V času, ko je načrtovanje potovanj prilagojenu temu, kje se lahko posname najlepšo fotografijo za družbena omrežja, je Marko Mikelj prava oaza pristnosti in spontanosti. Ko pozabiš na pričakovanja in dokazovanje, te pot odpelje do bivanja s plemeni v tropski džungli, spanja v visečih mrežah, kuhanja ayahuasce v pragozdu, neverjetnih romanc, majevskih mest, tovornih ladij na Karibih, štopanja po Hondurasu in še mnogo mnogo več. Ko se zares odklopiš od zahoda in preklopiš nase.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Sem nekdo, ki ima močan notranji kompas za svobodo. Prevelika struktura, ki omejuje, mi ne ustreza, in rad imam avtentičnost. Naj bodo to ljudje okrog mene, zanimivi kraji po svetu, glasba ali kakšne “funky” navade. Sem precej radoveden in na trenutke tudi precej samosvoj. Včasih imam kakšen uporniški moment, ker ne želim živeti po “defaultu”, temveč po nekem notranjem glasu, ki je včasih neskladen z okolico. Rad se pogovarjam z različnimi ljudmi in spoznavam življenje skozi različne perspektive.
Precej se ukvarjam s športom, igram kitaro in obožujem naravo. V različnih situacijah se kar solidno znajdem. Lahko je to kosilo z uglajenim človekom, nabiranje lesa v džungli, opera na Dunaju ali pa priprava hrane iz različnih krajev sveta. Drugače pa precej klasično. Rad imam poletje, šport, dolge večere, hude dogodke in dobro hrano. Ne maram jutranje budilke, sivih dni, glasnih podoknic, ko želim spati, in apatije.
Kdaj se je v vas zbudila želja po potovanjih? Ste veliko potovali kot otrok ali je to nekaj, kar ste odkrili sami?
Že v osnovni šoli sem sanjaril o bolj oddaljenih poteh. Spomnim se, da sem si želel obiskati Machu Picchu in druga mesta starih civilizacij, vendar se je vse skupaj zdelo precej oddaljeno od tiste osnovnošolske realnosti. Pri šestnajstih smo s prijatelji za en teden odšli v Amsterdam, pri osemnajstih pa sem prvič za dva meseca obiskal Tajsko. Takrat me je premamil backpackerski način življenja.
Zdi se, da ste najbolj zaljubljeni v Južno Ameriko. Zakaj?
Južna Amerika je pustila največji pečat. Tam sem bil najdlje in tudi samo potovanje je bilo precej intenzivno. Njihova odprtost mi je zelo blizu. Veliko je glasbe, veliko se pleše, veliko se dogaja in “vajb” Latinske Amerike mi zelo ustreza.
Je bila Južna Amerika povod za potovanja Planless oz. “brez plana”?
Potovanja brez plana so se začela, ko sem bil drugič za dobre štiri mesece v Aziji. V Myanmaru sva nekaj časa potovala še z enim popotnikom iz Anglije in velikokrat sva bila precej izgubljena. Včasih sploh nisva vedela, kam greva. Štop naju je nekje odložil in nato sva se šele odločila, kam naprej. Vse skupaj je bilo precej lahkotno, na trenutke celo naivno. To sva poimenovala “planless” potovanja. In tako so nekako izgledala tudi moja kasnejša potovanja, tudi zadnje v Latinski Ameriki.
V Južni Ameriki ste preživeli leto in pol. Kako ste si to lahko privoščili?
Ja, slabo leto in pol. Odločil sem se, da bi šel na eno daljše potovanje, pustil službo in z enosmerno letalsko vozovnico odpotoval v Mehiko. Financiral sem se večinoma iz prihrankov, nekaj pa iz tekočih projektov. Časa sem imel oziroma sem si ga vzel na pretek, tako da to ni bila ovira. Vsaj ne na potovanjih, ker se nikoli nisem želel preveč omejevati s časom. Po večini sem spal v kakšnih guesthousih, skromnih hotelih, včasih hostlih, sem pa tudi veliko taboril. Med kraji sem se premikal z lokalnimi avtobusi, na štop, včasih s čolni, dvakrat pa celo z manjšim letalom.
Na Instagramu se zdi, da ste res ogromno doživeli. Lahko opišete tri najbolj nepozabne izkušnje?
Država, ki me je najbolj presenetila in očarala, je bil zagotovo Honduras. Tam sem se res “napotoval”. Preštopal sem skoraj cel Honduras, večinoma spal v guesthousih, pri domačinih ali pa kampiral. Turistov je bilo zelo malo, kar je bilo za popotniško izkušnjo odlično. Domačini v odročnih vaseh niso bili navajeni turistov, kar je pomenilo, da sem imel dober vpogled v njihovo vsakdanje življenje, ki ni bilo povezano s turizmom. Džungla Mosquitia in ljudje, ki tam živijo, so me popolnoma očarali. Do takrat je bil to moj najbolj surov stik z džunglo in vsakdanjim življenjem v tropskem gozdu.
Obisk plemena Yanomami globoko v amazonskem pragozdu je zagotovo ena izmed treh najboljših stvari, ki so se mi zgodile v Latinski Ameriki. Del plemena Yanomami živi nekaj sto kilometrov stran od mesta, globoko v džungli, brez cestnih povezav in “zahodne” infrastrukture. Še vedno živijo v svojih stožčastih hišah, v katerih običajno biva cela skupnost, spijo pa v visečih mrežah. Veliko skupnosti je še vedno samooskrbnih. Moški lovijo z lokom in puščico, ženske pa so pogosto še vedno povsem gole. To sta bila dva najbolj drugačna tedna, ki sem ju doživel na kateremkoli potovanju.
Tudi izkušnja iz gozdne skupnosti v bolivijski Amazoniji je bila zelo zanimiva. Kampiral sem v skupnosti, ki je bila od najbližje vasi oddaljena približno eno uro po reki. Nad nami so vsako jutro leteli papagaji, v potoku nekaj sto metrov stran je živela šestmetrska anakonda, nekaj minut stran s čolnom pa so na reki rudarili zlato. Bil je nekakšen kontrast džungelske harmonije in krute realnosti onesnaževanja okolja z živim srebrom, ki ga uporabljajo pri pridobivanju zlata. Ljudje pa živijo v svojem umirjenem tempu in skrbi zahodnega sveta so se zdele tam precej oddaljene.
Je pa še kar nekaj dobrih zgodb. Tovorna ladja na Karibih, najvišji vrh Centralne Amerike, kuhanje ayahuasce v pragozdu, kakšna skoraj da neverjetna romanca, majevska mesta, Kolumbija & Peru s prijateljem iz Slovenije, kri v urinu v Amazoniji in še mnogo drugih …
Kaj je največji izziv pri potovanjih v Južno Ameriko?
Zame je bil največji izziv jezik. Na začetku nisem znal nič špansko ali portugalsko. Po slabem letu sem se že kar navadil na španščino, potem pa sem prečkal v Brazilijo, kjer govorijo portugalsko. Znanje jezika je velika prednost, sploh v odročnih območjih, kjer ne govorijo nič angleško. Tudi veliko bolj samozavesten si, če se znaš zmeniti v njihovem jeziku.
Druga stvar pa je zdravje. Vedno je bila prava umetnost ostati 100-odstotno zdrav. Hitro lahko pride do kakšne zastrupitve s hrano, v džungli pa hitro kaj “fašeš”, sploh če si prepogumen in piješ vodo iz reke ali živiš kot domačini, ki so prilagojeni svojemu okolju.
Je potrebna viza, kakšno cepljenje, kakšne priprave?
Vizo in cepivo proti rumeni mrzlici sem potreboval samo za Britansko Gvajano. Za vse ostale države vize nisem potreboval. Sem se pa precej razvadil s tem, da nisem potreboval viz, tako da se za Britansko Gvajano sploh nisem pozanimal. Z avtobusom sem se odpravil do obmejnega mesta v Surinamu, ki meji na Gvajano, tam prenočil, zjutraj pa se odpravil do meje. Tam sem ugotovil, da potrebujem vizo. Moral sem nazaj v Paramaribo, glavno mesto Surinama, na veleposlaništvo, zaprositi za vizo in tam nekaj dni čakati. Tako sem v Gvajano prišel z nekajdnevnim zamikom.
Kaj je največji “kulturni šok”, ko prideš v te konce?
Nekega hudega šoka ni bilo, ker sem pred tem že precej potoval in imel malo občutka za svet. Vse je bilo precej bolj kaotično in hkrati bolj “na izi”. Ljudje so bili prijazni, države pa se med seboj precej razlikujejo. Centralna Amerika je drugačna od Južne. Brazilija se razlikuje od ostale Latinske Amerike.
Skupno celotni Latinski Ameriki pa je to, da je kontinent kontrastov. Na eni strani odprtost ljudi, zanimiv tempo življenja, veliko zabave in plesa. Sploh po vaseh je čutiti močno povezanost med družinami in s krajem. Na drugi strani pa veliko ljudi živi v revščini. V določenih predelih je veliko kriminala in precej več ljudi je prikrajšanih za osnovne storitve, kot so zdravstvo, šolstvo in socialna varnost, kot v Evropi.
Povsem druga zgodba pa so staroselske skupnosti. Tam te stvari res premaknejo. Pričakuješ, da je njihov način življenja precej drugačen, vendar to zares občutiš šele, ko nekaj časa preživiš z njimi v skupnosti. Pravzaprav je še večji šok, ko se vrneš nazaj v svojo realnost in imaš čas, da vse skupaj malo prespiš.
Veliko ljudi ima predsodke pred temi konci. Je zares varno?
Saj veste, kako je. Strah pred neznanim ustvarja predsodke. Če ne pretiravaš z norostmi, je po mojih izkušnjah Latinska Amerika precej varna za popotnike. Nekatere zakonitosti so pač drugačne kot v Sloveniji. V večjih mestih in predelih, ki jih nadzorujejo tolpe, moraš biti previden. Ponoči se tja ne hodi, čez dan pa so mesta večinoma varna. So pa predeli, kamor preprosto ne greš.
El Salvador je ena izmed bolj varnih držav na ameriški celini, saj je njihov predsednik pred nekaj leti naredil veliko “čistko” proti tolpam. Veliko članov tolp so zaprli in država je postala precej mirnejša. V Kolumbiji sem se počutil varno, tudi ko sem en mesec živel v bolj nevarnem predelu Medellína in potoval po rekah v džungelskih območjih, ki jih nadzirajo gverile. V Venezueli pa se je prvič res čutila politična napetost. Takrat je bil na oblasti diktator Maduro. Ko sem potoval z juga proti severu, so nas večkrat ustavili policisti in pregledali vse, kar smo imeli s seboj. Bolj sem se bal policije kot pa tega, da bi me kdo oropal.
Ko si dolgo na poti, slišiš veliko neprijetnih zgodb, predvsem iz Venezuele. Tudi o popotnikih, ki so za nekaj dni po krivem pristali v zaporu.
Je backpacking danes še vedno tak, kot je bil včasih ali gre za precej bolj udobno obliko potovanja?
To bi vam bolje odgovoril kakšen popotnik starejše generacije. Mislim, da so potovanja postala precej udobna. Predkoronski backpacking se mi je zdel drugačen kot backpacking po koroni. Veliko je turističnih točk, ki so postale neke evropske backpackerske kolonije, kjer se je stik z lokalno kulturo skoraj izgubil. Vrednote mnogih mladih popotnikov so dobre Instagram fotografije, surfanje, nočno življenje in lepi sončni zahodi.
Tudi meni so te stvari všeč, ampak zdi se mi, da pri moji generaciji popotnikov včasih manjka malo drznosti in radovednosti, ki te pripeljeta do krajev in ljudi, ki jih ni na spletu. Sam sem se od takšnega načina potovanja precej oddaljil in večino časa potoval sam, po krajih, kjer se običajno zgodi tisti pravi popotniški “magic”.
Ko človek posluša vaše zgodbe, se zdi, da ste zelo spontani, da se prepuščate trenutku in da vas ni ničesar strah. Ste že od nekdaj tak tip človeka ali je to posledica izkušenj?
Star sem šele 26 let, tako da neke hude kilometrine še nimam. Me pa potovanja zagotovo precej oblikujejo, dajo mi samozavest, po drugi strani pa me včasih tudi konkretno prizemljijo. Za takšen način življenja potrebuješ nekaj poguma, spontanost pa vse skupaj še malo začini. Vse skupaj se sliši zelo lahkotno, kar pa je včasih daleč od resnice, saj spontanost včasih prinese tudi precej teže. Je pa vse skupaj zelo zanimivo, tako da na koncu dneva to pretehta.
Na svoje dogodivščine boste peljali tudi organizirane skupine popotnikov. Kako boste lovili ravnotežje med spontanostjo in odgovornostjo do skupine?
Program je organiziran vnaprej, prav tako so sklenjeni dogovori s partnerji. Na poti pa bomo za kakšen dan ali dva popolnoma fleksibilni. V praksi to pomeni, da če nam bo nekje zelo všeč, bomo pač ostali dan ali dva dlje. Če spoznamo kakšnega domačina, ki nas povabi na lokalno zabavo, temu ne bomo rekli ne, ampak bomo raje kakšno aktivnost prestavili na naslednji dan. Bodo pa ture v veliki meri načrtovane in zelo pestre. Dolgčas nam ne bo, ker ne bomo veliko poležavali. Se pa morda izraz planless sliši precej “jebivetersko”, ampak po mojem mnenju je ravno spoznavanje nepričakovanega in neznanega sladica potovanja.
Gre za backpacking? Kje se spi? Kje se je? Je v resnici vseeno kar nekaj organizacije?
Gre za nekakšno organizirano backpacking potovanje, ki pa vodi na destinacije, ki so velikokrat izven klasičnih backpackerskih poti. Nekakšen divji, avanturistični backpacking s spremljevalcem, ki je potoval še trikrat bolj divje, in z nekom, ki ima vse skupaj pod kontrolo. Bomo pa vseeno precej “na izi”. Če bo kdo utrujen, si bo lahko vzel dan zase. Če bi šel kdo na kakšno drugo aktivnost kot ostala skupina, bomo tudi to uredili. V planless stilu.
Spi se v hostlih, guesthousih in preprostih hotelih. Ne v beznicah, ampak tudi ne v all-inclusive hotelih. Na simpl. V Hondurasu bomo v eni odročni vasi pri moji prijateljici, ki je odprla svoj kamping prostor, kakšen dan tudi taborili. Bolj zaradi popotniške izkušnje kot česa drugega. Kitara ob ognju, zvezde nad nami, pogled na mesto. Hrana pa bo vse od ulične hrane, lokalnih tržnic in preprostih bifejev do malo bolj “fancy” restavracij, da je kulinarična izkušnja na poti čim bolj celovita.
Za koga so primerna vaša Planless potovanja? Kako je z otroki?
Za vse, ki si želijo prave popotniške izkušnje in bi to radi doživeli v skupini z drugimi popotniki. Za vse, ki jih zanima, kako je biti na potovanju, in za tiste, ki jih zanima več kot samo glavne turistične atrakcije. Seveda si bomo ogledali tudi glavne znamenitosti, vendar bomo dodali še drugo plat potovanja, morda bolj pristno in posledično bolj avanturistično.
Otroci so dobrodošli, prav tako starejši. Ne bo nobenih ekstremov, ki bi bili za ljudi prenaporni. Če pa bo kakšno potovanje zahtevnejše, bomo to jasno napisali. Vseeno so to potovanja, ne ekspedicije, tako da je vsak dobrodošel.
Menite, da je turizem v svojem pravem pomenu, da res doživiš pristno destinacijo, sploh še živ, ali je večina turizma samo kulisa namenjena turistom?
Veliko je kulise. Je pa tudi precej ljudi, ki jim za pravo doživetje destinacije ni toliko mar. Tempo življenja je hiter, glave so prepolne, urniki prenatrpani. Veliko ljudi živi za tisti “fiks” dveh tednov dopusta in poležavanja na plaži ob caipirinhi in kokosovi vodi. In to je, hočeš nočeš, kulisa.
Po drugi strani pa verjamem, da se mnogim ne da eno uro potiti v džungli in opazovati ptice, opice in kajmane, si ogledovati Machu Picchu, plavati z morskimi psi, raftati po rekah ali raziskovati karibske plaže in podeželja Centralne Amerike. Za takšna potovanja moraš biti pač določen tip človeka.
Kje se vidite čez pet let?
Nekje v ne preveč mrzlih krajih in nekajkrat na leto na krajših, do tri tedne dolgih potovanjih. Kar se tiče Planless potovanj, sem trenutno na začetku ustvarjanja potovalne agencije, ki bo sicer malo “funky”, ampak verjamem, da lahko postane resen igralec med slovenskimi agencijami. Trend turizma gre vse bolj v avanturistično in doživljajsko smer. In to smo mi.
Markovo zgodbo “brez načrta” lahko spremljate na Instagramu TUKAJ.
Foto: osebni arhiv
