“Želiva, da se ljudje odlepijo od pametnih telefonov in se ponovno nadihajo svežega zraka.” – Intervju s snovalcema igre Lov za zakladom

Žiga Kranjec in Kristina Etling zelo uživata v ustvarjanju in razvijanju različnih projektov. Sta samoiniciativna in zagnana posameznika, ki sta se odločila, da bosta usodo vzela v svoje roke in si poizkušala ustvariti življenje o katerem sanjata. Ljudem želita dati nekaj, kar bi jih vzpodbudilo, da ponovno pričnejo na izletkanje in druženje z družino in prijatelji gledati malo drugače.

Žiga in Kristina, kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva mlad par iz Ivančne Gorice. Kar nekaj let sva preživela na obali (v Kopru), kamor se v prihodnje želiva vrniti. Preprosto obožujeva vse, kar je povezano z morjem. Sva preprosta, delavna in sproščena. V prostem času rada preizkušava nove kuharske recepte (Kristina), hodiva na različne izlete po Sloveniji, večino prostih dni (dopust) pa izkoristiva v poletnem času na morju. Porabljanje dopusta v katerihkoli drugih letnih časih je pri nama na seznamu »nesprejemljivo«. Imava psička po imenu Kai, ki poskrbi, da nama nikoli ni dolgčas in da se ne posvečava preveč delu. Zelo rada imava šport (plavanje, kolesarjenje, ples, rolanje, hoja v hribe…). Sva zelo družabna in željna vedno novih izkušenj in doživetij. Opisala bi se kot samozavestni osebi, ki z veseljem zreta v prihodnost. . Lov za zakladom

Kaj je Lov za zakladom? 

Knjižica Lov za zakladom po Sloveniji je igra, ki nas popelje na vsaj 8 različnih koncev Slovenije z glavnim ciljem sestaviti 8 mestno geslo in odkleniti dolgo izgubljeno skrinjo z zakladom. Knjižica vsebuje zanimivo zgodbo, ki celotno doživetje oz. izziv poveže v smiselno celoto. Oseba, ki rešuje izziv bo z vsakim rešenim izzivom zgodbo počasi odkrivala in bo po uspešno rešenem izzivu tudi nagrajena. Knjižica vsebuje torej 8 glavnih lokacij na katerih se nahajajo uganke (uganke so zapisane v sami knjižici). Uganke niso preveč zahtevne, zato meniva, da so primerne tudi za mlajše otroke (ob pomoči staršev). Ocenjujeva, da bi uganke lahko rešili otroci starejši od 6 let. Uganke so praktične narave in so neposredno vezane na posamezno lokacijo.

Kaj se na lokaciji dogaja in kje se skriva zaklad?

Na vsaki izmed lokacij si bo moral bralec vzeti čas, uganko razvozlati in tako bo prišel do posameznega dela skritega gesla. Znana je le prva lokacija , za vsako naslednjo pa bo bralec moral rešiti »domači izziv«, ki mu bo razkril naslednjo lokacijo, ki jo bo moral obiskati. Poleg vsake glavne lokacije so v knjižici zapisani tudi drugi predlogi za obisk oz. ogled zanimivosti, ki se nahajajo v bližini. Lokacije sva izbrala po najini lastni presoji – vpisala sva le tiste, ki so nama osebno všeč in se tja rada vračava na enodnevne izlete. Ko bralec uspešno reši vse izzive in pridobi 8 mestno geslo je čas, da obišče spletno stran in odklene skrinjo z zakladom. Po uspešno rešenem izzivu bo bralec ustrezno nagrajen, pridobil pa bo tudi pravico sodelovanja v naslednjem nagradnem žrebanju.

Od kje ideja za Lov za zakladom?

Sama zelo rada hodiva na različne izlete in po določenem času sva ugotovila, da vse skupaj postaja precej monotono in da bi bilo zelo dobrodošlo, če bi vse skupaj lahko nekako popestrila. Prav tako sva tudi začela opažati, da se (predvsem mladina) bistveno manj giblje na prostem in da čedalje manj svojega prostega časa namenjajo druženju s prijatelji in družino. Ljudem sva želela dati nekaj, kar jih bo »prisililo«, da se odpravijo ven, da se ponovno navdušijo nad raziskovanjem lepot Slovenije in da ponovno spletejo močna prijateljstva in pričnejo ustvarjati nepozabne spomine. Želiva, da se odlepijo od pametnih telefonov in računalnikov in se ponovno nadihajo svežega zraka.

Zakaj ravno teh 8 lokacij? 

Dobro vprašanje. Če pogledamo celoten seznam lahko rečeva, da so to najine najljubše oz. ene najljubših lokacij za enodnevni izlet. Te so pritegnile največ pozornosti in verjetno sva jih tudi največkrat obiskala. So pa tudi takšne lokacije, ki so dejansko zanimive oz. se dobro prepletajo z zgodbo same knjižice, zato sva se odločila, da jih vključiva. So pa to tudi lokacije, kjer je veliko zanimivega tudi v okoliških krajih in bodo imeli bralci veliko možnosti za aktivno preživljanje izleta.

Katera je vajina najljubša lokacija na Lovu za zakladom?

Ne smeva izdati.  Presenetljivo ni tista, ki se nahaja na slovenski obali, ampak tista, ki se nahaja nekoliko bolj severno. Gre za prvo lokacijo v knjižici, ki je kot prva tudi takoj zapisana. Vse ostale bodo bralci morali šele odkriti. Govorimo o Štanjelu, ki je za naju zares nekaj posebnega. Še iz časov najinih prvih zmenkov.

Zbrala sta tudi kulinarične ponudnike. Kaj sta pri izbiri upoštevala? 

Vsaka izmed 8 glavnih lokacij ima pripisano tudi najbolj značilno jed za tisti okoliš. Lahko rečeva, da sva nekatere tudi sama šele prvič poizkusila takrat, ko sva lokacije obiskala z namenom sestavljanja ugank. Ljudem želiva približati neke naše običaje in vsekakor verjameva, da je kulinarika dober način spoznavanja navad v določenem kraju.

Zakaj je danes knjižica posebej lepo darilo?

Ravno zaradi tega, ker želiva, da se ljudje (predvsem mladi) ponovno odpravijo večkrat ven, da se ponovno zberejo v živo, da se družijo s prijatelji, družinskimi člani itd. Knjižica je tudi poučna in dobra motivacija za razmigavanje možgančkov. Knjižica je izvrstno darilo tudi zato, ker jo lahko bralec sam ustvarja. Vse strani so namreč črno bele in iz papirja, ki omogoča pisanje, barvanje, risanje… Na voljo so tudi strani za lepljenje fotografij iz izletov. Na takšen način si bo oseba lahko knjižico okrasila po svojem okusu in to jo bo naredilo lep spomin še mnoga leta. Zelo primerna je predvsem za osnovnošolske otroke, ki bodo verjetno nad lovom za zaklad še toliko bolj navdušeni, vsekakor pa je primerna tudi za kakšne pare, ki bi skupaj s svojim partnerjem radi preživeli nekaj lepih, razburljivih dni med izletkanjem po Sloveniji.

Imata v planu še kakšno knjižico? 

Ja, vsekakor. Glede na prve odzive sva kaj hitro pričela razmišljati o nadgradnjah, spremembah… Imava kar nekaj idej, kako celotno zgodbo zapeljati naprej. Imava tudi precej idej o tem, kakšne vrste izzivov bi še lahko pripravila, tako da resnično upava, da se bo ta knjižica dobro prijela, da bova imela kot prvo sredstva in tudi čas, da se lotiva pisanja naslednjih knjižic.

Še 5 hitrih vprašanj:

Od kod prihajata? Kam bi tam popeljala goste, ki kraja še niso obiskali?

Jaz (Žiga) prihajam iz Postojne, kjer sem živel vse do svojega 19. leta, nato pa sem se zaradi študija preselil na obalo. Gosta, ki bi prišel v Postojno bi vsekakor najprej odpeljal v Postojnsko jamo, nato bi se odpravili na Nanos in pa v Predjamo na ogled Predjamskega gradu.

Jaz (Kristina) pa prihajam iz Škofljice, kjer sem živela do svojega 20. leta, nato pa sem se tudi jaz odpravila na obalo po nova študijska znanja. Obiskovalce bi odpeljala na grad Lisičje, odpeljala bi jih v skrivni kamnolom z jezerom, kjer se domačini v poletnih mesecih zelo radi kopajo. Povzpeli bi se tudi na bližnji hrib Krim in dan končali v dobri gostilni s še boljšo hrano.

Najljubši kraj za oddih v Sloveniji? 

Bohinj.

Najljubša gostilna v Sloveniji? 

Gostilna Jezeršek na Blejskem gradu.

Najmanj raziskan kraj v Sloveniji? 

Koroška.

Najljubši nedeljski izlet? 

Obisk obale…Sprehod ob morju, kavica s prijatelji, dobro kosilo z morskim pridihom in obvezno kozarec dobrega vina ob pogledu na sončni zahod.

Foto: Osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Sprehod med 1.6 milijona lučkami: Božična bajka v Mozirskem gaju

“Pravila so morali upoštevati tudi najbogatejši.” Maja Novak o pandemiji na luksuznih jahtah in novem podcastu

Maja Novak, ki se na družbenih omrežjih predstavlja kot Mayita, je izredno zanimiva sogovorka. Z veseljem sem poslušala že njene Instagram live pogovore z znanimi slovenskimi popotniki, njene prigode z luksuznih jaht in njene bogate izkušnje s potovanji. Tokrat se predstavlja v novi luči: s podcasti. Kaj vse se ji je zgodilo v zadnjih dveh letih, od njenega zadnjega intervjuja za Vandraj?

Maja Novak, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Če sem iskrena me največ ljudi pozna po: “A Maja, tista, ki dela na privatnih jahtah?”. Tudi, če v Google vpišete moje ime, je največ vsebin povezanih ravno z delom v jahtni industriji, ker je na slovenskih tleh o tem delu zelo malo informacij. Veliko ljudi namreč zanima, kako delo in življenje na jahti potekata in predvsem, kako živijo multimilijonarji in miljarderji. Sicer pa sem zaljubljena v morje, obožujem plovila, potovanja, kulinariko, ukvarjam se z veliko stvarmi, saj je moj vir otroške radovednosti in nenehnega učenja neusahljiv. Maja Novak

Tradicionalna perzijska obleka v perzijski restavraciji.

Kaj vse se je spremenilo od zadnjega intervjuja za Vandraj? 

Mislim, da je minilo dobri dve leti od prvega intervjuja za Vandraj. V teh dveh letih sem zares veliko potovala, delala na različnih barkah, kjer sem pridobila še dodatne izkušnje in znanje. Spoznala sem zanimive ljudi in slišala veliko neverjetnih zgodb. Veliko premikov sem naredila tudi na osebnem področju, saj močno verjamem, da so potovanja in delo v tujini odlično orodje za osebnostno rast. 

Kakšni sta bili vaši zadnji dve leti, ki jima je dirigirala pandemija? 

Življenje se mi ni tako drastično spremenilo kot mogoče večini ljudi. Je bilo pa zanimivo, da sem vsakič, ko sem prišla v Slovenijo, prišla ravno takrat, ko se je pričela karantena. Prvo, aprila 2020, sem štiri tedne preživela sama. Marsikdo bi ob vsej tej samoti ponorel, jaz pa verjamem, da mora človek znati nekaj časa preživeti tudi sam s sabo. Poleg tega sem se lahko odpočila od res napornega dela in tega, da sem na barki nenehno obkrožena z ljudmi. Ko si glavna stevardesa, vsakih 5 min nekdo pokliče tvoje ime (ali gostje ali pa posadka).

Prelepi sončni zahodi v marini v Italiji.

Kako ste se znašli? Kako ste potovali? 

Pri meni je to predvsem pomenilo oteženo potovanje z letalom. Kar naenkrat sem morala ponovno potovati z goro dokumentacije, toliko listov papirja sem s sabo nosila 10 let nazaj, ko dokumenti še niso bili digitalizirani. Koronski ukrepi so se spreminjali hitreje kot se mi preoblačimo, poleg tega pa nisi vedel, ali so podatki sploh zanesljivi. Letalske povezave so bile med epidemijo zelo drage in redke, veliko letov je bilo zadnji hip odpovedanih ali pa so se države iz danes na jutri zaprle v karanteno. To mi je povzročalo ogromno stresa, saj nisem vedela ali bom sploh prišla v službo. 

Interior ekipa v znameniti restavraciji Confusion z eno michelinovo zvezdico, ki se nahaja v marini Porto Cervo na Sardiniji, ki velja za najdražjo marino na svetu.

Kaj je vse skupaj pomenilo za vašo službo? So pravila PCT pri bogataših drugačna? 

Zadnje leto in pol je bilo delo na barki zelo oteženo. Na eni od bark smo s posadko sestavili natančna pravila, ki smo jih dosledno upoštevali, ko smo bookirali nove charterje. Ta pravila so morali spoštovati tudi vsi gostje, ne glede na to kako bogati so. Pod to je spadalo, da se ne morejo vkrcati, če niso opravili negativnega PCR testa, dovoljeni so jim bili samo redki izhodi na obalo, ni bilo dovoljeno na barko voditi ljudi, ki niso bili na guest listi. Če so ta pravila kršili, smo imeli pravico prekiniti charter. 

Veliko itinerarijev nismo mogli uresničiti, ker je bilo za vstop v določene države treba izpolniti toliko papirologije, da preprosto tja nismo zahajali. Grčija in Španija sta hitro postali temno rdeči in tja nismo potovali celotno sezono. Veliko lastnikov bark ni moglo priti na svoja plovila, ker bi ob povratku v matično deželo morali za 14 dni v karanteno v državni hotel, to pa večini bogatih ljudi ni po godu in so tako raje ostali kar doma. 

Problem je nastal takrat, ko se je recimo eden od gostov ali član posadke okužil s koronavirusom, izkrcanje okuženih je bilo striktno prepovedano, tako, da je celotna posadka z gosti morala v karanteno in to na barki. 

Otežena je bila nabava surovin, predvsem med “shipyard period”, to je obdobje, ko je barka na prezimovanju in popravilu. Takrat je potrebno naročiti določene rezervne dele, pa so ti ali potovali predolgo ali pa jih preprosto ni bilo. Organizirati je bilo potrebno ljudi, ki pridejo brusit marmor, opraviti servis motorjev, zamenjati tikovino ipd., pa je bil prihod delavcev zelo otežen ali celo onemogočen. Veliko mega jaht je tako v shipyardu že skoraj dve leti, ker ne dovolijo dovoljenja za plovbo, ni delavcev ali rezervnih delov.

Sidranje ob obali Francoske riviere, ki je poznana kot meka jahtne industrije.

Kaj delate sedaj? 

Vodim svoj posel pisanja strokovnih življenjepisov, ki sem ga ustanovila 3 leta nazaj, sedaj imam več časa in lahko sprejmem veliko več strank. To delo opravljam z največjim veseljem, ker ljudem pomagam do njihove željene zaposlitve v najkrajšem možnem času. Sprva sem pisala samo za zaposlene v jahtni industriji, potem pa me je pričelo kontaktirati vedno več ljudi iz Slovenije iz različnih strok. 

V novembru pa pričenjam tudi s svojim podcastom, kjer bodo rdeča nit potovanja in delo v tujini. Namen je posredovanje vseh informacij, izkušenj in nasvetov za vse, ki se želijo odpraviti po podobni poti. Podcast se imenuje Potovanja in delo v tujini in ga najdete na Apple podcasts, Spotify, Google podcasts ali na spletni strani www.mayita.si.

Sprehod po marini v Dohi med delom v Katarju.

Kako to, da ste se odločili za podcast?

Podcasti so platforma, ki mi je zares všeč. Tudi sama jih spremljam veliko in pridobim zares uporabne informacije in motivacijo. Všeč mi je, ker jih lahko poslušaš med vožnjo in med opravljanjem vsakodnevnih opravil. Prijateljica mi je celo rekla, da je ona pričela poslušati podcaste medtem, ko je uspavala otroke in čakala, da zaspijo. So brezplačni, ponujajo pa goro informacij od ljudi, ki imajo veliko izkušenj.

Kje boste preživeli zimo? Planirate kakšno daljše potovanje? 

Zimo bom preživela v Dalmaciji, direktno ob morju, ker si ne znam predstavljati življenja brez morja. Ker so moja poletja že od nekdaj zaznamovana z delom, imam le poredko priložnost, da užijem hrvaške čare (razen med delom na jahti), tako, da sem se odločila, da bom kar celo zimo tu. V družbi boljše polovice bom raziskovala hrvaške otoke, območje Neretve, zavila malo tudi v Bosno in Črno Goro. Če mi v začetku naslednjega leta uspe, pa želim pobegniti za 14 dni na Tajsko. Tja hodim na retreat v Tao Garden, kjer se popolnoma odklopim. Tao Garden je že od začetka epidemije zaprt, a ker se je s tem tednom Tajska končno odprla za turiste (za cepljene ni potrebna karantena, le 2x PCR test) predvidevam, da se bo odprl tudi Tao Garden. Je moj raj pod soncem, nahaja se v Chiang Maiu in ga vodi priznani Mantak Chia.

Maja in Mantak Chia v Tao Garden letovišču v Chiang Maiu na Tajskem.

Maja Novak vsebine ustvarja tudi na Instagramu.
Sledite ji lahko TUKAJ.

Foto: Maja Novak

PREBERITE ŠE: Irena Butoln, prva slovenska popotniška granfluencerka

Irena Butoln, prva slovenska popotniška granfluencerka

Pa jo imamo tudi pri nas! Irena Butoln je vplivnica nad 60, ki obožuje potovanja in svoje utrinke deli na prvem “granfluencer” blogu. Je komunikativna, nasmejana, polna življenjske energije, in pravi, da zajema življenje z veliko žlico. Njeno načelo se glasi: “CARPE DIEM!”

Irena Butoln, vaš blog je poln čudovitih idej za izlete in potovanja. Kakšni so vaši popotniški načrti za letošnjo jesen/zimo? 

Moji popotniški načrti do konca leta so se zaradi znanih dogodkov malce spremenili oz so okrnjeni. V planu je bil izlet na Sicilijo, ki bo sedaj moral počakati na boljše čase. Upam, da pridejo kmalu. Zato ostanejo še kakšne terme. Trenutno so mi zelo pri srcu na primer BIO terme in seveda tudi dnevni izleti. Ker Slovenijo vsi poznamo bolj malo, je možnosti veliko. Vedno sem imela pred očmi dejstvo, da bližnja mesta lahko malo počakajo, saj so lažje dosegljiva tudi kasneje, ko so ti daljša potovanja onemogočena. In sedaj je prišel ta čas. Irena Butoln.

Zaradi pandemije bo tudi letos veliko ljudi dopustovalo v Sloveniji. Se vam zdi, da dobro poznate slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Slovenija je več ali manj za vse njene prebivalce bolj tabula rasa. Vsakič znova ugotavljam, da kjerkoli si, vedno je mnogo stvari vrednih ogleda oz si presenečen, kako lepa je naša mala deželica. V Slovenij je še mnogo za videti in obiskati.

Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo? 

Prihajam iz osrednje Slovenije, naravnost iz Ljubljane, polne skrivnosti in neraziskanih kotičkov. Dolga leta sem delala v tujem podjetju  in imela možnost razkazati Ljubljano številnim tujcem. Vsi, brez izjeme, tudi tisti, ki so Slovenijo že večkrat obiskali, so bili nad njo vedno znova očarani. Vse je v tem, kako kraj predstaviš obiskovalcu. Recimo stara Ljubljana, kot nekak klasičen bonbonček, toliko je tega! Pa recimo Ljubljanica, s svojimi mostovi, ali pa Rožnik. Za tiste bolj pohodne pa morda Šmarna gora, ali pa zdaj tako popularen Plečnik in njegova dela. Ko malo več potuješ po svetu, ugotoviš, da znajo drugje prodajati tudi izvir vode kot nekaj posebnega, ali pa sončni zahod – najlepši na svetu. Imamo ga tudi mi!

Ko malo več potuješ po svetu, ugotoviš, da znajo drugje prodajati tudi izvir vode kot nekaj posebnega, ali pa sončni zahod – najlepši na svetu. Imamo ga tudi mi!

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep?

Nikoli ne bom rekla, da kateri del Slovenije poznam kot svoj žep. Ne, ne poznam, razen morda Ljubljano, pa še tu je vsak dan kaj novega. Premalo si vzamemo čas za odkrivanje skrivnih kotičkov. Vedno najdeš še kaj, kar ne poznaš. Zadnjič smo bili na Dolenjskem, kako je bilo lepo, vse kot da bi videla prvič. Pa nisem, sem že bila in vse videla isto, le družba je bila druga in takoj drugačen pogled. Rajsko!

Kam po Sloveniji se najraje odpravite na aktiven izlet?

Povsod je lahko aktiven, odvisno od tebe. Zadnjič smo bili na Rogli. Kaj lahko počneš? Ja, hodiš. In smo šli. Do Lovrenških jezer je bila že kar dobra rekreacija! Imaš pa pri nas res veliko možnosti aktivno preživljat čas. Za vsakega se najde kaj, celo za najstarejše, če se jim le da. Že recimo sprehod v Mostec, počasi in z veseljem.

Kam v Sloveniji ali k sosedom greste najraje na oddih in potešite svoje hedonistične želje?

Še vedno, poleg potovanja in raziskovanja tujih dežel in običajev, prevlada morje. Kamorkoli na morje. Najraje v Dalmacijo, na otoke, a je v redu tudi sprehod po Lungo mare iz Opatije do Lovrana, ali pa samo iz Strunjana do Portoroža!

Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Težko bi se odločila. Pravzaprav rada jem, včasih je kakšna domača hrana veliko boljša od vseh tako opevanih dobrot. Sicer pa vedno zmaga sushi!

Katera tradicionalna slovenska jed vam je najbolj pri srcu?

Najboljša slovenska jed, če vam po pravici povem, je zame to »krompir v zevnici«, doma iz Ilirske Bistrice, zabeljen z domačimi ocvirki. Pa kakšna domača pehtranka! Jedla sem vsemogoče vrhunske jedi, prekrasne za oči, nagrajene z zlatimi medaljami, a po resnici, zveneča imena jedi me ne prepričajo več! Vseeno, vsaka čast vsem chefom za trud, in še veliko uspehov!

Kam k našim sosedom se radi podate na vikend oddih?

Lovran, v dobro družbo in čisto morje!

Katere kotičke sveta ste že raziskali? Kje vam je bilo najbolj všeč?

Ljubim vzhod, bližnji in daljni. Bila sem od Turčije, preko Indonezije do daljne Japonske, pa malo na Kubi, pa Afrika in seveda Evropa. Najlepše potovanje je vsekakor bila Japonska. Ta mistična dežela, polna skrivnosti in posebnega čara, pusti pečat na popotniku. Bi šla takoj še enkrat, čeprav se držim načela, da potovanj ne podvajam, ker je toliko tega še za videt, časa pa vedno manj.

Irena Butoln piše blog, ki ga lahko spremljate tukaj

Foto: Irena Butoln

PREBERITE ŠE: To so najmanj obiskane države na svetu, ki vas bodo presenetile s svojo lepoto

Mehika z otroki: 12-dnevni potopis mamice Jasne s koristnimi nasveti

Na kaj najprej pomislite ob besedi Mehika? Velika večina na narkokartele, pa na tortilje, tekilo, sombrero, mariachije in kaktuse. Kaj pa na družinske počitnice? 

Malo je ljudi, ki bi ob načrtovanju potovanja z majhnimi otroki pomislili na Mehiko. Kaj tam sploh početi? Ali ni prenevarno? Kako bodo otroci zdržali tako dolgo pot? Pa si upate? To so najpogostejša vprašanja, ki smo jih slišali, ko smo povedali, kam se odpravljamo na dopust. Glede na to, da so bili najini otroci v času potovanja stari 5 in 3 leta, najmlajši pa le 7 mesecev, so bila nekatera vprašanja upravičena. Ampak sama sva mnenja, da če se pred potovanjem dobro pozanimaš in pripraviš, v same priprave pa čim bolj vključiš tudi otroke, je Mehika idealna destinacija za družinsko potovanje. Kaj vse smo videli in predvsem, kako smo se na tako pot pripravili in jo preživeli praktično brez zapletov?


Na kaj ne smemo pozabiti preden se odpravimo na pot?

Preden se odpravimo na pot si je dobro prebrati napotke za potovanje na izbrano destinacijo na strani Ministrstva za zunanje zadeve (www.gov.si) in na strani www.zdravinapot.si, kjer dobimo informacije glede vize, konzularne pomoči ter nujnih in priporočenih cepljenj (za Mehiko se npr. priporoča cepljenje proti hepatitisu A). Več informacij konkretno za Mehiko najdete na naslednjih dveh povezavah: https://www.gov.si/drzave/mehika/ in http://www.zdravinapot.si/destinacije/severna-amerika/mehika. Za vstop v Mehiko je obvezno izpolniti tudi obrazec Multiple Immigration Form (FMM), ki ga dobite na letalu, lahko pa ga tako kot mi raje izpolnite že doma in vzamete s seboj (TUKAJ). Za več nasvetov, kako potovati z dojenčkom in majhnimi otroki preberite: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom.

Naš 12-dnevni potopis po vzhodnem delu mehiškega polotoka Yucatán:

1. DAN: Ljubljana – Istanbul – Cancún

Potovanje smo začeli 25. julija 2021, ko smo se malo po 15. uri odpravili na Letališče Jožeta Pučnika. Avto smo pustili v garažni hiši na letališču (za 15 dni smo plačali 110€) in ob 20. uri odleteli proti Istanbulu. Tam smo pristali nekaj po 22. uri, naslednji let pa smo imeli nekaj po 2. uri ponoči. Glede na to, da bo istanbulsko letališče, ko bo povsem dokončano, največje letališče na svetu, nam je čas do naslednjega leta minil res hitro. 

Let čez Atlantik je trajal 13 ur. Ker je šlo za nočni let, smo večino časa prespali, vmes pa malo jedli, malo klepetali, se malo igrali in sprehajali po letalu, pogledali pa smo tudi kakšno risanko in film. Pred pristankom v Cancúnu smo imeli krajši postanek v Ciudad de México, ki so ga otroci izkoristili za igro z drugimi otroki z letala, tako da je postanek minil hitro in ob cca. 13. uri po mehiškem času smo pristali v Cancúnu. 

Na letališču smo nekaj evrov zamenjali za mehiške pesose in si kupili karte za avtobus do Playe del Carmen, kjer smo imeli rezervirano stanovanje. Avtobusni prevoz ni drag, so pa cene kart odvisne tudi od ure odhoda avtobusa. Mi smo za to relacijo plačali 18 evrov za vseh pet. Glavni avtobusni prevoznik na tem območju Mehike je ADO, ki ima vse povezave in urnike objavljene tudi na spletni strani.

 

Vožnja od Cancúna do Playe je trajala dobro uro. Tako smo po dobrih 30 urah poti prispeli v naše stanovanje. Najeli smo ga preko Airbnb in za 10 nočitev plačali dobrih 600 evrov (najdete ga tukaj). S stanovanjem smo bili zelo zadovoljni, saj se nahaja v povsem novi zgradbi z varnostnikom, bazenom in garažo (kjer imaš lahko parkiran najet avto). 

Po tem, ko smo razpakirali kovčke, smo se sprehodili še do glavne ulice na Playa del Carmen, ki se imenuje La quinta avenida – imeli smo jo namreč le dobrih pet minut hoje stran od stanovanja. La Quinta Avenida se nahaja tik ob morju, na njej pa najdeš čisto vse – trgovinice, nakupovalni center, restavracije, stojnice z ulično hrano in napitki, lekarne, glavno avtobusno postajo ADO, bankomate in menjalnice ter znano skulpturo Portal Maya, kjer zvečer uprizarjajo majevske plese, los voladores pa se vsake pol ure zavrtijo v svojem značilnem stilu.

Ker smo bili precej utrujeni in predvsem lačni, smo se prvi dan samo na hitro sprehodili po Avenidi, pojedli večerjo in šli spat.

2. DAN: Playa del Carmen

Drugi dan smo izkoristili za raziskovanje okolice, nakup hrane, namakanje v bazenu in organizacijo izletov za prihajajoče dni. 

Že sam sprehod po supermarketu je bil eno veliko doživetje – toliko tropskega sadja po dostopnih cenah (mango, ananas, papaja, pitaya, avokado), pa nopal (vrsta kaktusa), ki ga uporabljajo predvsem v slanih jedeh in napitkih, sredi trgovine kar po tekočem traku tečejo sveže pečene tortilje, pa malo naprej na policah najdeš še čilijeve bombone, ki jih mehiški otroci brez problema jejo, zraven bomboni iz guanábane (vrsta sadja), mehiška kava, različne omake in še in še se najde.    

Popoldne smo preživeli na bazenu in tuhtali kam na prvi izlet. Ker je od marca do oktobra na tem delu Mehike sezona sargaške alge (el sargazo), smo morali vse izlete prilagoditi stanju plaž na posameznih lokacijah. Zaradi morskih tokov in vetra so plaže vsak dan različno zasičene z algami, zato je potrebno spremljati semafor, ki je objavljen na spletu (na Facebook-u npr. Red de Monitoreo del Sargazo de Quintana Roo). Naša plaža na Playi je bila prav vsak dan v oranžni ali rdeči fazi, zato je plavanje v morju na tem delu odpadlo. Ker pa so bližnji otoki ponavadi brez alg, smo za prvi izlet izbrali otok Isla mujeres. 

3. DAN: Isla mujeres

Na Islo mujeres smo se odpravili zgodaj zjutraj, saj pot do tja traja kar nekaj ur. Najprej smo se z avtobusom zapeljali do glavne avtobusne postaje v Cancúnu (karte za vseh pet so prišle slabe 4 evre), tam pa vzeli taksi, ki nas je zapeljal do pristanišča, kjer smo presedli na katamaran in se po turkizno modrem morju zapeljali do Isle mujeres (povratne karte za vseh pet so nas prišle 63 evrov). 

Ker smo bili že pošteno lačni, smo se najprej sprehodili do bližnje kantine s tipično mehiško hrano La Lomita. Je sicer malenkost odmaknjena od glavnega dogajanja, imajo le nekaj miz, ampak res okusno in poceni hrano. Poskusili smo s kozicami polnjene nepekoče čilije in hibiskusov sok, ki mu rečejo jamaica. Vrhunsko! Za dve glavni jedi, skledo dodatnih domačih tortilj, omakice, 2 soka in 2 piva pa smo plačali le 15 evrov. In to na otoku. Na splošno so otočki kar dragi, ampak vam priporočam, da si izbirate od glavnih ulic odmaknjene lokale, ker so precej cenejši, ampak bolj domači, bolj v pristnem mehiškem stilu in si upam reči, da tudi z okusnejšo hrano. 

Po kosilu smo se po uličicah s stojnicami in glavnim dogajanjem sprehodili do plaže Playa Norte. Bela mivka, palme in turkizno morje. Pa zasidrane jahte, lokali, koktejli, tropski sladoledi in še in še. Je sicer kar veliko ljudi, ampak si ni problem najti svojega prostora pod palmo ali v lokalu. Mi smo na plaži uživali le nekaj uric, potem pa smo mogli počasi nazaj, da smo se lahko do večera vrnili na Playo del Carmen. Če imate možnost, vam definitivno priporočam, da na Isli mujeres tudi prenočite, ker je en dan res premalo, da jo doživite v vsem kar ponuja. 

4. DAN: Cenote Calavera in Cenote Zacil-Ha

Četrti dan je bil rezerviran za odkrivanje cenotejev. Pa najprej pojasnimo kaj sploh je cenote. Laično rečeno je cenote naravni bazen s sladko vodo, ki nastane na apnenčastih tleh, ko se strop jame, napolnjene s podzemno vodo, vdre. Na mehiškem polotoku Yucatán je ta pojav zelo pogost, zato je na tem območju ogromno cenotejev. Nekateri hotelski resorti imajo poleg bazenov celo svoje cenoteje. Mi smo se odločili, da obiščemo dva, ki se nahajata v bližini znanega mesta Tulum, približno uro vožnje oddaljenega od Playe del Carmen.

Sprva smo planirali, da se do Tuluma zapeljemo z avtobusom, od avtobusne postaje do prvega cenoteja pa s taksijem. Ker pa bi predolgo čakali na naslednji avtobus do Tuluma, smo se odločili, da že kar na Playi vzamemo taksi in se zapeljemo direktno do Cenote Calavera. Za to relacijo smo plačali cca. 30 evrov. Pa še en nasvet – pri taksistih nikakor ne pozabite na barantanje. Ceno se da vedno še za kar nekaj evrov oziroma pesosov znižati. 

Za vstopnino v Cenote Calavera smo plačali cca. 20 evrov za vseh pet. Ta cenote je precej majhen, ampak znan predvsem kot idealen spot za »Insta fotko«. Okoli cenoteja je nekaj ležalnikov, tuši, gugalnice in manjši lokal. Sam cenote je precej globok, najglobja točka sega kar 18 metrov globoko. Poleg glavne odprtine sta zraven še dve zelo majhni odprtini, skozi katere ta pogumni skačejo v pokriti del cenoteja (jamo). Mi smo se tukaj zadržali le kratek čas, ker za otroke ni preveč aktualen, nato pa se s taksijem zapeljali do naslednjega cenoteja (cca. 5 minut vožnje). 

Prispeli smo v raj za družine z majhnimi otroki, v Cenote Zacil-Ha. Ta cenote je večji in preurejen v kopališče. Nahaja se sredi gozda, nad glavnim cenotejem je napeljan zip-line, zraven pa sta še dva bazena, tobogan, ležalniki in restavracija. Za vstopnino smo dali 25 evrov za vseh pet, se da pa tam tudi prenočiti. Če imate otroke, vam toplo priporočamo, da v plan izletov definitvno vključite tudi Zacil-Ha. Naša mulčka še danes sanjata, da bi se enkrat spet vrnili tja.Za pot nazaj na Playo smo se odločili, da preizkusimo še ti. los colectivos. Los colectivos so kombiji, ki vozijo na različnih relacijah. Imajo le začetno in končno postajo, lahko pa ga z dvigom roke ustaviš kjerkoli na cesti in se pelješ do željene točke. Ob vstopu poveš kje bi izstopil in ti ustavi. Vožnja s temi kombiji je zelo poceni, slaba stran pa je, da moraš na cesti čakati, da pride mimo. Mi smo ga ustavili pri cenoteju Zacil-Ha in se zapeljali do centra Tuluma (relacija Valladolid – Tulum), v Tulumu pa smo presedli na drugega, ki nas je zapeljal do Playe. Za celotno pot nazaj smo plačali 4 evre za vseh pet. 

Na Playi smo zvečer prevzeli še avto, ki smo ga najeli za naslednji dan. Za 24 ur, skupaj z vsemi zavarovanji in dvema avtosedežema, smo plačali slabih 80 evrov. 

5. DAN: Chichen Itza in Valladolid

Eno izmed 7 čudes sveta je piramida Kukulkan v majevsem mestu Chichen Itza.

Vstali smo že ob štirih zjutraj in se malo pred 6. uro odpravili proti enemu izmed sedmih čudes sveta – Chichen Itzi. Chichen Itza je arheološko najdišče, kjer se je nekoč nahajalo veliko mesto, ki ga je zgradila civilizacija Majev in je predstavljalo središče njihovega imperija. 

Vožnja do tja traja cca. 3 ure, se pa splača tako zgodaj štartati, ker je kasneje tam velika gneča. Poleg tega je dopoldne še vsaj približno znosno kar se tiče vročine, kasneje je še posebej za otroke kar naporno zdržati na vročem soncu. Vstopnina stane 22 evrov za odrasle in tri evre za otroke od 3 do 12 leta. Se pa lahko odločite tudi za osebnega vodiča, ki vas vodi skozi celoten arheološki park in vam razloži zgodovinsko ozadje, ki stoji za majevskimi ruševinami. Mi se zanj nismo odločili, ker so bili otroci še premajhni, da bi toliko časa sledili razlagi in ogledu. Ker sem tekom študija španščine že kar precej prebrala o Chichen Itzi, sem jim z nekaj zanimivimi dejstvi vseeno lahko osmislila ogled. Predlagam pa, da si v primeru, da se ne odločite za voden ogled, prej vsaj malo preberete o samem arheološkem parku ali o Majih na sploh, ker so bili res fascinantna civilizacija. Se pa kar velika večina obiskovalcev odloči za najem osebnega vodiča, ker so precej poceni in kar smo uspeli mimogrede slišati povejo res zanimive zgodbe in dejstva o Majih in njihovem načinu življenja.

Po dobrih treh urah v Chichen Itzi smo se odpravili nazaj proti Playi in se po poti ustavili še v mestu Valladolid. Magično mestece s pisanimi zgradbami, kjer se starejše Mehičanke po ulicah še dandanes sprehajajo v njihovih tradicionalnih oblačilih. Ker smo bili že pošteno lačni, smo najprej zavili v Casona de Valladolid, ki je znana po tipični yucatanski hrani. Gre za samopostrežno restavracijo, kjer ob vstopu plačaš cca. 30 evrov na osebo (otroci imajo zastonj), nato pa si lahko postrežeš karkoli in kolikokrat želiš. Super zadeva, če želiš degustirati več jedi po malem. Tudi pijače lahko spijete neomejeno. Mi smo poleg mehiškega piva poskusili še ananasov sok, sok guanábane, horchato (osvežilen napitek, podoben mandljevemu mleku) in pa mehiško kavo (kava s cimetom, rjavim sladkorjem, jabolkom in pomarančo). 

Po kosilu smo naredili še en hiter krog po centru mesta, se sprehodili čez glavni park, mimo katedrale, in se nato počasi odpravili proti Playi. Je pa v Valladolidu še kar nekaj zanimivosti, med drugim tudi cenote, ki se nahaja kar sredi mesta in pride prav, da se spotoma še malo ohladite. Mi smo ga morali žal izpustiti, ker smo hiteli nazaj vrniti avto. 

6. DAN: Playa del Carmen

Po treh dneh izletov smo šesti dan namenili počitku. Ostali smo na Playi, se kopali na bazenu, nakupili novo zalogo hrane in se sprehodili čez center mesta. Kosila nismo kuhali, ker se niti ne splača glede na to, da smo se nedaleč stran od glavne avenije zelo dobro najedli za dobrih 10 evrov. Na glavni aveniji (La Quinta Avenida) so cene v restavracijah precej višje kot kakšno ulico ali dve stran, tako da se vam splača malo sprehoditi in tam poiskati kakšno kantino. 

Ta dan smo na ulici poskusili tudi dve tipični jedi – pozol in marquesito. Pozol je sicer napitek, ampak je precej gost in nasiten, zato ga lahko štejemo že za en tak mali obrok. Gre za zelo osvežilen majevski napitek, katerega osnova sta koruza in kakavova zrna. Se ga pa dobi tudi z okusom kokosa. Zvečer smo poskusili še slavne marquesitas, ki so podobne našim palačinkam, le da testo po strukturi in okusu spominja na kornet, je lepo hrustljavo, napolnijo pa ga s slanim (npr. pršut in sir) ali s sladkim nadevom (Nutella, marmelada). Posebnost je predvsem v nadevu, ker sladke namaze mešajo s sirom. In lahko potrdimo, da gre odlično skupaj.

Med sladkanjem z marquesito smo si ogledali še predstavo ti. los voladores in se nato kar hitro odpravili spat, ker nas je naslednji dan že čakala nova dogodivščina.

Vsak dan se odvije predstava ti. los voladores.

7. DAN: Holbox

In ko pravim dogodivščina, mislim resno. Ta izlet je bil našima tri in petletniku, poleg cenoteja Zacil-Ha, najljubši. 

Iz pristanišča v mestecu Chiquilá smo s katamaranom odpluli na otok Holbox.

Zopet smo najeli avto in se zgodaj zjutraj odpravili proti pristanišču Chiquilá. Prispeli smo po cca. dveh urah vožnje, avto pustili na parkirišču (cena za ves dan je bila dva evra) in odpluli proti otoku Holbox (dobrih 20 minut vožnje). Povratna karta za katamaran nas je prišla približno 50 evrov za vseh pet. Ker otok  nima asfalta, so edina prevozna sredstva kolo, motor, štirikolesnik in golf avto. Tu pa tam na cesti vidiš tudi kakšen manjši tovornjak, ki prevaža sadje in zelenjavo, ki jo z ladjo pripeljejo s kopnega. Turisti se po otoku ponavadi prevažajo kar z golf avti, zato smo se tudi mi odločili za to opcijo. Najeli smo ga za šest ur in plačali 45 evrov. 

Ravno zaradi slabšega terena, smo se odločili, da ta dan Timov voziček pustimo doma in s seboj vzamemo le nosilko. To se je izkazalo za pametno odločitev, ker tam z vozičkom res ne bi nikamor prišli.

Ko smo dobili golf avto, smo najprej naredili en krog po centru mesta, kjer smo občudovali porisane zidove hiš, se ustavili in se seveda tudi poslikali pri slavnemu napisu HOLBOX in si privoščili mango na palčki. O tem, da ima mango tam totalno drugačen okus kot te, ki jih dobimo pri nas, verjetno ne rabim posebej poudarjati. Poleg vožnje po razruvani in prašni cesti po centru mesta, smo naš golf avto preizkusili tudi na mivki. Vam povem, da ni večjega užitka kot vožnja po peščeni plaži z belo mivko, razgledom na svetlo zeleno morje in vetrom v laseh. Pa vetra v laseh tukaj ne omenjam samo zato, da se lepše sliši, ampak dejansko ob taki vročini res paše vsaka najmanjša sapica.

Naslednja postojanka je bilo kosilo z razgledom na morje. Jedli smo burrito polnjen z govedino in takose z ocvto ribo, pili pa mangov in ananasov sok. Ko smo se najedli, je bil končno čas za namakanje v morju. Zapeljali smo se proti Punta Mosquito, avtoček parkirali ob plaži in komaj čakali, da se ohladimo v morju. Ampak ker je voda nizka, kar precej daleč namreč sega le do kolen, je bilo morje res toplo. Pa vseeno, otroci so tako uživali, sploh ta večja dva, ker sta lahko prosto tekala sem in tja, skakala, se kotalila, v glavnem to je bil za njiju en tak mali vodni raj. Za piko na i smo si na plaži privoščili še svež kokos in tipično mehiško otroško sladkarijo na palčki, ki jo naredijo iz tamarinde (indijski datelj) in začinijo s čilijem. Čeprav je bila precej pekoča, jih je naš petletnik zmazal kar nekaj. Je res lepo videti, kako otroci na potovanjih počasi tudi skozi hrano spoznavajo novo kulturo in njihove običaje ter tako dobijo tisto širino in odprtost za drugačnost in raznolikost, ki sestavlja naš planet. 

Čeprav bi na plaži najraje ostali kar do večera, smo jo morali popoldne že zapustiti, da smo se lahko do večera vrnili na Playo. Kako zelo smo uživali in kakšen dan je bil to za ta večja mulčka, ki še zdaj rada obujata spomine na pestro vožnjo z golf avtom in tekanjem po nizkem morju, je verjetno popolnoma odveč.

8. DAN: Playa del Carmen

Ker je bil za nami pester dan, smo se odločili, da osmi dan spet namenimo počitku. Ostali smo na Playi, se večino dneva kopali na bazenu, vmes pa skočili na kosilo in na daljši sprehod po manj turističnem delu mesta. 

Vmes smo se ustavili še v trgovini La Piñata, ki je en tak mali »candy land« s tipičnimi mehiškimi sladkarijami. Posebnost te trgovine je tudi ta, da v njej prodajajo sladkarije, s katerimi se napolni piñate. Piñata pa kot verjetno veste ne sme manjkati na nobeni mehiški otroški rojstnodnevni zabavi.

9. DAN: Tulum

Pred nami je bil še zadnji izlet, in sicer mesto Tulum. V planu smo ga imeli sicer že za prve dni, ampak smo zaradi slabega stanja plaž vse do zadnjega čakali in upali, da bodo tokovi in veter vsaj kakšen dan poskrbeli, da sargaška alga ne bo povsem okupirala njegove obale. Tega žal nismo dočakali, zato smo morali izpustiti tisti najlepši del Tuluma – plažo Playa Paraíso, ki slovi kot ena izmed najlepših plaž v Mehiki. Če boste tam v času, ko ne bo obdobja alg, se obvezno ustavite na omenjeni plaži.

Odločili smo se, da najprej obiščemo arheološki park, kjer majevske ruševine ležijo tik ob morju. Do tja smo se s Playe del Carmen zapeljali kar z avtobusom (za karto smo plačali pet evrov za vseh pet – na tej točki spet poudarim, da je cena kart zelo odvisna od ure odhoda avtobusa) in se od izstopne postaje še cca. 10 minut sprehodili do vstopa v park. Cena vstopnice za odraslega je dobre tri evre. V primerjavi z arheološkim parkom v Chichen Itzi je to najdišče manjšega obsega, tako da si ga hitreje ogledaš, je pa vseeno dobro priti čim bolj zgodaj dopoldne, ker tudi tukaj hitro udari močna vročina. Bi pa dodala še eno zanimivost tega majevskega mesta – obdan je z obzidjem, ki Majem ni služil v obrambne namene, ampak je ločeval nižji sloj od višjega. Znotraj obzidja, z direktnim dostopom do morja, je živel višji sloj, ki je lahko užival v vseh dobrotah in dobrinah, ki so z ladjami priplule do njih. Kot pa sem omenila že zgoraj pri Chichen Itzi, vam toplo priporočam, da si preberete kaj več o Majih in njihovem visoko razvitem načinu življenja.

Pri izhodu iz parka smo vzeli taksi in se zapeljali do hotelske cone v Tulumu, natančneje do njegove znamenite skulpture Ven a la luz. Gre za skulpturo, ki jo je zgolj iz naravnih materialov izdelal Daniel Popper in je dejansko vhod v hotel. Uprizarja povezanost med človekom in naravo, njen namen pa je ozaveščati o pomembnosti ekosistema. Med turisti je znan predvsem kot obvezna točka za »Insta fotko«, zato je pred njim vedno gneča in je potrebno za slikanje kar nekaj časa počakati v vrsti. Je pa hotelski del Tuluma na splošno znan kot instagramabilen predel, ker tam najdemo še kar nekaj podobnih spotov za fotkanje (nekaj predlogov najdete na naslednji povezavi: https://www.sinpostal.com/tulum/#fotosafari). Mi smo se spotoma ustavili še pri Barbie avtu, vse ostalo pa smo izpustili, ker je bilo sredi popoldneva enostavno prevroče, da bi prehodili še nekaj kilometrov. Vam pa priporočam, da si v Tulumu najamete kolo in si tako ogledate celoten hotelski pas, ki je vse skupaj dolg cca. 9 km. 

Preden smo se odpravili nazaj na Playo, smo želeli še na kosilo. Ampak hotelska cona Tuluma je na splošno precej elitna in temu primerne so tudi cene. Smo imeli kar srečo, da smo našli lokal (La Malinche), kjer so stregli tudi hrano, cene pa so bile precej nižje kot v restavracijah. Ko smo se najdeli, nas je taksi zapeljal do ADO avtobusne postaje v centru Tuluma, od tam pa smo se za nekaj evrov z avtobusom zapeljali nazaj na Playo del Carmen. 

10. DAN: Playa del Carmen

Dan pred odhodom domov smo želeli izkoristiti še za izlet s katamaranom na otok Cozumel, ki se nahaja zgolj 20 minut stran od Playe del Carmen. Slovi po lepih plažah, predvsem pa po dobrih lokacijah za snorklanje. 

Pa smo se nato zadnji hip premislili, ker bi verjetno precej hiteli glede na to, da smo se morali ta isti dan pripraviti še na pot nazaj v Slovenijo. Zato smo ostali na Playi, šli na mehiško kavo in kakav, se kopali v bazenu in večer preživeli pred Starbucksom, kjer smo poslušali latino glasbo v živo. Tako smo v stilu zaključili naše počitnice v Mehiki. Sicer nam je na seznamu ostalo še kar nekaj lokacij, ki jih nismo uspeli obiskati, ampak je bilo vseeno tudi to dovolj, da smo Mehiko lahko doživeli v vseh njenih barvah, njeni kulturi in naravnih lepotah. 

11. DAN: Playa del Carmen – Istanbul

Prišel je dan za odhod proti domu, vendar niti približno še čas za zaključek potovanja. Pred nami je bila namreč dvodnevna pot domov in kot vedno pravim, je tudi pot del potovanja, polna doživetij. Ob 9. uri zjutraj smo se z avtobusom odpravili na letališče v Cancúnu, kjer smo zapravili še zadnje pesose in se nekaj po 12. uri vkrcali na letalo za Instanbul. Jaka in Maj sta si na letalu zopet našla družbo sovrstnikov, tako da jima je let še prehitro minil. Tudi sedemmesečnik je presenetljivo veliko prespal glede na to, da smo imeli dnevni let. 

12. DAN: Istanbul – Ljubljana

Po pristanku v Istanbulu nas je čakal osemurni postanek, ki smo izkoristili za igro v letališki igralnici, kosilo in spanje na temu namenjenih stolih. Pozno popoldne smo sedli na letalo proti Ljubljani in okoli 20. ure pristali na brniškem letališču. Čez dobro uro smo bili že doma, skočili direktno v posteljo in končno spet zaspali v svojih posteljah.

Večji del osemurnega postanka na istanbulskem letališču smo preživeli v otroški igralnici.

Česa nismo uspeli obiskati:

Kot sem omenila že zgoraj nam je zmanjkalo časa, da bi lahko uspeli obiskati vse lokacije z naše izletniške liste, je pa tudi res, da je bil seznam precej optimistično zastavljen oziroma smo si nekatere lokacije zapisali zgolj na zalogo. Med njimi so:

Bacalar ali Laguna sedmih barv (Laguna de los Siete Colores)

Las Coloradas (roza jezero)

Xcaret Park (naslednjič ga definitivno obiščemo!)

– mesto Mérida

Cozumel

Isla Contoy

Cenote Saytun in Gran Cenote

Če v potopisu omenjenih lokacij ne želite obiskati v lastni režiji, imate na voljo tudi vodene izlete. Na Playi del Carmen agencije svoje izlete ponujajo kar na stojnicah, ki stojijo na glavni ulici La Quinta Avenida. Če imate v planu veliko izletov, je mogoče smiselno, da si prenočišča poiščete v različnih mestih in raje potujete npr. od S proti J vzhodne obale Yucatána (ali obratno), kot pa da ste stacionirani na enem mestu. Mi smo se za slednjo opcijo odločili zgolj zato, ker nam je bilo tako lažje kar se tiče prtljage, da ne bi vsake dva ali tri dni pakirali za pet ljudi. Če pa niste ravno izletniški tip popopnika, pa je ob celotni vzhodni obali ogromno hotelov, kjer ste lahko nastanjeni ves čas oddiha in počitnice namenite relaksaciji ali pa si vodene izlete rezervirate kar v samem hotelu. 

Za več vprašanj in utrinkov iz Mehike in drugih potovanj,
sledite Jasni na Instagramu Lajf z mulci

 

PREBERITE ŠE: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom

 

 

“Ne glede na to, v katero smer Slovenije greš, povsod je čudovito.” Uroš Bitenc (intervju)

Uroš Bitenc je simpatični slovenski radijec in vplivnež, ki ne skriva svoje ljubezni do športa, hribov in svoje čudovite družine. Z ženo Anteo, ki tudi dela v medijih, hčerko Ulo in dvemi kužki na družbenih omrežjih ustvarjajo zabavne vsebine na temo aktivnega in zdravega načina družinskega življenja. #familybitenc, kot si sami rečejo, rada športa in raziskuje vse možne stvari. Najbolj pa so prepoznavni po svoji super pozitivni energiji. Z Urošem sva se pogovarjala o tem, katere kotičke Slovenije radi obiščejo in kje najraje jejo.  

Uroš Bitenc, kakšni so vaši popotniški načrti za letošnjo jesen/zimo?

Iskreno, nimamo jih. Antea je do novembra globoko v delu na večjem projektu in sem večino časa sam z Ulo in kužki. Srbijo me prsti, da bi šli nekam na vikend oddih in se spogledujem z Logarsko dolino. Decembra pa bi zelo rad, da znova gremo nekam praznovat novo leto, pred dvema letoma smo bili na Jezerskem in je bilo naravnost čudovito. Uroš Bitenc

Zaradi pandemije bo tudi letos veliko ljudi dopustovalo v Sloveniji. Se vam zdi, da dobro poznate slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Ja, zdi se mi, da jih poznam več kot večina, a še zdaleč ne vseh. Letos sem ustvarjal oddajo »S kavča na plano«, kjer smo z bratoma Novak delali ravno to – raziskovali skrite kotičke. Tudi mi smo lani, kmalu po prvem lockdownu šli na dopust z avtodomom po Sloveniji in v enem tednu ugotovili, da tudi dva meseca ne bi bila dovolj, da bi vse odkrili. In res je čudovito, ne glede na to v katero smer Slovenije greš.

Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo?

Izvirno sem iz Tržiča. Dovžanova soteska je obvezna! Še posebej v vročih poletnih dneh, tam je veliko hladneje in še v vodo lahko skočiš in se osvežiš. Plus, Jelendol je izhodišče za mnogo hribovskih izletov.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep?

Tržič, Komendo, Kranj in Ljubljano. Tam, kjer se največ zadržujem.

 Kam po Sloveniji se najraje odpravite na aktiven izlet?

Kamniško Savinjske Alpe imam blizu in niso tako zelo obljudene.

Kam v Sloveniji ali k sosedom greste najraje na oddih in potešite svoje hedonistične želje?

Lani sva z Anteo izkoristila bone in si privoščila vikend oddih v Nebesih, nad Kobaridom. To bi moralo biti v slovarju ob razlagi besede hedonizem.

Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Domača, tradicionalna hrana. Kjerkoli si. Dodole v Prekmurju, žganci in štruklji na Gorenjskem, tminska frika … Še ena stvar, ki je v Sloveniji posebna, res v skoraj vsaki vasi te čaka lahko nekaj dobrega, tradicionalnega. Uroš Bitenc

Katera tradicionalna slovenska jed vam je najbolj pri srcu?

Štruklji. Še posebej tisti, ki jih dobiš v hribih, ti še posebej teknejo, ker se za njih potrudiš.

Kam k našim sosedom se radi podate na vikend oddih?

Gardsko jezero v Italiji bo zame vedno posebno in komaj čakam, da se znova odpravimo tja. Tam je popolno za aktiven oddih, ker imaš super kolesarske poti in hribe pa še osvežitev v jezeru.

Katere kotičke sveta ste že raziskali? Kje vam je bilo najbolj všeč?

Najdlje kjer sem bil, je bil New York, parkrat v Londonu, potem pa še Zakintos, Helsinki, Paris, Dubrovnik, Dublin … večino teh poti je bilo službenih, res sem hvaležen, da sem lahko te stvari odkrival in zraven delal super vsebino.

Je pandemija vplivala na vaše popotniške želje?

Ja in ne. Načeloma midva nisva neka tipična popotnika, ki imava že vnaprej rezervirane letalske karte in točno veva kdaj imava dopust in kam bova šla. Sva zelo spontana. Sva pa ravno letos zaradi epidemije v zadnjem trenutku odpovedala morje, ker so se zadeve zakomplicirale. Ampak sva znova raziskovala Slovenijo in smo spet zmagali.

Katera popotniška destinacija je naslednja na vašem seznamu?

Če bomo šli v »ekstrem« in šli na res dolgo letalsko potovanje, potem si želim raziskovat Mehiko. Če bomo šli »bližje«, potem je to Italija (Dolomiti) ali pa družinski Paris. Mogoče ga malo hranim za naslednje olimpijske igre na katerih upam, da bomo lahko v živo šli navijat.

Uroš Bitenc objavlja družinske dogodivščine na svojem Instagramu.
Sledite mu za veliko pozitivne energije. 

Foto: Uroš Bitenc, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: “Želim si, da vidijo, da je svet širen in lep.” – Jasna Žaler Culiberg o potovanjih 7 članske družine 

“Potovanja naju z ženo povežejo na popolnoma drugačen način.” – Katja Bogataj

Katja Bogataj je ena tistih žensk, ki se jih ne moreš nagledati. Spoznala sem jo na Instagramu in ji z veseljem dnevno sledim. Njena energija, njene dogodivščine, njene fotografije… vse je tako lepo, tako pozitivno in tako pristno. Vesela sem, da je pristala na tale intervju, z mano delila svojo izkušnjo z Grčijo in mi zaupala, kako jo potovanja z ženo bogatijo. Spoznajte jo še vi!

Katja Bogataj, kako bi se predstavili vsem tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Katja Bogataj. Priimek sem prevzela od moje žene Katke, s katero sva poročeni že dve leti. (Že dve leti?? Kako hitro gre čas, ko se imaš lepo!) Rojena sem bila v Celju, kjer sem živela do svojega devetnajstega leta, ko sem po končani gimnaziji odšla študirat v ‘veliko mesto’ – Ljubljano. Vse od takrat že živim v ljubljani – oktobra bo začelo teči deseto leto. Lani sem zaključila magistrski študij socialnega dela, a vendar me moje poti vlečejo drugam. Trenutno sem zaposlena kot vodja gostinstva in operative v Kinu Bežigrad. Kdo ve, kam me bo pot pripeljala v prihodnosti. 

Katja Bogataj obožuje potovanja.

Kakšna potovanja imate radi? 

Zeeeloooo rada potujem! Zelo rada! Moje prvo solo ‘mini’ potovanje je bilo v Srbijo, kjer sem sodelovala na mednarodnem projektu, kjer smo govorili o vključevanju romske skupnosti v šole, družbo itd. Nato pa sem se, v drugem leniku faksa odločila, da grem sama prostovoljno delat na Kostariko, kjer sem delala v vrtcu z otroki iz socialno šibkejših okolij/družin in raziskovala Kostariko kar tri mesece – najboljša izkušnja mojega življenja!

Takoj po Kostariki sem se odločila za pol leta študija v Španiji – prav tako najboljša izkušnja mojega življenja! Ko sem spoznala Katko, sem ji že takoj na začetku povedala, da so potovanja zelo velik del mojega življenja, ki se jim nisem pripravljena odpovedat. Na srečo pa je bila tudi Katka vzgajana v družini, s katero so prepotovali zelo velik del sveta! Ko sva bili s Katko skupaj tri mesece, sem se odločila, da si želim it delat v Ameriko, v poletni kampe. Ker je Katka takrat imela izpite, sem poletje sama preživela v Ameriki, potem pa jo polna vtisov prepričala, da gre naslednje poletje z mano. Tako sem štiri poletja preživela v Ameriki v kampu Songadeewin of Keewaydin, pred in/ali po kampu pa raziskovala Ameriko.

Grčija ni bila tipična destinacija za Katjo in Katko.

Zelo rada grem v tujo državo z nekim ciljem. Ciljem, da nekomu pomagam, da koga kaj naučim, zelo rada hodim na projekte v tujino, kjer tudi sama rastem, pridobivam izkušnje in spoznavam ljudi. Na vseh svojih potovanjih sem spoznala ogromno ljudi, za katere lahko rečem, da so prijatelji za vedno!

Ko pa ne potujem z razlogom učenja, dela, pa grem zelo rada v države, kjer je ogromno za videt, ogromno za raziskat. Do sedaj sva s Katko vedno potovali tako, da sva bili maksimalno dve ali tri noči na istem mestu, nato pa sva se odpravili naprej na pot. Skupaj sva raziskali Indonezijo, Šrilanko, Zelenortske otoke, Kubo, Ameriko, Mehiko, Tajsko (verjetno se najde še kakšna država, ki sem jo trenutno pozabila). Grčija pa je bila prva država, v katero sva se s Katko odpravili samo z željo po uživanju, da se vrneva spočiti in pripravljeni na nove zmage!

Z Ženo sta to poletje raziskovali Grčijo. Kje vse sta bili? 

Kot sem že rekla, Grčija ni bila najino tipično potovanje. Z letalom iz Benetk sva pristali na Skiatosu, nato pa se po treh dneh odpravili na Skopelos, kjer sva preživeli še šest dni. Za vse tiste, ki teh otokov ne poznate – to sta slavna otočka iz filma Mamma mia. Na skopelosu najdeš cerkvico (The church of Agios Ioannis Kastri) , kjer se je poročila Sophie in pa plažo (Kastani beach), kjer so snemali pesem Lay all your love on me. 

Plaža iz filma Mamma Mia.

Kakšna je Grčija med pandemijo? 

Je res, da je na vratih vsake trgovine, bara itd. Napis, da so maske obvezne, a jih praktično ne nosi nihče. Življenje poteka normalno naprej. Izvajajo se vse ‘ture’ do znamenitosti, trajekti delujejo po voznem redu. Skratka vse je tako, kot je bilo pred pandemijo. 

Kaj vama je bilo v Grčiji najbolj všeč?

Najbolj si bova definitivno zapomnili te njihove ozke uličice z belimi hiškami in modrimi polkni. Tu pa tam naletiš na kakšno belo hišo z roza polkni, ki jo krasijo čudovita roza drevesa Bougainvillea. Čudovito! Prav tako samotne plaže, ki ti vzamejo sapo! Ena izmed teh je definitivno Plaža Amarantos.

Ozke uličice z modrimi polkni.

Kaj vama je bilo najmanj všeč?

Najmanj všeč nama je bilo, kako so sredi dne na plažo Kastani pripeljali turistično ladjo z 200+ ljudi. Ta plaža je res mini in je maksimum ljudi, ki so sploh lahko na tej plaži – 200. Sedaj si pa predstavljaj!

Prav tako naju je malo razočaralo nočno življenje v mestu Skopelos. Sploh ne glede zabav, ampak je v mestecu zelo malo trgovinic, gostiln…

Kako vas potovanja bogatijo?

Na veliko načinov. Predvsem ti dajo širino o drugih kulturah, življenju znotraj le teh. Seznaniš se z njihovim načinom življenja, hrano, delom, arhitekturo, itd. Predvsem pa potovanja v najino zvezo dodajo tisto dodatno iskrico, ki med letom, skozi rutino malce izgine. Naju potovanja res ponovno povežejo na popolnoma drugačen način. Kako zaupava ena drugi, koliko nenapisanih pravil imava (recimo, katera bolj organizira izlete, katera zvečer v postelji bere Lonely Planet ali različne članke o državi, v kateri sva itd.). 

Romantika z roza polkni.

Katera je naslednja destinacija, ki jo želite obiskati? 

Moja sanjska destinacija že od nekdaj so Havaji, a so trenutno zaprti (zaprte so cele ZDA) za ljudi iz Schengna. Prav tako si zelo želim obiskat Finsko, čeprav je popolnoma drug svet, kot Havaji (smeh). In pa definitivno še katero Azijsko državo. 

Katjo Bogataj in njene dogodivščine spremljajte na njenem
Instagram profilu

PREBERITE ŠE: Tina Guček o potovanjih z otroki: “Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina.” #intervju

“Avtodom in kolesa so najboljša kombinacija za raziskovanje sveta.” – Marko Bauman o avtodomarstvu

Avtodomarstvo je zadnja leta spet doživelo nekakšen preporod in pridobiva na priljubljenosti. Že pred pandemijo so predvsem družine prepoznale njegove prednosti, danes pa je eden od načinov, kako se izgoniti ukrepom, ki jih določajo letovišča. Kam vse lahko z avtodomom potuješ in kakšne so njegove prednosti, z nami deli Marko Bauman, izkušen avtodomar.

Marko Bauman, z družino že od nekdaj radi potujete. Odkar ste postali avtodomarji, so se vaša obzorja še razširila. Koliko vas je v družini, koliko časa že potujete z avtodomom, kje vse ste že bili? 

Ja res je, odkar sva se z ženo zaljubila v avtodomarstvo, so se naša popotniška obzorja zelo razširila. Potovanje z avtodomom nam zagotavlja, da je vsako potovanje vznemirljivo in nepredvidljivo, in ravno v tem je čar. So pa takšna potovanja tudi svojevrstni izziv, sploh takrat, ko potuješ z majhnimi otroki. Midva z ženo potujeva z avtodomom s tremi hčerkami starimi tri, osem in deset let. S Katjo sva se prvič odpravila na pot z avtodomom leta 2017 in se takoj zaljubila v avtodomarstvo. Takrat smo bili še 4-članska družina. Najprej smo se odpravili v Istro, tisto leto smo šli še v Grčijo. Leto kasneje smo se naprimer z avtodomom odpravili na Nizozemsko, ko je bila najmlajša hčerka stara le pol leta. V času epidemija korona virusa smo veliko raziskovali Slovenijo, letos pa smo bili v Franciji, kjer smo raziskovali francoske alpe in Provanso. Marko Bauman

Kako se potovanje z avtodomom razlikuje od potovanj z letali, vlaki,…?

Glavna prednost potovanj z avtodomi je ta, da si popolnoma flksibilen na potovanju. Lahko se kadarkoli ustaviš, lahko si dlje na istem mestu ali pa se odpelješ naprej, če ti destinacija ne ustreza. V avtodomu imaš lahko kar veliko stvari s seboj, kar je zelo praktično za družine. Mi si večinoma vedno na potovanja s seboj vozimo kolesa, tako da lahko izbrano destinacijo raziskujemo s kolesi. Če primerjam potovanja z letali je zagotovo glavna prednost avtodomarstva spontanost, prednost letal pa, da se lahko odpraviš na bolj oddaljene destinacije, pot je veliko krajša in manj naporna.  

Kakšne so prednosti in slabosti, če z avtodomom potuješ skupaj z otroki?

Zagotovo je glavna prednost ta, da imamo v avtodomu vse na enem mestu. Ko so otroci lačni in žejni, imamo samo nekaj korakov vstran hladilnik. Zelo prav pride tudi WC in mini kopalnica s tušem, otroci lahko tako gredo na stranišče kadarkoli, zvečer jih lahko umijemo v tuš kabini in ni potrebno uporabljati javnih toalet, če smo v kampih. Večini otrok je avtodom všeč in se radi igrajo v njem in okrog njega. 

Slabost je morda ta, da se na potovanjih z avtodomi kar veliko vozimo. To otrokom ni všeč in se pritožujejo, če so vožnje predolge. A se da z nekaj triki popestriti tudi še tako dolgo vožnjo.

Na kaj je treba biti pozoren pri najemu avtodoma, kaj so nekatere pasti?

Koristno je preveriti ali ima ponudnik kakšne omejitve glede prevoženih kilometrov. Prav tako, je potrebno preveriti do katere ure je potrebno vrniti avtodom. Tega se je potrebno držati, v nasprotnem primeru lahko sledijo kakšne finančne sankcije. Pri najemu avtodoma je potrebno upoštevati tudi to, da je potrebno plačati kavcijo v primeru, če bi prišlo do kakšnih poškodb na avtodomu, za katere bi bil odgovoren najemnik. Moj nasvet je tudi ta, da se avtodom najema pri preverjenem ponudniku, ki razpolaga z večjim številom avtodomov in ima novejše letnike avtodomov. Če ste novi v avtodomarstvu in iščete vse osnovne informacije, vam priporočam, da si preberete avtodomarski vodič, ki je objavljen na naoff.si. 

 Letos ste z avtodomom potovali po Franciji. Koliko časa, kje vse, kje ste lahko spali?

Na letošnjem potovanju po Franciji smo naredili okrog 3.200 km. Na poti smo bili 15 dni, najprej smo bili v francoskih Alpah, nato pa smo raziskovali Provanso. Francija je avtodomarjem zelo prijazna dežela, tako da je povsod na voljo veliko število avtodomarskih postajališč in tudi kampov. Večinoma smo mi spali na postajališčih, ki so namenjeni avtodomom, nekajkrat pa smo bivali tudi v kampih. S Katjo sva istega mnenja, da je bilo to naše najboljše potovanje z avtodomom do sedaj. Imeli smo se res lepo, obiskali smo veliko število različnih destinacij, od visokih alpskih prelazov, do francoske obale in Provanse. Francija je ogromna država, tako da jo bo potrebno še raziskovati.

V času korone je avtodom verjetno prednost, ste imeli v Franciji kakšne težave? Kako je korona vplivala na vaše potovanje?

Prav nič ni korona vplivala na naše potovanje. Pred potovanjem sva se s Katjo testirala in sprintala vse obrazce za vstop v Francijo. Na poti nismo imeli nikjer nobenih težav. V francoskih kampih nas niso preverjali, prav tako nas na nobenem mejnem prehodu niso ustavili.

Le nekaj dni pred naših prihodom v Francijo je bilo še obvezno nošenje mask tudi na prostem. Tako, da na srečo se s tem nismo rabili ukvarjat, edino v Avignonu, ko je bila res gneča, je policaj pristopal do vseh ljudi v centru mesta in zahteval, da si nadenemo maske. 

Kje vam je bilo do sedaj od vseh potovanj najbolj všeč?

Lahko rečem, da če generalno gledam, je bilo letošnjo potovanje po Franciji naše najboljše do sedaj. Drugače pa je bilo tudi v Grčiji odlično, če bi tam mogel izpostaviti eno lokacijo, bi zagotovo izpostavil otok Lefkada in plažo Gialos. 

Potujete z avtodomom tudi po Sloveniji? Kam se radi vračate?

Zadnja leta smo kar nekajrat potovali po Sloveniji, bili smo v Prekmurju in na Gorenjskem. Slovenija je krasna država in ponuja veliko lokacij vrednih ogleda. Prav tako smo zelo prijazna država za avtodome, kar pomeni, da je veliko možnosti za parkiranje in nočitve. Meni je najbližje Gorenjska, še posebej blizu mi je Kranjska Gora, ki ponuja veliko aktivnosti za družine. Tja se bomo odpravili še letos.

Kakšni so vaši plani za naslednja potovanja? 

Ufff, planov je veliko (smeh). Zagotovo se bomo v Francijo še vrnili, morda že naslednje leto. Namreč z ženo sva velika oboževalca največje kolesarske dirke – Tour de France, zato se zna zgoditi, da bomo tudi drugo leto si želeli pogledati kakšno etapo.
Drugače pa si z avtodomom želiva še na Korziko, Sardinijo, Italijo, Španijo, tudi v Grčijo bi se radi vrnili… Skratka veliko destinacij bi si še rada pogledala v naslednjih letih. 

Že več let ustvarjate spletni NA OFF, kjer najdemo tudi veliko vaših avtodomarskih potopisov. Kaj vas motivira, da ustvarjaš svoj blog?

Glavna motivacija za ustvarjanje bloga izhaja iz tega, da sem želel dokumentirati vsa naša skupna družinska potovanja. Spletni blog bo nekakšna zapuščina, že sedaj je lepo pogledati kako smo se imeli nekaj let nazaj, kako lepo bo kakšen blog ali vlog pogledati čez 20 let. 

Moji potopisi so vedno sestavljeni iz obširne tekstovne vsebine, z veliko fotografijami in vlogi. Že od nekdaj sem sem rad kreiral video vsebine, tako da mi je to res v veselje. Poskušam se osredotočiti na tiste informacije, ki bodo nekomu, ki se bo podal po podobni poti koristne.

Ko sem pričel usvarjati avtodomarske vsebine, sem videl, da veliko ljudi zanima avtodomarstvo in si ga želijo preiskusiti, zato sem pričel ustvarjati tudi povsem koristne vsebine za vse začetnike. Izhajal sem iz vseh vprašanj, ki so mi jih postavljali tisti, ki mi sledijo na družbenih omrežjih in tako sem ustvaril tudi avtodomarski vodič – Vodič za avtodomarje, ki je namenjen predvsem tistim, ki se z avtodomarstvom šele spoznavajo. Marko Bauman

Marko Bauman ustvarja svoj BLOG, spremljate pa ga lahko tudi na Instagramu in Facebooku. 

PREBERITE ŠE: “Razen plaže v Cagliariju, je bilo vse popolno.” – Maja Zebec o road tripu po Sardiniji

Foto: Marko Bauman

“Razen plaže v Cagliariju, je bilo vse popolno.” – road trip po Sardiniji

Maja Zebec je ena tistih ljudi, ki ti v življenje nemudoma pripeljejo sonce. Je vedno nasmejana, polna pozitivne energije in idej, kako si polepšati življenje. Obožuje svet in obožuje potovanja. Z možem in svojimi tremi hčerami se je julija potepala po Sardiniji. Klepetali sva o tem, kako je izgledal njihov sanjski road trip.

Maja Zebec, na vaših kanalih se prav vidi, kako noro uživate na potovanjih. Vedno je polno energije, sonca, nasmejanih obrazov, …  Nazadnje ste bili na dolgem potovanju po Italiji. Kje vse ste bili, kako zelo vas je Italija navdušila?

Res je, potovanja so moja strast odkar pomnim. Vedno sem sanjarila o tem, kako bom prepotovala ves svet, kako bom v revnih državah reševala revščino in kako bom sončni zahod opazovala na vseh koncih sveta. Najprej sem mislila, da bom to počela sama, takšen je bil plan, a je življenje imelo z mano drugačne načrte, tako da danes potujem v najboljši družbi. Maja Zebec

Nazadnje smo se z družino potepali po Sardiniji, kjer smo preživeli razburljive tri tedne. Odločili smo se za road trip po celotnem otoku, ker smo otok zeleli začutiti v njegovi polnosti. Pot z avtom se nam je zdela najbolj optimalna odločitev iz večih razlogov. Ker si bolj fleksibilen, ker nisi omejen na javne prevoze, ki so na Sardiniji zelo slabi in ker smo si lahko samo tako potovanje prilagodili vsem našim željam. Pa še vožnja in spanje na trajektu je bila posebna izkušnja. Italija nas je navdušila že lani, ko smo raziskovali Toskano, letos pa je samo še potrdila, da je vredna obiska. Italijanska kulinarika je vredna vsakega greha, špageti so božanski, njihovih sladoledov pa se verjetno nikoli ne bi naveličala. Kulinarika pa seveda ni edina, ki nas je navdušila, pokrajina tam je res nekaj posebnega.

Kako ste se lotili poti po Sardinji? Kaj vse ste videli?

Naša pot se je  začela, ko smo se po osmih urah vožnje do Livorna, vkrcali na trajekt in se po devetih urah vožnje s trajektom zbudili na Sardiniji.

Prvi dve nočitvi smo rezervirali v mestu San Teodoro, ker smo imeli od tam najbljižje do vseh najlepših plaž na tem območju (Cala Brandinchi, Lu impostu, Issuleda, La Cinta). 

Kasneje smo se pomaknili do manjšega kraja Dorgali, kjer smo prav tako prespali dvakrat. Mesto ni ob vodi je pa bila nastanitev zelo ugodna in blizu mesta Cala Gonone, kjer smo si rentali čoln in cel dan raziskovali zalivčke in plaže, ki so dostopne samo z morske strani. Tukaj sem res večkrat ostala brez besed. Pokrajina je neverjetna, mogočni klifi, podvodne jame in turkizno morje. 

Naša pot se je nadaljevala na jug otoka proti mestu Cagliari. Pot do tja je velik del potekala skozi nacionalni park, čez gorovje, kjer smo na cesti srečali koze, se umikali ovcam na cesti in občudovali razglede na kanjone. V Cagliariju smo  Stanovali v samem centru, in po treh dneh smo bili vsi enakega mnenja, da je mesto tako živo in polno energije, da je res vredno ogleda.

Premik na naslednjo destinacijo je bil celodnevni projekt. Vožnja do mesta Oristano, kjer smo našli plažo Is Arutas, obiskali pisano mesto Bosa in med vožno ponovno uživali ob dih jemajočih razgledih. Maja Zebec 

Porto Tores je bolj kot ne industrijsko mesto, nam je bil super iztočnica do plaž Ezzi Mannu in najbolj opevane plaže na Sardiniji La Pelose. Le ta je bila moja najljubša v treh tednih, čeprav je bila edina na kateri so pobirali vstopnino. Ker je bil večji del našega potovanja zelo razgiban in je bilo veliko akcije in seljenja, smo se odločili, da zadnje dni preživimo malenkost bolj mirno. V mestu Santa Teresa smo bivali v apart hotelu, veliko počivali in se kak dan razvajali samo ob bazenu. Mesto je polno uličnih umetnikov, vzdušje je krasno, mesta plaža Rena Bianca pa sanjska.

Konec našega potovanja smo se odločili zaključiti z obiskom Verone in kasneje še Benetek.

Kako so punce zdržale to dolgo pot? Ste potovanje prilagodili njim ali so se one prilagodile potovanju?

Punce so navajene vožnje, midva pa vedno poskrbiva, da največji del poti prevozimo ponoči, da lahko spijo. Sva pa z Mitjem oba mnenja, da se otrok prilagodi tvojemu načinu življenja in najin je malo bolj avanturističen. Nikoli ne dajeva pretirane pozornosti temu, enostavno se vsi skupaj prepustimo toku. Punce so tudi na potovanju vedno vedele kdaj se selimo, kam gremo, kaj bomo tam doživeli in so se vedno vsakega premika veselile. Z izjemo enega bruhanja med potjo (ki sva v veliki meri skuhala sama), je bilo vedno vse ok. 

Kje vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Najbolj všeč so nam bila raziskovanja s čolnom. Otočje La Maddalena, Cala Luna in pa mesto Cagliari.Samo ena stvar je bila, ki nas ni ravno navdušila in sicer mestna plaža v Cagliariju. Precej umazana voda in neurejena plaža, vse ostalo je bilo popolno.

Kakšna anekdota s poti?

Jaz sem bila tista, ki je skrbela za celoten plan poti in ko sem načrtovala pot, sem spregledala, da bo pot proti jugu potekala čez gorovje. Mitju sem cel čas suvereno pripovedovala, da se peljemo po hitri cesti. Punce sva zjutraj pripravila do tega, da so se pri zajtrku najedle jajc in drugih težkih jedi, da bi zdržale dolgo pot. Ko smo se začeli peljati in sem po eni uri ugotovila, da hitre ceste ne bo, je bilo že prepozno. Ovinki in cesta čez kanjone je poskrbela za nekaj slabosti in bruhanja. Smo se pa na koncu na ta račun zelo nasmejali. Mitja je zelo hitro in mirno reagiral, tako da smo situacijo na koncu rešili s smehom na moj račun, kako super načrtovalec poti sem.

Sta imela kaj časa zase?

Čas zase sva imela zjutraj, pri zajtrku in kavici, kakšno minutko na plaži in zvečer, ko so punce zaspale. Načeloma si kar znava utrgati trenutke zase, in jih, četudi so kratki, izkoristiti na polno.

Kako je korona vplivala na potovanje?

Z izjemo tega, da smo se morali vsi testirati za vstop v državo, bi rekla, da ni imela nobenega vpliva. Ali pa smo samo mi tako gledali na situacijo, ker nismo bili obremenjeni z njo.

Kaj bi svetovali tistim družinam, ki bi se podali na podobno pot?

Če se nekdo želi podati na pot, kakršna je bila naša, bi rekla čim manj ali pa nič kompliciranja in veliko uživanja. Pri takšni poti je treba vzeti v zakup, da bo otrok večkrat jedel junk food, da vedno ne bo časa za priravo polnovrednih obrokov. Nujna pa je tudi  dobra organizacija pri pakiranju, da na lokacije ne jemlješ celih kovčkov, ampak samo manjše potovalke, ki jih vnaprej pripraviš s stvarmi, ki jih boš potreboval za par dni.

Kakšni so plani za naslednje potovanje? Bo v dvoje ali z družino?

Trenutno ne upamo planirati ničesar, ker je situacija preveč negotova, upamo, da nam bo decembra uspelo pobegniti v kakšno veliko evropsko mesto, jaz navijam za Köln. V planu je tudi road trip Portugalska in Španija, Grčija in pa velik del Evrope. Enkrat v prihodnosti pa tudi Tajska, Bali, Šri Lanka, …

Kakšne so prednosti in kakšne slabosti potovanja z otroki?

Ko sem Mitju prebrala to vprašanje sva se spogledala in hkrati rekla, da bi težko rekla, da je kakšna slabost. Punce zelo uživajo ob raziskovanju novih krajev, vedno se o kraju veliko pogovarjamo, skupaj preberemo zgodovino in zanimivosti. Vse jih zanima, vsakič postavijo veliko vprašanj, z zanimanjem poslušajo in res se jim vidi da uživajo. Midva pa z vsakim njihovim navdušenim waaaw uživava še bolj in jim želiva pokazati še več.

Maji Zebec in njenim dogodivščinam lahko sledite na blogu, Instagramu ali Facebooku

PREBERITE ŠE: Tina Guček o potovanjih z otroki: “Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina.” #intervju

Foto: Maja Zebec

“Poletni dopust je zame zares čisti odklop in polnjenje baterij.” – Sandra Dobnikar, knjižna blogerka

Sandra Dobnikar je knjižna blogerka, ki navdušuje z inovativnimi idejami za promocijo branja. Trenutno je aktualen njen projekt Poletni knjižni bingo, ki bralcem postavlja izziv za poletno branje. Klepetali sva o njenem dopustu in knjigah, ki ji bo vzela s sabo na plažo.

Sandra Dobnikar, kakšna je po vašem mnenju popolna knjiga za na dopust?

Hm, popolna knjiga za na dopust po mojem mnenju ne obstaja. Vsaj takšna univerzalna ne: za vsakega bralca in za vsak dopust. Sama sicer poleti (in na dopustu) vendarle raje berem knjige, ki od mene ne zahtevajo absolutne koncentracije in zbranosti (ker je vroče, ker je soparno, ker rada berem zunaj zjutraj in zvečer, ko so na svojem mesarskem pohodu vražji komarji). Raje se lotevam nekoliko krajših del. Poleti preberem tudi veliko zbirk kratkih zgodb: lani sta me tako npr. navdušili zbirki Dobra družba Ane Svetel in Fugato Veronike Simoniti. Sandra Dobnikar 

Mislim, da so zbirke kratkih zgodb na sploh perfektno čtivo za katerokoli potovanje: kratko, dolgo, aktivno, ležerno. Njihov format namreč omogoča, da si jih lahko doziramo v manjših količinah in ker so zaključene celote, se v nas ne porodi želja, da bi prebrali samo še naslednje poglavje in še naslednje in še naslednje, in tako naprej. 

Sama poleti potrebujem knjige, ki me povsem posrkajo vase. Rada se lotim kakšne fantazijske, ki me popelje v drug svet. Rada preberem kakšno, ki se prav tako odvija poleti in ji uspe poletje naslikati kot romantičen čas škržatov, pljuskanja morja, poležavanja na plaži in uživanja ob kozarcu vina. 

Kje boste letos dopustovali? Boste s sabo vzeli knjige? Že veste, katere?

Letos se, tako kot skoraj vsako leto, odpravljam na otok Pag, kjer lahko teden dni čepim v mali zakotni vasici, v apartmaju z zasebno plažo in povsem odklopim možgane. Poletni dopust je zame zares čisti odklop in polnjenje baterij. Upam pa, da mi uspe na urnik vtakniti tudi en bolj aktiven pohodniški teden v naši prekrasni Kranjski Gori, kamor se vedno neizmerno rada vračam.

Knjige venomer povsod vlačim s seboj, tako da vsekakor odidejo z mano tudi na dopust. Običajno se izbire knjig, ki bodo odpotovale z mano, lotim zelo premišljeno in s precej preračunavanja. Vedno knjig vzamem preveč, ker… kaj pa če vse po nekem čudežu ekspresno preberem? Ojoj, kaj pa potem? Groza.

Šalo na stran, običajno si preračunam tako, da imam 1 knjigo za 2 dni in vzamem tudi kakšno res kratko. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi vse z mano pritovorjene knjige na dopustu tudi prebrala, ampak všeč mi je možnost izbire. Pustimo na strani tudi to, da zraven vedno vlečem še elektronski bralnik. Ziher je ziher, kajne?

Za letošnji dopust se še nisem povsem odločila. Verjetno bom s seboj vzela 1 zbirko kratkih zgodb, 1 zbirko poezije in 3 romane za 7 dni dopusta. Zaenkrat vem, da bosta z mano šli mitološka Kirka Madeline Miller in svetovna uspešnica Vseh sedem mož Evelyn Hugo Taylor Jenkins Reid. Pesniška zbirka bo verjetno Odhajanje za začetnike Cvetke Lipuš, za preostale pa se bom odločila tik pred zdajci: kandidatk je kar nekaj. 

Ste zaradi knjige kdaj vzljubili neko deželo, državo, kraj, … Ste jo zaradi knjige mogoče celo obiskali ali pa vas tja močno vleče? 

Morda je zgodovinski roman Burial Rites avstralske avtorice Hannah Kent—žal ga nimamo v prevodu—še utrdil mojo željo, da se nekoč podam na Islandijo. Slednja je moja največja popotniška želja, tesno za petami ji je zelena in deževna Škotska. 

So pa mi nekatere knjige čudovito prikazale svoje dogajalne prostore. Všeč mi je, kadar so knjige izredno atmosferične: ko besede prav naslikajo zgradbe in okolico, tudi letne čase. To odlično naredi Pokliči me po svojem imenu Andréja Acimana, ki se odvija na severu Italije. Fascinira me še Neapelj iz neapeljskega cikla Elene Ferrante, ki ga otvori Genialna prijateljica. V lepem spominu mi je ostal tudi fiktivni kampus Hampden kolidža v ameriški zvezni državi Vermont iz Skrivne zgodovine Donne Tartt, ki ga spremljamo skozi jesen, zimo in pomlad, medtem ko bi zaradi enigmatične Rebeke Daphne du Maurier želela obiskati angleški Cornwall. 

Verjetno pa je prav posebna izkušnja, če bereš knjigo, ki se tudi odvija na tvoji popotniški destinaciji. Slediš likom skozi mesto, po ulicah in poteh, o katerih bereš. Se ustaviš pred restavracijo ali knjigarno, ki je omenjena v besedilu, občuduješ znamenitosti, mimo katerih hitijo literarni junaki. To bi enkrat rada doživela. Pravo pravcato potovanje s knjigo, tisto fizično in ne zgolj v domišljiji. Sandra D

obnikar

Katera bo naj knjiga poletja 2021? 

Letos je že izšlo kar nekaj knjig, ki se jih veselim. Vendar novosti navadno prebiram s precej zamude, zato z branjem nikoli nisem čisto povsem na tekočem. Izmed knjig, ki so izšle letos, jih tako na branje čaka kar nekaj. Poleg že omenjenih Kirke in Evelyn Hugo bi izpostavila še svež prevod romana Fantje iz Nickla Pulitzerjevega nagrajenca Colsona Whiteheada, ki me je lani navdušil s Podzemno železnico, pa tudi čisto frišen prevod Elene Ferrante z naslovom Zlagano življenje odraslih. Zanimive se mi zdijo tudi Zabubljena Ane Marwan in Ameriška tla Jeanine Cummins. Večino mojega izbora bo sicer verjetno usmerjal poletni knjižni bingo, bralni projekt, ki ga vodim na Instagramu in ki združuje bralce z vseh vetrov. Za knjižni bingo poskušamo prebirati knjige, ki ustrezajo zahtevam posameznega kvadratka znotraj razpredelnice. Zaradi binga se potrudim brati še malce bolj raznoliko kot bi sicer. Katera bo najljubša, pa lahko z veseljem sporočim, ko poletje prijadra h koncu.  

Sandra Dobnikar ustvarja blog Knjižni kažipot, na Instagramu pa ji lahko sledite pod imenom Do zadnje strani. Sandra vsako leto priredi tudi Poletni knjižni bingo.

PREBERITE ŠE: “Morda pa odpremo turistično agencijo z literarnimi potovanji.” Urška Bračko, knjižna blogerka

“Nikamor ne grem brez knjig.” – Monika Manfreda, Vonj po knjigah

Monika Manfreda je knjižna blogerka, ki piše pod imenom Vonj po knjigah. Celo leto sledilce spodbuja k sodelovanju v bralnih popotovanjih, v katerih skozi knjige spoznavajo določeno državo ali celino. Tokrat sva se pogovarjali o njenem poletju in knjigah, ki jih priporoča za branje na dopustu.  

Monika Manfreda, kakšna je popolna knjiga za poletni dopust?

Popolna knjiga za dopust je zame predvsem hitro berljiva, takšna da ob njej lahko držim koncentracijo čim dlje. Ležanje na soncu človeka pač naredi zaspanega, raziskovanje novih krajev pa pobere veliko mero energije in zato na dopustu potrebujem branje, ki me res posrka vase.  Sicer pa mora za knjigo veljati tudi to, kar sicer pri njih iščem skozi celo leto. Dobro zgodbo, kvaliteto, predvsem pa to, da v meni vzbudi čustveni odziv, prav občutki ob dobri knjigi so namreč tisti, ki se jih spomnim še dolgo po tem, ko obrnem zadnjo stran in zaradi katerih bom knjigo priporočala naprej. Žanr pa mi ni pomemben. Monika Manfreda

Monika Manfreda na Siciliji.

Kje boš dopustovala? Boš s sabo vzela knjige? Že veš katere?

Kje bom letos preživljala dopust je zaenkrat še neznanka. Sanjam pa o tem, da nekje izven meja Slovenije. Če bom s sabo vzela knjige? To je zame retorično vprašanje! Nikamor ne grem brez knjig in na dopustu so vsekakor obvezne. Pri pakiranju imam vedno težave prav s količino knjig, ki si jih želim vzeti s sabo (sploh, če je treba na letalo le z ročno prtljago!).  Sestavljen imam okviren seznam branja za poletje, za kar je zaslužna Sandra Dobnikar, ki ustvarja instagram profil @dozadnjestrani in je ena izmed treh knjižnih blogerk Knjižnega kažipota. Že tretje poletje namreč organizira #poletnibingo, ki je res ena velika knjižna zabava. Moj seznam je torej ustvarjen iz knjig, s katerimi lahko zapolnim polja v bingu. Če ne drugega bom tako potovala med platnicami knjig, od Grčije do Paragvaja, Senegala, malce v prihodnost in malce v preteklost… Mika me, da bi na dopust letos vzela Roman za na plažo, ki je sveže izšel pri Hiši knjig. Naslov romana prav kliče po tem, da ga prebiraš v prijetni senci, ob poslušanju valovanja morja (no, če je knjiga res dobra, tega niti ne slišiš hehe). 

Si zaradi knjige kdaj vzljubila neko deželo, državo, kraj, … Jo zaradi knjige mogoče celo obiskala ali te tja močno vleče? Katero?

Vsekakor! Imam tudi svoj knjižni popotniški bucket list, ki sem ga objavila tudi na svojem blogu. Prepričana sem, da nisem edina, ki si zaradi Neapeljskega cikla Elene Ferrante želi obiskati Neapelj, že od srednje šole naprej me zaradi ruskih realistov vleče tudi v Rusijo, zaradi Kirke v Grčijo … Obiskala pa sem že London, ki je seveda prizorišče mnogih romanov in ta izlet mi bo vsekakor ostal v lepem spominu, čeprav je bilo absolutno premalo časa, da bi si lahko ogledala vse njegove znamenitosti. 

Naj knjiga poletja 2021? 

Letos se zelo veselim branja novega Ishigurovega romana Klara and the sun. Kazuo Ishiguro  me je očaral že z romanoma Ostanki dneva in Ne zapusti me nikdar. Roman Klara and the sun je izšel letos in je postavljen v distopično prihodnost, raziskuje odnose med umetno inteligenco in človekom ter se dotika vedno aktualnega vprašanja, kaj sploh pomeni ljubiti.

Monika Manfreda ustvarja blog Vonj po knjigah, sledite ji lahko tudi na Instagramu

 

PREBERITE ŠE: “Morda pa odpremo turistično agencijo z literarnimi potovanji.” Urška Bračko, knjižna blogerka

Foto: Monika Manfreda, osebni arhiv 

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.