POTOPIS: Toskana in potovanje z otrokom od a do ž

Preden (virtualno) skočimo v Toskano in pokažemo, kako lepo je lahko potovanje z otrokom, naj se ti najprej predstavimo. Smo tričlanska družina – mami Nastja, oči Luka in že skoraj dve leti star otrok Liam. Na instagramu imamo svoj profil Travel2CatchMemories.

Z Luko sva zelo rada potovala že pred Liamom, kar se z njegovim prihodom ni spremenilo. Spremenile so se samo destinacije, ki jih izbereva tako, da se vprašava, kje bi najbolj užival on, na koncu pa imamo zaradi tega vsi čudovit dopust. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi imela že v nosečnosti pripravljenega seznama želja, kam bi šli na potovanje z otrokom. In na vrsto je prišla Toskana.

Kdaj je najboljši čas za obisk Toskane?

Toskana ima v vsakem letnem času svoj čar. Spomladi se narava prebudi in je ujeta v čudovite zelene barve. Prav tako je poleti vse bujno in v svoji lepoti zažarijo sončnice. Jeseni se vse skupaj pomiri, veliko je zemeljskih odtenkov, manj turistov, a še vedno zelo lepo. Mogoče bi za potovanje z otrokom bolj priporočili pomlad in jesen, kot pa poletje. Predvsem zaradi vročine, v kateri je že tako težje raziskovati mesta, avto se pregreva, z otrokom pa je še toliko težje.

5 najbolj fotogeničnih lokacij in njihove koordinate

Cipressi di San Quirico d’Orcia (43.063886, 11.558820)

Agriturismo Poggio Covili (43.0219602, 11.636860)

Agriturismo Baccoleno (43.200311, 11.589751)
kapelica Vitaleta (43.071013, 11.634670)

Mesta, ki jih je vredno obiskati + restavracije

*Prvih pet lokacije tokrat nisva obiskala. V Pisi in Firencah sva bila že enkrat prej, Volterra pa je bila malenkost predaleč od naše lokacije in sva si jo pustila za naslednjič. Prav tako nismo obiskali naravnih kopališč, kot sta Bagni di San Filipo in Saturnia.
– Pisa
– Firence
– Volterra
– Bagni di San Filipo
– Saturnia (več o tej sanjski lokaciji si preberite TUKAJ)

*
– Castiglion d’Orcia – Il Cherchio delle Streghe (lep razgled, veliko jedi s tartufi)
– Siena – Osteria il Carroccio (odlična hrana, blizu glavnega trga)
– San Gimignano – Mandragola (dobra hrana, ni pa presežek, ima lep vrt), Il Cepo Toscano (želeli smo iti tudi sem, a je bilo v četrtek zaprto)
– San Quirico D’Orcia – Ristorante Da Ciacco (odlična hrana), Ristorante Fonte Alla Vena (jo hvalijo, nisva poskusila)
– San Giovanni – Osteria delle Crete (tradicionalna toskanska kuhinja, v sezoni je poudarek na tartufih)
– Pienza
– Montepulciano – Osteria del Borgo (lepa terasa z razgledom)
– Montalcino – Re di Macchia (odlična hrana, je se samo notri, nimajo vrta)
– Monticchiello
– Bano Vignoni – Bistrot Languorino (dobra hrana, lepa terasa)

Dobro si je zabeležiti

Večina restavracij je odprtih vsak dan od 12.00 – 14.30, nato se odprejo šele zvečer med 19.00 in 19.30. Priporočam, da vsaj preden pridete, pokličete in si mizo rezervirate. Še toliko bolje, če to storite že en dan vnaprej. Restavracije so en dan na teden zaprte, imajo različen dan, nekatere ob torkih, druge ob sredah, nekatere tudi ob četrtkih.

Agroturizmi, ki jih priporočajo

– Agriristorante Il Pelo nell’uovo – lokacija je nekaj nekaj posebnega. Vtipkajte jo v google maps, ker je na iphone maps peljalo na napačno lokacijo. Prelep razgled. Ko prideš si misliš: »To je to?«. A ko sedeš in se dobro razgledaš, opaziš vse stole, ki so v urejenem kaosu razporejeni po vrtu, in ti je vse skupaj iz minute v minuto bolj všeč. Zelo je pristno, domače in opremljeno s stilom, hrana pa odlična.
– Il Rigo – treba je rezervirati vnaprej, jo hvalijo, sama tam nisva jedla.

Kako smo v Toskani izbrali prenočišče?

Priporočam vam, da lokacije ne iščete zadnji teden, tako kot mi, saj je izbor veliko slabši. Brskala sva in brskala, našla veliko dobrih stvari, a naju je vedno nekaj zmotilo. V načrtu sva imela, da bi lokacijo menjavali. A ko sva našla posestvo Agriturismo Pieve Sprenna, sva vedela, da je to to. Imelo je vse kljukice, ki sva jih želela zaradi otroka imeti. To pa so:

  • dobra lokacija (ta je bila resnično v osrčju Toskane, do večine mest smo potrebovali pol ure)
  • zajtrk, po možnosti tudi večerjo
  • bazen, po možnosti z naravno senco
  • živali (to je bil samo bonus)
  • naravo, da se Liam lahko čim bolj svobodno giblje
  • balkon ali terasa, da sva lahko zvečer v miru posedela ne da bi pri tem motila Liama pri spanju. Pred vhodom v apartma je bilo zunaj več sedišč in elektronska varuška je delovala ravno do tam. Ko sva kdaj večerjala v njihovi restavraciji, sva uporabila telefon in aplikacijo Luna, ki je javila, če se je kaj premikal.
  • normalna cena

In ko so imeli pogoj, da lahko pri njih spiva, če bomo ostali vsaj 7 noči, sva to vzela v zakup. Na koncu se je izkazalo za odlično odločitev, saj smo v preteklosti že imeli road trip, ko smo menjavali lokacijo in s tem izgubili veliko časa. Tudi Liam je v starosti, ko mu paše rutina in ker prenočišča ni menjaval, se je tu počutil zelo sproščenega in posledično ponoči tudi odlično spal.

CENE

Spanje: 100€ na noč/apartma + 10€ na osebo za zajtrk (za Liama 4€), če sva večerjala pri njih je bila večerja 30€ na osebo + pijača
Hrana: za 2x glavno jed, sladico, sok in vino smo dali v povprečju 50€ na obrok, torej med 100-150€ na dan/2 osebi + otrok
Bencin: 3 rezervoarji bencina
Skupaj cca: 2000-2500€ za dva odrasla + otrok (s tem, da si nismo nobenega obroka pripravili sami, čeprav smo imeli to opcijo v apartmaju)

POTOPIS – TOSKANA: Potovanje z otrokom

Pa se sprehodimo skozi naš potopis. Naj povem še, da smo si ta dopust vzeli zelo sproščeno in nismo imeli napisanega točnega načrta. Vedeli smo, katere kraje v okolici bi si radi ogledali, nato pa smo se sproti odločali kaj in kako. Tako, da če ima kdo na razpolago manj dni, se da vse to ogledati tudi v krajšem času.

#1. DAN: Ljubljana – Ferrara – Pieve Sprenna

Na naše popotovanje v Toskano smo se odpravili brez hitenja in samo pol ure kasneje kot smo načrtovali, kar je bil za nas že velik dosežek. Ob 11.30 smo že jedli sendviče, ki sem jih pripravila večer prej, na zadnji bencinski črpalki pred italijansko mejo. Za kosilo smo načrtovali postanek v mestecu Ferrara, v katerem še nikoli nisva bila.

Malo pred prihodom sem nam v eni restavraciji rezervirala mizo in ko smo ob 14.30 prišli do tja, so rekli, da je kuhinja že zaprta in bomo verjetno lahko jedli samo v McDonaldsu. Kar temo sva dobila na oči. McDonalds v Italiji, kjer je na voljo toliko drugih dobrot, res ni nekaj, kar bi si želela jesti. Prijazno sem natakarja vprašala, če mogoče pozna še kaj in spomnil se je restavracije, ki naj bi bila še vedno odprta – Quatro Angels, da boste vedeli, če boste kdaj v Ferrari zamudili čas kosila.

Po kosilu smo se počasi sprehodili skozi mesto do avta. Ferrara je s svojimi opečnatimi fasadami prav simpatična. Do našega prenočišča nas je čakalo še približno tri ure vožnje. Liam naju je zelo presenetil, kako dobro je zdržal pot. Zelo se je zamotil s tiho knjigo, ki ga nikoli prej ni preveč zanimala, pela sva pesmice, imel je monologe s svojim zajčkom in vožnja je minila. Ves čas sem mu tudi razlagala, da gremo v Toskano in da bo tam dobil najboljši »babyccino«.

.

Že ob samem prihodu na posestvo, kjer bomo prespali 8 noči, smo bili čisto navdušeni. Pred recepcijo nas je veselo pozdravil njihov kuža Artu, razgled s posestva pa se je razprostiral na vse strani. Apartma, ki smo ga dobili, je bil izjemno čist. Namestili smo se in se odpravili k njim na večerjo. Liam je bil odlično razpoložen. On s sokom, jaz z vinom sva nazdravljala s “čin-čin” in to mu je bilo blazno zabavno.

Kar naenkrat so mimo priskakljali zajčki. Noro, vsi smo bili čisto blaženi. Malo manj pa, ko nam je natakarica rekla, da naj obdržimo pribor, ker naj bi na vrsto prišla še glavna jed. Z Luko sva bila čisto polna že po predjedi in testeninah. Dogovorili smo se, da meso preskočiva, sladico pa sva komaj še spravila vase. Tako pač je v Italiji. Že prvi dan sem vedela, da se bom domov vrnila z nekaj kilogrami več.

#2. DAN: Buonconvento

Zbudili smo se v oblačno jutro. Zanimivo, da je zajtrk na voljo šele od 8.30. Ker smo bili že ob 8.00 pripravljeni, smo šli na sprehod po posestvu. Za hišo smo med hranjenjem ravno ujeli konje. Gospod, ki jih je oskrboval, je rekel, da bo danes malo slabše vreme, nato pa bo spet vroče. Povedal je tudi, da je bilo poletje nenormalno vroče, do 40°C in skoraj nič dežja, kar je zaskrbljujoče, če se bo tako nadaljevalo tudi v naslednjih letih.

Po zajtrku se je Liam zaigral na igralih. Zmagovalka je bila mini hiška, v kateri so imeli mini kuhinjo in številne igrače. Zunaj sta bili še mizica in klopca. Tu se je čez cel teden lahko igral ure, midva pa z njim nisva imela nobenega dela. Lahko sva samo sedela in ga opazovala.

Zaradi slabega vremena smo se odločili, da bomo danes še bolj na »izi« in si za kosilo izbrali majhno mestece, pet minut stran od nas – Buonconvento.  Ker je bila sobota, je bila odprta tržnica, kamor so domačini prišli opravit večje nakupe. Buonconvento je luštkano, čisto majhno mestece, obdano z obzidjem. Prečesali smo ga tako hitro, da smo na kosilo čakali že od 11.30 ure. »Chicken open at 12.00,« nam je dvakrat povedala prijazna natakarica. Kako simpatično. Nismo jedli piščanca, a pred 12.00 hrane vseeno nismo dobili.

Popoldansko spanje smo si privoščili kar vsi trije. Ko smo se zbudili, nas je pozdravilo sonce. Nadaljevanje dneva smo preživeli lahkotno, ob bazenu in na igralih.

#3. DAN: Montalcino – Cipressi di San Quirico d’Orcia – San Quirico D’Orcia – Bagno Vignoni

Dan smo začeli z ogledom mesta Montalcino. Gre za mesto s strateško lego na vrhu hriba in že vožnja do tja je bila zanimiva. Znano je po vinu Brunello di Montalcino, ki velja za prvo italijansko vino, ki si je pridobilo standard kakovosti D.O.C.G. kot dokaz plemenitosti ter čudovite nagnjenosti k staranju. S prve roke lahko povem, da je tudi zelo okusno.

Po krajšem sprehodu skozi mesto je ura odbila 12.00 in zavili smo v bližnjo restavracijo z dobro oceno na kosilo. Niso imeli terase, a ker je bilo vreme oblačno, nam je prav pasalo, da smo lahko jedli notri. Hrana je bila odlična. Testenin z ragujem doma ne jem skoraj nikoli, tu sem jih jedla že drugi dan zapored.

Siti in zadovoljni smo se počasi odpravili proti avtu. Zakaj počasi? Ker je Liam imel svoj tempo, vsakih nekaj metrov se je ustavil, stekel po svoje ali pa si ogledoval okolico. Vmes je še rahlo začelo deževati, nato pa je v istem trenutku posijalo še sonce. Ves utrujen je Liam skoraj takoj zaspal v avtu. Odšli smo »domov«, kjer je s spanjem nadaljeval, po počitku pa smo bili zopet pripravljeni za potep po novem mestu.

.

Na poti do San Quirico D’Orcia, smo opazili hrib s cipresami in nekaj avtov, ki so bili parkirani čisto ob cesti. Očitno so to tiste znane ciprese, ki so na kupu, na vrhu hriba pa so bile še tiste v krogu. Obrnili smo takoj, ko je bilo možno in šli nazaj. Bilo je veliko bolj vroče kot dopoldne in sonce je bilo še vedno močno, čeprav je bila ura že pol petih. Luka si je zamislil, da bi vse skupaj posnel z dronom in bi nato šli naprej. Sama pa sem si želela ciprese v krogu na vrhu hriba videti od blizu. Malo sva se pregovarjala, na koncu pa je obveljala moja želja.

Ni nama bilo žal, da smo morali nekaj minut hoditi po soncu. Liam je v sprehodu užival in skoraj celo pot prehodil sam. Na vrhu je še en par spustil drona pred nama, a se je nato skregal in odšel. Mi pa smo nato imeli celotno znamenitost samo zase.

Od mesteca San Quirico D’Orcia nisva pričakovala veliko in naju je pozitivno presenetilo. V mestu je delovalo, kot da se med seboj vsi poznajo. Vsi so se prijazno pozdravljali in pogovarjali. Šli smo na pijačo in poleg aperol spritza smo zraven dobili še vključeno brezplačno malico – čips, grisine, salamo, sir in še olive, ki jih Liam obožuje. Zraven nas je sedela prikupna skupina urejenih babic, ki so klepetale in se veselo družile. Prav začutil si italijansko vzdušje, njihov temperament in brezskrbnost nedeljskega dne.

Za večerjo smo se odpravili v Bagno Vignoni, ki je nekaj minut naprej. To je čisto majhna vasica, kjer je na sredini ograjen izvir termalne vode. Tam je nekaj toplic s termalno vodo, lahko pa greš pogledat tudi, kako se izvir izteka po klancu navzdol. Nisem čisto prepričana, toda mislim, da se da spodaj tudi kopati. Liam je zaspal v avtu na poti domov. Samo prestavila sva ga v posteljo in je spal naprej.

#4. DAN: Monticchiello – Montepulciano

Dopoldne smo preživeli na posestvu. Liam je užival na igralih, še bolj pa ko smo šli pogledat vse njihove živali. Imeli so namreč tri kužke, konje, ponije, vietnamskega pujsa, račke, kokoši, osla, ovco, mačke, zajčke, celo aro in zagotovo sem še kaj pozabila. Prava atrakcija, že za odrasle kaj šele otroke.

Proti mestu smo se odpravili tako uro, da je Liam zaspal v avtu. Na poti do Montepulciana, ki je oddaljen približno 50 minut, sva videla kraj Monticchiello. Ker je Liam spal, sva se odločila, da se zapeljeva do hriba, da vidiva ali se nam ga izplača pogledat. Hitro sem skočila iz avta na prekrasen razgled, ki se je razprostiral pred vhodom v mesto, se poslikala in odpeljali smo se naprej.

Montepulciano je bil ponovno kraj na vrhu hriba, kot skoraj vsi do sedaj. Kot ponavadi, je bila naša prva postojanka v mestu restavracija, da Liam lahko poje kosilo. Ko imaš enkrat otroka, se za razliko od potovanj prej, vse vrti okoli hrane. Sit otrok potem ne postane tudi siten otrok. Tako smo bili že lačni, da smo šele nazaj grede ugotovili, kako lahkotno smo premagali kar oster klanec in to po soncu.

.

Kosilo je bilo ponovno odlično. S polnimi želodčki so nas zelo na hitro lahko prepričali, da gremo na hop on hop off avtobus po mestu. Plačali smo 16 eur (8€/osebo, Liam je imel zastonj). Ups, za nas to ni bil hop off ampak samo hop on avtobus, saj smo celoten krog ostali na mini avtobusu, ki smo ga imeli čisto zase. Nabrali smo si novih moči in šli uživat še na pijačo v centru mesta. Liam je lahko tudi prosto tekal, lovil golobe in se pred cerkvijo vzpenjal na stopnice. Uživali smo v trenutku in se imeli lepo.

Nazaj grede smo se ustavili še na čudovitem razgledu na vijugasto cesto, obdano s cipresami pri Monticchiellu. Z vpisanimi koordinatami smo zavili na stransko peščeno cesto, kjer ni bilo nobenega drugega turista.

#5. DAN: Siena – posest Poggio Covili – Castiglion d’Orcia

Oh, moja Siena. Ko sva deset let nazaj s prijateljico pohajkovali po Toskani, sem se v njo zaljubila. Ta njen poseben trg v obliki školjke, na katerem posedajo turisti, stara arhitektura in vzdušje, kot da se vrneš nazaj v čas ali pa v eno izmed epizod od Game of Thrones. Prav čakala sem na res lep sončen dan, da jo obiščemo in čas je bil za ponovno snidenje.

No, pa se je zataknilo že pri parkiranju. Ker smo želeli priti čim bližje glavnega trga, smo z avtom zapeljali v mesto, znotraj obzidja. Na googlu sem našla parkirišče čisto blizu Piazze del Campo, na tržnici. Pridemo do tja in takoj nas je en domačin pobaral, da imajo tu pravico parkirati le prebivalci Siene. Z našim optimističnim načrtom torej ni bilo nič. Na koncu smo parkirali v hladni parkirni hiši imenovani Parking Il Campo, ki v bistvu sploh ni bila toliko oddaljena od strogega centra..

.

Število ljudi je bilo res veliko, sploh v primerjavi z mesti, ki sva jih obiskala do sedaj. Skupin z vodiči, ki so mahali z zastavicami, da se turisti ne bi izgubili, je kar mrgolelo. Vroče je bilo. Ljudje so sedeli v senci, ki je padala iz najvišjega stolpa na trgu. Trg je bil obdan z restavracijami, a pretekle izkušnje so me naučile, da dobra lokacija še ne pomeni dobre hrane. Ko smo se sprehajali mimo miz, si že na obrazih ljudeh, ki so tam jedli, lahko razbral, da ni noben presežek, dodatno pa so to potrdile tudi ocene teh gostiln na internetu.

.

Sami smo ob prihodu v mesto rezervirali mizo za kosilo v restavraciji minuto stran od glavnega trga in bili s kosilom zelo zadovoljni. Po obroku smo se še malo sprehodili in nato kar odšli. Liam še ni spal, postajal je utrujen, vročina pa je bila vedno večja. Moram priznati, da sem imela občutek, da je bilo deset let nazaj tu veliko manj ljudi. Ko pa sem šla gledat slike za nazaj, sem ugotovila, da je bila gneča mogoče še večja, samo jaz sem se spremenila.

Očitno si z otrokom gnečo interpretiraš čisto drugače, kot, ko si sam. Liama sem morala imeti ves čas na očeh, ko je tekal gor in dol in nisem mogla biti toliko sproščena kot kje drugje. Verjetno pa imaš pri dvajsetih letih tudi veliko več dela sam s seboj, ko misliš, da se vse vrti okoli tebe in gneče še opaziš ne.

Na sončni zahod smo odšli do naslednje »instagramabilne« točke. Ravnega drevoreda cipres, ki se nahaja pred domačijo Poggio Covili. Vsake toliko se je tam ustavil kakšen avto s turisti, ki so se poslikali in odpeljali naprej. Ne predstavljam si, kako mora biti lastnikom, ki tu živijo. Imajo sicer premično ograjo, od katere točke naprej naj ne bi več šel, vseeno pa se pred posestvom ves čas zbirajo ljudje.

Ker je bil torek, je bilo veliko restavracij zaprtih in po naključju sem priklicala eno na vrhu bližnjega hriba, v kraju Castiglion d’Orcia. Ko smo prišli, smo bili edini, a se je situacija hitro spremenila in kmalu so imeli polno. Liam je ponovno zaspal v avtu na poti domov, pred tem pa sva skupaj opazovala luno, ki ga je čisto navdušila.

#6. DAN: Pienza

Po jutranji uživanciji na bazenu, smo si za ta dan izbrali Pienzo – kraljico ovčjega sira. Prvi vtis je bil zelo dober, a se je hitro spremenil, saj smo prvič po dolgem času jedli kosilo, kjer je bila vrhunec solata s paradižnikom in sirom, ki so mi jo naredili, po mojih željah (na meniju je ni bilo). Ostala hrana je bila čisto brez okusa.

V nadaljevanju smo iskali lokal, da bi se usedli in v miru spili eno kavo, a je bila izbira tako majhna in vse je bilo polno, da smo si kupili sladoled in ga pojedli kar na ulici. Za piko na i je bilo še zelo vroče in tudi Liam je tekal vsepovsod. Proti koncu sva mu kupila neko otroško slikanico, da je šel vsaj malo sedet v voziček. Kupili smo še sire in nekaj testenin ter z raziskovanjem za danes zaključili.

#7. DAN: San Gimignano – Baccoleno – večerja v mestecu Osteria del Crete

Slabo vreme naju je prepričalo, da gremo v eno uro oddaljeno mesto San Gimignano, poskusit najboljši sladoled na svetu. Le, da je bilo vreme tam brez oblačka, sijalo je sonce in bilo ponovno več kot 30 stopinj. Tu je bila taka gneča, da sva že parkirišče težko dobila.

V San Gimignanu je bilo prijetno in po kosilu na lepi terasi smo šli še do glavnega trga, kjer smo čakali v dolgi vrsti, da poizkusimo ta slavni sladoled. Sladoled je bil sicer zelo dober, sploh okus sivke, nisem pa čisto prepričana, če je najboljši, kar sem jih kdaj v življenju jedla.

Nazaj grede smo šli po drugi poti in sicer mimo posestva Baccoleno, ki se pojavlja na številnih toskanskih razglednicah. Pot do sem je bila res fantastična. Razgledi na vse strani so bili tipični toskanski, samo še malo sonca je manjkalo, nekaj živahnosti, če smo zahtevni, ki jo polja premorejo spomladi in bilo bi popolno.

Razgled na to vilo in njen dovoz je res nekaj posebnega. Liamu je bilo bolj kot razgled, zanimivo, ko je na polju našel pikapolonico in jo je lahko opazoval. To pesmico namreč ves čas poje in verjamem, da se mu je ob pogledu na pravo piko poko odprl nov svet. Kako majhne stvari lahko polepšajo otroku dan.

Na večerjo smo skočili v bližnjo vas San Giovanni, ki je bila pet minut naprej in tam naleteli na lokalno gostilnico Osteria della Crete, z odličnim pridihom domačega in obenem globalnega. Okusi so bili vrhunski, dodelani, njihov glavni atribut pa so bili tartufi. Luka je bil nad sladico navdušen, da je ena boljših, kar jih je jedel in sicer mousse iz rikote z meringo.

#8. DAN: Agriristorante Il Pelo nell’uovo – kapelica Vitaleta – San Quirica D’Orcia

In že je tu naš zadnji dan v Toskani. Minilo je hitro, a se nam vseeno zdi, da smo doživeli veliko in smo si tudi malo odpočili. Za zadnji dan sva se odločila, da ga preživimo mirno in brez obiska kakšnega izmed mest. Bil je res popoln dan. Začeli smo ga z uživanjem na našem posestvu in nadaljevali s kosilom na drugi turistični kmetiji.

Če bi morala izbrati najljubše kosilo, bi to zagotovo zmagalo. Vse okoli je bila narava in fantastičen razgled. Liam je lahko tekal po svoje, hrana je bila odlična, njihova dekoracija vrta pa čisto nekaj posebnega. Vsakih nekaj metrov je bil postavljen kakšen stol ali drug antique predmet. Na prvi pogled je delovalo kaotično, a dalj, ko si to opazoval, bolj ti je bilo všeč. Tudi vino je bilo nadpovprečno. Postrežba Italijanke, ki je, ko kaj ni razumela, za prevod dobesedno vprašala Siri, pa neverjetno simpatičen.

Vmes smo šli nazaj na naše posestvo, kjer smo že malo začeli s pakiranjem. Za zadnji sončni zahod nam je ostala znamenita kapelica Vitaleta, ki je postavljena na eni izmed ikoničnih lokacij v pokrajini Val D’Orcia in obenem spada tudi pod Unesco zaščito. Do nje vodi približno deset minut hoje dolga potka, ob kateri so postavljeni mini reflektorji. Tega zagotovo ne bi vedela, če se Liam ne bi rabil pri vsakem ustaviti in se ga dotakniti. Kapelica je bila ob našem prihodu tudi odprta. Zraven nje je stavba, v kateri ponujajo vsaj pijačo, a je preveč pihalo, da bi se tu zasedeli. Namesto tega smo se raje odpravili v sosednje mesto San Quirica D’Orcia na večerjo.

Imeli smo popolno zadnjo večerjo. Vse jedi so bile vrhunske. Liama pa sva že čisto specializirala za hranjenje v gostilnah, kar pred Toskano ni bilo najbolj mogoče.

#9. DAN: Pieve Sprenna – Altedo – Ljubljana

Že samo posestvo Pieve Sprenna se nam je zasidrala v srce. Res sva se pravilna odločila, ko sva izbrala to lokacijo za spanje – številne živali, prijazna družina, ki vse skupaj vodi, dobra hrana in nora lokacija je vse, kar si na počitnicah v Toskani lahko želiš. Še pujs se je prišel poslovit od nas, saj je prvič, odkar smo tu, prosto tekal po posestvu in prišel tudi mimo igral, kjer se je Liam še zadnjič igral.

Za domov se nama tokrat ni dalo v nobeno mesto več. Če boste kdaj na poti proti južni italiji, pa močno priporočam družinsko restavracijo Trattoria da Chiara v mestecu Altedo, direktno ob avtocesti, med Bologno in Ferraro. Ko sem jih ob pol treh klicala, če se še odprti, da smo deset minut stran, so prijazno rekli, naj pridemo in postregli so nas z nasmehom na obrazu, brez priganjanja.

Naše počitnice so prišle h koncu in že razmišljamo, kam bi odšli naslednjič, do takrat pa vam želimo veliko potovanj. Upam, da smo vas vsaj malo opogumili, da Toskana ni samo romantična destinacija za pare, temveč je tudi odlična ideja za izlet z otroki.

****

Nastji, Luku, malemu Liamu in njihovim dogodivščinam na poti lahko sledite tudi na profilu na Instagramu: Travel2CatchMemories.

Več člankov in namigov o Toskani najdete TUKAJ.

Vas vleče v Toskano? Več odličnih ponudb od nastanitve do aktivnosti najdete TUKAJ.

PREBERITE ŠE: INTERVJU s Sanjo Cvitić o Home exchange-u: “Stanovanje v Ljubljani sva zamenjala za vilo z bazenom v Provansi.”

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom 

“Na taki poti ugotoviš, kako malo je potrebno za srečo.” – Luka Zevnik je tretji Slovenec, ki se je podal na zahtevno Apalaško pot

To je eden tistih intervjujev, ko ti sogovornik poda toliko čudovitih misli, da sploh ne veš, kako vse zajeti, da bo zares prišlo do bralcev. Ko sem na Instagramu brskala za zanimivimi popotniki, sem naletela na profil Slobackpacker. Lepe fotografije razgledov, šotor in širok nasmeh so bili tisti, ki so mi najprej padli v oči. Potem pa zagledam ključnik #appalachiantrail. Se je res na to pot podal še tretji Slovenec?

Apalaško pot zaradi njene zahtevnosti, dolžine in starosti imenujejo “mati vseh poti”. Dolga je 3500 km in se razteza čez štirinajst hribovitih ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA. Za predstavo zahtevnosti poti: skupnega vzpona je toliko kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na Everest. Luka Zevnik je na poti že več kot 140 dni, najin dialog je potekal počasi, vsakič ko je Luka prišel do interneta in zbral dovolj moči, da odgovori na moja vprašanja. Se mi je zdelo pomembno, da ga predstavim, dokler je še na poti. Ko jo konča, pa še enkrat!

Luka Zevnik, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Ime mi je Luka Zevnik, prihajam iz okolice Maribora, sem preprost delaven fant. Po izobrazbi keramičar, ki res uživa v svojem delu. Prosti čas večinoma preživljam v družbi prijateljev, pa naj bo to izlet ali zgolj  klepet ob “kavi”. Zelo rad potujem, raziskujem in spoznavam nove ljudi. Obožujem adrenalinske športe in rekreacijo v naravi. Veliko mi pomenijo iskrenost, smeh in dobra volja, ki je nikoli ne more biti preveč.

Na Instagramu ustvarjate pod imenom Slobackpacker. Kako se je ustvarjanje začelo? Kdaj ste začeli z objavami?

Vse se je začelo že pred leti, ko smo si prijatelji med seboj pošiljali slike iz  službe, z namenom, da bi si krajšali dolgčas in nasmejali drug drugega. Skozi čas mi je veliko prijateljev reklo, da se iskreno nasmejejo ob gledanju mojih bedarij  in da bi moral to delit tudi z ostalimi. Sam se nikoli nisem rad izpostavljal na družbenih omrežjih, do trenutka ko sem se odločil da prehodim Apalaško pot. Ker večina Slovencev te poti ne pozna in si verjetno niti ne znajo predstavljati, kako to izgleda, se sproti trudim v obliki storyev na Instagramu prikazati moj vsak dan. Na poti pa snemam tudi “dokumentarni film”, ki ga bom objavil decembra na svojem You Tube kanalu. Ker  sem celo leto namenil potovanju, sem z rednimi objavami začel že 16 decembra, ko sem prispel na prvo destinacijo in sicer otok  Zanzibar v Afriki.

Zakaj backpacking? Kaj so prednosti in kaj slabosti?

Definitivno je največja prednost backpackanja  možnost spontanosti. Če imaš v nahrbtniku šotor, hrano in vodo, lahko brez problema spreminjaš plane kolikor želiš ali si jih preprosto sploh ne zastaviš. Prav tako je to najbolj poceni oblika potovanja, ki pa te lahko včasih stane bolečine v ramenih ali slabega spanja.

 

Trenutno ste na Apalaški poti. Zakaj? Koliko kilometrov boste prehodili? Koliko dni? Po kakšnem terenu?

Da grem prehodit Apalaško pot, sem se odločil takoj ko sem prehodil pot Camino de Santiago v Španiji leta 2019. Nekako sem se našel v takšnem načinu potovanja in ker me je že od nekdaj zanimalo kakšno je življenje v Ameriki, se mi je to zdela odlična priložnost. Pot se začne v Georgi in konča v Mainu na gori Katahdin. Celotna pot šteje  3524.5km, prečkaš kar 14 zvezdnih držav in v povprečju pohodnik porabi 170-180 dni, da prehodi celotno pot. Pot vodi večinoma čez gozdove in mislim, da če povem, da je višinskih razlik enako kot da bi od gladine morja šel 16 krat na Mt. Everest in dol, dovolj.

Kje spite?

Na tej poti imaš dve možnosti in sicer spiš lahko v šotoru ali v viseči mreži. Sam sem prvih 130 dni spal v šotoru in nato zamenjal za visečo mrežo, saj sem s tem prihranil na prostoru in teži. Prav tako imaš v določenih kampih postavljene lesene “hišice”, ki so iz treh strani zaprte in pokrite s streho, namenjene zgolj za pohodnike. V večini njih lahko najdeš miši, ki bodo poskrbele da ne boš spal preveč dobro, zato se spanja v teh “zatočiščih” večina ljudi izogiba.

 

Kaj jeste?

Jem večinoma že vnaprej pripravljene obroke, za katere potrebujem zgolj vrelo vodo. Testenine, riž, pire krompir v prahu, tuna, ovseni kosmiči, tortilije, arašidovo maslo, razne oreščke in pa sladke prigrizke kot so proteinske čokoladice in podobno. Vse je odvisno, kakšno težo si pripravljen nositi in koliko denarja si pripravljen zapraviti, saj si nakupiš hrano za približno 4-5 dni naprej. Jaz osebno raje nosim kakšen kilogram ali dva več, kot pa da zapravim za lahek a visoko kaloričen obrok 8-10 €.  Skozi čas se določene hrane prenaješ in začneš kombinirati takšne in drugačne sestavine, ki si nikoli ne bi mislil, da pašejo skupaj. Kot sem že povedal, je ta pot zelo zahtevna, zato ti je najbolj pomembno, da poješ čim več kalorij. Pri takšnih naporih nikoli ne more biti preveč. Res pa je da čez čas spoznaš svoje telo tako dobro, da ti samo pove, kaj potrebuje za normalno delovanje.

Kako ste se pripravljali na to pot? S kom potujete?

Iskreno se na to pot nisem pripravljal niti približno tako kot bi si kdo mislil. Sam nerad pričakujem stvari in se poskušam kolikor se le da pustiti presenetiti, zato o tej poti nisem preveč raziskoval. Seveda sem pogooglal, v kaj se sploh spuščam in šel na kavo z Jero Mušič. ki je to pot prehodila leta 2019. Jera mi je dala ogromno koristnih informacij, me vodila čez celotni proces glede papirjev (viza) in pa opreme, ki jo potrebujem. Fizične priprave pridejo več kot prav, zato sem šel večkrat peš na Mariborsko Pohorje in smučat v Avstrijske Alpe, da bi vsaj malo pripravil telo na tako velike napore. Na to potovanje sem se odpravil čisto sam, z vedenjem, da bom tukaj spoznal ogromno dobrih ljudi, s katerimi bomo čez čas postali pravi prijatelji, si stali ob strani in skupaj prehodili to pot.

Kaj vas je navdušilo? Kaj presenetilo?

Najbolj me je navdušilo, koliko ti ljudje, ki te sploh ne poznajo in te vrjetno ne bodo več nikoli videli, pomagajo. Mi jim pravimo “trail angels” in to so ljudje, ki ti priskočijo na pomoč, ko najmanj pričakuješ. Pa naj bo to zgolj kozarec navadne vode, sadje, sokovi, prevoz do trgovine, določeni te celo pogostijo doma, plačajo obrok ali dajo denar v roko. To, koliko ti ljudje tukaj pomagajo, da ti le uspe prehoditi to pot do konca, je res neverjetno. Presenetilo me je tudi število kač, ki sem jih videl. Ker so določene kače tukaj smrtno nevarne, sem na poti moral biti ves ta čas strogo osredotočen na vsak naslednji korak.

Kako si spakirate za tako pot?

Spakirati si za takšno pot ni niti približno enostavno. Hkrati bi rad imel čim več stvari in ostal lahek, kar pa ne gre skupaj. Skozi pot se začneš zavedati, kako malo stvari dejansko potrebuješ in da vsak gram v nahrbtniku šteje. 3 pare nogavic in spodnjega perila, 2 majici, pulover, kratke in pa dolge hlače, vetrovka oz. nepremočljiva jakna so oblačila, ki jih na poti potrebuješ. Morate se pa zavedati, da nosiš zraven vsega tega še hrano, kuhalnik, spalko, šotor oziroma visečo mrežo, prvo pomoč, vodo in še bi se kaj našlo.

Je kaj, kar pogrešate na poti?

Nevem sploh, kje začeti. Prvo kot prvo bi rad izpostavil nekaj osnovnih stvari, na katere človek v normalnem življenju sploh ne bi pomislil. Tuš, raznoliko hrano, začimbe in pa turško kavo. Seveda pogrešam tudi čas s prijatelji in družino. Pa domačo posteljo.

Kaj vam taka pot pomeni, kaj vam da, kaj vas nauči?

Na poti sem že več kot 140 dni in da končam to pot, mi trenutno pomeni vse. Pot me je naučila ogromno in pokazala, da sploh ne potrebuješ dosti v življenju, da si lahko srečen. Da še obstajajo dobri ljudje in da če si nekaj res želiš, ti bo to tudi uspelo. Prav tako te nauči, kako preživeti v naravi in pokaže, kakšno je življenje brez stresa, ki si ga je dandanes težko predstavljati.

Luka Zevnik nadaljuje pot in zagotovo ga še pocukam, ko se vrne.
Do takrat ga lahko spremljate na Slobackpacker.
Luka, srečno pot še naprej!

 

Foto: Luka Zevnik

 

PREBERITE ŠE: Citybreak: Praga – osupljivo mesto ob reki Vltavi

 

“Istralandia je Naj družinska destinacija!” – intervju z Mami blogerkami

Mami blogerke so v avgustu obiskale že peto destinacijo, ki se poteguje za naslov Naj družinska destinacija 2022. Skupaj z Megabonom so tokrat izbrali vodni park. Obiskali so Istralandio. Kako so se imeli, je destinacija res najboljša za otroke? Vse to in še več smo vprašali Mami blogerke!

Zakaj Istralandia?

Tokrat smo naredile izjemo in namesto vikend oddiha izbrale enodnevni izlet. Kam bi si cela družina ob zaključku poletja želela na enodnevni izlet? Nekam blizu, kjer se poletje še ni končalo! Kjer je veliko vode in zabave. Istralandia je ogromen vodni park, kjer bo vsak član družine prišel na svoj račun. Zajema 4,5 tisoč kvadratnih metrov vodnih površin in skrbi tako za tiste, ki so željni adrenalina, kot tiste, ki si želijo bolj umirjene vodne zabave. Ker v Istralandio radi hodijo tudi Slovenci, smo rekle, da jo preizkusimo iz prve roke.

Je Istralandia izpolnila vaša pričakovanja?

Mamica Tina, ustvarjalka bloga Travel, Food and All things Good : “Istralandia je res ultimativna zabava za družine. Nizka voda in igrala za najmlajše, tobogani vseh stopenj »strašnosti« za otroke vseh velikosti in seveda tudi za bolj adrenalinske starše, ena tistih stvari, ki so nas najbolj navdušile, pa so bile skakalnice. Saj veste, da na bazenih vedno opozarjajo, da skakanje v vodo ni dovoljeno? No, v Istralandiji imajo bazen, namenjen samo temu!”

Mamica Nika, ustvarjalka bloga Mali popotniki pa je dodala: “Mi smo bili navdušeni. Res smo se zabavali. Tista prava mera adrenalina, dogajanja, glasbe, energično vzdušje. Bilo je FANTASTIČNO in zagotovo se še kdaj odpravimo.”

Kakšni so bazeni, vodne atrakcije?

Nika: “Otroka sta bila ob obisku stara 3 leta (104cm) in 5 let (122cm). Starejši je imel več izbire pri toboganih. Mlajša pa ni bila čisto nič prikrajšana, ker je v parku res ogromno izbire. Ker sama nisem ravno ljubiteljica vode, so bili tobogani na katere je lahko šel starejši, zame čisto dovolj. Sprobali smo jih 4, pa jih razvrstim od najljubšega do še vseeno zelo super: Sky River, Fantasy Hole, Escape Hole, Sea Hole. Najljubši so nam bili tobogan s šlaufi. Drugič bomo sprobali še Family Rafting (ima omejitev višine na 120cm+). Sicer pa smo se mi največ zadrževali v Pirate Lagoon in bazenu z valovi. Tale Pirate lagoon ima veliko malih toboganov na katere gredo malčki lahko sami. Malo bolj zgoraj so še zabavne šprice: Spray Kids Arena in Family pool (s steklenim delom). Sprobali smo še plezalno steno in masažo v Relax bazenih. Pa zumbali smo in šli na pena party. Navdušili so nas tudi godbeniki.”

Kakšna je ponudba za otroke?

Tina: “Čeprav sta moja otroka že večja, sem opazila, da imajo res lepo poskrbljeno za mamice z manjšimi otroki – od sobe za dojenje, ki je opremljena tudi z mikrovalovno pečico, do bazenčka z žogicami in mizicami za ustvarjanje (vse lepo v senci). Za malo večje pa zabave sploh ne zmanjka, saj poleg toboganov zabavo zagotovi tudi bazen z valovi (in peno!), pa animacije, vodna aerobika in športne dejavnosti. Skratka – en dan v Istralandiji je premalo za doživeti vse, kar vam ponuja.”

Kako pa je s hrano in pijačo?

Tina: “V parku je na voljo 9 restavracij in barov. Veliko miz in stolov, tudi ob uri za kosilo. Vse je lepo zorganizirano. Pohvalili bi pa tudi čistočo! Ves čas čistijo mize, pa tudi wc-je in smeti po parku.”

Komu priporočate Aquapark Istralandia?

Istralandia bo navdušila vse družine, ki obožujejo vodo! Primerna je tako za družine z majhnimi otroki kot za družine z najstniki. Čisto za vsakogar se nekaj najde. Priporočamo, da se v Istralandio podate še tega septembra in doživite en lep pozno poletni dan v bazenih!

Ponudbo za Istralandio si lahko ogledate TUKAJ

Mami blogerkam in njihovemu iskanju
Naj družinske destinacije 2022 sledite TUKAJ

 

Foto: Nika Korošec, Tina Guček

PREBERITE ŠE: Intervju s simpatičnima Štajerkama, ki sta s ponesrečenim dopustom nasmejali celo Slovenijo

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Intervju s simpatičnima Štajerkama, ki sta s ponesrečenim dopustom nasmejali celo Slovenijo

Skoraj da ga več ni Slovenca, ki ne bi slišal za ponesrečen dopust Vite in Mateje, simpatičnih štajerskih instagramerk, ki sta že drugo leto zapored rezervirali počitnice na ne najbolj sanjski lokaciji, če se milo izrazimo. Ker sta dopust plačali vnaprej in ker bi zadnjo sekundo težko dobili kaj drugega, sta se odločili, da bosta iz vsega skupaj naredili foro. In sta jo! Smejali smo se do solz!

Mateja Hojnik in Vita Starman, kako bi se predstavili tistim, ki vaju še ne poznajo?

Mateja: Sem Mateja, ustvarjam pod imenom Ljubki dom. Obožujemo dekoracijo, sestavljanje pohištva, modo, pozitivne, nasmejane ljudi… Vita Starman

Vita: Sem Vita Starman. Stara sem 33 let in prihajam iz Maribora. Zadnja 3 let ustvarjam profil Mama kuha, na katerem se najde vse, ker to sem jaz. Ogromno stvari me zanima, ljubim življenje in v njem uživam. Obožujem svoje delo, ki mi dopušča kreativo, obenem pa sem najraje na svetu mama svojima deklicama. Na svoji poti sem najbolj ponosna na ljubeč odnos, ki sem ga zgradila s seboj skozi leta in to s svojimi sledilkami delim na svojih kanalih. Carpe diem! 🤍

Kje sta se spoznali?

Mateja: Spoznali sva se v moji Facebook skupini, ki sem jo takrat ustvarila. Vita je v njej nekaj prodajala, jaz sem to kupila, se zapeljala pred njen blok in ko sva se tam zagledali, sva si padli v objem (smeh), takoj začutili to pozitivno energijo, takoj sva se “zaštekali”.

Vita: Tako. Potem sem prišla k Mateji na kavo in še danes hodim vsak dan. Že slaba štiri leta. Ta trenutek spet. (obe smeh)

Kaj vaju druži?

Vita: Vrednote, nagajivost.

Mateja: Isto energijo imava in smisel za humor, radi se šaliva, tudi na svoj račun, ceniva male stvari.

Vita: Zares sva prijateljici. Ne samo na Instagramu. Veva, da sva tu ena za drugo, si pomagava, ne glede na vse.

Mateja: Yes!

Že drugo leto zapored sta imeli precejšnjo nesrečo z izbiro dopustniske destinacije. Kje se je zalomilo? 🙂

Mateja: Zelo pozno smo se spomnili, da bi šli skupaj na dopust. Ko smo iskali apartmaje, je bilo že vse zasedeno ali noro drago. Gledali smo vsak dan in končno našli neko opcijo, tri tedne preden smo šli na dopust. Ker smo se bali, da bi nam tudi te hiške nekdo vzel, smo hitro rezervirali in vse plačali. Malo smo površno brali komentarje na Bookingu, priznava. Padli sva na fotografije, ki so izgledale čudovito. Urejena plaža, super lokacija, bazen, bar.

Vita: Pirovac so vsi priporočali kot super družinsko destinacijo. Pa ni, za vozičke ni. In res, plaža in sprednji del kampa sta bila lepa. Tudi ko sva spoznali potem lastnike hišk na tem delu, je bilo lepo, zadaj pa je bila drugačna zgodba. Zgornji del je namreč kupil tujec, ki mu je očitno vseeno, samo da pobere denar.

Če ste zgrešili dogajanje v kampu, si Vitine in Matejine videe nujno poglejte TUKAJ

Kakšen je bil kamp? Kaj vse je bilo narobe?

Vita: Zgornji del kampa je bil… uff. Kje začeti… Vse je bilo narobe.

Mateja: Bili smo v zadnji vrsti, česar nismo pričakovali.

Vita: Hiške so bile pripeljane od nekje drugje, iz drugega kampa, dvignjene so bile 2,5 metra, spodaj kabli, elektrika…

Mateja: Plinske bombe tudi!

Vita: Voda je puščala, vse je kapljalo pod hiško, kar verjetni niti varno ni.

Mateja: Stopnice so bile polomljene. Bos nisi mogel hoditi, ker si takoj dobil trsko, ograja okoli hiške je imela deščice tako narazen, da bi otrok lahko padel skozi.

Vita: Totalno neprimerno za družino z otroki. Les je bil popolnoma preparel, ves čas smo morali paziti, da se ne bi komu kaj zgodilo. Okolica popolnoma neurejena, blato, povsod ostanki nekega materiala, …

Mateja: Gradbišče.

Vita: Ja, dobesedno. So rekli, da urejajo, ampak zdaj ne morejo, ker je sezona. Ampak niso pa tudi nič spustili cen, da bi mi vedeli in razumeli. Okoli 1400€ na družino nas je prišlo to. Glamping, kot so to oni poimenovali.

 

Vse skupaj vama je uspelo obrniti na pozitivo, čeprav verjetno ni bilo najlažje? Od kod sta črpali dobro voljo?

Mateja: Prvi dan ni šlo. Smo bili vsi kar v šoku. Niti hišk nismo imeli skupaj, čeprav smo rezervirali in plačali iz enega računa. Z Vito sva urejali 3 ure na recepciji.

Vita: In nismo bili edini. Več gostov se je pritoževalo, nekateri so tudi grozili z odvetniki. Generalna slaba volja je vladala. Katastrofa.

Mateja: Ko smo se potem usedli na teraso in zadihali, začeli opazovati vse pomanjkljivosti, pa nismo več imeli druge izbire, kot da se začnemo smejat.

Vita: Naslednji dan sva šli na plažo in videli še tiste avtomobilske sedeže in sem rekla Mateji, naj se vsede, da jo posnamem. In tako se je v resnici vse začelo. In potem smo se v bistvu cel dopust zamotili s tem, da smo ustvarjali te vsebine, se smejali, snemali, namesto, da bi razmišljali, kako težko nam je in da bi znoreli. Res smo se ogromno presmejali.

Mateja: Ja, ni bilo lahko, tudi, ker je bilo potem še slabo vreme…

Vita: Nekateri pravijo, da saj v apartmaju samo spiš. Z majhnimi otroki ni tako. Vsaj pri nas ne. Mi smo v apartmaju preživeli večino časa, ko nismo bili na plaži. Potem pa še slabo vreme, ja (smeh). Terasa je bila čisto mokra, blato povsod. Vsak dan je bilo nekaj novega, nekaj hujšega (obe glasen smeh).

Se vama zdi, da je na Instagramu preveč nerealnega prikazovanja destinacij? Kot je Vita povedala v storiju, bi se celo tukaj z nekaj truda dalo prikazati čisto drugačno sliko?

Vita: Jaz se težko pretvarjam, tudi ne bi se mi zdelo fer, da bi prikrivala resnico. Kar se naju tiče, nimava take izkušnje. Nikoli ne skrivava.

Če ste zgrešili dogajanje v kampu, si Vitine in Matejine videe nujno poglejte TUKAJ

Nesreča za vaju, a sreča za vse opazovalce, ki smo vaju spremljali in se nasmejali do solz. Od kod sta črpali ideje? Kako se vsebinsko dopolnjujeta?

Vita: Ideje so se kar same ponujale, ni bilo treba preveč iskati.

Mateja: Na sami poti do plaže so bili najprej avtomobilski sedeži, nato tisti kup zemlje, …

Vita: In Niko (mož) je imel veliko idej! On je tak amaterski geek, je to potem montiral vse. Oba moška sta sodelovala, super smo se imeli.

Mateja: Že pri zajtrku smo kovali načrte, kaj bomo posneli in kako. Ideje so kar deževale. In ogromno smo se smejali.

Bosta drugo leto namerno poiskali slabo destinacijo, da se bomo spet smejali ali nikoli več?

Vita: Saj je bilo zabavno, ja, ampak, ko sem prišla domov, sem ugotovila, da me je vseeno precej izčrpalo. Nisem se dobro naspala, veliko skrbi je bilo… ne bi ponovila.

Mateja: Ne, drugo leto bomo bolj pametni in bomo prej rezervirali. Res ne bomo šli spet tako.

Vita: Ne, verjetno bomo po dveh takih izkušnjah kar poiskali pomoč pri rezervaciji, pri nekomu, ki ve, kaj in kako. Ker nam tole očtno ne gre. Ne bi šla še enkrat tvegat, ker v tretje se pa ne bi več smejali, ampak samo še jokali. Drugo leto hočem zares dopust.

Kako jima bo usojeno drugo leto, še prej pa, kaj vse se bo dogajalo pri njima čez ostale tri letne čase, lahko spremljate na njunih Instagram profilih.
Matejo na Ljubki dom in Vito na Mama kuha. Priporočamo!

Za konec pa delimo še njun video s čudovitim sporočilom:

 

Foto: Mateja Hojnik, Vita Starman, Vita Starman

PREBERITE ŠE: Potovalni dnevnik za otroke in 9 izletov po Sloveniji za raziskovanje #INTERVJU

 

Potovalni dnevnik za otroke in 9 izletov po Sloveniji za raziskovanje #INTERVJU

Nastja Stropnik Naveršnik in Klemen Kramar sta učiteljica slovenščine in učitelj angleščine, ki obožujeta potovanja po svetu, pa tudi krajše izlete po domačih krajih. Pred kratkim sta obe svoji ljubezni – poučevanje in pohajkovanje – združila v krasnem projektu, ki sta ga poimenovala Bobrov svet.

Bobrov svet je kotiček za mlade popotnike in raziskovalce, v sklopu katerega sta Nastja in Klemen otrokom od 5. do 11. leta starosti namenila prvi slovenski potovalni dnevnik. Potovalni dnevnik jih odpelje na 9 zanimivih, a malo manj znanih kotičkov v Sloveniji. No, točno tja jih odpeljejo starši, na sami destinaciji pa lahko vsi skupaj s pomočjo dnevnika skupaj rešujejo miselne igre, s katerimi spoznavajo Slovenijo in pridobivajo nova znanja s področja naravoslovja, geografije, zgodovine, jezika in etnologije. Nenazadnje je znanje, ki ga pridobimo skozi igro, najlažje usvojeno, poleg tega pa so trenutki in spomini, ki jih ustvarimo skupaj, največ, kar lahko podarimo otrokom.

Nastja in Klemen sta nam Bobrov svet in potovalni dnevnik podrobneje predstavila v tokratnem Vandraj intervjuju, govorili pa smo tudi o njuni ljubezni do potovanj in kotičkih po Sloveniji, ki ju najbolj navdušujejo.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Nastja in Klemen, Štajerka in Dolenjec, učiteljica slovenščine in učitelj angleščine. Sicer sva si precej različna, povezuje pa naju ljubezen do poučevanja (svoji službi obožujeva) in potovanja. Če le imava čas, se rada odpraviva na izlet, raziskovanje še neznanih kotičkov. Zase bi rekla, da sva deloholika, ki ne marava rutine in vedno znova iščeva izzive.

Pred kratkim sta izdala prav poseben projekt – prvi slovenski potovalni dnevnik za otroke. Povejta nam več o tem, kaj ga dela posebnega?

Res je, v času pandemije sva pogosto slišala vprašanje: “Kaj naj delamo doma z otroki? Zmanjkuje nam idej”. Tako je nastala ideja za otroški potovalni dnevnik. Ob redni službi sva zadnjih 14 mesecev razvijala to idejo, ilustrirala, oblikovala, pisala besedila, pripravljala uganke in naloge, popravljala, izboljševala. K sodelovanju sva povabila mojo prijateljico ilustratorko Nejo Kaligaro, ki je narisala čudovito naslovnico. Ko sva bila končno zadovoljna z izdelkom, sva ga poslala v tisk. Rekla bi, da je ta izdelek nekaj posebnega, ker je premišljeno dodelan, prilagojen za osnovnošolce, besedila so kakovostna in poučna, hkrati pa primerne zahtevnosti. Vsaka destinacija je interdisciplinarno obravnavana, kar pomeni, da otrok na eni lokaciji povezuje znanje družbe, naravoslovja, zgodovine, jezika. Pobarvanke, uganke, rebusi in logične naloge pa so pika na i. Še ena velika prednost tega dnevnika je, da ga otrok z družino soustvarja; čez leta pa služi kot spominska knjiga skupnih doživetij.

Od kod ideja za ime Bobrov svet?

Ko sva iskala ime podjetja, sva želela nekaj, kar bi bilo otrokom blizu. Bober je simpatična žival, ki ima lastnosti, kot so delovnost, iznajdljivost, ustvarjalnost, radovednost. Vse te vrednote pa predstavljajo tudi vizijo podjetja.

Potovalni dnevnik bralca odpelje na 9 zanimivih, a malo manj znanih izletov po Sloveniji. Zakaj sta izbrala ravno te lokacije?

Prepričana sva, da so destinacije, kot so Bled, Bohinj, Piran in Ljubljana že dobro poznane in raziskane. Midva pa sva želela približati obiskovalcem manj znane destinacije, ki so ravno tako zelo zanimive in skrivajo veliko potenciala.

Oba sta učitelja, skupaj imata več kot 15 let izkušenj dela z otroki. Kako dobro gresta učenje in igra z roko v roki?

Odlično! Usvajanje znanja v prvi triadi v osnovni šoli temelji na igri, kasneje pa šola postaja (pre)resna. Vse prevečkrat se nam odraslim (tako učiteljem kot staršem) zdi, da v šoli ni prostora za igro. Pa vendar je učenje veliko več kot le pomnenje faktografskih dejstev. Učimo se tudi voziti s kolesom ali speči palačinke. In to je zabavno, kajne?

Kaj bi rekla, da je obvezna oprema za izlet za vsako družino?

Ni ravno oprema, a zelo pomembni pri družinskih izletih sta dobra volja in čas. Čas! Čas za igro, druženje, povezovanje, zato je najino glavno vodilo družinam: naj se jim na izletih ne mudi in naj izkoristijo ta dragoceni čas. Otroci tako hitro odrastejo in ne želijo več preživljati časa s starši, zato je obdobje otroštva tako dragoceno.

Pri opremi pa bi izpostavila primerno obutev, rezervna oblačila in malico. Z dnevnikom želiva mlade raziskovalce spodbujati tudi k samostojnosti, da si bodo ob slikovnem prikazu sami pripravili nahrbtnik za izlet.

Se vama zdi, da dobro poznamo slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Zagotovo vsi dobro poznamo največje turistične bisere Slovenije, k njihovi prepoznavnosti pripomorejo turistične kampanje, oglasi, tudi šolski sistem pri vsebinah geografije, družbe. Manj turistično poznane destinacije pa so zanimive predvsem tistim, ki si tega želijo in imajo posluh za to. Dandanes nam so v veliko pomoč pri tem splet, google maps aplikacija in instagram. Še vedno pa je najboljše, da sledimo smerokazom ali povprašamo domačine. Tako navadno dobimo najlepše zgodbe in odkrijemo odlične kotičke.

Kam po Sloveniji se sama najraje odpravita na aktiven izlet?

Najina najljubša, največkrat obiskana, pa tudi s športom povezana destinacija je zagotovo Gorenjska.

Katere kotičke vašega kraja bi pokazala tistim, ki ga še ne poznajo?

Prihajava s Štajerske in z Dolenjske. Nastja bi jih povabila na Velenjsko jezero, v muzej premogovništva, nato pa na domačijo z jeleni v neokrnjeni naravi na kosilo ali pijačo. Klemen pa bi jim razkazal ruševnine kakšnega dolenjskega gradu in jih odpeljal do izvira ene izmed ponikalnic.

Kateri del Slovenije poznata kot svoj žep?

Meniva, da Dolenjsko, kjer trenutno živiva in delava. Ko le imava prosto popoldne, pa rada sedeva v avto ali na kolo in raziskujeva okolico.

Kakšen tip izletnikov sta sama in kako izbirata naslednjo destinacijo?

Imava seznam, kamor vpisujeva destinacije, ki si jih želiva obiskati. Pa naj bo to v Sloveniji ali v svetu. Izlete in potovanja si vedno skrbno načrtujeva vnaprej. Prebereva bloge na spletu, pobrskava po instagramu, si izposodiva turistične vodnike. Načrtovanje nama je všeč in četudi nama vzame ogromno časa, ni to nikoli stran vržen čas. Pripraviva si tudi zemljevid, na katerem si označiva destinacije, zanimivosti, restavracije, lokale. Kljub vsemu pa včasih na sami destinaciji namenoma izbereva manj oblegano pot, se izgubiva v ulicah, slediva domačinom. Rada poskušava nove okuse, spoznavava drugačne kulture, običaje, zgodovino, arhitekturo in umetnost. Popotniške izkušnje Nastja deli tudi na blogu Razglednice iz kovčka.

HITRIH 7

Najljubši kotiček v Sloveniji: jezero Jasna

Najljubše mesto: Edinburg, Škotska

Najljubša plaža: Myrtos beach, Kefalonija

Najljubša kulinarika: morska hrana

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: slovenščina

FOTO: Osebni arhiv

Potovalni dnevnik in Bobrov svet najdete tudi na spletni strani (tu), Instagramu (tu) in Facebooku (tu).

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Jezero namesto morja? Vsako leto!” Ana Pečnik

V času, ko se večina Slovencev množično odpravlja na poletni dopust ob bližnjo ali daljno morsko obalo, je družinico Ane Pečnik pot vodila v povsem drugo smer. Na avstrijsko Solnograško, deželo jezer in visokih gora.

Solnograška v poletnem času ob številnih naravnih in kulturnih lepotah ponuja zelo znosne dnevne temperature, čisto in razmeroma toplo jezersko vodo ter izjemen zrak tradicionalnih visokogorskih klimatskih zdravilišč, kamor so v nekdanjih, monarhičnih časih, skupaj s Habsburžani, zahajale evropske kronane glave in drugi veljaki. Wolfgangsee

Zgodovinsko in arhitekturno bogata je že pot do končne destinacije

“Iz Celja do naše končne destinacije, kraja St. Wolfgang ob Wolfgangseeju, enem največjih in najtoplejših jezer pokrajine Salzkammergut, ki sicer razprostira v treh avstrijskih zveznih deželah (Salzburg, Štajerska, Zgornja Avstrija), je 324 kilometrov. Pot poteka večinoma po Phynski avtocesti (Graz-Linz).

Odločili smo se, da zaradi dojenčka Luca in psička Bineta pot opravimo v dveh delih. Prvi dan smo šli do Admonta, zgodovinskega mesteca na zgornjem Štajerskem. Admont se ponaša s slovito benediktinsko opatijo, ki hrani eno največjih samostanskih knjižnic v Evropi, tam pa domuje tudi izjemna galerija sodobne umetnosti. V Admont smo prispeli po slabih treh urah vožnje z enim malce daljšim postankom. Sledila je namestitev v simpatičnem penziončku, sprehod po Admontu in pozno kosilo.”

“Drugi dan smo se po zajtrku po regionalni cesti odpravili najprej mimo Liezna do Stainacha. Vsa leta od kar hodimo v te konce, je tu obvezni postanek za kavo in nakup kruha. Tega smo opravili tudi tokrat. Potem smo se peljali mimo Kulma s slovito skakalnico, Bad Auseeja, Halstatta z rudnikom soli in slikovitim mestecem vzidanim na strmo jezersko obalo, Bad Goiserna – rojstnega kraja pohodnega čevlja »gojzarja«. Vsa mesta so odlična priložnost za vmesne postanke in oglede. Po dobri uri vožnje smo prispeli do Bad Ischla, nekdanje poletne prestolnice Avstro-Ogrske, kamor je konec junija (pa do konca poletja) migrirala celotna cesarska družina.”

V zdraviliško mesto Bad Ischl in okoli

Ana se z družino vsako leto vrne v zdraviliško mesto, zato ima kar nekaj povedati: “Tu sta se spoznala in zaročila slavna cesarica Sissi in Franz Jožef (v nekdanjem Hotelu Austria, kjer danes domuje mestni muzej). Zdraviliško mesto z nekaj več kot 20000 prebivalci se lahko pohvali s kar nekaj ogleda vrednimi točkami. Mednje nedvomno sodi poletna cesarska rezidenca Kaiservilla s čudovitim parkom, pa mestna promenada ob reki Ischl, ki se zaključuje v parku z zelo izvirnim otroškim igriščem.

Zelo lep je tudi sprehod na bližnji grič Siriuskogel od koder je krasen pogled na mesto. Čudovito možnost za oddih ponujajo tudi tamkajšnje terme s posebnim, otroškim delom. Ko bo Luc malo večji, bomo zagotovo obiskali tudi mestno gledališče Kongress & Theraterhaus, kjer se vsako poletje odvija Leharjev operetni festival. Franz Lehar, avstrijski operetni skladatelj, je bil eden od mnogih znanih umetniških prebivalcev Bad Ischla, ki je velik del življenja preživel v tem mestu in tu napisal svoje najslavnejše operete kot npr. Veselo vdovo, Deželo smehljajev …”

Končna destinacija: Wolfgangsee

“Po sprehodu, kratkem shoppingu, obisku prijateljev in kosilu, smo se odpravili naprej do naše končne destinacije. Po 20 minutah vožnje smo prispeli pred hotel Pri belem konjičku (Im Weissen Rössl). Gre za enega najbolj znanih avstrijskih hotelov, ki mu je do nesmrtne slave pomagala glasba, in sicer stoimenska opereta Ralpha Benatzkega, po kateri sta bila posneta tudi dva filma. Sem zahajamo že več kot desetletje in hotel opravičuje svoj moto – Hier war der Kaiser Gast, hier ist der Gast König (tu je bil gost cesar, tukaj je gost kralj, op. p.).

Ker smo letos prispeli v okrepljeni zasedbi z Lucom in psičkom Binetom smo se prvič odločili za bivanje v apartmaju. Hotel premore dve bližnji rezidenci s prostornimi in udobnimi apartmaji, neposrednim dostopom do jezerske obale in možnostjo koriščenja vseh hotelskih kapacitet, tudi fascinantnega bazenskega kompleksa in plaže na jezeru – t. i. Spa im See. Tako se je tudi uradno začel naš teden poletnega dopusta, ki je bil poln spremenljivega vremena (kot se za gore pač pritiče), a vseeno izjemno lep. Tu lahko sredi avgusta doživite tudi dneve, ko se izmenjavo prav vsi letni časi, lahko pa vas kak dan greje sonce tako močno, da se mu skrije vsaka morska obala. Ampak za prav vsako vreme se najde kakšna aktivnost, tudi sprehodi v dežju sodijo mednje.”

Ana, kaj početi ob jezeru Wolfgangsee?

Naša vsakodnevna rutina je jutranja kava v simpatični kavarnici Kaffeewerkstatt v središču kraja. Tam naredimo načrt za vsak dopustniški dan. Med naše aktivnosti ponavadi zaidejo naslednje: plovba po jezeru (z veliko jezersko ladjo in z manjšim električnim čolnom, ki ga lahko upravljate sami), kopanje v jezeru (izjemno doživetje je plavanje v kristalno čisti vodi v objemu dvatisočakov) in kopanje v hotelskih bazenih. Pa tudi sprehodi po obali jezera, vožnja z železnico na Schafberg, vzpon na planoto Zwölferhorn z gondolami in celodnevni izlet v Salzburg (slaba ura vožnje), Fuschl in St. Gilgen …

Prihodnje leto bomo za Lucijana pripravili en krožni izlet po ostalih jezerih (več kot 40 jih je v tem koncu Avstrije). Ko bo malce starejši, pa še kak dnevni izlet do Lienza (prav tako uro vožnje stran) in obisk enega od rudnikov soli v teh koncih. Da o slovitem Orlovem gnezdu nad Salzburgom niti ne govorimo.


Ani Pečnik lahko prav zdaj sledite na dogodivščinah ob jezeru Wolfgangsee! Na svojem Instagramu  se z zanimivostmi, razgledi in izkušnjami javlja vsak dan! Sledite ji TUKAJ!

 

Foto: Ana Pečnik (Wolfgangsee)

PREBERITE ŠE: Kako do vrhunskega BREZPLAČNEGA dopusta ob 10. obletnici Megabona?

 

Vandraj insider: München skozi oči Slovenke in Maročana, ki tam živita

Katja Guiri je Slovenka, poročena z Maročanom, s katerim živita v Nemčiji. Med drugim stoji za projektom Time to Trawell, v tokratnem Vandraj insiderju pa nam je predstavila München in vse njegove kotičke, ki jih je vredno obiskati.

Kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Sem Slovenka, ki je po zaključeni gimnaziji odšla živeti v  tujino, se po življenju v Parizu, Dijonu in Kopenhagnu preselila v München in poročila z Maročanom. Hkrati pa sem soustanoviteljica blagovne znamke Time to Trawell, prek katere svojo ljubezen do potovanj delim s popotniki s celega sveta.

V tujini živite že 15 let – po študiju in delu v Parizu pa zdaj z možem, ki je sicer Maročan, živita v Münchnu. Kaj vaju je odneslo prav tja?

Oba z možem Pariz obožujeva – je eno izmed najlepših mest, kar sva jih kdaj videla. Po več letih življenja v mestu luči pa se prebivalci Pariza vse bolj in bolj začnemo zavedati stvari, ki so turistom nevidne. Kakovost življenja v Parizu, na primer, je precej nizka. Stavbe so resda čudovite, ampak hkrati zelo stare in posledično slabo izolirane. Zelenih površin je kar nekaj, a jih še vedno ni prav veliko. Tako sva tudi midva na neki točki začela razmišljati o selitvi v mesto, kjer bo kakovost življenja boljša. München združuje glavne stvari, ki sva jih iskala: mednarodno okolje, veliko narave, bližino gora in jezer, odlično izhodiščno točko za potovanja …

Kako pogosto se vrneta nazaj v Slovenijo?

Parkrat letno, najrajši pa poleti, ko obisk družine združiva s skokom na morje.

Pa v Maroko?  

Če le lahko, parkrat letno. V času covida so direktne povezave med Münchnom in Marokom na žalost ukinili, tako da organizacija zahteva malo več energije, drživa pa pesti, da lahko kmalu spet potujeva v Maroko brez prestopnih letov.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Odprtost uma, mišljenje izven okvirov, sprejemanje drugačnosti in raznolikosti, hkrati pa samostojnost, ker se v tujini daleč od družine lahko zaneseš le na samega sebe.

Skupaj z možem in poslovnim partnerjem Rédo sta ustvarila tudi projekt, ki spodbuja boljša in kakovostnejša potovanja – Time to Trawell (= travel well) in z ultimativnim popotniškim planerjem opremila popotnike z vsemi potrebnimi orodji za boljše načrtovanje potovanja in ustvarjanje spominov nanje. Zakaj je torej pametno imeti popotniški planer in koliko takšnih planerjev sta že popisala kar sama?

Načrtovanje potovanj in samo potovanje je pogosto čudovita izkušnja, hitro pa se lahko navdušenje pomeša tudi s težavnostjo samega načrtovanja. Popotniški planer te pri načrtovanju usmerja, opominja na vse potrebne korake, hkrati pa pomaga, da postavite prava pričakovanja za svoja potovanja in potujete z namenom. Midva sva jih od rojstva najinega potovalnega planerja prav takšnih popisala že kar 6. V vsakem je prostora za načrtovanje 7 potovanj. In vse z veseljem vsake toliko vzameva v roke ter podoživiva najina potovanja ter vtise. Dandanes fotografij skorajda ne razvijamo več, najin potovalni planer pa naju opomni na popis dogodivščin, ki tako v najinem spominu ostanejo za vedno.

Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do pred kratkim samoumevne dostopnosti kaj spremenil?  

Vsekakor – že prej sva bila za vse možnosti potovanj neverjetno hvaležna, a sva se zdaj vseeno zavedla, kako enostavno in predvidljivo je bilo potovanje v prejšnjih letih. Danes načrtovanje potovanja zahteva čisto drugačen pristop, tudi najmanjše detajle moramo preveriti, kar je včasih lahko kar naporno. Zato dobro načrtovanje v teh časih še dodatno spodbujava. Bolj kot se pripravimo na potovanje, boljše bomo potovali. Ko vse potrebne informacije zberemo na enem mestu v potovalnem planerju, smo veliko bolj umirjeni in točno vemo, kje iskati katero informacijo.

[O mestu:]

Kako bi opisali München?

München ima veliko skupnega z Ljubljano. Je zelo zeleno mesto z luštnim mestnim jedrom ter ogromno parki. Ljudje radi kolesarijo ter čas preživljajo zunaj.

Pa tamkajšnje ljudi?

Nekateri ljudje pravijo, da je München najbolj severno italijansko mesto, saj se v Münchnu res čuti bolj sproščena energija kot v katerem drugem delu Nemčije. Ljudje gredo z veseljem v restavracije in kavarne, radi si privoščijo dobro hrano in kvalitetno preživljanje časa. Ljudje so večinoma točni, hkrati pa se dosti strogo držijo pravil.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

To, da v veliko restavracijah in kavarnah ne sprejemajo kartic, temveč samo gotovino. Nemci obožujejo gotovino. Po življenju v Parizu, kjer tudi 1 evro kjer koli lahko plačaš s kartico, sem potrebovala več let, da sem se navadila v denarnici vedno imeti gotovino.

Pogled s cerkve Sv. Petra.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Münchnu kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

To, da so ljudje iz Münchna snobovski, nezabavni, strogi.

Vaši trije razlogi za obisk so …

… bližina Slovenije, čudovito mestno jedro, kjer se prepletajo zgodovina, umetnost in narava, in, seveda, najnovejši avtomobili za avtomobilske navdušence, ki jih pogosto vidimo samo v katalogih.

München je najlepši …  

… poleti, ker se mesto spremeni v mestno plažo ob reki Isar, okoliška jezera pa so čudovita kot alternativa morju.

Katere so stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Kvaliteta življenja, varnost, urejenost.

 [O urbanih kotičkih kraja:] 

Najljubši kotiček za sprostitev: kotički  ob reki Isar, sploh poleti

Najboljšo kavo potrežejo v: Bar Centrale v centru mesta

Na najboljši brunch grem v: Hungriges Herz

Brunch v Hungriges Herz

Najboljše kosilo najdete pri: Cotidianu (več lokacij v mestu)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Spätzle – neke vrste testenine s sirom

Najboljši šoping je: v nakupovalni blagovnici Oberpolinger v centru mesta

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Haus der Kunst (priporočam kavico v Goldenes Baru v tej galeriji)

Park, kjer najraje poležavate: Englischer Garten

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Deutsches Museum – tehnični muzej

Najlepši razgled nad mesto najdemo: z vrha cerkve svetega Petra (Peterskirche)

Najboljša zabava: poletni dogodki na prostem

Najljubši festival/dogodek: Tollwood

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Marienplatz (glavni mestni trg), Frauenkirche (cerkev z dvema zvonikoma), Monopteros v Englisher Gartnu, Nymphenburg (čudovit grad z ogromnim vrtom).

Načrtovanje potovanja v Cotidianu, ki je tudi super izbira za kosilo.

[Uporabno:] 

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Kolo (in super pogoji)!

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?  

Vlak ali Flixbus.

[Plus in minus:] 

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

München je veliko bolj mednaroden in kulturno raznolik kot Slovenija, kar spodbuja k večji odprtosti uma. Je pa življenje v Münchnu precej dražje kot v Sloveniji, od ponudb v restavracijah do storitev kot so frizerji, vodovodarji in podobno.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Trg dela je v tujini pogosto večji kot v Sloveniji, vendar je tudi konkurenca večja. Za odlična delovna mesta tekmujejo res odlični kandidati širom sveta, tako da je potrebno dobro poznati svoje prednosti in kvalitete. Delo v tujini je, sploh na začetku, precej intenzivno, ker je zraven same službe delo v novem okolju, novem jeziku, novi kulturi pogosto psihično precej zahtevno in utrujajoče. Prav tako se je potrebno dodobra spoznati s sistemom davkov in zakonodaje, kar ponovno terja kar nekaj energije. Hkrati pa je delo v mednarodnih ekipah izjemno obogatujoče, veliko mednarodnih podjetij pa pristopa k delu na bolj inovativen način kot tradicionalna podjetja.

[Na hitro:] 

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 15 😂😭

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 5

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: nemških prijateljev: 8, mednarodnih prijateljev: 3

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

FOTO: Katja Guiri/osebni arhiv

Na kakšne dogodivščine vse se podajata Katja in Reda lahko vidite tudi na njunem Instagram profilu @timetotrawell.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Puščavo si ljudje zmotno predstavljajo kot dolgočasno.” – Anže Petrič o varnosti, predsodkih, lepotah in ljubezni do arabskega sveta

Včasih je intervjuje delati težko. Iz ljudi moraš vleči odgovore, postavljati dodatna vprašanja, se poskušati teme lotiti na drugačen način, da izluščiš za bralce kaj uporabnega. To ni tak intervju. Z Anžetom, navdušenim popotnikom po arabskem svetu, je beseda stekla, še preden se je intervju sploh dobro začel in precej mukoma sva se ob koncu ustavila. Ko nekdo o stvareh govori s takim žarom, ljubeznijo in strastjo, veš, da bo končni izdelek zanimiv. Pa ne samo zanimiv, poln navdiha, novih zornih kotov in motivacije, da se na pot podaš tudi sam. Že jutri, če se da!

Anže Petrič, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Anže Petrič, študiral sem turizem, zato se z njim ukvarjam tako poslovno kot ljubiteljsko. Obožujem potovanja in izlete. Navdušujejo me narava, zgodovina in arhitektura. Rad hodim v hribe, rad spoznavam preteklost in kulturo krajev, močno pa uživam tudi v vrvežu živahnih mest.

Glede na objave na vašem Instagram profilu, se posebej navdušujete nad arabskim svetom. Kako to?

V resnici ne vem, vse se je začelo, ko sem bil še otrok in sem izvedel za egipčanske piramide. Od takrat je bil obisk tega dela sveta moja želja. Na koncu Egipt ni bil ne moja prva arabska destinacija, niti ne najljubša, ampak je bil le dober povod, da sem odkril in raziskal ta čudoviti svet. Vse mi je všeč. Ljudje, narava, mesta, puščava. Tam sem doživel najlepše sončne vzhode in zahode. Vse mi je všeč.

Katere arabske države ste že razsikali?

Egipt, Tunizijo, Maroko, Jordanijo, Združene arabske emirate in Turčijo, če jo štejemo tukaj zraven.

Egipt pa vas torej ni prepričal?

Nikakor in v nobenem pogledu. Zelo me je razočaral. Je veliko lepših stvari za videti v arabskem svetu. Ljudje v Egiptu so katastrofalni. So agresivni, vsiljivi, moteči, vlečejo te na vse strani, da bi zaslužili. Ker so ljudje pomembna sestavina vsake destinacije, mi je žal v spominu ostalo predvsem to in zasenčilo vse ostalo. Odnosi z ljudmi, s prodajalko, turističnim vodičem, taksistom ali mimoidočim je tisto, kar pusti vtis neke dežele. Če odnosi niso pravi, to ubije lepo izkušnjo, žal.

Pa ni ta vsiljivost značilna za arabski svet?

Je, je. V večini. Razen v visoko razvitih državah, kot so Katar, Dubaj, Kuwajt. Ampak povsod te, ko enkrat ali drugič rečeš “ne”, pustijo pri miru. V Egiptu te ne. V Egiptu smo se nekajkrat pošteno prestrašili, ko so nas kar vlekli v neke trgovine, ne da bi mi sploh vedeli, kaj se dogaja. Nekdo nas je na primer peljal v neko sobo in na lepem ugasnil luč. Hotel nam je pokazati sliko, ki se sveti v temi, ampak, ko je ugasnil luč in ker ga  nismo razumeli, nam je bilo izredno neprijetno in smo se ustrašili, kaj se dogaja.

Se sicer v teh državah počutite varno?

Zelo. Počutim se varno. Včasih še bolj kot v Evropi. Verjetno, ker sem se navadil na njihov način življenja. Navadil sem se, da te na ulici kar ustavijo in začnejo pogovor. Vsakič ko zapustimo dom in se odpravimo v neko deželo, kjer imajo ljudje drugačne navade, se moramo zavedati, da zadeve tam potekajo drugače. Nismo več doma, ljudje se bodo do nas obnašali drugače kot smo vajeni in mi smo tisti, ki se moramo prilagoditi. Sprejeti moramo drugačnost, ki ne pomeni nujno nevarnosti. Jaz imam veliko več lepih izkušenj kot slabih. Veliko več. Zato se vedno znova vračam.

Ljudje imajo v zahodnem svetu kar velik predsodek pred potovanji v islamske države. Je predsodek upravičen?

Moja izkušnja je taka, da v vsaki veri obstajajo skrajneži. Skrajneži obstajajo v Evropi, v ZDA, kjer sem jih na primer videl na lastne oči, obstajajo povsod, ni pa jih veliko. Jaz na svojih potovanjih nikoli nisem imel slabe izkušnje. Menim, da je nujno upoštevati navodila pristojnih organov, ki odsvetujejo ali dajo zeleno luč na potovanja v določene države. Absolutno ne bi potoval v države, kjer grozi neka nevarnost. Ampak kar vse države pa niso že same po sebi nevarne. Sploh ne. Osamljeni primeri terorizma se pa danes žal lahko zgodijo kjerkoli.

Katera je najlepša izkušnja iz vaših popotovanj?

Najbolj me je prevzela izkušnja z Mrtvim morjem v Jordaniji. Mrtvo morje se nahaja v najgloblji depresiji na svetu in ko se od daleč bližaš temu pojavu, ti pogled na obzorje vzame dih. Izgleda kot da se bližaš koncu sveta. In ko prideš tja, se Zemlja še enkrat “vdre” in šele tam je Mrtvo morje. Res zanimiva izkušnja. Čudovite izkušnje imam tudi z gostoljubjem naključnih domačinov. Brez težav te povabijo domov, postrežejo, zelo so topli. Je pa res, da je včasih za prijaznostjo namera po zaslužku. To je težko ločiti.

Na svojih potovanjih greste radi pogledati tudi “za vogal”, na manj turistične predele. Je velika razlika?

Največji razkol je viden v Združenih arabskih emiratih. Na eni strani je Dubaj: razkošje, vse se blešči, visoke stavbe, trgovine, luksuz, popolne plaže, ponudba … Potem pa se pelješ v Fujariah, sosednji emirat, kjer smo želeli obiskati eno plažo, in naletiš tam na sicer lepo plažo, ki pa je polna smeti, alg, mrtvih živali, mehurčkov nafte, … Nekje se plačuje cena za blišč. Jaz rad najamem avto in države raziskujem sam. Ko se voziš in ustaviš kje izven mest, je občutek, kot da se vračaš kar nekaj deset let v preteklost.

Verjetno ste že zverzirani v barantanju?

Ja, sem. Skrivnost je, da poznaš cene. Vse se najde na internetu. Če poznaš cene, postavljaš pravo ceno in si lahko prepričan, da boš dosegel svoje. Vztrajaš, zagotovo bodo prišli za tabo in sprejeli.

Vaše zadnje popotovanje je bila študijska tura po Tuniziji. Fotografije iz ture bodo krasile tale intervju. Kako se študijske ture razlikujejo od samostojnega potovanja?

Zelo se razlikujejo. Cilj študijskih tur je, da se turistični delavci spoznamo z določeno destinacijo, da jo doživimo na lastne oči, da jo potem lažje priporočamo in svetujemo strankam, glede hotelov, izletov, cen in vsega ostalega. Te ture so zanimive, a zelo naporne in časovno skoncentirane tako, da v najkrajšem času vidimo čimveč. V Tuniziji smo bili 6 dni in videli okoli 40 hotelov in kar nekaj lepih izletov. Potovali smo s čarterjem iz Ljubljane. Vse, ki bodo potovali kot gostje, bodo imeli torej čarter, hotel, slovenskega predstavnika in organizirane izlete ob doplačilu.

Zdaj, ko ste Tunizijo spoznali, zakaj in komu bi jo priporočili kot odlično počitniško destinacijo?

Ljudje imamo o severni Afriki svojo predstavo. Predstavljamo si jo kot puščavo. Tunizija je tudi puščava, čudovita puščava, ampak je tudi zelo zelena! Veliko je polj. Poznani so po odličnem oljčnem olju, olivah, oljčnem lesu in po vinu. Preden sem jo obiskal, sem si jo predstavljal zelo podobno Egiptu, saj sta državi geografsko zelo blizu, pa ni bilo tako. Ljudje so veliko bolj obzirni, topli in prijazni, dežela je veliko bolj zelena, presenetila me je pa tudi zaradi zgodovine. V Tuniziji stoji eden večjih rimskih amfiteatrov na primer.

Torej Tunizija niso samo resorti?

Tunizija so tudi resorti, dražji in cenejši, kvalitetnejši in … manj kvalitetni. A je še veliko več! Resort je ponavadi izhodišče za izlete. Ponavadi stoji blizu plaže, ima na sredi velik bazen, iz hotela pa potekajo potem izleti naokoli. Tunizija je čudovita dežela. Polna lepe narave, mešanice kultur in bogate zgodovine. Pa seveda puščava in plaže!

Tunizija te preseneti. Obvezno obiščite Saharo, glavno mesto Tunis, rimski amfiteater v El Jemu, plažo in mesto Hammamet, Djerbo, Djerbahood, Sidi Bou Said, …

Ali je v resortih v Tuniziji dostopen alkohol?

Je. V Tuniziji imajo odlično vino, imajo tudi svojo znamko piva. Tako da ni omejitev na tem področju.

Kaj vas je v Tuniziji najbolj navdušilo?

Puščava. Vedno znova me navduši. Ljudje si puščavo zmotno predstavljajo kot zelo dolgočasno. Pa ni! Najprej, poznamo več vrst puščave. Lahko je peščena, lahko je kamena, je zelo raznolika. V puščavi doživiš čisti mir. To je posebna tišina. Obožujem sipine. Ni svetlobne onesnaženosti. Če v puščavi preživiš noč, so ti zvezde na dlani.

V Tuniziji smo obiskali tudi gorsko oazo in doživeli tako sončni vzhod kot zahod. Za sončni vzhod smo vstali zelo zgodaj zjutraj, ampak je bilo zelo vredno. Sončni vzhod je lepši kot sončni zahod. Sončni vzhod na slanem jezeru je moj najljubši spomin celotnega potovanja.

Bi Tunzijo priporočali kot poletno destinacijo?

Absolutno. Ne samo, da je čudovita, je tudi razmeroma blizu in zelo ugodna. Izleti so fantastični, dogajanja je ogromno. Čarter vozi iz Ljubljane, v resortih so slovenski predstavniki. Meni se zdi odlična destinacija za poletne počitnice. Puščava, morje, arhitektura, mestna središča, medine… to vse je res posebno doživetje.

Je Tunizija primerna za samostojno potovanje?

Poleg all inclusive resorta in agencijske organizacije si lahko potovanje po Tuniziji organizirate tudi sami. Je lepo potovanje. Vem, da leti redna linija iz Benetk, prepričan pa sem, da je še kakšna linija iz bližine. Obstajajo pa tudi zasebni hoteli, poleg resortov.

Obiskali ste tudi Djerbo. Kaj bi bolj priporočili Djerbo ali celino?

Djerba je bolj odmaknjena, čudovita, ampak na celini se mi zdi, da lahko doživiš in vidiš več. Djerba je primarno turistično naravnana in polna resortov.

HITRIH 5

Najljubša država: Jordanija

Najljubše mesto: Dubaj

Najljubši jezik: Slovenščina

Najljubša hrana: Špinačne palačinke

Najljubše prevozno sredstvo: Avto

Anže Petrič utrinke s svojih potovanj deli na svojem Instagram profilu. Sledite mu TUKAJ!

Bi Tunizijo obiskali tudi vi? Preverite ugodno ponudbo TUKAJ! 

Foto: Anže Petrič, Tunizija

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Živa Loparnik se je pred kratkim vrnila z afriške dogodivščine s posebnim namenom. Kot prostovoljka je v Afriki delala z gepardi, ogroženo vrsto divjih mačk. Kako (ne)varno je lahko takšno delo, kaj vse ji tovrstne izkušnje dajo in nekaj razlogov, zakaj lahko tudi vi postanete prostovoljci, najdete v tokratnem Vandraj intervjuju.

Pred kratkim ste se vrnili z neverjetno slikovite dogodivščine, kjer so vam družbo delali gepardi. Kaj vas je odneslo v Afriko?

Tako je. Prvotno je bila spodbuda za potovanje obisk bratranca, ki študira v Cape Townu v Južni Afriki. Splet okoliščin me je privedel do rahle spremembe načrtov in en teden pred odhodom sem dobila priložnost, da se pridružim čudovitemu projektu, ki temelji na delu z gepardi in drugimi divjimi mačkami – Running Wild Cheetah Conservation na severu Južne Afrike blizu meje z Bostwano.

Cilj projekta je reševanje, zdravljenje in pomoč gepardom. Gepardi so ogrožena sorta, zato projekt stremi k temu, da jih čim več vrne nazaj v divjino. Poleg gepardov projekt sprejme tudi druge vrste divjih mačk – od starih prebivalcev živalskih vrtov in raznih poškodovanih mačk iz nacionalnih parkov pa vse do zavrženih divjih mačk, ki so jih ljudje imeli za ljubljenčke in so postale preveč divje, da bi jih obdržali. S pomočjo prostovoljcev jih najprej oskrbijo, tiste, ki prihajajo iz živalskih vrtov ali okolja, kjer so imele stik s človekom, pa pomagajo naučiti loviti. Ko so dovolj samostojne, da so sposobne same loviti in preživeti v divjini, jih vrnejo nazaj v naravo.

Kako ste se znašli v tej vlogi, kakšni so pogoji zanjo in skozi kakšen postopek morajo prostovoljci pred odhodom?

Večkrat sem se že pridružila raznim prostovoljnim projektom po svetu in vedno znova se vračam z željo po še – mislim, da mi ponudijo nek čisto drug pogled na svet in zelo cenim priložnost narediti nekaj dobrega za nekoga drugega. Ker vem, da Afrika ponuja veliko in se je še nisem dotaknila, sem želela doživeti pristno izkušnjo.

Obstaja ogromno programov, katerim se kot prostovoljec lahko pridužiš kjer koli po svetu – od dela z živalmi, otroki, poučevanja, grajenja, pa vse do reševanja ekoloških in okoljskih problemov. Mene je zamikala priložnost, da od blizu spoznam, pomagam in se naučim več o divjih živalih, zato sem izbrala enega izmed številnih programov, ki to omogočajo.

Zahteve se razlikujejo od programa do programa, za večino pa je potrebno izpolniti priložen vprašalnik, oddati svoje podatke ter napisati motivacijsko pismo z opisom ter prošnjo za delo. Včasih je potrebno priložiti tudi dokaz o nekaznovanosti. Če si ustrezen kandidat, te povabijo, da se pridružiš projektu in prispevaš svoj del. Pred odhodom je potrebno poskrbeti za vse potrebne dokumente za potovanje (viza, letalske karte …). Veliko projektov ima pogoj tudi to, da se jim pridružiš za najmanj 2 tedna.

Koliko časa ste preživeli v Afriki in kakšne so bile vaše zadolžitve? Lahko predstavite tipičen delovni dan/teden?

V Afriki sem preživela 3 tedne. Država je šele nedavno sprostila covid ukrepe, zato je bilo prostovoljcev še vedno bolj malo, dela pa veliko. V programu nas je bilo le 6, oskrbovali smo približno 30 divjih mačk. Vsako nedeljo smo pripravili urnik za sledeči teden in si porazdelili zadolžitve.

Tipičen dan je izgledal takole: zjutraj smo začeli s čiščenjem ograd, kjer živijo divje mačke. Najprej je bilo potrebno poskrbeti za varnost in jih previdno umakniti v drug prostor, da smo lahko v miru vstopili in začeli s čiščenjem. Po ogromni površini smo iskali in pospravili iztrebke in temeljito očistili del, kjer se mačke hranijo. To nam je vzelo približno 2, 3 ure vsako jutro.

Potem je bilo treba pripraviti meso. Velikokrat so nam pripeljali kakšno umrlo antilopo, gazelo, impalo ali gnuja, ki jih je bilo potem treba pravilno shraniti v ogromne hladilnike in zamrzovalnike. Sledilo je kosanje in priprava surovega mesa za vsako divjo mačko glede na potrebe ter hranjene vsake posebej. Ko smo vse mačke nahranilli, je sledil odmor za kosilo. Aktivnosti po kosilu so bile različne od dneva do dneva. En dan so nas poklicali, da ujamemo in oskrbimo poškodovano divjo mačko, spet drugi dan smo zbirali vzorce blata gepardov in jih v laboratoriju pregledovali za morebitne zajedalce. Zbirali smo tudi vzorce urina samic in jih predstavili samcem, ki so bili potencialni partnerji za parjenje, da bi videli, če se pojavi kakšen interes. Gepardi so vedno bolj ogroženi in eden izmed ciljev projekta je tudi, da jih v naravo vrnejo več kot jih izgine. Po popoldanskih zadolžitvah je sledila igra z manjšimi divjimi mačkami in skupna večerja ter zgodbe ob ognju. Interneta je bilo zelo omejeno, prav tako elektrike, tako da je bil pravi odklop od vsega.

Kako nevarno je pravzaprav delo z divjimi mačkami? Vas je bilo med delom kdaj strah, oziroma ste bili kdaj v kakšni resnejši nevarnosti?

Delo z živalmi je vedno nepredvidljivo, sploh ko gre za divje živali, divje mačke. Vedno smo morali skrbno poslušati navodila vodje in upoštevati pravila za varnost pri hranjenju, čiščenju in interakciji z njimi. Spoštovati je potrebno tudi pravilo, da nikoli nisi sam v bližini mačk – vedno je moral biti zraven še vsaj en prostovoljec ali pa lastnik projekta.

Strah in navdušenje sem začutila prvi dan, ko sem prvič gepardu pogledala v oči na razdalji pol metra brez pregrade. Vendar sem se kmalu navadila in postala bolj sproščena. Priznam pa da me je bilo enkrat res kar malo strah. Ena izmed nalog je bila, da se v popoldanskih urah igramo in interaktiramo z mlajšim servalom, ki je bil k njim pripeljan kot zavržen hišni ljubljenček, z idejo, da se ga vrne nazaj v divjino. To so živali, ki so navajene ljudi, vendar imajo tudi močan nagon divjine. Želijo in hrepenijo po pozornosti ljudi in ljubkovanjem, vendar se obenem tudi hitro spozabijo. Bili so trenutki, ko je bil izredno ljubezniv, prišli pa so tudi trenutki napadov in izgube nadzora ter izgube občutka za mejo med igro in napadom. V trenutku se je lahko spremenil v izredno napadalnega, tako da je bilo zelo pomembno, da je bil zraven vedno vsaj še en prostovoljec, ki je priskočil na pomoč, če je prišlo do tega. Poškodovan ni bil nihče, smo se pa malo ustrašili in obenem dobili še več spoštovanja do divjih živali …

Ste imeli med delom tudi kaj prostega časa? Kako ste ga izkoristili?

Prosti čas smo imeli vsak dan v času kosila, proste pa so bile tudi nedelje. Popoldanske proste urice smo izkoristili za raziskovanje okolice, ki je bila en ogromen nacionalni park, nedelje pa za razne aktivnosti, izlete, safarije, športne aktivnosti …

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na takšno pot? 

Da so trije tedni čisto premalo.

Koliko stikov z lokalci imate na svojih potovanjih? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Že od kar sem začela potovati, sem vedno stremela k spoznavanju lokalcev. Vedno sem se tudi  posluževala Couch Surfinga, ki je odlično orodje za povezovanje z njimi. Couchsurfala sem po več kot 50 državah po svetu in imela same pozitivne izkušnje, spoznala neverjene ljudi in doživela nepozabne stvari, ki jih kot navadna turistka najbrž nikoli ne bi. Lokalci ti vedno delijo nasvete, katerim mestom se izogibati, kam zahajajo oni, kam na najboljšo lokalno poceni večerjo, pokažejo ti skrite neturistične kotičke… Težko rečem, kje so mi bili domačini najbolj pri srcu, morda prav v Kolumbiji, ki mi prva pade na pamet in za katero sem imela zelo nizka pričakovanja, izkazalo pa se je ravno obratno. Takega gostoljubja, pomoči in prijaznosti, ki sem jih doživela tam, še nisem bila deležna v nobeni drugi državi. Morda je bila pa le sreča?

S čim se sicer ukvarjate, ko ste doma?

Delam na področju marketinga v turizmu na Bledu.

Na kakšen način si financirate svoje poti?

Še iz dijaških in študentskih let sem navajena na low budget potovanja, ki so mi najbolj prirasla k srcu. Pristne poceni nastanitve, življenje, kot ga živijo lokalci in hrana s tržnice mi pomenijo mnogo več kot luksuzni hoteli in resorti. Za moja potovanja torej ne potrebujem veliko – ruzak, kakšen dober nasvet od lokalca ter malo raziskovanja in priprave potovalnega plana. Vedno pa sem fleksibilna z datumi in na lovu za poceni letalskami kartami.

Ker gre torej za prostovoljstvo, ne govorimo o plačanem delu. Kako pa je s stroški potovanja, letalsko karto, namestitvijo, hrano in ostalim? Si prostovoljci svoje stroške krijejo sami?

Ideja prostovoljstva je, da nekaj prispevaš – delo, finance, podporo … Zato v večini primerov tudi tvoji stroški niso plačani s strani organizacije. Odločitev, da nekomu pomagaš, je lastna in pride z odgovornostjo prevzemanja stroškov, ki nastanejo s tvojim delom, potovanjem …

Ponavadi imajo organizacije, ki se s tem ukvarjajo, že postavljeno neko tedensko ceno, ki vključuje stroške bivanja in prehrane prostovoljcev. Odvisno je seveda, za kakšno organizacijo gre in predvsem, kje se nahaja. Bolj odročne so vedno dražje – zaradi težje dostopnosti, slabše preskrbljenosti s hrano in vodo … Medtem ko se v Evropi najdejo tudi kakšne, ki so financirane s strani raznih evropskih projektov in pomagajo pri kritju stroškov življenja prostovoljcev. Poleg tedenskih osnovnih stroškov življenja, ki si ga kriješ, je potrebno kriti tudi prevoz tja in nazaj ter stroške vize in ostalih listin, ki jih posamezna država zahteva za vstop. Je pa vse odvisno od države in tipa organizacije, tako da je razpon lahko kar velik. Zagotovo pa se najde nekaj za vsak žep, če je le volja.

Lahko izpostavite tri najbolj nenavadne in tri najbolj pozitivne trenutke vašega obiska? 

3 najbolj nenavadne:

  • en večer sem obiskala leseno kočo, kjer živita lastnika projekta in naletela na spečega geparda v njuni spalnici
  • učenje gepardov, kako loviti in priprava na spust nazaj v divjino – skupaj smo odšli na lov z gepardi, poiskali potencialen plen, se mu počasi približali in nato opazovali geparda in njegov nagon, da naredita svoje
  • kosanje živali in priprava mesa za hranjenje levom

3 pozitivne:

  • spust ujete divje mačke nazaj v naravo
  • učenje o divjini in o življenju v Afriki
  • življenje z divjimi živalmi

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o prostovoljnem delu?

Sigurno pomanjkanje časa. Prostovoljec je lahko vsak, če si le dovoli odtrgati kakšen prost dan od dela. Morda tudi to, da je prostovoljstvo umazano delo, ki ga nihče drug ne želi opravljati. Ali pa celo starost – kot navdih lahko povem, da je bila v naši skupini 75-letna gospa, ki se vsako leto za 1 mesec odpravi v tujino opravljati prostovoljska dela. Morda tudi to, da mislimo, da nismo dovolj kvalificirani za določeno stvar, vendar temu ni tako. Skupnosti, ki potrebujejo pomoč, so vesele prav vsakogar, ki priskoči.

V Vandraj intervjuju smo vas sicer gostili že pred tremi leti, še pred izbruhom pandemije. Se je od takrat vaš odnos do potovanj in njihove še do nedavnega lahke dostopnosti kaj spremenil?

Zagotovo sem začela bolj ceniti naše bogate možnosti potovanj. Vzemimo epidemijo za nek opomnik in se zamislimo, da si velika večina prebivalcev sveta nikoli ne bo mogla privoščiti potovanja zunaj svoje države, mi pa to jemljemo za nekaj tako samoumevnega.

Že veste, kam vas bo odneslo naslednjič?

Po navadi potovanj ne planiram daleč vnaprej, sem pa vedno na preži za ugodnimi letalskimi kartami. Najraje se pustim presenetiti, katera priložnost se bo pokazala naslednja …

FOTO: Živa Loparnik

Živi in njeni dogoviščini z gepardi lahko sledite tudi na njenem Instagram profilu @zivaloparnik – TUKAJ. 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki z 31-letnim defenderjem lovi neverjetne dogodivščine #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Življenje je lepše ob bazenu.” – Mami blogerke o Termah Tuhelj #najdruzinskadestinacija

Mami blogerke so v juniju obiskale že peto destinacijo, ki se poteguje za naslov Naj družinska destinacija 2022. Skupaj z Megabonom so tokrat izbrali toplice. Obiskali so Terme Tuhelj. Kako so se imeli, je destinacija res najboljša za otroke? Vse to in še več smo vprašali Mami blogerke!

Zakaj ste izbrali Terme Tuhelj?

Smo že na polovici projekta Naj družinska destinacija 2022, pa smo do sedaj izbirali izključno destinacije na morju. Čas je bil, da pokažemo še kakšno malce drugačno destinacijo. Terme Tuhelj so idealne, ker so aktualne skozi celo leto, ker so blizu in ker je življenje ob bazenu preprosto lepše. Dobili smo kar nekaj priporočil s strani družin, ki so jih že obiskale in smo se odločili, da bodo prava izbira.

So Terme Tuhelj izpolnile vaša pričakovanja? 

Je. Terme Tuhelj so zagotovo odlična družinska destinacija. Imajo vse, kar potrebuješ za družinski dopust: prostorne sobe, dobro izbiro hrane, veliko animacije in zabavne vodne atrakcije. Medtem ko sta otroka ure in ure preživela v bazenu, smo starši imeli čas za počitek. Navdušila nas je tudi velika igralnica, v kateri niso pozabili niti na sedežno garnituro za starše.

Bivali ste v hotelu, obiskali pa ste tudi glamping. Katero namestitev bi bolj priporočali?

Zelo odvisno od želja. Bivali smo v premium družinski sobi v hotelu Well. Soba je bila prostorna, udobna, s čudovito kopalnico, v kateri sta bila tako tuš kot kad. Razdeljena je bila na dva dela – spalnico in dnevno sobo, ki se je spremenila v otroško. Dela sta ločena z drsnimi vrati, ki jih lahko odpiraš in zapiraš po izbiri. V obeh delih je bil TV, prav tako si iz obeh delov lahko vstopal naravnost v kopalnico. V sobi je tudi ogromna garderobna omara in vstopni del, kjer je dovolj prostora za čevlje, jakne, torbe za na plažo… 

Iz sobe lahko prideš naravnost do bazenov. Tudi z vozičkom. Sobo bi zato priporočali vsem, ki obožujejo udobje in dostopnost do vseh storitev pod streho.

Ponudbo za premium sobo najdete TUKAJ. 

Glamping pa je idealna izbira za vse, ki večino časa radi preživijo na prostem. Čudovit je! Lesene hiške so prostorne in opremljene z vsem, kar potrebujete – kopalnica, kuhinja, dnevna soba, spalnice (družinska hiška ima 2, tista za pare 1) in velika lesena terasa s pogledom na bazen. V glampingu sta tako bazen za odrasle kot otroški bazen, na voljo pa sta tudi prostor za žar in poseben wellness.

Ponudba za glamping village Tuhelj TUKAJ 

Kakšni so bazeni, vodne atrakcije?

Vodni planet je največji termalni park na Hrvaškem, poln raznoraznih vodnih atrakcij. V petek smo zaradi hladnejšega vremena največ časa preživeli na notranjih bazenih. Na notranjem delu lahko zaplavate v olimpijskem bazenu, se spustite po zaprtem toboganu Black Hole, uživate v terapevtskem bazenu ali v wellness bazenu s privlačnimi vodnimi učinki – 2 jacuzzija, slapovi, podvodne masaže, vodne in zračne masaže, gejzirji. Otroci pa lahko uživajo v otroškem bazenu Vodni svet, ki je se sestavljen iz adrenalinskih, barvnih, veselih in igrivih toboganov s številnimi škropilniki in vodnimi igračami (za otroke od 3 do 10 let).

V soboto in nedeljo smo vsi prišli na svoj račun, saj smo oba dneva preživeli na zunanjem delu Vodnega planeta. Na zunanjem kopališču boste našli bazene z valovi, otroški bazen s štirimi tobogani in vodnimi topovi, za najmlajše bazen z vodnimi igračami in škropilniki, bazen za sprostitev z vrelci, vodne stolpe in podvodno masažo. Kompleks zunanjih bazenov ponuja tudi tobogan s petimi trakovi za spuščanje v bazene, dva adrenalinska tobogana, tobogan Kamikaza in počasno reko z dvema lagunama in podvodnimi masažami.

Mi smo večino časa preživeli na bazenih, na soncu, ob in v vodi.

Kakšna je ponudba za otroke?

Navdušeni smo bili nad veliko igralnico! Posebej nas je navdušil razpon igral, ki je primeren tako za najmlajše kot tiste malo večje. Na sredi igralnice je velik tobogan, okoli pa plezalna stena, velike blazine in kup idej za kreativno gibalno igro. Veliko animacije v obliki zabavnih vodnih iger je tudi na bazenu. Na voljo pa je celo individualni varstvo za otroke.

Terme Tuhelj so primerne za dojenčke, saj povsod brez problema prideš z vozičkom. Veliko je previjalnic, ena tudi na samem bazenu, Tudi pri obrokih imajo poseben kotiček za otroke.

Ob lokalih in ob bazenu so igrala in velik trampolin. V soboto popoldan smo igrali (brezplačen) mini golf. Hotel nudi tudi izposojo elektirčnih koles (tudi za večje otroke in s stolčki za manjše), za raziskovanje čudovitega Hrvaškega Zagorja.

Poleg vrhunskih otroških bazenov, nas je navdušil tudi wellness, ki je prirejen tako, da lahko v njem uživajo tudi otroci! Posebej določeni termini za družine so bili idealni, da je naša devetletnica prvič preizkusila savne. Privoščila si je tudi otroško manikuro.

Komu torej priporočate Terme Tuhelj?

Terme Tuhelj priporočamo družinam, ki obožujejo vodo, zabavne vodne atrakcije in življenje ob bazenu. Starši se lahko ob vsej zabavi za otroke nadejajo tudi nekaj počitka, za tiste še bolj aktivne pa priporočamo, da izkoristijo izposojo električnih koles in raziščejo čudovito Hrvaško Zagorje.

Foto: Mami blogerke

Ponudbo za Terme Tuhelj si lahko ogledate TUKAJ

Mami blogerkam in njihovemu iskanju Naj družinske destinacije 2022 sledite TUKAJ

 

PREBERITE ŠE: “Pričakovali smo ogromno, dobili še več!” Mami blogerke o Crveni Luki

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

 

 

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.