Kei Kamijima je Japonka, ki je v Sloveniji preživela zadnjih 10 mesecev. Govorili sva o kulturnih razlikah in neobičajnih navadah, o življenju na drugem kontinentu med pandemijo, športu in stvareh, ki so nam skupne.
Kei Kamijima je doktorica filozofije, profesorica športne vzgoje in igralka namiznega tenisa. Prihaja z Japonske, natančneje iz prefekture Nagano. Zaradi študija in kasneje dela na Inštitutu za tehnologijo Niigata danes živi v prefekturi Niigata, zadnjih 10 mesecev pa je bil njen dom Slovenija.
Kei je v Ljubljano prišla na pobudo sodelovanja med Univerzo v Ljubljani – Fakulteto za šport, Inštitutom za tehnologijo Niigata in Japonsko namiznoteniško zvezo – komisjo za znanost in medicino. V okviru svojega obiska je na Fakulteti za šport delovala kot asistentka, hkrati pa je izkoristila sodelovanje Fakultete za šport in Inštituta Jožef Stefan za svojo znanstveno-raziskovalno dejavnost. V času obiska je sodelovala tudi pri promociji Fakultete za šport med slovenskimi maturanti in se udeleževala treningov in tekem v nekaterih slovenskih namiznoteniških klubih.
Tik pred njeno vrnitvijo na Japonsko sva se ujeli v srcu njej zdaj že domače Ljubljane in v nekoliko drugačnih razmerah poklepetali o njenih vtisih te skrite evropske dežele, o kateri marsikdo od njenih znancev ne ve prav veliko. In kot priznava, o njej pred prihodom ni veliko vedela niti sama …
“Moji prijatelji doma o tej lepi deželi pred mojim odhodom niso vedeli prav veliko. Tako kot jaz. Številni so mislili, da gre za isto državo kot je Slovaška. A v tem času smo se oboji o njej naučili marsikaj. In vsekakor je to dežela, kamor se bom z veseljem še kdaj vrnila,” pravi Kei. In to je najin intervju.
Povejte nam malo o sebi. Kako dolgo ste pravzaprav tu in s kakšnim namenom ste na izmenjavi?
Tu sem se izobraževala in delala kot asistentka na Fakulteti za šport za predmet Namizni tenis pri profesorju Miranu Kondriču. Eden od razlogov, zakaj sem prišla na izmenjavo v Slovenijo, je tudi to, da se naučim drugih športov. Na Japonskem šport ni dojet kot hobi, rekreacija ali zabava. Sodoben šport je k nam prišel iz Evrope, oziroma Amerike kot način treniranja vojakov, za disciplino in urjenje, ne kot nekaj za sprostitev. Na Japonskem na univerzi učim športno vzgojo in eden od mojih ciljev je, da študente prepričam, da je šport lahko tudi zabaven. To pri nas ni običajno. Želim priti do sprememb v glavah, da je gibanje zabavno, saj je zdrav duh lahko le v zdravem telesu.
Sem sem prišla za 10 mesecev, a pandemija je prišla veliko pred iztekom mojega gostovanja. Ko so se stvari razvile, so me kontaktirali z japonske ambasade in me vprašali, če se želim vrniti domov. Takrat se je Slovenija že zaprla in sklenila sem, da je ostati tu enako – če ne celo bolj varno – kot iti na pot čez pol sveta. Poleg tega je vsa moja predavanja na Japonskem že pokril in nadomeščal drugi profesor, zato tam niti ne bi imela kaj početi. In tu je še veliko stvari, ki se jih lahko naučim.
Pa so slovenski študentje in njihove delovne navade kaj podobni tistim, ki jim predavate doma?
Mislim, da so slovenski študentje zelo iskreni in odprti. Ko sem imela predavanje, na katerem sem predstavila Olimpijske igre v Tokiu, ki bi se morale odviti letos, sem jim zastavila nekaj vprašanj. In precej jih je dvignilo roke ter sodelovalo v debati. Kar je izjemno, tega pri nas ne poznamo (smeh). Japonci smo precej sramežljiv narod in se ne oglašamo, če ni ravno nujno.
Ste opazili kakšne druge kulturne razlike med Japonci in Slovenci tudi sicer?
Pravzaprav sem bila presenečena nad tem, da smo si v marsičem zelo podobni. Slovenci ste prijazni in vljudni, na ulici mi je bil vedno kdo pripravljen pomagati s smerjo ali čim podobnim. Ko se je začela pandemija, sem opazila tudi, da Slovenci precej pridno sledite ukrepom in navodilom stroke. In upoštevanje pravil in zakonov je zelo blizu tudi Japoncem.
A če najdeva kakšno razliko, je morda v tem, da smo Japonci vzgojeni tako, da med tednom, ko delamo, delamo s polno paro in pravzaprav nimamo časa, da bi sredi dneva hodili ven na kave, kosila ali kaj močnejšega.
Včasih se vprašam, kdaj Slovenci sploh delate (smeh)? Opažam, da si za druženje v kavarnah vzamete čas kadarkoli v dnevu, tudi če sredi delovnika. Kar je izjemno, kaj takšnega mi prej ni bilo običajno. Nekaj precej nenavadnega mi je tudi to, da Slovenci v lokalih tudi pozimi v najhujšem mrazu sedite zunaj.
Japonci gredo tudi po službi hitro domov, da se spočijejo za naslednji delovni dan. Po drugi strani pa je Japoncem v navadi, da konec tedna nadoknadijo vse za nazaj in se zdivjajo v družbi alkohola. In takrat niso več tako sramežljivi kot sicer.
Ste imeli poleg Ljubljane priložnost raziskati tudi druge kotičke Slovenije?
Seveda, kot se za turista v Sloveniji spodobi sem bila na Bledu, v Postojni in v Piranu. V Niigati, kjer živim sicer, smo ob morju, zato nama je bil z možem zelo pri srcu Piran. Zanimivo mi je tudi, da Slovenci zelo radi hodite v hribe. Pri nas – čeprav imamo nekaj zelo znanih vrhov – to ni tako pogost hobi oziroma šport.
Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Japoncih?
Ko sem šla v Postojno in na Bled sem slišala, da smo Japonci zelo vljudni in vedno točni. In moram priznati, da to ni nobena zmota. Kako pomembna je točnost, so nas učili že v osnovni šoli, ko smo morali k vsaki uri priti 5 minut pred njenim dejanskim začetkom.
Potem vam je naših akademskih 15 minut precej nepoznanih?
Zelo nenavadna toleranca, vsekakor (smeh).
Kaj pa jezik? Ste se kaj spoznavali tudi s slovenščino?
Malo. Znam povedati, da mi je ime Kei Kamijima in prihajam z Japonske, pa dobro jutro, na zdravje, hvala, prosim, kava, nazaj, naprej, levo, desno in namizni tenis (smeh). Izgovorjava samih besed mi je bolj jasna od angleščine.
Kaj boste najbolj pogrešali, ko se vrnete na Japonsko?
Ljudi. In krompir (smeh). Nekaj je pri slovenskem krompirju, drugačno sladkobo ima, odličen je. In ogromno ga imate. A vsekakor bom v prvi vrsti pogrešala ljudi. Imela sem res prijazne in prijetne sodelavce ter stkala nekaj lepih prijateljstev. Pogrešala bom petkove Odprte kuhinje na tržnici in druženja na prostem. Všeč mi je tudi domače slovensko kraft pivo!
Ko se vrnem na Japonsko, bom obisk Slovenije vsekakor priporočila vsem svojim prijateljem. Slovenija je zelo varna država s čudovitimi kraji in naravo, vsekakor mi je zelo pri srcu.
In če za trenutek pozabite na japonsko vljudnost, česa iskreno ne boste pogrešali niti malo?
Oh, ta je težka! Tu mi je res všeč. Edina stvar, ki je v središču mesta zelo opazna, so brezdomci. V mestu me večkrat na dan kdo ustavi in prosi za denar, česar na Japonskem ne doživiš prav pogosto. Ko sem bila mlajša, je bilo na Japonskem precej več brezdomcev. Danes zanje država poskrbi veliko bolje kot pred leti.
Slovenija me pogosto spomni na Japonsko iz časov, ko sem bila še otrok. Tudi kar se tiče vožnje pod vplivom alkohola. Na Japonskem so glede tega postali veliko bolj strogi, tu pa se mi zdi, da je to za nekatere še vedno precej sprejemljivo početje. Generacija moje babice in dedka sicer še vedno sede za volan pijana, a opaziti je spremembe v glavah mlajših generacij, ki se že bolj zavedajo odgovornosti in posledic.
Kaj moramo vedeti ostali popotniki, preden obiščemo Japonsko?
Vsekakor priporočam obisk Kjota. Mesto je polno izjemnih templjev in razgledov, ima poseben čar. Tu je doma stara japonska kultura. Obvezno skočite tudi v kakšen onsen, naravni termalni vrelec in pa spite v tradicionalnem japonskem hotelu ryokan. Sicer pa ima vsaka prefektura neke svoje običaje ter kulinariko in to se splača raziskati.
Ko sva že pri onsenih – mar ni zanimivo, da so Japonci znani kot sramežljiv in zadržan narod, hkrati pa obožujejo onsen, torej toplice, kjer so vsi goli?
Ha, odlično vprašanje (smeh). Japoncem je od nekdaj precej običajno, da si delijo kopalnice z več ljudmi hkrati. Zaradi pogoste stiske s prostorom in tudi pomanjkanja časa, so člani družine v kopalnici pogosto skupaj in istočasno, morda zato pri tem delu intime niso sramežljivi. Tudi sama sem se šele tu zavedla, da pri vas starši in otroci spijo v različnih spalnicah in ne skupaj. Pri nas so otroci do kakšnega 12 leta v isti sobi kot starši.
Vsekakor pa je odsotnost ostalih intimnih odnosov pri nas velik problem. Mladi enostavno nimajo časa za spolnost, zveze ali sploh spoznavanje partnerja, to, da so sramežljivi, pa je še dodatna ovira.
Česa si želite, da turisti, ki obiščejo Japonsko, ne bi več počeli?
Smetenje vsekakor velja za zelo nespoštljivo vedenje. Sicer pa si verjetno vsi želijo obiskovalcev, ki spoštujejo tuje kulture in ne vznemirjajo lokalcev. Moram reči, da sem se zavedla, kako kulturni smo pravzaprav Japonci, šele ko sem prišla v Evropo.
Se boste še kdaj vrnili v Slovenijo?
Absolutno! Moja mama in teta bi me morali obiskati že v maju, a sta morali potovanje zaradi pandemije odpovedati. Že zaradi njiju bo treba priti nazaj (smeh). Slovenija je postala moj drugi dom in vsekakor se še vrnem.
Foto: Arhiv Kei Kamijima