Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Tokratni intervju je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Smo mlada družina, ki si ne postavlja omejitev. Zavedamo se minljivosti časa, zato velikokrat živimo po načelu tukaj in zdaj in ne razmišljamo preveč vnaprej. Mislim, da se nekako kar ne moremo oz. nočemo sprijazniti z odraslim življenjem, sploh tistim, ki ga pričakuje družba. Smo ljubitelji pristnih trenutkov, zbiratelji spominov, oboževalci divjih krajev, polni želja, kaj bi vse radi doživeli v tem življenju. Že vem, da bo življenje prekratko za vse. Sva avanturista, jaz rada sanjarim z odprtimi očmi. Oba sva kineziologa po poklicu, a tega poklica nisva nikoli zares opravljala, saj sva že po končanem študiju veliko potovala.
Kaj je bilo odločilno, da ste nekega dne prodali stanovanje in se preselili v avtodom?
Kot glavni razlog bi navedla najino željo po tem, da živimo, tako kot čutimo, da ne hitimo, da čas ne gre v prazno med enimi in drugimi “obveznimi opravki” vsakdana in da ne brezpogojno sledimo vzorcem družbe. To, da sledimo sebi in svojim sanjam. Poleg tega je bila najina želja, da z otrokoma preživimo čim več časa, saj nama družina pomeni veliko. Se zavedamo, da imajo odnosi v družini velik vpliv na življenje, ki ga živimo in zdaj je bil čas za to. Zdaj ali nikoli več. Zdela se nam je rešitev, s katero več pridobimo kot izgubimo.
Kaj vse je bilo potrebno storiti za ta korak? Kako dolgo je trajalo?
Odločitev se ni zgodila čez noč. Mislim, da sva prej kakšne 3-4 leta razmišljala o tej odločitvi in jo skušala začutiti na vse možne načine, da bi se vendarle čimbolj zavedala vseh posledic, ki bi jih takšna odločitev prinesla. Jeseni 2022 pa so se nekako vse kocke postavile na svoje mesto, tako da sva si morala pogledati v oči, še enkrat vse skupaj predebatirati in skočiti.
Kaj pa služba? Sta dala odpoved, delata s poti?
Tako je, odpoved sva dala. Delala sva v kavarni. Opravljala sva poklic, na katerega nisva bila ravno navezana in ki nas ni motiviral. Za najino življenje sva imela drugačno vizijo. Glede prihodkov pa zaenkrat še nimava kakšne prave službe, ki bi jo opravljala na daljavo. Zaenkrat lahko rečeva, da imava to srečo, da lahko živimo od prihrankov od prodaje stanovanja. Trenutno je čas, da se prepustimo tej odločitvi in jo skušava čimbolj doživeti in uživati. Mislim, da se bodo stvari odvijale naravno in da je tako tudi najboljše. Veva, kaj želiva, a dajmo tudi času čas.
Kako sta izbrala avtodom za tako pot?
Glede izbire avtodoma, sva bila kar v precepu in trajalo je kar dolgo, da sva se odločila, kakšnega želiva. Izkušenj z avtodomi prej nisva imela, zato niti vedla nisva kaj točno rabiva in kako sploh funkcionirajo zadeve. Opravili smo nešteto ogledov in vsakič sva ugotovila nekaj novega. Potem ko sva sestavila vse želje na kup, spisala vse pluse in vse minuse vseh neštetih opcij smo prišli do končne ugotovitve, ki jo vsaj zaenkrat ne obžalujeva. Od odločitve do nakupa sta minila še kakšna dva meseca, saj se je zaradi vmesnih pripetljajev stvar zavlekla in sva morala po avtodom v tujino. Potrebno je bilo urediti papirje in avtodom dodatno prilagoditi našim željam in potrebam. Avtodom spada med večje, ki so vozni s kategorijo B. Dolg je 7,4m, visok pa 3,15m in je vrste alkoven – to je tisti z grbo zgoraj in je tudi najbolj primeren in udoben za družine z otroki.
So pri avtodomu kakšni prostorski izzivi za štiričlansko družino?
Seveda, menjava stanovanja za avtodom je velika sprememba. Vse dejavnosti, ki so se prej dogajale na 70m2, se zdaj dogajajo na bistveno manjši površini. Moram pa reči, da nam gre vedno bolje, potrebna je le organizacija – kaj, kdaj in kje? Seveda se na trenutke počutiš, da je prostora premalo, ker ga je včasih res. Predvsem takrat ko je čas za igro in ležijo igrače po celem avtodomu. A je to treba vzeti v zakup pri takšni odločitvi. Prav zaradi “prostorske stiske” smo se odpovedali postavljeni mizi v avtodomu – namesto mize imamo ves čas kavč in tako smo pridobili kar nekaj prostora. Zaenkrat se še ne počutimo utesnjeni. Dovolj je, da odpremo vrata in pred nami je neskončno dvorišče.
Kje spite? V kampih?
Zdaj smo dober mesec na poti in za sabo nimamo še niti ene prespane noči v kampu. Vsak dan je tudi za nas uganka, kje bomo. Lahko je to urejeno parkirišče za kamperje, lahko je kakšen parkirni prostor ob plaži ali v gozdičku. Glede tega nam pomaga aplikaciija Park4night. Ključno pa je, da se počutimo varne.
Kateri so nekateri starševski izzivi, ki so na poti drugačni od tistih na enem mestu?
Starševski izzivi so enaki kot doma. Otroci so pač otroci in zahtevajo svoje. Tako kot doma imamo tudi tukaj kdaj slab dan, slabe trenutke… sva pa ponosna na naju, da sva se odločila vse izzive reševati na skoraj najlepši možen način – na poti – ob pogledu na morje, hribe, v novih krajih, na svežem zraku.
Kako pa je s hrano? Si kuhate, kako zdržita otroka? Si predstavljam, da ni vedno vse na voljo? Kako je z rutino?
Glede hrane praktično ni razlik. Kar smo kuhali doma, kuhamo tukaj, saj okusi se nam niso spremenili, tudi pico smo že spekli, pa čeprav nimamo pečice. Imamo velik hladilnik, kar je velik plus. Če bi imeli večji zamrzovalnik, bi bilo tudi super! Zaradi majhne kuhinje je potrebno več organizacije. Glede rutine pa si je tudi sami želimo več vključiti v naš vsakdan. Do zdaj smo funkcionirali še kar brez (stroge) rutine. V avtodomu so se dinamike spremenile in opažamo, da nam rutina bolj ustreza kot prej. Rutina pomeni boljša organizacija, pomeni dobro razpolaganje s časom in energijo. Nismo pa še najboljši v upoštevanju le-te, saj je bil prvi mesec natempiran, da smo pravočasno prispeli v Tromsø, kjer nas je čakal let na Arktiko – na Svalbard.
Kje vse ste že bili?
Za nami je praktično mesec življenja na poti. Šli smo čez Avstrijo, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo in Finsko. Morali smo malo pohiteti, saj želimo celotno poletje preživeti v Skandinaviji. Trenutno se nahajamo na oddaljenem Svalbardu med gorami, ledeniki, morjem in polarnimi medvedi.
Kaj vas je najbolj navdušilo?
V tem prvem mesecu smo bili najbolj navdušeni na Poljskem nad Bialowieza prastarim gozdom, kjer živijo Evropski bizoni, ki so bili še pred sto leti na robu izumrtja. Na Kuronski sipini v Litvi smo med kolesarjenjem nepričakovano zagledali tjulnja na plaži, v Estoniji na Cape Kolka smo videli najbolj mirno morje v življenju. In prizori kot iz pravljic, ki jih pričarajo finski gozdovi, jezera, reke in dolge, neskončne ravne ceste… tudi polnočno sonce ima svoj čar! Že tri tedne ne vidimo noči in občutek je čuden. Imamo to srečo, da lahko vsak dan uživamo ob sončnem zahodu, ki se nikoli ne konča.
Kakšni so plani za naprej? Kam boste potovali naslednje?
Jeseni se bomo preko Norveške, Švedske, Danske in Francije odpravili proti jugu, na toplo! Zimo bomo preživeli na Portugalskem in Španiji. Po vsej verjetnosti na kanarskih otokih. Takšni so vsaj trenutni plani. Ne izključujemo pa nič, morda se tudi še kaj spremenijo, saj razmišljamo tudi o drugih kontinentih.
Nam zaupate kakšno zanimivo dogodivščino s poti?
Na tem potovanju kakšne prav zanimive dogodivščine nismo še doživeli. Lahko pa jih delim kar nekaj iz najinih prejšnjih potovanj. Recimo, ko smo se v Maroku na poti v puščavo prebijali skozi nevihto in so nam deroče poplavne reke prekrižale pot, in smo jih potem, ko so se umirile (včasih je trajalo tudi nekaj ur) z našim avtom prečkali ter naslednje jutro doživeli najlepši sončni zahod ali ko sva se v Južni Afriki udeležila tečaja za safari vodiče, kjer smo spali v šotorih sredi afriške divjine in naslednje jutro v pesku odkrivali stopinje živali, ki so nas ponoči prišle obiskati v kamp (levi, hijene, nilski konji ipd.). Zanimivo je bilo tudi v Keniji, kjer smo bili na safariju in odkrivali lepote nacionalnega parka Masai Mara v lastni režiji – to je bila tudi ena sama dogodivščina. Od vožnje z džipom čez strme struge posušenih rek, do srečevanja vseh divjih živali. Ker smo bili v lastni režiji, je bil občutek precej pustolovski. Izpostavila bi recimo tudi obisk indonezijskega otočja Raja Ampat, kjer smo med snorklanjem imeli bližnje srečanje z zelo strupeno morsko kačo. Te kače so sicer zelo mirne in zelo redko se zgodi, da koga ugriznejo, a ko se ti približa na manj kot 0,5m, ne ostaneš ravno ravnodušen, še posebej ne, če te valovi rahlo premetavajo.
S kakšnimi izzivi se na poti soočate in kako jih rešujete?
Težko bi izpostavila nekaj, kar bi nam do sedaj predstavljalo velik izziv. Morda sama organizacija – kam, kako in kdaj. Med vsemi aktivnostmi in skrbjo za Gaio Lino, Thiaga Simbo in kamper, nama za organizacijo poti ostanejo večerne ure, ki pa včasih niso dovolj. Je pa res, da smo morali do Tromsa priti v enem mesecu in smo tudi zaradi tega bili več na cesti kot bi sicer želeli. Edine skrbi, ki jih imamo so, kje bomo prespali, kje dobiti pitno vodo, kje najbolj poceni točiti gorivo in kje izprazniti sivo in črno vodo. Pa kaj bomo jedli. Ampak konec koncev to niso tiste prave skrbi.
Kako pot, polna izzivov, vpliva na vajin odnos?
Dobro vprašanje. Ravno včeraj sva govorila o tem, da si morava vzeti zvečer, ko otroci zaspijo, vsaj 2x na teden čas za naju, saj so bili dnevi in večeri tako polni, da je bilo enostavno preveč. Poskrbeti morava tudi za najin odnos s tem, da tegobe sproti razrešujemo. Ta prvi mesec je bil po tej plati na trenutke kar naporen. Doživljamo in živimo nekaj čisto novega, to je drugačno življenje od tistega, ki smo ga vajeni. Smo sami, v neznanih krajih, brez družine, staršev in starih staršev. Težko najdeva kakšno minuto zase, no, razen zvečer, ko otroka zaspita. Ampak tudi takrat nisva popolnoma sproščena, saj je potrebno vse pospraviti in pripraviti za naslednji dan.
Kaj bi svetovala ljudem, ki razmišljajo o takem koraku? Je težko, je vredno?
Da je potrebno v življenju slediti svojim občutkom in zaupati, da bo na koncu vse ok. Jaz se zavedam, da nekatere izkušnje ne čakajo in včasih je potrebno nekaj poguma. Verjamem tudi to, da je veliko stvari odvisnih od nas samih. Seveda to niso lahke odločitve, zato naj bodo premišljene. Ob sprejemanju odločitve so nama pozitivne plati te odločitve pretehtale negativne plati in zaenkrat nama ni žal, da sva skočila, čeprav nisva imela vseh odgovorov na najina vprašanja. Sem pa vedno čutila, da če bi to ostala le želja bi to verjetno obžalovala vse življenje.
Samantho in njeno pot v neznano lahko spremljate na njenem
Instagram profilu TUKAJ!
Foto: Samantha Saražin
PREBERITE ŠE: “Ko si na vrhu, ne smeš izgubiti fokusa!” – Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju
Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.
