To so 3 nepozabni intervjuji, ki bodo spremenili vaš pogled na potovanja

Ne glede na to, ali trenutno preživljate zaslužen dopust ali ste doma, dolgi poletni večeri so idealni za iskanje navdiha. V duhu raziskovanja sveta in navdihujočih zgodb, vam v tem prispevku predstavljamo tri izjemne intervjuje s popotniki, ki so razkrili svoje nepozabne pustolovščine in dragocene nasvete. Odkrili boste raznolike destinacije, nepričakovane izzive ter spoznali, kako potovanja lahko obogatijo naša življenja.

Kako različna so lahko potovanja! Na Vandraju smo gostili že lepo število zanimivih popotnikov in vsaka zgodba zase dokazuje, da ni enega načina potovanja. Načinov je toliko, kolikor je ljudi.

1. “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!”

Katja Kozlevčar je solo popotnica in digitalna nomadka, ki že od januarja 2021 nima svojega doma. Med drugim je živela v jami in si hrano priskrbela kar iz smetnjakov trgovin in restavracij. In to ocenila kot sanjsko! Pogovarjali bi se lahko ure in ure in ure. Na moja vprašanja je odgovarjala iz Kolumbije, ki je njena že 46. obiskana država.

Preberite intervju -> TUKAJ.

2. “Stanovanje v Ljubljani sva brezplačno zamenjala za vilo z bazenom v Provansi!”

Si predstavljate, da bi si lahko privoščili sanjske počitnice v Provansi, v vili z bazenom? Lahko si jih! Kako? Sanja Cvitić se je pred leti zaljubila v Home exchange, potovanja z menjavo nepremičnin. Kako to izgleda in kje vse je bila, je razkrila v našem intervjuju.

Preberite intervju -> TUKAJ.

3. Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta.

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Preberite intervju, ki je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Preberite intervju -> TUKAJ

 

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!
potovanja

V Dubaj z enoletnico in selitev na sončno stran Alp #INTERVJU

Katja Mikoš je Slovenka, ki se je po skoraj 11 letih življenja v Nemčiji s partnerjem, ki je Francoz, preselila nazaj v domovino. Tu bo zdaj odraščala tudi njuna hči Mila, ki je pred kratkim upihnila drugo svečko, v tem času pa je videla že več sveta kot marsikdo med nami. Tokrat smo preverili, kako prijazen za potovanja z enoletnim otrokom je Dubaj, Katja pa nam je zaupala tudi kup imenitnih načrtov, ki jih ima mednarodna popotniška družinica.

Novo poglavje začenjajo s pogledom na Alpe, v Ratečah, kjer so kupili staro hišo z gospodarskim poslopjem in kmetijskim zemljiščem. Tu si bodo ustvarili dom, hkrati pa zagnali tudi turistično dejavnost. To pomeni, da jih boste lahko obiskali kar sami! Katjo smo na Vandraj sicer že gostili (tu), ko je še živela v Nemčiji in po svetu veliko potovala sama s sinom. Odkar se je družina povečala še za eno članico, so velik del Evrope prepotovali v camper predelanem Land Rover Defenderju, Katja in Mila pa sta letos odleteli tudi na potep v Dubaj.

V tokratnem Vandraj intervjuju tako ujamete kup uporabnih nasvetov za potovanje v Dubaj z majhnim otrokom, ki ni nujno pregrešno drago. Pa tudi nekaj namigov, kaj vse si pogledati ob obisku Kranjske Gore, kako za raziskovanje sveta navdušiti vso družino in predvsem – kako v tem karseda uživati.

Na Vandraj smo vas prvič gostili pred štirimi leti, ko ste še živeli v Nemčiji in svet raziskovali v dvojini – s takrat 7-letnim sinom, ki pa je danes že najstnik. V tem času se je tudi vaša mednarodna družina še povečala, velik premik pa je bila tudi selitev nazaj v Slovenijo. Kako veseli ste, da ste nazaj v domovini in kje na sončni strani Alp ste našli svoje mesto?

Oh, v štirih letih se lahko zgodi res ogromno. S partnerjem, ki je sicer Francoz, sva med pandemijo dokončno ugotovila, da severnonemška ravnina ni več za naju. Želja po selitvi je postajala vedno večja, sploh s prihodom najine zdaj dvoletne hčerke. V nekem trenutku sva sicer še kolebala med Francijo in Slovenijo, na koncu pa je prevladalo moje domotožje in dejstvo, da je Charlie vse od prvega obiska dobesedno zaljubljen v našo malo državo. Po letu in pol v Sloveniji lahko rečem, da smo še vedno zelo zadovoljni in selitve nikakor ne obžalujeva, čeprav se seveda najdejo tudi kakšni minusi.

Sicer sem nas videla tudi že v kraški kamniti hiški z bazenom med polji sivke ali pa v kakšnem staromeščanskem stanovanju v centru Ljubljane, a na koncu sva vseeno enoglasno izbrala hribe in pristala v kranjskogorski občini. Sama še predobro vem, kako pomembno je, da se v tuji državi počutiš doma. Posledično sva v veliki meri upoštevala partnerjeve želje. Pomemben faktor je bil seveda tudi čim boljše okolje za vzgojo oziroma odraščanje otrok in mislim, da je okolica Kranjske Gore res idealna za brezskrbno otroštvo v naravi.

Izbira lokacije pa sicer ni povsem naključna. V Kranjski Gori sta se namreč spoznala moja starša, ki sta kasneje tu kupila počitniško stanovanje. V teh koncih sem tako preživela lep del otroštva, srednješolskih in študentskih let, se tu naučila smučat in vzljubila hribe. Zato se tu že od nekdaj počutim malo doma, čeprav sem odraščala v Ljubljani.

Po skoraj 11 letih življenja v Nemčiji zdaj novo poglavje torej začenjate blizu Kranjske Gore – v Ratečah, kjer s partnerjem prenavljata starejšo hišo in začenjata novo poslovno poglavje pod imenom Maison Lenka. Kaj pripravljata in kakšno je razmerje med žulji, sivimi lasmi in trenutki sreče, ki jih je do zdaj prinesel ta projekt? 

Najboljše pri tako velikem koraku, kot je mednarodna selitev je to, da moraš res obrnit nov list in začneš znova na več področjih. In najina velika želja je bila predvsem nova poslovna pot, za katero upava, da nam bo omogočala kvalitetno vsakodnevno družinsko življenje, fleksibilen delovnik in nam hkrati zagotovila dovolj finančne stabilnosti za uresničitev naših popotniških in drugih želja.

V središču Rateč sva tako lansko leto kupila večjo starejšo hišo s pripadajočim gospodarskim poslopjem in dvoriščem, v neposredni bližini pa imamo tudi manjše kmetijsko zemljišče. V enem delu hiše trenutno urejamo stanovanje za nas, v drugih dveh nadstropjih pa bova naslednje leto oddajala tri dvoposteljne sobe in en apartma za 4-6 oseb. Poleg nočitev bova gostom nudila še okusne domače zajtrke, na voljo pa bo tudi nekaj dodatne ponudbe. (Več o projektu najdete TU)

Razmerje med sivimi lasmi in trenutki sreče je trenutno predvsem na račun birokratskih ovir, ki terjajo vse preveč časa, nekako na 50/50, kar je ob takšnem podvigu in v našem trenutnem življenjskem obdobju verjetno povsem normalno. A ker imava jasen cilj in sva se v projekt vrgla pripravljena na različne izzive, sva dovolj motivirana in se osredotočava predvsem na končni izzid.

Kateri so vaši najljubši kotički v Kranjski Gori in okolici? Česa ne smemo izpustiti, ko pridemo v te konce?

Kljub priljubljenosti in obiskanosti je moj najljubši kotiček verjetno kar jezero Jasna. Tam sem res skoraj vsak dan, seveda pa je najlepše zelo zgodaj zjutraj oziroma izven sezone. Priporočam še obisk Zelencev, ogled skakalnic v Planici, pohod v Tamar in Krnico, v dolino Vrat in do slapu Peričnik, po soteski Martuljških slapov, vzpon na Vršič, na Tromejo, do Ingotove koče, po kolesarski poti do italijanskega Trbiža in naprej. Krasni razgledi so s Srednjega Vrha nad Gozdom Martuljkom. Sicer pa ne manjka tudi raznoraznih adrenalinskih aktivnosti. Pa tudi s kulinaričnega vidika ponuja Kranjska Gora z okolico veliko okusnega.

Vmes ste poleg številnih destinacij na drugih kontitentih prečesali tudi velik del Evrope, kjer so vam najbližje road trip in overland potovanja. Kam vse vas je že zapeljal vaš Leni the Landy, v camper predelan LR Defender in katera je vaša najljubša dogodivščina z njim?

Včasih res ni treba na drug konec sveta, da doživite in vidite nekaj nepozabnega in Evropa ponuja celo vrsto prekrasnih destinacij. Naš 4×4 camper nas je od leta 2019 popeljal že v 22 držav. Med najljubše dogodivščine štejeva daljši poletni road trip po Skandinaviji v dvoje in pa naš prvi road trip s takrat 3-mesečno Milo po francoski Normandiji in Bretaniji ter naprej proti jugu ob atlantski obali.

Vaše družinsko življenje je trenutno razpeto med Slovenijo, kjer živite s partnerjem in hčerko, Francijo, ki je partnerjeva domovina in Nemčijo, kjer z nekdanjim partnerjem živi sin. Kako je videti usklajevanje tako mednarodnega družinskega življenja in koliko kilometrov premagate, da uskladite skupen družinski oddih?

Ja to je res izziv, ampak nam trenutno kar dobro uspeva. Tudi zaradi najine časovne fleksibilnosti, ker nimava tistih klasičnih pisarniških služb z omejenim dopustom. Francijo obiščemo 1-2x letno, vsako drugo leto za božično-novoletne praznike in potem še enkrat v toplejših mesecih. Vmes pridejo francoski sorodniki k nam, tako da se vsekakor vidimo nekajkrat letno. S sinom smo skupaj vsako leto po dva tedna v aprilu in oktobru, en mesec med poletnimi počitnicami ter vsako drugo leto za božično-novoletne praznike. Nemške šole imajo sicer datume počitnic razpisane vsaj za tri leta vnaprej, kar nam res omogoči lažje planiranje.

Če počitnice s sinom preživimo v Sloveniji, pomeni to, da samo za pot gor in dol naredimo malce čez 4 tisoč kilometrov, kar je res ogromno. Na leto torej okrog 16 tisoč kilometrov. Pa tudi časovno so štirje dnevi ob vsakem obisku v bistvu namenjeni le prevozu, tako da si naše situacije res ne predstavljam s klasično službo. Ker ni direktne letalske povezave, zaenkrat še ni letel sam. Bo pa letos oktobra prvič pri enajstih letih sam s severa Nemčije prišel z vlakom do Münchna, kjer ga zlahka poberemo in pripeljemo k nam domov še v istem dnevu.

Podobno kot ste pred leti sami potovali s sinom, ste pred kratkim preizkusili tudi z enoletno hčerko. Zakaj ste si za vajin oddih izbrali prav Dubaj?

Res je, letošnjo pomlad se nama s partnerjem zaradi različnih obveznosti časovno ni uspelo uskladiti glede krajšega pobega na lepše, zato sva šli s hčerko kar sami. Ker imam za sabo nekaj let potovanj kot samska mama s starejšim sinom, se mi to ni zdelo nič strašnega. Kljub temu sem bila pri izbiri destinacije morda malenkost bolj izbirčna. Med kriterije sem uvrstila prijetno toplo vreme, manjšo časovno razliko in krajši let s povezavo iz Ljubljane ter dobro zdravstveno oskrbo na cilju. In tako sem se po sistemu izločanja odločila za Dubaj.

Dubaj v prvi vrsti povezujemo z izjemnim luksuzom, pregrešno dragimi avtomobili in arhitekturnimi presežki. A ta nenavaden kraj ima še marsikaj drugega, manj bleščečega in celo poceni. Iz kakšnega zornega kota sta si ga ogledali, koliko časa sta mu namenili in kako sta prišli do tja? 

Priznam, v Dubaj me prav zaradi tega slovesa luksuzne destinacije nikoli poprej niti ni vleklo. Kljub temu vedno pravim, da načeloma ni države, kamor ne bi nikoli šla in zagovarjam miselnost, da se res povsod vedno najde nekaj zanimivega za vsakogar. Tako sva tudi tukaj poleg razkošja in svetovno znanih atrakcij našli kakšne bolj tradicionalne in nebleščeče soseske s popolnoma drugačnim pridihom in vzdušjem. Veliko je tudi aktivnosti in znamenitosti, ki so popolnoma brezplačne. Sicer pa sva oglede kombinirali tudi s poležavanjem na plaži in kopanjem v morju ter bazenu, tako da ni bilo prenaporno. Na račun nočnih letov v obe smeri sva imeli v Dubaju sedem polnih dni s petimi hotelskimi nočitvami. Leteli sva iz Ljubljane preko Istanbula s Turkish Airlines.

Katere so glavne znamenitosti Dubaja, ki jih obiskovalci običajno hočejo odkljukati iz seznama? 

Burj Khalifa (najvišja stolpnica na svetu), Dubai Mall (ogromno nakupovalno središče z akvarijem in podvodnim Zoo),  Burj al Arab (ikonični hotel v obliki jadra), Palm Jumeirah (umetni otočki v obliki palme, kjer najdemo tudi znameniti hotel Atlantis, daljšo promenado, akvarij in vodni park), Dubai Marina (dolga promenada, znana plaža JBR beach, izleti z ladjami ter cel kup restavracij), Sky Views (adrenalinska razgledna ploščad), Miracle Gardens (razkošni vrtovi), Madinat Jumeirah (mini mesto v mestu), soseski Deira in Al Seef (bolj tradicionalni predeli mesta s številnimi tržnicami), Al Fahidi oziroma al Bastakiya (histroična soseska s številnimi muzeji), vožnja po vodnem kanalu Dubai Creek. Potem pa še Dubai Frame, mošeja Jumeirah, Legoland, Muzej prihodnosti, IMG Worlds of Adventure, The global Village (tematski park), Expo City, Aura Sky Pool (spektakularni bazen) in še marsikaj. V glavnem ne bo vam dolgčas, tudi če pridete za dva tedna.

Čeprav gre za načeloma dražjo destinacijo, jo lahko doživimo tudi z manjšim proračunom. Katere ugodne, oziroma brezplačne dogodivščine priporočate za obisk?

Presenetljivo veliko jih je. Od zunaj si lahko ogledate Burj Khalifo in brezplačni vodni šov v parku pred stolpnico (podnevi ali zvečer). Sprehodite se po Dubai Mall, kjer vas čaka ogromna zunanja stena akvarija, skozi katero vidite lepo število morskih živali, brez da dejansko vstopite v akvarij. Sprostite se na javnih plažah in parkih. In napasite oči na različnih soukih, oziroma lokalnih tržnicah. Pretegnite si noge po številnih promenadah in sprehajalnih poteh, obiščite kakšnega izmed brezplačnih muzejev. Za res ugodno ceno se popeljite s tradicionalno leseno ladjico abra po Dubai Creek, za poceni obroke poiščite večje supermarkete z lastnimi kuhinjami in ne pozabite vstopa za največje atrakcije vnaprej rezervirati po spletu, ker je precej ceneje kot kasneje na licu mesta. (Potopis o brezplačnih stvareh, ki jih ponuja Dubaj, preberite TU)

Kako prijazen je Dubaj za potovanje z majhnim otrokom?

Definitivno ena najbolj otrokom prijaznih destinacij! Je varno, čisto, enostavno za samostojne oglede. Na voljo je ogromno hotelov z bazeni oziroma pripadajočimi plažami, pa še cel kup raznoraznih igrišč, parkov in tematskih parkov. Je ravno prav daleč, da ni predaleč in ravno prav eksotično, da ni preveč eksotično. Torej luštno tudi za tiste, ki se z otroki prvič podajajo izven Evrope.

Katera prevozna sredstva ste uporabljali po mestu?

Ker naša gospodična že nekaj časa raje hodi, kot se vozi v vozičku, a peš vseeno še ne zmore daljših odsekov, sva se po mestu večinoma premikali kar s cenovno ugodnimi taksiji. Nekajkrat sva koristili tudi opcijo brezplačnega shuttle busa, ki ga je nudil najin hotel. Sicer pa je priljubljeno prevozno sredstvo tudi metro.

Kaj moramo vedeti o tem koščku arabskega sveta, preden gremo v Dubaj na dopust? 

Kljub svoji modernosti, naprednosti in mednarodnosti je Dubaj v nekaterih pogledih še vedno precej tradicionalen. Zato ne pozabite na primerno obnašanje, spoštovanje lokalne kulture in zakonov. Znotraj hotelskih kompleksov in nekaterih restavracij so pravila bolj sproščena. Na javnih mestih pa na primer niso dovoljeni telesni stiki med pari, preklinjanje, fotografiranje ljudi brez dovoljenja, pitje alkohola.

O pravilih oblačenja bi se dalo razpravljati, saj sem videla marsikaj, od burk do res kratkih hlač in oprijetih kratkih topov. Sama sem se najbolje počutila v ohlapnih daljših hlačah oziroma krilu in majici, ki pokriva ramena. Vnos drog in pornografskih vsebin je strogo kaznivo dejanje, medtem ko je pri alkoholu neka dovoljena meja. Alkoholne pijače se dobi tako v duty free trgovini na dubajskem letališču kot tudi v hotelih in restavracijah, seveda pa niso ravno poceni.

Ne pozabite še, da je Dubaj v poletnih mesecih precej vroč. Zato je najboljši čas za obisk med oktobrom in aprilom. Preverite pa tudi, kdaj je čas ramadana, takrat je namreč marsikaj drugače, pravila pa so še malenkost bolj stroga.

Precej organizirani ste tudi pri pakiranju, saj vam z otrokom uspe potovati tudi zgolj z ročno prtljago. Katerih zlatih pravil se držite pri pakiranju in katere so tiste nujne stvari, ki jih nikoli ne pustite doma?

Drži, pravzaprav sta planiranje in kasneje pakiranje zame dve zelo prijetni opravili in že nekdaj sem rada posvetila dovolj časa in pozornosti tem pripravam. Nikoli nisem potovala z veliko prtljage, ponavadi res le z okrog 8 kg težkim nahrbtnikom, ki sem ga zlahka nosila tudi po par kilometrov.

Za na pot z letalom si po principu čebule vedno oblečem več plasti, ker me ponavadi tako ali tako zebe na letališčih. Obujem zaprte čevlje in dodam še pareo, ki ga kasneje uporabljam tudi na plaži. Ostala oblačila zvijem in stlačim v t.i. packing cubes. Vzamem še lahke japonke in najnujnejšo kozmetiko v majhnih količinah. Vedno izberem čim bolj nevtralne barve, tako da res vse paše z vsem, gledam tudi na material. Spakiram nekako za 5-7dni, potem pa peremo sproti, zato mi je pomembno, da se obleke hitro posušijo.

Podobno naredim pri otroških oblačilih, tam še posebno pazim, da vzamem tista najbolj udobna. Veliko stvari si lahko delite s sopotniki. Na primer zobno pasto, milo, sončno kremo, krtačo za lase, polnilec za telefon. Obvezno še steklenico za vodo in pa Chipolo. To je napravica za sledenje različnim predmetom, povezana s telefonom. Preferiram nahrbtnike in mehke torbe za čez rame, še posebno kadar letimo z evropskimi nizkocenovniki, ki večkrat preverjajo mere prtljage, pa še proste roke imam, ker za sabo ne vlečem kovčka.

Dokler otroci še ne nosijo svojega nahrbtnika, vzamem res malo igrač. To je par papirnatih knjigic, Duplo živalske figurice, barvice in beležko, nalepke, blokec post-it listkov in še kaj kar je trenutno aktualnega. Spakiram še vlažilne robčke in plenice za prvi dan, kasneje jih kupim na destinaciji. Vzamem tudi eno vsestransko hitrosušečo ogromno tetra plenico in res najbolj nujno kozmetiko oziroma zdravila. Pa seveda nekaj prigrizkov, termos steklenico, slinček in kakšno žličko ter posodico.

Kako se običajno lotite načrtovanja novih poti? Si okviren seznam krajev, ki jih želite videti, spišete že doma ali se prepuščate sproti? Kje iščete namige za manj znane, a krasne kotičke, ki jih ni že na prvih straneh komercialnih vodnikov?

Doma si natisnem zemljevid države oziroma mesta, potem pa na tem papirju z markerji označim kraje in znamenitosti, ki bi jih rada obiskala. Zraven dopišem še kakšno pomembno informacijo glede vstopnin in odpiralnih časov itd. Potem preračunam razdalje in možne povezave med temi točkami in izriše se mi okvirna pot. Odvisno od destinacije, včasih rezerviram tudi prenočišča, vsaj za prve dni, potem pa iščemo sproti. Preberem še par blogov in obiščem kakšen popotniški forum, določene kraje preverim tudi na Instagramu. Še vedno pa imam rada tudi vodiče v papirnati obliki. Skriti kotički so z razlogom skriti in ponavadi jih odkrijemo s pomočjo kakšnega prijaznega domačina. Včasih pa seveda povsem po naključju – tudi zato, ker radi spontano raziskujemo po svoje in se zapeljemo tudi izven tistih vnaprej začrtanih poti.

Ko se družina poveča, marsikdo meni, da potovanja z otroki niso več mogoča. Sami dokazujete, da absolutno so, morda le z nekaj prilagoditvami. Kaj dajo potovanja malim popotnikom, kar jim bo prišlo prav za vse življenje? 

Povem povsem iskreno, jaz z otroki v prvi vrsti potujem, ker pač sama rada potujem in me nove dogodivščine in nepoznani kraji napolnijo z energijo. Zato se temu na račun povečanja družine vsekakor nisem želela odpovedati. Seveda pa v družinskih potovanjih na splošno vidim tudi ogromno pozitivnih plati, tako za otroke kot tudi za celotno družino. Že samo to, da 24/7 skupaj doživljamo nekaj novega je za otroke zlata vredno. Skozi potovanja otroci spoznajo druge kulture, slišijo nove jezike, okušajo novo hrano, razvije se jim smisel za orientacijo … Lažje se odklopijo od ekranov, več so zunaj. Upam si trditi, da skozi potovanja postanejo veliko bolj strpni do drugačnosti in nečesa novega, se lažje prilagajajo različnim situacijam, boljše odreagirajo na stresne razmere in se naučijo, da ni vedno povsod vse dosegljivo, kot je na primer doma.

In kaj bi svetovali staršem, ki s potovanji z otroki nekoliko oklevajo, pa iščejo spodbudne besede?

Mislim, da otroci čutijo napetost strašev in ta nesproščenost se včasih prenese tudi na njih. Zato se mi zdi res pomembno, da družinska potovanja v osnovi za starše niso mučna. Ker če so, potem nekako nima smisla. Res ni vsaka stvar za vse in lepo je, da smo si različni, imamo drugačne želje in življenjske cilje.

Če ne veste, kje in kako začeti, izberite najprej krajše road trip izlete v sosednje države. Ali pa si privoščite vikend oddih z letalom v kakšno evropsko prestolnico. Morda si sposodite kamp opremo in počitnice preživite malo drugače. S sabo povabite potovalno bolj izkušene prijatelje s podobno starimi otroki, ali pa pojdite za prvič kar z agencijo. Tudi pri nas že obstajajo takšne, ki organizirajo potovanja izključno za družine. To se mi zdi super opcija za tiste, ki si ali ne upajo popolnoma sami, ali pa enostavno nimajo časa oziroma volje za organizacijo poti.

Predvsem pa, ne primerjajte se z drugimi. Raje eksperimentirajte, da ugotovite kakšen stil potovanj najbolj odgovarja vaši družini. Za nekoga je to all inclusive hotel s kids club ponudbo. Za drugega pa potovanje z nahrbtnikom po Ekvadorju. In s tem ni nič narobe.

Na kakšen način izbirate naslednjo destinacijo za raziskovanje in kam vas bo odneslo v prihodnje? 

Nimamo posebnega sistema. Se pa orientiramo glede na letne čase oziroma deževne dobe, cene letalskih kart in število prostih dni. Seznam želja je, kljub temu da smo obiskali že veliko koščkov sveta, še vedno precej dolg. Pravzaprav nam ni važno v kakšnem vrstnem redu se kam odpravimo. Dokler Mila še ni šoloobvezna si želimo še na par res dolgih road tripov in nekaj daljših potovanj na drug konec sveta. Tudi zato, ker sva imela tik pred pandemijo plan na eno res dolgo pot. Zato sem takrat pustila službo, pa je potem vse skupaj žal neslavno padlo v vodo. Zaradi prenove hiše smo trenutno s potovanji in počitnicami precej spontani in za preostanek leta nimamo še nič konkretno v planu. Če ne prej pa nas potem spomladi čaka en pobeg v tople kraje.

Njihovim dogodivščinam lahko sledite na Instagram profilu Places and notes! Številne popotniške nasvete in potopise najdete na istoimenskem blogu (TU), kako napreduje počitniška hiška Maison Lenka, ki jo bodo oddajali, pa preverite TU.

FOTO: Katja Mikoš/osebi arhiv

PREBERITE ŠE: Slovensko-ameriška družina, ki se je iz sončne Kalifornije preselila na dolenjsko podeželje #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Jezero namesto morja? Vsako leto!” #intervju

V času, ko se večina Slovencev množično odpravlja na poletni dopust ob bližnjo ali daljno morsko obalo, je družinico Ane Pečnik pot vodila v povsem drugo smer. Na avstrijsko Solnograško, deželo jezer in visokih gora.

Solnograška v poletnem času ob številnih naravnih in kulturnih lepotah ponuja zelo znosne dnevne temperature, čisto in razmeroma toplo jezersko vodo ter izjemen zrak tradicionalnih visokogorskih klimatskih zdravilišč, kamor so v nekdanjih, monarhičnih časih, skupaj s Habsburžani, zahajale evropske kronane glave in drugi veljaki. Wolfgangsee

Zgodovinsko in arhitekturno bogata je že pot do končne destinacije

“Iz Celja do naše končne destinacije, kraja St. Wolfgang ob Wolfgangseeju, enem največjih in najtoplejših jezer pokrajine Salzkammergut, ki sicer razprostira v treh avstrijskih zveznih deželah (Salzburg, Štajerska, Zgornja Avstrija), je 324 kilometrov. Pot poteka večinoma po Phynski avtocesti (Graz-Linz).

Odločili smo se, da zaradi dojenčka Luca in psička Bineta pot opravimo v dveh delih. Prvi dan smo šli do Admonta, zgodovinskega mesteca na zgornjem Štajerskem. Admont se ponaša s slovito benediktinsko opatijo, ki hrani eno največjih samostanskih knjižnic v Evropi, tam pa domuje tudi izjemna galerija sodobne umetnosti. V Admont smo prispeli po slabih treh urah vožnje z enim malce daljšim postankom. Sledila je namestitev v simpatičnem penziončku, sprehod po Admontu in pozno kosilo.”

“Drugi dan smo se po zajtrku po regionalni cesti odpravili najprej mimo Liezna do Stainacha. Vsa leta od kar hodimo v te konce, je tu obvezni postanek za kavo in nakup kruha. Tega smo opravili tudi tokrat. Potem smo se peljali mimo Kulma s slovito skakalnico, Bad Auseeja, Halstatta z rudnikom soli in slikovitim mestecem vzidanim na strmo jezersko obalo, Bad Goiserna – rojstnega kraja pohodnega čevlja »gojzarja«. Vsa mesta so odlična priložnost za vmesne postanke in oglede. Po dobri uri vožnje smo prispeli do Bad Ischla, nekdanje poletne prestolnice Avstro-Ogrske, kamor je konec junija (pa do konca poletja) migrirala celotna cesarska družina.”

V zdraviliško mesto Bad Ischl in okoli

Ana se z družino vsako leto vrne v zdraviliško mesto, zato ima kar nekaj povedati: “Tu sta se spoznala in zaročila slavna cesarica Sissi in Franz Jožef (v nekdanjem Hotelu Austria, kjer danes domuje mestni muzej). Zdraviliško mesto z nekaj več kot 20000 prebivalci se lahko pohvali s kar nekaj ogleda vrednimi točkami. Mednje nedvomno sodi poletna cesarska rezidenca Kaiservilla s čudovitim parkom, pa mestna promenada ob reki Ischl, ki se zaključuje v parku z zelo izvirnim otroškim igriščem.

Zelo lep je tudi sprehod na bližnji grič Siriuskogel od koder je krasen pogled na mesto. Čudovito možnost za oddih ponujajo tudi tamkajšnje terme s posebnim, otroškim delom. Ko bo Luc malo večji, bomo zagotovo obiskali tudi mestno gledališče Kongress & Theraterhaus, kjer se vsako poletje odvija Leharjev operetni festival. Franz Lehar, avstrijski operetni skladatelj, je bil eden od mnogih znanih umetniških prebivalcev Bad Ischla, ki je velik del življenja preživel v tem mestu in tu napisal svoje najslavnejše operete kot npr. Veselo vdovo, Deželo smehljajev …”

Končna destinacija: Wolfgangsee

“Po sprehodu, kratkem shoppingu, obisku prijateljev in kosilu, smo se odpravili naprej do naše končne destinacije. Po 20 minutah vožnje smo prispeli pred hotel Pri belem konjičku (Im Weissen Rössl). Gre za enega najbolj znanih avstrijskih hotelov, ki mu je do nesmrtne slave pomagala glasba, in sicer stoimenska opereta Ralpha Benatzkega, po kateri sta bila posneta tudi dva filma. Sem zahajamo že več kot desetletje in hotel opravičuje svoj moto – Hier war der Kaiser Gast, hier ist der Gast König (tu je bil gost cesar, tukaj je gost kralj, op. p.).

Ker smo letos prispeli v okrepljeni zasedbi z Lucom in psičkom Binetom smo se prvič odločili za bivanje v apartmaju. Hotel premore dve bližnji rezidenci s prostornimi in udobnimi apartmaji, neposrednim dostopom do jezerske obale in možnostjo koriščenja vseh hotelskih kapacitet, tudi fascinantnega bazenskega kompleksa in plaže na jezeru – t. i. Spa im See. Tako se je tudi uradno začel naš teden poletnega dopusta, ki je bil poln spremenljivega vremena (kot se za gore pač pritiče), a vseeno izjemno lep. Tu lahko sredi avgusta doživite tudi dneve, ko se izmenjavo prav vsi letni časi, lahko pa vas kak dan greje sonce tako močno, da se mu skrije vsaka morska obala. Ampak za prav vsako vreme se najde kakšna aktivnost, tudi sprehodi v dežju sodijo mednje.”

Ana, kaj početi ob jezeru Wolfgangsee?

Naša vsakodnevna rutina je jutranja kava v simpatični kavarnici Kaffeewerkstatt v središču kraja. Tam naredimo načrt za vsak dopustniški dan. Med naše aktivnosti ponavadi zaidejo naslednje: plovba po jezeru (z veliko jezersko ladjo in z manjšim električnim čolnom, ki ga lahko upravljate sami), kopanje v jezeru (izjemno doživetje je plavanje v kristalno čisti vodi v objemu dvatisočakov) in kopanje v hotelskih bazenih. Pa tudi sprehodi po obali jezera, vožnja z železnico na Schafberg, vzpon na planoto Zwölferhorn z gondolami in celodnevni izlet v Salzburg (slaba ura vožnje), Fuschl in St. Gilgen …

Prihodnje leto bomo za Lucijana pripravili en krožni izlet po ostalih jezerih (več kot 40 jih je v tem koncu Avstrije). Ko bo malce starejši, pa še kak dnevni izlet do Lienza (prav tako uro vožnje stran) in obisk enega od rudnikov soli v teh koncih. Da o slovitem Orlovem gnezdu nad Salzburgom niti ne govorimo.


Ani Pečnik lahko prav zdaj sledite na dogodivščinah ob jezeru Wolfgangsee! Na svojem Instagramu  se z zanimivostmi, razgledi in izkušnjami javlja vsak dan! Sledite ji TUKAJ!

 

Foto: Ana Pečnik (Wolfgangsee)

PREBERITE ŠE: Kako do vrhunskega BREZPLAČNEGA dopusta ob 10. obletnici Megabona?

 

Slovensko-ameriška družina, ki se je iz sončne Kalifornije preselila na dolenjsko podeželje #INTERVJU

Špela Novak-Petovello je Slovenka, ki se je pred desetimi leti preselila čez lužo. V Ameriki je spoznala svojega moža, desetletje kasneje pa sta se s svojimi tremi otroki preselila nazaj v njeno rodno Slovenijo.

Zaupala nam je, kaj je pretehtalo pri odločitvi za selitev, kako to doživlja vsa družina, kako se lovijo s slovenščino in kje v Sloveniji so našli svoj novi dom. Zdaj družina Petovello svoje ameriške sanje živi na slovenskem podeželju. In to je njihova zgodba.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo družina Petovello: Špela, Paul, Kara, Bowie in Luna. Konec leta 2022 smo se z družino preselili v Slovenijo iz Kalifornije (Bay Area), kjer sem živela 10 let. Mož je sicer rojen Američan. Vse svoje življenje smo spakirali v 8 kovčkov in odleteli v Slovenijo, kjer si želimo bolj umirjenega, z naravo povezanega življenja.

Kaj vas je prvotno odneslo v Ameriko in kako domače vam je bilo desetletje življenja tam?

V Ameriko sem odšla kot AuPair. Želela sem videti, kakšno je v resnici življenje čez lužo. Ena stvar je vodila k drugi, spoznala sem Paula in tako sem ostala v ZDA. Zadnjih nekaj let sem bila res že čisto udomačena in privajena na življenje v Kaliforniji. Življenje tam je res čisto nekaj drugega kot v Sloveniji.

Spoznala sta se torej v Ameriki. Kakšna je vajina zgodba?

Spoznala sva se čisto naključno, preko skupne prijateljice. Takoj sva se ujela. Ko veš, veš.

Ste Slovenijo obiskovali tudi v vmesnem času ali je za preostale 4 člane družine to njen prvi obisk?

Slovenijo smo obiskovali tudi v vmesnem času. Tu sva bila že sama in nato s Karo. Najmlajša dva člana naše družine pa sta ob selitvi prvič prišla v Slovenijo – Luna takrat še v mojem trebuščku, – saj v času epidemije nismo potovali.

Kaj je vodilo do tega, da sta prodala hišo v sončni Kaliforniji in se s tremi majhnimi otroki vrnila k vašim koreninam? Je mož za to deželo na sončni strani Alp slišal že kdaj prej in kaj mu je odtehtalo pri selitvi?  

Ogromno enih dejavnikov je vplivalo na našo končno odločitev. Požari, ki so bili vsako leto hujši, izjemno drago življenje, hiter življenjski tempo, strelski pohodi, ki so v ZDA nekaj vsakdanjega in posledičen strah za otroke, ko bi začeli obiskovati šolo … Nisva imela tudi nobene pomoči z otroki in še in še bi lahko naštevala. Pa seveda ni vse tako črno, vse je odvisno od prioritet v življenju.

Njegove korenine segajo v Nemčijo in Italijo, tako da je Slovenijo poznal – samo obiskal je ni nikoli, dokler se nisva spoznala. Ob prvem obisku je bil nad Slovenijo popolnoma nadvušen in že takrat je rekel, da bi se enkrat rad preselil v Slovenijo. Vedno sva se hecala, da se preseliva na stara leta, potem pa je prišlo do trenutka, ko sva rekla “zdaj ali nikoli.”

Kako je videti, ko vse svoje življenje, vključno z življenjem vajinih treh otrok, spakirate v 8 kovčkov?

Izjemno fizično in psihično naporno obdobje, ob tem pa sem bila sredi nosečnosti z Luno. V roku dveh mesecev smo pripravili hišo za prodajo, prodali in donirali vse, česar nismo vzeli s seboj v Slovenijo in se poslovili od družine in prijateljev. Res intenzivno obdobje, ampak ko imaš pred očmi en čudovit cilj, je vse mogoče. 

Kako čustveno ste doživljali ta korak?

To je bil čustven vrtiljak. Za vse.

Kako so se na novo življenje prilagodili otroci? Bi rekli, da oni to doživljajo manj intenzivno kot morda vidva?

Na začetku je bilo težko za vse. V dobre pol leta pa sta se otroka res lepo navadila na življenje v Sloveniji. Obožujeta naravo, živali in čas, preživet s starimi starši. Mislim, da sta tudi onadva to doživljala tako kot midva, izjemno intenzivno.

Bodo otroci dvojezični?

Jaz sem z njima v ZDA govorila samo v angleščini, ker mi je bilo lažje. Po pol leta bivanja v Sloveniji popolnoma razumeta slovenski jezik in tudi govorita že ogromno.

In kako nenavadno partnerju zveni slovenščina? Jo ima namen usvojiti?

Pravi, da zveni, kot da se ves čas kregamo. Ni ravno spevna, kot je angleščina. Jezika se uči, mu je pa težko. Slovenščina ni lahka. Otroka mu pomagata pri učenju, saj je bilo njima veliko lažje osvojiti nov jezik.

Kje ste našli svoj novi dom in kaj vaju je najbolj vleklo na podeželje?

Sama sem odrasla na dolenjskem podeželju, kamor smo se tudi preselili. Trenutno začasno bivamo v hiši mojih staršev – hvala, mami in oči! – dokler si v bližini ne zgradimo svoje hiške.

Vaš dom bo torej sodobna podeželjska domačija? S kokoškami?

Glede na to, da bo naša hiša stala le nekaj minut hoje od domačije mojih staršev, svojih živali ne bomo imeli. No, razen kakšnih hišnih ljubljenčkov. Oni pa imajo konje, bike in kokoške. Tako, da bomo v neposredni bližini živali in bodo del našega vsakdana.

Ste imeli živali tudi v Ameriki?

Ja. Tri mucke, ki sedaj živijo z družinskimi člani in prijatelji, ki izjemno lepo skrbijo zanje.

S čim se sicer ukvarjata karierno?

Jaz sem imela v ZDA zasebni Montessori vrtec, mož pa ima background v Customer support operations. Mož tu še vedno išče službo, jaz pa sem trenutno na porodniškem dopustu.

Vašo zgodbo sem prvič ujela na Instagramu, kjer delite utrinke svojega življenja, pa tudi ideje za DIY – “naredi sam” projekte. Koliko vajinih žuljev in idej bo v vašem novem domu?

Naš dom bo zasnovan tako, da bo odgovarjal našemu življenjskemu stilu. Delamo s čudovito ekipo arhitektov pod vodstvom arhitektke Sanje Zvonković (Arhein.si). Združili bomo slovensko tradicijo s sodobnim farmhouse pridihom iz Amerike. Gradnjo hiše bomo prepustili profesionalcem, proti koncu pa se bomo vključili tudi mi. Kaj in koliko še ne vem, odvisno od časa in financ.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o življenju v tujini?

Da se cedita med in mleko (smeh).

Katerih življenjskih lekcij vas je naučilo življenje čez lužo?

Samostojnosti, zaupanja vase in v svoje sposobnosti.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Izjemno naravo.

In kaj vam bo najbolj manjkalo iz Amerike?

Prijatelji, določeni izdelki in Amazon.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija
Najljubše mesto: Ljubljana
Najljubša plaža: Baker Beach v San Franciscu
Najljubša kulinarika: mehiška
Naljubši način transporta: hoja
Najljubši jezik: angleščina

Foto: osebni arhiv družine Petovello

Družina Petovello – Špela, Paul, Kara, Bowie in Luna – utrinke ameriških sanj na slovenskem podeželju delijo tudi na svojem profilu na Instagramu, sledite jim lahko TUKAJ @our_slovenian_home .

PREBERITE ŠE: Dogodivščine družine, ki je po življenju v Keniji in Dubaju zdaj spet v Sloveniji #intervju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta. #intervju

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Tokratni intervju je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo mlada družina, ki si ne postavlja omejitev.  Zavedamo se minljivosti časa, zato velikokrat živimo po načelu tukaj in zdaj in ne razmišljamo preveč vnaprej. Mislim, da se nekako kar ne moremo oz. nočemo sprijazniti z odraslim življenjem, sploh tistim, ki ga pričakuje družba. Smo ljubitelji pristnih trenutkov, zbiratelji spominov, oboževalci divjih krajev, polni želja, kaj bi vse radi doživeli v tem življenju. Že vem, da bo življenje prekratko za vse. Sva avanturista, jaz rada sanjarim z odprtimi očmi. Oba sva kineziologa po poklicu, a tega poklica nisva nikoli zares opravljala, saj sva že po končanem študiju veliko potovala.

Kaj je bilo odločilno, da ste nekega dne prodali stanovanje in se preselili v avtodom?

Kot glavni razlog bi navedla najino željo po tem, da živimo, tako kot čutimo, da ne hitimo, da čas ne gre v prazno med enimi in drugimi “obveznimi opravki” vsakdana in da ne brezpogojno sledimo vzorcem družbe. To, da sledimo sebi in svojim sanjam. Poleg tega je bila najina želja, da z otrokoma preživimo čim več časa, saj nama družina pomeni veliko. Se zavedamo, da imajo odnosi v družini velik vpliv na življenje, ki ga živimo in zdaj je bil čas za to. Zdaj ali nikoli več. Zdela se nam je rešitev, s katero več pridobimo kot izgubimo.

Kaj vse je bilo potrebno storiti za ta korak? Kako dolgo je trajalo?

Odločitev se ni zgodila čez noč. Mislim, da sva prej kakšne 3-4 leta razmišljala o tej odločitvi in jo skušala začutiti na vse možne načine, da bi se vendarle čimbolj zavedala vseh posledic, ki bi jih takšna odločitev prinesla. Jeseni 2022 pa so se nekako vse kocke postavile na svoje mesto, tako da sva si morala pogledati v oči, še enkrat vse skupaj predebatirati in skočiti.

Kaj pa služba? Sta dala odpoved, delata s poti?

Tako je, odpoved sva dala. Delala sva v kavarni. Opravljala sva poklic, na katerega nisva bila ravno navezana in ki nas ni motiviral. Za najino življenje sva imela drugačno vizijo. Glede prihodkov pa zaenkrat še nimava kakšne prave službe, ki bi jo opravljala na daljavo. Zaenkrat lahko rečeva, da imava to srečo, da lahko živimo od prihrankov od prodaje stanovanja. Trenutno je čas, da se prepustimo tej odločitvi in jo skušava čimbolj doživeti in uživati. Mislim, da se bodo stvari odvijale naravno in da je tako tudi najboljše. Veva, kaj želiva, a dajmo tudi času čas.

Kako sta izbrala avtodom za tako pot?

Glede izbire avtodoma, sva bila kar v precepu in trajalo je kar dolgo, da sva se odločila, kakšnega želiva. Izkušenj z avtodomi prej nisva imela, zato niti vedla nisva kaj točno rabiva in kako sploh funkcionirajo zadeve. Opravili smo nešteto ogledov in vsakič sva ugotovila nekaj novega. Potem ko sva sestavila vse želje na kup, spisala vse pluse in vse minuse vseh neštetih opcij smo prišli do končne ugotovitve, ki jo vsaj zaenkrat ne obžalujeva. Od odločitve do nakupa sta minila še kakšna dva meseca, saj se je zaradi vmesnih pripetljajev stvar zavlekla in sva morala po avtodom v tujino. Potrebno je bilo urediti papirje in avtodom dodatno prilagoditi našim željam in potrebam. Avtodom spada med večje, ki so vozni s kategorijo B. Dolg je 7,4m, visok pa 3,15m in je vrste alkoven – to je tisti z grbo zgoraj in je tudi najbolj primeren in udoben za družine z otroki.

So pri avtodomu kakšni prostorski izzivi za štiričlansko družino?

Seveda, menjava stanovanja za avtodom je velika sprememba. Vse dejavnosti, ki so se prej dogajale na 70m2, se zdaj dogajajo na bistveno manjši površini. Moram pa reči, da nam gre vedno bolje, potrebna je le organizacija – kaj, kdaj in kje? Seveda se na trenutke počutiš, da je prostora premalo, ker ga je včasih res. Predvsem takrat ko je čas za igro in ležijo igrače po celem avtodomu. A je to treba vzeti v zakup pri takšni odločitvi. Prav zaradi “prostorske stiske” smo se odpovedali postavljeni mizi v avtodomu – namesto mize imamo ves čas kavč in tako smo pridobili kar nekaj prostora. Zaenkrat se še ne počutimo utesnjeni. Dovolj je, da odpremo vrata in pred nami je neskončno dvorišče.

Kje spite? V kampih?

Zdaj smo dober mesec na poti in za sabo nimamo še niti ene prespane noči v kampu. Vsak dan je tudi za nas uganka, kje bomo. Lahko je to urejeno parkirišče za kamperje, lahko je kakšen parkirni prostor ob plaži ali v gozdičku. Glede tega nam pomaga aplikaciija Park4night. Ključno pa je, da se počutimo varne.

Kateri so nekateri starševski izzivi, ki so na poti drugačni od tistih na enem mestu?

Starševski izzivi so enaki kot doma. Otroci so pač otroci in zahtevajo svoje. Tako kot doma imamo tudi tukaj kdaj slab dan, slabe trenutke… sva pa ponosna na naju, da sva se odločila vse izzive reševati na skoraj najlepši možen način – na poti – ob pogledu na morje, hribe, v novih krajih, na svežem zraku.

Kako pa je s hrano? Si kuhate, kako zdržita otroka? Si predstavljam, da ni vedno vse na voljo? Kako je z rutino?

Glede hrane praktično ni razlik. Kar smo kuhali doma, kuhamo tukaj, saj okusi se nam niso spremenili, tudi pico smo že spekli, pa čeprav nimamo pečice. Imamo velik hladilnik, kar je velik plus. Če bi imeli večji zamrzovalnik, bi bilo tudi super!  Zaradi majhne kuhinje je potrebno več organizacije. Glede rutine pa si je tudi sami želimo več vključiti v naš vsakdan. Do zdaj smo funkcionirali še kar brez (stroge) rutine. V avtodomu so se dinamike spremenile in opažamo, da nam rutina bolj ustreza kot prej. Rutina pomeni boljša organizacija, pomeni dobro razpolaganje s časom in energijo. Nismo pa še najboljši v upoštevanju le-te, saj je bil prvi mesec natempiran, da smo pravočasno prispeli v Tromsø, kjer nas je čakal let na Arktiko – na Svalbard.

Kje vse ste že bili?

Za nami je praktično mesec življenja na poti. Šli smo čez Avstrijo, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo in Finsko. Morali smo malo pohiteti, saj želimo celotno poletje preživeti v Skandinaviji. Trenutno se nahajamo na oddaljenem Svalbardu med gorami, ledeniki, morjem in polarnimi medvedi.

Kaj vas je najbolj navdušilo?

V tem prvem mesecu smo bili najbolj navdušeni na Poljskem nad Bialowieza prastarim gozdom, kjer živijo Evropski bizoni, ki so bili še pred sto leti na robu izumrtja. Na Kuronski sipini v Litvi smo med kolesarjenjem nepričakovano zagledali tjulnja na plaži, v Estoniji na Cape Kolka smo videli najbolj mirno morje v življenju. In prizori kot iz pravljic, ki jih pričarajo finski gozdovi, jezera, reke in dolge, neskončne ravne ceste… tudi polnočno sonce ima svoj čar! Že tri tedne ne vidimo noči in občutek je čuden. Imamo to srečo, da lahko vsak dan uživamo ob sončnem zahodu, ki se nikoli ne konča.

Kakšni so plani za naprej? Kam boste potovali naslednje?

Jeseni se bomo preko Norveške, Švedske, Danske in Francije odpravili proti jugu, na toplo! Zimo bomo preživeli na Portugalskem in Španiji. Po vsej verjetnosti na kanarskih otokih. Takšni so vsaj trenutni plani. Ne izključujemo pa nič, morda se tudi še kaj spremenijo, saj razmišljamo tudi o drugih kontinentih.

Nam zaupate kakšno zanimivo dogodivščino s poti?

Na tem potovanju kakšne prav zanimive dogodivščine nismo še doživeli. Lahko pa jih delim kar nekaj iz najinih prejšnjih potovanj. Recimo, ko smo se v Maroku na poti v puščavo prebijali skozi nevihto in so nam deroče poplavne reke prekrižale pot, in smo jih potem, ko so se umirile (včasih je trajalo tudi nekaj ur) z našim avtom prečkali ter naslednje jutro doživeli najlepši sončni zahod ali ko sva se v Južni Afriki udeležila tečaja za safari vodiče, kjer smo spali v šotorih sredi afriške divjine in naslednje jutro v pesku odkrivali stopinje živali, ki so nas ponoči prišle obiskati v kamp (levi, hijene, nilski konji ipd.). Zanimivo je bilo tudi v Keniji, kjer smo bili na safariju in odkrivali lepote nacionalnega parka Masai Mara v lastni režiji – to je bila tudi ena sama dogodivščina. Od vožnje z džipom čez strme struge posušenih rek, do srečevanja vseh divjih živali. Ker smo bili v lastni režiji, je bil občutek precej pustolovski. Izpostavila bi recimo tudi obisk indonezijskega otočja Raja Ampat, kjer smo med snorklanjem imeli bližnje srečanje z zelo strupeno morsko kačo. Te kače so sicer zelo mirne in zelo redko se zgodi, da koga ugriznejo, a ko se ti približa na manj kot 0,5m, ne ostaneš ravno ravnodušen, še posebej ne, če te valovi rahlo premetavajo.

S kakšnimi izzivi se na poti soočate in kako jih rešujete?

Težko bi izpostavila nekaj, kar bi nam do sedaj predstavljalo velik izziv. Morda sama organizacija – kam, kako in kdaj. Med vsemi aktivnostmi in skrbjo za Gaio Lino, Thiaga Simbo in kamper, nama za organizacijo poti ostanejo večerne ure, ki pa včasih niso dovolj. Je pa res, da smo morali do Tromsa priti v enem mesecu in smo tudi zaradi tega bili več na cesti kot bi sicer želeli. Edine skrbi, ki jih imamo so, kje bomo prespali, kje dobiti pitno vodo, kje najbolj poceni točiti gorivo in kje izprazniti sivo in črno vodo. Pa kaj bomo jedli. Ampak konec koncev to niso tiste prave skrbi.

Kako pot, polna izzivov, vpliva na vajin odnos?

Dobro vprašanje. Ravno včeraj sva govorila o tem, da si morava vzeti zvečer, ko otroci zaspijo, vsaj 2x na teden čas za naju, saj so bili dnevi in večeri tako polni, da je bilo enostavno preveč. Poskrbeti morava tudi za najin odnos s tem, da tegobe sproti razrešujemo. Ta prvi mesec je bil po tej plati na trenutke kar naporen. Doživljamo in živimo nekaj čisto novega, to je drugačno življenje od tistega, ki smo ga vajeni. Smo sami, v neznanih krajih, brez družine, staršev in starih staršev. Težko najdeva kakšno minuto zase, no, razen zvečer, ko otroka zaspita. Ampak tudi takrat nisva popolnoma sproščena, saj je potrebno vse pospraviti in pripraviti za naslednji dan.

Kaj bi svetovala ljudem, ki razmišljajo o takem koraku? Je težko, je vredno?

Da je potrebno v življenju slediti svojim občutkom in zaupati, da bo na koncu vse ok. Jaz se zavedam, da nekatere izkušnje ne čakajo in včasih je potrebno nekaj poguma. Verjamem tudi to, da je veliko stvari odvisnih od nas samih. Seveda to niso lahke odločitve, zato naj bodo premišljene. Ob sprejemanju odločitve so nama pozitivne plati te odločitve pretehtale negativne plati in zaenkrat nama ni žal, da sva skočila, čeprav nisva imela vseh odgovorov na najina vprašanja. Sem pa vedno čutila, da če bi to ostala le želja bi to verjetno obžalovala vse življenje.

Samantho in njeno pot v neznano lahko spremljate na njenem
Instagram profilu TUKAJ!

Foto: Samantha Saražin

PREBERITE ŠE: “Ko si na vrhu, ne smeš izgubiti fokusa!” – Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenski fotograf o delu na prestižni ekspedicijski ladji, ki pluje po Antarktiki #INTERVJU

Nejc Draganjec je večkrat nagrajeni slovenski fotograf, popotnik in biolog, ki je letos skoraj tri mesece svojega življenja preživel na Antarktiki. Tam je na prestižni ekspedicijski ladji delal kot vodja fotografskega studia, v tem času pa so ga doletele številne imenitne dogodivščine. 

Na Antarktiki življenje teče malo drugače kot na drugih delih sveta. Nejc Draganjec je v tokratnem Vandraj intervjuju z nami delil kup izjemnih dejstev in mogočnih podob, ki jih je v svoj objektiv ujel v tej edinstveni ledeni puščavi.

Na Vandraj smo vas v intervjuju nazadnje gostili pred štirimi leti, potem ko ste s fotografijo izbruha najbolj aktivnega vulkana na svetu postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja. Kakšne fotografske mejnike ste v tem času še premaknili?

Res, minilo je že kar nekaj časa in od takrat se je nabralo še kar nekaj nagrad in priznanj (npr. Grand Photo Award), člankov, uspešnih fotografskih projektov in obiskanih sanjskih kotičkov. Predvsem pa sem začel svoje znanje in izkušnje deliti na tečajih, delavnicah in fotografsko usmerjenih potovanjih.

Tokrat bo najina glavna tema Antarktika! Tam ste letos preživeli skoraj 3 mesece. Kaj vas je odneslo na to najhladnejšo in najbolj vetrovno celino na svetu?

Ladja (smeh). Šalo na stran, Antarktika je bila že od nekdaj ena izmed mojih največjih fotografskih, bioloških in popotnih želja. Občutek imam, da me odročni kraji kličejo – me magnetno privlačijo – in bolj odročno od Antarktike ne gre.

Kako ste dobili delo vodje fotografskega studia in kaj so bile vaše delovne naloge?

Z dogovori smo pričeli skoraj dve leti pred samo ekspedicijo. Kontaktiral me je skavt posadke in idejni vodja fotografskega oddelka, nato je sledilo nekaj usklajevanja, ko so omenili Antarktiko, pa se preveč nedostopnega nisem več delal (smeh). S funkcijo managerja fotografskega studia na ekspedicijski ladji sem prevzel celotni fotografski del odprav. Vodil sem delavnice in fotografske odprave na lokacijah, nudil splošno podporo in specialistične individualne programe ter tečaje.

Kako je videti običajen delovni dan na Antarktiki in koliko plasti oblačil ste vsako jutro navlekli nase?

Edina stalnica na Antarktiki je sprememba. Kot vodja oddelka sem si urnik lahko določal sam in bil je zelo vezan na trenutne razmere. Večinoma smo ciljali na pričetek aktivnosti okoli sedme ure zjutraj, ampak nekatere dneve sta se nam vreme in Antarktika nasmehnila že navsezgodaj in v polni opremi smo člani ekipe pričeli s skavtingom lokacije že ob štirih zjutraj. Nekatere dneve pa smo prišli na lokacijo in ugotovili, da so razmere nestabilne (recimo velik odlom ledenika), šli zato raziskovat dalje in aktivnosti so se lahko pričele šele v popoldanskih urah. Ko se je uradni dan zaključil, pa me je čakala še papirologija, preverjanje napovedi, priprave ter načrtovanje naslednjega dne in usklajevanje fotografskega načrta z načrtom plovbe.

Večino časa na ladji sem imel oblečeno merino aktivno spodnje perilo in uniformo (hlače, srajca in ekspedicijska vetrovka). Za odprave zunaj ladje pa velja pravilo, da računaš na najslabše in se na to ustrezno pripraviš. Člani posadke smo tako imeli namensko narejena oblačila, ki so nudila nekaj zaščite tudi v primeru stika z vodo, visoke termo izolirane škornje … Recimo vsaj 5 plasti.

Kako lahko tja pridemo kot turisti in koliko let mora navaden smrtnik za takšno ekspedicijo varčevati?

Ponudba turističnih ekspedicij na Antarktiko izredno narašča in tako je izbire vedno več. Velika večina takšnih ponudb vključuje ladjo ali barko in skoraj vse odrinejo iz argentinskega mesta Ushuaia. Zelo redke ladje odrinejo tudi iz čilenskega kraja Puerto Williams, ki je najbolj južno mesto na svetu. Meni samo ena znana ponudba pa prileti goste direktno na Antarktiko in jim tako prihrani čas in slabost, ki ju zahteva Drejkov prehod.

Cene so pestre ravno toliko kot ponudba in programi. Najceneje bodo zelo fleksibilni potniki prišli skozi z lovom na kakšne ponudbe v zadnji minuti, morda celo na lokaciji v sami Ushuai. Za luksuz in dostop do globokega polarnega J, za katerega ni prilagojenih prav veliko ladij, pa cene hitro poletijo v nebo. Ladja, na kateri sem delal jaz, je bila ultra luksuzna in cene so se pri večletnih povprečnih slovenskih plačah šele začele. Se pa menda da dobiti tudi akcijske cene.

Največji del turističnih obiskov torej obsega ladijski turizem – križarjenja? Kakšno ruto plujejo takšne ladje?

Skoraj vse se torej pričnejo v argentinskem mestu Ushuaia. Zelo redki organizatorji ladje izplujejo iz najbolj južnega mesta na svetu – Puerto Williams ali pa po potnike priletijo direktno na Antarktiko, kjer se lahko vkrcajo na luksuzno ledolomilko.

Običajno ladje nato prečkajo Drejkov prehod. Ta je bil meni največja preizkušnja in čeprav v zibanju celo uživam, sta me morska slabost in tako imenovani “Drake Shake” ujela dvakrat od dvanajstih prečkanj. Zibanje ni običajno, ampak spominja bolj na turbulentno centrifugo. Ladje premetava ne le po vertikalah, ampak tudi levo-desno, vrti in nagiba.

Tako so Južni Shetlandski otoki in njihovo varno zavetje vedno dobrodošel prizor, ko se prikažejo na obzorju. Od tam dalje postane vse odvisno od tipa ladje in kako globoko na jug si lahko privošči pot in seveda od vremena ter zasedenosti lokacij.

Katera so glavna turistična območja Antarktike?

Turizem zagotovo sledi dostopnosti. Najbolj dostopen je severozahodni del Antarktičnega polotoka in velika večina programov bo peljala na ta območja. Katere lokacije bodo potem obiskane, pa je odvisno od vremena in sreče pri rezervacijah. Za vsako lokacijo se je namreč potrebno registrirati, lokacije imajo omejeno število letnih obiskovalcev in za glavne, kot na primer otok D’Hainaut, se bije že skoraj boj in ne tekma.

Bolj južni deli polotoka, še posebno preko 66. vzporednika, ko vstopimo v polarni Antarktični krog, pa je zelo osamljen. Prav tako dosti bolj nevarna je vzhodna stran polotoka in za možnost obiska teh odročnih in nevarnejših krajev se bistveno več plača. Za izredno globoke žepe je v notranjosti Antarktike celo glamping, kamor se tudi da prileteti direktno.

Kateri del leta velja za turistično sezono na Antarktiki?

Glavna sezona se prične decembra in traja nekje do konca februarja. Antarktika se v teh 3 mesecih izredno spremeni in meni so bila ista mesta ob ponovnih obiskih večkrat neprepoznavna.

Kaj so glavne stvari, zaradi katerih ljudi vleče na Antarktiko?

Med potniki smo imeli res širok nabor. Zelo veliko je fotografov in fotografskih navdušencev, ki v Antarktiki vidijo neusahljivi vir umetniškega navdiha. Precej je modernih pustolovcev, ki iščejo še zadnje meje in kote na vedno bolj okrogli Zemlji. Kar nekaj je tudi romantičnih ljubiteljev preteklosti, še posebno obdobja herojskega raziskovanja in ki si želijo iti po sledeh slavnih raziskovalcev in fotografov (npr. Frank Hurley, Ernest Shackelton). Najdejo pa se tudi luksuzni popotniki in ljudje, ki radi izstopajo.

In s čim je Antarktika najbolj osupnila vas?

S svojo še vedno pristno in neokrnjeno naravno lepoto. Pa ob kar nekaj priložnostih tudi pristno nevarnostjo. Pregovor pravi, da je lepota nevarna, in za Antarktiko to zagotovo drži. Oboje mi daje občutek budnosti, samozavedanja.

Kaj in kje so na Antarktiki najbolj nevarne pasti za človeka?

Antarktika je okolje, na katerega ljudje nismo prilagojeni. Glavna in skoraj edina nevarnost sta vreme in geografija. Še posebno vreme se zna obrniti v trenutku in iz povsem prijetnih temperatur se lahko Antarktika, ki na sončen dan spominja na idilični smučarski resort, v minuti spremeni v ledeni pekel. Najbolj nevarni in nepredvidljivi so katabatski vetrovi, ki lahko nenapovedano pridejo iz notranjosti Antarktike, imajo temperaturo tudi -60 °C in pihajo do 300 kilometrov na uro. To so pogoji, v katerih ljudje ne bi mogli preživeti na odprtem in tudi mi smo imeli na vsaki ekskurziji stražo, ki je spremljala prve znake (spust oblakov, ki se razvlečejo preko vrhov gora kot tanke meglene koprene) in takoj poklicala odpravo, če so se pojavili.

Menda ste se opogumili tudi za “polar plunge” – skok v ledeno vodo? Vam je skrajšal ali podaljšal življenje?

Meni osebno verjetno podaljšal. Če že ne podaljšal, pa vsaj obarval (smeh). Voda, v katero sem skočil, je imela -0,9 °C, ampak res ni bilo prehudo. Sem pa poskusil zdržati v vodi čim dlje, da se izzovem in tudi vidim, kako v okoliščinah odreagiram. Takšna izkušnja se mi zdi zelo pomembna in s strani ekspedicijske ekipe je bila udeležba vedno zelo velika. Šele ko preveriš, vidiš, ali boš padel v šok ali boš imel refleksni zajem zraka ali lahko pod vodo gledaš in se orientiraš, kako se boš premikal, ko v nekaj sekundah odpove vsa fina motorika … Prepozno je, če vse take pomembne lekcije dobiš šele, ko gre za res.

No, kasneje sem pa tudi res po nesreči padel iz zodiaka v vodo. Mogoče so mi ravno predhodne izkušnje pomagale, da rešim fotografsko opremo in celotni dogodek je postal skoraj legendaren. Najhujše, kar se je razvilo iz njega, je bila gora birokracije, ki jo je potrebno preplezati ob vsakem incidentu (smeh).

Kako velike skupine turistov so na takšnih ekspedicijah, kot so bile vaše, in kdo vse je del posadke, ki skrbi zanje?

Ker je bilo ekspedicijsko križarjenje s šestimi zvezdicami, smo imeli razmerje posadke in gostov ena na ena, večkrat nas je bilo v posadki celo več kot gostov (posadke nekaj več kot 250 in gostov največ 250). Na samem vrhu je seveda kapitan ladje, ki mu sledijo višji oficirji, vodja ekspedicije in predstavniki raznih področij dela na mostu. Njim odgovarjamo oficirji in vodje oddelkov, kar je bil tudi moj rang kot manager fotografskega studia. Znotraj teh oddelkov pa je potem številno in izredno predano osebje, ki skrbi, da stvari potekajo kar se le da gladko.

Velik del ekipe predstavljajo vrhunski strokovnjaki z raznih področij. Doktorji naravoslovnih znanosti, klimatologi, zgodovinarji, geografi, glaciologi, izkušeni avanturisti itd. Temu delu posadke se reče ekspedicijska ekipa, ki je odgovorna za uspešen, strokoven ter unikaten potek vsake odprave. Vedno smo bili na nogah in z naravo igrali šah ter poskušali predvideti naslednjih pet potez.

Glede na to, da ste med drugim tudi biolog, ste se o živalih, ki tu kraljujejo, naučili kakšno novo presenetljivo dejstvo? No, ali pa o kakšnem, ki ste ga že poznali, poučite nas, laike.

Zelo veliko. Praktične izkušnje vedno nadgradijo teoretično znanje in napisanemu na papir dajo patino resničnosti. Recimo, da kiti grbavci niso v najboljših odnosih z orkami in zgodi se, da bodo preganjanega tjulnja objeli s svojimi plavutmi, se zavrteli na hrbet, ga na trebuhu dvignili iz vode in tako rešili pred uplenom. Resnično fascinantno vedenje usmiljenja, generacijskih zamer, specizma… Nekaj kar si ljudje radi lastimo.

Predvidevam, da ste v teh treh mesecih ujeli tudi kakšen večer, ko ste v miru zrli v zvezdnato nebo in prisluhnili pokanju ledu. Kakšna izkušnja je to?

Pokanje ledu vedno sproži stresni odziv, porast kortizola in proizvodnjo adrenalina. Pomorščaki in raziskovalci polarnih območij nočemo imeti nič s tem (smeh)! Je pa zelo zanimivo poslušati šumenje ledu. V njem so namreč ujeti zračni mehurčki, ki jih silna teža stisne in ko se led v vodi tali in mehurčki uhajajo iz njega, šumi podobno kot gazirana pijača. Ali pa prasketa kot šumeči prah, ki smo ga včasih jedli kot sladkarijo otroci. Kako glasno je to prasketanje, je odvisno od pritiska znotraj ledu.

V antarktičnem poletju se lahko z malo sreče nagledaš le ene zvezdice – Sonca, saj se nikoli zares ne stemni. Ko smo prečkali 66. vzporednik in šli v polarni krog, pa skoraj ves december Sonce sploh ni zašlo. Polnočno sonce in fantastična zlata ura, ki traja od večera do jutra, sta prav tako navdušujoča kot čudovito zvezdnato nebo.

Ste na tem delčku sveta v tem času uspeli izkusiti vse, kar je bilo na vašem “bucket listu”?

Ja, za las je šlo (smeh). Že dolgo nazaj me je navdušila serija fotografij Paula Nicklena, v kateri je imel bližnjo interakcijo z leopardjo tjulenjko in od takrat naprej so leopardji tjulnji postali skoraj moja obsesija. Sedaj na poti na Antarktiko pa so bili moja glavna fotografska želja.

Žal pa res nisem imel sreče. Moja intenzivna nesreča z leopardjimi tjulnji je na ladji postala že skoraj pregovorna in predmet številnih šal. Se je tudi zgodilo, da sem šel večkrat zaporedoma na odpravo in videl ter ujel vse, samo leopardjega tjulna ne. Potem so mi pa recimo obveznosti enkrat preprečile udeležbo in na odpravi ni bilo videti nič razen leopardjih tjulnov.

Na povsem zadnjem postanku zadnje ekspedicije sem pa uspel unovčiti ves trud in točke za vztrajnost. Bil sem priča divjemu lovu leopardjih tjulnjev na pingvine in to tudi posnel. Videti v živo in iz prve vrste ujeti ta surov, a pristen trenutek narave, je nekaj, česar ne bom pozabil nikoli. Pa videoposnetki in fotografije, vredni dokumentarnih oddaj, ki sem jih spotoma ujel, mi bodo verjetno tudi precej pomagali (smeh).

So za obisk te ledene puščave potrebne tudi kakšne fizične priprave ali zgolj premišljeno pakiranje garderobe?

Jaz bi toplo priporočal čim več fizične pripravljenosti. Seveda se da Antarktiko obiskati tudi zelo ležerno, ampak za res polno izkušnjo se bo treba tudi povzepti na kakšno razgledno točko, hoditi nekaj kilometrov na dan, veslati v kanuju vsaj kakšno uro … ja, dobro je imeti kondicijo. Res pomembna pa se mi zdi fizična pripravljenost sploh v primeru, če kaj morda ne gre po planu.

Podobno kot povsod drugod po svetu, je turizem v porastu tudi na Antarktiki. Pa vendar si je nekoliko težje predstavljati, kaj to sploh pomeni?

Drži, turizem na Antarktiki je v velikem porastu. Glavni je turizem, ki se naslanja na takšne in drugačne ladje, ki obiskovalce pripeljejo do zanimivih lokacij, nato pa se organizira manjše odprave na kopno ali raziskovanja z zodiaki (posebno trdoživi gumenjaki, ki jih običajno uporablja vojska).

V tej beli mrzlici je tudi kar nekaj novih ponudnikov, ki se bolj ali manj odgovorno vedejo. Toplo polagam na srce, da se potencialni obiskovalci Antarktike omejijo le na ponudnike, ki so člani IAATO. IAATO je mednarodna strokovna organizacija za polarni turizem in regulira ter nadzoruje turistične dejavnosti. Postavlja smernice in zahteve, pod katerimi je turizem trajnosten, in ne obremenjuje ali ogroža teh občutljivih ekostistemov.

Kakšen vpliv na okolje ima turizem na tem koncu sveta, kjer je ekosistem že tako precej krhek? Verjetno so omejitve?

Polarni ekosistemi so že po naravi izredno krhki, saj ni velikih mrež, ki bi lahko kompenzirale nihanja. Dodatno so pod izrednim pritiskom sprememb, ki jih prinaša globalno segrevanje. Stres izredno hitrih sprememb je še posebno opazen na Antarktiki.

Zato je veliko zelo smiselnih in pravilnih omejitev. Vsi člani ekspedicije smo morali opraviti različne treninge in akreditacije pod okriljem prej omenjenega IAATO in tudi vsi gosti so morali opraviti obvezno IAATO izobraževanje ter biološko dekontaminacijo pred vsakim izhodom z ladje in po povratku z odprave.

Člani ekspedicijske ekipe so biologi, glaciologi, ekologi, meteorologi … doktorji številnih smeri in ta krasni in krhki sistem je bil za veliko članov njihovo življenjsko delo. Zato je bila varnost Antarktike vedno na deljenem prvem mestu skupaj z varnostjo gostov. Šele ko je bilo oboje v celoti zagotovoljeno, se lahko začne razmišljati o bolj zabavnih temah.

Nekaj takšnih omejitev bi na primer bilo: namenska obutev za ekspedicije, ki se dekontaminira po vsakem izhodu. Na Antarktiko ni dovoljeno prinesti nič, kar ne bi bilo dekontaminirano, vključno z raznimi plakati, zastavami in podobnimi panoji (pogosta neizpolnjena želja gostov je bila, da se slikajo s panojem “7. kontinent”). Omejeno je število obiskovalcev, ki smejo biti istočasno na lokaciji. Omejeno je število obiskovalcev na leto in vsako lokacijo je potrebno rezervirati in se registrirati s poročilom obiska. Prepovedano je dotikanje tal (tudi posedanje, klečanje …) in najmanjša razdalja do živali je 5 metrov. Premikanje na odpravah je vedno pod nadzorom in po vnaprej preverjenih varnih ter označenih poteh.

Ste po treh mesecih mraza, a osupljivih razgledov, že kaj pogrešali poletje in pogled na zelene gozdove?

Hmm, mislim, da ne. Pogrešal sem ženo, družino in prijatelje, razgledi pa so bili preveč dih jemajoči, da bi si jih v 3 mesecih že želel zamenjati. Kar se letnih časov tiče, pa je zame na južni polobli vsaj tehnično že bilo poletje, medtem ko je bila v Sloveniji zima. Kar nekajkrat se je tudi zgodilo, da smo imeli na Antarktiki precej topleje, kot je bilo ob istem času v Sloveniji. Spomnim se, da smo na en sončen dan imeli tudi za Antarktiko povsem nenormalnih 15 stopinj.

Kam vas bo odneslo v prihodnjih mesecih in kaj vse nameravate loviti v objektiv?

Trenutno se že pripravljam za novo ekspedicijo, tokrat na Grenlandijo in Arktiko, tako da si bom uradno prislužil bipolarni naziv (smeh).

Poleg tega pa pripravljam kar nekaj novih fotovanj (potovanj s poudarkom na fotografiji), fotografskih tečajev in foto delavnic, tako da lepo vabim bralce k spremljanju novičk na spletni strani wandergraphy.si ali na družbenih omrežjih – na Instagramu: @wandergraphycom in Facebooku: Nejc Draganjec – Travel Photography (WanderGraphy).

FOTO: Nejc Draganjec 

PREBERITE ŠE: Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu IN Bahami: Ne odlašaj na jutri #fotozgodba

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Ko si na vrhu, ne smeš izgubiti fokusa!” – Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju

Medtem ko smo se mi pretekli vikend v dolinah že začeli pritoževati nad vročino, se je Nika Korošec vzpenjala na najvišjega evropskega štiritisočaka na -5 stopnijah. V intervjuju preberite, kakšen zalogaj je Mont Blanc, kakšni so občutki in zakaj je pomembno, da na vrhu ne izgubiš fokusa.

Nika, za vami je kar pester mesec. Povzpeli ste se na dve gori, med drugim na najvišjo evropsko Mont Blanc. Glede na javljanje na Instagramu, je izgledalo precej preprosto, sploh z vašim nasmehom. Pa verjetno ni tako? Kako naporni so v resnici taki podvigi?

Meni je v hribih tako lepo, da je nasmeh vedno nekje, če ne prej, pa na vrhu. V resnici gre za čudovito izkušnjo, sploh v takem vremenu kot smo ga ulovili mi. Sploh ne morem opisati, kako lepi so občutki, ko si sredi gore Mont Blanc, pa se dan šele prebuja. Je pa seveda naporno, potrebna sta velika koncentracija in fokus.

Kako ste se pripravljali na vzpon na Mont Blanc? Fizično in psihično. To verjetno ni za vsakogar?

Jaz mislim, da je izkušnja lepša, če si pripravljen. Torej neka fizična kondicija mora biti, potem bolj uživaš. Če ne, je lahko vse skupaj samo ena velika muka. Jaz sem trenirala načrtno, decembra z nekaj lažjimi zimskimi turami, pa potem še naprej vmes s tekom in maja spet intenzivneje v hribih. Psihično pa predvsem z branjem, ogledom fotografij, tudi youtube videov. Zato, da sem pač vsaj malo vedela, kaj pričakovati. Čeprav smo na koncu šli na prečenje Mont Blanca in ne po normalki. Seveda pa pred vzponom tudi aklimatizacija. Jaz sem izbrala celo dve, Grossglockner in Gran Paradiso.

Koliko stane tak podvig?

Veliko. Sem imela srečo, da je bilo to moje darilo za trideseti rojstni dan. Odvisno tudi od vodnika. Pa previdno pri izbiri vodnika, res preverite če je usposobljen! Samo vodenje stane 1200€ za dve osebi. Zraven je pa še cel kup stroškov: prevoz, cestnine, žičnica, spanje, hrana… Nanese pomoje skupno kar tam nekje 1000€+ na osebo. Same gorniške opreme pa nisem posebej kupovala. Dokupila sem samo rokavice. Ostalo opremo imam doma že od prej oz. sem si sposodila od domačih.

Kaj vse ste vzeli s sabo?

S seboj vzameš samo nujne reči in zelo minimalistično, sicer se kilaža hitro nabere. Pomoje sem nosila ruzak nekje med 10-11kg. Če naštejem opremo/oblačila, ki sem jih imela: dvojne dolge hlače (termo pajkice + zimske pohodniške), dve podmajici z dolgimi rokavi, ena debela flis majica, bunda (puh), vetrovka, dvojne rokavice (tanjše in debelejše), šal, trak za ušesa, od toalete (mala brisačka, krema, zobna ščetka in pasta), nekaj hrane (kruh, konzerve in veliko beljakovinskih čokoladic, piškoti) in tekočine (cca. 2l). Od opreme pa je obvezen varovalni pas, cepin, dereze, gamaše, čelada. Potem sem imela še slabo kilo težek fotoaparat, pa polnilec za telefon in telefon, denarnico. To je to.

Kako dolgo traja vzpon (s pripravami vred)?

Naš vzpon na Mont Blanc, kot sem omenila, je šlo za prečenje, je trajal 14 ur. S pripravami v koči vred (zajtrk + oblačenje, obuvanje derez, itd.) pa od 00.30h (takrat smo vstali) pa vse do 16.30h. Hoditi smo začeli ob dveh ponoči.

Kje in kaj se na takih podvigih je? Imate kaj hrane s sabo, jeste v kočah? Kako je s pijačo?

Nekateri jedo zelo malo. Jaz sem, predvidevam, da zaradi adrenalina,  jedla veliko. Sem imela vedno kar nekaj zaloge hrane v nahrbtniku. Po kakšnem težjem delu, sem čutila prav luknjo v želodcu, kot da ne bi jedla cel dan. Jedla sem na dve uri. Večinoma čokoladice, čeprav so na gori zmrznile in sem pač grickala, kolikor je šlo. Čisto pravi obrok smo tisti dan imeli šele zvečer, po končani turi. Je bilo preveč mraz na vrhu, pa vmes tudi. Se ustaviš le za nekaj trenutkov: popiješ čaj in nekaj prigrizneš in greš raje naprej. Sicer smo imeli pa v kočah polpenzion. Samo zajtrk ob 1h ponoči ne tekne preveč. 🙂 Tudi pijačo dobiš v kočah. Zvečer oddaš termos in zjutraj ga dobiš polnega vročega čaja.

S kom ste se podali na Mont Blanc? Kako velike skupine se odpravijo skupaj?

Naša vodnika sta bila Marija in Andrej Štemfelj. V navezah smo bili trije. Torej vodnik + dva pohodnika: Marija, jaz in moj tata. Pravilo hoje po ledenikih je, da sta v navezi minimalno dva. Koliko je maksimum, pa odločajo vodniki.

Kako je potekal vzpon?

Vse svoje vtise, z natačnim potekom poti sem že zapisala v svojem blogu. Lahko ga najdete TUKAJ, prav tako pa sem utrinke delila tudi na svojem Instagram profilu.

Kakšen je občutek, ko enkrat dosežeš vrh?

Krasen! Zmagoslaven. Uspelo ti je. Ponosen si nase. Ampak hkrati ni še konec, fokus mora ostat, ker se je treba še srečno vrniti dol.

Imate v planu že kakšen naslednji podvig ali je bila to zadnja kljukica na seznamu osvojenih vrhov?

Zadnja kljukica zagotovo ne :). Nimam pa še nobenega konkretnega plana. Zdaj bo čas za osvajanje naših slovenskih gora, upam na vsaj še teden dni visokogorja letos poleti. Želim si več osamljenih vrhov.

Niki lahko na vseh novih podvigih sledite TUKAJ. 

Foto: Nika korošec

PREBERITE ŠE: Ideja za izlet v hribe: 7 vrhov nad 2000m za alpinistične začetnike

Mamica Jasna se je s svojimi tremi otroki podala na TO destinacijo! #potopis

Na kaj najprej pomislite ob besedi Mehika? Velika večina na narkokartele, pa na tortilje, tekilo, sombrero, mariachije in kaktuse. Kaj pa na družinske počitnice? Mamica Jasna je z nami delila svojo izkušnjo. 

Malo je ljudi, ki bi ob načrtovanju potovanja z majhnimi otroki pomislili na Mehiko. Kaj tam sploh početi? Ali ni prenevarno? Kako bodo otroci zdržali tako dolgo pot? Pa si upate? To so najpogostejša vprašanja, ki smo jih slišali, ko smo povedali, kam se odpravljamo na dopust. Glede na to, da so bili najini otroci v času potovanja stari 5 in 3 leta, najmlajši pa le 7 mesecev, so bila nekatera vprašanja upravičena. Ampak sama sva mnenja, da če se pred potovanjem dobro pozanimaš in pripraviš, v same priprave pa čim bolj vključiš tudi otroke, je Mehika idealna destinacija za družinsko potovanje. Kaj vse smo videli in predvsem, kako smo se na tako pot pripravili in jo preživeli praktično brez zapletov?


Na kaj ne smemo pozabiti preden se odpravimo na pot?

Preden se odpravimo na pot si je dobro prebrati napotke za potovanje na izbrano destinacijo na strani Ministrstva za zunanje zadeve (www.gov.si) in na strani www.zdravinapot.si, kjer dobimo informacije glede vize, konzularne pomoči ter nujnih in priporočenih cepljenj (za Mehiko se npr. priporoča cepljenje proti hepatitisu A). Več informacij konkretno za Mehiko najdete na naslednjih dveh povezavah: https://www.gov.si/drzave/mehika/ in http://www.zdravinapot.si/destinacije/severna-amerika/mehika. Za vstop v Mehiko je obvezno izpolniti tudi obrazec Multiple Immigration Form (FMM), ki ga dobite na letalu, lahko pa ga tako kot mi raje izpolnite že doma in vzamete s seboj (TUKAJ). Za več nasvetov, kako potovati z dojenčkom in majhnimi otroki preberite: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom.

Naš 12-dnevni potopis po vzhodnem delu mehiškega polotoka Yucatán:

1. DAN: Ljubljana – Istanbul – Cancún

Potovanje smo začeli 25. julija 2021, ko smo se malo po 15. uri odpravili na Letališče Jožeta Pučnika. Avto smo pustili v garažni hiši na letališču (za 15 dni smo plačali 110€) in ob 20. uri odleteli proti Istanbulu. Tam smo pristali nekaj po 22. uri, naslednji let pa smo imeli nekaj po 2. uri ponoči. Glede na to, da bo istanbulsko letališče, ko bo povsem dokončano, največje letališče na svetu, nam je čas do naslednjega leta minil res hitro. 

Let čez Atlantik je trajal 13 ur. Ker je šlo za nočni let, smo večino časa prespali, vmes pa malo jedli, malo klepetali, se malo igrali in sprehajali po letalu, pogledali pa smo tudi kakšno risanko in film. Pred pristankom v Cancúnu smo imeli krajši postanek v Ciudad de México, ki so ga otroci izkoristili za igro z drugimi otroki z letala, tako da je postanek minil hitro in ob cca. 13. uri po mehiškem času smo pristali v Cancúnu. 

Letališče in vožnja

Na letališču smo nekaj evrov zamenjali za mehiške pesose in si kupili karte za avtobus do Playe del Carmen, kjer smo imeli rezervirano stanovanje. Avtobusni prevoz ni drag, so pa cene kart odvisne tudi od ure odhoda avtobusa. Mi smo za to relacijo plačali 18 evrov za vseh pet. Glavni avtobusni prevoznik na tem območju Mehike je ADO, ki ima vse povezave in urnike objavljene tudi na spletni strani.

 

Vožnja od Cancúna do Playe je trajala dobro uro. Tako smo po dobrih 30 urah poti prispeli v naše stanovanje. Najeli smo ga preko Airbnb in za 10 nočitev plačali dobrih 600 evrov (najdete ga tukaj). S stanovanjem smo bili zelo zadovoljni, saj se nahaja v povsem novi zgradbi z varnostnikom, bazenom in garažo (kjer imaš lahko parkiran najet avto). 

Začetek potovanja po Mehiki

Po tem, ko smo razpakirali kovčke, smo se sprehodili še do glavne ulice na Playa del Carmen, ki se imenuje La quinta avenida – imeli smo jo namreč le dobrih pet minut hoje stran od stanovanja. La Quinta Avenida se nahaja tik ob morju, na njej pa najdeš čisto vse – trgovinice, nakupovalni center, restavracije, stojnice z ulično hrano in napitki, lekarne, glavno avtobusno postajo ADO, bankomate in menjalnice ter znano skulpturo Portal Maya, kjer zvečer uprizarjajo majevske plese, los voladores pa se vsake pol ure zavrtijo v svojem značilnem stilu.

Ker smo bili precej utrujeni in predvsem lačni, smo se prvi dan samo na hitro sprehodili po Avenidi, pojedli večerjo in šli spat.

2. DAN: Playa del Carmen

Drugi dan smo izkoristili za raziskovanje okolice, nakup hrane, namakanje v bazenu in organizacijo izletov za prihajajoče dni. 

Že sam sprehod po supermarketu je bil eno veliko doživetje – toliko tropskega sadja po dostopnih cenah (mango, ananas, papaja, pitaya, avokado), pa nopal (vrsta kaktusa), ki ga uporabljajo predvsem v slanih jedeh in napitkih, sredi trgovine kar po tekočem traku tečejo sveže pečene tortilje, pa malo naprej na policah najdeš še čilijeve bombone, ki jih mehiški otroci brez problema jejo, zraven bomboni iz guanábane (vrsta sadja), mehiška kava, različne omake in še in še se najde.    

Popoldne smo preživeli na bazenu in tuhtali kam na prvi izlet. Ker je od marca do oktobra na tem delu Mehike sezona sargaške alge (el sargazo), smo morali vse izlete prilagoditi stanju plaž na posameznih lokacijah. Zaradi morskih tokov in vetra so plaže vsak dan različno zasičene z algami, zato je potrebno spremljati semafor, ki je objavljen na spletu (na Facebook-u npr. Red de Monitoreo del Sargazo de Quintana Roo). Naša plaža na Playi je bila prav vsak dan v oranžni ali rdeči fazi, zato je plavanje v morju na tem delu odpadlo. Ker pa so bližnji otoki ponavadi brez alg, smo za prvi izlet izbrali otok Isla mujeres. 

3. DAN: Isla mujeres

Na Islo mujeres smo se odpravili zgodaj zjutraj, saj pot do tja traja kar nekaj ur. Najprej smo se z avtobusom zapeljali do glavne avtobusne postaje v Cancúnu (karte za vseh pet so prišle slabe 4 evre), tam pa vzeli taksi, ki nas je zapeljal do pristanišča, kjer smo presedli na katamaran in se po turkizno modrem morju zapeljali do Isle mujeres (povratne karte za vseh pet so nas prišle 63 evrov). 

Ker smo bili že pošteno lačni, smo se najprej sprehodili do bližnje kantine s tipično mehiško hrano La Lomita. Je sicer malenkost odmaknjena od glavnega dogajanja, imajo le nekaj miz, ampak res okusno in poceni hrano. Poskusili smo s kozicami polnjene nepekoče čilije in hibiskusov sok, ki mu rečejo jamaica. Vrhunsko! Za dve glavni jedi, skledo dodatnih domačih tortilj, omakice, 2 soka in 2 piva pa smo plačali le 15 evrov. In to na otoku. Na splošno so otočki kar dragi, ampak vam priporočam, da si izbirate od glavnih ulic odmaknjene lokale, ker so precej cenejši, ampak bolj domači, bolj v pristnem mehiškem stilu in si upam reči, da tudi z okusnejšo hrano. 

Bela mivka, palme in turkizno morje

Po kosilu smo se po uličicah s stojnicami in glavnim dogajanjem sprehodili do plaže Playa Norte. Bela mivka, palme in turkizno morje. Pa zasidrane jahte, lokali, koktejli, tropski sladoledi in še in še. Je sicer kar veliko ljudi, ampak si ni problem najti svojega prostora pod palmo ali v lokalu. Mi smo na plaži uživali le nekaj uric, potem pa smo mogli počasi nazaj, da smo se lahko do večera vrnili na Playo del Carmen. Če imate možnost, vam definitivno priporočam, da na Isli mujeres tudi prenočite, ker je en dan res premalo, da jo doživite v vsem kar ponuja. 

4. DAN: Cenote Calavera in Cenote Zacil-Ha

Četrti dan je bil rezerviran za odkrivanje cenotejev. Pa najprej pojasnimo kaj sploh je cenote. Laično rečeno je cenote naravni bazen s sladko vodo, ki nastane na apnenčastih tleh, ko se strop jame, napolnjene s podzemno vodo, vdre. Na mehiškem polotoku Yucatán je ta pojav zelo pogost, zato je na tem območju ogromno cenotejev. Nekateri hotelski resorti imajo poleg bazenov celo svoje cenoteje. Mi smo se odločili, da obiščemo dva, ki se nahajata v bližini znanega mesta Tulum, približno uro vožnje oddaljenega od Playe del Carmen.

Sprva smo planirali, da se do Tuluma zapeljemo z avtobusom, od avtobusne postaje do prvega cenoteja pa s taksijem. Ker pa bi predolgo čakali na naslednji avtobus do Tuluma, smo se odločili, da že kar na Playi vzamemo taksi in se zapeljemo direktno do Cenote Calavera. Za to relacijo smo plačali cca. 30 evrov. Pa še en nasvet – pri taksistih nikakor ne pozabite na barantanje. Ceno se da vedno še za kar nekaj evrov oziroma pesosov znižati. 

Cenote Calavera

Za vstopnino v Cenote Calavera smo plačali cca. 20 evrov za vseh pet. Ta cenote je precej majhen, ampak znan predvsem kot idealen spot za »Insta fotko«. Okoli cenoteja je nekaj ležalnikov, tuši, gugalnice in manjši lokal. Sam cenote je precej globok, najglobja točka sega kar 18 metrov globoko. Poleg glavne odprtine sta zraven še dve zelo majhni odprtini, skozi katere ta pogumni skačejo v pokriti del cenoteja (jamo). Mi smo se tukaj zadržali le kratek čas, ker za otroke ni preveč aktualen, nato pa se s taksijem zapeljali do naslednjega cenoteja (cca. 5 minut vožnje). 

Prispeli smo v raj za družine z majhnimi otroki, v Cenote Zacil-Ha. Ta cenote je večji in preurejen v kopališče. Nahaja se sredi gozda, nad glavnim cenotejem je napeljan zip-line, zraven pa sta še dva bazena, tobogan, ležalniki in restavracija. Za vstopnino smo dali 25 evrov za vseh pet, se da pa tam tudi prenočiti. Če imate otroke, vam toplo priporočamo, da v plan izletov definitvno vključite tudi Zacil-Ha. Naša mulčka še danes sanjata, da bi se enkrat spet vrnili tja.

Los colectivos

Za pot nazaj na Playo smo se odločili, da preizkusimo še ti. los colectivos. Los colectivos so kombiji, ki vozijo na različnih relacijah. Imajo le začetno in končno postajo, lahko pa ga z dvigom roke ustaviš kjerkoli na cesti in se pelješ do željene točke. Ob vstopu poveš kje bi izstopil in ti ustavi. Vožnja s temi kombiji je zelo poceni, slaba stran pa je, da moraš na cesti čakati, da pride mimo. Mi smo ga ustavili pri cenoteju Zacil-Ha in se zapeljali do centra Tuluma (relacija Valladolid – Tulum), v Tulumu pa smo presedli na drugega, ki nas je zapeljal do Playe. Za celotno pot nazaj smo plačali 4 evre za vseh pet. 

Na Playi smo zvečer prevzeli še avto, ki smo ga najeli za naslednji dan. Za 24 ur, skupaj z vsemi zavarovanji in dvema avtosedežema, smo plačali slabih 80 evrov. 

5. DAN: Chichen Itza in Valladolid

Eno izmed 7 čudes sveta je piramida Kukulkan v majevsem mestu Chichen Itza.

Vstali smo že ob štirih zjutraj in se malo pred 6. uro odpravili proti enemu izmed sedmih čudes sveta – Chichen Itzi. Chichen Itza je arheološko najdišče, kjer se je nekoč nahajalo veliko mesto, ki ga je zgradila civilizacija Majev in je predstavljalo središče njihovega imperija. 

Vožnja do tja traja cca. 3 ure, se pa splača tako zgodaj štartati, ker je kasneje tam velika gneča. Poleg tega je dopoldne še vsaj približno znosno kar se tiče vročine, kasneje je še posebej za otroke kar naporno zdržati na vročem soncu. Vstopnina stane 22 evrov za odrasle in tri evre za otroke od 3 do 12 leta. Se pa lahko odločite tudi za osebnega vodiča, ki vas vodi skozi celoten arheološki park in vam razloži zgodovinsko ozadje, ki stoji za majevskimi ruševinami. Mi se zanj nismo odločili, ker so bili otroci še premajhni, da bi toliko časa sledili razlagi in ogledu. Ker sem tekom študija španščine že kar precej prebrala o Chichen Itzi, sem jim z nekaj zanimivimi dejstvi vseeno lahko osmislila ogled. Predlagam pa, da si v primeru, da se ne odločite za voden ogled, prej vsaj malo preberete o samem arheološkem parku ali o Majih na sploh, ker so bili res fascinantna civilizacija. Se pa kar velika večina obiskovalcev odloči za najem osebnega vodiča, ker so precej poceni in kar smo uspeli mimogrede slišati povejo res zanimive zgodbe in dejstva o Majih in njihovem načinu življenja.

Valladolid

Po dobrih treh urah v Chichen Itzi smo se odpravili nazaj proti Playi in se po poti ustavili še v mestu Valladolid. Magično mestece s pisanimi zgradbami, kjer se starejše Mehičanke po ulicah še dandanes sprehajajo v njihovih tradicionalnih oblačilih. Ker smo bili že pošteno lačni, smo najprej zavili v Casona de Valladolid, ki je znana po tipični yucatanski hrani. Gre za samopostrežno restavracijo, kjer ob vstopu plačaš cca. 30 evrov na osebo (otroci imajo zastonj), nato pa si lahko postrežeš karkoli in kolikokrat želiš. Super zadeva, če želiš degustirati več jedi po malem. Tudi pijače lahko spijete neomejeno. Mi smo poleg mehiškega piva poskusili še ananasov sok, sok guanábane, horchato (osvežilen napitek, podoben mandljevemu mleku) in pa mehiško kavo (kava s cimetom, rjavim sladkorjem, jabolkom in pomarančo). 

Po kosilu smo naredili še en hiter krog po centru mesta, se sprehodili čez glavni park, mimo katedrale, in se nato počasi odpravili proti Playi. Je pa v Valladolidu še kar nekaj zanimivosti, med drugim tudi cenote, ki se nahaja kar sredi mesta in pride prav, da se spotoma še malo ohladite. Mi smo ga morali žal izpustiti, ker smo hiteli nazaj vrniti avto. 

6. DAN: Playa del Carmen

Po treh dneh izletov smo šesti dan namenili počitku. Ostali smo na Playi, se kopali na bazenu, nakupili novo zalogo hrane in se sprehodili čez center mesta. Kosila nismo kuhali, ker se niti ne splača glede na to, da smo se nedaleč stran od glavne avenije zelo dobro najedli za dobrih 10 evrov. Na glavni aveniji (La Quinta Avenida) so cene v restavracijah precej višje kot kakšno ulico ali dve stran, tako da se vam splača malo sprehoditi in tam poiskati kakšno kantino. 

Ta dan smo na ulici poskusili tudi dve tipični jedi – pozol in marquesito. Pozol je sicer napitek, ampak je precej gost in nasiten, zato ga lahko štejemo že za en tak mali obrok. Gre za zelo osvežilen majevski napitek, katerega osnova sta koruza in kakavova zrna. Se ga pa dobi tudi z okusom kokosa. Zvečer smo poskusili še slavne marquesitas, ki so podobne našim palačinkam, le da testo po strukturi in okusu spominja na kornet, je lepo hrustljavo, napolnijo pa ga s slanim (npr. pršut in sir) ali s sladkim nadevom (Nutella, marmelada). Posebnost je predvsem v nadevu, ker sladke namaze mešajo s sirom. In lahko potrdimo, da gre odlično skupaj.

Med sladkanjem z marquesito smo si ogledali še predstavo ti. los voladores in se nato kar hitro odpravili spat, ker nas je naslednji dan že čakala nova dogodivščina.

Vsak dan se odvije predstava ti. los voladores.

7. DAN: Holbox

In ko pravim dogodivščina, mislim resno. Ta izlet je bil našima tri in petletniku, poleg cenoteja Zacil-Ha, najljubši. 

Iz pristanišča v mestecu Chiquilá smo s katamaranom odpluli na otok Holbox.

Zopet smo najeli avto in se zgodaj zjutraj odpravili proti pristanišču Chiquilá. Prispeli smo po cca. dveh urah vožnje, avto pustili na parkirišču (cena za ves dan je bila dva evra) in odpluli proti otoku Holbox (dobrih 20 minut vožnje). Povratna karta za katamaran nas je prišla približno 50 evrov za vseh pet. Ker otok  nima asfalta, so edina prevozna sredstva kolo, motor, štirikolesnik in golf avto. Tu pa tam na cesti vidiš tudi kakšen manjši tovornjak, ki prevaža sadje in zelenjavo, ki jo z ladjo pripeljejo s kopnega. Turisti se po otoku ponavadi prevažajo kar z golf avti, zato smo se tudi mi odločili za to opcijo. Najeli smo ga za šest ur in plačali 45 evrov. 

Ko smo dobili golf avto, smo najprej naredili en krog po centru mesta, kjer smo občudovali porisane zidove hiš, se ustavili in se seveda tudi poslikali pri slavnemu napisu HOLBOX in si privoščili mango na palčki. O tem, da ima mango tam totalno drugačen okus kot te, ki jih dobimo pri nas, verjetno ne rabim posebej poudarjati. Poleg vožnje po razruvani in prašni cesti po centru mesta, smo naš golf avto preizkusili tudi na mivki. Vam povem, da ni večjega užitka kot vožnja po peščeni plaži z belo mivko, razgledom na svetlo zeleno morje in vetrom v laseh. Pa vetra v laseh tukaj ne omenjam samo zato, da se lepše sliši, ampak dejansko ob taki vročini res paše vsaka najmanjša sapica.

Punta Mosquito

Naslednja postojanka je bilo kosilo z razgledom na morje. Jedli smo burrito polnjen z govedino in takose z ocvto ribo, pili pa mangov in ananasov sok. Ko smo se najedli, je bil končno čas za namakanje v morju. Zapeljali smo se proti Punta Mosquito, avtoček parkirali ob plaži in komaj čakali, da se ohladimo v morju. Ampak ker je voda nizka, kar precej daleč namreč sega le do kolen, je bilo morje res toplo. Pa vseeno, otroci so tako uživali, sploh ta večja dva, ker sta lahko prosto tekala sem in tja, skakala, se kotalila, v glavnem to je bil za njiju en tak mali vodni raj.

Za piko na i smo si na plaži privoščili še svež kokos in tipično mehiško otroško sladkarijo na palčki, ki jo naredijo iz tamarinde (indijski datelj) in začinijo s čilijem. Čeprav je bila precej pekoča, jih je naš petletnik zmazal kar nekaj. Je res lepo videti, kako otroci na potovanjih počasi tudi skozi hrano spoznavajo novo kulturo in njihove običaje ter tako dobijo tisto širino in odprtost za drugačnost in raznolikost, ki sestavlja naš planet. 

Čeprav bi na plaži najraje ostali kar do večera, smo jo morali popoldne že zapustiti, da smo se lahko do večera vrnili na Playo. Kako zelo smo uživali in kakšen dan je bil to za ta večja mulčka, ki še zdaj rada obujata spomine na pestro vožnjo z golf avtom in tekanjem po nizkem morju, je verjetno popolnoma odveč.

8. DAN: Playa del Carmen

Ker je bil za nami pester dan, smo se odločili, da osmi dan spet namenimo počitku. Ostali smo na Playi, se večino dneva kopali na bazenu, vmes pa skočili na kosilo in na daljši sprehod po manj turističnem delu mesta. 

Vmes smo se ustavili še v trgovini La Piñata, ki je en tak mali »candy land« s tipičnimi mehiškimi sladkarijami. Posebnost te trgovine je tudi ta, da v njej prodajajo sladkarije, s katerimi se napolni piñate. Piñata pa kot verjetno veste ne sme manjkati na nobeni mehiški otroški rojstnodnevni zabavi.

9. DAN: Tulum

Pred nami je bil še zadnji izlet, in sicer mesto Tulum. V planu smo ga imeli sicer že za prve dni, ampak smo zaradi slabega stanja plaž vse do zadnjega čakali in upali, da bodo tokovi in veter vsaj kakšen dan poskrbeli, da sargaška alga ne bo povsem okupirala njegove obale. Tega žal nismo dočakali, zato smo morali izpustiti tisti najlepši del Tuluma – plažo Playa Paraíso, ki slovi kot ena izmed najlepših plaž v Mehiki. Če boste tam v času, ko ne bo obdobja alg, se obvezno ustavite na omenjeni plaži.

Arheološki park

Odločili smo se, da najprej obiščemo arheološki park, kjer majevske ruševine ležijo tik ob morju. Do tja smo se s Playe del Carmen zapeljali kar z avtobusom in se od izstopne postaje še cca. 10 minut sprehodili do vstopa v park. Cena vstopnice za odraslega je dobre tri evre. V primerjavi z arheološkim parkom v Chichen Itzi je to najdišče manjšega obsega, tako da si ga hitreje ogledaš, je pa vseeno dobro priti čim bolj zgodaj dopoldne, ker tudi tukaj hitro udari močna vročina.

Ven a la luz

Pri izhodu iz parka smo vzeli taksi in se zapeljali do hotelske cone v Tulumu, natančneje do njegove znamenite skulpture Ven a la luz. Gre za skulpturo, ki jo je zgolj iz naravnih materialov izdelal Daniel Popper in je dejansko vhod v hotel. Uprizarja povezanost med človekom in naravo, njen namen pa je ozaveščati o pomembnosti ekosistema.

Preden smo se odpravili nazaj na Playo, smo želeli še na kosilo. Ampak hotelska cona Tuluma je na splošno precej elitna in temu primerne so tudi cene. Smo imeli kar srečo, da smo našli lokal (La Malinche), kjer so stregli tudi hrano, cene pa so bile precej nižje kot v restavracijah. Ko smo se najdeli, nas je taksi zapeljal do ADO avtobusne postaje v centru Tuluma, od tam pa smo se za nekaj evrov z avtobusom zapeljali nazaj na Playo del Carmen. 

10. DAN: Playa del Carmen

Dan pred odhodom domov smo želeli izkoristiti še za izlet s katamaranom na otok Cozumel, ki se nahaja zgolj 20 minut stran od Playe del Carmen. Slovi po lepih plažah, predvsem pa po dobrih lokacijah za snorklanje. 

Pa smo se nato zadnji hip premislili, ker bi verjetno precej hiteli glede na to, da smo se morali ta isti dan pripraviti še na pot nazaj v Slovenijo. Zato smo ostali na Playi, šli na mehiško kavo in kakav, se kopali v bazenu in večer preživeli pred Starbucksom, kjer smo poslušali latino glasbo v živo. Tako smo v stilu zaključili naše počitnice v Mehiki. Sicer nam je na seznamu ostalo še kar nekaj lokacij, ki jih nismo uspeli obiskati, ampak je bilo vseeno tudi to dovolj, da smo Mehiko lahko doživeli v vseh njenih barvah, njeni kulturi in naravnih lepotah. 

11. DAN: Playa del Carmen – Istanbul

Prišel je dan za odhod proti domu, vendar niti približno še čas za zaključek potovanja. Pred nami je bila namreč dvodnevna pot domov in kot vedno pravim, je tudi pot del potovanja, polna doživetij. Ob 9. uri zjutraj smo se z avtobusom odpravili na letališče v Cancúnu, kjer smo zapravili še zadnje pesose in se nekaj po 12. uri vkrcali na letalo za Instanbul. Jaka in Maj sta si na letalu zopet našla družbo sovrstnikov, tako da jima je let še prehitro minil. Tudi sedemmesečnik je presenetljivo veliko prespal glede na to, da smo imeli dnevni let. 

12. DAN: Istanbul – Ljubljana

Po pristanku v Istanbulu nas je čakal osemurni postanek, ki smo izkoristili za igro v letališki igralnici, kosilo in spanje na temu namenjenih stolih. Pozno popoldne smo sedli na letalo proti Ljubljani in okoli 20. ure pristali na brniškem letališču. Čez dobro uro smo bili že doma, skočili direktno v posteljo in končno spet zaspali v svojih posteljah.

Večji del osemurnega postanka na istanbulskem letališču smo preživeli v otroški igralnici.

Česa nismo uspeli obiskati:

Kot sem omenila že zgoraj nam je zmanjkalo časa, da bi lahko uspeli obiskati vse lokacije z naše izletniške liste, je pa tudi res, da je bil seznam precej optimistično zastavljen oziroma smo si nekatere lokacije zapisali zgolj na zalogo. Med njimi so:

Bacalar ali Laguna sedmih barv (Laguna de los Siete Colores)

Las Coloradas (roza jezero)

Xcaret Park (naslednjič ga definitivno obiščemo!)

– mesto Mérida

Cozumel

Isla Contoy

Cenote Saytun in Gran Cenote

Če v potopisu omenjenih lokacij ne želite obiskati v lastni režiji, imate na voljo tudi vodene izlete. Na Playi del Carmen agencije svoje izlete ponujajo kar na stojnicah, ki stojijo na glavni ulici La Quinta Avenida. Če imate v planu veliko izletov, je mogoče smiselno, da si prenočišča poiščete v različnih mestih in raje potujete npr. od S proti J vzhodne obale Yucatána (ali obratno), kot pa da ste stacionirani na enem mestu. Mi smo se za slednjo opcijo odločili zgolj zato, ker nam je bilo tako lažje kar se tiče prtljage, da ne bi vsake dva ali tri dni pakirali za pet ljudi. Če pa niste ravno izletniški tip popotnika, pa je ob celotni vzhodni obali ogromno hotelov, kjer ste lahko nastanjeni ves čas oddiha in počitnice namenite relaksaciji ali pa si vodene izlete rezervirate kar v samem hotelu. 

Za več vprašanj in utrinkov iz Mehike in drugih potovanj,
sledite Jasni na Instagramu Lajf z mulci

 

PREBERITE ŠE: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom

 

 

Dogodivščine družine, ki je po življenju v Keniji in Dubaju zdaj spet v Sloveniji #intervju

Od zadnjega intervjuja z Nino Puhek na Vandraj je minilo 7 let. Mogoče za bralca malo, a v Nininem življenju se je spremenilo vse. Prav vse. No, skoraj vse. Potovanja ostajajo njena velika ljubezen, le da spomine sedaj nabira v malce drugačni vlogi. 

Nam zaupate, kaj je novega od intervjuja pred 7. leti, ko smo se pogovarjali o vašem delu stevardese in življenju v Dubaju? 

Izpred sedmih let je veliko novega: dva sinčka, selitev v Kenijo in v Dubaj in nazaj v Slovenijo, ker sem rodila nedonošenčka. Povratek v Dubaj je bil potem malo prestavljen, ker je prišla korona in nam je življenje spet obrnila za 360 stopinj. Od takrat sva imela oba nove službene izzive, dva mala otroka, veliko kariernih in življenjskih preizkušenj, za katere sva vesela, da so mimo. In zdaj je spet čas za potovanja. Trenutno bolj po Evropi, planiramo pa tudi večja in daljša potovanja. Sedaj imamo novo mini omejitev, ker je Val že v šoli, in smo vezani tudi na njegove počitnice. V glavnem zelo, zelo pestro. 

V tem času ste torej spet živeli v Dubaju in tudi v Keniji. Oboje tokrat z družino. Kako je raziskovanje sveta sedaj drugače, ko imate otroke? Je težje, lažje, bolj zanimivo, bolj zapleteno?

Veliko več je prilagajanja in organizacije, ti pa potovanje z otroki zares veliko da. Ko vidiš, kako se jim očke svetijo, ko zagledajo letalo, ko vzletimo in nas stevardesa postreže. Ko z njimi odkrivaš kotičke sveta, se ti zgodi sto in ena dogodivščina, ki se je z veseljem spominjaš in otroci si zapomnijo nekaj čisto drugega kot bi pričakoval. Val je na primer že imel govorni nastop v šoli s predstavitvijo Kenije.

Bravo, Val! Otroka sta zaradi življenja drugje navajena različnih ljudi, jezikov, običajev… 

To se mi zdi ogromna prednost in če bi se vrnila v preteklost, bi vedno izbrala enako pot. V vrtcu so govorili angleško, peli francoske in kenijske pesmice, otroci so bili vseh ras in narodnosti in to je pustilo Valu ogromno. Še danes zna kakšno pesmico, imamo stike s kitajskimi prijatelji, ki živijo v Keniji, in res je bilo luštno spremljati odraščanje otrok, ko je bilo toliko novosti zanju. To je ostalo v njima, s tem bosta rastla in vem, da sva jima s tem dala veliko širino in krasno popotnico za naprej. Žal zaradi kovida nismo mogli te zgodbe nadaljevati v Dubaju, ampak je že tako moralo biti in se imamo v Sloveniji tudi izjemno lepo.

Potovanja so nekaj, življenje v popolnoma neznani državi pa povsem nekaj drugega. Sploh, če imaš družino. Kaj so bili nekateri največji izzivi pri selitvah?

Izzivov je veliko, ampak zanimive izkušnje pretehtajo. V Keniji sem imela mini misijo, da sem našla ustrezen vrtec. Vrtcev je milijon in nimajo neke zakonske ureditve, zato ga ima lahko skoraj vsak. Na koncu sem našla krasen vrtec, 8 km od hiše, kar je sicer pomenilo slabo uro vožnje do tja, ampak je bil čudovit, in s prekrasnimi vzgojiteljicami. Otroci so bili cele dneve zunaj, ne glede na vreme, obdani z živalmi, saj so imeli želvo in zajčke, včasih so jih tudi opice prišle obiskat. Res veliko so peli in plesali, se učili pesmic, imeli so tudi bazen in so se učili plavanja. Prirejali so veliko družinskih dni, tako smo imeli veliko noč skupaj in smo šli na lov za jajčka, za božič smo imeli nekakšne igrice in mini tekmovanje z otroki. Za njegov rojstni dan so priredili lov na zaklad, ker si je zaželel gusarske tematike. Val je iz te izkušnje odnesel res ogromno in vsi skupaj z vzgojiteljicami smo jokali, ko smo odhajali iz Kenije.

V zadnjem letu ste obiskali Mallorco, Valencio in Ciper. Kje je bilo najlepše? Zakaj? 

Meni osebno Mallorca, ker ima tako krasno energijo, plaže, krasna mala mesteca, odlično hrano in klimo. Z veseljem bi se preselila tja. Po drugi strani me je pa letos Ciper izjemno presenetil, s prijaznostjo ljudi, čistostjo obale in morja.

Zagotovo imate ogromno zanimivih spominov. Ker izzive jemljete tako zelo pozitivno.

Res je. Letos smo si na Cipru izposodili Buggy s 120 konji in smo šli na 5 urno turo, sami do Modre lagune. Naj bi bila družini prijazna tura. Pa se je pot začela zelo penzionistično, nakar se je strmo vzpenjala in smo šli res v hrib. Potem so okoli nas nastali sami prepadi in ni bilo več tako nedolžno. Lan je užival v pospeških avta, ker obožuje Monster trucke, Val pa v razgledih. Vozili smo se skoraj eno uro in cesta je bila res divje strma in nevarna, ampak glede na to, da zna moj mož voziti tudi oklepnik in je prevozil že marsikateri nevaren teren, sem bila mirna. Ko smo zagledali sinje modre barve morja kot bi bili v bazenu, pa je bilo vse poplačano. Res je bila nora adrenalinska izkušnja in imeli smo se odlično. Fantoma bo sigurno ostala v spominu še dolgo časa, nama pa tudi ko se spomneva kakšna zmešana starša sva. Da povem še to: v Buggy smo namontirali otroška stolčka iz rent-a-car-a, da sta bila fanta bolj varna in tudi višje in imela lep pregled.

Če bi morali pri vsaki od teh treh držav izpostaviti eno stvar, ki je nujna za videti/doživeti, kaj bi to bilo?

Mallorca: mestece Soler
Valencia: The Oceanogràfic de Valencia
Ciper: Vožnja z Buggijem do Blue lagoon

Kako izbirate destinacije za potovanja? 

Izbiram glede na naše želje, vreme in ceno letalskih kart.

Kaj nikoli ne sme manjkati na vaših potovanjih? 

Bi rekla morje, hehe. Res smo morski, vsi imamo radi morske destinacije in sonce. Na pot pa se nikoli ne podamo brez potovalne lekarne, lizik za fanta pri vzletanju in pristanku, knjige in polnilca za telefon. Nismo (še) ravno tip za muzeje, morata fanta še malo zrasti, da ju bo zanimalo, ne organizirava pa potovanja tako, da bo čist samo zanimivo zanju. Tudi ZOO-jev ne obiskujemo ravno. Tako da pri nas predvsem ne izpuščamo plaž, ker je to mini peskovnik za fanta.

Kje boste preživeli poletje? 

Gledala sem Sicilijo pa je začela Etna bruhati. Sardinija, Turčija, Bolgarija so tudi v izboru, če ne drugače, pa Hrvaška. Pa še nek citybreak si bomo omislili.

Nino Puhek lahko spremljate pod imenom Fluffy princess.
Zagotovo vas čaka veliko zanimivih vsebin.

Foto: Nina Puhek

PREBERITE ŠE: Najboljša služba na svetu: stevardesa pri svetovno znani letalski družbi

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Ljudje si puščavo predstavljajo popolnoma napačno.” #INTERVJU

Včasih je intervjuje delati težko. Iz ljudi moraš vleči odgovore, postavljati dodatna vprašanja, se poskušati teme lotiti na drugačen način, da izluščiš za bralce kaj uporabnega. To ni tak intervju. Z Anžetom, navdušenim popotnikom po arabskem svetu, je beseda stekla, še preden se je intervju sploh dobro začel in precej mukoma sva se ob koncu ustavila. Ko nekdo o stvareh govori s takim žarom, ljubeznijo in strastjo, veš, da bo končni izdelek zanimiv. Pa ne samo zanimiv, poln navdiha, novih zornih kotov in motivacije, da se na pot podaš tudi sam. Že jutri, če se da!

Anže Petrič, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Anže Petrič, študiral sem turizem, zato se z njim ukvarjam tako poslovno kot ljubiteljsko. Obožujem potovanja in izlete. Navdušujejo me narava, zgodovina in arhitektura. Rad hodim v hribe, rad spoznavam preteklost in kulturo krajev, močno pa uživam tudi v vrvežu živahnih mest.

Glede na objave na vašem Instagram profilu, se posebej navdušujete nad arabskim svetom. Kako to?

V resnici ne vem, vse se je začelo, ko sem bil še otrok in sem izvedel za egipčanske piramide. Od takrat je bil obisk tega dela sveta moja želja. Na koncu Egipt ni bil ne moja prva arabska destinacija, niti ne najljubša, ampak je bil le dober povod, da sem odkril in raziskal ta čudoviti svet. Vse mi je všeč. Ljudje, narava, mesta, puščava. Tam sem doživel najlepše sončne vzhode in zahode. Vse mi je všeč.

Katere arabske države ste že razsikali?

Egipt, Tunizijo, Maroko, Jordanijo, Iran, Združene arabske emirate in Turčijo, če jo štejemo tukaj zraven.

Egipt pa vas torej ni prepričal?

Nikakor in v nobenem pogledu. Zelo me je razočaral. Je veliko lepših stvari za videti v arabskem svetu. Ljudje v Egiptu so katastrofalni. So agresivni, vsiljivi, moteči, vlečejo te na vse strani, da bi zaslužili. Ker so ljudje pomembna sestavina vsake destinacije, mi je žal v spominu ostalo predvsem to in zasenčilo vse ostalo. Odnosi z ljudmi, s prodajalko, turističnim vodičem, taksistom ali mimoidočim je tisto, kar pusti vtis neke dežele. Če odnosi niso pravi, to ubije lepo izkušnjo, žal.

Pa ni ta vsiljivost značilna za arabski svet?

Je, je. V večini. Razen v visoko razvitih državah, kot so Katar, Dubaj, Kuwajt. Ampak povsod te, ko enkrat ali drugič rečeš “ne”, pustijo pri miru. V Egiptu te ne. V Egiptu smo se nekajkrat pošteno prestrašili, ko so nas kar vlekli v neke trgovine, ne da bi mi sploh vedeli, kaj se dogaja. Nekdo nas je na primer peljal v neko sobo in na lepem ugasnil luč. Hotel nam je pokazati sliko, ki se sveti v temi, ampak, ko je ugasnil luč in ker ga  nismo razumeli, nam je bilo izredno neprijetno in smo se ustrašili, kaj se dogaja.

Se sicer v teh državah počutite varno?

Zelo. Počutim se varno. Včasih še bolj kot v Evropi. Verjetno, ker sem se navadil na njihov način življenja. Navadil sem se, da te na ulici kar ustavijo in začnejo pogovor. Vsakič ko zapustimo dom in se odpravimo v neko deželo, kjer imajo ljudje drugačne navade, se moramo zavedati, da zadeve tam potekajo drugače. Nismo več doma, ljudje se bodo do nas obnašali drugače kot smo vajeni in mi smo tisti, ki se moramo prilagoditi. Sprejeti moramo drugačnost, ki ne pomeni nujno nevarnosti. Jaz imam veliko več lepih izkušenj kot slabih. Veliko več. Zato se vedno znova vračam.

Ljudje imajo v zahodnem svetu kar velik predsodek pred potovanji v islamske države. Je predsodek upravičen?

Moja izkušnja je taka, da v vsaki veri obstajajo skrajneži. Skrajneži obstajajo v Evropi, v ZDA, kjer sem jih na primer videl na lastne oči, obstajajo povsod, ni pa jih veliko. Jaz na svojih potovanjih nikoli nisem imel slabe izkušnje. Menim, da je nujno upoštevati navodila pristojnih organov, ki odsvetujejo ali dajo zeleno luč na potovanja v določene države. Absolutno ne bi potoval v države, kjer grozi neka nevarnost. Ampak kar vse države pa niso že same po sebi nevarne. Sploh ne. Osamljeni primeri terorizma se pa danes žal lahko zgodijo kjerkoli.

Katera je najlepša izkušnja iz vaših popotovanj?

Najbolj me je prevzela izkušnja z Mrtvim morjem v Jordaniji. Mrtvo morje se nahaja v najgloblji depresiji na svetu in ko se od daleč bližaš temu pojavu, ti pogled na obzorje vzame dih. Izgleda kot da se bližaš koncu sveta. In ko prideš tja, se Zemlja še enkrat “vdre” in šele tam je Mrtvo morje. Res zanimiva izkušnja. Čudovite izkušnje imam tudi z gostoljubjem naključnih domačinov. Brez težav te povabijo domov, postrežejo, zelo so topli. Je pa res, da je včasih za prijaznostjo namera po zaslužku. To je težko ločiti.

Na svojih potovanjih greste radi pogledati tudi “za vogal”, na manj turistične predele. Je velika razlika?

Največji razkol je viden v Združenih arabskih emiratih. Na eni strani je Dubaj: razkošje, vse se blešči, visoke stavbe, trgovine, luksuz, popolne plaže, ponudba … Potem pa se pelješ v Fujariah, sosednji emirat, kjer smo želeli obiskati eno plažo, in naletiš tam na sicer lepo plažo, ki pa je polna smeti, alg, mrtvih živali, mehurčkov nafte, … Nekje se plačuje cena za blišč. Jaz rad najamem avto in države raziskujem sam. Ko se voziš in ustaviš kje izven mest, je občutek, kot da se vračaš kar nekaj deset let v preteklost.

Verjetno ste že zverzirani v barantanju?

Ja, sem. Skrivnost je, da poznaš cene. Vse se najde na internetu. Če poznaš cene, postavljaš pravo ceno in si lahko prepričan, da boš dosegel svoje. Vztrajaš, zagotovo bodo prišli za tabo in sprejeli.

Vaše zadnje popotovanje je bila študijska tura po Tuniziji. Fotografije iz ture bodo krasile tale intervju. Kako se študijske ture razlikujejo od samostojnega potovanja?

Zelo se razlikujejo. Cilj študijskih tur je, da se turistični delavci spoznamo z določeno destinacijo, da jo doživimo na lastne oči, da jo potem lažje priporočamo in svetujemo strankam, glede hotelov, izletov, cen in vsega ostalega. Te ture so zanimive, a zelo naporne in časovno skoncentirane tako, da v najkrajšem času vidimo čimveč. V Tuniziji smo bili 6 dni in videli okoli 40 hotelov in kar nekaj lepih izletov. Potovali smo s čarterjem iz Ljubljane. Vse, ki bodo potovali kot gostje, bodo imeli torej čarter, hotel, slovenskega predstavnika in organizirane izlete ob doplačilu.

Zdaj, ko ste Tunizijo spoznali, zakaj in komu bi jo priporočili kot odlično počitniško destinacijo?

Ljudje imamo o severni Afriki svojo predstavo. Predstavljamo si jo kot puščavo. Tunizija je tudi puščava, čudovita puščava, ampak je tudi zelo zelena! Veliko je polj. Poznani so po odličnem oljčnem olju, olivah, oljčnem lesu in po vinu. Preden sem jo obiskal, sem si jo predstavljal zelo podobno Egiptu, saj sta državi geografsko zelo blizu, pa ni bilo tako. Ljudje so veliko bolj obzirni, topli in prijazni, dežela je veliko bolj zelena, presenetila me je pa tudi zaradi zgodovine. V Tuniziji stoji eden večjih rimskih amfiteatrov na primer.

Torej Tunizija niso samo resorti?

Tunizija so tudi resorti, dražji in cenejši, kvalitetnejši in … manj kvalitetni. A je še veliko več! Resort je ponavadi izhodišče za izlete. Ponavadi stoji blizu plaže, ima na sredi velik bazen, iz hotela pa potekajo potem izleti naokoli. Tunizija je čudovita dežela. Polna lepe narave, mešanice kultur in bogate zgodovine. Pa seveda puščava in plaže!

Tunizija te preseneti. Obvezno obiščite Saharo, glavno mesto Tunis, rimski amfiteater v El Jemu, plažo in mesto Hammamet, Djerbo, Djerbahood, Sidi Bou Said, …

Ali je v resortih v Tuniziji dostopen alkohol?

Je. V Tuniziji imajo odlično vino, imajo tudi svojo znamko piva. Tako da ni omejitev na tem področju.

Kaj vas je v Tuniziji najbolj navdušilo?

Puščava. Vedno znova me navduši. Ljudje si puščavo zmotno predstavljajo kot zelo dolgočasno. Pa ni! Najprej, poznamo več vrst puščave. Lahko je peščena, lahko je kamena, je zelo raznolika. V puščavi doživiš čisti mir. To je posebna tišina. Obožujem sipine. Ni svetlobne onesnaženosti. Če v puščavi preživiš noč, so ti zvezde na dlani.

V Tuniziji smo obiskali tudi gorsko oazo in doživeli tako sončni vzhod kot zahod. Za sončni vzhod smo vstali zelo zgodaj zjutraj, ampak je bilo zelo vredno. Sončni vzhod je lepši kot sončni zahod. Sončni vzhod na slanem jezeru je moj najljubši spomin celotnega potovanja.

Bi Tunzijo priporočali kot poletno destinacijo?

Absolutno. Ne samo, da je čudovita, je tudi razmeroma blizu in zelo ugodna. Izleti so fantastični, dogajanja je ogromno. Čarter vozi iz Ljubljane, v resortih so slovenski predstavniki. Meni se zdi odlična destinacija za poletne počitnice. Puščava, morje, arhitektura, mestna središča, medine… to vse je res posebno doživetje.

Je Tunizija primerna za samostojno potovanje?

Poleg all inclusive resorta in agencijske organizacije si lahko potovanje po Tuniziji organizirate tudi sami. Je lepo potovanje. Vem, da leti redna linija iz Benetk, prepričan pa sem, da je še kakšna linija iz bližine. Obstajajo pa tudi zasebni hoteli, poleg resortov.

Obiskali ste tudi Djerbo. Kaj bi bolj priporočili Djerbo ali celino?

Djerba je bolj odmaknjena, čudovita, ampak na celini se mi zdi, da lahko doživiš in vidiš več. Djerba je primarno turistično naravnana in polna resortov.

HITRIH 5

Najljubša država: Jordanija

Najljubše mesto: Dubaj

Najljubši jezik: Slovenščina

Najljubša hrana: Špinačne palačinke

Najljubše prevozno sredstvo: Avto

Anže Petrič utrinke s svojih potovanj deli na svojem Instagram profilu. Sledite mu TUKAJ!

Bi Tunizijo obiskali tudi vi? Preverite ugodno ponudbo TUKAJ! 

Foto: Anže Petrič, Tunizija

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.