V mesto prispemo zvečer, dovolj zgodaj, da še vidimo obrise okoliških zelenih hribov, in ravno prav pozno, da ti že žarijo v soju več tisoč uličnih svetilk, ki dajejo vtis kresničk. V zraku je poznan vonj po pečenem mesu ter vlagi, ulice je ravnokar opral dež. Dnevni vrvež se umika večernemu šepetu, a daleč od tega, da se mesto odpravlja spat. Avantura se šele začenja!
Sarajevo se spreminja. Nič več ne pojejo glasno mujezini, njihova pesem je tiha, da jo slišijo le sosedje blizu džamije. Stavbe počasi dobivajo novo preobleko, brez okruškov in razbitin. A ne vse naenkrat, med posameznimi sodobnimi bleščečimi pročelji se stiskajo utrujene in prašne hiše, njih prebivalci pa živijo tako, kot so od nekdaj živeli. Počasi, skromno in pazljivo, saj nikdar ne veš, komu lahko zares zaupaš. Včasih so bili to sosedje, po koncu vojne nič več. Psi, ki so v tolpah nadzorovali ulice, se pojavljajo le še na obrobju mestnega središča, edino najbolj pogumni zaidejo med turistični vrvež. Iz oči jim sije nezaupljivost, vajeni so preganjanja in boja za preživetje. Mladeniči, vsi postriženi na enake pričeske, ki spominjajo na irokeze, podobno previdno in ponosno stopajo po cestah ter pločnikih. Čeprav je ozračje mirno, se lahko vsak čas vname konflikt. Grafiti na fasadah jasno sporočajo, da v tej državi sobiva veliko nasprotij, četudi ta tlijo pod površjem, jih je nemogoče spregledati. Preteklost še vedno preveč boli, revščina tudi. Pokopališča, raztresena po vsem mestu, nekaj jih je celo v parkih, so vidna manifestacija smrti, ki mesta nikoli ni zapustila. Nasilje ostane, ne glede na to, kako ljudem uspeva živeti naprej.
Nasprotja
Ljubezen in boj se praviloma vnameta med silami, ki se dojemajo kot nekaj nasprotnega, čeprav to drži le na videz. V Sarajevu nasprotja ležijo vsepovsod, na cesti, v ljudeh, zgodovini. Nemalo je svetlečih se vozil dragih blagovnih znamk, parkiranih zraven rjavečih ostankov drugega časa, druge skupne države. Novejši center mesta polnijo restavracije in lokali, opremljeni po najnovejših smernicah interjerja, ter trgovine zahodnih blagovnih znamk, ki napolnjujejo vsa evropska mesta. Zahod je čisto blizu, a podroben pogled razkrije, da se v pore družbenega življenja še ni dodobra vpil. Kavarne, po njihovo »kafane«, so polne moških vseh starosti. Pijejo, se pomenkujejo in igrajo namizne igre, pretresajo dogajanje mimobežnih dni in oprezajo za vsiljivci. Žensk ni na spregled, te se zadržujejo v novejšem delu mesta in stanovanjskih soseskah, zanje veljajo druga pravila. Dom in družina za tiste, ki sledijo tradiciji, in kozmetični saloni za mlajše generacije, katerih glavni cilj je videz lutke. Lutke so v tem delu sveta daleč najbolj iskano blago. Tihe lepotice, ki iz ozadja podpirajo svoje alfa samce.
PREBERI še // Ko si v Sarajevu, obvezno v čajdžinico
Padec na testu zgodovine
V sodobnejšem centru mesta, kjer ulice z novejšimi kavarnami spominjajo na Ljubljano, se v kotu stiska prva spominska galerija v BiH. Z ulice je opazen le velik črn napis, ki pogumne vabi v prvo nadstropje. Tam se skriva drug svet, prostor občutkov, vtisov in solz. Napis v dvigalu, Ti si moja priča, opominja na tisto, kar bi ljudje najraje pozabili. Ampak ne morejo, vsaj Bošnjaki ne. Pobudnik projekta Galerija 11/07/95 je Tarik Samarah, priznani bosanski dokumentarni fotograf, njegove so tudi fotografije, ki sestavljajo stalno razstavo v galeriji. Širok spekter multimedijskih vsebin, kot so Zemljevid genocida, šestnajstmetrski Zid smrti z imeni vseh pokopanih ter portreti žrtev, različni posnetki in fotografije, ohranjajo spomin na 8372 ljudi, ki so v poletnem mesecu leta 1995 izgubili življenje. Zato, ker so bili drugačni od tistih, ki so ubijali. Ker so verjeli, da bodo politični vrhovi znali razmere rešiti prej, preden bo prepozno. Galerijski prostor poleg stalne razstave za krajši čas polnijo različni avtorji, kot so Ron Haviv, Narciso Contreras in Paul Lowe, ter drugi tuji in domači ustvarjalci. Namen galerijskega muzeja ni obtoževanje, temveč opozarjanje na problematiko nasilja po vsem svetu: »Srebrenica je simbol, ne le vojne v BiH, temveč simbol trpljenja vseh nedolžnih ljudi in brezbrižnosti drugih, ki bi lahko pomagali.« Teh je danes vsak dan več, a tudi simboli, kot je Srebrenica, ne pripomorejo k višji zavesti tistih, ki vztrajno gledajo stran. Ali celo kažejo s prstom na neke druge tujce, ki so znova preveč drugačni, da bi jih lahko sprejeli medse.
Starejši del mesta, kjer so ohranjene tradicionalno grajene stanovanjske stavbe.
Mrtve knjige
Arhitekturno in estetsko najbolj zanimiva stavba v Sarajevu je gotovo Vijećnica, mestna hiša s knjižnico, ki je obnovljena vrata obiskovalcem odprla v letu 2014. Stavbo s trikotnim tlorisom krasijo psevdomavrski dekorativni elementi, izvirajoč iz islamske umetnosti Španije in Severne Afrike, čeprav velja za simbol avstro-ogrske vladavine v BiH. Eklektika elementov in namenov je očitna, arhitekt Alexandar Wittek je po navdih potoval celo v Kairo, kjer si je za model izbral džamijo Kemala II. Med obleganjem Sarajeva, med letoma 1992 in 1995, so Vijećnico večkrat zadele granate jugoslovanske in srbske vojske, vrhunec vojnega terorja je doživela v noči 25. avgusta 1992, ko je je velik del pogorel. Ogenj je odnesel večino zbirke Nacionalne in univerzitetne knjižnice BiH, kar 80 odstotkov dokumentov, ki so pričali o zgodovini države. Danes se opomnik kulturocida, tako ji pravijo domačini, znova bohoti, stisnjena med Baščaršijo, ceste in reke, da jo človek v pravem sijaju uzre šele iz daljave. Obnova gole konstrukcije je zahtevala dve fazi, prva je trajala dve leti, druga še enkrat dlje, nato so še slabo desetletje obnavljali notranjost. Uspešno, kot znajo le Bosanci (s tujo pomočjo), je danes Vijećnica enako mikavna, kot znajo biti mikavne mlade gospodične. A knjig, zgorelih v ognju, ne bo nihče znova napisal.
PREBERI še // Obišči Sarajevo!
Srečanja
Znamenita Baščaršija je pravi raj za vse tiste, ki imajo balkansko posedanje ob kavi, rakiji in tobaku v krvi. V sončnem sobotnem jutru je starinski bazar, zgrajen v 15. stoletju, poln turistov in domačinov. Ti se izgubljajo v labirintu tesnih uličic, polnih trgovin, zlatarjev, filigranov, kovačev in drugih mojstrov, z obveznimi slastnimi prekinitvami v obliki čevapdžinic, burekdžinic in prodajaln baklav. Vsi vedo, da je tradicionalne čevapčiče pri Hodžiču 2 težko preseči, to uspe le simpatičnemu Sarajevčanu dve ulici stran, ki ne prodaja le čevapčičev, ampak toplino in nalezljiv nasmeh. Všeč mu je Slovenija, pravi, v njej se večkrat ustavi na svoji letni poti v Avstrijo, kjer si nekaj mesecev na leto služi kruh. V Bosni in Hercegovini je težko preživeti, povprečna plača dobrih 400 evrov pokrije nujne življenjske potrebščine in nič več, bog ne daj, da imate večjo hišo. Zato so hiše pogosto majhne in nedokončane, neredke polne brazgotin, ki še zmeraj kažejo znake vojne. A tudi s tem se da živeti, če ceniš tisto, kar imaš. Družino in prijatelje, dišeč obrok in poživljajočo tekočino. Zato so srečanja glasna, ljubeča in iskrena, med ljudmi ni severnjakom znane žalostne odmaknjenosti, ki nastane v glavah in srcih tistih, ki se raje pretvarjajo, kot da bi zares živeli. Pa čeprav to pomeni trpeti, se pobrati in vse ponoviti znova. To Sarajevo do popolnosti obvlada, kako pobirati razbite koščke nekega časa, jih z ljubeznijo in bolečino znova skrpati skupaj, vmes pa živeti, živeti. S sevdalinkami v ušesih!
Baščaršije se ne izogibajo niti domačini.
Osrednje mestne prometne povezave pripadajo starinskim tramvajem.
Različne igre so priljubljeno kratkočasje sarajevskih mož.
Stolpnice polnijo stanovanjske soseske, prebivalci hiš so umaknjeni na mesto obkrožajoče hribovje.
Besedilo in fotografije: Petra Godeša, novinarka priloge One in revije Onaplus
