Nika Ličen: “Takoj, ko sem stopila v svojo sobo, sem klicala domov, naj pričakujejo prvi let, s katerim se vračam.”

Potovanja so eno, selitev v tujino pa je za posameznika precej večji korak in lahko preraste v precej stresno situacijo. Veliko ljudi pravi, da se je na tujino dobro navaditi že v mladih letih. Večina slovenskih univerz zato mlade spodbuja k študiju izven naših meja. Možnosti za študijsko izmenjavo je ogromno in o njih večinoma slišimo pozitivne odzive.

Preberi več

Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

Sara Juvančič je Slovenka, ki jo boste v domači deželi zadnje čase srečali bolj poredko. Maroko je postal njen drugi dom, potem ko je tam našla dve ljubezni. Morske valove in Maročana.

Maroko smo tokrat spoznavali skozi oči Sare Juvančič, Slovenke, ki v maroškem obmorskem kraju Tamraght z izbrancem maroških korenin vodi surf šolo. V Vandraj intervjuju mi je zaupala, kakšno je življenje v tej sončni deželi na severu Afrike, kaj ji je tam najbolj všeč in česa ob obisku Maroka ne izpustite.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še niso uspeli spoznati?

Moje ime je Sara, stara sem 26 let in prihajam iz Trbovelj. Trenutno živim v Tamraghtu v Maroku, s fantom Maročanom, s katerim sva pred letom dni ustanovila svojo surf šolo in surf camp. Moje življenje je že od nekdaj povezano s potovanji in športom. Do 23. leta sem trenirala alpsko smučanje, zato sem bila zaradi treningov in tekmovanj več v tujini, kot doma. Od tu pravzaprav izvira moja strast do potovanj. Prijatelji bi me opisali kot iskreno, prijazno, zabavno in ob prvem stiku sramežljivo, saj namreč potrebujem nekaj časa da se v družbi novih ljudi sprostim. Definitivno pa obožujem potovanja in raziskovanje novih kultur in običajev.

 Zakaj ravno Maroko in zakaj Tamraght?

V Maroko me je pot prvič vodila dve leti in pol nazaj. Po koncu smučarskega obdobja sem se odločala za svoj prvi solo izlet. Ker sva s prijateljico že dalj časa sanjarili o surf počitnicah, nikoli pa nisva našli skupnega časa, da te sanje uresničiva, sem se odločila, da odidem v Maroko sama in poskusim surfat. Tako sem rezervirala teden dni počitnic v surf campu v Tamraghtu, ker pa sem si mislila, da je nesmiselno tako dolgo pot opraviti samo za en teden, sem preživela še 6 dni v Marakešu. Tam sem še dodatno nasitila svoje raziskovalne borbončice.

V surf kampu sem imela odličnega surf inštruktorja, v katerega sem se tudi zaljubila in je sedaj moj partner. Zaradi ljubezni sem se začela v Maroko, natančneje v Tamraght vračati vse pogosteje in si tukaj s fantom ustvarjati skupno prihodnost.

Sara in Yassine

Torej je Maroko vaš drugi dom? Kako pogosto ste tam?

Da, res je. To je sedaj moj drugi dom. Tukaj preživim več časa kot doma, v Sloveniji. Se pa pogosto vračam v Slovenijo zaradi službenih obveznosti. Tukaj sem približno 2 do 3 mesece, nato pa se vrnem v Slovenijo za 3 tedne in potem grem spet nazaj v Maroko.

Kako bi opisali Maroko?

Maroko je prečudovita država, z ogromnim številom lepih kotičkov, odličnih za popotnike. Po mojem mnenju je Maroko država, kjer lahko vsak popotnik najde nekaj zase. Ocean ponuja neskončne možnosti za vodne športne, seveda je najbolj znano surfanje. Potem imajo visoko gorovje Atlas, kjer je ogromno trekking poti, če si želiš poležavanja in razvajanja, lahko v Maroku najdeš ogromno hotelskih kompleksov, ki ponujajo najrazličnejša razvajanja. In še in še … Maroko je znan tudi po začimbah, arganovem olju, odlični kulinariki …

Pa tamkajšnje ljudi?

Ljudje so po mojih izkušnjah zelo prijazni. Najbolj mi je zanimivo, ko te absolutni neznanec na ulici pozdravi in vpraša kako si. Tega iz Slovenije nisem navajena. Tukaj je način življenja precej bolj umirjen kot pa v Evropi, ljudje so sproščeni in niso v konstantnem stresu. Mislim, da večinoma ljudje tukaj živijo dobesedno iz dneva v dan.

Kateri je najboljši del leta za obisk?

Maroko je popularen za obisk skozi vse leto. Mogoče bi odsvetovala obisk Marakeša in notranjosti države v poletnih mesecih, saj temperature močno narastejo, tudi do 40°C in več. Agadir pa ima res ugodno klimo, poleti je okrog 30°C čez zimo pa okrog 20°C. Tudi naš surf kamp je odprt skozi vse leto, najboljše valove in posledično top sezono za surfanje pa imamo nekje od začetka oktobra do konca marca.

Izlet v puščavo

Katera je najbolja nadležna stvar Maroka?

Zame je najbolj nadležen promet v mestih. Pa ne, da je moja vožnja slaba ali da imam strah pred vožnjo. Daleč od tega, le sam potek načina njihove vožnje je kaotičen in nepredvidljiv. Potrebovala sem več kot leto dni, preden sem se opogumila sesti za volan (smeh). 

Kaj iz njihove kulture bi prenesli domov in česa res ne? 

Definitivno njihovo kulinariko in pa sproščen način življenja, brez vsakodnevnega stresa. Česa ne bi prinesla? Res sem dolgo razmišljala, vendar se nisem spomnila ene stvari, ki je ne bi prinesla v Slovenijo. Enostavno obožujem njihov sproščen način življenja.

Essaouira

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o deželi kot je Maroko kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Od prijateljev pogosto dobim vprašanja ali imajo v Maroku alkohol in pa kako se obleči. Torej mogoče si predstavljamo to zaradi njihove religije. Vendar je Maroko res odprta država za turiste. Turist je v Maroku dobesedno kralj. Seveda pa ne priporočam, da odhajate sami na samotne kraje in da se držite turističnih predelov oziroma najamete vodiče (trekking, puščava…).

Naj pa tudi vam pojasnim, da v Maroku imajo alkohol, res ne povsod, vendar ga imajo. Tudi kar se oblačenja tiče ni nikakršnega problema. V Tamraghtu se brez problemov sprehajaš v kratkih hlačah, v večjih mestih pa se jaz zgolj zaradi spoštovanja oblečem primerno njihovi kulturi. Torej res je vse odvisno od posameznika, priznam pa, da bodo dekleta precej bolj opazna in ogovorjena s strani domačinov, če bodo oblečena v kratke hlače, kratke oblekice ali majice z dekoltejam.

Od kod ljubezen do deskanja in nenazadnje tudi do predajanja znanja ostalim navdušencem?

Kot sem že omenila, je bila to moja dolgoletna želja – poskusiti surfanje. K ljubezni do surfanja je definitivno pripomogel Yassine, moj fant in moj prvi surf inštruktor. Je pa res, da je tako super surf inštruktor, da mi je surfanje šlo od samega začetka zelo dobro, kar je definitivno pripomoglo k ljubezni do tega. Ne bi pa se še opredelila kot odlična, dobra surferka, sama se imam še vedno za začetnico.

Ideja do predajanja znanja se nama je pa porodila že zelo kmalu. Yassine ni bil zadovoljen z delom v surf kampu, vendar je kljub vsemu želel ostati v tem poklicu, jaz pa sem tudi potrebovala več zaposlenosti. Tako sva se odločila, da poskusiva s svojim surf kampom. Sedaj Yassine še naprej predaja svoje surfersko znanje, jaz skrbim za marketing, na plaži pa se našim gostom pridružim s fotografiranjem njihovega surfanja.

Kako poteka takšen tečaj?

Navadno se gostje odločajo za teden dni dopusta z nama. Ponujamo odlične surf pakete z vključenimi tremi obroki dnevno, prenočiščem, tečajem surfanja, opremo za surfanje, izlet v Imsouane (surf spot z najdaljšim valom v Afriki), Wi-Fi v nastanitvi, prevoze na plažo, transfer iz letališča v Agadirju ali pa avtobusne postaje …

Naš dan pa je videti nekako takole. Dan začnemo z odličnim maroškim zajtrkom v naši nastanitvi. Nato se odpravimo na plažo. Pogledamo nekaj različnih surf spotov, glede na razmere se surf inštruktor odloči, na kateri plaži bomo ostali. Postavimo senčnike, se namažemo s sončno kremo, oblečemo neoprene in začnemo z ogrevanjem. Sledita hitra teorija in praksa na plaži, nato pa skočimo v vodo in svoje znanje prenesemo na valove. Korak za korakom. Inštruktor je ves čas s tečajniki, pomaga in daje nasvete in navodila za napredovanje.

Po 3 urah tečaja imamo okusno in zdravo pakirano kosilo (na primer solato s svežim sadjem in svežim naravnim sokom). Po kosilu si tečajniki lahko vzamejo malo časa za počitek, nato pa se vrnemo k lovljenju valov. Tokrat vadijo sami, kar so se naučili v jutranjem tečaju. Inštruktor pa nadzoruje s plaže. Po koncu surfanja se odpravimo nazaj v hotel, v tem prostem času pa se tečajniki lahko odličijo za masažo, za obisk hammama, ki je nekakšne vrste javna kopalnica s tremi sobami. Vsaka je toplejša od prejšnje. V hammamu ti naredijo piling celotnega telesa in poskrbijo za čist in zdrav videz kože. Za tiste, ki imajo raje zasebnost, obstajajo tudi zasebni hamami. Lahko pa preprosto počivamo v hotelu. Sledi večerja, po večerji pa analiza tekočega dne, s pregledom slik in videoposnetkov …

Poleg tečajev torej nudita tudi prenočišče?

Tako je. Nudiva tudi prenočišča v tradicionalnem maroškem riadu (hotelu), ki je od plaže oddaljen kakšnih 6 minut hoje. Riad ima nekaj teras z ležalniki za popolno relaksacijo po napornem dnevu, lahko pa se osvežite v bazenu, ki je v središču riada.

Kako pogosto raziskujete Maroko in njegove druge kotičke? Katerih ob obisku te dežele ne smemo zamuditi? 

Zelo malo, kajti vso energijo trenutno usmerjava v najin surf camp, da lahko ponudiva kar se da ekstravagantno in edinstveno izkušnjo. Sva se pa pred kratkim vrnila iz kratkega izleta v puščavo. Maroko ponuja ogromno lepih kotičkov, seveda je odvisno, za koliko časa pridete in kaj so vaše prioritete. Razdalje med mesti v Maroku so velike, saj je Maroko res velika država. Nekaj kotičkov ki so vredni obiska: na severu: Asilah, Chefchaouen, Tetuan, Casablanca – samo velika mošeja, če si niste izposodili avta pa vam niti ne priporočam postanka. Nato še Marakeš, pa trekking v Atlasu, obisk slapa Ouzoud in izlet v Ourika Valley. Na jugu pa: puščava, Ait Ben Haddou, Ouarzazate, Agadir, Legzira, Essaouira in seveda teden dni počitnic v Tiziri Surf Maroc.

Kakšna je maroška kulinarika in kaj je treba tam poskusiti? 

Maroška kulinarika je odlična. Obožujem vso njihovo hrano. V njihovi kulinariki je vključeno veliko sveže zelenjave in pa predvsem počasno kuhanje jedi. Najbolj znana jed v Maroku je definitivno tajine. Tajine je glinena posoda s pokrovom, v kateri se lahko pripravi najrazličnejše jedi (od rib, mesa do samo zelenjave). Se pa vse sestavine skupaj kuhajo v posodi najmanj 1 uro, kar da hrani res poln in popoln okus. Obvezno je potrebno poskusiti tajine, tangija (v Marakešu) in pa kuskus. Ne pozabite poskusiti tudi maroške palačinke imenovane Msemmen in pa maroške nutele imenovane Amlou. Moja najljubša jed pa je definitivno kefta tajine (tajine z mesnimi kroglicami).

Kateri je najboljši način transporta po Maroku? 

Najhitrejši način transporta je definitivno avto, vendar, če niste ravno vešči voznik avto odsvetujem (predvsem v mestih središčih). Po celem Maroku pa najdemo super ugodne avtobusne prevoze s prevoznikom CTM ali Supratours. Na severu pa tudi ugoden železniški promet. 

Pa najugodnejša pot v Maroko? 

To je pa spet odvisno od vašega najbližjega letališča in pa kam v Maroko želite leteti. Jaz največkrat letim na relaciji Benetke – Agadir s prestopom v Casablanci. Sedaj pa se je odprla tudi linija z nizkocenovnim prevoznikom na relaciji Milano – Agadir. Najdemo pa tudi ugodne karte Benetke – Marakeš ali pa Benetke – Fez.

Kot zanimivost, najcenejša letalska karta, ki sem jo dobila do Maroka, je bila enosmerna karta Benetke – Marakeš za 17 evrov.

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji? 

Prednosti so definitivno sproščen način življenja in pa nižji stroški življenja. Seveda je ogromna prednost tudi klima in pa življenje ob oceanu. Slabosti pa so zame te, da ne govorim njihovega jezika ali vsaj francoščine. Moti pa me tudi slab zdravstveni sistem.

 Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini? 

Na to ne bi znala odgovoriti, saj uradno delam tukaj samo prostovoljno in sem zaposlena v Sloveniji. Definitivno pa je slabost najinega posla ta, da je konkurenca ogromna in se vsako leto še povečuje.

Se nameravate kdaj vrniti v Slovenijo?

Seveda se nameravam vrniti, vendar zaenkrat še ne. Ko bo čas za družino, definitivno, saj želim vzgajati svoje otroke v Sloveniji in jih šolati v Sloveniji. Vendar za enkrat še nimava tega v načrtu. Tako da bova še naprej gradila na prepoznavnosti Tizirija in na najini uspešni poslovni poti.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Od prijateljev največkrat slišim nimam časa in denarja. Žal mislim, da to ne drži. Vse je odvisno od naših prioritet. Če želimo potovati, bomo našli čas za potovanje. Kar se pa denarja tiče, so pa potovanja postala res dostopna vsem. Za zelo malo denarja lahko najdemo res ugodne letalske vozovnice, prenočišč pa je v turističnih destinacijah tudi ogromno po res ugodnih cenah.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom ali tistim, ki jih vleče življenje v tujini? 

Pojdi, raziskuj, poskusi. Če ne uspe, se vedno lahko vrneš domov v Slovenijo k svoji družini.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Najboljše, kar sem odnesla, je to, da sem spoznala Yassina in da skupaj ustvarjava sanjsko podjetje Tiziri Surf Maroc.

Sari in Yassinu ter njuni surf šoli Tiziri Surf Maroc lahko sledite na INSTAGRAMU, FACEBOOKU in spletni strani.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

“Ta pot postane meditacija” – Laura Cankar o El Camino

Laura Cankar je 20-letna umetnica, ki je letos prehodila romarsko pot El Camino de Santiago. V prevodu – Jakobovo pot. Odšla je z namenom, da se najde in vzame prosto leto pred začetkom študija. Na francoskem delu Jakobove poti je Laura preživela 33 dni in prehodila okoli 1.000 kilometrov.

Povejte nam več o svoji poti … Kje vse ste bili?

V Španiji. Na poti El Camino de Santiago oziroma natančneje – Camino Frances. Pot sem začela v Franciji, v kraju Saint Jean Pied de Port. Od tam hodiš do mesta Santiago de Compostela. Jaz sem se odločila, da bom pot podaljšala še za približno 115 km in odšla do obale. Tam sem najprej hodila do kraja Finisterre – konec zemlje, potem pa še do Muxije. Do Santiaga sem hodila vsak dan. Brez premora. Potem sem nadaljevala do Finisterre in tam ostala tri dni. Enako v Muxiji.

Kaj pridobiš ob koncu poti?

Certifikate, ki jih na koncu poti pridobiš v Santiagu za opravljeno pot. Na začetku poti kupiš knjižico in vanjo zbiraš žige. Pridobiš jih v alberguejih – romarskih prenočiščih, kjer sem spala. V vsaki vasi imajo bare in albergeje, kjer lahko popotnik pridobi žig. Na dan jih pridobiš dva ali tri. Zadnjih 100 km poti je bolje, da na dan pridobiš tri. Zato, da je res razvidno, da v resnici hodiš peš in ne z avtobusom, kot nekateri počnejo. Pot tam postane res turistična. Nekateri naredijo 10 km potem pa gredo naprej z avtobusom.

Zakaj ste se za to pot odločili?

Na začetku zgolj zaradi tega, ker sem želela potovati in čim več videti. Nisem pa želela običajne turistične izkušnje – z avtom ali avtobusom in tako naprej. Dva prijatelja sta to pot opravila že pred dvema letoma in sta mi izkušnjo Camina priporočila. Na začetku sem res mislila, da so to vsi razlogi. Zanimanje za hojo in potovanje. Ampak ko na poti preživiš nekaj časa in imaš veliko časa za razmišljanje …

Ugotovila sem, da sem na pot odšla, ker sem morala odrasti. Postati bolj samostojna, bolj odločna, bolj zaupati vase. Zaradi ljudi tam sem spoznala, da je vse mogoče. Dalo mi je življenjski zagon. Ta pot je zame postala meditacija.

Kako je potekal vaš običajen dan na poti?

Zbujala sem se okoli 5h zjutraj. Zato, ker je tam 30 stopinj in ne želiš hoditi po največji vročini. Na dan sem naredila od 22 do 30 km. Hoditi sem pričela ob 5.30 zjutraj in hodila do prve vasi. Tam sem dobila kavo in zajtrk. Vzela sem še nekaj hrane za na pot. Potem sem hodila dalje. Če sem vmes postala utrujena, sem se ustavila na pijači. Na poti spoznavaš ogromno ljudi. Sicer pa je najboljše, da si na poti čim več sam. Tako se izogneš dejavnikom, ki ovirajo. Hkrati pa imaš čas za razmislek. Hoja se je končala okoli 14h ali 16h. Zelo odvisno od hitrosti hoje.

Tak čas prispeš v albergue. V sobi je zraven tebe še 18 ljudi. Če imaš srečo, dobiš sobo za 4, kjer nihče ne smrči in lahko spiš! (smeh). Zvečer smo šli pa žurat s prijatelji, ki sem jih spoznala na poti. Poskusili smo tradicionalno špansko pivo in vino. Tam pravijo: ‘‘No vina no Camina’’, kar bi grobo prevedli brez vina ni kamina. Ob 22h sem navadno že spala.

Kaj je vsebovala vaša prtljaga?

V nahrbtniku sem imela dvoje kratke in dvoje dolge hlače pa še to je bilo preveč. Lahko bi vzela manj. Imela sem še štiri majice in kopalke pa nogavice in spodnje perilo, spalno vrečo in športno brisačo. Pomembno je, da so stvari športne in lahke. Vsak dan nosiš 9 kg težak nahrbtnik z vsemi svojimi stvarmi. Oblačila se morajo hitro sušiti, saj stvari na poti pereš vsak dan. Pogrešala sem edino balzam za lase.

Kaj pa osebna higijena na poti?

Zobna krtačka. Krtača za lase. Krema za obraz in za sončenje. Malo šampona za telo in milo za pranje oblačil. Pa obvezno vlažilni robčki.

Kako ste doživljali odklop od udobja vsakdanjega življenja?

Sploh ni bilo tako grozno. V resnici mi je bilo všeč, da sem bila lahko malo umazana in sproščena. To je bilo na poti normalno. Sprijazniš se z dejstvom, da smrdiš. Tako pač je. Malo težje je bilo v času menstruacije. Navaditi sem se morala na tampone. Drugače ne gre. Na koncu dneva pa itak prespiš v albergueju in se tam umiješ. Spanje v šotoru pa je glede tega druga zgodba.

Kakšen je vaš popotniški nasvet za Camino?

1. Torbica okoli pasu je nujnost. V njej hranite vse pomembne stvari. Na denar in dokumente je treba paziti. Pri sebi ni varno imeti preveč gotovine. Bolje je, da na kartico prejemaš nakazila. Prijateljico iz Amerike so na poti okradli. Iz denarnice so ji pobrali denar in denarnico pustili kar tam.
2. Naslednja pomembna stvar za na pot so pripomočki za zdravljenje žuljev. Močne obliže. Igla. Nitka. Jod in razkužilo.
3. Pametno je vzeti tudi nekaj osnovnih zdravil in prvo pomoč. Tujinsko zavarovanje je tudi nujnost.
4. Če želite svoj mir, pojdite s šotorom. Če želite izkušnjo spoznavanja ljudi in povezanosti, pojdite v prenočišča.
5. Čim lažja prtljaga.
6. Dobra obutev in sandali.
7. Pozor na stenice, ki jih je ogromno.

Finisterra

Kakšna je bila razlika v naporu prvi in zadnji dan poti?

Najhujši dan na poti je prvi dan. Takrat prečkaš Pireneje. Do prve vasi je 27 km v hrib. Pot se mi je vlekla. Občutek je bil, kot da se ne bo nikoli končala. Vroče je bilo in pihalo je, povsod so bile živali. Vse me je motilo. Če mi prvi dan ne bi uspelo, bi šla domov. Dobro, da je bila z mano prijateljica Manca. Ona me je motivirala. Nekje na sredini poti utrujenost izgine in pričneš se zavedati, zakaj sploh hodiš. Na koncu poti hoja postane nuja. Telo potrebuje gibanje in šport. Še zdaj čutim potrebo po hoji.

Na poti ste spoznali veliko zanimivih ljudi. Čigava zgodba je bila najzanimivejša? Ste s kom obdržali stike?

Federico iz Italije. Na Camino je prišel zaradi bolezni. Želel je prestati to pot kot preizkušnjo in se spopasti z boleznijo na drug način. Zelo sva se povezala. Na roki ima tetovažo – črto, ki mu obkroža biceps, a ne povsem. Črta še ni sklenjena. Pravi, da jo bo sklenil, ko se bo našel. Ali pa bo umrl nedokončan. Bilo pa je še mnogo drugih ljudi in zgodb. V stikih smo še vedno. Vsaj tisti, ki smo se res povezali. Posebej se spomnim gospoda, starega okoli 60 let, ki je Camino prehodil že enajstkrat. Na koncu poti sva ga srečali. Gospod bo pot prehodil še nazaj.

Cizur Menor

Je na poti možno navezati pristne stike z ljudmi?

Na trenutke skoraj preveč. Ljudje pogosto rečejo, da je Camino magičen. Resničnost tam je drugačna kot doma. Nekoga spoznaš in z njim hodiš osem ur na dan. Pogovarjaš se o vsem. O stvareh, o katerih v vsakdanjem življenju niti ne govoriš, ker ni časa. Odnosi na poti so bolj trdni kot tukaj.

Najhujša izkušnja iz poti?

Z Manco sva se najprej odločili, da bova spali v šotoru. Kupili sva šotor, ki naj bi bil nepremočljiv. Po deževni noči sva ugotovili, da ni seveda bil. Čeprav ni močno deževalo in sva bili delno pod streho, sva se sredi noči zbudili čisto premočeni. Vsa prtljaga je bila mokra in zato tudi težja. Gospa v šotoru zraven najinega pa je celo noč veselo smrčala. To se je zgodilo prvi vrečer. Na koncu sva šotor kar pustili tam.

Kaj pa stroškovna plat? Kakšen proračun ste imeli?

Načrtovali smo 800 evrov, na koncu pa smo porabili jih 1.300. Seveda gre ceneje. Če ne piješ alkohola in kuhaš sam je 800 evrov dovolj.

Kako pa sama pot poteka?

Jaz sem šla peš. Možnost je tudi kolesarjenje ali ježa konj. Lahko greš sam, lahko pa se pridružiš skupini. Nič ni organizirano. Z Manco sva najprej hodili nekaj metrov narazen. Po nekem času sva hodili vsaka čisto zase. Odločili sva se, da želiva različni izkušnji. Na začetku je super, ker imaš veliko svojega miru. Kasneje postane vse bolj turistično in posledično dražje. Tudi fizična pripravljenost ni nujno potrebna. Kondicijo nabiraš sproti.

Ali ste s seboj prinesli kakšen fizičen spominek s poti?

Školjko. Značilna je za El Camino de Santiago. Školjke so kažipot. V mestih so vdelane v tla. A tako se v velikih mestih tudi najhitreje izgubiš. Ne veš, ali bi sledil školjkam na tleh ali rumenim puščicam zgoraj.

Kako se vam zdi, da vas je pot spremenila?

Postala sem bolj samozavestna in odločnejša. Manj me je strah. Pot je lahko izkušnja, ki ti spremeni življenje, če tako želiš. Pomembna je ciljna usmerjenost. Na poti te vse boli, ampak imaš cilj v glavi in mu slediš. Dalo mi je zagon za odhod iz Slovenije. Želim si študija v tujini. Tudi k prijateljem, ki sem jih spoznala na poti, grem na obisk. Bolj sem se odprla. Ne maram jokati pred ljudmi, ampak tam sem. Čutila sem olajšanje. Imela sem čas delati na sebi. Tega časa drugače nisem imela. Pot me je tudi spomnila na to, kako zelo potrebujem svojo glasbo. Na poti sem napisala pet pesmi. Več kot v celem letu prej. Dobila sem veliko navdiha.

Kakšne so starostne skupine ljudi na poti?

Najmlajši je bil star 18 let, najstarejši tudi več kot 70 let. Veliko je bilo učiteljev in mladih podobne starosti kot jaz. Z njimi smo se največ družili. Poznam tudi par. Spoznala sta se na Caminu in se v Santiagu poročila. El Camino je res magičen. Neverjetno je.

Kaj je po vašem bistvo poti?

Ljudje. Tako sem vesela za vse ljudi, ki sem jih spoznala. Neprecenljivo je. Sploh ni šlo za pot ali moje cilje, temveč za vse te ljudi. Vedno sem bila obkrožena s pozitivo in dobro voljo. Na poti trpiš in vse boli, ampak ljudje so nasmejani. Tudi težke trenutke sem mela. Bili so dnevi, ko sem samo jokala in hodila. Moja prijateljica Neja je umrla preden sem odšla na pot.  Camino mi je dal možnost žalovanja in to mi je pomagalo.

Top pet lokacij na poti.

1. Muxia
2. Cizur Menor
3. Estella
4. Meseta
5. Castellanos de Castro
In še mnogo drugega. Vse je bilo čudovito. Doma nikoli nimaš časa gledati neba. Potem pa hodiš 30 km na dan in nebo je vse, kar vidiš. Noro.

Občutki ob koncu poti?

Ob prihodu v Santiago nekateri začnejo jokati. Občutkov se ne da opisati. Nisem čutila, da se je pot končala. Nisem si želela, da se končala. Čutila sem izreden ponos. Še večji pa, ko sem dosegla Finisterre in kamen, ki označuje 00 km. Konec poti, nič ni več pred tabo. Tam sva z Manco pustili nekaj stvari. To je eden izmed pomembnih delov romarske poti, kjer ljudje puščajo stvari. Osebne predmete ali spomine na mrtve. Tudi midve z Manco sva Neji v spomin nekaj pustili.

Santiago de Compostella

Zaključna misel?

Vsem želim, da gredo na Camino. Neverjetna izkušnja. Prepričana sem, da se bom na Camino vrnila in naredila še kakšnega.

FOTO: Laura Cankar
PREBERITE ŠE: 

Španija: Tako je videti tradicionalno obmetavanje s paradižniki

Bahami: Ne odlašaj na jutri #fotozgodba

Bahami skozi objektiv nagrajenega slovenskega fotografa Nejca Draganjca. O njegovem delu ste lahko brali že v Vandraj intervjuju (tu), tokrat pa je z nami delil svoje misli ob orkanu Dorian, ki je prizadel rajske Bahame. To so njegova zgodba in podobe Bahamov pred katastrofo …

Bahami. Za mano je nekaj zelo zaskrbljenih dni. Z grozo spremljam opustošenje, ki ga je na Bahame stresel hurikan Dorian. Še posebej me je skrbelo za zunanje otoke, čudovite ljudi, ki sem jih spoznal tam, in mnoge skrite bisere, ki so mednarodnemu turizmu v veliki meri še vedno nepoznani. Ponovni opomin, da ne odlašaj potovanja na jutri, kamor lahko greš že danes.

Kraljičino stopnišče v glavnem mestu Nassau. Kdo bi si mislil, da je center glavnega mesta lahko tako divji in zelen.

Ja, ponovni. V svoji popotni fotografski karieri sem imel že kar nekaj priložnosti ujeti “zadnji vlak”. In žal se je kar nekaj načrtov tudi že odpeljalo s postaje brez mene na krovu. K sreči je Dorian zavil bolj severno, kot je bilo od začetka predvideno. In kot kaže, je bilo glavnim naravnim lepotam v veliki meri prizanešeno. Tokrat.

Atlas. Največji podvodni kip na svetu.

 

Razkošje na divji Eleutheri.

Vprašanje časa

Vendar je samo vprašanje časa. Še posebej so na takšne vremenske tragedije občutljivi krhki otoški ekosistemi in unikatne bahamske geološke tvorbe. Na primer – Allen Cays legvani (Cyclura cychlura inornata). Ti čudoviti kuščarji zrastejo do 1,5 m dolžine in v divjini jih je še manj kot 1000. Razmnožujejo se le na eni plaži, ne daleč od poti hurikana Dorian. Pa tudi če so jim tokrat  vetrovi s hitrostjo 300 km/h prizanesli, je plaže vsako leto nekaj manj zaradi dvigajoče se gladine morja. Tik, tak, tik, tak …

Samec Allen Cays legvan (Cyclura cychlura inornata)

Posnetek plitvin Exuma Cays:

Še dva izmed zaskrbljujočih (svetovnih) trendov sta privatizacija in gospodarski pohlep. Na Eleutheri, enem izmed zunanjih otokov Bahamov, se skriva najlepša plaža, kar sem jih do sedaj obiskal. Dostop do “Lighthouse beach” je relativno zahteven, zato ponuja danes tako redko in dragoceno kombinacijo sapo jemajoče lepote in odmaknjenega miru. Kmalu bo ta stavek treba spremeniti v preteklik, saj je plažo kupil in privatiziral Disney, ki jo namerava spremeniti v pristanišče za svoje križarke. Škoda.

“Lighthouse beach”, obsijana z mesečino.

 

Iskanje smisla življenja na Lighthouse plaži.

Kaj se zgodi, ko se otok privatizira, lahko vidimo tudi na primeru Compass Cay. Otoček je zbirališče morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum). Odkar je bil ta naravni karibski paradiž privatiziran ter “nadgrajen” z marino, je tudi zbirališče jaht in vsega lažnega zlata, ki spada zraven. Kot popotnega fotografa me je najbolj zmotila absolutna prepoved fotografije in snemanja s čimer koli večjim kot mobitel ali GoPro. Nepotrebno oviranje, ki pa pravega fotografa zagotovo ne bo ustavilo. Pa to zagotovo ni edini primer! Ta trend se pojavlja povsod po svetu, prvič sem ga že pred leti srečal na Jukatanu. Uradna razlaga? Ne želijo, da se ljudem zaradi predobrih fotografij ne bi dalo več obiskati lokacije. Kakšen absurd. Si že kdaj videl(a) lepo fotografijo lepega kraja in si rekel/rekla: “Sedaj me je pa minilo, da bi kraj tudi obiskal(a)!”. Jaz zagotovo nisem in ne mislim čakati, da se še ena popotna ideja iz seznama želja prestavi na seznam “prepozno”.

Že privatizirani otoček “Compass cay” je mesto zbirališča morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum).

 

Zasebni lastnik Compass cay prepoveduje fotografijo s čimerkoli večjim kot mobitel/GoPro. Kot da je to nepotrebno omejevanje pravega fotografa že kdaj ustavilo!

Foto: Nejc Draganjec

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Z družino v divjino: “Odločila sva se, da otrokom želiva namesto nepremičnin zapustiti spomine na nepozabna doživetja.”

Če na Vandraj redno berete naše intervjuje, ste verjetno že ugotovili, da se da potovati tudi z družino. Pa ne le na morje. Daleč. Na vse konce sveta. In tokrat navajamo še en primer. Družina Stanič, ki ustvarja blog Z družino v divjino, je še en dokaz, da volja najde pot. Okoli sveta, če si to res želite. Predlagamo, da se vam predstavijo kar sami. Uživajte v intervjuju.

Preberi več

Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Norveška je ena tistih destinacij, ki vedno očarajo s svojo slikovitostjo. Leži na zahodnem delu Skandinavskega polotoka in ponuja osupljive razglede na obale in fjorde ob Severnem Atlantiku.

Norveška poleg fjordov ponuja tudi razglede na ledenike, kristalno čiste reke, slapove in jezera ter pester živalski svet, sodobna država pa ima odlično mešanico kulture, zgodovine in modernejših pogledov na svet.

Tokrat smo roadtrip Tine Todori, Uroša Podlogarja ter njunih osemmesečnih dvojčkov lahko ujeli kar v videopripovedi. Z mlado družinico smo na Vandraj klepetali že v obsežnem intervjuju (TUKAJ), tokrat pa so eno svojih zgodb z nami delili tudi v sliki. Njihove dogodivščine na Instagramu najdete na profilu @We_Travel_Explore_Live. Kakšen pa je bil njihov prvi družinski roadtrip, si oglejte v spodnjem videu, ki so ga posneli na poti.

Norveška v objektivu: Prvi skupni družinski roadtrip z osemmesečnima dvojčkoma:

Dvojčka gresta na Sever

“Seveda sva slišala pripombe, kot so “A kaj bližjega nista našla?”, “Sta prepričana, da bo to šlo v kamperju z osemmesečnima dvojčkoma?” Vedno gre lahko kaj narobe. A to gre lahko tudi brez otrok. Zato sva rezervirala karte in napokala kovčke. Z najinima osemmesečnikoma smo šli na dopust na sever Norveške,” nam zaupa Tina.

Načrt potovanja

Imela sta le okviren načrt poti, saj sta vedela, da bo tempo z dojenčkoma nekoliko počasnejši. Kljub temu jim je uspelo videti kar velik del države. “Letalo nas je pripeljalo do mesta Trondheim, kjer nas je pričakal naš dom na kolesih, s katerim smo potovali naslednjih 15 dni. Pot nas je vodila čez turistično dokaj nepoznane kraje. Ne maramo gneče in ne maramo stati v vrsti, da lahko občudujemo naravna čudesa. Mesto Møsjoen je en takih krajev, kjer se je čas ustavil najbrž nekje v 15. stoletju. A mesto ima tako močan karakter in dobro energijo, da smo podaljšali za eno noč. Obiskali smo otok Lovund, kjer so doma morski ptiči puffini oziroma mormoni in kjer živi le 520 ljudi. In kot zanimivost – na otoku vsako leto gnezdi približno 250.000 puffinov! Take vrste gneča pa nam je zelo všeč. Lofote sva prehodila in obiskala že dve leti nazaj, tako da smo jo tokrat mahnili proti otoku, ki mu rečejo “mini Norveška” – Senja. Otok združuje vse karakteristike Norveške in je izjemen, divji in še čisto neokrnjen. Še zlasti, če se podaš na jug, kjer skoraj ne srečaš turista, le severne jelene in nešteto ovac,” se spominja Tina.

“NE, nisva mogla najti bližjega kraja za prvo pot z dojenčkoma, ker je bil ta top”

“Na poti proti Bodu, od koder smo imeli letalo domov, smo se ustavili tudi v polarnem parku, kjer domujejo severni jeleni, losi, medvedi, risi … Prav tam sem uspela božati losa in videti mošusa, ki je imel izjemno slab dan in se je zaganjal v vse obiskovalce parka. S cmokom v grlu smo se podali na zadnje dni avanture z avtodomom. Dvojčka sta uživala svež zrak, naravo in dogajanje … Vse ju je fasciniralo in bila sta tako pridna, kot doma skoraj nikoli nista (smeh). Zato lahko sedaj odgovoriva na vse tiste pomisleke – “NE, nisva mogla najti bližjega kraja, ker ta je bil top!” in “DA, prepričana sva, da bo pot s kamperjem v redu.” Tudi če ni, improviziraš in se znajdeš.” Hvala Norveška za “krst” najinih dvojčkov, pridemo nazaj. Do takrat pa že pridno načrtujemo naš naslednji pobeg,” nam je o njihovi prvi večji družinski poti povedala Tina.

Finančni pregled

Proračun vsekakor ni zanemarljiv v tej deželi – saj velja za najdražjo skandinavski državo. “Za dve pici sva odštela 40 evrov, za dve pašti in dva gintonika pa 80 evrov. Trgovine so v povprečju 50 odstotkov dražje, kot pri nas. Malo se moraš “naučiti” kupovati in se da s sprejemljivim zneskom priti čez dopust. Okvirni strošek brez najema avtodoma in skupaj z letalskimi kartami za 15 dni je bil dva tisoč evrov.”

FOTO in VIDEO: www.urospodlogar.com

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE:

Tina in Uroš, ki potujeta z osemmesečnima dvojčkoma: “Naučila sva se bistvene stvari – ne komplicirat!”

Road trip po Skandinaviji: Vse kar morate vedeti še preden se usedete v avto #intervju

Road trip po Skandinaviji je gotovo zapisan na bucketlistu marsikaterega strastnega popotnika. Ko smo pred časom klepetali s Katjo Mikoš, katere izredno zanimivo zgodbo lahko preberete tukaj, nas je navdušila s svojim načinom potovanja. In ker je s svojim sopotnikom ravno vrnila iz road tripa po Skandinaviji, smo jo povprašali po vtisih in nasvetih za vse, ki si želite podobne izkušnje.

Preberi več

Ana in Rok: “Čar potovanj je ravno to, da se izven Evrope počutiva (ne)domače!”

Ana Strunčnik in Rok Poteko sta dva popotnika, ki sta vedno rada v pogonu in iščeta nove dogodivščine. Skoraj ni vikenda, ki bi ga preživela doma, saj želita prav vsak trenutek izkoristiti za raziskovanje novih krajev, športne aktivnosti in spoznavanje novih stvari. Če pa se slučajno za nekaj časa znajdeta doma, najverjetneje načrtujeta, kam se bosta podala na naslednje potovanje.

Preberi več

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.