Intervju

To so 3 nepozabni intervjuji, ki bodo za vedno spremenili vaš pogled na potovanja

Intervju, , , ,

V duhu raziskovanja sveta in navdihujočih zgodb, vam v tem prispevku predstavljamo tri izjemne intervjuje s popotniki, ki so razkrili svoje nepozabne pustolovščine in dragocene nasvete. Odkrili boste raznolike destinacije, nepričakovane izzive ter spoznali, kako lahko potovanja obogatijo naša življenja.

Kako različna so lahko potovanja! Na Vandraju smo gostili že lepo število zanimivih popotnikov in vsaka zgodba zase dokazuje, da ni enega načina potovanja. Načinov je toliko, kolikor je ljudi.

1. “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!”

Katja Kozlevčar je solo popotnica in digitalna nomadka, ki že od januarja 2021 nima svojega doma. Med drugim je živela v jami in si hrano priskrbela kar iz smetnjakov trgovin in restavracij. In to ocenila kot sanjsko! Pogovarjali bi se lahko ure in ure in ure. Na moja vprašanja je odgovarjala iz Kolumbije, ki je njena že 46. obiskana država.

Preberite intervju -> TUKAJ.

2. “Stanovanje v Ljubljani sva brezplačno zamenjala za vilo z bazenom v Provansi!”

Si predstavljate, da bi si lahko privoščili sanjske počitnice v Provansi, v vili z bazenom? Lahko si jih! Kako? Sanja Cvitić se je pred leti zaljubila v Home exchange, potovanja z menjavo nepremičnin. Kako to izgleda in kje vse je bila, je razkrila v našem intervjuju.

Preberite intervju -> TUKAJ.

3. Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta.

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Preberite intervju, ki je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Preberite intervju -> TUKAJ

 

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

PREBERITE ŠE: Pisa za zaljubljene: ideja za romantično valentinovo potovanje
potovanja

Ne čakajte na dopust: službe, ki omogočajo življenje na poti

Intervju, Popotniški nasveti, , ,

Vsi tisti, ki obožujemo potovanja, sanjarimo o službi, kjer bi bili za naša potovanja plačani. Na družbenih omrežjih je vse več fascinantnih profilov, kjer se nam zdi, da je vse skupaj v resnici preprosto in le eno odločitev stran. Kako je zares, se splača, kakšne so najboljše opcije? Povprašali smo Majo Novak – Mayito, ki ji izkušenj na tem področju ne manjka.

Maja Novak – Mayita je pred 15. leti odšla na svoje prvo potovanje. To jo je tako zasvojilo, da je pričela razmišljati o idejah kako bi lahko čim več potovala in s potovanji tudi kaj zaslužila. Danes je 15 let starejša, bogatejša pa za toliko izkušenj, kot jih nekaterim ne uspe nabrati v celem življenju. Kje vse je delala in kako se odločiti za tak korak?

Maja Novak med delom v Dohi.

“Ko nas je nečesa strah, je ta strah ponavadi popolnoma neutemljen.” – Maja Novak

Moja zgodba z delom v tujini se je pričela z delom v ZDA, kjer sem dve poletji preživela v ameriškem taboru za skavte. Ne samo, da sem izboljšala svojo angleščino, temveč sem spoznala veliko novih ljudi in z nekaterimi prijateljujem še danes. Ker ta izkušnja preprosto ni bila dovolj, sem se nato vrnila v Slovenijo, a le z enim razlogom. Da si uredim vizo, ki se imenuje “working holiday” za delo in življenje v Novi Zelandiji. Tja sem se odpravila v lastni režiji, kljub temu, da me je bilo strah in sem imela kar nekaj dvomov, se je vse odvilo zelo uspešno. In tu se je vse začelo. Ko nas je nečesa strah, je ta strah ponavadi popolnoma neutemljen.

Primeri dela v tujini

Delo kot au-pair

Že po desetih dneh, ko sem priletela na letališče v Auckland, sem se preselila k družini Rolton, v ljubko obalno mestece Pauanui, ki je sicer počitniški kraj za malce bogatejše “kiwije”. Pri njih sem opravljala službo au-pair, čuvala sem štiri leta staro Gracie in ob enem opravljala še manjša gospodinjska dela. Ta izkušnja z delom v tujini se mi je vtisnila globoko v srce in še danes večini mladim, ko me povprašajo katero delo v tujini najbolj priporočam, svetujem ravno delo kot au-pair. Življenjski stroški in najemnina so namreč pokriti, velikokrat pa ti pripada celo avto, kolo, v mojem primeru pa tudi deska za deskanje na valovih.

Od prostovoljstva do redne službe

Med svojimi potovanji sem veliko delala kot prostovoljka in se dva meseca preživljala kot receptorka v mehiškem mestecu Ensenada ter se tako urila v pogovorni španščini. Kmalu nato sem pričela 10-letno kariero v jahtni industriji, kjer je bilo moje delo ravno to – nenehno potovanje.

Maja Novak s sodelavci na Sardiniji.

Delo na Križarki

Delo na križarki so sanje marsikoga, saj potuješ po svetu in obenem služiš denar. Največkrat te na križarki zaposlijo kot natakarja, kuharja, animatorja ali prodajalca v trgovini. Tvoj delovnik traja do 12 ur, en dan na teden pa imaš prost. V tem dnevu si lahko ogledaš mesto, kjer se je zasidrala križarka ali pa ga izkoristiš čisto po svoje. Pogodbo skleneš za šest mesecev, ko pa poteče, imaš dve možnosti: ali skleneš novo ali pa se vrneš domov. Da lahko s tem delom pričneš, je potrebno investirati 1000-1500 evrov, ki bodo pokrili stroške za pomorski tečaj, zdravniški pregled in prijavnino na agenciji za delo na križarkah. Zaslužiš lahko od 1500-2000 eur + dodatki na mesec. Vsi življenjski stroški so pokriti, zato lahko ob minimalnem trošenju kar veliko prihraniš.

Delo na jahti

Delo na jahti za marsikoga zveni sanjsko, a je tudi izjemno trdo delo. Že prihod v industrijo je odvisen od vaše samoiniciative in vztrajnosti. V jahtni industriji je namreč konkurenca tako huda, da ti na začetku nihče, niti jahtni agent, ne more zagotoviti službe. Delo za najbogatejše ljudi zahteva od tebe preciznost, predanost in delo tudi po 18 ur na dan, včasih brez počitka. Ko si v industriji že uveljavljen, z vsako naslednjo pogodbo načeloma pridobiš tudi boljše pogoje. Delo poteka na barkah dolžin vse od 20 metrov pa celo tja do 180 metrov. Pri sebi moraš imeti vsaj 2.500 evrov začetne investicije za pomorske tečaje, zdravniški pregled, dodatna izobraževanja, pot do ene izmed svetovnih marin in za mesec življenja v marini, dokler ne najdeš službe. Začetne plače se pričnejo pri minimalno 2000 evrih, vsaka pozicija ti prinese 500-1000 evrov več. V kolikor delaš na charter jahti dodatno zaslužiš tudi z dobrimi napitninami. Vsi življenjski stroški so načeloma pokriti tako, da lahko privarčuješ res lepo vsoto denarja.

Trenutek v marini. Foto: Maja Novak

O najboljših službah v tujini, stroških in prihodkih

“Vedno tako z navdušenjem povem mladim, ki si želijo po enaki poti, da so to izkušnje, ki jim bodo v življenju izjemno koristile ter jim to nikakor nikoli ne bo žal. Na koncu ti je žal samo stvari, ki jih nisi naredil.” Maja Novak – Mayita

Majo Novak – Mayito lahko spremljate na njenem Instagram profilu, kjer boste iz prve roke dobili ogromno informacij, nasvetov in navdiha. 

 

 

PREBERITE ŠE: Kako v 2026 potovati bolje in ceneje: aplikacije, ki res delujejo

Kako svoj kletni prostor spremeniti v priljubljeno turistično namestitev. – Maja, Primož in Cozy little apartment

Intervju, , ,

Vsi, ki imate v lasti kakšno dodatno sobo ali celo nepremičnino, ste ob porastu turizma v Sloveniji zagotovo pomislili, da bi prostor začeli oddajati. Maja in Primož nista razmišljala predolgo. Zavihala sta rokave, preuredila kletni prostor svoje hiše in ustvarila Cozy little apartment, ljubek apartma za 4 osebe v Iški vasi. Že po prve pol leta sta komaj dihala od rezervacij. Kako in zakaj jima je uspelo?

Maja in Primož, kako bi se predstavila tistim, ki vaju ne poznajo? 

Smo družina štirih. Najmlajši Tim je za nas največji srček na svetu, starejša sestrica Ela je raketa, ki poskrbi da smo vedno aktivni, Primož vedno rad odkriva in razvija nove stvari ter jaz kozmetičarka po poklicu in diy »pusher« v družini. Vsi štirje pa se radi družimo in spoznavamo nove ljudi. Cozy little apartment. 

Preden sta se ustalila in si ustvarila družino, sta veliko potovala. Od kod imata najlepše spomine? 

Ja, nekaj sva prepotovala, ampak veliko ostaja še neodkritega. Najlepši spomini z najinih potovanj bodo zame vedno na Filipinih. Verjetno zato, ker so bili zame prvo daljše potovanje. Vsako potovanje je bilo seveda dogodivščina zase, kjer sva odkrivala nove kotičke sveta, odkrivala tamkajšnje prebivalce, odkrivala sebe, drug drugega.

Kdaj bo čas za ponovno potovanje?

Upam, da zelo kmalu. Oba si že želiva iti raziskovati tuje dežele, tako sama kot z otroki. Plan je postaviti Cozy little apartment na noge, okrepiti back-up ekipo, da nama ne bo treba zapirati terminov, potem pa zbrati finance in akcija.

Da bi popotnikom in izletnikom predstavila še en košček Slovenije, sta se odločila v svoji hiši oddajati apartma. Kako to, od kje ideja? 

Dobro vprašanje. Živiva v hiši, v kateri kletnih prostorov nismo potrebovali za naše bivanje, zato sva, preko več različnih dobrih in manj dobrih zamisli, končno prišla do ideje, kako najbolje izkoristiti prostor. Prištela sva najino željo spoznavanja novih ljudi in gostovanja ter prišla do te ideje.

Kaj vse je potrebno za začetek oddajanja stanovanja? Kako sta prenovila, papirji, birokracija… 

Prenavljala sva v večini sama oz. bolj Primož, jaz sem priskočila na pomoč, ko sem lahko. Osnovni korak je bila borba proti vlagi, kjer sva najela pogodbenike, ostalo pa je bilo predvsem v najini domeni. Kar se tiče stilskih idej, sva bila kar na isti valovni dolžini, tako da tu ni bilo težav.

Ko je bilo stanovanje končano, sva začela z birokracijo. Oba sva redno zaposlena, tako da glede na to, da je to dodatna dejavnost, sva se odločila, da odprem popoldanski s.p.. Birokracije je toliko kot če se odpira redni s.p., ampak zame je bilo nekaj zelo novega, kjer nisem domača in je bilo precej stresno. Težko dobiš informacije, kaj potrebuješ, kam se obrniti, kako se lotiti zadeve, da bo PRAV. Zato sem se odločila za najboljšo investicijo in vplačala za webinarje pri Klari Korenč. Ima zelo smiselno in zaporedno podane tutoriale, kako se stvari pravilno lotiti in še vedno grem kakšnega za nazaj pogledati, če imamo res vse ok.

Veliko je pripomoglo tudi sodelovanje z Bentral, kjer nama je Vid Soklič pomagal vzpostaviti in izpopolniti najin sicer že amatersko postavljen Booking profil ter tako povišati število rezervacij in optimizirati najino poslovanje.

Vajin Cozy little apartment je že postal priljubljena izbira za popotnike iz celega sveta. Koga vse sta ze gostila? 

Hrvate, Srbe, Nemce, Francoze, Ukrajince, Italijane,Bolgare. Ruse, Kitajce… Bili so mladi, starejši, pari, družine, upokojenci,….Vsi po svoje zanimivi. Imela sva vse od nočitev do daljših bivanj. Od oseb, s katerimi smo si vzeli čas da poklepetamo, do oseb, ki jih sploh nisem spoznala in mi je žal.

Sta imela kakšno res dobro in kakšno res slabo izkušnjo? 

Ja, res dobrih je bilo veliko. Vesela sva namreč za vsak pristen pogovor z gosti, ki jih tako spoznava vsaj malo. Super izkušnja je bila na primer, ko nam je španska družina pripravila večerjo. Slabih se še vedno bojim. Slišiva zgodbe, kakšni so lahko gosti in kakšno lahko pustijo, vendar močno upam, da do takih scenarijev tu ne bo prihajalo.

Kaj mislita, da je ključno, da se odločajo za vajin apartma? 

Težko rečem, mogoče, ker je nov, ker ima poleg parkirišče, bližina Ljubljane, dobra izhodiščna točka za izlete v tem delu Slovenije. 

Tujcem je torej všeč bližina Ljubljane, kaj pa mislita, da lahko slovenski izletnik v tem delu Slovenije doživi?

Poleg bližine Ljubljane, ki je morda zanimiva tudi za Slovence z drugih koncev Slovenije, je v tem delu kar nekaj čudovitih kotičkov za kolesarje in pohodnike, pa tudi za družine z majhnimi otroki. Tu so seveda Iški Vintgar, Krim, Rakitna, Podpeško jezero, številni gozdovi, Barjanska učna pot, kmalu se na Igu odpira tudi kolišče in upam, da bomo tako goste lahko pritegnili tudi do ogleda našega podeželja. 

Kaj bi svetovala tistim, ki razmišljajo o tem, ali se vreči v ta posel?

Marsikdo gleda na ta posel zgolj z vidika zaslužka in ga nobena kritika in pripomba ne ganeta. Naju pa. Vedno gledam skozi oči gosta. Kako bi se tu lahko najbolje počutil? Kako mu lahko ugodim? Kaj potrebuje? Ne, ni potrebno, da gost je kralj, potrebna je normalna komunikacija in sprejemanje, da gostite nekoga, ki je na dopustu. Sedaj turizem v Sloveniji cveti, zato naj vas to ne skrbi, vendar vsak, ki se za to odloči, mora vedeti, da se to počne s kančkom človečnosti in veselja, kar se preseli tudi na goste in ti potem njihovi komentarji dajo nov elan. V primeru, da se gredo to zgolj zaradi financ, pa vprašanje, kakšen bo rezultat.

 

Majo in Primoža in njun Cozy little apartment lahko spremljate TUKAJ.

 

Foto: Maja Bizjan, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Ste že prenočili na čisto pravem gradu?

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Aljaska: Od Božička in severnega sija, do srečanja z orkami, medvedi in nezemljani #intervju

Intervju, , , , , , ,

Medtem ko nas nekatere bolj vleče na plaže, toplo sonce in v modro morje, se drugi navdušujejo nad popolnoma drugačnimi destinacijami. Priznam, da me je po tem pogovoru začelo vleči tudi tja. Aljaska je, po besedah Mirsade Velič Koleša, pravi raj za vse, ki obožujejo naravo. In medvede, orke, ledenike, pa tudi Božička ter skrivnostne nezemljane. Vse našteto je moji sogovornici uspelo ujeti tudi na fotografije.

Zakaj Aljaska? Kaj vas je pritegnilo, da ste izbrali to destinacijo?

V prvi vrsti je bila to sinova želja, potem, ko smo začeli z raziskovanjem, pa nas je Aljaska dobesedno “zasvojila”. Kmalu sploh ni bilo več vprašanje kam gremo, ostalo je le še vprašanje, kdaj gremo. V ZDA smo bili že dvakrat. Tokrat pa smo želeli še vedno občutiti tisti ameriški “vajb”, vendar na malo drugačen način. Jaz sem vedno organizator potovanja. Pregledala sem veliko dokumentarcev, ogromno prebrala, a še vedno nisem natančno vedela, kaj pričakovati. In ravno to je tisti adrenalin, ki te kar potegne vase.

Od kje ste leteli, so cene letalskih kart visoke?

Leteli smo iz Gradca preko Frankfurta v Anchorage. Let iz Frankfurta traja 9,5 ur. Letalske karte smo kupili na valentinovo, 14. februarja, za odhod 3. septembra. Cena povratne vozovnice je bila 850 eur. Do letališča smo se peljali z avtomobilom, parkirišče za 14 dni pa je stalo 135 eur. Za takšne destinacije je kar pametno kupiti karte dovolj zgodaj, saj kakšnih hudih akcij za poletje in zgodnjo jesen ni.

Kje ste spali?

Spali smo večinoma v Airbnb-jih, to je naša najljubša oblika prenočevanja na potovanjih, ker spoznaš, kako ljudje živijo in kakšni so njihovi domovi. Vsa stanovanja so bila vrhunska, zelo lepo opremljena, udobna, v vseh je bila dobro založena kuhinja s kavo, čaji, začimbami, … V kopalnici je bila vedno osnovna kozmetika, vsi so bili izredno čisti.

Ste vse rezervirali vnaprej?

Prvih 6 nočitev in 4 noči v Fairbanksu smo rezervirali vnaprej, ostalo smo si pustili “prosto”, ker nismo radi preveč omejeni z nekimi plani. Nekaj destinacij in aktivnosti je bilo za nas must-see, ostalo pa smo rezervirali na poti, ker nas vedno še kam “potegne”. Dve noči smo prespali v sobi, eno pa v koči, ker smo želeli doživeti tudi to. Cene se gibljejo nekje od 150 eur na noč za stanovanje z 2 spalnicami in za nas 3 je bilo to več kot dovolj. Cene hotelskih sob niso nič kaj cenejše. Odvisno, kaj komu bolj ustreza. Za vnaprejšnjo rezervacijo se da dobiti tudi kakšno ugodnejšo ceno, sploh če rezerviraš dosti vnaprej. Jaz vedno preberem vse ocene in komentarje in na podlagi tega rezerviram.

Kako pa ste se premikali po Aljaski? Ste imeli avto ali ste uporabljali javni prevoz?

Preko aplikacije Turo smo rezervirali avto in ga prevzeli in oddali na letališču. Tudi to smo v ZDA že uporabljali. Tisto, kar je Airbnb za namestitve, je Turo za najem avtomobila. Priporočam pa polno zavarovanje in za potovanje po Aljaski vozilo 4×4. V 14-ih dneh smo naredili nekaj manj kot 3400 km. Vsekakor je na Aljaski avto skoraj obvezen, brez avtomobila si zelo omejen, pa tudi cenovno se najbolj izplača, saj je gorivo dosti cenejše, kot pri nas. Liter bencina je bil nekaj manj kot 0,90 eur.

Lahko opišete svoj plan poti po Aljaski?

Anchorage

Prve 4 noči smo bili v Anchorage-u. Anchorage je največje mesto na Aljaski, ima vse, kar ima Amerika: vse njihove fast foode, trgovine, … Ima pa tudi zelo simpatičen center mesta, kjer je polno skulptur medvedov, na katere so zelo ponosni. Na Aljaski živijo vse 3 vrste medvedov – črni, rjavi grizliji in tudi polarni medvedi (ti so povsem na severu, v arktičnemo krogu). Iz Anchoraga smo se dnevno vozili na okoliške točke – proti severu : Elkutna lake, Eagle river, mesto Wasilla, Palmer, Chugiak park. In proti jugu – Beluga Point, Portage. Narava je tako veličastna na tem področju, da v bistvu kamorkoli greš, je ogromno rek, jezer, raznih pohodnih poti, kampov in razglednih točk. Mi se tudi radi “pomešamo” med domačine in se zapeljemo po njihovih stanovanjskih soseskah.

Kenai Fjords national park

Potem smo se odpravili proti jugu, v mesto Seward. ki je od Anchoraga oddaljeno cca 200 km. Od tu smo se odpravili na 6-urno križarjenje po aljaškem zalivu, kar je bil definitivno “highlight” našega potovanja. Kenai Fjords national park, s svojimi različnimi živalskimi vrstami in ledeniki, je osupljiv. Videli smo vidre, morske leve, ki so se simpatično “borili” med seboj in prav nerodno padali iz skal, veliko različnih ptičev in orke. Ker obožujem kite, je bilo to zame res neverjetno doživetje. Videti te živali v njihovem naravnem okolju je res noro. Prav tako postanek pred modrim ledenikom, kjer pa so temperature kar precej nižje, zato je priporočljivo imeti kakšno kapo in rokavice.

Pot do Fairbanksa

Iz Sewarda smo se odpravili v Fairbanks, cca 800 km proti severu. Na poti smo prespali v mestecu Talkeetna v koči, ki pa je bila od centra oddaljena le par sto metrov. Mestece nas je popolnoma začaralo, saj smo imeli občutek, da smo vstopili nekam v zgodovino, da se je čas tu ustavil že nekje v petdesetih ali šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tu je ena trgovina z živili, kjer pa dobiš praktično vse, od kruha do toplega puloverja. V trgovini je “pult”, kjer poveš, kaj potrebuješ. Lastnika trgovine sta prišla na dopust iz Oklahome, se v mesto zaljubila, prodala vse svoje imetje in se preselila. To je mesto umetnikov in romantičnih duš, ki cenijo preprosto in odmaknjeno življenje brez stresa in “ponorelega sveta”.

Zjutraj smo se odpeljali naprej proti Fairbansku, še cca 450 km vožnje. To je najbolj slikovita vožnja, kar smo jih kdaj doživeli. Cesta pelje čez nacionalni park Denali, kjer je ogromno različnih kampov, športnih aktivnosti, možnosti za pohodništvo, … Narava v jesenskih barvah je čudovita, na poti je tudi nekaj razglednih točk, kjer se je vredno ustaviti. V zgornjem delu narava prehaja v tundro. Pot je bila polna “oh” in “ah” trenutkov, saj je narava tu že skoraj kičasta. Na poti je nekaj manjših mest, kjer lahko natočiš gorivo ali poješ kakšno malenkost. Prometa ni veliko, cesta pa je v večini ravna in lepo asfaltirana.

Fairbanks

Fairbanks je znan kot “Golden Heart of Alaska” ali “The Land of a Midnight Sun”, Zlato srce Aljaske zaradi prvih zlatokopov, ki so se tu naselili že leta 1900, dežela polnočnega sonca, ker ima poleti kar 70 dni sonca, od 17. maja do 27. julija, brez noči. V septembru je bilo še 13 ur dneva, potem pa se dan krajša do 5.5 ur v decembru. V mestu je Pioneer park, kjer so predstavljene hiše, ki so jih gradili prvi prebivalci okoli leta 1900. Nekatere med njimi so prestavljene iz mesta in imajo napisano, na kateri ulici so stale in kdo je bil njihov lastnik. Tu je tudi hotel, ki je imel “bath house”, kjer so se prebivalci takrat lahko okopali za 50 centov. In, ko se tu sprehajaš, skoraj lahko občutiš njihove sanje o velikih najdbah, njihova razočaranja ter solze veselja in žalosti.

Vojaška baza in Vesoljci (po naključju)

V Fairbanksu je bilo veliko videnj neznanih letečih predmetov, ogromno je pričevanj o vesoljcih in veliko ljudi je izginilo brez sledu. Res ima posebno vibracijo. Ameriška vojska ima tu svojo bazo in ko smo čisto slučajno prišli do nje, so nam preverili vse dokumente, zavarovanja, nas slikali in nam postavili kar nekaj vprašanj. No, zdaj smo vsi trije v datotekah ameriške vojske. So pa zelo prijazni in na koncu so se nam lepo zahvalili za sodelovanje. To pa ni njihova edina baza na Aljaski, obstajajo še druge, veliko bolj odročne. In potem se vprašaš: le kaj skrivajo? So govorice o sodelovanju z vesoljci pod goro Mt Hayes resnične?

Severni sij, tuljenje volkov in slika nezemljana?

V Fairbanks pa ljudje pridejo tudi zato, da bi videli severni sij, ki je tu pogost pojav nekje od septembra do sredine aprila. Seveda smo upali, da ga bomo doživeli. Prva noč je bila oblačna in takrat se aurora borealis ne vidi. Smo pa jo doživeli v vsem njenem sijaju našo drugo noč. Izkušnja je bila res magična. Že na robu mesta je bila čudovita, smo pa imeli željo, da jo doživimo v naravi. Odpeljali smo se na neko razgledno točko, ki naj bi bila idealna za opazovanje. Vozili smo se 33 kilometrov v gozd in na naše presenečenje tam ni bilo nikogar. Ko sem odprla okno avtomobila, se je zaslišalo zavijanje volkov in potem smo se kar hitro odpeljali nazaj v mesto. Na poti sem naredila eno sliko in kasneje pri pregledu slik na njej našla vesoljca. Vsekakor je bila magična noč, ki je ne bomo nikoli pozabili.

North Pole in obisk Božička

Nekaj kilometrov severneje od Fairbanksa je North Pole, kjer lahko srečate Božička skozi vse leto. Seveda smo ga obiskali, da mu zaupamo svoje želje še pravočasno. V Santa Clause hiši pa je ogromna trgovina, kjer lahko kupite vse za božične praznike.

Za konec ponovno Anchorage

Ostale so nam še 3 noči in odločili smo se, da se vrnemo v Anchorage, kjer je veliko možnosti za okoliške izlete, nakupili smo še nekaj spominkov, šli v kino, poskusili najbolj znan sladoled in preprosto uživali naše zadnje dni na Aljaski. V glavi so se že začele prepletati nove ideje, kdaj, kako, kam, kaj bi še lahko videli. Skratka Aljaska nas je vabila nazaj. Zadnji večer se nam je ponovno “zgodila” aurora borealis, kar pa v Anchoragu ni ravno pogosto. In ne samo to, videli smo jo iz balkona našega apartmaja. Če to ni znamenje!

Je na Aljaski veliko turistov? Kje je bilo največ gneče?

Aljaska je ogromna država, ima pa nekaj čez 700.000 prebivalcev. Res je veliko neposeljenega in do severnih mest je možno priti samo z letalom, ker nimajo speljanih cest. A ta del, kjer je dobra cestna infrastruktura, je tudi za turiste najbolj privlačen in prav nikjer ni bilo gneče. Res smo bili v začetku septembra, največ ljudi pa je tukaj julija in avgusta, še največ je Američanov. Poleti so zagotovo temperature prijaznejše, vendar je tudi jesen s svojimi barvami izredno priljubljena med turisti. Cene so že nekoliko nižje, poletne aktivnosti pa se zaključujejo nekje do sredine ali največ konca septembra. Še največ ljudi je bilo v Sewardu, v marini, vendar je veliko ladij in gneča se hitro porazgubi. Temperature so bile cca 10 stopinj ponoči in 15-17 stopinj čez dan. Dežja ni bilo veliko, dva dni je bilo vetrovno, drugače pa smo imeli sonce. In nekaj oblačnosti seveda, skratka vse.

Kakšne so cene za hrano in pijačo? Kje ste jedli?

Cene so kar visoke, višje od povprečja v ZDA. Mi smo jedli v glavnem pizze, burgerje, Papa John’s pizza je naša najljubša ameriška pizza. Od njihove lokalne hrane pa lososa. Hrano smo kupovali tudi v trgovini, vendar nismo veliko komplicirali. Tudi trgovine niso poceni, najmanj 30% so cene višje, kot pri nas.

Kakšno je življenje na Aljaski? Kakšni so ljudje?

Prijaznost ljudi je res neverjetna, tega mi Evropejci nismo navajeni. So pa Aljaščani drugačni od ostalega dela Amerike. To so zares preposti ljudje, povezani z naravo in živijo v skladu z njenim ciklom. Več mesecev živijo v popolni dnevni svetlobi, potem pride zima, ko je le 4 ure dnevne svetlobe, a je to njim vse nekako sprejemljivo. Nihče se ne pritožuje. Prav tako ne nad vremenom, ki je v zimskem času lahko res ekstremno. Oni to jemljejo kot del življenja. Niso takšni kot mi, ki se vedno nekaj pritožujemo. Tudi, če pada dež, v večini nimajo dežnika. So topli in prijazni, a hkrati odmaknjeni. Zelo cenijo zasebnost, niso vsiljivi, če pa je potrebno, z veseljem pomagajo.

Lahko izpostavite 5 stvari, ki so vas presenetile in si jih boste za vedno zapomnili?

Življenje v gozdu

Kar me je navdušilo je to, da živijo v gozdovih. Nekateri le streljaj od mesta, spet drugi bolj globoko v divjini. Poštni nabiralniki pa so postavljeni ob cesti in tam šele vidiš, koliko hiš je nekje v gozdu. Nekateri imajo tudi svoje koče globoko v divjini, svoje agregate in za več mesecev si nabavijo zaloge in se odmaknejo.

Sožitje z medvedi

Zanimivo je bilo tudi, ko smo prevzeli avto na letališču in nam je lastnik takoj povedal, da imamo v avtu sprej za medvede. Ko smo prišli v prvi apartma je bil v kuhinjski omarici tudi sprej za medvede. Videli pa smo samo eno črno medvedko z mladiči ob avtocesti, čeprav smo se potem kar vozili po gozdovih, da bi kakšnega srečali. Nekako te kar potegnejo ti medvedi, tudi če na začetku nisi najbolj navdušen. Lahko bi sicer šli z manjšim letalom ali helikopterjem na točko, ki se imenuje Broks Falls, kjer je veliko grizlijev, ki lovijo losose. A ta avantura stane od 800 do 1000 eur na osebo in smo jo preskočili. Z avtomobilom pa se tja ne pride, ker ni ceste. Nihče pa ne dela nobene panike zaradi medvedov, res živijo v popolnem sožitju.

Temne noči in nezemljani

Najtemnejša noč – še nikoli nisem videla tako črne teme, kot takrat, ko smo se peljali kar globoko v gozd, da bi videli auroro v naravi. No, tudi vesoljca še nikoli prej nisem slikala.

Lastna letala

Zanimivo je tudi to, da ima veliko prebivalcev svoja letala – to so tista, ki lahko pristanejo na vodi.

Komu bi priporočali obisk Aljaske?

Aljasko priporočam vsem ljubiteljem narave, pohodništva in živali. Vsem, ki imajo radi drugačna potovanja. Vsem, ki se radi izognejo gnečam in obožujejo potovanja z avtomobilom. Vsem ljubiteljem svobode in življenja v njegovi najbolj pristni obliki. Primerna je tudi za veliko globlje raziskovanje divjine za tiste, ki imajo že nekaj izkušenj in iščejo nekaj več.

 

Še več o Mirsadinem potovanju po Aljaski si lahko pogledate na njenem Instagram profilu TUKAJ,
kjer ima shranjene tudi video utrinke.

 

PREBERITE ŠE: Potopis: Oman in njegove najlepše točke v 14 dneh (in 1 slaba izkušnja)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Albanija: bi šli na morje na “evropske Maldive”? #INTERVJU

Intervju, , ,

Andreja Počkaj je solo popotnica, ki nam s svojimi avanturami širi obzorja glede malo manj pričakovanih popotniških destinacij. Zdi se, da se ničesar ne boji in da je nič ne ustavi. Pravo veselje je spremljati vsak njen nov podvig, saj močno izstopa v svetu površinskih potovanj, kjer je predvidljivo čisto vse od izbrane destinacije do popolne fotografije s priljubljene znamenitosti.

Draga Andreja, mi smo se na Vandraj.si že nekajkrat pogovarjali, zato sem si dovolila kar sama spisati predstavitev. Vaši nasveti za solo popotnice so eden izmed naših top prispevkov in veseli smo, da se lahko spet pogovarjamo s pravo zakladnico nasvetov, idej in izkušenj. Tokrat se bova pogovarjali o vaši zadnji destinaciji – Albaniji. Prav uživala sem v storijih in priznam, da me je Albanija zelo presenetila. Tudi vas? Ali ste pričakovali točno tako izkušnjo?

Hvala za lepe besede! Veseli me, da so ti bili storyji všeč, saj sem vanje vložila veliko srčnosti in truda. Moram priznati, da je Albanija presenetila tudi mene. Pred odhodom sem imela kar nekaj pomislekov, predvsem glede cest, saj sem se odločila za najem avtomobila. Vozit seveda znam, vendar nisem vedela, kakšni so albanski vozniki. Poleg očarljive narave in slikovitih mest me je osupnila tudi umirjenost in prijaznost voznikov. Vsa ta presenečenja so Albanijo spremenila v pravo odkritje, polno nepozabnih trenutkov in lepih spominov.

Zakaj Albanija? Kaj vas je pritegnilo pred odhodom? Je bila dolgo na čakalni listi?

V Evropi ni ostalo veliko držav, ki jih še nisem obiskala, in Albanija je bila do pred kratkim ena izmed njih. Priznam, da me nikoli ni posebej zanimala, vendar so me pripovedi ljudi, ki so tam bili, navdušile. Brala sem o tem, da je Albanija evropski Maldivi, in videla številne Instagram videe, ki so prikazovali lepote te države. Takoj, ko sem v začetku leta zasledila akcijo nizko cenovnega letalskega prevoznika z izjemno ugodnimi cenami vozovnic do Tirane, sem si rekla: “Zakaj pa ne? Naj se zgodba odvije sama od sebe.” In ni mi bilo žal. Odkrivanje Albanije je bilo kot odpiranje knjige polne presenečenj. Vsako poglavje, vsaka stran je razkrivala nove lepote in zgodbe, ki so me povsem očarale.

Že glede na videno na storijih vas je Albanija navdušila! Bi jo priporočili kot turistično destinacijo?

Absolutno bi jo priporočila kot turistično destinacijo. Albanija ponuja široko paleto doživetij za vsakega turista ali popotnika – od bogate kulturne dediščine do čudovitih plaž, ki jemljejo dih. Poleg tega je izjemno enostavna za potovanje, cenovno ugodna in domačini so izjemno prijazni ter gostoljubni. Pot skozi to deželo razkriva nove skrivnosti in lepote, ki ostanejo v srcu še dolgo po obisku.

Kaj lahko vidimo in doživimo v Albaniji? Kaj je tistih top 5 stvari, ki jih ne smemo izpustiti?

Albanija ima zelo bogato zgodovino, ki sega v antične čase, čudovito naravo, bogato kulturno dediščino, čudovite plaže in veliko gora za ljubitelje hribolazenja. Mojih top 5 stvari, ki jih po moji oceni ni za spustiti:

1. Mesto Berat: To je eno izmed mojih najljubših mest v Albaniji. Berat je znan kot “mesto tisočerih oken” zaradi svojih slikovitih belih hiš s kamnitimi strehami, ki se vijejo vzdolž grajskega hriba. Njegov čar bo popolnoma očaral čisto vsakega.

2. Mesto Gjirokaster: Znano tudi kot “mesto kamnov”, Gjirokaster ima prav poseben čar. To je bila moja prva postojanka v Albaniji in res me je presenetila s svojim šarmom in zgodovinsko arhitekturo.

3. Albanska Riviera: To je nekaj, kar verjetno nihče, ki se odpravi v Albanijo, ne zamudi. Albanska riviera se razteza od Vlore do Sarande in ponuja osupljive plaže s kristalno čisto vodo. V času prvomajskih počitnic, ko sem bila jaz tam, so bile plaže presenetljivo prazne in zato še toliko bolj čudovite.

4. Reka Drin: Njena smaragdna barva je nekaj, kar človeka res očara. Mene je spremljala večino poti proti jugu Albanije in me ni pustila ravnodušno. Če imate dovolj časa, se ob njej odvijajo številne športne in adrenalinske aktivnosti, ki vam bodo še bolj približale njeno lepoto.

5. Arheološko najdišče Butrint: Obisk tega najdišča je bil na moji listi doživetij, vendar sem ga žal izpustila zaradi pomanjkanja parkirnih mest. Kljub temu ga toplo priporočam, saj je Butrint pomemben del albanske zgodovine in kulturne dediščine.

Te destinacije bodo zagotovo obogatile vsako potovanje v Albanijo in vsakemu pokazale čarobnost Albanije.

Bi lahko z nami delili svoj plan poti? Česa ne smemo zamuditi?

Albanija je mnogo večja, kot sem si sprva predstavljala. Kljub razmeroma urejenim cestam so me presenetile razdalje in razgibanost pokrajine, kar je vplivalo na čas, ki sem ga porabila za vožnjo. Zaradi tega mi žal ni uspelo videti vsega, kar sem si želela.

Moj plan poti je bil sledeč: Priletela sem v Tirano, kjer sem prevzela avto in se peljala proti Gjirokastru. Na poti sem se ustavila ob čudoviti reki Drin, katere smaragdna barva me je popolnoma očarala. En dan sem preživela v Gjirokastru, kjer sem raziskovala glavne znamenitosti in se navduševala nad čarobnostjo tega mesta.

Nato sem se čez Muzinski prelaz odpravila proti izviru in veliki turistični točki imenovani Blue Eye, ki me je navdušila s svojo čarobno modrino, malo manj pa z ogromnim številom turistov. Pot sem nadaljevala na jug Albanske riviere do mesta Ksamil, kjer sem si privoščila ene najboljših školjk v življenju. Iz Ksamila je le deset minut vožnje do arheološkega najdišča Butrint, vendar sem žal morala izpustiti obisk, zaradi pomanjkanja parkirnih mest.

Nato sem pot nadaljevala na sever po Albanski rivieri, kjer sem se ustavila na eni izmed prelepih plaž in občudovala osupljive razglede. Čez Pilurski prelaz sem prispela do čudovitega mesta Berat, kjer sem imela srečo ujeti procesijo ob pravoslavni veliki noči in raziskati vse znamenitosti tega kraja.

Potem sem se vrnila proti tiranskemu letališču, kjer sem pustila avto, nato pa se z avtobusom odpravila še do glavnega mesta Tirane, kjer sem preživela eno noč in uživala v raziskovanju mesta.

Če imate priložnost obiskati Albanijo, vam toplo priporočam ta potovalni načrt. Vsaka postojanka prinaša edinstvene trenutke, ki bodo obogatili vaše potovanje in vam pokazali pravo lepoto te čarobne dežele.

Kaj vas je najbolj presenetilo, je bilo kaj takšnega, česar niste pričakovali?

Presenetilo me je vse. Že ob pristanku na letališču sem bila prijetno presenečena. Moderna arhitektura in brezhibna organizacija sta me takoj očarali. Država je urejena in čista, česar res nisem pričakovala. Še posebej pa sem bila ganjena nad gostoljubnostjo ljudi in njihovo pripravljenostjo pomagati, kar je dodatno pripomoglo k mojemu pozitivnemu dojemanju.

Najlepša in najslabša izkušnja?

Moj nedavni potovalni podvig je bil izjemna izkušnja v celoti; edina grenka nota je bila, da je bil prekratek. Kot solo popotnica sem se ves čas počutila varno in sprejeto, saj so mi domačini vedno z veseljem priskočili na pomoč.

Ste v Albanijo leteli? Kje ste rezervirali nočitve, avto, prevoze … Ali Albanci govorijo angleško? Je ugodno potovati po Albaniji?

Obisk v Albaniji je vključeval let iz Trevisa, rezervacije namestitev preko Bookinga in Airbnbja ter najem avtomobila preko Bookinga. Pri najemu avtomobila priporočam sklenitev zavarovanja na prevzemnem mestu, saj lokalni ponudniki najbolje razumejo potrebe in izzive tamkajšnjih cest. Albanci se večinoma sporazumevajo v angleščini in italijanščini, jezika, ki ju učijo že v osnovni šoli, kar olajšuje komunikacijo s turisti. Potovanje po Albaniji je relativno ekonomično v primerjavi z drugimi evropskimi destinacijami, z možnostjo namestitve že za 50 evrov na noč v bližini morja. Še posebej ugodna pa je Albanija izven glavne sezone.

Kaj ste jedli in kje? Je kaj, kar zares priporočate? Kakšne so cene?

Med potovanjem po Albaniji sem uživala v raznovrstni lokalni kulinariki. Poskusila sem tradicionalne jedi, kot so burek, različne vrste zelenjavnih jedi ter školjke ob obali. Posebej bi priporočala poskusiti domači kozji sir, ki ga ponujajo na številnih tržnicah (pa tudi del večine hotelskih zajtrkov je), ter raznovrstne morske jedi v restavracijah ob morju. Cene hrane so v Albaniji zelo dostopne. Na primer, burek lahko dobite že za nekaj evrov, obroki v restavracijah pa se gibljejo od 10 do 20 evrov na osebo, odvisno od izbire jedi in lokacije.

Potovali ste po mestih, vaseh, naravi, ustavili pa ste se tudi na plažah. Ima Albanija lepe plaže? Bi tam dopustovali tudi poleti?

Albanija ponuja izjemne plaže, ki si zaslužijo sloves evropskih Maldivov. Čeprav je bilo med mojim obiskom v začetku maja relativno malo obiskovalcev, je poleti, kot sem slišala od svojih sledilcev, na najbolj priljubljenih plažah večja gneča. Osebno sem navdušena nad bolj osamljenimi plažami, zato bi morda poleti raje izbrala manj obljudene kotičke. Vendar pa bi takšno okolje zagotovo ustrezalo mnogim Slovencem, ki cenijo živahne plaže.

Kakšni so plani za poletje? Vas čaka kakšen morski dopust ali kakšno potovanje?

V naslednjih dneh načrtujem kratek obisk Poljske, a večino poletja nameravam preživeti v Ljubljani. V tem času se mesto umiri in ponuja sprostitev – in takšen “vajb” mi izjemno ustreza. Vikende bom najverjetneje preživela pri družini na Primorskem in ob slovenski obali, večjih potovalnih podvigov pa za poletje nimam v načrtu. Jaz sem bolj popotnica zime.

Čudovito Andrejo Počkaj lahko na vseh njenih dogodivščinah spremljate TUKAJ. 

 

Foto: Andreja Počkaj

PREBERITE ŠE: 15 top nasvetov slovenske popotnice o potovanjih in življenju

“Tajci živijo težko življenje, a ne poznajo pritoževanja ali stresa.” Intervju s Slovenko, ki ji Tajska predstavlja drugi dom

Intervju,

S Sanelo sva se spoznali kje drugje kot na Tajskem. Preko skupne prijateljice sta se s Tonijem oglasila na pivu v našem resortu. Prišla sta s širokimi nasmehi in odprto energijo. Sedeli smo kar nekaj ur, pa še bi lahko, saj sta polna zanimivih zgodbic s svojih potovanj. Pogovarjali smo se o tem, zakaj je Tajska destinacija, na katero se redno vračata in vesela sem, da lahko nekaj njunih odgovorov delim tudi z vami.

Kako bi se predstavili vsem, ki vas še ne poznajo?

Sva Sanela in Toni. Od leta 2010 mož in žena. Strastna popotnika, potapljača in ljubitelja dobre hrane.

Na Instagramu s partnerjem delita utrinke iz svojih potovanj. Veliko potujeta! Kaj delata, da je to možno?

Imava vsak svoje podjetje. Jaz poučujem slovenščino in angleščino, sem tudi transakcijska analitičarka – coachinja. Mož popravlja avtomobile, ki so bili poškodovani od toče. Njegovo delo je povezano z vremenom in zato sezonsko. Jaz delam na različnih projektih, tako da si lahko organiziram urnik po svoje.

Kje vse sta že bila?

Najina strast je Azija, najraje se potikava po Tajski, Maleziji, Indoneziji. Bila sva tudi v Vietnamu, na Šri Lanki, Sejšelih, pa nekaj malega ZDA (jaz sem še kot študentka kar nekaj časa preživela v Las Vegasu), v Mehiki, na Kostariki, v Egiptu, Tuniziji, na Filipinih, pa seveda veliko po Evropi. Vsekakor ne smem pozabiti Islandije, ampak to sem bila sama.

Kaj vama ta potovanja pomenijo? Zase, za partnerski odnos, za življenje?

Potovanja so moje vse. Ko sva se spoznala davnega leta 2005, sem ga hitro potegnila v svoj svet. Po treh mesecih poznanstva sem ga zvlekla v Tunizijo, Toni je takrat prvič sedel na letalu. Od takrat se nisva več ustavila. Vse prihranke sva porabila za potovanja. Potovanja ti dajejo širino, dajo ti novo perspektivo. Ko po treh mesecih prideš domov in si umiješ zobe z vodo iz pipe, se počutiš kot kralj. Pitna voda iz pipe je res nekaj, za kar smo premalo hvaležni.

Spoznavanje novih kultur te bogati na načine, ki jih težko strneš v par besed. So pa potovanja tudi pravi test partnerskega odnosa. Ko si na poti tri mesece, v državah, kjer ni niti približno tako, kot si vajen, kjer se zgodijo tudi hujše zdravstvene težave, vidiš, iz kakšnega testa je tvoj odnos. Seveda je tudi veliko prilagajanja Jaz npr. vstajam zelo zgodaj in potem je hudič, če bivaš v eni sobi. Zato raje najemava Airbnb nastanitve, da Toni lahko spi, jaz pa počnem karkoli drugega. Jaz ne jem mesa in glavni predmet večine najinih prepirov je prav hrana. Ker rada dobro jeva, jaz pa sem izbirčna, se stvari hitro lahko zakomplicirajo in končajo z mojo izjavo: “Bom pa pač spet lačna.”. Ampak je kmalu spet vse ok in ko prideva nazaj v Slovenijo, sva hvaležna za še eno izkušnjo več.

Ravno sta se dobro vrnila iz Tajske. Na Tajskem sta bila že nekajkrat, ampak sta si jo tokrat zastavila malo drugače. Kako se je to potovanje razlikovalo od prejšnjih?

Ja, res je. Letos sva bila tam že sedmič. Včasih sva tam tudi po tri mesece. Letos sva šla v kraje, kjer še nisva bila. Prva postojanka je bil Hua Hin, nato sva šla na Khao Lak in potovanje zaključila na Koh Changu. Ponavadi je obvezna postojanka najin ljubi Koh Samui, ampak tokrat sva rekla, da želiva videti kaj novega.

Zakaj se rada vračata na Tajsko, kaj vama da?

Za Tajsko praviva, da je najin drugi dom. Ko sva februarja pristala v Bangkoku in stopila iz letališča, me je objel že znani val kaosa, vročine in nasmejanih obrazov Tajcev. Priznam, malo sem zajokala in rekla:«Pa sva doma.« Tajska me umiri in postavi na realna tla. Tajci živijo težko življenje, a ne poznajo pritoževanja. Oni ne poznajo stresa. Ko bi le lahko te občutke prenesla nazaj v Slovenijo.

Katere kraje sta obiskala tokrat? Sta bila zadovoljna z izborom?

Kot sem že omenila, sva pot začela v Hua Hinu. Ga toplo priporočam, saj je blizu Bangkoka (cca. tri urce vožnje) in zelo umirjen. Je raj za upokojence s vseh koncev sveta. Prav zaradi teg ga ne priporočam družinam z majhnimi otroki. Če dobro pomislim, sam videla zelo malo takih družin, kar je seveda super za nas pare, ki nimamo otrok.

Khao Lak me je očaral s svojimi plažami. Skoraj zagotovo so ene najlepših na Tajskem. Koh Chang je na meji s Kambodžo, kar pomeni, da je pot do tja kar dolga. Midva sva potrebovala dva dni. Šlo bi tudi v enem, a nisva hotela hiteti. Vsekakor me je najmanj prepričal. Toliko hvale, a jaz res ne vem čemu. Nič posebnega ni ta otok, vsaj nama se je zdelo, da ni bilo vredno iti tako daleč. Imela pa sva tudi malo smole z vremenom, saj je bilo večino časa oblačno in deževno. V soncu bi seveda plaže izgledale drugače.

Če bi morali izbrati top 3 kraje na Tajskem, kateri bi to bili?

To je pa res težko vprašanje, saj je povsod lepo, vsak kraj ima svoj čar. Na prvem mestu je Koh Samui. Pravijo, da je zelo turističen, ampak midva sva tam preživela res veliko časa. Ima številne skrite kotičke, tudi na najbolj turistični plaži Chaweng najdeš prostor, kjer ni praktično nikogar. Na drugo mesto postavljam Khao Lak, na tretje pa Koh Lanto.

S partnerjem sta tudi potapljača. Se je na Tajskem lepo potapljati? Kje sta doživela najlepše potope na svetu?

Tajska ni ravno raj za potapljanje. Letos sva šla na znameniti Richelieu Rock in moram reči, da me je res pozitivno presenetil.

Lansko leto sva bila na Raja Ampat, to je svet, ki je tako pod vodo kot nad vodo tako magičen, da ga težko primerjam s čimerkoli. Nahaja se v Indoneziji, natančneje v Zahodni Papui. Na drugem mestu je zagotovo Komodo, ki je prav tako v Indoneziji, na tretjem pa Sipadan, na malezijskem delu Bornea. Spektakularne potope sva doživela tudi na indonezijskem Borneu, Sangalaki je namreč raj za mante.

Katera bo vajina naslednja destinacija? Zakaj?

Junija greva v Amsterdam na koncert, potem pa avgusta v Dolomite, v en prav poseben hotel, o katerem sanjam že kar nekaj let. V avgustu greva na hitro še v Berlin, konec leta pa zelo verjetno nazaj v Egipt. Za naslednje leto ciljava na severni Sulawesi, kamor bi morala že lani, a je izbruh vulkana prekrižal najine načrte. Ampak kdo ve, do takrat se lahko še veliko spremeni.

 

Sanelo in Tonija ter njune dogodivščine lahko spremljate na njenem Instagram profilu (klik). 

 

PREBERITE ŠE: Švedski lagom: Slovenska fotografinja o selitvi v Göteborg #intervju

Foto: Sanela Vodovnik Knez

 

Tajska, Tajska, Tajska 

Švedski lagom: Slovenska fotografinja o selitvi v Göteborg #intervju

Intervju, , , , ,

Mirjam Lamut je slovenska fotografinja, nekdanja ritmična gimnastičarka in pri 35 letih (ponovno) študentka. Z možem sta se namreč preselila na Švedsko, kjer študirata na eni najboljših šol za umetniško fotografijo v Evropi. Govorili sva o življenju v pristaniškem in univerzitetnem mestu Göteborg, švedski mentaliteti, filozofiji lagom, fiki in kakovosti življenja na severu.

Kaj vas je odneslo na Švedsko in zakaj prav v Göteborg?

Za selitev v tujino sva se skupaj z možem odločila, ker sva si zaželela spremembe okolja in nove življenjske izkušnje. Švedsko in Göteborg sva izbrala zaradi magistrskega študija fotografije na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje HDK-Valand, ki je ena od najboljših šol za umetniško fotografijo v Evropi.

Kakšen administrativni in logistični izziv je bil to?

Pred samo selitvijo izziv sploh ni bil prehud, urejanje vseh zadev na Švedskem pa je terjalo kar nekaj živcev. Tukaj je vsa administracija in birokracija digitalizirana, vse je povezano in hitro se zgodi, da se zavrtiš v krogu ali pa spregledaš kakšen korak in zato nečesa ne moreš urediti.

Kako je izobraževalni sistem na Švedskem drugačen od slovenskega?

Izobraževalnega sistema v celoti ne poznam podrobno, sem pa spoznala, kako deluje visoko šolstvo, predvsem podiplomski študij. Večina magistrskih programov se izvaja v angleškem jeziku in so povsem odprti tudi za mednarodne študente.

Študij je brezplačen, ne le za Švede, ampak tudi za vse ostale državljane Evropske unije. Razlika je tudi v starosti študentov. Redki se namreč za študij odločijo takoj po končani srednji šoli. Povsem normalno je, da si vzamejo kakšno leto za delo, potovanje in premislek o svojih interesih. Še manj je takih, ki takoj po končani diplomi nadaljujejo na magistrskem programu. Večina se za nadaljevanje študija odloči šele po več letih dela na področju, ko že pridobijo določene izkušnje in vedo, kaj potrebujejo od študija. Moji sošolci so stari od 23 do 61 let.

Ste si vedno želeli živeti v tujini, ali je bila selitev v Göteborg bolj spontana odločitev?

Vedno sem si predstavljala, da bi lahko živela v različnih krajih in državah po svetu, v preteklosti sem v sklopu študentskih izmenjav nekaj mesecev preživela v Parizu in nekaj mesecev v Portu. Odločitev, da se resnično za dlje časa preselim v tujino, pa se je zgodila precej spontano.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost po končanju študija na HDK-Valand? Ali razmišljate o delu v švedski umetniški sceni ali se vračate v Slovenijo?

Zaenkrat nimam trdno izdelanih dolgoročnih načrtov glede prihodnosti po končanem študiju. Tukaj je veliko priložnosti, ki jih pri nas mogoče ni, trg je večji, prav tako pa tudi BDP. To se vsekakor pozna tudi pri tem, koliko denarja je na voljo za kulturo in umetnost. Zaenkrat mislim, da bi bila kombinacija obojega idealna.

Glede na to, da trenutno tam študirate in ne delate, kakšen finančni zalogaj je to? Imate kakšno štipendijo ali živite od prihrankov?

Življenje na Švedskem, oziroma v Göteborgu, ki ni prestolnica, se po stroških ne razlikuje bistveno od življenja v Ljubljani, kljub temu, da so tukaj plače precej višje. Do zdaj sva sicer živela od prihrankov, letos pa sem prejela štipendijo Ministrstva za kulturo za podiplomski študij v tujini.

Kako ste se prilagodili na drugačno kulturo in jezik?

Kulturni šok zame osebno ni bil prehud. Švedi so zelo vljudni in prijazni, nihče ne sili vate, spoštujejo tvoj osebni prostor, kar mi zelo ustreza. Velja nekakšen predsodek, da so hladni in nedostopni, a moja izkušnja ni taka. Praktično vsi, od najmlajših do najstarejših govorijo perfektno angleščino, tako da s komunikacijo nisem imela nobenih težav. Na švedski jezik se še privajam, obiskujem tudi tečaj švedščine, ki ga brezplačno nudijo priseljencem in počasi napredujem.

Švedska je znana po svoji filozofiji “lagom” – ravnotežju in zmernosti. Se vam zdi, da to vpliva na način življenja in delo na Švedskem? Kako to doživljate?

Ta filozofija zagotovo vpliva na življenjski slog. Ljudje se mi zdijo bolj umirjeni kot pri nas. Počitek jemljejo zelo resno, med delovnim dnevom si vedno vzamejo čas za kosilo in »fiko« – kavo in slaščico. Običajno je, da imaš v stanovanjskem kompleksu, pa tudi v šoli ali v službi na voljo savno, ki jo lahko brezplačno uporabljaš. Veliko časa preživijo v naravi, tečejo in rekreirajo se v vsakem vremenu, zelo radi imajo tudi piknike na prostem, ne glede na vreme. Zdi se mi, da znajo resnično uživati v majhnih stvareh. Včasih pa se mi zdi, da tudi malo pretiravajo, saj jih znajo že zelo majhni problemi spraviti v stres.

Švedska kultura ima zelo močan poudarek na trajnostnem razvoju in ekologiji. Kako se to odraža v vsakdanjem življenju ljudi?

To opažam na primer pri recikliranju, saj gospodinjske odpadke ločujejo na 8 različnih delov. Zelo so priljubljene in razširjene tudi trgovine iz druge roke, kjer lahko res poceni kupiš vse od kvalitetnih oblačil do pohištva in izdelkov za dom. To pomeni, da se je enostavno izogniti kupovanju novih stvari, z nakupom iz druge roke pa podpreš tudi dobrodelne organizacije, za katere se na ta način zbira denar.

Švedska kultura temelji na enakosti in kolektivnem duhu. Imate kot tuja študentka občutek, da so vas lokalci lepo sprejeli? Kako bi opisali Švede?

Res je, normalno je na primer medsebojno naslavljanje po imenu, brez titul in nepotrebnih formalnosti. Spoštovanje izražajo prav skozi to poudarjanje enakopravnosti. Mislim, da so me lokalni prebivalci zelo lepo sprejeli, nikoli nisem imela občutka, da ne spadam sem. Res pa je tudi, da sem svetlopolta, svetlolasa ženska in prihajam iz države Evropske unije. Ne vem, kakšna bi bila moja izkušnja, če bi prihajala od kod drugod.

Švedska je znana po svoji ljubezni do narave. Kako pogosto se zatečete vanjo in kako se to odraža v vašem ustvarjalnem procesu?

Bližina in neokrnjenost narave tukaj je nekaj, kar resnično cenim. Tudi v mestu nisi nikoli več kot 10 minut oddaljen od gozda, nikoli več kot 20 minut od jezera, v katerem lahko plavaš. To je zares neprecenljivo. V bližnjem gozdu sem vsak dan, ko sprehajam psa. Med vikendi se z možem običajno odpeljeva iz mesta do kakšnega večjega jezera, ali katerega izmed nacionalnih parkov ob morju. Ti izleti so postali glavni del mojega ustvarjalnega procesa, saj na njih ustvarim največ fotografij za svoje projekte.

Švedi slovijo tudi po svoji inovativnosti in tehnološkem napredku. Kakšne so vaše izkušnje z digitalnimi rešitvami na Švedskem?

Kot sem že prej omenila, je to včasih ovira, velikokrat pa je seveda tudi prednost. Ko si enkrat uspeš urediti njihovo »digitalno potrdilo«, lahko vse urejaš na daljavo. Zanimivo je tudi, da tukaj praktično sploh več ne uporabljajo gotovine – številni švedski znanci niti ne vedo, kako izgleda švedski denar. Povsod se plačuje s kartico ali preko aplikacije Swish.

Švedska je ena izmed najbolj razvitih držav na svetu, z enim najvišjih življenjskih standardov. Ponaša se z nizko stopnjo revščine, visoko stopnjo zaposlitve in visokimi pričakovanji življenjske dobe. Pa vendar, zdaj, ko tam tudi živite, ali obstajajo tudi nadležne plati te napredne države?

Zanimivo in včasih tudi rahlo nadležno je to, da se resnično vedno in povsod do zadnje črke in pike držijo vsakega predpisa, navodila in priporočila, česar pri nas mogoče nismo navajeni. Seveda pa je hkrati prav to razlog, da je država tako razvita in napredna.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Švedski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Tukaj nikoli nisem bila kot turistka, zato težko rečem. Moj predsodek o Švedski in Göteborgu je bil mogoče ta, da je tukaj vedno sivo in turobno. To do neke mere sicer drži, a ko končno pride poletje in se začnejo dolgi, sončni dnevi, je Švedska zares čudovita in pisana dežela.

Kateri so vaši top trije razlogi za obisk?

Narava, hrana, možnost videti severni sij.

Kdaj priporočate obisk Švedske?

Od maja do septembra, predvsem malo severneje pa je zelo lepo tudi pozimi.

Katerih krajev ne smemo izpustiti med obiskom Švedske?

Švedska je ogromna država, zato jo težko doživeti v enem samem obisku. Zanimiva za ogled so večja mesta, Stockholm, Göteborg in Malmö, seveda pa tudi sever države, ki je zaenkrat še na mojem spisku željenih destinacij.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Drugačen pristop k vsakdanu, več optimizma glede prihodnosti in širši pogled na svet.

[Najljubši kotički Göteborga:] 

Najljubši kotiček za sprostitev: tropski rastlinjak v parku The Garden Society

Najboljšo kavo potrežejo v: Viktors Kaffe

Najboljše kosilo najdete pri: Kometen (najbolj pristne mesne kroglice)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: različne jedi z ribami, ki jih običajno pripravijo s smetanovo omako in drobnim maslenim krompirjem

Najboljši šoping je: trgovine iz druge roke, npr. Myrorna

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Göteborgs Konstmuseum

Park, kjer najraje poležavate: raje kot v parku poležavam ob katerem od bližnjih jezer, npr. Delsjön ali Sisjön

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: manjši brezplačen živalski vrt v parku Slottskogen, kjer lahko vidiš lose, tjulnje in pingvine, ali pa izlet z ladjico na katerega izmed otokov v arhipelagu (npr. Brännö)

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: ribja tržnica Feskekörka

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Skansen Kronan

Najboljša zabava: bari na ulici Andra Långgatan

Najljubši festival/dogodek: sicer se ga še nisem udeležila, a zelo priljubljen je glasbeni festival Way Out West, ki se odvija junija

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: soseska Haga s svojimi ljubkimi trgovinicami, kavarnami in cvetličarnami

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Tramvaj, ki se plačuje preko aplikacije Västtrafik ToGo. Vozovnica za 90 minut stane 37 švedskih kron (dobre 3 evre), vključuje pa tramvaje, avtobuse in ladjice, ki plujejo do bližnjih otokov.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Prevoz do Zagreba, nato pa direktni let z Ryanairom.

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Prednost je boljši življenjski standard. Večjih slabosti pa pravzaprav ne vidim.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Prednost je precej višja plača, slabost pa je tuj jezik, ki lahko predstavlja oviro pri iskanju zaposlitve.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 5

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 8

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 3

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 9

FOTO: Mirjam Lamut/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: MALTA: nasveti za obisk skozi oči Slovenke, ki tam živi #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Od Ljubljane do Tajske: Digitalno nomadstvo skozi oči Slovenke #intervju

Intervju, , , , , ,

Marjetka Reberšek je 27-letna Ljubljančanka, ki te mesece s partnerjem preživlja na Tajskem, od koder delata na daljavo. Govorili sva o življenju v Aziji, digitalnem nomadstvu, finančnem zalogaju življenja na Tajskem in še čem …

Tokrat smo vas ujeli na Tajskem, kjer boste 5 mesecev spoznavali njihovo kulturo. Ste stacionirani na enem kraju ali se selite po navdihu? Kako enostavno je tam najti primerno nastanitev za daljše bivanje?

Prvoten načrt je bil, da celotno obdobje preživiva v Krabiju, saj me je ta predel že lani navdušil. Ampak se je izkazalo, da je tam malo težje najti bivališče za dlje časa. No, če bi začela iskati že par mesecev prej, bi se našlo, tako pa sem glede na prebrano na spletu, zmotno mislila, da bo lažje najti bivališče na Tajskem – v živo.

To je morda veljalo nekaj let nazaj, ko Tajska še ni bila tako zelo turistično oblegana. Letos je bilo že v prvih dveh tednih rekordno število turistov, cene so poskočile. Tako je iskanje bivališča v Krabiju kar težavno. Ponudbe je manj, kar je, pa se začne pri 1.200 evrih. Veliko hiš gradijo izključno za prodajo. Na koncu sem našla najemodajalko, ki nama je oddala hišo s tremi spalnicami za 280 evrov na mesec. Kar je lepa cena.

V času iskanja stanovanja v Krabiju, sem našla stanovanje na Phuketu, zgrajeno pol leta nazaj, z ogromnim bazenom, fitnesom in coworking prostorom, ki me je tako navdušilo, da sem ga kar vzela brez ogleda, samo nakazala sem depozit in stanovanje me je čakalo. Tako sva se po mesecu in pol v Krabiju, preselila na Phuket, kar se je izkazalo za super odločitev. Phuket je mnogo večji in ima možnost za ogromno različnih aktivnosti.

Zakaj ravno Tajska in kolikšen del nje ste že raziskali?

Tajsko sva s partnerjem obiskala lani januarja in me je, kot večino ljudi, čisto navdušila. Na jugu Tajske sva preživela tri tedne in takoj po vrnitvi v Slovenijo sem začela načrtovati vrnitev. Tako sva se malo manj kot eno leto po prvem obisku že vrnila.

Na Tajskem niste povsem na dolgih počitnicah, saj tam delate na daljavo. Ste torej obdržali službo v Sloveniji? Kakšen je vaš delovni dan?

Delam za Planet TV, tam sem se uspela preizkusiti v kar nekaj različnih vlogah. Bila sem organizatorka v produkciji in floor manager na oddaji Jutro na Planetu, sedaj pa delam na daljavo kot videomontažerka oddaje Jutro na Planetu. Poleg tega delam kot upravljalka družbenih omrežij, za različna podjetja vodim njihove profile.

Tokrat gre torej bolj za življenje na Tajskem kot potovanje. Kot videomontažerka sem začela delati že nekaj mesecev pred Tajsko, za družbena omrežja pa delam slabi dve leti. Moj delovni dan je odvisen od tega, kaj delam. Imam srečo, da si lahko delo za družbena omrežja sama razporedim, zato to običajno delam dopoldan. Za video montažo se moram prilagoditi slovenskemu časovnemu pasu, tako da delam popoldne, do poznega večera in ponoči. A takšno delo je občasno, zato mi ne predstavlja težav.

Kakšne so prednosti in slabosti digitalnega nomadstva v Aziji?

Prednosti so to, da zimo preživiš v kopalkah in da delaš ob bazenu. Prav tako lahko obiščeš veliko sosednjih držav v Aziji, za kar ne vzameš niti dopusta, saj lahko delaš kjerkoli, kjer je internetna povezava. Tudi to, da smo časovno 6 ur pred Slovenijo, je super, saj lahko ogromno dela opraviš, še preden se Slovenija zbudi.

Slabosti dejansko nisem izkusila. Kakšne težave z internetom so lahko zoprne, ampak zato imam vedno na voljo tudi sim kartico s prenosom podatkov.

Kaj je botrovalo odločitvi, da se podate na takšno dogodivščino?

Vedno sem želela izkustiti življenje v drugi državi. Ko sem obiskala Tajsko, sem vedela, da je to prava destinacija. Življenje tukaj je ugodno, ljudje so prijazni, klima je super in na splošno je zelo prijazno za življenje. Na srečo ima tudi partner možnost dela na daljavo, drugače bi to bilo težje izvedljivo.

Ste imeli že kdaj kakšno neprijetno ali celo nevarno izkušnjo?

Ne, vse izkušnje so bile do sedaj odlične, oziroma presenetljive, saj sem letos še bolj spoznala neverjetno prijaznost, srčnost in poštenost ljudi na Tajskem. Za primer: januarja sva šla na vikend izlet – tri ure stran od Krabija z motorjem. Pol ure pred prihodom na cilj nama je na motorju počila zadnja pnevmatika. Bila sva sredi ruralne Tajske. Takoj ko sva ustavila ob pločniku, so se pripeljali štirje fantje, stari verjetno okoli 15 let, ki so znali le par besed angleščine. Takoj so začeli klicati po telefonu, nama dali en njihov motor, da sva peljala za njimi in naju vodili do najbližjega mehanika. Tam sva čakala 10 minut, mehanik pa je najin motor pripeljal z avtomobilom. Fantje so vse na hitro organizirali sami. Izkušnja, ki bi lahko bila slaba, se je izkazala za res dobro, najboljšo v tem primeru.

Katere kraje na Tajskem bi priporočili tistim, ki želijo doživeti več kot le Bankgok in razvpita Phuket in Pattayo?

Priporočam nekaj dni v Krabiju, ne le za izhodišče po bližnjih otokih, ampak tudi za njegove zanimivosti, ki jih je škoda izpustiti. Prav tako res priporočam dvodevni izlet na Khao Sok, ki je nacionalni park, in je ostanek najstarejšega deževnega gozda, je celo starejši od Amazonskega. Priljubljena izkušnja med mladimi je preživeti eno noč na t.i. floating bungalows na jezeru, sama se za to nisem odločila, sem pa preživela dan na jezeru. Lahko rečem da je tam res preprosto čudovita narava. Za obisk mirnejšega otoka pa priporočam Koh Lanto.

Kakšne so vaše izkušnje s tajskimi otoki? Kateri so vredni obiska?

Otoki so super, res imajo svoj čar. Žal jih še nisem uspela obiskati toliko, kolikor želim, so pa Koh Samui, Koh Phangan in Koh Tao z razlogom tako priljubljeni, saj so res čudoviti. Priporočam obisk vseh, saj se vsi trije razlikujejo in so super. Prav tako je Koh Lanta odlično dostopna iz Krabija.

Kateri so najbolj nepozabni kraji ali aktivnosti na severu Tajske, ki jih ne smemo zamuditi?

Sever bova bolj podrobno raziskala aprila. A že Bangkok v svojem kaosu skriva čudovite kotičke in aktivnosti, kot so čokoladni buffet na 57 nadstropju, joga s pasjimi mladički, božanski street food, in ogromne tržnice, kjer se lahko izgubiš.

Kakšne vrste aktivnosti ste preizkusili na Tajskem?

Najljubša aktivnost so mi presenetljivo krajši pohodi, saj Tajska nudi res čudovite razgledne točke. Natančneje Bottle Beach viewpoint na Koh Phanganu je čudovit. Sem pa tudi uživala v Dragon Crest Mountain pohodu v Krabiju. Prav tako Tajska ponuja čudovite pohode ob slapovih in razglede z vrhov. Če ste ljubitelji snorklanja, priporočam snorklanje v Pileh Lagoon, je pa tudi posebna izkušnja hranjenje slonov.

Kako se Tajska razlikuje od drugih azijskih držav, ki ste jih obiskali?

Ne vem, kako bi opisala čar, ki ga ima Tajska. Je posebno vzdušje, svobodno, umirjeno. Promet zna biti kaotičen, vseeno pa ne toliko, kot v nekaterih drugih državah. Obožujem njihovo hrano, vsak dan jem lokalno, pa se je še nisem naveličala.

Kateri je najboljši čas za obisk Tajske?

Januar in februar sta najboljša glede vremena, a je takrat tudi največja gneča. Sever Tajske se odsvetuje od marca dalje, saj se takrat začne tajsko poletje in pa “burning season” – predvsem v Chiang Maiu – in je zaradi dima zrak tam precej onesnažen.

Kaj je bila vaša najlepša izkušnja na Tajskem?

Letošnji prihod na letališče, ko sem vedela, da bom pet mesecev ostala tu (smeh). Drugače pa mi je najlepši občutek svobode, ko se s skuterjem voziš po praznih cestah na otokih.

Kakšni so vaši življenjski stroški, reciva za en mesec na Tajskem?

Najemnina stanovanja na Phuketu je 700 eur, stroški približno 50 eur mesečno. Za hrano sama zapravim povprečno 150 eur, s tem da jem vsak dan kosilo v restavraciji. Bencin mesečno pride približno 20 eur, najem skuterja pa 100 eur.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Manj kot kompliciraš, boljše se imaš. Potrebno se je prilagajati situacijam.

Katere so top 3 jedi, ki jih boste sanjali še dolgo po vrnitvi s Tajske?

Sanjala bom o mangu, saj je tukaj neverjetno okusen, o mango sticky rice in pineapple cashew fried rice.

Vas je v tajski kulturi kaj presenetilo?

Presenetilo me je, kako zelo pošteni in srčni ljudje so. Kako zelo se potrudijo za tujce, brez finančne motivacije.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Najbolj pogosta je verjetno to, da je za potovanje potrebno ogromno denarja. Potovati se da zelo ugodno, če si malo iznajdljiv. Druga je, da dosti ljudi misli, kako nevarno je drugod po svetu, kar seveda velja za določene države, ampak v večini turistično obleganih držav je za turiste zelo varno. Moraš pa se vseeno zavedati okolice in se ji prilagoditi.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

To, da mi največje bogastvo predstavljajo vsa doživetja, ki sem jih imela privilegij izkustiti po svetu. Potovanja so me naučila ceniti svojo državo in biti hvaležna za to, kar imamo. Prav tako so me prav potovanja najbolj naučila samostojnosti in iznajdljivosti.

HITRIH 11: TAJSKA

Najljubše mesto: Phuket (old town)
Najljubši otok: Koh Phangan
Najljubša plaža: Haad Yao beach (Koh Phangan)
Najljubši tempelj: Wat Arun
Najljubši dogodek ali festival: Veselim se Songkrana – vodni festival v aprilu
Najljubša tržnica: Chillva market
Najljubša hrana: Mango sticky rice
Najljubša oblika nastanitve: Hotel
Najljubša turistična avantura: Island hopping
Naljubši način transporta: Motor
Najljubša tajska beseda: Suay – čudovito

FOTO: Osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Tajska in 13 odličnih razlogov, zakaj jo tako obožujemo

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Pomlad v knjigah: Najboljše branje, kotički in izleti po izboru knjižnih blogerk

Intervju, ,

Pomlad že veselo trka na naša vrata in čas je za pogovor s slovenskima knjižnima blogerkama, ki nam vsako leto postrežeta z idejami za pomladno branje in namigi za pomladne izlete. Tokrat smo se pogovarjali s Patricio, ki ustvarja blog Na valovih vrstic, in Barbaro, ki ustvarja pod imenom Izposojevalka besed. Preberite, kateri knjigi najbolj priporočata letos.

Katera knjiga ne sme manjkati na seznamu pomladnih branj 2025?

Barbara: Živalsko mesto Mance G. Renko je knjiga, ki bi jo morali prebrati vsi. Samorefleksija v esejih, ki govorijo o (pop)kulturi, filmih, položaju žensk, feminizmu, vprašanju spola, položaju levice, nasilju nad ljudmi (in živalmi), o počitku, čustvih, travmah in še mnogočem, v nekem delu postane tudi bralčeva, saj se (samo)prevpraševanju ne gre izogniti. Teme bralec umešča med svoje življenjske izkušnje, medtem ko vstopa v zelo intimen prostor avtorice, ki jo je zaznamovala travma v otroštvu. Slog in jezik sta izjemna, vprašanja, ki si jih avtorica v zapisanem postavlja, pa izmenjaje segajo v osebno in družbeno življenje, podčrtana pa so, seveda, z družbenim, političnim in zgodovinskim kontekstom. Živalsko mesto sicer ni lahko pomladno branje, je pa pomlad nedvomno odlična kulisa, da prevetrimo naše (bralne) cone udobja.

Foto: Shutterstock

Patricia: Na seznamu definitivno ne sme manjkati knjiga Leglo zla avtorice Sare Volčič. V knjigi nam opisuje najbolj znane umore oziroma zločine, ki jih je pokrivala v svoji karieri. Kronološko nam torej pripoveduje o svojem delu, vmes pa pove tudi kaj o svojem zasebnem življenju. Med drugim opiše tudi najbolj krvoločne zločine na Slovenskem in pripoveduje o zločincih, kot so Metod Trobec, Silvo Plut, Kristijan Kamenik… Spomni se tudi ekskluzivnega intervjuja s Silvom Plutom na Dobu. Od blizu spoznamo tudi novinarski poklic, torej kako je biti med prvimi na kraju zločina, kako povprašati ljudi za podatke, kako sklepati in se dokopati do zgodbe. Med drugim opiše tudi, kako novinarji spremljajo obravnave na sodiščih in kako zadeve tam potekajo.

Kateri je vajin najljubši pomladni kotiček za branje?

Barbara: Še zmeraj je moj najljubši domači bralni kotiček, ki sem si ga uredila v spalnici, se pa s pomladjo moje branje preseli tudi na balkone in terase, v parke in na sveže (o)zelene(le) travnike. Knjiga in dekica sta obvezna oprema vsake moje torbe in avta, tako da lahko, ko kje čakam ali si zaželim pavze, uživam v najboljši družbi.

Foto: Silva Benović

Patricia: Moj najljubši pomladni kotiček za branje je na soncu ob morju.

Kam se odpravita na najlepši pomladni izlet?

Barbara: Najlepšega pomladnega izleta zame ne definira kak poseben kraj, ampak družba, v kateri se na izlet odpravim. Zadnja leta družinsko večkrat odkrivamo slovenske kraje (zaradi hčerkinih gimnastičnih tekem), posebno mesto v mojem srcu imata Nova Gorica in Novo mesto. Predvsem zaradi knjigarn in pestrega kulturnega in literarnega dogajanja. Če pa se ozrem v bližino doma, so najlepši okoliški hribi in hribovske vasice, ki jih dosežem(o) peš – Leše, Jamnica, Šentanel … Povsod lahko uživamo v prekrasnih razgledih in odlični kulinariki ter se družimo s prijaznimi ljudmi.

Patricia: Najlepši pomladni izlet je zame obisk manjše istrske vasice v Sloveniji ali na Hrvaškem. Seveda pa ne sme manjkati sprehod ob morju.

Barbari lahko za več bralnih navdihov sledite na TEJ POVEZAVI, Patricii pa TUKAJ. 

 

Foto: Silva Benović

PREBERITE ŠE: Izjemne ženske na potovanjih: 10 popotnic, ki so pustile neizbrisen pečat

Od Ljubljane do Malezije: 15-dnevna pustolovščina z otroki #POTOPIS

Intervju, , , , , , ,

Jasna Mehle je že izkušena družinska popotnica! Občudovali smo že njen potopis po Mehiki, tokrat pa se je s svojimi tremi sinovi podala na popotovanje po Maleziji. Uživajte v njenem potopisu!

Malezija je tako raznolika država, da bo navdušila tudi otroke! Midva sva najine tri male raziskovalce popeljala vse od modernega glavnega (vele)mesta do prave džungle, vmes pa smo si ogledali čudovite pokrajine nasadov čajev in odkrivali morski svet ob majhnem rajskem otočku.

Kuala Lumpur

Zakaj Malezija?

Naj najprej povem, zakaj sva se odločila ravno za Malezijo. Že po nekaj ogledanih vlogih sva vedela, da bi znalo biti potovanje po Maleziji zelo pestro in zanimivo tudi za otroke, saj je dežela naravnih in kulturnih kontrastov. Ko sva naredila še cenovni pregled letalskih kart, nastanitev, hrane in najema avtomobila, pa je bila odločitev sprejeta. In ta je bila več kot pravilna, saj je potovanje preseglo prvotna pričakovanja.

Cameron Highlands

Pred odhodom

Preden vam predstavim potopis po dnevih, bi omenila, da smo po Maleziji potovali v poletnem času (julij, avgust), ko je ugodnejša klima na vzhodnem delu države. Če se tja odpravljate v zimskem času, pa vam priporočam, da naš drugi del poti malo prilagodite in raziščete zahodni del (npr. Penang in Langkawi).

Pred odhodom se glede cepljenj in ostalih zadev, kot je npr. obrazec ob vstopu v državo, informirajte na spletnih straneh https://zdravinapot.si/malezija/ in https://www.gov.si/drzave/malezija/. Mi se za cepljenje nismo odločili, ker se nam ni zdelo potrebno, vendar se glede tega seveda odločite sami.

Taman Negara

Za lažjo organizacijo vam zapišem še, kaj vse smo mi uredili pred samim potovanjem (poleg letalskih kart in nastanitev): turistično zavarovanje, riziko odpovedi, seznam nastanitev z vsemi kontaktnimi podatki, kopije potnih listov, eSIM (aplikacija Lyntel), aplikacija Grab (za naročanje prevoza in hrane), rezervacija parkirišča pri letališču Jožeta Pučnika (Parking Ahčin), obrazec za vstop v Malezijo in notranji let Kota Bharu – Kuala Lumpur (Malaysian Airlines).

Perhetian islands

Potopis po dnevih

1. dan: Letališče Jožeta Pučnika – Istanbul – Kuala Lumpur

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj, avto pustili pri Parking Ahčin, oni pa so nas s kombijem zapeljali na letališče. Parking Ahčin se nahaja le nekaj kilometrov stran od letališča in je cenovno veliko ugodnejši kot parkirna hiša na letališču.

Na letališču.

Po dvournem letu smo pristali v Istanbulu, tam počakali tri ure in nato odleteli proti glavnemu mestu Malezije, Kuala Lumpurju. Letalske karte smo kupili že januarja, in sicer direktno pri Turkish Airlines. Ko kupite karte, lahko naknadno označite tudi vrsto menija (otroški, vegetarijanski, brezglutenski ipd.).

Postanek na letališču v Istanbulu.

2. dan: Kuala Lumpur

V Kuala Lumpurju smo pristali ob osmi uri zjutraj, preko Grab-a naročili prevoz do centra, ki traja cca. eno uro (odvisno od gneče), in že dopoldne prišli do naše nastanitve. Ker stanovanje še ni bilo pripravljeno (pri večini nastanitev je šele okoli 15. ure, lahko pa tam pustite kovčke), smo se najprej malce sprehodili po mestu.

Ohladitev z mangovim napitkom.

V Kuala Lumpurju je res kar huda vročina, predvsem zaradi visokega deleža vlage v zraku, zato smo se najprej ohladili z mangovim napitkom, zavili še v supermarket, kjer smo nakupili nekaj hrane, in se nato končno napotili v naše stanovanje. Kot lahko vidite na spodnjih slikah to ni bilo običajno stanovanje, ampak hkrati tudi igralnica. V Kuala Lumpurju lahko namreč najdete kar nekaj stanovanj, ki so namenjena prav družinam z otroki (mi smo bili TUKAJ). Si lahko kar predstavljate, kako so bili nad stanovanjem navdušeni otroci!

V Kuala Lumpurju je na voljo precej stanovanj namenjenih družinam z otroki.

Ko smo razpakirali, smo se šli ohladit v bazen, ki je skupen vsem stanovalcem. Po plavanju pa smo pojedli večerjo in se odpravili spat.

V ozadju levo vidite Merdeko 118 (2. najvišja stavba na svetu).

3. dan: Kuala Lumpur (Petronas Towers in budistični tempelj)

Vstali smo kar precej pozno dopoldne in se najprej dobro najedli. Potem smo zavili v bližnjo kavarno, od tam pa smo se z Grab-om zapeljali do KLCC Parka. Gre za park, ki se nahaja tik ob najvišjih dvojčkih na svetu, imenovanih Petronas Towers (višina: 451, 9 m).

Čez park vodijo sprehajalne poti, v njem pa najdete tudi otroško igrišče in plitek bazen z vodometi. Uporaba bazena je brezplačna, vendar je zaradi čiščenja ob ponedeljkih zaprt. Mi smo imeli tako »srečo«, da smo park obiskali ravno v ponedeljek, zato smo kopanje v bazenu prihranili za zadnje dni potovanja, ko smo se vrnili nazaj v Kuala Lumpur.

Planiranje ogledo za prvi dan.

Kar precej turistov se odloči, da si dvojčka ogledajo tudi znotraj in se z dvigalom zapeljejo do mostu, ki povezuje obe stolpnici (86. nadstropje). Mi se za to opcijo sicer nismo odločili, so nas pa opozorili, da je karte za notranji ogled potrebno kupiti že kar nekaj dni prej.

Petronas Towers – najvišja dvojčka na svetu.

Po ogledu Petronas Towers smo se še malo sprehodili po okolici, saj se dvojčka nahajata v najbolj prestižnem in modernem delu mesta. Nato smo naročili Grab, ki nas je zapeljal do budističnega templja, imenovanega Thean Hou Temple. Tempelj je res lepo okrašen, pravijo pa, da si ga je morda še lepše ogledati tik preden se znoči, ko se v lampinjončkih prižgejo lučke.

Thean Hou Temple (budistični tempelj).

Pri templju smo se ohladili z ognjičevim ledenim čajem in se odpravili nazaj v naše stanovanje. Pred večerom smo šli še na bazen, nato pa na večerjo. Le deset minut hoje stran od naše nastanitve se namreč nahaja slavni Jalan Alor Food Street, kjer kar mrgoli uličnih ponudnikov hrane (kitajska, tajska, vietnamska, indijska itd.). Mi smo si hrano vzeli kar na več stojnicah, ker je bila izbira res velika.

Večerja na Jalan Alor Food Street.

Po večerji smo se odpravili nazaj k Petronas Towers, saj tam vsak večer ob 21. uri fontano obarvajo raznobarvne luči, vodni curki pa »plešejo« v ritmih glasbe.

Večerni ogled Petronas Towers, pod katerima fontana »zapleše« v ritmih glasbe.

4. dan: Kuala Lumpur (Batu caves in kitajska četrt)

Četrti dan smo začeli z ogledom hindujskega templja Batu caves, ki se nahaja v jami sredi griča. Ob vznožju griča stoji 42 metrov visok kip hindujskega boga Murugana, kjer se začne vzpon po raznobarvnih stopnicah, ki vodijo do jame. Po poti smo srečali veliko hindujskih vernikov in pa tudi opic, ki se kar prosto sprehajajo med obiskovalci. Med ogledom templja smo opazovali verske obrede in navade hindujcev, si pa lahko mislite, kaj oziroma kdo je otrokom najbolj ostal v spominu – seveda, opice!

Hindujski tempelj Batu caves.

Po ogledu templja smo se z Grab-om zapeljali do kitajske četrti. Tam smo se najprej najedli v eni izmed uličnih restavracij, nato pa smo si ogledali znamenite poslikave na Petaling street.

Ob vzponu po stopnicah smo se zaklepetali z družino iz Indije.

 

Po templju se prosto sprehajajo opice.

 

Sprehod po kitajski četrti.

V bližini se nahajata tudi zunanja in notranja tržnica, kjer smo nakupili nekaj spominkov in poskusili mochi in durian (najbolj znan malezijski sadež). Durian nas ni najbolj prepričal, je bil pa bolj kot okus moteč njegov vonj. Seveda pa ne pozabite, da smo si ljudje različni, tako da ga le poskusite, morda vam bo pa všeč!

Notranja tržnica.

Zadnji večer v Kuala Lumpurju smo zaključili z nočno vožnjo z avtobusom po mestu (KL City Of Lights Tour). Tako smo si mesto ogledali še z druge perspektive. V primeru, da se odločite za ta avtobus, si karte rezervirajte najmanj dva dni prej, na zbirno točko pa pridite že vsaj eno uro prej, da si zagotovite mesto na zgornjem, odprtem delu avtobusa. Teh mest se namreč ne da v naprej rezervirati.

Ulične poslikave na Petaling Street.

5. dan: Kuala Lumpur – Malacca

Peti dan se je naše pravo potovanje šele začelo. Zjutraj smo zložili oprano perilo (izkoristili smo pralni stroj, ki smo ga imeli v stanovanju), spakirali in vse pospravili, potem pa se je Klemen odpravil do pisarne Wahdah, kjer je prevzel avto, ki smo ga najeli za naslednjih sedem dni. Najem avta smo uredili že dva meseca pred odhodom na potovanje, ceno najema pa sem zapisala spodaj, pri zadnji točki potopisa. Medtem, ko je šel Klemen po avto, smo mi izkoristili čas za zadnji skok v bazen.

V sobi smo imeli tudi pralni stroj.

Na pot smo se odpravili okoli poldneva in do mesta Malacca potovali dobri dve uri. V Kuala Lumpurju je bilo na cesti kar precej hektično, preostali del poti pa ni bilo nikakršnih posebnosti. No, razen tega, da se tam vozi po levi strani ceste! Pa še en napotek za tiste, ki boste najeli avto – na cestninah se ne da plačevati z denarjem, zato si pred odhodom na bencinski črpalki kupite kartico, ki jo lahko tam ali v trgovini 7-Eleven tudi napolnite. Na spodnji sliki pa z vami delim še naš načrt poti.

Ko smo prispeli v Malacco, smo se najprej na hitro ustavili v našem novem stanovanju (tukaj), potem pa se kar takoj peš odpravili v center. Ker smo bili že zelo lačni, smo se okrepčali v restavraciji Geographer Cafe.

Tam smo res dobro jedli, pa tudi sam ambient nam je bil všeč. Po kosilu smo se sprehodili po mestu in občudovali arhitekturni preplet azijske in evropske kulture.

Sprehod po ulicah Malacce – mesto, kjer se srečata azijska in evropska arhitektura.

Znameniti Dutch square.

6. dan: Malacca

Dan smo začeli s kavo in palačinkami v The Daily Fix Cafe, nato pa se odpravili v hipermarket nakupit hrano za naslednjih nekaj dni. Popoldne smo se zapeljali še do obalnega pasu, kjer so se otroci zaigrali z mivko, in si ogledali znamenito mošejo na vodi (Floating Mosque).

Znamenita mošeja na vodi.

Obalni del Malacce

Pozno popoldne smo naredili še en krog po centru, šli na sladoled in kavo, zvečer pa že pakirali za naslednji dan, ko nas je čakalo kar nekaj ur vožnje v notranjost države.

7. dan: Malacca – Cameron highlands (Tanah Rata)

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj. Namenjeni smo bili v Cameron highlands, ki je znano po nasadih čajev. Tam se čas kar malo ustavi, mestno vročino pa zamenja malce hladnejše podnebje. Že pot do tja je pravo doživetje, saj pokrajina postaja vse bolj poraščena z gozdovi in nasadi, ob cesti pa domačini prodajajo razno zelenjavo in sadje, ki sta seveda zamikali tudi nas. En sadež si bodo otroci zagotovi zapomnili, in sicer mangosteen, saj jim je bil zelo všeč.

Degustacija sadja po poti v Cameron highlands.

Po skoraj šestih urah vožnje smo prispeli v majhno mestece Tanah Rata. To lokacijo smo si izbrali, ker se v bližini nahajata dve najbolj znani čajni hiši z nasadi čajev. Najprej smo se razpakirali (nastanjeni smo bili tukaj), potem pa se na hitro sprehodili po mestecu.

Majno mestece Tanah Rata.

8. dan: Cameron highlands (nasadi čajev)

Že zgodaj zjutraj smo se z avtom zapeljali do bližnjega nasada čajev. Pot smo začeli pri Tea House 2 in tam najprej spili masala čaj, ki nam je bil vsem zelo všeč. Čajna hiša ponuja tudi druge vrste čaja, kavo in tople jedi.

Na blagajni smo kupili vstopnice (2 € za vse skupaj) in nato pričeli z ogledom. Od Tea House 2 do Tea House 1 (in obratno) vodijo urejene poti med nasadi, lahko pa se po njih zapeljete tudi z mini avtobusom ali s štirikolesnikom. Nekje na polovici poti stoji znameniti napis »CAMERON VALLEY TEA«, pod njim pa so ravno v času našega obiska gradili tudi nov lokal z igriščem.

Cameron Highlands

Razgledi na nasade čajev res očarajo, zato smo se tam zadržali dobri dve uri. Po sprehodu smo si privoščili še en čaj, nato pa se odpravili nazaj v stanovanje skuhat kosilo. Popoldne smo imeli namen obiskati še eno (bolj) znano čajno hišo BOH, vendar se je pot do tja že v Tanah Rati povsem ustavila. Google maps nam je izračunal, da naj bi pot do tja trajala kar dve uri. Najprej smo mislili, da je bil zastoj zaradi prometne nesreče, vendar so nam domačini pojasnili, da je ob vikendih do BOH-a vedno velika gneča in jo je zato boljše obiskati med tednom ali pa med vikendom zgodaj zjutraj. Ker bi v BOH prišli prepozno, smo se odločili, da gremo na popoldansko čajanko kar v bližnjo kavarno.

Pa veste, kdo je na tem območju Malezije začel s tradicijo nasadov čajev in čajank? Med letom 1824 in 1957 so Malezijo zasedli Angleži in tukaj zaradi ugodnih razmer začeli saditi čaj. Vpliv Angležev pa je v Tanah Rati opazen tudi v arhitekturi.

9. dan: Cameron highlands – Taman Negara (Kuala Tahan)

Pred nami je bila zopet malce daljša vožnja, in sicer nas je pot vodila v džunglasti del države, v nacionalni park Taman Negara. Tam se razprostira en najstarejših gozdov na svetu, v njem pa še vedno živijo malezijski domorodci.

Postanki za malico na poti v malezijsko džunglo.

Pot je trajala približno štiri ure, se je pa iz ure v uro vse bolj občutila temperaturna razlika. Postajalo je vse bolj vroče. Nastanili smo se v vasici Kuala Tahan, in sicer tokrat kar v guest house-u (tukaj). Ker je vasica res majhna, izbira nastanitev ni velika, imajo pa trgovinice, restavracije in pralnice.

Sprehod po vasici Kuala Tahan.

Kot običajno, smo se prvi dan le na hitro sprehodili naokoli, si v agenciji (Taman Negara Tour) rezervirali izlet k domorodcem za naslednji dan, pred večerom pa šli še na večerjo v restavracijo na vodi (»floating restaurant«).

10. dan: Taman Negara (viseči mostovi in obisk domorodcev)

Jutro smo začeli z zajtrkom in kavo, potem pa smo se odpravili proti reki. Po poti čez vasico smo srečali tudi šolarje, ki so se ravno pripravljali na začetek pouka. Zanimivo je, da jim je angleščina kar dobro tekla, vsaj osnovna komunikacija, tako da smo z njimi lahko malo poklepetali.

Zajtrk in kava pred izletom v džunglo.

Ko smo prišli do reke, smo jo s čolnom prečkali in nato po nekaj minutah hoje prišli do vstopne točke v džunglo. Tam smo plačali vstopnino (3 € za vse skupaj) in se po urejenih poteh odpravili na raziskovanje. Celotna krožna pot traja približno dve uri, seveda odvisno od tega, koliko se vmes ustavljate. Otroci so bili najbolj navdušeni nad zlatim monitorjem, ki smo ga komaj opazili med listjem, in nad visečimi mostovi.

S čolnom po reki v džunglo.

Čez džunglo vodijo urejene poti.

Na raziskovanje po džungli se lahko odpravite tudi preko agencije in imate tako zraven še vodiča. Možen je tudi nočni sprehod ali pa celo noč (kampiranje) v džungli.

Del poti je speljan po visečih mostovih.

Ko smo se vrnili s pohoda, smo v sobi na hitro nekaj prigriznili, nato pa se odpravili na zbirno točko za izlet, kjer so nas opremili z rešilnimi jopiči. S čolni smo se namreč odpravili do malezijskih domorodcev, natančneje do plemena Orang Asli. Tam nam je vodič predstavil njihov način življenja, ogledali smo si lesene koče, v katerih živijo, nam pokazali, kako zanetijo ogenj, razložili posamezne funkcije žensk in moških v plemenu in na koncu še pokazali, kako s pihanjem strupenih puščic lovijo živali. V tem sta se preizkusila tudi Jaka in Klemen.

Obisk plemena Orang Asli, kjer smo izvedeli, kako dandanes živijo domorodci.

 

Obisk plemena Orang Asli, kjer smo izvedeli, kako dandanes živijo domorodci.

Pihanje strupenih puščic v tarčo.

Po ogledu smo se vrnili nazaj v čoln, kjer so vse naše stvari pospravili v nepremočljive vreče, saj nas je čakala zelo zabavna vožnja nazaj. S čolnom so nas namenoma čez brzice peljali tako, da smo bili že po nekaj zavojih popolnoma mokri (vse do gat!), kar je izlet še dodatno popestrilo in dodalo tisto piko na i. Cena izleta je bila 50 € za vse skupaj.

Z izleta smo se vrnili mokri do gat.

Ker smo se z izleta vrnili malo pred večerom, naslednje jutro pa smo se imeli namen že zgodaj odpraviti na pot, smo mokra oblačila pustili kar v agenciji, saj ti tam za nekaj evrov oblačila operejo in posušijo v sušilnem stroju (v zraku je preveč vlage, da bi jih sušili zunaj).

Pad thai tik ob džungli (2€).

11. dan: Taman Negara – Kuala Terrenganu

Zjutraj smo prevzeli oprana oblačila in se z avtom namenili proti V obali Malezije. Vožnja je trajala do poznega popoldneva, vendar smo vmes naredili kar nekaj daljših postankov. Se je bilo pa prav užitek peljati med nasadi palm, medtem ko so cesto prečkali tapirji, opice plezale po električnih kablih napeljanih nad cesto, vmes pa nam je pred avtom pot sekala še ena precej dolga kača. V glavnem, vožnja je bila pravo doživetje!

Cesto so nam prečkali tapirji, opice in kača.

Ko smo prispeli do obale, smo želeli obiskati še Terrenganu State Museum, vendar smo bili prepozni, saj so ga ravno zaprli. Zato smo se odločili, da se zapeljemo kar proti naši nastanitvi, se po poti ustavili še na plaži in na kavi, potem pa le prispeli v prelepo hiško. Ta nastanitev nam je bila tako všeč, da nam je bilo naslednje jutro prav žal, da nismo tam ostali še kakšen dan (nastanjeni smo bili tukaj).

Znameniti most v Kuala Terrenganu.

Midva na kavo, otroci na plažo.

12. dan: Kuala Terrenganu – Kuala Besut – Perhentian islands (Besar)

Že zjutraj smo se z avtom zapeljali v slabe dve uri oddaljen Kuala Besut, od koder čolni vozijo na Perhentian islands. Preden smo se vkrcali na čoln, smo avto predali gospodu z agencije, pri kateri smo ga najeli (Wahdah). Potem smo kupili karte za čoln (45 € povratna za vse skupaj) in se odpeljali dobre pol ure stran na Perhentian islands.

Avto smo vrnili in se s čolnom odpravili na otok.

Zajtrk (papaja in pitaja).

Perhentian islands sestavljata dva otoka, manjši Kecil in večji Besar. Kecil naj bi bil malce bolj turističen, za oba pa je značilno, da je njihovo edino prevozno sredstvo čoln (water taxi), s katerim te vozijo z enega otoka na drugega ali pa z ene plaže na drugo. Mi smo si nastanitev izbrali na J delu Besarja, ker je tam bolj malo turistov in posledično zelo mirno. Odločili smo se za Arwana resort z vključenim zajtrkom, imajo pa na voljo tudi druge, bolj preproste nastanitve.

Prihod na otok Besar (Perhentian islands).

Ko smo prišli na otok, smo šli najprej na plažo in že takoj ugotovili, da si za zadnji del potovanja nismo mogli izbrati boljše lokacije. Dan smo preživeli na plaži, se sprehodili po zalivu in se kopali v bazenu.

Zaliv na J delu otoka Besar.

V resortu smo imeli tudi bazen.

Na večerjo smo se odpravili kar bosi, saj je bila restavracija na plaži (B`first Cafe). Tam so vsak večer na žaru pekli sveže ulovljene ribe, škampe ipd., na izbiro pa so tudi druge jedi (npr. pad thai, fried rice …). Glede na to, da se restavracija nahaja na otoku, smo pričakovali višje cene kot na celinskem delu Malezije, vendar so bile tudi tukaj cene precej nizke (2-3 € za pad thai, 1 € za sveže iztisnjen ananasov sok).

Večerja na plaži.

13. dan: Perhentian islands (Besar)

Po zajtrku smo na recepciji prosili za water taxi (lahko ga naročite tudi kjerkoli drugje na plaži, ker je v zalivu kar nekaj ponudnikov) in se zapeljali na drugo stran otoka, na sanjsko plažo Turtle beach. Voda tam je tako zelo čista in prav neverjetno modro-zelene barve, zato je primerna za snorklanje. Z voznikom čolna smo se zmenili, da nas pride iskat čez štiri ure, medtem pa uživali v vodi. Klemen in Jaka sta že po nekaj minutah v morju zagledala malega morskega psa (cca. 30 cm), midva z Majem pa sva opazovala raznobarvne ribe in korale.

Z water taxijem smo se zapeljali na drug konec otoka, na plažo Turtle beach.

Ko smo se vrnili nazaj v resort, smo v sobi malo prigriznili (nekaj hrane smo si prinesli kar s kopnega), potem pa preostanek popoldneva preživeli v našem zalivu. Šli smo na sladoled in ocvrte banane, seveda pa so mulčki želeli tudi na bazen. Pozno popoldne je na plaži namreč tako močna oseka, da se je praktično nemogoče kopati v morju.

Prigrizek na plaži – ocvrte banane.

Večer smo zopet preživeli na plaži, in sicer v isti restavraciji kot prejšnji večer. Zgoraj nisem omenila, da se tam na hrano čaka po cca. eno uro, tako da smo ta čas vedno izkoristili za igro v mivki.

Vsak večer smo preživeli na plaži pred restavracijo.

14. dan: Perhentian islands (Besar)

Dan smo začeli z obilnim zajtrkom, nato pa se sprehodili na drug konec zaliva. Tam smo se prejšnji dan z gospodom, ki sicer organizira skupinske izlete, dogovorili, da nas za 30 € odpelje na »private tour«. V ceno je bil vključen obisk treh glavnih točk za snorklanje.

Najprej smo se zapeljali na »turtle point«, kjer smo med plavanjem opazovali morske želve. Sledil je »fish point«, ki se nahaja na Keke beach. Tam smo poleg majhnih raznobarvnih ribic končno vsi videli tudi male morske pse. Med njimi smo plavali skoraj eno uro, nato pa si na plaži privoščili kokos. Nazadnje smo se zapeljali še do »shark point-a«, vendar so bile tam bolj zanimive ribe in korale kot pa morski psi, saj jih je bilo na Keke beach precej več. Nam je bil pa postanek na tej točki všeč zato, ker smo lahko zaplavali do samotnega zalivčka, kamor se peš ne da priti. Tam smo občudovali naplavljene korale in školjke. Po cca. treh urah pa smo se polni lepih vtisov zapeljali nazaj v naš zaliv.

Snorklanje med malimi morskimi psi.

Obvezno na kokos (Keke beach).

Popoldne smo preživeli na plaži, gradili gradove iz mivke, jedli ocvrte banane in seveda skakali v bazen. Večer smo zopet preživeli v restavraciji B`first Cafe, po večerji pa so v resortu pripravili predstavo z ognjem.

Večerna predstava z ognjem v resortu.

14. dan: Perhentian islands – Kota Bharu – Kuala Lumpur

Žal je prišel dan, ko smo morali zapustiti otok. Res nam je bilo težko oditi in bi z veseljem ostali še nekaj dni. Smo imeli pa čoln za nazaj šele ob 12. uri, zato smo celotno dopoldne izkoristili za kopanje. Čoln nas je nato zapeljal do Kuala Besuta, kjer smo nakupili nekaj spominkov in pojedli kosilo.

Nakup spominkov.

Ob 15. uri smo naročili Grab in se odpeljali na letališče v Kota Bharu. Let do Kuala Lumpurja je trajal eno uro, še dodatno uro pa smo potrebovali za vožnjo z Grab-om do centra Kuala Lumpurja, kjer smo bili nastanjeni. Iz Kota Bharu bi se v Kuala Lumpur lahko vrnili tudi z nočnim avtobusom, ki za pot potrebuje osem ur.

V Kuala Lumpurju smo se zvečer le še sprehodili do trgovine po nekaj hrane, potem pa se hitro odpravili spat.

Večerni Kuala Lumpur.

15. dan: Kuala Lumpur

Po dveh tednih je prišel na vrsto deževen dan, zato smo dopoldne najprej izkoristili za igralnico v zgradbi, kjer smo bili nastanjeni. Ko je dež malo ponehal, smo šli v kitajsko četrt in tam spili čaj, se sprehodili po stojnicah, degustirali razne napitke in jedi, Maj pa je v slikarskem ateljeju ustvaril sliko.

V kitajsko četrt na čaj in ustvarjanje.

Popoldne se je prikazalo sonce, zato smo se šli ohladit v bazen, zvečer pa smo se vrnili na Jalan Alor Food Street, kjer smo pojedli še zadnjo večerjo v Maleziji.

Večerja na Jalan Alor Food Street.

16. dan: Kuala Lumpur – Istanbul

Čas je bil za pakiranje in odhod domov. Ker pa smo imeli let šele zvečer, smo večino dneva ostali v Kuala Lumpurju. Najprej smo še zadnjič skočili v bazen, potem pa se vrnili v park pred Petronas Towers (KLCC Park). Spet smo imeli tako »srečo«, da smo bili tam na ponedeljek, ko so bazenčki in vodometi v parku načeloma zaprti, ampak smo ujeli še zadnjih 20 minut preden so se lotili čiščenja. Tako so imeli otroci lahko še malo vodne zabave, potem pa je kar naenkrat začelo močno deževati, zato smo z vsemi kovčki obtičali pod majhno strešico v parku. Ker smo tam izgubili kar nekaj časa, smo si kosilo preko Grab-a naročili kar v park.

Pozno popoldne smo se z Grab-om zapeljali na letališče in zvečer odleteli proti Istanbulu.

17. dan: Istanbul (ogled mesta) – Ljubljana

Ker smo leteli proti zahodu, smo bili ob 4. uri zjutraj po lokalni času že v Istanbulu. Otroci so na letališču še malo odspali, ob 8.30 pa smo se odpravili na šesturni izlet po Istanbulu. Izlet je popolnoma brezplačen, v ceno pa so vključeni prevoz v center in nazaj, vodenje, zajtrk in kosilo. To opcijo izleta ponuja letalska družba Turkish Airlines v primeru, da imate daljši postanek na letališču (najmanj 6 ur). Ko kupujete letalsko karto, vam že zraven dopišejo, če je možnost izleta (touristanbul), vse ostalo pa potem uredite na Turkishevem okencu na letališču v Istanbulu. Izbirate lahko med različno dolgimi izleti, so pa v brošuri za vsak dan razpisani drugačni programi za izlet.

Pri Turkish Airlines smo izkoristili opcijo touristanbul (brezplačen izlet po Istanbulu).

Pri Turkish Airlines smo izkoristili opcijo touristanbul (brezplačen izlet po Istanbulu).

Ko smo se vrnili z izleta, smo čas do leta v Ljubljano izkoristili v igralnici na letališču. Proti večeru pa smo odleteli nazaj v Slovenijo, kjer nas je na letališču s kombijem že čakala gospa s Parking Ahčin, ki nas je zapeljala do našega avta. In tako smo v poznih večernih urah že zaspali v domači postelji.

Koliko stane takšno potovanje?

Za lažjo predstavo glede finančnega vidika potovanja, sem spodaj zapisala še nekaj malega o cenah v Maleziji.

Malezijska denarna valuta se imenuje malezijski ringgit. Mi denarja nismo menjavali v menjalnicah, ampak smo ga dvigovali z bankomata ali pa plačevali z bančno kartico. V Malacci smo se malce bolj založili z gotovino, ker je bilo potem v Cameron highlands, Taman Negari in na otoku veliko manj možnosti za uporabo kartice. Na Perhentian islands pa se plačuje izključno z gotovino.

CENE V MALEZIJI:

– letalska karta: 700 € / osebo (v drugih terminih jih dobite tudi po nižji ceni)

– notranji let (Kota Bharu – Kuala Lumpur): 22 € / osebo

– nastanitve: 40 € (stanovanje) – 120 € (resort)

– najem avtomobila: 220 € / teden + 35 € za zavarovanje in otroški avtosedež + 115 € v primeru, da avto ne vrneš na mesto prevzema (mi smo ga namreč pustili na drugem koncu države)

– prevoz od letališča do centra Kuala Lumpurja: 20 €

– prevozi z Grab-om znotraj mesta: 2-5 €

– pad thai (oz. fried noodles): 2-3 €

– 100% mangov sok (0,5 l): 1 €

 

Če imate za nas še kakšno vprašanje ali pa bi si naše potovanje po Maleziji radi ogledali še v obliki videov, nas najdete na Istagramu na profilu @lajfzmulci.

 

Foto: Jasna Košnjek, Lajf z mulci

PREBERITE ŠE: Mamica Jasna se je s svojimi tremi otroki podala na TO destinacijo! #potopis

Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, 

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.