Štajerski biolog, ki izdeluje lične (skoraj) samooskrbne terarije #INTERVJU

Miha Leitinger je študent, ki se je podal na prav imenitno poslovno pot. Med epidemijo je ustvaril podjetje in začel izdelovati skoraj samooskrbne terarije – miniaturne ekosisteme v steklenih posodah. Ti so primerni tudi za tiste, ki jim uspe “ubiti” še tako nezahtevne sobne rastline in tudi videti so odlično!

Kakšna je bila njegova pot do sem, kam vse ga bo peljala velika ljubezen do narave in kakšne terarije vse je do zdaj že ustvaril, preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Miha Leitinger, star sem 25 let in prihajam iz okolice Maribora. Sem študent zadnjega letnika magistrskega študija Biologija, ekologija in naravovarstvo, moja največja strast pa zaenkrat še ostaja botanika. Pred malo več kot dvema letoma sem ustvaril podjetje Tropicarium, kjer izdelujem skoraj samooskrbne, miniaturne ekosisteme v steklenih posodah. V prostem času se ukvarjam tudi s hip-hop plesom, rad pojem, igram kitaro in se družim z mojo psičko Mišo.

Kaj vas je tako navdušilo nad botaniko?

Kot otrok sem bil sicer vedno bolj fasciniran nad živalmi. Z očetom sva hodila lovit ribe, kače, žabe, ki sva jih potem opazovala in jih seveda izpustila nazaj v naravo. Takrat me niti malo niso zanimale rastline. Prva rastlina, ki me je nekako resnično pritegnila je bil limonovec v vrtnem centru v Mariboru. Nekako mi ni bilo jasno, kako lahko uspešno skrbiš za limonovec tukaj pri nas na štajerskem koncu in si pridelaš tudi kak sadež za svežo limonado. Tisti limonovec sva z očetom kupila in začela se je obsesija z različnimi vrstami citrusov, ki jih zdaj vsako zimo prestavljam na vse konce hiše na prezimovanje, ko postane premrzlo, da bi bili zunaj.

Iz semen tropskega sadja sem pričel vzgajati razno tropsko sadje, ki sem ga kupil na policah večjih trgovin. Od mangov, tamarillov, ananasa, pitaje in drugih tropskih vrst sadja. Moja soba je bila polna teh sadik. Nekako tako so bili videti moji začetki. Po končani gimnaziji pa sem se vpisal na faks, kjer sem na prvi stopnji študiral ekologijo z naravovarstvom. Na faksu me je profesor botanike navdušil nad našimi avtohtonimi rastlinami. Nisem mogel verjeti, da tudi pri nas rastejo orhideje ter da imamo toliko zanimivih vrst. Bil sem tisti študent, ki je profesorju na terenih zastavljal največ vprašanj. Morda sem šel kakšni sošolki na živce, ampak mi je bilo vseeno, ker me je res zanimalo.

Ustvarjate lične samooskrbne rastlinske terarije, ki so primerni tudi za tiste, ki jim med dopustom v varstvo in zalivanje sicer ne bi zaupali svojih rastlin. Od kod ideja za ustvarjanje takšnega ekosistema, za katerega ni treba veliko skrbeti?

Ko se je začela moja obsesija z rastlinami, sem prijateljem za darilo velikokrat prinesel kakšno sobno rastlino. Ker zanjo niso znali poskrbeti, rastlina ni živela dolgo. Zato sem začel iskati nekaj, česar ne bodo mogli “ubiti”. Na internetu sem zasledil ameriškega terarista, ki je eksperimentiral z raznimi oblikami terarijev. Kasneje sem se tudi sam preizkusil in svoje prve terarije naredil kot poklon najdražjim v času božiča. Vsi so bili zelo navdušeni, zato sem začel svoje ideje izpopolnjevati. Trajalo je kar nekaj časa, preden sem ugotovil tisto pravo kombinacijo materiala, rastlin in posod iz katerih sedaj izdelujem Tropicarium terarije.

Če ponovimo osnove – kako takšen samooskrbni terarij torej deluje?

Terarij torej zalijemo, ko ga izdelamo. Nekaj vode se vpije v prst, odvečna voda pa odteče na dno terarija. Ob spremembi temperature ali drugih dejavnikih voda izhlapeva iz nižjih slojev v ozračje terarija. Nato se nabere na steklu terarija v obliki rose, se poveže v kapljice in steče nazaj do prsti, s čemer ponovno zalije rastline. Tako voda v terariju konstantno kroži.

Kakšni so optimalni pogoji za rastline v takšnem zaprtem terariju? Koliko svetlobe potrebujejo in kdaj dodamo vlago?

Rastline, ki jih nasadimo v zaprte terarije, so tropske vlagoljube vrste. Potrebujejo veliko zračne vlage, ki jo dobijo z izhlapevanjem vode iz plasti zemlje in drenaže. Ker uporabljam plutovinaste zamaške, le ti prepuščajo nekaj vlage, zato je terarij nekajkrat na leto vseeno potrebno zaliti (ponavadi 2-3-krat).

Terarije zalijemo, ko kroglice zemlje več ne puščajo mokrega odtisa na steklu. Morda zveni zapleteno, vendar je to čisto enostavna in preverjena tehnika, kako vedeti, kdaj je v terariju premalo vode. Najbolje, da odtis preverimo vsaj enkrat na mesec, tako se nam terarij ne bo mogel izsušiti. Moker odtis se bo s časoma manjšal, in ko ga več ne bo, ga zalijemo. Terarij prav tako potrebuje mesto z veliko svetlobe. Paziti moramo le, da vanj ne sveti direktno sonce, saj bi se lahko terarij skuhal. Seveda pa ne smem pozabiti, da mora biti terarij postavljen na mestih s sobno temperaturo, saj te rastline ne prenašajo nižjih temperatur.

Kako dolgo lahko rastline živijo v takšnem terariju?

Najstarejši terarij na svetu je trenutno star okoli 60 let. Ob minimalni, a pravilni oskrbi lahko terarij torej uspeva več let.

Kaj pa, ko rastline prerastejo svoj dom? Jih je treba redčiti ali narava sama naredi prostor?

Če bi terarij pustili nedotaknjen in neprodušno zapt, bi se verjetno zgodilo, da bi prevladala samo ena vrsta rastline, ki bi prerastla terarij, in se začela samoomejevati v rasti. Terarij bi bil funkcionalen, vendar verjetno ne več tako lep. Zato svojim strankam priporočam, da ga vsaj enkrat na leto porežejo in uredijo, ali pa ga pripljejo k meni, da razrasle rastline pristrižem in omejim jaz. Tako se ne more zgoditi, da bi katera rastlina prevladala ali prevzela preveč prostora.

Koliko sobnih rastlin imate v svoji zbirki? Vam že zmanjkuje prostora?

Vsekakor jih imam vedno manj, ker se enostavno ne uspem vsaki posvetiti tako, kot bi se ji moral. Zato sem začel veliko rastlin podarjati prijateljem in družinskim članom. A zbirka je še vedno velika in se konstantno spreminja. Seveda gre včasih tudi pri meni kakšna v “rastlinska nebesa”.

Najbolj ponosen sem na svoje terarije, v katerih raste kar nekaj vrst miniaturnih orhidej. Pa tudi moja zbirka citrusov mi je zelo pri srcu, sploh tista prva limona. Na njo sem cepil 5 različnih vrst citrusov. Tako na enem drevesu rastejo kumkvati, mandarine, limone, kalomondin in majerjeva limona. Verjetno imam čez 50 različnih vrst »mojih« rastlin, ter kakšnih 200 v Tropicarium trgovini, ki so namenjene za izdelovanje terarijev in nadaljno prodajo.

Ste morda opazili, da so sobne rastline med najbolj strogimi ukrepi ob pandemiji zadnjih dveh let postale še toliko bolj pomemben del naših domov?

Seveda. Se mi zdi, da smo med “lockdown” fazo vsi iskali nekaj, s čimer smo si krajšali čas. Rastline ne samo, da okrasijo in poživijo prostor, nekatere celo pripomorejo k čistejšemu zraku, vnesejo košček narave v prostor in lahko delujejo pomirjujoče. Hkrati pa nudijo zanimiv in zabaven hobi, kjer nikoli ne zmanjka stvari, ki jih še ne veš. Da sploh ne govorim o veselju, ko na svoji najljubši rastlini opaziš nastavek za nov list ali cvet.

Je takrat tudi vaš hobi prerasel v posel?

Tako je, takrat sem imel namreč ogromno časa, da sem se hobiju zares posvetil. Sprva brez kakršnihkoli pričakovanj, sem na Instagram story delil nekaj svojih terarijev, ker sem jih želel pokazati prijateljem. Ko sem videl, da je bilo zanimanje precej veliko, sem se odločil, da poiskusim zares. In tako se je v roku nekaj tednov in veliko pomoči družine razvilo podjetje Tropicarium.

Zdi se, da je ljubezen do sobnih rastlin zadnja leta zakrožila tudi med mlajšo, digitalno generacijo. Katere so najmanj zahtevne tropske rastline, ki jih predlagate začetnikom?

Po mojem mnenju so 3 največje ovire, zakaj ljudem rastline ne uspevajo, premalo ali preveč zalivanja, premalo svetlobe in presuh zrak. Rastline, ki so najmanj občutljive na zgoraj naštete dejavnike, so vse vrste potosov, taščini jeziki, zamije, razne vrste filodendronov. Začetniki se naj izogibajo praprotim in kalatejam. Te tudi meni včasih delajo preglavice.

Zelo aktivni ste tudi na Instagramu, kjer delite uporabne nasvete, pa tudi čudovite fotografije terarijev in domače zelene džungle. Bi – poleg svojega profila Tropicarium, seveda – priporočili še kakšnega s sorodno vsebino?

Od slovenskih profilov bi priporočal trgovino Džungla. Od tujih pa sem sam veliko spremljal različne teraristične profile kot so Worcesterterrariums, Serpa design in The_Urban_nemophilist.

Ste v Sloveniji ali tujini kdaj obiskali kakšen tropski rastlinjak, ki vam je posebej pri srcu? Obisk katerih bi priporočili?

Obiskal sem Tropski vrt v Dobrovniku, ki ima res ogromno zbirko tropskih rastlin. Med drugim ogromne monstere in palme, poper, avokado, kakav, tudi veliko tropskega sadja, na katerih zaradi ugodnih razmer dozorijo sadeži in nad katerimi sem še posebej navdušen. Zelo zanimive so tudi njihove prave vanilije (ki so ena izmed vrst orhidej), s katerimi so lansko leto pridelovali vanilijev sladoled iz slovenske vanilije. Vsekakor priporočam ogled!

Kakšni so vaši poslovni načrti za prihodnost?

V zadnjem času sem izpeljal nekaj delavnic izdelovanja rastlinskih terarijev in ugotovil, da mi je to delo zelo všeč. Vsekakor bi jih rad v prihodnosti izpeljal še več. Najbolj od vsega pa si želim ponudbo razširiti na izdelovanje ogromnih, vgradnih ali prostostoječih rastlinskih terarijev za stanovanjske ali poslovne prostore, ki jih opaziš takoj, ko vstopiš v prostor. V velikih terarijih lahko zelo resnično uprizoriš delček iz narave, kamor lahko vključiš tudi slap, bazenček, razgiban relief, večje rastline …

Ste študent magistrskega programa Biologije, ekologije in naravovarstva. Kako optimistični ste ob pogledu v prihodnost, ko govorimo o zdravju sveta, ki ga puščamo za sabo?

Zdi se mi, da smo splošno ljudje vse bolj sonaravni, trajnostni in se zavedamo, da imajo naša dejanja posledice na okolje. Bolj me skrbijo večje države, korporacije, tovarne, podjetja, ki imajo resnično škodljiv vpliv na okolje, posledično pa tudi na našo kvaliteto življenja.

Vsekakor podpiram ekološko pridelavo hrane, saj nekatere kmetijske prakse, žal, neposredno uničujejo biodiverziteto in okolje. Ekološka pridelava je pri nas res zelo kvalitetna, dobro nadzirana in postaja tudi vedno bolj popularna.

Mislim, da se večina Slovencev zaveda, kako bogata je Slovenija. Imamo prečudovito naravo in izjemno biodiverziteto, ki jo moramo seveda negovati in se vedno skupaj oglasiti, ko vidimo, da jo kaj ogroža. To smo že jasno storili in upam, da se bomo oglasili vedno, ko bo treba!