INTERVJU s Sanjo Cvitić o Home exchange-u: “Stanovanje v Ljubljani sva zamenjala za vilo z bazenom v Provansi.”

Si predstavljate, da bi si lahko privoščili sanjske počitnice v Provansi, v vili z bazenom? Lahko si jih! Kako? Sanja Cvitić se je pred leti zaljubila v Home exchange, potovanja z menjavo nepremičnin. Kako to izgleda in kje vse je bila, je razkrila v našem intervjuju.

Sanja Cvitić, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem ženska, mama in partnerka, ki obožuje kavo, pisanje in potovanja. Pišem blog www.trideseta.com , kjer lahko najdeš vse od nasvetov za lažje in enostavno življenje, osebne izpovedi o materinstvu, osebni rasti in potovanjih. Predvsem o slednjih rada pišem, še raje pa jih živim in ustvarjam spomine. S svojo družino najraje potujem preko Homeexchange skupnosti, katere smo tudi ambasadorji v Sloveniji. Homeexchange v grobem pomeni, da gremo za določen čas v hišo nekoga drugega, oni pa pridejo k nam. Sanja Cvitić

Kdaj/kako/zakaj ste se navdušili za Homeexchange? 

Kriv je pravzaprav radijski voditelj Andrej Karoli. No, ne on direktno, ampak članek v katerem je razlagal, kako z družino pride z menjavo svojega doma do poceni luksuznih počitnic. Mislim, da so bili omenjeni Havaji, ostalih podrobnosti pa se ne spominjam več. S partnerjem sva takoj zagrabila in se »za foro« včlanila, ne dolgo za tem pa sva že prejela prvo prošnjo za menjavo doma, in sicer iz Bretanije v Franciji. Spogledala sva se in si rekla, »Zakaj pa ne?«. In tako se je vse skupaj začelo. Bolj kot sva brskala po tem, kam bi še šla, bolj naju je tak način potegnil vase. In tako sva tri mesece kasneje opravila kar 7 Homeexchange menjav. Od takrat naprej redno potujemo na tak način. Ko enkrat začneš, je težko nehati.

Kako izgleda Homeexchange? 

Homeexchange ali menjava doma je način potovanja in pravzaprav postane način življenja, ko ga enkrat spoznaš. Verjetno poznate film The Holiday, kjer Kate in Cameron zamenjata svoji domovanji preko Homeexchange-a. No, vse to dejansko deluje tudi v resničnem življenju! Ko enkrat postaneš član, si na portalu ogledaš željene hiše, določiš datum potovanja in pošlješ »request« – prošnjo za menjavo. Potem pa (po)čakaš na odobritev. Na začetku je priporočljivo poslati vsaj nekaj prošenj in počakati vsaj en teden na odgovor. Če v mislih nimaš točne destinacije pa lahko enostavno počakaš na ponudbe drugih, in teh ni malo, verjemi. Ko se dogovoriš za menjavo, klikneš »exchange confirmed« in potem – čakaš na menjavo. Z lastniki hiše, kamor greš, se dogovoriš za prevzem ključev (ponavadi komunikacija poteka preko zasebnih sporočil na portalu) in ostale podrobnosti (v navadi je, da lastnik pošlje dokument – navodila hiše, kjer so zapisane vse podrobnosti, ki jih moraš vedeti). Tudi, če je potrebno zaliti vrt ali nahraniti mačko. Pri prvih menjavah, sva se z vsemi predhodno slišala preko video klica.

Kako postaneš član? 

Da lahko postaneš član Homeexchange skupnosti, moraš imeti najprej v lasti nepremičnino (lahko je stanovanje, hiša ali pa vikend). Portal si lahko pred zakupom članarine dobro pogledaš, tako, da vidiš način njihovega delovanja in pogojev, pred zaključkom prve prijave, pa plačaš letno članarino, ki znaša 150 dolarjev. Če v tem letu ne opraviš nobene menjave, naslednje leto ne rabiš plačati članarine. V to je vključena tudi njihova 24urna podpora in zavarovanje, v primeru, da bi šlo karkoli narobe. Pa še to, dlje časa, kot si član, manjšo imaš članarino. Prijaviš se lahko na njihovi spletni strani. Preko mojega linka dobiš še dodatnih 250 točk, ki jih lahko koristiš pri naslednji menjavi.

Predstavljaj si, da bi imel/a zastonj vse nočitve, ki jih v enem letu opraviš preko Bookinga ali katerega drugega ponudnika. Potem lahko res rečeš, da potuješ praktično zastonj. Mi v povprečju za eno nočitev preko Bookinga zapravimo ravno toliko, kot nas pride letna članarina. Da o ostalih ugodnostih ne govorim.

Morate svoje stanovanje zamenjati na isti termin?

Ne. Menjave se lahko opravijo na različne načine. Lahko se opravi po dogovoru istočasno (simultaneous), v različnih terminih (non-simultaneous) ali pa celo tako, da pride nekdo k vam, takrat ko ste vi doma (host exchange). Potem pa je tu še en način in sicer menjava s točkami GuestPoint exchange. Pri taki menjavi na nek način svoje bivanje plačaš s točkami. To pride v poštev takrat, ko si tvoji gostitelji ne želijo v tvoje stanovanje, svojega pa vam vseeno oddajo v zameno za točke. Se sliši komplicirano? Pa v resnici ni.

Nekaj točk dobiš že ob sami prijavi, potem pa z vsako menjavo, ko nekdo pride k tebi, ti pa k njemu ne – dobiš točke. Točke se zbirajo na dan, torej na nek način vrednotijo koliko točk na dan je vredno tvoje stanovanje. Vrednost tvojega stanovanja ali hiše ti določi Homeexchange ob registraciji in upošteva velikost stanovanja, ter lokacijo.

Koliko vnaprej se dogovorite za zamenjavo?

Vse je stvar dogovora med člani. Lahko se dogovoriš en vikend vnaprej (tako, kot smo se npr lani decembra za Graz), par mesecev (najbolj pogosto) ali pa celo za eno leto vnaprej (to je pogosto pri tistih, ki opravljajo dolgotrajne menjave – longterm exchange). 

Mora biti vaše stanovanje primerljivo s tistim, ki ga menjate? 

Ne. Lahko menjaš stanovanje za hišo z bazenom in obratno. Midva sva npr. zamenjala stanovanje v Ljubljani, za vilo z bazenom v Provansi, hišo z vrtom v Parizu,..

Kako se počutite, ko so v vašem domu tujci, vas ni nič strah, da bi kaj zmanjkalo….? 

Iskreno naju je bilo pred prvo menjavo malce strah, pa ne zato, ker naju je skrbelo, da bi naju okradli, ampak, ker nisva vedela, kaj pričakovati. Z nekaterimi se nikoli ne srečaš v živo, zato sva pred prvo leto pred  menjavami vedno opravila video klic. Vsi, ki sva jih do zdaj spoznala, so srčni ljudje, ki imajo enake vrednote, druži nas pa predvsem ljubezen do potovanj. Namesto, da te skrbi, da bi te okradli, se raje vprašaj, zakaj bi te okradel nekdo, ki ti je odprl vrata svojega doma. Če te še vedno skrbi, lahko določene stvari, ki ne želiš, da jih uporabljajo/vidijo, zapreš v posebno sobo in enostavno zakleneš vrata. Do zdaj so povsod puščali svoje osebne stvari, tudi računalnike, saj v principu Homeexchange deluje na iskrenosti in zaupanju. No, seveda veš, kdo pride, saj menjavo lahko opravijo samo registrirani člani, ob kakršni koli težavi, pa se lahko obrneš na njihov support, ki je na voljo 24/7. Ko (če) se znebiš miselnosti »V moji postelji pa že ne bo noben spal«, »brskal mi bo po omarah« in »ukradel mi bo televizijo«, si odpreš vrata v svet, dobesedno. In s tem tudi izgovor »potovanja so draga« hitro odpade.  

Ste imeli kakšno slabo izkušnjo?

Zaenkrat še ne.

Kje vse ste že bili? 

Preden sva postala starša, smo skupaj s kužkom prepotovali Francijo (menjave smo imeli v Annecy-ju, Parizu, Guer-u v Bretaniji, Nici, Provansi in Ligletu), kjer smo imeli povsod hiše z vrtom. Pot smo zaključili z menjavo v Italiji, v bližini Firenc. Naslednja leta sva potovala po Irskem, v Cornwallu, šla sva tudi na morje v bližnjo Hrvaško, spala pa sva tudi na čudoviti Amalfijski obali v Italiji. 

Ko se nama je pridružila hči, smo že pred njenim prvim letom odšli na potovanje v bližnjo Madžarsko. Zaradi celotne situacije po svetu, smo predlani bolj »počivali« s potovanji, lani pa nam je celo uspelo narediti nekaj menjav. Bili smo na jezeru Como v Italiji, na Bavarskem v Nemčiji, na Madžarskem in v Gradcu. Letos pa nas že čakajo novi plani..

Kaj so največje prednosti Homeexchange-a?

Največje prednosti Homeexchange-a so udobje doma, kjer je na voljo vsa oprema, kot si jo vajen doma (oprema v kuhinji, dobre postelje, otroška oprema, avto – po dogovoru), dostopnost (hiše domačinov so ponavadi na boljših lokacijah), domačnost in seveda cenovna ugodnost. Zaradi Homexchange-a si lahko privoščimo počitnice na luksuznih lokacijah in predvsem daljše, kot bi si jih lahko sicer. 

Kaj so slabosti?

Povem, ko jih bom opazila. Ok, morda le ta, da si želiš zaradi ogromne izbire pustiti službo in samo še potovati.  

Kam planirate na naslednji oddih?  

Trenutno imamo že dogovorjeni menjavi v Bratislavi in na Dunaju, kamor se bomo odpravilli spomladi.

Sanja Cvitić ustvarja tudi na Instagram profilu, kjer jo lahko vprašate še več o Home exchange izkušnjah. 

Foto: Sanja Cvitič, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: INTERVJU s pobudnico Bralnih popotovanj: “Knjige odstrejo nekatere dimenzije, ki jih med obiskom destinacije lahko spregledaš.”

Sanja Cvitić

INTERVJU s pobudnico Bralnih popotovanj: “Knjige odstrejo nekatere dimenzije, ki jih med obiskom destinacije lahko spregledaš.”

Monika Manfreda je naravoslovka zaljubljena v knjige. Ko se je svet začel zapirati, je Monika širitev obzorij našla v prebiranju knjig z različnih celin. Nastala so Bralna popotovanja, ki bralce spodbujajo, da razširijo svoj bralni spekter in se odpravijo na raziskovanje oddaljenih dežel, skozi zgodbe zapisane na papir.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Če bi morala sebe zajeti v petih besedah, bi rekla takole: zvedava, bralka, kemičarka, introvert, poslušalka. Ime mi je Monika, poklicna pot me je vodila v naravoslovje in industrijo, srce pa od nekdaj h knjigam. Ker sem si želela, da bi lahko svojo strast do branja in odkrivanja novih svetov delila tudi z drugimi, sem ustvarila svoj knjigogram profil @vonjpoknjigah, ki mu je kasneje sledil tudi blog. To pa me ni omejilo le na pisanje o knjigah, saj se trudim, da bi tisti, ki me spremljajo, pri meni lahko našli tudi zanimive vsebine o marsičem drugem in iskrene zapise o tem, kako kot introvert krmarim skozi ta ekstrovertirani svet. Monika Manfreda, Monika Manfreda 

Kako bi na kratko razložili projekt Bralna popotovanja? 

Tudi kot bralci se lahko hitro ujamemo v nek kalup, ki nas omejuje. V letu 2020 sem si zastavila osebni izziv, saj sem ugotovila, da je moja bralna statistika, kar se tiče narodnosti avtorjev, ki jih prebiram, precej suhoparna. Knjige pa so lahko izvrstno okno v svet, potisk iz naše cone udobja. Vse to je botrovalo k temu, da sem torej najprej sama sebi obljubila, da se bom s knjigami bolj široko potepala po svetu, nato pa sem se odločila, da ta izziv pripravim v malo bolj izdelani obliki in sodelovanje ponudim tudi mojim bralcem. Zastavila sem ga tako, da je bilo potovati po svetu zabavno, saj sem vse države sveta razdelila v tri skupine, ki so prinašale različno število točk, cilj pa je bil prebrati vsaj 6 knjig iz šestih različnih celin. Letos sem vse skupaj še malce nadgradila, odziv pa je bil super. Prednost izziva je, da bralcev ne omejuje pretirano, traja celo leto, prav tako pa lahko berejo karkoli si želijo, žanrsko literaturo, klasike, poezijo, stvarno literaturo, risoromane…

Kako lahko naši bralci sodelujejo?

Najbolje bo, da obiščejo moj blog in tam poiščejo objavo Bralni izziv- Bralna potovanja 2022, kjer bodo našli tudi informacijo, kako se izzivu pridružijo. Lahko pa me tudi poiščejo na instagramu in mi pišejo. Zdi se mi, da je izkušnja najboljša, če se na izziv prijavijo in prejmejo nato tudi tabelo točkovanja in natančnejša navodila.  

Kako dobro se lahko potuje s pomočjo knjig? 

Izjemno dobro! Tega potovanja res ne moremo primerjati s fizičnim potovanjem, vendar nam lahko knjige odstrejo dimenzije, ki jih ob dejanskem obisku izbrane destinacije morda ne bi imeli možnosti opaziti. Pa naj bo to bogata in poglobljena zgodba o zgodovini, kulturi, ali zgodbe posameznikov iz oddaljenih držav, predvsem tistih, na katere se naša osnovna izobrazba ne osredotoča. 

Ste se skozi katero knjigo zares navdušili nad neko destinacijo, kulturo? Katero? 

Težko bi rekla, da sem se navdušila, saj sem brala predvsem knjige, v katerih so bile v ospredju težke zgodbe in prepreke, s katerimi se meni, ki sem imela srečo, da sem se rodila na tem koncu sveta, ni potrebno ukvarjati. Lahko bi rekla, da so me navdušile ženske iz risoromanov iranske avtorice Marjane Satrapi, ki so pogumne, željne znanja in neuničljive. Pred branjem njenih knjig, sem premalokrat pomislila na to, kakšne zgodbe se skrivajo za njihovimi zakritimi obrazi. 

Knjige iz katere celine so vam najljubše? 

Uf, težko se odločim. Vse so mi dale nekaj novega. Izbirati najljubše knjige je zame vedno težka naloga. Azijska literatura je zelo raznolika, evropska najbolj domača, afriška vedno oči odpirajoča, južnoameriška se mi zdi poetična in posebna… 

Vas je katera knjižno potovanje presenetilo? 

Pravi šok sem doživela ob branju romana Hči Španke. Vedela sem, da so razmere v sodobni Venezueli slabe, a ta knjiga mi je razkrila neslutene razsežnosti bede, v kateri živijo prebivalci te južnoameriške države. Priporočam v branje!

Knjige iz katerih koncev sveta je najlažje in katere najtežje dobiti v branje? 

Najlažje je vsekakor dobiti knjige iz Evrope in Severne Amerike. Avstralska književnost je precej dosegljiva tudi v prevodu, zatakne pa se pri ostalih državah Oceanije, malce težje je tudi pri literaturi iz Srednje Amerike, se mi zdi. Seveda pa je vse lažje za tiste, ki beremo tudi v drugih jezikih, sploh angleščini. 

Katero je vaše najljubše potovanje do sedaj? 

Če govorimo o dejanskih potovanjih, je bilo moje najljubše potovanje po Balkanu leta 2019. Sem bolj človek za naravo in v Črni gori in Bosni in Hercegovini sem si pošteno lahko napasla oči in poleg tega tudi dobro jedla.

Moja knjižna potovanja niso bila tako sproščena, kot sem že povedala, sem se srečevala predvsem s težkimi zgodbami, ki jih imam tudi sicer raje od tistih bolj lahkotnih. Sem pa v lanskem letu prebrala kar nekaj knjig, ki so se dogajale v Grčiji, med drugim tudi roman Kirka, ki z izjemno poetičnim jezikom kar vabi na kakšen grški otok, po možnosti v antičnih časih.  

Katero destinacijo imate v mislih za naslednje potovanje? 

V knjigah bom potovala na Karibe in sicer z romanom The mermaid of black conch. Odkrila sem ga slučajno, v sklopu bralnega izziva zimski bingo 2021, ki ga organizira Sandra, ustvarjalka knjižnega profila @dozadnjestrani. Poiskati sem morala roman, ki ga je napisala moja soimenjakinja, se navdušila nad opisom omenjenega, slučajno pa ga lahko uvrstim tudi k mojim bralnim potovanjem. 

V svetu zunaj platnic pa me zelo vleče na Portugalsko, je pa tudi ta želja povezana s knjigami, saj bi rada obiskala slovito knjigarno Livraria Lello, a bo na uresničitev te želje treba še počakati.

Pridružite se Monikinim Bralnim popotovanjem TUKAJ

 

Foto: Monika Manfreda

PREBERITE ŠE: INTERVJU z najbolj priljubljeno učiteljico slovenščine ta hip: “Hedonizem mi nikoli ni bil ravno blizu.”

 

INTERVJU z najbolj priljubljeno učiteljico slovenščine ta hip: “Hedonizem mi nikoli ni bil ravno blizu.”

Jana Božič je ta hip zagotovo najbolj priljubljena učiteljica slovenščine. A mi vemo, da je bilo tako že preden se je znašla na jumbo plakatih in televiziji. Jana Božič je tista učiteljica, ki jo učenci vedno pozdravijo s širokim nasmehom in nemalokrat tudi z iskrenim objemom. Z njimi še leta ostaja v stiku tudi preko družbenih omrežij, kjer nas vse razveseljuje s čudovitimi fotografijami svojih številnih potepov. Ko se vsedeš z njo na klepet, ti je takoj jasno, da bo pogovor poln ljubezni do življenja, ljudi in sveta.

1. Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Ljubljančanka, ki se rada potepa, pa če je to zgolj za eno uro in jo razveselijo malenkosti: pogled na neskončnost morja, spokojnost stare istrske vasi, domačini, mestni vrvež poletnih mestec, odlična kavica in klepet z natakarjem, valovanje trave v rahlem vetrcu, mogočnost gozdov, … Počela sem že marsikaj: delala na radiu, vodila prireditve in koncerte, lektorirala, posnela kratke klipe z učnimi vsebinami kot pripomoček pri učenju, ves svoj poklicni čas pa s srcem in z dušo učiteljica slovenščine.

2. Kakšni so vaši popotniški načrti za letošnje leto? 

Načrti se pri meni porajajo sproti, nikoli nič načrtovano, a vedno vse realizirano.

3. Se vam zdi, da dobro poznate slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Veliko večino slovenskih biserov dodobra poznam.

4. Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo? 

Ljubljana je idealno mestece z nešteto kotički, ki jih je sicer najlepše odkriti povsem mimogrede, zagotovo pa ljubljanski grad ob sončnem zahodu ter spust z gradu do Gornjega trga, Starega trga, Tranče in do Mestnega trga, kozarec vina v starem mestnem jedru, ljubljanska tržnica, veverice, ki ti jedo iz rok v Tivoliju, spokojnost v stolnici, kjer se ob pogledu na strop zdi, kot da je vse v  3D dimenziji, 

5. Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep?

Kostanjevica na Krki – očarljivost na višku.

6. Kam po Sloveniji se najraje odpravite na aktiven izlet?

Aktiven izlet zame pomeni: pogledam vremensko napoved, na googlu odtipkam razdalje med kraji, zberem cilj, potem pa poiščem vse kraje na poti do cilja, kjer še nisem bila in kaj bi v njih lahko obiskala: cerkve, gradove, galerije, muzeje, parke, domačije, lokalne zanimivosti, potem pa pot pod noge, najlepše pa je, ko na takšnem izletu odkrijem še kaj nepričakovanega. 

7. Kam v Sloveniji ali k sosedom greste najraje na oddih in potešite svoje hedonistične želje? 

Hedonizem kot ideologija, ki zagovarja užitek kot najvišji človeški cilj, mi nikoli ni bil ravno blizu, bližje mi je sprotno uresničevanje bolj »prizemljenih« želja: sončna sprehajalna pot Lungo mare od Lovrana do Opatije, kosilo v Moščeniški Dragi z lokalno hrano in obvezno bisko. Ali Ptuj, kjer iz vsake hiše diha daljna preteklost, prijaznost domačinov, Drava pa si da duška in izgleda kot morje, …

8. Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Največkrat me prijetno presenetijo dogodki, ki jih prirejajo po manjših vaseh, kjer se potem izkažejo vaške gospodinje s tipičnimi jedmi tistega kraja. Npr. obiranje sivke na Krasu je bil eden izmed takšnih.

9. Katera tradicionalna slovenska jed vam je najbolj pri srcu?

Ajdovi štruklji z orehi.

10. Kam k našim sosedom se radi podate na daljši oddih?

Korčula je moj otok že od otroških dni. Gostoljubni ljudje, odlično vino, neokrnjena narava, mesteca in vasi z mogočno zgodovino, prireditve, ribarski večeri, sonca na pretek in kristalno morje.

11. Katere kotičke sveta ste že raziskali? Kje vam je bilo najbolj všeč?

Glede na to, da sem se do sedaj precej bala letal (zdaj se jih ne, no, vsaj mislim in upam, da ne) sem se potepala zgolj po stari celini: Italija, Francija, Avstrija, Nemčija, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Grčija in seveda cela stara Jugoslavija. Francija je od naštetih moja dežela, vijolična Provansa, neverjeten Pariz, mondena Azurna obala, gradovi Loare…

12. Katera popotniška destinacija je naslednja na vašem seznamu?

Pariz (z letalom seveda).

Jana Božič svoja potepanja deli tudi na Instagram profilu,
ki mu lahko sledite TUKAJ

Foto: Jana Božič

PREBERITE ŠE: To je TOP 10 najbolj romantičnih destinacij po izboru našega uredništva

“Želiva, da se ljudje odlepijo od pametnih telefonov in se ponovno nadihajo svežega zraka.” – Intervju s snovalcema igre Lov za zakladom

Žiga Kranjec in Kristina Etling zelo uživata v ustvarjanju in razvijanju različnih projektov. Sta samoiniciativna in zagnana posameznika, ki sta se odločila, da bosta usodo vzela v svoje roke in si poizkušala ustvariti življenje o katerem sanjata. Ljudem želita dati nekaj, kar bi jih vzpodbudilo, da ponovno pričnejo na izletkanje in druženje z družino in prijatelji gledati malo drugače.

Žiga in Kristina, kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva mlad par iz Ivančne Gorice. Kar nekaj let sva preživela na obali (v Kopru), kamor se v prihodnje želiva vrniti. Preprosto obožujeva vse, kar je povezano z morjem. Sva preprosta, delavna in sproščena. V prostem času rada preizkušava nove kuharske recepte (Kristina), hodiva na različne izlete po Sloveniji, večino prostih dni (dopust) pa izkoristiva v poletnem času na morju. Porabljanje dopusta v katerihkoli drugih letnih časih je pri nama na seznamu »nesprejemljivo«. Imava psička po imenu Kai, ki poskrbi, da nama nikoli ni dolgčas in da se ne posvečava preveč delu. Zelo rada imava šport (plavanje, kolesarjenje, ples, rolanje, hoja v hribe…). Sva zelo družabna in željna vedno novih izkušenj in doživetij. Opisala bi se kot samozavestni osebi, ki z veseljem zreta v prihodnost. . Lov za zakladom

Kaj je Lov za zakladom? 

Knjižica Lov za zakladom po Sloveniji je igra, ki nas popelje na vsaj 8 različnih koncev Slovenije z glavnim ciljem sestaviti 8 mestno geslo in odkleniti dolgo izgubljeno skrinjo z zakladom. Knjižica vsebuje zanimivo zgodbo, ki celotno doživetje oz. izziv poveže v smiselno celoto. Oseba, ki rešuje izziv bo z vsakim rešenim izzivom zgodbo počasi odkrivala in bo po uspešno rešenem izzivu tudi nagrajena. Knjižica vsebuje torej 8 glavnih lokacij na katerih se nahajajo uganke (uganke so zapisane v sami knjižici). Uganke niso preveč zahtevne, zato meniva, da so primerne tudi za mlajše otroke (ob pomoči staršev). Ocenjujeva, da bi uganke lahko rešili otroci starejši od 6 let. Uganke so praktične narave in so neposredno vezane na posamezno lokacijo.

Kaj se na lokaciji dogaja in kje se skriva zaklad?

Na vsaki izmed lokacij si bo moral bralec vzeti čas, uganko razvozlati in tako bo prišel do posameznega dela skritega gesla. Znana je le prva lokacija , za vsako naslednjo pa bo bralec moral rešiti »domači izziv«, ki mu bo razkril naslednjo lokacijo, ki jo bo moral obiskati. Poleg vsake glavne lokacije so v knjižici zapisani tudi drugi predlogi za obisk oz. ogled zanimivosti, ki se nahajajo v bližini. Lokacije sva izbrala po najini lastni presoji – vpisala sva le tiste, ki so nama osebno všeč in se tja rada vračava na enodnevne izlete. Ko bralec uspešno reši vse izzive in pridobi 8 mestno geslo je čas, da obišče spletno stran in odklene skrinjo z zakladom. Po uspešno rešenem izzivu bo bralec ustrezno nagrajen, pridobil pa bo tudi pravico sodelovanja v naslednjem nagradnem žrebanju.

Od kje ideja za Lov za zakladom?

Sama zelo rada hodiva na različne izlete in po določenem času sva ugotovila, da vse skupaj postaja precej monotono in da bi bilo zelo dobrodošlo, če bi vse skupaj lahko nekako popestrila. Prav tako sva tudi začela opažati, da se (predvsem mladina) bistveno manj giblje na prostem in da čedalje manj svojega prostega časa namenjajo druženju s prijatelji in družino. Ljudem sva želela dati nekaj, kar jih bo »prisililo«, da se odpravijo ven, da se ponovno navdušijo nad raziskovanjem lepot Slovenije in da ponovno spletejo močna prijateljstva in pričnejo ustvarjati nepozabne spomine. Želiva, da se odlepijo od pametnih telefonov in računalnikov in se ponovno nadihajo svežega zraka.

Zakaj ravno teh 8 lokacij? 

Dobro vprašanje. Če pogledamo celoten seznam lahko rečeva, da so to najine najljubše oz. ene najljubših lokacij za enodnevni izlet. Te so pritegnile največ pozornosti in verjetno sva jih tudi največkrat obiskala. So pa tudi takšne lokacije, ki so dejansko zanimive oz. se dobro prepletajo z zgodbo same knjižice, zato sva se odločila, da jih vključiva. So pa to tudi lokacije, kjer je veliko zanimivega tudi v okoliških krajih in bodo imeli bralci veliko možnosti za aktivno preživljanje izleta.

Katera je vajina najljubša lokacija na Lovu za zakladom?

Ne smeva izdati.  Presenetljivo ni tista, ki se nahaja na slovenski obali, ampak tista, ki se nahaja nekoliko bolj severno. Gre za prvo lokacijo v knjižici, ki je kot prva tudi takoj zapisana. Vse ostale bodo bralci morali šele odkriti. Govorimo o Štanjelu, ki je za naju zares nekaj posebnega. Še iz časov najinih prvih zmenkov.

Zbrala sta tudi kulinarične ponudnike. Kaj sta pri izbiri upoštevala? 

Vsaka izmed 8 glavnih lokacij ima pripisano tudi najbolj značilno jed za tisti okoliš. Lahko rečeva, da sva nekatere tudi sama šele prvič poizkusila takrat, ko sva lokacije obiskala z namenom sestavljanja ugank. Ljudem želiva približati neke naše običaje in vsekakor verjameva, da je kulinarika dober način spoznavanja navad v določenem kraju.

Zakaj je danes knjižica posebej lepo darilo?

Ravno zaradi tega, ker želiva, da se ljudje (predvsem mladi) ponovno odpravijo večkrat ven, da se ponovno zberejo v živo, da se družijo s prijatelji, družinskimi člani itd. Knjižica je tudi poučna in dobra motivacija za razmigavanje možgančkov. Knjižica je izvrstno darilo tudi zato, ker jo lahko bralec sam ustvarja. Vse strani so namreč črno bele in iz papirja, ki omogoča pisanje, barvanje, risanje… Na voljo so tudi strani za lepljenje fotografij iz izletov. Na takšen način si bo oseba lahko knjižico okrasila po svojem okusu in to jo bo naredilo lep spomin še mnoga leta. Zelo primerna je predvsem za osnovnošolske otroke, ki bodo verjetno nad lovom za zaklad še toliko bolj navdušeni, vsekakor pa je primerna tudi za kakšne pare, ki bi skupaj s svojim partnerjem radi preživeli nekaj lepih, razburljivih dni med izletkanjem po Sloveniji.

Imata v planu še kakšno knjižico? 

Ja, vsekakor. Glede na prve odzive sva kaj hitro pričela razmišljati o nadgradnjah, spremembah… Imava kar nekaj idej, kako celotno zgodbo zapeljati naprej. Imava tudi precej idej o tem, kakšne vrste izzivov bi še lahko pripravila, tako da resnično upava, da se bo ta knjižica dobro prijela, da bova imela kot prvo sredstva in tudi čas, da se lotiva pisanja naslednjih knjižic.

Še 5 hitrih vprašanj:

Od kod prihajata? Kam bi tam popeljala goste, ki kraja še niso obiskali?

Jaz (Žiga) prihajam iz Postojne, kjer sem živel vse do svojega 19. leta, nato pa sem se zaradi študija preselil na obalo. Gosta, ki bi prišel v Postojno bi vsekakor najprej odpeljal v Postojnsko jamo, nato bi se odpravili na Nanos in pa v Predjamo na ogled Predjamskega gradu.

Jaz (Kristina) pa prihajam iz Škofljice, kjer sem živela do svojega 20. leta, nato pa sem se tudi jaz odpravila na obalo po nova študijska znanja. Obiskovalce bi odpeljala na grad Lisičje, odpeljala bi jih v skrivni kamnolom z jezerom, kjer se domačini v poletnih mesecih zelo radi kopajo. Povzpeli bi se tudi na bližnji hrib Krim in dan končali v dobri gostilni s še boljšo hrano.

Najljubši kraj za oddih v Sloveniji? 

Bohinj.

Najljubša gostilna v Sloveniji? 

Gostilna Jezeršek na Blejskem gradu.

Najmanj raziskan kraj v Sloveniji? 

Koroška.

Najljubši nedeljski izlet? 

Obisk obale…Sprehod ob morju, kavica s prijatelji, dobro kosilo z morskim pridihom in obvezno kozarec dobrega vina ob pogledu na sončni zahod.

Foto: Osebni arhiv

PREBERITE ŠE: INTERVJU z Mami blogerkami: “Družinski hotel? Ja, lepo prosimo!”

“Pravila so morali upoštevati tudi najbogatejši.” Maja Novak o pandemiji na luksuznih jahtah in novem podcastu

Maja Novak, ki se na družbenih omrežjih predstavlja kot Mayita, je izredno zanimiva sogovorka. Z veseljem sem poslušala že njene Instagram live pogovore z znanimi slovenskimi popotniki, njene prigode z luksuznih jaht in njene bogate izkušnje s potovanji. Tokrat se predstavlja v novi luči: s podcasti. Kaj vse se ji je zgodilo v zadnjih dveh letih, od njenega zadnjega intervjuja za Vandraj?

Maja Novak, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Če sem iskrena me največ ljudi pozna po: “A Maja, tista, ki dela na privatnih jahtah?”. Tudi, če v Google vpišete moje ime, je največ vsebin povezanih ravno z delom v jahtni industriji, ker je na slovenskih tleh o tem delu zelo malo informacij. Veliko ljudi namreč zanima, kako delo in življenje na jahti potekata in predvsem, kako živijo multimilijonarji in miljarderji. Sicer pa sem zaljubljena v morje, obožujem plovila, potovanja, kulinariko, ukvarjam se z veliko stvarmi, saj je moj vir otroške radovednosti in nenehnega učenja neusahljiv. Maja Novak

Tradicionalna perzijska obleka v perzijski restavraciji.

Kaj vse se je spremenilo od zadnjega intervjuja za Vandraj? 

Mislim, da je minilo dobri dve leti od prvega intervjuja za Vandraj. V teh dveh letih sem zares veliko potovala, delala na različnih barkah, kjer sem pridobila še dodatne izkušnje in znanje. Spoznala sem zanimive ljudi in slišala veliko neverjetnih zgodb. Veliko premikov sem naredila tudi na osebnem področju, saj močno verjamem, da so potovanja in delo v tujini odlično orodje za osebnostno rast. 

Kakšni sta bili vaši zadnji dve leti, ki jima je dirigirala pandemija? 

Življenje se mi ni tako drastično spremenilo kot mogoče večini ljudi. Je bilo pa zanimivo, da sem vsakič, ko sem prišla v Slovenijo, prišla ravno takrat, ko se je pričela karantena. Prvo, aprila 2020, sem štiri tedne preživela sama. Marsikdo bi ob vsej tej samoti ponorel, jaz pa verjamem, da mora človek znati nekaj časa preživeti tudi sam s sabo. Poleg tega sem se lahko odpočila od res napornega dela in tega, da sem na barki nenehno obkrožena z ljudmi. Ko si glavna stevardesa, vsakih 5 min nekdo pokliče tvoje ime (ali gostje ali pa posadka).

Prelepi sončni zahodi v marini v Italiji.

Kako ste se znašli? Kako ste potovali? 

Pri meni je to predvsem pomenilo oteženo potovanje z letalom. Kar naenkrat sem morala ponovno potovati z goro dokumentacije, toliko listov papirja sem s sabo nosila 10 let nazaj, ko dokumenti še niso bili digitalizirani. Koronski ukrepi so se spreminjali hitreje kot se mi preoblačimo, poleg tega pa nisi vedel, ali so podatki sploh zanesljivi. Letalske povezave so bile med epidemijo zelo drage in redke, veliko letov je bilo zadnji hip odpovedanih ali pa so se države iz danes na jutri zaprle v karanteno. To mi je povzročalo ogromno stresa, saj nisem vedela ali bom sploh prišla v službo. 

Interior ekipa v znameniti restavraciji Confusion z eno michelinovo zvezdico, ki se nahaja v marini Porto Cervo na Sardiniji, ki velja za najdražjo marino na svetu.

Kaj je vse skupaj pomenilo za vašo službo? So pravila PCT pri bogataših drugačna? 

Zadnje leto in pol je bilo delo na barki zelo oteženo. Na eni od bark smo s posadko sestavili natančna pravila, ki smo jih dosledno upoštevali, ko smo bookirali nove charterje. Ta pravila so morali spoštovati tudi vsi gostje, ne glede na to kako bogati so. Pod to je spadalo, da se ne morejo vkrcati, če niso opravili negativnega PCR testa, dovoljeni so jim bili samo redki izhodi na obalo, ni bilo dovoljeno na barko voditi ljudi, ki niso bili na guest listi. Če so ta pravila kršili, smo imeli pravico prekiniti charter. 

Veliko itinerarijev nismo mogli uresničiti, ker je bilo za vstop v določene države treba izpolniti toliko papirologije, da preprosto tja nismo zahajali. Grčija in Španija sta hitro postali temno rdeči in tja nismo potovali celotno sezono. Veliko lastnikov bark ni moglo priti na svoja plovila, ker bi ob povratku v matično deželo morali za 14 dni v karanteno v državni hotel, to pa večini bogatih ljudi ni po godu in so tako raje ostali kar doma. 

Problem je nastal takrat, ko se je recimo eden od gostov ali član posadke okužil s koronavirusom, izkrcanje okuženih je bilo striktno prepovedano, tako, da je celotna posadka z gosti morala v karanteno in to na barki. 

Otežena je bila nabava surovin, predvsem med “shipyard period”, to je obdobje, ko je barka na prezimovanju in popravilu. Takrat je potrebno naročiti določene rezervne dele, pa so ti ali potovali predolgo ali pa jih preprosto ni bilo. Organizirati je bilo potrebno ljudi, ki pridejo brusit marmor, opraviti servis motorjev, zamenjati tikovino ipd., pa je bil prihod delavcev zelo otežen ali celo onemogočen. Veliko mega jaht je tako v shipyardu že skoraj dve leti, ker ne dovolijo dovoljenja za plovbo, ni delavcev ali rezervnih delov.

Sidranje ob obali Francoske riviere, ki je poznana kot meka jahtne industrije.

Kaj delate sedaj? 

Vodim svoj posel pisanja strokovnih življenjepisov, ki sem ga ustanovila 3 leta nazaj, sedaj imam več časa in lahko sprejmem veliko več strank. To delo opravljam z največjim veseljem, ker ljudem pomagam do njihove željene zaposlitve v najkrajšem možnem času. Sprva sem pisala samo za zaposlene v jahtni industriji, potem pa me je pričelo kontaktirati vedno več ljudi iz Slovenije iz različnih strok. 

V novembru pa pričenjam tudi s svojim podcastom, kjer bodo rdeča nit potovanja in delo v tujini. Namen je posredovanje vseh informacij, izkušenj in nasvetov za vse, ki se želijo odpraviti po podobni poti. Podcast se imenuje Potovanja in delo v tujini in ga najdete na Apple podcasts, Spotify, Google podcasts ali na spletni strani www.mayita.si.

Sprehod po marini v Dohi med delom v Katarju.

Kako to, da ste se odločili za podcast?

Podcasti so platforma, ki mi je zares všeč. Tudi sama jih spremljam veliko in pridobim zares uporabne informacije in motivacijo. Všeč mi je, ker jih lahko poslušaš med vožnjo in med opravljanjem vsakodnevnih opravil. Prijateljica mi je celo rekla, da je ona pričela poslušati podcaste medtem, ko je uspavala otroke in čakala, da zaspijo. So brezplačni, ponujajo pa goro informacij od ljudi, ki imajo veliko izkušenj.

Kje boste preživeli zimo? Planirate kakšno daljše potovanje? 

Zimo bom preživela v Dalmaciji, direktno ob morju, ker si ne znam predstavljati življenja brez morja. Ker so moja poletja že od nekdaj zaznamovana z delom, imam le poredko priložnost, da užijem hrvaške čare (razen med delom na jahti), tako, da sem se odločila, da bom kar celo zimo tu. V družbi boljše polovice bom raziskovala hrvaške otoke, območje Neretve, zavila malo tudi v Bosno in Črno Goro. Če mi v začetku naslednjega leta uspe, pa želim pobegniti za 14 dni na Tajsko. Tja hodim na retreat v Tao Garden, kjer se popolnoma odklopim. Tao Garden je že od začetka epidemije zaprt, a ker se je s tem tednom Tajska končno odprla za turiste (za cepljene ni potrebna karantena, le 2x PCR test) predvidevam, da se bo odprl tudi Tao Garden. Je moj raj pod soncem, nahaja se v Chiang Maiu in ga vodi priznani Mantak Chia.

Maja in Mantak Chia v Tao Garden letovišču v Chiang Maiu na Tajskem.

Maja Novak vsebine ustvarja tudi na Instagramu.
Sledite ji lahko TUKAJ.

Foto: Maja Novak

PREBERITE ŠE: Irena Butoln, prva slovenska popotniška granfluencerka

Irena Butoln, prva slovenska popotniška granfluencerka

Pa jo imamo tudi pri nas! Irena Butoln je vplivnica nad 60, ki obožuje potovanja in svoje utrinke deli na prvem “granfluencer” blogu. Je komunikativna, nasmejana, polna življenjske energije, in pravi, da zajema življenje z veliko žlico. Njeno načelo se glasi: “CARPE DIEM!”

Irena Butoln, vaš blog je poln čudovitih idej za izlete in potovanja. Kakšni so vaši popotniški načrti za letošnjo jesen/zimo? 

Moji popotniški načrti do konca leta so se zaradi znanih dogodkov malce spremenili oz so okrnjeni. V planu je bil izlet na Sicilijo, ki bo sedaj moral počakati na boljše čase. Upam, da pridejo kmalu. Zato ostanejo še kakšne terme. Trenutno so mi zelo pri srcu na primer BIO terme in seveda tudi dnevni izleti. Ker Slovenijo vsi poznamo bolj malo, je možnosti veliko. Vedno sem imela pred očmi dejstvo, da bližnja mesta lahko malo počakajo, saj so lažje dosegljiva tudi kasneje, ko so ti daljša potovanja onemogočena. In sedaj je prišel ta čas. Irena Butoln.

Zaradi pandemije bo tudi letos veliko ljudi dopustovalo v Sloveniji. Se vam zdi, da dobro poznate slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Slovenija je več ali manj za vse njene prebivalce bolj tabula rasa. Vsakič znova ugotavljam, da kjerkoli si, vedno je mnogo stvari vrednih ogleda oz si presenečen, kako lepa je naša mala deželica. V Slovenij je še mnogo za videti in obiskati.

Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo? 

Prihajam iz osrednje Slovenije, naravnost iz Ljubljane, polne skrivnosti in neraziskanih kotičkov. Dolga leta sem delala v tujem podjetju  in imela možnost razkazati Ljubljano številnim tujcem. Vsi, brez izjeme, tudi tisti, ki so Slovenijo že večkrat obiskali, so bili nad njo vedno znova očarani. Vse je v tem, kako kraj predstaviš obiskovalcu. Recimo stara Ljubljana, kot nekak klasičen bonbonček, toliko je tega! Pa recimo Ljubljanica, s svojimi mostovi, ali pa Rožnik. Za tiste bolj pohodne pa morda Šmarna gora, ali pa zdaj tako popularen Plečnik in njegova dela. Ko malo več potuješ po svetu, ugotoviš, da znajo drugje prodajati tudi izvir vode kot nekaj posebnega, ali pa sončni zahod – najlepši na svetu. Imamo ga tudi mi!

Ko malo več potuješ po svetu, ugotoviš, da znajo drugje prodajati tudi izvir vode kot nekaj posebnega, ali pa sončni zahod – najlepši na svetu. Imamo ga tudi mi!

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep?

Nikoli ne bom rekla, da kateri del Slovenije poznam kot svoj žep. Ne, ne poznam, razen morda Ljubljano, pa še tu je vsak dan kaj novega. Premalo si vzamemo čas za odkrivanje skrivnih kotičkov. Vedno najdeš še kaj, kar ne poznaš. Zadnjič smo bili na Dolenjskem, kako je bilo lepo, vse kot da bi videla prvič. Pa nisem, sem že bila in vse videla isto, le družba je bila druga in takoj drugačen pogled. Rajsko!

Kam po Sloveniji se najraje odpravite na aktiven izlet?

Povsod je lahko aktiven, odvisno od tebe. Zadnjič smo bili na Rogli. Kaj lahko počneš? Ja, hodiš. In smo šli. Do Lovrenških jezer je bila že kar dobra rekreacija! Imaš pa pri nas res veliko možnosti aktivno preživljat čas. Za vsakega se najde kaj, celo za najstarejše, če se jim le da. Že recimo sprehod v Mostec, počasi in z veseljem.

Kam v Sloveniji ali k sosedom greste najraje na oddih in potešite svoje hedonistične želje?

Še vedno, poleg potovanja in raziskovanja tujih dežel in običajev, prevlada morje. Kamorkoli na morje. Najraje v Dalmacijo, na otoke, a je v redu tudi sprehod po Lungo mare iz Opatije do Lovrana, ali pa samo iz Strunjana do Portoroža!

Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Težko bi se odločila. Pravzaprav rada jem, včasih je kakšna domača hrana veliko boljša od vseh tako opevanih dobrot. Sicer pa vedno zmaga sushi!

Katera tradicionalna slovenska jed vam je najbolj pri srcu?

Najboljša slovenska jed, če vam po pravici povem, je zame to »krompir v zevnici«, doma iz Ilirske Bistrice, zabeljen z domačimi ocvirki. Pa kakšna domača pehtranka! Jedla sem vsemogoče vrhunske jedi, prekrasne za oči, nagrajene z zlatimi medaljami, a po resnici, zveneča imena jedi me ne prepričajo več! Vseeno, vsaka čast vsem chefom za trud, in še veliko uspehov!

Kam k našim sosedom se radi podate na vikend oddih?

Lovran, v dobro družbo in čisto morje!

Katere kotičke sveta ste že raziskali? Kje vam je bilo najbolj všeč?

Ljubim vzhod, bližnji in daljni. Bila sem od Turčije, preko Indonezije do daljne Japonske, pa malo na Kubi, pa Afrika in seveda Evropa. Najlepše potovanje je vsekakor bila Japonska. Ta mistična dežela, polna skrivnosti in posebnega čara, pusti pečat na popotniku. Bi šla takoj še enkrat, čeprav se držim načela, da potovanj ne podvajam, ker je toliko tega še za videt, časa pa vedno manj.

Irena Butoln piše blog, ki ga lahko spremljate tukaj

Foto: Irena Butoln

PREBERITE ŠE: To so najmanj obiskane države na svetu, ki vas bodo presenetile s svojo lepoto

Mehika z otroki: 12-dnevni potopis mamice Jasne s koristnimi nasveti

Na kaj najprej pomislite ob besedi Mehika? Velika večina na narkokartele, pa na tortilje, tekilo, sombrero, mariachije in kaktuse. Kaj pa na družinske počitnice? 

Malo je ljudi, ki bi ob načrtovanju potovanja z majhnimi otroki pomislili na Mehiko. Kaj tam sploh početi? Ali ni prenevarno? Kako bodo otroci zdržali tako dolgo pot? Pa si upate? To so najpogostejša vprašanja, ki smo jih slišali, ko smo povedali, kam se odpravljamo na dopust. Glede na to, da so bili najini otroci v času potovanja stari 5 in 3 leta, najmlajši pa le 7 mesecev, so bila nekatera vprašanja upravičena. Ampak sama sva mnenja, da če se pred potovanjem dobro pozanimaš in pripraviš, v same priprave pa čim bolj vključiš tudi otroke, je Mehika idealna destinacija za družinsko potovanje. Kaj vse smo videli in predvsem, kako smo se na tako pot pripravili in jo preživeli praktično brez zapletov?


Na kaj ne smemo pozabiti preden se odpravimo na pot?

Preden se odpravimo na pot si je dobro prebrati napotke za potovanje na izbrano destinacijo na strani Ministrstva za zunanje zadeve (www.gov.si) in na strani www.zdravinapot.si, kjer dobimo informacije glede vize, konzularne pomoči ter nujnih in priporočenih cepljenj (za Mehiko se npr. priporoča cepljenje proti hepatitisu A). Več informacij konkretno za Mehiko najdete na naslednjih dveh povezavah: https://www.gov.si/drzave/mehika/ in http://www.zdravinapot.si/destinacije/severna-amerika/mehika. Za vstop v Mehiko je obvezno izpolniti tudi obrazec Multiple Immigration Form (FMM), ki ga dobite na letalu, lahko pa ga tako kot mi raje izpolnite že doma in vzamete s seboj (TUKAJ). Za več nasvetov, kako potovati z dojenčkom in majhnimi otroki preberite: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom.

Naš 12-dnevni potopis po vzhodnem delu mehiškega polotoka Yucatán:

1. DAN: Ljubljana – Istanbul – Cancún

Potovanje smo začeli 25. julija 2021, ko smo se malo po 15. uri odpravili na Letališče Jožeta Pučnika. Avto smo pustili v garažni hiši na letališču (za 15 dni smo plačali 110€) in ob 20. uri odleteli proti Istanbulu. Tam smo pristali nekaj po 22. uri, naslednji let pa smo imeli nekaj po 2. uri ponoči. Glede na to, da bo istanbulsko letališče, ko bo povsem dokončano, največje letališče na svetu, nam je čas do naslednjega leta minil res hitro. 

Let čez Atlantik je trajal 13 ur. Ker je šlo za nočni let, smo večino časa prespali, vmes pa malo jedli, malo klepetali, se malo igrali in sprehajali po letalu, pogledali pa smo tudi kakšno risanko in film. Pred pristankom v Cancúnu smo imeli krajši postanek v Ciudad de México, ki so ga otroci izkoristili za igro z drugimi otroki z letala, tako da je postanek minil hitro in ob cca. 13. uri po mehiškem času smo pristali v Cancúnu. 

Na letališču smo nekaj evrov zamenjali za mehiške pesose in si kupili karte za avtobus do Playe del Carmen, kjer smo imeli rezervirano stanovanje. Avtobusni prevoz ni drag, so pa cene kart odvisne tudi od ure odhoda avtobusa. Mi smo za to relacijo plačali 18 evrov za vseh pet. Glavni avtobusni prevoznik na tem območju Mehike je ADO, ki ima vse povezave in urnike objavljene tudi na spletni strani.

 

Vožnja od Cancúna do Playe je trajala dobro uro. Tako smo po dobrih 30 urah poti prispeli v naše stanovanje. Najeli smo ga preko Airbnb in za 10 nočitev plačali dobrih 600 evrov (najdete ga tukaj). S stanovanjem smo bili zelo zadovoljni, saj se nahaja v povsem novi zgradbi z varnostnikom, bazenom in garažo (kjer imaš lahko parkiran najet avto). 

Po tem, ko smo razpakirali kovčke, smo se sprehodili še do glavne ulice na Playa del Carmen, ki se imenuje La quinta avenida – imeli smo jo namreč le dobrih pet minut hoje stran od stanovanja. La Quinta Avenida se nahaja tik ob morju, na njej pa najdeš čisto vse – trgovinice, nakupovalni center, restavracije, stojnice z ulično hrano in napitki, lekarne, glavno avtobusno postajo ADO, bankomate in menjalnice ter znano skulpturo Portal Maya, kjer zvečer uprizarjajo majevske plese, los voladores pa se vsake pol ure zavrtijo v svojem značilnem stilu.

Ker smo bili precej utrujeni in predvsem lačni, smo se prvi dan samo na hitro sprehodili po Avenidi, pojedli večerjo in šli spat.

2. DAN: Playa del Carmen

Drugi dan smo izkoristili za raziskovanje okolice, nakup hrane, namakanje v bazenu in organizacijo izletov za prihajajoče dni. 

Že sam sprehod po supermarketu je bil eno veliko doživetje – toliko tropskega sadja po dostopnih cenah (mango, ananas, papaja, pitaya, avokado), pa nopal (vrsta kaktusa), ki ga uporabljajo predvsem v slanih jedeh in napitkih, sredi trgovine kar po tekočem traku tečejo sveže pečene tortilje, pa malo naprej na policah najdeš še čilijeve bombone, ki jih mehiški otroci brez problema jejo, zraven bomboni iz guanábane (vrsta sadja), mehiška kava, različne omake in še in še se najde.    

Popoldne smo preživeli na bazenu in tuhtali kam na prvi izlet. Ker je od marca do oktobra na tem delu Mehike sezona sargaške alge (el sargazo), smo morali vse izlete prilagoditi stanju plaž na posameznih lokacijah. Zaradi morskih tokov in vetra so plaže vsak dan različno zasičene z algami, zato je potrebno spremljati semafor, ki je objavljen na spletu (na Facebook-u npr. Red de Monitoreo del Sargazo de Quintana Roo). Naša plaža na Playi je bila prav vsak dan v oranžni ali rdeči fazi, zato je plavanje v morju na tem delu odpadlo. Ker pa so bližnji otoki ponavadi brez alg, smo za prvi izlet izbrali otok Isla mujeres. 

3. DAN: Isla mujeres

Na Islo mujeres smo se odpravili zgodaj zjutraj, saj pot do tja traja kar nekaj ur. Najprej smo se z avtobusom zapeljali do glavne avtobusne postaje v Cancúnu (karte za vseh pet so prišle slabe 4 evre), tam pa vzeli taksi, ki nas je zapeljal do pristanišča, kjer smo presedli na katamaran in se po turkizno modrem morju zapeljali do Isle mujeres (povratne karte za vseh pet so nas prišle 63 evrov). 

Ker smo bili že pošteno lačni, smo se najprej sprehodili do bližnje kantine s tipično mehiško hrano La Lomita. Je sicer malenkost odmaknjena od glavnega dogajanja, imajo le nekaj miz, ampak res okusno in poceni hrano. Poskusili smo s kozicami polnjene nepekoče čilije in hibiskusov sok, ki mu rečejo jamaica. Vrhunsko! Za dve glavni jedi, skledo dodatnih domačih tortilj, omakice, 2 soka in 2 piva pa smo plačali le 15 evrov. In to na otoku. Na splošno so otočki kar dragi, ampak vam priporočam, da si izbirate od glavnih ulic odmaknjene lokale, ker so precej cenejši, ampak bolj domači, bolj v pristnem mehiškem stilu in si upam reči, da tudi z okusnejšo hrano. 

Po kosilu smo se po uličicah s stojnicami in glavnim dogajanjem sprehodili do plaže Playa Norte. Bela mivka, palme in turkizno morje. Pa zasidrane jahte, lokali, koktejli, tropski sladoledi in še in še. Je sicer kar veliko ljudi, ampak si ni problem najti svojega prostora pod palmo ali v lokalu. Mi smo na plaži uživali le nekaj uric, potem pa smo mogli počasi nazaj, da smo se lahko do večera vrnili na Playo del Carmen. Če imate možnost, vam definitivno priporočam, da na Isli mujeres tudi prenočite, ker je en dan res premalo, da jo doživite v vsem kar ponuja. 

4. DAN: Cenote Calavera in Cenote Zacil-Ha

Četrti dan je bil rezerviran za odkrivanje cenotejev. Pa najprej pojasnimo kaj sploh je cenote. Laično rečeno je cenote naravni bazen s sladko vodo, ki nastane na apnenčastih tleh, ko se strop jame, napolnjene s podzemno vodo, vdre. Na mehiškem polotoku Yucatán je ta pojav zelo pogost, zato je na tem območju ogromno cenotejev. Nekateri hotelski resorti imajo poleg bazenov celo svoje cenoteje. Mi smo se odločili, da obiščemo dva, ki se nahajata v bližini znanega mesta Tulum, približno uro vožnje oddaljenega od Playe del Carmen.

Sprva smo planirali, da se do Tuluma zapeljemo z avtobusom, od avtobusne postaje do prvega cenoteja pa s taksijem. Ker pa bi predolgo čakali na naslednji avtobus do Tuluma, smo se odločili, da že kar na Playi vzamemo taksi in se zapeljemo direktno do Cenote Calavera. Za to relacijo smo plačali cca. 30 evrov. Pa še en nasvet – pri taksistih nikakor ne pozabite na barantanje. Ceno se da vedno še za kar nekaj evrov oziroma pesosov znižati. 

Za vstopnino v Cenote Calavera smo plačali cca. 20 evrov za vseh pet. Ta cenote je precej majhen, ampak znan predvsem kot idealen spot za »Insta fotko«. Okoli cenoteja je nekaj ležalnikov, tuši, gugalnice in manjši lokal. Sam cenote je precej globok, najglobja točka sega kar 18 metrov globoko. Poleg glavne odprtine sta zraven še dve zelo majhni odprtini, skozi katere ta pogumni skačejo v pokriti del cenoteja (jamo). Mi smo se tukaj zadržali le kratek čas, ker za otroke ni preveč aktualen, nato pa se s taksijem zapeljali do naslednjega cenoteja (cca. 5 minut vožnje). 

Prispeli smo v raj za družine z majhnimi otroki, v Cenote Zacil-Ha. Ta cenote je večji in preurejen v kopališče. Nahaja se sredi gozda, nad glavnim cenotejem je napeljan zip-line, zraven pa sta še dva bazena, tobogan, ležalniki in restavracija. Za vstopnino smo dali 25 evrov za vseh pet, se da pa tam tudi prenočiti. Če imate otroke, vam toplo priporočamo, da v plan izletov definitvno vključite tudi Zacil-Ha. Naša mulčka še danes sanjata, da bi se enkrat spet vrnili tja.Za pot nazaj na Playo smo se odločili, da preizkusimo še ti. los colectivos. Los colectivos so kombiji, ki vozijo na različnih relacijah. Imajo le začetno in končno postajo, lahko pa ga z dvigom roke ustaviš kjerkoli na cesti in se pelješ do željene točke. Ob vstopu poveš kje bi izstopil in ti ustavi. Vožnja s temi kombiji je zelo poceni, slaba stran pa je, da moraš na cesti čakati, da pride mimo. Mi smo ga ustavili pri cenoteju Zacil-Ha in se zapeljali do centra Tuluma (relacija Valladolid – Tulum), v Tulumu pa smo presedli na drugega, ki nas je zapeljal do Playe. Za celotno pot nazaj smo plačali 4 evre za vseh pet. 

Na Playi smo zvečer prevzeli še avto, ki smo ga najeli za naslednji dan. Za 24 ur, skupaj z vsemi zavarovanji in dvema avtosedežema, smo plačali slabih 80 evrov. 

5. DAN: Chichen Itza in Valladolid

Eno izmed 7 čudes sveta je piramida Kukulkan v majevsem mestu Chichen Itza.

Vstali smo že ob štirih zjutraj in se malo pred 6. uro odpravili proti enemu izmed sedmih čudes sveta – Chichen Itzi. Chichen Itza je arheološko najdišče, kjer se je nekoč nahajalo veliko mesto, ki ga je zgradila civilizacija Majev in je predstavljalo središče njihovega imperija. 

Vožnja do tja traja cca. 3 ure, se pa splača tako zgodaj štartati, ker je kasneje tam velika gneča. Poleg tega je dopoldne še vsaj približno znosno kar se tiče vročine, kasneje je še posebej za otroke kar naporno zdržati na vročem soncu. Vstopnina stane 22 evrov za odrasle in tri evre za otroke od 3 do 12 leta. Se pa lahko odločite tudi za osebnega vodiča, ki vas vodi skozi celoten arheološki park in vam razloži zgodovinsko ozadje, ki stoji za majevskimi ruševinami. Mi se zanj nismo odločili, ker so bili otroci še premajhni, da bi toliko časa sledili razlagi in ogledu. Ker sem tekom študija španščine že kar precej prebrala o Chichen Itzi, sem jim z nekaj zanimivimi dejstvi vseeno lahko osmislila ogled. Predlagam pa, da si v primeru, da se ne odločite za voden ogled, prej vsaj malo preberete o samem arheološkem parku ali o Majih na sploh, ker so bili res fascinantna civilizacija. Se pa kar velika večina obiskovalcev odloči za najem osebnega vodiča, ker so precej poceni in kar smo uspeli mimogrede slišati povejo res zanimive zgodbe in dejstva o Majih in njihovem načinu življenja.

Po dobrih treh urah v Chichen Itzi smo se odpravili nazaj proti Playi in se po poti ustavili še v mestu Valladolid. Magično mestece s pisanimi zgradbami, kjer se starejše Mehičanke po ulicah še dandanes sprehajajo v njihovih tradicionalnih oblačilih. Ker smo bili že pošteno lačni, smo najprej zavili v Casona de Valladolid, ki je znana po tipični yucatanski hrani. Gre za samopostrežno restavracijo, kjer ob vstopu plačaš cca. 30 evrov na osebo (otroci imajo zastonj), nato pa si lahko postrežeš karkoli in kolikokrat želiš. Super zadeva, če želiš degustirati več jedi po malem. Tudi pijače lahko spijete neomejeno. Mi smo poleg mehiškega piva poskusili še ananasov sok, sok guanábane, horchato (osvežilen napitek, podoben mandljevemu mleku) in pa mehiško kavo (kava s cimetom, rjavim sladkorjem, jabolkom in pomarančo). 

Po kosilu smo naredili še en hiter krog po centru mesta, se sprehodili čez glavni park, mimo katedrale, in se nato počasi odpravili proti Playi. Je pa v Valladolidu še kar nekaj zanimivosti, med drugim tudi cenote, ki se nahaja kar sredi mesta in pride prav, da se spotoma še malo ohladite. Mi smo ga morali žal izpustiti, ker smo hiteli nazaj vrniti avto. 

6. DAN: Playa del Carmen

Po treh dneh izletov smo šesti dan namenili počitku. Ostali smo na Playi, se kopali na bazenu, nakupili novo zalogo hrane in se sprehodili čez center mesta. Kosila nismo kuhali, ker se niti ne splača glede na to, da smo se nedaleč stran od glavne avenije zelo dobro najedli za dobrih 10 evrov. Na glavni aveniji (La Quinta Avenida) so cene v restavracijah precej višje kot kakšno ulico ali dve stran, tako da se vam splača malo sprehoditi in tam poiskati kakšno kantino. 

Ta dan smo na ulici poskusili tudi dve tipični jedi – pozol in marquesito. Pozol je sicer napitek, ampak je precej gost in nasiten, zato ga lahko štejemo že za en tak mali obrok. Gre za zelo osvežilen majevski napitek, katerega osnova sta koruza in kakavova zrna. Se ga pa dobi tudi z okusom kokosa. Zvečer smo poskusili še slavne marquesitas, ki so podobne našim palačinkam, le da testo po strukturi in okusu spominja na kornet, je lepo hrustljavo, napolnijo pa ga s slanim (npr. pršut in sir) ali s sladkim nadevom (Nutella, marmelada). Posebnost je predvsem v nadevu, ker sladke namaze mešajo s sirom. In lahko potrdimo, da gre odlično skupaj.

Med sladkanjem z marquesito smo si ogledali še predstavo ti. los voladores in se nato kar hitro odpravili spat, ker nas je naslednji dan že čakala nova dogodivščina.

Vsak dan se odvije predstava ti. los voladores.

7. DAN: Holbox

In ko pravim dogodivščina, mislim resno. Ta izlet je bil našima tri in petletniku, poleg cenoteja Zacil-Ha, najljubši. 

Iz pristanišča v mestecu Chiquilá smo s katamaranom odpluli na otok Holbox.

Zopet smo najeli avto in se zgodaj zjutraj odpravili proti pristanišču Chiquilá. Prispeli smo po cca. dveh urah vožnje, avto pustili na parkirišču (cena za ves dan je bila dva evra) in odpluli proti otoku Holbox (dobrih 20 minut vožnje). Povratna karta za katamaran nas je prišla približno 50 evrov za vseh pet. Ker otok  nima asfalta, so edina prevozna sredstva kolo, motor, štirikolesnik in golf avto. Tu pa tam na cesti vidiš tudi kakšen manjši tovornjak, ki prevaža sadje in zelenjavo, ki jo z ladjo pripeljejo s kopnega. Turisti se po otoku ponavadi prevažajo kar z golf avti, zato smo se tudi mi odločili za to opcijo. Najeli smo ga za šest ur in plačali 45 evrov. 

Ravno zaradi slabšega terena, smo se odločili, da ta dan Timov voziček pustimo doma in s seboj vzamemo le nosilko. To se je izkazalo za pametno odločitev, ker tam z vozičkom res ne bi nikamor prišli.

Ko smo dobili golf avto, smo najprej naredili en krog po centru mesta, kjer smo občudovali porisane zidove hiš, se ustavili in se seveda tudi poslikali pri slavnemu napisu HOLBOX in si privoščili mango na palčki. O tem, da ima mango tam totalno drugačen okus kot te, ki jih dobimo pri nas, verjetno ne rabim posebej poudarjati. Poleg vožnje po razruvani in prašni cesti po centru mesta, smo naš golf avto preizkusili tudi na mivki. Vam povem, da ni večjega užitka kot vožnja po peščeni plaži z belo mivko, razgledom na svetlo zeleno morje in vetrom v laseh. Pa vetra v laseh tukaj ne omenjam samo zato, da se lepše sliši, ampak dejansko ob taki vročini res paše vsaka najmanjša sapica.

Naslednja postojanka je bilo kosilo z razgledom na morje. Jedli smo burrito polnjen z govedino in takose z ocvto ribo, pili pa mangov in ananasov sok. Ko smo se najedli, je bil končno čas za namakanje v morju. Zapeljali smo se proti Punta Mosquito, avtoček parkirali ob plaži in komaj čakali, da se ohladimo v morju. Ampak ker je voda nizka, kar precej daleč namreč sega le do kolen, je bilo morje res toplo. Pa vseeno, otroci so tako uživali, sploh ta večja dva, ker sta lahko prosto tekala sem in tja, skakala, se kotalila, v glavnem to je bil za njiju en tak mali vodni raj. Za piko na i smo si na plaži privoščili še svež kokos in tipično mehiško otroško sladkarijo na palčki, ki jo naredijo iz tamarinde (indijski datelj) in začinijo s čilijem. Čeprav je bila precej pekoča, jih je naš petletnik zmazal kar nekaj. Je res lepo videti, kako otroci na potovanjih počasi tudi skozi hrano spoznavajo novo kulturo in njihove običaje ter tako dobijo tisto širino in odprtost za drugačnost in raznolikost, ki sestavlja naš planet. 

Čeprav bi na plaži najraje ostali kar do večera, smo jo morali popoldne že zapustiti, da smo se lahko do večera vrnili na Playo. Kako zelo smo uživali in kakšen dan je bil to za ta večja mulčka, ki še zdaj rada obujata spomine na pestro vožnjo z golf avtom in tekanjem po nizkem morju, je verjetno popolnoma odveč.

8. DAN: Playa del Carmen

Ker je bil za nami pester dan, smo se odločili, da osmi dan spet namenimo počitku. Ostali smo na Playi, se večino dneva kopali na bazenu, vmes pa skočili na kosilo in na daljši sprehod po manj turističnem delu mesta. 

Vmes smo se ustavili še v trgovini La Piñata, ki je en tak mali »candy land« s tipičnimi mehiškimi sladkarijami. Posebnost te trgovine je tudi ta, da v njej prodajajo sladkarije, s katerimi se napolni piñate. Piñata pa kot verjetno veste ne sme manjkati na nobeni mehiški otroški rojstnodnevni zabavi.

9. DAN: Tulum

Pred nami je bil še zadnji izlet, in sicer mesto Tulum. V planu smo ga imeli sicer že za prve dni, ampak smo zaradi slabega stanja plaž vse do zadnjega čakali in upali, da bodo tokovi in veter vsaj kakšen dan poskrbeli, da sargaška alga ne bo povsem okupirala njegove obale. Tega žal nismo dočakali, zato smo morali izpustiti tisti najlepši del Tuluma – plažo Playa Paraíso, ki slovi kot ena izmed najlepših plaž v Mehiki. Če boste tam v času, ko ne bo obdobja alg, se obvezno ustavite na omenjeni plaži.

Odločili smo se, da najprej obiščemo arheološki park, kjer majevske ruševine ležijo tik ob morju. Do tja smo se s Playe del Carmen zapeljali kar z avtobusom (za karto smo plačali pet evrov za vseh pet – na tej točki spet poudarim, da je cena kart zelo odvisna od ure odhoda avtobusa) in se od izstopne postaje še cca. 10 minut sprehodili do vstopa v park. Cena vstopnice za odraslega je dobre tri evre. V primerjavi z arheološkim parkom v Chichen Itzi je to najdišče manjšega obsega, tako da si ga hitreje ogledaš, je pa vseeno dobro priti čim bolj zgodaj dopoldne, ker tudi tukaj hitro udari močna vročina. Bi pa dodala še eno zanimivost tega majevskega mesta – obdan je z obzidjem, ki Majem ni služil v obrambne namene, ampak je ločeval nižji sloj od višjega. Znotraj obzidja, z direktnim dostopom do morja, je živel višji sloj, ki je lahko užival v vseh dobrotah in dobrinah, ki so z ladjami priplule do njih. Kot pa sem omenila že zgoraj pri Chichen Itzi, vam toplo priporočam, da si preberete kaj več o Majih in njihovem visoko razvitem načinu življenja.

Pri izhodu iz parka smo vzeli taksi in se zapeljali do hotelske cone v Tulumu, natančneje do njegove znamenite skulpture Ven a la luz. Gre za skulpturo, ki jo je zgolj iz naravnih materialov izdelal Daniel Popper in je dejansko vhod v hotel. Uprizarja povezanost med človekom in naravo, njen namen pa je ozaveščati o pomembnosti ekosistema. Med turisti je znan predvsem kot obvezna točka za »Insta fotko«, zato je pred njim vedno gneča in je potrebno za slikanje kar nekaj časa počakati v vrsti. Je pa hotelski del Tuluma na splošno znan kot instagramabilen predel, ker tam najdemo še kar nekaj podobnih spotov za fotkanje (nekaj predlogov najdete na naslednji povezavi: https://www.sinpostal.com/tulum/#fotosafari). Mi smo se spotoma ustavili še pri Barbie avtu, vse ostalo pa smo izpustili, ker je bilo sredi popoldneva enostavno prevroče, da bi prehodili še nekaj kilometrov. Vam pa priporočam, da si v Tulumu najamete kolo in si tako ogledate celoten hotelski pas, ki je vse skupaj dolg cca. 9 km. 

Preden smo se odpravili nazaj na Playo, smo želeli še na kosilo. Ampak hotelska cona Tuluma je na splošno precej elitna in temu primerne so tudi cene. Smo imeli kar srečo, da smo našli lokal (La Malinche), kjer so stregli tudi hrano, cene pa so bile precej nižje kot v restavracijah. Ko smo se najdeli, nas je taksi zapeljal do ADO avtobusne postaje v centru Tuluma, od tam pa smo se za nekaj evrov z avtobusom zapeljali nazaj na Playo del Carmen. 

10. DAN: Playa del Carmen

Dan pred odhodom domov smo želeli izkoristiti še za izlet s katamaranom na otok Cozumel, ki se nahaja zgolj 20 minut stran od Playe del Carmen. Slovi po lepih plažah, predvsem pa po dobrih lokacijah za snorklanje. 

Pa smo se nato zadnji hip premislili, ker bi verjetno precej hiteli glede na to, da smo se morali ta isti dan pripraviti še na pot nazaj v Slovenijo. Zato smo ostali na Playi, šli na mehiško kavo in kakav, se kopali v bazenu in večer preživeli pred Starbucksom, kjer smo poslušali latino glasbo v živo. Tako smo v stilu zaključili naše počitnice v Mehiki. Sicer nam je na seznamu ostalo še kar nekaj lokacij, ki jih nismo uspeli obiskati, ampak je bilo vseeno tudi to dovolj, da smo Mehiko lahko doživeli v vseh njenih barvah, njeni kulturi in naravnih lepotah. 

11. DAN: Playa del Carmen – Istanbul

Prišel je dan za odhod proti domu, vendar niti približno še čas za zaključek potovanja. Pred nami je bila namreč dvodnevna pot domov in kot vedno pravim, je tudi pot del potovanja, polna doživetij. Ob 9. uri zjutraj smo se z avtobusom odpravili na letališče v Cancúnu, kjer smo zapravili še zadnje pesose in se nekaj po 12. uri vkrcali na letalo za Instanbul. Jaka in Maj sta si na letalu zopet našla družbo sovrstnikov, tako da jima je let še prehitro minil. Tudi sedemmesečnik je presenetljivo veliko prespal glede na to, da smo imeli dnevni let. 

12. DAN: Istanbul – Ljubljana

Po pristanku v Istanbulu nas je čakal osemurni postanek, ki smo izkoristili za igro v letališki igralnici, kosilo in spanje na temu namenjenih stolih. Pozno popoldne smo sedli na letalo proti Ljubljani in okoli 20. ure pristali na brniškem letališču. Čez dobro uro smo bili že doma, skočili direktno v posteljo in končno spet zaspali v svojih posteljah.

Večji del osemurnega postanka na istanbulskem letališču smo preživeli v otroški igralnici.

Česa nismo uspeli obiskati:

Kot sem omenila že zgoraj nam je zmanjkalo časa, da bi lahko uspeli obiskati vse lokacije z naše izletniške liste, je pa tudi res, da je bil seznam precej optimistično zastavljen oziroma smo si nekatere lokacije zapisali zgolj na zalogo. Med njimi so:

Bacalar ali Laguna sedmih barv (Laguna de los Siete Colores)

Las Coloradas (roza jezero)

Xcaret Park (naslednjič ga definitivno obiščemo!)

– mesto Mérida

Cozumel

Isla Contoy

Cenote Saytun in Gran Cenote

Če v potopisu omenjenih lokacij ne želite obiskati v lastni režiji, imate na voljo tudi vodene izlete. Na Playi del Carmen agencije svoje izlete ponujajo kar na stojnicah, ki stojijo na glavni ulici La Quinta Avenida. Če imate v planu veliko izletov, je mogoče smiselno, da si prenočišča poiščete v različnih mestih in raje potujete npr. od S proti J vzhodne obale Yucatána (ali obratno), kot pa da ste stacionirani na enem mestu. Mi smo se za slednjo opcijo odločili zgolj zato, ker nam je bilo tako lažje kar se tiče prtljage, da ne bi vsake dva ali tri dni pakirali za pet ljudi. Če pa niste ravno izletniški tip popopnika, pa je ob celotni vzhodni obali ogromno hotelov, kjer ste lahko nastanjeni ves čas oddiha in počitnice namenite relaksaciji ali pa si vodene izlete rezervirate kar v samem hotelu. 

Za več vprašanj in utrinkov iz Mehike in drugih potovanj,
sledite Jasni na Instagramu Lajf z mulci

 

PREBERITE ŠE: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom

 

 

“Ne glede na to, v katero smer Slovenije greš, povsod je čudovito.” Uroš Bitenc (intervju)

Uroš Bitenc je simpatični slovenski radijec in vplivnež, ki ne skriva svoje ljubezni do športa, hribov in svoje čudovite družine. Z ženo Anteo, ki tudi dela v medijih, hčerko Ulo in dvemi kužki na družbenih omrežjih ustvarjajo zabavne vsebine na temo aktivnega in zdravega načina družinskega življenja. #familybitenc, kot si sami rečejo, rada športa in raziskuje vse možne stvari. Najbolj pa so prepoznavni po svoji super pozitivni energiji. Z Urošem sva se pogovarjala o tem, katere kotičke Slovenije radi obiščejo in kje najraje jejo.  

Uroš Bitenc, kakšni so vaši popotniški načrti za letošnjo jesen/zimo?

Iskreno, nimamo jih. Antea je do novembra globoko v delu na večjem projektu in sem večino časa sam z Ulo in kužki. Srbijo me prsti, da bi šli nekam na vikend oddih in se spogledujem z Logarsko dolino. Decembra pa bi zelo rad, da znova gremo nekam praznovat novo leto, pred dvema letoma smo bili na Jezerskem in je bilo naravnost čudovito. Uroš Bitenc

Zaradi pandemije bo tudi letos veliko ljudi dopustovalo v Sloveniji. Se vam zdi, da dobro poznate slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Ja, zdi se mi, da jih poznam več kot večina, a še zdaleč ne vseh. Letos sem ustvarjal oddajo »S kavča na plano«, kjer smo z bratoma Novak delali ravno to – raziskovali skrite kotičke. Tudi mi smo lani, kmalu po prvem lockdownu šli na dopust z avtodomom po Sloveniji in v enem tednu ugotovili, da tudi dva meseca ne bi bila dovolj, da bi vse odkrili. In res je čudovito, ne glede na to v katero smer Slovenije greš.

Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo?

Izvirno sem iz Tržiča. Dovžanova soteska je obvezna! Še posebej v vročih poletnih dneh, tam je veliko hladneje in še v vodo lahko skočiš in se osvežiš. Plus, Jelendol je izhodišče za mnogo hribovskih izletov.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep?

Tržič, Komendo, Kranj in Ljubljano. Tam, kjer se največ zadržujem.

 Kam po Sloveniji se najraje odpravite na aktiven izlet?

Kamniško Savinjske Alpe imam blizu in niso tako zelo obljudene.

Kam v Sloveniji ali k sosedom greste najraje na oddih in potešite svoje hedonistične želje?

Lani sva z Anteo izkoristila bone in si privoščila vikend oddih v Nebesih, nad Kobaridom. To bi moralo biti v slovarju ob razlagi besede hedonizem.

Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Domača, tradicionalna hrana. Kjerkoli si. Dodole v Prekmurju, žganci in štruklji na Gorenjskem, tminska frika … Še ena stvar, ki je v Sloveniji posebna, res v skoraj vsaki vasi te čaka lahko nekaj dobrega, tradicionalnega. Uroš Bitenc

Katera tradicionalna slovenska jed vam je najbolj pri srcu?

Štruklji. Še posebej tisti, ki jih dobiš v hribih, ti še posebej teknejo, ker se za njih potrudiš.

Kam k našim sosedom se radi podate na vikend oddih?

Gardsko jezero v Italiji bo zame vedno posebno in komaj čakam, da se znova odpravimo tja. Tam je popolno za aktiven oddih, ker imaš super kolesarske poti in hribe pa še osvežitev v jezeru.

Katere kotičke sveta ste že raziskali? Kje vam je bilo najbolj všeč?

Najdlje kjer sem bil, je bil New York, parkrat v Londonu, potem pa še Zakintos, Helsinki, Paris, Dubrovnik, Dublin … večino teh poti je bilo službenih, res sem hvaležen, da sem lahko te stvari odkrival in zraven delal super vsebino.

Je pandemija vplivala na vaše popotniške želje?

Ja in ne. Načeloma midva nisva neka tipična popotnika, ki imava že vnaprej rezervirane letalske karte in točno veva kdaj imava dopust in kam bova šla. Sva zelo spontana. Sva pa ravno letos zaradi epidemije v zadnjem trenutku odpovedala morje, ker so se zadeve zakomplicirale. Ampak sva znova raziskovala Slovenijo in smo spet zmagali.

Katera popotniška destinacija je naslednja na vašem seznamu?

Če bomo šli v »ekstrem« in šli na res dolgo letalsko potovanje, potem si želim raziskovat Mehiko. Če bomo šli »bližje«, potem je to Italija (Dolomiti) ali pa družinski Paris. Mogoče ga malo hranim za naslednje olimpijske igre na katerih upam, da bomo lahko v živo šli navijat.

Uroš Bitenc objavlja družinske dogodivščine na svojem Instagramu.
Sledite mu za veliko pozitivne energije. 

Foto: Uroš Bitenc, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: “Želim si, da vidijo, da je svet širen in lep.” – Jasna Žaler Culiberg o potovanjih 7 članske družine 

“Potovanja naju z ženo povežejo na popolnoma drugačen način.” – Katja Bogataj

Katja Bogataj je ena tistih žensk, ki se jih ne moreš nagledati. Spoznala sem jo na Instagramu in ji z veseljem dnevno sledim. Njena energija, njene dogodivščine, njene fotografije… vse je tako lepo, tako pozitivno in tako pristno. Vesela sem, da je pristala na tale intervju, z mano delila svojo izkušnjo z Grčijo in mi zaupala, kako jo potovanja z ženo bogatijo. Spoznajte jo še vi!

Katja Bogataj, kako bi se predstavili vsem tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Katja Bogataj. Priimek sem prevzela od moje žene Katke, s katero sva poročeni že dve leti. (Že dve leti?? Kako hitro gre čas, ko se imaš lepo!) Rojena sem bila v Celju, kjer sem živela do svojega devetnajstega leta, ko sem po končani gimnaziji odšla študirat v ‘veliko mesto’ – Ljubljano. Vse od takrat že živim v ljubljani – oktobra bo začelo teči deseto leto. Lani sem zaključila magistrski študij socialnega dela, a vendar me moje poti vlečejo drugam. Trenutno sem zaposlena kot vodja gostinstva in operative v Kinu Bežigrad. Kdo ve, kam me bo pot pripeljala v prihodnosti. 

Katja Bogataj obožuje potovanja.

Kakšna potovanja imate radi? 

Zeeeloooo rada potujem! Zelo rada! Moje prvo solo ‘mini’ potovanje je bilo v Srbijo, kjer sem sodelovala na mednarodnem projektu, kjer smo govorili o vključevanju romske skupnosti v šole, družbo itd. Nato pa sem se, v drugem leniku faksa odločila, da grem sama prostovoljno delat na Kostariko, kjer sem delala v vrtcu z otroki iz socialno šibkejših okolij/družin in raziskovala Kostariko kar tri mesece – najboljša izkušnja mojega življenja!

Takoj po Kostariki sem se odločila za pol leta študija v Španiji – prav tako najboljša izkušnja mojega življenja! Ko sem spoznala Katko, sem ji že takoj na začetku povedala, da so potovanja zelo velik del mojega življenja, ki se jim nisem pripravljena odpovedat. Na srečo pa je bila tudi Katka vzgajana v družini, s katero so prepotovali zelo velik del sveta! Ko sva bili s Katko skupaj tri mesece, sem se odločila, da si želim it delat v Ameriko, v poletni kampe. Ker je Katka takrat imela izpite, sem poletje sama preživela v Ameriki, potem pa jo polna vtisov prepričala, da gre naslednje poletje z mano. Tako sem štiri poletja preživela v Ameriki v kampu Songadeewin of Keewaydin, pred in/ali po kampu pa raziskovala Ameriko.

Grčija ni bila tipična destinacija za Katjo in Katko.

Zelo rada grem v tujo državo z nekim ciljem. Ciljem, da nekomu pomagam, da koga kaj naučim, zelo rada hodim na projekte v tujino, kjer tudi sama rastem, pridobivam izkušnje in spoznavam ljudi. Na vseh svojih potovanjih sem spoznala ogromno ljudi, za katere lahko rečem, da so prijatelji za vedno!

Ko pa ne potujem z razlogom učenja, dela, pa grem zelo rada v države, kjer je ogromno za videt, ogromno za raziskat. Do sedaj sva s Katko vedno potovali tako, da sva bili maksimalno dve ali tri noči na istem mestu, nato pa sva se odpravili naprej na pot. Skupaj sva raziskali Indonezijo, Šrilanko, Zelenortske otoke, Kubo, Ameriko, Mehiko, Tajsko (verjetno se najde še kakšna država, ki sem jo trenutno pozabila). Grčija pa je bila prva država, v katero sva se s Katko odpravili samo z željo po uživanju, da se vrneva spočiti in pripravljeni na nove zmage!

Z Ženo sta to poletje raziskovali Grčijo. Kje vse sta bili? 

Kot sem že rekla, Grčija ni bila najino tipično potovanje. Z letalom iz Benetk sva pristali na Skiatosu, nato pa se po treh dneh odpravili na Skopelos, kjer sva preživeli še šest dni. Za vse tiste, ki teh otokov ne poznate – to sta slavna otočka iz filma Mamma mia. Na skopelosu najdeš cerkvico (The church of Agios Ioannis Kastri) , kjer se je poročila Sophie in pa plažo (Kastani beach), kjer so snemali pesem Lay all your love on me. 

Plaža iz filma Mamma Mia.

Kakšna je Grčija med pandemijo? 

Je res, da je na vratih vsake trgovine, bara itd. Napis, da so maske obvezne, a jih praktično ne nosi nihče. Življenje poteka normalno naprej. Izvajajo se vse ‘ture’ do znamenitosti, trajekti delujejo po voznem redu. Skratka vse je tako, kot je bilo pred pandemijo. 

Kaj vama je bilo v Grčiji najbolj všeč?

Najbolj si bova definitivno zapomnili te njihove ozke uličice z belimi hiškami in modrimi polkni. Tu pa tam naletiš na kakšno belo hišo z roza polkni, ki jo krasijo čudovita roza drevesa Bougainvillea. Čudovito! Prav tako samotne plaže, ki ti vzamejo sapo! Ena izmed teh je definitivno Plaža Amarantos.

Ozke uličice z modrimi polkni.

Kaj vama je bilo najmanj všeč?

Najmanj všeč nama je bilo, kako so sredi dne na plažo Kastani pripeljali turistično ladjo z 200+ ljudi. Ta plaža je res mini in je maksimum ljudi, ki so sploh lahko na tej plaži – 200. Sedaj si pa predstavljaj!

Prav tako naju je malo razočaralo nočno življenje v mestu Skopelos. Sploh ne glede zabav, ampak je v mestecu zelo malo trgovinic, gostiln…

Kako vas potovanja bogatijo?

Na veliko načinov. Predvsem ti dajo širino o drugih kulturah, življenju znotraj le teh. Seznaniš se z njihovim načinom življenja, hrano, delom, arhitekturo, itd. Predvsem pa potovanja v najino zvezo dodajo tisto dodatno iskrico, ki med letom, skozi rutino malce izgine. Naju potovanja res ponovno povežejo na popolnoma drugačen način. Kako zaupava ena drugi, koliko nenapisanih pravil imava (recimo, katera bolj organizira izlete, katera zvečer v postelji bere Lonely Planet ali različne članke o državi, v kateri sva itd.). 

Romantika z roza polkni.

Katera je naslednja destinacija, ki jo želite obiskati? 

Moja sanjska destinacija že od nekdaj so Havaji, a so trenutno zaprti (zaprte so cele ZDA) za ljudi iz Schengna. Prav tako si zelo želim obiskat Finsko, čeprav je popolnoma drug svet, kot Havaji (smeh). In pa definitivno še katero Azijsko državo. 

Katjo Bogataj in njene dogodivščine spremljajte na njenem
Instagram profilu

PREBERITE ŠE: Tina Guček o potovanjih z otroki: “Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina.” #intervju

“Avtodom in kolesa so najboljša kombinacija za raziskovanje sveta.” – Marko Bauman o avtodomarstvu

Avtodomarstvo je zadnja leta spet doživelo nekakšen preporod in pridobiva na priljubljenosti. Že pred pandemijo so predvsem družine prepoznale njegove prednosti, danes pa je eden od načinov, kako se izgoniti ukrepom, ki jih določajo letovišča. Kam vse lahko z avtodomom potuješ in kakšne so njegove prednosti, z nami deli Marko Bauman, izkušen avtodomar.

Marko Bauman, z družino že od nekdaj radi potujete. Odkar ste postali avtodomarji, so se vaša obzorja še razširila. Koliko vas je v družini, koliko časa že potujete z avtodomom, kje vse ste že bili? 

Ja res je, odkar sva se z ženo zaljubila v avtodomarstvo, so se naša popotniška obzorja zelo razširila. Potovanje z avtodomom nam zagotavlja, da je vsako potovanje vznemirljivo in nepredvidljivo, in ravno v tem je čar. So pa takšna potovanja tudi svojevrstni izziv, sploh takrat, ko potuješ z majhnimi otroki. Midva z ženo potujeva z avtodomom s tremi hčerkami starimi tri, osem in deset let. S Katjo sva se prvič odpravila na pot z avtodomom leta 2017 in se takoj zaljubila v avtodomarstvo. Takrat smo bili še 4-članska družina. Najprej smo se odpravili v Istro, tisto leto smo šli še v Grčijo. Leto kasneje smo se naprimer z avtodomom odpravili na Nizozemsko, ko je bila najmlajša hčerka stara le pol leta. V času epidemija korona virusa smo veliko raziskovali Slovenijo, letos pa smo bili v Franciji, kjer smo raziskovali francoske alpe in Provanso. Marko Bauman

Kako se potovanje z avtodomom razlikuje od potovanj z letali, vlaki,…?

Glavna prednost potovanj z avtodomi je ta, da si popolnoma flksibilen na potovanju. Lahko se kadarkoli ustaviš, lahko si dlje na istem mestu ali pa se odpelješ naprej, če ti destinacija ne ustreza. V avtodomu imaš lahko kar veliko stvari s seboj, kar je zelo praktično za družine. Mi si večinoma vedno na potovanja s seboj vozimo kolesa, tako da lahko izbrano destinacijo raziskujemo s kolesi. Če primerjam potovanja z letali je zagotovo glavna prednost avtodomarstva spontanost, prednost letal pa, da se lahko odpraviš na bolj oddaljene destinacije, pot je veliko krajša in manj naporna.  

Kakšne so prednosti in slabosti, če z avtodomom potuješ skupaj z otroki?

Zagotovo je glavna prednost ta, da imamo v avtodomu vse na enem mestu. Ko so otroci lačni in žejni, imamo samo nekaj korakov vstran hladilnik. Zelo prav pride tudi WC in mini kopalnica s tušem, otroci lahko tako gredo na stranišče kadarkoli, zvečer jih lahko umijemo v tuš kabini in ni potrebno uporabljati javnih toalet, če smo v kampih. Večini otrok je avtodom všeč in se radi igrajo v njem in okrog njega. 

Slabost je morda ta, da se na potovanjih z avtodomi kar veliko vozimo. To otrokom ni všeč in se pritožujejo, če so vožnje predolge. A se da z nekaj triki popestriti tudi še tako dolgo vožnjo.

Na kaj je treba biti pozoren pri najemu avtodoma, kaj so nekatere pasti?

Koristno je preveriti ali ima ponudnik kakšne omejitve glede prevoženih kilometrov. Prav tako, je potrebno preveriti do katere ure je potrebno vrniti avtodom. Tega se je potrebno držati, v nasprotnem primeru lahko sledijo kakšne finančne sankcije. Pri najemu avtodoma je potrebno upoštevati tudi to, da je potrebno plačati kavcijo v primeru, če bi prišlo do kakšnih poškodb na avtodomu, za katere bi bil odgovoren najemnik. Moj nasvet je tudi ta, da se avtodom najema pri preverjenem ponudniku, ki razpolaga z večjim številom avtodomov in ima novejše letnike avtodomov. Če ste novi v avtodomarstvu in iščete vse osnovne informacije, vam priporočam, da si preberete avtodomarski vodič, ki je objavljen na naoff.si. 

 Letos ste z avtodomom potovali po Franciji. Koliko časa, kje vse, kje ste lahko spali?

Na letošnjem potovanju po Franciji smo naredili okrog 3.200 km. Na poti smo bili 15 dni, najprej smo bili v francoskih Alpah, nato pa smo raziskovali Provanso. Francija je avtodomarjem zelo prijazna dežela, tako da je povsod na voljo veliko število avtodomarskih postajališč in tudi kampov. Večinoma smo mi spali na postajališčih, ki so namenjeni avtodomom, nekajkrat pa smo bivali tudi v kampih. S Katjo sva istega mnenja, da je bilo to naše najboljše potovanje z avtodomom do sedaj. Imeli smo se res lepo, obiskali smo veliko število različnih destinacij, od visokih alpskih prelazov, do francoske obale in Provanse. Francija je ogromna država, tako da jo bo potrebno še raziskovati.

V času korone je avtodom verjetno prednost, ste imeli v Franciji kakšne težave? Kako je korona vplivala na vaše potovanje?

Prav nič ni korona vplivala na naše potovanje. Pred potovanjem sva se s Katjo testirala in sprintala vse obrazce za vstop v Francijo. Na poti nismo imeli nikjer nobenih težav. V francoskih kampih nas niso preverjali, prav tako nas na nobenem mejnem prehodu niso ustavili.

Le nekaj dni pred naših prihodom v Francijo je bilo še obvezno nošenje mask tudi na prostem. Tako, da na srečo se s tem nismo rabili ukvarjat, edino v Avignonu, ko je bila res gneča, je policaj pristopal do vseh ljudi v centru mesta in zahteval, da si nadenemo maske. 

Kje vam je bilo do sedaj od vseh potovanj najbolj všeč?

Lahko rečem, da če generalno gledam, je bilo letošnjo potovanje po Franciji naše najboljše do sedaj. Drugače pa je bilo tudi v Grčiji odlično, če bi tam mogel izpostaviti eno lokacijo, bi zagotovo izpostavil otok Lefkada in plažo Gialos. 

Potujete z avtodomom tudi po Sloveniji? Kam se radi vračate?

Zadnja leta smo kar nekajrat potovali po Sloveniji, bili smo v Prekmurju in na Gorenjskem. Slovenija je krasna država in ponuja veliko lokacij vrednih ogleda. Prav tako smo zelo prijazna država za avtodome, kar pomeni, da je veliko možnosti za parkiranje in nočitve. Meni je najbližje Gorenjska, še posebej blizu mi je Kranjska Gora, ki ponuja veliko aktivnosti za družine. Tja se bomo odpravili še letos.

Kakšni so vaši plani za naslednja potovanja? 

Ufff, planov je veliko (smeh). Zagotovo se bomo v Francijo še vrnili, morda že naslednje leto. Namreč z ženo sva velika oboževalca največje kolesarske dirke – Tour de France, zato se zna zgoditi, da bomo tudi drugo leto si želeli pogledati kakšno etapo.
Drugače pa si z avtodomom želiva še na Korziko, Sardinijo, Italijo, Španijo, tudi v Grčijo bi se radi vrnili… Skratka veliko destinacij bi si še rada pogledala v naslednjih letih. 

Že več let ustvarjate spletni NA OFF, kjer najdemo tudi veliko vaših avtodomarskih potopisov. Kaj vas motivira, da ustvarjaš svoj blog?

Glavna motivacija za ustvarjanje bloga izhaja iz tega, da sem želel dokumentirati vsa naša skupna družinska potovanja. Spletni blog bo nekakšna zapuščina, že sedaj je lepo pogledati kako smo se imeli nekaj let nazaj, kako lepo bo kakšen blog ali vlog pogledati čez 20 let. 

Moji potopisi so vedno sestavljeni iz obširne tekstovne vsebine, z veliko fotografijami in vlogi. Že od nekdaj sem sem rad kreiral video vsebine, tako da mi je to res v veselje. Poskušam se osredotočiti na tiste informacije, ki bodo nekomu, ki se bo podal po podobni poti koristne.

Ko sem pričel usvarjati avtodomarske vsebine, sem videl, da veliko ljudi zanima avtodomarstvo in si ga želijo preiskusiti, zato sem pričel ustvarjati tudi povsem koristne vsebine za vse začetnike. Izhajal sem iz vseh vprašanj, ki so mi jih postavljali tisti, ki mi sledijo na družbenih omrežjih in tako sem ustvaril tudi avtodomarski vodič – Vodič za avtodomarje, ki je namenjen predvsem tistim, ki se z avtodomarstvom šele spoznavajo. Marko Bauman

Marko Bauman ustvarja svoj BLOG, spremljate pa ga lahko tudi na Instagramu in Facebooku. 

PREBERITE ŠE: “Razen plaže v Cagliariju, je bilo vse popolno.” – Maja Zebec o road tripu po Sardiniji

Foto: Marko Bauman

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.