“Ta pot postane meditacija” – Laura Cankar o El Camino

Laura Cankar je 20-letna umetnica, ki je letos prehodila romarsko pot El Camino de Santiago. V prevodu – Jakobovo pot. Odšla je z namenom, da se najde in vzame prosto leto pred začetkom študija. Na francoskem delu Jakobove poti je Laura preživela 33 dni in prehodila okoli 1.000 kilometrov.

Povejte nam več o svoji poti … Kje vse ste bili?

V Španiji. Na poti El Camino de Santiago oziroma natančneje – Camino Frances. Pot sem začela v Franciji, v kraju Saint Jean Pied de Port. Od tam hodiš do mesta Santiago de Compostela. Jaz sem se odločila, da bom pot podaljšala še za približno 115 km in odšla do obale. Tam sem najprej hodila do kraja Finisterre – konec zemlje, potem pa še do Muxije. Do Santiaga sem hodila vsak dan. Brez premora. Potem sem nadaljevala do Finisterre in tam ostala tri dni. Enako v Muxiji.

Kaj pridobiš ob koncu poti?

Certifikate, ki jih na koncu poti pridobiš v Santiagu za opravljeno pot. Na začetku poti kupiš knjižico in vanjo zbiraš žige. Pridobiš jih v alberguejih – romarskih prenočiščih, kjer sem spala. V vsaki vasi imajo bare in albergeje, kjer lahko popotnik pridobi žig. Na dan jih pridobiš dva ali tri. Zadnjih 100 km poti je bolje, da na dan pridobiš tri. Zato, da je res razvidno, da v resnici hodiš peš in ne z avtobusom, kot nekateri počnejo. Pot tam postane res turistična. Nekateri naredijo 10 km potem pa gredo naprej z avtobusom.

Zakaj ste se za to pot odločili?

Na začetku zgolj zaradi tega, ker sem želela potovati in čim več videti. Nisem pa želela običajne turistične izkušnje – z avtom ali avtobusom in tako naprej. Dva prijatelja sta to pot opravila že pred dvema letoma in sta mi izkušnjo Camina priporočila. Na začetku sem res mislila, da so to vsi razlogi. Zanimanje za hojo in potovanje. Ampak ko na poti preživiš nekaj časa in imaš veliko časa za razmišljanje …

Ugotovila sem, da sem na pot odšla, ker sem morala odrasti. Postati bolj samostojna, bolj odločna, bolj zaupati vase. Zaradi ljudi tam sem spoznala, da je vse mogoče. Dalo mi je življenjski zagon. Ta pot je zame postala meditacija.

Kako je potekal vaš običajen dan na poti?

Zbujala sem se okoli 5h zjutraj. Zato, ker je tam 30 stopinj in ne želiš hoditi po največji vročini. Na dan sem naredila od 22 do 30 km. Hoditi sem pričela ob 5.30 zjutraj in hodila do prve vasi. Tam sem dobila kavo in zajtrk. Vzela sem še nekaj hrane za na pot. Potem sem hodila dalje. Če sem vmes postala utrujena, sem se ustavila na pijači. Na poti spoznavaš ogromno ljudi. Sicer pa je najboljše, da si na poti čim več sam. Tako se izogneš dejavnikom, ki ovirajo. Hkrati pa imaš čas za razmislek. Hoja se je končala okoli 14h ali 16h. Zelo odvisno od hitrosti hoje.

Tak čas prispeš v albergue. V sobi je zraven tebe še 18 ljudi. Če imaš srečo, dobiš sobo za 4, kjer nihče ne smrči in lahko spiš! (smeh). Zvečer smo šli pa žurat s prijatelji, ki sem jih spoznala na poti. Poskusili smo tradicionalno špansko pivo in vino. Tam pravijo: ‘‘No vina no Camina’’, kar bi grobo prevedli brez vina ni kamina. Ob 22h sem navadno že spala.

Kaj je vsebovala vaša prtljaga?

V nahrbtniku sem imela dvoje kratke in dvoje dolge hlače pa še to je bilo preveč. Lahko bi vzela manj. Imela sem še štiri majice in kopalke pa nogavice in spodnje perilo, spalno vrečo in športno brisačo. Pomembno je, da so stvari športne in lahke. Vsak dan nosiš 9 kg težak nahrbtnik z vsemi svojimi stvarmi. Oblačila se morajo hitro sušiti, saj stvari na poti pereš vsak dan. Pogrešala sem edino balzam za lase.

Kaj pa osebna higijena na poti?

Zobna krtačka. Krtača za lase. Krema za obraz in za sončenje. Malo šampona za telo in milo za pranje oblačil. Pa obvezno vlažilni robčki.

Kako ste doživljali odklop od udobja vsakdanjega življenja?

Sploh ni bilo tako grozno. V resnici mi je bilo všeč, da sem bila lahko malo umazana in sproščena. To je bilo na poti normalno. Sprijazniš se z dejstvom, da smrdiš. Tako pač je. Malo težje je bilo v času menstruacije. Navaditi sem se morala na tampone. Drugače ne gre. Na koncu dneva pa itak prespiš v albergueju in se tam umiješ. Spanje v šotoru pa je glede tega druga zgodba.

Kakšen je vaš popotniški nasvet za Camino?

1. Torbica okoli pasu je nujnost. V njej hranite vse pomembne stvari. Na denar in dokumente je treba paziti. Pri sebi ni varno imeti preveč gotovine. Bolje je, da na kartico prejemaš nakazila. Prijateljico iz Amerike so na poti okradli. Iz denarnice so ji pobrali denar in denarnico pustili kar tam.
2. Naslednja pomembna stvar za na pot so pripomočki za zdravljenje žuljev. Močne obliže. Igla. Nitka. Jod in razkužilo.
3. Pametno je vzeti tudi nekaj osnovnih zdravil in prvo pomoč. Tujinsko zavarovanje je tudi nujnost.
4. Če želite svoj mir, pojdite s šotorom. Če želite izkušnjo spoznavanja ljudi in povezanosti, pojdite v prenočišča.
5. Čim lažja prtljaga.
6. Dobra obutev in sandali.
7. Pozor na stenice, ki jih je ogromno.

Finisterra

Kakšna je bila razlika v naporu prvi in zadnji dan poti?

Najhujši dan na poti je prvi dan. Takrat prečkaš Pireneje. Do prve vasi je 27 km v hrib. Pot se mi je vlekla. Občutek je bil, kot da se ne bo nikoli končala. Vroče je bilo in pihalo je, povsod so bile živali. Vse me je motilo. Če mi prvi dan ne bi uspelo, bi šla domov. Dobro, da je bila z mano prijateljica Manca. Ona me je motivirala. Nekje na sredini poti utrujenost izgine in pričneš se zavedati, zakaj sploh hodiš. Na koncu poti hoja postane nuja. Telo potrebuje gibanje in šport. Še zdaj čutim potrebo po hoji.

Na poti ste spoznali veliko zanimivih ljudi. Čigava zgodba je bila najzanimivejša? Ste s kom obdržali stike?

Federico iz Italije. Na Camino je prišel zaradi bolezni. Želel je prestati to pot kot preizkušnjo in se spopasti z boleznijo na drug način. Zelo sva se povezala. Na roki ima tetovažo – črto, ki mu obkroža biceps, a ne povsem. Črta še ni sklenjena. Pravi, da jo bo sklenil, ko se bo našel. Ali pa bo umrl nedokončan. Bilo pa je še mnogo drugih ljudi in zgodb. V stikih smo še vedno. Vsaj tisti, ki smo se res povezali. Posebej se spomnim gospoda, starega okoli 60 let, ki je Camino prehodil že enajstkrat. Na koncu poti sva ga srečali. Gospod bo pot prehodil še nazaj.

Cizur Menor

Je na poti možno navezati pristne stike z ljudmi?

Na trenutke skoraj preveč. Ljudje pogosto rečejo, da je Camino magičen. Resničnost tam je drugačna kot doma. Nekoga spoznaš in z njim hodiš osem ur na dan. Pogovarjaš se o vsem. O stvareh, o katerih v vsakdanjem življenju niti ne govoriš, ker ni časa. Odnosi na poti so bolj trdni kot tukaj.

Najhujša izkušnja iz poti?

Z Manco sva se najprej odločili, da bova spali v šotoru. Kupili sva šotor, ki naj bi bil nepremočljiv. Po deževni noči sva ugotovili, da ni seveda bil. Čeprav ni močno deževalo in sva bili delno pod streho, sva se sredi noči zbudili čisto premočeni. Vsa prtljaga je bila mokra in zato tudi težja. Gospa v šotoru zraven najinega pa je celo noč veselo smrčala. To se je zgodilo prvi vrečer. Na koncu sva šotor kar pustili tam.

Kaj pa stroškovna plat? Kakšen proračun ste imeli?

Načrtovali smo 800 evrov, na koncu pa smo porabili jih 1.300. Seveda gre ceneje. Če ne piješ alkohola in kuhaš sam je 800 evrov dovolj.

Kako pa sama pot poteka?

Jaz sem šla peš. Možnost je tudi kolesarjenje ali ježa konj. Lahko greš sam, lahko pa se pridružiš skupini. Nič ni organizirano. Z Manco sva najprej hodili nekaj metrov narazen. Po nekem času sva hodili vsaka čisto zase. Odločili sva se, da želiva različni izkušnji. Na začetku je super, ker imaš veliko svojega miru. Kasneje postane vse bolj turistično in posledično dražje. Tudi fizična pripravljenost ni nujno potrebna. Kondicijo nabiraš sproti.

Ali ste s seboj prinesli kakšen fizičen spominek s poti?

Školjko. Značilna je za El Camino de Santiago. Školjke so kažipot. V mestih so vdelane v tla. A tako se v velikih mestih tudi najhitreje izgubiš. Ne veš, ali bi sledil školjkam na tleh ali rumenim puščicam zgoraj.

Kako se vam zdi, da vas je pot spremenila?

Postala sem bolj samozavestna in odločnejša. Manj me je strah. Pot je lahko izkušnja, ki ti spremeni življenje, če tako želiš. Pomembna je ciljna usmerjenost. Na poti te vse boli, ampak imaš cilj v glavi in mu slediš. Dalo mi je zagon za odhod iz Slovenije. Želim si študija v tujini. Tudi k prijateljem, ki sem jih spoznala na poti, grem na obisk. Bolj sem se odprla. Ne maram jokati pred ljudmi, ampak tam sem. Čutila sem olajšanje. Imela sem čas delati na sebi. Tega časa drugače nisem imela. Pot me je tudi spomnila na to, kako zelo potrebujem svojo glasbo. Na poti sem napisala pet pesmi. Več kot v celem letu prej. Dobila sem veliko navdiha.

Kakšne so starostne skupine ljudi na poti?

Najmlajši je bil star 18 let, najstarejši tudi več kot 70 let. Veliko je bilo učiteljev in mladih podobne starosti kot jaz. Z njimi smo se največ družili. Poznam tudi par. Spoznala sta se na Caminu in se v Santiagu poročila. El Camino je res magičen. Neverjetno je.

Kaj je po vašem bistvo poti?

Ljudje. Tako sem vesela za vse ljudi, ki sem jih spoznala. Neprecenljivo je. Sploh ni šlo za pot ali moje cilje, temveč za vse te ljudi. Vedno sem bila obkrožena s pozitivo in dobro voljo. Na poti trpiš in vse boli, ampak ljudje so nasmejani. Tudi težke trenutke sem mela. Bili so dnevi, ko sem samo jokala in hodila. Moja prijateljica Neja je umrla preden sem odšla na pot. El Camino mi je dal možnost žalovanja in to mi je pomagalo.

Top pet lokacij na poti.

1. Muxia
2. Cizur Menor
3. Estella
4. Meseta
5. Castellanos de Castro
In še mnogo drugega. Vse je bilo čudovito. Doma nikoli nimaš časa gledati neba. Potem pa hodiš 30 km na dan in nebo je vse, kar vidiš. Noro.

Občutki ob koncu poti El Camino?

Ob prihodu v Santiago nekateri začnejo jokati. Občutkov se ne da opisati. Nisem čutila, da se je pot končala. Nisem si želela, da se končala. Čutila sem izreden ponos. Še večji pa, ko sem dosegla Finisterre in kamen, ki označuje 00 km. Konec poti, nič ni več pred tabo. Tam sva z Manco pustili nekaj stvari. To je eden izmed pomembnih delov romarske poti, kjer ljudje puščajo stvari. Osebne predmete ali spomine na mrtve. Tudi midve z Manco sva Neji v spomin nekaj pustili.

Santiago de Compostella

Zaključna misel?

Vsem želim, da gredo na El Camino. Neverjetna izkušnja. Prepričana sem, da se bom na Camino vrnila in naredila še kakšnega.

FOTO: Laura Cankar
PREBERITE ŠE: 

Španija: Tako je videti tradicionalno obmetavanje s paradižniki

Bahami: Ne odlašaj na jutri #fotozgodba

Bahami skozi objektiv nagrajenega slovenskega fotografa Nejca Draganjca. O njegovem delu ste lahko brali že v Vandraj intervjuju (tu), tokrat pa je z nami delil svoje misli ob orkanu Dorian, ki je prizadel rajske Bahame. To so njegova zgodba in podobe Bahamov pred katastrofo …

Bahami. Za mano je nekaj zelo zaskrbljenih dni. Z grozo spremljam opustošenje, ki ga je na Bahame stresel hurikan Dorian. Še posebej me je skrbelo za zunanje otoke, čudovite ljudi, ki sem jih spoznal tam, in mnoge skrite bisere, ki so mednarodnemu turizmu v veliki meri še vedno nepoznani. Ponovni opomin, da ne odlašaj potovanja na jutri, kamor lahko greš že danes.

Kraljičino stopnišče v glavnem mestu Nassau. Kdo bi si mislil, da je center glavnega mesta lahko tako divji in zelen.

Ja, ponovni. V svoji popotni fotografski karieri sem imel že kar nekaj priložnosti ujeti “zadnji vlak”. In žal se je kar nekaj načrtov tudi že odpeljalo s postaje brez mene na krovu. K sreči je Dorian zavil bolj severno, kot je bilo od začetka predvideno. In kot kaže, je bilo glavnim naravnim lepotam v veliki meri prizanešeno. Tokrat.

Atlas. Največji podvodni kip na svetu.

 

Razkošje na divji Eleutheri.

Vprašanje časa

Vendar je samo vprašanje časa. Še posebej so na takšne vremenske tragedije občutljivi krhki otoški ekosistemi in unikatne bahamske geološke tvorbe. Na primer – Allen Cays legvani (Cyclura cychlura inornata). Ti čudoviti kuščarji zrastejo do 1,5 m dolžine in v divjini jih je še manj kot 1000. Razmnožujejo se le na eni plaži, ne daleč od poti hurikana Dorian. Pa tudi če so jim tokrat  vetrovi s hitrostjo 300 km/h prizanesli, je plaže vsako leto nekaj manj zaradi dvigajoče se gladine morja. Tik, tak, tik, tak …

Samec Allen Cays legvan (Cyclura cychlura inornata)

Posnetek plitvin Exuma Cays:

Še dva izmed zaskrbljujočih (svetovnih) trendov sta privatizacija in gospodarski pohlep. Na Eleutheri, enem izmed zunanjih otokov Bahamov, se skriva najlepša plaža, kar sem jih do sedaj obiskal. Dostop do “Lighthouse beach” je relativno zahteven, zato ponuja danes tako redko in dragoceno kombinacijo sapo jemajoče lepote in odmaknjenega miru. Kmalu bo ta stavek treba spremeniti v preteklik, saj je plažo kupil in privatiziral Disney, ki jo namerava spremeniti v pristanišče za svoje križarke. Škoda.

“Lighthouse beach”, obsijana z mesečino.

 

Iskanje smisla življenja na Lighthouse plaži.

Kaj se zgodi, ko se otok privatizira, lahko vidimo tudi na primeru Compass Cay. Otoček je zbirališče morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum). Odkar je bil ta naravni karibski paradiž privatiziran ter “nadgrajen” z marino, je tudi zbirališče jaht in vsega lažnega zlata, ki spada zraven. Kot popotnega fotografa me je najbolj zmotila absolutna prepoved fotografije in snemanja s čimer koli večjim kot mobitel ali GoPro. Nepotrebno oviranje, ki pa pravega fotografa zagotovo ne bo ustavilo. Pa to zagotovo ni edini primer! Ta trend se pojavlja povsod po svetu, prvič sem ga že pred leti srečal na Jukatanu. Uradna razlaga? Ne želijo, da se ljudem zaradi predobrih fotografij ne bi dalo več obiskati lokacije. Kakšen absurd. Si že kdaj videl(a) lepo fotografijo lepega kraja in si rekel/rekla: “Sedaj me je pa minilo, da bi kraj tudi obiskal(a)!”. Jaz zagotovo nisem in ne mislim čakati, da se še ena popotna ideja iz seznama želja prestavi na seznam “prepozno”.

Že privatizirani otoček “Compass cay” je mesto zbirališča morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum).

 

Zasebni lastnik Compass cay prepoveduje fotografijo s čimerkoli večjim kot mobitel/GoPro. Kot da je to nepotrebno omejevanje pravega fotografa že kdaj ustavilo!

Foto: Nejc Draganjec

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Z družino v divjino: “Odločila sva se, da otrokom želiva namesto nepremičnin zapustiti spomine na nepozabna doživetja.”

Če na Vandraj redno berete naše intervjuje, ste verjetno že ugotovili, da se da potovati tudi z družino. Pa ne le na morje. Daleč. Na vse konce sveta. In tokrat navajamo še en primer. Družina Stanič, ki ustvarja blog Z družino v divjino, je še en dokaz, da volja najde pot. Okoli sveta, če si to res želite. Predlagamo, da se vam predstavijo kar sami. Uživajte v intervjuju.

Preberi več

Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Norveška je ena tistih destinacij, ki vedno očarajo s svojo slikovitostjo. Leži na zahodnem delu Skandinavskega polotoka in ponuja osupljive razglede na obale in fjorde ob Severnem Atlantiku.

Norveška poleg fjordov ponuja tudi razglede na ledenike, kristalno čiste reke, slapove in jezera ter pester živalski svet, sodobna država pa ima odlično mešanico kulture, zgodovine in modernejših pogledov na svet.

Tokrat smo roadtrip Tine Todori, Uroša Podlogarja ter njunih osemmesečnih dvojčkov lahko ujeli kar v videopripovedi. Z mlado družinico smo na Vandraj klepetali že v obsežnem intervjuju (TUKAJ), tokrat pa so eno svojih zgodb z nami delili tudi v sliki. Njihove dogodivščine na Instagramu najdete na profilu @We_Travel_Explore_Live. Kakšen pa je bil njihov prvi družinski roadtrip, si oglejte v spodnjem videu, ki so ga posneli na poti.

Norveška v objektivu: Prvi skupni družinski roadtrip z osemmesečnima dvojčkoma:

Dvojčka gresta na Sever

“Seveda sva slišala pripombe, kot so “A kaj bližjega nista našla?”, “Sta prepričana, da bo to šlo v kamperju z osemmesečnima dvojčkoma?” Vedno gre lahko kaj narobe. A to gre lahko tudi brez otrok. Zato sva rezervirala karte in napokala kovčke. Z najinima osemmesečnikoma smo šli na dopust na sever Norveške,” nam zaupa Tina.

Načrt potovanja

Imela sta le okviren načrt poti, saj sta vedela, da bo tempo z dojenčkoma nekoliko počasnejši. Kljub temu jim je uspelo videti kar velik del države. “Letalo nas je pripeljalo do mesta Trondheim, kjer nas je pričakal naš dom na kolesih, s katerim smo potovali naslednjih 15 dni. Pot nas je vodila čez turistično dokaj nepoznane kraje. Ne maramo gneče in ne maramo stati v vrsti, da lahko občudujemo naravna čudesa. Mesto Møsjoen je en takih krajev, kjer se je čas ustavil najbrž nekje v 15. stoletju. A mesto ima tako močan karakter in dobro energijo, da smo podaljšali za eno noč. Obiskali smo otok Lovund, kjer so doma morski ptiči puffini oziroma mormoni in kjer živi le 520 ljudi. In kot zanimivost – na otoku vsako leto gnezdi približno 250.000 puffinov! Take vrste gneča pa nam je zelo všeč. Lofote sva prehodila in obiskala že dve leti nazaj, tako da smo jo tokrat mahnili proti otoku, ki mu rečejo “mini Norveška” – Senja. Otok združuje vse karakteristike Norveške in je izjemen, divji in še čisto neokrnjen. Še zlasti, če se podaš na jug, kjer skoraj ne srečaš turista, le severne jelene in nešteto ovac,” se spominja Tina.

“NE, nisva mogla najti bližjega kraja za prvo pot z dojenčkoma, ker je bil ta top”

“Na poti proti Bodu, od koder smo imeli letalo domov, smo se ustavili tudi v polarnem parku, kjer domujejo severni jeleni, losi, medvedi, risi … Prav tam sem uspela božati losa in videti mošusa, ki je imel izjemno slab dan in se je zaganjal v vse obiskovalce parka. S cmokom v grlu smo se podali na zadnje dni avanture z avtodomom. Dvojčka sta uživala svež zrak, naravo in dogajanje … Vse ju je fasciniralo in bila sta tako pridna, kot doma skoraj nikoli nista (smeh). Zato lahko sedaj odgovoriva na vse tiste pomisleke – “NE, nisva mogla najti bližjega kraja, ker ta je bil top!” in “DA, prepričana sva, da bo pot s kamperjem v redu.” Tudi če ni, improviziraš in se znajdeš.” Hvala Norveška za “krst” najinih dvojčkov, pridemo nazaj. Do takrat pa že pridno načrtujemo naš naslednji pobeg,” nam je o njihovi prvi večji družinski poti povedala Tina.

Finančni pregled

Proračun vsekakor ni zanemarljiv v tej deželi – saj velja za najdražjo skandinavski državo. “Za dve pici sva odštela 40 evrov, za dve pašti in dva gintonika pa 80 evrov. Trgovine so v povprečju 50 odstotkov dražje, kot pri nas. Malo se moraš “naučiti” kupovati in se da s sprejemljivim zneskom priti čez dopust. Okvirni strošek brez najema avtodoma in skupaj z letalskimi kartami za 15 dni je bil dva tisoč evrov.”

FOTO in VIDEO: www.urospodlogar.com

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE:

Tina in Uroš, ki potujeta z osemmesečnima dvojčkoma: “Naučila sva se bistvene stvari – ne komplicirat!”

Road trip po Skandinaviji: Vse kar morate vedeti še preden se usedete v avto #intervju

Road trip po Skandinaviji je gotovo zapisan na bucketlistu marsikaterega strastnega popotnika. Ko smo pred časom klepetali s Katjo Mikoš, katere izredno zanimivo zgodbo lahko preberete tukaj, nas je navdušila s svojim načinom potovanja. In ker je s svojim sopotnikom ravno vrnila iz road tripa po Skandinaviji, smo jo povprašali po vtisih in nasvetih za vse, ki si želite podobne izkušnje.

Preberi več

Ana in Rok: “Čar potovanj je ravno to, da se izven Evrope počutiva (ne)domače!”

Ana Strunčnik in Rok Poteko sta dva popotnika, ki sta vedno rada v pogonu in iščeta nove dogodivščine. Skoraj ni vikenda, ki bi ga preživela doma, saj želita prav vsak trenutek izkoristiti za raziskovanje novih krajev, športne aktivnosti in spoznavanje novih stvari. Če pa se slučajno za nekaj časa znajdeta doma, najverjetneje načrtujeta, kam se bosta podala na naslednje potovanje.

Preberi več

Francozinja v Ljubljani: “Slovenci radi pomagate, traja pa kar nekaj časa, da tujca spustite v svoj krog.”

V večini naših intervjujev vam predstavljamo zanimive Slovence, ki živijo v tujini ali pa veliko potujejo. Tokrat pa smo se odločili postaviti v čevlje osebe, ki je za svoj dom izbrala Slovenijo. Sarah Chtoane prihaja iz Francije, v Slovenijo jo je prinesla izmenjava, tu pa je ostala zaradi ljubezni. V Ljubljani živi že dobri dve leti, kako pa smo skozi njene oči videti Slovenci in Slovenija, preberite v spodnjem intervjuju.

Preberi več

Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Nejc Draganjec, fotograf, popotnik in biolog. V njegovem fotoarhivu boste našli kup dih jemajočih podob, ki jih je ujel v objektiv. Od potapljanja z meduzami na otočju Palau, raziskovanja lepot nočnega neba Zahodne Sahare, trekinga po notranjosti Islandije, odprave v Amazonijo z lokalnimi Indijanci … Med vsemi pa zagotovo najbolj izstopa njegov fotolov na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem. Prav tu je nastala tudi fotografija, s katero je postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Kdo je Nejc Draganjec, kako ga je na Japonskem za las zgrešila lavina bomba, kako je s predelovalci koke v Amazoniji prišel do plantaž in kako je sploh zaplaval v svet fotografije, preverite v spodnjem intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki še ne vedo, kdo je Nejc Draganjec?

Sem Nejc Draganjec, fotograf, popotnik, biolog. To so tri glavne teme mojega življenja in najraje vidim, da se med seboj čim bolj prepletajo.

Si sploh lahko predstavljate potovanje, kamor ne vzamete fotoaprata?

Mislim, da sem imel to nočno moro ravno prejšnji teden! Po mesecih dolgih priprav potujem okoli sveta, pridem do dah jemajočega motiva ob ravno pravem trenutku, nato pa odprem fototorbo in je prazna … Namenoma pa tega ne bi naredil.

Rezultat vašega fotolova na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem, je tudi fotografija, s katero ste postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019. Kako je nastala in kaj vam takšno priznanje pomeni?

Idejo za to fotografijo sem dobil že pred leti, tako da bi se lahko reklo, da je bila v nastajanju kar nekaj časa. Kot fotograf moraš biti pogosto precej potrpežljiv in tako sem tudi jaz čakal ter iskal pravi trenutek, da jo iz ideje spravim v resničnost.

Fotografija, s katero je Nejc Draganjec postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Sakurajima je bila najboljša prilika do sedaj, zato so bile priprave res obsežne. Najprej spremljanje seizmoloških podatkov in opazovalnih točk že od doma, ob prihodu takojšen obisk seizmološke postaje in pogovor z lokalnimi vulkanologi, nato pa 48 ur iskanja dobre opazovalne pozicije na vulkanu in čakanje na izbruh. Je pa pri takšnih fotografijah pomemben tudi faktor sreče, za katero pa v fotografiji zagotovo drži, da je na strani pripravljenih.

Cvetenje češenj na Japonskem

Sam v fotografiji sicer nisem zaradi tekmovanj in do sedaj tudi fotografij takega kalibra, ki se jih sicer najde v moji fotoknjižnici kar nekaj, nisem pošiljal naokoli. Seveda pa nisem, tako kot verjetno večina ljudi, imun na učinke zunanje potrditve, da kar počnem, počnem dobro. Občutek je odličen, ko te vzorniki, od katerih si se učil in h katerim si stremel leta, sprejmejo medse in ponudijo iskreno pohvalo.

Japonska, gora Fuji

Kako ste potovali po Japonski? Kje vse ste bili in kaj vas je v tej deželi najbolj navdušilo?

Japonska me je popolnoma prevzela na moji prvi poti tja – pred natanko 11 leti – in tudi tokrat je bila vse, kar sem upal, da bo. Najbolj me kot fotografa navdušuje njena pestrost in združevanje kontrastov. Jukstapozicija elementov, ki jih ne bi pričakoval skupaj. Moderno/tradicionalno, urbano/naravno, sproščeno/adrenalinsko … Ta pestrost je vsaj meni neizčrpen vir fotografskega navdiha.

Možnosti potovanja po Japonski so zelo pestre in preizkusil sem že vse: seveda znamenite vlake, letala, avtomobile, kolesa, trajekte … Pa tudi peš sem veliko prehodil. Na zadnjem fotovanju mi je mobitel zabeležil okoli 400 prehojenih kilometrov. Ne verjamem pa, da mi bo kadarkoli zmanjkalo novih idej za odkrivanje. Naslednjič grem tja jeseni na lov za norimi jesenskimi barvami.

Japonska, Kjoto

Nekaj posebnega je tudi vaša odprava v Amazonijo z lokalnimi Indijanci. Kakšna izkušnja je bila to? 

Če bi biologi imeli svoja romarska središča, bi porečje Amazonke zagotovo bilo eno izmed njih. Biotska pestrost in občutek pristne divjine, ki buhti od življenja, je skorajda brez primerjave. Sicer imam nekaj izkušenj s terenskim biološkim delom po svetu, vendar je bilo vse to “valter liga” napram Amazoniji, zato sem raje poiskal izkušnje in pomoč lokalnega znanja.

Pustolovščina, ki je sledila naslednjih nekaj dni, je še vedno ena izmed mojih najljubših. Poleg očitnega – rastlin in živali – smo se srečali tudi s predelovalci koke, ko smo nenadoma zakorakali na plantažo in rafinerijo končnega pudrastega produkta. Ravno v takšnih primerih so lokalne povezave neprecenljive in celotni dogodek je nato šel skozi brez posebnih težav.

V Amazoniji sem prvič v življenju tudi doživel pravo temno nočno nebo. Občutka, ko stojiš pod rimsko cesto v vsej njeni veličastnosti, tako svetli, da ne rabiš luči za premikanje in da zaradi sija galaktičnega jedra dejansko ustvarjaš senco, se ne da opisati. Res škoda, da se nas večina v razvitem svetu niti ne zaveda, kaj je cena urbanizacije in nočne razsvetljave.

Peru, Machu Picchu

Ste se na kakšnem fotopotovanju že znašli v nevarnem položaju?

Verjetno ja. Potencialno nevarnih krajev je bilo že veliko. Na primer barakarsko naselje na pobočju Cerro San Cristobal v Limi v Peruju. Pa seveda srečanja z divjimi živalmi (velike mačke, povodni konji, morski psi …) in silami narave. Vendar se vedno držim načel upravljanja z nevarnostjo.

Južnoafriška republika in srečanje z morskim psom

Preračunljivo tveganje je OK, nespametna naivnost in brezbrižnost pa ne. Popotni fotografi nosimo s seboj opremo precejšne vrednosti. Velikokrat mesečne ali celo večletne lokalne plače. In ljudje to vejo, zato sem izredno previden in pozoren.

Nisem pa še nikoli bil v situaciji, ki bi bila aktivno agresivna – recimo rop, dejanski napad (ne le zvedavost) živali ali pa življenjsko ogrožujoča poškodba. V takih situacijah ga ni čez preventivo. Morda najbližje do sedaj sem bil v potencialno nevarni situaciji ravno pri izbruhu Sakurajime. Med iskanjem prave pozicije sem se za las in po čisti sreči izognil lavini bombi, ki je nato namesto mene zadela in polomila moje fotografsko stojalo.

Južnoafriška republika

Če bi morali izbrati top 5 najljubših destinacij, katere bi bile? In zakaj?

Na prvih dveh mestih se vedno znova izmenjujeta Islandija in Japonska. Islandija zaradi svoje divje narave in osupljivo lepe krajine, Japonska pa zaradi prej omenjene pestrosti. Najnovejši prišlek na ta moj seznam je tudi Velikonočni otok, s katerega sem se pravzaprav ravnokar vrnil. Prevzela sta me neokrnjeno nočno nebo in vulkanska pokrajina, ki s svojo črno podlago in svetlo zelenim rastlinjem spominja na Islandijo. Potem bi se bilo pa že težko odločiti, saj se mi zdi, da mi je še skoraj vsak kraj do sedaj ponudil nekaj unikatnega. Morda bi v tem trenutku nominiral Palau s svojim bujnim morskim svetom, Zahodno Saharo zaradi svoje unikatne pokrajine in otok Eleuthera, ki je nedvomno skriti biser Bahamov  … 

Bahami

Kaj je za vas dobra fotografija? 

Fotografija je pogledu, kar je poezija govoru. Bogata in estetska ekspresija umetnikovega sporočila. V popotni fotografiji je to sporočilo običajno občutek nekega kraja in časa, ki si ga gledalec fotografije deli s fotografom. Če fotografija izpolni vse to, potem je, kar se mene tiče, res dobra fotografija. Seveda pa ne spregovori vsaka fotografija vsakemu, zato se tudi ljudje pogosto ne strinjajo, katere fotografije so dobre. Vsake oči imajo svojega malarja, je pregovor, ki povzame, da k interpretaciji umetnosti pristopamo iz sebe in iz svojih unikatnih preteklih izkušenj.

In kaj naredi dobrega fotografa?

Vaja. Res ni bližnjice. Lahko poznaš vso fotografsko teorijo, ki obstaja, vendar v trenutku nimaš časa razmišljati o tem. Fotografija je lovljenje trenutkov. Edini način, da postaneš dovolj suveren in hiter, je vaja. Toliko časa, da ponotranjiš koncepte in postanejo refleksni odziv. Dodana vrednost je, da z vajo pridejo izkušnje, z izkušnjami pa tudi sposobnost predvidevanja teh mimobežnih utrinkov.

Bahami

Kakšne podobe najpogosteje lovite v objektiv, kje in kako jih najdete? 

Popotna fotografija je zelo pester žanr. Združuje elemente krajinske, portretne, ulične … Skoraj vseh preostalih žanrov fotografije, vključno s kakšnim “selfijem” (smeh). Nekateri se je lotijo bolj reportersko, nekateri, kot jaz, pa bolj umetniško in pripovedno.

Sam imam največ veselja do fotografije narave, nočne fotografije in fotografije popotnega življenjskega stila. Zato ti trije žanri tudi predstavljajo levji delež vseh mojih popotnih albumov. Narava je tako ali tako vedno okoli nas. Ste kdaj potovali s fotografom in so vas jezili pogosti postanki za fotografijo? Poskusite to z biologom, ki je navdušen nad vsako drugo bilko in hroščem (smeh).

Italija, Toskana

Motivov za nočno fotografijo tudi nikoli ne zmanjka. V urbanem okolju zvezde zamenjajo lučke na Zemlji, daleč od civilizacije pa sem tako ali tako vedno znova presunjen nad nočnim nebom in izkoristim vsako priložnost za astrofotografijo.

Pri popotnem življenjskem stilu pa imam obilo pomoči s strani svoje partnerke. Ne vem, kdo ima večjo srečo – Elizabeta, ki ima vedno s sabo osebnega fotografa, ali jaz, ki imam vedno pri roki fotomodel. Mutualizna simbioza bi rekli biologi.

Kaj pri fotografiji vas najbolj navdušuje in kaj vas je potegnilo v njen svet?

Najbolj me navdušuje, da fotografija omogoča bolj poglobljen stik s svetom okoli nas. V nasprotju s splošnim stereotipom, da je fotografiranje ovira v pristnem doživljanju, je v resnici fotografija orodje, s katerim se v dogodke še toliko bolj poglobimo. Iz pasivnega opazovalca se spremenimo v aktivnega soudeleženca. Tako ujamemo trenutke, ki bi jih drugače najverjetneje spregledali. S portretom misel na obrazu, z makro fotografijo podrobnosti, nevidne prostemu očesu, z dolgo osvetlitvijo minevanje časa itd.

Islandija

Zahvaljujoč družini je bila fotografija moj medij spoznavanja sveta že od ranega otroštva. Imel sem veliko srečo, da sem odrastel v okolju, ki je cenil fotografijo in umetnost nasploh. Kot otrok sem presedel ure in ure s svojim dedkom Justinom Zorkom, ki je pregledoval diapozitive s svojih popotnih avantur, in mu “pomagal” pri izbiri najboljših.

Ne vem, kdo je bil bolj vesel, ko so se razvite fotografije vrnile po pošti z raznoraznih svetovnih tekmovanj – on zaradi pripetih nagrad ali jaz, ker sem jih pogosto lahko obdržal in razstavil v svoji otroški sobi. Veliko podpore sem imel tudi od staršev, ki so mi ne le kupili moje prve 3 kamere, ampak tudi financirali razvijanje fotografij, ki so napolnile kar nekaj škatel za čevlje. Ene slabše od druge, ampak tako se učimo (smeh).

Islandija

So vaši fotopotepi torej del vašega dopusta in oddiha ter financirani iz lastnih prihrankov ali gre tudi za vnaprej naročene in plačane projekte? 

Oboje. Narava fotografskega dela je, da gre verjetno vedno za razmerje med enim in drugim, ki se sčasoma premika iz “večinoma osebnega” k vedno več naročenim projektom. Kar se mi zdi pomembno, je le, da najdeš pravo razmerje med obojim. Nasploh v življenju, v kreativnem delu, kjer je pomemben navdih, pa je po mojem mnenju to uravnoteženo razmerje med osebnim in poslovnim še toliko bolj pomembno.

Koliko takšnih fotopoti opravite na leto?

Želel bi čim več. Vsako leto imam običajno vsaj 2 večja fotoprojekta, ki trajata okoli enega meseca. Med enim in drugim pa še več manjših in krajših poti. Odvisno od priložnosti, ki se pojavijo sproti.

Maroko, puščava Sahara

Kakšen je vaš delovnik, kadar niste na poti? 

Večina fotografskega dela je razdeljena na 3 faze. Priprava, izvedba in dostava. Zame kot popotnega fotografa je fotovanje del izvedbene faze. Pred in po tem sta še 2 ravno tako pomembni fazi dela. Med pripravo osnujem koncepte, naredim raziskavo lokacij, določim urnik in naredim fotoplan. V dostavni fazi ne zmanjka dela v digitalni temnici, veliko ga je tudi s predajo končnih produktov naročnikom, z marketingom, družbenimi omrežji … Zelo rad tudi predavam, pišem fotopisne članke, z naslednjim letom pa pričnem tudi z vodenjem fototur, tečajev in delavnic. Dan ima 24 ur, potem je pa še noč (smeh).

Kakšen tip popotnika ste? 

Običajno dajem prioriteto “manj prehojenim potem” in avanturam z nahrbtnikom. Vendar me ne moti, če vsake toliko časa tudi kdo malo poskrbi zame. Čeprav grem raje v lastni režiji, nimam čisto nič proti organiziranim skupinam. Vse za boljši rezultat, v vsakem primeru pa na potovanjih običajno spoznaš krasne ljudi.

Toskana, Italija

Kot kaže imate na potovanjih tudi precej stikov z lokalci. Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, drugače ne gre, pa tudi če bi šlo, ne bi hotel česarkoli spremeniti. Druženje in spoznavanje z lokalci je po mojem mnenju ključni del potovanja. Ne le zaradi neprecenljivega lokalnega znanja ampak tudi zaradi lastne osebne rasti. Pogosto stvari, ki jih jemljemo kot zelo samoumevne, niso dejansko takšne po svetu.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Iskreno – verjetno spodnje perilo, ker je doma predal najbolj dostopen in se mi s pakiranjem v zadnjem trenutku vedno mudi. Če vas zanima 5 stvari, ki se mi zdijo najbolj pomembne in ne bi verjetno šel nikoli na pot brez njih (vendar ni nujno, da jih spakiram najprej), pa so to seveda kamera, leče, pomnilne kartice, baterije in DOBER sistem varnostnih kopij. Aja, ne pozabite na potni list!

Bahami

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom? 

Ne vem, če je najboljši, se mi pa zdi pomemben in pogosto spregledan: naredi čim več fotografij. Veliko bolj praktično je kupiti nov disk za računalnik ali kartico za telefon, kot pa ponovno potovati okoli sveta po nov spomin, ki se ti ga v nekem trenutku ne da ovekovečiti.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Ramen v vseh svojih tisočerih variacijah na Japonskem, zrezek alpake v Peruju in cheesecake v New Yorku v strešnem baru Bar54 nad Manhattnom. Najslabše? Fermentirani morski pes kot kulinarična specialiteta Islandije.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o fotografiji kot poklicni poti? 

Da prehod iz amaterskega v profesionalno fotografiranje vzame karkoli od veselja. Je ravno tako in toliko notranje izpopolnjujoče. Ne vidim razloga, zakaj bi finančna stimulacija odvzela veselje do fotografije. Ljudje, ki imajo takšno izkušnjo, so morda zgrešili uravnoteženo razmerje med osebnimi in poslovnimi projekti ali pa nasploh sprejemajo napačne projekte.

Nejc Draganjec, fotograf

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Mnogo. O potrpežljivosti, strpnosti, pričakovanjih in dejanskih potrebah. Eno izmed spoznanj, ki bi se ga v naših medijih morda lahko večkrat izpostavilo, je, da nam je v Sloveniji zelo lepo. Zelo rad potujem, vendar se vedno z veseljem vrnem nazaj domov. Čeprav se Slovenci menda pregovorno radi pritožujemo – ko enkrat prepotuješ svet in dobiš primerjavo, spoznaš, da nam res ni nič hudega.

HITRIH 6

Najljubša država: Japonska

Najljubše mesto: Singapur

Najljubša plaža: Lighthouse beach, Eleuthera, Bahami

Najljubša kulinarika: mediteranska

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: slovenščina (od tujih sem nedavno razvil veliko zanimanje za latinsko-ameriško španščino. Pred tem pa japonščina.)

Foto: Nejc Draganjec/arhiv

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE : Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.