“Življenje je prekratko, da bi hodila v službo, ki naju ne veseli.” – Gremo jest #INTERVJU

Tokrat vam v intervjuju predstavljamo par, ki na družbenih omrežjih deli vsebino, ob kateri se pocedijo sline! Gremo jest sta Tina in Tomaž, mlada kulinarična navdušenca, ki življenje zajemata z veliko žlico (in vilico ter nožem). Pogovarjali smo se o tem, kako kulinarično bogata je v resnici Slovenija, o tem, kako je videti delo kulinaričnih vplivnežev in o njunem svežem pogledu na svet, ki veli predvsem uživanje v trenutku. Se zares da?

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Tomaž in Tina, mož in žena, ki sta v prvi vrsti zaljubljena v življenje in drug v drugega. Vsak dan naju žene radovednost! Sva mnenja, da je življenje prekratko, da bi hodila v službo, ki naju ne veseli, da bi vsak dan počela iste reči, jedla isto hrano, … Življenje enostavno ponuja preveč – raziskujte ga! Večkrat se opomniva, da morava živeti v trenutku, jutri namreč ni nikomur zagotovljen. Tisti, ki naju že poznajo, gotovo vedo, da sva velika gurmana in kulinarična navdušenca. Preden sva začela zgodbo Gremo jest, bi si težko predstavljala, da Slovenija ponuja takšno raznolikost in pestrost na tem področju. Kulinarična doživetja, potovanja, izleti, preživet čas skupaj medtem ko delava – neprecenljivo!

Kje in kdaj sta se spoznala?

Spoznala sva se pred slabimi štirimi leti. Lahko bi se malce pohecala, ampak vse kaže, da je bila to usoda. Kmalu za tem tudi ljubezen na prvi pogled (haha). Vse skupaj se je začelo z reakcijo na Instagram story. Sledila sva si sicer že dlje časa, ampak to je bila pobuda za nadaljnji pogovor. Kot zanimivost: v srednji šoli sem se celo družil s Tinino sestro, a se najine poti takrat še niso prekrižale. In kako drugače – najina pot se je začela v dobro poznani slaščičarni Zebra v Ljubljani. Tino sem povabil na tortico, ker sva sicer že vsak za sebe rada uživala v dobri hrani. Oba se strinjava, da je med nama “kliknilo” takoj, ko sva se zagledala. Pogovor je tekel drugače kot z drugimi, obema so se zamajala tla pod nogami. Od tistega dne sva se videvala večkrat na teden in postala praktično nerazdružljiva, lansko leto sva se poročila.

Kdaj in zakaj sta začela z ustvarjanjem vsebin na družbenih omrežjih?

Kot sva že omenila, sva osebi, ki v življenju ne želita graditi sanj drugih, pač pa svoje. Od trenutka, ko sva se spoznala, sva vedela, da želiva ustvarjati svojo zgodbo. Takrat sicer še nisva vedela kaj to bo. Nekega dne sva bila na morju, brezskrbno sva poležavala in se pogovarjala različne stvari. Oba sva zelo rada spremljala različne oddaje na “24 Kitchen” in večkrat sva se pohecala: “Si predstavljaš, da bi lahko midva preizkušala restavracije? Mar ne bi bilo to sanjsko delo?”.  Takrat sva se vrgla v raziskavo in ugotovila, da v Sloveniji dejansko še nihče ni počel tega na takšen način. Vedela sva, da je to stvar, ki naju neizmerno veseli. Tina je oseba, ki ima neizmeren smisel za oblikovanje, dekoriranje ipd., Tomaž pa pokriva tisti “birokracijski” del in tako sva si rekla – poizkusiva, kaj imava za zgubiti? Po treh mesecih rednega objavljanja vsebin je stvar prerasla v prva sodelovanja in še sama nisva mogla verjeti, da je to mogoče.

Kaj vama je to delo prineslo kot paru, posameznikoma, karierno?

Na to vprašanje lahko odgovoriva preprosto – ogromno! Vedeti morate, da nihče od naju ne izhaja iz sveta kulinarike, na tem področju nimava nikakršne izobrazbe, vse se učiva iz izkušenj in tega kar vedno poudarjava – poizkušajte nove stvari! Sprva sva seveda ostala na realnih tleh in od “Gremo jest” nisva imela previsokih pričakovanj, a po dobrem letu je to preraslo v malo podjetje. Verjetno si mislite, kako lahko to, da jesta v restavracijah tretirata kot delo?! Za tem se skriva ogromno malenkosti, ki vzamejo obilo časa, skoraj vsak dan sva na poti, če ne v restavracijah pa po sestankih oz. pripravljava nastale vsebine za objavo. Kot par se nama zdi, da zaradi tega iz dneva v dan rasteva, to delo naju postavlja pod različne stresne situacije iz katerih se marsikaj naučiva, če ne drugega to, da morava biti strpna drug do drugega. Veseli naju to, da lahko to počneva skupaj, čeprav na nek način morate razumeti, da nama to delo vzame enega izmed najbolj pogostih zmenkov kosilo / večerja zunaj, za naju to nikoli več ni tako sproščujoče in brezskrbno. Če se presenetiva z zmenkom, to definitivno ne pomeni obiska restavracije. Karierno – odprlo nama je oči, da je življenje točno takšno, kot si ga sami ustvarimo. Mislila sva, da so službe samo takšne, kjer 8 ur preživiš ob delu, ki te ne veseli, ne napolni duše. Verjemite ali ne, sedaj delava precej več, ampak nama nikoli ni težko, ker v tem uživava.

Je to delo nekaj, od česar lahko živita, ali se ukvarjata še s čim drugim?

Gremo jest je prerasel na ta nivo, da lahko od tega živiva. Vemo pa, da so bila pretekla leta, sploh kar se tiče gostinstva, res težka, zato zraven počneva še številne stvari, ki nama predstavljajo večjo varnost. Zavedava se, da so družabna omrežja “trenuten trend”. Iz tega razvijava več, a zaenkrat naj to ostane še skrivnost. Izven dela sva sicer oba velika ljubitelja narave, zelo rada športava, potujeva in se druživa z ljudmi, ki jih imava rada.

Kaj najraje jesta?

Uh, na to vprašanje bi najlažje odgovorila tako – dobro hrano! Preveč jedi obožujeva, da bi lahko izpostavila samo eno in stremiva k temu, da kljub temu, da nama je neka jed v restavraciji na podlagi preteklih obiskov res všeč, naročiva nekaj drugega. Vedno znova raziskujeva.

Kaj najraje sama skuhata? Kdo bolje kuha?

Zelo zelo redko kuhava doma. Ko kuhava, so to ponavadi kakšne testenine, solata, meso in preprosta priloga. Ko jeva doma, se trudiva, da so obroki čimbolj zdravi, saj se zavedava, da jesti zunaj ni vedno najbolj optimalno za naše zdravje. Seveda za posebne priložnosti pripravljava tudi bolj zahtevne jedi, a med tednom za to enostavno zmanjka časa. Misliva, da se oba strinjava, da oba zelo dobro kuhava, česar se lotiva / si zadava, še nikoli ni bilo nič slabo.

Katere so vajine 3 najljubše kulinarične izkušnje v Sloveniji?

Bova odgovorila takole: od obdobja do obdobja se tole malce spreminja. Najine najljubše izkušnje so tiste, kjer ne le da štimajo osnovni dejavniki, ki jih gostje načeloma z obiskom v restavraciji pričakujemo. Naju navduši tisto nekaj več, malenkosti, kjer gostje vemo, da smo zaželjeni (kljub temu, da sva mlada). Navdušijo naju ljudje, ki restavracijo živijo globlje kot samo delo, ki ga opravljajo. Ljudje, od katerih se lahko kaj naučiva in to poneseva med druge. Ceniva trdo delo gostincev in jih zares zares globoko spoštujeva!
Najinih nekaj top izkušenj, ki bi jih priporočala vsem:
– Restavracija Podfarovž (Vipava)
– Vila Majda (Osp)
– Faladur (Vipava)
– Birdie (Ljubljana)
– Breg (Ljubljana)
– Dvorec Gregorčič (Šmarjeta)
– Bro’Sis (Maribor)
-Antica (Grosuplje)
– Na Kurenu (blizu Vrhnike)

V katero restavracijo se redno vračata?

Če bi izpostavila eno restavracijo je to Restavracija CUBO na Šmartinski c. 55 v Ljubljani. Zakaj?
Restavracija deluje že 10 + let, mnenja sva, da so lahko marsikomu v vzor. Imajo izvrstno ekipo, pričarajo ti čudovit zmenek, sestanek, druženje s prijatelji, dogodek, praktično karkoli. Osebje je izredno podkovano in najbolj pomembno, hrana je bila vedno do sedaj po najinem mnenju vrhunska!  Da restavraciji na tako dolgi rok uspe obdržati vse to na enem mestu, potem se verjetno strinjamo, da nekaj delajo prav. Kot sami radi rečejo: gostje vedo, po kaj pridejo v CUBOta.

Sta imela kje zares slabo izkušnjo s hrano?

Obiskala sva preko 300 različnih restavracij po Sloveniji in ja, imela sva tudi slabo izkušnjo.

Kaj naredita, če vama izkušnja/hrana ni všeč, pa ste se dogovorili za promocijo?

Preprosto, s Tino imava določene kriterije, katerim more restavracija, da se pojavi na najinem profilu, ustrezati. Nikoli nama ni bila prioriteta denar, pomembni so nama ljudje, ki naju spremljajo – njihovo zaupanje. V kolikor restavracija ne izpolni kriterijev, se pogovoriva z odgovornimi osebami, jih z najinim mnenjem usmeriva in skušava pomagati. V samem začetku sva se odločila, da namen najinega profila ni blatenje – od tega je odvisnih preveč lačnih ust. Podajava predloge, nisva kritika, definitivno pa, kar objaviva, v to verjameva in najmanj povprečen gost z obiskom ne bi smel biti razočaran. Seveda pa vpliva na dnevne spremembe nimava, napake se dogajajo in s tem ni nič narobe, tako na najini strani kot na strani gostincev.

Sedaj, ko vesta, kako izgleda to delo (ustvarjanje na družbenih omrežjih), kaj vaju je najbolj presenetilo?

Najbolj naju je presenetilo ravno to, da lahko od tovrstnega ustvarjanja vsebin živiva in se imava obenem lepo. Družabna omrežja vsem nam ponujajo nešteto možnosti. Samo pomislite, koliko koristnih informacij nam dajo socialna omrežja? Ne morava trditi, da so socialna omrežja le pozitivna, je pa tako kot vse stvar posameznika, kako bo nek “medij” izkoristil sebi in drugim v prid. Vsekakor ti socialna omrežja dajo tudi določeno odgovornost, česar se skušava v vsakem trenutku zavedati. Ena najina napačna odločitev ima lahko vpliv na življenje drugih in tega nikakor ne gre zanemariti. Kdor naju pozna, ve, da nama je bilo vedno mar za ljudi.

Kako za svoj profil Gremo jest izbereta restavracije, ki jih prikažeta?

Misliva, da sva toliko vpeta v svet kulinarike, da restavracija najde naju ali pa restavracijo po naključju najdeva midva. Na poti sva praktično ves čas in ob tem imava ves čas odprte oči in res želiva pokazati tisto, kar določen kraj ponuja. Vsekakor nama je raznolikost zelo pomembna, zato se trudiva ves čas ponujati nekaj novega vsem, ki naju spremljajo.

Kje si najbolj želita jesti v prihodnosti?

Definitivno imava na “bucket listi” oba eno neizpolnjeno željo – Ana Roš, torej Hiša Franko. Greva pa korak za korakom. Definitivno sva prepričana, da prideva tudi do tja in še dlje. Zavedati pa se moramo, da je to ime slovenski kulinariki dalo ogromno – daleč od tega, da je edina. Jo pa zelo spoštujeva.

Kje se vidita čez 5 let?

Hecno, včasih ne veva, kje bova jutri, zato nekih dolgoročnih planov razen družina, dom, nimava. Ne želiva si obstati, iz dneva v dan si želiva postati najboljša verzija sebe. Torej učenje, delo in izpopolnjevanje.

Hitrih 5:

Najljubše mesto: Ljubljana, tuje New York
Najljubša jed: Pizza in goveji karpačo
Najljubši jezik: slovenščina in angleščina
Najljubše prevozno sredstvo: avtomobil
Najljubša restavracija: nimava samo ene

 

Tini in Tomažu lahko v želji za dobrimi idejami, kam “Gremo jest”, sledite na njunem Instagramu TUKAJ in Tik Tok profilu TUKAJ. 

 

 

Foto: Tomaž in Tina, Gremo jest – osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki potuje okoli sveta, dela na poti in je zaradi Tik Toka zaslovel v Savdski Arabiji #INTERVJU

Slovenski par, ki potuje okoli sveta, dela na poti in je zaradi Tik Toka zaslovel v Savdski Arabiji #INTERVJU

Amadej Petan in Tara Sergeja Kadunc sta mlad par, digitalna nomada in študenta, ki sta se odpravila na pot okoli sveta. Delata na daljavo, brez oklevanja pa poprimeta za delo tudi na samih destinacijah. Med drugim sta delala na turško-sirski meji in v ribji tovarni na severu Danske. Pravita, da je od vsega najtežje prijateljem in staršem razložiti, kam in zakaj gresta in kje trenutno sploh sta.

Amadej Petan

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Amadej Petan in Tara Sergeja Kadunc, študenta mednarodnih odnosov in velika avanturista. Rada imava neodkrite kraje in unikatne izkušnje, vendar pa to tudi rada kombinirava z udobjem, dobro hrano in umirjenimi trenutki.

Kako sta prišla do ideje za pot okoli sveta? Kaj je bila tista odločilna točka? 

V bistvu sva si to želela že precej dolgo, odločitev pa je prišla zelo spontano – oba sva namreč bolj za hec kot za res iskala dela preko spleta. Ko sva oba dobila takšno priložnost, pa sva si rekla, da jo morava izkoristiti! 

Kje sta trenutno? Kje sta že bila, kam sta še vse namenjena? 

Do sedaj sva bila najprej 3 mesece na Balkanu (Srbija, Makedonija, Albanija, Bosna, Hrvaška), potem sva bila v Turčiji več kot pol leta, kjer sva delala prakso na turško-sirski meji pri nevladni organizaciji in veliko potovala po neodkriti vzhodni Turčiji. Potem sva bila 2 meseca na Tajskem, delala na severu Danske v ribji tovarni 1 mesec, pa poleti na vasi v Grčiji pri sorodnikih. Avgusta sva iz Nemčije začela, potem potovala po severni in vzhodni Turčiji, pa z avtobusom v Irak, kjer sva bila 3 tedne. Trenutno sva na Šrilanki, kamor sva priletela iz Savdske Arabije.

Na Šrilanki sva precej nezadovoljna – sem sva prišla praktično samo zato, da bi si odpočila od šestih tednov štopanja, Couchsurfinga in avantur po Savdski Arabiji. Vendar pa sva doživela ravno nasprotno. Za 14 dni sva namreč rezervirala resort in ga plačala vnaprej, nato pa so pred check-inom zahtevali več kot trojni znesek, ali pa naju ne sprejmejo. Tako sva v vrhuncu sezone zelo izčrpana ostala brez željene namestitve ob plaži in trenutno bivava v centru otoka. Tudi ponudba hrane je precej slaba, veliko je ljudi na ulicah, ki se poskušajo okoristiti s prevarami, pa tudi Tara je imela več neprijetnih izkušenj nadlegovanja s strani moških.

Zato sedaj torej intenzivno iščeva načine, kako čimprej oditi na novo destinacijo, kar pa je zaradi visokih cen med božično-novoletno sezono zelo oteženo. Na seznamu destinacij, ki jih želiva obiskati, so trenutno najvišje Indija, Pakistan, Koreja, Japonska in Tajvan. 

Od kje vama finance za tako pot? 

Pot financirava predvsem s sprotnim delo preko spleta, imava pa za nujne primere tudi nekaj prihrankov na zalogi. Velik del teh sva pridelala z enomesečnim sezonskim delom v ribji tovarni na Danskem, s katerim bova tudi letos končala najino 10-mesečno pot okoli sveta. Prav tako sva letošnje potovanje začela z UNESCO potovalno štipendijo, ki nama je pokrila vsaj del prvih dveh mesecev popotovanja.

Kako je videti delo s poti? Kaj točno počneta? 

Amadej dela kot Junior Project Manager pri slovensko-angleškem IT podjetju, Tara pa ureja in piše vsebino za spletni portal slovenske turistične agencije.

Delati na poti je zelo pestro. Prva in najpomembnejša stvar je, da imava napolnjene prenosnike in dobro internetno povezavo, kar si ponavadi zagotavljava z lokalnimi SIM karticami. Druga zelo pomembna stvar pa je usklajevanje časovnih razlik, saj se npr. med sestankom hitro zarečeš, in organiziraš klic po lokalnem, namesto po slovenskem času. Glede prostorov, kjer delava, nisva izbirčna. Včasih je to kavarna, včasih hotelska soba, knjižnica, letališče… Odvisno je tudi od vsake države posamično – npr. v Turčiji imajo hoteli ponavadi zelo dober internet, tako, da sva delala v sobah. V Savdski Arabiji sva couchsurfala, in sva delala pri gostiteljih doma, v Iraku pa je bil internet povsod počasen in sva najraje delala preko mobilnega omrežja v prijetnih kavarnah. Zelo neplanirano se neprestano znajdeva tudi v krajih, kjer so večkratni izpadi elektrike del vsakdana, kar je prav poseben in nepričakovan izziv.

Kaj je najtežje, ko se odločiš za tako pot, stran od doma?

Najtežje je staršem in prijateljem razložiti, kam in zakaj sploh greš. Pogosto namreč tako hitro menjavava lokacije, da ljudje niti ne vejo a sva doma, v kateri državi ali v katerem mestu. Zato se trudiva čimbolj redno vzdrževati stik z domačimi preko vseh možnih socialnih omrežij. Včasih nama seveda tudi spodleti in dobiva odzive staršev kot so: ”Že v tej državi sta? In to že cel teden?!”.

Katera država vaju je najbolj pozitivno presenetila? 

Definitivno Savdska Arabija. To je država, ki je v medijih pogosto zelo negativno predstavljena, a ko si enkrat tam, te konstantno preseneča. Ima bogato zgodovino in kulturo, a je še popolnoma neodkrita. V njej se nahajata najsvetejši mesti Islama, Meka in Medina, ki vsako leto privabita na milijone muslimanskih romarjev. V Medino pa po novem lahko gredo (sicer neuradno) tudi ne-muslimanski turisti. Savdska Arabija ima številne zanimive zgodovinske in kulturne znamenitosti, kot so arheološko najdišče Al-Ula, oaza Al-Hasa, ter zgodovinska mesta Rijal, Najran in Džida. Tudi naravnih lepot je na pretek; gore na jugu, plaže ob rdečem morju, pa vulkanski kraterji, oaze in neskončne puščave v osredju.

V tej ogromni državi sva bila več kot 6 tednov. Najbolj nama je bila definitivno zanimiva južna regija, ob meji z Jemnom (Layla, Najran, Dhahran, Abha, Rijal Alma). Črna gorska pokrajina kot na Marsu, peščena, kamnita in blatna arhitektura, izredno gostoljubni ljudje in zelo dobra hrana. Je pa res, da se je precej težko premikat od kraja do kraja, če nimaš avta, tako da sva midva večinoma kar štopala, saj te ljudje zelo radi poberejo. Pa še zanimive kraje ob poti z veseljem razkažejo . 

Savdska gostoljubnost je za nas nepojemljiva, saj ti praktično vsak lokalec, ki ga spoznaš, hoče kupiti kosilo, kavo, te peljati domov etc., in to ne glede na družbeni sloj – spoznala sva tako bogataše, kot normalne delavce ter Azijske priseljence, in sva res dodobra izkusila njihovo kulturo.

TARA

Kje spita in jesta?

Najina prenočišča in hrana se močno razlikujejo od države do države ter tega, kaj je na voljo in kaj je za naju dostopno. Ker imava neprestano na voljo enaka sredstva za dnevno porabo, lahko to v eni državi pomeni dovolj za luksuzno namestitev, v drugi pa spanje na kavčih prijaznih domačinov. V zadnjih nekaj mesecih po Bližnjem Vzhodu sva predvsem uporabljala aplikacijo Couchsurfing, kjer se lahko povežeš z domačini, ki te v zameno za družbo in spoznavanje različnih kultur gostijo pri sebi doma. Sedaj, ko sva se premaknila bolj vzhodno, v Azijo, pa izbirava predvsem hotele, guesthous-e in t.i. homestay-e (plačljiva prenočišča pri lokalcih), saj je v bolj turističnih ter individualističnih družbah težje najti gostitelja na Couchsurfing-u. 

Glede hrane imava ponavadi pravilo, da jeva, kjer jejo lokalci, saj sva se naučila, da je tam najbolj sveža ter okusna hrana. Finih in zahodnjaških stvari ne jeva, najraje imava t.i. luknje v zidu, priljubljene med delavci in lokalnimi sladokusci. Oba sva namreč velika gurmana in je hrana vedno tudi ena od glavnih prioritet pri potovanju, zato imava vsakokrat izdelan izčrpen seznam jedi, ki jih morava nujno probati, preden odideva. Tara je glede tega še posebej brezkompromisna.

 

Imata pot točno načrtovano ali sta si pustila svobodo? 

Poskušava nekako kombinirati oboje. Med prvotnim planiranjem sva se odločila, da si grobo pot organizirava za vsake 3 mesece vnaprej, kar pomeni rezervacija letalskih kart in približne premike ter lokacije, bolj podrobno (rezervacija namestitev) pa na kakšna dva tedna, zato da si potovanje lahko prilagajava glede na sprotne želje, preference in občutke, ko vidiva kaj nama kje odgovarja. To je seveda po idealnem scenariju, kar pomeni, da zelo pogosto rezervirava namestitve za isti večer ali pa lete za prihodnji teden.

Kaj si obetata od take poti? 

Predvsem boljše razumevanje interesov držav in boljši vpogled v kulture ter družbe držav o katerih veva premalo. Želiva si tudi čim več novih zanimivih poznanstev in, če bova imela srečo, tudi dolgotrajnih prijateljstev. Pa seveda veliko okusne hrane in nepozabnih spominov.

Vaju je na poti kaj presenetilo, česa nista pričakovala? 

Že nekaj časa premlevava, na kakšen način bi lahko bolje zabeležila svoje spomine in jih delila s kolegi. Za domače prijatelje to počneva preko Instagrama med potovanjem pa sva ugotovila, da ta ni najbolj priljubljen, zato sva se odločila, da si za hec narediva Tik Tok in objaviva nekaj zabavnih prigod. Na začetku sva dobila približno 500 ogledov na video, nato pa je najih 7. video “eksplodiral” med Savdijci in ima trenutno več kot 2 miljona ogledov. Gre se za zelo preprost posnetek na katerem se hecava glede najinega hotela, ki je bil sredi noči popolnoma prazen (tudi brez receptorja) in zato izgledal malce strašno. Na neki točki je bil tako popularen, da je moralo savdsko Ministrstvo za turizem na Twitterju podati izjavo za javnost, da ta hotel ni namenjen za turiste, saj se je toliko ljudi pritoževalo glede izgleda hotela, ki pravzaprav ni bil niti tako slab (vsaj za najine standarde). Njihovo izjavo za javnost so nato delili tudi največji savdski mediji.

Vse skupaj naju je najprej malce prestrašilo, nato spodbudilo, da še naprej precej redno objavljava videoposnetke. V Savdski Arabiji sva celo postala precej prepoznavna in naju je vsake toliko tudi kdo prepoznal na ulici, prav tako pa sva se s pomočjo Tik Toka srečala z lokalnimi influencerji, food bloggerji in umetniki.

Kaj najbolj pogrešata od doma in kaj najmanj? 

Najbolj nedvomno pogrešava najini družini ter prijatelje, saj se pogovori preko telefona ali Zooma ne morejo primerjati z druženji v živo. Pa seveda specialitete najinih babic in kakšno dobro suho salamo.

 Kako vpliva pot na vajin odnos? Je kdaj težko? 

Že odkar sva se spoznala – potujeva. V najinih dveh letih razmerja sva bila na poti 17 mesecev, tako da se nama zdi, da najino razmerje pravzaprav nekako temelji na potovanju, raziskovanju in ustvarjanju skupnih dogodivščin. Seveda lahko včasih postane naporno, saj neprestano premikanje pomeni, da drug drugemu predstavljava edin stabilen in trajen odnos (če odmislimo telefone), ampak noben od naju ne bi izbral drugačnega načina življenja ali drugega potovalnega partnerja. 

Smešno je, da so ljudje, ki jih spoznava na poti, ponavadi navdušeni nad najinim odnosom in načinom življenja, znanci doma pa so skoraj vedno sprva zaskrbljeni, če je z najinim odnosom vse v redu, glede na to, da skoraj ves svoj čas preživiva skupaj. Očitno gre za drugačno mentaliteto ter perspektivo na uspešnost odnosa. 

Dejstvo je, da se vsaj vsakih nekaj dni vprašava, kako imava lahko tako srečo, da s precej malo truda in dela živiva sanjsko življenje in doživljava neprimerljive stvari. Če ne bi naslednje leto začenjala magisterija na eni od najprestižnejših univerzitet v Parizu, se najverjetneje ne bi mogla odreči nadaljevanju takšnega življenja, kot ga trenutno uživava.

Kaj bi svetovala tistim, ki samo sanjajo o taki poti? 

Dejansko je možno potovati tudi z malo denarja, izkušenj ali znanja. Na spletu lahko dandanes najdemo res že skoraj vse potrebne informacije, prav tako ugodne možnost in celo brezplačne priložnosti za potovanje. Zato je še edino, kar večini manjka, pogum! Seveda lahko za nasvete ali informacije zainteresirani pišejo tudi nama na Instagram, e-mail ali Tik Tok in vse kar pričakujeva v zameno so fotografije iz potovanja!

Amadeju in Tari lahko slediš na Tik Tok-u TUKAJ

 

Foto: Amadej Petan, Tara Sergeja Kadunc

PREBERITE ŠE: Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava” #INTERVJU

 

Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan

Priporočamo: Top popotniški intervjuji za svež navdih v 2023

Popotniški intervjuji so čtivo, ki v nas vedno prebudi nove ideje, val navdiha in prižge tisto iskrico navdušenja nad odkrivanjem novih krajev, razgledov, obrazov, vonjev in okusov. To so intervjuji, ki ste jih na Vandraj najraje prebirali v letu 2022.

To so Vandraj popotniški intervjuji, ki ste jih v 2022 morda zamudili, pa jih res ne bi smeli! 🙂 Toplo priporočamo v branje!

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

#1 Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava”

Lana in Matej se rada predstavita kot svobodni duši, ki stremita k “nenavadnemu” življenju. V Vandraj intervjuju smo klepetali o njuni poti s predelanim bivalnikom po Evropi, kjer sta imela tudi družbo štirinožnega kosmatinca. KLIK.

#2 Home exchange: “Stanovanje v Ljubljani sva zamenjala za vilo z bazenom v Provansi.”

Si predstavljate, da bi si lahko privoščili sanjske počitnice v Provansi, v vili z bazenom? Lahko si jih! Kako? Sanja Cvitić se je pred leti zaljubila v Home exchange, potovanja z menjavo nepremičnin. Kako je to videti in kje vse je bila, je razkrila v našem intervjuju – KLIK.

#3 Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki 

Živa Loparnik se je pred kratkim vrnila z afriške dogodivščine s posebnim namenom. Kot prostovoljka je v Afriki delala z gepardi, ogroženo vrsto divjih mačk. Kako (ne)varno je lahko takšno delo, kaj vse ji tovrstne izkušnje dajo in nekaj razlogov, zakaj lahko tudi vi postanete prostovoljci, najdete v tokratnem Vandraj intervjuju – KLIK.

#4 Par, ki z 31-letnim defenderjem lovi neverjetne dogodivščine

Nino Jazbec in Darja Vuka zadnja leta na overland potovanjih spremlja njun najljubši – defender, avto, ki sta ga lastnoročno preuredila v dom na kolesih. Tega sicer kmalu čaka zaslužena upokojitev, a podmladek – defender številka 2 – že čaka na nove podvige … KLIK na intervju!

#5 Intervju: Kako svoj kletni prostor spremeniti v priljubljeno turistično namestitev

Vsi, ki imate v lasti kakšno dodatno sobo ali celo nepremičnino, ste ob porastu turizma v Sloveniji zagotovo pomislili, da bi prostor začeli oddajati. Maja in Primož nista razmišljala predolgo. Zavihala sta rokave, preuredila kletni prostor svoje hiše in ustvarila ljubek apartma za 4 osebe v Iški vasi. V prve pol leta skoraj ne zadihata od rezervacij. Kako in zakaj jima je uspelo? KLIK.

#6 Amsterdam skozi oči Slovenke, ki dela v nizozemskem zdravstvu in uvaža slovensko vino

Amsterdam je bil za božič že peto leto mesto, ki mu Slovenka Katja Podvinšek reče dom. Kaj nam je povedala o svojem skoku čez mejo in kje so najboljši predeli mesta, kjer se je našla, preverite v tokratnem Vandraj insiderju – klik.

#7 Tretji Slovenec, ki se je podal na zahtevno Apalaško pot: “Na taki poti ugotoviš, kako malo je potrebno za srečo.” 

Apalaško pot zaradi njene zahtevnosti, dolžine in starosti imenujejo “mati vseh poti”. Dolga je 3500 km in se razteza čez štirinajst hribovitih ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA. Za predstavo zahtevnosti poti: skupnega vzpona je toliko kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na Everest. Luka Zevnik je na poti že več kot 140 dni, najin dialog je potekal počasi, vsakič ko je Luka prišel do interneta in zbral dovolj moči, da odgovori na moja vprašanja. KLIK.

#8 Vandraj insider: München skozi oči Slovenke in Maročana, ki tam živita

Katja Guiri je Slovenka, poročena z Maročanom, s katerim živita v Nemčiji. Med drugim stoji za projektom Time to Trawell, v tokratnem Vandraj insiderju pa nam je predstavila München in vse njegove kotičke, ki jih je vredno obiskati – KLIK.

#9 “Puščavo si ljudje zmotno predstavljajo kot dolgočasno.” – Anže Petrič o varnosti, predsodkih, lepotah in ljubezni do arabskega sveta

Z Anžetom, navdušenim popotnikom po arabskem svetu, je beseda stekla, še preden se je intervju sploh dobro začel in precej mukoma sva se ob koncu ustavila. Ko nekdo o stvareh govori s takim žarom, ljubeznijo in strastjo, veš, da bo končni izdelek zanimiv. Pa ne samo zanimiv, poln navdiha, novih zornih kotov in motivacije, da se na pot podaš tudi sam. Že jutri, če se da! KLIK!

#10 POTOPIS: Toskana in potovanje z otrokom od a do ž

Preden (virtualno) skočimo v Toskano in pokažemo, kako lepo je lahko potovanje z otrokom, naj se ti najprej predstavimo. Smo tričlanska družina – mami Nastja, oči Luka in že skoraj dve leti star otrok Liam. KLIK.

#11 “Na potovanjih mi največ pomenita svoboda in dostop do domačinov.” – Urška Repnik

Urška Repnik je ženska, ki s svojimi prodornimi modrimi očmi in močno energijo zavzame vsak prostor. Pove tako, kot je. Odločno, naravnost, brez sprenevedanja, a vedno z neko iskrico v očeh. Taka je v prostoru, taka je na Instagramu in taka je bila, ko smo spremljali njen dopust v Mehiki.

#12 “O tem potovanju sem sanjal 7 let!” – Anže Petrič o potovanju po Iranu in aktualnih protestih

Anže Petrič je o potovanju v Iran sanjal dolgih 7 let. Kar trikrat je moral pot iz takšnih in drugačnih razlogov prestaviti, tokrat pa mu je končno uspelo. 7 let sanjarjenj, načrtovanj, raziskovanj in želja se je končno uresničilo tega septembra. Je bilo pričakovanje preveliko? Je Iran vse to kar je Anže želel ali ga je pustil hladnega? Kako so aktualni protesti vplivali na njegovo pot? Je Iran sploh primerna turistična destinacija? O vsem tem v tokratnem zanimivem intervjuju – klik.

#13 1000 ur zunaj: Gozdarka iz Bohinja z najboljšimi idejami, kaj početi v naravi 

Lucija Odar je mama, partnerka in gozdarka iz Bohinja, ki je zaljubljena v hribe. Navdušila nas je s projektom 1000 ur zunaj, ki ima prav poseben namen. Ustvarila je ilustracijo drevesa s 1000 listi, ki si jo lahko natisnete in nato za vsako uro, ki jo preživite zunaj, pobarvate en listek. Cilj je, da v enem letu pobarvate celo krošnjo. Odličen izziv, kako k uživanju trenutkov na svežem zraku spodbuditi vso družino, kajne? KLIK ZA BRANJE.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: H(r)ana: Slovenski par, v družbi katerega ne boste slabo jedli #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Dopusti so sedaj drugačni!” – Sara Rutar #intervju

Sara Rutar, edina ženska zmagovalka Master chef Slovenija, polfinalistka Kmetije in ustvarjalka vsebin na družbenih omrežjih, nam je znana kot borbena, ambiciozna, energična, aktivna, nasmejana in vedno pozitivna ženska. Zadnje čase ostaja seveda vse to, hkrati pa nam kaže še svojo nežnejšo plat, ko z nami deli utrinke s svojim sinčkom Gabrijelom. V sklopu projekta Naj družinska destinacija 2022, ki ga soustvarjata podjetje Megabon in Mami blogerke, je obiskala dve destinaciji: Družinski hotel Amarin in Terme Sveti Martin. Zaupala nam je, kako so se imeli.

Sara Rutar, kako se je izbira dopustniških destnacij spremenila, odkar ste mama?

Vsekakor je drugače in prva stvar je ta, da pogledam, če je dopustniška destinacija primerna za mlade družinice.

Kaj vam je pri dopustu najbolj pomembno?

Najbolj mi je pomembno, da je nastanitev udobna in velik pomen ima čistoča. Ker pa imam rada aktiven dopust, vedno preverim možne aktivnosti v bližini hotela/ apartmaja.

Ste zelo strogi glede hrane v hotelih? Kje ste najboljše jedli?

Iskreno, vedno grem brez pričakovanj, ker res rada dobro in kvalitetno jem. Hrano lahko pohvalim tako v Amarinu kot v termah Sv Martin, čeprav je bila v Vsetem Martinu manjša izbira.

Pred kratkim ste bili v Amarinu, kako vam je bilo všeč? So družinski hoteli vredni svojega slovesa?

Iskreno sva bila oba z Dejanom (partnerjem) pozitivno presenečena. Od prijaznega osebja, čistoče in vsega, kar hotel ponuja, je to res top družinska destinacija. Mislim, da se ne bi odločila za dopust v polni sezoni, ampak podaljšan vikend spomladi ali jeseni je super izbira. Za otroke imajo priskrbljeno vse od A do Ž, tudi varstvo dojenčkov in otrok, animacijo, izposojo poganjalčkov, … To je res dopust za otroke in starše, ki si lahko malo oddahnejo.

Kako pa ste se imeli v Termah Sveti Martin? Kaj vam je bilo všeč?

Predvsem bi pohvalila hrano – veliko je namreč lokalne ponudbe, kar me je pozitivno presenetilo. Vse, oziroma večino, spečejo in pripravijo sami. Izpostaviti moram tudi bazene, ki so lepo urejeni in ogromno ležalnikov. Všeč nam je bila tudi možnost nočnega kopanja, ki traja kar do polnoči. Okolica ponuja kar nekaj možnosti za izlete, kar nam je kot aktivni družini pomembno.

Kje boste preživeli december in praznike?

Praznike vsekakor doma, to so le naši prvi prazniki v troje. Plan je bil kak krajši oddih in ogled lučk nekje v naši bližini, pa seveda obisk božičnih stojnic. Načrtujem izlet na Dunaj, v Zagreb in mogoče celo v Švico.

Kakšni so plani za vaše oddihe v 2023?

Tako januarja kot aprila imamo že bookiran mini dopust v Amarinu. Dobila sva res dobro ceno in sva kar rezervirala. Poleti bomo sigurno planirali daljši dopust 10-14 dni nekje na morju, takrat gremo vsi, tudi vsi trije psi. Za pomlad pa je želja mini road trip do juga Italije z avtodomom.

Sari lahko sledite na njenem Instagram profilu TUKAJ

Foto: Sara Rutar

PREBERITE ŠE: “Potovanja naju z ženo povežejo na popolnoma drugačen način.” – Katja Bogataj

 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo?
Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na
anja@vandraj.si!

“O tem potovanju sem sanjal 7 let!” – Anže Petrič o potovanju po Iranu in aktualnih protestih

Anže Petrič je o potovanju v Iran sanjal dolgih 7 let. Kar trikrat je moral pot iz takšnih in drugačnih razlogov prestaviti, tokrat pa mu je končno uspelo. 7 let sanjarjenj, načrtovanj, raziskovanj in želja se je končno uresničilo tega septembra. Je bilo pričakovanje preveliko? Je Iran vse to kar je Anže želel ali ga je pustil hladnega? Kako so aktualni protesti vplivali na njegovo pot? Je Iran sploh primerna turistična destinacija? O vsem tem v tokratnem zanimivem intervjuju. 

Anže, zakaj Iran? 

7 let nazaj, niti se ne spomnim, kako in zakaj, mi je v oči padel Iran. Začel sem malo raziskovati o njem, na Instagramu, v knjigah, filmih, dokumentarnih oddajah, … in se navdušil. Iran je zibelka civilizacije, država z izjemno bogato kulturo, zgodovino, arhitekturo, naravo. Je drugačen, zanimiv. 

Kljub vsemu, kar naštevate, Iran ni ravno priljubljena turistična destinacija… 

Res je. Ko človeku omeniš Iran, ne pomisli na vse te lepote, ampak najprej pomisli na slabe stvari. Ljudje se verjetno najprej spomnijo na Iraško – Iransko vojno. Mislijo, da je to nevarno okolje, vojno območje. Ne zdi se jim varno, strah prevlada. 

Kako težko pa je kot turist priti v Iran?

Iz Slovenije je v resnici zelo enostavno. S Teheranom nas povezuje Turkish airlines, ki leti iz Ljubljane v Istanbul in nato v Teheran. Vem, da je tudi direkten let v Teheran iz Dunaja. Povratna karta za Turkish me je prišla okoli 400€, s prtljago in obroki vred. Za vstop v Iran pa potrebuješ vizo. 

Je vizo težko pridobiti?

Ne, nič težje kot za druge države, kjer se zahteva viza. Ni enostavno, kot so na primer tiste online vize, tu moraš vseeno predložiti kar nekaj dokumentov. Ni pa nemogoče. Izpolniti moraš obrazce, vedeti, kje boš spal, koliko časa boš potoval, kaj si boš ogledal, kar niti ni redkost, saj to zahtevajo mnoge države, tudi evropske za neevropske državljane. Ker je iranska ambasada v Ljubljani, je še bolj enostavno, saj ti lahko pri vsem zelo pomagajo. Jaz sem dnevno v Ljubljani in sem, ko je bilo treba, odšel na ambasado in vse uredil. 

Ste imeli najprej vizo ali najprej letalsko karto in hotele? 

Najprej letalsko karto in hotele. Brez tega v resnici ne moreš zaprositi za vizo, saj želijo točno vedeti, kdaj boš tam in kje točno se boš za čas celotnega potovanja nahajal. 

Kako pa je z rezervacijo hotelov? Je enostavno? 

Ne (smeh). Zaradi sankcij zahoda v Iranu ne delujejo spletne aplikacije kot so Booking, Expedia, Air bnb, … Za vse rezervacije se dogovarjaš direktno s hoteli preko Whats Appa ali Instagrama, po sporočilih. Hotele sem poiskal s pomočjo Lonely Planeta, Google zemljevidov, Trip Advisorja, skratka kar je bilo na voljo in preko različnih kanalov, nato pa jih kontaktiral preko sporočil. Največjo težavo sem imel z državnimi hoteli, ki so tehnološko popolnoma nenapredni. Pri njih pa niti sporočila niso prišla v poštev, nikakor nisem našel nobenega kontakta. Na koncu sem nekako izbrskal nek Instagram profil, kjer so mi odgovorili, da mi ne morejo pomagati in mi dali kontakt, ki me je po mojih treh prošnjah le usmeril na osebo odgovorno za te javne hotele. Gospod mi je končno uredil tudi rezervacije javnih hotelov in me celo povabil na srečanje v Teheranu. Ko sva s prijateljem končno prispela v omenjen javni hotel, je izgledalo, da še zaposlenim ni jasno, kako nama ga je uspelo rezervirati (smeh). 

So hoteli polni?

Zelo odvisno, kje. V Teheranu in Yazdu sta bila hotela polna. Srečala sva veliko skupino Slovakov. Ponekod, sploh v teh javnih hotelih, pa so naju bili tako veseli, da so se želeli fotografirati z nama.

Kakšne so cene za hotele? 

Midva sva spala v 4 in 5 zvezdičnih hotelih, vedno z vključenim zajtrkom in za to v povprečju plačala 25-30€ na noč za oba. 

Kako je z denarjem? 

V Iranu uporabljajo uradno valuto Rial, v vsakdanjem življenju pa se pogovarjajo v Tomanih. Edina razlika je v tem da ima Toman eno 0 manj. Ker je njegova vrednost v primerjavi z eurom zelo zelo nizka, naše bančne kartice pa v Iranu ne delujejo, sva okoli potovala z miljoni rialov (smeh). To je bila res velika napaka. Naslednjič vem, da si bom vzel iransko bančno kartico, ki jo naročiš od doma in jo potem prevzameš v Iranu. S to kartico potem lahko plačuješ vse in ne hodiš okoli s šopom denarja. 

Pa hrana? Kje sta jedla, kaj sta jedla? 

Jedla sva v restavracijah, sprobala sva vse od kebaba, do tradicionalne perzijske jedi Ghormeh sabzi in iranske različice McDonaldsa. Perzijska hrana je odlična, a je zelo močna, zelo mastna. Jaz sem imel lažjo prebavno težavo. Ampak bi kljub temu ponovil takoj. Izvrsten okus, zares. 

Taka hrana gre lažje “dol” z alkoholom, ki v Iranu žal ne pride v poštev, a ne? 

Res je. Sicer, da smo si na jasnem, alkohol je. A vedno pod mizo. Jaz že tako ne pijem alkohola, zato bi bilo res čudno, če bi tam začel (smeh). Med najinim potovanjem sva enkrat bila blizu tega, da bi z novimi znanci spili kakšen kozarec, a se potem nisva odločila. 

Kako zelo vpliva islamska ureditev države na turiste? 

Vpliva. Predvsem na obleko. Iran ima vrhovnega vodjo in zakone, ki jih sprejemajo glede na vero. Vsi, moški in ženske, morajo nositi dolga ohlapna oblačila. Tudi midva sva morala imeti dolge hlače, ohlapne, ne sme se videti obrisa tvoje postave. Ženske morajo nositi hijab. Za razliko od Tunizije, o kateri sva pred kratkim govorila, je tukaj režim zares strog in ženske morajo nisiti hijab. Sicer je tako, da “zapiha veter” in hijab “zdrsne s čela”, ampak ob nepravem srečanju z nepravo osebo imaš zaradi tega lahko kakšno težavico. 

Kako je z ženskimi turistkami? 

Tudi turistke morajo nositi hijab. Sicer pa lahko hodijo okoli same, najamejo avto, vse isto kot moški. 

Kako dolgo sta potovala, kaj sta si ogledala? 

Vse skupaj sva bila v Iranu 17 dni. Najina pot je potekala med mesti Teheran, Yazd, Kerman, Shiraz, Marvdasht, Pasargadae in Isfahan. Najela sva avto in si ogledala ogromno. Moji plani so bili veliki, sem imel dolgo časa za načrtovanje. 

Ogledala sva si tako arhitekturo, zgodovino, muzeje, naravo. Veliko sva se pogovarjala z domačini. To so tako prijazni ljudje. Jaz še nikjer nisem srečal tako zelo prijaznih ljudi. Pomagali so nama na vsakem koraku. Z največjim veseljem. Se z nama fotografirali, naju spraševali, iskali stik z nama, naju vabili k sebi domov in naju prosili za kontakt. 

V Teheranu sva si med drugim ogledala Golestan palace, Iranian Carpet Museum, Milad Tower, Azadi Tower, Grand Bazaar in Sa’dabad Complex. Iz Teherana sva odšla tudi na dva dnevna izleta: na Alamutov grad in do obale Kaspijskega jezera. 

V Yazdu sva si pogledala Narin Castle, Museum of water, Jameh Mosque, Tomb of Sayyed Roknaddin, Saheb a Zaman Zurkaneh, Ateskadeh in Amr Chakmaq mosque complex. Tu sva spoznala tudi antično perzijsko vero Zoroastrianizem. Kakšna bogata kultura in kakšna zgodovina je to! Ogledala sva si tudi tempelj večnega ognja, ki gori že več kot 1500 let! 

V mestu Shiraz sva si ogledala Hafez tomb, Sa’adi tomb, Nasir-Al-Molk mosque (Roza mošeja), Aramgah-e Shah-e Cheragh, Arg of Karim Khan, Vakil Hammam in Eram garden.

V Marvdashtu sva obiskala Persepolis, Naqsh-e-Rostam in Naqsh-e-Rajab. 

V Isfahanu pa sva si ogledala Si O Seh Pol, Khajoo Pol, Naqsh e Jahan square or Imam square, Sheikh Lotfollah Mosque, Shah Mosque, Ali Qapu Palace, Qeysarieh portal – Bazaar entrance. 

So protesti kako vplivali na vajino potovanje? 

So. Sicer šele zadnjih nekaj dni, ko so se razmahnili po celi državi. Nisva se počutila ogroženo, saj so nama res povsod dajali kontakte in nama obljubili pomoč. Po šesti uri zvečer nisva smela zapuščati hotela. Protesti se tam namreč dogajajo ponoči. Kot turista, ki se vmešavata v iransko politiko, bi naju najprej zaprli. Zaradi omejitev aplikacij kot so Skype, Viber, Instagram… sva zgubila stik z domačimi. Ko je ugasnil cel internet, pa sva ostala tudi brez navigacije. Ko se voziš po avtocesti, ni problema. Nastane pa problem ob iskanju določene destinacije v samem mestu. Ko so spet prižgali internet, sva bila zares vesela. Pa to je res še najmanj. To ti ljudje preživljajo že desetletja. 

Kaj morajo še vedeti turisti, ki obiščejo Iran? 

Da je čudovit, da so ljudje prekrasni, da je arhitektura dih jemajoča, da je doživetje sončnega zahoda v puščavi nekaj nepozabnega. Da je hrana odlična in da jih naj ne bo strah. To je noro doživetje. Midva sva jedla datlje naravnost iz palme, pila sva odličen mangov sok, se družila z domačini in se spoznavala z njihovo kulturo. Aja, morda še to: Tam mesece in leta štejejo drugače. Novo leto je spomladi, trenutno pa je pri njih leto 1401. Doma imam sedaj piškote z rokom trajanja do 1401 (smeh). Jaz se v Iran zagotovo še vrnem, ko se protesti končajo.

Anže vse, ki vas zanima več o Iranu in potovanju, vabi na svoj Instagram profil, kjer mu lahko pišete tudi v zasebno sporočilo in vam bo z veseljem pomagal z vsemi informacijami!

 

Foto: Anže Petrič

PREBERITE ŠE: “Puščavo si ljudje zmotno predstavljajo kot dolgočasno.” – Anže Petrič o varnosti, predsodkih, lepotah in ljubezni do arabskega sveta

 

“Na taki poti ugotoviš, kako malo je potrebno za srečo.” – Luka Zevnik je tretji Slovenec, ki se je podal na zahtevno Apalaško pot

To je eden tistih intervjujev, ko ti sogovornik poda toliko čudovitih misli, da sploh ne veš, kako vse zajeti, da bo zares prišlo do bralcev. Ko sem na Instagramu brskala za zanimivimi popotniki, sem naletela na profil Slobackpacker. Lepe fotografije razgledov, šotor in širok nasmeh so bili tisti, ki so mi najprej padli v oči. Potem pa zagledam ključnik #appalachiantrail. Se je res na to pot podal še tretji Slovenec?

Apalaško pot zaradi njene zahtevnosti, dolžine in starosti imenujejo “mati vseh poti”. Dolga je 3500 km in se razteza čez štirinajst hribovitih ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA. Za predstavo zahtevnosti poti: skupnega vzpona je toliko kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na Everest. Luka Zevnik je na poti že več kot 140 dni, najin dialog je potekal počasi, vsakič ko je Luka prišel do interneta in zbral dovolj moči, da odgovori na moja vprašanja. Se mi je zdelo pomembno, da ga predstavim, dokler je še na poti. Ko jo konča, pa še enkrat!

Luka Zevnik, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Ime mi je Luka Zevnik, prihajam iz okolice Maribora, sem preprost delaven fant. Po izobrazbi keramičar, ki res uživa v svojem delu. Prosti čas večinoma preživljam v družbi prijateljev, pa naj bo to izlet ali zgolj  klepet ob “kavi”. Zelo rad potujem, raziskujem in spoznavam nove ljudi. Obožujem adrenalinske športe in rekreacijo v naravi. Veliko mi pomenijo iskrenost, smeh in dobra volja, ki je nikoli ne more biti preveč.

Na Instagramu ustvarjate pod imenom Slobackpacker. Kako se je ustvarjanje začelo? Kdaj ste začeli z objavami?

Vse se je začelo že pred leti, ko smo si prijatelji med seboj pošiljali slike iz  službe, z namenom, da bi si krajšali dolgčas in nasmejali drug drugega. Skozi čas mi je veliko prijateljev reklo, da se iskreno nasmejejo ob gledanju mojih bedarij  in da bi moral to delit tudi z ostalimi. Sam se nikoli nisem rad izpostavljal na družbenih omrežjih, do trenutka ko sem se odločil da prehodim Apalaško pot. Ker večina Slovencev te poti ne pozna in si verjetno niti ne znajo predstavljati, kako to izgleda, se sproti trudim v obliki storyev na Instagramu prikazati moj vsak dan. Na poti pa snemam tudi “dokumentarni film”, ki ga bom objavil decembra na svojem You Tube kanalu. Ker  sem celo leto namenil potovanju, sem z rednimi objavami začel že 16 decembra, ko sem prispel na prvo destinacijo in sicer otok  Zanzibar v Afriki.

Zakaj backpacking? Kaj so prednosti in kaj slabosti?

Definitivno je največja prednost backpackanja  možnost spontanosti. Če imaš v nahrbtniku šotor, hrano in vodo, lahko brez problema spreminjaš plane kolikor želiš ali si jih preprosto sploh ne zastaviš. Prav tako je to najbolj poceni oblika potovanja, ki pa te lahko včasih stane bolečine v ramenih ali slabega spanja.

 

Trenutno ste na Apalaški poti. Zakaj? Koliko kilometrov boste prehodili? Koliko dni? Po kakšnem terenu?

Da grem prehodit Apalaško pot, sem se odločil takoj ko sem prehodil pot Camino de Santiago v Španiji leta 2019. Nekako sem se našel v takšnem načinu potovanja in ker me je že od nekdaj zanimalo kakšno je življenje v Ameriki, se mi je to zdela odlična priložnost. Pot se začne v Georgi in konča v Mainu na gori Katahdin. Celotna pot šteje  3524.5km, prečkaš kar 14 zvezdnih držav in v povprečju pohodnik porabi 170-180 dni, da prehodi celotno pot. Pot vodi večinoma čez gozdove in mislim, da če povem, da je višinskih razlik enako kot da bi od gladine morja šel 16 krat na Mt. Everest in dol, dovolj.

Kje spite?

Na tej poti imaš dve možnosti in sicer spiš lahko v šotoru ali v viseči mreži. Sam sem prvih 130 dni spal v šotoru in nato zamenjal za visečo mrežo, saj sem s tem prihranil na prostoru in teži. Prav tako imaš v določenih kampih postavljene lesene “hišice”, ki so iz treh strani zaprte in pokrite s streho, namenjene zgolj za pohodnike. V večini njih lahko najdeš miši, ki bodo poskrbele da ne boš spal preveč dobro, zato se spanja v teh “zatočiščih” večina ljudi izogiba.

 

Kaj jeste?

Jem večinoma že vnaprej pripravljene obroke, za katere potrebujem zgolj vrelo vodo. Testenine, riž, pire krompir v prahu, tuna, ovseni kosmiči, tortilije, arašidovo maslo, razne oreščke in pa sladke prigrizke kot so proteinske čokoladice in podobno. Vse je odvisno, kakšno težo si pripravljen nositi in koliko denarja si pripravljen zapraviti, saj si nakupiš hrano za približno 4-5 dni naprej. Jaz osebno raje nosim kakšen kilogram ali dva več, kot pa da zapravim za lahek a visoko kaloričen obrok 8-10 €.  Skozi čas se določene hrane prenaješ in začneš kombinirati takšne in drugačne sestavine, ki si nikoli ne bi mislil, da pašejo skupaj. Kot sem že povedal, je ta pot zelo zahtevna, zato ti je najbolj pomembno, da poješ čim več kalorij. Pri takšnih naporih nikoli ne more biti preveč. Res pa je da čez čas spoznaš svoje telo tako dobro, da ti samo pove, kaj potrebuje za normalno delovanje.

Kako ste se pripravljali na to pot? S kom potujete?

Iskreno se na to pot nisem pripravljal niti približno tako kot bi si kdo mislil. Sam nerad pričakujem stvari in se poskušam kolikor se le da pustiti presenetiti, zato o tej poti nisem preveč raziskoval. Seveda sem pogooglal, v kaj se sploh spuščam in šel na kavo z Jero Mušič. ki je to pot prehodila leta 2019. Jera mi je dala ogromno koristnih informacij, me vodila čez celotni proces glede papirjev (viza) in pa opreme, ki jo potrebujem. Fizične priprave pridejo več kot prav, zato sem šel večkrat peš na Mariborsko Pohorje in smučat v Avstrijske Alpe, da bi vsaj malo pripravil telo na tako velike napore. Na to potovanje sem se odpravil čisto sam, z vedenjem, da bom tukaj spoznal ogromno dobrih ljudi, s katerimi bomo čez čas postali pravi prijatelji, si stali ob strani in skupaj prehodili to pot.

Kaj vas je navdušilo? Kaj presenetilo?

Najbolj me je navdušilo, koliko ti ljudje, ki te sploh ne poznajo in te vrjetno ne bodo več nikoli videli, pomagajo. Mi jim pravimo “trail angels” in to so ljudje, ki ti priskočijo na pomoč, ko najmanj pričakuješ. Pa naj bo to zgolj kozarec navadne vode, sadje, sokovi, prevoz do trgovine, določeni te celo pogostijo doma, plačajo obrok ali dajo denar v roko. To, koliko ti ljudje tukaj pomagajo, da ti le uspe prehoditi to pot do konca, je res neverjetno. Presenetilo me je tudi število kač, ki sem jih videl. Ker so določene kače tukaj smrtno nevarne, sem na poti moral biti ves ta čas strogo osredotočen na vsak naslednji korak.

Kako si spakirate za tako pot?

Spakirati si za takšno pot ni niti približno enostavno. Hkrati bi rad imel čim več stvari in ostal lahek, kar pa ne gre skupaj. Skozi pot se začneš zavedati, kako malo stvari dejansko potrebuješ in da vsak gram v nahrbtniku šteje. 3 pare nogavic in spodnjega perila, 2 majici, pulover, kratke in pa dolge hlače, vetrovka oz. nepremočljiva jakna so oblačila, ki jih na poti potrebuješ. Morate se pa zavedati, da nosiš zraven vsega tega še hrano, kuhalnik, spalko, šotor oziroma visečo mrežo, prvo pomoč, vodo in še bi se kaj našlo.

Je kaj, kar pogrešate na poti?

Nevem sploh, kje začeti. Prvo kot prvo bi rad izpostavil nekaj osnovnih stvari, na katere človek v normalnem življenju sploh ne bi pomislil. Tuš, raznoliko hrano, začimbe in pa turško kavo. Seveda pogrešam tudi čas s prijatelji in družino. Pa domačo posteljo.

Kaj vam taka pot pomeni, kaj vam da, kaj vas nauči?

Na poti sem že več kot 140 dni in da končam to pot, mi trenutno pomeni vse. Pot me je naučila ogromno in pokazala, da sploh ne potrebuješ dosti v življenju, da si lahko srečen. Da še obstajajo dobri ljudje in da če si nekaj res želiš, ti bo to tudi uspelo. Prav tako te nauči, kako preživeti v naravi in pokaže, kakšno je življenje brez stresa, ki si ga je dandanes težko predstavljati.

Luka Zevnik nadaljuje pot in zagotovo ga še pocukam, ko se vrne.
Do takrat ga lahko spremljate na Slobackpacker.
Luka, srečno pot še naprej!

 

Foto: Luka Zevnik

 

PREBERITE ŠE: Citybreak: Praga – osupljivo mesto ob reki Vltavi

 

“Istralandia je Naj družinska destinacija!” – intervju z Mami blogerkami

Mami blogerke so v avgustu obiskale že peto destinacijo, ki se poteguje za naslov Naj družinska destinacija 2022. Skupaj z Megabonom so tokrat izbrali vodni park. Obiskali so Istralandio. Kako so se imeli, je destinacija res najboljša za otroke? Vse to in še več smo vprašali Mami blogerke!

Zakaj Istralandia?

Tokrat smo naredile izjemo in namesto vikend oddiha izbrale enodnevni izlet. Kam bi si cela družina ob zaključku poletja želela na enodnevni izlet? Nekam blizu, kjer se poletje še ni končalo! Kjer je veliko vode in zabave. Istralandia je ogromen vodni park, kjer bo vsak član družine prišel na svoj račun. Zajema 4,5 tisoč kvadratnih metrov vodnih površin in skrbi tako za tiste, ki so željni adrenalina, kot tiste, ki si želijo bolj umirjene vodne zabave. Ker v Istralandio radi hodijo tudi Slovenci, smo rekle, da jo preizkusimo iz prve roke.

Je Istralandia izpolnila vaša pričakovanja?

Mamica Tina, ustvarjalka bloga Travel, Food and All things Good : “Istralandia je res ultimativna zabava za družine. Nizka voda in igrala za najmlajše, tobogani vseh stopenj »strašnosti« za otroke vseh velikosti in seveda tudi za bolj adrenalinske starše, ena tistih stvari, ki so nas najbolj navdušile, pa so bile skakalnice. Saj veste, da na bazenih vedno opozarjajo, da skakanje v vodo ni dovoljeno? No, v Istralandiji imajo bazen, namenjen samo temu!”

Mamica Nika, ustvarjalka bloga Mali popotniki pa je dodala: “Mi smo bili navdušeni. Res smo se zabavali. Tista prava mera adrenalina, dogajanja, glasbe, energično vzdušje. Bilo je FANTASTIČNO in zagotovo se še kdaj odpravimo.”

Kakšni so bazeni, vodne atrakcije?

Nika: “Otroka sta bila ob obisku stara 3 leta (104cm) in 5 let (122cm). Starejši je imel več izbire pri toboganih. Mlajša pa ni bila čisto nič prikrajšana, ker je v parku res ogromno izbire. Ker sama nisem ravno ljubiteljica vode, so bili tobogani na katere je lahko šel starejši, zame čisto dovolj. Sprobali smo jih 4, pa jih razvrstim od najljubšega do še vseeno zelo super: Sky River, Fantasy Hole, Escape Hole, Sea Hole. Najljubši so nam bili tobogan s šlaufi. Drugič bomo sprobali še Family Rafting (ima omejitev višine na 120cm+). Sicer pa smo se mi največ zadrževali v Pirate Lagoon in bazenu z valovi. Tale Pirate lagoon ima veliko malih toboganov na katere gredo malčki lahko sami. Malo bolj zgoraj so še zabavne šprice: Spray Kids Arena in Family pool (s steklenim delom). Sprobali smo še plezalno steno in masažo v Relax bazenih. Pa zumbali smo in šli na pena party. Navdušili so nas tudi godbeniki.”

Kakšna je ponudba za otroke?

Tina: “Čeprav sta moja otroka že večja, sem opazila, da imajo res lepo poskrbljeno za mamice z manjšimi otroki – od sobe za dojenje, ki je opremljena tudi z mikrovalovno pečico, do bazenčka z žogicami in mizicami za ustvarjanje (vse lepo v senci). Za malo večje pa zabave sploh ne zmanjka, saj poleg toboganov zabavo zagotovi tudi bazen z valovi (in peno!), pa animacije, vodna aerobika in športne dejavnosti. Skratka – en dan v Istralandiji je premalo za doživeti vse, kar vam ponuja.”

Kako pa je s hrano in pijačo?

Tina: “V parku je na voljo 9 restavracij in barov. Veliko miz in stolov, tudi ob uri za kosilo. Vse je lepo zorganizirano. Pohvalili bi pa tudi čistočo! Ves čas čistijo mize, pa tudi wc-je in smeti po parku.”

Komu priporočate Aquapark Istralandia?

Istralandia bo navdušila vse družine, ki obožujejo vodo! Primerna je tako za družine z majhnimi otroki kot za družine z najstniki. Čisto za vsakogar se nekaj najde. Priporočamo, da se v Istralandio podate še tega septembra in doživite en lep pozno poletni dan v bazenih!

Ponudbo za Istralandio si lahko ogledate TUKAJ

Mami blogerkam in njihovemu iskanju
Naj družinske destinacije 2022 sledite TUKAJ

 

Foto: Nika Korošec, Tina Guček

PREBERITE ŠE: Intervju s simpatičnima Štajerkama, ki sta s ponesrečenim dopustom nasmejali celo Slovenijo

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Potovalni dnevnik za otroke in 9 izletov po Sloveniji za raziskovanje #INTERVJU

Nastja Stropnik Naveršnik in Klemen Kramar sta učiteljica slovenščine in učitelj angleščine, ki obožujeta potovanja po svetu, pa tudi krajše izlete po domačih krajih. Pred kratkim sta obe svoji ljubezni – poučevanje in pohajkovanje – združila v krasnem projektu, ki sta ga poimenovala Bobrov svet.

Bobrov svet je kotiček za mlade popotnike in raziskovalce, v sklopu katerega sta Nastja in Klemen otrokom od 5. do 11. leta starosti namenila prvi slovenski potovalni dnevnik. Potovalni dnevnik jih odpelje na 9 zanimivih, a malo manj znanih kotičkov v Sloveniji. No, točno tja jih odpeljejo starši, na sami destinaciji pa lahko vsi skupaj s pomočjo dnevnika skupaj rešujejo miselne igre, s katerimi spoznavajo Slovenijo in pridobivajo nova znanja s področja naravoslovja, geografije, zgodovine, jezika in etnologije. Nenazadnje je znanje, ki ga pridobimo skozi igro, najlažje usvojeno, poleg tega pa so trenutki in spomini, ki jih ustvarimo skupaj, največ, kar lahko podarimo otrokom.

Nastja in Klemen sta nam Bobrov svet in potovalni dnevnik podrobneje predstavila v tokratnem Vandraj intervjuju, govorili pa smo tudi o njuni ljubezni do potovanj in kotičkih po Sloveniji, ki ju najbolj navdušujejo.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Nastja in Klemen, Štajerka in Dolenjec, učiteljica slovenščine in učitelj angleščine. Sicer sva si precej različna, povezuje pa naju ljubezen do poučevanja (svoji službi obožujeva) in potovanja. Če le imava čas, se rada odpraviva na izlet, raziskovanje še neznanih kotičkov. Zase bi rekla, da sva deloholika, ki ne marava rutine in vedno znova iščeva izzive.

Pred kratkim sta izdala prav poseben projekt – prvi slovenski potovalni dnevnik za otroke. Povejta nam več o tem, kaj ga dela posebnega?

Res je, v času pandemije sva pogosto slišala vprašanje: “Kaj naj delamo doma z otroki? Zmanjkuje nam idej”. Tako je nastala ideja za otroški potovalni dnevnik. Ob redni službi sva zadnjih 14 mesecev razvijala to idejo, ilustrirala, oblikovala, pisala besedila, pripravljala uganke in naloge, popravljala, izboljševala. K sodelovanju sva povabila mojo prijateljico ilustratorko Nejo Kaligaro, ki je narisala čudovito naslovnico. Ko sva bila končno zadovoljna z izdelkom, sva ga poslala v tisk. Rekla bi, da je ta izdelek nekaj posebnega, ker je premišljeno dodelan, prilagojen za osnovnošolce, besedila so kakovostna in poučna, hkrati pa primerne zahtevnosti. Vsaka destinacija je interdisciplinarno obravnavana, kar pomeni, da otrok na eni lokaciji povezuje znanje družbe, naravoslovja, zgodovine, jezika. Pobarvanke, uganke, rebusi in logične naloge pa so pika na i. Še ena velika prednost tega dnevnika je, da ga otrok z družino soustvarja; čez leta pa služi kot spominska knjiga skupnih doživetij.

Od kod ideja za ime Bobrov svet?

Ko sva iskala ime podjetja, sva želela nekaj, kar bi bilo otrokom blizu. Bober je simpatična žival, ki ima lastnosti, kot so delovnost, iznajdljivost, ustvarjalnost, radovednost. Vse te vrednote pa predstavljajo tudi vizijo podjetja.

Potovalni dnevnik bralca odpelje na 9 zanimivih, a malo manj znanih izletov po Sloveniji. Zakaj sta izbrala ravno te lokacije?

Prepričana sva, da so destinacije, kot so Bled, Bohinj, Piran in Ljubljana že dobro poznane in raziskane. Midva pa sva želela približati obiskovalcem manj znane destinacije, ki so ravno tako zelo zanimive in skrivajo veliko potenciala.

Oba sta učitelja, skupaj imata več kot 15 let izkušenj dela z otroki. Kako dobro gresta učenje in igra z roko v roki?

Odlično! Usvajanje znanja v prvi triadi v osnovni šoli temelji na igri, kasneje pa šola postaja (pre)resna. Vse prevečkrat se nam odraslim (tako učiteljem kot staršem) zdi, da v šoli ni prostora za igro. Pa vendar je učenje veliko več kot le pomnenje faktografskih dejstev. Učimo se tudi voziti s kolesom ali speči palačinke. In to je zabavno, kajne?

Kaj bi rekla, da je obvezna oprema za izlet za vsako družino?

Ni ravno oprema, a zelo pomembni pri družinskih izletih sta dobra volja in čas. Čas! Čas za igro, druženje, povezovanje, zato je najino glavno vodilo družinam: naj se jim na izletih ne mudi in naj izkoristijo ta dragoceni čas. Otroci tako hitro odrastejo in ne želijo več preživljati časa s starši, zato je obdobje otroštva tako dragoceno.

Pri opremi pa bi izpostavila primerno obutev, rezervna oblačila in malico. Z dnevnikom želiva mlade raziskovalce spodbujati tudi k samostojnosti, da si bodo ob slikovnem prikazu sami pripravili nahrbtnik za izlet.

Se vama zdi, da dobro poznamo slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Zagotovo vsi dobro poznamo največje turistične bisere Slovenije, k njihovi prepoznavnosti pripomorejo turistične kampanje, oglasi, tudi šolski sistem pri vsebinah geografije, družbe. Manj turistično poznane destinacije pa so zanimive predvsem tistim, ki si tega želijo in imajo posluh za to. Dandanes nam so v veliko pomoč pri tem splet, google maps aplikacija in instagram. Še vedno pa je najboljše, da sledimo smerokazom ali povprašamo domačine. Tako navadno dobimo najlepše zgodbe in odkrijemo odlične kotičke.

Kam po Sloveniji se sama najraje odpravita na aktiven izlet?

Najina najljubša, največkrat obiskana, pa tudi s športom povezana destinacija je zagotovo Gorenjska.

Katere kotičke vašega kraja bi pokazala tistim, ki ga še ne poznajo?

Prihajava s Štajerske in z Dolenjske. Nastja bi jih povabila na Velenjsko jezero, v muzej premogovništva, nato pa na domačijo z jeleni v neokrnjeni naravi na kosilo ali pijačo. Klemen pa bi jim razkazal ruševnine kakšnega dolenjskega gradu in jih odpeljal do izvira ene izmed ponikalnic.

Kateri del Slovenije poznata kot svoj žep?

Meniva, da Dolenjsko, kjer trenutno živiva in delava. Ko le imava prosto popoldne, pa rada sedeva v avto ali na kolo in raziskujeva okolico.

Kakšen tip izletnikov sta sama in kako izbirata naslednjo destinacijo?

Imava seznam, kamor vpisujeva destinacije, ki si jih želiva obiskati. Pa naj bo to v Sloveniji ali v svetu. Izlete in potovanja si vedno skrbno načrtujeva vnaprej. Prebereva bloge na spletu, pobrskava po instagramu, si izposodiva turistične vodnike. Načrtovanje nama je všeč in četudi nama vzame ogromno časa, ni to nikoli stran vržen čas. Pripraviva si tudi zemljevid, na katerem si označiva destinacije, zanimivosti, restavracije, lokale. Kljub vsemu pa včasih na sami destinaciji namenoma izbereva manj oblegano pot, se izgubiva v ulicah, slediva domačinom. Rada poskušava nove okuse, spoznavava drugačne kulture, običaje, zgodovino, arhitekturo in umetnost. Popotniške izkušnje Nastja deli tudi na blogu Razglednice iz kovčka.

HITRIH 7

Najljubši kotiček v Sloveniji: jezero Jasna

Najljubše mesto: Edinburg, Škotska

Najljubša plaža: Myrtos beach, Kefalonija

Najljubša kulinarika: morska hrana

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: slovenščina

FOTO: Osebni arhiv

Potovalni dnevnik in Bobrov svet najdete tudi na spletni strani (tu), Instagramu (tu) in Facebooku (tu).

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Vandraj insider: München skozi oči Slovenke in Maročana, ki tam živita

Katja Guiri je Slovenka, poročena z Maročanom, s katerim živita v Nemčiji. Med drugim stoji za projektom Time to Trawell, v tokratnem Vandraj insiderju pa nam je predstavila München in vse njegove kotičke, ki jih je vredno obiskati.

Kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Sem Slovenka, ki je po zaključeni gimnaziji odšla živeti v  tujino, se po življenju v Parizu, Dijonu in Kopenhagnu preselila v München in poročila z Maročanom. Hkrati pa sem soustanoviteljica blagovne znamke Time to Trawell, prek katere svojo ljubezen do potovanj delim s popotniki s celega sveta.

V tujini živite že 15 let – po študiju in delu v Parizu pa zdaj z možem, ki je sicer Maročan, živita v Münchnu. Kaj vaju je odneslo prav tja?

Oba z možem Pariz obožujeva – je eno izmed najlepših mest, kar sva jih kdaj videla. Po več letih življenja v mestu luči pa se prebivalci Pariza vse bolj in bolj začnemo zavedati stvari, ki so turistom nevidne. Kakovost življenja v Parizu, na primer, je precej nizka. Stavbe so resda čudovite, ampak hkrati zelo stare in posledično slabo izolirane. Zelenih površin je kar nekaj, a jih še vedno ni prav veliko. Tako sva tudi midva na neki točki začela razmišljati o selitvi v mesto, kjer bo kakovost življenja boljša. München združuje glavne stvari, ki sva jih iskala: mednarodno okolje, veliko narave, bližino gora in jezer, odlično izhodiščno točko za potovanja …

Kako pogosto se vrneta nazaj v Slovenijo?

Parkrat letno, najrajši pa poleti, ko obisk družine združiva s skokom na morje.

Pa v Maroko?  

Če le lahko, parkrat letno. V času covida so direktne povezave med Münchnom in Marokom na žalost ukinili, tako da organizacija zahteva malo več energije, drživa pa pesti, da lahko kmalu spet potujeva v Maroko brez prestopnih letov.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Odprtost uma, mišljenje izven okvirov, sprejemanje drugačnosti in raznolikosti, hkrati pa samostojnost, ker se v tujini daleč od družine lahko zaneseš le na samega sebe.

Skupaj z možem in poslovnim partnerjem Rédo sta ustvarila tudi projekt, ki spodbuja boljša in kakovostnejša potovanja – Time to Trawell (= travel well) in z ultimativnim popotniškim planerjem opremila popotnike z vsemi potrebnimi orodji za boljše načrtovanje potovanja in ustvarjanje spominov nanje. Zakaj je torej pametno imeti popotniški planer in koliko takšnih planerjev sta že popisala kar sama?

Načrtovanje potovanj in samo potovanje je pogosto čudovita izkušnja, hitro pa se lahko navdušenje pomeša tudi s težavnostjo samega načrtovanja. Popotniški planer te pri načrtovanju usmerja, opominja na vse potrebne korake, hkrati pa pomaga, da postavite prava pričakovanja za svoja potovanja in potujete z namenom. Midva sva jih od rojstva najinega potovalnega planerja prav takšnih popisala že kar 6. V vsakem je prostora za načrtovanje 7 potovanj. In vse z veseljem vsake toliko vzameva v roke ter podoživiva najina potovanja ter vtise. Dandanes fotografij skorajda ne razvijamo več, najin potovalni planer pa naju opomni na popis dogodivščin, ki tako v najinem spominu ostanejo za vedno.

Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do pred kratkim samoumevne dostopnosti kaj spremenil?  

Vsekakor – že prej sva bila za vse možnosti potovanj neverjetno hvaležna, a sva se zdaj vseeno zavedla, kako enostavno in predvidljivo je bilo potovanje v prejšnjih letih. Danes načrtovanje potovanja zahteva čisto drugačen pristop, tudi najmanjše detajle moramo preveriti, kar je včasih lahko kar naporno. Zato dobro načrtovanje v teh časih še dodatno spodbujava. Bolj kot se pripravimo na potovanje, boljše bomo potovali. Ko vse potrebne informacije zberemo na enem mestu v potovalnem planerju, smo veliko bolj umirjeni in točno vemo, kje iskati katero informacijo.

[O mestu:]

Kako bi opisali München?

München ima veliko skupnega z Ljubljano. Je zelo zeleno mesto z luštnim mestnim jedrom ter ogromno parki. Ljudje radi kolesarijo ter čas preživljajo zunaj.

Pa tamkajšnje ljudi?

Nekateri ljudje pravijo, da je München najbolj severno italijansko mesto, saj se v Münchnu res čuti bolj sproščena energija kot v katerem drugem delu Nemčije. Ljudje gredo z veseljem v restavracije in kavarne, radi si privoščijo dobro hrano in kvalitetno preživljanje časa. Ljudje so večinoma točni, hkrati pa se dosti strogo držijo pravil.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

To, da v veliko restavracijah in kavarnah ne sprejemajo kartic, temveč samo gotovino. Nemci obožujejo gotovino. Po življenju v Parizu, kjer tudi 1 evro kjer koli lahko plačaš s kartico, sem potrebovala več let, da sem se navadila v denarnici vedno imeti gotovino.

Pogled s cerkve Sv. Petra.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Münchnu kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

To, da so ljudje iz Münchna snobovski, nezabavni, strogi.

Vaši trije razlogi za obisk so …

… bližina Slovenije, čudovito mestno jedro, kjer se prepletajo zgodovina, umetnost in narava, in, seveda, najnovejši avtomobili za avtomobilske navdušence, ki jih pogosto vidimo samo v katalogih.

München je najlepši …  

… poleti, ker se mesto spremeni v mestno plažo ob reki Isar, okoliška jezera pa so čudovita kot alternativa morju.

Katere so stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Kvaliteta življenja, varnost, urejenost.

 [O urbanih kotičkih kraja:] 

Najljubši kotiček za sprostitev: kotički  ob reki Isar, sploh poleti

Najboljšo kavo potrežejo v: Bar Centrale v centru mesta

Na najboljši brunch grem v: Hungriges Herz

Brunch v Hungriges Herz

Najboljše kosilo najdete pri: Cotidianu (več lokacij v mestu)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Spätzle – neke vrste testenine s sirom

Najboljši šoping je: v nakupovalni blagovnici Oberpolinger v centru mesta

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Haus der Kunst (priporočam kavico v Goldenes Baru v tej galeriji)

Park, kjer najraje poležavate: Englischer Garten

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Deutsches Museum – tehnični muzej

Najlepši razgled nad mesto najdemo: z vrha cerkve svetega Petra (Peterskirche)

Najboljša zabava: poletni dogodki na prostem

Najljubši festival/dogodek: Tollwood

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Marienplatz (glavni mestni trg), Frauenkirche (cerkev z dvema zvonikoma), Monopteros v Englisher Gartnu, Nymphenburg (čudovit grad z ogromnim vrtom).

Načrtovanje potovanja v Cotidianu, ki je tudi super izbira za kosilo.

[Uporabno:] 

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Kolo (in super pogoji)!

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?  

Vlak ali Flixbus.

[Plus in minus:] 

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

München je veliko bolj mednaroden in kulturno raznolik kot Slovenija, kar spodbuja k večji odprtosti uma. Je pa življenje v Münchnu precej dražje kot v Sloveniji, od ponudb v restavracijah do storitev kot so frizerji, vodovodarji in podobno.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Trg dela je v tujini pogosto večji kot v Sloveniji, vendar je tudi konkurenca večja. Za odlična delovna mesta tekmujejo res odlični kandidati širom sveta, tako da je potrebno dobro poznati svoje prednosti in kvalitete. Delo v tujini je, sploh na začetku, precej intenzivno, ker je zraven same službe delo v novem okolju, novem jeziku, novi kulturi pogosto psihično precej zahtevno in utrujajoče. Prav tako se je potrebno dodobra spoznati s sistemom davkov in zakonodaje, kar ponovno terja kar nekaj energije. Hkrati pa je delo v mednarodnih ekipah izjemno obogatujoče, veliko mednarodnih podjetij pa pristopa k delu na bolj inovativen način kot tradicionalna podjetja.

[Na hitro:] 

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 15 ??

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 5

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: nemških prijateljev: 8, mednarodnih prijateljev: 3

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

FOTO: Katja Guiri/osebni arhiv

Na kakšne dogodivščine vse se podajata Katja in Reda lahko vidite tudi na njunem Instagram profilu @timetotrawell.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Puščavo si ljudje zmotno predstavljajo kot dolgočasno.” – Anže Petrič o varnosti, predsodkih, lepotah in ljubezni do arabskega sveta

Včasih je intervjuje delati težko. Iz ljudi moraš vleči odgovore, postavljati dodatna vprašanja, se poskušati teme lotiti na drugačen način, da izluščiš za bralce kaj uporabnega. To ni tak intervju. Z Anžetom, navdušenim popotnikom po arabskem svetu, je beseda stekla, še preden se je intervju sploh dobro začel in precej mukoma sva se ob koncu ustavila. Ko nekdo o stvareh govori s takim žarom, ljubeznijo in strastjo, veš, da bo končni izdelek zanimiv. Pa ne samo zanimiv, poln navdiha, novih zornih kotov in motivacije, da se na pot podaš tudi sam. Že jutri, če se da!

Anže Petrič, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Anže Petrič, študiral sem turizem, zato se z njim ukvarjam tako poslovno kot ljubiteljsko. Obožujem potovanja in izlete. Navdušujejo me narava, zgodovina in arhitektura. Rad hodim v hribe, rad spoznavam preteklost in kulturo krajev, močno pa uživam tudi v vrvežu živahnih mest.

Glede na objave na vašem Instagram profilu, se posebej navdušujete nad arabskim svetom. Kako to?

V resnici ne vem, vse se je začelo, ko sem bil še otrok in sem izvedel za egipčanske piramide. Od takrat je bil obisk tega dela sveta moja želja. Na koncu Egipt ni bil ne moja prva arabska destinacija, niti ne najljubša, ampak je bil le dober povod, da sem odkril in raziskal ta čudoviti svet. Vse mi je všeč. Ljudje, narava, mesta, puščava. Tam sem doživel najlepše sončne vzhode in zahode. Vse mi je všeč.

Katere arabske države ste že razsikali?

Egipt, Tunizijo, Maroko, Jordanijo, Združene arabske emirate in Turčijo, če jo štejemo tukaj zraven.

Egipt pa vas torej ni prepričal?

Nikakor in v nobenem pogledu. Zelo me je razočaral. Je veliko lepših stvari za videti v arabskem svetu. Ljudje v Egiptu so katastrofalni. So agresivni, vsiljivi, moteči, vlečejo te na vse strani, da bi zaslužili. Ker so ljudje pomembna sestavina vsake destinacije, mi je žal v spominu ostalo predvsem to in zasenčilo vse ostalo. Odnosi z ljudmi, s prodajalko, turističnim vodičem, taksistom ali mimoidočim je tisto, kar pusti vtis neke dežele. Če odnosi niso pravi, to ubije lepo izkušnjo, žal.

Pa ni ta vsiljivost značilna za arabski svet?

Je, je. V večini. Razen v visoko razvitih državah, kot so Katar, Dubaj, Kuwajt. Ampak povsod te, ko enkrat ali drugič rečeš “ne”, pustijo pri miru. V Egiptu te ne. V Egiptu smo se nekajkrat pošteno prestrašili, ko so nas kar vlekli v neke trgovine, ne da bi mi sploh vedeli, kaj se dogaja. Nekdo nas je na primer peljal v neko sobo in na lepem ugasnil luč. Hotel nam je pokazati sliko, ki se sveti v temi, ampak, ko je ugasnil luč in ker ga  nismo razumeli, nam je bilo izredno neprijetno in smo se ustrašili, kaj se dogaja.

Se sicer v teh državah počutite varno?

Zelo. Počutim se varno. Včasih še bolj kot v Evropi. Verjetno, ker sem se navadil na njihov način življenja. Navadil sem se, da te na ulici kar ustavijo in začnejo pogovor. Vsakič ko zapustimo dom in se odpravimo v neko deželo, kjer imajo ljudje drugačne navade, se moramo zavedati, da zadeve tam potekajo drugače. Nismo več doma, ljudje se bodo do nas obnašali drugače kot smo vajeni in mi smo tisti, ki se moramo prilagoditi. Sprejeti moramo drugačnost, ki ne pomeni nujno nevarnosti. Jaz imam veliko več lepih izkušenj kot slabih. Veliko več. Zato se vedno znova vračam.

Ljudje imajo v zahodnem svetu kar velik predsodek pred potovanji v islamske države. Je predsodek upravičen?

Moja izkušnja je taka, da v vsaki veri obstajajo skrajneži. Skrajneži obstajajo v Evropi, v ZDA, kjer sem jih na primer videl na lastne oči, obstajajo povsod, ni pa jih veliko. Jaz na svojih potovanjih nikoli nisem imel slabe izkušnje. Menim, da je nujno upoštevati navodila pristojnih organov, ki odsvetujejo ali dajo zeleno luč na potovanja v določene države. Absolutno ne bi potoval v države, kjer grozi neka nevarnost. Ampak kar vse države pa niso že same po sebi nevarne. Sploh ne. Osamljeni primeri terorizma se pa danes žal lahko zgodijo kjerkoli.

Katera je najlepša izkušnja iz vaših popotovanj?

Najbolj me je prevzela izkušnja z Mrtvim morjem v Jordaniji. Mrtvo morje se nahaja v najgloblji depresiji na svetu in ko se od daleč bližaš temu pojavu, ti pogled na obzorje vzame dih. Izgleda kot da se bližaš koncu sveta. In ko prideš tja, se Zemlja še enkrat “vdre” in šele tam je Mrtvo morje. Res zanimiva izkušnja. Čudovite izkušnje imam tudi z gostoljubjem naključnih domačinov. Brez težav te povabijo domov, postrežejo, zelo so topli. Je pa res, da je včasih za prijaznostjo namera po zaslužku. To je težko ločiti.

Na svojih potovanjih greste radi pogledati tudi “za vogal”, na manj turistične predele. Je velika razlika?

Največji razkol je viden v Združenih arabskih emiratih. Na eni strani je Dubaj: razkošje, vse se blešči, visoke stavbe, trgovine, luksuz, popolne plaže, ponudba … Potem pa se pelješ v Fujariah, sosednji emirat, kjer smo želeli obiskati eno plažo, in naletiš tam na sicer lepo plažo, ki pa je polna smeti, alg, mrtvih živali, mehurčkov nafte, … Nekje se plačuje cena za blišč. Jaz rad najamem avto in države raziskujem sam. Ko se voziš in ustaviš kje izven mest, je občutek, kot da se vračaš kar nekaj deset let v preteklost.

Verjetno ste že zverzirani v barantanju?

Ja, sem. Skrivnost je, da poznaš cene. Vse se najde na internetu. Če poznaš cene, postavljaš pravo ceno in si lahko prepričan, da boš dosegel svoje. Vztrajaš, zagotovo bodo prišli za tabo in sprejeli.

Vaše zadnje popotovanje je bila študijska tura po Tuniziji. Fotografije iz ture bodo krasile tale intervju. Kako se študijske ture razlikujejo od samostojnega potovanja?

Zelo se razlikujejo. Cilj študijskih tur je, da se turistični delavci spoznamo z določeno destinacijo, da jo doživimo na lastne oči, da jo potem lažje priporočamo in svetujemo strankam, glede hotelov, izletov, cen in vsega ostalega. Te ture so zanimive, a zelo naporne in časovno skoncentirane tako, da v najkrajšem času vidimo čimveč. V Tuniziji smo bili 6 dni in videli okoli 40 hotelov in kar nekaj lepih izletov. Potovali smo s čarterjem iz Ljubljane. Vse, ki bodo potovali kot gostje, bodo imeli torej čarter, hotel, slovenskega predstavnika in organizirane izlete ob doplačilu.

Zdaj, ko ste Tunizijo spoznali, zakaj in komu bi jo priporočili kot odlično počitniško destinacijo?

Ljudje imamo o severni Afriki svojo predstavo. Predstavljamo si jo kot puščavo. Tunizija je tudi puščava, čudovita puščava, ampak je tudi zelo zelena! Veliko je polj. Poznani so po odličnem oljčnem olju, olivah, oljčnem lesu in po vinu. Preden sem jo obiskal, sem si jo predstavljal zelo podobno Egiptu, saj sta državi geografsko zelo blizu, pa ni bilo tako. Ljudje so veliko bolj obzirni, topli in prijazni, dežela je veliko bolj zelena, presenetila me je pa tudi zaradi zgodovine. V Tuniziji stoji eden večjih rimskih amfiteatrov na primer.

Torej Tunizija niso samo resorti?

Tunizija so tudi resorti, dražji in cenejši, kvalitetnejši in … manj kvalitetni. A je še veliko več! Resort je ponavadi izhodišče za izlete. Ponavadi stoji blizu plaže, ima na sredi velik bazen, iz hotela pa potekajo potem izleti naokoli. Tunizija je čudovita dežela. Polna lepe narave, mešanice kultur in bogate zgodovine. Pa seveda puščava in plaže!

Tunizija te preseneti. Obvezno obiščite Saharo, glavno mesto Tunis, rimski amfiteater v El Jemu, plažo in mesto Hammamet, Djerbo, Djerbahood, Sidi Bou Said, …

Ali je v resortih v Tuniziji dostopen alkohol?

Je. V Tuniziji imajo odlično vino, imajo tudi svojo znamko piva. Tako da ni omejitev na tem področju.

Kaj vas je v Tuniziji najbolj navdušilo?

Puščava. Vedno znova me navduši. Ljudje si puščavo zmotno predstavljajo kot zelo dolgočasno. Pa ni! Najprej, poznamo več vrst puščave. Lahko je peščena, lahko je kamena, je zelo raznolika. V puščavi doživiš čisti mir. To je posebna tišina. Obožujem sipine. Ni svetlobne onesnaženosti. Če v puščavi preživiš noč, so ti zvezde na dlani.

V Tuniziji smo obiskali tudi gorsko oazo in doživeli tako sončni vzhod kot zahod. Za sončni vzhod smo vstali zelo zgodaj zjutraj, ampak je bilo zelo vredno. Sončni vzhod je lepši kot sončni zahod. Sončni vzhod na slanem jezeru je moj najljubši spomin celotnega potovanja.

Bi Tunzijo priporočali kot poletno destinacijo?

Absolutno. Ne samo, da je čudovita, je tudi razmeroma blizu in zelo ugodna. Izleti so fantastični, dogajanja je ogromno. Čarter vozi iz Ljubljane, v resortih so slovenski predstavniki. Meni se zdi odlična destinacija za poletne počitnice. Puščava, morje, arhitektura, mestna središča, medine… to vse je res posebno doživetje.

Je Tunizija primerna za samostojno potovanje?

Poleg all inclusive resorta in agencijske organizacije si lahko potovanje po Tuniziji organizirate tudi sami. Je lepo potovanje. Vem, da leti redna linija iz Benetk, prepričan pa sem, da je še kakšna linija iz bližine. Obstajajo pa tudi zasebni hoteli, poleg resortov.

Obiskali ste tudi Djerbo. Kaj bi bolj priporočili Djerbo ali celino?

Djerba je bolj odmaknjena, čudovita, ampak na celini se mi zdi, da lahko doživiš in vidiš več. Djerba je primarno turistično naravnana in polna resortov.

HITRIH 5

Najljubša država: Jordanija

Najljubše mesto: Dubaj

Najljubši jezik: Slovenščina

Najljubša hrana: Špinačne palačinke

Najljubše prevozno sredstvo: Avto

Anže Petrič utrinke s svojih potovanj deli na svojem Instagram profilu. Sledite mu TUKAJ!

Bi Tunizijo obiskali tudi vi? Preverite ugodno ponudbo TUKAJ! 

Foto: Anže Petrič, Tunizija

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.