Slovenka v Londonu: sedem let in dva dvojezična otroka kasneje #VandrajInsider

Lana Razpotnik je Slovenka, ki v Londonu od leta 2017 živi s partnerjem in dvema hčerkama, ki sta se jima rodili na Otoku. O tem, kako je v Londonu videti iskanje službe, prijateljev in strehe nad glavo ter predvsem, kako je tam (dvojezično) vzgajati otroke, sva govorili v tokratnem Vandraj insiderju.

Kaj vas je odneslo v London in kako dolgo mu že rečete “dom”?

Verjetno je najbolj ironično ravno to, da bi pred desetimi leti na vprašanje, če bi se kdaj preselila v tujino, jasno in glasno odgovorila z NE. O potovanjih sem vsekakor vedno sanjala, o življenju v tujini pa nikoli. Lepo sem bila zasidrana v Ljubljani, ki je (bila) v mojih očeh VSE, kar potrebuješ za življenje. Temu se nisem bila pripravljena odpovedati. Kakorkoli klišejsko se to sliši, sem v Londonu pristala izključno zaradi ljubezni. Vse je bilo zelo spontano, iz danes na jutri sem si rekla, zakaj pa ne. In sem šla. To je bilo novembra 2017.

S čim se v Londonu ukvarjate, oziroma preživljate?

Kot diplomirana umetnostna zgodovinarka in takrat magistrska študentka dediščinskega turizma sem si predstavljala, da bom v roku enega meseca našla službo v neki kulturni ustanovi. Pripravljena sem bila začeti čisto na dnu in potem plezati po karierni lestvi. Ampak mi očitno takrat to ni bilo namenjeno.

Zato sem poiskala hitro vmesno službo in tako pristala v fitnes in velnes industriji v eni izmed vodilnih neprofitnih organizacij v Veliki Britaniji. Začela sem kot receptorka in vsako leto napredovala. Danes sem vodja dveh fitnes in velnes klubov, kjer sem odgovorna za vse – od recepcije, prodaje, osebnih trenerjev, fizioterapevtov, programov za lokalno skupnost, vrtca, plavalne šole in za velik del varnosti in zdravja pri delu obeh klubov. Moj uradni naziv je sicer Multi-Site Customer Experience Manager. Najlažje si je morda predstavljati, da sem odgovorna za več kot 30 zaposlenih v vsakem klubu.

V Londonu sta se vam rodila tudi dva otroka. Kakšno otroštvo ponuja mesto?

Ja, obe moji punčki sta rojeni v Londonu. Mesto je res raznoliko in ponuja ogromno možnosti za raziskovanje. Večinoma vikendov ne preživimo doma, ampak raziskujemo mesto ali pa le okolico. Igrišča in parki so na vsakem koraku po mestu in so res vrhunski. Hkrati pa drži, da otroci tukaj preživijo veliko časa v vrtcu, tudi po 10 ur dnevno. Kar ni idealno, me pa tolaži, da tam res uživajo. Otroštvo v Londonu pomeni prijateljevanje z otroki s koreninami z vsega sveta in to je čudovito.

Kako pa je s starševskim dopustom in kasneje z varstvom?

Porodniški dopust se tukaj deli na državnega in službenega. Državni ti pripada do 39 tednov in je odvisen od tvojega povprečnega zaslužka. Potem pa imaš še službenega, ki ti ga dodeli podjetje, kjer delaš. V grobem in malo za okus, v podjetju, kjer delam, dobi mamica na porodniški približno:

  • – 3. mesec polno plačo s strani podjetja,
  • – 5. mesec polovično plačo s strani podjetja + državno porodniško,
  • – 9. mesec le državno porodniško,
  • – 12. mesec – nič, te pa še vedno čaka delovno mesto.

Glede varstva so ponavadi tri opcije: VRTEC – vsi so zasebni vsaj do 3. leta, CHILDMINDER – varuška, ki za otroke skrbi v svojem domu in VARUŠKA, ki skrbi za otroke v njihovem domu. Pri odločitvi igra veliko vlogo čas. Vse tri opcije pa so finančno kar zalogaj. Vrtci so tukaj v povprečju odprti od 7.30 – 18.30. Starejša hči je bila v vrtcu v okviru podjetja za katerega delam. In žal je bila v vrtcu velikokrat vse do 18.00, potem pa naju je čakala še približno enourna pot domov. Ni idealno, ampak je uživala in meni je bilo veliko lažje, ker sem vedela, kdo so zaposleni in kako vrtec deluje. Če otrok obiskuje vrtec 5 dni na teden in več kot 5 ur na dan, to v povprečju mesečno znese okoli £1700. Starši sicer dobivamo otroške dodatke, a ti ne pokrijejo niti četrtine vrtca. 

Kakšno državljanstvo imata otroka? Sta dvojezična?

Najstarejša hčerka KalaLuna ima le slovensko državljanstvo, saj sva bila oba eno leto premalo v Londonu, da bi avtomatično dobila tudi angleškega. Mlajša hčerka NalaNoor pa ima tako britanskega kot slovenskega. KalaLuna govori slovensko in angleško. Doma govorimo slovensko, knjige beremo v angleškem in v slovenskem jeziku. Ob vikendih pa pogleda tudi kakšno slovensko risanko, da se ji besedni zaklad širi. Je pa res, da je na vsakem koraku izpostavljena angleščini in ko se igra sama, ima monologe predvsem v angleščini. Malo me skrbi, da bo to vplivalo na našo 9-mesečno dojenčico, saj se starejša sestrica tudi z njo večinoma pogovarja v angleščini, a upam, da bo tudi ona dovzetna za oba jezika.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Še bolj cenim prijateljstva in odnose, ki jih imam v Sloveniji in ki sem jih razvila tukaj. Takšna prijateljstva, ki jih doma pletemo od otroštva in kot najstniki, kot odrasla oseba v Londonu zelo težko oblikuješ na novo. Ljudje smo z različnih koncev, težko je uskladiti urnike.

Še bolj pa cenim to, da imam čas, ki ga lahko preživim z družino. Slovenci smo včasih malo razvajeni. Navajeni smo, da nas avto zapelje tudi le 500 metrov. Tu sem se naučila, da prehoditi 5 kilometrov, da nekam prideš, ni ogromno, ampak nekaj povsem normalnega. V Sloveniji je del luksuza tudi to, da babice hodijo po otroke v vrtec in jih imajo starši možnost komu dati v varstvo. Ne me narobe razumeti, ta razvajenost bi tudi meni povsem pasala. In to tukaj pogrešam.

Če bi lahko iz Ljubljane in Londona izluščili najboljše stvari, ki jih pri drugem pogrešate, katere bi to bile?

Ljubljana je moje mesto, v srcu, vedno. Obožujem to, da imamo na dosegu roke čisto vse. Je en tak lep bazenček kulture, zgodovine, narave, prijetnih ljudi in luštnih lokalov. Najbolj verjetno pogrešam družabni vidik, ki ga Ljubljana ponuja. »Kofetkanje« v tem našem pravem pomenu besede. In ko smo že pri lokalih, res močno pogrešam dostopnost raznih naravnih limonad in sokov, ki jih v Ljubljani dobiš v vsakem lokalu, v Londonu pa moraš te stvari prav poiskati, če želiš dobre, seveda. Pogrešam naše mini griče in hribe, ki so super za lahek sprehod in tek. Pa fine kolesarske proge in umirjene ceste. Tudi čistočo – Ljubljana je res čista in prijetna na vsakem koraku. In vodo! Vodo iz pipe tudi pogrešam!

London je na drugi strani ocean vsega, res VSEGA. Vsak dan se toliko različnih stvari dogaja, da jim ne moreš zares slediti. Možnosti je neskončno, kulturnih, glasbenih koncertov, posebnih kinov in še in še. Ampak je ogromen! Zato je treba stvari malo bolj planirati vnaprej, spontanost je tu res manj enostavna.

Se v prihodnosti vidite nazaj v Sloveniji?

Se mi zdi, da ima večina izseljencev željo nekoč priti nazaj. Nazaj me najbolj vleče zaradi družine in prijateljev. Tudi umirjen in varen način življenja, ki ga Slovenija ponuja, je gotovo bolj prijazen za družine kot London. A tudi London je naš dom, tukaj sta se rodili moji hčeri in z mestom so povezani vsi lepi spomini. Kar naenkrat tako Slovenija ni več zares dom. Tega nihanja je veliko. En dan si pripravljen iti nazaj, drugič spet ne. To vprašanje se v mojih mislih poraja tedensko. Ne vem. Pustimo se presenetiti.

Kako bi opisali London nekomu, ki o njem ne ve popoloma ničesar?

London je ogromno mesto in je veliko več kot le tisti center mesta z vsemi tipičnimi znamenitostmi. London ponuja malo morje različnih izkušenj, dogodkov, razstav, doživetij in kulinarike. Predvsem pa je mesto, kjer boste v vseh letnih časih videli ljudi sedeti na še najmanjšem koščku trave, tudi brez odeje pod zadnjico. London je hitro mesto, kjer se ljudje vseeno znajo ustaviti in uzivati v prvih pomladnih dnevih, poletnem sončenju in zadnjih jesenskih svetlih dneh. 

Pa tamkajšnje ljudi?

Večkrat so mi ljudje, ki so obiskali London, rekli, da Angležev še niso srečali. Ja, London je morje vseh možnih kultur iz celega sveta. In to je tisto, kar je tako lepo. Tudi ljudje, rojeni v Londonu, imajo pogosto korenine (tudi) iz katere druge države.

Če se boste vozili z mestnimi prevoznimi sredstvi, bodo ljudje ponavadi v pogonu in celo nezadovoljni, če se jim boste postavili sredi tekočih stopnic in ne boste sledili tistim »nenapisanim« pravilom bontona. Torej – vedno stojte na desni strani in dovolite dovolj prostora za prehitevanje po levi. Ampak te isti ljudje so tudi zelo prijazni in odprti, prihajajo z vsega sveta in se z veseljem pogovarjajo o izkušnjah posameznikov. Vseeno pa – ko vas kdo vpraša »How are you?«, naj vas nikar ne zavede, da jih resnično dobesedno zanima, kako ste.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

Verjetno to, da je v mestu razpad sistema z vlaki in avtobusi, ko zapade sneg (četudi se ne oprijema cestišča), ko dežuje, ko je prevroče ali prevetrovno. Tudi stavke javnega prevoza so pogoste in nadležne. Prometa je ogromno, na cestah so zastoji, zato tudi avto ni boljša izbira.

In to, da je zaradi velikosti mesta vse veliko bolj oddaljeno, kot bi si kdaj želela.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Londonu kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Zmota je to, da je London majhno mesto in da je vse, kar je vredno ogleda, le okoli Big Bena, Tower bridga in tam okoli ter da se vsi Londončani dnevno sprehajamo mimo. Pa tudi to, da mnogi mislijo, da je Tower bridge – London bridge.

Hrana in pijača v restavracijah in lokalih sta dražji kot v Sloveniji, kljub temu pa je nakup v trgovini ugodnejši v Londonu. Zmota je, da je v Londonu vse zelo drago. Veliko turističnih znamenitosti je celo brezplačnih!

Zmota je tudi, da v Londonu vedno potrebuješ dežnik. Ko tu enkrat živiš, ga ne nosiš s seboj. Nalivi niso pogosti, ponavadi so hitre prhe. Zanimive so tudi divje živali, tu so lisice kot mačke, povsod so! 

Kaj poleg glavnega mesta je v bližini še vredno obiska?

Velika Britanija ponuja ogromno in ima res čudovite kraje. Iz Londona so vlaki v druge kraje pogosti, morda ne najbolj poceni, ampak kar hitri in urejeni. Cornwall je eno tako luštno območje, St. Ives je čudovito obmorsko mesto z dolgo peščeno plažo, ki ima za piko na i tudi Tate St. Ives muzej. V bližini je Cambridge – za piknik na travniku in tiste, ki si želijo malo študentskega vzdušja in gotskih stavb. Zelo blizu za enodnevni izlet je tudi Brighton, ki je tipično obmorsko mesto s čudovitimi ulicami. Tudi Bristol je super! Posedanje ob kanalu spominja na plažo ob Ljubljanici. In seveda Banksy – njegove grafite srečate na vsakem koraku. Tudi mene čaka še veliko obiska vrednih krajev na tem koncu.

 [O urbanih kotičkih kraja:]

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Primrose Hill in Brixton.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: London Eye – za slikico v ozadju je fotogeničen, za obisk pa grozno nagužvan, predrag in počasen. Razgledi so boljši iz drugih delov mesta.
Najboljša brezplačna stvar v mestu? Sky Garden, muzeji in galerije.
Najboljšo kavo potrežejo v: Tamp v Chiswicku. Tu je poleg kave dobra tudi vroča čokolada, ki ni puding ali kakav, ampak prava temna, grenka cokolada!
Najboljši brunch najdete pri: Egg Break v Notting Hillu, Urban Pantry v Chiswicku in MILK v Balhamu.
Najlepši razgled nad mesto: Sky Garden.

Najboljši šoping: Online (smeh). Turisti verjetno z veseljem obiščejo Oxford Street, Londončanom pa je to zaradi gneče nekaj najbolj neprijetnega. Če že moram fizično v trgovino, verjetno izberem High Street Kensington, ki ima tudi prijetne lokale. Če želite nakupovalno središče, potem priporočam Westfield, ampak se pripravite na gnečo.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Tate Modern – ima tudi čudovit pogled iz kavarne na Temzo in St. Paul’s Cathedral. Za Harry Potter fane je bonus tudi pogled na Millennium Bridge.
Najljubši kotiček za sprostitev: Richmond ob Temzi.
Park, kjer najraje poležavate: Chiswick House&Gardens.
Najboljša zabava: Manjše koncertne dvorane, kjer je vse tako luškano in majhno, da doživiš koncert čisto drugače kot v velikih dvoranah ali stadionih.
Najljubši festival/dogodek: Kino ali gledališče na prostem – na rooftopih ali v parkih.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Iskreno nisem navdušena nad  tradicionalno hrano. To so bolj pubovske jedi, ki so mi precenjene. So pa jagode v Angliji v sezoni zelo poceni in zelo dobre. Zato so mi tudi sladice z njimi všeč – scones z jagodno marmelado in Victoria sponge cake. Pa meni najljubši Crumble!
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Bele in barvite hišice v Notting Hillu, Richmond park v obdobju malih bambijev in Primrose Hill z Londonsko panoramo v ozadju. Za turiste gotovo ena sončna fotka s strani Tower Bridga, pa pod mostom na drugi strani Big Bena.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Avtobus – £1.60 in lahko prestopaš med avtobusi v roku ene ure.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Trenutno ugotavljamo, da je Ryanair iz Trsta ali Zagreba kar ugoden, če letite z malim nahrbtnikom. Direktno iz Ljubljane leti EasyJet. Če pa nujno želite še osebno prtljago, ste potem cenovno hitro blizu British Airways, ki leti na London Heathrow Airport, od koder lahko v mesto potujete s podzemno železnico in ne potrebujete še prevoza z letališča v mesto. Ne glede na prevoznika, se poskušajte izogniti vsem šolskim počitnicam in praznikom tako v Sloveniji kot na Otoku.

V katerem delu mesta je logistično najbolje iskati nastanitev, ko tja pridemo za kratek turistični obisk?

Za kratek obisk je verjetno super, če najdete kaj v prvi coni, kjer so glavne znamenitosti na dosegu roke. Bo pa gotovo ugodnejše karkoli v coni 2 ali celo 3, le glejte, da je blizu podzemne in ste v centru mesta v 30 minutah.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 

Če želiš dobro stanovanje v varnem predelu Londona, bodo cene hitro višje. Mesto je ogromno in velikokrat so hiše predelane v več stanovanj, ki so v osnovi ponavadi dokaj ozka, z malo ali nič prostora za hrambo stvari. V zadnjem letu je trend, da za najem stanovanja ponudiš več kot je oglaševano. Povpraševanje za lepa stanovanje je veliko, zato bi to težavnost ocenila z 8.

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10:

Verjetno 8, je težko, a tudi ni – odvisno. London ima res veliko ljudi in konkurence ne manjka. Večinoma tukaj ne gre za izobrazbo, bolj za izkušnje in to, da si ob pravem času na pravem mestu. Ob neuspelih prijavah ne smeš izgubiti zagona in upanja.

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10:

Verjetno spet 8. Odvisno, česa si želiš in v kakšnem življenjskem obdobju si. Večina mojih prijateljstev je prek sodelavcev in drugih mamic iz vrtca in šole. Vsi imamo zasedena življenja, tudi razdalje med nami so lahko velike, zato je prijateljstva težko ohranjati.

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno):  

Mogoče 7, nekaj vmes. Odvisno od predela in s kakšno miselnostjo hodiš po mestu. Načeloma se počutim varno. V določenih predelih je manj prijetno in si morda malo bolj pozoren ali pa se jih v določenem delu dneva izogibaš.

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Raznolikost v vsakem pomenu besede je zame res velika velika prednost. Raznolikost kulture, hrane, religije, rase, s katerimi si kar naenkrat v stiku vsak dan. Sem hvaležna, da sta moji deklici izpostavljeni temu. V Sloveniji tega gotovo ne bi doživeli v tolikšni meri. Slabost je verjetno prav ta velikost mesta, ker je vzdrževanje družabnega življenje malce težje.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Prednost je gotovo širina pridobljenih izkušenj. Tu je veliko več različnih delovnih mest in zato več možnosti napredovanj. Slabost je bila na začetku ta, da angleščina ni moj prvi jezik in sem se kot tujka počutila postavljena na nižje stopničke. Vsekakor pa tu velja, da stopničke hitro preskakuješ, če se dokažeš.

FOTO: Osebni arhiv/Lana Razpotnik

PREBERITE ŠE: Ula Furlan: “Zagreb zagotovo počasi postaja moj drugi dom” #VandrajInsider

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Ula Furlan: “Zagreb zagotovo počasi postaja moj drugi dom” #VandrajInsider

V rubriki Vandraj insider nam znane in manj znane obiska vredne kotičke mest predstavijo tisti, ki v njih živijo, oziroma jih imajo za drugi dom. Kam na najboljši brunch, kje parkirati, kdaj v mestu ujeti najboljše festivale in kam se umakniti od turističnih točk, a vseeno doživeti utrip mesta? Tokrat nas je po sosednji prestolnici popeljala Ula Furlan, ki jo v Zagreb odnaša ljubezen.

Ula Furlan je simpatična igralka, voditeljica, novinarka in model, ki vse svoje karierne poti vodi z nalezljivim nasmehom na obrazu. Ljubezen do igralskih vod ima v genskem zapisu. Njen pokojni oče je ena od osrednjih filmskih osebnosti v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji – Silvan Furlan, medtem ko je voditeljsko žilico podedovala po mami – Miši Molk. Njeno razgibano življenje pa je zaradi ljubezni še nekoliko bolj pisano, saj je razpeta med Ljubljano in Zagrebom. Iz sosednje prestolnice namreč prihaja njen partner, znan hrvaški igralec.

V Zagreb vas vedno znova odnaša ljubezen. Je to vaš drugi dom?

Zagotovo počasi postaja. Vsakič sicer odkrijem še kaj novega, kakšen nov ovinek, neko njihovo “novo pravilo” ali pa novo podobo, okus, lokacijo. Prav zato mi je tudi pri srcu, ker je nekoliko večji od Ljubljane, bolj razgiban, dinamičen, nepredvidljiv.

Ni skrivnost, da ste med Ljubljano in Zagrebom razpeti zaradi zveze s hrvaškim igralcem Domagojem Jankovićem. Vaju je filmsko združil film?

 Je. Kratki film Scout, ki ga je napisal in režiral Alex Cvetkov, je tisti, ki naju je najprej filmsko sestavil v člana družine. Jaz v njem nastopam kot filmska starejša in odgovorna sestra, Domagoj pa je moj mlajši brat in neukrotljiva, nagajiva iskra življenja. Precej hitro je potem ta iskra preskočila iz okvirjev scenarija in platonskega odnosa v resnična poglavja zaresne ljubezni, ki pa je na trenutke vseeno velikokrat še vedno filmska.

Kako pogosto torej vozite skozi mejni prehod?

Dober dan” tja in nazaj na mejnih prehodih, če je dober mesec, rečem tam nekje 6-krat. Torej si privošim 3 srečanja oziroma obiske. Na hrvaški strani potem  “dober dan” rečem največkrat kar gospodom na cestnini, ki mi dan nemudoma obrnejo še s kakšnim prijaznim komplimentom. Policajev in carinikov za vstop v Hrvaško načeloma na sami meji ni več.

In potem na poti nazaj na slovenski strani za dobrodošlico kdaj prejmem kakšen pomenjliv: “Ooo, dober dan”, a to mislim, da je predvsem vznemirjenje, ko se na osebni izkaznici ob očetovem zasveti še mamin priimek in se ugotovi, da sem “od Mišike”. 

Če bi lahko iz obeh mest – Ljubljane in Zagreba – izluščili najboljše stvari, ki jih pri drugem pogrešate, katere bi to bile?

Ljubljanski šmek, to neko urejenost, mirnost, občutek, da vse nekako funkcionira, čistost, odzivnost – to kdaj pogrešam pri Zagrebu. A mnogokrat v Ljubljani pogrešam odprtost komunikacije, navite, malo bolj glasne, radostne vibracije, pa raznolikost možnosti za druženje, za it ven. To nepredvidljivost velikih mest, pretok energij, okusov, kulturne in siceršnje ponudbe.

Kako bi opisali Zagreb?

Zagreb verjetno zaradi podčrtaja te ljubezni dojemam kot enega ravno prav nabritega gentlemana. Je dinamičen, bister, poseben, duhovit, karizmatičen, čvrste samopodobe. Tudi malo retro, malo oldschool, nostalgičen, romantičen, kot stare popevke iz 60ih.

Pa tamkajšnje ljudi?

Doživljam jih kot odprte, razigrane, glasne, artikulirane. Ob sobotah in nedeljah še posebej fino “ogvantane”, saj se na Cvijetnom trgu radi zadržujejo paparaci in ovekovečijo mestne stajlinge prepoznavnih Zagrebčanov in Zagrebčank, ki to priložnost z veseljem izkoristijo. V spet nekaterih drugih, načeloma starejših, zaznam še jasno odzvanjajočo nekdaj avstroogrsko zgodovino in bonton. V tretjih pa prepihane gene in korenine s kakšnega otoka. Veliko emocije je, bolečine, ljubezni, patnje, lepote, strasti, narave, življenja, domovine. 

Že med sprehodom po mestni promenadi lahko potrdimo govorice, da so Zagrebčanke (in Zagrebčani!) šik. Kaj je njihova modna skrivnost?

Da na to nekaj dajo. Da jim to pomeni. Biti šik, biti viden, opažen, nagovorjen, lahko bi rekla, da je to za nekatere od njih komunikacijsko sredstvo. Osebni stil je mini vizitka in nenazadnje tudi dober “conversation starter”. V smislu: kje se to najde, vidi, kupi, kje so ta hip dobri popusti?

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Zagrebu kot turisti, pa jih spregledamo, ko se enkrat v mestu udomačimo?

Mene vsako malo večje ali pa veliko mesto preseneti. Tudi Ljubljano še danees spoznavam – pa je v primerjavi s svetom ni “veliko skupaj”. Ravno zadnjič mi je mami odkrila na primer tak res poseben, krasen vinotoč v Ljubjani, ob Križankah.

Sicer pa se mi zdi zmotno predvsem predvidevanje, da vse že poznamo, da nas nič več ne more presenetit, navdušit. Jaz zato rada našpičim ušesa in pogled. Tega najraje obrnem v nebo, proti najvišjim nastropjem hiš, obsijanim balkonom in podobam, ki bi jih sicer hiteč od A do B, medtem, ko gledam v tla, telefon ali kam brez namena, lahko spregledala.

Predvsem pa so nekaj turistične zamenitosti, lokacije in prostori sami po sebi. Mirogoj in Maksimir bosta zaradi svoje veličastnosti vedno doživetje. Nekaj drugega pa so potem prostori in njihovi ljudje, ki s svojo vizijo in strastmi dajejo namen in vsebine malim “črnim luknjam”, ki postanejo gledališče ali preživelemu kvartovskemu baru, stari menzi, ki postane novo butično koncertno srečališče. Takšne najraje raziskujem in s takšnega gledišča lahko tudi v svojem mestu velikokrat še srečaš nekaj novega.

Kateri so vaši top 3 razlogi za obisk Zagreba?

Sprehod po bolšjih – Britanac, Hrelić – in siceršnjih trgih in parkih – Cvijetni, Zrinjevac, Maksimir. Pa pogled z Gornjega gradu, kjer stanuje najbolj ozka hiša in pod njenim balkonom vsakič malo romanticiram, kako bi bilo tam imeti na primer stalni naslov. Vedno je veliko kulturnega, na primer gledališčnega, glasbenega, umetniškega dogajanja – koncerti, razstave, festivali. Ravno se je končal na primer Festival Svetlobe. Jaz tudi rada prisluhnem starim popevkam o mestu Zagreb – Zagreb je najljepši grad, Trešnjevački plac. Tako kot o Ljubljani, recimo Šuštarski most. In potem s temi popevkami v ušesih na novo ali pa drugače raziskujem že poznano mesto in detektivsko oživljam nek stari čas in drugačne podobe. 

V katerem delu leta je Zagreb najlepši?

V vseh, ko ga obsije sonce. Mislim, da mu zlati žarek sijajno pristoji.

V jeseni se po kakšnih koncih lahko vede kot Pariz, ko piješ kavo na ozkem lesenem okenskem podaljšku, na križišču ulice s parkom in se nastavljaš v zadnje trenutke popoldanskega sonca, da te na oktober še malo pogreje.

V pomladi je očarljiv z vsakega okna ali ovinka, najbolj poseben pa je poleti, ko v vročini premolkne, ko obstane bolj prazen in sam. Ko je promet povsem obvladljiv, parkirnih mest kolikor hočeš, na razgreti asfalt pa se poleže še taka čudno prepečena, zapeljiva tišina.

 [O urbanih kotičkih:]

Najboljši brunch najdete pri: Eggspress, Broom44, Fetiš, Esplanada hotel, Otto&Frank, Market bistro, Beštija bistro ali pa nakup sveže pašte na tržnici Dolac, ki si jo z njihovo domačo šalšo doma pripraviš v 5 minutah.

Najboljšo kavo potrežejo v: Fetiš, Botaničar.

Kotiček za najlepše zmenke: Obisk hiše Miroslava Krleže in sprehod skozi Krležin gvozd.

Najlepši razgled nad mesto: Gornji grad, hotel Zonar roof top, Sljeme.

Najboljši šoping: House of Kiwi.

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Dom HDLU, KIC, Glarija SC, Muzej moderne umetnosti.

Najljubši kotiček za sprostitev: KunstTeatar.

Park, kjer najraje poležavate: Ribnjak.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: KunstCaffe in glasbeni progam, Art Park in njihove umetniške vsebine, delavnice. Pa ulični koncerti sredi Bana Jelačića kar tako in sprehod na Sljeme.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Morda Hungover museum ali Selfie museum.

Najboljša zabava: Kolaž, Werner party, Medika, Peti kupe, Pri Nami in Univerzitas koncert. Za študentske zabave pa na Tkalčićevo ulico, tam si ob 3 zjutraj pogosto kdo prepeva v noč, ko se vrača z zabave, kar slišiva do stanovanja (smeh).

Najljubši festival/dogodek: Vsak festival se nekako po svoje odrine v mesto. Zato je vedno posebno, ko so. Pa naj bo to Advent, Festival Svetlobe, Zagreb Music Fest, kašen drug festival gledališč, kulinarike.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: “Grašak s noklicama”.

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Esplanada hotel, trg Bana Jelačića s tramvaji v ozadju, Martićeva ulica, Cafe 505, Cvijetni trg, Dolac market, Mimara, Burgeraj, Oktagon. 

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Tramvaj.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Vlak ali pa BLA BLA car. 10 evrov in slabi dve uri. 

Kje ob obisku Zagreba najdemo najbolj praktično parkirno mesto?

Jaz najraje poiščem zastonj parkirišče ven iz centra mesta. Potem pa vzamem tramvaj ali Uber, Bolt do središča in sem tako tudi brez skrbi za stroške in plačevanje parkirnine.

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10 (10 = najtežje): 1

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 8

Uli Furlan in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na Instagram profilu @ulaf – TUKAJ.

FOTO: Osebni arhiv / Ula Furlan

PREBERITE ŠE: Amsterdam skozi oči Slovenke, ki dela v nizozemskem zdravstvu in uvaža slovensko vino #VandrajInsider

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Katarina Benček: “Biti plačan, da potuješ, je sanjsko, niso pa to klasične počitnice.” #INTERVJU

Katarina Benček je prava energijska bombica, ki se z vsakim novim izzivom spopade z odločnostjo in širokim nasmehom. Potovanja so njena strast in njena služba. Njeno zadnje pa je bilo posebno. Iz vseh vidikov. S partnerjem sta se tokrat odločila za malce drugačno verzijo Maldivov. Njune objave pa so se zaključile z nepričakovano, čudovito novico. Klepetali sva o potovanju, odnosu in prihodnosti. Zaupala pa mi je tudi, kako lahko Maldivi postanejo vaš dom.

Od našega zadnjega intervjuja je minilo kar nekaj časa, zato še enkrat vprašamo: Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Najbolje me opišejo besede “svoboden duh s strastjo do življenja”. Sicer pa se dnevno ukvarjam z digitalnim marketingom ter kreiranjem digitalnih vsebin. No, pa še kakšen projekt zraven je vedno aktiven, tako, da vsekakor imam rada aktivno življenje. Katarina Benček

Potovanja so vaša strast, pa tudi vaše delo. Ko vas spremljamo, je vse skupaj videti preprosto. Je res tako? Je kdaj težko ločiti, kje se delo začne in kje konča?

Ne bom rekla, da je preprosto in lahko, ampak vseeno moram biti realna: ko prideš do točke, da potuješ praktično “zastonj” ali si celo za to “plačan” je na nek način sanjsko. Marko se pošali, da sva prelisičila sistem in sva plačana, da dopustujeva (smeh). Sigurno pa to niso klasične počitnice, kot si jih večina predstavlja, saj so zelo aktivne, polne iskanja lokacij, popolne svetlobe, momenta, zgodbe in še marsičesa. Vedno je vsebina v ospredju, saj sva zato tam, kjer sva. Priprave se začnejo že pred samim potovanjem. Potrebujeva okvirni plan, kaj bova posnela ter kako. Potem pa še na sami lokaciji ideje po večini same pridejo. Najtežje je, če hotel ali lokacija ni fotogenična in si totalno brez inspiracije. Potem se počutim ujeto in tesnobno. Moram pa poudariti še to, da vsi, ki smo v tem poklicu, smo na nek način vsak dan na testu – ali bo naša vsebina dobro sprejeta ali ne in če ti ni vseeno za rezultat, zna biti to kar izčrpujoče.

Kaj pa partnerski odnos? Kakšni so izzivi, ko z nekom živiš in delaš? Ostane sploh še kaj skrito?

Od nekdaj sem bila naučena, da v partnerstvu ni nekih skrivnosti. To sem gledala že doma in tako je tudi pri nama. Ne me narobe razumeti, kaj že zadržiš zase, kakšno “neumnost”, ampak nekaj velikega pa res ne. Vsekakor je pa vse še toliko bolj na pladnju, ko si 24 ur na dan skupaj. Pri nama se je vse odvilo tako hitro, da imam včasih občutek, da sva skupaj že 15 let. No, poznava se res že več kot toliko. Pa tudi sicer sva oba kar direktna. Pri nama ni “bomo prespali”, vse razčistiva takoj in zdaj.

Največji izziv je bil to, da je šlo vse skupaj iz hobija v delo. Še toliko bolj za Marka. Jaz sem začela s tem nekoliko prej, a ne v takem obsegu, kot to delava danes. Potem so se začela vprašanja, kako ovrednotiti delo enega in delo drugega. Kako razdeliti prihodke. Izziv je bil zame tudi ta, da sem jaz na 100 obratov in bi vse takoj in zdaj, če lahko pa že kar včeraj. Marko pa rabi čas, kavo, spanec, počutje, da lahko dela. Je bolj umetniški tip. Potrebovala sem kar nekaj časa, da to sprejmem in še danes se včasih učim vdihniti ter počakati. Vsak človek ima pač svoj tempo. Moram reči, da sva zdaj veliko bolj utečena ter lažje prideva do kompromisa, kot prvi dve leti. Uh, je bilo kar pestro.

Ravno sta se vrnila iz potovanja po Maldivih. To ni bil vajin prvi obisk Maldivov, sta pa se prvič podala na lokalni otok. Kako se lokalni otok razlikuje od resorta?

Res je, na Maldivih sva bila ravno v času korone, ko sva iskala luknje v sistemu ter države, kamor lahko odpotujeva. Sicer pa je bila želja že takrat obiskati lokalni otok, a ravno zaradi omenjene situacije ni bilo možno. Je razlika. Ta otok je za tujce odprt šele 8 let in se še vedno čuti ta tradicija ter na nek način surovost Maldivov. Ter islamska kultura. Na otoku ni zaželjeno, da hodiš prav preveč razgaljen. Tudi plaža je prav posebej označena, kjer se lahko kopaš v naših kopalkah. Temu predelu se reče “bikini beach”. Na plaži za domačine je zaželjeno, da si pokrit. V resortu je praktično nemogoče videti košček smeti, medtem ko na lokalnih vidiš kupe plastike ter drugih smeti ležati okoli. Mene je kar srce zabolelo. Tako lepa narava, pa umazana. A to so države tretjega sveta, nimajo še odnosa do zemlje in ekologije.

Vsekakor je doživetje na lokalnem otoku nekaj posebnega. Je bolj pristno. Dobiš res pravi vpogled v življenje Maldivčanov. Po drugi strani pa ne bom lagala, da ne paše po sedmih dneh “divjine” v resort. Voda in mivka sta že enaki, ampak hrana, postrežba, čistoča in še kaj bi se našlo, so pa na čisto drugem nivoju. Moram dodati, da so me šokirale cene resortov, saj so od časa korone praktično podvojile. Res si ne more vsak privoščiti spanja v hiškah nad vodo, zato sem po drugi strani vesela, da se lokalni otoki razvijajo in lahko skoraj vsak obišče ta raj na zemlji.

Kaj pa alkohol, zabava… se kaj dogaja na lokalnih otokih?

Alkohola na lokalnih otokih pač ni. To moraš vzeti v zakup. V tem ne vidim nič slabega, saj opažam, da je današnja družba preveč “obesedena” s tem, da za dobro počutje in zabavo rabi alkohol. Maldivi so meni osebno tako lepi in čarobni, da ne rabiš neke ekstra zabave v smislu ponočevanja. Tja se greš spočiti ter nagledati te neskončne modrine.

Kakšne so cene, hrana, pijača, namestitve?

Presenetilo me je, da lokalni otok sploh ni tako “poceni” kot bi si mislila. Naj povem, da sem slabo leto živela na Baliju, zato vem, kaj pomeni otoško življenje ter otoške cene. Bali je precej cenejši v tem pogledu, pa tudi hrana je 100x bolj okusna. Na lokalnem otoku se morajo res še malo kulinarično podučiti. Edina svetla točka tega otoka je restavracija Priani, ki jo vodi Slovenka. Mimogrede, ravno zdaj iščejo novo vodjo, če koga zanima življenje na Maldivih ter vodenje restavracije. Še dobro, da na plaži lahko kupiš domače pridelano sadje, saj je to reševalo moje “lačne momente”. Ne bom rekla, da sem bila na otoku lačna, ampak sem bila “lačna” res okusne hrane.

Po nekaj dneh na lokalnem otoku sta se za par noči odpravila še v luksuzen resort. Na obrazih je bilo videt, da je to čisto nekaj drugega. Kaj pomeni luksuzna hiška nad vodo na Maldivih? Kako se razlikuje od namestitve na lokalnem otoku?

predvsem je to, da se tu počutiš, kot bi bil na otoku sam. Na lokalnem otoku je bila plaža dokaj zasedena, predvsem v času sončnega zahoda, ko si morda želiš kakšen romantičen trenutek zase. V resortu imaš teh momentov, kolikor želiš. Mene osebno v resortu najbolj prepriča to, da ko odprem oči že slišim šelestenje morja in valove. Spiš pravzaprav sredi Indijskega oceana. Na lokalnem otoku ni čisto nobenih hišic oz. bungalov na plaži.

Bi priporočala kombinacijo lokalni otok in resort ali bi izbrala samo eno?

Kombinacija je top, sploh za tiste ljudi, ki radi vidijo resnico ter začutijo tisto pristnost. Potem, ko imaš malo dosti “divjine” greš pa še v resort na razvajanje.

To je bil v resnici vajin prvi babymoon. Čestitke! Planirate še kakšnega do prihoda dojenčka?

Haha pa res. Nekako res nisem obremenjena s tem “zadnje počitnice v dvoje”. Edina stalnica v življenju so spremembe. Bova pa zagotovo še kam šla, saj imava še kar nekaj časa, upam.

Katarina Benček trenutke iz svojega življenja deli na TEM Instagram profilu.
Sledite ji! (Klik)

 

Foto: Katarina Benček

PREBERITE TUDI: 15 top nasvetov slovenske popotnice o potovanjih in življenju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

TO so knjige, ki jih za pomladno branje priporočajo slovenske knjižne blogerke

Toplejši dnevi, žvrgolenje ptic, dolgi sprehodi in odlične knjige. Pomlad je tu! Za naslove knjig, ki jih morate prebrati to pomlad, smo se po pomoč znova obrnili na slovenske knjižne blogerke. Poleg knjižnih idej pa so nam zaupale tudi svoje najljubše kotičke za branje in destinacije za najlepše spomladanske izlete.

Pa začnimo kar z bistvom: Katera knjiga ne sme manjkati na seznamu pomladnih branj 2024?

Urška, Booknjiga: Jutra v Dženinu, ker so pomembno branje za trenutni čas.

Nina, Z ljubeznijo, mama.: Ker je pomlad tudi nekako čas, ko se prebuja narava in se ptički ženijo, bi v tem času v branje priporočila knjigo Natashe Lunn – Pogovori o ljubezni.

Patricia, Na valovih vrstic: Trilogija od Lucy Score, ki se začne s knjigo Stvari, ki jih nikoli ne prebolimo.

Monika, Vonj po knjigah: Jennette McCurdy – Vesela sem, da je mami umrla. Pretresljiva avtobiografija otroške igralke, ki je živela sanje svoje mame.

Barbara, Izposojevalka besed: Kleopatra in Frankenstein avtorice Coco Melors (Žametna Beletrina). Fina mešanica odnosov, ljubezni, bolečine, neskončnih priložnosti in humorja.

Foto: Patricia Lapajne

Ajda, Ajda naklada: Vida Igličar – Vse je v redu
Pomlad je čas, ko se poslovimo od teme zimskih dni in veselimo svetlobe, ki je pred nami. Včasih pa vseeno naletimo na ovire, ki so prevelike, da bi lahko kar tako stopili čeznje. Tudi sama sem se v lanskem letu spopadala z nekaj tesnobe, ki sem jo sicer uspela premagati, sem pa bila ves čas prežeta z občutkom, da nihče ne razume, zakaj me določene stvari tako zelo skrbijo. Nikakor nisem ljubiteljica priročnikov za samopomoč. Vidino knjigo sem kupila zato, ker mi je bila (oh, kako plehko) pač lepa. Ob branju pa sem osupnila nad njeno navdihujočo življenjsko zgodbo in enostavnimi a učinkovitimi vajami, s katerimi si lahko sam pomagaš ob blagih oblikah tesnobe. Čeprav je pomlad čas vedrine, ali pa ravno zaradi tega, je vredno pogledati tudi vase, se vprašati kako smo, si dovoliti, da se včasih ne počutimo najbolje, a na koncu priti do zaključka, da je vendarle vse vredu… Ali pa vsaj narediti kak korak do točke, kjer bo tako čisto zares. Izredno lepa knjiga s čudovitimi ilustracijami, enostavnimi vajami in izjemno življenjsko zgodbo, ki vam bo poklonila upanje, kar pa je pravzaprav simbol pomladi.

Foto: Ajda, Ajda naklada

Alenka, Literarna lekarna: Knjiga, ki je ne bi smeli izpustiti to pomlad, je po mojem mnenju Osmo življenje NIno Haratišvili (izšlo pri Mladinska knjiga). “Osmo življenje” Nine Haratišvili ni le eden najdaljših romanov, ki sem jih prebrala (ima 1.100 strani); je monumentalno potovanje skozi srce Gruzije, kjer vsak šepet preteklosti oblikuje melodijo prihodnosti. Je epska zgodba o ljubezni, izgubi in neusmiljenem vplivu zgodovine na življenja gruzijske družine. V romanu spoznamo usode šestih generacij družine Jashi, prepleteno z burno zgodovino 20. stoletja. Skozi njihove oči spremljamo različne pokrajine razvijajoče se Gruzije in smo priča osebnim bitkam in zmagam na ozadju zgodovinskih preobratov. Z vsakim obratom strani nas Haratišvili povabi v najintimnejše kotičke duše žensk družine Jashi, ki pred nami razgaljajo najgloblja človeška čustva, svoje strasti, strahove in bolečine. Pod njenim peresom oživijo neskončni odtenki ljubezni, temne sence izdaje in trajna moč družinskih vezi, ki kljubujejo času in tiraniji. Usodne izbire vsake od njih valovijo skozi anale zgodovine in puščajo sledi v prihodnosti, ki se bo šele zgodila.

Kateri je vaš najljubši pomladni kotiček za branje?

Urška, Booknjiga: Če bi imela balkon, potem na balkonu v udobnem naslonjaču. Drugače pa klopce v Parku rastoče knjige, še posebej ko vse cveti.

Foto: Urška Bračko

Nina, Z ljubeznijo, mama.: Moj najljubši spomladanski kotiček za branje je doma, na terasi ali pa nekje v parku, med drevesi.

Patricia, Na valovih vrstic: Moj najljubši kotiček za branje je na klopci ob morju ob dobrem vremenu.

Monika, Vonj po knjigah: Na vrtu, kjer me zleknjeno na stolu božajo prvi topli sončni žarki.

Barbara, Izposojevalka besed: V deževnih pomladnih dneh kar moj bralni kotiček v prenovljeni spalnici. Ob lepem vremenu pa nekje na soncu, na travi, v bližini gozda. V obeh primerih s skodelico kave na dosegu roke.

Foto: Barbara Žvirc

Ajda, Ajda naklada: Moj najljubši kotiček za branje je kar domača terasa s pogledom na Blejsko jezero, kamor se bom v toplejših dneh spet vse pogosteje zatekla.

Alenka, Literarna lekarna: Moj najljubši spomladanski kotiček za branje je povezan z Istro. Ni lepšega, kot sedeti na balkonu hiše z najljubšim čtivom v roki in opazovati, kako se sonce sramežljivo spušča izza bujskega griča naravnost v morje. Takrat ne morem nehati strmeti v to ognjeno kroglo in kar pozabim na branje. Kar mogoče ni ravno najboljše priporočilo za branje, je pa magično.

Foto: Nina Držaj

Kam na najlepši pomladni izlet?

Urška, Booknjiga: V Sloveniji v Štanjel, v tujini v London in Amsterdam.

Nina, Z ljubeznijo, mama.: Ko se začne prebujati pomlad, se z otroki najraje odpravimo na enega bližnjih hribov ali na sprehod ob reki Dravi. Pohodi v naravi nas umirijo, hkrati pa nas napolnijo z energijo, ki jo v tem času potrebujemo. V okolici Ptuja so takšni hribi, ki bi jih priporočila za izlet Donačka gora, Boč in tudi Pohorje.

Patricia, Na valovih vrstic: Grad Miramare in njegovi vrtovi pri Trstu, nato pa še kavica in pica v sončnem Trstu.

Barbara, Izposojevalka besed: Koroška. Bolj natančno Mežiška dolina. Piknik z alpakami, sončni vzhod na Uršlji gori, kolesarjenje po rovih rudnika v Podzemlju Pece in obisk Črne na Koroškem, kavica na vrtu grajske kavarne Eleonora v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika, tortica na Rimskem vrelcu, sprehod do Ivarčkega jezera, zvečer pa koncert na prostem v grajskem parku na Ravnah. Nekje med vsemi naštetimi destinacijami boste zagotovo naleteli tudi na potujoči Pizza Lab (@pizzalab.si) in na najboljše pice daleč naokoli.

Monika, Vonj po knjigah: Lani sem spomladi obiskala švedski Malmö in bila očarana. Skandinavska pomlad in veselje lokalcev ob prvih toplejših dnevih je ustvarjalo prekrasno atmosfero. Poleg tega pa imajo tudi čudovito mestno knjižnico (na fotki).

Foto: Monika Manfreda

Ajda, Ajda naklada: Pot okrog Slivne. Dokaj enostavna krožna pešpot v bližini geometričnega središča Slovenije. Traja 10km in v počasnem tempu jo prehodite v približno 4 urah. Vmes pot prečka tudi pustolovski park GEOSS, kjer se lahko ustavite na adrenalinski dogodivščini.

Alenka, Literarna lekarna: Istra mi je bila draga že vse življenje, odkar sem tu našla ljubezen, pa še toliko bolj. Mala, z zidovi obdana mesteca, kot so Oprtalj, Momjan, Grožnjan, Motovun, Hum in druga, razpršena po številnih istrskih gričih, med katerimi se raztezajo vinogradi malvazije, muškata in terana, oljčni nasadi, v katerih nastaja najkvalitetnejše oljčno olje in hrastovi gozdovi, kjer rastejo dišeči tartufi, v sebi skrivajo avtentično kulturno, etnografsko, zgodovinsko in tudi kulinarično bogastvo, ki mu s hoteli in apartmaji napolnjena obalna mesta ne bodo nikoli mogla seči niti do kolen. Splača se jih obiskati ravno v spomladanskem času, pred turistično sezono, ko imaš njihove ozke ulice med kamnitimi hišami z značilnimi modrimi “škurami” in terasastimi stopnišči lahko samo zase. Morda vam na kakšnem vogalu zarotiško pomežikne kakšna mačka, za katero ne moreš biti nikoli prepričan, da ni utelešenje katerega od nekdanjih prebivalcev in varuje stoletja stare skrivnosti mesta. Na primer to, da so nekatera od teh mestec zgradili velikani, še preden so se tja naselili ljudje.

Foto: Hum, Alenka Štrukelj

Vsako mestece je edinstveno. Vsako v sebi nosi tisočletja staro dediščino, ki nas popelje na čarobno potovanje v zgodovino. Pomlad je tudi čas, ko se vrata umetniških ateljejev in konob po zimskem spanju sramežljivo, a z neizmerno toplino odprejo vsakomur, ki si drzne vstopiti, in mu gostoljubno ponudijo vse, kar je dobrohotno dala narava. Razgledi, ki z najvišjih točk mestec segajo vse do morja, pa ti napolnijo srce tako močno, da še preden se resnično zaveš, veš, da se boš vračal znova in znova. Zato vas vabim, da se na poti, ko vas bo vleklo proti obmorskim turističnim krajem zaustavite v katerem od njih, se sprehodite po njihovih ozkih ulicah in senčnih dvoriščih, si privoščite kavo ali pravo istrsko kosilo ter naužijete spokojnosti.
Morda boste prav vi odkrili tisto skrivnost, ki že tisočletja buri duhove obiskovalcev. Obljubim, da se boste vanje zaljubili tudi sami.

Foto: Oprtalj, Alenka Štrukelj

Slovenske knjižne blogerke so prava zakladnica idej. Za še več knjižnih naslovov in lepih objav, vas vabimo, da jim sledite na njihovih blogih:

Urška, Booknjiga
Patricia, Na valovih vrstic
Nina Držaj, Z ljubeznijo, mama.
Monika, Vonj po knjigah
Barbara, Izposojevalka besed
Ajda, Ajda naklada
Alenka, Literarna lekarna

PREBERITE ŠE: “Knjige odstrejo nekatere dimenzije, ki jih med obiskom destinacije lahko spregledaš.” #INTERVJU

knjižne blogerke, knjižne blogerke, knjižne blogerke, knjižne blogerke 

15 top nasvetov slovenske popotnice o potovanjih in življenju

Andreja Počkaj je izkušena popotnica, ki se trenutno potepa po Ugandi! Samo v zadnjem letu smo jo na njenem Instagramu spremljali na potovanjih po Islandiji, Peruju, Boliviji, Irski, Maleziji … in povsod je potovala sama! Nenavadno? Za 2024 solo potovanje ne bi smelo biti tabu. Sploh, če upoštevamo nasvete, ki jih je Andreja delila iz prve roke.

1. Najpomembneje: ZAUPAJ SEBI in SVOJI POTI

“Nihče na svetu te ne pozna bolje kot se poznaš sam. In naj se sliši še tako ezoterično, je pomembno, da poslušaš svoje občutke. Ne delaj stvari, ki ti ne pašejo, sploh pa ne zaradi koga drugega. Ne hodi nekam, ker bi tja radi drugi, tebi pa ni do tega. Če ti ljudje okoli tebe niso ok, se odstrani. To je tvoje solo potovanje. Ne potuj potovanja nekoga drugega!”

2. Nihče ni tvoj prijatelj. Tvoji prijatelji so doma.

“Ja, lepo je spoznavati nove ljudi, ampak pazi, kaj komu poveš! Pa ne mislim samo lokalnega prebivalstva, mislim tudi na sopotnike, ki jih srečaš na poti. Solo popotniki si radi zaupamo in zgodi se, da kdaj kdo postane prijatelj. Ampak do takega prijateljstva je dolga pot. Uživaj z novimi znanci, ampak pazi na mero! (Sploh pri solo popotnicah je pomembno, da znamo jasno izraziti besedo NE!)”

3. Poslušaj svoje telo!

“No, priznam, tale mi ne gre vedno. Ravno v tem trenutku imam grozne žulje na nogah. Vsak od nas v resnici ve, koliko zmore. Ne sili v nevarnost, če veš, da ne bo šlo. Ne it na treking, če ti ni za hodit po gozdu in vlagi. Počivaj, ko moraš. Nič ni bolj pomembno od tvojega zdravja!”

4. Skleni zavarovanje

“Dobro turistično zavarovanje je obvezno, ko potuješ. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi in niti ni nujno, da v tvoji pristojnosti. Storitve zdravstvene oskrbe znajo biti zelo drage, zato ne tvegaj. Priporočam tudi dodatna zavarovanja za letalske prevoze, prtljago, dokumente… Jaz imam kar letno turistično zavarovanje.”

5. Redno se javljaj domačim

“Ni treba, da vsak trenutek svojega potovanja obeležite na družbenih omrežjih, kot to počnem jaz, je pa prav, da se javite sem in tja. Naj nekdo vedno ve, kje ste.”

6. Kupi si lokalno SIM kartico

“Da se izogneš nepotrebnim stroškom in lahko ostajaš v stiku. Zdaj so na voljo tudi e-Sim kartice. Meni sicer ne odgovarja, ampak mogoče pa pride prav komu, ki ni stalno na telefonu.”

7. Stiki v sili

“V telefon si dodaj hitre številke najpomembnejših ljudi. Če shraniš v telefon, so vidne tudi, ko menjaš sim kartice. Poskrbi tudi, da imaš letalske karte i podobne vstopnice vedno shranjene na več mestih oz. vedno dostopne od kjerkoli.”

8. Ne hodi okoli z večjimi količinami denarja

“Sedaj imamo na voljo kartice in plačevanje s telefonom in je lažje kot včasih, ampak moramo pa biti previdni, da kartic in telefonov ne dajemo nikomur v roke! Ne dovolimo, da kdo kartico fotografira ipd. Kar se da, rezervirajte in plačajte kar preko spleta. Jaz imam več kartic, denar si sama nakazujem iz ene na drugo, na telefonu pa imam aplikacijo Revolut. In NE POZABI: podatke o karticah deli še z nekom domačim.”

9. Preventiva je pomembna!

“Poskrbi za cepljenja, ki so na voljo. Uporabljaj kvaliteten repelent, sončno kremo z visokim SPF, s seboj imej potovalno lekarno, …”

10. Pojdi na organizirane ture

“Obkroži se z ljudmi, ki imajo podobne interese. Ni se ti treba družiti, ampak imel/a pa boš občutek varnosti.”

11. Priložnost dela tatu

“To na žalost velja doma in povsod drugod. Nekateri te bodo okradli zelo odkrito, z agresivno prodajo nečesa nad ceno. Tu smo ženske še posebej velike tarče. Tu res težko pomagaš, lahko si samo jezna. Potem pa so tukaj še zasede tatov. Ponavadi je to 4-6 ljudi, ki ne izgledajo nevarni. Vedno bodo pozorna in pomembne stvari stiskaj k sebi.”

12. Ponoči ne hodi okoli

“No, predvsem sam/a ne! Ne zaupajte lokalnim “frajerjem”, ne posegajte po substancah, ki lahko zameglijo vaš razum, in svoje solo potovanje osredotočite predvsem na varne dnevne izkušnje.”

13. Brez panike!

“Jaz sem že večkrat zamudila avtobus, let, izgubila potni list, se poškodovala, močno zbolela, … To je vse del potovanj. Vedno obstaja rešitev, vse se lahko popravi in uredi. Brez panike. To je del potovanj. Z izkušnjami postaja lažje.”

14. Glej, kaj ješ

“Ne bom lagala, slej ko prej se boš zastrupil/a s hrano. Tako je. Na različnih koncih sveta imamo ljudje različne želodce. Ni lahko, ko moraš sam čez to in preživeti par dni v postelji, ampak je pa to izkušnja, da si naslednjič bolj pozoren/a. In pa voda s pipe. Ne, tudi, če pravijo, da lahko, raje ne.”

15. Uživaj!

“Zelo verjetno je še kaj, kar sem pozabila. Pomembno je, da veš, da je solo potovanje popolnoma drugačno od potovanj, ki si jih deliš. Vsako solo potovanje je nov korak k spoznavanju sebe. Morda ti bo super, morda se boš sam/a sebe ustrašil/a. Vse je ok, vse je normalno. Predlagam, da najprej začneš s kakšnimi krajšimi izleti po Evropi, nato pa nadaljuješ z daljšimi. Najprej v bolj turističnih državah, potem pa naprej. In predvsem: Uživaj!”

 

Andrejo spremljajte na njenem Instagram profilu.
Prepričani smo, da boste od nje izvedeli še veliko koristnih informacij!

Foto: Andreja Počkaj, Instagram

PREBERITE ŠE: “Stanovanje v Ljubljani sva brezplačno zamenjala za vilo z bazenom v Provansi!” #INTERVJU

Islandija je lahko tudi cenovno dostopno družinsko potovanje #INTERVJU

Tjašo že dlje časa spremljam na Instagramu, kjer deli zabavne utrinke iz družinskega življenja. Najbolj pa me razveselijo prigode iz njenih družinskih potovanj. Ta so vedno preprosta, zabavna, prijetna, skromna, a hkrati neverjetna. Tjaša dokazuje, da se lahko potuje povsod. Če le malo prilagodiš navade. Tokrat je na vrsto prišla Islandija. Tjaša mi je povedala, kako jo obiskati ugodneje.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo družina, ki vsak razpoložljiv čas (in evro) izkoristimo, da se odpravimo na kakšen izlet, še raje na kakšno potovanje, kjer je vključeno letalo. Poizkušamo se čim več zabavat in čim manj komplicirati, kar pa nam najbolj uspe ravno na takšnih oddihih. V preteklih mesecih so za nami Islandija, Estonija, Norveška, … in povsod smo se imeli čudovito.

Zakaj ste izbrali Islandijo?

Iskreno? Ker so bile tisti trenutek zelo ugodne letalske karte. Potem smo si ogledali tudi nekaj vlog prispevkov na You tubu in odločitev, da jo gremo raziskat, je bila hitro sklepčna. Večinoma nas bolj zanimajo destinacije, kjer lahko raziskujemo naravo. Tudi sicer živimo na robu vasi ob gozdu in nas bolj vleče v naravo kot v velika mesta.

Kje ste kupili letalske karte, kje rezervirali namestitve in kje najeli avto?

Leteli smo z Wizz Airom iz Dunaja, namestitve izven Slovenije vedno poiščemo preko portala Booking ali Airbnb. Tokrat smo preko Bookinga rezervirali apartma z dvema spalnicama in velikim dnevnim prostorom, saj smo vedeli, da bomo velik del dneva preživeli tudi v apartmaju, ker je bil naš termin potovanja preko novega leta in takrat imajo na Islandiji svetel del dneva le med 10 in 15 uro. Apartma je bil oddaljen približno 1h vožnje iz glavnega mesta Reykjavík in približno 10 minut od Selfossa, malenkost bolj oddaljeni apartmaji od mest z infrastrukturo imajo običajno tudi malenkost nižjo ceno. Avto smo preko spleta rezervirali pri Blue Car Rental, po priporočilih so bili med bolje ocenjenimi, imeli so tudi možnost brezkontaktnega prevzema ključev, tako da smo jih v nekem nabiralniku prevzeli s kodo in tudi ob odhodu vrnili avto, brez da bi bili v kontaktu s komerkoli. Poleg avta smo vzeli tudi njihov prenosni wifi, čeprav spada v EU in imamo vključene podatke pri svojem mobilnem ponudniku, se nam je zdela super izkušnja saj na veliko koncih z našim sim nismo imeli signala, prenosni wifi ga je imel ves čas. Zanimivo nam je bilo tudi, da je imel avto v gumah nekakšne žebljičke, da se v primeru zasnežene in poledenele ceste še vedno varno voziš.

So cene res tako visoke kot pravijo?

Nam se ni zdelo pretirano dražje. Bili smo pripravljeni, da vstopamo eno dražjih držav, ampak so bile cene goriva in hrane v trgovini povprečno za 30% višje kot pri nas. Zato smo si seboj vzeli štručke, ki smo si jih do pekli, šampanjec za nazdravit za čez novo leto (ker je pri njih alkohol res dražji), nekaj mesnih narezkov za v sendviče, čokolešnik… potem pa se je izkazalo, da v trgovini niti ni bilo tako zelo dražje. Izstopale so cene mlečnih stvari in zelenjave ter sadja, te so pri določenih izdelkih lahko bile tudi za 3x večje. Vstopnin na naravne znamenitosti ne zaračunavajo, le če je izkušnja vodena in organizirana, takrat so skoraj vse cene med 50€ in 130€ na osebo, nekatere tudi bistveno višje (zaračunavajo na primer: voden ogled Severnega sija – pa ni nujno, da bo viden, ogled muzejev, pohodi v ledene jame, dnevni izleti, urejena kopališča…)

Kaj vas je na Islandiji najbolj navdušilo?

Raznolikost narave, Islandija ima vse! Ogromno imajo slapov, skoraj povsod kamor se odpraviš, vidiš kakšnega. Blatni tolmuni, vroči vrelci, nahajališča žvepla, para ki buta iz tal, ves čas “golden light” – svetloba kot da sonce ravno vzgaja ali zahaja, naravna topla kopališča. Zanimivo nam je bilo, da na celem otoku ni gozda, sicer je nekje malenkost več dreves na kupu, ampak so jih umetno nasadili. Skoraj cela Islandija se ogreva iz obnovljivih virov z geotermalno energijo. Med bolj zanimivimi so nam bila okrašena pokopališča, vse spomenike okrasijo z novoletnimi lučkami, enega smo obiskali in imaš občutek kot da se sprehajaš po kakšnem kampu, kjer je do vsakega šotora kup podaljškov, saj je po tleh vse prepleteno s kabli od lučk. Kamorkoli se odpraviš, so razdalje takoj okrog 100 km, dolge ravnine, z zelo malo prometa. Ves čas smo se vozili v tišini, brez prižganega radia, občudovali smo od naše tako drugačno pokrajino in uživali v mirnosti.

Kaj so tiste “must see” točke na Islandiji?

Golden circle

To je območje, kjer narediš krožno približno 250 km dolgo pot in vsebuje največ znamenitosti na enem kupu: Geysir, Slap Gulfos, Krysuvik, glavno mesto Reykjavík, kraterji vulkana, Naravni park Thingvellir kjer lahko istočasno stojimo na Severnoameriški in Evrazijski tektonski plošči.

Krysuvik

Blatne brbotajoče luže, nahajališče žvepla, para, ki bruha iz tal in obenem žvižga, … Tukaj so barve nore! Vse zemeljske možne barve se kar prelivajo po površini. Edino vonj je bolj tak po-velikonočni, saj je v zraku veliko žvepla, ki ima vonj po gnilih jajcih.

Slap Gulfos

Slap z največjim pretokom v celotni Evropi, če se morda kdo spozna na podatke, ima pretok 1000 kubikov na sekundo. Je tudi najbolj slaven Islandski slap. Nas je konkretno nazeblo na tem ogledu. Se pa z avtom pripelješ na parkirišče, ki je od pogleda na sam slap oddaljeno nekaj deset metrov. Tla so bila polna ledu, zato se za pohod še bližje nismo odločili, niti, če bi bila sama, ne bi šla, z otroki pa sploh ne.

Geysir je največji in izbruhne vsake nekaj let. V neposredni bližini je tudi Strokkur, tisti slavni iz reklame za Uncle Ben’s riž. Res je neverjetno, ko izbruhne toliko vode 15-20m, včasih mu uspe tudi 40m visoko. Ta je aktiven na približno 8 minut.

BlueLagoon

Najbolj obiskano kopališče BlueLagoon, ki je tudi na National Geographic seznamu 25 čudes sveta – voda, ima skozi celo leto prijetnih 38 stopinj, črpajo jo iz 2000 m kjer ima 40 stopinj, voda vsebuje veliko silicija, mineralov in alg. Vstopnice smo preko spleta kupili nekaj dni pred odhodom, pa so imeli že veliko dni razprodanih – saj je vstop dnevno omejen. Ves čas smo imeli kape na glavi, saj je kopališče na odprtem in nam je veter pošteno napihal obraze, da smo bili čisto rdeči v lica. V vstopnico smo imeli vključene tudi 3 obrazne maske iz silicija, alg in mineralov, privoščili smo si lahko tudi eno pijačo v baru sredi kopališča.

Sicret Lagoon

Najstarejše naravno kopališče Sicret Lagoon ima precej nižjo ceno vstopnice kot prej omenjeni, izkušnja pa je bolj pristna. Ima tako pretočni vrelec, da se celotna voda v kopališču zamenja v 24. urah. Je veliko manjši, nam se je zdela tudi bistveno bolj vroča voda. So pa zelo pripravljeni na pozabljivce in ti nudijo izposojo kopalk, rokavčkov in brisač, seveda za določen znesek.

Razbitina letala DC-3

Tu smo imeli sprehod 3,5 km v eno smer, kjer smo hodili po popolnoma ravni cesti, počutili smo se, kot da hodimo sredi črne, sicer od snega pobeljene puščave. Končnega cilja nismo videli vse dokler nismo prišli na zadnih 200m poti. Tisti dan je bil od vseh najbolj prijeten, ves čas je sijalo sonce in ni bilo vetra. Malenkost smo se zakalkulirali s časom, saj nas je na poti nazaj do avta začel loviti mrak in z njim tudi precejšen mraz. Zadnji kilometer (ali morda več) nam je popestril jok mlajše hčerke, ker jo je začelo zelo zebst in ni mogla več hodit. Takrat sva oba slekla svoje puloverje, ki sva jih nosila pod budno, da sva jo ovila in jo izmenično nosila vsakih 100-200 metrov.

Vas je kaj negativno presenetilo? Ste imeli kakšno slabo izkušnjo?

Ko smo bili na ogledu tistega območja z žveplom, smo prvič začutili potres na prostem. Presenetil nas je nenadno hrumenje in bobnenje, počutili pa smo se kot da so se nam tla vdrla za vsaj pol metra. Kasneje smo preverili in pobrskali, našli smo podatke, da smo se nahajali 2km od samega epicentra potresa, ki je bil izmerjen z magnitudo 4 po Rihterjevi lestvici, kar ni tako šibek potres. V tistem tednu, ko smo raziskovali Islandijo je bilo tam zabeleženih 18.000 potresov, ampak to za to območje ni nič nenavadnega. Bil pa je javno odsvetovan pohod na vrh ognjenika, ki je bruhal lavo nekaj mesecev pred našim prihodom.

Kako hčerki zdržita tempo potovanja? Se jima veliko prilagajate?

Na prva njuna potovanja smo se odpravili na destinacije z največ dvo urnimi leti. Obe sta bili pri njunih dveh letih že na letalu in obe zelo uživata med letom. Super je ker se jima lahko tudi na letalu povsem posvetiš, kar med vožnjo v avtu ni mogoče. Tempo ju vedno utrudi, zato nam je najbolj priročno, da si najamemo avto in med premiki skoraj vedno zaspita in se tako malenkost spočijeta. Mene je na začetku malenkost utesnjevalo potovanje z njima, ker sem vedno splanirala preveč za en dan, potem pa sem bila razočarana in imela občutek, da nismo v popolnosti izkoristili dopustniških dni. Zdaj planiram maksimalno en do dva ogleda dnevno, potem pa še nekaj kar je bolj za otroke, če pa nam slučajno uspe takrat dodajamo sproti. Moramo gledati, da ne splaniramo preveč oddaljenih točk, saj mlajša še ne prehodi daljših razdalj.

Kaj je najtežje pri potovanju z otroki?

Misliti na vse! V naprej, naprimer za cel teden v naprej. Da imamo dovolj oblačil (ali pa, če jih je možno vmes oprati), da so primerna za hladne in za tople dni. Hrana mi še zdaj dela preglavice, ko sva okrog hodila sama, sva se zjutraj najedla zajtrka in potem popoldne kosilo ali večerjo, sedaj pa mora biti zjutraj nekaj in običajno takoj, ko se odpravimo je vsaj ena že lačna, žejna, jo lulat ali kakat. Potem se približno na vsaki dve uri ta ves cikel ponavlja. Zdaj sva se že malenkost zverzirala, za seboj pripraviva sendviče in vzamemo sadje ter malenkost več pijače in gremo.

Se vam zdi Islandija primerna destinacija za družine z majhnimi otroki?

Mlajša je bila na Islandiji stara 2 leti in pol, precej lažje bi bilo, če bi bila leto ali vsaj dve starejša. Vseeno lažje zdržita mraz kot hudo vročino, edino malenkost je škoda ker nismo morali obiskati destinacij, za katere je potreben daljši pohod, Islandija ima namreč ogromno pohodniških poti. Vsi štirje imamo željo, da se enkrat vrnemo čez poletje in naredimo celotno krožno pot, okrog in okrog otoka. Je še veliko točk, ki jih nismo videli in nas čakajo za naslednji obisk: Diamond Beach, Reynisdrangar, kopanje v toplih termalnih rekah in hot tubih (Reykjadalur, Hoffell, Horgshlidarlaug, Hellulaug, Landbrotalaug), ogled kitov, nismo videli njihovih znamenitih ptičev Puffinov, Studlagil Canyon, Arctic Henge, Namafjall Hverir, kraterji Skutustadagigar, ledenik Vatnajökull, Hvitserkur, Latrabjarg, Grabrok, Deildartunguhver, pohod po ledeniških jamah…

Kje vse ste z otroki že bili? Kje vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Povsod, kamor gremo, nam je zelo všeč. Že občutek, da smo lahko ves čas skupaj, da se nam ne mudi v vrtec, šolo, službo… nas umiri in se imamo super (se tudi skregamo, pa jokamo, da ne kdo mislil, da smo ves čas nasmejani in polni energije). Skupaj smo bili še na Malti, večkrat na Sardiniji, na Kanarskem otoku Fuertaventura, v Estoniji in z avtom se na vikend izlete odpeljemo v Italijo, Avstrijo, Madžarsko in v glavni sezoni na Hrvaško.

Vaša naslednja destinacija je Norveška. Zakaj ste jo izbrali?

Gremo preizkusit, kako je preživet zimo v polarnem krogu. Tokrat si bomo prvič sposodili avtodom in tam je dovoljeno kampirati skoraj povsod (in to brezplačno), samo 150 m stran od hiš moraš biti. Radi tudi lovimo ribe, tako da si bomo poizkusili ulovit svoje kosilo. Norveška ima zelo lepo naravo in zelo je fotogenična, pa še mož se je pred kratkim navdušil nad fotografiranjem in gremo po lepe fotke. Ko sem enkrat videla Lofoten otoke, sem rekla “Sem bomo pa enkrat šli” in zdaj gremo prav tja. Seveda polagamo upe tudi na to, da vidimo Auroro – severni sij, letošnje leto napovedujejo tudi nadpovprečno število sončevih izbruhov, tako da držimo pesti za jasno vreme in potem mislim, da jo bomo zagotovo lahko videli.

Kako planirate potovanja? Kdo rezervira karte, organizira plan?

Planiramo jih vedno izven glavne dopustniške sezone (tukaj mislim na julij in avgust), ker so cene vsega občutno nižje. Velikokrat so glavni faktor finance (jaz sem bila dolgo v računovodstvu in potem vedno naredim potovalno bilanco – enkrat sva bila za 560eur 5dni na Sardiniji, vključila sem pa vse stroške, ki so nastali od trenutka, ko sva se odpeljala od doma in ko sva prišla nazaj, bencin, letalske, nočišča, hrana, vstopnine, prigrizki). Vedno mož poišče in rezervira letalske karte, avto in namestitev, jaz nimam pojma, kako to pregledati in prekalkulirati vse opcije. Jaz samo pokimam, da mi je destinacija všeč in potem mi sporoči datume. Potem začnem pregledovati instagram, youtube, pinterest, si beležit lepe destinacije v googlemap in približno razporediti po dnevih. In potem na potovanju običajno med vožnjami na instagram objavljam naše trenutke in prigode.

Kaj bi svetovali družinam, ki se odpravljajo v severne države?

Dobro se oblecite! Ne znam opisati, ampak tam se v zraku čuti mir, energija je lepa, razgledi razgibani – čudovito je… kljub mrazu!

 

Tjaši lahko sledite na njenem Instagram profilu TUKAJ

 

Foto: Tjaša Zavodnik

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je pri osemnajstih letih odšla od doma in trenutno živi na Japonskem #intervju

 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenka, ki je pri osemnajstih letih odšla od doma in trenutno živi na Japonskem #intervju

Tina Škorjanc je pri osemnajstih letih odšla na študij v Abu Dhabi. Od takrat do danes je živela še v Argentini in ZDA, ogromno prepotovala, trenutno pa živi in dela na Japonskem kot doktorica kemije. V tokratnem intervjuju se pogovarjava o tem, kdaj pogreša dom, kaj vse je v teh letih videla in doživela ter o njenih izkušnjah z življenjem na Japonskem.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Tina Škorjanc iz Maribora, po srcu popotnica in raziskovalka, ljubiteljska potopisna predavateljica in iskalka lepih motivov s fotoaparatom v rokah. Rada imam naravo in pohodništvo. Po poklicu pa kemičarka z dr. pred imenom. Trenutno se nahajam na Japonskem.

Pri osemnajstih ste odšli iz Slovenije, danes 13 let kasneje živite na Japonskem. Nam lahko poveste, kje in zakaj se je začelo in kako to, da ste danes na Japonskem?

Po opravljeni mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor sem dobila priložnost študirati na New York University Abu Dhabi in se tako preselila v Združene arabske emirate. Takrat je bila to novoustanovljena univerza, moja generacija je bila šele druga po vrsti. Newyorška univerza ima kar nekaj kampusov po svetu, kamor lahko študentje odhajajo na izmenjave. En semester sem tako preživela v Argentini, še enega v ZDA, za krajša obdobja sem odpotovala tudi v Šanghaj in Sydney. Doktorat sem vpisala na New York University v New Yorku, potem pa dobršen kos doktorskega študija preživela v laboratoriju v Abu Dabiju. Leta 2020 sem se preselila nazaj v Slovenijo, lani pa spet spakirala kovčke in odšla na skrivnostno Japonsko. Tukaj na Univerzi v Kjotu raziskujem področje kemije materialov, ki temelji na ekspertizah gostujoče raziskovalne skupine in mojih preteklih raziskovalnih izkušnjah s poroznimi materiali.

Kaj menite, da je največja razlika med vami in tistimi, ki o odhodu v tujino samo razmišljajo?

Težko komentiram razloge drugih ljudi, mene je enostavno vodila izredno močna želja po življenju v drugih državah, fasciniranost nad drugačnostjo ljudi in krajev, želja po učenju. Ko sem kot 18-letno dekle prišla med steklene stolpnice sredi puščave, se mi je odprl popolnoma drugačen svet. Spoznala sem ljudi iz številnih držav sveta z nazori, ki so močno drugačni od mojih. Zakaj se je moj sodelavec poročil z izbranko, ki so mu jo predlagali starši? Je to res lahko ljubezen? Kaj vodi sošolko, da tudi sredi največje vročine nosi naglavno ruto in dolge hlače ter rokave? Zakaj marsikdo na ulici strmi vame, kot da sem Nezemljanka? Zakaj se mi Japonec raje prikloni, kot da bi mi stisnil roko? S takšnimi vprašanji in mislimi se v homogeni Sloveniji verjetno ne bi ubadala.

Kako so to, da vas ni “doma” sprejeli vaši bližnji? Kdaj pogrešate dom? Se veliko vračate?

Kako se ob tem počutijo moji bližnji, bi morali verjetno vprašati njih. Jaz lahko samo rečem, da sem neizmerno hvaležna za močno podporo, ki mi jo nudijo. Med študijem sem se navadno vračala dvakrat letno, za božične praznike in enkrat sredi poletja. Na Japonskem bom samo eno leto in verjetno zaradi razdalje in stroškov v tem času ne bom prišla domov. Domotožje seveda pride, ampak tudi gre. Navadno se pojavi ob občutku preobremenjenosti in takrat pomaga malo sprostitve na prostem ali pa kak video klic v domovino.

Kaj vam je bivanje v tujini dalo? Česa ste se naučili?

Sliši se klišejsko, a bivanje v tujini je prav zares oblikovalo mojo osebnost. Postala sem bolj neodvisna in hvaležna za marsikateri privilegij v življenju. Ni samoumevno, da lahko mlad in ambiciozen človek študira in ni samoumevno, da ga študij ne pahne v več letne dolgove. Prav tako ne more vsak, ki je potreben zdravljenja, k zdravniku. Račun za obisk zdravnika v ZDA zaradi viroze je znašal krepko čez 1,000 dolarjev. Če ne bi imela zdravstvenega zavarovanja, si tega stroška zelo verjetno ne bi mogla privoščiti. Ne more vsak, ki je usposobljen za nek poklic, dejansko opravljati dela, za katerega se je izučil. Učitelj v kirgiški šoli je tako podplačan, da med poletjem dela kot gorski vodnik za tuje pohodnike. Učitelj matematike iz Ugande pa raje vozi taksi v Abu Dabiju, saj tako lažje preživi družino, kot če bi doma poučeval. Srce se mi stre, ko v Maroku vidim reveža, ki v kesonih smeti brska za hrano, a ne prosjači na turističnih točkah kot številni njegovi rojaki. Take in podobne zgodbe ljudi so vedno v opomin, kako zelo privilegirani smo in kako majhni so naši »problemi«.

Bi se še enkrat odločili isto? Bi kaj spremenili?

Izkušnje in doživetja iz tujine so mi dali ogromno in so poleg mojih najbližjih verjetno največja dragocenost, ki jo imam. Zmeraj rečem, da je moja največ vredna stvar slovenski potni list, eden najboljših na svetu kar se tiče omogočanja potovanj brez vizumov. So malenkosti, ki bi jih spremenila, recimo malo drugače razporedila predmete med študijem, se malo bolj potrudila z računalniškim programiranjem in matematiko, mogoče podaljšala katero od potovanj, a na nek način lahko vse to še vedno nekako popravim.
Želim si, da bi se prej začela zavedati pomembnosti ohranjanja stikov z ljudmi, ki jih srečujem na konferencah, v laboratorijih, na seminarjih, poletnih šolah. Nekdo, ki se je še včeraj zdel kot nebodigatreba na znanstvenem članku, je lahko čez nekaj mesecev ali pa let pomemben sodelavec.

Ste imeli v tem času kakšno slabo izkušnjo? Kaj se je zgodilo?

Seveda, cel kup. V Grčiji so me prvi dan na poti z letališča proti centru Aten na metroju oropali in mi pobrali precej denarja. Pa v Senegalu sva bila s partnerjem žrtev prevare ene nastanitve in še enega taksista. Nastanitev v mestu Saint Louis sem našla v nekem turističnem vodiču, jim pisala na Facebook, od tam pa so me preusmerili na WhatsApp. Legitimna nastanitev seveda najine rezervacije ni nikoli dobila. Taksist bi naju moral peljati v prestolnico Dakar, »pozabil« pa nama je povedati, da bo vožnja vključevala tudi dve uri cijazenja po predmestjih, kjer mora oddati različne pošiljke, med drugim tudi dve živi kokoši iz prtljažnika. Na koncu je zahteval še dodatno plačilo, ki ni bilo predmet dogovora, kar je vodilo v glasen spor in množico okrog naju, ki je prišla prisostvovat »zabavnemu incidentu«. A so te izkušnje tako slabe, da bom nehala potovati? Nikakor ne.

Trenutno ste na Japonskem. Kakšen dom vam nudi Japonska v primerjavi s Slovenijo?

Eno leto je absolutno premalo, da bi Japonsko lahko imenovala moj drugi dom, kot sem nekoč Emirate. Jezika poznam bore malo, Japonci pa večinoma znajo slabo angleško, zato sem precej omejena pri komunikaciji izven univerze. Redno se mi dogaja, da želim v trgovini kupiti neko stvar, domov pa prinesem nekaj drugega, ker ne razumem napisov na embalaži. Želim sir, pa kupim maslo, hočem jogurt in nabavim mleko. Težko je pri zdravniku, ker ne vem, ali razume, kakšne simptome imam, in ker nisem sigurna, ali sem jaz razumela, kako moram dozirati predpisano zdravilo.

Ampak sedaj zveni, kot da je življenje tukaj mučno. Pa ni tako. Prišla sem v zelo mlado, zagnano in prijetno raziskovalno skupino na Univerzi v Kjotu. Odnosi med raziskovalci so izredno dobri in nudenje pomoči eden drugemu je samoumevno. Nimam potrebe po avtomobilu, saj po Kjotu kolesarim, izven Kjota pa uporabljam odličen javni prevoz. Hrana je poglavje zase in vsakodnevno odkrivam nove okuse japonske, tajske, indijske, kitajske, šrilanške in še kakšne kulinarike za zelo zmerno ceno. Vsak vikend vidim ali obiščem nekaj novega: toplice onsen, bolšji sejem v templju, bambusov gozd, prostoživeče srne, gradove, megalomanska mesta, tovarno pijače sake, sojine omake ali rezancev ali pa se prepustim pohodniškim užitkom.

O družbi na Japonskem slišimo marsikaj. Zadnje čase je aktualna predvsem tematika, da tamkajšnji mladi izbirajo samotno življenje, si ne želijo odnosov. Kakšna je vaša izkušnja?

Drži, spoznala sem kar nekaj ljudi srednjih let, ki živijo sami, in še več takih, ki imajo družine. Posledica tega samotnega življenja, kot ga imenujete, je krčenje prebivalstva, kar pripelje do pomanjkanja delovne sile. Japonska ni naklonjena množični imigraciji, zelo malo je tujcev, ki tukaj ostanejo dolgoročno. V zadnjem času sem recimo slišala, da močno primanjkuje voznikov avtobusov, kar seveda močno hromi družbo izredno odvisno od javnega prometa.
Da si mladi ne želijo odnosov, je pa malce drugačna tema. Samsko življenje morda ni ravno izbira, temveč razplet življenjskih odločitev. Mladi želijo študirati na čim bolj prestižnih univerzah, za kar so se pripravljeni preseliti na drugi konec države. Podobno je tudi s službami, pa še delavniki so dolgi in časa za spoznavanje potencialnih partnerjev ostane bolj malo. Poleg tega Japonci izrazito neradi kažejo svoja čustva, saj je to razumljeno kot znak šibkosti. V tradicionalni japonski družbi je bil moški zaposlen, ženska pa je ostajala doma in skrbela za gospodinjstvo. A novodobne Japonke so vse raje neodvisne …

Kaj je ena od stvari/lastnosti, ki bi jo nemudoma prevzeli od Japoncev in jo preslikali v Slovenijo/med Slovence?

Vljudnost in umirjenost ljudi vključno z otroci. Japonska ima kakih 125 milijonov prebivalcev, katerih tri četrtine živi na dveh odstotkih površine. To je posledica goratosti dežele, ki omejuje območja poseljevanja. Ljudje spoštujejo drug drugega in ne vdirajo v osebni prostor eden drugega. To pomeni, da v javnosti ni kričanja in glasnega govorjenja. Na sredstvih javnega prometa se ne pogovarja po telefonu, saj bi to lahko motilo ostale potnike. Če se ti zazdi, da si nekomu prekrižal pot, stopiš korak nazaj in se narahlo prikloniš v znak spoštovanja. Otroci so umirjeni, starši se z njimi veliko ukvarjajo. Kadar začne otrok v javnosti jokati ali kričati, starš takoj reagira in se začne z njim pogovarjati, igrati ali ga nekako drugače zamoti. Permisivne vzgoje, ki otroku dopušča, da počne, kar se mu zljubi, ne glede na okolico, na Japonskem ni.

Kaj naj si gre popotnik na Japonskem nujno pogledat? Katere kraje obiskati?

Seveda obstaja cel kup svetovno znanih znamenitosti na čelu z modernima Tokijem in Osako, tradicionalnim Kjotom, med vojno prizadetima Hirošimo in Nagasakijem. Tukaj je več kot dvajset krajev in znamenitosti, ki so pod zaščito Unesca. A Japonska ponuja veliko več kot to. Ste vedeli, da se na samem jugu države v bližini Tajvana nahaja otočje Okinava, ki ponuja odlične možnosti za potapljanje, neskončno dolge bele peščene plaže in tropske gozdove v notranjosti? Ali pa recimo, da Japonci sploh pozimi radi uživajo v izvirih tople vode imenovanih onsen? To vidijo kot čiščenje telesa in duha ter neskončno sprostitev. Ljubitelji narave, pohodništva, nacionalnih parkov pa bodo verjetno najbolj uživali na severnem otoku Hokkaido, ki je pozimi raj za zimske športe in prizorišče znamenitega snežnega festivala, poleti pa za obisk naravnih lepot, polj sivke, številnih jezer, pa tudi večih dvatisočakov.

Japonska je izredno velika in raznolika dežela. Če bi njen zemljevid prilepili na zemljevid Evrope, bi se raztezala od Portugalske pa vse do Švedske. Največja napaka popotnika je tako verjetno želja v enem obisku videti vse. Veliko bolje se je osredotočiti na en košček in ga čim bolj temeljito raziskati, kot pa izgubljati ure in ure v tranzitu z ene destinacije na drugo. Japonci po ulicah Kjota ne hitijo (to ni New York City), vzamejo si čas tako za delo kot za kosilo in obisk templja – tak je verjetno tudi najboljši način raziskovanja te fascinantne dežele.

Kje živite? Kaj je najlepše? Kaj vam manjka?

Trenutno živim v eni od nastanitvenih kapacitet Univerze v Kjotu v predelu mesta imenovanem Okazaki. Univerza za mednarodne študente in tuje raziskovalce ter profesorje ponuja bivanje do enega leta v t.i. mednarodnih hišah (angl. International Houses). V mednarodni hiši Okazaki imamo kakšnih 50 mini stanovanj, ki na skromni kvadraturi 15 m2 ponujajo sobo, manjšo kuhinjo, kopalnico in balkon, imamo pa tudi večje skupne kuhinje, pralnico, garažo za kolesa in prostore za druženje. Sliši se utesnjeno, a v resnici je to vse, kar človek zares potrebuje.

Zame najlepše v Kjotu je opazovanje letnih časov. Jesen je postregla s čudovitimi barvami, številni javorji so se obarvali karakteristično rdeče, ostalo drevje pa rumeno in oranžno. V tem času je posebno lep obisk katerega od 1000 templjev v mestu, mnogi med njimi imajo v okolici zasajene prav javorje. Zima nam je zaenkrat nasula bolj malo snega, a vseeno sem med rahlim sneženjem uspela obiskati Zlati tempelj ali Kinkakuji, ki v kontrastu z belim snegom tvori zares pravljično kuliso. Veselim se pomladi, ko se bodo rečna nabrežja, botanični vrtovi in parki ob templjih kopali v nežno roza barvah češnjevih cvetov.

Kakšne so cene najemnin, hrane? Je kvaliteta življenja visoka?

Upam si trditi, da so najemnine nižje kot v Ljubljani, cene hrane v restavracijah pa prav tako nižje kot v Sloveniji. Zelo solidno kosilo stane med 800 in 1200 jeni, kar je približno 5 do 7 evrov. Način prehranjevanja pa je malce drugačen, kot smo ga vajeni mi. Obroki so manjši, skoraj vedno je del obroka riž ali pa neke vrste rezanci (ramen, soba, udon). Japonci radi jedo večje število manjših jedi, ki tvorijo set. Takšen set recimo sestoji iz juhe miso, riža, mesne ali ribje glavne jedi, zelenjavne stranske jedi in pijače, vsako od naštetega je servirano v svoji posodici. Takšnemu sistemu so prilagojene tudi restavracije s tujo hrano, veliko je recimo indijskih, nepalskih, tajskih in kitajskih restavracij, pa tudi ena slovenska, ki sliši na ime Pikapolonca.

Hrana se mi zdi po večini bolj kvalitetna kot denimo v ZDA in Emiratih. Sadje in zelenjavo Japonci pridelujejo sami, ribe se prodajajo skoraj izključno sveže in ne zamrznjene, enako tudi meso. Poudarek je na kakovosti in ne na količini. Japonci ne kuhajo veliko, saj je pripravljena hrana na voljo za zmerno ceno v številnih restavracijah in tudi supermarketih. Izrazito slabši se mi zdi kruh, ki ga skoraj ne jedo in bolj spominja na penast ameriški toast kot na naše štruce in hlebce. K sreči se tu in tam najde kakšna bolj evropska pekarna, kamor redno zahajam. ????

Kaj pa delo? Japonci delajo več? Imate kaj prostega časa?

Delo je na Japonskem vrednota in v povprečju ljudje res veliko delajo, to ni zgolj stereotip. A treba je poudariti, da se delovni dan tukaj začne kasneje kot v Evropi. Navadno pridem v laboratorij ob 8.30 zjutraj, pa pogosto prižgem luč v pisarni. Večina zaposlenih pride krepko po deveti ali celo deseti uri, zato pa tudi ostajajo do poznih večernih ur.

Način dela je drugačen kot pri nas. Vsako nalogo se posameznik trudi opraviti kar najbolj popolno in si zanjo vzame toliko časa, kot ga pač potrebuje. To velja tako za kuharja in cvetličarja kot za znanstvenika in prodajalca. V znanstvenih vodah se recimo objavlja manj člankov, a skoraj izključno v najboljših znanstvenih revijah. Služb za nedoločen čas kot jih poznamo pri nas je bistveno manj. Tudi nekateri profesorji na Univerzi imajo zgolj začasne pogodbe o zaposlitvi.
Prosti čas imam, ker si ga enostavno vzamem. Če bi sledila ritmu povprečnega doktorskega študenta, bi bila v laboratoriju tudi ob vikendih. A to je do neke mere internacionalno, moj doktorat je potekal v ZDA in Emiratih, pa sem tudi tam delala skoraj vsak vikend. Sedaj dajem prednost raziskovanju Kjota in širše regije Kansai.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se odpravlja na Japonsko?

Zelo bi svetovala, da načrte za svoje raziskovanje Japonske prilagodi letnemu času. Jeseni se seveda splača obiskati katerega od templjev s posebno razkošnimi rdečimi javorji, mene sta recimo navdušila Eikan-do in Kiyomizu-dera v Kjotu, pa tudi manj obiskan Shinyo-do. Največje znamenitosti so čez dan povsem zabasane s turisti, zato se splača vstati zgodaj in vstopiti takoj, ko se odprejo, če tudi to morda pomeni budilko ob 5. uri zjutraj. Pozimi je krasno obiskati kak onsen, znamenite japonske terme, in se pogreti v zares topli termalni vodi ali pa se podati na smučanje na otok Hokkaido. Pomlad je čas cvetenja sliv in češenj, sicer vroče in vlažno poletje pa postreže z največ festivali in dogajanji na prostem. Poleti so možnosti za obisk naravnih lepot na severu ali vzpona na višje gore, tudi na vulkan Fuji-san, najboljše. Japonski prazniki znajo biti zelo zanimivi, zato svetujem, da obiskovalci preverijo, kateri sovpadajo z njihovim obiskom. 8. januarja recimo praznujejo vsi, ki so v prejšnjem letu dopolnili 20 let. Dekleta nosijo čudovita kimona in to je super priložnost za fotografiranje. 3. februarja se zaključi zima po luninem koledarju, kar Japonci pospremijo z metanjem fižolčkov, pozdravljajo dobre duhove in naganjajo zle.

Kakšni so vaši plani za naprej? Se vračate v Slovenijo ali vas čaka nova destinacija?

V Kjotu ostajam do konca oktobra, potem se vračam v Slovenijo. A seznam dežel, ki bi jih rada obiskala v prihodnjih mesecih in letih je dolg in že sedaj pogledujem proti destinacijam za naslednje božično-novoletne praznike.

 

Foto: Tina Škorjanc

PREBERITE ŠE: “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

 

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

 

Hiška Sončni hrib: Od podedovane zidanice do nepozabne pustolovščine #INTERVJU

Veste, ko pravijo, da znajo nekateri ljudje iz vsega ustvariti zlato? No, Hiška Sončni hrib je tak primer. Sandra in Aleš sta preprosto dolenjsko zidanico spremenila v pravi raj za družine in pare. Sredi narave, z domačim pridihom in nepozabno pustolovščino. Kako, kje, zakaj? Preberite v intervjuju.

Kako bi se predstavili vsem, ki vas še ne poznajo?

Smo tričlanska družina, ki imamo tako kot vsi v teh časih veliko premalo časa za vse, kar radi počnemo, vendar si vseeno radi vzamemo nekaj časa, ravno za to. Ker si predstavljamo, da je za vse tako, je nastala Hiška sončni hrib. Očka je ljubitelj narave, vrtov, sadja… Vse, kar posadiš, oskrbiš, poješ in tudi deliš z drugimi, mu je v velik užitek. Mamica ima rada mir, dobro hrano, sedenje na terasi s pogledom na dolino in sončni zahod. In še najmlajši član družine, mešanica otroške igrivosti, skrivnosti, odločnosti. Lovec za največjo in najslajšo malino, ki jo najdemo pod našo hiško.

Od kod je prišla ideja za Hiško Sončni hrib?

Že nekaj časa je bila to želja. Ko pa smo prevzeli, »posest Perše«, smo se odločili, da lahko ta idiličen kraj pokažemo tudi drugim. Tako bi bil hiška živa, uporabljena. In verjamemo, da bi si lahko marsikdo ustvaril zelo lepe spomine. 

Kaj vse je potrebno urediti, da lahko začneš z oddajanjem takega objekta?

Da oddajaš sobo, hiško je seveda treba obrniti kar nekaj papirjev. Vendar nič ni težko, če je želja. V resnici nas je presenetilo, kako zelo hitro se je vse uredilo.

Kdo je opremil Hiško, kaj ste imeli v mislih pri opremljanju?

Za opremljanje je poskrbela mamica. Skica je bila v glavi. Potrebovali smo samo še hitro dostavo pošiljk na dom in nekaj obiskov trgovin, ena, dve, tri…. Želja je bila, da se v Hiški gostje počutijo kot doma. Tako, da ne manjka detajlov, ki so namenjeni temu. Posebnost je gugalnica, ki zelo lepo poveže dnevni prostor.

Kakšne goste pričakujete? Komu je Hiška namenjena?

Hiška je primerna za 2 odrasli osebi in dva otroka. Spodnji prostor vsebuje kuhinjo, veliko jedilnico in kotiček s kaminom. V zgornjem prostoru se nahajajo predprostor, kopalnica, dnevna soba s kuhinjsko nišo in spalnica (delno pregrajen prostor). Hiška pa ima tudi balkon, na katerem je mizica z dvema stoloma.

Kaj se lahko počne v Hiški in kaj v njeni okolici?

V okolici hiške je zelo lepa narava. Sprehod ali daljši pohod po gričih Vinjega Vrha vas bo zagotovo očaral. Vinogradi na vseh straneh in čudovit pogled na dolino, po kateri se vije reka Krka. Zelo blizu, 4 min z avtomobilom, so Terme Šmarješke Toplice, naravne toplice Klevevž, grad Otočec. V hiški je tudi nekaj družinskih iger. In seveda gugalnica za male in velike otroke.

Ob katerem letnem času bi  najbolj priporočali obisk?

Obisk hiške je primeren v vseh letnih časih. Poleti kopanje v zunanjih bazenih Term Šmarješke Toplice, kolesarjenje, pohodi. Pomladi in jeseni sprehodi po čudoviti naravi. Tudi v zimskih dneh je bivanje pri nas lahko zelo prijetno. V Klevevžu je izvir dovolj topel, da se lahko ljudje okopajo tudi pozimi. Kar nekaj zidanic pa ima tudi dneve odprtih vrat, kje lahko poskusite odlična vina pridelana na Dolenjskem.

Poskrbeli ste tudi za družine (lov za zakladom). Lahko malce opišete to izkušnjo?

Lahko priznamo, da smo tu imeli veliko pomoč. Lahko povemo, da to ni bila naša ideja. Prijateljici, ki ji možgani delajo zelo hitro, ter super ideje letijo iz ust, je prišla na misel tudi ta. Lov za zakladom za družine in pare. Namen je raziskati našo okolico in preživeti lepe trenutke v družbi najdražjih. Druženje, zabava, gibanje in nagrada na koncu, celodnevno kopanje v Termah Šmarješke Toplice.  

Katere restavracije in znamenitosti priporočate vsem, ki bodo obiskali Hiško?

Za dobro hrano priporočamo: Picerija Amerikanec, Bar Simba, Dvorec Gregorčič, Gostišče pri Dediju. Za znamenitosti: Grad Otočec, naravne toplice Klevevž, Terme Šmarješke Toplice, Vinska fontana Izvir cvička v Šmarjeti.

Kaj pa izleti? Kaj je za videti v okolici?

Veliko. Če moramo izbirati, bi izpostavili: Izlet v center Novega mesta, Kostanjevico na Krki, pohod do cerkve na Vinjem Vrhu, izlet na najvišji vrh na dolenjskem – Trdinov vrh in kolesarjenje po urejenih kolesarskih poteh.

Odlično ponudbo za Hiško Sončni hrib najdete TUKAJ.

Do 22.12. pa lahko tudi sodelujete v nagradni igri, v kateri družinski paket v Hiški Sončni hrib POKLANJAMO brezplačno.

 

Foto: Hiška Sončni hrib

Slovenka z za marsikoga nenavadno službo, ki pa je njej odprla svet #INTERVJU

Neja Gril je kulinarična blogerka, ustvarjalka vsebin in podjetnica, ki je pred kratkim postala tudi avtorica svoje prve knjige Kuhajmo okusno. Nejino spontano ustvarjanje in kreiranje receptov na Instagram profilu Everyday breakfast club, je v roku dveh let postalo tudi njena služba. Sprva je imela le spletno trgovino s katero je spodbujala sledilce k rednemu zajtrkovanju, do danes pa je mojstrica meal-prepa in avtorica svoje prve kuharske knjige.

Kako bi se predstavili vsem, ki vas še ne poznajo?

Zase bi rekla, da sem res preprosta punca, ki ji veliko pomeni svoje dobro počutje in strmenje k izboljšanju same sebe. Trudim se, da se izboljšujem na vseh področjih, trenutno pa mi je prioriteta zdravje in svoje podjetje. Dnevno poskušam loviti ravnotežje med delom in prostim časom, ki mi ga moje delo pogosto zamegli – delo na socialnih omrežjih se pogosto prevesi v celodnevno delo. Everyday breakfast club je trenutno velik del mojega življenja.

Vsi vaši recepti so tako barviti in sveži, polni zelenjave. Kaj za vas pomeni zdrava prehrana?

Temelj mojega dobrega počutja, motivacije in energije za vse dnevne izzive izhaja iz mojega dobrega počutja zato dajem velik poudarek svoji prehrani. Zame pomeni zdrava prehrana to, da 80% uživam polnovredne in uravnotežene obroke in 20% tiste za dušo. Tukaj imam v mislih predvsem kake manj hranilne obroke, sladice, zabave ob pijači, … Menim, da nobeno omejevanje in ekstremi pri prehrani, pa tudi drugih področjih v življenju, niso dobri in lahko vodijo v slab odnos do hrane.

Kaj najraje jeste za zajtrk?

Sama imam več najljubših zajtrkov, ki se razlikujejo po sezonah. V trenutnih hladnih mesecih imam najraje kakšno vročo kašo. Ponavadi ovseno ali iz tsampe – slednja je instant kaša iz pražene ječmenove moke, ki jo najdete tudi v moji spletni trgovini. V vročih poletnih dneh, bi pa bila moja izbira gosta smuti skleda z domačo granolo in žlico arašidovega masla. Za vikende v vseh sezonah pa si večkrat privoščim kakšna jajčka in avokado toast.


Zakaj Everyday breakfast club? In zakaj v angleškem jeziku?

Ob odprtju mojega IG profila je bil Instagram v porastu in večinoma so na njem ustvarjali le tuji ustvarjalci. Tako sem sklenila, da odprem mednarodni profil, na katerem sem na začetku tudi pisala v angleškem jeziku. Nato se me je ime nekako »prijelo« in ga nikoli nisem spremenila.

Od kje je prišel navdih za knjigo?

Knjiga je bila moja dolgoletna želja. Že od samega začetka delovanja na socialnih omrežjih. Mislim, da je vsem nam kreatorjem receptov to želja, ki jo želiš izpolniti vsaj enkrat v karieri. Knjiga Kuhajmo okusno je torej plod dolgoletnega kreiranja receptov za socialna omrežja, moj blog in dela za naročnike. Torej nekako je plod moje službe, ki je še vedno marsikomu zelo nenavadna. Meni pa je odprla svet, za katerega se s prvo objavo na socialnih omrežjih nisem zavedala.
Spodbudila me je dolgoletna želja in pa sporočila moje skupnosti, ki že več kot 4 leta ustvarja po mojih receptih. Na nastanek knjige so v največji meri vplivali vsi, ki so mi v zadnjih letih namenili kakšno lepo sporočilo, všeček ali komentar na socialnih omrežjih. Najlepše je namreč videti in slišati, da nekdo kuha po tvojih receptih in ti na koncu sporoči, da je bilo res slastno.

Kljub temu, da je želja že bila prisotna pa knjige nisem prej izdala, saj sem šele letos nekako izoblikovala, kaj želim s svojimi recepti, vsebinami in knjigo sporočati in kakšne težave želim z njimi reševati posameznikom.

Knjiga Kuhajmo okusno vsebuje kar 79 preprostih receptov. Komu bodo prišli prav?

Tako je, 30.10.2023 je izšla moja prva knjiga Kuhajmo Okusno, ki vsebuje 79 preprostih receptov za vsako priložnost v dnevu. Knjiga je namenjena predvsem posameznikom, ki si želijo kuhati, pa mogoče nimajo idej ali motivacije za pripravo obrokov doma. Pa tudi tistim, ki si želijo samo popestriti svoje jedilnike.

Ponavadi recepti zahtevajo veliko sestavin (po možnosti, so te nekoliko težje dostopne) zato sem si želela zastaviti knjigo na način, da so v njej zbrani preprosti, hitri in okusni recepti iz dostopnih sestavin, ki jih ima večina že v hladilniku ali shrambi. Seveda se najde tudi nekaj posebnih sestavin, ki pa so v uvodnem delu knjige tudi opisani in jih vsebuje majhen del receptov.

Knjiga je namenjena tudi tistim, ki bi si želeli svoje jedilnike samo popestriti z novimi recepti in idejami ter posameznikom, ki bi si želeli povrniti veselje do kuhanja. V knjigo sem zbrala namreč vse situacije v dnevu, ki lahko marsikomu predstavljajo stres. Cilj knjige je, da kuhanje postane užitek ter najboljša oblika skrbi zase.

Kako dolgo ste knjigo ustvarjali?

Knjiga je pospešeno nastajala od septembra 2022, ko je tudi padla odločitev, da se bom spustila v sam projekt knjiga. Vmes sem si tudi nekajkrat premislila glede samega koncepta in jo na koncu zapeljala tako, da predstavlja mene kot kreatorko receptov.

Kako ste izbrali recepte za v knjigo?

To je bil natežji in najlažji del hkrati. Najlažji zato, ker sem vesela, da želim nekaj najbolj popularnih receptov po katerih sem prepoznavna vključiti v samo knjigo in jih imeti za vedno v tiskani obliki. Najtežji pa zato, ker sem morala skreiraiti večino novih računov za katere nisem vedela, če bodo mojemu občinstvu sploh všeč. Za večino mojih receptov na Instagramu ponavadi skreiram na podlagi odzivov, anket ali sporočil, ki jih prejmem – pri knjigi pa tega ni bilo.

Od nekdaj sem namreč bila velik »foodie« in mi je prehrana pomenila veliko. No, v resnici sem se vedno želela le dobro počutiti v svoji koži in že kmalu ugotovila, da ima na moje dobro počutje hrana ogromen vpliv. Zato sem si začela že v najstniških letih sama pripravljati svoje obroke in se začela zavedati sestave obrokov.

Opazila sem, da sploh maščobe znajo imeti velik vpliv na moje počutje in prebavo. Tako sem si začela pripravljati »bolj zdrave« sladice in poustvarjati klasične obroke na bolj fit način. V veliki večini so to bile samo manj mastne verzije z dovolj beljakovinami in zelenjave. Na ta način se še danes prehranjujem – obroke gradim okoli beljakovin, dodajam vlaknine v vsako glavno jed (s sadjem ali zelenjavo) in se izogibam nepotrebnemu dodajanju olja jedem. Recepte s takšnim konceptom lahko pričakujete tudi v moji knjigi Kuhajmo okusno.

Kateri recept iz knjige je vaš najljubši?

Mislim, da bi kot najljubši recept izbrala par klasik, ki jih res pogosto tudi pripravljam. To bi bila budina skleda, tunina poke skleda in pa bananina ovsena kaša ter grahov guacamole. Joj a sem jih že preveč izbrala?

Kaj je meal prep in komu je namenjen?

Meal Prep ali priprava obrokov vnaprej, predstavlja preprosto a močno orodje za izboljšanje prehrane in življenjskega sloga. Gre za načrtovano pripravo obrokov vnaprej, ki omogoča, da se izognemo stresu vsakodnevnega kuhanja, obenem zagotavlja redne obroke, ki podpirajo naše prehrambene cilje. Pa naj bo to pridobivanje/ izgubljanje teže, redni obroki, ki zmanjšajo verjetnost prenajedanja, manjše »lušte«,..

Meal Prep ni le trend, ampak odgovor na izzive sodobnega življenja. S hitrim tempom in natrpanimi urniki se včasih zdi nemogoče skrbeti za uravnoteženo prehrano zato je primeren še posebej za posameznike, ki se soočajo s sodbnimi izzivi pomanjkanja časa. Meal Prep omogoča, da prevzamemo nadzor nad svojo prehrano, hkrati pa prihranimo čas in energijo.

Sama sem z njim začela, ko sem se prvič preselila na svoje in začela za svoje obroke in obroke mojega partnerja skrbeti sama. Letos pa sem začela tudi druge učiti kako uspešno pripravljati obroke vnaprej – v svoji trgovini imam že dva e-priročnika iz katerih se lahko naučite osnov tudi vi.

Nam lahko zaupate popoln recept za božično sladico?

Seveda! Moja izbira so vedno cimetove rolice.

Neji Gril lahko sledite na njenem Instagram profilu ali blogu Everyday breakfast club

 

Foto: Neja Gril, Eveyday breakfast club

PREBERITE ŠE: Potopis: Oman in njegove najlepše točke v 14 dneh (in 1 slaba izkušnja)

Slikovit roadtrip iz Ljubljane do Norveške z manjšim proračunom #INTERVJU

Raziskovanje severa Evrope prinaša številne imenitne razglede, velja pa, da ne gre za najcenejšo destinacijo. Kako z nekaj prilagodljivosti tudi z nižjim proračunom doživeti slikovit roadtrip iz Ljubljane do Norveške?

Kako zahteven organizacijski, časovni, energijski in finančni zalogaj je roadtrip iz Ljubljane do Norveške? Tokrat sta svojo dogodivščino z omejenim proračunom z nami delila Anamarija Truden in Žiga Rojs, ki sta se na to pot podala v ciljni ravnini študentskih let, tik preden sta začela opravljati pripravništvo za poklic zdravnice in zobozdravnika.

Kdo sta in kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva mlada novopečena (zobo)zdravnika, ki sta se spoznala preko zgodnjih jutranjih ekspedicij v hribe tekom zadnjega leta študija, največkrat kar pred kliničnimi vajami in predavanji. Sva pa ugotovila, da imava še veliko ostalih skupnih hobijev in interestov. Oba sva športna navdušenca, strastna ljubitelja dobre hrane, potovanj in fotografije. Na žalost ni dovolj dni v tednu in ur v dnevu, da bi lahko počela vse, kar življenje ponuja.

Nedavno sta se podala na roadtrip iz Ljubljane do Norveške. Kako strogo – če sploh – je bila zarisana vajina pot? Kako sta izbirala postanke in kraje za nočitev? 

Čeprav sva spontana, sva hkrati oba zelo organizirana in sistematična, pred vsakim potovanjem si ogledava kraje, kamor bi želela in si jih označiva na Google Maps. Nato pa narediva razpredelnico po dnevih, kjer vpisujeva predvideno začetno in končno destinacijo za določen dan ter kraje, ki bi jih obiskala na poti. Vsekakor je nujno, da si pred takim potovanjem vsaj približno začrtaš pot. Tako imaš nek okvir, koliko ur ti bo vzela sama vožnja, pa pohodi po hribih in nato na poti ne izgubljaš dodatnega časa še s tem. Med samim potovanjem sva seveda načrte nato vsakodnevno prilagajala vremenu, utrujenosti, času…

Kraje za nočitev, ki so bili večinoma parkirišča, plaže in gorske planote, sva med potjo poiskala preko aplikacije Park4Night, kjer so na mapi označena mesta na postajališčih in ljudje napišejo mnenja o varnosti, dostopu do vode, stranišča … Na Skandinaviji je namreč dovoljeno prosto kampiranje, kar je za mnoge izmed nas še dodaten plus!

Katere kraje vse sta obiskala?

  1. dan: Rothenburg (Nemčija)
  2. dan: Hildesheim, prihod na Dansko
  3. dan: plaža Rømø, mesto Ribe, Blåvand, Bovbjerg Fyr
  4. dan: Thy National park, Rubjerg Knude, Tversted strand, Hirstals
  5. dan: trajekt do Norveške, Stavanger, Jørpeland
  6. dan: Preikestolen, Lyseveien
  7. dan: Kjerag, Storøyne, Odda
  8. dan: Trolltunga, Lofthus
  9. dan: Bergen
  10. dan: Skjervsfossen, Flåm
  11. dan: Bakkanosi, Oldevatnet
  12. dan: Briksdalsbreen, Lovatnet, Rakssetra
  13. dan: Geirangerj, Skageflå, Trollstigen
  14. in 15. dan: Åndalsnes, Rampestrekken, Atlantska cesta, Bodø
  15. dan: prispela na Lofote: Å, Tindstinden
  16. dan: Hermanndalstinden
  17. dan: Reine, Reinebringen, Bunes beach
  18. dan: Hamnøy, Ryten
  19. dan: Skagsanden, Flakstadtind, Nusfjord, Offersøykammen
  20. dan: Leknes, Henningsvær
  21. dan: Festvågtind, Fløya, Djevelporten, Delpen
  22. in 24. dan: Volandstinden, Kvalvika, Sakrisøya, odhod iz Lofotov
  23. dan: Reipå Camping
  24. dan: ledenik Svartisen
  25. dan: Trondheim
  26. in 29. dan: vožnja preko Švedske, Copenhagen
  27. dan: vožnja nazaj preko Danske in Nemčije
  28. dan: prihod domov.

Hamnøy, Ryten

Na pot sta šla iz Slovenije z osebnim avtomobilom, v katerem sta si naredila posteljo, ob primernem vremenu pa sta tudi šotorila. Je pot do tja predstavljala velik del te dogodivščine? Koliko ur vožnje in postankov sta potrebovala do Norveške?

Definitivno lahko rečeva, da je bila celotna – 7600 kilometrov dolga pot – dogodivščina. Že sam začetek poti sva zastavila tako, da si pred Norveško ogledava države na poti, v izogib celodnevni vožnji. Tako sva se za en dan ustavila v Nemčiji, kjer sva si ogledala ambient bavarskih mestec in preizkusila piva. Sledil je tridnevni postanek na Danskem, ki naju je zelo pozitivno presenetila, sploh zahodni del, preko katerega sva potovala. Ponuja res ogromno – od čudovitih peščenih plaž, svetilnikov, konjev do barvitih vikinških mestec in odličnega sladoleda! Nedvomno bodite na preži za napisi “softis”. Prav gotovo se še vrneva, v daljši izvedbi. Do Norveške sva torej potrebovala 4 dni, vsekakor bi šlo tudi hitreje, ampak je bil tudi to del nepozabne izkušnje.

Lofoti

Kako to, da nista na sever na primer letela in Norveške raziskovala s tam najetim avtomobilom / avtodomom? Če bi pot ponovila, bi se iz vidika udobja in mraza odločila kako drugače? 

Za to odločitev je bilo več razlogov.

  1. FINANČNI: Norveška je zelo draga država in že sama letalska karta z dodatno prtljago za šotor, gorilnik, pohodniško opremo … ter najem avtomobila za en mesec, bi bila kar finančni zalogaj. Kot študenta sva namreč imela precej omejen proračun.
  2. SVOBODA: želela sva izkusiti kampiranje pod milim nebom, spanje na vrhu hriba in kuhanje razglednega zajtrka, na primer s pogledom na čudovit fjord. To počneva že od nekdaj, saj v tem neizmerno uživava in tega ne bi zamenjala za nobeno udobje.

Lovatnet

Tu je odlomek iz najinega bloga, ki to lepo povzame: “Ampak vseeno, ko sedim in poslušam glasno pogovarjanje, avte in ljudi, ki prihajajo in odhajajo, pomislim, zakaj ne hodiva večkrat v kamp, kljub vsemu udobju, ki ga ponuja. Nama je škoda denarja? Mogoče pa res. Ampak veliko raje zamenjava vso udobje za tišino, mir in čudovit razgled, ki sva ga bila deležna, ko sva divje kampirala. In čeprav se včasih prileže, da ti ni treba kuhati na vetru in pomivati posode v javnem wcju (ali pa pogosto kar s čistilnimi robčki), odlično kosilo pa ti v nekaj minutah dostavijo naravnost pred usta, ne da bi mignil s prstom, bi še vseeno vedno brez vprašanja raje izbrala to, da sva sama. Midva, ki kuhava, si prižgeva dobro glasbo, odpreva pivo in uživava v razgledu in samoti, ki je ne nudi nobena restavracija s 5-imi zvezdicami.”

Sta vse noči prespala v avtu / šotoru ali sta si kdaj privoščila tudi nastanitev?

Nastanitve so zelo drage ter te zelo ovirajo v smislu lokacije. Če kampiraš, je lahko celoten svet tvoja “postelja”. Tako se lahko zjutraj zbudiš tik pred izhodiščem za pohod in si s tem prihraniš tudi dragocen čas. A vendar sva enkrat prenočila pri sorodniku v Bergnu na Norveškem, kar je bilo zelo spontano in prijetno srečanje. Tega sorodnika namreč prej nisva poznala. Končno sva si oprala oblačila, smuknila pod topel tuš, se brezskrbno spočila in naspala … za ta enkraten obisk sva zelo hvaležna!

Kako pa je s cenami hrane, sta si veliko kuhala tudi sama? 

Če odštejemo pekarne in eno enolončnico, ki sva si jo privoščila, sva si ves čas kuhala sama, saj sva bila večino časa v naravi, kjer tudi dostopa do restavracij ni bilo. Cene v restavracijah so zasoljene, na Norveškem sva za eno enolončnico odštela 25 evrov. Na Lofotih so cene še višje – na primer 25-30 evrov za burger. Cene v pekarnah so okrog 5 evrov na cimetovo rolico, 3-4 evre za kavo.

Veliko sta privarčevala s tem, da sta hrano nakupila že doma, kuhala sama, spala brezplačno in potovala s svojim vozilom. Nam zaupata, kakšen finančni zalogaj je takšna nizkocenovna različica te poti?

Dobro sva se zavedala, da bo taka pot precejšen zalogaj in s študenskimi prihranki bi bilo težko kako drugače videti toliko stvari in biti na poti toliko časa, treba se je bilo znajti. Celotna pot je skupaj prišla 3300 evrov. Šlo bi tudi z manj, ampak sva si vseeno vsake toliko “malo privoščila”, zavila v trgovino po kakšno zelenjavo/meso ali pa v pekarno po kakšno dodatno cimetovo rolico. V ta strošek je vštet tudi nakup nosilcev za strešni kovček – 200 evrov. Sva pa imela to srečo, da nama strešnega kovčka ni bilo potrebno dokupiti, saj sva si ga izposodila od znanca. Prav tako sva imela celo pot “zastonj rent-a-car”, zahvaljujoč Anamarijinemu očetu, ki nama je posodil svoj večji avto za na pot.

To imenitno deželo sta raziskovala cel mesec. S čim se vama je Norveška najbolj zapisala v spomin?

Definitivno je obema ostalo v spominu vreme, saj je bilo zelo nepredvidljivo in, navkljub najinim pričakovanjim, večino časa deževno in oblačno. Zato sva morala kar nekaj pohodov izpustiti ali pa se z dano situacijo sprijazniti in hrabro spopasti. Za Norvežane slednje ni nič neobičanjega, pri njih velja rek: “Ni slabega vremena, je samo slaba oprema.”

Na Lofotih sva izkusila tudi 24-urno svetlobo, saj kljub temu, da je sonce zašlo, nikoli ni bilo teme. To je res imenitna izkušnja in tudi eden izmed razlogov, da sva želela tako visoko na sever. Žiga si bo Norveško definitivno zapomnil po izvrstnih pekovskih dobrotah, res imajo vrhunske rolice – tu je seznam 10 naj pekarn, ki sva jih obiskala.

Polnočno sonce ali polarni dan je značilno za vse skandinavske države, najdlje pa traja na severu Norveške, od maja do avgusta. Dramatično nasprotje polnočnemu soncu je polarna noč, ko se sonce sploh ne dvigne nad obzorje in noč traja 24 ur. Kako je to delovalo na vajino notranjo uro?

Ko sva prišla na Lofote in ob štirih zjutraj ustavila na parkirišču, nama je bilo nenavadno, da je svetlo in se ljudje sprehajajo okrog. S spanjem nisva imela večjih težav, saj sva bila vedno tako utrujena, da sva padla v “posteljo”. Všeč nama je bilo, da sva lahko izkoristila dolge dneve in hodila tudi ponoči. Na najdaljšem pohodu sva na primer šotor postavljala ob enih zjutraj – brez lučke, saj je bilo svetlo. Je pa res, da sva potem začela tudi kasneje vstajati zjutraj in si jutra vzela “bolj na izi”, saj se nama ni nikamor mudilo. 

Vseeno je vajina budilka zvonila tudi ob štirih zjutraj. Z namenom, da prehitita druge turiste, ujameta vreme ali da v dan spravita čim več ur? 

To, da se zbudiva ob 4.00 zjutraj, ni za naju nič nenavadnega, saj sva tega navajena že od doma – v hribe se je seveda treba odpraviti zgodaj! Sva pa res želela priti na vrh pred turisti, saj je turizem na najbolj obljudenih Norveških vrhovih resnično masiven. Ni nama v užitek hoditi v koloni in v vrsti čakati, da lahko posnameva fotografijo. TULE je blog o najinih petih najljubših norveških pohodih.

Svartisen (norveško črni led) je drugi največji norveški ledenik s 370 km²

Med najbolj obiskanimi in popularnimi vrhovi je na primer polica Preikestolen (tudi Pulpit Rock), ki se dviga nad fjordom Lysefjord. Prav tu na gore slabo pripravljeni instafotografi najbolj ob živce spravljajo reševalce. Sta bila tudi vidva priča pohodnikom v neprimerni obutvi, ki so za dobro fotografijo pripravljeni ogrožati življenje?

Oba sva bila prvič priča čemu takemu, saj v Sloveniji v visokogorju redko srečaš koga, ki bi bil obut v salonarje in oblečen v srajco. Bila sva res zgrožena in na trenutke naju je bilo strah za varnost mimoidočih, ki so po spolzkih skalah korakali v supergah z ravnim podplatom in se slikali na robovih prepadov.

Izjemno priljubljena točka na Norveškem je tudi otočje Lofoten. Lofoti imajo značilno pokrajino z dramatičnimi gorami in vrhovi, odprtim morjem, slikovitimi zalivi in plažami. Kaj je najbolj navdušilo vaju?

Vse! Lofoti so bili najina sanjska destinacija in še vedno ne moreva verjeti, da sva jih uspela obiskati. Definitivno sva se zaljubila v hribe, čudovite plaže s turkiznim morjem in sončne zahode.

Lofoti

Del norveške dogodivščine je zagotovo tudi opazovanje najbolj neverjetnih pojavov na svetu, eden najbolj osupljivih je severni sij. Sta ga uspela ujeti? Je pogled nanj vsakič znova tako osupljiv?

Ker sva bila na roadtripu poleti, ko je na severu svetlo brez prestanka, severnega sija nisva videla. Sva pa ga videla leto prej na roadtripu po Islandiji in prizor je bil resnično enkraten. Neverjetno je, da si lahko priča čemu tako veličastnemu in to se nama je definitivno vtisnilo v spomin za vedno. Prvega ne pozabiš nikoli.

Kateri del leta imamo največ možnosti, da ujamemo pogled na severni sij in kako se opremiti za na “lov”?

Največ možnosti je v zimskih mesecih, na skrajnem severu lahko celo že v drugi polovici septembra pa enkrat do aprila. Midva sva se opremila s telefonskimi aplikacijami – na primer Hello aurora in My Aurora. Pokažejo ti, koliko je možnosti za severni sij na mestu, kjer se nahajaš ter ob kateri uri bo to najbolj verjetno. Na Islandiji sva se večkrat zbudila ob dveh zjutraj, ker je napoved kazala, da bo takrat največja možnost za severni sij.

Kjeragbolten

V katere top 3 kraje bi se ta trenutek z veseljem še enkrat preslikala?

Islandija, Lofoti in Dolomiti, ki jih sicer obiščeva večkrat na leto.

Na poti domov sta obiskala še Švedsko in Dansko. Kakšne vtise sta pustili? 

Čez Švedsko sva se zgolj peljala, saj je bil jug Norveške poplavljen in so bile ceste zaprte. Na poti sva videla neskončen gozd, industrijo in manjša jezera – ni naju pretirano očarala. Nad Dansko pa sva bila nepričakovano navdušena. Čudovite peščene plaže na zahodu, neverjetno urejena počivališča, solidarnost in prijaznost ljudi, simpatična vikinška mesta, ekstravaganten Copenhagen in še bi lahko naštevala! Je res en tak majhen biser, ki ga ne smeš izpustiti na poti do Norveške!

Danska plaža Romo in dom na kolesih

Katere tradicionalne jedi na severu so vaju najbolj navdušile in katerih morda nimata več želje degustirati?

Ker sva varčevala in na sploh nisva hodila veliko po mestih in restavracijah, nisva preizkusila veliko tradicionalnih jedi. Še največ sva pojedla raznih pekovskih izdelkov: Skollebolle (kvašeno pecivo z vaniljevo kremo, potreseno s kokosom), kanelboller na 10001 način (cimetova rolica), svele (kot prepognjena debela palačinka, ki jo jedo s kislo smetano in marmelado).

Preizkusila sva Bacalao (enolončnica iz polenovke) ter ribji burger na Lofotih. Sva pa v trgovini kupila nekaj tipičnih norveških jedi in jih degustirala: rjavi sir (brunost), trsko, “kaviar” (namaz iz dimljenih iker trske), norveške sladkarije (Kvikk Lunsj, Smash!, Gifflar…), risgrøt (kot naš mlečni riž, ki ga postrežejo z maslom, cimetom in rozinami)… Vse jedi so nama bile okusne, ampak nisva zelo izbrična, sploh kadar sva lačna. Si pa še vedno doma kdaj pripraviva cimetove rolice po norveškem receptu.

Razgled iz Reinebringna

Pa top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Žiga: Cataplana, Ajo blanco, Raclette in nasploh vse sladice kjerkoli – trenutno imam v mislih Germknodle, taprav italijanski tiramisu, belgijske vaflje, skolebolle in pariške eclairje.

Ana: Arroz Negro, Španija, Bacalhau à Brás, Portugalska i Ropa Vieja, Kuba.

Sta imela na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Če bi izpostavila eno samo, je to definitivno, da sva bila priča zaroki na vrhu hriba Ryten na Lofotih ob sončnem zahodu in sva jo tudi fotografirala. To je bilo res eno najlepših in nepozabnih doživetij. Več na blogu TU.

Zaroka neznancev na vrhu hriba Ryten na Lofotih

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Oba obožujeva fotografijo in imava fotoaparat ves čas s seboj, odgovor je torej preprost NE.

S čim se sicer ukvarjata, ko sta doma in na kakšen način si financirata svoje poti? 

V času potovanja sva bila oba še študenta – Anamarija medicine, Žiga pa dentalne medicine. Med absolventom sva delala preko študentskega servisa in pridno varčevala celo leto, da sva na koncu lahko izpeljala to nizkocenovno različico roadtripa. Ukvarjava se še s fotografijo in pisanjem bloga na najini spletni strani, ampak je to zaenkrat le dodatna dejavnost, ki nama ne prinaša zaslužka in jo opravljava zgolj za najino dušo.

Hermannsdalstinden je najvišja gora na otoku Moskenesøya. Nahaja se v arhipelagu Lofoti.

Kje smo vaju ujeli tokrat in kaj je v vajinem bližnjem načrtu dogodivščin? 

Trenutno sva ravno prišla iz Šmarne gore in se dogovarjava za jutrišnji zahod v hribih. Sedaj, v obdobju pripravništva, imava veliko manj časa kot sva navajena iz absolventskih dni. Se še malenkost loviva in navajava na ta novi način življenja. Sva zelo spontana in nerada preveč planirava vnaprej, zato se ponavadi za krajše pobege in izlete odločiva par dni – ali par ur – prej. Večjih potovalnih ekspedicij na žalost trenutno nimava, se pa nekaj večjega kuha za obdobje po pripravništvu – kaj, pa naj zaenkrat ostane še skrivnost.

Plaža Kvalvika

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Mogoče tale odstavek iz bloga: Ko sva zaradi stiske s časom tekla na ledenik, sva na poti srečala gospoda, ki nama je rekel: “Are you in a hurry?” (op.p “Se vama mudi?”). Nato sva se veliko pogovarjala o tem. Res naju je zadelo. Sva vendar na dopustu, čemu tak tempo in hitenje? Najprej hitenje da prideva do Norveške, nato do Lofotov, zdaj zaradi poplav in službe, ki naju čaka hitenje domov… Kdaj pa se ustaviš in dejansko uživaš v trenutku? Zakaj bi moral vsako minuto dneva natrpati s plani, če to počneš 365 dni na leto. Res so bili eni najboljših dnevov, ko sva imela le eno ali dve stvari na urniku ali pa sva bila prisiljena se ustaviti (zaradi vremena, trajektov…) in upočasniti. Da sva si vzela čas drug za drugega, se spočila, pojedla dobro hrano, spila kakšno pivo… malenkosti, ki v bistvu niso malenkosti. Roadtrip niso namreč le stvari, ki jih vidiš, ampak tudi posebni trenutki, ki jih doživiš, ljudje, ki jih spoznaš, zgodbe, ki nastanejo in si jih zapomniš bolj, kot vrhove, ki si jih obiskal.

Henningsvær je ribiška vas, ki se nahaja na več majhnih otokih ob južni obali velikega otoka Austvågøya v Lofotskem arhipelagu.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

  1. Skromnosti. Ker sva bila že parkrat na potovanju v avtomobilu z omejenimi dobrinami, sva na koncu vedno znova ugotovila, kako malo stvari potrebuješ in kako potratni smo v normalnem življenju z njimi. Na primer z izmišljanjem glede hrane, razsipnosti z vodo, velikimi stanovanji, ogromno materialnimi stvarmi…
  2. Majhnosti.
  3. Prilagodljivosti – tako vremenu kot tudi partnerju in počutju.
  4. Uživanja v trenutku.
  5. Hvaležnosti. Razumeva, da sva zelo priviligirana, da lahko kaj takega izkusiva.

Dom za eno noč na poti na Hermannsdalstinden

HITRIH 6

Najljubša država: Islandija. Zaenkrat, ampak morava obiskati še veliko drugih!
Najljubše mesto: Ana: Maastricht, Nizozemska / Žiga: Copenhagen, Danska.
Najljubša plaža: Ana: Kvalvika, Lofoti / Žiga: Diamond beach, Islandija.
Najljubša kulinarika: domača, oziroma kar si pripraviva sama.
Naljubši način transporta: Ana: peš /  Žiga: avtomobil, saj uživam v vožnji – kadar ni gneče.
Najljubši jezik: slovenščina, ker jo le malo ljudi po svetu razume.

Anamariji, Žigu in njunim dogodivščinam lahko sledite na Instagramu: @anamarijatruden in @rojsziga. Na njuni spletni strani ujamete predstavitveni video njunega roadtripa, v januarju pa bosta imeli v Ljubljani tudi potopisno predavanje – za podrobnosti ju spremljajte na omenjenih kanalih.

Rakksetra

FOTO: Anamarija Truden in Žiga Rojs/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.