Laura Cankar je 20-letna umetnica, ki je letos prehodila romarsko pot El Camino de Santiago. V prevodu – Jakobovo pot. Odšla je z namenom, da se najde in vzame prosto leto pred začetkom študija. Na francoskem delu Jakobove poti je Laura preživela 33 dni in prehodila okoli 1.000 kilometrov.
Povejte nam več o svoji poti … Kje vse ste bili?
V Španiji. Na poti El Camino de Santiago oziroma natančneje – Camino Frances. Pot sem začela v Franciji, v kraju Saint Jean Pied de Port. Od tam hodiš do mesta Santiago de Compostela. Jaz sem se odločila, da bom pot podaljšala še za približno 115 km in odšla do obale. Tam sem najprej hodila do kraja Finisterre – konec zemlje, potem pa še do Muxije. Do Santiaga sem hodila vsak dan. Brez premora. Potem sem nadaljevala do Finisterre in tam ostala tri dni. Enako v Muxiji.
Kaj pridobiš ob koncu poti?
Certifikate, ki jih na koncu poti pridobiš v Santiagu za opravljeno pot. Na začetku poti kupiš knjižico in vanjo zbiraš žige. Pridobiš jih v alberguejih – romarskih prenočiščih, kjer sem spala. V vsaki vasi imajo bare in albergeje, kjer lahko popotnik pridobi žig. Na dan jih pridobiš dva ali tri. Zadnjih 100 km poti je bolje, da na dan pridobiš tri. Zato, da je res razvidno, da v resnici hodiš peš in ne z avtobusom, kot nekateri počnejo. Pot tam postane res turistična. Nekateri naredijo 10 km potem pa gredo naprej z avtobusom.
Zakaj ste se za to pot odločili?
Na začetku zgolj zaradi tega, ker sem želela potovati in čim več videti. Nisem pa želela običajne turistične izkušnje – z avtom ali avtobusom in tako naprej. Dva prijatelja sta to pot opravila že pred dvema letoma in sta mi izkušnjo Camina priporočila. Na začetku sem res mislila, da so to vsi razlogi. Zanimanje za hojo in potovanje. Ampak ko na poti preživiš nekaj časa in imaš veliko časa za razmišljanje …
Ugotovila sem, da sem na pot odšla, ker sem morala odrasti. Postati bolj samostojna, bolj odločna, bolj zaupati vase. Zaradi ljudi tam sem spoznala, da je vse mogoče. Dalo mi je življenjski zagon. Ta pot je zame postala meditacija.
Kako je potekal vaš običajen dan na poti?
Zbujala sem se okoli 5h zjutraj. Zato, ker je tam 30 stopinj in ne želiš hoditi po največji vročini. Na dan sem naredila od 22 do 30 km. Hoditi sem pričela ob 5.30 zjutraj in hodila do prve vasi. Tam sem dobila kavo in zajtrk. Vzela sem še nekaj hrane za na pot. Potem sem hodila dalje. Če sem vmes postala utrujena, sem se ustavila na pijači. Na poti spoznavaš ogromno ljudi. Sicer pa je najboljše, da si na poti čim več sam. Tako se izogneš dejavnikom, ki ovirajo. Hkrati pa imaš čas za razmislek. Hoja se je končala okoli 14h ali 16h. Zelo odvisno od hitrosti hoje.
Tak čas prispeš v albergue. V sobi je zraven tebe še 18 ljudi. Če imaš srečo, dobiš sobo za 4, kjer nihče ne smrči in lahko spiš! (smeh). Zvečer smo šli pa žurat s prijatelji, ki sem jih spoznala na poti. Poskusili smo tradicionalno špansko pivo in vino. Tam pravijo: ‘‘No vina no Camina’’, kar bi grobo prevedli brez vina ni kamina. Ob 22h sem navadno že spala.
Kaj je vsebovala vaša prtljaga?
V nahrbtniku sem imela dvoje kratke in dvoje dolge hlače pa še to je bilo preveč. Lahko bi vzela manj. Imela sem še štiri majice in kopalke pa nogavice in spodnje perilo, spalno vrečo in športno brisačo. Pomembno je, da so stvari športne in lahke. Vsak dan nosiš 9 kg težak nahrbtnik z vsemi svojimi stvarmi. Oblačila se morajo hitro sušiti, saj stvari na poti pereš vsak dan. Pogrešala sem edino balzam za lase.
Kaj pa osebna higijena na poti?
Zobna krtačka. Krtača za lase. Krema za obraz in za sončenje. Malo šampona za telo in milo za pranje oblačil. Pa obvezno vlažilni robčki.
Kako ste doživljali odklop od udobja vsakdanjega življenja?
Sploh ni bilo tako grozno. V resnici mi je bilo všeč, da sem bila lahko malo umazana in sproščena. To je bilo na poti normalno. Sprijazniš se z dejstvom, da smrdiš. Tako pač je. Malo težje je bilo v času menstruacije. Navaditi sem se morala na tampone. Drugače ne gre. Na koncu dneva pa itak prespiš v albergueju in se tam umiješ. Spanje v šotoru pa je glede tega druga zgodba.
Kakšen je vaš popotniški nasvet za Camino?
1. Torbica okoli pasu je nujnost. V njej hranite vse pomembne stvari. Na denar in dokumente je treba paziti. Pri sebi ni varno imeti preveč gotovine. Bolje je, da na kartico prejemaš nakazila. Prijateljico iz Amerike so na poti okradli. Iz denarnice so ji pobrali denar in denarnico pustili kar tam.
2. Naslednja pomembna stvar za na pot so pripomočki za zdravljenje žuljev. Močne obliže. Igla. Nitka. Jod in razkužilo.
3. Pametno je vzeti tudi nekaj osnovnih zdravil in prvo pomoč. Tujinsko zavarovanje je tudi nujnost.
4. Če želite svoj mir, pojdite s šotorom. Če želite izkušnjo spoznavanja ljudi in povezanosti, pojdite v prenočišča.
5. Čim lažja prtljaga.
6. Dobra obutev in sandali.
7. Pozor na stenice, ki jih je ogromno.
Kakšna je bila razlika v naporu prvi in zadnji dan poti?
Najhujši dan na poti je prvi dan. Takrat prečkaš Pireneje. Do prve vasi je 27 km v hrib. Pot se mi je vlekla. Občutek je bil, kot da se ne bo nikoli končala. Vroče je bilo in pihalo je, povsod so bile živali. Vse me je motilo. Če mi prvi dan ne bi uspelo, bi šla domov. Dobro, da je bila z mano prijateljica Manca. Ona me je motivirala. Nekje na sredini poti utrujenost izgine in pričneš se zavedati, zakaj sploh hodiš. Na koncu poti hoja postane nuja. Telo potrebuje gibanje in šport. Še zdaj čutim potrebo po hoji.
Na poti ste spoznali veliko zanimivih ljudi. Čigava zgodba je bila najzanimivejša? Ste s kom obdržali stike?
Federico iz Italije. Na Camino je prišel zaradi bolezni. Želel je prestati to pot kot preizkušnjo in se spopasti z boleznijo na drug način. Zelo sva se povezala. Na roki ima tetovažo – črto, ki mu obkroža biceps, a ne povsem. Črta še ni sklenjena. Pravi, da jo bo sklenil, ko se bo našel. Ali pa bo umrl nedokončan. Bilo pa je še mnogo drugih ljudi in zgodb. V stikih smo še vedno. Vsaj tisti, ki smo se res povezali. Posebej se spomnim gospoda, starega okoli 60 let, ki je Camino prehodil že enajstkrat. Na koncu poti sva ga srečali. Gospod bo pot prehodil še nazaj.
Je na poti možno navezati pristne stike z ljudmi?
Na trenutke skoraj preveč. Ljudje pogosto rečejo, da je Camino magičen. Resničnost tam je drugačna kot doma. Nekoga spoznaš in z njim hodiš osem ur na dan. Pogovarjaš se o vsem. O stvareh, o katerih v vsakdanjem življenju niti ne govoriš, ker ni časa. Odnosi na poti so bolj trdni kot tukaj.
Najhujša izkušnja iz poti?
Z Manco sva se najprej odločili, da bova spali v šotoru. Kupili sva šotor, ki naj bi bil nepremočljiv. Po deževni noči sva ugotovili, da ni seveda bil. Čeprav ni močno deževalo in sva bili delno pod streho, sva se sredi noči zbudili čisto premočeni. Vsa prtljaga je bila mokra in zato tudi težja. Gospa v šotoru zraven najinega pa je celo noč veselo smrčala. To se je zgodilo prvi vrečer. Na koncu sva šotor kar pustili tam.
Kaj pa stroškovna plat? Kakšen proračun ste imeli?
Načrtovali smo 800 evrov, na koncu pa smo porabili jih 1.300. Seveda gre ceneje. Če ne piješ alkohola in kuhaš sam je 800 evrov dovolj.
Kako pa sama pot poteka?
Jaz sem šla peš. Možnost je tudi kolesarjenje ali ježa konj. Lahko greš sam, lahko pa se pridružiš skupini. Nič ni organizirano. Z Manco sva najprej hodili nekaj metrov narazen. Po nekem času sva hodili vsaka čisto zase. Odločili sva se, da želiva različni izkušnji. Na začetku je super, ker imaš veliko svojega miru. Kasneje postane vse bolj turistično in posledično dražje. Tudi fizična pripravljenost ni nujno potrebna. Kondicijo nabiraš sproti.
Ali ste s seboj prinesli kakšen fizičen spominek s poti?
Školjko. Značilna je za El Camino de Santiago. Školjke so kažipot. V mestih so vdelane v tla. A tako se v velikih mestih tudi najhitreje izgubiš. Ne veš, ali bi sledil školjkam na tleh ali rumenim puščicam zgoraj.
Kako se vam zdi, da vas je pot spremenila?
Postala sem bolj samozavestna in odločnejša. Manj me je strah. Pot je lahko izkušnja, ki ti spremeni življenje, če tako želiš. Pomembna je ciljna usmerjenost. Na poti te vse boli, ampak imaš cilj v glavi in mu slediš. Dalo mi je zagon za odhod iz Slovenije. Želim si študija v tujini. Tudi k prijateljem, ki sem jih spoznala na poti, grem na obisk. Bolj sem se odprla. Ne maram jokati pred ljudmi, ampak tam sem. Čutila sem olajšanje. Imela sem čas delati na sebi. Tega časa drugače nisem imela. Pot me je tudi spomnila na to, kako zelo potrebujem svojo glasbo. Na poti sem napisala pet pesmi. Več kot v celem letu prej. Dobila sem veliko navdiha.
Kakšne so starostne skupine ljudi na poti?
Najmlajši je bil star 18 let, najstarejši tudi več kot 70 let. Veliko je bilo učiteljev in mladih podobne starosti kot jaz. Z njimi smo se največ družili. Poznam tudi par. Spoznala sta se na Caminu in se v Santiagu poročila. El Camino je res magičen. Neverjetno je.
Kaj je po vašem bistvo poti?
Ljudje. Tako sem vesela za vse ljudi, ki sem jih spoznala. Neprecenljivo je. Sploh ni šlo za pot ali moje cilje, temveč za vse te ljudi. Vedno sem bila obkrožena s pozitivo in dobro voljo. Na poti trpiš in vse boli, ampak ljudje so nasmejani. Tudi težke trenutke sem mela. Bili so dnevi, ko sem samo jokala in hodila. Moja prijateljica Neja je umrla preden sem odšla na pot. El Camino mi je dal možnost žalovanja in to mi je pomagalo.
Top pet lokacij na poti.
1. Muxia
2. Cizur Menor
3. Estella
4. Meseta
5. Castellanos de Castro
In še mnogo drugega. Vse je bilo čudovito. Doma nikoli nimaš časa gledati neba. Potem pa hodiš 30 km na dan in nebo je vse, kar vidiš. Noro.
Občutki ob koncu poti El Camino?
Ob prihodu v Santiago nekateri začnejo jokati. Občutkov se ne da opisati. Nisem čutila, da se je pot končala. Nisem si želela, da se končala. Čutila sem izreden ponos. Še večji pa, ko sem dosegla Finisterre in kamen, ki označuje 00 km. Konec poti, nič ni več pred tabo. Tam sva z Manco pustili nekaj stvari. To je eden izmed pomembnih delov romarske poti, kjer ljudje puščajo stvari. Osebne predmete ali spomine na mrtve. Tudi midve z Manco sva Neji v spomin nekaj pustili.
Zaključna misel?
Vsem želim, da gredo na El Camino. Neverjetna izkušnja. Prepričana sem, da se bom na Camino vrnila in naredila še kakšnega.
FOTO: Laura Cankar
PREBERITE ŠE:
Španija: Tako je videti tradicionalno obmetavanje s paradižniki