družinsko potovanje

Od Ljubljane do Malezije: 15-dnevna pustolovščina z otroki #POTOPIS

Intervju, , , , , , ,

Jasna Mehle je že izkušena družinska popotnica! Občudovali smo že njen potopis po Mehiki, tokrat pa se je s svojimi tremi sinovi podala na popotovanje po Maleziji. Uživajte v njenem potopisu!

Malezija je tako raznolika država, da bo navdušila tudi otroke! Midva sva najine tri male raziskovalce popeljala vse od modernega glavnega (vele)mesta do prave džungle, vmes pa smo si ogledali čudovite pokrajine nasadov čajev in odkrivali morski svet ob majhnem rajskem otočku.

Kuala Lumpur

Zakaj Malezija?

Naj najprej povem, zakaj sva se odločila ravno za Malezijo. Že po nekaj ogledanih vlogih sva vedela, da bi znalo biti potovanje po Maleziji zelo pestro in zanimivo tudi za otroke, saj je dežela naravnih in kulturnih kontrastov. Ko sva naredila še cenovni pregled letalskih kart, nastanitev, hrane in najema avtomobila, pa je bila odločitev sprejeta. In ta je bila več kot pravilna, saj je potovanje preseglo prvotna pričakovanja.

Cameron Highlands

Pred odhodom

Preden vam predstavim potopis po dnevih, bi omenila, da smo po Maleziji potovali v poletnem času (julij, avgust), ko je ugodnejša klima na vzhodnem delu države. Če se tja odpravljate v zimskem času, pa vam priporočam, da naš drugi del poti malo prilagodite in raziščete zahodni del (npr. Penang in Langkawi).

Pred odhodom se glede cepljenj in ostalih zadev, kot je npr. obrazec ob vstopu v državo, informirajte na spletnih straneh https://zdravinapot.si/malezija/ in https://www.gov.si/drzave/malezija/. Mi se za cepljenje nismo odločili, ker se nam ni zdelo potrebno, vendar se glede tega seveda odločite sami.

Taman Negara

Za lažjo organizacijo vam zapišem še, kaj vse smo mi uredili pred samim potovanjem (poleg letalskih kart in nastanitev): turistično zavarovanje, riziko odpovedi, seznam nastanitev z vsemi kontaktnimi podatki, kopije potnih listov, eSIM (aplikacija Lyntel), aplikacija Grab (za naročanje prevoza in hrane), rezervacija parkirišča pri letališču Jožeta Pučnika (Parking Ahčin), obrazec za vstop v Malezijo in notranji let Kota Bharu – Kuala Lumpur (Malaysian Airlines).

Perhetian islands

Potopis po dnevih

1. dan: Letališče Jožeta Pučnika – Istanbul – Kuala Lumpur

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj, avto pustili pri Parking Ahčin, oni pa so nas s kombijem zapeljali na letališče. Parking Ahčin se nahaja le nekaj kilometrov stran od letališča in je cenovno veliko ugodnejši kot parkirna hiša na letališču.

Na letališču.

Po dvournem letu smo pristali v Istanbulu, tam počakali tri ure in nato odleteli proti glavnemu mestu Malezije, Kuala Lumpurju. Letalske karte smo kupili že januarja, in sicer direktno pri Turkish Airlines. Ko kupite karte, lahko naknadno označite tudi vrsto menija (otroški, vegetarijanski, brezglutenski ipd.).

Postanek na letališču v Istanbulu.

2. dan: Kuala Lumpur

V Kuala Lumpurju smo pristali ob osmi uri zjutraj, preko Grab-a naročili prevoz do centra, ki traja cca. eno uro (odvisno od gneče), in že dopoldne prišli do naše nastanitve. Ker stanovanje še ni bilo pripravljeno (pri večini nastanitev je šele okoli 15. ure, lahko pa tam pustite kovčke), smo se najprej malce sprehodili po mestu.

Ohladitev z mangovim napitkom.

V Kuala Lumpurju je res kar huda vročina, predvsem zaradi visokega deleža vlage v zraku, zato smo se najprej ohladili z mangovim napitkom, zavili še v supermarket, kjer smo nakupili nekaj hrane, in se nato končno napotili v naše stanovanje. Kot lahko vidite na spodnjih slikah to ni bilo običajno stanovanje, ampak hkrati tudi igralnica. V Kuala Lumpurju lahko namreč najdete kar nekaj stanovanj, ki so namenjena prav družinam z otroki (mi smo bili TUKAJ). Si lahko kar predstavljate, kako so bili nad stanovanjem navdušeni otroci!

V Kuala Lumpurju je na voljo precej stanovanj namenjenih družinam z otroki.

Ko smo razpakirali, smo se šli ohladit v bazen, ki je skupen vsem stanovalcem. Po plavanju pa smo pojedli večerjo in se odpravili spat.

V ozadju levo vidite Merdeko 118 (2. najvišja stavba na svetu).

3. dan: Kuala Lumpur (Petronas Towers in budistični tempelj)

Vstali smo kar precej pozno dopoldne in se najprej dobro najedli. Potem smo zavili v bližnjo kavarno, od tam pa smo se z Grab-om zapeljali do KLCC Parka. Gre za park, ki se nahaja tik ob najvišjih dvojčkih na svetu, imenovanih Petronas Towers (višina: 451, 9 m).

Čez park vodijo sprehajalne poti, v njem pa najdete tudi otroško igrišče in plitek bazen z vodometi. Uporaba bazena je brezplačna, vendar je zaradi čiščenja ob ponedeljkih zaprt. Mi smo imeli tako »srečo«, da smo park obiskali ravno v ponedeljek, zato smo kopanje v bazenu prihranili za zadnje dni potovanja, ko smo se vrnili nazaj v Kuala Lumpur.

Planiranje ogledo za prvi dan.

Kar precej turistov se odloči, da si dvojčka ogledajo tudi znotraj in se z dvigalom zapeljejo do mostu, ki povezuje obe stolpnici (86. nadstropje). Mi se za to opcijo sicer nismo odločili, so nas pa opozorili, da je karte za notranji ogled potrebno kupiti že kar nekaj dni prej.

Petronas Towers – najvišja dvojčka na svetu.

Po ogledu Petronas Towers smo se še malo sprehodili po okolici, saj se dvojčka nahajata v najbolj prestižnem in modernem delu mesta. Nato smo naročili Grab, ki nas je zapeljal do budističnega templja, imenovanega Thean Hou Temple. Tempelj je res lepo okrašen, pravijo pa, da si ga je morda še lepše ogledati tik preden se znoči, ko se v lampinjončkih prižgejo lučke.

Thean Hou Temple (budistični tempelj).

Pri templju smo se ohladili z ognjičevim ledenim čajem in se odpravili nazaj v naše stanovanje. Pred večerom smo šli še na bazen, nato pa na večerjo. Le deset minut hoje stran od naše nastanitve se namreč nahaja slavni Jalan Alor Food Street, kjer kar mrgoli uličnih ponudnikov hrane (kitajska, tajska, vietnamska, indijska itd.). Mi smo si hrano vzeli kar na več stojnicah, ker je bila izbira res velika.

Večerja na Jalan Alor Food Street.

Po večerji smo se odpravili nazaj k Petronas Towers, saj tam vsak večer ob 21. uri fontano obarvajo raznobarvne luči, vodni curki pa »plešejo« v ritmih glasbe.

Večerni ogled Petronas Towers, pod katerima fontana »zapleše« v ritmih glasbe.

4. dan: Kuala Lumpur (Batu caves in kitajska četrt)

Četrti dan smo začeli z ogledom hindujskega templja Batu caves, ki se nahaja v jami sredi griča. Ob vznožju griča stoji 42 metrov visok kip hindujskega boga Murugana, kjer se začne vzpon po raznobarvnih stopnicah, ki vodijo do jame. Po poti smo srečali veliko hindujskih vernikov in pa tudi opic, ki se kar prosto sprehajajo med obiskovalci. Med ogledom templja smo opazovali verske obrede in navade hindujcev, si pa lahko mislite, kaj oziroma kdo je otrokom najbolj ostal v spominu – seveda, opice!

Hindujski tempelj Batu caves.

Po ogledu templja smo se z Grab-om zapeljali do kitajske četrti. Tam smo se najprej najedli v eni izmed uličnih restavracij, nato pa smo si ogledali znamenite poslikave na Petaling street.

Ob vzponu po stopnicah smo se zaklepetali z družino iz Indije.

 

Po templju se prosto sprehajajo opice.

 

Sprehod po kitajski četrti.

V bližini se nahajata tudi zunanja in notranja tržnica, kjer smo nakupili nekaj spominkov in poskusili mochi in durian (najbolj znan malezijski sadež). Durian nas ni najbolj prepričal, je bil pa bolj kot okus moteč njegov vonj. Seveda pa ne pozabite, da smo si ljudje različni, tako da ga le poskusite, morda vam bo pa všeč!

Notranja tržnica.

Zadnji večer v Kuala Lumpurju smo zaključili z nočno vožnjo z avtobusom po mestu (KL City Of Lights Tour). Tako smo si mesto ogledali še z druge perspektive. V primeru, da se odločite za ta avtobus, si karte rezervirajte najmanj dva dni prej, na zbirno točko pa pridite že vsaj eno uro prej, da si zagotovite mesto na zgornjem, odprtem delu avtobusa. Teh mest se namreč ne da v naprej rezervirati.

Ulične poslikave na Petaling Street.

5. dan: Kuala Lumpur – Malacca

Peti dan se je naše pravo potovanje šele začelo. Zjutraj smo zložili oprano perilo (izkoristili smo pralni stroj, ki smo ga imeli v stanovanju), spakirali in vse pospravili, potem pa se je Klemen odpravil do pisarne Wahdah, kjer je prevzel avto, ki smo ga najeli za naslednjih sedem dni. Najem avta smo uredili že dva meseca pred odhodom na potovanje, ceno najema pa sem zapisala spodaj, pri zadnji točki potopisa. Medtem, ko je šel Klemen po avto, smo mi izkoristili čas za zadnji skok v bazen.

V sobi smo imeli tudi pralni stroj.

Na pot smo se odpravili okoli poldneva in do mesta Malacca potovali dobri dve uri. V Kuala Lumpurju je bilo na cesti kar precej hektično, preostali del poti pa ni bilo nikakršnih posebnosti. No, razen tega, da se tam vozi po levi strani ceste! Pa še en napotek za tiste, ki boste najeli avto – na cestninah se ne da plačevati z denarjem, zato si pred odhodom na bencinski črpalki kupite kartico, ki jo lahko tam ali v trgovini 7-Eleven tudi napolnite. Na spodnji sliki pa z vami delim še naš načrt poti.

Ko smo prispeli v Malacco, smo se najprej na hitro ustavili v našem novem stanovanju (tukaj), potem pa se kar takoj peš odpravili v center. Ker smo bili že zelo lačni, smo se okrepčali v restavraciji Geographer Cafe.

Tam smo res dobro jedli, pa tudi sam ambient nam je bil všeč. Po kosilu smo se sprehodili po mestu in občudovali arhitekturni preplet azijske in evropske kulture.

Sprehod po ulicah Malacce – mesto, kjer se srečata azijska in evropska arhitektura.

Znameniti Dutch square.

6. dan: Malacca

Dan smo začeli s kavo in palačinkami v The Daily Fix Cafe, nato pa se odpravili v hipermarket nakupit hrano za naslednjih nekaj dni. Popoldne smo se zapeljali še do obalnega pasu, kjer so se otroci zaigrali z mivko, in si ogledali znamenito mošejo na vodi (Floating Mosque).

Znamenita mošeja na vodi.

Obalni del Malacce

Pozno popoldne smo naredili še en krog po centru, šli na sladoled in kavo, zvečer pa že pakirali za naslednji dan, ko nas je čakalo kar nekaj ur vožnje v notranjost države.

7. dan: Malacca – Cameron highlands (Tanah Rata)

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj. Namenjeni smo bili v Cameron highlands, ki je znano po nasadih čajev. Tam se čas kar malo ustavi, mestno vročino pa zamenja malce hladnejše podnebje. Že pot do tja je pravo doživetje, saj pokrajina postaja vse bolj poraščena z gozdovi in nasadi, ob cesti pa domačini prodajajo razno zelenjavo in sadje, ki sta seveda zamikali tudi nas. En sadež si bodo otroci zagotovi zapomnili, in sicer mangosteen, saj jim je bil zelo všeč.

Degustacija sadja po poti v Cameron highlands.

Po skoraj šestih urah vožnje smo prispeli v majhno mestece Tanah Rata. To lokacijo smo si izbrali, ker se v bližini nahajata dve najbolj znani čajni hiši z nasadi čajev. Najprej smo se razpakirali (nastanjeni smo bili tukaj), potem pa se na hitro sprehodili po mestecu.

Majno mestece Tanah Rata.

8. dan: Cameron highlands (nasadi čajev)

Že zgodaj zjutraj smo se z avtom zapeljali do bližnjega nasada čajev. Pot smo začeli pri Tea House 2 in tam najprej spili masala čaj, ki nam je bil vsem zelo všeč. Čajna hiša ponuja tudi druge vrste čaja, kavo in tople jedi.

Na blagajni smo kupili vstopnice (2 € za vse skupaj) in nato pričeli z ogledom. Od Tea House 2 do Tea House 1 (in obratno) vodijo urejene poti med nasadi, lahko pa se po njih zapeljete tudi z mini avtobusom ali s štirikolesnikom. Nekje na polovici poti stoji znameniti napis »CAMERON VALLEY TEA«, pod njim pa so ravno v času našega obiska gradili tudi nov lokal z igriščem.

Cameron Highlands

Razgledi na nasade čajev res očarajo, zato smo se tam zadržali dobri dve uri. Po sprehodu smo si privoščili še en čaj, nato pa se odpravili nazaj v stanovanje skuhat kosilo. Popoldne smo imeli namen obiskati še eno (bolj) znano čajno hišo BOH, vendar se je pot do tja že v Tanah Rati povsem ustavila. Google maps nam je izračunal, da naj bi pot do tja trajala kar dve uri. Najprej smo mislili, da je bil zastoj zaradi prometne nesreče, vendar so nam domačini pojasnili, da je ob vikendih do BOH-a vedno velika gneča in jo je zato boljše obiskati med tednom ali pa med vikendom zgodaj zjutraj. Ker bi v BOH prišli prepozno, smo se odločili, da gremo na popoldansko čajanko kar v bližnjo kavarno.

Pa veste, kdo je na tem območju Malezije začel s tradicijo nasadov čajev in čajank? Med letom 1824 in 1957 so Malezijo zasedli Angleži in tukaj zaradi ugodnih razmer začeli saditi čaj. Vpliv Angležev pa je v Tanah Rati opazen tudi v arhitekturi.

9. dan: Cameron highlands – Taman Negara (Kuala Tahan)

Pred nami je bila zopet malce daljša vožnja, in sicer nas je pot vodila v džunglasti del države, v nacionalni park Taman Negara. Tam se razprostira en najstarejših gozdov na svetu, v njem pa še vedno živijo malezijski domorodci.

Postanki za malico na poti v malezijsko džunglo.

Pot je trajala približno štiri ure, se je pa iz ure v uro vse bolj občutila temperaturna razlika. Postajalo je vse bolj vroče. Nastanili smo se v vasici Kuala Tahan, in sicer tokrat kar v guest house-u (tukaj). Ker je vasica res majhna, izbira nastanitev ni velika, imajo pa trgovinice, restavracije in pralnice.

Sprehod po vasici Kuala Tahan.

Kot običajno, smo se prvi dan le na hitro sprehodili naokoli, si v agenciji (Taman Negara Tour) rezervirali izlet k domorodcem za naslednji dan, pred večerom pa šli še na večerjo v restavracijo na vodi (»floating restaurant«).

10. dan: Taman Negara (viseči mostovi in obisk domorodcev)

Jutro smo začeli z zajtrkom in kavo, potem pa smo se odpravili proti reki. Po poti čez vasico smo srečali tudi šolarje, ki so se ravno pripravljali na začetek pouka. Zanimivo je, da jim je angleščina kar dobro tekla, vsaj osnovna komunikacija, tako da smo z njimi lahko malo poklepetali.

Zajtrk in kava pred izletom v džunglo.

Ko smo prišli do reke, smo jo s čolnom prečkali in nato po nekaj minutah hoje prišli do vstopne točke v džunglo. Tam smo plačali vstopnino (3 € za vse skupaj) in se po urejenih poteh odpravili na raziskovanje. Celotna krožna pot traja približno dve uri, seveda odvisno od tega, koliko se vmes ustavljate. Otroci so bili najbolj navdušeni nad zlatim monitorjem, ki smo ga komaj opazili med listjem, in nad visečimi mostovi.

S čolnom po reki v džunglo.

Čez džunglo vodijo urejene poti.

Na raziskovanje po džungli se lahko odpravite tudi preko agencije in imate tako zraven še vodiča. Možen je tudi nočni sprehod ali pa celo noč (kampiranje) v džungli.

Del poti je speljan po visečih mostovih.

Ko smo se vrnili s pohoda, smo v sobi na hitro nekaj prigriznili, nato pa se odpravili na zbirno točko za izlet, kjer so nas opremili z rešilnimi jopiči. S čolni smo se namreč odpravili do malezijskih domorodcev, natančneje do plemena Orang Asli. Tam nam je vodič predstavil njihov način življenja, ogledali smo si lesene koče, v katerih živijo, nam pokazali, kako zanetijo ogenj, razložili posamezne funkcije žensk in moških v plemenu in na koncu še pokazali, kako s pihanjem strupenih puščic lovijo živali. V tem sta se preizkusila tudi Jaka in Klemen.

Obisk plemena Orang Asli, kjer smo izvedeli, kako dandanes živijo domorodci.

 

Obisk plemena Orang Asli, kjer smo izvedeli, kako dandanes živijo domorodci.

Pihanje strupenih puščic v tarčo.

Po ogledu smo se vrnili nazaj v čoln, kjer so vse naše stvari pospravili v nepremočljive vreče, saj nas je čakala zelo zabavna vožnja nazaj. S čolnom so nas namenoma čez brzice peljali tako, da smo bili že po nekaj zavojih popolnoma mokri (vse do gat!), kar je izlet še dodatno popestrilo in dodalo tisto piko na i. Cena izleta je bila 50 € za vse skupaj.

Z izleta smo se vrnili mokri do gat.

Ker smo se z izleta vrnili malo pred večerom, naslednje jutro pa smo se imeli namen že zgodaj odpraviti na pot, smo mokra oblačila pustili kar v agenciji, saj ti tam za nekaj evrov oblačila operejo in posušijo v sušilnem stroju (v zraku je preveč vlage, da bi jih sušili zunaj).

Pad thai tik ob džungli (2€).

11. dan: Taman Negara – Kuala Terrenganu

Zjutraj smo prevzeli oprana oblačila in se z avtom namenili proti V obali Malezije. Vožnja je trajala do poznega popoldneva, vendar smo vmes naredili kar nekaj daljših postankov. Se je bilo pa prav užitek peljati med nasadi palm, medtem ko so cesto prečkali tapirji, opice plezale po električnih kablih napeljanih nad cesto, vmes pa nam je pred avtom pot sekala še ena precej dolga kača. V glavnem, vožnja je bila pravo doživetje!

Cesto so nam prečkali tapirji, opice in kača.

Ko smo prispeli do obale, smo želeli obiskati še Terrenganu State Museum, vendar smo bili prepozni, saj so ga ravno zaprli. Zato smo se odločili, da se zapeljemo kar proti naši nastanitvi, se po poti ustavili še na plaži in na kavi, potem pa le prispeli v prelepo hiško. Ta nastanitev nam je bila tako všeč, da nam je bilo naslednje jutro prav žal, da nismo tam ostali še kakšen dan (nastanjeni smo bili tukaj).

Znameniti most v Kuala Terrenganu.

Midva na kavo, otroci na plažo.

12. dan: Kuala Terrenganu – Kuala Besut – Perhentian islands (Besar)

Že zjutraj smo se z avtom zapeljali v slabe dve uri oddaljen Kuala Besut, od koder čolni vozijo na Perhentian islands. Preden smo se vkrcali na čoln, smo avto predali gospodu z agencije, pri kateri smo ga najeli (Wahdah). Potem smo kupili karte za čoln (45 € povratna za vse skupaj) in se odpeljali dobre pol ure stran na Perhentian islands.

Avto smo vrnili in se s čolnom odpravili na otok.

Zajtrk (papaja in pitaja).

Perhentian islands sestavljata dva otoka, manjši Kecil in večji Besar. Kecil naj bi bil malce bolj turističen, za oba pa je značilno, da je njihovo edino prevozno sredstvo čoln (water taxi), s katerim te vozijo z enega otoka na drugega ali pa z ene plaže na drugo. Mi smo si nastanitev izbrali na J delu Besarja, ker je tam bolj malo turistov in posledično zelo mirno. Odločili smo se za Arwana resort z vključenim zajtrkom, imajo pa na voljo tudi druge, bolj preproste nastanitve.

Prihod na otok Besar (Perhentian islands).

Ko smo prišli na otok, smo šli najprej na plažo in že takoj ugotovili, da si za zadnji del potovanja nismo mogli izbrati boljše lokacije. Dan smo preživeli na plaži, se sprehodili po zalivu in se kopali v bazenu.

Zaliv na J delu otoka Besar.

V resortu smo imeli tudi bazen.

Na večerjo smo se odpravili kar bosi, saj je bila restavracija na plaži (B`first Cafe). Tam so vsak večer na žaru pekli sveže ulovljene ribe, škampe ipd., na izbiro pa so tudi druge jedi (npr. pad thai, fried rice …). Glede na to, da se restavracija nahaja na otoku, smo pričakovali višje cene kot na celinskem delu Malezije, vendar so bile tudi tukaj cene precej nizke (2-3 € za pad thai, 1 € za sveže iztisnjen ananasov sok).

Večerja na plaži.

13. dan: Perhentian islands (Besar)

Po zajtrku smo na recepciji prosili za water taxi (lahko ga naročite tudi kjerkoli drugje na plaži, ker je v zalivu kar nekaj ponudnikov) in se zapeljali na drugo stran otoka, na sanjsko plažo Turtle beach. Voda tam je tako zelo čista in prav neverjetno modro-zelene barve, zato je primerna za snorklanje. Z voznikom čolna smo se zmenili, da nas pride iskat čez štiri ure, medtem pa uživali v vodi. Klemen in Jaka sta že po nekaj minutah v morju zagledala malega morskega psa (cca. 30 cm), midva z Majem pa sva opazovala raznobarvne ribe in korale.

Z water taxijem smo se zapeljali na drug konec otoka, na plažo Turtle beach.

Ko smo se vrnili nazaj v resort, smo v sobi malo prigriznili (nekaj hrane smo si prinesli kar s kopnega), potem pa preostanek popoldneva preživeli v našem zalivu. Šli smo na sladoled in ocvrte banane, seveda pa so mulčki želeli tudi na bazen. Pozno popoldne je na plaži namreč tako močna oseka, da se je praktično nemogoče kopati v morju.

Prigrizek na plaži – ocvrte banane.

Večer smo zopet preživeli na plaži, in sicer v isti restavraciji kot prejšnji večer. Zgoraj nisem omenila, da se tam na hrano čaka po cca. eno uro, tako da smo ta čas vedno izkoristili za igro v mivki.

Vsak večer smo preživeli na plaži pred restavracijo.

14. dan: Perhentian islands (Besar)

Dan smo začeli z obilnim zajtrkom, nato pa se sprehodili na drug konec zaliva. Tam smo se prejšnji dan z gospodom, ki sicer organizira skupinske izlete, dogovorili, da nas za 30 € odpelje na »private tour«. V ceno je bil vključen obisk treh glavnih točk za snorklanje.

Najprej smo se zapeljali na »turtle point«, kjer smo med plavanjem opazovali morske želve. Sledil je »fish point«, ki se nahaja na Keke beach. Tam smo poleg majhnih raznobarvnih ribic končno vsi videli tudi male morske pse. Med njimi smo plavali skoraj eno uro, nato pa si na plaži privoščili kokos. Nazadnje smo se zapeljali še do »shark point-a«, vendar so bile tam bolj zanimive ribe in korale kot pa morski psi, saj jih je bilo na Keke beach precej več. Nam je bil pa postanek na tej točki všeč zato, ker smo lahko zaplavali do samotnega zalivčka, kamor se peš ne da priti. Tam smo občudovali naplavljene korale in školjke. Po cca. treh urah pa smo se polni lepih vtisov zapeljali nazaj v naš zaliv.

Snorklanje med malimi morskimi psi.

Obvezno na kokos (Keke beach).

Popoldne smo preživeli na plaži, gradili gradove iz mivke, jedli ocvrte banane in seveda skakali v bazen. Večer smo zopet preživeli v restavraciji B`first Cafe, po večerji pa so v resortu pripravili predstavo z ognjem.

Večerna predstava z ognjem v resortu.

14. dan: Perhentian islands – Kota Bharu – Kuala Lumpur

Žal je prišel dan, ko smo morali zapustiti otok. Res nam je bilo težko oditi in bi z veseljem ostali še nekaj dni. Smo imeli pa čoln za nazaj šele ob 12. uri, zato smo celotno dopoldne izkoristili za kopanje. Čoln nas je nato zapeljal do Kuala Besuta, kjer smo nakupili nekaj spominkov in pojedli kosilo.

Nakup spominkov.

Ob 15. uri smo naročili Grab in se odpeljali na letališče v Kota Bharu. Let do Kuala Lumpurja je trajal eno uro, še dodatno uro pa smo potrebovali za vožnjo z Grab-om do centra Kuala Lumpurja, kjer smo bili nastanjeni. Iz Kota Bharu bi se v Kuala Lumpur lahko vrnili tudi z nočnim avtobusom, ki za pot potrebuje osem ur.

V Kuala Lumpurju smo se zvečer le še sprehodili do trgovine po nekaj hrane, potem pa se hitro odpravili spat.

Večerni Kuala Lumpur.

15. dan: Kuala Lumpur

Po dveh tednih je prišel na vrsto deževen dan, zato smo dopoldne najprej izkoristili za igralnico v zgradbi, kjer smo bili nastanjeni. Ko je dež malo ponehal, smo šli v kitajsko četrt in tam spili čaj, se sprehodili po stojnicah, degustirali razne napitke in jedi, Maj pa je v slikarskem ateljeju ustvaril sliko.

V kitajsko četrt na čaj in ustvarjanje.

Popoldne se je prikazalo sonce, zato smo se šli ohladit v bazen, zvečer pa smo se vrnili na Jalan Alor Food Street, kjer smo pojedli še zadnjo večerjo v Maleziji.

Večerja na Jalan Alor Food Street.

16. dan: Kuala Lumpur – Istanbul

Čas je bil za pakiranje in odhod domov. Ker pa smo imeli let šele zvečer, smo večino dneva ostali v Kuala Lumpurju. Najprej smo še zadnjič skočili v bazen, potem pa se vrnili v park pred Petronas Towers (KLCC Park). Spet smo imeli tako »srečo«, da smo bili tam na ponedeljek, ko so bazenčki in vodometi v parku načeloma zaprti, ampak smo ujeli še zadnjih 20 minut preden so se lotili čiščenja. Tako so imeli otroci lahko še malo vodne zabave, potem pa je kar naenkrat začelo močno deževati, zato smo z vsemi kovčki obtičali pod majhno strešico v parku. Ker smo tam izgubili kar nekaj časa, smo si kosilo preko Grab-a naročili kar v park.

Pozno popoldne smo se z Grab-om zapeljali na letališče in zvečer odleteli proti Istanbulu.

17. dan: Istanbul (ogled mesta) – Ljubljana

Ker smo leteli proti zahodu, smo bili ob 4. uri zjutraj po lokalni času že v Istanbulu. Otroci so na letališču še malo odspali, ob 8.30 pa smo se odpravili na šesturni izlet po Istanbulu. Izlet je popolnoma brezplačen, v ceno pa so vključeni prevoz v center in nazaj, vodenje, zajtrk in kosilo. To opcijo izleta ponuja letalska družba Turkish Airlines v primeru, da imate daljši postanek na letališču (najmanj 6 ur). Ko kupujete letalsko karto, vam že zraven dopišejo, če je možnost izleta (touristanbul), vse ostalo pa potem uredite na Turkishevem okencu na letališču v Istanbulu. Izbirate lahko med različno dolgimi izleti, so pa v brošuri za vsak dan razpisani drugačni programi za izlet.

Pri Turkish Airlines smo izkoristili opcijo touristanbul (brezplačen izlet po Istanbulu).

Pri Turkish Airlines smo izkoristili opcijo touristanbul (brezplačen izlet po Istanbulu).

Ko smo se vrnili z izleta, smo čas do leta v Ljubljano izkoristili v igralnici na letališču. Proti večeru pa smo odleteli nazaj v Slovenijo, kjer nas je na letališču s kombijem že čakala gospa s Parking Ahčin, ki nas je zapeljala do našega avta. In tako smo v poznih večernih urah že zaspali v domači postelji.

Koliko stane takšno potovanje?

Za lažjo predstavo glede finančnega vidika potovanja, sem spodaj zapisala še nekaj malega o cenah v Maleziji.

Malezijska denarna valuta se imenuje malezijski ringgit. Mi denarja nismo menjavali v menjalnicah, ampak smo ga dvigovali z bankomata ali pa plačevali z bančno kartico. V Malacci smo se malce bolj založili z gotovino, ker je bilo potem v Cameron highlands, Taman Negari in na otoku veliko manj možnosti za uporabo kartice. Na Perhentian islands pa se plačuje izključno z gotovino.

CENE V MALEZIJI:

– letalska karta: 700 € / osebo (v drugih terminih jih dobite tudi po nižji ceni)

– notranji let (Kota Bharu – Kuala Lumpur): 22 € / osebo

– nastanitve: 40 € (stanovanje) – 120 € (resort)

– najem avtomobila: 220 € / teden + 35 € za zavarovanje in otroški avtosedež + 115 € v primeru, da avto ne vrneš na mesto prevzema (mi smo ga namreč pustili na drugem koncu države)

– prevoz od letališča do centra Kuala Lumpurja: 20 €

– prevozi z Grab-om znotraj mesta: 2-5 €

– pad thai (oz. fried noodles): 2-3 €

– 100% mangov sok (0,5 l): 1 €

 

Če imate za nas še kakšno vprašanje ali pa bi si naše potovanje po Maleziji radi ogledali še v obliki videov, nas najdete na Istagramu na profilu @lajfzmulci.

 

Foto: Jasna Košnjek, Lajf z mulci

PREBERITE ŠE: Mamica Jasna se je s svojimi tremi otroki podala na TO destinacijo! #potopis

Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, 

Islandija je lahko tudi cenovno dostopno družinsko potovanje #INTERVJU

Intervju, ,

Tjašo že dlje časa spremljam na Instagramu, kjer deli zabavne utrinke iz družinskega življenja. Najbolj pa me razveselijo prigode iz njenih družinskih potovanj. Ta so vedno preprosta, zabavna, prijetna, skromna, a hkrati neverjetna. Tjaša dokazuje, da se lahko potuje povsod. Če le malo prilagodiš navade. Tokrat je na vrsto prišla Islandija. Tjaša mi je povedala, kako jo obiskati ugodneje.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo družina, ki vsak razpoložljiv čas (in evro) izkoristimo, da se odpravimo na kakšen izlet, še raje na kakšno potovanje, kjer je vključeno letalo. Poizkušamo se čim več zabavat in čim manj komplicirati, kar pa nam najbolj uspe ravno na takšnih oddihih. V preteklih mesecih so za nami Islandija, Estonija, Norveška, … in povsod smo se imeli čudovito.

Zakaj ste izbrali Islandijo?

Iskreno? Ker so bile tisti trenutek zelo ugodne letalske karte. Potem smo si ogledali tudi nekaj vlog prispevkov na You tubu in odločitev, da jo gremo raziskat, je bila hitro sklepčna. Večinoma nas bolj zanimajo destinacije, kjer lahko raziskujemo naravo. Tudi sicer živimo na robu vasi ob gozdu in nas bolj vleče v naravo kot v velika mesta.

Kje ste kupili letalske karte, kje rezervirali namestitve in kje najeli avto?

Leteli smo z Wizz Airom iz Dunaja, namestitve izven Slovenije vedno poiščemo preko portala Booking ali Airbnb. Tokrat smo preko Bookinga rezervirali apartma z dvema spalnicama in velikim dnevnim prostorom, saj smo vedeli, da bomo velik del dneva preživeli tudi v apartmaju, ker je bil naš termin potovanja preko novega leta in takrat imajo na Islandiji svetel del dneva le med 10 in 15 uro. Apartma je bil oddaljen približno 1h vožnje iz glavnega mesta Reykjavík in približno 10 minut od Selfossa, malenkost bolj oddaljeni apartmaji od mest z infrastrukturo imajo običajno tudi malenkost nižjo ceno. Avto smo preko spleta rezervirali pri Blue Car Rental, po priporočilih so bili med bolje ocenjenimi, imeli so tudi možnost brezkontaktnega prevzema ključev, tako da smo jih v nekem nabiralniku prevzeli s kodo in tudi ob odhodu vrnili avto, brez da bi bili v kontaktu s komerkoli. Poleg avta smo vzeli tudi njihov prenosni wifi, čeprav spada v EU in imamo vključene podatke pri svojem mobilnem ponudniku, se nam je zdela super izkušnja saj na veliko koncih z našim sim nismo imeli signala, prenosni wifi ga je imel ves čas. Zanimivo nam je bilo tudi, da je imel avto v gumah nekakšne žebljičke, da se v primeru zasnežene in poledenele ceste še vedno varno voziš.

So cene res tako visoke kot pravijo?

Nam se ni zdelo pretirano dražje. Bili smo pripravljeni, da vstopamo eno dražjih držav, ampak so bile cene goriva in hrane v trgovini povprečno za 30% višje kot pri nas. Zato smo si seboj vzeli štručke, ki smo si jih do pekli, šampanjec za nazdravit za čez novo leto (ker je pri njih alkohol res dražji), nekaj mesnih narezkov za v sendviče, čokolešnik… potem pa se je izkazalo, da v trgovini niti ni bilo tako zelo dražje. Izstopale so cene mlečnih stvari in zelenjave ter sadja, te so pri določenih izdelkih lahko bile tudi za 3x večje. Vstopnin na naravne znamenitosti ne zaračunavajo, le če je izkušnja vodena in organizirana, takrat so skoraj vse cene med 50€ in 130€ na osebo, nekatere tudi bistveno višje (zaračunavajo na primer: voden ogled Severnega sija – pa ni nujno, da bo viden, ogled muzejev, pohodi v ledene jame, dnevni izleti, urejena kopališča…)

Kaj vas je na Islandiji najbolj navdušilo?

Raznolikost narave, Islandija ima vse! Ogromno imajo slapov, skoraj povsod kamor se odpraviš, vidiš kakšnega. Blatni tolmuni, vroči vrelci, nahajališča žvepla, para ki buta iz tal, ves čas “golden light” – svetloba kot da sonce ravno vzgaja ali zahaja, naravna topla kopališča. Zanimivo nam je bilo, da na celem otoku ni gozda, sicer je nekje malenkost več dreves na kupu, ampak so jih umetno nasadili. Skoraj cela Islandija se ogreva iz obnovljivih virov z geotermalno energijo. Med bolj zanimivimi so nam bila okrašena pokopališča, vse spomenike okrasijo z novoletnimi lučkami, enega smo obiskali in imaš občutek kot da se sprehajaš po kakšnem kampu, kjer je do vsakega šotora kup podaljškov, saj je po tleh vse prepleteno s kabli od lučk. Kamorkoli se odpraviš, so razdalje takoj okrog 100 km, dolge ravnine, z zelo malo prometa. Ves čas smo se vozili v tišini, brez prižganega radia, občudovali smo od naše tako drugačno pokrajino in uživali v mirnosti.

Kaj so tiste “must see” točke na Islandiji?

Golden circle

To je območje, kjer narediš krožno približno 250 km dolgo pot in vsebuje največ znamenitosti na enem kupu: Geysir, Slap Gulfos, Krysuvik, glavno mesto Reykjavík, kraterji vulkana, Naravni park Thingvellir kjer lahko istočasno stojimo na Severnoameriški in Evrazijski tektonski plošči.

Krysuvik

Blatne brbotajoče luže, nahajališče žvepla, para, ki bruha iz tal in obenem žvižga, … Tukaj so barve nore! Vse zemeljske možne barve se kar prelivajo po površini. Edino vonj je bolj tak po-velikonočni, saj je v zraku veliko žvepla, ki ima vonj po gnilih jajcih.

Slap Gulfos

Slap z največjim pretokom v celotni Evropi, če se morda kdo spozna na podatke, ima pretok 1000 kubikov na sekundo. Je tudi najbolj slaven Islandski slap. Nas je konkretno nazeblo na tem ogledu. Se pa z avtom pripelješ na parkirišče, ki je od pogleda na sam slap oddaljeno nekaj deset metrov. Tla so bila polna ledu, zato se za pohod še bližje nismo odločili, niti, če bi bila sama, ne bi šla, z otroki pa sploh ne.

Geysir je največji in izbruhne vsake nekaj let. V neposredni bližini je tudi Strokkur, tisti slavni iz reklame za Uncle Ben’s riž. Res je neverjetno, ko izbruhne toliko vode 15-20m, včasih mu uspe tudi 40m visoko. Ta je aktiven na približno 8 minut.

BlueLagoon

Najbolj obiskano kopališče BlueLagoon, ki je tudi na National Geographic seznamu 25 čudes sveta – voda, ima skozi celo leto prijetnih 38 stopinj, črpajo jo iz 2000 m kjer ima 40 stopinj, voda vsebuje veliko silicija, mineralov in alg. Vstopnice smo preko spleta kupili nekaj dni pred odhodom, pa so imeli že veliko dni razprodanih – saj je vstop dnevno omejen. Ves čas smo imeli kape na glavi, saj je kopališče na odprtem in nam je veter pošteno napihal obraze, da smo bili čisto rdeči v lica. V vstopnico smo imeli vključene tudi 3 obrazne maske iz silicija, alg in mineralov, privoščili smo si lahko tudi eno pijačo v baru sredi kopališča.

Sicret Lagoon

Najstarejše naravno kopališče Sicret Lagoon ima precej nižjo ceno vstopnice kot prej omenjeni, izkušnja pa je bolj pristna. Ima tako pretočni vrelec, da se celotna voda v kopališču zamenja v 24. urah. Je veliko manjši, nam se je zdela tudi bistveno bolj vroča voda. So pa zelo pripravljeni na pozabljivce in ti nudijo izposojo kopalk, rokavčkov in brisač, seveda za določen znesek.

Razbitina letala DC-3

Tu smo imeli sprehod 3,5 km v eno smer, kjer smo hodili po popolnoma ravni cesti, počutili smo se, kot da hodimo sredi črne, sicer od snega pobeljene puščave. Končnega cilja nismo videli vse dokler nismo prišli na zadnih 200m poti. Tisti dan je bil od vseh najbolj prijeten, ves čas je sijalo sonce in ni bilo vetra. Malenkost smo se zakalkulirali s časom, saj nas je na poti nazaj do avta začel loviti mrak in z njim tudi precejšen mraz. Zadnji kilometer (ali morda več) nam je popestril jok mlajše hčerke, ker jo je začelo zelo zebst in ni mogla več hodit. Takrat sva oba slekla svoje puloverje, ki sva jih nosila pod budno, da sva jo ovila in jo izmenično nosila vsakih 100-200 metrov.

Vas je kaj negativno presenetilo? Ste imeli kakšno slabo izkušnjo?

Ko smo bili na ogledu tistega območja z žveplom, smo prvič začutili potres na prostem. Presenetil nas je nenadno hrumenje in bobnenje, počutili pa smo se kot da so se nam tla vdrla za vsaj pol metra. Kasneje smo preverili in pobrskali, našli smo podatke, da smo se nahajali 2km od samega epicentra potresa, ki je bil izmerjen z magnitudo 4 po Rihterjevi lestvici, kar ni tako šibek potres. V tistem tednu, ko smo raziskovali Islandijo je bilo tam zabeleženih 18.000 potresov, ampak to za to območje ni nič nenavadnega. Bil pa je javno odsvetovan pohod na vrh ognjenika, ki je bruhal lavo nekaj mesecev pred našim prihodom.

Kako hčerki zdržita tempo potovanja? Se jima veliko prilagajate?

Na prva njuna potovanja smo se odpravili na destinacije z največ dvo urnimi leti. Obe sta bili pri njunih dveh letih že na letalu in obe zelo uživata med letom. Super je ker se jima lahko tudi na letalu povsem posvetiš, kar med vožnjo v avtu ni mogoče. Tempo ju vedno utrudi, zato nam je najbolj priročno, da si najamemo avto in med premiki skoraj vedno zaspita in se tako malenkost spočijeta. Mene je na začetku malenkost utesnjevalo potovanje z njima, ker sem vedno splanirala preveč za en dan, potem pa sem bila razočarana in imela občutek, da nismo v popolnosti izkoristili dopustniških dni. Zdaj planiram maksimalno en do dva ogleda dnevno, potem pa še nekaj kar je bolj za otroke, če pa nam slučajno uspe takrat dodajamo sproti. Moramo gledati, da ne splaniramo preveč oddaljenih točk, saj mlajša še ne prehodi daljših razdalj.

Kaj je najtežje pri potovanju z otroki?

Misliti na vse! V naprej, naprimer za cel teden v naprej. Da imamo dovolj oblačil (ali pa, če jih je možno vmes oprati), da so primerna za hladne in za tople dni. Hrana mi še zdaj dela preglavice, ko sva okrog hodila sama, sva se zjutraj najedla zajtrka in potem popoldne kosilo ali večerjo, sedaj pa mora biti zjutraj nekaj in običajno takoj, ko se odpravimo je vsaj ena že lačna, žejna, jo lulat ali kakat. Potem se približno na vsaki dve uri ta ves cikel ponavlja. Zdaj sva se že malenkost zverzirala, za seboj pripraviva sendviče in vzamemo sadje ter malenkost več pijače in gremo.

Se vam zdi Islandija primerna destinacija za družine z majhnimi otroki?

Mlajša je bila na Islandiji stara 2 leti in pol, precej lažje bi bilo, če bi bila leto ali vsaj dve starejša. Vseeno lažje zdržita mraz kot hudo vročino, edino malenkost je škoda ker nismo morali obiskati destinacij, za katere je potreben daljši pohod, Islandija ima namreč ogromno pohodniških poti. Vsi štirje imamo željo, da se enkrat vrnemo čez poletje in naredimo celotno krožno pot, okrog in okrog otoka. Je še veliko točk, ki jih nismo videli in nas čakajo za naslednji obisk: Diamond Beach, Reynisdrangar, kopanje v toplih termalnih rekah in hot tubih (Reykjadalur, Hoffell, Horgshlidarlaug, Hellulaug, Landbrotalaug), ogled kitov, nismo videli njihovih znamenitih ptičev Puffinov, Studlagil Canyon, Arctic Henge, Namafjall Hverir, kraterji Skutustadagigar, ledenik Vatnajökull, Hvitserkur, Latrabjarg, Grabrok, Deildartunguhver, pohod po ledeniških jamah…

Kje vse ste z otroki že bili? Kje vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Povsod, kamor gremo, nam je zelo všeč. Že občutek, da smo lahko ves čas skupaj, da se nam ne mudi v vrtec, šolo, službo… nas umiri in se imamo super (se tudi skregamo, pa jokamo, da ne kdo mislil, da smo ves čas nasmejani in polni energije). Skupaj smo bili še na Malti, večkrat na Sardiniji, na Kanarskem otoku Fuertaventura, v Estoniji in z avtom se na vikend izlete odpeljemo v Italijo, Avstrijo, Madžarsko in v glavni sezoni na Hrvaško.

Vaša naslednja destinacija je Norveška. Zakaj ste jo izbrali?

Gremo preizkusit, kako je preživet zimo v polarnem krogu. Tokrat si bomo prvič sposodili avtodom in tam je dovoljeno kampirati skoraj povsod (in to brezplačno), samo 150 m stran od hiš moraš biti. Radi tudi lovimo ribe, tako da si bomo poizkusili ulovit svoje kosilo. Norveška ima zelo lepo naravo in zelo je fotogenična, pa še mož se je pred kratkim navdušil nad fotografiranjem in gremo po lepe fotke. Ko sem enkrat videla Lofoten otoke, sem rekla “Sem bomo pa enkrat šli” in zdaj gremo prav tja. Seveda polagamo upe tudi na to, da vidimo Auroro – severni sij, letošnje leto napovedujejo tudi nadpovprečno število sončevih izbruhov, tako da držimo pesti za jasno vreme in potem mislim, da jo bomo zagotovo lahko videli.

Kako planirate potovanja? Kdo rezervira karte, organizira plan?

Planiramo jih vedno izven glavne dopustniške sezone (tukaj mislim na julij in avgust), ker so cene vsega občutno nižje. Velikokrat so glavni faktor finance (jaz sem bila dolgo v računovodstvu in potem vedno naredim potovalno bilanco – enkrat sva bila za 560eur 5dni na Sardiniji, vključila sem pa vse stroške, ki so nastali od trenutka, ko sva se odpeljala od doma in ko sva prišla nazaj, bencin, letalske, nočišča, hrana, vstopnine, prigrizki). Vedno mož poišče in rezervira letalske karte, avto in namestitev, jaz nimam pojma, kako to pregledati in prekalkulirati vse opcije. Jaz samo pokimam, da mi je destinacija všeč in potem mi sporoči datume. Potem začnem pregledovati instagram, youtube, pinterest, si beležit lepe destinacije v googlemap in približno razporediti po dnevih. In potem na potovanju običajno med vožnjami na instagram objavljam naše trenutke in prigode.

Kaj bi svetovali družinam, ki se odpravljajo v severne države?

Dobro se oblecite! Ne znam opisati, ampak tam se v zraku čuti mir, energija je lepa, razgledi razgibani – čudovito je… kljub mrazu!

 

Tjaši lahko sledite na njenem Instagram profilu TUKAJ. 

 

Foto: Tjaša Zavodnik

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je pri osemnajstih letih odšla od doma in trenutno živi na Japonskem #intervju

 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta. #intervju

Intervju, , , , ,

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Tokratni intervju je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo mlada družina, ki si ne postavlja omejitev.  Zavedamo se minljivosti časa, zato velikokrat živimo po načelu tukaj in zdaj in ne razmišljamo preveč vnaprej. Mislim, da se nekako kar ne moremo oz. nočemo sprijazniti z odraslim življenjem, sploh tistim, ki ga pričakuje družba. Smo ljubitelji pristnih trenutkov, zbiratelji spominov, oboževalci divjih krajev, polni želja, kaj bi vse radi doživeli v tem življenju. Že vem, da bo življenje prekratko za vse. Sva avanturista, jaz rada sanjarim z odprtimi očmi. Oba sva kineziologa po poklicu, a tega poklica nisva nikoli zares opravljala, saj sva že po končanem študiju veliko potovala.

Kaj je bilo odločilno, da ste nekega dne prodali stanovanje in se preselili v avtodom?

Kot glavni razlog bi navedla najino željo po tem, da živimo, tako kot čutimo, da ne hitimo, da čas ne gre v prazno med enimi in drugimi “obveznimi opravki” vsakdana in da ne brezpogojno sledimo vzorcem družbe. To, da sledimo sebi in svojim sanjam. Poleg tega je bila najina želja, da z otrokoma preživimo čim več časa, saj nama družina pomeni veliko. Se zavedamo, da imajo odnosi v družini velik vpliv na življenje, ki ga živimo in zdaj je bil čas za to. Zdaj ali nikoli več. Zdela se nam je rešitev, s katero več pridobimo kot izgubimo.

Kaj vse je bilo potrebno storiti za ta korak? Kako dolgo je trajalo?

Odločitev se ni zgodila čez noč. Mislim, da sva prej kakšne 3-4 leta razmišljala o tej odločitvi in jo skušala začutiti na vse možne načine, da bi se vendarle čimbolj zavedala vseh posledic, ki bi jih takšna odločitev prinesla. Jeseni 2022 pa so se nekako vse kocke postavile na svoje mesto, tako da sva si morala pogledati v oči, še enkrat vse skupaj predebatirati in skočiti.

Kaj pa služba? Sta dala odpoved, delata s poti?

Tako je, odpoved sva dala. Delala sva v kavarni. Opravljala sva poklic, na katerega nisva bila ravno navezana in ki nas ni motiviral. Za najino življenje sva imela drugačno vizijo. Glede prihodkov pa zaenkrat še nimava kakšne prave službe, ki bi jo opravljala na daljavo. Zaenkrat lahko rečeva, da imava to srečo, da lahko živimo od prihrankov od prodaje stanovanja. Trenutno je čas, da se prepustimo tej odločitvi in jo skušava čimbolj doživeti in uživati. Mislim, da se bodo stvari odvijale naravno in da je tako tudi najboljše. Veva, kaj želiva, a dajmo tudi času čas.

Kako sta izbrala avtodom za tako pot?

Glede izbire avtodoma, sva bila kar v precepu in trajalo je kar dolgo, da sva se odločila, kakšnega želiva. Izkušenj z avtodomi prej nisva imela, zato niti vedla nisva kaj točno rabiva in kako sploh funkcionirajo zadeve. Opravili smo nešteto ogledov in vsakič sva ugotovila nekaj novega. Potem ko sva sestavila vse želje na kup, spisala vse pluse in vse minuse vseh neštetih opcij smo prišli do končne ugotovitve, ki jo vsaj zaenkrat ne obžalujeva. Od odločitve do nakupa sta minila še kakšna dva meseca, saj se je zaradi vmesnih pripetljajev stvar zavlekla in sva morala po avtodom v tujino. Potrebno je bilo urediti papirje in avtodom dodatno prilagoditi našim željam in potrebam. Avtodom spada med večje, ki so vozni s kategorijo B. Dolg je 7,4m, visok pa 3,15m in je vrste alkoven – to je tisti z grbo zgoraj in je tudi najbolj primeren in udoben za družine z otroki.

So pri avtodomu kakšni prostorski izzivi za štiričlansko družino?

Seveda, menjava stanovanja za avtodom je velika sprememba. Vse dejavnosti, ki so se prej dogajale na 70m2, se zdaj dogajajo na bistveno manjši površini. Moram pa reči, da nam gre vedno bolje, potrebna je le organizacija – kaj, kdaj in kje? Seveda se na trenutke počutiš, da je prostora premalo, ker ga je včasih res. Predvsem takrat ko je čas za igro in ležijo igrače po celem avtodomu. A je to treba vzeti v zakup pri takšni odločitvi. Prav zaradi “prostorske stiske” smo se odpovedali postavljeni mizi v avtodomu – namesto mize imamo ves čas kavč in tako smo pridobili kar nekaj prostora. Zaenkrat se še ne počutimo utesnjeni. Dovolj je, da odpremo vrata in pred nami je neskončno dvorišče.

Kje spite? V kampih?

Zdaj smo dober mesec na poti in za sabo nimamo še niti ene prespane noči v kampu. Vsak dan je tudi za nas uganka, kje bomo. Lahko je to urejeno parkirišče za kamperje, lahko je kakšen parkirni prostor ob plaži ali v gozdičku. Glede tega nam pomaga aplikaciija Park4night. Ključno pa je, da se počutimo varne.

Kateri so nekateri starševski izzivi, ki so na poti drugačni od tistih na enem mestu?

Starševski izzivi so enaki kot doma. Otroci so pač otroci in zahtevajo svoje. Tako kot doma imamo tudi tukaj kdaj slab dan, slabe trenutke… sva pa ponosna na naju, da sva se odločila vse izzive reševati na skoraj najlepši možen način – na poti – ob pogledu na morje, hribe, v novih krajih, na svežem zraku.

Kako pa je s hrano? Si kuhate, kako zdržita otroka? Si predstavljam, da ni vedno vse na voljo? Kako je z rutino?

Glede hrane praktično ni razlik. Kar smo kuhali doma, kuhamo tukaj, saj okusi se nam niso spremenili, tudi pico smo že spekli, pa čeprav nimamo pečice. Imamo velik hladilnik, kar je velik plus. Če bi imeli večji zamrzovalnik, bi bilo tudi super!  Zaradi majhne kuhinje je potrebno več organizacije. Glede rutine pa si je tudi sami želimo več vključiti v naš vsakdan. Do zdaj smo funkcionirali še kar brez (stroge) rutine. V avtodomu so se dinamike spremenile in opažamo, da nam rutina bolj ustreza kot prej. Rutina pomeni boljša organizacija, pomeni dobro razpolaganje s časom in energijo. Nismo pa še najboljši v upoštevanju le-te, saj je bil prvi mesec natempiran, da smo pravočasno prispeli v Tromsø, kjer nas je čakal let na Arktiko – na Svalbard.

Kje vse ste že bili?

Za nami je praktično mesec življenja na poti. Šli smo čez Avstrijo, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo in Finsko. Morali smo malo pohiteti, saj želimo celotno poletje preživeti v Skandinaviji. Trenutno se nahajamo na oddaljenem Svalbardu med gorami, ledeniki, morjem in polarnimi medvedi.

Kaj vas je najbolj navdušilo?

V tem prvem mesecu smo bili najbolj navdušeni na Poljskem nad Bialowieza prastarim gozdom, kjer živijo Evropski bizoni, ki so bili še pred sto leti na robu izumrtja. Na Kuronski sipini v Litvi smo med kolesarjenjem nepričakovano zagledali tjulnja na plaži, v Estoniji na Cape Kolka smo videli najbolj mirno morje v življenju. In prizori kot iz pravljic, ki jih pričarajo finski gozdovi, jezera, reke in dolge, neskončne ravne ceste… tudi polnočno sonce ima svoj čar! Že tri tedne ne vidimo noči in občutek je čuden. Imamo to srečo, da lahko vsak dan uživamo ob sončnem zahodu, ki se nikoli ne konča.

Kakšni so plani za naprej? Kam boste potovali naslednje?

Jeseni se bomo preko Norveške, Švedske, Danske in Francije odpravili proti jugu, na toplo! Zimo bomo preživeli na Portugalskem in Španiji. Po vsej verjetnosti na kanarskih otokih. Takšni so vsaj trenutni plani. Ne izključujemo pa nič, morda se tudi še kaj spremenijo, saj razmišljamo tudi o drugih kontinentih.

Nam zaupate kakšno zanimivo dogodivščino s poti?

Na tem potovanju kakšne prav zanimive dogodivščine nismo še doživeli. Lahko pa jih delim kar nekaj iz najinih prejšnjih potovanj. Recimo, ko smo se v Maroku na poti v puščavo prebijali skozi nevihto in so nam deroče poplavne reke prekrižale pot, in smo jih potem, ko so se umirile (včasih je trajalo tudi nekaj ur) z našim avtom prečkali ter naslednje jutro doživeli najlepši sončni zahod ali ko sva se v Južni Afriki udeležila tečaja za safari vodiče, kjer smo spali v šotorih sredi afriške divjine in naslednje jutro v pesku odkrivali stopinje živali, ki so nas ponoči prišle obiskati v kamp (levi, hijene, nilski konji ipd.). Zanimivo je bilo tudi v Keniji, kjer smo bili na safariju in odkrivali lepote nacionalnega parka Masai Mara v lastni režiji – to je bila tudi ena sama dogodivščina. Od vožnje z džipom čez strme struge posušenih rek, do srečevanja vseh divjih živali. Ker smo bili v lastni režiji, je bil občutek precej pustolovski. Izpostavila bi recimo tudi obisk indonezijskega otočja Raja Ampat, kjer smo med snorklanjem imeli bližnje srečanje z zelo strupeno morsko kačo. Te kače so sicer zelo mirne in zelo redko se zgodi, da koga ugriznejo, a ko se ti približa na manj kot 0,5m, ne ostaneš ravno ravnodušen, še posebej ne, če te valovi rahlo premetavajo.

S kakšnimi izzivi se na poti soočate in kako jih rešujete?

Težko bi izpostavila nekaj, kar bi nam do sedaj predstavljalo velik izziv. Morda sama organizacija – kam, kako in kdaj. Med vsemi aktivnostmi in skrbjo za Gaio Lino, Thiaga Simbo in kamper, nama za organizacijo poti ostanejo večerne ure, ki pa včasih niso dovolj. Je pa res, da smo morali do Tromsa priti v enem mesecu in smo tudi zaradi tega bili več na cesti kot bi sicer želeli. Edine skrbi, ki jih imamo so, kje bomo prespali, kje dobiti pitno vodo, kje najbolj poceni točiti gorivo in kje izprazniti sivo in črno vodo. Pa kaj bomo jedli. Ampak konec koncev to niso tiste prave skrbi.

Kako pot, polna izzivov, vpliva na vajin odnos?

Dobro vprašanje. Ravno včeraj sva govorila o tem, da si morava vzeti zvečer, ko otroci zaspijo, vsaj 2x na teden čas za naju, saj so bili dnevi in večeri tako polni, da je bilo enostavno preveč. Poskrbeti morava tudi za najin odnos s tem, da tegobe sproti razrešujemo. Ta prvi mesec je bil po tej plati na trenutke kar naporen. Doživljamo in živimo nekaj čisto novega, to je drugačno življenje od tistega, ki smo ga vajeni. Smo sami, v neznanih krajih, brez družine, staršev in starih staršev. Težko najdeva kakšno minuto zase, no, razen zvečer, ko otroka zaspita. Ampak tudi takrat nisva popolnoma sproščena, saj je potrebno vse pospraviti in pripraviti za naslednji dan.

Kaj bi svetovala ljudem, ki razmišljajo o takem koraku? Je težko, je vredno?

Da je potrebno v življenju slediti svojim občutkom in zaupati, da bo na koncu vse ok. Jaz se zavedam, da nekatere izkušnje ne čakajo in včasih je potrebno nekaj poguma. Verjamem tudi to, da je veliko stvari odvisnih od nas samih. Seveda to niso lahke odločitve, zato naj bodo premišljene. Ob sprejemanju odločitve so nama pozitivne plati te odločitve pretehtale negativne plati in zaenkrat nama ni žal, da sva skočila, čeprav nisva imela vseh odgovorov na najina vprašanja. Sem pa vedno čutila, da če bi to ostala le želja bi to verjetno obžalovala vse življenje.

Samantho in njeno pot v neznano lahko spremljate na njenem
Instagram profilu TUKAJ!

Foto: Samantha Saražin

PREBERITE ŠE: “Ko si na vrhu, ne smeš izgubiti fokusa!” – Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom

Popotniški nasveti, ,

Po čudovitem potopisu, Mehika z otroki, smo mamico Jasno prosili, če lahko z nami deli nekaj nasvetov, kako si olajšati potovanje z majhnim otrokom.

Kako se pripraviti na potovanje z majhnim otrokom?

Naj najprej poudarim, da so naši otroci že od majhnega vajeni celodnevnih izletov. To je precej dobra priprava na daljše potovanje z majhnim otrokom, saj tako dinamiko oziroma potek izletov zgolj prenesejo na večdnevno avanturo. Pomembno je, da se otroci zavedajo, da je že sama pot do destinacije del potovanja, predvsem pa da vejo, kaj pričakovati. Zato je pred potovanjem pomembno, da se z njimi veliko pogovarjamo. O tem, kako bo pot potekala, predvsem pa si skupaj z njimi ogledamo fotografije in videe krajev, ki jih bomo obiskali. Vključimo jih tudi v izbiro izletov na samem potovanju. Tako se otroci počutijo vključene v organizacijo in si hkrati zvizualizirajo potovanje. To je osnova, da se otrok počuti pripravljenega, predvsem pa, da se jim tako vzbudi zanimanje in en kup pričakovanj.

Pomembno je, da otroke vključite v organizacijo in načrtovanje.

Lahko z dobro organizacijo in pogovori preprečiš trmo?

Kljub temu, da s pogovori in vključevanjem poskrbimo, da bodo otroci sami sledili toku dogajanja, to seveda ne pomeni, da na potovanju ne bo izpadov trme, slabe volje in podobnega. Bo pa vsega tega občutno manj. Pa saj vemo, da imamo tudi odrasli take trenutke, še posebej, ko smo utrujeni, lačni in zaspani, Prav je, da otroke naučimo, da je to povsem normalno in da je to zgolj en izmed izzivov, ki nam jih postavi vsako potovanje.

Kako se pripraviti, če potujemo z dojenčkom?

Pri dojenčku je najbolj pomembno, da sta starša mirna oziroma da gresta na pot brez strahu in stresa. Da to dosežeta, se je potrebno dobro pripraviti, pa vseeno vedeti, da bo potrebna tudi spontanost ter sprotno prilagajanje dojenčku in okoliščinam.

Ker je velika razlika med npr. štirimesečnim in devetmesečnim dojenčkom, je seveda vso pripravo potrebno prilagoditi njihovi starosti. Najprej se vprašajte, kaj bo vaš dojenček na poti nujno potreboval. Vključite hrano, opremo, oblačila, igrače ipd. Ker je naš sedemmesečnik že jedel gosto hrano, smo s seboj v ročni prtljagi vzeli termovko z vročo vodo, termo posodico s slano kašico, silikonski krožniček in žličko, plastično vilčko, flaško in vodo v plastenki.

Voziček imate lahko pri sebi vse do vkrcanja na letalo.

Kako je s hrano za dojenčka?

Jaz sem za s seboj v majhnih plastičnih posodicah spakirala tudi žitno kašico v prahu in ovsene kosmiče, da sem mu na daljšem letu lahko v le nekaj minutah pripravila obrok. Žitno kašico sem samo zalila z vročo vodo – to dobiš pri stevardesi, zato je dobro s seboj vzeti termovko. Vrela voda iz termovke pride zelo prav tudi v primeru, da vaš dojenček pije adaptirano mleko. Za naslednji obrok pa sem z vročo vodo prelila ovsene kosmiče, pustila 10 minut, da so se zmehčali, in vanje vmešala še pretlačeno banano (zato s seboj vzamem plastično vilčko). Če so vaši dojenčki vajeni kupljenih sadnih kašic, pa seveda vzemite kar takšno.

Kaj še ne sme manjkati v torbi za na letalo?

V dojenčkovo torbo za na letalo prav tako ne pozabite spakirati vlažilnih robčkov, pleničk in previjalne podloge. Otroka lahko previjete kar na stranišču, kjer je na voljo previjalna miza. Sicer gre bolj na tesno s prostorom in ob turbulencah precej trese, ampak se da. S seboj vzemite tudi dovolj rezervnih oblačil, predvsem pa kakšne dolge hlačke in majčko, nogavičke in odejico, ker je na letalu precej močna klima. Mi smo našega dojenčka med spanjem z odejico pokrili tudi čez ušeska in del glave, da mu hladen zrak ni pihal direktno v glavo. Kar se spanja tiče, se lahko pred potovanjem na spletni strani letalske družbe označi, da vam za dojenčka pripravijo posteljico.

Pri nas žal te opcije niso imeli, zato je spal kar v naročju. Otroci do 2. leta starosti namreč nimajo svojega sedeža, razen če ga doplačate. Našega dojenčka smo najlažje uspavali z dojenjem ali pitjem čaja po flaški, nekajkrat pa je zaspal tudi samo z zibanjem. Vam pa zaradi izenačevanja pritiska v ušesih priporočam, da dojenček vsaj med vzletom in pristankom pije. Za malo večje otroke podobno dosežete z liziko. Mimogrede, za večje otročke lahko pred potovanje na spletni strani letalske družbe (mi smo leteli s Turkish Airlines) izberete otroški meni, je pa na voljo še kar nekaj drugih menijev (brezglutenski, veganski itd.).

Tim je večino 13-urnega leta prespal v naročju.

Kaj pa dojenček počne na letalu, ko ne spi?

Če ni turbulenc, se lahko sprehajate po letalu. Naš je pri tem prav užival, ker so ga ostali potniki in osebje ogovarjali, se mu smejali, ga vzeli v naročje in ga zabavali. Mi smo na letalo vzeli tudi nosilko, ampak nam ni prišla prav, ker so prehodi med sedeži preozki, da bi normalno hodili z dojenčkom v nosilki. Vam bo pa prav prišla na letališču, sploh če imate daljši postanek med leti, da ni ves čas v vozičku. Pa če se vrnemo nazaj na letalo – na določenih delih letala je prostor, kjer lahko na tla pogrnete odejico (ali dekico, ki jo dobite na letalu) in dojenčka odložite, da se malo pretegne in razmiga. S seboj ne pozabite vzeti tudi kakšne njegove najljubše igračke, predvsem pa tudi take, ki jih ne uporablja vsak dan, ker se bo z njimi še bolj zamotil. Vam pa iz naše izkušnje povem, da bodo na letalu najbolj zanimive ravno tiste stvari, ki niso igrače (slušalke, letaki, embalaže od hrane, žličke ipd.). 

Kako je z vozičkom?

Načeloma imate svoj voziček lahko pri sebi vse do vstopa na letalo in ga tik pred vkrcanjem zapakirate v veliko vrečo (jo dobite) ter pred vrati letala oddate osebju. Ko pristanete, vam voziček predajo pri izhodu iz letala ali pa vas počaka pri prtljagi. Se je pa glede tega dobro pozanimati, ko oddate prtljago, ker imajo različne letalske družbe različna pravila, predvsem pa je vse odvisno od velikosti letala. Imate pa tudi to opcijo, da svoj voziček oddate skupaj s prtljago in si marelo sposodite na letališču. Jo potem lahko koristite vse do vkrcanja. Pa še nekaj. Družine z majhnimi otroki imajo pri vkrcanju prednost, ampak priporočam, da greste na letalo med zadnjimi, ker drugače bodo morali otroci že pred samim poletom vsaj pol ure čakati na svojem sedežu, da se vsi potniki vkrcajo in posedejo. Je le lažje, da se te pol ure gibljejo na letališču. 

Na letalo se vkrcajte zadnji.

Kako poskrbeti za varnost na poti?

Mi smo za varnost malčkov na letališču poskrbeli tako, da smo se že pred odhodom dogovorili, da ves čas hodita ob nama oz. kar pred nama, da ju imava lahko stalno na očeh. Na letališču sva jima na roko napisala MAMA in zraven mojo telefonsko številko. Nato pa smo se zmenili, da v primeru, da nas kateri nenadoma izgubi iz vidnega polja, obstane na mestu in glasno kriči mami, ati. Tako se izognemo temu, da vsak odtava na svojo stran letališča in zato otroka lažje najdemo, saj ponavadi ni daleč. Če pa se po več klicih vseeno ne pojaviva, pa mora prvemu mimoidočemu pokazati napis na roki. Tako bo vsak razumel, da se je otrok izgubil in predvsem vedel koga poklicati.

Kaj pa dokumenti, prtljaga… ?

Seveda je na potovanju potrebno ves čas dobro paziti tudi na prtljago, denar in dokumente. Mi dokumente in večino denarja shranimo kar v manjšo torbico, ki jo en od naju nosi spredaj na trebuhu namesto na strani ali na hrbtu, da je vedno na vidnem mestu. Še boljša rešitev pa so torbice, ki se kar pod oblačili zapnejo okoli pasu. Po nekaj denarja damo tudi v kakšen nahrbtnik ali dva, da imamo  zalogo v primeru, da nam ukradejo torbico. Vedno naredimo tudi po nekaj kopij dokumentov, ki jih prav tako shranimo v dva nahrbtnika. Nahrbtnike vedno nosimo tako, da jih imamo stalno na očeh. Pri nas ima ponavadi tisti, ki hodi zadaj, svoj nahrbtnik obrnjen naprej, hkrati pa opazuje nahrbtnike vseh ostalih. To je še posebej pomembno, kadar stojimo v vrsti ali kjer je velika gneča. Tega se držimo tako na letališču kot tudi na samem potovanju.

Pred potovanjem lahko na spletni strani letalske družbe izberete meni, ki vam najbolj ustreza (otroški, brezglutenski, vegetarijanski itd.)

Na kaj še ne smemo pozabiti preden se odpravimo na pot?

Preden se odpravimo na potovanje z majhnim otrokom, ap tudi sicer, si je dobro prebrati napotke za potovanje na izbrano destinacijo na strani Ministrstva za zunanje zadeve (www.gov.si) in na strani www.zdravinapot.si, kjer dobimo informacije glede vize, konzularne pomoči ter nujnih in priporočenih cepljenj.

Poleg zgoraj omenjenega, si doma ne pozabite napisati in natisniti (v več izvodih) seznama s telefonskimi številkami in naslovi, ki bi vam tekom potovanja utegnili priti prav. Mi na ta seznam vključimo naslednje podatke: naslov in kontaktno številko nastanitve, najbližjega slovenskega veleposlaništva ali konzulata (v primeru, da izgubite ali vam ukradejo dokumente) in slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve.

Od letalske družbe je odvisno, kakšne animacijske pakete imajo pripravljene za otroke. Pozanimajte se.

Kako pa je z bančnimi karticami, zavarovanjem…?

Zapišemo si tudi številko za takojšen preklic bančne kartice in splošno številko izbrane banke, čeprav se da danes že skoraj vse urediti tudi preko spletne banke. Mi smo imeli npr. težavo z eno izmed kartic, pa smo zadevo uredili kar preko videoklica z banko. Vseeno pa je dobro, da imamo zapisano tudi telefonsko številko, v primeru, da ravno v tistem trenutku nimamo dostopa do interneta.

Seveda nikakor ne pozabite urediti turističnega zdravstvenega zavarovanja. Naredite tudi kopije kartic, ki jih dobite ob sklenitvi zavarovanja, in jih shranite v nahrbtnike skupaj z ostalimi kopijami. Na seznam pa si zapišite tudi kontaktno številko izbrane zavarovalnice. To je le nekaj predlogov, seveda seznam prilagodite sami destinaciji in lastnim potrebam. 

Tako, ko uredimo vse formalnosti in se skupaj z otroki pripravimo na potovanje, je čas, da se odpravimo na pot. Polni pričakovanj in predvsem mirni, ker gremo dobro pripravljeni. Tudi na vse nepričakovane izzive, ki še dodatno začinijo družinska potovanja!

Jasni lahko sledite na Instagramu Lajf z mulci, kjer najdete še več idej za potovanje z majhnim otrokom in kup potovalnih dogodivščin.

 

PREBERITE ŠE: Mehika z otroki: 12-dnevni potopis mamice Jasne s koristnimi nasveti

Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Intervju, Potopisi, , , ,

Norveška je ena tistih destinacij, ki vedno očarajo s svojo slikovitostjo. Leži na zahodnem delu Skandinavskega polotoka in ponuja osupljive razglede na obale in fjorde ob Severnem Atlantiku.

Norveška poleg fjordov ponuja tudi razglede na ledenike, kristalno čiste reke, slapove in jezera ter pester živalski svet, sodobna država pa ima odlično mešanico kulture, zgodovine in modernejših pogledov na svet.

Tokrat smo roadtrip Tine Todori, Uroša Podlogarja ter njunih osemmesečnih dvojčkov lahko ujeli kar v videopripovedi. Z mlado družinico smo na Vandraj klepetali že v obsežnem intervjuju (TUKAJ), tokrat pa so eno svojih zgodb z nami delili tudi v sliki. Njihove dogodivščine in prvi družinski roadtrip, si oglejte v spodnjem videu, ki so ga posneli na poti.

Norveška v objektivu: Prvi skupni družinski roadtrip z osemmesečnima dvojčkoma:

Dvojčka gresta na Sever

“Seveda sva slišala pripombe, kot so “A kaj bližjega nista našla?”, “Sta prepričana, da bo to šlo v kamperju z osemmesečnima dvojčkoma?” Vedno gre lahko kaj narobe. A to gre lahko tudi brez otrok. Zato sva rezervirala karte in napokala kovčke. Z najinima osemmesečnikoma smo šli na dopust na sever Norveške,” nam zaupa Tina.

Načrt potovanja

Imela sta le okviren načrt poti, saj sta vedela, da bo tempo z dojenčkoma nekoliko počasnejši. Kljub temu jim je uspelo videti kar velik del države. “Letalo nas je pripeljalo do mesta Trondheim, kjer nas je pričakal naš dom na kolesih, s katerim smo potovali naslednjih 15 dni. Pot nas je vodila čez turistično dokaj nepoznane kraje. Ne maramo gneče in ne maramo stati v vrsti, da lahko občudujemo naravna čudesa. Mesto Møsjoen je en takih krajev, kjer se je čas ustavil najbrž nekje v 15. stoletju. A mesto ima tako močan karakter in dobro energijo, da smo podaljšali za eno noč. Obiskali smo otok Lovund, kjer so doma morski ptiči puffini oziroma mormoni in kjer živi le 520 ljudi. In kot zanimivost – na otoku vsako leto gnezdi približno 250.000 puffinov! Take vrste gneča pa nam je zelo všeč. Lofote sva prehodila in obiskala že dve leti nazaj, tako da smo jo tokrat mahnili proti otoku, ki mu rečejo “mini Norveška” – Senja. Otok združuje vse karakteristike Norveške in je izjemen, divji in še čisto neokrnjen. Še zlasti, če se podaš na jug, kjer skoraj ne srečaš turista, le severne jelene in nešteto ovac,” se spominja Tina.

“NE, nisva mogla najti bližjega kraja za prvo pot z dojenčkoma, ker je bil ta top”

“Na poti proti Bodu, od koder smo imeli letalo domov, smo se ustavili tudi v polarnem parku, kjer domujejo severni jeleni, losi, medvedi, risi … Prav tam sem uspela božati losa in videti mošusa, ki je imel izjemno slab dan in se je zaganjal v vse obiskovalce parka. S cmokom v grlu smo se podali na zadnje dni avanture z avtodomom. Dvojčka sta uživala svež zrak, naravo in dogajanje … Vse ju je fasciniralo in bila sta tako pridna, kot doma skoraj nikoli nista (smeh). Zato lahko sedaj odgovoriva na vse tiste pomisleke – “NE, nisva mogla najti bližjega kraja, ker ta je bil top!” in “DA, prepričana sva, da bo pot s kamperjem v redu.” Tudi če ni, improviziraš in se znajdeš.” Hvala Norveška za “krst” najinih dvojčkov, pridemo nazaj. Do takrat pa že pridno načrtujemo naš naslednji pobeg,” nam je o njihovi prvi večji družinski poti povedala Tina.

Finančni pregled

Proračun vsekakor ni zanemarljiv v tej deželi – saj velja za najdražjo skandinavski državo. “Za dve pici sva odštela 40 evrov, za dve pašti in dva gintonika pa 80 evrov. Trgovine so v povprečju 50 odstotkov dražje, kot pri nas. Malo se moraš “naučiti” kupovati in se da s sprejemljivim zneskom priti čez dopust. Okvirni strošek brez najema avtodoma in skupaj z letalskimi kartami za 15 dni je bil dva tisoč evrov.”

FOTO in VIDEO: www.urospodlogar.com

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE:

Tina in Uroš, ki potujeta z osemmesečnima dvojčkoma: “Naučila sva se bistvene stvari – ne komplicirat!”

Tina in Uroš, ki potujeta z osemmesečnima dvojčkoma: “Naučila sva se bistvene stvari – ne komplicirat!”

Intervju, Vandramo z, , ,

Tina Todori in Uroš Podlogar sta novopečena starša osemmesečnih dvojčkov. A ne mislite, da sta ju dvojčka kaj odvrnila od popotniških dogodivščin. Z novima družinskima članoma trenutno najraje potujeta kar z avtomobilom, ki ima na strehi šotor.

Njihove dogodivščine na Instagramu najdete na profilu @We_Travel_Explore_Live, kako se je njun slog potovanj spremenil ob širjenju družine, kam najraje pobegnejo in kakšne izzive sta s seboj prinesla dvojčka, preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Na prvi pogled smo čisto običajno novopečena družina, ki se že osem mesecev zabava z dvema škratoma. V resnici pa se za tem opisom skriva še nekaj ne tako običajnega. Nimava rednih osemurnih delovnikov, kar nama omogoča izjemno fleksibilen življenjski stil. Najraje spiva v strešnem šotoru, ki skoraj celo leto krasi najin avto, vstajava (oziroma SVA) za lovljenje sončnih vzhodov, ne marava gob in obožujeva načrtovanja novih potovanj!

Res uživava, ko potujeva, spoznavava nove kraje, kulture in ljudi, ampak se zmeraj tudi rada vrneva nazaj domov, v svojo dnevno sobo, najljubši lokal ob Ljubljanici in k najinim družinam ter prijateljem. Odkar sta z nama še dvojčka ni kaj dosti drugače. Rodila sta se v družino z nekoliko odbitimi starši in taka prihodnost ju tudi čaka (smeh). Na potovanjih sovražimo gneče, zato se trudimo najti kraje, ki še niso tako “Instagram” popularni in kjer je možno najti del obale, hriba ali mesta le zase. In še najin “potovalni” moto: Hakuna Matata! Brez skrbi. Vse se vedno reši.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite na potovanjih?

Trenutno ste nas ujeli doma, se še ravno prebijam skozi goro perila, ki je nastala na našem zadnjem dopustu. Preden sta bila z nama dvojčka, sva skoraj vsak mesec kam pobegnila. Velikokrat le na hitro čez mejo do kakšne sosednje države, pogosto pa so bila to malo bolj “eksotična” potovanja, ki sva jih pa nemalokrat združila tudi s kakšnim delovnim projektom. Točno kolikšen del leta preživimo na potovanjih je težko reči. Veliko sva bila naokoli, cilj pa je seveda, da bomo sedaj čimveč potovali ter da pokaževa kar se da veliko sveta najinima mulčkoma. Ne vem, če upava na glas povedati … pa naj bo. Želja je, da bi nekoč bili polovico leta po svetu, drugo polovico (tisto lepšo, bolj toplo) pa preživeli tukaj pri nas.

Norveška, Mosjøen

Kako izbirata naslednjo destinacijo, sploh, odkar sta z vama dvojčka? 

Hmm, pravzaprav ni nekega “ključa” po katerem izbirava destinacije. Ob zaključku vsakega potovanja sva vedno malo depresivkota, zato se vedno začneva pogovarjati, kam bi šla na naslednje potovanje in takrat malo vrževa ideje na plano. To-go destinacij je veliko, potem pa končno izbiro malo prilagodiva temu, koliko časa imava za potovanje, kateri letni čas je in sedaj, ko sta z nama še dvojčka, tudi to, ali je destinacija že primerna za njiju.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu? 

Tukaj brez sekunde razmisleka Uroš odgovori “Norveška”. Jaz bi se pa malo težje opredelila, katero potovanje mi je bilo najbolj pri srcu. Vsako potovanje je nekaj drugačnega, pusti popolnoma svojevrsten pečat in si prisluži čisto svoje mesto v srcu. Moram priznati, da če bi me pred leti vprašali, bi zagotovo ustrelila potovanja, ki vključujejo japanke in tople temperature. Sedaj pa so mi tudi “hladnejše” destinacije postale izjemne in načrtujeva, da bo eno od naslednjih kajtarskih potovanj tudi v hladne kraje!

Mykonos in dvojčka na poti

Kako se je vajin način potovanj spremenil, odkar sta z vama še dvojčka?

Tu bi zares lagala, če bi rekla, da se ni spremenil. Za kratek čas sva mogla daljša potovanja dati na pavzo, da sta škrata vsaj malo zrastla. Sedaj smo prebili led in spoznali, da so potovanja z njima prav super! Seveda je dinamika potovanj drugačna, precej bolj umirjena, manj je izletov na bolj zahtevne vrhove, manj je prevoženih kilometrov in kdaj seveda ne gre vse čisto po najinih planih (smeh). A sva spoznala, da se tudi z dvojčki da “avanturistično” potovat. No, vsaj z najinima, ki sta neverjetno potrpežljiva. Naučila sva se ene bistvene stvari – ne komplicirat! In na tak način se da res mirno in brez zapletov potovati.

Dvojčka na poti na morje

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ah, seveda imava! To je en najlepših delov potovanj. Spoznavanje novih ljudi in kultur, v katere si prišel. Najbolj so nama prirasli k srcu na Zanzibarju, tam je bil tak super “vibe”. Mogoče tudi zato, ker sem se jaz nekako domače počutila, saj sem del življenja preživela v Keniji. Ampak so tudi Urošu kar zlezli pod kožo in imava z enim lokalcem še danes stike.

Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Enotnega odgovora ne moreva dati. Meni je seveda najbolj ljuba in domača Afrika, saj me vsakič, ko se vrnem na to celino, preplavijo prijetni občutki domačnosti. Uroš pa je velikokrat potoval v Azijo, natančneje Nepal – v Kathmandu, Annapurno … in so mu ti konci precej domači. Tam so top pogoji za njega – možnost hajkanja na zmernih temperaturah, neverjetna narava, z izjemo določenih turističnih točk je zelo malo turistov in tudi pravi, da so domačini izjemno simpatični ter pripravljeni pomagat. Tako, da je to zagotovo tudi ena naših destinacij, ki jih moramo še skupaj obiskati.

Malta

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije? 

Hahaha, ne. Mislim, da bi bilo bolj smotrno postaviti vprašanje “s koliko fotoaparati in kamerami se odpravita na potovanje?”.

Kaj počneta, ko ste doma?  

Uroš veliko dela, saj mora malo nadoknaditi za čas, ko ga ni bilo. Jaz sem sedaj na porodniški, a ker imava svojo agencijo, moram tudi sem in tja kdaj kaj postoriti. Sicer pa sva pred prihodom dvojčkov res veliko hodila v hribe, supala, z najinim strešnim šotorom sva veliko “kruzala” in raziskovala skrite kotičke Slovenije. Sedaj pa se še zmeraj trudiva kar se da ohranit te navade – tamalčka napokava v nosilki in gremo pohajkovati, tudi šotorili smo že, tako da še zmeraj res aktivno preživljava, oziroma preživljamo naš čas.

Norveška, Lofoten

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z Instagram profilom tudi služita oziroma kompenzirata s kakšnimi turističnimi ponudniki?

Svoje poti si financirava sama. Sem in tja se zgodi, da naju kontaktirajo hoteli, ki so videli najine videe in fotografije ter bi si želeli imeti kakšno podobno video- in fotozgodbo. Ob taki priložnosti se seveda dogovorimo za kompenzacijo. Sicer pa je Instagram pri nama “spominski zid”, kamor lepiva slike in filmčke iz potovanj. Najin primarni posel je najina agencija ter video in foto produkcija.

Kakšen tip popotnikov sta? 

Seveda se kdaj pustiva razvajati, glamping z vročim čebrom je res zakon! Drugače pa sva bolj avanturista. Nikoli nimava “v nulo” splaniranih poti. Čeprav se potem na potovanju kdaj tepeva po glavi in si rečeva, da naslednjič se pa res bolj organizirava. No, tega “naslednjič” še ni bilo. Rada se malo prepustiva toku in predvsem zmeraj skušava dobit kakšen nasvet od lokalcev, kaj se res splača obiskati in videti. Obožujeva pa tudi roadtrip potovanja, bodisi z najinim strešnim šotorom bodisi z avtodomom.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom? 

Spoštuj kulturo, v katero si prišel in bodi prijazen do lokalcev. To naju je vedno pripeljalo do najlepših in najbolj nepričakovanih izkušenj in doživetij.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Zmagovalna jed, ki sva jo takrat tudi prvič jedla, je bila zagotovo na Kitajskem – zgrešila sva postajo podzemne in pristala v enem najbolj zapuščenih predelov mesta, kjer sva ob cesti naletela na stojnico hrane. Bila nama je zanimiva in sva poskusila neke njihove tipične “cmočke”, polnjene z zeljem in mletim mesom. Sliši se nič kaj takega, ampak česa tako okusnega res še nisva jedla!

Druga jed je bil super pripravljen jastog na žaru na Zanzibarju, prav tako v sklopu nekega rahlo zanemarjenega “food marketa”.

Tretja pa ramen. Najboljši ramen, kar sva jih kadarkoli jedla, je bil v Hong Kongu in še danes upava, da spet kdaj naletiva na kakšnega tako dobrega.

Nroveška, Lofoten

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj? 

Kitajska je izjemno zanimiva in lepa država, ampak tam, kjer sva bila midva – Guangzhou in predvsem turistično nerazvita okolica – so ljudje zelo zadržani. V bistvu niti ne samo zadržani, ampak ti pokažejo, da ne sodiš tja. Ko sva se sprehajala po predelu mesta, kjer sva bila najbrž edina turista, se je zgodilo, da nama je nek fant začel slediti. Ne veva točno, kaj je bil njegov namen, ampak dal nama je tako zoprn in neprijeten občutek, da sva se z izjemno hitrostjo pobrala na podzemno in odšla v malo bolj “prijazne” predele mesta. To je v bistvu tudi edina negativna izkušnja, ki sva jo imela na potovanjih. No, če izvzamemo prtljago. Nama VES ČAS izgubljajo prtljago. Mogoče morava razmislit o tem, da zamenjava kovčke (smeh).

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da so potovanja “zakomplicirana” in da je potrebno ogromno organizacije ter načrtovanja. Tudi za dopustovanje na Hrvaškem moraš spakirati kovčke, najti apartma, ga rezervirati in se po možnosti dolge ure voziti do njega. Kajtarsko potovanje v Egipt denimo je najbrž veliko bolj enostavno, bolj dostopno in ne potrebuje nikakršnega večjega planiranja. Poleg tega pa vidiš nekaj novega, drugačnega in prideš domov bogatejši za novo super izkušnjo.

Zanzibar

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

To, da se ne sme hiteti. Da si je vedno treba vzeti čas zase, ne le na potovanjih. Potovanja pa so naju naučila tudi tega, da je treba ohraniti mirno kri v najbolj kritičnih situacijah. Na potovanjih se rado kaj zakomplicira in ne gre vse po planu. Takrat je treba samo zadihati, počasi razmisliti, kako naprej in potem se vse gladko reši. To filozofijo in miselnost se trudiva inkorporirati tudi v vsakdanje življenje in nama zaenkrat tudi kar uspeva.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Ne moreva reči, da je kaj specifičnega, kar na potovanjih pogrešava. Vsaka država ima svoje stvari, ki jo delajo posebno in zaradi česar ne pogrešava nič določenega iz Slovenije. Priznava pa, da se rada vrneva domov. Res je, da potem tudi zelo rada kmalu spet greva, ampak imava rada Slovenijo, njeno majhnost in dostopnost do vseh kotičkov.

Bohinj

HITRIH 6

Najljubša država: Norveška

Najljubše mesto: Pariz

Najljubša plaža: Michamwi Kae, Zanzibar

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: avtodom

Najljubši jezik: španščina

FOTO: osebni arhiv

Tino, Uroša in dvojčka najdete tudi na Instagram profilu @We_Travel_Explore_Live.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Maja Novak: “Delo na zasebni jahti je najlepša in najtežja izkušnja v mojem življenju”

5 preverjenih kriterijev, kako izbrati pravo potovanje zase

Ideja za oddih, , ,

Tudi za vas potovanje predstavlja manjšo raziskavo? Pred rezervacijo radi preverite stvari, ki so za vas ključnega pomena? Tako se izognete predpotovalnemu stresu in si zagotovite brezskrbne počitnice. V nadaljevanju si preberite, katerih 5 stvari je pomembnih, ko se odločate, kam na oddih.

Družinsko potovanje

Želite si, da otroški smeh in veselje kažeta na to, da vaši otroci zares uživajo. Če greste na potovanje z družino, (tu) preverite , kje lahko otroci bivajo zastonj. Tu se bodo otroci dobro počutili. Starši pa boste zadovoljni z izbiro opazovali otroke, kako uživajo na toboganih in ostalih igralih.

Potovanje v dvoje ali z družbo

Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko ste si želeli miru? Odraslega miru brez otroškega živžava? Če sanjate o takšnem dopustu, vam predlagamo ”Adults only” hotele (ponudbo preverite TUKAJ). Tu boste lahko zares v miru uživali ob prijetnih mrzlih napitkih in čudovitih sončnih zahodih. Se z družbo iz vsakdanjika radi umaknete tudi izven vašega mesta? Iščete potovanje za več oseb (KLIK)? Če malo bolje pomislimo, so takšni dopusti res nekaj posebnega. Na čudovitih destinacijah s prijetno družbo so nepozabni spomini zagotovljeni.

Potujete sami?

Si na dopustu res radi oddahnete od vseh? Četudi so turistične ponudbe večinoma vezane za pare, se vendarle najde nekaj tudi za tiste, ki radi potujejo sami. Lahko se posvetite samim sebi, hitreje navežete stike z drugimi ljudmi, ni potrebe po sklepanju kompromisov s sopotniki. Lahko si privoščite vse, kar si vaše srce zaželi. Odkrijte brezčasne Benetke (KLIK NA PONUDBO) ali doživite izkušnjo križarjenja (KLIK NA PONUDBO). Če imate radi duhovnost, bi lahko bili joga (KLIK) ali ayurveda (VEČ TUKAJ) pravi izbiri za vas.

Na kaj je dobro biti pozoren?

Verjetno si nihče ne želi med dopustom obiskati zdravnika. Ko se odpravljate v Egipt (PONUDBO NAJDETE TU), vam priporočamo, da se izognete pitju vode iz pipe. Uživajte sadje in zelenjavo, ki ju je mogoče olupiti. Tudi opekline vam verjetno niso najljubše. Zato ni slaba ideja, če si za potovanje v Turčijo (PONUDBA TU) priskrbite sončne kreme z visokim faktorjem.

Verjetno nas je kar veliko takšnih, ki vsak nakup opravimo s kartico. A če se odpravljate na Rab, vam priporočamo, da se prej založite z bankovci in kovanci. Trajekt na Rab (VEČ PONUDBE NA OTOKU TU) namreč lahko plačate samo z gotovino. Tudi če se odpravljate na druge hrvaške otoke, naj bo v vaših denarnicah tudi gotovina. Hitro se lahko zgodi, da zaradi slabega signala kartice ne boste mogli uporabiti.

Imate neprijetne izkušnje zaradi alergij? Ste vegani ali vegetarijanci?

Pa smo ponovno pri zdravju. Imate negativne izkušnje z alergijami? Gotovo se strinjate, da so namestitve, ki ponujajo prilagojeno prehrano za alergike (PREVERITE PONUDBO) zelo zaželene. Pa vegani in vegetarijanci? Preden rezervirajo potovanje, precej časa namenijo iskanju destinacije in namestitve, ki ustrezajo njihovim prehranjevalnim navadam.

Vandraj je za vas raziskal, kje lahko rezervirate potovanje, ki ustreza vašim kriterijem. Preverite, kaj je najbolj po vašem okusu in kaj vam najbolj ustreza in letos preživite najboljši dopust doslej.

Foto: Megabon, Shutterstock

PREBERITE ŠE: Tri odlične postojanke, ki jih ne izpustite na poti v Terme Čatež

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.