Slovenski par, ki živi v kombiju in se vsako jutro zbudi v novem kraju #intervju

Alja Nike Skrt in Mihael Žgajnar sta par, ki živi svoje sanje. Kako? Tako, da vsako noč sanjata nekje drugje, njuna postelja pa stoji na štirih kolesih. Marca sta se namreč preselila v predelan bivalni kombi, ki sta mu nadela ime Berti in šla na pot …

Alja Nike Skrt je dekle, ki ga številni Slovenci že kakšno desetletje spremljamo na Instagramu. Mimogrede – danes ji tam sledi že prek 20 tisoč ljudi! Prav ta trenutek pa lahko na njenem profilu v živo spremljate dogodivščino, na katero sta se podala s partnerjem Miho. Trenutno živita v Bertiju, njunem predelanem kombiju, ki ju bo popeljal po številnih imenitnih kotičkih Evrope. Ker jima karierna pot to omogoča, lahko iz Bertija tudi delata na daljavo, zato njuno življenje na štirih kolesih ni nujno strogo časovno omejeno. Kam vse ju bo zaneslo?

V tokratnem Vandraj intervjuju sva z Aljo klepetali o tem, kako sta se navadila na življenje na nekaj kvadratnih metrih, kako so takšna neskončna potovanja pravzaprav lahko ugodnejša od najemnine v Ljubljani in kako drugače jima na poti tečejo dnevi …

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Alja in Miha, strastna popotnika, ljubitelja fotografije, zaljubljena v hribe in dolge kolesarske ture. Navdihujejo naju raziskovanja in odkrivanja novih krajev ter vračanja na ljube kotičke. Doživetja naju osrečujejo, širijo obzorja, izpopolnjujejo in so za naju največji zaklad. Osvajanje novih vrhov, kolesarjenje po še neobiskanih cestah, sprehajanje skozi odmaknjene vasice, izgubljanje v mogočnih mestih, lovljenje sončnih zahodov na klifih, spanje pod zvezdami … so reči, ki nama dajejo občutek svobode, hvaležnosti in zadovoljstva.

Začetek marca sta se torej podala na imenitno dogodivščino. Kakšni so po prvih nekaj tednih vtisi o življenju v kombiju, ki sta ga poimenovala Berti? Kaj pogrešata in česa popolnoma nič?

Zadnjih nekaj let sva ogromno prepotovala z najinim sedaj ‘bivšim’ karavanom, kjer sva na podrtih zadnjih sedežih pod zvezdami prespala na desetine noči. Od nekdaj pa sva sanjala o pustolovščini, kjer bi brez časovnih omejitev lahko na tak način živela dlje časa. In letos sva si željo končno uresničila! Kupila sva si kombi, ga malo preuredila in osvežila, in se podala na pot.

Z Bertijem smo sedaj na popotovanju že dva meseca in oh, kako hitro beži čas! Večino časa še kar ne dojameva, da se vse skupaj zares dogaja, spremenila pa bi le to, da bi čas počasneje tekel! Prav noben dan si ni podoben, skoraj vsako jutro se zbudiva na drugi lokaciji in odkrivava nove kraje – včasih peš, včasih s kolesom. Brezciljno se izgubljava po barvitih ulicah, hribolaziva in osvajava vrhove, za katere prej še nikoli slišala nisva, kolesariva mimo cvetočih polj in grizeva razgledne prelaze. Ko pa nama zapaše mestni vrvež, skočiva v kakšno večje mesto in se naužijeva ‘civilizacije’. Na življenje na nekaj par kvadratnih metrih sva se že povsem navadila – kuhava bolj preprosto, oblačila pereva precej bolj poredko kot doma, spiva pa enako dobro, če ne še bolje! Pogrešava pa samo prijatelje in družino – vse drugo je tako zelo drugače, novo in razburljivo, da nama nič od doma ne manjka.

Kako strogo – če sploh – je zarisana vajina pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Običajno sva si najina potovanja splanirala precej do potankosti, s pomočjo Google mapsov in Excel tabelic, tokrat pa sva si rekla, da bo čar ravno v tem, da se ne omejujeva. Želela sva si le to, da prečeševa čim več zahodne in severne Evrope. No po nekaj tednih življenja na poti in popotovanja sva ugotovila, da sva si zadala kar precejšen zalogaj in da nama na državo pripada manj kot mesec. Kar vsekakor ni dovolj, a se kljub temu poskušava naužiti čim več. Tako da ja, imava ‘seznam držav’, natančnejše mikrolokacije pa definirava sproti oz. si privoščiva vsaj malo spontanosti.

Kaj pa časovni okvir, za koliko časa je vajino življenje postavljeno na štiri kolesa?

Pred odhodom na pot sva si zadala, da se do jeseni vrneva domov, a se nama z vsakim dnem močneje dozdeva, da se bo tole popotovanje, če le ne pride kaj hujšega vmes, še malo zavleklo …

In kako je videti vajin dan?

Čisto zares je prav vsak dan drugačen, jaz jih delim kar na:

– dneve doživetij, to so dnevi, ki jih od jutra do večera preživiva zunaj. Bodisi na kolesu, bodisi na hajku. In take dneve imam najraje. Svež zrak, neprecenljivi razgledi in nepozabne dogodivščine.

– počasni dnevi so dnevi, ki običajno nastopijo po parih dneh doživetij. So dnevi brez cilja oz. dnevi, ko je edini cilj, da nisva lačna. Takšni dnevi so najlepši taki, ko je Berti sparkiran nekje na samem in ni okoli naju nikogar.

– real life dnevi pa so ponavadi takrat, ko dežuje in naju ni strah, da kaj zamujava. Take dni posvetiva delu – delu na poti, pospravljanju, tankanju, nakupovanju hrane in vsem ostalim opravkom, ki pridejo sproti.

Sicer pa dnevi tečejo povsem drugače. Že samo ‘življenje’ vzame veliko časa (smeh). Npr. v kombiju moraš vse sproti pospravljat, ker če ne, ne moreš nikamor stopit, kaj šele se odpeljat naprej. Nimaš tudi pomivalca, ki bi namesto tebe opral posodo. Ko daš prati perilo, moraš najprej najti pralnico in potem tam počakat na vrsto, itd. Ko se želiš oblečt, moraš najprej vse košare z oblekami prestavit, da najdeš tisto kar iščeš – in predstavljaj si to z dvema osebama na 2 kvadratnih metrih. Pa vsak dan sproti najti lokacijo, kje boš spal, itd. itd. A za naju so to sladke skrbi.

Sta kombi še kaj predelovala in prilagajala svojim potrebam? Kakšen izziv je bil to?

Najin kombi je bil včasih pekarna, potem pa ga je že prejšnji lastnik osnovno predelal. Midva pa sva opravila še par manjših mizarskih del, celo notranjost pobarvala na belo in dodala en kup okraskov.

Priprave so tekle slaba dva meseca. Veliko je bilo papirologije, vezane na kombi in na samo potovanje, veliko raziskovanja in razmišljanja, skakanja naokoli in urejanja raznoraznih reči. Ogromno sva postorila sama, nekaj stvari pa sva prepustila tudi strokovnjakom (predvsem tehničnih, vezanih na vozilo). Načrtovala sva predvsem z mislimi na najin nov življenjski slog, kaj vse bova potrebovala, da nama bo čim bolj udobno na poti, da se, ko enkrat ‘odrineva’ lahko v čim večji meri prepustiva samemu popotovanju.

V enem od zapisov sta zaupala, da je življenje na poti dejansko cenejše od najemnine v Ljubljani. Kako dolgo sta varčevala za nakup kombija in kako je danes videti vajina služba?

Res je. V življenju ima vsak posameznik svoje prioritete. In moja največja želja je od nekdaj videti in doživljati, ne kopičiti. V praksi to pomeni: namesto na počitnice v hotele – na počitnice v prtljažnik pod zvezde, namesto v restavracijo – na piknik dekco, namesto na plačljive aktivnosti – peš ali s kolesom v naravo, itd. Zame to niso odrekanja, ampak prerazporejanje za tisto, kar mi pomeni največ. Nakup vana je zagotovo precej velika začetna investicija, a tudi tukaj imaš na voljo nek razpon. Res pa je, da zna posamezna odločitev prinest tudi en kup nepredvidenih stroškov. No, v vsakem primeru je lažje, če se za nakup odločita dva. V najinem primeru je to izkupiček večletnega varčevanja.

Samo življenje na poti pa je potem dejansko ugodneje od najemnine v Ljubljani. Poleg fiksnih stroškov (zavarovanje in telefon), trošiš praktično samo za hrano (kjer spet lahko prišparaš, če se znajdeš) in bencin. Pa vsake toliko za plin, elektriko imava midva na sonce, vodo pa tankava na štirnah.

Trenutno je najin edini vir prihodkov ustvarjanje vsebin za naročnike in najine kanale. To v praksi zajema vse od researcha, snovanja konceptov, iskanja lokacij, ‘modelinga’, post-produkcije, pisanja, vmes pa še en kup sestankovanja, mailov, papirologije, vodenja financ in izdajanja računov. Je pa to delo, o katerem sem sanjala od nekdaj in služba, za katero sem neizmerno hvaležna in srečna, da sem si jo ‘zgradila’.

Kako so vajino odločitev, da svoje življenje preselita v kombi, sprejeli vajini bližnji?

Moji starši so krivi, da so me sploh navdušili za popotovanja in mi razkazali svet, saj sem potovala že od malih nog. Ker so bili vajeni, da sem že v mladosti ogromno potovala in odšla na raznorazne gimnazijske in študentske izmenjave ter potiho sanjala o življenju v kombiju, jih odločitev niti ni tako presenetila. Bolj je presenetilo mene, s kakšnim navdušenjem so naju podprli! Tudi Mihova družina je bila neizmerno vesela za naju. Da ne govorim o prijateljih! Zdaj samo še upava, da naju končno kmalu kdo obišče. 🙂

Sledilci na Instagramu – ki je kar 20 tisoč! – vaju sicer poznajo kot zagrizena hribolazca, gorska in cestna kolesarja, fotografa in zbiratelja lončnic – te zelene rastline smo prav tako pogosto občudovali na profilu. Kdo jih zdaj zaliva in občuduje?

Večino mojih preljubih rastlin sem pred odhodom na popotovanje oddala v nove domove, nekaj čisto malega pa me čaka doma, pridno pa jih zalivata moja mami in ‘tašča’. 🙂

Kako stresno je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?

Zdi se mi, da sva odpotovala tako na hitro, da sva se takrat več ukvarjala z Bertijem, kot pa z nama. Tako da sva spakirala res last minute in vsaj jaz precej brezglavo! Sicer pa imava to srečo, da sva lahko vse ostale stvari pustila doma, pri starših.

Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do predlani samoumevne dostopnosti kaj spremnil?

Definitivno! Čeprav je celotna situacija prinesla tudi veliko dobrega – na novo sva se zaljubila v domače kraje in odkrivala kotičke naše dežele, ki jih sicer morda nikoli ne bi. Spomnim se, kako zelo srečna sem bila, ko sva lahko prečkala občinsko mejo, pa potem regijsko, to so bili dnevi! Ko sva šla prvič čez mejo, v Italijo, sem sredi trga v Benetkah na ves glas jokala!

Za to, da sva tukaj in zdaj, kjer sva, sva neizmerno hvaležna in zares srečna, da svet spet lahko doživljava brez omejitev.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ne. Fotografija je poleg pohodništva in kolesarjenja najina velika strast in pogled skozi objektiv je za naju kot platno za slikarja. Narava naju navdihuje, iskanje motivov pa osrečuje. Neizmerno pa uživava tudi v urejanju fotografij, delanju kolažev in v pripovedovanju zgodb ob spremljavi fotografij najinim najbližjim.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Samo pojdi, svet te čaka z odprtimi rokami! In o izzivih ne razmišljaj vnaprej, s problemi se boš, če že, ukvarjal takrat, ko bodo nastopili.

Sta imela na kakšnem potovanju tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Zaenkrat še nobena stvar ni bila tako huda, da bi si jo zapomnila. Ko pogledam nazaj, se spomnim le dobrih stvari!

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

To, da za potovanja potrebuješ veliko denarja! Mislim, da se res da ogromno doživeti in odkriti, če si le pripravljen sprejeti kakšne kompromise oziroma prerazporediti prioritete.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Da nič ni tako zelo hudo, kot se zdi na prvi pogled!

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Zaenkrat še nič ne pogrešava, lahko se pa slišimo spet čez par mesecev! 🙂

HITRIH 6

Najljubša država: Dva meseca nazaj bi rekla Islandija, danes pa Španija
Najljubše mesto: Za kolesarjenje Girona, za hribolazenje Granada, za vajb pa Sevilla
Najljubša plaža: Bela plaža na Lošinju, ker jo imaš čisto samo zase
Najljubša kulinarika: mediteranska
Naljubši način transporta: kolo
Najljubši jezik: francoski

FOTO: Alja Nike Skrt / osebni arhiv Alja Nike Skrt Alja Nike Skrt Alja Nike Skrt

Alji, Mihu, Bertiju in njihovim dogodivščinam lahko sledite na Instagram profilih: @aljaskrt in @mihael.cc

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: 1000 ur zunaj: Gozdarka iz Bohinja z najboljšimi idejami, kaj početi v naravi #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

H(r)ana: Slovenski par, v družbi katerega ne boste slabo jedli #intervju

Hana in Tom sta Ljubljančana, ki sta najbolj srečna, ko dobro jesta. In to srečo rada delita tudi z nami. Na Instagramu namreč ustvarjata profil H(r)ana, nadvse simpatičen kulinarični kotiček, kjer objavljata pisane recepte pa tudi utrinke s potovanj, kjer je običajno v prvem planu – uganili ste – hrana. 

Ste že kdaj poslušali koga, ki o hrani govori s prav posebnim žarom v očeh in svoje kulinarične dogodivščine opisuje tako živo in navdušeno, da se tudi vam pocedijo sline? Takšna sta Hana in Tom, ki sta nas navdušila z Instagram profilom H(r)ana, od koder – čeprav gre za virtualni kraj – skoraj prisežemo, da včasih prav zares diši. V tokratnem Vandraj intervjuju smo klepetali o vihtenju kuhalnic, o ljubezni do nevsakdanje kuhinje in kulinarično obarvanih potovanj.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo? 

Sva Hana in Tom, oba sva iz Ljubljane, a sva za to, da se spoznava, morala na smučanje na Kronplatz. Sva popolni nasprotji – Tom je inštruktor matematike in fizike, jaz pa delam kot strateginja za družbena omrežja v oglaševalski agenciji. Dokler nisem spoznala Toma, sem v gimnaziji pri matematiki imela same nezadostne ocene in celo popravni izpit. Tom obožuje načrtovanje in red, jaz sem poosebitev kaosa in spontanosti. Imava pa tudi ogromno skupnih lastnosti, oba obožujeva kuhanje, jedenje, poskušanje novih stvari, potovanja, smeh, zabave in najino mačko (vsaj 3/4 časa, včasih je res naporna).

Vajin profil na Instagramu – H(r)ana – je, kot namiguje že njegovo ime, poln slastnih kulinaričnih utrinkov, omamnih receptov pa tudi odličnega humorja. Od kod ljubezen do vihtenja kuhalnice in deljenja te sreče s sledilci? 

Oba izhajava iz družin, kjer je mama tista, ki kuha vrhunsko, oče pa (se dela, da) zna skuhati samo hrenovke, ampak z veseljem poje vse, kar mama skuha. Jaz (Hana) sem na večini fotografij iz otroštva nekje v kuhinji. Ponavadi sedim na pultu in kradem vse, kar mami pripravi, ali pa imam pručko in vestno pomagam pri kuhanju kosila. Tom pa na ¾ fotkah nekaj jé. Ljubezen do vihtenja kuhalnice in do hrane nasploh tako pri obeh izvira že iz otroštva, skupaj pa sva ljubzen do eksperimentiranja z novimi okusi in tehnikami še nadgradila.

Z deljenjem najinih najrazličnejših kulinaričnih prigod in najinega kuharskega ustvarjanja s sledilci želiva pokazati, da je kuhanje in jedenje ena sama zabava in da nekaterih stvari v življenju ni treba jemati tako zelo resno.

Katere so top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Banh mi (vietnamski sendvič), žaba na žaru na vietnamskem nočnem food marketu in rissoles (portugalski ocvrti žepki, polnjeni z rakci). Sva pa v Vietnamu jedla tudi najboljšo ribo v življenju – »red snapper«, kuhan na sopari v bananinih listih. Ta jed naju je tako navdušila, da sva šla naslednji dan v isto restavracijo in jedla isto jed, kar se pri nama res ne zgodi pogosto.

Kje v Sloveniji najraje spijeta kavo, pojesta brunch in gresta na večerjo?

Kavo (ali kaj drugega) najbolj pogosto spijeva v kavarni SEM, ki ji s prijatelji rečemo kar naš vrt, ker vsi živimo v radiu 300 metrov in nihče od nas nima dejanskega vrta.

Brunch najraje pojeva v bistroju Ek.

Obožujeva Grič v Šentjoštu nad Horjulom. Ker imata Tom in moja mami na isti dan rojstni dan, je novembrski obisk postala naša vsakoletna tradicija. Pa tudi ko nimava nekega razloga, pogosto zaideva tja. Če nama ni do vožnje, pa naju najdete v Bregu v Ljubljani.

Kaj in kje sta nazadnje tako dobro jedla, da vama zaplešejo brbončice že zgolj ob misli na to?

Februarja v Lizboni. Favorita: »Foie gras with cotton candy and lyo raspberry« v Mini baru in »Giant Tiger Prawn« v pivnici Ramiro.

V čem uživata bolj – v samem kuhanju, v degustiranju tega, kar sta skuhala ali morda raje v tem, da vama kuha kdo drug?

Eno brez drugega ne gre. Zakaj izbirati, če imaš lahko vse?

Česa nikoli ne bomo našli v vajinem hladilniku ali shrambi in kaj mora tam vedno biti na zalogo?

Tu se glede mnenj kar razhajava, tako da se je verjetno v najinem hladilniku na neki točki znašlo že vse, kar se da. Tako da morava na to vprašanje odgovoriti ločeno.

Hana: Najraje ne bi nikoli videla kislih kumaric in (predvsem vohala) turistične paštete. Kar pa MORA bit, so olive. Prav določene, male, grške, zelene. Če jih ni, spustim vse iz rok in grem v trgovino.

Tom: Pri meni morajo biti kisle kumarice in turistična pašteta. Nikoli pa ne bi našli leče, ampak jo Hana vsake toliko kupi, ko ima preblisk, da bo zdravo jedla.

Vama kdaj zmanjka idej, kaj bo za kosilo? In iz kje jih vlečeta? 

Nikoli, ker je to vedno prva misel, ko ustaneva. Kuharskih knjig imava toliko, da imava že prostorsko stisko, ker si jih pogosto podarjava za darila, gledava kuharske oddaje, brskava po spletu in potujeva. Inspiracija pride sama od sebe.

Če bi morala do konca življenja jesti le eno jed, katera bi to bila?

Hana: Sicer bi v tem primeru želela, da ta konec življenja pride kmalu, ampak recimo da pašta.

Tom: Pašta.

Katera tradicionalna slovenska jed vama je najbolj pri srcu?

Hana: A lahko Nobel burek šteje kot tradicionalna ljubljanska jed? (smeh)

Tom: Krvavice, kislo zelje z ocvirki in pire krompir.

Kakšno težo pri določanju destinacije za dopust ima tamkajšnja kulinarika?

Če je celotno potovanje težko 2 kg, je kulinarika nekje 1,8 kg. 

Kako je videti vajino načrtovanje potovanj? Gresta že od doma z zaznamki kotičkov, kjer bosta jedla ali se raje prepuščata trenutnemu navdihu?

Pred potovanjem si pogledava oddaje (recimo Somebody Feed Phil ali kaj podobnega), ki so povezane z najino destinacijo, vsak zase malo pobrska po spletu, včlaniva se v kakšne Facebook skupine, povezane z destinacijo in si potem v Google Maps označiva vse ideje. Ko sva enkrat tam, pa se prepustiva navdihu, spoznava lokalce, upoštevava njihove nasvete, na Google Maps spremljava, kdaj se nahajava blizu kakšne označene lokacije … Pogosto se zgodi, da zato, ker sva ravno blizu večih označenih lokacij, na koncu pojeva 3 kosila.

S katerimi aplikacijami si pomagata pri iskanju dobrih restavracij?

Razen zgoraj naštetih primerov nimava kakšne posebne aplikacije. TripAdvisorju ne zaupava, ker se nama je že zgodilo, da sva ravno v tistih z najslabšimi ocenami najbolj uživala.

Odločitev, kam in kaj jesti, je – kot kaže neuradna mini notranja raziskava v Vandraj uredništvu J – eden pogostejših razlogov za prepir na potovanju. Se strinjata s to domnevo?  

Ne. Edini problem, zaradi katerega se skregava, je če predolgo ne jeva nič (kar se zgodi reeeees redko) in sva potem zaradi lakote oba tečna. 

Kakšen tip popotnikov sta sicer?

Zelo spontana, hrano, spanje, oglede znamenitosti in vse ostalo planirava vsak dan sproti, ker se nama vedno zgodi, da doživiva nepričakovano in bi se nama plani v vsakem primeru podrli. Poskusiva se čim več premikati (po zemljevidu in absolutno ne v športnem smislu) in čim več doživeti, če pa nama neko mesto res ustreza, pa brez težav ostaneva tam zelo dolgo. 

Kakšne spominke nosita s potovanj? Magnete za NA hladilnik ali raje dobrote za V hladilnik?

Absolutno dobrote za V hladilnik. Sva poskusila tudi z magneti za NA hladilnik, ampak sva ob prihodu domov ugotovila, da najin hladilnik ni kovinski in da magneti v sekundi padejo na tla. To je bil le še dodaten znak, da se morava držati najine tradicije – dobrot za V hladilnik.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Nimava pojma, odvisno kateri ljudje. Motiti se je človeško, potovati pa božansko.

Pa o kuhanju? 

Misliva, da pri kuhanju ni zmot. Če kuhaš z ljubeznijo in če ješ dobro hrano v dobri družbi, se nikoli ne motiš.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Zaključila bova s klišejskim pregovorom, ki še kako drži. Najboljše stvari se zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ.

HITRIH 6 – Tom

Najljubša kulinarika: italijanska

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Kot bi rekel Jankovič: »Ljubljana je najlepše mesto, de«

Najljubša plaža: Lubenice na Cresu

Najljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: danščina

HITRIH 6 – Hana

Najljubša kulinarika: če moooram izbrati, verjetno italijanska, ampak obožujem raznolikost in posebnosti vsake posebej

Najljubša država: Portugalska

Najljubše mesto: Lizbona

Najljubša plaža: nimam nekih posebnih čustev do plaž, samo da ni meduz, ostrih kamnov in ultra glasnih turistov

Najljubši način transporta: letalo, če bi obstajal teleport, pa bi kar to izbrala

Najljubši jezik: goveji jezik v omaki (smeh)

FOTO: osebni arhiv/ H(r)ana

Hani, Tomu in njunim dogodivščinam lahko sledite na Instagramu na profilu H(r)ana – TUKAJ.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: INTERVJU s Sanjo Cvitić o Home exchange-u: “Stanovanje v Ljubljani sva zamenjala za vilo z bazenom v Provansi.”

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

INTERVJU z najbolj priljubljeno učiteljico slovenščine ta hip: “Hedonizem mi nikoli ni bil ravno blizu.”

Jana Božič je ta hip zagotovo najbolj priljubljena učiteljica slovenščine. A mi vemo, da je bilo tako že preden se je znašla na jumbo plakatih in televiziji. Jana Božič je tista učiteljica, ki jo učenci vedno pozdravijo s širokim nasmehom in nemalokrat tudi z iskrenim objemom. Z njimi še leta ostaja v stiku tudi preko družbenih omrežij, kjer nas vse razveseljuje s čudovitimi fotografijami svojih številnih potepov. Ko se vsedeš z njo na klepet, ti je takoj jasno, da bo pogovor poln ljubezni do življenja, ljudi in sveta.

1. Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Ljubljančanka, ki se rada potepa, pa če je to zgolj za eno uro in jo razveselijo malenkosti: pogled na neskončnost morja, spokojnost stare istrske vasi, domačini, mestni vrvež poletnih mestec, odlična kavica in klepet z natakarjem, valovanje trave v rahlem vetrcu, mogočnost gozdov, … Počela sem že marsikaj: delala na radiu, vodila prireditve in koncerte, lektorirala, posnela kratke klipe z učnimi vsebinami kot pripomoček pri učenju, ves svoj poklicni čas pa s srcem in z dušo učiteljica slovenščine.

2. Kakšni so vaši popotniški načrti za letošnje leto? 

Načrti se pri meni porajajo sproti, nikoli nič načrtovano, a vedno vse realizirano.

3. Se vam zdi, da dobro poznate slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Veliko večino slovenskih biserov dodobra poznam.

4. Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo? 

Ljubljana je idealno mestece z nešteto kotički, ki jih je sicer najlepše odkriti povsem mimogrede, zagotovo pa ljubljanski grad ob sončnem zahodu ter spust z gradu do Gornjega trga, Starega trga, Tranče in do Mestnega trga, kozarec vina v starem mestnem jedru, ljubljanska tržnica, veverice, ki ti jedo iz rok v Tivoliju, spokojnost v stolnici, kjer se ob pogledu na strop zdi, kot da je vse v  3D dimenziji, 

5. Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep?

Kostanjevica na Krki – očarljivost na višku.

6. Kam po Sloveniji se najraje odpravite na aktiven izlet?

Aktiven izlet zame pomeni: pogledam vremensko napoved, na googlu odtipkam razdalje med kraji, zberem cilj, potem pa poiščem vse kraje na poti do cilja, kjer še nisem bila in kaj bi v njih lahko obiskala: cerkve, gradove, galerije, muzeje, parke, domačije, lokalne zanimivosti, potem pa pot pod noge, najlepše pa je, ko na takšnem izletu odkrijem še kaj nepričakovanega. 

7. Kam v Sloveniji ali k sosedom greste najraje na oddih in potešite svoje hedonistične želje? 

Hedonizem kot ideologija, ki zagovarja užitek kot najvišji človeški cilj, mi nikoli ni bil ravno blizu, bližje mi je sprotno uresničevanje bolj »prizemljenih« želja: sončna sprehajalna pot Lungo mare od Lovrana do Opatije, kosilo v Moščeniški Dragi z lokalno hrano in obvezno bisko. Ali Ptuj, kjer iz vsake hiše diha daljna preteklost, prijaznost domačinov, Drava pa si da duška in izgleda kot morje, …

8. Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Največkrat me prijetno presenetijo dogodki, ki jih prirejajo po manjših vaseh, kjer se potem izkažejo vaške gospodinje s tipičnimi jedmi tistega kraja. Npr. obiranje sivke na Krasu je bil eden izmed takšnih.

9. Katera tradicionalna slovenska jed vam je najbolj pri srcu?

Ajdovi štruklji z orehi.

10. Kam k našim sosedom se radi podate na daljši oddih?

Korčula je moj otok že od otroških dni. Gostoljubni ljudje, odlično vino, neokrnjena narava, mesteca in vasi z mogočno zgodovino, prireditve, ribarski večeri, sonca na pretek in kristalno morje.

11. Katere kotičke sveta ste že raziskali? Kje vam je bilo najbolj všeč?

Glede na to, da sem se do sedaj precej bala letal (zdaj se jih ne, no, vsaj mislim in upam, da ne) sem se potepala zgolj po stari celini: Italija, Francija, Avstrija, Nemčija, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Grčija in seveda cela stara Jugoslavija. Francija je od naštetih moja dežela, vijolična Provansa, neverjeten Pariz, mondena Azurna obala, gradovi Loare…

12. Katera popotniška destinacija je naslednja na vašem seznamu?

Pariz (z letalom seveda).

Jana Božič svoja potepanja deli tudi na Instagram profilu,
ki mu lahko sledite TUKAJ

Foto: Jana Božič

PREBERITE ŠE: To je TOP 10 najbolj romantičnih destinacij po izboru našega uredništva

Irena Butoln, prva slovenska popotniška granfluencerka

Pa jo imamo tudi pri nas! Irena Butoln je vplivnica nad 60, ki obožuje potovanja in svoje utrinke deli na prvem “granfluencer” blogu. Je komunikativna, nasmejana, polna življenjske energije, in pravi, da zajema življenje z veliko žlico. Njeno načelo se glasi: “CARPE DIEM!”

Irena Butoln, vaš blog je poln čudovitih idej za izlete in potovanja. Kakšni so vaši popotniški načrti za letošnjo jesen/zimo? 

Moji popotniški načrti do konca leta so se zaradi znanih dogodkov malce spremenili oz so okrnjeni. V planu je bil izlet na Sicilijo, ki bo sedaj moral počakati na boljše čase. Upam, da pridejo kmalu. Zato ostanejo še kakšne terme. Trenutno so mi zelo pri srcu na primer BIO terme in seveda tudi dnevni izleti. Ker Slovenijo vsi poznamo bolj malo, je možnosti veliko. Vedno sem imela pred očmi dejstvo, da bližnja mesta lahko malo počakajo, saj so lažje dosegljiva tudi kasneje, ko so ti daljša potovanja onemogočena. In sedaj je prišel ta čas. Irena Butoln.

Zaradi pandemije bo tudi letos veliko ljudi dopustovalo v Sloveniji. Se vam zdi, da dobro poznate slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Slovenija je več ali manj za vse njene prebivalce bolj tabula rasa. Vsakič znova ugotavljam, da kjerkoli si, vedno je mnogo stvari vrednih ogleda oz si presenečen, kako lepa je naša mala deželica. V Slovenij je še mnogo za videti in obiskati.

Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo? 

Prihajam iz osrednje Slovenije, naravnost iz Ljubljane, polne skrivnosti in neraziskanih kotičkov. Dolga leta sem delala v tujem podjetju  in imela možnost razkazati Ljubljano številnim tujcem. Vsi, brez izjeme, tudi tisti, ki so Slovenijo že večkrat obiskali, so bili nad njo vedno znova očarani. Vse je v tem, kako kraj predstaviš obiskovalcu. Recimo stara Ljubljana, kot nekak klasičen bonbonček, toliko je tega! Pa recimo Ljubljanica, s svojimi mostovi, ali pa Rožnik. Za tiste bolj pohodne pa morda Šmarna gora, ali pa zdaj tako popularen Plečnik in njegova dela. Ko malo več potuješ po svetu, ugotoviš, da znajo drugje prodajati tudi izvir vode kot nekaj posebnega, ali pa sončni zahod – najlepši na svetu. Imamo ga tudi mi!

Ko malo več potuješ po svetu, ugotoviš, da znajo drugje prodajati tudi izvir vode kot nekaj posebnega, ali pa sončni zahod – najlepši na svetu. Imamo ga tudi mi!

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep?

Nikoli ne bom rekla, da kateri del Slovenije poznam kot svoj žep. Ne, ne poznam, razen morda Ljubljano, pa še tu je vsak dan kaj novega. Premalo si vzamemo čas za odkrivanje skrivnih kotičkov. Vedno najdeš še kaj, kar ne poznaš. Zadnjič smo bili na Dolenjskem, kako je bilo lepo, vse kot da bi videla prvič. Pa nisem, sem že bila in vse videla isto, le družba je bila druga in takoj drugačen pogled. Rajsko!

Kam po Sloveniji se najraje odpravite na aktiven izlet?

Povsod je lahko aktiven, odvisno od tebe. Zadnjič smo bili na Rogli. Kaj lahko počneš? Ja, hodiš. In smo šli. Do Lovrenških jezer je bila že kar dobra rekreacija! Imaš pa pri nas res veliko možnosti aktivno preživljat čas. Za vsakega se najde kaj, celo za najstarejše, če se jim le da. Že recimo sprehod v Mostec, počasi in z veseljem.

Kam v Sloveniji ali k sosedom greste najraje na oddih in potešite svoje hedonistične želje?

Še vedno, poleg potovanja in raziskovanja tujih dežel in običajev, prevlada morje. Kamorkoli na morje. Najraje v Dalmacijo, na otoke, a je v redu tudi sprehod po Lungo mare iz Opatije do Lovrana, ali pa samo iz Strunjana do Portoroža!

Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Težko bi se odločila. Pravzaprav rada jem, včasih je kakšna domača hrana veliko boljša od vseh tako opevanih dobrot. Sicer pa vedno zmaga sushi!

Katera tradicionalna slovenska jed vam je najbolj pri srcu?

Najboljša slovenska jed, če vam po pravici povem, je zame to »krompir v zevnici«, doma iz Ilirske Bistrice, zabeljen z domačimi ocvirki. Pa kakšna domača pehtranka! Jedla sem vsemogoče vrhunske jedi, prekrasne za oči, nagrajene z zlatimi medaljami, a po resnici, zveneča imena jedi me ne prepričajo več! Vseeno, vsaka čast vsem chefom za trud, in še veliko uspehov!

Kam k našim sosedom se radi podate na vikend oddih?

Lovran, v dobro družbo in čisto morje!

Katere kotičke sveta ste že raziskali? Kje vam je bilo najbolj všeč?

Ljubim vzhod, bližnji in daljni. Bila sem od Turčije, preko Indonezije do daljne Japonske, pa malo na Kubi, pa Afrika in seveda Evropa. Najlepše potovanje je vsekakor bila Japonska. Ta mistična dežela, polna skrivnosti in posebnega čara, pusti pečat na popotniku. Bi šla takoj še enkrat, čeprav se držim načela, da potovanj ne podvajam, ker je toliko tega še za videt, časa pa vedno manj.

Irena Butoln piše blog, ki ga lahko spremljate tukaj

Foto: Irena Butoln

PREBERITE ŠE: To so najmanj obiskane države na svetu, ki vas bodo presenetile s svojo lepoto

Dominikanska republika med pandemijo: popotniška izkušnja slovenskega para #intervju

Barbara Bedene in Blaž Dobravec sta mlada popotnika, ki sta tudi v zadnjem letu, ko se je svet ustavil, uspela raziskati nekaj kotičkov, ki niso zgolj v mejah domače regije. To pomlad ju je očarala Dominikanska republika.

Barbara in Blaž sta mlad par, ki si s potovanji širi obzorja in hrani svojo popotniško dušo. Blaž je študent računalništva in matematike, Barbara pa študira fizioterapijo. Potovanja rada zabeležita z dobrimi fotografijami in videi, na Vandraj pa smo ju že gostili po njunem potovanju na Bali. Tokrat ju je poklicala Dominikanska republika, kamor sta s šopkom varnostnih ukrepov lahko odpotovala kljub pandemiji. Ta je v zadnjem letu povsem ohromila brezskrbna potovanja in masovni turizem, kot smo ga poznali do zdaj, a z upoštevanjem številnih omejitev in strogih ukrepov ter dobro organizacijo, je tudi to mogoče … Če ne drugače, naj vas Dominikanska republika pogreje skozi njune oči.

Barbara in Blaž sta v Vandraj intervjuju delila izbor imenitnih fotografij in filmček, ki sta ga posnela na potovanju čez lužo ter šopek uporabnih informacij – tudi za čas, ko se bo svet postavil nazaj na noge.

Potovanja so v zadnjem letu obstala, omejitvam navkljub pa ostaja nekaj destinacij, ki jih pandemija ni tako ohromila. Marca sta tako odpotovala v Dominikansko republiko. Kako sta si izbrala to destinacijo? 

Obstaja kar nekaj destinacij, kamor se lahko potuje, so pa tudi v teh državah pogoste določene omejitve – obvezno nošenje mask, policijska ura in podobno. Dominikanska republika ni bila najina prva izbira. Na najinem seznamu želja imava nekaj destinacij, ki si jih želiva še ogledati, a je bila večina od teh držav ali popolnoma zaprtih ali pa je bila obvezna 14-dnevna karantena in se zato zanje nisva odločila.

Med odprtimi je recimo Mehika, ki je bila najina prva izbira. Ko sva za enomesečno potovanje po Mehiki naredila okviren načrt krajev, ki si jih želiva ogledati, pa se je zataknilo pri letalskih kartah, katerih cene so bile kar zasoljene. Zato sva iskala alternativo. Tako je na najin radar prišla Kolumbija, ki je bila takrat še odprta za turiste. Ravno ko sva želela rezervirati letalske karte, ki so bile zelo poceni, sva dobila informacijo, da se bo Kolumbija v naslednjih tednih zaprla. Tudi druga destinacija je splavala po vodi in iskanje najinega potepa je potekalo naprej.

Končno sva prišla do Dominikanske republike, za kamor sva karte rezervirala 10 dni pred odhodom. Odločitev, da odpotujeva tja, je v veliki meri temeljila tudi na tem, da je tam ravno čas, ko se v zalivih nahajajo kiti grbavci. Če povzameva, bi lahko rekli, da je šlo za splet naključij, ki naju je pripeljal v Dominikansko republiko.

Na kakšne omejitve sta naletela pri organizaciji potovanja? 

Pri organizaciji potovanja v Dominikansko republiko načeloma nisva imela nekih večjih organizacijskih težav. Vzela sva zdravstveno zavarovanje, ki krije stroške nastanitve in zamenjave leta v primeru okužbe. Zaradi zahtev pri prestopu v Amsterdamu z letalsko družbo KLM sva morala opraviti tako PCR test (ta ob prihodu na tamkajšnje letališče ni smel biti starejši od 72 ur), ki sva ga opravila na Golniku, kot tudi hitri antigenski test, ki sva ga 4 ure pred vzletom opravila na letališču Marco Polo. Oba testa sva morala narediti tudi na poti nazaj, saj se zahteva v tranzitnih državah v tem času ni spremenila.

Kako je potekalo samo potovanje, od leta do vmesnih transportov?

Potovanje je glede na stanje po svetu potekalo popolnoma brez težav. Seveda ti na vsakem koraku preverijo veljavnost PCR testov – tudi ob prestopih. Tako, da jih je dobro imeti kar vedno poleg letalske karte. Maska pa je seveda obvezna oprema tekom celotnega potovanja.

Zaradi cenovno ugodnejših letov sva izbrala pot Marco Polo -> Amsterdam -> Panama -> Dominikanska republika, kar pa je pomenilo, da je bil najin let malce daljši – približno 24 ur.

Zgodil pa se nama je zanimiv pripeljaj na poti v Dominikansko republiko in sicer ob prestopu v Panami. Nič hudega sluteča sva se kakšno uro pred vkrcanjem na letalo odpravila do najinega terminala za odhod, ko je do naju pristopil velik varnostnik brez identifikacije in od naju zahteval potna lista. Ko sva mu ju pokazala, nama ju je vzel iz rok in naju pozoval, naj mu slediva. V majhni sobi, ki je bila videti kot kaznilnica iz filma, je za nama zaklenil vrata in rekel, naj sedeva. Zasliševal naju je o razlogih za obisk Dominikanske republike, od kje nama denar za potovanje, kaj sva po poklicu … Najbolj kočljivo je bilo ob vprašanjih o količini denarja, ki ga imava s seboj v gotovini in na karticah ter študentskemu delu in financiranju študija s strani države.

Ko smo končno prebrodili jezikovne omejitve – najino znanje španščine je na ravni poznavanja telenovel, medtem ko njihovo znanje angleščine ni nič kaj boljše, – nama je končno verjel, da opravljava študentsko delo in da imamo v Sloveniji študij financiran s strani države. Šele potem nama je povedal, da naju tako zaslišuje, ker padeva v tip ljudi, ki se kasneje iz Dominikanske republike tihotapi v ZDA v upanju za boljše življenje. Sicer mu glede na najina EU potna lista nisva popolnoma verjela (smeh). 

Kje sta iskala nastanitve?

Nastanitve sva v večini iskala na Booking.com, kar na Instagramu pa sva našla tudi en prečudovit apartma (Fixielofts). Pri samem bookiranju hotelov/hostlov sva se odločila, da bova rezervirala le prvi dve noči, saj sva si želela biti čim bolj fleksibilna. Za naju je bila to super odločitev. Večina nastanitev je bila odprtih. Vedela sva, da imajo v Dominikanski republiki tudi policijsko uro, ki sva se jo – z izjemo enega dne – držala.

Si česa nista mogla ogledati/doživeti na račun izrednih razmer?

Ker v Dominikanski republiki večinski del predstavljajo naravne znamenitosti, kakšnih večjih omejitev nisva doživela. Edina stvar, ki sva si jo želela ogledati, a si je nisva mogla, je bila tovarna tobaka.

Na kakšen način sta se premikala po državi in kolikšen del sta obiskala? 

Takoj po pristanku v Dominikanski republiki sva najela avtomobil, ki sva ga imela 9 dni. Z avtomobilom sva se iz Santo Dominga odpravila v Jarabacoo, ki se nahaja v centralnem hribovitem delu države. Pot naju je nato vodila do severne obale – do mesta Puerto Plata. Sledila je vožnja ob severni obali do polotoka Samana. Iz Samane pa sva najino krožno pot zaključila v Santo Domingu.

Kljub vsem priporočilom, naj avta ne najameva, se je ta izkazal za super odločitev. Sicer je bilo celotno potovanje zaradi te odločitve malce dražje (dodatna zavarovanja so obvezna), a je bila svoboda, ki sva jo pridobila s tem, neprecenljiva. S pomočjo avtomobila sva bila popolnoma prosta glede najinega načina potovanja in ogledov znamenitosti. Nisva bila vezana na javni promet, ki je sicer dobro organiziran in precej poceni. Kljub temu sva celo nekaj malega prihranila, ker nama ni bilo treba hoditi na organizirane izlete pri turističnih agencijah. Te so prilagojene ameriškim turistom in s tem tudi ustrezno zasoljene.

Najem avtomobila se res splača, bi pa vseeno odsvetovala vožnjo v večjih mestih. Na avtocestah imajo tudi cestnine, ki se gibljejo od 1 do 7 evrov. Skupno sva za cestnine na celotnem potovanju odštela približno 25 evrov. Do najbolj turističnega predela Punta Cana sva se po vrnitvi avtomobila odpeljala z avtobusom, tam pa sva najela skuter in okolico raziskovala z njim.

Punta Cana

Vajinih top 6 krajev z oddiha v Dominikanski republiki? 

V najboljših 6 krajev v Dominikanski republiki bi definitivno vključila:

  • ogled grbastih kitov v zalivu Samane,
  • Las Terrenas, ki ima prečudovito vrsto restavracij in barov ob plaži,
  • Puerto Plata, kot eno najbolj barvitih mest z zelo prijaznimi ljudmi,
  • Laguna GriGri, kjer si lahko ogledaš prečudovite mangrove,
  • otok Saona – majhen otoček, na katerem so samo palme, čiste peščene plaže in prečudovita kristalno čista voda,
  • slap Slato Jimenoa no. 1 in slap Slato el Limon, oba sta nekaj posebnega. Oba slapova pa naredi še bolj zanimiva pot do njiju, ki te vodi skozi tropski gozd.

Seveda pa je bilo tekom potovanja še kar nekaj zanimivih izkušenj, kot na primer poskušanje svežih zrn kakavovca.

Kaj si želita, da bi vedela, preden sta šla na pot?

Mislim, da bi bila najbolj uporabna informacija ta, da tam skoraj nihče ne govori angleško. Zato bi tudi kakšna ura inštrukcij španščine definitivno prišla prav.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Potovanja in odkrivanje novih krajev, kultur in tradicij so definitivno stvar, ki naju navdušuje. Spontanost in spoprijemanje z nenačrtovanimi situacijami sta definitivno dve lastnosti, ki sva se jih bila prisiljena naučiti. V trenutni situaciji pa definitivno živiva moto:

Če se znajdeš v slepi ulici, ne obupaj in se obrni ter najdi drugo pot.

Se je vajin pogled na potovanja in zanimive destinacije ob trenutnih razmerah kaj spremenil?  

Popolnoma iskreno, ne. Pa naj ne bo to zdaj povod za jezne komentarje, a po najinih izkušnjah se je izkazalo, da se popolnoma enakih (če ne še bolj strogih) ukrepov, kot se jih drživa doma, drživa tudi med potovanjem in posledično nimava nekih dodatnih razlogov za strah.

Je pa res, da je zaradi trenutne situacije prišlo do kar velikega števila negativnih posledic pri potovanju – dodatni ukrepi, stroški testov, policijska ura … Po drugi strani pa potovanje v trenutnem času prinese tudi nekaj dobrih stvari. Na Zakintosu lansko poletje in zdaj v Dominikanski republiki sva bila na številnih destinacijah praktično sama. (Njun posnetek z Zakintosa najdete TUKAJ).

Kateri kotički sveta ostajajo na vajinem seznamu krajev, ki jih morata videti še v tem življenju? 

No, če bi začela naštevati, nam bi verjetno zmanjkalo prostora (smeh). Na vrhu so zagotovo Japonska, Filipini, Mongolija, Tanzanija, Nova Zelandija, Avstralija in severne države Evrope – Norveška, Švedska, Finska. Seveda pa je malce nižje na seznamu še zelo veliko drugih kotičkov.

 Blaža in njegove imenitne fotografije ter videoposnetke lahko najdete na njegovi spletni strani (TU), lahko pa ju spremljate tudi na popotniškem blogu (TU).

Foto in video: Blaž Dobravec (Instagram: @blazdobravec) in Barbara Bedene (Instagram: @barbarabedene)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenca, ki že dobro leto živita na Novi Zelandiji in nabirata kivije #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

DOMINIKANSKA REPUBLIKA DOMINIKANSKA REPUBLIKA  DOMINIKANSKA REPUBLIKA 

Petra Jan: Inženirka strojništva, ki gre v svet rada tudi povsem sama

Moja tokratna sogovornica je Petra Jan, mlada raziskovalka, ki jo je na študij strojništva odneslo zanimanje za podmornice in konstrukterstvo, a se je kasneje našla v tribologiji. Tokrat sva se osredotočali na njeno drugo veliko strast – potovanja. 

Petra Jan je vse prej kot običajna sogovornica. Zanimajo jo stvari, za katere povprečen človek še ni slišal, a so vse prej kot dolgočasne. Rada raziskuje – tudi svet in nove kotičke. Z nami pa je delila kup imenitnih dogodivščin in novih idej za oddihe, ko bodo ti spet mogoči.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Živjo, moje ime je Petra Jan. Po poklicu sem inženirka strojništva in trenutno v Ljubljani kot mlada raziskovalka delam doktorat iz tribologije. Na spletu ustvarjam blog z imenom Erratic Engineeress, kjer pišem o svojih potovalnih prigodah, zadnje čase pa tudi o hrani, trajnostnem načinu življenja in ostalih interesih – od tod ime erratic = nepredvidljivo, brez rednega vzorca, ker bi težko rekla, da ima blog eno, definirano nišo. Poleg tega rada kuham, berem knjige in preizkušam različne hobije, v zadnjem času se npr. učim špansko in vezem.

Trenutno delate doktorat iz strojništva. Kaj vas je zaneslo na takšno karierno pot?

Pravzaprav me na to pot ni ravno zaneslo, ker sem že relativno zgodaj vedela, da me zanima naravoslovje in kako stvari delujejo. Po gimnaziji sem se vpisala na študij strojništva – takrat so me zanimale podmornice in konstrukterstvo, vendar sem kmalu ugotovila, da mi bolj ležijo materiali in detajli, zato sem se našla v tribologiji. Ker me je po končanem magisteriju bolj zanimalo raziskovalno delo kot delo v industriji, sem se vpisala še na doktorat in zaenkrat se mi zdi, da sem se odločila pravilno.

Eno leto ste živeli tudi na severu Švedske. Kaj vas je odneslo tja in kakšno je življenje na – 25°C?

Tako je, živela sem v Lulei, v švedskem delu Laponske. Tam sem delala 2. letnik magisterija v sklopu skupnega evropskega programa in moram reči, da je del mene za vedno ostal gor na severu. Kljub temu, da so zime brutalne, je pokrajina boleče lepa, tako nizke temperature pa ponujajo popolnoma nove, neverjetne izkušnje. Pozimi smo bili približno pol leta v temi in vsake par dni sem lahko opazovala severni sij ob reki 5 minut stran od stanovanja.

Najnižja temperatura, ki sem jo izkusila, je bila -37°C, vendar pa ti že pri -20°C globoko zamrznejo trepalnice, kar je res hecen občutek. Univerza v Lulei ima zato podzemne tunele za prehajanje med stavbami, ki pridejo še kako prav. Poleg tega v Lulei zamrzne tudi morje, tako da smo se lahko do bližnjega otoka odpravili peš po ledeni cesti, ki je prevozna tudi z avtomobilom v mesecih, ko je led za to dovolj debel. Hoja po morju je res nekaj nedojemljivega, še bolj nepojemljivo pa je, da je za severne Švede taka zima nekaj povsem običajnega. Avtobusi so vozili po urniku tudi v največjih snežnih zametih in Švedi so še pri -25°C prirejali žurke ob ognju v naravi, kjer je marsikateri tuj študent skoraj dobil ozebline.

Veliko ste potovali tudi sami. Katere so prednosti in slabosti solo popotništva?

Prednosti je veliko, če znaš biti sam v svoji družbi in zaupati vase. Zame je največja prednost, da se mi na poti ni treba prilagajati nikomur, da lahko spreminjam plane po želji in trmasto hodim po 3 ure v eno smer do neke obskurne destinacije, če mi to zapaše. Največja slabost se mi zdi, da nimaš nikogar, s komer bi lahko delil doživljaje, vendar vsaj jaz na poti vedno spoznam veliko ljudi, zato se mi to ne zdi tako problematično.

No, gotovo je še ena večja slabost to, da nimaš nikogar, ki bi ti pazil prtljago, ko greš na stranišče. In da greš sam težko v bar na pijačo ali na zabavo, ne da si videti kot lahka tarča ali pijanec. Sploh pri ženskah je to lahko tudi vprašanje varnosti. Predvsem gre za to, kako kot družba dojemamo ljudi, ki so »sami«. Nekaterim se zatakne že pri obedovanju v restavraciji, ker je prositi za mizo za enega v določenih državah res malce neprijetno. O dobrih in slabih straneh solo potovanj sem se sicer precej na široko razpisala na blogu, da ne bom tu predolga.

Kolikšen del leta v sicer bolj naklonjenih razmerah preživite na potovanjih?

V študentskih letih sem poskušala čimveč časa preživeti na potovanjih, posebno med poletjem. Študij v tujini je bil seveda eno veliko potovanje. Sedaj ko sem omejena s službo pa se bom morala prilagajati dopustom in vikendom. Čeprav bi z veseljem ponovno delala na kakšnem projektu v tujini ali šla na potovanje za par mesecev, me nikoli ni vleklo, da bi živela na poti kot “polnočasna” popotnica.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

Načeloma glede na razpložljiv čas, finance, sezono in glede na to, kdo gre z menoj. V prostem času z enim očesom spremljam različne potovalne vsebine in v času pred kovidom sem imela vedno na zalogi vsaj 3 napol izdelane potovalne plane. Na koncu ponavadi pretehta cena letalskih kart in najboljša možnost glede na trenutne razmere, nikoli nimam fiksnih potovalnih planov v smislu “letos grem tja”.

Se je v zadnjem letu vaš odnos do potovanj in njihove še do lani samoumevne dostopnosti kaj spremnil?

Niti ne. Precej pogrešam potovanja in upam, da se bomo čimprej lahko spet odpravili v tujino. Ampak jih nikoli nisem jemala za samoumevna.

Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo?

Sem rojena in vzgojena v Ljubljani, kot bi rekli v angleščini. Zagotovo bi bili na vrhu seznama poleg očitnih znamenitosti Zmajski most, Metelkova, Čajna hiša v starem delu mesta in vodna zapornica na Ljubljanici pri cukrarni.

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?

Res težko izberem samo enega. Moje prvo solo potovanje je bilo 5 tednov couchsurfinga po Avstraliji, kar se mi je močno usedlo v srce, predvsem zato, ker so me vseh 5 tednov gostili super ljudje, ki so mi po 5 minutah zaupali ključe svojih stanovanj. S takega potovanja se res težko vrneš nespremenjen. Od mojih potovanj mi je bilo zelo všeč tudi potovanje v Gruzijo, kamor sva šla s fantom, in Svalbard, kamor sem šla sama. Od družinskih potovanj v mlajših letih pa sta mi najbolj ostali v spominu Islandija in Turčija.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog bo februarja star 2 leti. V mojem opisu piše, da še vedno verjamem v zmaje in dobro, ker so zmaji kul in ker je bil eden izmed razlogov za nastanek mojega bloga to, da sem želela deliti svoje pozitivne izkušnje z ljudmi po svetu. Prijatelji in znanci so me vedno spraševali, kam grem naslednjič ter kako to, da toliko potujem, če me ni strah iti sama in v lastni organizaciji.

Če preveč poslušamo novice, je svet res pogosto videti poln slabih ljudi in temnih kotičkov. Zato sem želela deliti svoje izkušnje in spodbuditi tudi druge k takim oblikam potovanja ali vsaj k potovanjem na sploh. Življenje je precej lepše, če na zemljevidu vidimo spomine na prijazne ljudi in neverjetne znamenitosti, kot samo krizna žarišča. Trudim se biti iskrena glede svojih izkušenj, predvsem kar se tiče potovalnih nasvetov, ker ni vse vedno lahko ali samoumevno. Ampak verjamem, da lahko vsak potuje. Sčasoma se je blog sicer razširil tudi na druge teme, ampak potovanja zagotovo ostajajo glavna tema.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Ironično je moja najbolj popularna objava vodič o hitrem vlaganju, ki je bil očitno viralna, ker ga je delila ena ameriška mama blogerka. Drugače pa je moja najbolj brana objava še vedno moje iskreno razmišljanje o vrnitvi k življenju nazaj v rodni državi, s katero se je očitno veliko ljudi poistovetilo.

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite?

Za svoja potovanja sem vedno plačala sama oz. starši v mlajših letih. Zaenkrat še nisem bila na nobenem sponzoriranem potovanju v stilu klasičnih potovalnih blogerjev. Ker ne želim imeti oglasov ali reklamirati 1001 produkta na svojem blogu, trenutno ne zaslužim prav veliko. Lani sem dodala gumb za donacije in se je od prijaznih ljudi nabralo par evrov za kavo, ampak zaenkrat blog še ne plačuje sam zase.

Na potovanjih imate tudi stike z lokalci. Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, pravzaprav se precej trudim, da spoznam čimveč lokalcev, sploh kadar potujem sama. Pogosto uporabljam couchsurfing in se udeležujem lokalnih dogodkov. Morda so mi bili najbolj simpatični Škoti, posebno na otoku Skye, kjer sem bila zunaj sezone. Ker sem bila ena izmed redkih turistov v tistem času, so me po 2 dneh poznali in prijazno pozdravljali že vsi vozniki avtobusa, natakarji v kavarni in lokalne stare mame. Tudi v Gruziji so bili ljudje izjemno prijazni in so naju s fantom kot državljana bivše Jugoslavije takoj vzeli za svoja.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Ne. Tudi v obdobju pred blogom sem vedno fotografirala zanimive stvari, ker sem jih želela deliti z drugimi, ko sem prišla domov. Je pa res, da sem takrat naredila manj fotografij. In da so bile moje fotografije na splošno precej slabše, ker sem želela zgolj funkcionalno pokazati tisti objekt in se nisem ubadala s koti in kompozicijo. Moji videi so še vedno taki, slabi. Šele kasneje sem začela skozi objektiv na telefonu gledati z bolj umetniškim, estetskim pristopom.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Zaupajte v svoje instinkte. Če se vam nekaj ne zdi v redu, verjetno ni. Če se vam tisti dan ne da slediti vašemu popotnemu planu, ostanite dan dlje, pojdite na še eno pijačo z lokalci, obiščite mesto izven poti z zanimivim imenom … Vse preveč ljudi fiksno sledi svojim načrtom in zamudi ali zavrne spontane izkušnje, ki so zame najlepši del potovanj.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Gruzijski Adjaruli khachapuri (kruhov čolniček, napolnjen s sirom, jajci in maslom), švedski Kaffeost (sir v kavi, morda ne najljubša jed, ampak zagotovo ena izmed najbolj zanimivih) ter turški Iskender kebab (döner kebab v pekoči paradižnikovi omaki). Mislim, da imata prvi 2 eno skupno temo …

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Uf, na srečo nimam veliko neprijetnih izkušenj. Imam pa eno zabavno neprijetno iz Avstralije. Na poti iz Sydneyja do Brisbana sem se peljala v avtu z nekom, ki je šel v to smer in sem ga našla preko rideshare strani. Na poti so ga zagrabile precej boleče prebavne težave, do te mere, da mi je sredi avtoceste rekel, naj primem volan in naju nekako ustavim, da mora nujno ven iz avta. Nekako sva precej adrenalinsko znavigirala na odstavni pas, nakar je izginil za ograjo za 20 minut in prišel nazaj v podobno slabem stanju. Ni mi preostalo drugega, kot da sem naju brez vozniške (pozabila sem jo v Sloveniji) peljala do najbližje bencinske, kjer se je nato zaklenil v WC. Mene pa je naprej peljal tovornjakar, ki se mu je cela prigoda zdele precej smešna. Podrobna zgodba je seveda tudi na mojem blogu. 

Katera destinacija je presegla vaša pričakovanja in katera vas je razočarala?

Svalbard je daleč najbolj presegel vsa moja pričakovanja. Spomnim pa se, da mi Slovaška ni bila posebno všeč ali zanimiva, ko sem bila tam v mlajših letih na potovanju z mamo.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da lahko potuješ le, dokler si mlad oz. mora za to biti pravi čas ter da so popotniki zgubljene duše. Menim, da je za potovanje vedno pravi čas in da se da tudi z zelo majhnim finančnim vložkom videti veliko. Vendar pa to zahteva malce več organizacije in iznajdljivosti.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Zagotovo tega, da trava nikoli ni bolj zelena pri sosedu. Ljudje smo si po svetu precej bolj podobni kot mislimo. Vsi imamo iste težave in smo preprosto ljudje. Predvsem Slovenci smo nagnjeni k pritoževanju nad vsem in morala sem iti v tujino, da sem se naučila zares ceniti svojo državo. Marsikaj imamo urejeno bolje kot drugje, marsikaj pa bi seveda morali izboljšati, ampak v splošnem sploh ni tako slabo, kot se pritožujemo.

Ravno zato marsikdo ne more razumeti, zakaj sem se po življenju v tujini vseeno vrnila domov. Poleg tega so me potovanja naučila, da svoj denar raje zapravljam za izkušnje, kot stvari, in me usmerila v bolj trajnostni način življenja. Ko sem npr. živela v Leedsu (UK), sem bila zgrožena nad njihovim odnosom do smeti in začela zavestno zmanjševati svoje odpadke. Ko sem obiskala Svalbard pa sem izkusila, kaj zares pomeni neokrnjena, divja narava in res bi mi bilo hudo, če bi arktično okolje popolnoma izginilo.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Absolutno. Bučno olje, skuto, zelo kvalitetno lokalno hrano in ravno pravo mero prijaznosti do neznancev brez rinjenja v njihov osebni prostor.

HITRIH 7

Najljubša država: Norveška

Najljubše mesto: Sevilja, Španija

Najljubša plaža: na Ukancu v Bohinju, Slovenija

Najljubša kulinarika: karkoli pekočega s sirom

Naljubši način transporta: vlak

Najljubši jezik: slovenščina

Prva država na seznamu za obisk po koncu pandemije: Ferski otoki (Danska)

Foto: Petra Jan/osebni arhiv

Petri lahko sledite tudi na njenem blogu (tu) in Instagramu (tu). 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Kei Kamijima je Japonka, ki je v Sloveniji preživela zadnjih 10 mesecev. Govorili sva o kulturnih razlikah in neobičajnih navadah, o življenju na drugem kontinentu med pandemijo, športu in stvareh, ki so nam skupne.

Kei Kamijima je doktorica filozofije, profesorica športne vzgoje in igralka namiznega tenisa. Prihaja z Japonske, natančneje iz prefekture Nagano. Zaradi študija in kasneje dela na Inštitutu za tehnologijo Niigata danes živi v prefekturi Niigata, zadnjih 10 mesecev pa je bil njen dom Slovenija.

Kei je v Ljubljano prišla na pobudo sodelovanja med Univerzo v Ljubljani – Fakulteto za šport, Inštitutom za tehnologijo Niigata in Japonsko namiznoteniško zvezo – komisjo za znanost in medicino. V okviru svojega obiska je na Fakulteti za šport delovala kot asistentka, hkrati pa je izkoristila sodelovanje Fakultete za šport in Inštituta Jožef Stefan za svojo znanstveno-raziskovalno dejavnost. V času obiska je sodelovala tudi pri promociji Fakultete za šport med slovenskimi maturanti in se udeleževala treningov in tekem v nekaterih slovenskih namiznoteniških klubih.

Tik pred njeno vrnitvijo na Japonsko sva se ujeli v srcu njej zdaj že domače Ljubljane in v nekoliko drugačnih razmerah poklepetali o njenih vtisih te skrite evropske dežele, o kateri marsikdo od njenih znancev ne ve prav veliko. In kot priznava, o njej pred prihodom ni veliko vedela niti sama …

“Moji prijatelji doma o tej lepi deželi pred mojim odhodom niso vedeli prav veliko. Tako kot jaz. Številni so mislili, da gre za isto državo kot je Slovaška. A v tem času smo se oboji o njej naučili marsikaj. In vsekakor je to dežela, kamor se bom z veseljem še kdaj vrnila,” pravi Kei. In to je najin intervju.

Povejte nam malo o sebi. Kako dolgo ste pravzaprav tu in s kakšnim namenom ste na izmenjavi?

Tu sem se izobraževala in delala kot asistentka na Fakulteti za šport za predmet Namizni tenis pri profesorju Miranu Kondriču. Eden od razlogov, zakaj sem prišla na izmenjavo v Slovenijo, je tudi to, da se naučim drugih športov. Na Japonskem šport ni dojet kot hobi, rekreacija ali zabava. Sodoben šport je k nam prišel iz Evrope, oziroma Amerike kot način treniranja vojakov, za disciplino in urjenje, ne kot nekaj za sprostitev. Na Japonskem na univerzi učim športno vzgojo in eden od mojih ciljev je, da študente prepričam, da je šport lahko tudi zabaven. To pri nas ni običajno. Želim priti do sprememb v glavah, da je gibanje zabavno, saj je zdrav duh lahko le v zdravem telesu.

Sem sem prišla za 10 mesecev, a pandemija je prišla veliko pred iztekom mojega gostovanja. Ko so se stvari razvile, so me kontaktirali z japonske ambasade in me vprašali, če se želim vrniti domov. Takrat se je Slovenija že zaprla in sklenila sem, da je ostati tu enako – če ne celo bolj varno – kot iti na pot čez pol sveta. Poleg tega je vsa moja predavanja na Japonskem že pokril in nadomeščal drugi profesor, zato tam niti ne bi imela kaj početi. In tu je še veliko stvari, ki se jih lahko naučim.

Pa so slovenski študentje in njihove delovne navade kaj podobni tistim, ki jim predavate doma?

Mislim, da so slovenski študentje zelo iskreni in odprti. Ko sem imela predavanje, na katerem sem predstavila Olimpijske igre v Tokiu, ki bi se morale odviti letos, sem jim zastavila nekaj vprašanj. In precej jih je dvignilo roke ter sodelovalo v debati. Kar je izjemno, tega pri nas ne poznamo (smeh). Japonci smo precej sramežljiv narod in se ne oglašamo, če ni ravno nujno.

Ste opazili kakšne druge kulturne razlike med Japonci in Slovenci tudi sicer?

Pravzaprav sem bila presenečena nad tem, da smo si v marsičem zelo podobni. Slovenci ste prijazni in vljudni, na ulici mi je bil vedno kdo pripravljen pomagati s smerjo ali čim podobnim. Ko se je začela pandemija, sem opazila tudi, da Slovenci precej pridno sledite ukrepom in navodilom stroke. In upoštevanje pravil in zakonov je zelo blizu tudi Japoncem.

A če najdeva kakšno razliko, je morda v tem, da smo Japonci vzgojeni tako, da med tednom, ko delamo, delamo s polno paro in pravzaprav nimamo časa, da bi sredi dneva hodili ven na kave, kosila ali kaj močnejšega.

Včasih se vprašam, kdaj Slovenci sploh delate (smeh)? Opažam, da si za druženje v kavarnah vzamete čas kadarkoli v dnevu, tudi če sredi delovnika. Kar je izjemno, kaj takšnega mi prej ni bilo običajno. Nekaj precej nenavadnega mi je tudi to, da Slovenci v lokalih tudi pozimi v najhujšem mrazu sedite zunaj.

Japonci gredo tudi po službi hitro domov, da se spočijejo za naslednji delovni dan. Po drugi strani pa je Japoncem v navadi, da konec tedna nadoknadijo vse za nazaj in se zdivjajo v družbi alkohola. In takrat niso več tako sramežljivi kot sicer.

Ste imeli poleg Ljubljane priložnost raziskati tudi druge kotičke Slovenije? 

Seveda, kot se za turista v Sloveniji spodobi sem bila na Bledu, v Postojni in v Piranu. V Niigati, kjer živim sicer, smo ob morju, zato nama je bil z možem zelo pri srcu Piran. Zanimivo mi je tudi, da Slovenci zelo radi hodite v hribe. Pri nas – čeprav imamo nekaj zelo znanih vrhov – to ni tako pogost hobi oziroma šport.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Japoncih?

Ko sem šla v Postojno in na Bled sem slišala, da smo Japonci zelo vljudni in vedno točni. In moram priznati, da to ni nobena zmota. Kako pomembna je točnost, so nas učili že v osnovni šoli, ko smo morali k vsaki uri priti 5 minut pred njenim dejanskim začetkom.

Potem vam je naših akademskih 15 minut precej nepoznanih?

Zelo nenavadna toleranca, vsekakor (smeh).

Kaj pa jezik? Ste se kaj spoznavali tudi s slovenščino?

Malo. Znam povedati, da mi je ime Kei Kamijima in prihajam z Japonske, pa dobro jutro, na zdravje, hvala, prosim, kava, nazaj, naprej, levo, desno in namizni tenis (smeh). Izgovorjava samih besed mi je bolj jasna od angleščine.

Kaj boste najbolj pogrešali, ko se vrnete na Japonsko?

Ljudi. In krompir (smeh). Nekaj je pri slovenskem krompirju, drugačno sladkobo ima, odličen je. In ogromno ga imate. A vsekakor bom v prvi vrsti pogrešala ljudi. Imela sem res prijazne in prijetne sodelavce ter stkala nekaj lepih prijateljstev. Pogrešala bom petkove Odprte kuhinje na tržnici in druženja na prostem. Všeč mi je tudi domače slovensko kraft pivo!

Ko se vrnem na Japonsko, bom obisk Slovenije vsekakor priporočila vsem svojim prijateljem. Slovenija je zelo varna država s čudovitimi kraji in naravo, vsekakor mi je zelo pri srcu.

In če za trenutek pozabite na japonsko vljudnost, česa iskreno ne boste pogrešali niti malo?

Oh, ta je težka! Tu mi je res všeč. Edina stvar, ki je v središču mesta zelo opazna, so brezdomci. V mestu me večkrat na dan kdo ustavi in prosi za denar, česar na Japonskem ne doživiš prav pogosto. Ko sem bila mlajša, je bilo na Japonskem precej več brezdomcev. Danes zanje država poskrbi veliko bolje kot pred leti.

Slovenija me pogosto spomni na Japonsko iz časov, ko sem bila še otrok. Tudi kar se tiče vožnje pod vplivom alkohola. Na Japonskem so glede tega postali veliko bolj strogi, tu pa se mi zdi, da je to za nekatere še vedno precej sprejemljivo početje. Generacija moje babice in dedka sicer še vedno sede za volan pijana, a opaziti je spremembe v glavah mlajših generacij, ki se že bolj zavedajo odgovornosti in posledic.

Kaj moramo vedeti ostali popotniki, preden obiščemo Japonsko?

Vsekakor priporočam obisk Kjota. Mesto je polno izjemnih templjev in razgledov, ima poseben čar. Tu je doma stara japonska kultura. Obvezno skočite tudi v kakšen onsen, naravni termalni vrelec in pa spite v tradicionalnem japonskem hotelu ryokan. Sicer pa ima vsaka prefektura neke svoje običaje ter kulinariko in to se splača raziskati.

Ko sva že pri onsenih – mar ni zanimivo, da so Japonci znani kot sramežljiv in zadržan narod, hkrati pa obožujejo onsen, torej toplice, kjer so vsi goli? 

Ha, odlično vprašanje (smeh). Japoncem je od nekdaj precej običajno, da si delijo kopalnice z več ljudmi hkrati. Zaradi pogoste stiske s prostorom in tudi pomanjkanja časa, so člani družine v kopalnici pogosto skupaj in istočasno, morda zato pri tem delu intime niso sramežljivi. Tudi sama sem se šele tu zavedla, da pri vas starši in otroci spijo v različnih spalnicah in ne skupaj. Pri nas so otroci do kakšnega 12 leta v isti sobi kot starši.

Vsekakor pa je odsotnost ostalih intimnih odnosov pri nas velik problem. Mladi enostavno nimajo časa za spolnost, zveze ali sploh spoznavanje partnerja, to, da so sramežljivi, pa je še dodatna ovira.

Česa si želite, da turisti, ki obiščejo Japonsko, ne bi več počeli? 

Smetenje vsekakor velja za zelo nespoštljivo vedenje. Sicer pa si verjetno vsi želijo obiskovalcev, ki spoštujejo tuje kulture in ne vznemirjajo lokalcev. Moram reči, da sem se zavedla, kako kulturni smo pravzaprav Japonci, šele ko sem prišla v Evropo.

Se boste še kdaj vrnili v Slovenijo?

Absolutno! Moja mama in teta bi me morali obiskati že v maju, a sta morali potovanje zaradi pandemije odpovedati. Že zaradi njiju bo treba priti nazaj (smeh). Slovenija je postala moj drugi dom in vsekakor se še vrnem.

Foto: Arhiv Kei Kamijima

PREBERITE ŠE: Japonska: Kaj je onsen, zakaj ga obožujemo in česa tam nikakor NE počnite ALI Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Tereza: Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo #intervju

Kateri so top trije slovenski oddihi, ki jih je to poletje odkljukala Tereza Poljanič? S Terezo sva klepetali o njenem življenju med Slovenijo in Novo Zelandijo, o tem, da je letos kljub izrednim razmeram videla kar nekaj sveta in o tem, kako rada se vrača domov.

Tereza Poljanič živi med dvema koncema sveta in je v konstantnem iskanju sončnih dni. Ko je na Novi Zelandiji poletje, jo boste našli tam. Ko se pri njih začne zima, v Sloveniji pa se ta ravno poslovi in začne topliti, se Tereza vrne v domovino. Tako se že nekaj let spretno izogiba zimam in vsake pol leta preživi na enem delu sveta.

Tereza Poljanič je sicer strokovnjakinja za zdravo prehrano in certificirana presno-veganska kuharica z diplomo losangeleške akademije Matthew Kenney Culinary Chef. Pri nas je najbolj znana kot voditeljica kuharske oddaje Zdravo, Tereza in avtorica istoimenske kuharske knjige, stoji pa tudi za okusno vegansko linijo izdelkov Tereza’s Choice. Ob vsem tem rada organizira tudi kuharske delavnice, poleti pa v Grčiji organizira tudi kulinarične joga oddihe. Tokrat sva klepetali o malo drugačnem poletju, ki je za nami in njenih najljubših na novo odkritih kotičkih Slovenije.

Kakšno poletje je za vami in po kakšnih dogodivščinah vam bo ostalo v spominu?

Moje poletje je bilo malce krajše, ker sem se zaradi Covid situacije zadržala v zimski Novi Zelandiji. Tam sem med lockdownom 20 dni potovala z avtodomom in raziskovala severni otok Nove Zelandije, dokler niso spet vzpostavili poletov v Evropo, ko sem se lahko vrnila sem. Takoj, ko sem prispela v Slovenijo, pa sem se podala v naše prelepe gore, Goriška brda in Grčijo, natačneje na Kreto, kjer vsako leto organiziram kulinarične in joga počitnice. 

Na kakšen način najraje raziskujete našo deželo, kakšen tip popotnika/izletnika ste?

Včasih sem tip divjega popotnika, spet drugič pa se zelo rada »pocartam«. Letos sem res veliko hodila v hribe, na večdnevne ture in spala v različnih kočah ter osvajala vrhove. Poleg različnih vrhov pa sem se odpravila tudi na prve štiri etape Julijana trail, ki je prav tako nekaj posebnega, sicer nižinska hoja vendar ravno tako unikatna. Poleg utrujanja nog sem si pustila malce kulinaričnega in vinskega razvajanja v Goriških brdih na ekološki domačiji Klinec.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep? 

Vsega po malem. Mogoče mi je bližje Štajerska, glede na to, da imamo tam vikend in sem tam tudi preživela večino koncev tedna svojega otroštva.

Kateri so top 3 oddihi po Sloveniji, ki so vas v zadnjem času najbolj navdušili in kaj vse ponujajo?

Zelo priporočam Klavže28! Izjemna nastanitev, ki je narejena iz recikliranih materialov sredi gozda. Mir, sprehajanje po skritih poteh, ki vas vodijo do samotnega slapu. Oddih v Klavžah je bil darilo prijateljice za moj rojstni dan, kjer sva vsako jutro izvajali jogo, potem pa so naju razvajali z domačim zajtrkom.

Druga destinacija, ki mi je pri srcu, je Kekčeva domačija v Trenti. Tudi to je zelo unikatna lokacija, kjer vas čakata dobra hrana in mir.

In tretja, ki jo velja omeniti, je Šenkova domačija – Zgornje Jezersko, kjer se lahko ustavite in si privoščite masunjek ter po mojem mnenju najboljše ajdove žgance! Ampak vse to šele po tem, ko osvojite pohod na Češko kočo.

Še ekstra namig: Prikolesarite ali pa se sprehodite do ekološke vasi Čadrg! Kmetija pri Lovrču, kjer vas bo navdušila Marija s svojo božansko tradicionalno kulinariko, značilno za tolminske hribe. Tam smo posneli eno epizodo oddaje Zdravo, Tereza! Takrat sem se končno naučila priprave prave frike z najboljšim tolminskim sirom, za sladico pa seveda niso smeli manjkati štruklji!

Katere kotičke sveta ste sicer letos nameravali raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

Spogledovala sem se s ponovnim odhodom v Indijo, kjer bi se udeležila 10-dnevnega meditacijskega tečaja in pa mogoče Vietnam.

Se je vaš pogled na potovanja in zanimive destinacije ob trenutnih razmerah kaj spremenil?  

Malce se je zagotovo spremenil, predvsem sem se zavedla, da je še veliko neraziskanega tik pred mojim nosom. Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo, se podam na različne predele Slovenije, kjer me vsakič znova nekaj preseneti … Pa naj bodo to kulinarika, gostoljubni domačini ali pa dih jemajoči razgledi.

Kateri kotički sveta ostajajo na vašem seznamu krajev, ki jih morate videti še v tem življenju? 

Južna Amerika in pa Vietnam!

Foto: Tereza Poljanič/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Top 3 slovenski oddihi po navdihu Davida Urankarja

Tokrat je nekaj navdiha za raziskovanje domovine, ko bo to spet mogoče, z nami delil David Urankar, ki je letos slovenske kotičke raziskoval z ženo Ajdo in sinovoma Liamom in Nelsom.

David Urankar je televizijski voditelj, ki ga lahko na nacionalni televiziji spremljate v oddaji Dobro jutro in v avtomobilski oddaji Avtomobilnost. Vsi ljubitelji podkastov ga poznate iz tedenskih podkastov Avtomat in po najnovejšem Gospoda, ki ga ustvarjata z Juretom Godlerjem. Zagotovo ste ga ujeli tudi v kakšni mednarodni oglaševalski kampanji, marsikdo pa o njem ne ve tega, da je v slovenski knjigi rekordov zapisan kot prvi voznik boba v državni reprezentanci, s katero je 5 sezon nastopal v evropskem in ameriškem pokalu.

V tokratnem Vandraj intervjuju nam je David Urankar tako zaupal, kako se je z izbruhom pandemije spremenil njihov odnos do potovanj in to, kako lepo je lahko doma.

Na kakšen način najraje raziskujete našo deželo, kakšen tip popotnika/izletnika ste?

Smo zelo spontani popotniki, marsikdaj se zgodi, da se v soboto pri zajtrku odločimo, da gremo v adrenalinski park ali pa do kakšne reke, jezera, morja. Zelo rad vozim, še zlasti, ko imamo pri Avtomobilnosti na testu kakšen dinamičen avto, mi srce zaigra. Izlet zato prilagodimo tudi kakšni lepo zaviti cesti, ki jih pri nas ne manjka. Pa dobra hrana, to je tudi obvezen del vseh naših izletov. Nekaj specialnega, lokalnega.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep? 

Uf, dobro vprašanje! Včasih se mi je zdelo, da Ljubljano res dobro poznam. Potem pa me vedno znova preseneti kak nov kotiček, lokal ali restavracija. A glede na to, da sem že od rojstva “žabar”, bi na kvizu zagotovo izbral vprašanja o Ljubljani.

Kateri so top 3 oddihi po Sloveniji, ki so vas v zadnjem času najbolj navdušili in kaj vse ponujajo?

Poleti sva šla z Ajdo na nekajdnevni izlet, kjer sva se ustavila pri slovenskih mojstrih z Michelinovimi zvezdicami. Za začetek znova predlagam lokalne ceste, kjer po poti z lahkoto ujameš še kak kulinarični biser in lokalno vinsko poslastico. Vipava nama je v zadnjih letih zelo prirasla k srcu, tako simpatičen center z izvirom reke Vipave, kot okoliški hribčki. Če ste v Vipavi in niste na lovu za zvezdicami, predlagam Gostilno Podfarovž ali Majerijo, kjer imajo tudi simpatične sobe za prenočitev. Drugače pa o presežkih Tomaža Kavčiča v Zemonu ne bi niti začel!

Malo naprej – v Novi Gorici je tudi izvrstna Restavracija Dam, kjer vas bo poleg hrane presenetila tudi dizajnerska soba.

Še nekaj simpatičnih ovinkov naprej pa Ana Roš. Ampak potem smo že v Kobaridu, ki je v kombinaciji z Bovcem in okolico eden mojih najljubših koncev Slovenije.

Katere kotičke sveta ste sicer letos nameravali raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

Ponavadi so poletja pri meni delovna, saj se večina velikih reklamnih kampanj in projektov snema ravno v poletnih mesecih. Tako smo večinoma na morju zgolj ob vikendih in daljših potovanj zaradi fleksibilnosti pri delu niti ne planiramo. No, to se je letos povsem obrnilo na glavo.

Če smo včasih radi planirali pomladni in jesenski del počitnic v (bolj) toplih krajih, je to v letu 2020 padlo v vodo, mrzlo vodo (smeh).

Nam je pa letos uspelo biti res veliko skupaj in kot družina smo se lahko še bolj povezali. Morda bi šli nekam, kjer rastejo palme … ampak te rastejo tudi v Portorožu pa še kokos ti ne more pasti na glavo (smeh).

Se je vaš pogled na potovanja in zanimive destinacije ob trenutnih razmerah kaj spremenil? 

Pogrešam spontanost, ko sem lahko v četrtek rezerviral karte za vikend pobeg v Rim. Zdaj ne bi na vrat na nos rinil v situacijo, ki se iz dneva v dan spreminja. Doma smo sproščeni, kot družini nam je udobno. Vemo, kje se dobi dobra hrana/sestavine, kam se gre na sprehod, koga lahko pokličeš za pomoč. Ne bi si želel ostati z dvema majhnima otrokoma v karanteni v malem Airbnb stanovanju v mestu, ki ga ne poznam. To se je spremenilo.

Kateri kotički sveta ostajajo na vašem seznamu krajev, ki jih morate videti še v tem življenju?

Na spisku imam tudi kraje, ki sem jih že videl in bi si jih enkrat rad spet ogledal – z druge perspektive.

Ko je Ajda študirala v Angliji, smo šli na izlet v Manchester, in ker sem United fan, bi se z veseljem spet vrnil, pogledal tekmo, ko bo to spet mogoče.

Z modelingom sem bil v mladosti v Milanu, kasneje sva se z Ajdo vrnila na koncert Beyonce in Jay-Z-ja in rad imam ritem, ki ga mesto oddaja. Celo raje, kot takrat, ko sem tam bival in delal.

Pa na vse klasične športne točke, ki me spominjajo na en res lep čas mojega življenja, odraščanja – Lake Placid, Koenigssee, St. Moritz … Ja, vem, večinoma zato, ker so tam tudi steze za bob (smeh).

Foto: Osebni arhiv/David Urankar

Davidu, Ajdi, Liamu in Nelsu ter njihovim dogodivščinam lahko sledite tudi prek Instagrama TU @david.urankar in TU @ajdaru.

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU
ALI
Tereza: Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.