, ima poseben čar. Tu je doma stara japonska kultura. Obvezno skočite tudi v kakšen onsen, naravni termalni vrelec in pa spite v tradicionalnem japonskem hotelu ryokan. Sicer pa ima vsaka prefektura neke svoje običaje ter kulinariko in to se splača raziskati.

Ko sva že pri onsenih – mar ni zanimivo, da so Japonci znani kot sramežljiv in zadržan narod, hkrati pa obožujejo onsen, torej toplice, kjer so vsi goli? 

Ha, odlično vprašanje (smeh). Japoncem je od nekdaj precej običajno, da si delijo kopalnice z več ljudmi hkrati. Zaradi pogoste stiske s prostorom in tudi pomanjkanja časa, so člani družine v kopalnici pogosto skupaj in istočasno, morda zato pri tem delu intime niso sramežljivi. Tudi sama sem se šele tu zavedla, da pri vas starši in otroci spijo v različnih spalnicah in ne skupaj. Pri nas so otroci do kakšnega 12 leta v isti sobi kot starši.

Vsekakor pa je odsotnost ostalih intimnih odnosov pri nas velik problem. Mladi enostavno nimajo časa za spolnost, zveze ali sploh spoznavanje partnerja, to, da so sramežljivi, pa je še dodatna ovira.

Česa si želite, da turisti, ki obiščejo Japonsko, ne bi več počeli? 

Smetenje vsekakor velja za zelo nespoštljivo vedenje. Sicer pa si verjetno vsi želijo obiskovalcev, ki spoštujejo tuje kulture in ne vznemirjajo lokalcev. Moram reči, da sem se zavedla, kako kulturni smo pravzaprav Japonci, šele ko sem prišla v Evropo.

Se boste še kdaj vrnili v Slovenijo?

Absolutno! Moja mama in teta bi me morali obiskati že v maju, a sta morali potovanje zaradi pandemije odpovedati. Že zaradi njiju bo treba priti nazaj (smeh). Slovenija je postala moj drugi dom in vsekakor se še vrnem.

Foto: Arhiv Kei Kamijima

PREBERITE ŠE: Japonska: Kaj je onsen, zakaj ga obožujemo in česa tam nikakor NE počnite ALI Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Prostovoljno delo v Gambiji: “Nisem pomagala jaz, ampak so oni pomagali meni”

V tokratnem intervjuju je o tem, kakšna izkušnja je bilo njeno prostovoljno delo v Gambiji, z nami delila Aleksandra Todorović Novak.

Aleksandra Todorović Novak se je z idejo o obisku te afriške dežele začela resneje poigravati, ko je na Siciliji spoznala Gambijca. Ko je govoril o svoji deželi, jo je tako navdušil, da si je rekla: »Naslednje leto grem tja!« In to je bil povod za njeno prostovoljno delo v Gambiji.

“Ko sem prispela v Gambijo, me je fant iz Sicilije povezal z njegovo družino, kar je naredilo mojo izkušnjo še bolj posebno, saj sem imela vpogled v njihovo družinsko življenje in odnose, tradicijo. Z njegovim bratom in sestro sem se za tri dni celo odpravila iz glavnega mesta, stran od prostovoljcev, na pravo Gambijsko podeželje in z njimi preživela praznično-festivalski tabaski. Imela sem srečo, saj so bili eni bolj razgledanih ljudi, kar sem jih spoznala in so odgovorili na milijon mojih vprašanj o kulturi, veri, politiki in življenu v Gambiji nasploh. Za povrh pa sem dobila še napotke za življenje in videla, kako malo je potrebno, da si srečen. Ti ljudje so res izjemni,” pravi Aleksandra. Več o njeni dogodivščini pa v spodnjem Vandraj intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Aleksandra T. Novak, prihajam s Ptuja, že 4. leto pa živim v Ljubljani. Če moram izpostaviti eno pozitivno lastnost, bi najverjetneje rekla, da sem vedno pripravljena pomagati. Slaba lastnost bi bila zmedenost. Sicer to v veliki meri škodi samo meni, ampak se zgodi, da je zaradi tega kdaj kdo jezen (smeh). Prijatelji zame pravijo, da sem prijazna oseba, na katero se lahko zanesejo ali obrnejo ob slabih dneh. Moja strast so potovanja in živali, v zadnjem času pa tudi potapljanje. Kdorkoli me vsaj malo pozna, ve, da so to teme, ki jih v pogovoru z mano ne načneš, če se ti mudi. Če želite objektivno mnenje o določeni državi, nisem pravi naslov. Vse me navduši.

Pred dvema letoma ste se odpravili na prostovoljno delo v Gambijo. Kako ste se znašli v tej vlogi, kakšni so pogoji zanjo in skozi kakšen postopek morajo prostovoljci pred odhodom?

Sama bi rekla, da sem se v vlogi prostovoljke znašla odlično. Seveda pa mogoče nisem prava oseba, ki lahko to oceni. To bi morali povedati tisti, ki so takrat že imeli več izkušenj s prostovoljstvom. Vsekakor pa lahko rečem, da nisem imela večjih težav. Hitro sem se znašla in vživela, vse me je zanimalo, kar so seveda opazili tudi domačini. Z nekaterimi sem še danes v stiku in bom verjetno za vedno. Ne le z domačini, tudi z nekaterimi prostovoljkami.

Preden sem se odpravila, so mi vsi govorili, da bo to odlična izkušnja, hkrati pa kulturni šok. Tega nisem doživela in sem mislila, da ga pač nikoli ne bom. Pa sem ga. Ko sem se vrnila v Slovenijo. Mislim, da je želja en in edini pogoj, ki ga potrebuješ za prostovoljno delo. Drugih omejitev ni. Če si nekaj želiš, greš v stvari z odprtim srcem in se hitro in z veseljem privadiš na nove razmere.

Sama sem se odločila, da bom v Gambiji opravljala obvezno prakso, zato je bil moj postopek malo bolj zakompliciran. Najprej sem se morala dogovoriti s fakulteto, da mi bodo sploh priznali takšne vrste prakso, nato pa se je začelo iskanje primerne institucije v Gambiji, saj do takrat organizacija, s katero sem se odpravila, ni imela prostovoljcev, ki bi delali z živalmi. Delajo v šoli (in v manjšem obsegu v laboratoriju). Nato je sledilo urejanje “štipendije” in prijava na razpis, nakup letalskih kart pa cepljenje, pridobitev vize …

.

Prostovoljci smo se pred odhodom tudi večkrat sestali. Predstavili so nam Gambijo ter kako poteka delo v šoli. Glede na to, da sem jaz delala v rezervatu za živali, mi te informacije niso preveč koristile. Seveda pa je razumljivo, da mi niso mogli podati nobenih informacij/izkušenj, saj sem bila prva prostovoljka, ki ni delala v šoli. To sem sprejela kot izziv in moram priznati, da mi je bilo kar malo všeč, da sem prva, ki se bo v tem preizkusila. Tudi na “običajnih” potovanjih rada zavijem na manj turistične točke, hkrati pa uživam v reševanju problemov z lokalnim prevozom. Seveda so nam povedali tudi, kje moramo biti pazljivi in česa ne smemo početi. 

Koliko časa ste preživeli v Gambiji in kakšne so bile vaše zadolžitve? Lahko predstavite tipičen delovni dan/teden?

V Gambiji sem preživela 2 meseca, običajni tabor pa traja 3 tedne. Malo več kot 1 mesec sem delala v naravnem rezervatu Abuko (Abuko nature reserve), nato pa sem se želela preizkusiti še pri delu v šoli. Ker se je takrat poletni tabor že končal, sem se pridružila nekaj prostovoljkam, ki so še ostale v Gambiji pri delu z otroki na “parceli”. Ta parcela je takrat bila še nedokončana šola oz. karierni center, ki jo gradi organizacija, s katero sem se odpravila na prostovoljno delo.

Moja zadolžitev je bila v prvi vrsti delo v rezervatu in pisanje poročila za šolo. Drugi del mi ni šel najbolje od rok in sem se hitro odločila, da bom poročilo spisala, ko sem vrnem domov. Čas v Gambiji se mi je zdel preveč dragocen, da bi popoldneve zapravila za tipkanje po računalniku.

Dan se je pričel ob osmi uri zjutraj s kuhanjem kave. Ta je v Gambiji še posebno fina, saj mleti kavi dodajo začimbo kardamom. Približno ob pol devetih sem se iz nastanitve odpravila na pot, ki je trajala … odvisno od prometa. Od pol do ene ure. Seveda so v rezervatu razumeli, zakaj sem kakšen dan prišla pozneje. Tam tako ali tako velja drug čas. Gambijski čas.

Vsako jutro je bilo najprej treba pregledati poti čez park in nahraniti živali. Veliko dela je bilo z urejanjem poti, saj je bil čas deževnega obdobja in vegetacija je bila v razcvetu. Kosili smo z mačetami, s peskom polnili vreče, da smo jih lahko nastavili na bolj blatne predele, popravljali lesene brvi, ki so speljane čez zamočvirjena območja … Običajnega dneva ni bilo. Vsak je bil drugačen od prejšnjega. Vsaj enkrat na teden smo dobili kakšno novo žival, ki jo je carinska policija zaplenila prekupčevalcem. Poiskati smo morali ustrezen del parka, kjer smo jo izpustili, če je bila poškodovana, pa so jo najprej pregledali in dali v rehabilitacijo.

.

Vodila sem nekaj šolskih izletov. Zastavili smo tudi dvotedenski poiskus, kjer smo želeli popisati vse vrste dvoživk, ki živijo v parku, da bi ugotovili, če se je naselila ali vrnila kakšna vrsta. Redni obhodi parka so bili obvezni. Preizkusila sem se v vsem in imela sem se več kot odlično. Ekipa je bila zabavna in polna znanja.

Večinoma me ljudje vprašajo za “velikih 5”. Teh v Gambiji ni. Je pa pravo bogastvo vsega ostalega. Če opice ne vidiš kakšno uro, bi lahko rekli, da imaš nesrečo. Drugače je s krokodili, ki večino dneva preživijo v močvirju. Kljub temu sem imela srečo videti krokodila, ki se je pognal iz vode v zrak, ko je ujel veliko ribo. Največja žival, s katero sem delala, je bila hijena. So veliko večje, kot so videti na televiziji in so v bistvu zelo prikupne. K parku spada tudi ogromno območje reke z mangrovami. S čolnom smo se dvakrat odpravili po reki. Torej, precej pester urnik.

Popoldnevi so bili enako raznoliki kot delo. Od zelo sproščenih uživanj na plaži v odlični družbi prostovoljk do napete nogometne tekme z domačini. Vikendi so bili rezervirani za izlete po Gambiji in v Senegal. 

Kakšno je življenje v Gambiji? Takšno, kot ste si predstavljali, da bo, še preden ste se znašli tam?

Veliko afriških držav je bolj razvitih, kot si večina ljudi predstavlja. Ampak Gambija je ena najrevnejših držav v Afriki in je v veliki meri ostala zelo pristna. Skozi državo pelje ena večja asfaltirana cesta. Lokalne ceste so v veliki večini peščene in prašne. Prevozna sredstva so stari mercedezi, velikokrat pa lahko srečamo konjske vprege. Lokalni prevoz je mini-kombi v katerega “naložijo” približno 12 človeških duš, pa še kakšno živalsko na streho, če je treba.

Ker sem se veliko vozila, mi je promet ostal posebej v spominu. Z vsako vožnjo si bogatejši za eno izkušnjo. Enkrat sem imela na poti na delo manjšo nesrečo in še danes ne vem, kako naj jo poimenujem. Kako poimenuješ nesrečo, ko se v tvoje vozilo zaleti konj, ki se ni uspel pravočasno zaustaviti? Enkrat sem iz avta videla albino črno deklico. Prava lepotica! Med vožnjo, ko sem tiščala roko čez okno, sem dobila “high-five”. Ženske v Gambiji nosijo tradicionalne, pisane obleke. Prava paša za oči … Ob morju pa je kljub temu veliko bogatih resortov z bazeni za turiste. O tem vem samo, da so tam.

Če te ne preseneti okolica, te preseneti avto, za katerega se sprašuješ, kako to, da še sploh vozi ali pa izjemno prijazen voznik, ki celo pot klepeta s teboj. Povsod je polno razposajanih otrok. Največje mesto Serrekunda je ena velika vas s središčem – tržnico. Prostovoljke smo bile na začetku ogorčene, ker je res umazano, nato pa smo se navadile in z veseljem zahajale tja. Kupiš lahko vse. Vse. Takšno Afriko sem si predstavljala in želela. Ampak je kljub temu presegla moja pričakovanja.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na takšno pot? 

Morda bi se bolj čustveno pripravila na odhod.

Lahko izpostavite tri najbolj nenavadne in tri najbolj ganljive, pozitivne trenutke vašega obiska? 

  • Prvi dan, ko sem šla na sprehod, da bi spoznala okolico svojega doma sem se zapletla v pogovor o rasizmu z domačinom. Na neki točki je ta iz tal pobral pest peska, ki mu je počasi spolzel čez prste in ob tem pripomnil: “Can you separate red, white, black and yellow fragments? You can’t even see the difference. That´s how it should be. We are all the same.” Sicer sem kasneje spoznala, da so vsi Gambijci polni takšnih modrosti, ampak v tistem trenutku me je tako presenetilo, da sem potočila kakšno solzo ali dve.
  • Tuširanje pod palmo. Odpravili smo se na trodnevni izlet, tuša pa nikjer. Domačini imajo v “kopalnicah” ogromne posode z vodo. V te segajo z manjšimi posodicami in se polivajo z vodo. Drug dan izleta, pozno popoldan, ko smo prispeli do nastanitve je začelo močno nalivati. Opazila sem curek, ki je tekel iz palminega lista. S kolegico sva oblekli kopalke in se stuširali. Jaz sem si umila še lase. Mislim da je to bil najboljši tuš v mojem življenju.
  • Odhod iz Gambije. Mislim, da sem jokala že 4 dni prej, cel let in še kak mesec doma. Ni bilo sile, ki bi me zaustavila. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o prostovoljnem delu? 

Odvisno, kakšno prostovoljno delo opravljaš. Moja največja zmota pred odhodom v Gambijo je bila, da grem zato, da bom pomagala. Drži, da so revni in potrebujejo bolj učinkovit sistem na vseh področjih, zaradi sveta okoli njih. Ampak sama bi najraje videla, da ostane vse nedotaknjeno. Ljudje so srečni. Nisem pomagala, ampak so oni pomagali meni.

Kako ste ga izkoristili prosi čas med delom? 

Prosti so bili popoldnevi in vikendi. Ob popoldnevih sem se družila ali s prostovoljkami ali z domačini. Igranje nogometa na plaži, kopanje ali včasih samo poležavanje, šla sem na nogometne tekme, učila sem se igrati afriške bobne, šla na tekmo rokoborbe, na tržnico, se družila na kraft marketu, obiskala monkey-park, ogledala sem si nekatere mošeje, povabila sodelavce k sebi domov, učila sem se kuhati gambijske jedi, sladice … Redko sem bila doma. Vsak vikend smo se odpravili na izlete po državi. Najdaljši je bil 3 dni, prespali pa smo vsak dan drugje. Prosto je bilo tudi ob njihovih praznikih.

Imate morda tudi informacije, kako je s prostovoljstvom v trenutnih razmerah? Pomoči potrebnih je ob tem zagotovo še več, pa prostovoljcev? 

Še vedno so zdravniki in humanitarni delavci, ampak število prostovoljcev, ki pomagajo pri delu z živalmi ali pomagajo v šolah, je seveda manjše. Zagotovo bo velik izpad znanja, saj večina otrok nima računalnika za delo na daljavo, če pa ga že imajo, je iternet tako slab, da si niti približno ne predstavljam, kako bi naj to funkcioniralo. Zraven tega pa je še drag kot žafran. Veliko dražji kot pri nas. Ne vem, kdo si ga sploh lahko privošči. Kolikor vem šola trenutno poteka, če pa jih spet zaprejo, je ta čas izgubljen. Organizacija Za otroke sveta je uspela dokončati gradnjo šole oz. kariernega centra. Imajo veliko udeležbo in delajo vsak dan od 9.00 – 13.00.

Ker gre torej za prostovoljstvo, ne govorimo o plačanem delu. Kako pa je s stroški potovanja, letalsko karto, namestitvijo, hrano in ostalim? Prostovoljci si svoje stroške verjetno krijejo sami?

Vse stroške si prostovoljci krijejo sami. Letalska karta, cepljenje, hrana, voda, prenočišče, izleti, prevoz na delo, prevoz iz/na letališče … Vse. Na koncu je kar veliko. Mogoče še več, kot si pričakoval. V mojem primeru so bili stroški večji zaradi moje zapravljivosti za hrano, obleke, izlete, spominke. Vse je bilo tako okusno in lepo. A številka spet ni tako visoka, da si takšne izkušnje delaven in nekaj časa zelo varčen študent ne bi mogel privoščiti. Ampak to je bistvo, kajne? Varčuješ in greš. Ceniš. Na koncu je vredno.

Ste poleg prostovoljstva v Gambiji kaj podobnega že počeli kje drugje? 

Bila sem že prostovoljka v Sloveniji, ampak samo za kakšen dan. Nato je prišla Gambija. Letos pa sem kot prostovoljka delala tudi v Izoli na Kino Otoku. Odlično. Prepričana sem, da se bom posluževala prostovoljstva tudi v prihodnje in v čim večjem obsegu.

HITRIH 6

Najljubša država: Lahko vsaj 2? Gambija in Jordanija.

Najljubše mesto: Pretežko vprašanje.

Najljubša plaža: Hin Wong bay (Koh Tao, Tajska).

Najljubša kulinarika: Vse J

Naljubši način transporta: Po cesti.

Najljubši jezik: Španščina.

Foto: osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenska tetovatorka, h kateri v Zagreb po tetovažo prihajajo tudi Slovenci

Ana Kušter je večkrat nagrajena tetovatorka, ki ustvarja pod imenom Annoe’s Secret Garden. Iz Ljubljane, kjer je ustvarjala, se je pred dobrim letom preselila v Zagreb. Govorili sva o tej veji umetnosti, življenju v Zagrebu in izzivih, ki jih je prinesla selitev, kmalu za njo pa še koronakriza.

Annoe je tetovatorka brez dlake na jeziku, ki vam bo zlezla pod kožo. Dobesedno. Razvila je svoj prepoznaven slog, čeprav je svoje delo iz Ljubljane preselila v Zagreb, pa boste v njenem studiu vseeno srečali številne Slovence. Vsaj takrat, ko je prehajanje meje dovoljeno.

Povejte nam malo o sebi, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Ana in tetoviram (smeh). Sicer pa sem deloholik, precej dominantna, brutalno iskrena, družabna, empatična in strastna. Obožujem delo z ljudmi, raziskovanje psiholoških procesov, vedno me zanima, kaj se dogaja v ozadju. Iz ljudi – včasih tudi nenamerno – izvlečem tiste skrivnosti, ki nas najbolj veselijo ali pa najbolj bolijo. Vsekakor iščem resnico, tisto ‘bit’ človeka, ki je pod vsemi pregradami in zidovi, iščem pristnost. Mislim, da mi je življenje namenilo veliko preizkušenj, ki jih izkoristim v svoj prid, se lekcije naučim in potem to apliciram pri razumevanju želja mojih strank. Moja mati bi rekla: “energična ženska, ki sledi svojemu cilju.”

Lani septembra ste življenje v Ljubljani zamenjali za Zagreb. Kaj je bil glavni razlog za selitev v sosednjo Hrvaško?

Ljubezen. Blagoslovljena sem, da imam službo, ki jo lahko opravljam kjerkoli na svetu. Ironično, družina po očetovi strani je s Hrvaške in s prijateljcami smo se šalile, da bom šla tja tudi iskat fanta. Potem pa sem spoznala Ivana. Vse ostalo je zgodovina.

Sicer mi je zelo ljub Berlin, zato si nikoli nisem mislila, da bi se v primeru selitve – selila k sosedom. A Zagreb res ni predaleč, le 140 kilometrov od Ljubljane in sem lahko v dobri uri “doma” na kavi. Hkrati pa imam tako čudovite slovenske stranke, da jim razdalja ne predstavlja težave, ko se pridejo tetovirat. Ravno nasprotno, to si vzamejo kot izlet, obiščejo Zagreb, pozimi advent, poleti pa Jarun, kjer se med drugim odvija tudi festival Inmusic. Plus – Zagrebčani imajo ogromno nakupovalnih središč.

Po tetovažo k Slovenki na Hrvaško se torej vozi večji del vaših strank? 

Tako je. Najprej sem bila malo skeptična, ali se bodo ljudje res vozili, ampak sem neverjetno pozitivno presenečena. Tisti, ki niso vredni moje energije, so odpadli, ostala pa je večina mojih čudovitih ljudi. Ne samo, da si Slovenci za tattoo pri meni vzamejo prost dan, ampak tudi nikoli ne komplicirajo, spoštujejo moje delo, moje nasvete. Z večino mojih strank vzpostavim prijateljski odnos, tako da se velikokrat obrnem na njih za nasvete, izkušnje, pomoč.

Letos me je najbolj presenetilo, ko se mi je oglasila Slovenka, ki živi v Tokiju, da bi prišla do mene po tetovažo v Zagreb. Ali pa Grkinja, ki je pot sem načrtovala samo zaradi tetovaže. Veliko je takih, ki pridejo na tattoo iz cele Evrope in se ponovno vrnejo.

Glede na trenutne razmere, so takšna potovanja ustavljena. Kako je koronakriza vplivala na vaš posel? 

Koronakriza je neverjetno prizadela delo celotne kulture. Ne predstavljam si, kako je glasbenikom, toncem, organizatorjem, vsem zaposlenim v kulturi. Tetoverji smo bili par mesecev doma, potem pa smo spet lahko začeli delati. Problem v naši veji umetnosti je tudi to, da smo še zmeraj nedefinirani, oziroma pademo najbližje kozmetičnim studijem.

Nimamo regulative, prav tako ne uradnega izobraževalnega programa/izobrazbe, zato vsakič, ko država postavi nove mere in regulacije, mi samo upamo, da se bo kdo spomnil na nas.

Res bi se rada zahvalila Slovencem, ker smo večini zaradi koronakrize in prepovedi prehajanja meje morali tetoviranje prestaviti tudi po trikrat. To je neverjetno stresno tako za obstoj našega studia, kot tudi za njih. In vsi razumejo ter potrpežljivo čakajo, jaz pa lahko samo priznam, da je moje srce polno ljubezni, ker lahko rišem po koži tako čudovitih in razumevajočih ljudi.

V prvem valu se mi je par strank oglasilo, da jim je hudo, ker sem v situaciji, kjer ne morem delat in so mi na račun vnaprej poslali nakazilo, češ “Ne skrbi, Ana, tole je avans za naše naslednje ustvarjanje.” Meseci brez dela so minevali, prav tako pa so se začele nabirati položnice. Nisem imela dovolj strank na Hrvaškem, medtem ko je moj inbox kričal od sporočil Slovencev in počutila sem se totalno nemočno. Na pomoč mi je priskočil tattoo studio Tattoo room, od koder so mi poslali ogromno svojih klientov, ker so imeli sami preveč povpraševanja – kar me za tako vrhunsko delo niti malo ne čudi. Glavni preboj na hrvaškem trgu mi je pravzaprav uspel zaradi njihove nesebičnosti, spoštovanja in kolegialnosti. Mislim, da bi se večina artistov lahko zgledovala po njih. 

Grozno žal mi je tudi, da sem morala v začetku maja odpovedati svoje gostovanje v Berlinu. Tam ima še z dvema vrhunskima tattoo artistoma svoj studio ‘High Contrast’ piercinger Beni (@piercerbeni na Instagramu).

Kultura tetoviranja se je v Sloveniji v zadnjih letih močno razvila, kako odprti za to vejo umetnosti pa so Zagrebčani?

Moja prva želja ob odpiranju studia je bila, da dvignemo ozaveščenost in kulturo tetoviranja. Zaradi socialnih omrežij lahko spremljamo dela tattoo artistov po celem svetu, in veliko ljudi si želi tattoo stil izpod rok nekoga, ki ustvarja na drugem kontinentu. Moja naloga je, da lahko strankam omogočim tetoviranje pri določenemu artistu, če ga povabim v svoj studio, temu rečemo “guestspot”. V zameno pa artistu zapolnimo teden z našimi strankami. Upam, da bomo s tem uspeli toliko dvigniti marketing, da bomo ustregli vsem okusom in ljudem pokazali tudi nove kvalitetne stvari in da bo tudi za druge stile dovolj povpraševanja.

Trenutno je v Zagrebu najbolj priljubljen slog tako imenovani “fine line” – minimalističen stil, kjer so tetovaže majhne, natančne in s tankimi linijami. Imam srečo, ker tu moja preciznost ter čut za detajle prideta do izraza, izdelava takih tetovaž pa mi predstavlja neverjeten užitek. Pogrešam pa več barvnih tetovaž, več abstrakcij, več spontanosti, drznosti in svobode. Ker tetovaža ni samo risba na telesu, ampak predstavlja določeno dobo v življenju. Zato ta ne rabi imeti dobesednega pomena.

Kakšen je bil postopek odprtja in dela v tattoo studiu v tujini? Na kakšne izzive ste naleteli?

Tukaj imamo en izraz, ko pride do birokracije: “FTJJP”, kar pomeni: “fali ti još jedan papir” (smeh). Čeprav so Hrvati veliko stvari uspeli digitalizirati, je reševanje prebivališča in odpiranje podjetja še zmeraj korak za nami. Ampak s pomočjo mojega partnerja sem v pol leta uspela rešit vso birokracijo. Verjamem, da bi kje drugje za to potrebovala največ teden dni.

Kateri so – poleg vašega studia – vam najljubši kotički Zagreba? 

Čudovito odkritje je bar Swanky Monkey Garden, ki je lociran v samem centru Zagreba, hkrati pa umaknjen od mestnega vrveža. Imajo 3 čudovite terase v nadstropjih, odbite in inovativne zabave ter vrhunske koktajle.

Zelo pogrešam specialno kavo iz ljubljanskega Kana bara, zato sem srečna, da sem na vogalu ulice, kjer imamo naš novi studio, našla vrhunsko kavo Coopedota iz regije Tarrazu v Monocycle coffee baru. Dodaten plus je fenomenalna ekipa in atmosfera, da se počutim kot doma.

Zagreb ima široko ponudbo hrane, obožujem sushi iz Bota Šare, đevrek (pleskavico) iz Tpk-ja (Tvornica pljeskavica Kosta) in veganske delicije izpod rok Simple Green by Jelena.

Ker je pa moje delo večinoma sedeče, je kalorije treba pokurit. Najbolj personaliziran pristop, ogromno število naprav in profesionalno osebno trenerstvo sem našla v fitnes studiu Fitnes point u Sesvetama. Za ‘tetoverski’ hrbet je res treba redno skrbeti. Ko si zaželim sprehoda v naravi, se odpravim v park Jelenovac ali pa do jezera Bundek, ogromno in čudovito je tudi jezero Jarun. Sljeme pa je na wish listi, ko naberem dovolj kondicije.

S tetovatorsko kolegico Dolores Brbora (@dolores_b_tattoo na Instagramu) ste nedavno ustanovili art kolektiv Bura. Kakšne načrte imata?  

Najin cilj je živeti in ustvarjati tako, da se artisti med seboj podpiramo, rastemo in bodrimo, da bi se lahko razvijali in učili. Vsekakor sva mišljenja, da pozitiva žene dalje. Ne marava negativizma, pritoževanja in ogovarjanja. To je delo, kjer se nikoli ne nehaš učiti, moraš iti dalje, tako s tehničnega vidika kot z iskanjem nove kreative, novih, drugačnih stilov. Za naju konkurenca pomeni pozitivno stvar, ker le tako lahko konstantno napredujemo. Jaz se nekaj časa učim od nje, jo prehitim, in obratno. Super je tudi, da smo združili različne stile.

Dolores je specialist za watercolor, barvni realizem, hkrati pa odlično tetovira tudi male, precizne tetovaže. Tako lahko strankam omogočimo tetovaže v stilu, za katerega jaz nisem specializirana ali mi pa motiv ‘ne dogaja’ in obratno. Naša učenka Željka zaključuje fakulteto – modno oblikovanje, njene sveže ideje pa pripomorejo k temu, da z Dolores včasih pogledava tudi zunaj okvirjev. Željka ima zelo izrazit linijski stil, tako da ima tudi specifično publiko. Mislim, da ogromno pomeni tudi energija med stranko in artistom – isti ljudje se najdejo na istem kupu. 

Kakovost storitve se konstantno trudimo dvigniti, zato smo organizacijo in administracijo prepustili naši shop managerki Vjekoslavi. Ona skrbi, da dogovarjanje terminov teče nemoteno, da se čimbolj prilagodimo strankam, da imamo vsi dovolj dela in da ljudje ne čakajo predolgo. Artisti pa se lahko posvetimo kreativnemu ustvarjanju, namesto da bi v nedeljo zvečer odgovarjali na sporočila za termine.

Pri strankah želimo inspirirati iskrenost in kreativnost, ki nam bosta pomagali njihovo zgodbo naslikati na željeni način. Da bi to dosegli, sta zelo pomembni intimna komunikacija in povezava, zato smo poskrbeli za vrhunski ambient, kjer v današnjem preobremenjenem svetu za trenutek stranke pozabijo na skrbi in zunanji svet. Pri nas stranke najbolj obožujejo občutek varnosti in udobnosti, tako da se lahko maksimalno prepustijo in uživajo v procesu ter jim v spominu ostane pozitivna izkušnja in vrhunski izdelek na koži.

Sodobni tetovatorji ustvarjate unikate, torej podobe, ki jih nosi le en človek. So torej časi, ko si si iz knjige vzorcev izbral generičen motiv, davno mimo? 

Vsekakor. Knjige vzorcev so nadomestile knjige z našimi ‘wanna-do’ dizajni, kjer stranke lahko izberejo unikatne motive, ki smo jih narisali v stilu, ki nam najbolj leži. Ali pa stranka pride z referenčnimi slikami motiva, ki jim je všeč in potem mi to prilagodimo v našem stilu, na naš način. 

Kakšne stvari se najpogosteje najdejo v vašem portfelju?

Vesela sem, da so ljudje ugotovili, da obožujem tetovirati cvetje, botanične motive, vse, kar je povezano z naravo, domače ljubimce ter abstrakcije. Listke, cvetke, secesijske ornamente, ali pa samo vzeti čopič v roke po intimnem pogovoru in pustiti roko, da pelje čopič tja, kamor začuti.

Nedavno sem imela čast tetovirati dve čudoviti ženski, organizatorki festivala Green River Fest. Želeli sta skupno tetovažo, planet Zemljo. Začutila sem, da grem z njima lahko korak dlje, in sem predlagala, da namesto klasičnega motiva Zemlje vsaka vzame čopič v roke, in na prijateljico nariše svojo, abstraktno idejo planeta. To zahteva ogromno zaupanja, ne samo med njima, ampak tudi zaupanje do artista, da bo to idejo dobro tehnično zrealiziral. Tako sta nastali dve najbolj unikatni tetovaži, kjer je vsaka podpis druge osebe. Pri prvi se je v potezah razbralo, da je oseba avanturistična, odprta, močna in dominantna. Da velikokrat ideja prehiti planiranje. Njene poteze so močne, hitre, stroge in dominantne. Medtem ko je druga tetovaža bolj nežna, vnaprej premišljena, bolj kompleksna. In tu se prebere njun odnos, njun način komuniciranja, njuno delovanje. Tako različni, pa vendar tako kompatibilni.

Veseli me tudi, ko lahko poudarim čudovite dele (predvsem) ženskih teles, in strankam pomagam povrniti samozavest. Še zmeraj pa dam možgane na pašo, ko tetoviram enostavne linijske tetovaže ali napise, saj so za to potrebni le preciznost, občutek za estetiko ter kompozicija tetovaže na telesu, ne pa nujno tudi kreativnost.

Katere so najbolj nadležne stvari, ki jih tetovatorji v studiu prepogosto poslušajo?

Moram priznati, da imamo tako čudovite stranke, da so take situacije zelo redke. Ko pa se zgodijo, so to male stvari, ki se v večini primerov zgodijo zaradi prevelikega vzhičenja ali pa strahu, da tattoo ne bi bil tak, kot so si zamislili.

Tukaj je par simpatičnih stvari, s katerimi se lahko poistovetijo vsi artisti:

– ko nalepimo stencil pred začetkom tetoviranja in stranka reče: “Aha, to je to. Zdej pa lahko grem”

– ko klient s sabo zaradi poguma vzame 5 prijateljev, potem pa ima vsak od njih potrebo po spreminjanju ali komentiranju tetovaže. Tattoo je intimna stvar, ki je v večini primerov narisana za individuma, po obširnem pogovoru. Ne za prijatelja, mamo ali strica, ampak specifično za našo stranko

– sporočilo na Instagramu brez pozdrava, ampak samo “Kok stane tetovaža?” Vsekakor naš namen ni odirati ljudi, ampak clio stane manj od passata, mar ne?

Je Zagreb torej vaš novi dom ali se nameravate kdaj vrniti v Slovenijo? 

Ljubljano zelo pogrešam. Pogrešam pomlad in poletje, ko je vse zeleno, pivo ob Ljubljanici, poslušanje moje najljubše glasbe v studiu Boris sound sistema, kavo v Lepi žogi, urejenost mesta, preplesane noči v Gali Hali in na drugih alternativnih lokacijah. Vožnjo s kolesom po centru Ljubljane v vročih poletnih nočeh. Pogrešam prijatelje, družino in najboljšega mentorja na svetu – Turkota.

Slovenija je najlepša in najlubša država in upam, da se kdaj vrnem. Vleče me v prestolnico kulutre – Berlin. Hkrati pa me tolaži to, da sem, ko koronakriza mine, v dobri uri v Ljubljani na domači goveji juhici pri mami. Nikoli ne vem, kam me bo ponesla pot, vem pa, da se trudim ostati zvesta sama sebi in poslušati tisti plamen, ki me žene naprej.

Ani in njenemu delu lahko sledite tudi na Instagram profilu @annoesecretgarden.

Foto: Arhiv Ane Kušter

PREBERITE ŠE:
Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

ALI
Tereza: Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Tereza: Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo #intervju

Kateri so top trije slovenski oddihi, ki jih je to poletje odkljukala Tereza Poljanič? S Terezo sva klepetali o njenem življenju med Slovenijo in Novo Zelandijo, o tem, da je letos kljub izrednim razmeram videla kar nekaj sveta in o tem, kako rada se vrača domov.

Tereza Poljanič živi med dvema koncema sveta in je v konstantnem iskanju sončnih dni. Ko je na Novi Zelandiji poletje, jo boste našli tam. Ko se pri njih začne zima, v Sloveniji pa se ta ravno poslovi in začne topliti, se Tereza vrne v domovino. Tako se že nekaj let spretno izogiba zimam in vsake pol leta preživi na enem delu sveta.

Tereza Poljanič je sicer strokovnjakinja za zdravo prehrano in certificirana presno-veganska kuharica z diplomo losangeleške akademije Matthew Kenney Culinary Chef. Pri nas je najbolj znana kot voditeljica kuharske oddaje Zdravo, Tereza in avtorica istoimenske kuharske knjige, stoji pa tudi za okusno vegansko linijo izdelkov Tereza’s Choice. Ob vsem tem rada organizira tudi kuharske delavnice, poleti pa v Grčiji organizira tudi kulinarične joga oddihe. Tokrat sva klepetali o malo drugačnem poletju, ki je za nami in njenih najljubših na novo odkritih kotičkih Slovenije.

Kakšno poletje je za vami in po kakšnih dogodivščinah vam bo ostalo v spominu?

Moje poletje je bilo malce krajše, ker sem se zaradi Covid situacije zadržala v zimski Novi Zelandiji. Tam sem med lockdownom 20 dni potovala z avtodomom in raziskovala severni otok Nove Zelandije, dokler niso spet vzpostavili poletov v Evropo, ko sem se lahko vrnila sem. Takoj, ko sem prispela v Slovenijo, pa sem se podala v naše prelepe gore, Goriška brda in Grčijo, natačneje na Kreto, kjer vsako leto organiziram kulinarične in joga počitnice. 

Na kakšen način najraje raziskujete našo deželo, kakšen tip popotnika/izletnika ste?

Včasih sem tip divjega popotnika, spet drugič pa se zelo rada »pocartam«. Letos sem res veliko hodila v hribe, na večdnevne ture in spala v različnih kočah ter osvajala vrhove. Poleg različnih vrhov pa sem se odpravila tudi na prve štiri etape Julijana trail, ki je prav tako nekaj posebnega, sicer nižinska hoja vendar ravno tako unikatna. Poleg utrujanja nog sem si pustila malce kulinaričnega in vinskega razvajanja v Goriških brdih na ekološki domačiji Klinec.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep? 

Vsega po malem. Mogoče mi je bližje Štajerska, glede na to, da imamo tam vikend in sem tam tudi preživela večino koncev tedna svojega otroštva.

Kateri so top 3 oddihi po Sloveniji, ki so vas v zadnjem času najbolj navdušili in kaj vse ponujajo?

Zelo priporočam Klavže28! Izjemna nastanitev, ki je narejena iz recikliranih materialov sredi gozda. Mir, sprehajanje po skritih poteh, ki vas vodijo do samotnega slapu. Oddih v Klavžah je bil darilo prijateljice za moj rojstni dan, kjer sva vsako jutro izvajali jogo, potem pa so naju razvajali z domačim zajtrkom.

Druga destinacija, ki mi je pri srcu, je Kekčeva domačija v Trenti. Tudi to je zelo unikatna lokacija, kjer vas čakata dobra hrana in mir.

In tretja, ki jo velja omeniti, je Šenkova domačija – Zgornje Jezersko, kjer se lahko ustavite in si privoščite masunjek ter po mojem mnenju najboljše ajdove žgance! Ampak vse to šele po tem, ko osvojite pohod na Češko kočo.

Še ekstra namig: Prikolesarite ali pa se sprehodite do ekološke vasi Čadrg! Kmetija pri Lovrču, kjer vas bo navdušila Marija s svojo božansko tradicionalno kulinariko, značilno za tolminske hribe. Tam smo posneli eno epizodo oddaje Zdravo, Tereza! Takrat sem se končno naučila priprave prave frike z najboljšim tolminskim sirom, za sladico pa seveda niso smeli manjkati štruklji!

Katere kotičke sveta ste sicer letos nameravali raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

Spogledovala sem se s ponovnim odhodom v Indijo, kjer bi se udeležila 10-dnevnega meditacijskega tečaja in pa mogoče Vietnam.

Se je vaš pogled na potovanja in zanimive destinacije ob trenutnih razmerah kaj spremenil?  

Malce se je zagotovo spremenil, predvsem sem se zavedla, da je še veliko neraziskanega tik pred mojim nosom. Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo, se podam na različne predele Slovenije, kjer me vsakič znova nekaj preseneti … Pa naj bodo to kulinarika, gostoljubni domačini ali pa dih jemajoči razgledi.

Kateri kotički sveta ostajajo na vašem seznamu krajev, ki jih morate videti še v tem življenju? 

Južna Amerika in pa Vietnam!

Foto: Tereza Poljanič/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Top 3 slovenski oddihi po navdihu Davida Urankarja

Tokrat je nekaj navdiha za raziskovanje domovine, ko bo to spet mogoče, z nami delil David Urankar, ki je letos slovenske kotičke raziskoval z ženo Ajdo in sinovoma Liamom in Nelsom.

David Urankar je televizijski voditelj, ki ga lahko na nacionalni televiziji spremljate v oddaji Dobro jutro in v avtomobilski oddaji Avtomobilnost. Vsi ljubitelji podkastov ga poznate iz tedenskih podkastov Avtomat in po najnovejšem Gospoda, ki ga ustvarjata z Juretom Godlerjem. Zagotovo ste ga ujeli tudi v kakšni mednarodni oglaševalski kampanji, marsikdo pa o njem ne ve tega, da je v slovenski knjigi rekordov zapisan kot prvi voznik boba v državni reprezentanci, s katero je 5 sezon nastopal v evropskem in ameriškem pokalu.

V tokratnem Vandraj intervjuju nam je David Urankar tako zaupal, kakšno je bilo njihovo poletje, kako se je z izbruhom pandemije spremenil njihov odnos do potovanj in to, kako lepo je lahko doma.

Kakšno poletje je za vami in po kakšnih dogodivščinah vam bo ostalo v spominu?

Poletje 2020 mi bo zagotovo ostalo v spominu po tem, da smo po karantenski pomladi na začetku spremljali, kdaj gremo, kam gremo in kako daleč. Veliko smo se potepali po Sloveniji, obiskovali adrenalinske parke in res veliko časa preživeli na morju. In zagotovo še po dveh stvareh – po bonih in tem, da je Liam splaval!

Na kakšen način najraje raziskujete našo deželo, kakšen tip popotnika/izletnika ste?

Smo zelo spontani popotniki, marsikdaj se zgodi, da se v soboto pri zajtrku odločimo, da gremo v adrenalinski park ali pa do kakšne reke, jezera, morja. Zelo rad vozim, še zlasti, ko imamo pri Avtomobilnosti na testu kakšen dinamičen avto, mi srce zaigra. Izlet zato prilagodimo tudi kakšni lepo zaviti cesti, ki jih pri nas ne manjka. Pa dobra hrana, to je tudi obvezen del vseh naših izletov. Nekaj specialnega, lokalnega.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep? 

Uf, dobro vprašanje! Včasih se mi je zdelo, da Ljubljano res dobro poznam. Potem pa me vedno znova preseneti kak nov kotiček, lokal ali restavracija. A glede na to, da sem že od rojstva “žabar”, bi na kvizu zagotovo izbral vprašanja o Ljubljani.

Kateri so top 3 oddihi po Sloveniji, ki so vas v zadnjem času najbolj navdušili in kaj vse ponujajo?

Poleti sva šla z Ajdo na nekajdnevni izlet, kjer sva se ustavila pri slovenskih mojstrih z Michelinovimi zvezdicami. Za začetek znova predlagam lokalne ceste, kjer po poti z lahkoto ujameš še kak kulinarični biser in lokalno vinsko poslastico. Vipava nama je v zadnjih letih zelo prirasla k srcu, tako simpatičen center z izvirom reke Vipave, kot okoliški hribčki. Če ste v Vipavi in niste na lovu za zvezdicami, predlagam Gostilno Podfarovž ali Majerijo, kjer imajo tudi simpatične sobe za prenočitev. Drugače pa o presežkih Tomaža Kavčiča v Zemonu ne bi niti začel!

Malo naprej – v Novi Gorici je tudi izvrstna Restavracija Dam, kjer vas bo poleg hrane presenetila tudi dizajnerska soba.

Še nekaj simpatičnih ovinkov naprej pa Ana Roš. Ampak potem smo že v Kobaridu, ki je v kombinaciji z Bovcem in okolico eden mojih najljubših koncev Slovenije.

Katere kotičke sveta ste sicer letos nameravali raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

Ponavadi so poletja pri meni delovna, saj se večina velikih reklamnih kampanj in projektov snema ravno v poletnih mesecih. Tako smo večinoma na morju zgolj ob vikendih in daljših potovanj zaradi fleksibilnosti pri delu niti ne planiramo. No, to se je letos povsem obrnilo na glavo.

Če smo včasih radi planirali pomladni in jesenski del počitnic v (bolj) toplih krajih, je to v letu 2020 padlo v vodo, mrzlo vodo (smeh).

Nam je pa letos uspelo biti res veliko skupaj in kot družina smo se lahko še bolj povezali. Morda bi šli nekam, kjer rastejo palme … ampak te rastejo tudi v Portorožu pa še kokos ti ne more pasti na glavo (smeh).

Se je vaš pogled na potovanja in zanimive destinacije ob trenutnih razmerah kaj spremenil? 

Pogrešam spontanost, ko sem lahko v četrtek rezerviral karte za vikend pobeg v Rim. Zdaj ne bi na vrat na nos rinil v situacijo, ki se iz dneva v dan spreminja. Doma smo sproščeni, kot družini nam je udobno. Vemo, kje se dobi dobra hrana/sestavine, kam se gre na sprehod, koga lahko pokličeš za pomoč. Ne bi si želel ostati z dvema majhnima otrokoma v karanteni v malem Airbnb stanovanju v mestu, ki ga ne poznam. To se je spremenilo.

Kateri kotički sveta ostajajo na vašem seznamu krajev, ki jih morate videti še v tem življenju?

Na spisku imam tudi kraje, ki sem jih že videl in bi si jih enkrat rad spet ogledal – z druge perspektive.

Ko je Ajda študirala v Angliji, smo šli na izlet v Manchester, in ker sem United fan, bi se z veseljem spet vrnil, pogledal tekmo, ko bo to spet mogoče.

Z modelingom sem bil v mladosti v Milanu, kasneje sva se z Ajdo vrnila na koncert Beyonce in Jay-Z-ja in rad imam ritem, ki ga mesto oddaja. Celo raje, kot takrat, ko sem tam bival in delal.

Pa na vse klasične športne točke, ki me spominjajo na en res lep čas mojega življenja, odraščanja – Lake Placid, Koenigssee, St. Moritz … Ja, vem, večinoma zato, ker so tam tudi steze za bob (smeh).

Foto: Osebni arhiv/David Urankar

Davidu, Ajdi, Liamu in Nelsu ter njihovim dogodivščinam lahko sledite tudi prek Instagrama TU @david.urankar in TU @ajdaru.

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU
ALI
Tereza: Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Lucija in Klemen: “Slovenijo najraje raziskujeva s šotorom in kolesom” #intervju

Lucija in Klemen sta popotniški par, ki mu je koronavirus prekrižal kar nekaj letošnjih popotniških načrtov. Zaradi nastale situacije sta se odločila, da je čas, da tokrat raziščeta Slovenijo. V spodnjem intervjuju sta z nami delila kup idej za izlete in oddihe v naši in sosednjih deželah.

Lucija in Klemen sta znana tudi po blogu Lucina potepanja in slikovitem profilu na Instagramu, tokrat pa sta dogodivščine v tujini – tako kot večina strastnih popotnikov – zamenjala za raziskovanje domovine in naših sosed. Kakšne popotniške nasvete imata? 

Letos bomo tudi svetovni popotniki dopustovali malo bližje domu. Kakšni so vajini popotniški načrti za letos?

 Letos bomo res večinoma dopustovali doma ali bližje domu. Nekih večjih načrtov nimava, oziroma jih ne upava delati. Letos se bova usmerila predvsem na raziskovanje Slovenije, v avgustu pa upava, da nama uspe roadtrip do Norveške in v oktobru kakšne mini počitnice na katerem od grških otokov.

Se vama zdi, da dobro poznata slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Mislim, da Slovenijo absolutno premalo poznava. Ponavadi sva se na izlet odpravila v nama že poznane kraje, ki jih rada obiščeva, nisva pa veliko obiskovala novih krajev. Na najinem seznamu je še veliko znanih in manj znanih slovenskih biserov, ki jih imava letos namen obiskati. Dobro poznava Štajersko in slovensko obalo, obiskati in raziskati pa imava namen še Prekmurje, Gorenjsko in Posočje. Zavedava se tudi, da je Slovenija čudovita in precej raznolika dežela, in da Slovenci kdaj pozabimo, v kako zanimivi državi živimo.

Od kod sicer prihajata? Katere kotičke vašega kraja bi pokazala tistim, ki ga še ne poznajo?

Prihajava iz Štajerske in sicer iz okolice Celja. V neposredni bližini Celja je kar nekaj čudovitih krajev, ki jih je vredno obiskati. Priporočava, da obiščete staro mestno jedro, mestni park, celjski grad, Šmartinsko jezero ter Celjsko kočo. Slednja je precej priljubljena pohodniška postojanka, ki ima tudi precej pestro ponudbo aktivnosti. Preizkusite lahko adrenalinski park, se spustite po letnem sankališču z bob-kartom, najmlajši bodo veseli spusta po drči, odprli pa so tudi zipline.

Kateri del Slovenije poznata kot svoj žep? 

Večkrat se pošaliva, da je Rogla kraj, ki ga res poznava kot lasten žep. Na Roglo hodiva že od malega, zadnja leta pa jo obiščeva v vseh letnih časih. Pozimi smučava, spomladi ali jeseni greva na kakšen izlet, poleti pa enostavno pobegneva pred vročino v dolini. Rogla je tudi idealno izhodišče za lažje pohode in kolesarske ture. Obiščete lahko Lovrenška jezera, Črno jezero, Slap Šumik, se sprehodite do Koče na Pesku in razglednega stolpa ali pa se sprehodite po “Poti med Krošnjami dreves”.

Na kakšen način najraje raziskujeta našo deželo?

Našo deželo najraje raziskujeva s šotorom, saj nama ta oblika raziskovanja najbolj ustreza. Ne le, da je ugodno, za kampiranje ne potrebuješ nobene rezervacije in vnaprejšnjega načrtovanja. Na izlet se vedno odpraviva z avtomobilom, s seboj pa večkrat vzameva tudi kolesi, ki so odlično prevozno sredstvo za raziskovanje okolice. Ravno sva se vrnila iz Kranjske Gore, kjer sva okolico raziskovala s kolesi, prespala pa sva v čudovitem kampu Špik – priporočava! 

Kam po Sloveniji se najraje odpravita na aktiven izlet?

Na slovensko obalo, Bohinj ali Kranjsko Goro. Nedolgo nazaj sva se zaljubila v Kranjsko Goro, ki ponuja veliko možnosti za aktiven oddih. Je odlična destinacija za kolesarjenje, pohode, obisk slapov, supanje na jezeru Jasna … Do sedaj sva obiskala mogočen slap Peričnik, prevozila kolesarsko pot Jureta Robiča, se podala do spodnjega Martuljškega slapu, občudovala čudovite Zelence, se s kolesi odpravila v dolino Tamar in Planico ter uživala ob dobri kavici ob jezeru Jasna.

In ob katerem vodnem viru si rada zmočita noge?

Vsepovsod, če le ni premrzla voda (smeh). Najraje si jih namočiva kar na naši obali v Piranu ali pod Strunjanskimi klifi ter na Velenjskem jezeru.

Kam gresta najraje na oddih in potešita svoje hedonistične želje?

Ena nama precej ljuba destinacija je kamp Belvedere nad Izolo. Gre za kamp na vrhu klifa, del kampa pa se nahaja med nasadom oljk. Eden najinih najljubših krajev v Sloveniji.

Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Po pravici – zelo rada eksperimentirava kar v domači kuhinji, zato zunaj jeva le občasno. Sploh Klemen zelo rad kuha in preizkusi kaj novega. Kot najboljše kulinarično razvajanje je na vrhu lestvice tisto v Gostilni Krištof v Kranju, kjer sva se razvajala za Klemnov rojstni dan. Ne zaostaja pa veliko vietnamska restavracija Ngon v centru Maribora.

Kam k našim sosedom se rada podata na vikend oddih?

Zadnjih nekaj let imava nekaj destinacij, kamor se praktično vsako leto vračava. Največkrat je to vikend oddih na morju in sicer na otoku Krk ali Crikvenici. Zelo rada pa greva v Dolomite, ki so po najinem mnenju pravi košček raja na Zemlji.

Katere kotičke sveta sta sicer letos nameravala raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

Nama je letos situacija s koronavirusom kar lepo prekrižala popotniške načrte. Srečo sva imela, da sva v mesecu marcu lahko izpeljala pardnevno smučanje na Rogli. Par dni za tem, je bila razglašena pandemija, s tem pa zaprtje smučišč in vseh ostalih obratov po Sloveniji. Potovanje, ki sva ga morala prestaviti, sva načrtovala v mesecu maju in sicer 17-dnevni roadtrip po Italiji. Glede na to, da sva imela izbran samo datum in destinacijo, nisva imela nobenih težav zaradi ”odpovedi” potovanja. Sva pa za konec leta načrtovala eno malce daljše potovanje, vendar ne veva, kako bo. Oziroma – nihče ne ve, kdaj se bo ponovno dalo potovati, tako kot smo bili vajeni do sedaj.

Se bodo po koncu krize vajine popotniške navade in želje kaj spremenile?

Misliva, da se bodo spremenile, čeprav ne bistveno. Dokler bo še trajalo takšno stanje, si ne upava veliko načrtovati vnaprej ali kupiti letalske karte. Opažava, da so ljudje že na sploh postali malce bolj previdni in se vsi raje držijo v bližini doma. Sedaj imava idealno priložnost, da raziščeva Slovenijo, sosednje države in se podava na kakšen dober roadtrip. V zadnjih dveh letih, nama je precej ljubo postalo divje kampiranje oziroma kampiranje na splošno. Za ta namen sva si lansko leto najin avto (za čas dopusta) spremenila v spalnico na kolesih. Takšen način potovanja nama je precej blizu, zato se potihem spogledujeva z idejo, da bi enkrat v prihodnje kupila manjši kombi ter ga preuredila za potovanja.

Foto: Lucija in Klemen/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Ideja za izlet: Kranjska Gora, Zelenci, jezero Jasna in dan za hedonizem

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

lucija in klemen lucija in klemen lucija in klemen

Žiga Lieber: »Brazilci čez vikende res počivajo, ne kosijo trave in pospravljajo kleti.«

Evropo in svet je zajel že drugi val koronavirusa in trenutno je na svetu že več kot 12 milijonov primerov okužbe z virusom Covid-19. Po številu obolelih prednjači ZDA z več kot tremi milijoni okuženih prebivalcev, drugo največje žarišče pa je Brazilija, v kateri je leto svoje mladosti preživel tudi Žiga Lieber, ki je preko Rotary organizacije šel tja na izmenjavo. Z njim smo poklepetali o tamkajšnjem življenju, brazilski kulturi in trenutni situaciji v državi.

Preberi več

“Povsod je lepo, a doma je najlepše” #intervju

“Poznate tisti občutek otroškega navdušenja, metuljčkov v trebuhu in iskric v očeh? To jaz občutim pri potovanjih. Menim, da potovanja človeku širijo obzorja, napolnijo dušo in obogatijo življenje. Meni so zagotovo ga,” pravi Tina Herceg, moja tokratna sogovornica.

Tina Herceg je tista popotnica, ki stoji za ličnim profilom On The Magic Carpet (@onthemagiccarpet) na Instagramu in Facebooku. Na njem deli fotografije, posnetke in utrinke s potovanj, v kratkem pa bo postavila tudi svoj popotniški blog. Tina nam je v tokratnem intervjuju zaupala, kje v Sloveniji in bližnjih državah bo dopustovala letos, ter z nami delila nekaj idej za idilične oddihe v bližini.

Letos bomo tudi svetovni popotniki dopustovali malo bližje domu. Kakšni so vaši popotniški načrti za letos?

K sreči sem se ravno pred karanteno vrnila s potovanja po Omanu, tako da sem si tam za nekaj časa napolnila potovalne “baterije”. Kot vsako leto bom poleti dopustovala v Dalmaciji, če bo čas dopuščal, pa si želim letos malo bolje raziskati tudi Črno goro ter Bosno in Hercegovino. Septembra grem na Portugalsko (če ne pride do drugega vala). Kasneje pa morda še kam, seveda vse odvisno od časa in denarja. Zelo pa se veselim raziskovanja naše prelepe domovine, saj kot pravi pregovor: “Povsod je lepo, a doma je najlepše.”

Se vam zdi, da dobro poznate slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Bolj popularne slovenske bisere sem skozi leta obiskala že skoraj vse. Manj pa poznam skrite kotičke. Lani sem sicer odkrila Klevevž – naravne toplice, kjer se lahko kopate tudi pozimi in sem bila nad njim navdušena. Letos bo prilika, da raziščemo tudi te, bolj skrite oz. ne tako popularne kotičke. Verjamem, da bo turistični bon spodbudil Slovence k raziskovanju naše dežele in dopustovanju doma. Jaz bom svojega zagotovo izkoristila (smeh).

Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo?

Prihajam iz Kamnika, ki velja za eno najlepših srednjeveških mest v Sloveniji. Sama sem vedno bolj zaljubljena v Kamnik in z veseljem pohajkujem po naši občini, saj ponuja res veliko.

Pokazala bi kamniški biser, Veliko planino – ampak to ponavadi ljudje že poznajo. Poleg tega priporočam obisk starega mestnega jedra in sprehod na Mali in Stari grad. Potem izlet do slapu Orglice in obisk doline Kamniške Bistrice – sprehod po Koželjevi poti, ki vodi vse do izvira Kamniške Bistrice vmes pa nudi čudovite razglede na turkizno barvo vode in globočine prekrasne soteske Predaselj.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep?

Najbolje poznam Gorenjsko, saj mi je najbližje. Dosti sem pohajkovala tudi po Primorskem, Goriškem in Dolenjskem. Najmanj poznam Štajersko, Koroško in Prekmurje. Tako, da nameravam to kmalu spremeniti. Veselim se raziskovanja Slovenije in odkrivanja novih kotičkov.

Na kakšen način najraje raziskujete našo deželo?

Ponavadi so bili to dnevni ali vikend izleti. Največkrat sem izbrala hotelsko nastanitev ali apartma. Letos sem se med potovanjem po Omanu navdušila nas kampiranjem, zato upam, da bom letos pri nas preizkusila tudi to.

Kam po Sloveniji se najraje odpravite na aktiven izlet?

Zadnje čase me vedno bolj vleče v hribe, zato se ponavadi odpravim kar na Gorenjsko, kjer je gora in lepe narave na pretek.

In ob katerem vodnem viru si radi zmočite noge?

Najbližje imam Kamniško Bistrico, drugače pa so zelo lepa korita Soče. Sta pa obe reki zelo mrzli, tako da dobesedno lahko zmočim samo noge.

Kam greste najraje na oddih in potešite svoje hedonistične želje?

Za sprostitev bi izbrala Wellness Orhidelia v Podčetrtku. Drugače pa se najbolje “odklopim” in uživam v hribih ali pa ob morju.

Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Če sem lahko malo lokal-patriot, bi izpostavila kamniško gostilno Repnik, kjer nas razvajajo z vrhunsko tradicionalnimo hrano s sodobnim priokusom. Drugače pa sem bila navdušena nad gostilno Dvor Jezeršek.

Kam k našim sosedom se radi podate na vikend oddih?

Če samo za vikend, potem bi se odpravila na Hrvaško v Opatijo, ki je meni zelo ljuba. Pravijo ji tudi kraljica Jadrana oz. jadranska Nica. Monden utrip mesta, lepe plaže v bližini, možnost aktivnega preživljanja časa in pa odlična kulinarika. Nasvet za super izlet: zjutraj pohod na Učko – Vojak, ki nudi čudovite razglede v notranjost Istre z ene strani in pogled na Kvarnerske otoke z druge strani. Potem spust do Opatije, tam sprehod po Opatiji in potem kosilo v restavraciji Roko. Popoldne kopanje v Opatiji, bližnjem Lovranu ali Medveji.

Katere kotičke sveta ste sicer letos nameravali raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

V mesecu maju sem imela planiran roadtrip po Portugalski, ki sem ga zaradi pandemije prestavila na september. Planiran je bil tudi obisk Indije, ki po vsej verjetnosti letos zaradi pandemije ne bo mogoč. Verjetno bi na moj seznam prišla še kakšna destinacija, saj jih imam na listi želja veliko, potem pa čakam na ugodne letalske karte. Sem pa pri izbiri potovanj spontana, tako da ponavadi ne planiram dosti vnaprej oz. čisto odvisno od destinacije in ponudbe.

Se bodo po koncu krize vaše popotniške navade in želje kaj spremenile?

Želje se zagotovo ne bodo spremenile, saj se moj seznam potovalnih želja iz dneva v dan veča (smeh). Navade pa zagotovo. Verjetno bomo pri rezervacijah bolj previdni in bomo izbirali bližje ter “bolj varne” destinacije. Ko se bo vse skupaj umirilo, bomo potovali s še večjim veseljem in bomo možnost potovanj po svetu veliko bolj cenili.

Foto: osebni arhiv/Tina Herceg

PREBERITE ŠE: Fažana, idilično ribiško mesto nasproti Brionov

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.