Sabrina Savnik: Ljubiteljica morja in vetra, ki se seli na katamaran

Sabrina Savnik je zaprisežena kajterka, avanturistka in popotnica, ki najraje odkriva svet po vodi. In prav o tem elementu je v tokratnem Vandraj intervjuju najpogosteje tekla beseda.

“Ko se s kajtom enkrat začneš igrati z gravitacijo, postaneš odvisen,” pravi Sabrina Savnik, moja tokratna sogovornica. Na vodi preživi kakšnih 9 mesecev v letu, kajtanje pa po novem kombinira še z jadranjem in drugimi vodnimi športi, ki jih verjetno ne gre našteti le na prste ene roke. Prav zato je njen naslednji korak premičen dom na vodi. Pripravlja se namreč na selitev na katamaran! Kdo je torej Sabrina in kako se je zaljubila v morje?

Kam sega prvo srečanje z desko in valovi in od kod navdušenje za ta šport?

Že od malega veliko časa preživljam na morju, všeč mi je večina vodnih športov, domača sem tudi v navtiki. Kajtanje je dokaj mlad šport, v Sloveniji se je začel razširjati šele, ko sem bila na faksu, najcenejši pa so bili tečaji pozimi.

Punta Cana, Dominikanska Republika

S kajtanjem sem se tako spoznala najprej na snegu, v črnogorskem Durmitorju. Snowkite je zimska različica kajtanja, le da imaš na nogah smučke ali snowboard. Znanje sem po zimskem tečaju nadgradila poleti na vodi, spoznala druge zagrizene kajtarje in začela sem redno loviti veter. Pri kajtanju se lahko zelo hitro napreduje, predvsem, če res padeš v šport. Ko se enkrat začneš igrati z gravitacijo, bi rekla, da postaneš kar odvisen.

Kaj, poleg vetra in morja, je pri kajtarskem načinu življenja najbolj vznemirljivo?

Najbolj vznemirljivo je samo kajtanje – letenje po zraku, jezdenje valov, drsenje nad gladino. Kajtarski način življenja pa je predvsem preprost in sproščen, nihče ne komplicira, po dobri dozi vetra smo vsi nasmejani in navdušeni, pa tudi če ne čutimo več prstov na rokah in nogah, zdaj novembra pri nas, recimo.

Otok Frigate

Je kajtanje pretežno moški šport, oziroma svet? Kako se znajdete v njem?

Kajta lahko vsak, od 9 do 70 letnika, ne glede na spol in fizično pripravljenost. Bolj bistvena je sama kontrola kajta. Kot pri večini športov, je tudi kajtarski svet bolj moški, vseeno pa nas danes kajta že ogromno žensk. Odkrito se lažje znajdem v moški družbi, vedno sem bila ‘en od decov’, noben me kaj drugače ne tretira. Če me pa še ne poznajo, se hitro kdo najde, ki se ponudi pridržat desko na plaži, pomagat pri opremi ali na vodi. Se tudi zgodi, da na koncu jaz pomagam istemu iz vode ali z izgubljeno desko. Predvsem vedno pride do izraza skupinski duh kajt skupnosti, tudi če te prvič vidijo. Vedno ti nekdo pomaga, ko se ti na vodi kaj zaplete.

Kolikšen del leta preživite na vodi in kje ste kajtali letos?

Na vodi sem preživljala poletno in zimsko sezono ter kakšen termin v prehodnem vremenu, skupaj približno 9 mesecev. V zadnjem letu se usmerjam tudi v navtiko, tako da kajtanje kombiniram z jadranjem. Letošnjo zimo sem kajtala na Karibih, organizirala sem skupno dva meseca potovanj s katamaranom po Grenadinih in okolici.

Macapa, Brazilija

Kaj počnete tisti del leta, ko niste na vodi?

Nekaj mesecev na leto preživim doma v Ljubljani, s svojimi bližnjimi. Po izobrazbi sem arhitektka, pred leti sem v teh mesecih opravljala študijske obveznosti, sedaj pa delam na krajših arhitekturnih projektih. Rada se učim novih stvari in si razširjam obzorja, vedno ta čas izkoristim poleg kondicijskih treningov tudi za nove športne aktivnosti in za študij kakšne nove teme, izpopolnjevanja.

Kakšen tip popotnika ste? Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način si načrtujete pot? Sproti ali je že vnaprej začrtana?

Včasih, ko mi je študij dovoljeval manj prostega časa, sem izbirala bližje destinacije in večinoma šla z avtom. Ta dovoljuje precej svobode, vedar mora bit z omejenim časom pot bolj začrtana. Kasneje, ko sem se začela preživljati s kajtanjem, sem začela tudi potovati drugače. Destinacijo sem si izbrala glede na stadij v življenju, kako želim takrat živeti – s predpogojem seveda, da je destinacija vetrovna in dovolj turistična, da je povpraševanje po kajt inštruktorjih.

Cabarete, Dominikanska republika

V severovzhodno Brazlijo recimo grem, ko se želim posvetiti izključno kajtanju, za točno določeno vas na Filipinih sem se odločila zaradi neobljudenosti (v ‘lajf’ sem pa lahko odkajtala na sosednji, turistični otok) in imela veliko časa zase in študij preko spleta.

Ravno nasprotno pa sem živela v Cabaretu, kjer je poudarek na socializaciji. Cabarete je melting pot digitalnih nomadov, ki obožujejo vodne športe, z latino pridihom. Preselila sem se za dlje časa, življenje je bilo bolj umirjeno, tam sem si ustvarila dom, krog prijateljev, tedenske obveznosti. Kupila sem le enosmerno letalsko karto, ostalo pa se je razrešilo sproti.

Katera od obiskanih držav vas je najbolj navdušila in s čim?

V Španiji sem v seštevku preživela največ časa. Začarala me je z odprtimi in nasmejanimi ljudmi, kulturo in stilom življenja, ki nam je blizu, a je vseeno precej drugačna – tam celo leto živijo poletno življenje. To je tudi edina obiskana država, kamor bi se lahko preselila za več let. Predvsem me je navdušila Barcelona, kjer je poleg tipične španske poletne atmosfere tudi poslovno in karierno vse mogoče.

Delate tudi kot inštruktorica kajtanja. Je to karierna pot, v kateri se vidite vse življenje?

Kajtanje je super šport, ki ti daje neverjetne občutke in res ga rada promoviram. Učenci so vedno navdušeni in veliko jih nadaljuje svojo kajtarsko pot. Lepo je gledati veselje, ko prvič speljejo ali skočijo v zrak. Zato učenja kajtanja ne bom nikoli čisto opustila. Preživljam se sicer z različnim delom v turizmu in arhitekturi, trenutno pa se specializiram za potovanja s katamaranom.

Boracay, Filipini

Pred leti vas je na Portugalskem doletela nesreča in poškodba gležnja vas je vrgla na suho. Kako pogoste so poškodbe v tem svetu in kako se spopadate s tem?

Za nivo adrenalinskega športa, ki ga kajtanje predstavlja in vse vragolije, ki jih lahko počneš v zraku, se mi poškodbe ne zdijo tako pogoste ali hude. Kajtanje je dokaj preprost šport, ki ga hitro osvojiš. Vseeno pa je nujno potrebno vedeti nekaj osnovnih informacij, ki ti omogočajo, da ta šport opravljaš varno.

Na profesionalni ravni je kajtanje danes tretirano kot katerikoli drug tekmovalni šport, vključno s suhimi kondicijskimi treningi, preventivno rehabilitacijo, pravilno časovno razporeditvijo treningov in rekuparacije. Pri rekreativnem kajtanju pa še vedno manjka recimo temu pristop k treningu – večina se na primer ne ogreje pred začetkom ali raztegne zatem. Pogosto nisi v formi, ker ni bilo časa ali vetra za kajtanje, ti pa bi še vedno delal trike, ki si jih izvajal zadnji dan mesečnega dopusta na vodi preteklo poletje.

Ipanema, Brazilija

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Sem mnenja, da dežele ne moreš zares spoznati, če ne spoznaš lokalcev. En dober primer je Iran, kamor sem šla z avtom še z dvema prijateljicama. Spale smo izključno pri Couchsurferjih, kar nam je omogočilo vpogled v življenje Irancev in predvsem Irank brez skrivanja za hidžabi.

Del mojega športa, na katerega sem najbolj ponosna, je kajt skupnost. Ne glede na to kje si, od kod prihajaš, začetnik, tekmovalec ali veteran, vedno si sprejet med lokalne kajtarje. Samo pojaviš se z opremo na kajt plaži kjerkoli na svetu, malo povprašaš po karakteristikah obale in vetra in že te povabijo na pivo po vetrovnem popoldnevu. Vedno se najde nekdo, ki ti pristane kajt na plažo, pripelje desko, ki si jo izgubil na vodi, konkurenca si na tekmovanjih pomaga pri pripravah in izmenjuje nasvete. Lahko bi rekli, da mi je najbolj prirasla k srcu kajt skupnost.

Imate iz potovanj kakšno zanimivo prigodo?

Vedno me presenečajo Slovenci na odročnih destinacijah. Kot na primer slovenska družina v manjši vasi pri Bangaloru v Indiji. Ali na neznani plaži na skrajni severovzhodni točki Filipinov, kjer mi sotekmovalec na Filipinskem kajt prvenstvu odgovori z “I’m from Slovenia”. Po daljšem obdobju zunaj hitro pozabim, da kdorkoli govori Slovensko. Kdaj še na bližnjem italijanskem letališču prenaglas omenim “kok hudo baretko ma gospa”, ki se pred mano vkrcava za Pariz (k sreči je komentar z nasmehom sprejela kot komplimnet). Res smo popotniški narod. 

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Všeč mi je filozofija, da živiš v trenutku, ki je predvsem danes ob prisotnosti vse digitalije še kako pomembna in potrebna. Popoln oddih brez skrbi, da ujameš trenutek s fotoaparatom in imaš signal na kraju sveta. Rada se ukvarjam s fotografijo in kot kajterka potrebujem slike in prisotnost na socialnih medijih, vseeno pa si pogosto privoščim popoln odklop in izkušnjo raje doživim namesto zabeležim.

Sardinija

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Toliko jedi mi je všeč, da se težko odločim le za nekaj izbranih. Imam pa nekaj ljubših preprostih kulinaričnih doživetij. Sašimi sveže ribe, še slajši, če jo uloviš sam, ravno prav staljen mango float z res sladkim mangom, svež kokos sredi zapuščene plaže, mimo katere si prikajtal, ki si ga odpreš z metanjem v deblo palme (sedaj s seboj nosim bolj prefinjeno orodje) ali pa dišeča mamina goveja juha po dolgi odsotnosti od doma.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Vlom v avto, poln prtljage za leto življenja v tujini. Zgodil se je v prvem tednu, ko sem se preselila v Španijo. K sreči sem takrat ravno kajtala na vodi, tako da je bila kajt oprema na varnem (smeh).

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Odvisno kdo in koliko je prepotoval. Tistega, ki zanima, si danes res lahko naredi realno sliko z vsemi informacijami in zgodbami popotnikov, ki so na spletu. Udobno potovanje proti nizkocenovnem, delo v tujini proti kratkem turističnem potovanju, govoriš njihov jezik ali ne, greš v mesta ali po naravi, si prvič ali greš vsako leto – ogromo tipov potovanj obstaja, nekatera so si popolnoma različna. Mogoče se gibljem v takih krogih, a zdi se mi, da imajo ljudlje kar realno sliko o potovanjih in popotnikih.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Opazovanja okolice, zavedanja, kaj vse me lahko doleti in kako se temu izogniti (ali izpostaviti). Da se kdaj splača naročiti predrag taksi, tudi če si na najnižjem budgetu. Kot popotnik pa sem se naučila predvsem odprtosti, preprostosti, radodarnosti, pa tudi kuhanja in tujih jezikov.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

S seboj vzemite pol manj prtljage, kot jo spakirate.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Na prvem mestu predvsem varnost. V redkokateri državi se počutim tako varno, kot pri nas, da ne potrebujem imet vedno v mislih, kdo mi bo segel v torbico in v katerih predelih se ponoči ne smem gibati.

Pravite, da se to zimo pripravljate na večji projekt. Te priprave pa vas bodo od potovanj ločile za pol leta. Nam zaupate, za kaj gre?

Ob vseh prepotovanih miljah in vlačenju prevelike športne opreme po letališčih, polnih pločnikih in predolgih peščenih plažah, sem ugotavljala, kakšen način odkrivanja sveta in kajtanja bi bil zame najbolj optimalen. Prišla sem do sklepa, do potrebujem premičen dom na vodi. Pripravljam se na selitev na katamaran, s katerim bova s partnerjem organizirala kajtarska, jadralska, SUP in potapljaška potovanja po svetu. Začenjamo z Mediteranom in Karibi, potem pa počasen krog okoli sveta.

HITRIH 7

Najljubša država: Španija

Najljubše mesto: Ljubljana

Najljubša plaža: kajtarska

Najljubši del sveta za lovljenje vetra: Brazilija

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: po vodi

Najljubši jezik: lokalni

Sabrina Savnik svoje dogodivščine deli tudi na Instagramu in spletni strani (klik).

Foto: Sabrina Savnik/osebni arhiv

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares

Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares

Neža Bricelj je Slovenka, ki trenutno živi na Japonskem. Njen novi dom je Tokio, prestolnica, ki slovi po kontrastih, čistoči, odsotnosti kriminala in redu. Hkrati pa velja za enega najgosteje poseljenih območij na svetu, kjer se mešata superfuturizem, pa tudi tradicija. Z Nežo sva se povsem prvič v življenju na kavi srečali prav v Tokiu. Po njenih fotografijah na Instagramu se namreč sprehajam že nekaj časa in čeprav se v resnici ne poznava, sva se med mojim obiskom Japonske uspeli ujeti na klepetu. O tem, kaj počne na Japonskem, koliko časa navaden smrtnik v tej deželi vzhajajočega sonca potrebuje, da jo do potanskosti spozna in kakšne kulturne razlike jo tu presenečajo – pa še marsikaj drugega – sva pokrili v spodnjem Vandraj intervjuju. Kdo je torej Neža?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Neža Bricelj in grem z zanosom za nosom. Tale stavek me je iskreno nasmejal ob zadnjem klicu z mamo. Sicer pa sem kreativna duša, ki je začutila, da mora »pobegniti« iz Slovenije. Sem fotografinja in umetnica, za katero je definicija doma veliko mesto, ki navdihuje in kreativni ljudje, ki me obkrožajo.

Kdaj vas je odneslo na Japonsko? Zakaj ravno Tokio?

Čutim, da sem umetniška duša, ki jo je zaneslo v študij ekonomije. Večina Slovencev bi se verjetno prijela za glavo in zmajala z njo … Čeprav sem sprva tudi sama čutila močan, včasih boleč kontrast, se zdaj ob razlagi vsem le od srca nasmejim.

V začetku septembra sem se na Japonsko preselila za eno leto. V Tokio sem prišla na izmenjavo. Zdi se mi čudovita priložnost, ki mi bo razširila obzorja z izkušnjo »na drugi strani sveta«. Pa ne le kot popotovanje. Zdaj tukaj živim!

Kaj počnete v Tokiu?

V prvi vrsti mi je izmenjavo omogočila štipendija, ki sem jo dobila z dobrim povprečjem ob študiju. Kar me navdihuje še bolj, je vse, kar vidim, spoznam, izkusim in s čimer nahranim umetnika v sebi. Fotografija in estetika vzhoda predvsem. Fotografirala sem zakulisje tedna mode v Tokiu in spoznala = to sem jaz. Ob fotografiji odkrivam tudi druge plati same sebe. Vzamem si čas, ne hitim. In se vprašam, kaj je, kar me res osrečuje, navdihuje?

Na drugi strani sveta sem tudi začela razmišljati drugače. Čutim, da si upam več. Na Tokyo Fashion Week sem se s svojim dosedanjim delom prijavila kot freelance fotograf, naprimer. Rekla sem si: »saj nimam ničesar zgubiti?« Še zdajle čutim, kako me je oblil val »hladne vročine«, tisti občutek, ko se ti rahlo zamegli pred očmi, ko sem nekega večera konec septembra v Shibuyi videla mail, da so mojo prijavo odobrili!

.

Sledil je verjetno eden najbolj intenzivnih tednov mojem življenju. Vendar tudi en najbolj »lahkotno letečih«, kar sem jih doživela. Še zdaj čutim prvo jesensko »fashion week« jutro. S slušalkami v ušesih, kamero na rami, ovita v »preveliko« jeans jakno in »all in white outfitu« sem še v tako velikem mestu pobegnila v svoj svet. Na poti do Hikarie, megalomanske stolpnice nasproti Shibuya Crossinga, kjer se je odvijala prva modna revija. »Vse bo ok,« sem si rekla. Okoli vratu sem si nadela svojo fotografsko akreditacijo in šla. Nervoza ni trajala dolgo, ker sem se kmalu enostavno počutila v svojem elementu, v svojem naravnem habitatu.

Zanimali so me predvsem zakulisje in tisti pristni surovi in realni izrazi manekenov, dizajnerjev, stilistov … Tisti resnični trenutki, ki jih tako redko vidimo. In sem šla – tja, kamor »runway« fotografi ne gredo. Čutim, da je zunaj poplava »pre-urejenih« fotografij, ki delujejo nekako »pre-popolne«. Jaz sem želela ustvariti nekaj drugačnega – zares začutiti karakterje na drugi strani.

Največ mi pomenijo komplimenti dizajnerjev in ljudi, ki pravijo, da fotografije res začutijo. Sliši se kot glasek, ki pravi… Zdi se, da delam nekaj prav!

Nedolgo nazaj sem slišala tale stavek, ki me navdihuje: »I became what I wanted because one day I chose what I wanted to become.« – Benjamin Franklin. Zato vsak dan izbiram; samo sebe na prvem mestu. Dodam, kar me zanima, fotografijo, knjige, tečaj slikanja s pasteli, skrite kotičke… In odgovore pogosto odkrijem v sebi ob posedanju v kavarnah. Ob mizi ob oknu, kjer se posvetim sebi in po dolgem dnevu opazovanja ljudi, mode, majhnih in velikih stvari zapišem, kdo sem in kam grem.

Pred Japonsko ste delali tudi v Los Angelesu in Amsterdamu. Kaj ste počeli tam?

Točno tako. Po prvem letu študija ekonomije se mi je »odpeljalo« in sem si rekla, to nisem jaz, jaz se ne grem tega …

Los Angeles
Pot v LA zagotovo ni bila »racionalna« odločitev. Zapraviti »vse«, za kar sem trdo delala celo leto ob študiju v 3 mesecih poletja? Pa gremo. Občutek je zmagal. Ko pogledam nazaj, sem še vedno prepričana, da je to najboljša stvar, kar sem jih naredila v 20 letih svojega življenja.

Presenetljivo, nisem zapravila vsega in nazaj sem prišla še »bogatejša«. S spoznanjem, da sem definitivno kreativna duša. Umetnik, s smislom za posel, katerega ideje zares cenijo tam, na drugem kontinentu.

Slovenija

Oktobra enostavno nisem šla nazaj na faks. Rekla sem si »ne«, tole pa nisem jaz. Bilo je obdobje iskanja in iskreno, ni bilo najlažje. Čeprav stran od faksa, se v Sloveniji še vedno nisem počutila zares dobro. Če si nečesa želim, potem naredim vse, da se to uresniči. Tako je prišel Amsterdam.

Amsterdam
Svoja življenjepis in portfelj sem poslala večim agencijam v Evropi in nekega januarskega popoldneva prejela klic od produkcijske hiše v Amsterdamu. Ni trajalo dolgo, enostavno »smo začutili klik« in preden so se ostali dobro zavedli, sem bila že v Amsterdamu. Tudi zato, ker sem bila sama z mislimi tam že veliko prej.

Svoj prvi teden tam sem ustvarjala video Summer Days Lyric z Martinom Garrixom, Macklemorjem in Patrickom Stumpom. 90 odstotkov premikajočih se »stop-motion« umetnin sem izdelala, sestavila in uredila sama. Fantje so poskrbeli za montažo, jaz pa se z verjetno enim najbolj intenzivnih tednov v mojem življenju lahko ponosno okličem za kreativno direktorico.

Sledilo je še več dela z Martinom, kampanja za Tomorrowland, snemanja v Berlinu, Bruslju in Boom-u pa še vse vmes. In najpomembneje, upam, da se zavedamo, da so to le »bleščeča« imena. V realnosti je vse valovanje z vzponi in padci in za vsem tem stoji ogromno trdega dela.

Tokio

Vmes je še vedno odzvanjala misel »ampak neko sorto diplome pa moraš imeti, kajne?«… Zato sem poskusila in se prijavila na študijsko izmenjavo v Tokiu. Julija sem izvedela, da so me sprejeli.

Kaj je najboljše, kar prinaša življenje na drugem kontitentu?

Prijaznost. Varnost. Jutranja svetloba.

Dejstvo, da sem v velemestu. Skočim na vlak, ko sem odločim, izstopim na postaji in sem v drugem svetu. Tokio je čudovito mesto in pravi raj za odkrivanje kotičkov, v katere sem tako zaljubljena. Če veš, kaj ti je všeč in temu slediš. Najdeš res čudovite stvari. Seveda z vsemi lokalnimi presenečenji vmes.

Si predstavljate teden, v katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Točno to = seveda, da ne, ampak … Prvi mesec je bil ekstremno naporen že samo z doživljajskega vidika. Toliko novih stvari, občutkov, in povrhu še dejstvo, da ne govorim japonsko.

Prišlo je tudi do obdobja, ko sem se zavestno odločila ne fotografirati ker je bilo enostavno preveč. Najprej so situacijo morali razumeti moji možgani, da so to lahko prevedli v fotografije.

Česa se boste v japonski kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?

Pogrešam pristne povezave. To, kar sem začutila z ljudmi v LA-ju, Amsterdamu in kar imam v odnosih s svojimi najbližnjimi. Imeti človeka, osebnost in dušo z interesi in mnenji na drugi strani.

Prvi vtis je, da so Japonci izredno prijazni in vljudni, dežela je tudi izjemno varna. Vseeno pa čutim, da je to mirna gladina in vrh ledene gore. Pod njo je toliko neizrečenega in neizraženega. Zaradi strahu, da bi odstopali, bili drugačni in najhuje, bili zasmehovani.

Malo več prijaznosti in obzirnosti nikoli ne škodi, Japonci v tem definitivno zmagajo. Vendar pa čutim, da svetu na sploh manjka malo več človečnosti in deljenja občutkov.

Ste poleg Tokia, kjer živite, raziskali še kakšen del Japonske?

Seveda, in sem še vedno v procesu. Kyoto, Osaka, Hokkaido in seznam je še dolg. Definitivno si želim izkusiti tudi njihov pristni ryokan (tradicionalni hotel/penzion) in onsen (izvir tople vode). Nekako me mika odkriti to »tradicionalno deželo vzhajajočega sonca« na star način.

Kako je Tokio drugačen od življenja, ki ste ga vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje? 

Dejstvo, da lahko vsak dan izberem, kdo sem in česa si želim.

Začne se v globini, v osebnosti, ko se vsak dan vprašam, kdo sem in kaj cenim. Potem vklopim »pozitivno stikalo« in miselnost »kozarec je napol poln« in grem v nov dan. Zdi se mi, da sem lahko bolj svobodna.

Zdi se, da se v Ljubljani nekako vsi poznajo in je tvoja osebnost taka »kot jo vidijo drugi« in ko jo enkrat imaš, si »to ti«. Osebno se mi zdi, da večje kot je mesto, lažje diham in to me najbolj navdušuje.

Kako bi opisali Tokio in Japonsko?

Ljudje, ki v Tokiu živijo leta, Tokia ne poznajo. To sprva verjetno pove veliko o tem, kako veliko je mesto in kot drugo, koliko »prostega časa« imajo ljudje, ki tu redno hodijo v službo.

Čutim, da sem res priviligirana, da imam možnost raziskovati Tokio kot megalomanski center Vzhoda in z njim Japonsko, v katero sem bila na skrivaj zaljubljena že od 10 leta starosti. 

Pa tamkajšnje ljudi?

Verjetno so najbolj vljuden, prijazen in obziren narod, kar sem jih srečala. Vendar čutim, da je to nekaj, kar sprva vidijo vsi. Ob zanosu občudovanja do tega je tih glasek dvoma in kanček skrbi … »Je kaj, kar se skriva pod površjem perfekcije«?

Vaši trije razlogi za obisk Japonske so …

Kultura. Hrana. Mesta + narava.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Japonski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

»Če ne govoriš japonsko, boš težko…« Google translate in majhni telefončki, v katere govorijo in na drugi strani izpišejo besedilo v angleščini, so vsakodnevni pripomočki, ki nas rešujejo.

In nasploh, vse bo ok.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini? 

To, da je najboljši popotovalni načrt sestavljen iz top 10 stvari, ki jih morate storiti v določenem kraju.

Odvisno je od okusa, ampak sama se najraje izgubim v okrožjih, v katerih čutim, da mi srce hitreje bije. Ne imeti načrta, je najboljši načrt, če veš, kakšna oseba si in kaj ceniš. Potem je dovolj, da imaš smer in presenečenja pridejo sama od sebe. Če jih znaš videti.

Seveda, lahko pa greš pa po seznamu atrakcij, kot ti je ljubše.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se izkrcali na Japonskem?

Da bo ZARES vse ok. In da je SIM kartica z neomejenim prenosom podatkov, a povsem brez klicev in drugih storitev ali pa 6 GB za en mesec popolnoma varen načrt. 

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Terezino mandljevo maslo. Štruklje. Babičine rižote, mamine juhe in sestrine piškote.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Na novo odkrita kavarna ALI pa vedno varna izbira – Starbucks. In Tutsaya books – to je najboljša mešanica knjigarne in kavarne s konceptom.

Najboljšo kavo potrežejo v: Ralph’s Coffee Omotesando je zame res zmagovalna.

Najboljše kosilo najdete pri: KARKOLI in kjerkoli. Se sploh ne hecam. Mislim, da z japosko hrano ne moreš zgrešiti.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Takoyaki, nekakšne slane palačinkaste kroglice s hobotnico. To je tudi tradicionalna ulična hrana v Osaki.

Najboljši šoping je: Verjetno Shibuya za komercialne znamke in hitro modo. Omotesando za visoko modo. Harajuku za bolj trendovski japoski občutek. Daikanyama za kose druge roke in unikatno modo, higher-end dizajnerske kose. Shimo-kitazawa za ZARES second hand shop + thrift store navdušence.

View this post on Instagram

Hey, how are ya feelin’? 🙉 Maybe it’s that time of the year when Mercury is in retrograde and things are just not going quite right? 🙊 maybe a gentle G L I T C H of comfort is needed to make us all feel just a lil’ bit better?Going for ☕️ with a stranger. Having a museum date to yourself. Giving yourself a comfort food snack while going for a walk in the park. I happened to be doing everything above and that gentle G L I T C H of comfort = things you might not have done otherwise, makes it all feel just a lil’ bit better. And also Mercury, will pass ✌🏻 until then, comfort yourself. Just felt I had to say this out loud. ✌🏻 • • • • • #tokyo #東京 #coffeetime #cafe #coffeelover #coffeeaddict #coffeegram #latte #instacoffee #espresso #caffeine #coffeeshop #barista #latteart #breakfast #shibuya #日本 #coffeelovers #coffeeholic #coffeebreak #커피 #coffeelove #コーヒー #starbucks #morning #coffeelife #cappuccino #coffeeoftheday #tea #japanese

A post shared by N É Z A (@i.am.neza) on

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Bookmarc knjigarna + mini galerija v Harajuku sta moja tedenska doza navdiha. Kashiyama Daikanyama za izbrane razstave. MOMAT.

Park, kjer najraje poležavate: Namesto poležavanja v parkih bi rekla, da posedam v kavarnah. Vendar sprehod skozi Yoyogi na poti do Harajuka je ču-do-vit.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Ali restavracija s suši tekočim trakom (kjerkoli) šteje? Suši je predvsem v teh zelo poceni + enostavno dober.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Shibuya crossing.

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Tokyo tower ALI pa Roppongi Hills (s terase vidiš Tokyo Tower). Pa tudi Tokyo Metropolitan Government Building (brezplačen).

Najboljša zabava: Pravijo, da karaoke (še nisem bila! Vem, moram…!)

Najljubši festival/dogodek: Tokyo Fashion Week.

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Čutim, da ima Japonska sama po sebi »filter«. Zato verjamem, da je vse, kar ujamete, unikatno in neprecenljivo z vidika spominov.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Verjetno hoja. Drugače JR + podzemna železnica, ker so razdalje enostavno prevelike.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Jaz sem letela iz Benetk – verjetno eno od tujih letališč.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 10 (če ne govoriš japonsko)

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 8

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

Foto: Neža Bricelj/osebni arhiv

Kaj v Tokiu počne Neža Bricelj in kako Japonsko lovi v svoj objektiv lahko preverite na njeni spletni strani ali na Instagramu.

PREBERITE ŠE: Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

 

Lara Avsec: “V Ameriki se kot tujec počutiš sprejetega in dobrodošlega.”

Tokrat je z nami klepetala Lara Avsec, študentka medicine, ki se je odločila, da se študijske prakse loti v tujini. Izobraževala se je na Norveškem, enomesečno prakso srčne kirurgije pa opravila v priznani bolnišnici v Teksasu. Kakšne so razlike med življenjem v Evropi in Ameriki, preverite v spodnjem intervjuju.

Preberi več

Pod plahto: Intervju z Gorenjcema, ki po svetu potujeta s šotorom

Tokrat sta se nam skozi intervju predstavila popotnika Lara in Boštjan, ki ju lahko spremljamo na blogu Pod plahto. Po svetu namreč potujeta s šotorom, zase pa pravita, da sta avtohtona Gorenjca. Po izobrazbi sta oba učitelja, zelo rada imata živali, obožujeta kuhanje in se ves čas potepata naokrog. Najraje od vsega pa nekje sredi ničesar zakurita ogenj, postavita šotor in uživata. Preberi več

Slovenka v Bruslju: Kljub vsej izbiri v prestolnici EU včasih pogrešaš zeleno Slovenijo

Tina Kobilšek je Slovenka, ki že peto leto za svoj dom lahko okliče Bruselj. V tujini sicer živi že zadnjih osem let. Od Portugalske, Argentine, do Nizozemske, je svojo kariero zdaj ustalila na Evropski Komisiji v Belgiji.

Kaj točno tam počne, kakšen vtis je na njej pustil Bruselj, kaj ji je prineslo življenje v tujini in kateri so njeni najljubši kotički mesta, je Tina Kobilšek z nami delila v tokratnem Vandraj insiderju.

Kdo je Tina Kobilšek in kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Obožujem potovanja, letala, lepe razglede in sončne zahode. Uživam v dobri hrani in dolgih kavah. Lahko bi rekli, da sem vedno v iskanju novih izzivov, lepih spominov in zanimivih ljudi. Pri dvanajstih letih sem bila prvič sama v Angliji na tečaju angleščine in vse od takrat me fascinirajo tuje dežele, jeziki in kulture. Obiskala sem že skoraj 50 držav, manjka mi samo še en kontinent. Zadnjih 8 let živim v tujini; najprej na Portugalskem, nato v Argentini, na Nizozemskem in sedaj že peto leto v Belgiji – v Bruslju. 

Tina Kobilšek je Slovenka, ki že peto leto za svoj dom okliče Bruselj.

Kaj vas je odneslo v Bruselj? Zakaj ravno tja?

Po končanem magistrskem študiju sem se odločala med prakso v den Haagu, Hamburgu in Bruslju. Delo na Evropski komisiji, ki je kot večina ostalih evropskih institucij locirana v Bruslju, se mi je zdelo zanimivo, prav tako pa sem upala, da mi bo to pripravništvo lahko odprlo kakšna vrata v sklopu dela na evropskih institucijah. 

S čim se tam ukvarjate? 

Od pripravništva dalje delam na Evropski komisiji, na Direktoratu, ki se ukvarja s prometom in mobilnostjo. Trenutno se ukvarjam z letalstvom, natančneje pravicami potnikov v letalskem prometu. Delam na oblikovanju nove EU zakonodaje ter implementaciji že sprejete. Veliko delam z državami članicami in tudi ostalimi deležniki, kot so letalski prevozniki, potrošniška združenja, itd.

Tina Kobilšek v tujini živi že osem let, trenutno v Bruslju dela na Evropski komisiji.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Širino sveta in s tem odprtost do razlik in podobnosti med ljudmi, poznavanje jezikov in navad drugih narodov. Prav tako pa se mi zdi, da v tujini veliko bolje spoznaš sebe. Na primer, kako odreagiraš v določenih trenutkih, ki so ti sicer tuji in z ljudmi, ki jih ne poznaš …

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini?

Da je vedno lepo in lahko. Včasih pridejo dnevi in tedni, ko pogrešaš zeleno, majhno in prijazno Slovenijo, kjer praktično na vsakem vogalu poznaš nekoga in kjer ti jezik ne dela težav. Kljub vsej izbiri, ki jo ponuja prestolnica EU, včasih pogrešaš zeleno Slovenijo. Tudi administracija v tujem mestu je velikokrat komplicirana.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Vedno pogrešam svojo družino in prijatelje. Zagotovo pa si želim “uvoziti” čudovito naravo, visoke gore in slovensko hrano. Ni jih čez domače štruklje (smeh)!

Bo Slovenija kmalu ali sploh spet vaš dom?

Mogoče pa res.

[O mestu:]

Kako bi opisali Bruselj?

Bruselj je stičišče različnih kultur, od afriških, arabskih, azijskih in seveda vse-evropskih. Znotraj mesta so različni predeli, kjer recimo prevladujejo afriške restavracije, trgovine z afriškimi oblačili, lasnimi izdelki ipd. Nekaj ulic naprej pa najdeš en kup turških in arabskih lokalov. Ko greš v trgovino, slišiš ogromno različnih jezikov in živiš obkrožen s sosedi iz resnično vseh koncev sveta, različnih religij in z različnimi zgodbami, zakaj jih je pritegnil prav Bruselj. Bruselj je mesto, kjer zagotovo vsak najde razstavo in kavarno za svoj okus. Ima ogroooomno zanimivih restavracij in prostorov za druženje.

Pa tamkajšnje ljudi?

Homogenosti praktično ni in ravno te razlike so zame navdihujoče.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

Dolga obdobja sivine.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Bruslju kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Pomembno je vedeti, da Bruselj ni samo strogi center. Ostali deli mesta so za moj okus lepši in ponujajo še več. Hkrati pa je tam tudi manj turistov.

Kateri so vaši trije razlogi za obisk?

Pomfrit, pivo in evropski duh.

Mesto je najlepše …

… ko sije sonce, saj so barve mesta čisto drugačne.

Katere so stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Mešanica ljudi ter priložnosti, kar se tiče službe, mreženja ipd.

Česa ste se v njihovi kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?

Težko sem se navadila, da se je za kavo ali kosilo s prijatelji in poslovnimi partnerji treba dogovoriti vsaj mesec vnaprej. V Slovenijo pa bi prenesla bruseljsko, oziroma belgijsko odprtost. Ter čokolado in vaflje (smeh).

Vas z Brusljem povezuje tudi kakšna negativna izkušnja? 

Teroristični napadi leta 2016.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Bois de la Cambre, Abbaye de la Cambre

Najboljšo kavo potrežejo v: OR Place Jourdan

Najboljše kosilo najdete pri: v delu Evropskih institucij Kokuban, Takumi (azijska/japonska hrana), Tamy (mediteranska/libanonska), v centru pa Fin de Siecle, Nüetnigenough (belgijska)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: moules frites

Najboljši šoping je: na Avenue Louise

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Musée d’Ixelles, Bozar

Park, kjer najraje poležavate: Bois de la Cambre

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: ostali deli mesta, izven centra; Ixelles, Chatelain, Saint Gilles na primer

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Manneken Pis (polulanček)

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Hotel Jam, Mont des Arts, Place Poelaert

Najboljša zabava: za vse okuse se nekaj najde; l’archiduc, Flagey, Fuse, Spirito, Les Jeux d’Hiver

Najljubši festival/dogodek: Balkan trafik 🙂

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Grand-place, Atomium, Place Poelaert, Parc du Cinquantenaire, Galeries Royales Saint-Hubert …

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Kolo. Sicer je pa javni prevoz zelo dostopen, cena je ista za tram, metro in bus.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Iz Ljubljanskega letališča na Charleroi (nizkocenovno letališče, 60 kilometrov stran iz Bruslja) z Wizzairom, oz. novost v zadnjih tednih z Brussels Airlines do Bruseljsekga letališča. 

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Bruselj ti ponuja ogromno izbire kar se tiče kulturnih, zabavnih dogodkov, mednarodne kuhinje … Pravijo, da ima Bruselj več kot 130 različnih nacionalnih restavracij.

Mesto pa je seveda v primerjavi s slovenskimi veliko večje, kar pomeni, da potrebuješ več časa, da prideš iz enega na drugi konec. Javni prevoz je sicer dobro urejen in praktično ne potrebuješ avta. Sama uporabljam car-sharing in je super!

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Delo na evropskih institucijah je po eni strani precej fleksibilno in ponuja določene bonuse, ki jih v Sloveniji težko najdeš. Po drugi strani pa je velikokrat zahtevno, stresno, delovni dnevi so dolgi. Vsekakor pa je v užitek delati za javno skupno dobro tako Evropejcev kot Evrope.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 2

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 1

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 5

TOP 6

Najljubša država: od zadnjih potovanj se mi je najbolj vtisnila v spomin Japonska, sicer pa nimam najljubše

Najljubše mesto: v vsakem se najde kaj zanimivega

Najljubša plaža: Playa Bávaro, Dominikanska Republika

Najljubša kulinarika: mediteranska in japonska

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: portugalščina

Foto: Tina Kobilšek/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Rusinja v Sloveniji: Jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Rusinja v Sloveniji: Jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti

Anastasia Skibina, ki raje sliši na ime Asia, prihaja iz Rusije, a njen dom je že dve leti Slovenija. S čim jo je dežela na sončni strani Alp tako očarala, katere slovenske navade so ji nenavadne, kakšne izzive ji povzroča učenje slovenskega jezika in kakšen narod so po njenih izkušnjah Slovenci. Preverite, kaj je v tokratnem Vandraj intervjuju povedala Asia, Rusinja, ki živi v Sloveniji.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Če kje po ulicah Ljubljane zagledate dekle, ki na kolesu prepeva v polomljeni slovenščini – to sem jaz, Asia. Sem Rusinja, v Ljubljano pa me je prinesel študij na magisteriju Ekonomske fakultete, smer Turizem.

Zakaj ravno Ljubljana? 

Rada imam mesta in večino svojega življenja sem preživela v mestih z več kot milijonom prebivalcev. Zato je bila Ljubljana še najbližje večjemu mestu v primerjavi z vsemi drugimi kraji v Sloveniji. In za življenje je zelo udobna.

Kako dolgo ste že v Sloveniji?

Moj prvi izlet v Slovenijo se je zgodil v obdobju, ko sem iskala življenjske spremembe v drugačnem okolju. Takrat sem na zemljevidu opazila majhno Slovenijo in začela raziskovati o njej. Nato sem jo šla raziskat tudi v živo. Dežela me je takoj očarala in jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti. Tu sem že dve leti in še vedno je to popoln kraj za življenje.

Koliko ste o Sloveniji vedeli pred prihodom? Kaj ste pričakovali, da boste doživeli, ko enkrat pridete sem? 

Iz ur geografije v šoli sem se spomnila, da je Ljubljana glavno mesto Slovenije. Kar je bolj ali manj to. O Sloveniji sem se začela učiti kakšno leto preden sem šla na fakulteto. Vmes sem Ljubljano dvakrat obiskala, tako da sem bila pred selitvijo dobro pripravljena na to, kar me čaka tu.

Sem pa pričakovala, da bodo ljudje malo bolj odprti in da bodo cene najemnin nižje, kot so.

Katere so vam najljubše stvari v Sloveniji?  

Slovenija je preprosto čudovita in urejena, ekološka in varna. In nisem prva, ki ima tak vtis. Ko sem bila otrok, sem takšna zelena polja in hribe s cerkvicami na vrhu ter majhne vasice v okolici lahko videla le v knjigah in pravljicah. Ko se tukaj peljem mimo takšnih prizorov, kar ne morem verjeti, da je to kraj, ki mu zdaj rečem dom. 

In čeprav ste Slovenci do tujcev in celo med seboj nekoliko odmaknjeni, je Slovenija izkušnja za dušo. Prav tako ima dežela odlično geografsko pozicijo med “svetovi”, kar nudi veliko možnosti za obiskovanje drugih dežel z različno kulturo in naravo. Nenazadnje mi je pri Ljubljani ljubo tudi to, da se v njej počutim domače in srečno.

In katere vam niso najbolj pri srcu?

Moje edine težave s Slovenijo izvirajo iz tega, da sem tujka in se težje vpeljem v določene stvari. Enkrat na leto na primer trpim ob slabo organiziranem sistemu in dolgih čakalnih vrstah na Upravni enoti. Prav tako se še kar nisem navadila na tukajšnji zdravstveni sistem, kjer moraš na obisk zdravnika čakati več tednov ali celo mesecev, medtem ko ti v Rusiji naredijo celosten zdravniški pregled v enem tednu ali po nekaj urah čakanja. Želim si, da bi lahko imela tudi primerno zdravstveno zavarovanje in osebnega splošnega zdravnika, pa sem obupala nad sistemom. Včasih mi gredo na živce tudi taksisti, ki jih je na praznike in ob dežju nemogoče priklicati. In to je med minusi tudi vse.

Pa Slovenci? Kako bi nas opisali – poleg prej omenjene zadržanosti? 

Slovenci, ki sem jih uspela spoznati, so zelo prijazni in so mi vedno iskreno pripravljeni pomagati, če le prosim za pomoč. Če ne iščem pomoči, se navadno brigajo zase in spoštujejo osebni prostor. Celo otroci tu vedo, da se njihova svoboda konča tam, kjer se začne svoboda nekoga drugega. Čeprav imajo otroci tu veliko svobode nasploh. Kar je super. Slovenci imate lepe vrednote in ste lahko resnično prijetni. Kot Rusinji mi je všeč tudi odsotnost neprimernih patriarhalnih idej in delitve vlog med moškimi in ženskami. Všeč mi je vaš relativno sproščen način življenja in dela.

Ste spoznali kakšne slovenske običaje in tradicije, ki se vam zdijo nenavadne? 

Simpatično in super mi je, kako skrbno ljudje obravnavajo krajevna praznovanja, začenši s kurentovanjem in celo z majhnimi dogodki v odročnih mestih. Enkrat smo bili v Gradu Žovnek in od majhnega srednjeveškega dogodka, ki smo ga slučajno odkrili na Facebooku, nismo pričakovali veliko. Vendar je bilo veliko družin in starejših ljudi v tematskih kostumih, ki so se prišli zabavat in podpret lokalno tradicijo. Čeprav dogodek morda ni bil popolno organiziran, sta ga vključenost in navdušenje ljudi naredila posebnega.

Kako zelo drugačna je slovenska kultura od ruske? 

Mi smo bolj kot Azijci in vi ste bolj kot Avstrijci. Mi pijemo čaj, vi raje kavo. Mi imamo radi mačke, vi pse. Veliko nas ima raje morje (ker nam konstantno primanjkuje toplote in sonca), medtem ko imate vi zelo radi tudi gore.

Mi svoja mnenja in čustva iskreno kažemo, a hkrati ne moremo skriti niti negative. Ne znamo se tako vljudno smehljati, kot vi. Slovenci svoje misli raje zadržite zase in ne marate začenjati konfliktov. Prav zato je pogosto težko prebrati, kaj si zares mislite.

Mi smo bolj direktni, površni in živimo hitro, smo patriarhalni in prefinjeni. Vi imate raje nek red, sledite pravilom, a ste bolj sproščeni in odprte glave. Kaj imamo skupnega? Oboji smo sumničavi do neznancev in se znamo zabavati.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Rusih?

To, da imamo vsi radi Putina in alkohol, da imamo doma medvede in da je povsod mrzlo (smeh).

Če sva že pri alkoholu – obstaja “pravilen” način, kako piti vodko? 

Moja stopnja izkušenosti pitja vodke je tudi bolj začetniška. Pravijo, da je v izogib neželenim stranskim učinkom ob pitju vodke najbolj pomembno kombiniranje s hrano.

Kaj moramo vedeti, preden obiščemo Rusijo?

Vsaj osnove cirilice ne bi škodile. Nismo najbolj vešči v angleščini in veliko napisov je samo v ruščini. Všeč nam je, če so tujci radovedni in radi jim pomagamo, zato nas brez oklevanja vprašajte za nasvet ali smer. Ne pozabite pa upoštevati splošnih varnostnih pravil.

Kakšna je ruska kulinarika?

Imamo veliko juh in čorb, kot je boršč – juha iz pese, šči – juha iz zelja, piščančje in goveje juhe, pite – pirogi, palačinke – bliny, cmočke – pelmeni, kaše in kompote …

Kakšna pa se vam zdi naša kulinarika? 

Ko sem prišla v Slovenijo, me je prijetno presenetila velikost vaših porcij. Ko sem poskusila slovensko alpsko kulinariko, zaradi količine različnih jedi večinoma nisem niti mogla pojesti vsega na krožniku.

Na začetku sem tako večinoma jedla bolj italijansko hrano. Takrat namreč še nisem razumela okusa slavne kranjske klobase, ni mi bilo jasno, zakaj tako kot Nemci jeste zelje in zakaj hudiča tako radi vlagate rdečo peso. Smešno mi je bilo tudi, da delate juhe iz buč in da v solato namesto olja dajete kis. Zdaj, ko imam testenin vrh glave, poskušam in kuham vse od naštetega. No, ja, morda mi le bučna juha še vedno ni najbolj blizu (smeh).

Kako pa je z jezikom? Kako komunicirate z ljudmi tu? Se vam slovenščina zdi težka?

Že v Rusiji, kakšne pol leta, preden sem prišla v Slovenijo, sem se začela učiti vašega jezika. Ko sem prišla sem, sem lahko prebrala in razumela marsikaj. Moje slušno razumevanje jezika pa je druga zgodba. Včasih sem iz pogovora komaj razbrala temo, o kateri je tekla beseda.

Intonacija je popolnoma drugačna od drugih slovanskih jezikov, bolj avstrijska. V zadnjih dveh letih v Sloveniji sem se jezika učila bolj malo, saj je moje okolje na univerzi v celoti v angleščini. To poletje sem se zato odločila, da se posvetim slovenščini in zdaj lahko rečem, da razumem skoraj vse, medtem ko govorim še vedno nekoliko polomljeno.

S Slovenci tako govorim slovensko, je pa veliko ljudi, ki jih poznam še iz časov, ko je bila moja slovenščina slaba in smo zato od začetka govorili angleško. S temi nam je zdaj težko preklopiti na slovenščino.

Žal moje znanje ruščine pri učenju slovenščine pomaga zgolj pri branju, medtem ko sta struktura in izgovorjava čisto drugi. Potem je tu še sleng, da o tem, kako sta dve besedi videti enako, a pomenita nekaj čisto drugega, sploh ne začnem. Po angleščini mi je bilo učenje italijanščine, francoščine in norveščine z rusko podlago veliko lažje od učenja slovenščine.

Trenutno so moji najhujši sovražniki besedni poudarki in naglaševanja (v ruščini so ravno nasprotni) in vrstni red besed, ki ga v ruščini sploh nimamo.

Kako pogosto se vračate v Rusijo?

Dvakrat na leto. Žal so povezave Rusije z Ljubljano precej drage.

Se boste v Sloveniji ustalili ali se v prihodnosti vidite nazaj v Rusiji?

Želim si ostati tu, vendar je težko natančno vedeti, kaj se bo zgodilo v življenju priseljenca. Preteči mora veliko let in truda, da državi dokažeš, da si vreden življenja v njej. 

TOP 7

Najljubši kraj v Sloveniji: Ljubljana

Najbolj podcenjen kotiček v Ljubljani, ki je vreden obiska: Vse je že precej obljudeno in znano

Najbolj precenjena turistična točka Ljubljane: Zmajski most

Najljubša država, ki ste jo obiskali: Razen Slovenije – Norveška

Najljubši jezik: Bretonščina

Najljubša slovenska beseda: Krompirček

Najljubša ruska beseda: Картошка [kartoška]

PREBERITE ŠE: Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Sašo Štih: Ustvarjalec filma Pr’ Hostar o življenju v Beogradu

Beograd mnogi povezujejo z zabavami na splavih, turbofolkom in ugodnimi frizerskimi storitvami. Sašo Štih pa je v Beograd odšel zaradi študija fotografije in tam živel štiri leta. Direktorja fotografije, ki je imel prste vmes pri večini odmevnih slovenskih glasbenih videospotov, pa tudi pri nadvse priljubljenem slovenskem komičnem celovečercu Pr’Hostar, smo povprašali, kakšno je beograjsko življenje filmskega ustvarjalca.

Preberi več

”Tako veličastno je, polno skrivnosti!” – Rusija z Valentino Žabkar

Valentino Žabkar je želja po odkrivanju novih kultur in ljubezen do jezika odpeljala marsikam, letošnja destinacija pa je bila čudovita in čarobna Rusija. Je študentka ruščine in nemščine na Filozofski fakulteti, njena želja v življenju pa je, da bi bila srečna. Veliko bere in se ukvarja z glasbo, zraven tega pa potuje, kadar le ima čas.

Preberi več

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.