Kot pravijo v Lonelyju, je Slovenija že zaradi svoje strateške geografske pozicije odlična destinacija in gastronomska regija za preizkušanje kulinaričnih dobrot. Članek opisuje pot do naziva Evropske gastronomske regije za leto 2021. Projekt EGR 2021 je usmerjen v povečevanje kakovosti življenja, vključuje priložnosti za izobraževanje na področju zdravega in sonaravnega bivanja ter trajnostnega razvoja gastronomije.
Sam projekt krepi nacionalno promocijo kulinarike in gastronomije ter ustvarja sinergijo z lokalnim okoljem oziroma kulturami. V članku je še posebej opisana barvita kultura in gastronomija ter nov koncept »Green Cuisine«. Pišejo o tem, kako blizu nam je princip prehranjevanja “z vrta na mizo”, ki za nas morda res velja za nekaj precej samoumevnega, a čez meje temu nikakor ni tako. Izpostavljena je tudi nova spletna stran, posvečena slovenski gastronomiji TasteSlovenia.si, kjer je moč zaslediti butične zgodbe ustvarjalcev slovenske gastronomije.
Članek lahko na Lonely Planetu v celoti ujamete tukaj.
Foto: Unsplash
Okrašena jelka, novoletno oziroma božično drevesce je simbol decembrskih praznikov in del božične tradicije. Je božič brez tega sploh božič? Tradicija okraševanja božičnega drevesa pa naj bi se začela ravno v Nemčiji in to že v 16. stoletju. Pri tem naj bi imel nekaj tudi Martin Luther, ki so ga jelke v gozdu tako očarale, da je eno posekal, prinesel domov in okrasil s svečami. Prvo pravo božično drevo pa so leta 1785 postavili v Berlinu, nekaj desetletij kasneje pa je prva jelka krasila tudi avstrijski Dunaj. Tradicija krašenja jelke se je leta 1841 preselila v Veliko Britanijo, kamor jo je ob poroki s kraljico Viktorijo ponesel nemški princ Albert. Podobne tradicije so sicer še prej poznali tudi v Estoniji in Latviji. Danes pa je okraševanje drevesc, pravih in umetnih, zelenih, belih in sodobnih preplavilo ves svet.
Termin hišica iz medenjakov se je prvič pojavil v Janku in Metki bratov Grimm. Tradicija izdelovanja hišic iz medenjakov s sladkornimi dekoracijami pa se je začela prav v Nemčiji, potem ko je izšla ta slavna knjiga.
Praznični sejmi, stojnice s punčom in kuhančki, pa medenjaki, klobasami, vsemi mogočimi dišečimi dobrotami in spominki ter ročnimi deli so prav tako prišli iz Nemčije.
Nemške družine so prve začele s polaganjem venčkov na mize že četrto nedeljo pred božičem. Vsako naslednjo pa so prižgale eno od štirih sveč na njem.
Hrestač ali Nutcracker je v osnovi terilec lešnikov in orehov, oblikovan kot lesena izrezljana figura vojaka, kralja ali viteza. Od prvotnega namena danes malce odstopa, saj je postal najprej spominek in zbirateljski predmet, šele potem terilec. V germanskih deželah so se podobe hrestačev uveljavile tudi kot tradicionalni božični okras. Danes je tradicionalni leseni izdelek in eden redkih komercialnih izdelkov te vrste, ki ima širok krog ljubiteljev in zbiralcev.
Stekleni okrogli okraski za na jelko izvirajo iz poznega 16. stoletja iz nemškega mesteca Lauscha. To je zaslovelo po tradiciji pihanja stekla. Iz tega mesta je namreč prišlo nekaj najbolj finih kosov steklovine v Evropi. A šele leta 1847 je Hans Greiner začel z izdelovanjem steklenih okraskov, ki so kasneje postali del božičnega dekorja.
Z adventnim koledarjem so začeli Luterani v začetku 19. stoletja. S prvim decembrom so namreč začeli odštevati dneve do božiča. Najpogosteje je to pomenilo, da so na vrata s kredo vsak dan zarisali eno črtico, drugi so na steno vsak dan obesili majhno sličico z religiozno vsebino ali prižigali sveče. Prvi adventni koledar naj bi natisnili okoli leta 1900 v Hamburgu, danes pa za okenci koledarja najdete vse mogoče, tudi čokoladice.
Pesem, ki jo za božič prepevajo zbori dolgo v noč, sicer ni nemška, je pa avstrijska, zato si prav tako zasluži omembo. Leta 1818 sta jo skomponirala duhovnik Joseph Mohr in njegov prijatelj Franz Gruber. Sveta noč je zelo priljubljena božična pesem, njeno besedilo pa je prevedeno v več kot 300 jezikov.
Foto: Shutterstock
Prekmurci pri svoji kulinariki radi poudarijo, da kalorij ne preštevajo. In ena takšnih jedi, kjer pri energijski vrednosti raje malo zamižimo, je tudi prekmurska gibanica. Prekmurska gibanica je posebnost med sladicami, ki jo uvrščamo med slovenske nacionalne kulinarične dobrote. Ponaša se z evropsko zaščito zajamčene tradicionalne posebnosti.
Ta stara prekmurska praznična in obredna jed je dobila ime po besedi guba (güba) in se je v pokrajini ob Muri uveljavljala že v zelo starih časih. Najstarejši pisni vir seže v leto 1828, ko je župnik Jožef Kosič sestavil spis, v katerem omenja gibanico kot posebno prekmursko jed, ki na svatbi nikakor ne sme manjkati, prav tako jo postrežejo delavcem ob večjem opravilu. Zelo podroben zapisan recept za prekmursko gibanico sta objavila Andreja Grum in Ivan Vozelj v knjigi »Slovenske narodne jedi« iz leta 1964. O prekmurski gibanici pa je spregovoril tudi največji prekmurski pisatelj Miško Kranjec v svojem delu »Povest o dobrih ljudeh« (1972).
Za velikost modela za pečenje cca. 40 x 30 cm potrebujemo:
– krhko testo,
– vlečeno testo,
– 300 g mletega maka,
– 1,2 kg skute,
– 300 g mletih orehov,
– 1,5 kg naribanih jabolk,
– 420 g sladkorja,
– 250 g margarine (lahko tudi masla, svinjske masti ali rastlinskega olja),
– 5 jajc,
– 800 ml kisle ali sladke smetane,
– 6 vaniljevih sladkorjev (po želji),
– cimet,
– sol
MAKOV NADEV pripravimo iz 300 g mletega maka, 100 g sladkorja in po želji 1 vaniljevega sladkorja.
SKUTIN NADEV pripravimo iz 1,2 kg skute, ki ji dodamo dve jajci, 100 g sladkorja, po želji 2 vaniljeva sladkorja in po potrebi ščepec soli.
OREHOV NADEV pripravimo iz 300 g mletih orehov, 100 g sladkorja in po želji 1 vaniljevega sladkorja.
JABOLČNI NADEV pripravimo iz 1,5 kg naribanih jabolk bolj kisle sorte, 120 g sladkorja, po želji 2 vaniljevih sladkorjev ter dodamo cimet.
SMETANOV POLIV pripravimo iz 800 ml smetane in treh jajc. Cela jajca počasi razžvrkljamo skupaj s smetano.
MAŠČOBNI POLIV pripravimo tako, da raztopimo 250 g margarine (lahko tudi masla ali svinjske masti) ali uporabimo rastlinsko olje.
Na dno pekača najprej položimo plast krhkega testa, nato plast vlečenega testa, na katerega razporedimo polovico makovega nadeva in ga prelijemo z maščobnim in smetanovim polivom. Prekrijemo z drugo plastjo vlečenega testa, na katerega razporedimo polovico skutinega nadeva, nato pa še orehov in jabolčni nadev.
Vsako plast z nadevi prelijemo z maščobnim in smetanovim polivom in vsak nadev prekrijemo s plastjo vlečenega testa in postopek dvakrat ponovimo. Čez zadnji nadev se položi plast vlečenega testa, ki se poškropi s smetanovim ali maščobnim prelivom in čez njo se položi še zadnja plast vlečenega testa, ki se premaže z maščobnim polivom ali kombinacijo maščobnega in smetanovega poliva.
Priporočen čas in temperatura pečenja je 2 uri pri 170 do 180 °C, oziroma se prilagodi vrsti pečice.
Pa dober tek!
Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot sicer združuje ponudnike kakovostnih prehrambnih izdelkov v skupnih prizadevanjih za zaščito, izboljšanje kakovosti in promocijo prehrambnih izdelkov, značilnih za Prekmurje. Več o njihovem delu in še kakšen odličen recept pa najdete TUKAJ.
– Tereza: Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo #intervju
Od glasnega barantanja z lokalci v soukih za čudovite usnjene izdelke, preproge in keramiko, do okusne hrane (poskusite tajin!) in čudovitih riadov, kjer lahko prenočite. Maroko ponuja tudi puščavske izlete v Saharo, slikovite vožnje čez gorovje Atlas, surfanje v Atlantiku in obiske ikoničnih mošej ter medin. Kaj vas bo tam presenetilo?
Eden od bolj zabavnih prizorov Maroka so zagotovo plezalske koze. Te najdete na jugozahodu Maroka, tam, kjer rastejo arganova drevesa. Arganovo olje, ki ga pridelujejo Berberi, velja za eno najdražjih na svetu (in mimogrede, priporočamo, da si svojo kozmetično zalogo naredite točno tam). In prav po teh drevesih plezajo koze. Zaradi suhe klime so se prilagodile na malo drugačno prehrano. Jedo namreč prav arganove plodove.
Kamele so v Maroku pomemben način transporta – te lahko celo jahate na treku v Saharo. Poleg mleka, pa kamele uporabljajo tudi za meso. Zato ne bodite preveč šokirani, če boste pri uličnem mesarju na steni videli kakšno odsekano kameljo glavo.
Mesto Fez slovi po predelavi živalskih kož v usnjene izdelke in to po naravnem postopku. Glavno vlogo pri tem ima raztopina z zelo močnim vonjem, v kateri kože namakajo in je iz golobjih iztrebkov ter govejega urina. V usnjarnah, ki si jih lahko tudi ogledate, nato za barvanje uporabijo žafran in druge naravne sestavine.
Poleg kamel, Maročani osedlajo tudi osle, kolesa in motorje, na katere – podobno kot v južni Aziji – naložijo vse mogoče. Od treh otrok, ovc, hladilnikov, preprog … Podobne prizore lahko ujamete tudi na javnem prevozu, ko so avtobusi prepolni in se ljudje posedejo kar na njegovo streho.
Foto: Shutterstock
Nara je polna posebnih in neobičajnih stvari, obiskovalce pa najbolj navdušujejo njeni prebivalci. Srne! V Nari živi dobrih 300 tisoč ljudi ter več kot 1000 srn in jelenov. Ti uživajo posebne privilegije, saj se povsem prosto sprehajajo po celem mestu.
Največ jih boste ujeli v mestnih parkih, a se nikar ne čudite, če jih zagledate kar na ulici, pred pragom trgovine in pred templji. Čeprav so divje, so vajene ljudi. Lahko jih hranite, vendar pazljivo, saj niso prav nič plašne. Mimogrede, naša hrana zanje ni najbolj primerna, v Nara parku pa boste naleteli na “deer crackers”. Krekerje iz pšenične moke in riževih otrobov brez dodanega sladkorja. So produkt fundacije za zaščito divjadi v Nari. Del profita od prodaje krekerjev gre prav v namen zaščite teh čudovitih živali.
Do leta 1637 je bila za njihov odstrel celo zagrožena smrtna kazen, a zakon danes ni več veljaven. Po stari legendi so srne svete živali, pomočnice bogov. Zato imajo prav posebno protekcijo.
Mimogrede, če Japonske in njenih srn v kratkem ne boste uspeli odkljukati s svojega seznama stvari, ki jih še želite doživeti, imamo alternativo. Ta je precej bližje. V Sloveniji! Na Štajerskem v Podčetrtku namreč leži domačija Jelenov greben. Tudi tu vam nasproti pritečejo jeleni damjaki in mufloni. Namesto sušija pa lahko pojeste kaj bolj domačega.
Foto: Shutterstock
