Švedski lagom: Slovenska fotografinja o selitvi v Göteborg #intervju

Mirjam Lamut je slovenska fotografinja, nekdanja ritmična gimnastičarka in pri 35 letih (ponovno) študentka. Z možem sta se namreč preselila na Švedsko, kjer študirata na eni najboljših šol za umetniško fotografijo v Evropi. Govorili sva o življenju v pristaniškem in univerzitetnem mestu Göteborg, švedski mentaliteti, filozofiji lagom, fiki in kakovosti življenja na severu.

Kaj vas je odneslo na Švedsko in zakaj prav v Göteborg?

Za selitev v tujino sva se skupaj z možem odločila, ker sva si zaželela spremembe okolja in nove življenjske izkušnje. Švedsko in Göteborg sva izbrala zaradi magistrskega študija fotografije na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje HDK-Valand, ki je ena od najboljših šol za umetniško fotografijo v Evropi.

Kakšen administrativni in logistični izziv je bil to?

Pred samo selitvijo izziv sploh ni bil prehud, urejanje vseh zadev na Švedskem pa je terjalo kar nekaj živcev. Tukaj je vsa administracija in birokracija digitalizirana, vse je povezano in hitro se zgodi, da se zavrtiš v krogu ali pa spregledaš kakšen korak in zato nečesa ne moreš urediti.

Kako je izobraževalni sistem na Švedskem drugačen od slovenskega?

Izobraževalnega sistema v celoti ne poznam podrobno, sem pa spoznala, kako deluje visoko šolstvo, predvsem podiplomski študij. Večina magistrskih programov se izvaja v angleškem jeziku in so povsem odprti tudi za mednarodne študente.

Študij je brezplačen, ne le za Švede, ampak tudi za vse ostale državljane Evropske unije. Razlika je tudi v starosti študentov. Redki se namreč za študij odločijo takoj po končani srednji šoli. Povsem normalno je, da si vzamejo kakšno leto za delo, potovanje in premislek o svojih interesih. Še manj je takih, ki takoj po končani diplomi nadaljujejo na magistrskem programu. Večina se za nadaljevanje študija odloči šele po več letih dela na področju, ko že pridobijo določene izkušnje in vedo, kaj potrebujejo od študija. Moji sošolci so stari od 23 do 61 let.

Ste si vedno želeli živeti v tujini, ali je bila selitev v Göteborg bolj spontana odločitev?

Vedno sem si predstavljala, da bi lahko živela v različnih krajih in državah po svetu, v preteklosti sem v sklopu študentskih izmenjav nekaj mesecev preživela v Parizu in nekaj mesecev v Portu. Odločitev, da se resnično za dlje časa preselim v tujino, pa se je zgodila precej spontano.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost po končanju študija na HDK-Valand? Ali razmišljate o delu v švedski umetniški sceni ali se vračate v Slovenijo?

Zaenkrat nimam trdno izdelanih dolgoročnih načrtov glede prihodnosti po končanem študiju. Tukaj je veliko priložnosti, ki jih pri nas mogoče ni, trg je večji, prav tako pa tudi BDP. To se vsekakor pozna tudi pri tem, koliko denarja je na voljo za kulturo in umetnost. Zaenkrat mislim, da bi bila kombinacija obojega idealna.

Glede na to, da trenutno tam študirate in ne delate, kakšen finančni zalogaj je to? Imate kakšno štipendijo ali živite od prihrankov?

Življenje na Švedskem, oziroma v Göteborgu, ki ni prestolnica, se po stroških ne razlikuje bistveno od življenja v Ljubljani, kljub temu, da so tukaj plače precej višje. Do zdaj sva sicer živela od prihrankov, letos pa sem prejela štipendijo Ministrstva za kulturo za podiplomski študij v tujini.

Kako ste se prilagodili na drugačno kulturo in jezik?

Kulturni šok zame osebno ni bil prehud. Švedi so zelo vljudni in prijazni, nihče ne sili vate, spoštujejo tvoj osebni prostor, kar mi zelo ustreza. Velja nekakšen predsodek, da so hladni in nedostopni, a moja izkušnja ni taka. Praktično vsi, od najmlajših do najstarejših govorijo perfektno angleščino, tako da s komunikacijo nisem imela nobenih težav. Na švedski jezik se še privajam, obiskujem tudi tečaj švedščine, ki ga brezplačno nudijo priseljencem in počasi napredujem.

Švedska je znana po svoji filozofiji “lagom” – ravnotežju in zmernosti. Se vam zdi, da to vpliva na način življenja in delo na Švedskem? Kako to doživljate?

Ta filozofija zagotovo vpliva na življenjski slog. Ljudje se mi zdijo bolj umirjeni kot pri nas. Počitek jemljejo zelo resno, med delovnim dnevom si vedno vzamejo čas za kosilo in »fiko« – kavo in slaščico. Običajno je, da imaš v stanovanjskem kompleksu, pa tudi v šoli ali v službi na voljo savno, ki jo lahko brezplačno uporabljaš. Veliko časa preživijo v naravi, tečejo in rekreirajo se v vsakem vremenu, zelo radi imajo tudi piknike na prostem, ne glede na vreme. Zdi se mi, da znajo resnično uživati v majhnih stvareh. Včasih pa se mi zdi, da tudi malo pretiravajo, saj jih znajo že zelo majhni problemi spraviti v stres.

Švedska kultura ima zelo močan poudarek na trajnostnem razvoju in ekologiji. Kako se to odraža v vsakdanjem življenju ljudi?

To opažam na primer pri recikliranju, saj gospodinjske odpadke ločujejo na 8 različnih delov. Zelo so priljubljene in razširjene tudi trgovine iz druge roke, kjer lahko res poceni kupiš vse od kvalitetnih oblačil do pohištva in izdelkov za dom. To pomeni, da se je enostavno izogniti kupovanju novih stvari, z nakupom iz druge roke pa podpreš tudi dobrodelne organizacije, za katere se na ta način zbira denar.

Švedska kultura temelji na enakosti in kolektivnem duhu. Imate kot tuja študentka občutek, da so vas lokalci lepo sprejeli? Kako bi opisali Švede?

Res je, normalno je na primer medsebojno naslavljanje po imenu, brez titul in nepotrebnih formalnosti. Spoštovanje izražajo prav skozi to poudarjanje enakopravnosti. Mislim, da so me lokalni prebivalci zelo lepo sprejeli, nikoli nisem imela občutka, da ne spadam sem. Res pa je tudi, da sem svetlopolta, svetlolasa ženska in prihajam iz države Evropske unije. Ne vem, kakšna bi bila moja izkušnja, če bi prihajala od kod drugod.

Švedska je znana po svoji ljubezni do narave. Kako pogosto se zatečete vanjo in kako se to odraža v vašem ustvarjalnem procesu?

Bližina in neokrnjenost narave tukaj je nekaj, kar resnično cenim. Tudi v mestu nisi nikoli več kot 10 minut oddaljen od gozda, nikoli več kot 20 minut od jezera, v katerem lahko plavaš. To je zares neprecenljivo. V bližnjem gozdu sem vsak dan, ko sprehajam psa. Med vikendi se z možem običajno odpeljeva iz mesta do kakšnega večjega jezera, ali katerega izmed nacionalnih parkov ob morju. Ti izleti so postali glavni del mojega ustvarjalnega procesa, saj na njih ustvarim največ fotografij za svoje projekte.

Švedi slovijo tudi po svoji inovativnosti in tehnološkem napredku. Kakšne so vaše izkušnje z digitalnimi rešitvami na Švedskem?

Kot sem že prej omenila, je to včasih ovira, velikokrat pa je seveda tudi prednost. Ko si enkrat uspeš urediti njihovo »digitalno potrdilo«, lahko vse urejaš na daljavo. Zanimivo je tudi, da tukaj praktično sploh več ne uporabljajo gotovine – številni švedski znanci niti ne vedo, kako izgleda švedski denar. Povsod se plačuje s kartico ali preko aplikacije Swish.

Švedska je ena izmed najbolj razvitih držav na svetu, z enim najvišjih življenjskih standardov. Ponaša se z nizko stopnjo revščine, visoko stopnjo zaposlitve in visokimi pričakovanji življenjske dobe. Pa vendar, zdaj, ko tam tudi živite, ali obstajajo tudi nadležne plati te napredne države?

Zanimivo in včasih tudi rahlo nadležno je to, da se resnično vedno in povsod do zadnje črke in pike držijo vsakega predpisa, navodila in priporočila, česar pri nas mogoče nismo navajeni. Seveda pa je hkrati prav to razlog, da je država tako razvita in napredna.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Švedski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Tukaj nikoli nisem bila kot turistka, zato težko rečem. Moj predsodek o Švedski in Göteborgu je bil mogoče ta, da je tukaj vedno sivo in turobno. To do neke mere sicer drži, a ko končno pride poletje in se začnejo dolgi, sončni dnevi, je Švedska zares čudovita in pisana dežela.

Kateri so vaši top trije razlogi za obisk?

Narava, hrana, možnost videti severni sij.

Kdaj priporočate obisk Švedske?

Od maja do septembra, predvsem malo severneje pa je zelo lepo tudi pozimi.

Katerih krajev ne smemo izpustiti med obiskom Švedske?

Švedska je ogromna država, zato jo težko doživeti v enem samem obisku. Zanimiva za ogled so večja mesta, Stockholm, Göteborg in Malmö, seveda pa tudi sever države, ki je zaenkrat še na mojem spisku željenih destinacij.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Drugačen pristop k vsakdanu, več optimizma glede prihodnosti in širši pogled na svet.

[Najljubši kotički Göteborga:] 

Najljubši kotiček za sprostitev: tropski rastlinjak v parku The Garden Society

Najboljšo kavo potrežejo v: Viktors Kaffe

Najboljše kosilo najdete pri: Kometen (najbolj pristne mesne kroglice)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: različne jedi z ribami, ki jih običajno pripravijo s smetanovo omako in drobnim maslenim krompirjem

Najboljši šoping je: trgovine iz druge roke, npr. Myrorna

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Göteborgs Konstmuseum

Park, kjer najraje poležavate: raje kot v parku poležavam ob katerem od bližnjih jezer, npr. Delsjön ali Sisjön

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: manjši brezplačen živalski vrt v parku Slottskogen, kjer lahko vidiš lose, tjulnje in pingvine, ali pa izlet z ladjico na katerega izmed otokov v arhipelagu (npr. Brännö)

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: ribja tržnica Feskekörka

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Skansen Kronan

Najboljša zabava: bari na ulici Andra Långgatan

Najljubši festival/dogodek: sicer se ga še nisem udeležila, a zelo priljubljen je glasbeni festival Way Out West, ki se odvija junija

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: soseska Haga s svojimi ljubkimi trgovinicami, kavarnami in cvetličarnami

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Tramvaj, ki se plačuje preko aplikacije Västtrafik ToGo. Vozovnica za 90 minut stane 37 švedskih kron (dobre 3 evre), vključuje pa tramvaje, avtobuse in ladjice, ki plujejo do bližnjih otokov.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Prevoz do Zagreba, nato pa direktni let z Ryanairom.

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Prednost je boljši življenjski standard. Večjih slabosti pa pravzaprav ne vidim.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Prednost je precej višja plača, slabost pa je tuj jezik, ki lahko predstavlja oviro pri iskanju zaposlitve.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 5

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 8

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 3

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 9

FOTO: Mirjam Lamut/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: MALTA: nasveti za obisk skozi oči Slovenke, ki tam živi #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Od Ljubljane do Tajske: Digitalno nomadstvo skozi oči Slovenke #intervju

Marjetka Reberšek je 27-letna Ljubljančanka, ki te mesece s partnerjem preživlja na Tajskem, od koder delata na daljavo. Govorili sva o življenju v Aziji, digitalnem nomadstvu, finančnem zalogaju življenja na Tajskem in še čem …

Tokrat smo vas ujeli na Tajskem, kjer boste 5 mesecev spoznavali njihovo kulturo. Ste stacionirani na enem kraju ali se selite po navdihu? Kako enostavno je tam najti primerno nastanitev za daljše bivanje?

Prvoten načrt je bil, da celotno obdobje preživiva v Krabiju, saj me je ta predel že lani navdušil. Ampak se je izkazalo, da je tam malo težje najti bivališče za dlje časa. No, če bi začela iskati že par mesecev prej, bi se našlo, tako pa sem glede na prebrano na spletu, zmotno mislila, da bo lažje najti bivališče na Tajskem – v živo.

To je morda veljalo nekaj let nazaj, ko Tajska še ni bila tako zelo turistično oblegana. Letos je bilo že v prvih dveh tednih rekordno število turistov, cene so poskočile. Tako je iskanje bivališča v Krabiju kar težavno. Ponudbe je manj, kar je, pa se začne pri 1.200 evrih. Veliko hiš gradijo izključno za prodajo. Na koncu sem našla najemodajalko, ki nama je oddala hišo s tremi spalnicami za 280 evrov na mesec. Kar je lepa cena.

V času iskanja stanovanja v Krabiju, sem našla stanovanje na Phuketu, zgrajeno pol leta nazaj, z ogromnim bazenom, fitnesom in coworking prostorom, ki me je tako navdušilo, da sem ga kar vzela brez ogleda, samo nakazala sem depozit in stanovanje me je čakalo. Tako sva se po mesecu in pol v Krabiju, preselila na Phuket, kar se je izkazalo za super odločitev. Phuket je mnogo večji in ima možnost za ogromno različnih aktivnosti.

Zakaj ravno Tajska in kolikšen del nje ste že raziskali?

Tajsko sva s partnerjem obiskala lani januarja in me je, kot večino ljudi, čisto navdušila. Na jugu Tajske sva preživela tri tedne in takoj po vrnitvi v Slovenijo sem začela načrtovati vrnitev. Tako sva se malo manj kot eno leto po prvem obisku že vrnila.

Na Tajskem niste povsem na dolgih počitnicah, saj tam delate na daljavo. Ste torej obdržali službo v Sloveniji? Kakšen je vaš delovni dan?

Delam za Planet TV, tam sem se uspela preizkusiti v kar nekaj različnih vlogah. Bila sem organizatorka v produkciji in floor manager na oddaji Jutro na Planetu, sedaj pa delam na daljavo kot videomontažerka oddaje Jutro na Planetu. Poleg tega delam kot upravljalka družbenih omrežij, za različna podjetja vodim njihove profile.

Tokrat gre torej bolj za življenje na Tajskem kot potovanje. Kot videomontažerka sem začela delati že nekaj mesecev pred Tajsko, za družbena omrežja pa delam slabi dve leti. Moj delovni dan je odvisen od tega, kaj delam. Imam srečo, da si lahko delo za družbena omrežja sama razporedim, zato to običajno delam dopoldan. Za video montažo se moram prilagoditi slovenskemu časovnemu pasu, tako da delam popoldne, do poznega večera in ponoči. A takšno delo je občasno, zato mi ne predstavlja težav.

Kakšne so prednosti in slabosti digitalnega nomadstva v Aziji?

Prednosti so to, da zimo preživiš v kopalkah in da delaš ob bazenu. Prav tako lahko obiščeš veliko sosednjih držav v Aziji, za kar ne vzameš niti dopusta, saj lahko delaš kjerkoli, kjer je internetna povezava. Tudi to, da smo časovno 6 ur pred Slovenijo, je super, saj lahko ogromno dela opraviš, še preden se Slovenija zbudi.

Slabosti dejansko nisem izkusila. Kakšne težave z internetom so lahko zoprne, ampak zato imam vedno na voljo tudi sim kartico s prenosom podatkov.

Kaj je botrovalo odločitvi, da se podate na takšno dogodivščino?

Vedno sem želela izkustiti življenje v drugi državi. Ko sem obiskala Tajsko, sem vedela, da je to prava destinacija. Življenje tukaj je ugodno, ljudje so prijazni, klima je super in na splošno je zelo prijazno za življenje. Na srečo ima tudi partner možnost dela na daljavo, drugače bi to bilo težje izvedljivo.

Ste imeli že kdaj kakšno neprijetno ali celo nevarno izkušnjo?

Ne, vse izkušnje so bile do sedaj odlične, oziroma presenetljive, saj sem letos še bolj spoznala neverjetno prijaznost, srčnost in poštenost ljudi na Tajskem. Za primer: januarja sva šla na vikend izlet – tri ure stran od Krabija z motorjem. Pol ure pred prihodom na cilj nama je na motorju počila zadnja pnevmatika. Bila sva sredi ruralne Tajske. Takoj ko sva ustavila ob pločniku, so se pripeljali štirje fantje, stari verjetno okoli 15 let, ki so znali le par besed angleščine. Takoj so začeli klicati po telefonu, nama dali en njihov motor, da sva peljala za njimi in naju vodili do najbližjega mehanika. Tam sva čakala 10 minut, mehanik pa je najin motor pripeljal z avtomobilom. Fantje so vse na hitro organizirali sami. Izkušnja, ki bi lahko bila slaba, se je izkazala za res dobro, najboljšo v tem primeru.

Katere kraje na Tajskem bi priporočili tistim, ki želijo doživeti več kot le Bankgok in razvpita Phuket in Pattayo?

Priporočam nekaj dni v Krabiju, ne le za izhodišče po bližnjih otokih, ampak tudi za njegove zanimivosti, ki jih je škoda izpustiti. Prav tako res priporočam dvodevni izlet na Khao Sok, ki je nacionalni park, in je ostanek najstarejšega deževnega gozda, je celo starejši od Amazonskega. Priljubljena izkušnja med mladimi je preživeti eno noč na t.i. floating bungalows na jezeru, sama se za to nisem odločila, sem pa preživela dan na jezeru. Lahko rečem da je tam res preprosto čudovita narava. Za obisk mirnejšega otoka pa priporočam Koh Lanto.

Kakšne so vaše izkušnje s tajskimi otoki? Kateri so vredni obiska?

Otoki so super, res imajo svoj čar. Žal jih še nisem uspela obiskati toliko, kolikor želim, so pa Koh Samui, Koh Phangan in Koh Tao z razlogom tako priljubljeni, saj so res čudoviti. Priporočam obisk vseh, saj se vsi trije razlikujejo in so super. Prav tako je Koh Lanta odlično dostopna iz Krabija.

Kateri so najbolj nepozabni kraji ali aktivnosti na severu Tajske, ki jih ne smemo zamuditi?

Sever bova bolj podrobno raziskala aprila. A že Bangkok v svojem kaosu skriva čudovite kotičke in aktivnosti, kot so čokoladni buffet na 57 nadstropju, joga s pasjimi mladički, božanski street food, in ogromne tržnice, kjer se lahko izgubiš.

Kakšne vrste aktivnosti ste preizkusili na Tajskem?

Najljubša aktivnost so mi presenetljivo krajši pohodi, saj Tajska nudi res čudovite razgledne točke. Natančneje Bottle Beach viewpoint na Koh Phanganu je čudovit. Sem pa tudi uživala v Dragon Crest Mountain pohodu v Krabiju. Prav tako Tajska ponuja čudovite pohode ob slapovih in razglede z vrhov. Če ste ljubitelji snorklanja, priporočam snorklanje v Pileh Lagoon, je pa tudi posebna izkušnja hranjenje slonov.

Kako se Tajska razlikuje od drugih azijskih držav, ki ste jih obiskali?

Ne vem, kako bi opisala čar, ki ga ima Tajska. Je posebno vzdušje, svobodno, umirjeno. Promet zna biti kaotičen, vseeno pa ne toliko, kot v nekaterih drugih državah. Obožujem njihovo hrano, vsak dan jem lokalno, pa se je še nisem naveličala.

Kateri je najboljši čas za obisk Tajske?

Januar in februar sta najboljša glede vremena, a je takrat tudi največja gneča. Sever Tajske se odsvetuje od marca dalje, saj se takrat začne tajsko poletje in pa “burning season” – predvsem v Chiang Maiu – in je zaradi dima zrak tam precej onesnažen.

Kaj je bila vaša najlepša izkušnja na Tajskem?

Letošnji prihod na letališče, ko sem vedela, da bom pet mesecev ostala tu (smeh). Drugače pa mi je najlepši občutek svobode, ko se s skuterjem voziš po praznih cestah na otokih.

Kakšni so vaši življenjski stroški, reciva za en mesec na Tajskem?

Najemnina stanovanja na Phuketu je 700 eur, stroški približno 50 eur mesečno. Za hrano sama zapravim povprečno 150 eur, s tem da jem vsak dan kosilo v restavraciji. Bencin mesečno pride približno 20 eur, najem skuterja pa 100 eur.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Manj kot kompliciraš, boljše se imaš. Potrebno se je prilagajati situacijam.

Katere so top 3 jedi, ki jih boste sanjali še dolgo po vrnitvi s Tajske?

Sanjala bom o mangu, saj je tukaj neverjetno okusen, o mango sticky rice in pineapple cashew fried rice.

Vas je v tajski kulturi kaj presenetilo?

Presenetilo me je, kako zelo pošteni in srčni ljudje so. Kako zelo se potrudijo za tujce, brez finančne motivacije.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Najbolj pogosta je verjetno to, da je za potovanje potrebno ogromno denarja. Potovati se da zelo ugodno, če si malo iznajdljiv. Druga je, da dosti ljudi misli, kako nevarno je drugod po svetu, kar seveda velja za določene države, ampak v večini turistično obleganih držav je za turiste zelo varno. Moraš pa se vseeno zavedati okolice in se ji prilagoditi.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

To, da mi največje bogastvo predstavljajo vsa doživetja, ki sem jih imela privilegij izkustiti po svetu. Potovanja so me naučila ceniti svojo državo in biti hvaležna za to, kar imamo. Prav tako so me prav potovanja najbolj naučila samostojnosti in iznajdljivosti.

HITRIH 11: TAJSKA

Najljubše mesto: Phuket (old town)
Najljubši otok: Koh Phangan
Najljubša plaža: Haad Yao beach (Koh Phangan)
Najljubši tempelj: Wat Arun
Najljubši dogodek ali festival: Veselim se Songkrana – vodni festival v aprilu
Najljubša tržnica: Chillva market
Najljubša hrana: Mango sticky rice
Najljubša oblika nastanitve: Hotel
Najljubša turistična avantura: Island hopping
Naljubši način transporta: Motor
Najljubša tajska beseda: Suay – čudovito

FOTO: Osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Tajska in 13 odličnih razlogov, zakaj jo tako obožujemo

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Pomlad v knjigah: Najboljše branje, kotički in izleti po izboru knjižnih blogerk

Pomlad že veselo trka na naša vrata in čas je za pogovor s slovenskima knjižnima blogerkama, ki nam vsako leto postrežeta z idejami za pomladno branje in namigi za pomladne izlete. Tokrat smo se pogovarjali s Patricio, ki ustvarja blog Na valovih vrstic, in Barbaro, ki ustvarja pod imenom Izposojevalka besed. Preberite, kateri knjigi najbolj priporočata letos.

Katera knjiga ne sme manjkati na seznamu pomladnih branj 2025?

Barbara: Živalsko mesto Mance G. Renko je knjiga, ki bi jo morali prebrati vsi. Samorefleksija v esejih, ki govorijo o (pop)kulturi, filmih, položaju žensk, feminizmu, vprašanju spola, položaju levice, nasilju nad ljudmi (in živalmi), o počitku, čustvih, travmah in še mnogočem, v nekem delu postane tudi bralčeva, saj se (samo)prevpraševanju ne gre izogniti. Teme bralec umešča med svoje življenjske izkušnje, medtem ko vstopa v zelo intimen prostor avtorice, ki jo je zaznamovala travma v otroštvu. Slog in jezik sta izjemna, vprašanja, ki si jih avtorica v zapisanem postavlja, pa izmenjaje segajo v osebno in družbeno življenje, podčrtana pa so, seveda, z družbenim, političnim in zgodovinskim kontekstom. Živalsko mesto sicer ni lahko pomladno branje, je pa pomlad nedvomno odlična kulisa, da prevetrimo naše (bralne) cone udobja.

Foto: Shutterstock

Patricia: Na seznamu definitivno ne sme manjkati knjiga Leglo zla avtorice Sare Volčič. V knjigi nam opisuje najbolj znane umore oziroma zločine, ki jih je pokrivala v svoji karieri. Kronološko nam torej pripoveduje o svojem delu, vmes pa pove tudi kaj o svojem zasebnem življenju. Med drugim opiše tudi najbolj krvoločne zločine na Slovenskem in pripoveduje o zločincih, kot so Metod Trobec, Silvo Plut, Kristijan Kamenik… Spomni se tudi ekskluzivnega intervjuja s Silvom Plutom na Dobu. Od blizu spoznamo tudi novinarski poklic, torej kako je biti med prvimi na kraju zločina, kako povprašati ljudi za podatke, kako sklepati in se dokopati do zgodbe. Med drugim opiše tudi, kako novinarji spremljajo obravnave na sodiščih in kako zadeve tam potekajo.

Kateri je vajin najljubši pomladni kotiček za branje?

Barbara: Še zmeraj je moj najljubši domači bralni kotiček, ki sem si ga uredila v spalnici, se pa s pomladjo moje branje preseli tudi na balkone in terase, v parke in na sveže (o)zelene(le) travnike. Knjiga in dekica sta obvezna oprema vsake moje torbe in avta, tako da lahko, ko kje čakam ali si zaželim pavze, uživam v najboljši družbi.

Foto: Silva Benović

Patricia: Moj najljubši pomladni kotiček za branje je na soncu ob morju.

Kam se odpravita na najlepši pomladni izlet?

Barbara: Najlepšega pomladnega izleta zame ne definira kak poseben kraj, ampak družba, v kateri se na izlet odpravim. Zadnja leta družinsko večkrat odkrivamo slovenske kraje (zaradi hčerkinih gimnastičnih tekem), posebno mesto v mojem srcu imata Nova Gorica in Novo mesto. Predvsem zaradi knjigarn in pestrega kulturnega in literarnega dogajanja. Če pa se ozrem v bližino doma, so najlepši okoliški hribi in hribovske vasice, ki jih dosežem(o) peš – Leše, Jamnica, Šentanel … Povsod lahko uživamo v prekrasnih razgledih in odlični kulinariki ter se družimo s prijaznimi ljudmi.

Patricia: Najlepši pomladni izlet je zame obisk manjše istrske vasice v Sloveniji ali na Hrvaškem. Seveda pa ne sme manjkati sprehod ob morju.

Barbari lahko za več bralnih navdihov sledite na TEJ POVEZAVI, Patricii pa TUKAJ

 

Foto: Silva Benović

PREBERITE ŠE: Izjemne ženske na potovanjih: 10 popotnic, ki so pustile neizbrisen pečat

Od Ljubljane do Malezije: 15-dnevna pustolovščina z otroki #POTOPIS

Jasna Mehle je že izkušena družinska popotnica! Občudovali smo že njen potopis po Mehiki, tokrat pa se je s svojimi tremi sinovi podala na popotovanje po Maleziji. Uživajte v njenem potopisu!

Malezija je tako raznolika država, da bo navdušila tudi otroke! Midva sva najine tri male raziskovalce popeljala vse od modernega glavnega (vele)mesta do prave džungle, vmes pa smo si ogledali čudovite pokrajine nasadov čajev in odkrivali morski svet ob majhnem rajskem otočku.

Kuala Lumpur

Zakaj Malezija?

Naj najprej povem, zakaj sva se odločila ravno za Malezijo. Že po nekaj ogledanih vlogih sva vedela, da bi znalo biti potovanje po Maleziji zelo pestro in zanimivo tudi za otroke, saj je dežela naravnih in kulturnih kontrastov. Ko sva naredila še cenovni pregled letalskih kart, nastanitev, hrane in najema avtomobila, pa je bila odločitev sprejeta. In ta je bila več kot pravilna, saj je potovanje preseglo prvotna pričakovanja.

Cameron Highlands

Pred odhodom

Preden vam predstavim potopis po dnevih, bi omenila, da smo po Maleziji potovali v poletnem času (julij, avgust), ko je ugodnejša klima na vzhodnem delu države. Če se tja odpravljate v zimskem času, pa vam priporočam, da naš drugi del poti malo prilagodite in raziščete zahodni del (npr. Penang in Langkawi).

Pred odhodom se glede cepljenj in ostalih zadev, kot je npr. obrazec ob vstopu v državo, informirajte na spletnih straneh https://zdravinapot.si/malezija/ in https://www.gov.si/drzave/malezija/. Mi se za cepljenje nismo odločili, ker se nam ni zdelo potrebno, vendar se glede tega seveda odločite sami.

Taman Negara

Za lažjo organizacijo vam zapišem še, kaj vse smo mi uredili pred samim potovanjem (poleg letalskih kart in nastanitev): turistično zavarovanje, riziko odpovedi, seznam nastanitev z vsemi kontaktnimi podatki, kopije potnih listov, eSIM (aplikacija Lyntel), aplikacija Grab (za naročanje prevoza in hrane), rezervacija parkirišča pri letališču Jožeta Pučnika (Parking Ahčin), obrazec za vstop v Malezijo in notranji let Kota Bharu – Kuala Lumpur (Malaysian Airlines).

Perhetian islands

Potopis po dnevih

1. dan: Letališče Jožeta Pučnika – Istanbul – Kuala Lumpur

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj, avto pustili pri Parking Ahčin, oni pa so nas s kombijem zapeljali na letališče. Parking Ahčin se nahaja le nekaj kilometrov stran od letališča in je cenovno veliko ugodnejši kot parkirna hiša na letališču.

Na letališču.

Po dvournem letu smo pristali v Istanbulu, tam počakali tri ure in nato odleteli proti glavnemu mestu Malezije, Kuala Lumpurju. Letalske karte smo kupili že januarja, in sicer direktno pri Turkish Airlines. Ko kupite karte, lahko naknadno označite tudi vrsto menija (otroški, vegetarijanski, brezglutenski ipd.).

Postanek na letališču v Istanbulu.

2. dan: Kuala Lumpur

V Kuala Lumpurju smo pristali ob osmi uri zjutraj, preko Grab-a naročili prevoz do centra, ki traja cca. eno uro (odvisno od gneče), in že dopoldne prišli do naše nastanitve. Ker stanovanje še ni bilo pripravljeno (pri večini nastanitev je šele okoli 15. ure, lahko pa tam pustite kovčke), smo se najprej malce sprehodili po mestu.

Ohladitev z mangovim napitkom.

V Kuala Lumpurju je res kar huda vročina, predvsem zaradi visokega deleža vlage v zraku, zato smo se najprej ohladili z mangovim napitkom, zavili še v supermarket, kjer smo nakupili nekaj hrane, in se nato končno napotili v naše stanovanje. Kot lahko vidite na spodnjih slikah to ni bilo običajno stanovanje, ampak hkrati tudi igralnica. V Kuala Lumpurju lahko namreč najdete kar nekaj stanovanj, ki so namenjena prav družinam z otroki (mi smo bili TUKAJ). Si lahko kar predstavljate, kako so bili nad stanovanjem navdušeni otroci!

V Kuala Lumpurju je na voljo precej stanovanj namenjenih družinam z otroki.

Ko smo razpakirali, smo se šli ohladit v bazen, ki je skupen vsem stanovalcem. Po plavanju pa smo pojedli večerjo in se odpravili spat.

V ozadju levo vidite Merdeko 118 (2. najvišja stavba na svetu).

3. dan: Kuala Lumpur (Petronas Towers in budistični tempelj)

Vstali smo kar precej pozno dopoldne in se najprej dobro najedli. Potem smo zavili v bližnjo kavarno, od tam pa smo se z Grab-om zapeljali do KLCC Parka. Gre za park, ki se nahaja tik ob najvišjih dvojčkih na svetu, imenovanih Petronas Towers (višina: 451, 9 m).

Čez park vodijo sprehajalne poti, v njem pa najdete tudi otroško igrišče in plitek bazen z vodometi. Uporaba bazena je brezplačna, vendar je zaradi čiščenja ob ponedeljkih zaprt. Mi smo imeli tako »srečo«, da smo park obiskali ravno v ponedeljek, zato smo kopanje v bazenu prihranili za zadnje dni potovanja, ko smo se vrnili nazaj v Kuala Lumpur.

Planiranje ogledo za prvi dan.

Kar precej turistov se odloči, da si dvojčka ogledajo tudi znotraj in se z dvigalom zapeljejo do mostu, ki povezuje obe stolpnici (86. nadstropje). Mi se za to opcijo sicer nismo odločili, so nas pa opozorili, da je karte za notranji ogled potrebno kupiti že kar nekaj dni prej.

Petronas Towers – najvišja dvojčka na svetu.

Po ogledu Petronas Towers smo se še malo sprehodili po okolici, saj se dvojčka nahajata v najbolj prestižnem in modernem delu mesta. Nato smo naročili Grab, ki nas je zapeljal do budističnega templja, imenovanega Thean Hou Temple. Tempelj je res lepo okrašen, pravijo pa, da si ga je morda še lepše ogledati tik preden se znoči, ko se v lampinjončkih prižgejo lučke.

Thean Hou Temple (budistični tempelj).

Pri templju smo se ohladili z ognjičevim ledenim čajem in se odpravili nazaj v naše stanovanje. Pred večerom smo šli še na bazen, nato pa na večerjo. Le deset minut hoje stran od naše nastanitve se namreč nahaja slavni Jalan Alor Food Street, kjer kar mrgoli uličnih ponudnikov hrane (kitajska, tajska, vietnamska, indijska itd.). Mi smo si hrano vzeli kar na več stojnicah, ker je bila izbira res velika.

Večerja na Jalan Alor Food Street.

Po večerji smo se odpravili nazaj k Petronas Towers, saj tam vsak večer ob 21. uri fontano obarvajo raznobarvne luči, vodni curki pa »plešejo« v ritmih glasbe.

Večerni ogled Petronas Towers, pod katerima fontana »zapleše« v ritmih glasbe.

4. dan: Kuala Lumpur (Batu caves in kitajska četrt)

Četrti dan smo začeli z ogledom hindujskega templja Batu caves, ki se nahaja v jami sredi griča. Ob vznožju griča stoji 42 metrov visok kip hindujskega boga Murugana, kjer se začne vzpon po raznobarvnih stopnicah, ki vodijo do jame. Po poti smo srečali veliko hindujskih vernikov in pa tudi opic, ki se kar prosto sprehajajo med obiskovalci. Med ogledom templja smo opazovali verske obrede in navade hindujcev, si pa lahko mislite, kaj oziroma kdo je otrokom najbolj ostal v spominu – seveda, opice!

Hindujski tempelj Batu caves.

Po ogledu templja smo se z Grab-om zapeljali do kitajske četrti. Tam smo se najprej najedli v eni izmed uličnih restavracij, nato pa smo si ogledali znamenite poslikave na Petaling street.

Ob vzponu po stopnicah smo se zaklepetali z družino iz Indije.

 

Po templju se prosto sprehajajo opice.

 

Sprehod po kitajski četrti.

V bližini se nahajata tudi zunanja in notranja tržnica, kjer smo nakupili nekaj spominkov in poskusili mochi in durian (najbolj znan malezijski sadež). Durian nas ni najbolj prepričal, je bil pa bolj kot okus moteč njegov vonj. Seveda pa ne pozabite, da smo si ljudje različni, tako da ga le poskusite, morda vam bo pa všeč!

Notranja tržnica.

Zadnji večer v Kuala Lumpurju smo zaključili z nočno vožnjo z avtobusom po mestu (KL City Of Lights Tour). Tako smo si mesto ogledali še z druge perspektive. V primeru, da se odločite za ta avtobus, si karte rezervirajte najmanj dva dni prej, na zbirno točko pa pridite že vsaj eno uro prej, da si zagotovite mesto na zgornjem, odprtem delu avtobusa. Teh mest se namreč ne da v naprej rezervirati.

Ulične poslikave na Petaling Street.

5. dan: Kuala Lumpur – Malacca

Peti dan se je naše pravo potovanje šele začelo. Zjutraj smo zložili oprano perilo (izkoristili smo pralni stroj, ki smo ga imeli v stanovanju), spakirali in vse pospravili, potem pa se je Klemen odpravil do pisarne Wahdah, kjer je prevzel avto, ki smo ga najeli za naslednjih sedem dni. Najem avta smo uredili že dva meseca pred odhodom na potovanje, ceno najema pa sem zapisala spodaj, pri zadnji točki potopisa. Medtem, ko je šel Klemen po avto, smo mi izkoristili čas za zadnji skok v bazen.

V sobi smo imeli tudi pralni stroj.

Na pot smo se odpravili okoli poldneva in do mesta Malacca potovali dobri dve uri. V Kuala Lumpurju je bilo na cesti kar precej hektično, preostali del poti pa ni bilo nikakršnih posebnosti. No, razen tega, da se tam vozi po levi strani ceste! Pa še en napotek za tiste, ki boste najeli avto – na cestninah se ne da plačevati z denarjem, zato si pred odhodom na bencinski črpalki kupite kartico, ki jo lahko tam ali v trgovini 7-Eleven tudi napolnite. Na spodnji sliki pa z vami delim še naš načrt poti.

Ko smo prispeli v Malacco, smo se najprej na hitro ustavili v našem novem stanovanju (tukaj), potem pa se kar takoj peš odpravili v center. Ker smo bili že zelo lačni, smo se okrepčali v restavraciji Geographer Cafe.

Tam smo res dobro jedli, pa tudi sam ambient nam je bil všeč. Po kosilu smo se sprehodili po mestu in občudovali arhitekturni preplet azijske in evropske kulture.

Sprehod po ulicah Malacce – mesto, kjer se srečata azijska in evropska arhitektura.

Znameniti Dutch square.

6. dan: Malacca

Dan smo začeli s kavo in palačinkami v The Daily Fix Cafe, nato pa se odpravili v hipermarket nakupit hrano za naslednjih nekaj dni. Popoldne smo se zapeljali še do obalnega pasu, kjer so se otroci zaigrali z mivko, in si ogledali znamenito mošejo na vodi (Floating Mosque).

Znamenita mošeja na vodi.

Obalni del Malacce

Pozno popoldne smo naredili še en krog po centru, šli na sladoled in kavo, zvečer pa že pakirali za naslednji dan, ko nas je čakalo kar nekaj ur vožnje v notranjost države.

7. dan: Malacca – Cameron highlands (Tanah Rata)

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj. Namenjeni smo bili v Cameron highlands, ki je znano po nasadih čajev. Tam se čas kar malo ustavi, mestno vročino pa zamenja malce hladnejše podnebje. Že pot do tja je pravo doživetje, saj pokrajina postaja vse bolj poraščena z gozdovi in nasadi, ob cesti pa domačini prodajajo razno zelenjavo in sadje, ki sta seveda zamikali tudi nas. En sadež si bodo otroci zagotovi zapomnili, in sicer mangosteen, saj jim je bil zelo všeč.

Degustacija sadja po poti v Cameron highlands.

Po skoraj šestih urah vožnje smo prispeli v majhno mestece Tanah Rata. To lokacijo smo si izbrali, ker se v bližini nahajata dve najbolj znani čajni hiši z nasadi čajev. Najprej smo se razpakirali (nastanjeni smo bili tukaj), potem pa se na hitro sprehodili po mestecu.

Majno mestece Tanah Rata.

8. dan: Cameron highlands (nasadi čajev)

Že zgodaj zjutraj smo se z avtom zapeljali do bližnjega nasada čajev. Pot smo začeli pri Tea House 2 in tam najprej spili masala čaj, ki nam je bil vsem zelo všeč. Čajna hiša ponuja tudi druge vrste čaja, kavo in tople jedi.

Na blagajni smo kupili vstopnice (2 € za vse skupaj) in nato pričeli z ogledom. Od Tea House 2 do Tea House 1 (in obratno) vodijo urejene poti med nasadi, lahko pa se po njih zapeljete tudi z mini avtobusom ali s štirikolesnikom. Nekje na polovici poti stoji znameniti napis »CAMERON VALLEY TEA«, pod njim pa so ravno v času našega obiska gradili tudi nov lokal z igriščem.

Cameron Highlands

Razgledi na nasade čajev res očarajo, zato smo se tam zadržali dobri dve uri. Po sprehodu smo si privoščili še en čaj, nato pa se odpravili nazaj v stanovanje skuhat kosilo. Popoldne smo imeli namen obiskati še eno (bolj) znano čajno hišo BOH, vendar se je pot do tja že v Tanah Rati povsem ustavila. Google maps nam je izračunal, da naj bi pot do tja trajala kar dve uri. Najprej smo mislili, da je bil zastoj zaradi prometne nesreče, vendar so nam domačini pojasnili, da je ob vikendih do BOH-a vedno velika gneča in jo je zato boljše obiskati med tednom ali pa med vikendom zgodaj zjutraj. Ker bi v BOH prišli prepozno, smo se odločili, da gremo na popoldansko čajanko kar v bližnjo kavarno.

Pa veste, kdo je na tem območju Malezije začel s tradicijo nasadov čajev in čajank? Med letom 1824 in 1957 so Malezijo zasedli Angleži in tukaj zaradi ugodnih razmer začeli saditi čaj. Vpliv Angležev pa je v Tanah Rati opazen tudi v arhitekturi.

9. dan: Cameron highlands – Taman Negara (Kuala Tahan)

Pred nami je bila zopet malce daljša vožnja, in sicer nas je pot vodila v džunglasti del države, v nacionalni park Taman Negara. Tam se razprostira en najstarejših gozdov na svetu, v njem pa še vedno živijo malezijski domorodci.

Postanki za malico na poti v malezijsko džunglo.

Pot je trajala približno štiri ure, se je pa iz ure v uro vse bolj občutila temperaturna razlika. Postajalo je vse bolj vroče. Nastanili smo se v vasici Kuala Tahan, in sicer tokrat kar v guest house-u (tukaj). Ker je vasica res majhna, izbira nastanitev ni velika, imajo pa trgovinice, restavracije in pralnice.

Sprehod po vasici Kuala Tahan.

Kot običajno, smo se prvi dan le na hitro sprehodili naokoli, si v agenciji (Taman Negara Tour) rezervirali izlet k domorodcem za naslednji dan, pred večerom pa šli še na večerjo v restavracijo na vodi (»floating restaurant«).

10. dan: Taman Negara (viseči mostovi in obisk domorodcev)

Jutro smo začeli z zajtrkom in kavo, potem pa smo se odpravili proti reki. Po poti čez vasico smo srečali tudi šolarje, ki so se ravno pripravljali na začetek pouka. Zanimivo je, da jim je angleščina kar dobro tekla, vsaj osnovna komunikacija, tako da smo z njimi lahko malo poklepetali.

Zajtrk in kava pred izletom v džunglo.

Ko smo prišli do reke, smo jo s čolnom prečkali in nato po nekaj minutah hoje prišli do vstopne točke v džunglo. Tam smo plačali vstopnino (3 € za vse skupaj) in se po urejenih poteh odpravili na raziskovanje. Celotna krožna pot traja približno dve uri, seveda odvisno od tega, koliko se vmes ustavljate. Otroci so bili najbolj navdušeni nad zlatim monitorjem, ki smo ga komaj opazili med listjem, in nad visečimi mostovi.

S čolnom po reki v džunglo.

Čez džunglo vodijo urejene poti.

Na raziskovanje po džungli se lahko odpravite tudi preko agencije in imate tako zraven še vodiča. Možen je tudi nočni sprehod ali pa celo noč (kampiranje) v džungli.

Del poti je speljan po visečih mostovih.

Ko smo se vrnili s pohoda, smo v sobi na hitro nekaj prigriznili, nato pa se odpravili na zbirno točko za izlet, kjer so nas opremili z rešilnimi jopiči. S čolni smo se namreč odpravili do malezijskih domorodcev, natančneje do plemena Orang Asli. Tam nam je vodič predstavil njihov način življenja, ogledali smo si lesene koče, v katerih živijo, nam pokazali, kako zanetijo ogenj, razložili posamezne funkcije žensk in moških v plemenu in na koncu še pokazali, kako s pihanjem strupenih puščic lovijo živali. V tem sta se preizkusila tudi Jaka in Klemen.

Obisk plemena Orang Asli, kjer smo izvedeli, kako dandanes živijo domorodci.

 

Obisk plemena Orang Asli, kjer smo izvedeli, kako dandanes živijo domorodci.

Pihanje strupenih puščic v tarčo.

Po ogledu smo se vrnili nazaj v čoln, kjer so vse naše stvari pospravili v nepremočljive vreče, saj nas je čakala zelo zabavna vožnja nazaj. S čolnom so nas namenoma čez brzice peljali tako, da smo bili že po nekaj zavojih popolnoma mokri (vse do gat!), kar je izlet še dodatno popestrilo in dodalo tisto piko na i. Cena izleta je bila 50 € za vse skupaj.

Z izleta smo se vrnili mokri do gat.

Ker smo se z izleta vrnili malo pred večerom, naslednje jutro pa smo se imeli namen že zgodaj odpraviti na pot, smo mokra oblačila pustili kar v agenciji, saj ti tam za nekaj evrov oblačila operejo in posušijo v sušilnem stroju (v zraku je preveč vlage, da bi jih sušili zunaj).

Pad thai tik ob džungli (2€).

11. dan: Taman Negara – Kuala Terrenganu

Zjutraj smo prevzeli oprana oblačila in se z avtom namenili proti V obali Malezije. Vožnja je trajala do poznega popoldneva, vendar smo vmes naredili kar nekaj daljših postankov. Se je bilo pa prav užitek peljati med nasadi palm, medtem ko so cesto prečkali tapirji, opice plezale po električnih kablih napeljanih nad cesto, vmes pa nam je pred avtom pot sekala še ena precej dolga kača. V glavnem, vožnja je bila pravo doživetje!

Cesto so nam prečkali tapirji, opice in kača.

Ko smo prispeli do obale, smo želeli obiskati še Terrenganu State Museum, vendar smo bili prepozni, saj so ga ravno zaprli. Zato smo se odločili, da se zapeljemo kar proti naši nastanitvi, se po poti ustavili še na plaži in na kavi, potem pa le prispeli v prelepo hiško. Ta nastanitev nam je bila tako všeč, da nam je bilo naslednje jutro prav žal, da nismo tam ostali še kakšen dan (nastanjeni smo bili tukaj).

Znameniti most v Kuala Terrenganu.

Midva na kavo, otroci na plažo.

12. dan: Kuala Terrenganu – Kuala Besut – Perhentian islands (Besar)

Že zjutraj smo se z avtom zapeljali v slabe dve uri oddaljen Kuala Besut, od koder čolni vozijo na Perhentian islands. Preden smo se vkrcali na čoln, smo avto predali gospodu z agencije, pri kateri smo ga najeli (Wahdah). Potem smo kupili karte za čoln (45 € povratna za vse skupaj) in se odpeljali dobre pol ure stran na Perhentian islands.

Avto smo vrnili in se s čolnom odpravili na otok.

Zajtrk (papaja in pitaja).

Perhentian islands sestavljata dva otoka, manjši Kecil in večji Besar. Kecil naj bi bil malce bolj turističen, za oba pa je značilno, da je njihovo edino prevozno sredstvo čoln (water taxi), s katerim te vozijo z enega otoka na drugega ali pa z ene plaže na drugo. Mi smo si nastanitev izbrali na J delu Besarja, ker je tam bolj malo turistov in posledično zelo mirno. Odločili smo se za Arwana resort z vključenim zajtrkom, imajo pa na voljo tudi druge, bolj preproste nastanitve.

Prihod na otok Besar (Perhentian islands).

Ko smo prišli na otok, smo šli najprej na plažo in že takoj ugotovili, da si za zadnji del potovanja nismo mogli izbrati boljše lokacije. Dan smo preživeli na plaži, se sprehodili po zalivu in se kopali v bazenu.

Zaliv na J delu otoka Besar.

V resortu smo imeli tudi bazen.

Na večerjo smo se odpravili kar bosi, saj je bila restavracija na plaži (B`first Cafe). Tam so vsak večer na žaru pekli sveže ulovljene ribe, škampe ipd., na izbiro pa so tudi druge jedi (npr. pad thai, fried rice …). Glede na to, da se restavracija nahaja na otoku, smo pričakovali višje cene kot na celinskem delu Malezije, vendar so bile tudi tukaj cene precej nizke (2-3 € za pad thai, 1 € za sveže iztisnjen ananasov sok).

Večerja na plaži.

13. dan: Perhentian islands (Besar)

Po zajtrku smo na recepciji prosili za water taxi (lahko ga naročite tudi kjerkoli drugje na plaži, ker je v zalivu kar nekaj ponudnikov) in se zapeljali na drugo stran otoka, na sanjsko plažo Turtle beach. Voda tam je tako zelo čista in prav neverjetno modro-zelene barve, zato je primerna za snorklanje. Z voznikom čolna smo se zmenili, da nas pride iskat čez štiri ure, medtem pa uživali v vodi. Klemen in Jaka sta že po nekaj minutah v morju zagledala malega morskega psa (cca. 30 cm), midva z Majem pa sva opazovala raznobarvne ribe in korale.

Z water taxijem smo se zapeljali na drug konec otoka, na plažo Turtle beach.

Ko smo se vrnili nazaj v resort, smo v sobi malo prigriznili (nekaj hrane smo si prinesli kar s kopnega), potem pa preostanek popoldneva preživeli v našem zalivu. Šli smo na sladoled in ocvrte banane, seveda pa so mulčki želeli tudi na bazen. Pozno popoldne je na plaži namreč tako močna oseka, da se je praktično nemogoče kopati v morju.

Prigrizek na plaži – ocvrte banane.

Večer smo zopet preživeli na plaži, in sicer v isti restavraciji kot prejšnji večer. Zgoraj nisem omenila, da se tam na hrano čaka po cca. eno uro, tako da smo ta čas vedno izkoristili za igro v mivki.

Vsak večer smo preživeli na plaži pred restavracijo.

14. dan: Perhentian islands (Besar)

Dan smo začeli z obilnim zajtrkom, nato pa se sprehodili na drug konec zaliva. Tam smo se prejšnji dan z gospodom, ki sicer organizira skupinske izlete, dogovorili, da nas za 30 € odpelje na »private tour«. V ceno je bil vključen obisk treh glavnih točk za snorklanje.

Najprej smo se zapeljali na »turtle point«, kjer smo med plavanjem opazovali morske želve. Sledil je »fish point«, ki se nahaja na Keke beach. Tam smo poleg majhnih raznobarvnih ribic končno vsi videli tudi male morske pse. Med njimi smo plavali skoraj eno uro, nato pa si na plaži privoščili kokos. Nazadnje smo se zapeljali še do »shark point-a«, vendar so bile tam bolj zanimive ribe in korale kot pa morski psi, saj jih je bilo na Keke beach precej več. Nam je bil pa postanek na tej točki všeč zato, ker smo lahko zaplavali do samotnega zalivčka, kamor se peš ne da priti. Tam smo občudovali naplavljene korale in školjke. Po cca. treh urah pa smo se polni lepih vtisov zapeljali nazaj v naš zaliv.

Snorklanje med malimi morskimi psi.

Obvezno na kokos (Keke beach).

Popoldne smo preživeli na plaži, gradili gradove iz mivke, jedli ocvrte banane in seveda skakali v bazen. Večer smo zopet preživeli v restavraciji B`first Cafe, po večerji pa so v resortu pripravili predstavo z ognjem.

Večerna predstava z ognjem v resortu.

14. dan: Perhentian islands – Kota Bharu – Kuala Lumpur

Žal je prišel dan, ko smo morali zapustiti otok. Res nam je bilo težko oditi in bi z veseljem ostali še nekaj dni. Smo imeli pa čoln za nazaj šele ob 12. uri, zato smo celotno dopoldne izkoristili za kopanje. Čoln nas je nato zapeljal do Kuala Besuta, kjer smo nakupili nekaj spominkov in pojedli kosilo.

Nakup spominkov.

Ob 15. uri smo naročili Grab in se odpeljali na letališče v Kota Bharu. Let do Kuala Lumpurja je trajal eno uro, še dodatno uro pa smo potrebovali za vožnjo z Grab-om do centra Kuala Lumpurja, kjer smo bili nastanjeni. Iz Kota Bharu bi se v Kuala Lumpur lahko vrnili tudi z nočnim avtobusom, ki za pot potrebuje osem ur.

V Kuala Lumpurju smo se zvečer le še sprehodili do trgovine po nekaj hrane, potem pa se hitro odpravili spat.

Večerni Kuala Lumpur.

15. dan: Kuala Lumpur

Po dveh tednih je prišel na vrsto deževen dan, zato smo dopoldne najprej izkoristili za igralnico v zgradbi, kjer smo bili nastanjeni. Ko je dež malo ponehal, smo šli v kitajsko četrt in tam spili čaj, se sprehodili po stojnicah, degustirali razne napitke in jedi, Maj pa je v slikarskem ateljeju ustvaril sliko.

V kitajsko četrt na čaj in ustvarjanje.

Popoldne se je prikazalo sonce, zato smo se šli ohladit v bazen, zvečer pa smo se vrnili na Jalan Alor Food Street, kjer smo pojedli še zadnjo večerjo v Maleziji.

Večerja na Jalan Alor Food Street.

16. dan: Kuala Lumpur – Istanbul

Čas je bil za pakiranje in odhod domov. Ker pa smo imeli let šele zvečer, smo večino dneva ostali v Kuala Lumpurju. Najprej smo še zadnjič skočili v bazen, potem pa se vrnili v park pred Petronas Towers (KLCC Park). Spet smo imeli tako »srečo«, da smo bili tam na ponedeljek, ko so bazenčki in vodometi v parku načeloma zaprti, ampak smo ujeli še zadnjih 20 minut preden so se lotili čiščenja. Tako so imeli otroci lahko še malo vodne zabave, potem pa je kar naenkrat začelo močno deževati, zato smo z vsemi kovčki obtičali pod majhno strešico v parku. Ker smo tam izgubili kar nekaj časa, smo si kosilo preko Grab-a naročili kar v park.

Pozno popoldne smo se z Grab-om zapeljali na letališče in zvečer odleteli proti Istanbulu.

17. dan: Istanbul (ogled mesta) – Ljubljana

Ker smo leteli proti zahodu, smo bili ob 4. uri zjutraj po lokalni času že v Istanbulu. Otroci so na letališču še malo odspali, ob 8.30 pa smo se odpravili na šesturni izlet po Istanbulu. Izlet je popolnoma brezplačen, v ceno pa so vključeni prevoz v center in nazaj, vodenje, zajtrk in kosilo. To opcijo izleta ponuja letalska družba Turkish Airlines v primeru, da imate daljši postanek na letališču (najmanj 6 ur). Ko kupujete letalsko karto, vam že zraven dopišejo, če je možnost izleta (touristanbul), vse ostalo pa potem uredite na Turkishevem okencu na letališču v Istanbulu. Izbirate lahko med različno dolgimi izleti, so pa v brošuri za vsak dan razpisani drugačni programi za izlet.

Pri Turkish Airlines smo izkoristili opcijo touristanbul (brezplačen izlet po Istanbulu).

Pri Turkish Airlines smo izkoristili opcijo touristanbul (brezplačen izlet po Istanbulu).

Ko smo se vrnili z izleta, smo čas do leta v Ljubljano izkoristili v igralnici na letališču. Proti večeru pa smo odleteli nazaj v Slovenijo, kjer nas je na letališču s kombijem že čakala gospa s Parking Ahčin, ki nas je zapeljala do našega avta. In tako smo v poznih večernih urah že zaspali v domači postelji.

Koliko stane takšno potovanje?

Za lažjo predstavo glede finančnega vidika potovanja, sem spodaj zapisala še nekaj malega o cenah v Maleziji.

Malezijska denarna valuta se imenuje malezijski ringgit. Mi denarja nismo menjavali v menjalnicah, ampak smo ga dvigovali z bankomata ali pa plačevali z bančno kartico. V Malacci smo se malce bolj založili z gotovino, ker je bilo potem v Cameron highlands, Taman Negari in na otoku veliko manj možnosti za uporabo kartice. Na Perhentian islands pa se plačuje izključno z gotovino.

CENE V MALEZIJI:

– letalska karta: 700 € / osebo (v drugih terminih jih dobite tudi po nižji ceni)

notranji let (Kota Bharu – Kuala Lumpur): 22 € / osebo

– nastanitve: 40 € (stanovanje) – 120 € (resort)

– najem avtomobila: 220 € / teden + 35 € za zavarovanje in otroški avtosedež + 115 € v primeru, da avto ne vrneš na mesto prevzema (mi smo ga namreč pustili na drugem koncu države)

prevoz od letališča do centra Kuala Lumpurja: 20 €

– prevozi z Grab-om znotraj mesta: 2-5 €

– pad thai (oz. fried noodles): 2-3 €

– 100% mangov sok (0,5 l): 1 €

 

Če imate za nas še kakšno vprašanje ali pa bi si naše potovanje po Maleziji radi ogledali še v obliki videov, nas najdete na Istagramu na profilu @lajfzmulci.

 

Foto: Jasna Košnjek, Lajf z mulci

PREBERITE ŠE: Mamica Jasna se je s svojimi tremi otroki podala na TO destinacijo! #potopis

Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, 

Teja Štefančič: »Marsikomu je o svojih izzivih lažje spregovoriti med hojo z ramo ob rami«

Teja Štefančič je ustanoviteljica Sprehajalcev po poteh življenja, v okviru katerih kot psihologinja pomaga na nekoliko neobičajen način – svetovanje večinoma izvaja na sprehodih v naravi.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Po izobrazbi sem dvakratna magistrica – psihologije ter zakonskih in družinskih študijev. Že od zgodnjih mladostniških let sem gojila zanimanje za osebnostno rast in iskanje blagostanja, prostor za krepitev osebnih moči in navdih pa že zgodaj našla v naravi. Od tod tudi moja ideja svoje delo prenesti v okolje, ki nudi toliko blagodejnih učinkov. Kasneje me je povsem prevzelo širjenje in poglabljanje znanja psihologije z znanji za terapevtsko delo. Tako sem trenutno tudi v procesu izpopolnjevanja za relacijsko družinsko terapevtko.

Poleg svoje dejavnosti sem že več kot 5 let zaposlena kot psihologinja v osnovnošolski svetovalni službi. Tu sem pridobila dragocene izkušnje tako z izzivi otrok kot odraslih. V prostem času se poleg pohodništva, popotništva in kakovostnega druženja navdušujem nad pisanjem in spletnim oblikovanjem.

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli združevati psihološko svetovanje in sprehode v naravi?

Tiha želja, da bi svoj poklic povezala s svojimi najljubšimi aktivnostmi, kot so hoja v naravi, pohodništvo in popotništvo, je v meni tlela že dolgo. Ogromno izkušenj imam, da so se najboljši, najbolj odkriti in iskreni pogovori dogodili ravno na izletih v naravo. To se je poklopilo s tem, da sem pri svojem delu in v okolici začela opažati precej potreb ljudi po nekaj opore in usmeritve pri vsakdanjih izzivih. V odnosih, karieri in usklajevanju obveznosti, hkrati pa sem pri njih zaznala pomanjkanje časa in energije, da bi se večkrat gibali v naravi. Dobila sem idejo, da bi jim s psihološkim pogovorom pomagala kar ob lahkotni hoji. Pri tem hkrati naredimo nekaj za našo notranjost in naše telo. Marsikomu, ki potrebuje tako pogovor kot gibanje, tako tudi olajšam časovno stisko, saj bi vključevanje v oboje posebej zanj pomenilo dodatno časovno obremenitev.

Ste opazili kakšne posebne koristi, ki jih narava in gibanje prinašata v terapijo?

Koristi narave in gibanja potrjujejo številne raziskave. To se je hitro izkazalo tudi na naših sprehodih. Gibanje v naravi spodbudi številne procese v možganih in celotnem telesu. To lahko prispeva k novim povezavam, uvidom in spoznanjem o sebi ter svojem življenju v večji meri kot sede. Marsikomu je o svojih osebnih izzivih lažje spregovoriti med hojo z ramo ob rami, brez stalnega neposrednega očesnega stika. Vzdušje je v naravi bolj lahkotno in sproščeno, situacija pa manj umetna kot v klasičnem terapevtskem kontekstu. To lahko prispeva k lažji podelitvi in večji pripravljenosti za raziskovanje svojih osebnih izzivov. Je pa izkušnja seveda povsem odvisna od posameznikove naklonjenosti naravi in gibanju. To najbolj določa, ali nam bo takšna obravnava ustrezala ali ne, ter je navsezadnje tudi najpomembnejši dejavnik uspešnosti pomoči.

Kako se po vaših izkušnjah razlikuje psihološko svetovanje v naravi od tradicionalnega svetovanja med štirimi stenami?

Če začnem s podobnostmi – študije primerljive prakse v tujini kažejo, da je psihološko svetovanje ob gibanju v naravi enako učinkovito obravnavi v klasičnem kontekstu. Sicer pa glavno razliko opažam v tem, da je svetovanje v naravi v prvi vrsti doživetje, ki nam neposredno nudi nove izkušnje. Med premikanjem k cilju na lastnih nogah krepimo občutek svojih notranjih moči. Tega nato lahko neposredno preslikamo na mnoga področja življenja. S spreminjanjem rutine v bolj aktivno, utrjujemo zavedanje, da lahko preoblikujemo svoje navade in jih vzdržujemo. Ob tem pa smo nagrajeni z več energije in boljšim počutjem.

Po drugi strani pa nikoli ne moremo popolnoma predvideti, s čim nam bo narava postregla v trenutku, ko jo obiščemo. Okoliščine so v naravi bolj spremenljive in jih lahko manj nadzorujemo kot v notranjih prostorih. Vendar je ravno to lahko priložnost za zelo pomembne osebne premike. Krepimo svojo fleksibilnost, prilagodljivost situacijam in odprtost, se soočamo s strahovi ter spuščamo svoj nadzor nad tem, kako naj bi potekale stvari.

Bi rekli, da se ljudje lažje odprejo v bolj sproščenem, naravnem okolju?

Za marsikoga to drži. Sproščenost in pripravljenost na podelitev je v prvi vrsti odvisna od odnosa, ki ga terapevt vzpostavi s klientom oz. udeležencem, vendar tudi prostor lahko ustvari določeno vzdušje. Narava po navadi pri ljudeh že sama po sebi vzbuja doživljanje miru in veličine. Okolja, ki so pretirano formalno urejena, pa lahko prispevajo k zadržkom pri iskreni podelitvi, saj lahko vzbudijo občutek neprimernosti lastnih notranjih vsebin.

Ali obstajajo specifične težave, kjer je ta pristop še posebej učinkovit?

Psihološko svetovanje pomaga predvsem v situacijah, ko potrebujemo konkretnejše rešitve za izzive in težave v določenem obdobju življenja. Bolj se osredotoča na sedanje zavestne izzive in doseganje rešitev zanje ter za razliko od psihoterapije ne posega toliko v globlje nezavedne vsebine iz preteklosti. Vendar je popolno ločnico težko potegniti, saj so situacije in naše doživljanje seveda prepleteni, naši sedanji izzivi pa so močno povezani z izkušnjami iz preteklosti.

Sprehodov se tako udeležijo osebe v obdobjih življenjskih preizkušenj, ko jim veščine s področja psihologije lahko olajšajo in omogočijo učinkovitejše soočanje z vsakdanjimi izzivi. Te veščine so lahko: asertivna komunikacija, obvladovanje čustev, soočanje s stresom, odpravljanje omejujočih prepričanj o sebi, sprejemanje odločitev, pridobivanje več nadzora v življenju, usklajevanje obveznosti, postavljanje meja, reševanje konfliktov v odnosih in podobno.

Prihajajo tudi osebe v obdobjih prehodov in sprememb, ki se soočajo s spremembami določenega obdobja, se prvič zaposlujejo ali menjajo zaposlitev, se selijo ali pa se jim preoblikuje družina. Spremembe težko sprejemajo, jim vzbujajo negativne občutke, v spremenjenih okoliščinah pa se nikakor zares ne znajdejo.

PREBERITE ŠE: Camino Krk: “Marsikdo po opravljeni poti pove, da so to počitnice, za kakršne ni vedel, da jih je potreboval.”

Nekateri me poiščejo v obdobjih pomanjkanja smisla, doživljajskosti in igrivosti, ko življenje ni zadovoljujoče, jih utesnjuje in preprosto ni to, kar bi si želeli. Ovira jih razločevanje v zvezi z vprašanji: kakšen način življenja mi ustreza, kako usklajevati družino, kariero in prosti čas, kam se karierno usmeriti (zaposlitev ali podjetništvo), ter kako živeti svojo avtentičnost in potrebo po lastnem izražanju in ustvarjanju.

Sprehodi so izredno prikladni tudi v obdobjih izgube volje in energije za aktivno življenje. Ko izkušamo psiho-fizično utrujenost, ki prispeva k zmanjšani delovni in medosebni učinkovitosti. Ko se oseba začne zavedati, da bi z vključevanjem pogostejšega gibanja v vsakdanjo rutino prispevala k večji aktivnosti na vseh področjih življenja, je že na zelo dobri poti. Ponudim ji podporo pri doseganju sprememb in vzdrževanju zdravega življenjskega sloga.

Sprehodi pa so namenjeni tudi osebam po zaključeni psihoterapevtski obravnavi, ki želijo nadalje razvijati kakovost svojega življenja. Obiščejo jih osebe v obdobju posttravmatske rasti, ko v spremenjenih življenjskih okoliščinah (npr. razhod, izguba, zdravstvene težave) začenjajo znova. Stresni dogodek oz. travmo so z morebitno ustrezno obravnavo že predelale in so funkcionalne v vsakdanjem življenju, vendar jih je ta izkušnja spremenila, drugače gledajo na odnose in vrednote ter razmišljajo o novih življenjskih možnostih. Sprašujejo se, kam se usmeriti, da bi lahko živele bolj izpolnjeno in smiselno.

Kako poteka tipičen svetovalni sprehod z vami?

Srečamo se na izhodišču, po navadi v Šentvidu (Guncljah) pri Ljubljani. Po dogovoru pa tudi na drugi lokaciji v Sloveniji. Že predhodno se odločimo za 1- ali 2-urno srečanje, glede na udeleženčeve želje in telesno pripravljenost. Prvi sprehod je običajno namenjen spoznavanju in pogovoru o izzivih oz. težavah udeleženca. Ob vračanju na izhodišče skupaj oblikujemo načrt in zastavimo cilje, ki jih želimo doseči s sprehodi. Pri nadaljnjih srečanjih je podpora udeleženčevemu doživljanju prepletena s teoretičnimi vsebinami in praktičnimi veščinami iz psihologije.

Ob tem se občasno ustavimo in čuječe posedimo v lepotah narave, opazujemo naravne pojave ali pokomentiramo začrtane poti. Naš sprehod namreč ni namenjen zgolj in izključno psihološkemu svetovanju. Ampak tudi bogati izkušnji doživetja nečesa novega. Srečanja se zaključujejo s konkretnimi spodbudami, kako nova spoznanja vnašati v vsakdanje življenje. Ob zaključevanju strnjenih srečanj naredimo pregled celotne prehojene poti v času obiskovanja psihološkega svetovanja. Naredimo še načrt za soočanje z morebitnimi prihodnjimi izzivi in se po želji dogovorimo za prihodnja srečanja.

Ali so določene poti ali kraji, kjer raje izvajate svetovanja, in zakaj?

Po navadi svetovanje izvajam na poteh, ki jih dobro poznam. Tako lažje zagotavljam varnost in zaupnost. Sprehodi večinoma potekajo po obronkih Polhograjskega hribovja ali po stezah in mirnejših cestah v okolici Šentvida pri Ljubljani. Udeleženci lahko izbirajo, ali se želijo podati po gozdnih pešpoteh z nekaj vzpona ali po ravninskih stezah ter cestah.

Menim, da so tukajšnje poti za naše sprehode zelo primerne, saj so srečanja z mimoidočimi redka. Območje ponuja možnosti za izbiro različnih poti glede na posameznikovo telesno pripravljenost, zmožnosti in želje. Na željo udeleženca se lahko sprehodimo tudi na drugih lokacijah, ki mi morda niso poznane v tolikšni meri. V tem primeru skušam s še skrbnejšim predhodnim načrtovanjem zagotoviti nadzor nas vsemi dejavniki, ki bi lahko neugodno vplivali na naše doživetje.

Kako pa zagotavljate varnost in zaupnost med sprehodi, zlasti na bolj javnih mestih?

Pred prvim sprehodom se udeleženec seznani z dogovorom o svetovanju, ki določa okvire psihološkega svetovanja ter zagotavlja varno in strokovno obravnavo. Na sprehodih z udeležencem vzpostavim zaupen odnos. V tem odnosu spoštujem načelo poklicne skrivnosti ter varstva osebnih podatkov. Pri tem sledim Kodeksu poklicne etike psihologov, ki me zavezuje k spoštovanju tega načela tudi po zaključeni obravnavi.

Moje mnenje je, da so sprehodi, ki potekajo v naravi po javnih poteh, kjer občasno prihaja tudi do srečanj z mimoidočimi, primeren kontekst za pogovor na ravni psihološkega svetovanja. Medtem ko bi za psihoterapijo bilo primernejše okolje, ki ni toliko izpostavljeno zunanjim dejavnikom.

Za varen sprehod pa se je seveda pomembno tudi primerno opremiti. Obvezni so nizki pohodni čevlji. Vedno pa so priporočljiva še športna oblačila, prilagojena letnemu času, voda in po potrebi kakšen prigrizek. V primeru nestabilne vremenske napovedi je dobrodošel kos opreme tudi pelerina. Opremo vedno preverimo na izhodišču pred začetkom sprehoda ter glede na opremljenost udeleženca tudi prilagodimo izbiro poti.

Kakšne so vaše izkušnje s tovrstnim svetovanjem v različnih letnih časih in vremenskih razmerah?

Sprehodi potekajo v vseh letnih časih, saj je gibanje pomembno čez celo leto. Poleg tega nam prav vsi letni časi lahko ponudijo zelo prijetne dneve za pobeg v naravo. Pozimi, ko so dnevi krajši, pozno-popoldanske sprehode izberemo le, če tema udeležencu ne predstavlja težave. Za takšen sprehod se opremimo s svetilko. Sprehodi potekajo tudi v rahlem do zmernem dežju, saj je sprehod s pelerino lahko doživetje, ki v nas vzbuja razmišljanje izven okvirov, krepi občutke zmožnosti soočanja z raznolikimi okoliščinami in odstira osebnostne moči za soočanje z izzivi na mnogo področjih življenja. Seveda pa se ob neugodni vremenski napovedi lahko dogovorimo tudi za drug termin. To zagotovo naredimo v primeru napovedi nevarnega vremena. Ali se srečamo na daljavo prek spleta. Kmalu bodo urejeni tudi prostori za srečanja v vseh vremenskih razmerah, česar se neizmerno veselim.

Ali menite, da vreme vpliva na rezultate terapije?

Bolj nam je v navadi, da se v naravo odpravimo v vremenu brez padavin. In večinoma tudi sprehode v suhem vremenu doživljamo bolj pozitivno. Tako tudi psihološko svetovanje na sprehodu marsikdo doživi kot blagodejnejšo izkušnjo, če nas pri tem božajo mili sončni žarki. Vendar je doživljanje vremena in udobnosti v različnih razmerah popolnoma individualno doživetje, odvisno od posameznikove opremljenosti in predhodnih izkušenj. Zato lahko vreme zelo različno prispeva k rezultatom svetovanja. Vnaša lahko prej omenjene pozitivne izkušnje, seveda pa tudi negativne, odvisno, kako si posameznik razlaga dane okoliščine. Opažam pa, da po navadi do pozitivnejših razlag neugodnih vremenskih razmer na sprehodu in posledično pozitivnih izidov svetovanja prihaja po zaključenem sprehodu, ko je udeležencec že na toplem doma, in podoživlja svojo izkušnjo, s katero se je uspešno soočil.

Naj dodam še to, da v primeru neugodne vremenske napovedi z udeležencem skušava predhodno čim bolje načrtovati najin sprehod in izključiti vse dejavnike, ki bi lahko neugodno vplivali na najino doživetje. Če zaznam, da udeleženčevo zaznavanje neugodnih razmer ne bi prineslo ugodne izkušnje sprehoda v dežju, predlagam, da se na sprehod odpraviva v drugem terminu.

Kako si predstavljate prihodnost vašega dela in tega pristopa?

Moja vizija je čim več ljudem pomagati pri življenjskih izzivih, odkrivanju osebnih moči in iskanju blagostanja. Čim več ljudi želim pripeljati do boljšega počutja in uravnoteženega življenja z več energije. Želim, da se širi zavest glede potrebe po psihološki pomoči in se z odločitvijo zanjo ne odlaša do točke, ko vsakdanje funkcioniranje postane že zelo oteženo. S premikom svojega dela v bolj sproščeno, manj formalno naravno okolje želim prispevati k temu, da psihološka pomoč ne ostaja rezervirana za tiste z psihičnimi težavami, njeni uporabniki pa v družbi označeni kot “tisti z resnimi težavami”.

Izjemnega pomena je namreč, da se ne ukvarjamo le z reševanjem težav, ko se te že pojavijo. Temveč da ves čas skrbimo za kakovost našega življenja, osebnostno rast in uravnotežen vsakdan. Tako je psihološko svetovanje na sprehodih pravzaprav primerno za vsakogar, vsaj v določenem obdobju življenja. Želela bi, da udeleženci naše sprehode doživljajo kot podporo krepitvi jasnosti misli, osebnih moči in navdiha, kar sicer narava prebuja že sama po sebi.

Kaj vas osebno najbolj izpolnjuje pri tem načinu dela?

Najbolj me izpolnjuje to, da vse v zvezi s tem delom resnično rada počnem: rada imam svoj poklic psihologinje in bodoče terapevtke, navdušujejo me nova strokovna znanja s tega področja, v prvi vrsti pa si želim neposredno pomagati ljudem, jih spodbujati in navdihovati, da najdejo svojo pot do več energije, miru, smisla in zadovoljstva.

Da ne omenjam svoje ljubezni do sprehajanja, pohodništva in popotovanj v naravi, ki jo povezujem s svojim poklicem, s čimer krepim občutek celovitosti, pri katerem se vse v mojem življenju zliva v eno. Biti psihologinja in delati predvsem v naravi je moj način življenja, pri katerem težko potegnem ločnico, koliko pri tem dajem in koliko dobivam nazaj. K izpolnjenosti pa prispeva tudi to, da sem pravo intuicijo za svoje delo prebudila ob lastnih izkušnjah, na svoji lastni poti samoraziskovanja, osebnostne rasti in popotovanj po naravi. Razveseljuje me, da lahko prek lastne izkušnje doseganja resničnega zadovoljstva v življenju, potem ko sem tudi sama uspela premagati določene izzive, navdušujem druge, da se tudi sami odpravijo po tej poti.

Kako se vam zdi, da to delo vpliva na vaše lastno življenje in dobro počutje?

To delo mi omogoča, da sem redno telesno aktivna in v stiku z naravo. Kar gotovo zelo pozitivno vpliva na moje počutje in življenje na splošno. Spremljati in podpirati ljudi na svojih poteh je nekaj, kar bi vedno znova izbrala za svoj poklic. To poglablja moja obzorja, me bogati in mi prinaša zadovoljstvo, ko sem priča njihovim napredkom.

Pridejo pa tudi obdobja, ki niso tako enostavna. Zgodbe udeležencev so pogosto zahtevne, dnevi pa polni intenzivnih pogovorov. Da me to ne obremeni in ne vpliva na moje osebno življenje, je pomembno, da si ob delu vzamem čas za aktivnosti, ki so mi pri srcu. Čas le zase in za bližnje ter čas za počitek in regeneracijo. Po oporo pri delu se obračam tudi na izkušene strokovnjake. Zelo pomembno mi je, da število udeležencev, ki jih imam hkrati v obravnavi, prilagajam drugim trenutnim obveznostim v življenju. Tako ohranjam pravo ravnovesje med delom in prostim časom. Ves čas skušam vzdrževati skrb glede tega, da se pri svojem delu ne izčrpam čustveno in fizično. Bistveno se mi zdi, da aktivno skrbim za svoje dobro počutje. Le tako lahko ostanem učinkovita in resnično prisotna za svoje udeležence.

Ali imate kakšen poseben cilj ali vizijo za prihodnost “Sprehajalcev po poteh življenja«?

Predvsem bi želela, da psihološko svetovanje na sprehodih zaživi kot osrednja dejavnost Sprehajalcev po poteh življenja. Občasno bi želela organizirati nove večdnevne dopustniške odprave. Pri tem imam v mislih predvsem nekajdnevne pohode z nahrbtnikom po Sloveniji. Poleg tega bi želela nadalje predavati o naših prehojenih poteh ter svoja predavanja obogatiti z vsebinami iz psihologije. Prepričana pa sem, da mi poleg teh začrtanih dejavnosti na pot pride še mnogo idej, ki pokličejo k uresničitvi.

Imate kakšen nasvet za ljudi, ki se morda bojijo ali oklevajo poiskati psihološko pomoč, ne glede na obliko svetovanja?

Ko spoznate, da vam soočanje z vsakdanjimi obveznostmi in zahtevami predstavlja težko obvladljivo breme, ter ne funkcionirate in se ne počutite tako, kot bi si želeli, je to znak, da bi bilo dobro poiskati strokovno pomoč. Psihološkega svetovanja na sprehodih pa se pravzaprav lahko udeležite na katerikoli točki v življenju. Na primer ko bi želeli nekoliko izboljšati svojo vsakdanjo rutino, navade ter v svoje življenje vnesti več gibanja. Če oklevate in vas skrbi, da bi določen pristop svetovanja ali psihoterapije posegel preintenzivno v vašo notranjost, je morda ravno psihološko svetovanje na sprehodih pravi pristop za vas, saj v splošnem ne predstavlja tako poglobljene obravnave, kot jo zagotavlja psihoterapija, ter poteka v lahkotnejšem kontekstu v naravi. Na uvodnem srečanju prek spleta se pogovorimo o tem, ali s psihološkim svetovanjem na sprehodih lahko naslovimo vaše želje. Če ugotovimo, da vaše potrebe presegajo namen sprehodov, vas lahko usmerim v ustreznejše oblike pomoči. Tako vaš klic po podpori gotovo ne bo ostal neodgovorjen.

Želela pa bi podati še nekaj napotkov pred odločitvijo za psihološko svetovanje ali psihoterapijo. Ne glede na to, ali iščete psihološko svetovanje ali psihoterapijo, je pri tem ključnega pomena najti strokovnjaka, ki vam ustreza in ki mu lahko zaupate. Kakovosten in varen odnos pomembno pripomore k premagovanju osebnih izzivov.

PREBERITE ŠE: Camino Južna Istra: nova romarska pot med vinogradi, kažuni in morsko obalo

Kljub temu, da je določen pristop v splošnem primeren za obravnavo specifičnih izzivov in težav, pa še ni nujno, da nam sodelovanje z določenim strokovnjakom zares ustreza. To je namreč precej odvisno tudi od naših osebnostnih značilnosti, načina komunikacije in predhodnih izkušenj. Poleg tega je pred izbiro strokovnjaka vselej smiselno preveriti njegovo usposobljenost za svetovalno oz. terapevtsko delo in se prepričati, kaj glede na njegove kompetence in izkušnje v obravnavi lahko pričakujemo. Poleg usposobljenosti pa so seveda izkušnje tiste, ki kateremukoli strokovnjaku vzbudijo pravo intuicijo za delo z ljudmi.

Če razmišljate o psihološki podpori, vam želim, da s pogumom stopite na pot, ki vodi k zadovoljstvu in boljšemu počutju. Prvi korak, ki predstavlja odločitev za vstop v obravnavo, je najtežji. Nadaljni koraki pa ob podpori strokovnjaka kmalu postajajo jasnejši.

Tejino delo lahko spremljate tudi na njeni spletni strani in profilu na Instagramu @sprehajalci.si.

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Ruanda in Uganda: Nepozabno srečanje Slovenke z gorskimi gorilami #INTERVJU

Ruanda in Uganda sta državi, ki ju marsikdo ne bi uvrstil na prvo mesto krajev, ki jih želi videti še v tem življenju. Nina Plantan pa je z njunim obiskom in srečanjem z gorskimi gorilami uresničila svoje dolgoletne sanje.

Nina Plantan je popotnica, ki jo navdušuje odkrivanje manj znanih kotičkov sveta. Vedno stremi k novim pustolovščinam, raziskovanju nedotaknjenih gorskih vrhov, srečanjem z divjimi živalmi ali odkrivanju bogate kulturne dediščine različnih krajev. Ko magistrice komunikologije pot ne nese zunaj domačih meja, uživa v raznolikostih, ki nam jih ponuja Slovenija. Ceni tišino narave in čarobne razglede z višin gora, ki nas vedno znova postavijo v perspektivo, kako mali so vsi naši izzivi. A najprej poglejmo, kakšna je bila njena zadnja afriška dogodivščina – s čim sta jo očarali Ruanda in Uganda?

Ko danes omeniš Ruando, je še vedno ena izmed prvih misli genocid iz leta 1994. Malo ljudi pa ve, da gre za eno najrazvitejših držav v Afriki. Njihova urejenost in čistoča sta na ravni Slovenije.

Pred kratkim ste se vrnili s potovanja po Ruandi in Ugandi, v prvi državi ste preživeli en teden, v drugi pa dva. Kako bi opisali ta del Afrike in kako se je znašel na vašem seznamu krajev za obisk?

Ruanda je bila ena izmed prvih držav na moji t.i. bucket listi in to predvsem zaradi gorskih goril. Kot najstnica sem si ogledala film Gorile v megli (org. Gorillas in the Mist) in se navdušila nad temi veličastnimi bitji. Med študijem sem izvedela, da lahko gorske gorile tudi obiščeš v njihovem naravnem habitatu, kar me je popolnoma prevzelo. Od tistega trenutka naprej je ta želja v meni le še rasla in letos se mi je končno ponudila priložnost, da jo uresničim. S partnerjem sva spakirala kovčke in se podala na nepozabno dogodivščino. Kot zanimivost, gorske gorile ne živijo v nobenem živalskem vrtu. Kljub številnim poskusom v 60. in 70. letih so namreč vse gorile v ujetništvu poginile.

Bilo je neopisljivo. Težko najdem besede, ki bi zares zajele te občutke. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem o srečanju z gorilami v njihovem naravnem habitatu sanjala že od začetka študija.

Na koncu je bila Uganda kraj, kjer ste dočakali te mogočne in ogrožene gorske gorile. Kakšna izkušnja je bila to?

Bilo je neopisljivo. Težko najdem besede, ki bi zares zajele te občutke. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem o srečanju z gorilami v njihovem naravnem habitatu sanjala že od začetka študija. Imela sem velika pričakovanja, a jih je moja izkušnja vseeno presegla. Ta mogočna, a hkrati nežna bitja te globoko ganejo in se dotaknejo tvojega srca. Imela sva izjemno srečo. Ko smo se približali Silverbacku, to je alfa samec gorilje družine, sva bila na čelu skupine. Le meter in pol naju je ločil od njega. Petnajst minut smo se opazovali in gledali iz oči v oči. Njegov pogled je bil globok in presenetljivo domač, začutiš, kako smo si genetsko blizu.

Gorile sva obiskala v Ugandi, saj je cena dovoljenja »le« 800 ameriških dolarjev, medtem ko je v Ruandi cena še bolj vrtoglava in sicer 1500 dolarjev. Obisk v visoki sezoni je treba načrtovati nekaj časa vnaprej, sicer lahko ostanete brez prostega mesta. Zunaj sezone pa lahko to storiš samo kakšen dan prej. Midva sva to naredila takoj, ko sva kupila letalske karte. Torej kakšne tri tedne prej, kar je bilo že rizično, da želeni termini ne bodo prosti. Nakup dovoljenja je za naju opravil najin vodič.

Ko smo se približali Silverbacku, to je alfa samec gorilje družine, sva bila na čelu skupine. Le meter in pol naju je ločil od njega. Petnajst minut smo se opazovali in gledali iz oči v oči. Njegov pogled je bil globok in presenetljivo domač, začutiš, kako smo si genetsko blizu.

Še nekaj zanimivosti:

  • Obstajata dve vrsti goril (vzhodna in zahodna) in štiri podvrste – ena od podvrst vzhodne je tudi gorska gorila.
  • 50 let nazaj je bilo le še 400 gorskih goril, danes pa jih je že čez 1060. K ohranjanju vrste je precej pripomogla Dian Fossey in drugi znanstveniki, ki so se zavzemali proti krčenju njihovega habitata in divjemu lovu.
  • Gorile lahko obiščejo le osebe, starejše od 15 let, ki so popolnoma zdrave. Za dodatno zaščito goril pa ob obisku tudi nosiš obrazno masko, saj zaradi 98 % podobnosti genov lahko gorile zlahka zbolijo za človeškimi boleznimi, ki so zanje smrtonosne.

Izkušnja ni bila nevarna, ker so gorilje družine navajene človeške bližine. Za varnost pa je dodatno poskrbljeno tudi z vojaki, ki so prisotni na vseh aktivnostih v gozdovih. V glavnem zaradi gozdnih slonov in bivolov, pa tudi zato, ker je v bližini Kongo. Dobro je poskrbljeno tudi za varnost samih goril.

Kako (ne)varna je lahko takšna dogodivščina?

Izkušnja ni bila nevarna, ker so gorilje družine navajene človeške bližine. Za varnost pa je dodatno poskrbljeno tudi z vojaki, ki so prisotni na vseh aktivnostih v gozdovih. V glavnem zaradi gozdnih slonov in bivolov, pa tudi zato, ker je v bližini Kongo. Dobro je poskrbljeno tudi za varnost samih goril. Obiskovalci nosimo maske, da jih ne okužimo s človeškimi boleznimi, ki so zanje lahko smrtonosne. Gorile lahko obiščejo vse zdrave osebe, ki so starejše od 15 let. Hkrati pa je vsak dan v njihovi bližini nenehno skupina sledilcev – ti tudi obveščajo vodiče, kje se gorile nahajajo.

O obisku goril sem se že pred potovanjem poskusila čim bolj izobraziti. O njih me je zanimalo prav vse. Pogledala sva različne bloge, dokumentarne filme in podcaste oseb, ki so gorile preučevale. Veliko o njih sva že vedela, nekaj sva izvedela tudi v Ruandi, ko sva se odpravila na 3711 visok vulkan Bisoke, kjer domujejo tudi gorske gorile. Bile so le nekaj metrov stran in po osrednjem delu poti smo ves čas lahko opažali njihove sledi. V Ruandi sva tako od vodičev in šerp izvedela res ogromno. Na sam trek z gorilami pa sva se odpravila v Ugandi, saj je bistveno cenejša izkušnja, a nič manj zanimiva.

Obiskovalci nosimo maske, da jih ne okužimo s človeškimi boleznimi, ki so zanje lahko smrtonosne. Gorile lahko obiščejo vse zdrave osebe, ki so starejše od 15 let.

Za del poti ste najeli lokalnega vodiča. Kaj bi, sploh v smislu organizacije poti, svetovali drugim?

V Ugandi sva se odločila, da najameva vodiča za celotno pot. Pripravila sem načrt in se dogovorila za ceno. Za najem vodiča je botrovala tudi dobra izkušnja prijateljice Andreje Počkaj, ki mi je priporočila lokalca Marka. V nasprotnem primeru bi se po Ugandi vozila sama in vodiče najemala sproti. Ni nama žal, da sva se odločila tako, saj sva bila nad Markom zares navdušena. Po drugi strani pa nama potovanje v skupini ni pisano na kožo, zato prisegava na zasebno izkušnjo.

Toplo priporočam, da za vse aktivnosti najamete vodiča, saj boste tako resnično izvedeli več o sami destinaciji in imeli pristno izkušnjo. Najin vodič Mark je bil hkrati tudi najin voznik, kar se je izkazalo za dobro potezo. Čeprav je Uganda varna država in so ceste v večini primerov v dobrem stanju, nama je to omogočilo hitrejše in bolj udobno potovanje. Poleg tega pa je Mark poskrbel tudi za vsa dovoljenja in rezerviral aktivnosti, kar nama je prihranilo veliko časa in skrbi. Za vse to lahko poskrbite tudi sami, vendar potrebujete več časa.

Najin vodič Mark je bil hkrati tudi najin voznik, kar se je izkazalo za dobro potezo. Čeprav je Uganda varna država in so ceste v večini primerov v dobrem stanju, nama je to omogočilo hitrejše in bolj udobno potovanje.

Kakšno fizično pripravljenost zahteva trek po džungli?

Ekipe vsak dan obiščejo več različnih goriljih družin, ki so različno oddaljene od izhodiščnih točk. V centru popotnike razdelijo v različne skupine po 8 oseb + ekipa, ki jo sestavljajo vodnik, šerpe, vojak in pa trekerji, ki so že v džungli.

Pristala sva v najbolj zahtevni skupini in naša pot do družine je trajala 2 uri in pol, naredili pa smo 450 m nadmorske razlike in gorile srečali na višini 2130 m. Gre za pot po džungli, kjer je treba biti previden, kje stopaš, skočiti čez kakšen potok in se splaziti skozi padla drevesa. V pomoč ti je pohodna palica, s katero si lahko pri hoji odmikaš rastje in lažje napreduješ po poti. Zaradi trnja, listov, ki vas porežejo, mravelj in drugih živali oblecite dolge hlače in majico, da zaščitite kožo. Za pomoč pa so tu tudi šerpe, ki jih lahko najamete in vam nesejo vaš nahrbtnik – hkrati jo to tudi podpora lokalni skupnosti.

Midva sva obiskala družino po imenu Bweza, kjer je glava družine Silverback in imajo tudi nekajmesečnega mladička. Silverback gorila je odrasel samec gorske gorile, prepoznaven po srebrnem pasu dlake na hrbtu, ki označuje njegovo zrelost. Znan je po izjemni moči in dominantnem vedenju, kot so udarjanje po prsih, drvenje in podiranje dreves, da pride do hrane. Tehta približno 195 kg, visok je 1,5 metra, in lahko dvigne več kot 800 kg.

Imeli smo srečo, saj so se gorile med našim obiskom ravno premikale po poti navzdol in tako smo namesto »švicanja« navkreber lahko kmalu uživali v njihovi družbi. Vodnica je ta dan označila kot srednje težak. Dobra novica je, da smo na brifingu opazili veliko starejših ljudi, ki so jih razvrstili v lažje skupine – če menite, da niste dobro fizično pripravljeni, to sporočite vnaprej, da vas pošljejo na ogled manj oddaljene gorilje družine.

Midva sva obiskala družino po imenu Bweza, kjer je glava družine Silverback in imajo tudi nekajmesečnega mladička. Silverback gorila je odrasel samec gorske gorile, prepoznaven po srebrnem pasu dlake na hrbtu, ki označuje njegovo zrelost.

V enem od trekov v džunglo ste obiskali tudi šimpanze. Kaj moramo v teh dveh državah še dodati na svoj »bucket list«?

V obeh državah lahko obiščete tudi šimpanze, kar vam pričara povsem drugačno izkušnjo. V svojem vedenju so popolno nasprotje goril, ki so mirne, nežne – šimpanzi pa so že s svojimi glasovih slišati kot pravi razbojniki. Tudi dovoljenja za obisk so cenovno ugodnejša in stanejo med 100 in 250 dolarjev na osebo.

Poleg srečanj z divjimi živalmi na safariju, sva se na jezeru Kivu podala na opazovanje ptic in obiskala otok, kjer sva si ogledala gnezdišče sadnih netopirjev, znanih tudi po imenu leteča lisica. Ves čas poti sva se srečavala z različnimi primati, med katerimi so bili tudi črni kolobusi, ki so moje najljubše male opice.

Eno izmed vrhunskih doživetij tega potovanja pa je nedvomno obisk zavetišča za nosoroge Ziwa. To ni običajen živalski vrt, temveč varovano območje, ki ga vojska varuje 24/7 pred divjimi lovci, ki stalno prežijo za nosorogi. Zaradi lovljenja so jih leta 1983 tudi iztrebili. Njihovi rogovi so še vedno zelo zaželeni na Kitajskem in v Vietnamu. Ziwo so odprli 2005 in v slabih 20 letih uspeli povečati število nosorogov na 41. Ko bo številka dosegla 50, jih bodo tretjino izpustili v varovane nacionalne parke. Do takrat pa jih lahko z odprtimi usti na sprehodu brez ograj ali naravnih preprek iz pičlih 2-3 metrov opazuješ, kako se srečni valjajo po blatu in mulijo travo. Če te za grmovjem preseneti kakšen alfa samec, vodič hitro pokaže, da je potreben miren, a takojšen umik.

Za tiste, ki vas zanima kultura, je Uganda bogata s plemeni, ki jih lahko obiščete in doživite svet skozi njihove oči. Nekatere zgodbe so kanček bolj žalostne, se pa trudijo pri integraciji teh ljudstev. Midva sva obiskala pigmejce, ki so tudi nativni prebivalci nacionalnega parka Bwindi, kjer bivajo gorile.

Pester živalski svet lahko v obeh državah vidimo tudi v številnih nacionalnih parkih, kjer si prizadevajo za zaščito ogroženih vrst. Katere parke ste vse obiskali in katere živali so vam na safariju prekrižale pot?

Obiskala sem kar nekaj nacionalnih parkov. V Ugandi Bwindi National Park, Queen Elizabeth NP, Murchison Waterfall NP, Ziwa Sanctuary in Semlik NP. V Ruandi pa Nyungwe in NP Vulcanos.

V obeh državah je še nekaj drugih parkov, kamor spadajo tudi safariji. Močno priporočam tudi boat safari, še posebej mi je bil všeč v parku Queen Elizabeth. Videla sva neverjetno raznolikost živali: od levinj in tropov slonov do vsaj desetih različnih vrst antilop, hijen, nosorogov, žiraf, bivolov, krokodilov in nilskih konjev. Prav nilski konji so bili med petimi živalmi, ki sem jih na tem potovanju najbolj želela videti. Poleg tega sva opazovala tudi pumbe (merjasce), številne vrste ptic ter mnogo drugih zanimivih živali.

Katere so največje zmote, ki jih imamo o državah kot sta Ruanda in Uganda?

Ko danes omeniš Ruando, je še vedno ena izmed prvih misli genocid iz leta 1994. Več o tem si lahko pogledate tudi v filmih Sometimes in April in Hotel Ruanda. Malo ljudi pa ve, da gre za eno najrazvitejših držav v Afriki. Njihova urejenost in čistoča sta na ravni Slovenije. Ruanda je bila ena prvih držav na svetu, kjer so leta 2008 prepovedali plastične vrečke – tudi ob prihodu v državo ti jih vzamejo, če jih imaš pri sebi. Popotnikom sta ti dve državi sicer dobro poznani po gorilah, čudoviti naravi, lepih safarijih, prijaznih ljudeh in okusni hrani.

Pred potovanji pogosto slišim pomisleke, ali so države zares varne in kaj bom sploh tam počela. Ljudje si pogosto ustvarimo stereotipe, ki se ob obisku države popolnoma razblinijo. Kot tak primer lahko naveden tudi Uzbekistan, ki sem ga obiskala med prvomajskimi počitnicami. Večino ljudi je ob omembni destinacije zmrazilo, imeli so pomisleke. Je to res varna država in kaj je tam sploh za videti? V resnici pa gre za državo, ki je del bogate kulturne dediščine Svilne poti, razvoja različnih ved in navsezadnje izjemno čista, finančno dostopna ter varna destinacija, kjer se lahko ponoči brez skrbi sprehajaš po ulicah.

V Ruandi ste obiskali tudi Genocidni spominski center Kigali. Ruanda ima težko preteklost, a danes velja za eno varnejših afriških držav. Koliko stikov z lokalci ste imeli in kako je čutiti kolektivno travmo po genocidu?

Genocidni spominski center v Kigaliju je izkušnja, ki para srce. Čeprav sem o genocidu že veliko vedela, sem ob obisku vseeno porabila kar nekaj robčkov. Nazorne fotografije, pretresljive osebne zgodbe in grozljive posledice te tragedije te nikakor ne pustijo ravnodušnega. Še posebej se spomnim zadnje sobe, kjer so bile razstavljene slike otrok, poleg pa napisi o tem, kaj so imeli radi. Če je kdo do takrat še uspel zadržati solze, so mu v tej sobi stekle po licu kot dež. Občutek izgube in žalosti, ki te preplavi v tem prostoru, je neizmerljiv in te globoko zaznamuje.

Kolektivna travma je še vedno močno prisotna, vendar se lokalci odkrito pogovarjajo o njej. Ruandčani so našli načine za soočanje z bolečino preteklosti. Eden izmed uspešnih korakov po genocidu je bilo tudi vaško sodišče Gacaca. Njihov cilj je bil pospešiti proces sojenja, saj so bile uradne sodne poti preobremenjene. Veliko ljudi pa je skozi Gacaco in priznanja storilcev tudi prvič slišalo, kaj se je dejansko zgodilo njihovim najbližjim, kar je bilo seveda grozno, a hkrati odrešujoče. V tem procesu je bilo obsojenih preko 120 tisoč oseb in večina je lahko kazen odslužila preko javnih del – ki še danes potekajo enkrat mesečno in v njih sodelujejo prav vsi državljani.

Danes se ljudje ne delijo več na Hute, Tutsije in Twa, združeni so pod skupnim imenom Ruandčani ter stremijo k boljšemu jutri. Sem pa navdušena, kako jim je uspelo premostiti vse, kaj se je zgodilo in zgraditi čudovito državo. Težko je tak dogodek opisati na kratko, zato vam priporočam ogled filmov Sometimes in April, ki je na voljo tudi na Maxu ali Hotel Ruanda.

Kako ste načrtovali svoje potovanje in kako strogo je bila zarisana vaša pot?

Na potovanjih sem rada spontana in najbolj uživam, ko lahko sproti prilagajam načrt glede na to, kako se v tistem kraju počutim. Tako lahko podaljšam, če kaj zanimivega odkrijem, če se ravno odvija nek dogodek ali pa spoznam super ljudi in bi rada z njimi preživela še kakšen dan. Tokrat pa je bilo zaradi določenih dovoljenj za Ugando ta načrt treba precej definirati že vnaprej in razen manjših sprememb smo se ga morali kar držati.

Glede planiranja pa je v zadnjem času nekako takole: prečešem Instagram, ki je res ogromna zakladnica lepih kotičkov in zanimivih aktivnosti. Pogledam vloge na YouTubu, preberem bloge, poslušam podcaste, pogledam (dokumentarne) filme, v knjižnici si sposodim knjige in kot najpomembnejše, za nasvete vprašam ljudi okoli sebe, ki so že obiskali destinacijo, kamor se odpravljam. Nasveti iz prve roke so zlata vredni.

Kakšno letalsko povezavo pa ste imeli do tja in nazaj v domovino?

Letela sem z letalsko družbo Turkish Airlines iz Zagreba preko Istanbula v Kigali (Ruanda) – nazaj pa iz Etebbe (Uganda) preko Istanbula v Ljubljano.

Kako je s pridobivanjem vize za vstop v obe državi?

Imela sem East African Viso, ki velja za države Ruanda, Uganda in Kenija ter stane 100 ameriških dolarjev. Pomembno je, da si jo urediš na spletni strani države, v katero vstopiš prvič. Vizo si uredite vnaprej, saj je bilo kar nekaj slabih izkušenj, ko so popotniki planirali s pridobivanjem vize ob prihodu.

So potrebna tudi kakšna cepiva in jemanje antimalarikov?

Da, obvezno je cepljenje proti rumeni mrzlici. Tako Ruanda kot Uganda ležita na malaričnem območju in je priporočljivo jemanje antimalarikov. Antimalarike vam predpiše zdravnica v NIJZ popotniški ambulanti. Malarija je lahko resna bolezen, ki jo prenašajo komarji in jo povzročajo paraziti. Če se ne zdravi pravočasno, lahko malarija vodi do hudih zapletov, kot so anemija, možganska malarija ali celo smrt. V vsakem primeru priporočam, da se posvetujete z zdravnikom, ki vam bo odgovoril tudi na vsa vaša vprašanja in morebitne pomisleke. Moja izkušnja jemanja antimalarikov je pozitivna – brez stranskih učinkov.

Sama imam sicer opravljena tudi vsa ostala priporočljiva cepljenja – hepatitis A+B, tetanus in tifus.

Kako ste se premikali po Ugandi in Ruandi ter kako med njima?

V obeh državah sva se premikala z avtom. Iz Ruande v Ugando pa sva prečkala mejo Katuna, kjer vmesni del poti kar prehodiš – pokažeš certifikat o cepljenju proti rumeni mrzlici in nato urediš postopek na mejni kontroli. Po državah se lahko premikaš tudi z avtobusom, to je seveda cenejša opcija, ampak časovno potratna. Avtobusi večinoma speljejo šele, ko so polni, ampak RES polni. Tako so vozni redi bolj usmeritev kot pa pravilo.

En izmed načinov potovanja, predvsem v majhni Ruandi, so tudi eno ali večdnevni izleti s turističnimi agencijami iz glavnega mesta Kigali. Ena takih ima zanimivo ime: Muzungu in the Mist? Poguglajte, kdo je Muzungu in nasmejali se boste hudomušnemu imenu.

Kje ste prenočevali med svojim potovanjem? Ali bi kakšno prenočišče še posebej priporočili?

Spala sva v čudovitih butičnih hotelih, bungalovih in prijetnih guest housih, kjer sva doživela pristno gostoljubnost domačinov. A najbolj se mi je v spomin vtisnil najin »self-contained« šotor v narodnem parku Queen Elizabeth v Ugandi. Kampi so tu brez ograje, kar pomeni, da se od mraka do zore med šotori svobodno sprehajajo divje živali; od divjih pujsov, antilop, nilskih konjev in slonov. Ponoči jih lahko tako opazuješ iz restavracije ali kar iz svojega šotora.

Ta izkušnja je bila resnično nepozabna in močno priporočam Engiri Game Lodge.

Skoraj bi pozabila omeniti tudi čudovito namestitev Bweza Lodge v parku Bwindi, kjer domujejo slavne gorske gorile. Če kdaj potrebuješ odmik od vsakdana, bi bil to popoln kraj s pogledom na džunglo, kjer lahko ob zvokih narave uživaš ob branju knjige. Če imaš srečo, tukaj iz svoje sobe občasno vidiš tudi gorile. V vseh teh namestitvah prav tako pripravljajo domače lokalne jedi, ki te s svojimi okusi povsem prevzamejo.

Katere posebne lokalne jedi ste poskusili? Kaj vas je navdušilo?

Najbolj me je navdušila lokalna riba Tilapia. Jedla sem jo pripravljen na 100 različnih načinov. Navdušil me je tudi pristop do priprave hrane; vse je lokalno in ponavadi tudi nabrano z vrta v hipu, ko jed naročiš. Res na jedi čakaš ponavadi 1 uro, so pa tako okusne, da brbončice kar plešejo od veselja. Ne gre brez sveže stisnjenega soka – sama se v tropskih državah težko uprem pasijonki. 5 zvezdic tudi za kremaste avokade, ki jih pripravljajo na vse možne načine.

Na poti ste imeli nekaj manjših zdravstvenih zapletov. Kakšno oskrbo imajo?

Imela sva srečo in se izognila vsem resnim težavam z zastrupitvijo s hrano, kljub temu da si na potovanju včasih dam duška in uživam tudi svežo zelenjavo in sadje.

Sem pa res na koncu potovanja opazila na nogi nenavaden pik/ugriz neznane živali. Čeprav je bil madež na koži videti nenavadno, ni povzročal posebnih težav, razen občutka, ki je bil podoben pikom komarjem. Za vsak primer sem v Kampali odšla v lekarno, kjer so rekli, da gre verjetno za ugriz pajka in da naj obiščem zdravnika, ki bo zarezal v rahlo oteklino in odstranil strup. Kontaktirala sem svojo zavarovalnico, ki mi je v dveh urah uredila termin na kliniki.

Težko je oceniti, kakšen je zares nivo zdravstva, saj imaš preko turističnih zavarovanj ponavadi dostopne najboljše bolnišnice, ki so res na visokem nivoju, osebje pa izjemno prijazno. Moja izkušnja je bila prijetna, sicer bi bila še boljša, če je ne bi bilo in bi ta čas lahko namenila raziskovanju Kampale.

Kateri napaki bi se danes izognili, če bi ponovno potovali tja?

Hm, zares ni napaka, ampak način, kako prihraniti nekaj denarja. Naslednjič bi torej poskusila še bolje organizirati dneve za obisk nacionalnih parkov, ki zahtevajo draga dovoljenja in več takšnih stvari strniti v en dan.

Kakšen finančni zalogaj je takšna afriška dogodivščina?

Največji zalogaj do zdaj. Tudi če odštejem dovoljenje za gorile, je to še vedno najina najdražja dogodivščina doslej. Potem pa ji sledijo Namibija, Islandija in Nova Zelandija – tu sva bila najdlje in sva si privoščila tudi drugo najdražjo dogodivščino – heli hike – s helikopterjem sva šla na pohod po ledeniku.

Javno nikoli zares ne želim deliti končnega stroška, saj je zelo odvisen od nas samih. Kaj vidimo, kakšna dovoljenja si privoščimo, kje spimo, kdaj kupimo letalsko karto, kakšne vodiče najamemo in kakšne spominke si kupujemo … kup drobnih stvari, ki pa ustvarijo končno ceno.

Je pa popotovanje po Ruandi in Ugandi zares prijetno, saj ni masovnega turizma, kot smo ga vajeni npr. v jugovzhodni Aziji. Druge popotnike srečaš le v hotelu in na bolj popularnih aktivnostih.

Svojo dogodivščino ste v realnem času delili tudi s sledilci na Instagramu, kjer imate popotniški profil @wanderlust_nina. Kako je s signalom, povezavo in lokalnimi sim karticami? So družbena omrežja v obeh državah odprta?

V vsaki državi že takoj na letališču kupim lokalno sim kartico s prenosom podatkov. Internet ti omogoča cenejše premikanje po mestih (Uber, Grab …), iskanje lokacij in informacij. V obeh državah je bila tudi dobra pokritost z internetom.

V Ugandi je od leta 2021 prepovedan Facebook in tako do tega omrežja tam ne morete dostopati. Če je to vaš edini kanal za komunikacijo v tujini, si prej uredite VPN povezavo.

Katere destinacije so na vašem seznamu želja za prihodnje potovanje?

Moj seznam nima meje, lahko pa povem, da se trenutno najbolj spogledujem z naslednjimi destinacijami: Galapagos (Ekvador), Peru, Antarktika, Japonska, Kolumbija, Kirgizija, Sokotra in Lofotni (Norveška).

Nini Plantan in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem Instagram profilu @wanderlust_nina.

PREBERITE ŠE: Černobil in njegove sence skozi oči Nine Plantan #intervju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Kakšno je življenje stevardese pri največji letalski družbi na svetu? #INTERVJU

Si predstavljate, da je vaša služba potovanje po najlepših destinacijah sveta? Mevlija Kamenjaković je septembra spakirala kovčke in se iz Slovenije podala na nepozabno dogodivščino. Pogovarjali sva se o tem, kako si zagotoviš to sanjsko službo in tem, ali je zares tako zelo sanjska. Kako je biti stevardesa pri eni najbolj znanih letalskih družb na svetu?

Mevlija, lahko rečemo, da se vam je septembra svet postavil na glavo. Zapustili ste Slovenijo in odšli raziskovat dobesedno cel svet. Nam lahko opišete, kdo ste in kaj delate?

Sem Mevlija, diplomirana varstvoslovka, trenutno pa sem stevardesa in opravljam delo v največji letalski družbi na svetu – Fly Emirates.

Izbrani ste bili izmed več tisoč kandidatk. Kako poteka izbor? Kje se je vse začelo?

Prvi korak je oddaja prijave prek spleta. Če si izbran v ožji krog, te povabijo na Open Day ali Assessment Day. Moj Open Day je potekal v hotelu Intercontinental v Ljubljani. Izbor na Open Day traja cel dan in vključuje različne aktivnosti in skupinske naloge, test angleščine in več krogov ocenjevanja. Na koncu dneva, če uspešno prestaneš vse kroge, sledi finalni intervju, kjer se z rekruterko pogovarjaš in odgovarjaš na zastavljena vprašanja. Nato narediš še nekaj fotografij, greš domov in čakaš na “Golden Call” – klic iz Dubaja, v katerem ti sporočijo, da si sprejet. Jaz sem svoj Golden Call prejela dva dni po Open Dayu.

Ko ste bili izbrani, je bilo na vrsti izobraževanje. Kako dolgo traja in kje se odvija? Kako postaneš stevardesa?

Izobraževanje traja 7 tednov in je razdeljeno na različne nivoje oziroma skupine. Odvija se na Emirates Training Collegu v Dubaju. Training College je ogromen in razdeljen na učilnice, pisarne ter simulatorje. Najprej začnemo s SEP treningom (Safety and Emergency Procedures), nato sledi Medical training, Security training, Hospitality, in na koncu še Service training.

Kaj vse mora stevardesa obvladati?

Stevardesa mora obvladati širok nabor veščin in znanj. Med njimi so zagotavljanje varnosti in udobja potnikov, nudenje prve pomoči, obvladovanje kriznih situacij, komunikacijske veščine, znanje tujih jezikov, ter odlične storitvene in socialne veščine.

Zdaj ste že dobre pol leta prava profesionalna stevardesa za Emirate. Kako poteka vaš teden?

To je popolnoma odvisno od urnika, ki ga dobimo vsak mesec. Običajno imam 2-3 lete na teden, ostali dnevi pa so prosti ali pa so dnevi za počitek, ko se pripravljam na naslednji let.

Kje vse ste že bili, kaj vse videli? Imate čas za raziskovanje mest, v katerih se ustavite?

Uff. Obiskala sem že nekaj svojih sanjskih destinacij, na druge pa potrpežljivo čakam. Kitajski zid v Pekingu, Niagarske slapove v Kanadi, Senegal v Zahodnji Afriki… Nikoli ne bom pozabila hranjenje koal v Brisbane-u v Avstraliji, praznovanje posebnega Tajskega Novega leta v Bangkoku, čudoviti Kuala Lumpur v Maleziji, Mexico city.. Layover oziroma čas, ki ga preživimo na vsaki destinaciji, je odvisen od trajanja leta in običajno traja približno 24-36 ur. Za mene je to vedno dovolj časa, da si ogledam stvari, ki me zanimajo.

Sliši se izredno naporno? Kako zdržite? Uživate ali ste pričakovali kaj drugega?

Zaenkrat še vedno uživam. Seveda pridejo dnevi, ko si utrujen in ko se ti nič ne da, ali pa imaš veliko nočnih letov in si želiš normalnega spanca ter življenjskega ritma. Baterije si polnim na lepih destinacijah, kjer uživam v naravnih lepotah, raziskujem nove kraje in spoznavam različne kulture. Vsaka destinacija mi daje novo energijo in motivacijo.

Emirati so znani tudi po svojih strogih pravilih glede stasa in obnašanja med službo in izven nje. Kakšna so pravila za stevardese v službi in kakšna v prostem času?

Pravila v službi so zelo stroga. Make-up in uniforma morata biti vedno brezhibna. Ko enkrat oblečeš uniformo, predstavljaš sebe, svojo letalsko družbo ter kolege. Zato je poleg urejenega videza nujno tudi spoštljivo in profesionalno ravnanje do kolegic, kolegov, drugih zaposlenih in vseh, s katerimi si v stiku.

Kakšni so gostje? Ste imeli že kakšno slabo izkušnjo?

Ko delaš z ljudmi, so vedno tako dobre kot tudi slabe izkušnje, vendar sem imela srečo, da sem doživela več dobrih kot slabih. Ljudje smo različni, in imeti 600 ljudi na letalu je včasih zahtevno. Naučila sem se, da ni pomembno, iz katerega dela sveta prihajamo, če vsi govorimo isti – prijazen – jezik. Če smo prijazni do drugih, bodo tudi oni prijazni do nas. Včasih pride do kulturnih razlik, na primer, ena kretnja z roko, ki je zame povsem normalna, je lahko za druge žaljiva. Zato se vedno trudim komunicirati vljudno, poskušam rešiti vsako situacijo po najboljših močeh, razložiti razloge za svoje besede in biti prijazna. Če smo prijazni, bo vse v redu.

Že kaj pogrešate dom, prijatelje, se lahko vračate ali ste si našli družbo tudi med sodelavkami?

Ja, zelo. Prvih nekaj mesecev je bilo še v redu, “homesickness” je prišel kasneje. Tukaj imam svojo skupino ljudi, dve najboljši prijateljici, vendar zna biti osamljeno, ker je včasih težko uskladiti urnike. Vse prijatelje sem spoznala na treningu, ker je med sodelavkami, s katerimi letim, težko ustvariti prijateljstvo, saj se posadka vedno menja. Na vsakem letu je drugačna ekipa in zelo redko se zgodi, da letiš z isto osebo dvakrat.

Kako dolgo boste še stevardesa za Emirate? Je to omejeno, določeno, se podaljša, …?

Ah, to je težko vprašanje. Prišla sem brez konkretnega načrta, koliko časa bom ostala. Prva pogodba se sklene za tri leta, vendar še nisem prepričana, koliko dolgo bom ostala. Čas gre prehitro, stvari se spreminjajo iz dneva v dan… bomo videli.

Kaj je najtežje v vaši službi?

Zagotovo dolgi leti, ki trajajo več kot 10 ur, nočni leti in to, da včasih delaš tudi med prazniki in vikendi. Spomnim se, da sem decembra za novo leto pristala v Guangzhouju (mesto na Kitajskem) ob 23:55 in ko so vsi moji prijatelji praznovali, sem jaz spala v hotelski sobi.

Kaj je najlepše v vaši službi?

To, da v ponedeljek jem zajtrk v Londonu, v sredo sem že na plaži v Dubaju, v petek pa verjetno na večerji v Avstraliji. Vedno se nekaj dogaja. Tudi pogovori s kolegi in potniki, poslušanje res zanimivih življenjskih zgodb. Biti del nečesa posebnega, kot so prvi leti, praznovanje obletnic, rojstni dnevi, mladi pari ki gredo na medene tedne, otroci na letalu… neprecenljivo.

Kaj bi svetovali vsem, ki razmišljajo, da bi se podali na podobno dogodivščino?

Go for it! Ne, resno. Ta služba ni za vsakogar, enako kot vse druge službe. Ampak, če rad delaš z ljudmi, potuješ, si avanturist kot jaz in se ne bojiš, go for it. Potrebno je veliko poguma, volje, odrekanja in tudi sreče. Če razmišljaš o tem, prijavi se, pridi, poglej. Če ugotoviš, da to ni zate, se vedno lahko vrneš nazaj. World is waiting for you.❤️

 

Če bi želeli spremljati utrinke Mevlijinih dogodivščin, ji sledite na njenem Instagram kanalu TUKAJ.

 

Foto: Mevlija Kamenjaković, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: “Albanija si vsekakor zasluži sloves evropskih Maldivov! Presenetila me je.” #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

 

stevardesa, stevardesa, stevardesa

Vzpon na najvišjo evropsko goro skozi oči Slovenke, mamice dveh majhnih otrok

Medtem ko smo se mi v dolinah že začeli pritoževati nad vročino, se je Nika Korošec vzpenjala na najvišjega evropskega štiritisočaka na -5 stopnijah. V intervjuju preberite, kakšen zalogaj je Mont Blanc, kakšni so občutki in zakaj je pomembno, da na vrhu ne izgubiš fokusa.

Nika, za vami je kar pester mesec. Povzpeli ste se na dve gori, med drugim na najvišjo evropsko Mont Blanc. Glede na javljanje na Instagramu, je izgledalo precej preprosto, sploh z vašim nasmehom. Pa verjetno ni tako? Kako naporni so v resnici taki podvigi?

Meni je v hribih tako lepo, da je nasmeh vedno nekje, če ne prej, pa na vrhu. V resnici gre za čudovito izkušnjo, sploh v takem vremenu kot smo ga ulovili mi. Sploh ne morem opisati, kako lepi so občutki, ko si sredi gore Mont Blanc, pa se dan šele prebuja. Je pa seveda naporno, potrebna sta velika koncentracija in fokus.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-4.jpg

Kako ste se pripravljali na vzpon na Mont Blanc? Fizično in psihično. To verjetno ni za vsakogar?

Jaz mislim, da je izkušnja lepša, če si pripravljen. Torej neka fizična kondicija mora biti, potem bolj uživaš. Če ne, je lahko vse skupaj samo ena velika muka. Jaz sem trenirala načrtno, decembra z nekaj lažjimi zimskimi turami, pa potem še naprej vmes s tekom in maja spet intenzivneje v hribih. Psihično pa predvsem z branjem, ogledom fotografij, tudi youtube videov. Zato, da sem pač vsaj malo vedela, kaj pričakovati. Čeprav smo na koncu šli na prečenje Mont Blanca in ne po normalki. Seveda pa pred vzponom tudi aklimatizacija. Jaz sem izbrala celo dve, Grossglockner in Gran Paradiso.

Koliko stane tak podvig?

Veliko. Sem imela srečo, da je bilo to moje darilo za trideseti rojstni dan. Odvisno tudi od vodnika. Pa previdno pri izbiri vodnika, res preverite če je usposobljen! Samo vodenje stane 1200€ za dve osebi. Zraven je pa še cel kup stroškov: prevoz, cestnine, žičnica, spanje, hrana… Nanese pomoje skupno kar tam nekje 1000€+ na osebo. Same gorniške opreme pa nisem posebej kupovala. Dokupila sem samo rokavice. Ostalo opremo imam doma že od prej oz. sem si sposodila od domačih.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-2.jpg

Kaj vse ste vzeli s sabo?

S seboj vzameš samo nujne reči in zelo minimalistično, sicer se kilaža hitro nabere. Pomoje sem nosila ruzak nekje med 10-11kg. Če naštejem opremo/oblačila, ki sem jih imela: dvojne dolge hlače (termo pajkice + zimske pohodniške), dve podmajici z dolgimi rokavi, ena debela flis majica, bunda (puh), vetrovka, dvojne rokavice (tanjše in debelejše), šal, trak za ušesa, od toalete (mala brisačka, krema, zobna ščetka in pasta), nekaj hrane (kruh, konzerve in veliko beljakovinskih čokoladic, piškoti) in tekočine (cca. 2l). Od opreme pa je obvezen varovalni pas, cepin, dereze, gamaše, čelada. Potem sem imela še slabo kilo težek fotoaparat, pa polnilec za telefon in telefon, denarnico. To je to.

Kako dolgo traja vzpon (s pripravami vred)?

Naš vzpon na Mont Blanc, kot sem omenila, je šlo za prečenje, je trajal 14 ur. S pripravami v koči vred (zajtrk + oblačenje, obuvanje derez, itd.) pa od 00.30h (takrat smo vstali) pa vse do 16.30h. Hoditi smo začeli ob dveh ponoči.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-3.jpg

Kje in kaj se na takih podvigih je? Imate kaj hrane s sabo, jeste v kočah? Kako je s pijačo?

Nekateri jedo zelo malo. Jaz sem, predvidevam, da zaradi adrenalina,  jedla veliko. Sem imela vedno kar nekaj zaloge hrane v nahrbtniku. Po kakšnem težjem delu, sem čutila prav luknjo v želodcu, kot da ne bi jedla cel dan. Jedla sem na dve uri. Večinoma čokoladice, čeprav so na gori zmrznile in sem pač grickala, kolikor je šlo. Čisto pravi obrok smo tisti dan imeli šele zvečer, po končani turi. Je bilo preveč mraz na vrhu, pa vmes tudi. Se ustaviš le za nekaj trenutkov: popiješ čaj in nekaj prigrizneš in greš raje naprej. Sicer smo imeli pa v kočah polpenzion. Samo zajtrk ob 1h ponoči ne tekne preveč. 

 Tudi pijačo dobiš v kočah. Zvečer oddaš termos in zjutraj ga dobiš polnega vročega čaja.

S kom ste se podali na Mont Blanc? Kako velike skupine se odpravijo skupaj?

Naša vodnika sta bila Marija in Andrej Štemfelj. V navezah smo bili trije. Torej vodnik + dva pohodnika: Marija, jaz in moj tata. Pravilo hoje po ledenikih je, da sta v navezi minimalno dva. Koliko je maksimum, pa odločajo vodniki.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-11.jpg

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-20.jpg

Kako je potekal vzpon?

Vse svoje vtise, z natačnim potekom poti sem že zapisala v svojem blogu. Lahko ga najdete TUKAJ, prav tako pa sem utrinke delila tudi na svojem Instagram profilu.

Kakšen je občutek, ko enkrat dosežeš vrh?

Krasen! Zmagoslaven. Uspelo ti je. Ponosen si nase. Ampak hkrati ni še konec, fokus mora ostat, ker se je treba še srečno vrniti dol.

Je bil Mont Blanc še zadnja kljukica na seznamu gora, ki ste jih želeli premagati?

Zadnja kljukica zagotovo ne :). Nimam pa še nobenega konkretnega plana. Zdaj bo čas za osvajanje naših slovenskih gora, upam na vsaj še teden dni visokogorja letos poleti. Želim si več osamljenih vrhov.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-10.jpg

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-27.jpg

Mont Blanc za Niko zagotovo ni bil zadnja stopnička. Na vseh njenih novih podvigih ji sledite TUKAJ

 

Foto: Nika Korošec

PREBERITE ŠE: Ideja za izlet v hribe: 7 vrhov nad 2000m za alpinistične začetnike

MALTA: nasveti za obisk skozi oči Slovenke, ki tam živi #INTERVJU

V rubriki Vandraj insider mladi, ki živijo v tujini, z nami delijo svojo zgodbo, izkušnje in najljubše kotičke kraja, v katerem živijo. Tokrat gremo na otok! To je Malta skozi oči Anastasie Beatritie Vidovič.

Malta je otoška država, ki jo sestavlja več manjših otočkov in čeri. Običajno govorimo o glavnem, največjem in najbolj poseljenem otoku Malta, turisti pa pogosto obiščejo tudi manjša otoka Gozo in Comino. Anastasia živi v glavnem mestu Valletta, kjer študira psihologijo, zaupala pa nam je tudi kup njej ljubih kotičkov po otoku, ki so vredni obiska.

Kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Sem Anastasia Beatritia Vidovič, študentka psihologije, ki živi in študira na Malti. Rodila sem se v Ljubljani, odraščala sem v Sloveniji in malo pred svojim 20. rojstnim dnem sem se preselila na Malto. Sicer pa prihajam iz multikulturne družine. Mami je Rusinja, rojena v Ukrajini, oči pa je delno srbske, delno črnogorske krvi. Doma smo v Sloveniji, smo pa pogosto marsikje drugje po svetu (smeh).

Zelo rada imam umetnost, tudi slikam, pišem in plešem tango. Več let sem igrala violino in zaključila glasbeno šolo, vzporedno pa trenirala ritmično gimnastiko. Morje je velik del tega, kar sem. Če le imam priložnost, grem v vodo, tudi v zimi in mrazu. Skoraj vedno sem odprta za nove izkušnje, sem precej ekstrovertirana, rada spoznavam ljudi, hkrati pa rada preživljam čas tudi v samoti.

Kdaj vas je odneslo na Malto in kaj tam počnete?

Na Malto sem se preselila zaradi študija. Iskreno – nikoli prej nisem imela potrebe po študiju v tujini, saj imamo v Sloveniji veliko dobrih fakultet. Ker pa je bila moja trdna izbira psihologija in si nisem želela zapirati poti, sem preverila tudi možnosti študija v tujini. In zdaj sem tu.

Zakaj ravno Malta?

Malteška Univerza ima enega izmed najboljših programov za psihologijo v Evropi, menda so celo med top 5 odstotki na svetu. To je ena od stvari, ki je vplivala na odločitev. Odtehtalo je tudi to, da sem šla prvič živeti na svoje – ideja o majhnem otoku se mi je zdela veliko bolj privlačna od kakšnega velikega mesta. In tretja stvar – Malta ima okoli 300 sončni dni na leto, kar se mi zdi dovolj dober razlog že samo po sebi (smeh). 

Kako je videti povprečen dan študentke na Malti?

Predavanja so prijazno razporejena, nikoli nimam več kot 6 zaporednih ur pouka. Nekateri oddelki imajo 8 ur brez odmorov, a so to bolj izjeme kot standardi. Urniki se razlikujejo med smermi študija, moja smer zahteva več samostojnega dela in manj predavanj. Kakšen dan imam predavanja samo 2 uri.

Sicer pa je moj dan videti tako, da zjutraj vstanem, odtreniram in pred zajtrkom berem kaj za faks. Živim blizu univerze, kar je praktično, saj grem lahko med daljšim odmorom kar domov. Številni študenti se zadržujejo kar na univerzi, saj imamo angleški princip kampusa, kar pomeni, da je vse skupaj eno ogromno območje s številnimi stavbami, v katerih so različne fakultete ali pa samo večje dvorane za predavanja in dogodke.

Univerzo širijo že nekaj let, stari del kampusa je eden najstarejših v Evropi, v novih delih pa so zgradili sobe in stanovanja za študente, parke za učenje, pa Starbucks, različne restavracije, ogromne živilske trgovine, kakšno tudi z oblačili in elektroniko. Kampus ima tudi frizerja in športne aktivnosti.

Sama grem po predavanjih kosilo običajno skuhati kar domov in dokler je še sonce tečem do morja, da se skopam, nato pa kar tam še malo berem. Z učenjem nadaljujem doma ali v knjižnici, zvečer pa mi ostane še čas za sprehod ali pijačo s prijatelji. 

Kateri so največji izzivi, s katerimi se na Malti soočate kot študentka iz tujine?

Iskreno – izzivov kot tujka nimam prav veliko, saj je tujcev na Malti toliko kot lokalcev. Je pa res, da se pri lokalcih pozna “mediteranska kultura”. V primerjavi s Slovenijo je tu precej nižji nivo organizacije in birokracije, kar nekaj globokega dihanja zahteva urejanje dovoljenj za bivanje in študij na Malti. Priznam, da traja kar nekaj časa, da se navadiš na ta nonšalanten pristop. 

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja v tujini? 

Svoboda in odgovornost. To, da sem v popolnoma drugi državi, kjer nikogar ne poznam in nihče ne pozna mene, zame ni samo novo poglavje, ampak cela nova knjiga. Lahko sem, kar hočem, brez vsakega vpliva okolja, v katerem sem odraščala. Kar bi iskreno priporočala vsakemu, tudi če samo za kratek čas.

To, da sem odgovorna sama zase, za svoje stanovanje, za to ali je hladilnik poln ali prazen, ali je perilo oprano, stanovanje čisto. In to, da svoj urnik prilagajam izključno sebi. To so najbolj koristne stvari, ki se jih lahko študent, živeč na svojem, nauči. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o življenju v tujini in potovanjih nasploh?

Ne bi vedela, kaj si ljudje zares mislijo o tem. Sama nikoli nisem dobila kakšnega negativnega komentarja. Kadar imam s kom debato na to temo, se običajno vsi strinjamo, da so potovanja in spoznavanje drugih kultur za vsakega človeka lahko le koristni.

Mislim, da potovanja lahko širijo naše metaforične horizonte, nam pomagajo dati več priložnosti drugačnim in novim izkušnjam ter zmanjšujejo to pogosto človeško naravo rigidnosti in delanja predsodkov.

[O MALTI:]

Kako bi opisali Malto?

Skozi moje oči je Malta majhen košček raja sredi Mediterana. Otok je majhen, kar pomeni, da je vse relativno blizu. Plaže so peščene in kamnite, možnosti za uživanje na soncu so povsod. Malta ima muzeje, 5 tisoč let stare templje pa tudi občine, ki so sestavljene izključno iz barov in klubov.

Marsikdo za Malto reče, da je samo velika skala sredi morja. Kar sicer ni daleč od resnice, saj nima nobenega gozda in ni prav zelena, ima pa zato bogat morski svet, s čimer uspešno kompenzira za vse, česar nima.

 Pa tamkajšnje ljudi?

Tu je zelo veliko tujcev. Na Malti živi kakšen milijon ljudi, le pol od njih ima malteški potni list. Za koga je prihod na Malto kulturni šok ravno to, da tu srečate ljudi iz vseh koncev sveta. Kar je načeloma lahko dobra stvar, vsaj zame je bila. Ko hodim po ulici, se nikoli ne počutim kot tujka, saj je velik del ljudi okoli mene v istem položaju. 

To otoško državico sicer sestavlja kar 20 otokov in čeri, stalno naseljena sta le glavni otok Malta in sosednji Gozo, občasno je naseljen tudi Comino, otoček med njima. Katere točke Malte običajno priporočite za obisk? 

Gozo je veliko manjši otok z manj moderega pridiha ter gradnje, zato je veliko Maltežanom in turistom bolj všeč. Comino je majhen otoček med Gozom in Malto, tam živita samo dva človeka, gradnja na otoku je prepovedana.

Na Cominu se nahaja modra laguna “Blue Lagoon”, kar je prva stvar, ki jo omenim vsakemu, ki me vpraša za priporočilo. To je majhna, kristalno čista laguna, kamor prideš s čolnom. Dnevne in poldnevne izlete organizira veliko turističnih agencij, tja greš lahko tudi s katamaranom in brez vodenega obiska. Moram pa opozoriti, da na Cominu ni sence, kar pomeni, da poleti tam težko preživiš več kot 3 ure.

Na Cominu ni restavracij in lokalov, so pa stojnice, kjer imajo vse. Od sladoleda, pice in konkretnih obrokov, do sokov in koktajlov. Je pa laguna premajhna za takšno količino turistov, ki jo obišče poleti. Zato obisk priporočam maja/junija ali potem septembra/oktobra.

Na Malti pa bi priporočila St. Peter’s Pool, ki je naravni bazen z zelo globoko in čisto vodo. Tudi tu ni sence, okoli je sama narava in nobenih objektov. Je pa to ena od redkih plaž, kjer je voda zaradi lege in globine tudi poleti osvežilna. Na ostalih plažah je voda sredi poletja lahko že tako topla, da se v njej sploh ne ohladiš, le zmočiš.

Katera je najbolj nadležna stvar otoka? 

Najbolj nadležna stvar je to, kako lokalci vozijo. Nisem nesramna, to sami priznajo. Bizarno je, da je vožnja na majhnem otoku, ki nima niti avtoceste, lahko tako nevarna. Na otoku redko vidiš kolesarje, saj so pred leti podirali rekorde v številu smrti kolesarjev, ki jih je zbil avto. Takoj za tem so po pogostosti nesreče z električnimi skiroji in motorji. Zadnje leto je bilo med skiroji in avti toliko nesreč, da je Malta izdala zakon o prepovedi najema Boltovih skirojev.

Nekaj časa traja, da se navadiš na tak prometni režim, kjer so pravila za okras in nate nihče ne pazi, ampak si moraš svoje mesto v prometu priboriti sam.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o otoku kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Ena od mojih zmot je bila, da sem podcenila njihovo zimo. Zimske temperature sicer res ne padejo pod 10 stopinj, ampak veter doseže med 30 in 90 km/h! In zato tudi tu potrebuješ takšno puhovko kot za slovensko zimo.

Malta ima dva uradna jezika. Ste se naučili tudi kaj malteščine ali se večinoma zanašate na angleščino? 

Malteščina je kombinacija italijanščine, arabščine in angleščine. Od mojega učenja sem zaenkrat samo na mašilih in tu pa tam kakšni besedi. Učila sem se že veliko jezikov, ampak pri malteščini, priznam, nisem najbolj ambiciozna. Da se znajti zgolj z angleščino, večina lokalcev jo govori, seveda pa ne vsi najbolje.

Glede na to, da prihajate iz multikulturne družine, koliko jezikov sicer govorite in v katerem razmišljate?

Večinoma se pogovarjam v ruščini, slovenščini in angleščini. Včasih sem tekoče govorila francosko, učila sem se še nekaj drugih jezikov, ampak če jezika ne uporabljam, mi hitro izzveni.

Rusko govorim z mami in babico, razmišljam večinoma v slovenščini in angleščini, priznam pa, da imam v angleščini precej boljši besedni zaklad. Sploh odkar sem se preselila. Doma in tudi v pogovoru z ljudmi, ki razumejo vsaj dva od omenjenih jezikov, pogosto skačem med jeziki in uporabljam nekaj iz vsakega. To počnem že od otroštva in ko pridem v položaj, ko moram vse povedati le v enem jeziku, včasih zablokiram, ker mi uide neka beseda, čeprav mi ta beseda v mislih poskakuje v vseh drugih jezikih, le v pravem ne (smeh).

Na malteško kulturo, arhitekturo in kulinariko so vplivale številne sredozemske kulture, pa tudi britanska. Če ostaneva pri kulinariki, kako bi jo opisali?

Najde se vse. Imajo pridih italjanske kulinarike, skozi zgodovino se je sem priseljevalo veliko Italijanov. Pravijo, da tradicionalna hrana temelji na letnih časih. Imajo ribje pite, zajčje enolončnice, ovčji ali kozji sir, goveje olive in – zelo pomembno – pastizze!

Pastizzi so slano, tradicionalno pecivo, polnjeno z rikoto, mesom ali grahom. Najbolj znano mesto, kjer jih morate jesti, je Rabat, majhno mesto zravne Mdine. Mdina je bila pred leti glavno mesto Malte, tudi po tem mestu priporočam sprehod.

V katerem delu leta vam je Malta najbolj pri srcu?

Obožujem pomlad. Tukajšnja pomlad glede na vročino deluje že kot poletje, a je še vedno vetrovno, kar je najbolj prijeten čas za uživanje na soncu – in to brez vrtoglavic (smeh).

Kaj menite, da je največja prednost življenja na Malti v primerjavi z drugimi kraji, kjer ste živeli?

Imam tako veliko razlogov, da sploh ne vem, kje začeti. Na kratko pa bi rekla morje in odprtost ljudi!

 [TOP kotički Malte]

Najlepša plaža: Paradise Bay.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Spazju Kreattiv, Valletta.
Najljubši festival/dogodek: International Wine festival, ki se odvija junija.
Najboljša zabava: Café del Mar v Qawri. Čez dan je to beach klub, do večera pa se ambient spremeni v nočni klub na odprtem.
Najboljšo kavo postrežejo v: Abrazo, majhna franšiza kavarn na Malti, imajo tudi smutije, različne zdrave prigrizke in tudi konkretne jedi.

Najboljše kosilo najdete pri: Trabuxu Bistro v Valletti.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Njihova najbolj znana jed je na več različnih načinov pripravljen zajec (fenek). Po mojem okusu pa bi še najbolj priporočala narezke, specifično njihov sir z otoka Gozo.
Najlepši razgled najdemo: Dingli Cliffs! So malo oddaljeni od vsega, tja prideš z avtom ali avtobusom, razgled z visokih klifov pa se odpira na morje. Ne glede na to, ali je sončno, megla, dež ali polna luna, razgled nikoli ne razočara.
Najljubši kotiček za sprostitev: Manoel Island je majhen otoček, ki se Malte drži s približno 15 metrov dolgim mostičkom. Če temu ne nameniš pozornosti, sploh ne opaziš, da je to že drug otok. Otoček ima dve plaži, ena je pod starim teatrom, ki je bil posvečen admiralu in gleda naravnost na obzidje glavnega mesta Valletta.

Park, kjer najraje poležavate: Barrakka Lower Gardens so eni izmed mnogih vrtov v Valletti. Obstajajo tudi Barrakka Upper Gardens, ki imajo malo več od razgleda, v obeh pa lahko kupite kavico, vinček in kakšen prigrizek za počitek.
Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Menda Aviation Museum – sama, iskreno, tam še nisem bila, mi ga je pa priporočilo že veliko lokalcev.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Plaža Golden Bay, na njej je vedno res preveč ljudi, da bi lahko užival. Je pa blizu nje Riviera beach, manjša plaža, ki je pozimi, oziroma v vetrovnih mesecih tudi dobra točka za deskanje.
Najboljši šoping je: Specifično za nakit je dobra glavna ulica Vallette, kar se vsega ostalega tiče, bi pa rekla Sliema The Point Mall.
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Skoraj katerakoli ulica v Valletti! 

[Uporabno]

Katera je po vaših izkušnjah najugodnejša pot iz Slovenije do Malte?

Let z nizkocenovnim prevoznikom Ryanair iz Trsta, Trevisa ali Zagreba – odvisno, v katerem času potujete. Večinoma bi rekla kar Trst.

Kateri je najugodnejši prevoz po Malti?

To je zelo odvisno od časa v letu, v dnevu in lokacije. Zelo popularna sta Uber in Bolt, veliko tujcev, ki pridejo delat na Malto, si službo najde pri takšnih prevozih. Sama na Uber še nisem čakala več kot 15 minut, povprečno ga čakam kakšne 3 minute.

Poleg tega vozi avtobus, hop on/off avtobus, ki gre čez cel otok, opcija sta tudi rentanje vozila in katamarani. Večji katamarani gredo tudi do Goza in Comina, manjši pa delujejo tudi na hop on princip.

Kako zanesljive so avtobusne linije in kakšne so cene vozovnic?

Niso zanesljive. Pogosto avtobus enostavno ne pride ali pa zamuja tudi do pol ure. Načeloma ob vstopu na avtobus plačaš 2 evra, dobiš račun, vstopnica pa velja 2 uri, tudi če vmes menjaš avtobus. Veliko turistov vzame tudi tedensko vozovnico.

Koliko na primer stane pot z Uberjem iz Vallette do Goza? Ali pa iz letališča do Vallette?

Odvisno, kje se nahajaš in ob kateri uri naročiš prevoz. Uber lahko stane 10 evrov od letališča do Slieme. Ampak če v naslednjih minutah prispe veliko letalo in se povpraševanje po prevozu poveča, lahko cena naraste tudi dvakrat. Odvisno torej od dela dneva, gneče na cesti in povpraševanja.

Neka razumna cena iz Slieme do najbolj severnega dela otoka, kjer je veliko lepih plaž in trajekt na sosednja otoka, bi bila 20-25 evrov.

Najem avtomobila je tudi ena od možnosti raziskovanja otoka, promet pa sicer poteka po levi strani ceste. Da vas promet na Malti spravlja v stres, ste že omenili …

Tako je in tudi vse je na levi – mimogrede, tudi vtičnice so angleške. Glede kaosa na cesti je odvisno od dela dneva, zjutraj in med 15 in 19h se naredijo zamaški in je gneča. Če se na soboto spravljate iz juga na sever, to naredite pred poldnevom.

Kako težavno je iskanje parkirnega mesta na otoku? Na kaj moramo biti pozorni? 

Zelo težavno, sploh Vallette z avtom ne bi priporočala, lokalci se ves čas pritožujejo, da parkinga nikjer ni ali pa da so ga res dolgo iskali. Pozorni bodite na ostale ljudi na cesti, ker oni pogosto ne bodo pozorni na vas. 

Na katerem delu otoka bi priporočali nastanitev nekomu, ki Malto obišče kot turist?

Valletta ali Sliema. Če potujete poleti, bi priporočala Sliemo. Valletta je malo oddaljena od vode, v višku poletja in največji vročini je veliko bolj prijetno v Sliemi, oziroma nekje, kjer se lahko samo sprehodiš v morje. Sliema ima veliko hotelov in apartmajev in je tudi konkretno cenejša od Vallette.

[Na hitro]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 9,5, če govorimo o dolgotrajem najemu.

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 1!

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): Med 4 in 9, odvisno, kje se nahajaš.

[Plus in minus]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?  

Prednosti je veliko. Malta je majhen otok, vse je blizu, vreme je večino časa lepo in ljudje so prijazni. Knjige za faks berem na plaži, januarja se pred predavanji na sončen dan vržem v vodo in med najtežjim junijskim izpitnim obdobjem, če si primerno organiziram dan, grem za pavzo med učenjem na eno izmed najlepših lagun v Mediteranu. Pritoževala se že dolgo nisem (smeh).

Slabosti ne vidim, je pa v primerjavi s Slovenijo na ulicah res več smeti in umazanije, pa tudi veliko manj je zelene narave.

Kaj pa prednosti in slabosti študija v tujini?

Ena zelo velika prednost, ki sem jo omenila že prej, je ta občutek novega začetka, brez navezanosti na preteklost in na dom. To mi daje priložnost iskanja sebe, kar vem, da se mi v Sloveniji ne bi zgodilo, vsaj ne na tak način.

Slabosti, iskreno, ne vidim. To, da se za en čas umakneš od družine in mesta, kjer si odraščal, je lahko tudi koristno. To nas odveže od “gnezda”, da lahko naprej sami raziščemo, kdo smo in kam želimo iti.

FOTO: osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenka v Londonu: sedem let in dva dvojezična otroka kasneje #VandrajInsider

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

PORTO in njegova kulinarika po priporočilih Slovenke, ki tam živi #INTERVJU

Karmen Čelam je Mariborčanka, ki živi med Portom in Ljubljano. Na Portugalsko jo je odnesla ljubezen, s partnerjem pa sta pred kratkim izdala vodnik z nasveti, kje v Portu dobro jesti. Če vas bo torej v kratkem zaneslo v Porto, veste, kje najdete vse, kar morate vedeti pred obiskom – v njenem vodniku in tem intervjuju, seveda!

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Ah, najtežje vprašanje (smeh). Raje predstavljam druge, zato sem najbrž že več kot 15 let svetovalka za odnose z javnostmi in redno sodelujem z različnimi naročniki. Sicer sem Mariborčanka, ki je od svojih študentskih let ujeta v Ljubljani, zdaj pa svoj čas preživljam med Ljubljano in Portom. Prijatelji me po novem kličejo tudi avtorica, saj sem letos skupaj s partnerjem izdala vodnik po restavracijah v Portu. Poleg dobre hrane me je že od najstniških let zanimala latinska kultura in njihovi jeziki.

Karmen in João. FOTO: Bruno Costa @mileoito_

Kaj vas je odneslo v Porto? Je to vaš drugi ali že kar prvi dom?

Partner, ki je sicer iz Porta, čeprav se rada pošalim, da je bilo zapisano v zvezdah. V Porto me je prvič odneslo že leta 2005, ko sem študirala v Španiji na univerzi v Vigu. Vigo je prav tako ob Atlantiku in le eno uro in pol oddaljen od Porta, zato je bilo edino logično, da ga obiščemo. Še danes se spomnim, kako sem bila navdušena nad ljudmi, ki so govorili tekoče angleško, medtem ko je za Španijo veljajo “Govori špansko ali umri” in mi smo morali preživeti. Zato smo govorili (smeh). Z lahkoto rečem, da je nekje v meni že prvi dom, čeprav v realnosti to še vedno ostaja Slovenija.

Kako bi opisali Porto? In njegove ljudi?

Ljudje so strastni in ponosni na svojo kulturo, hrano, vino in na vse, kar je portugalsko. Najprej sem mislila, da je takšen le moj partner, ampak ko sem začela preživljati več časa v Portu, sem hitro ugotovila, da so takšni v bistvu vsi. In ker to res počnejo iz srca in so ob tem avtentični, je to zelo hitro nalezljivo. Še preden se zaveš, postaneš takšen tudi sam. Verjamem, da me bodo kmalu tudi prepričali, da je njihov Atlantik čisto dovolj topel za sproščeno kopanje (smeh).

Sicer so izjemno gostoljubni, z veseljem te sprejmejo v svoj ožji krog, vendar če se obnašaš kot idiot, boš temu primerno dobil svojo porcijo. Verjamem, da so ljudje tisti, ki naredijo določeno mesto nepozabno. Sicer nisem prepričana, da ga znam opisati z besedami. Je v bistvu bolj občutek. In ta je tako radostno mističen. Zlasti ko ga zajame meglica z Atlantika.

Porto, Portugalska. FOTO: Voranc Vogel @vorancvogel

V Sloveniji že vrsto let delujete v odnosih z javnostmi. Kaj selitev v Porto pomeni za ta del vaše kariere?

Res je. V bistvu se ni spremenilo veliko. Moji urniki ostajajo isti, le lokacija, od koder opravljam delo, se večkrat na leto spremeni. Sicer smo od leta 2020 fleksibilnejši, spletni sestanki so postali stalnica, ko pa je zaželena prisotnost ali je treba organizirati dogodek, poskrbim, da sem ob pravem času na pravem mestu. Prav tako se s to fleksibilnostjo in preživljanjem časa v Portu porajajo tudi priložnosti za druge zanimive projekte, kot je nedavno izdan vodnik A Good Petisco is a Beautiful Thing.

S partnerjem Joãom, ki je Portugalec, sta torej pred kratkim izdala vodnik z nasveti, kje v Portu dobro jesti. Kje je torej najboljši brunch, kje večerja in kam na pijačo?

In prav s tem namenom sva ga izdala, da naju ljudje ne sprašujejo več za nasvete (smeh). Malo za šalo, ampak sva tako res dobila idejo za pripravo vodnika, v katerem bralci najdejo več kot 80 restavracij in številne bare. Opremila sva ga tudi s privlačnimi ilustracijami portugalskega ilustratorja in grafitarja Fedorja. Tako je vodnik tudi nepozaben suvenir.

Ko govorimo o brunchu, njihova kreativnost seže mnogo dlje od jajc benedict in avokada na toastu. Mladi kreativni kuharji, ki jih je v Portu ogromno, ustvarjajo neverjetne kombinacije jedi in težko je izpostaviti enega, pa vendar. Če ste v Portu le nekaj dni, pojdite na brunch v Early Cedofeita. Če imate radi modernejši pristop h kuhinji in petiscos, torej jedi, ki jih delite s svojimi prijatelji, pojdite v Door.Porto.

Sicer se za večerjo lahko odpravite tudi v eno izmed njihovih tipičnih restavracij, ki se imenujejo Tasca. Tipične bele ploščice, starejši ljudje za šankom ob kozarcu vina in porciji pršuta ter gospe v kuhinjah, ki že leta in leta skrbijo za prazne želodce – Casa Expresso. Na pijačo pa v Candelabro in Gito, če ste ljubitelj naravnih vin.

Karmen in João. FOTO: Bruno Costa @mileoito_

Če je pri nas že vsakdo slišal za ‘tapas’, pa morda še nismo slišali za ‘petisco’. Kaj na Portugalskem najdemo pod to besedo?

Petisco ali petiscos (izgovorjava: petišku, v množini petiškuš) je majhna jed, prigrizek, ki je kot nalašč za deljenje s prijatelji. Sicer je več kot le jed. Predstavlja srečanje s prijatelji, je radostna priložnost za deljenje zgodb ob slastnih grižljajih. Druženje s Portugalci je vedno povezano s hrano, in čeprav včasih načrtuješ večerjo s štirimi, se lahko kar hitro zgodi, da je treba poiskati mizo za deset.

Predstavljajte si ga kot tapas, vendar prežetega s portugalskimi okusi. In ne pozabite, ko ste na Portugalskem, jih vedno imenujte petiscos!

Katere portugalske jedi moramo poskusiti, ko smo na tem delu Evrope? 

V Portu je zagotovo treba poskusiti francesinho, najbolj dekadenten sendvič na svetu. V njem med dvema kosoma toasta najdete kuhan pršut, salamo, dve različni vrsti klobas, zrezek in sir. Na zgornjem delu kruha je nato še dodaten sir in ocvrto jajce. Ko so vse te sestavine lepo zložene, ga v celoti prelijejo z omako. Sicer sem na začetku verjela, da ga v celoti lahko pojedo le Portčani, pa so me prijatelji iz Slovenije že večkrat prepričali o nasprotnem.

Vsekakor je treba poskusiti tudi bachalau – polenovko, za katero imajo 1001 recept. Sicer imam sama raje vse druge ribe, morsko hrano in morske sadeže. Nujno poskusite še morske ježke in percebes (ang. Goose Barnacles), kamnite morske izrastke z mesnato notranjostjo, ki jih enostavno skuhajo v morski vodi.

Katere točke Porta bi priporočili za obisk nekomu, ki ima v mestu na voljo tri dni? 

Če imate tri dni časa, lahko obiščete celoten zgodovinski del Porta. Vsekakor bi predlagala, da obiščete najin najljubši del mesta, umetniško četrt Cedofeita, saj je polna galerij, barov z naravnimi vini in zanimivih trgovinic, ter Bonfim, ki se v zadnjem času zelo razvija. Ne zamudite modernega muzeja Museu de Serralves. Če si želite res okusnih rib, bi priporočala, da se odpravite v mestece Matosinhos (pribl. 25 minut od središča Porta) ali si ogledate ribiško vasico Afurada, ki je na drugi strani reke.

Porto, Portugalska. FOTO: Voranc Vogel @vorancvogel

Imate že seznam najbolj podcenjenih in najbolj precenjenih turističnih točk Porta?

Imava, vendar kar je za naju precenjeno, je lahko za nekoga popolno. Svetovala bi, da ne hitite z ene turistične točke na drugo, ampak si dovolite tudi veliko mero spontanosti. Nenačrtovano se zataknite v katerem od vinskih barov in se zapletite v pogovor z lokalci. Večinoma odlično govorijo angleško. Če v kakšnem lokalu ni prostora, se opogumite in vprašajte, ali lahko prisedete. Z veseljem vam bodo odstopili prazen stol in z vami delili mizo.

Kateri so tisti foto kadri, ki jih moramo ujeti v Portu?

Če prečkate most na drugo stran reke, boste že v drugem mestu, imenovanem Gaia. Ta ponuja čudovit razgled na Porto. Ko ste tam, se odpravite v Jardim do Morro, kjer se ljudje zbirajo in čakajo na prelepe sončne zahode. Podobno kot v Portu počnejo v Jardim das Virtudes. Predlagala bi, da se sprehodite tudi po stopnicah Escadas dos Guindais, saj lahko v tem delu uživate v razgledih na most Ludvika I (portugalsko Ponte de Dom Luís I).

Kateri je najugodnejši način premikanja po mestu?

Najugodneje je, da obuješ udobne športne copate in se odpraviš na pohod po mestu. Če te noge nesejo po hribu gor in dol, lahko celoten center mesta enostavno prehodiš. Je pa iz enega dela do drugega tudi do 30 minut hoje. To seveda ni problem, saj se vsakih deset minut ustaviš in preizkusiš kak petisco, se posladkaš s pastel de nato ali pa enostavno spiješ kozarec vina.

Če te pot nese do morja, je najugodnejša možnost metro ali avtobus. Za drugačno izkušnjo priporočam starodavni tramvaj, se je pa precej enostavno in ugodno prevažati tudi z Uberjem ali Boltom.

FOTO: Bruno Costa @mileoito_

Pa najugodnejša pot iz Slovenije v Porto?

Zdaj je bistveno lažje, kot je bilo pred štirimi leti, ko si bil prej v Papui Novi Gvineji kot v Portu. Z organiziranim prevozom ali avtomobilom se odpraviš do letališča Treviso, kjer Ryanair ponuja direkten polet do Porta. Če si bližje Avstriji, so direktni leti tudi z Dunaja. Ko si enkrat v Portu, je na voljo metro, s katerim se lahko odpraviš do centra mesta ali enostavno pokličeš Uber ali Bolt.

Ste poleg Porta raziskali tudi druge kotičke Portugalske?

Leta 2020 sva se za tri tedne odpravila na road trip po celotni Portugalski. Šla sva od doline Douro, kjer so številni vinogradi, do notranjosti Alenteja in južne obale Algarve, pa do glavnega mesta Lizbone in pravljične Sintre. Od takrat sva obiskala še veliko drugih zanimivih krajev. Lani sva se odpravila na Azore in trenutno menim, da so ti otoki, sicer med seboj izjemno različni, nekaj najlepšega, kar sem videla. Letos načrtujeva eno- do dvomesečno selitev na otok Madeira. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o življenju v tujini pa tudi potovanjih in popotnikih?

Življenje v tujini in potovanja doživlja vsak po svoje, vsak ima svojo lekcijo in svojo pot. Tudi sama sem se srečevala z različnimi dvomi, vse dokler nisem sprejela dejstva, da sem vedno tam, kjer moram biti.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Ogromno spoznanj. Kako se soočiti z navezanostjo, kako se vsakič znova posloviti od ljubih ljudi, kako nikoli nisi sam, kamorkoli na svetu greš in kako se prepustiti. Predvsem zadnje je najtežje. In prav tega mi še ni uspelo popolnoma usvojiti, še vedno pridno treniram.

Karmen in João. FOTO: Bruno Costa @mileoito_

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Ja, v mojem primeru imate še vedno moje starše, sestro, svaka in lumparijo –  to sta moja nečaka. Pa bučno olje, burek in sarmo (smeh). To moram zdaj na zalogo jesti, olje pa si kar s seboj nesem.

HITRIH 6

Najljubša država: Kolumbija in Portugalska
Najljubše mesto: Medein in Porto
Najljubša plaža: Polo Beach, Isla de Bastimentos, Panama
Najljubša kulinarika: španska in portugalska
Najljubši način transporta: letalo in avtomobil
Najljubši jezik: portugalski in španski 

FOTO: Voranc Vogel @vorancvogel in Bruno Costa @mileoito_

Karmen Čelam in njenemu parnerju Joãu lahko sledite na njunem kulinarično-popotniškem profilu na Instagramu @thepetiscos.

PREBERITE ŠE: MALTA: nasveti za obisk skozi oči Slovenke, ki tam živi #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.