Na poti sta že dobrih sedem mesecev. Na dan zapravita pet evrov na osebo. Vse, kar imata, vozita na kolesu. To sta Anja in Barbara, dekleti, ki ju srečate tudi pod imenom The Bike Wanderers in ju na tej poti čaka še ogromno kilometrov ter dogodivščin. Kakšna je njuna zgodba?
“Sva dve preprosti in skromni punci iz naše majhne zelene dežele, ki sva se odločil odkriti svet na kolesih,” mi Anja Antolič in Barbara Marčič – The Bike Wanderers odgovorita na vprašanje, kdo pravzaprav sta. Več o njuni dogodivščini pa v spodnjem intervjuju.
Vajin cilj na tokratnem potovanju je prekolesariti Južno in Srednjo Ameriko. Od kod ideja za takšen podvig?
Tako je. Ideja se je porodila že dolgo časa nazaj. Mogoče se je vse skupaj začelo že s telenovelami, ki smo jih takrat skoraj vsi gledali in se tako učili tudi španskega jezika. In pa še kasneje z ogledom filma posnetega po resnični zgodbi. Gre za film Motoristov dnevnik, kjer sta jo Che Guevara in njegov prijatelj Alberto mahnila po Latinski Ameriki z motorjem. Mogoče je k potovanju prispeval tudi sam študij španščine, Španija ni bila več dovolj za odkrivanje tega nadvse zanimivega jezika in porajala so se nama vprašanja o življenju, ljudeh, kulturi in običajih na drugem koncu sveta. In tako sva pristali tukaj – v Latinski Ameriki.
Kje smo vaju ujeli tokrat in kako dolgo sta že na poti? Imata kakšno časovno omejitev, kdaj podvig zaključita?
Na poti sva že dobrih 7 mesecev. Trenutno se nahajava v Boliviji in se s kolesi odpravljava prekolesarit najbolj slano puščavo na svetu Salar de Uyuni.
Časovne omejitve nimava, zato tudi težko govoriva o koncu. Čas bo pokazal, kako in kaj. Najina želja je prikolesariti vsaj do Kolumbije ali pa Mehike, tako da je pred nama še kar nekaj kilometrov.
Katere države sta že prevozili na tokratnem tripu?
Do sedaj sva prevozili Argentino, kjer sva potovanje tudi začeli in majhen del Čila ter Bolivije.
Kako izbirata naslednjo destinacijo?
Točne poti nimava začrtane, saj sva mnenja, da so stvari, ki se zgodijo spontano, vedno najlepše in najboljše. Imava okviren načrt, ki je ta, da se počasi pomikava proti severu. Seveda nama pri izbiranju poti veliko pomagajo z nasveti in predlogi tudi drugi kolesarji, ki prihajajo s severa, včasih pa poklepetava tudi z domačini, ki zelo dobro poznajo tukajšnjo okolico in se orientirava po njihovih nasvetih.
Kakšen izziv je vse svoje imetje za naslednjih nekaj mesecev spakirati na kolo? In kakšen izziv je vse to prevažati?
Precej preprost. Ko si na poti nekaj dni, se zares zaveš, kaj je resnično pomembno in kaj sploh potrebuješ ter česa ne. Izziv vse to prevažati je velik, saj gre vseeno za neko dodatno težo, ki se zelo pozna pri poganjanju pedal v hrib, a po drugi strani majhen, saj na kolesu prenašava najino svobodo, ki nima ne teže in ne cene.
Sta se na podvig fizično kaj posebej pripravljali?
Ne, nisva. Zadnji dve leti sva bili zelo zaposleni, opravljali sva razna priložnostna dela, ki so se pojavila in počasi varčevali ter postopoma izbirali opremo za to potovanje. Tako da časa za fizične priprave ni bilo kaj dosti.
Gresta na pot tudi, ko vama vremenske razmere niso naklonjene?
Seveda. Kolesariva, ko je zunaj sonce, dež ali veter. Vremenske razmere nama niso vedno naklonjene, a kot pravijo, za vsako nevihto vedno posije sonce.
Česa vaju je bilo pred potovanjem najbolj strah? In kje je bil strah (ne)upravičen?
Malce strahu do neznanega je bilo vedno prisotnega, a je ta kmalu potem ko sva pognali pedala iz Ushuaie počasi izginil. Dobri ljudje, ki sva jih srečevali na poti, so tudi pomagali odgnati ta strah in nama približati “tujo” deželo.
Kaj počneta, ko ste doma?
Delava in varčujeva za naslednje potovanje.
Na kakšen način si financirata svoje poti?
Konkretno za to potovanje sva garali 2 leti v Ljubljani. Opravljali sva razna dela, ki so se nama ponudila, delali sva v proizvodnji, raznašali oz. dostavljali hrano pozimi na kolesu, opravljali dela v knjigarni in kolesarski trgovini.
Vajino potovanje je načeloma nizkoproračunsko, tudi spita kar na prostem. Katera so bila vajina najbolj nora prenočišča do zdaj?
Ne le načeloma. Dejansko JE nizkoproračunsko. Najin dnevni proračun je 5 evrov na osebo, kar pomeni, da imava denar zgolj za hrano. Večino časa divje kampirava s šotorom nekje sredi ničesar in si sami kuhava hrano s prenosnim gorilnikom.
Vsako prenočišče je zgodba zase. Misliva, da bo najbolj noro prenočišče to, ki še pride, ko bova šotor postavili sredi slane puščave in naju bo obdajala neskončna belina, nebo pa bo razsvetljevalo na miljone zvezd. So pa bila nora “prisilna”divja kampiranja ob cestnih jarkih, ker drugje ni bilo nikakršne zaščite za veter.
Pa hrana? Živita od instant pripravkov nad plinskim gorilnikom ali si privoščita tudi kakšno lokalno pojedino?
Najina hrana so večinoma špageti in riž s kakšno zelenjavo iz konzerve ali parmezanom.
Seveda, včasih naju tudi lokalci povabijo ali pa nama pripravijo kakšno tipično lokalno jed. Zadnjič sva tako poskusili tipični bolivijski zajtrk, ki se mu reče api. Api je topla tekočina vijolčne barve, gre za koruzno moko iz rdeče koruze, ki jo skuhajo in vanjo dodajo sladkor, cimet in klinčke. Napitek je božansko dober in noro dobro diši. Poleg tega napitka pa zjutraj pojejo še nekakšen ocvrt kruh, ki je polnjen z malo sira.
Koliko stikov z lokalci imata na potovanjih? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?
Zelo veliko. Obe sva namreč študirali španščino in tekoče govorjenje tega jezika nama omogoča sporazumevanje z lokalci. Včasih pošljeva tudi kakšno prošnjo na Couchsurfingu, ki je tukaj v Južni Ameriki zelo raziširjen in pa na Warmshowers, aplikacija, ki se uporablja zgolj za kolesarje in tako nama velikokrat tudi domačini odprejo vrata svojega doma. Vsi ljudje, ki so nama na takšen ali drugačen način pomagali na tej poti, so nama prirasli k srcu in čisto vsem bova za vedno hvaležni iz srca.
Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?
Težko. Spomini sčasoma zbledijo in lepo je imeti kakšno fotografijo, ki te popelje nazaj v tisti čas, kraj, trenutek …
Kakšen tip popotnikov sta?
Kolesarski, avanturištični, svobodni …
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?
Ne drvite od točke A do točke B. Pozabite na čas. To ni bistvo potovanja. Ustavite se, zadihajte, poglejte, kje ste, uživajte v okolici, spoznavanju novih ljudi in kultur. Aja, pa če imate možnost, se usedite na kolo, občutek vetra v laseh in neskončne svobode je nepozaben.
Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?
Argentinske empanade – zvitki polnjeni z mesom/sirom/koruzo/zelenjavo
Čilenska sopaipilla – ocvrti kruhki
Bolivijski zajtrk Api – topli napitek iz koruzne moke
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Močan Patagonski veter, ob kateremu se počutiš čisto nemočnega.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Strah. Veliko ljudi ne potuje in imajo to idejo, da je zelo nevarno spati v šotoru in potovati sam takole po svetu. No, midve to počneva in vam lahko poveva, da ni nevarno. Noči so veliko mirnejše kot v kakšnem stanovanjskem bloku …
Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?
To, da na kolesu nimaš nikoli preveč vode in hrane. To da v Patagoniji ne planiraš, koliko kilometrov boš naredil na dan, ker jih ne boš, saj ti bo veter vedno prekrižal vse načrte. In to, da lahko zaupava ljudem. Seveda tudi to, da je kljub slabim dnevom jutri vedno nov dan.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?
Ko tako dolgo goniš po puščavi, se spomniš na vso to zelenje, ki ga imamo v Sloveniji. Drugače pa seveda pogrešava dobro mamičino in babičino kuhinjo, družino ter najine prijatelje.
HITRIH 6
Najljubša država: Španija
Najljubše mesto: Toledo
Najljubša plaža: hrvaške plaže otokov
Najljubša kulinarika: azijska
Naljubši način transporta: kolo
Najljubši jezik: španščina
Foto: The Bike Wanderers/osebni arhiv
