Nastja Rajar, Rok Tomšič in Šnofka od oktobra 2020 živijo v Potujočem brlogu, avtodomu, s katerim raziskujejo svet. V tem času so prečesali velik del Evrope, zdaj pa jih pot na štirih kolesih nese še v Afriko.

Nastja in Rok sta svojo pot načrtovala in zanjo varčevala več let, tik preden bi se morala nanjo odpraviti, pa ju je skoraj ustavila pandemija. Čez mejo sta šla tik pred njenim zaprtjem in v avtodomu sta še danes, tri leta kasneje. Kako je videti življenje na štirih kolesih, kako se je nanj navadila njuna psička Šnofka in zakaj je manj – več. Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Kdo ste in kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Živjo! Smo Rok, Nastja in psička Šnofka. Ker zelo radi preživljamo čas v naravi, smo se že v »normalnem« življenju vsako popoldne in vsak konec tedna potepali po hribih, gozdovih ali pa ob morju. Prav zato nam je bilo potovanje v avtodomu vedno všeč, saj si veliko zunaj, poleg tega pa nisi od nikogar odvisen. Čeprav se radi družimo s podobno mislečimi popotniki, pa smo večino časa najraje sami, nekje daleč od norega, skomercializiranega sveta.

Od oktobra 2020 živite v avtodomu, ki ste mu nadeli ime Potujoči brlog. Čeprav je bil načrt, da boste šli na pot za kakšne pol leta, morda leto, ste zdaj po svetu že bistveno dlje. Nimate še nobenega domotožja?

Res je, več let sva planirala, da bova po končanem študiju odšla na nekaj mesečno potovanje. Prav zares pa si nisva predstavljala, da bo to postala nekajletna odisejada. Ne, domotožja nimamo, saj smo živeli v stanovanju v Ljubljani, kjer smo se počutili malce utesnjeno. Nekako smo vsak prosti trenutek izkoristili za pobeg v naravo, zato hitrega tempa življenja ne pogrešamo. Z moderno tehnologijo si lahko ves čas v stiku z domačimi, nekajkrat pa smo tudi že dobili obiske. Bolj kot samo Ljubljano oz. Slovenijo pogrešamo sneg. Naš brlog ni najbolj primeren za zimska potepanja, zato zime vedno preživimo nekje na jugu Evrope, kjer so temperature višje. Ko se enkrat vrnemo, bomo zagotovo takoj izkoristili nekaj dni na snegu. Če se seveda ne vrnemo sredi poletja (smeh).

Kako strogo – če sploh – je zarisana vaša pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Naša pot ni zarisana. Ideje, kam bi šli, dobivava spotoma, pri tem pa upoštevava 2 dejavnika. Prvi je Šnofka, ki vročine ne prenaša najbolje. Zato poletja vedno preživimo nekje, kjer je malce hladneje. Prvo leto na Norveškem, drugo v Gruziji v Kavkazu, letos pa v francoskih Alpah. V toplejše kraje se premaknemo šele jeseni, ko temperature padejo. Drug kriterij pa je tehnični pregled. Slovenija ima žal takšno zakonodajo, da ga moramo opraviti vsako leto, kar je precej zoprno. Zaradi tega se nam sicer ni potrebno vračati v Slovenijo, ker ga je mogoče narediti skoraj v vseh evropskih državah, a se vseeno od Evrope ne moremo preveč oddaljiti.

Tako se ponavadi pozimi odločiva, kje bi radi preživeli poletje ali naslednjo zimo, nato pa sklenemo neko logično pot. Načrtovanje nama sicer ne gre dobro od rok, saj se nama redno dogaja, da začneva razmišljati, kaj si ogledati, šele po prihodu v določeno državo. Ko si doma in načrtuješ poletni dopust, je čisto drugače, ker se potovanja veseliš in med planiranjem že malce virtualno potuješ. V avtodomu tega občutka ni, ker si že ves čas na poti.

Kje smo vas ujeli tokrat in katere države ste do sedaj že prevozili?

Trenutno smo v okolici Chamonix-a v francoskih Alpah, kjer intenzivno pohajkujemo. Do sedaj smo obiskali 32 držav – Avstrijo, Italijo, Francijo, Monako, Španijo, Andoro, Nizozemsko, Belgijo, Nemčijo, Dansko, Švedsko, Norveško, Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Slovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Turčijo, Gruzijo, Armenijo, Albanijo, Makedonijo, Kosovo, Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško. V zadnjih tednih smo teoretično obiskali tudi Švico, saj smo na enem izmed pohodov prečkali francosko – švicarsko mejo.

Kako težko je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?

Kot že omenjeno, sva to potovanje načrtovala kar nekaj let, a se prav veliko nisva pripravljala. Avtodom je bil že pri hiši, zato sva ga pred odhodom le malo modernizirala. Zamenjala sva blazine, položila nova tla in spremenila oz. dodala nekaj malenkosti. Vse skupaj bi potekalo zelo gladko in brezskrbno, če ne bi ravno takrat svet zaustavila pandemija covida-19. Celo poletje sva upala, da bo do oktobra, ko naj bi zaključila s študijem, vse skupaj že minilo, a se je situacija le zaostrovala. Ko sva v ponedeljek zjutraj na TV slišala, da se bodo začele zapirati državne meje, sva v trenutku sklenila, da moramo čimprej “pobegniti”. Tako sva v torek zjutraj, en teden po mojem zagovoru magisterija, vse potrebno spakirala v avtodom in se popoldne vsa živčna odpeljala proti Avstriji. Ker smo prečkali regijske meje, ki so bile takrat zaprte, nisva vedela ali bomo sploh uspeli priti iz Slovenije. Ko sva prišla čez avstrijsko mejo, sva si tako oddahnila, da sva takoj nazdravila s kozarcem vina in se vsa izmučena, a z nasmeškom na obrazu, odpravila spat.

Če je težko spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov tako težko odgovoriva, ker časa za premišljevanje in premlevanje, kaj vzeti s seboj in česa ne, nisva imela. Seveda se je to tudi poznalo, saj sva vzela kar nekaj stvari, ki jih ne bi potrebovala, pozabila pa sva npr. pohodniške čevlje, ki jih redno uporabljava. Imela sva sicer to srečo, da sva lahko vse pustila doma, marsikatero malenkost pa so nama starši kasneje poslali po pošti. 

Kako so se na vajino odločitev za selitev v avtodom in pot okoli sveta odzvali vajini domači in prijatelji?

Prav vsi so naju podprli in nama zaželeli srečo. Res je sicer, da se je to dogajalo sredi pandemije, zato so bili, tako kot midva, prepričani, da se bomo vrnili čez nekaj mesecev, če ne celo tednov. Takrat se ni nikomur sanjalo, da bo avtodom postal naš večletni dom.

Pravita, da še nikoli nista plačala za nočitev. Na kaj moramo biti pozorni, ko iščemo kotičke pod soncem, kjer lahko legalno prespimo v bivalnem vozilu?

Izven Slovenije in hrvaške obale je to zelo enostavno, saj je parkiranje povsod dovoljeno. V večini držav pa tudi s kampiranjem ni nobenih težav. V avtodomu z lastno kopalnico – wc-jem in tušem ter kuhinjo imaš to prednost, da lahko parkiraš kjerkoli v naravi ali na kakšnem parkirišču, s tem pa ne motiš domačinov in okolice. Midva po Evropi prostore večinoma najdeva na aplikaciji Park4Night, kjer lahko tudi prebereš komentarje popotnikov, ki so tam že bili. Tako dobiš občutek ali je nek kotiček varen in ali si med domačini zaželjen.

Izven Evrope omenjena aplikacija ni preveč uporabna. Zato v takšnih krajih kotičke najdeva kar preko satelitske slike. Takšen način iskanja prenočišč je sicer bolj naporen, saj ne veš točno ali bo prostor sploh primeren in ali bo mobilni signal (midva ga potrebujeva za delo), a nama je vseeno ljubši. Če prenočišče poiščeš sam, je zelo verjetno, da boš parkiran sam. Medtem ko prostori, objavljeni na aplikaciji Park4Night, privabijo množice kamperjev. To predstavlja velik problem, saj nemalokrat zmanjka parkirnih prostorov za domačine, poleg tega pa marsikdo v naravi opravi svoje potrebe ali pa odvrže smeti. To vodi v vedno več prepovedi in nejevolje s strani lokalnih skupnosti.

Kje sta se počutila najbolj domače in sprejeto ter kje sta se morda poslovila prej, kot sta načrtovala?

Najbolj sprejeto sva se počutila na severu in na vzhodu Turčije. Šele tam sva dobila občutek, da sva prišla na »tuj teritorij«, saj v Evropi neke bistvene raznolikosti nisva začutila. Turčija pa je kot muslimanska država v nerazvitih delih še tako pristna, da turistov niso (še) vajeni. Tako so nama povsod mahali, vsakič, ko sva se ustavila, pa so naju ogovorili in naju včasih celo povabili na čaj. Ko smo se na severovzhodu Turčije pripeljali na neko gorsko planoto, smo se domačinom zdeli tako nenavadni, da so nam na vrata potrkali policaji in nas z zanimanjem spraševali o našem potovanju. Nekaj začudenja smo bili deležni tudi v Gruziji in Armeniji, kjer se jim je seveda avtodom zdel povsem neverjetno vozilo. Na neki bencinski črpalki na zahodu Gruzije so celo vprašali, če si ga lahko ogledajo od znotraj, saj si niso niti približno predstavljali, kako vse skupaj izgleda.

Nikjer se nisva počutila nezaželeno, tako da nobene države nisva predčasno zapustila. Sva pa bila zelo razočarana nad Brusljem, kamor dvomim, da se bova še kdaj vrnila. Nekako sva si predstavljala, da bo to lepo, pretižno mesto, v resnici pa se utaplja v smeteh.

Na pot sta se odpravila po koncu študija, načrtovala pa sta jo več let in v ta namen tudi varčevala. So prihranki že pošli in kako financirata nomadsko življenje, delata na daljavo?

Na začetku sva potovala s prihranki, saj sva za potovanje več let varčevala. Šele na severu Evrope, ko sva resno razmišljala, da bi zimo preživela na Lofotih, sva začela iskati delo na daljavo. Vedela sva, da prihrankov za celo zimo v tako dragi državi nimava dovolj. A nama vrnitev domov vseeno še ni preveč dišala. Na koncu sicer nisva ostala na Lofotih, temveč smo odpotovali v Grčijo, a sva vseeno oba našla svojo zaposlitev, ki nama prinaša dovolj dohodka, da lahko potujemo še naprej. Čeprav nama je tak način življenja zelo všeč, pa je kombinacija potovanja in dela včasih zelo naporna.

Na družbenih omrežjih se zdi, da le uživamo, čeprav je to daleč od resnice. Ker čisto vsako popoldne, tudi med vikendi, delava, imava le dopoldneve za oglede, vožnjo, hojo v hribe, polnjenje vode in praznjenje odpadne vode ter vsega ostalega kar spada pod življenje v avtodomu. Stalno sva pozorna na uro, saj morava priti do prostora, kjer bomo prespali že v zgodnjih popoldanskih urah, da preveriva ali je na mestu dovolj močen mobilni signal. To naju včasih kar utruja, a se lahko vseeno v zameno zbujamo na prekrasnih mestih in raziskujemo dele držav, ki jih na krajšem potovanju ne bi.

Kako je življenje na kolesih všeč Šnofki?

Šnofka je verjetno najsrečnejši pes na svetu. Ves čas smo skupaj in ves čas se ji nekaj dogaja. Če ne hodimo po hribih ali plažah, sedi na vozniškem sedežu in opazuje okolico. Včasih se ji kar smejiva, saj ima večina psov med spanjem glavo naslonjeno na topli blazini, ona pa na trdem volanu. Naš brlog je res dojela za svoj dom, zato jo z lahkoto pustiva tudi kdaj samo. To se sicer zgodi redko, a se nama zdi vseeno zelo pomembno, da lahko mirno počaka, ko greva v trgovino ali kam, kamor pes ne sme.

Ima potovanje s kužkom kakšne omejitve?

Na splošno naju obiskovanje raznih muzejev in česa podobnega ne veseli, zato s tem večinoma nimamo težav. Omejitve so predvsem kar se tiče vročine, saj moramo poletne mesece preživeti v hladnejših krajih. Poleg tega pa je, če je vroče, ne moreva pustiti same v avtodomu. Tako mora npr. v trgovino le eden, drugi pa počaka z njo. Z drugimi omejitvami se do pred kratkim nismo srečali, a nas je Francija precej negativno presenetila. V večini narodnih parkov je hoja s psom prepovedana, tudi na povodcu! Zato smo se morali kar nekaj lepim pohodom odpovedati. To se nama zdi povsem nesmiselno, ker ne veva, s čim naj bi privezan pes škodoval naravi. A žal prav veliko ne moremo storiti.

Sta imela na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Največ nenavadnih izkušenj smo imeli v Turčiji. Še nikoli se nama recimo ni zgodilo, da bi nam carinik med pregledom dokumentov v avtodom prinesel čaj. Že s tem naju je država povsem navdušila. Še bolj presenečena pa sva bila naslednje jutro, ko sva se ob jezeru sredi ničesar, zapletla v pogovor z nekim domačinom. Čeprav ni znal praktično nič angleško, nama je povedal, da je policaj in da živi nekje v bližini. Po končanem pogovoru se je odpeljal, midva pa sva se tudi pripravljala, da odrinemo naprej. Ravno, ko sva prižgala avtodom, da bomo odšli, se je policaj pripeljal nazaj, nama čez okno porinil vrečko domačih jajc, se usedel v avto in odpeljal naprej. Vse se je zgodilo tako hitro, da se mu nisva uspela niti lepo zahvaliti. Takšnega gostoljubja v Evropi žal ne poznamo (več).

Vlomi v avtodome niso redkost, poleg odtujitev lastnine pa preglavice povzroča tudi škoda na vozilu. Se vama je kaj takšnega že kdaj zgodilo? Kako se zaščitita pred tovrstnimi morebitnimi nevšečnostmi?

Zaenkrat z vlomi še nisva imela težav, trkava na les. V San Sebastianu se nama je sicer zgodilo, da so vlomili v sosednji kamper, a so našega na srečo pustili pri miru. Neke 100 % zaščite ni, sta pa zagotovo k naši varnosti pripomogli 2 stvari. Šnofka, ki je pravi čuvaj, in dejstvo, da je brlog star preko 20 let. Na splošno je najino prepričanje ravno nasprotno od večine, saj meniva, da si najbolj varen nekje sredi narave, kjer si parkiran sam. Z mnenjem mnogih, da je bolj varno na raznih parkiriščih za avtodome, kjer je parkiranih na desetine kamperjev, se ne strinjava. Zdi se nama, da se bodo tatovi prej odpravili tja, kot pa te iskali po gozdnih poteh. V vsakem primeru bi morebitni vlomilec iz našega kamperja odšel zelo nejevoljen, saj vse vredne stvari vedno vzameva s seboj in ničesar ne puščava brez nadzora.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

V medijih slišimo ogromno stvari, ki se marsikdaj izkažejo za precej neresnične. Mi smo npr. med pandemijo uspeli prepotovati celo Evropo, čeprav je imela večina občutek, da je prehanje mej nemogoče. Na vzhodu Turčije smo se npr. počutili zelo varno in sprejeto, čeprav mediji predstavljajo, da je to območje zaradi Kurdov zelo nevarno. Seveda je potrebno potovati previdno, a ne verjeti prav vsaki novici. Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo, zato je strah, da se vam bodo na potovanju zgodile vse grde stvari tega sveta, odveč.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Prva je zagotovo »kačapuri«, ki sva ga jedla v Gruziji. To je v bistvu neke vrste gruzijska pica, čeprav se od nje precej razlikuje. Obstaja več vrst, a najbolj tradicionalen je podolgovate oblike v obliki ladjice, v sredici pa se skriva ogromno sira, masla in jajce.

Drugo sva prav tako jedla v Gruziji. »Khinkhali« so kot neki ogromni ravioli, ki so v obliki mošnjička. Napolnjeni so lahko z mletim mesom, sirom ali s čim drugim. Nama so bili sirovi najboljši.

Tretja pa je bila »guvec«, ki sva jo jedla v Turčiji. Najboljša primerjava te jedi bi bila s peko, ki jo delajo na Balkanu. V bistvu je to v glineni posodi pečena zelenjava in goveje meso, ki postane božansko mehko.

Kmalu vas bo odneslo tudi v Afriko! Kako nameravate prečkati do tega kontinenta in katere države nameravate obiskati?

Res je! Ker smo v Španiji že preživeli 6 mesecev, sva se odločila v Maroko oditi kar s trajektom iz Genove. Najina želja je prepotovati Maroko, Zahodno Saharo, Mavretanijo, Senegal in morda celo Gambijo, a je vse odvisno od stanja cest itd. Ne rada se »hvaliva« s stvarmi, ki jih še nisva dosegla, zato je naš cilj najprej Maroko, nato pa lepo počasi naprej.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Da v življenju ne potrebuješ veliko. Med življenjem v avtodomu sva nekako odmaknjena od potrošništva, kateremu smo izpostavljeni v vsakdanjem življenju, kar nama zelo ustreza. Ljudje bi se morali zavedati, da so vsi kuhinjski in tehnološki pripomočki, ki jih najdemo v vseh domovih, pravzaprav povsem nepotrebni. Namesto, da porabljamo čas in denar za materialne stvari v življenju, ki nas v resnici ne osrečujejo, se raje družimo in počnimo stvari, ki nas veselijo. Če bi zvečer namesto gledanja negativnih novic in neskončnih reklam kartali, se pogovarjali, nekaj skuhali in, ko je priložnost, zakurili ogenj, bi bili na splošno bistveno bolj povezani. Tekom potovanja po Turčiji, Gruziji in Armeniji sva opazila, da so domačini v revnejših vasicah veliko srečnejši od tistih, ki se vozijo v najprestižnejših avtomobilih. Bolj znajo uživati v majhnih stvareh. Prav zato se Afrike že tako veseliva, saj se nama zdi, da je moderen, skomercializiran, kapitalističen svet usmerjen le v ustvarjanje bogastva, ki pa ga na koncu življenja marsikdo nima priložnosti izkoristiti.

In vprašanje, ki vam ga verjetno pogosto zastavijo domači – kdaj vaju bo pot spet pripeljala na domači prag?

Iskreno lahko rečeva, da nimava niti približne ideje. Ko smo zapustili Norveško, sva si rekla: »Čez zimo v Grčijo, potem pa domov.« Po koncu zime sva bila mnenja: »Čez poletje v Gruzijo, potem pa domov.« Kasneje pa je padla odločitev še o Afriki. Kaj bo sledilo, se nama zaenkrat še ne sanja.

HITRIH 6 

Najljubša država: Gruzija
Najljubše mesto: Amasra (Turčija)
Najljubša plaža: Vik (Norveška)
Najljubša kulinarika: grška
Naljubši način transporta: avtodom!
Najljubši jezik: norveščina

Nastji, Roku in Šnofki na njihovih dogodivščinah v Potujočem brlogu lahko sledite na Patreonu (KLIK), Instagramu in Facebooku ali pa skočite na Youtube!

FOTO: Osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovensko-ameriška družina, ki se je iz sončne Kalifornije preselila na dolenjsko podeželje #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!