Največja etno vas na Balkanu, ki vas popelje v preteklost

V Bijeljini, kraju na severozahodu Bosne in Hercegovine, se nahaja Etno Vas Stanišići, kotiček sveta, kjer se čas obrne v preteklost, k naravi in preprostosti nekdanjega načina življenja.

Etno vas je leta 2003 zasnoval Boris Stanišić, ki je sredi ravnine zgradil pristno gorsko vasico. Napolnil jo je s spomini na konec 19. in začetek 20. stoletja in tako ujel avtentičen pogled na kulturo življenja v tistih časih.

Vasica je razdeljena na dva dela. Enega sestavljajo lesene hiške, ki jih povezuje tlakovana kamnita pot, med njimi teče potok, razkriva pa se vam tudi pogled na jezeri. Nekatere hiške so urejene v prave bivalne prostore, kjer lahko v skoraj pozabljenem slogu tudi prenočite.

VANDRAJ priporoča // Etno vas Stanšići: 2 nočitvi za 2 osebi že za 92 evrov!

V vasi poleg avtentičnih hišk s prikupnim pohištvom najdete še mlin, vodnjak, sirarno, kovačnico in skedenj. Tu lahko spoznate tudi različna orodja, ki jih danes le še malokdo uporablja v vsakdanjem življenju, si ogledate narodno nošo in se nadihate svežega zraka.

Drugi del vasice predstavlja srednjeveško kamnito arhitekturo, ki je pravzaprav zbirka replik z bogato zgodovino. To je prostor za duhovno sprostitev. Obe strani povezuje kamnit most s lepim razgledom, kjer nastanejo tudi ene lepših fotografij. Most je pravzaprav replika sarajevskega mostu Kozja čuprija. V bližini samostanske hiše na jezeru se nahaja še amfiteater s 380 sedeži, ki je namenjen za kulturne prireditve pod milim nebom.

V vasici lahko torej tudi prenočite, če vam lesene hiške niso dovolj, oziroma si zaželite povratka v sodobni svet, pa sta v naselju tudi dva hotela. Poleg etno muzeja, restavracij in športnih terenov, v vasici stoji tudi wellness in SPA center, kjer najdete bazen, savne, parne kopeli in kozmetični ter masažni salon.

Foto: Etno selo Stanišići/Facebook

Mesto razbitih src

V mesto prispemo zvečer, dovolj zgodaj, da še vidimo obrise okoliških zelenih hribov, in ravno prav pozno, da ti že žarijo v soju več tisoč uličnih svetilk, ki dajejo vtis kresničk. V zraku je poznan vonj po pečenem mesu ter vlagi, ulice je ravnokar opral dež. Dnevni vrvež se umika večernemu šepetu, a daleč od tega, da se mesto odpravlja spat. Avantura se šele začenja!

Sarajevo se spreminja. Nič več ne pojejo glasno mujezini, njihova pesem je tiha, da jo slišijo le sosedje blizu džamije. Stavbe počasi dobivajo novo preobleko, brez okruškov in razbitin. A ne vse naenkrat, med posameznimi sodobnimi bleščečimi pročelji se stiskajo utrujene in prašne hiše, njih prebivalci pa živijo tako, kot so od nekdaj živeli. Počasi, skromno in pazljivo, saj nikdar ne veš, komu lahko zares zaupaš. Včasih so bili to sosedje, po koncu vojne nič več. Psi, ki so v tolpah nadzorovali ulice, se pojavljajo le še na obrobju mestnega središča, edino najbolj pogumni zaidejo med turistični vrvež. Iz oči jim sije nezaupljivost, vajeni so preganjanja in boja za preživetje. Mladeniči, vsi postriženi na enake pričeske, ki spominjajo na irokeze, podobno previdno in ponosno stopajo po cestah ter pločnikih. Čeprav je ozračje mirno, se lahko vsak čas vname konflikt. Grafiti na fasadah jasno sporočajo, da v tej državi sobiva veliko nasprotij, četudi ta tlijo pod površjem, jih je nemogoče spregledati. Preteklost še vedno preveč boli, revščina tudi. Pokopališča, raztresena po vsem mestu, nekaj jih je celo v parkih, so vidna manifestacija smrti, ki mesta nikoli ni zapustila. Nasilje ostane, ne glede na to, kako ljudem uspeva živeti naprej.

img_7056

Nasprotja

Ljubezen in boj se praviloma vnameta med silami, ki se dojemajo kot nekaj nasprotnega, čeprav to drži le na videz. V Sarajevu nasprotja ležijo vsepovsod, na cesti, v ljudeh, zgodovini. Nemalo je svetlečih se vozil dragih blagovnih znamk, parkiranih zraven rjavečih ostankov drugega časa, druge skupne države. Novejši center mesta polnijo restavracije in lokali, opremljeni po najnovejših smernicah interjerja, ter trgovine zahodnih blagovnih znamk, ki napolnjujejo vsa evropska mesta. Zahod je čisto blizu, a podroben pogled razkrije, da se v pore družbenega življenja še ni dodobra vpil. Kavarne, po njihovo »kafane«, so polne moških vseh starosti. Pijejo, se pomenkujejo in igrajo namizne igre, pretresajo dogajanje mimobežnih dni in oprezajo za vsiljivci. Žensk ni na spregled, te se zadržujejo v novejšem delu mesta in stanovanjskih soseskah, zanje veljajo druga pravila. Dom in družina za tiste, ki sledijo tradiciji, in kozmetični saloni za mlajše generacije, katerih glavni cilj je videz lutke. Lutke so v tem delu sveta daleč najbolj iskano blago. Tihe lepotice, ki iz ozadja podpirajo svoje alfa samce.

PREBERI še // Ko si v Sarajevu, obvezno v čajdžinico

Padec na testu zgodovine

V sodobnejšem centru mesta, kjer ulice z novejšimi kavarnami spominjajo na Ljubljano, se v kotu stiska prva spominska galerija v BiH. Z ulice je opazen le velik črn napis, ki pogumne vabi v prvo nadstropje. Tam se skriva drug svet, prostor občutkov, vtisov in solz. Napis v dvigalu, Ti si moja priča, opominja na tisto, kar bi ljudje najraje pozabili. Ampak ne morejo, vsaj Bošnjaki ne. Pobudnik projekta Galerija 11/07/95 je Tarik Samarah, priznani bosanski dokumentarni fotograf, njegove so tudi fotografije, ki sestavljajo stalno razstavo v galeriji. Širok spekter multimedijskih vsebin, kot so Zemljevid genocida, šestnajstmetrski Zid smrti z imeni vseh pokopanih ter portreti žrtev, različni posnetki in fotografije, ohranjajo spomin na 8372 ljudi, ki so v poletnem mesecu leta 1995 izgubili življenje. Zato, ker so bili drugačni od tistih, ki so ubijali. Ker so verjeli, da bodo politični vrhovi znali razmere rešiti prej, preden bo prepozno. Galerijski prostor poleg stalne razstave za krajši čas polnijo različni avtorji, kot so Ron Haviv, Narciso Contreras in Paul Lowe, ter drugi tuji in domači ustvarjalci. Namen galerijskega muzeja ni obtoževanje, temveč opozarjanje na problematiko nasilja po vsem svetu: »Srebrenica je simbol, ne le vojne v BiH, temveč simbol trpljenja vseh nedolžnih ljudi in brezbrižnosti drugih, ki bi lahko pomagali.« Teh je danes vsak dan več, a tudi simboli, kot je Srebrenica, ne pripomorejo k višji zavesti tistih, ki vztrajno gledajo stran. Ali celo kažejo s prstom na neke druge tujce, ki so znova preveč drugačni, da bi jih lahko sprejeli medse.

Starejši del mesta, kjer so ohranjene tradicionalno grajene stanovanjske stavbe.

Starejši del mesta, kjer so ohranjene tradicionalno grajene stanovanjske stavbe.

Mrtve knjige

Arhitekturno in estetsko najbolj zanimiva stavba v Sarajevu je gotovo Vijećnica, mestna hiša s knjižnico, ki je obnovljena vrata obiskovalcem odprla v letu 2014. Stavbo s trikotnim tlorisom krasijo psevdomavrski dekorativni elementi, izvirajoč iz islamske umetnosti Španije in Severne Afrike, čeprav velja za simbol avstro-ogrske vladavine v BiH. Eklektika elementov in namenov je očitna, arhitekt Alexandar Wittek je po navdih potoval celo v Kairo, kjer si je za model izbral džamijo Kemala II. Med obleganjem Sarajeva, med letoma 1992 in 1995, so Vijećnico večkrat zadele granate jugoslovanske in srbske vojske, vrhunec vojnega terorja je doživela v noči 25. avgusta 1992, ko je je velik del pogorel. Ogenj je odnesel večino zbirke Nacionalne in univerzitetne knjižnice BiH, kar 80 odstotkov dokumentov, ki so pričali o zgodovini države. Danes se opomnik kulturocida, tako ji pravijo domačini, znova bohoti, stisnjena med Baščaršijo, ceste in reke, da jo človek v pravem sijaju uzre šele iz daljave. Obnova gole konstrukcije je zahtevala dve fazi, prva je trajala dve leti, druga še enkrat dlje, nato so še slabo desetletje obnavljali notranjost. Uspešno, kot znajo le Bosanci (s tujo pomočjo), je danes Vijećnica enako mikavna, kot znajo biti mikavne mlade gospodične. A knjig, zgorelih v ognju, ne bo nihče znova napisal.

PREBERI še // Obišči Sarajevo!

Srečanja

Znamenita Baščaršija je pravi raj za vse tiste, ki imajo balkansko posedanje ob kavi, rakiji in tobaku v krvi. V sončnem sobotnem jutru je starinski bazar, zgrajen v 15. stoletju, poln turistov in domačinov. Ti se izgubljajo v labirintu tesnih uličic, polnih trgovin, zlatarjev, filigranov, kovačev in drugih mojstrov, z obveznimi slastnimi prekinitvami v obliki čevapdžinic, burekdžinic in prodajaln baklav. Vsi vedo, da je tradicionalne čevapčiče pri Hodžiču 2 težko preseči, to uspe le simpatičnemu Sarajevčanu dve ulici stran, ki ne prodaja le čevapčičev, ampak toplino in nalezljiv nasmeh. Všeč mu je Slovenija, pravi, v njej se večkrat ustavi na svoji letni poti v Avstrijo, kjer si nekaj mesecev na leto služi kruh. V Bosni in Hercegovini je težko preživeti, povprečna plača dobrih 400 evrov pokrije nujne življenjske potrebščine in nič več, bog ne daj, da imate večjo hišo. Zato so hiše pogosto majhne in nedokončane, neredke polne brazgotin, ki še zmeraj kažejo znake vojne. A tudi s tem se da živeti, če ceniš tisto, kar imaš. Družino in prijatelje, dišeč obrok in poživljajočo tekočino. Zato so srečanja glasna, ljubeča in iskrena, med ljudmi ni severnjakom znane žalostne odmaknjenosti, ki nastane v glavah in srcih tistih, ki se raje pretvarjajo, kot da bi zares živeli. Pa čeprav to pomeni trpeti, se pobrati in vse ponoviti znova. To Sarajevo do popolnosti obvlada, kako pobirati razbite koščke nekega časa, jih z ljubeznijo in bolečino znova skrpati skupaj, vmes pa živeti, živeti. S sevdalinkami v ušesih!

Baščaršije se ne izogibajo niti domačini.

Baščaršije se ne izogibajo niti domačini.

Osrednje mestne prometne povezave pripadajo starinskim tramvajem.

Osrednje mestne prometne povezave pripadajo starinskim tramvajem.

Različne igre so priljubljeno kratkočasje sarajevskih mož.

Različne igre so priljubljeno kratkočasje sarajevskih mož.

Stolpnice polnijo stanovanjske soseske, prebivalci hiš so umaknjeni na mesto obkrožajoče hribovje.

Stolpnice polnijo stanovanjske soseske, prebivalci hiš so umaknjeni na mesto obkrožajoče hribovje.

Besedilo in fotografije: Petra Godeša, novinarka priloge One in revije Onaplus

Obišči Sarajevo!

Sarajevo ni mesto, za katerega se ne moreš odločati ali ti je všeč ali ne. V trenutku, ko prestopiš prag mestnega jedra, te živahna bosanska prestolnica navduši s svojo atmosfero. Vrvež Baščaršije, sledi otmanskega cesarstva in preprosta, a tako okusna hrana. Vse to so razlogi, ki navdušujejo popotnike z vsega sveta. Tiste, ki se za obisk Sarajeva odločijo. To mesto se namreč še vedno ni otreslo predsodkov zaradi vojne in revščine, zaradi katerih ne pristane pogosto na potovalnih seznamih želja. Mi smo mnenja, da se Sarajevu v turističnem smislu velikokrat godi krivica, zato smo mu dali priložnost in ni nas razočaral. 100 ljudi, 100 čudi, pravijo. No, v Sarajevu živi približno 400 000 prebivalcev in prav toliko čudi je moč tudi videti, mi pa smo poiskali nekaj najpomembnejših.

Ulični vogal, ki je zaznamoval 20. stoletje

Morda se iz šolskih klopi še spominjaš zgodbe o začetku 2. svetovne vojne. Njenemu začetku je botroval prav dogodek iz Sarajeva. Atentat na Franza Ferdinanda je bil izveden priložnostno, parada, katere del pa sta bila z ženo Sophie v okviru takratnega obiska, je med povratkom domov namreč narobe zavila ter tako omogočila atentatorju Gavrilu Principu možnost za strel. Dobrih sto let kasneje lahko obiščeš kraj, ki je ključno zaznamoval zgodovino in s tem svet, kot ga poznamo danes.

sarajevo_prva

Tunel življenja

V 90ih letih prejšnjega stoletja je bilo Sarajevo oblegano v skoraj 4 leta trajajoči bitki. Obkoljeno s srbskimi silami je mesto vzdržalo zahvaljujoč skrivnemu 800-metrskemu tunelu življenja, ki je bil skopan pod letališčem, nadzorovanim s strani sil OZN. Tunel je tako povezoval oblegani del mesta s svobodnim območjem ter omogočil prenos nujno potrebnih dobrin. Kopanje je potekalo iz obeh smeri hkrati, na eni strani iz vrta pogumne družine, ki je prostovoljno darovala svojo zemljo. Danes je njihova hiša spremenjena v muzej, na ogled pa je 25m ozkega tunela, ki služi kot opomnik na trdnost Sarajevskega duha.

Baščaršija

Sarajevo se ponaša z enim najlepših starih mestnih jeder daleč naokrog. Na sredini mestnega trga najdeš vodnjak Sebilj, ki je v preteklosti služil kot starodavna dobrodelna ustanova. Nekoč je tu stal mož, ki je iz njega zajemal vodo ter jo brez plačila nudil žejnim mimoidočim. Danes se ideali vodnjaka ohranjajo pri življenju tako, da lahko kdorkoli pije iz njegovih pip. Ljudje tukaj še vedno živijo v dobrem duhu in so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč z nasvetom. Poleg vodnjaka najdeš še en simbol starega Sarajevskega mestnege jedra; golobe. Te so tako zelo navajeni ljudi, da jih je praktično nemogoče preplašiti. V kolikor želiš, lahko v bližini za zgolj 1 marko kupiš krmo ter golobe nahraniš, a pozor, ko te enkrat vidijo s hrano, se jih ne boš zlahka otresel.

sarajevo_2_

sarajevo_3

Sončni zahod na Rumeni trdnjavi

Umeščena na vrhu hriba, je Rumena trdnjava odličen kraj za občudovanje Sarajeva z višine ter uživanje v sončnem zahodu. Med svetim mesecem Ramadan se mnogi odpravijo k trdnjavi ter seboj nesejo hrano, saj na trdnjavi top namreč oznani konec dneva, ter s tem prenehanje posta za tisti dan. Lepota Sarajeva se skriva tudi v mirnem sobivanju različnih religij na majhnem območju, zato se ne ozirajoč na svojo odpravi na vrh hriba za nepozaben razgled, malico ali oboje.

sarajevo_4

Mestna hiša ter Inat kuća

Sarajevska mestna hiša je eden najbolj impresivnih arhitekturnih dosežkov Avstroogrske monarhije, ki je na mestu pustila velik pečat. Domačini se pogosto šalijo, da so v 50 letih Avstroogrske vladavine ti na mestu pustili močnejši vtis kot Otomansko cesarstvo v 500 letih.

Predvsem ima Sarajevo zelo domače vzdušje, saj je tempo nekoliko počasnejši, kot pri nas. Prebivalci vam bodo z veseljem razkazali svoje najljubše dele mesta, zaupajte pa jim tudi pri hrani in pijači. Ne zavrnite njihovih tradicionalnih jedi, saj boljšega bureka oz. pite, ki jo najdete pod različnimi imeni (zeljanica, krompiruša itd.), odvisno od polnila, pa ne boste dobili nikjer drugje na svetu kot v Sarajevu!

sarajevo_5

Odlične ponudbe za city break v Sarajevu poglejte na www.megabon.eu.

Foto: Shutterstock

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.