“Na taki poti ugotoviš, kako malo je potrebno za srečo.” – Luka Zevnik je tretji Slovenec, ki se je podal na zahtevno Apalaško pot

To je eden tistih intervjujev, ko ti sogovornik poda toliko čudovitih misli, da sploh ne veš, kako vse zajeti, da bo zares prišlo do bralcev. Ko sem na Instagramu brskala za zanimivimi popotniki, sem naletela na profil Slobackpacker. Lepe fotografije razgledov, šotor in širok nasmeh so bili tisti, ki so mi najprej padli v oči. Potem pa zagledam ključnik #appalachiantrail. Se je res na to pot podal še tretji Slovenec?

Apalaško pot zaradi njene zahtevnosti, dolžine in starosti imenujejo “mati vseh poti”. Dolga je 3500 km in se razteza čez štirinajst hribovitih ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA. Za predstavo zahtevnosti poti: skupnega vzpona je toliko kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na Everest. Luka Zevnik je na poti že več kot 140 dni, najin dialog je potekal počasi, vsakič ko je Luka prišel do interneta in zbral dovolj moči, da odgovori na moja vprašanja. Se mi je zdelo pomembno, da ga predstavim, dokler je še na poti. Ko jo konča, pa še enkrat!

Luka Zevnik, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Ime mi je Luka Zevnik, prihajam iz okolice Maribora, sem preprost delaven fant. Po izobrazbi keramičar, ki res uživa v svojem delu. Prosti čas večinoma preživljam v družbi prijateljev, pa naj bo to izlet ali zgolj  klepet ob “kavi”. Zelo rad potujem, raziskujem in spoznavam nove ljudi. Obožujem adrenalinske športe in rekreacijo v naravi. Veliko mi pomenijo iskrenost, smeh in dobra volja, ki je nikoli ne more biti preveč.

Na Instagramu ustvarjate pod imenom Slobackpacker. Kako se je ustvarjanje začelo? Kdaj ste začeli z objavami?

Vse se je začelo že pred leti, ko smo si prijatelji med seboj pošiljali slike iz  službe, z namenom, da bi si krajšali dolgčas in nasmejali drug drugega. Skozi čas mi je veliko prijateljev reklo, da se iskreno nasmejejo ob gledanju mojih bedarij  in da bi moral to delit tudi z ostalimi. Sam se nikoli nisem rad izpostavljal na družbenih omrežjih, do trenutka ko sem se odločil da prehodim Apalaško pot. Ker večina Slovencev te poti ne pozna in si verjetno niti ne znajo predstavljati, kako to izgleda, se sproti trudim v obliki storyev na Instagramu prikazati moj vsak dan. Na poti pa snemam tudi “dokumentarni film”, ki ga bom objavil decembra na svojem You Tube kanalu. Ker  sem celo leto namenil potovanju, sem z rednimi objavami začel že 16 decembra, ko sem prispel na prvo destinacijo in sicer otok  Zanzibar v Afriki.

Zakaj backpacking? Kaj so prednosti in kaj slabosti?

Definitivno je največja prednost backpackanja  možnost spontanosti. Če imaš v nahrbtniku šotor, hrano in vodo, lahko brez problema spreminjaš plane kolikor želiš ali si jih preprosto sploh ne zastaviš. Prav tako je to najbolj poceni oblika potovanja, ki pa te lahko včasih stane bolečine v ramenih ali slabega spanja.

 

Trenutno ste na Apalaški poti. Zakaj? Koliko kilometrov boste prehodili? Koliko dni? Po kakšnem terenu?

Da grem prehodit Apalaško pot, sem se odločil takoj ko sem prehodil pot Camino de Santiago v Španiji leta 2019. Nekako sem se našel v takšnem načinu potovanja in ker me je že od nekdaj zanimalo kakšno je življenje v Ameriki, se mi je to zdela odlična priložnost. Pot se začne v Georgi in konča v Mainu na gori Katahdin. Celotna pot šteje  3524.5km, prečkaš kar 14 zvezdnih držav in v povprečju pohodnik porabi 170-180 dni, da prehodi celotno pot. Pot vodi večinoma čez gozdove in mislim, da če povem, da je višinskih razlik enako kot da bi od gladine morja šel 16 krat na Mt. Everest in dol, dovolj.

Kje spite?

Na tej poti imaš dve možnosti in sicer spiš lahko v šotoru ali v viseči mreži. Sam sem prvih 130 dni spal v šotoru in nato zamenjal za visečo mrežo, saj sem s tem prihranil na prostoru in teži. Prav tako imaš v določenih kampih postavljene lesene “hišice”, ki so iz treh strani zaprte in pokrite s streho, namenjene zgolj za pohodnike. V večini njih lahko najdeš miši, ki bodo poskrbele da ne boš spal preveč dobro, zato se spanja v teh “zatočiščih” večina ljudi izogiba.

 

Kaj jeste?

Jem večinoma že vnaprej pripravljene obroke, za katere potrebujem zgolj vrelo vodo. Testenine, riž, pire krompir v prahu, tuna, ovseni kosmiči, tortilije, arašidovo maslo, razne oreščke in pa sladke prigrizke kot so proteinske čokoladice in podobno. Vse je odvisno, kakšno težo si pripravljen nositi in koliko denarja si pripravljen zapraviti, saj si nakupiš hrano za približno 4-5 dni naprej. Jaz osebno raje nosim kakšen kilogram ali dva več, kot pa da zapravim za lahek a visoko kaloričen obrok 8-10 €.  Skozi čas se določene hrane prenaješ in začneš kombinirati takšne in drugačne sestavine, ki si nikoli ne bi mislil, da pašejo skupaj. Kot sem že povedal, je ta pot zelo zahtevna, zato ti je najbolj pomembno, da poješ čim več kalorij. Pri takšnih naporih nikoli ne more biti preveč. Res pa je da čez čas spoznaš svoje telo tako dobro, da ti samo pove, kaj potrebuje za normalno delovanje.

Kako ste se pripravljali na to pot? S kom potujete?

Iskreno se na to pot nisem pripravljal niti približno tako kot bi si kdo mislil. Sam nerad pričakujem stvari in se poskušam kolikor se le da pustiti presenetiti, zato o tej poti nisem preveč raziskoval. Seveda sem pogooglal, v kaj se sploh spuščam in šel na kavo z Jero Mušič. ki je to pot prehodila leta 2019. Jera mi je dala ogromno koristnih informacij, me vodila čez celotni proces glede papirjev (viza) in pa opreme, ki jo potrebujem. Fizične priprave pridejo več kot prav, zato sem šel večkrat peš na Mariborsko Pohorje in smučat v Avstrijske Alpe, da bi vsaj malo pripravil telo na tako velike napore. Na to potovanje sem se odpravil čisto sam, z vedenjem, da bom tukaj spoznal ogromno dobrih ljudi, s katerimi bomo čez čas postali pravi prijatelji, si stali ob strani in skupaj prehodili to pot.

Kaj vas je navdušilo? Kaj presenetilo?

Najbolj me je navdušilo, koliko ti ljudje, ki te sploh ne poznajo in te vrjetno ne bodo več nikoli videli, pomagajo. Mi jim pravimo “trail angels” in to so ljudje, ki ti priskočijo na pomoč, ko najmanj pričakuješ. Pa naj bo to zgolj kozarec navadne vode, sadje, sokovi, prevoz do trgovine, določeni te celo pogostijo doma, plačajo obrok ali dajo denar v roko. To, koliko ti ljudje tukaj pomagajo, da ti le uspe prehoditi to pot do konca, je res neverjetno. Presenetilo me je tudi število kač, ki sem jih videl. Ker so določene kače tukaj smrtno nevarne, sem na poti moral biti ves ta čas strogo osredotočen na vsak naslednji korak.

Kako si spakirate za tako pot?

Spakirati si za takšno pot ni niti približno enostavno. Hkrati bi rad imel čim več stvari in ostal lahek, kar pa ne gre skupaj. Skozi pot se začneš zavedati, kako malo stvari dejansko potrebuješ in da vsak gram v nahrbtniku šteje. 3 pare nogavic in spodnjega perila, 2 majici, pulover, kratke in pa dolge hlače, vetrovka oz. nepremočljiva jakna so oblačila, ki jih na poti potrebuješ. Morate se pa zavedati, da nosiš zraven vsega tega še hrano, kuhalnik, spalko, šotor oziroma visečo mrežo, prvo pomoč, vodo in še bi se kaj našlo.

Je kaj, kar pogrešate na poti?

Nevem sploh, kje začeti. Prvo kot prvo bi rad izpostavil nekaj osnovnih stvari, na katere človek v normalnem življenju sploh ne bi pomislil. Tuš, raznoliko hrano, začimbe in pa turško kavo. Seveda pogrešam tudi čas s prijatelji in družino. Pa domačo posteljo.

Kaj vam taka pot pomeni, kaj vam da, kaj vas nauči?

Na poti sem že več kot 140 dni in da končam to pot, mi trenutno pomeni vse. Pot me je naučila ogromno in pokazala, da sploh ne potrebuješ dosti v življenju, da si lahko srečen. Da še obstajajo dobri ljudje in da če si nekaj res želiš, ti bo to tudi uspelo. Prav tako te nauči, kako preživeti v naravi in pokaže, kakšno je življenje brez stresa, ki si ga je dandanes težko predstavljati.

Luka Zevnik nadaljuje pot in zagotovo ga še pocukam, ko se vrne.
Do takrat ga lahko spremljate na Slobackpacker.
Luka, srečno pot še naprej!

 

Foto: Luka Zevnik

 

PREBERITE ŠE: Citybreak: Praga – osupljivo mesto ob reki Vltavi

 

“Istralandia je Naj družinska destinacija!” – intervju z Mami blogerkami

Mami blogerke so v avgustu obiskale že peto destinacijo, ki se poteguje za naslov Naj družinska destinacija 2022. Skupaj z Megabonom so tokrat izbrali vodni park. Obiskali so Istralandio. Kako so se imeli, je destinacija res najboljša za otroke? Vse to in še več smo vprašali Mami blogerke!

Zakaj Istralandia?

Tokrat smo naredile izjemo in namesto vikend oddiha izbrale enodnevni izlet. Kam bi si cela družina ob zaključku poletja želela na enodnevni izlet? Nekam blizu, kjer se poletje še ni končalo! Kjer je veliko vode in zabave. Istralandia je ogromen vodni park, kjer bo vsak član družine prišel na svoj račun. Zajema 4,5 tisoč kvadratnih metrov vodnih površin in skrbi tako za tiste, ki so željni adrenalina, kot tiste, ki si želijo bolj umirjene vodne zabave. Ker v Istralandio radi hodijo tudi Slovenci, smo rekle, da jo preizkusimo iz prve roke.

Je Istralandia izpolnila vaša pričakovanja?

Mamica Tina, ustvarjalka bloga Travel, Food and All things Good : “Istralandia je res ultimativna zabava za družine. Nizka voda in igrala za najmlajše, tobogani vseh stopenj »strašnosti« za otroke vseh velikosti in seveda tudi za bolj adrenalinske starše, ena tistih stvari, ki so nas najbolj navdušile, pa so bile skakalnice. Saj veste, da na bazenih vedno opozarjajo, da skakanje v vodo ni dovoljeno? No, v Istralandiji imajo bazen, namenjen samo temu!”

Mamica Nika, ustvarjalka bloga Mali popotniki pa je dodala: “Mi smo bili navdušeni. Res smo se zabavali. Tista prava mera adrenalina, dogajanja, glasbe, energično vzdušje. Bilo je FANTASTIČNO in zagotovo se še kdaj odpravimo.”

Kakšni so bazeni, vodne atrakcije?

Nika: “Otroka sta bila ob obisku stara 3 leta (104cm) in 5 let (122cm). Starejši je imel več izbire pri toboganih. Mlajša pa ni bila čisto nič prikrajšana, ker je v parku res ogromno izbire. Ker sama nisem ravno ljubiteljica vode, so bili tobogani na katere je lahko šel starejši, zame čisto dovolj. Sprobali smo jih 4, pa jih razvrstim od najljubšega do še vseeno zelo super: Sky River, Fantasy Hole, Escape Hole, Sea Hole. Najljubši so nam bili tobogan s šlaufi. Drugič bomo sprobali še Family Rafting (ima omejitev višine na 120cm+). Sicer pa smo se mi največ zadrževali v Pirate Lagoon in bazenu z valovi. Tale Pirate lagoon ima veliko malih toboganov na katere gredo malčki lahko sami. Malo bolj zgoraj so še zabavne šprice: Spray Kids Arena in Family pool (s steklenim delom). Sprobali smo še plezalno steno in masažo v Relax bazenih. Pa zumbali smo in šli na pena party. Navdušili so nas tudi godbeniki.”

Kakšna je ponudba za otroke?

Tina: “Čeprav sta moja otroka že večja, sem opazila, da imajo res lepo poskrbljeno za mamice z manjšimi otroki – od sobe za dojenje, ki je opremljena tudi z mikrovalovno pečico, do bazenčka z žogicami in mizicami za ustvarjanje (vse lepo v senci). Za malo večje pa zabave sploh ne zmanjka, saj poleg toboganov zabavo zagotovi tudi bazen z valovi (in peno!), pa animacije, vodna aerobika in športne dejavnosti. Skratka – en dan v Istralandiji je premalo za doživeti vse, kar vam ponuja.”

Kako pa je s hrano in pijačo?

Tina: “V parku je na voljo 9 restavracij in barov. Veliko miz in stolov, tudi ob uri za kosilo. Vse je lepo zorganizirano. Pohvalili bi pa tudi čistočo! Ves čas čistijo mize, pa tudi wc-je in smeti po parku.”

Komu priporočate Aquapark Istralandia?

Istralandia bo navdušila vse družine, ki obožujejo vodo! Primerna je tako za družine z majhnimi otroki kot za družine z najstniki. Čisto za vsakogar se nekaj najde. Priporočamo, da se v Istralandio podate še tega septembra in doživite en lep pozno poletni dan v bazenih!

Ponudbo za Istralandio si lahko ogledate TUKAJ

Mami blogerkam in njihovemu iskanju
Naj družinske destinacije 2022 sledite TUKAJ

 

Foto: Nika Korošec, Tina Guček

PREBERITE ŠE: Intervju s simpatičnima Štajerkama, ki sta s ponesrečenim dopustom nasmejali celo Slovenijo

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Potovalni dnevnik za otroke in 9 izletov po Sloveniji za raziskovanje #INTERVJU

Nastja Stropnik Naveršnik in Klemen Kramar sta učiteljica slovenščine in učitelj angleščine, ki obožujeta potovanja po svetu, pa tudi krajše izlete po domačih krajih. Pred kratkim sta obe svoji ljubezni – poučevanje in pohajkovanje – združila v krasnem projektu, ki sta ga poimenovala Bobrov svet.

Bobrov svet je kotiček za mlade popotnike in raziskovalce, v sklopu katerega sta Nastja in Klemen otrokom od 5. do 11. leta starosti namenila prvi slovenski potovalni dnevnik. Potovalni dnevnik jih odpelje na 9 zanimivih, a malo manj znanih kotičkov v Sloveniji. No, točno tja jih odpeljejo starši, na sami destinaciji pa lahko vsi skupaj s pomočjo dnevnika skupaj rešujejo miselne igre, s katerimi spoznavajo Slovenijo in pridobivajo nova znanja s področja naravoslovja, geografije, zgodovine, jezika in etnologije. Nenazadnje je znanje, ki ga pridobimo skozi igro, najlažje usvojeno, poleg tega pa so trenutki in spomini, ki jih ustvarimo skupaj, največ, kar lahko podarimo otrokom.

Nastja in Klemen sta nam Bobrov svet in potovalni dnevnik podrobneje predstavila v tokratnem Vandraj intervjuju, govorili pa smo tudi o njuni ljubezni do potovanj in kotičkih po Sloveniji, ki ju najbolj navdušujejo.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Nastja in Klemen, Štajerka in Dolenjec, učiteljica slovenščine in učitelj angleščine. Sicer sva si precej različna, povezuje pa naju ljubezen do poučevanja (svoji službi obožujeva) in potovanja. Če le imava čas, se rada odpraviva na izlet, raziskovanje še neznanih kotičkov. Zase bi rekla, da sva deloholika, ki ne marava rutine in vedno znova iščeva izzive.

Pred kratkim sta izdala prav poseben projekt – prvi slovenski potovalni dnevnik za otroke. Povejta nam več o tem, kaj ga dela posebnega?

Res je, v času pandemije sva pogosto slišala vprašanje: “Kaj naj delamo doma z otroki? Zmanjkuje nam idej”. Tako je nastala ideja za otroški potovalni dnevnik. Ob redni službi sva zadnjih 14 mesecev razvijala to idejo, ilustrirala, oblikovala, pisala besedila, pripravljala uganke in naloge, popravljala, izboljševala. K sodelovanju sva povabila mojo prijateljico ilustratorko Nejo Kaligaro, ki je narisala čudovito naslovnico. Ko sva bila končno zadovoljna z izdelkom, sva ga poslala v tisk. Rekla bi, da je ta izdelek nekaj posebnega, ker je premišljeno dodelan, prilagojen za osnovnošolce, besedila so kakovostna in poučna, hkrati pa primerne zahtevnosti. Vsaka destinacija je interdisciplinarno obravnavana, kar pomeni, da otrok na eni lokaciji povezuje znanje družbe, naravoslovja, zgodovine, jezika. Pobarvanke, uganke, rebusi in logične naloge pa so pika na i. Še ena velika prednost tega dnevnika je, da ga otrok z družino soustvarja; čez leta pa služi kot spominska knjiga skupnih doživetij.

Od kod ideja za ime Bobrov svet?

Ko sva iskala ime podjetja, sva želela nekaj, kar bi bilo otrokom blizu. Bober je simpatična žival, ki ima lastnosti, kot so delovnost, iznajdljivost, ustvarjalnost, radovednost. Vse te vrednote pa predstavljajo tudi vizijo podjetja.

Potovalni dnevnik bralca odpelje na 9 zanimivih, a malo manj znanih izletov po Sloveniji. Zakaj sta izbrala ravno te lokacije?

Prepričana sva, da so destinacije, kot so Bled, Bohinj, Piran in Ljubljana že dobro poznane in raziskane. Midva pa sva želela približati obiskovalcem manj znane destinacije, ki so ravno tako zelo zanimive in skrivajo veliko potenciala.

Oba sta učitelja, skupaj imata več kot 15 let izkušenj dela z otroki. Kako dobro gresta učenje in igra z roko v roki?

Odlično! Usvajanje znanja v prvi triadi v osnovni šoli temelji na igri, kasneje pa šola postaja (pre)resna. Vse prevečkrat se nam odraslim (tako učiteljem kot staršem) zdi, da v šoli ni prostora za igro. Pa vendar je učenje veliko več kot le pomnenje faktografskih dejstev. Učimo se tudi voziti s kolesom ali speči palačinke. In to je zabavno, kajne?

Kaj bi rekla, da je obvezna oprema za izlet za vsako družino?

Ni ravno oprema, a zelo pomembni pri družinskih izletih sta dobra volja in čas. Čas! Čas za igro, druženje, povezovanje, zato je najino glavno vodilo družinam: naj se jim na izletih ne mudi in naj izkoristijo ta dragoceni čas. Otroci tako hitro odrastejo in ne želijo več preživljati časa s starši, zato je obdobje otroštva tako dragoceno.

Pri opremi pa bi izpostavila primerno obutev, rezervna oblačila in malico. Z dnevnikom želiva mlade raziskovalce spodbujati tudi k samostojnosti, da si bodo ob slikovnem prikazu sami pripravili nahrbtnik za izlet.

Se vama zdi, da dobro poznamo slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Zagotovo vsi dobro poznamo največje turistične bisere Slovenije, k njihovi prepoznavnosti pripomorejo turistične kampanje, oglasi, tudi šolski sistem pri vsebinah geografije, družbe. Manj turistično poznane destinacije pa so zanimive predvsem tistim, ki si tega želijo in imajo posluh za to. Dandanes nam so v veliko pomoč pri tem splet, google maps aplikacija in instagram. Še vedno pa je najboljše, da sledimo smerokazom ali povprašamo domačine. Tako navadno dobimo najlepše zgodbe in odkrijemo odlične kotičke.

Kam po Sloveniji se sama najraje odpravita na aktiven izlet?

Najina najljubša, največkrat obiskana, pa tudi s športom povezana destinacija je zagotovo Gorenjska.

Katere kotičke vašega kraja bi pokazala tistim, ki ga še ne poznajo?

Prihajava s Štajerske in z Dolenjske. Nastja bi jih povabila na Velenjsko jezero, v muzej premogovništva, nato pa na domačijo z jeleni v neokrnjeni naravi na kosilo ali pijačo. Klemen pa bi jim razkazal ruševnine kakšnega dolenjskega gradu in jih odpeljal do izvira ene izmed ponikalnic.

Kateri del Slovenije poznata kot svoj žep?

Meniva, da Dolenjsko, kjer trenutno živiva in delava. Ko le imava prosto popoldne, pa rada sedeva v avto ali na kolo in raziskujeva okolico.

Kakšen tip izletnikov sta sama in kako izbirata naslednjo destinacijo?

Imava seznam, kamor vpisujeva destinacije, ki si jih želiva obiskati. Pa naj bo to v Sloveniji ali v svetu. Izlete in potovanja si vedno skrbno načrtujeva vnaprej. Prebereva bloge na spletu, pobrskava po instagramu, si izposodiva turistične vodnike. Načrtovanje nama je všeč in četudi nama vzame ogromno časa, ni to nikoli stran vržen čas. Pripraviva si tudi zemljevid, na katerem si označiva destinacije, zanimivosti, restavracije, lokale. Kljub vsemu pa včasih na sami destinaciji namenoma izbereva manj oblegano pot, se izgubiva v ulicah, slediva domačinom. Rada poskušava nove okuse, spoznavava drugačne kulture, običaje, zgodovino, arhitekturo in umetnost. Popotniške izkušnje Nastja deli tudi na blogu Razglednice iz kovčka.

HITRIH 7

Najljubši kotiček v Sloveniji: jezero Jasna

Najljubše mesto: Edinburg, Škotska

Najljubša plaža: Myrtos beach, Kefalonija

Najljubša kulinarika: morska hrana

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: slovenščina

FOTO: Osebni arhiv

Potovalni dnevnik in Bobrov svet najdete tudi na spletni strani (tu), Instagramu (tu) in Facebooku (tu).

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Vandraj insider: München skozi oči Slovenke in Maročana, ki tam živita

Katja Guiri je Slovenka, poročena z Maročanom, s katerim živita v Nemčiji. Med drugim stoji za projektom Time to Trawell, v tokratnem Vandraj insiderju pa nam je predstavila München in vse njegove kotičke, ki jih je vredno obiskati.

Kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Sem Slovenka, ki je po zaključeni gimnaziji odšla živeti v  tujino, se po življenju v Parizu, Dijonu in Kopenhagnu preselila v München in poročila z Maročanom. Hkrati pa sem soustanoviteljica blagovne znamke Time to Trawell, prek katere svojo ljubezen do potovanj delim s popotniki s celega sveta.

V tujini živite že 15 let – po študiju in delu v Parizu pa zdaj z možem, ki je sicer Maročan, živita v Münchnu. Kaj vaju je odneslo prav tja?

Oba z možem Pariz obožujeva – je eno izmed najlepših mest, kar sva jih kdaj videla. Po več letih življenja v mestu luči pa se prebivalci Pariza vse bolj in bolj začnemo zavedati stvari, ki so turistom nevidne. Kakovost življenja v Parizu, na primer, je precej nizka. Stavbe so resda čudovite, ampak hkrati zelo stare in posledično slabo izolirane. Zelenih površin je kar nekaj, a jih še vedno ni prav veliko. Tako sva tudi midva na neki točki začela razmišljati o selitvi v mesto, kjer bo kakovost življenja boljša. München združuje glavne stvari, ki sva jih iskala: mednarodno okolje, veliko narave, bližino gora in jezer, odlično izhodiščno točko za potovanja …

Kako pogosto se vrneta nazaj v Slovenijo?

Parkrat letno, najrajši pa poleti, ko obisk družine združiva s skokom na morje.

Pa v Maroko?  

Če le lahko, parkrat letno. V času covida so direktne povezave med Münchnom in Marokom na žalost ukinili, tako da organizacija zahteva malo več energije, drživa pa pesti, da lahko kmalu spet potujeva v Maroko brez prestopnih letov.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Odprtost uma, mišljenje izven okvirov, sprejemanje drugačnosti in raznolikosti, hkrati pa samostojnost, ker se v tujini daleč od družine lahko zaneseš le na samega sebe.

Skupaj z možem in poslovnim partnerjem Rédo sta ustvarila tudi projekt, ki spodbuja boljša in kakovostnejša potovanja – Time to Trawell (= travel well) in z ultimativnim popotniškim planerjem opremila popotnike z vsemi potrebnimi orodji za boljše načrtovanje potovanja in ustvarjanje spominov nanje. Zakaj je torej pametno imeti popotniški planer in koliko takšnih planerjev sta že popisala kar sama?

Načrtovanje potovanj in samo potovanje je pogosto čudovita izkušnja, hitro pa se lahko navdušenje pomeša tudi s težavnostjo samega načrtovanja. Popotniški planer te pri načrtovanju usmerja, opominja na vse potrebne korake, hkrati pa pomaga, da postavite prava pričakovanja za svoja potovanja in potujete z namenom. Midva sva jih od rojstva najinega potovalnega planerja prav takšnih popisala že kar 6. V vsakem je prostora za načrtovanje 7 potovanj. In vse z veseljem vsake toliko vzameva v roke ter podoživiva najina potovanja ter vtise. Dandanes fotografij skorajda ne razvijamo več, najin potovalni planer pa naju opomni na popis dogodivščin, ki tako v najinem spominu ostanejo za vedno.

Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do pred kratkim samoumevne dostopnosti kaj spremenil?  

Vsekakor – že prej sva bila za vse možnosti potovanj neverjetno hvaležna, a sva se zdaj vseeno zavedla, kako enostavno in predvidljivo je bilo potovanje v prejšnjih letih. Danes načrtovanje potovanja zahteva čisto drugačen pristop, tudi najmanjše detajle moramo preveriti, kar je včasih lahko kar naporno. Zato dobro načrtovanje v teh časih še dodatno spodbujava. Bolj kot se pripravimo na potovanje, boljše bomo potovali. Ko vse potrebne informacije zberemo na enem mestu v potovalnem planerju, smo veliko bolj umirjeni in točno vemo, kje iskati katero informacijo.

[O mestu:]

Kako bi opisali München?

München ima veliko skupnega z Ljubljano. Je zelo zeleno mesto z luštnim mestnim jedrom ter ogromno parki. Ljudje radi kolesarijo ter čas preživljajo zunaj.

Pa tamkajšnje ljudi?

Nekateri ljudje pravijo, da je München najbolj severno italijansko mesto, saj se v Münchnu res čuti bolj sproščena energija kot v katerem drugem delu Nemčije. Ljudje gredo z veseljem v restavracije in kavarne, radi si privoščijo dobro hrano in kvalitetno preživljanje časa. Ljudje so večinoma točni, hkrati pa se dosti strogo držijo pravil.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

To, da v veliko restavracijah in kavarnah ne sprejemajo kartic, temveč samo gotovino. Nemci obožujejo gotovino. Po življenju v Parizu, kjer tudi 1 evro kjer koli lahko plačaš s kartico, sem potrebovala več let, da sem se navadila v denarnici vedno imeti gotovino.

Pogled s cerkve Sv. Petra.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Münchnu kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

To, da so ljudje iz Münchna snobovski, nezabavni, strogi.

Vaši trije razlogi za obisk so …

… bližina Slovenije, čudovito mestno jedro, kjer se prepletajo zgodovina, umetnost in narava, in, seveda, najnovejši avtomobili za avtomobilske navdušence, ki jih pogosto vidimo samo v katalogih.

München je najlepši …  

… poleti, ker se mesto spremeni v mestno plažo ob reki Isar, okoliška jezera pa so čudovita kot alternativa morju.

Katere so stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Kvaliteta življenja, varnost, urejenost.

 [O urbanih kotičkih kraja:] 

Najljubši kotiček za sprostitev: kotički  ob reki Isar, sploh poleti

Najboljšo kavo potrežejo v: Bar Centrale v centru mesta

Na najboljši brunch grem v: Hungriges Herz

Brunch v Hungriges Herz

Najboljše kosilo najdete pri: Cotidianu (več lokacij v mestu)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Spätzle – neke vrste testenine s sirom

Najboljši šoping je: v nakupovalni blagovnici Oberpolinger v centru mesta

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Haus der Kunst (priporočam kavico v Goldenes Baru v tej galeriji)

Park, kjer najraje poležavate: Englischer Garten

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Deutsches Museum – tehnični muzej

Najlepši razgled nad mesto najdemo: z vrha cerkve svetega Petra (Peterskirche)

Najboljša zabava: poletni dogodki na prostem

Najljubši festival/dogodek: Tollwood

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Marienplatz (glavni mestni trg), Frauenkirche (cerkev z dvema zvonikoma), Monopteros v Englisher Gartnu, Nymphenburg (čudovit grad z ogromnim vrtom).

Načrtovanje potovanja v Cotidianu, ki je tudi super izbira za kosilo.

[Uporabno:] 

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Kolo (in super pogoji)!

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?  

Vlak ali Flixbus.

[Plus in minus:] 

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

München je veliko bolj mednaroden in kulturno raznolik kot Slovenija, kar spodbuja k večji odprtosti uma. Je pa življenje v Münchnu precej dražje kot v Sloveniji, od ponudb v restavracijah do storitev kot so frizerji, vodovodarji in podobno.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Trg dela je v tujini pogosto večji kot v Sloveniji, vendar je tudi konkurenca večja. Za odlična delovna mesta tekmujejo res odlični kandidati širom sveta, tako da je potrebno dobro poznati svoje prednosti in kvalitete. Delo v tujini je, sploh na začetku, precej intenzivno, ker je zraven same službe delo v novem okolju, novem jeziku, novi kulturi pogosto psihično precej zahtevno in utrujajoče. Prav tako se je potrebno dodobra spoznati s sistemom davkov in zakonodaje, kar ponovno terja kar nekaj energije. Hkrati pa je delo v mednarodnih ekipah izjemno obogatujoče, veliko mednarodnih podjetij pa pristopa k delu na bolj inovativen način kot tradicionalna podjetja.

[Na hitro:] 

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 15 😂😭

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 5

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: nemških prijateljev: 8, mednarodnih prijateljev: 3

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

FOTO: Katja Guiri/osebni arhiv

Na kakšne dogodivščine vse se podajata Katja in Reda lahko vidite tudi na njunem Instagram profilu @timetotrawell.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Puščavo si ljudje zmotno predstavljajo kot dolgočasno.” – Anže Petrič o varnosti, predsodkih, lepotah in ljubezni do arabskega sveta

Včasih je intervjuje delati težko. Iz ljudi moraš vleči odgovore, postavljati dodatna vprašanja, se poskušati teme lotiti na drugačen način, da izluščiš za bralce kaj uporabnega. To ni tak intervju. Z Anžetom, navdušenim popotnikom po arabskem svetu, je beseda stekla, še preden se je intervju sploh dobro začel in precej mukoma sva se ob koncu ustavila. Ko nekdo o stvareh govori s takim žarom, ljubeznijo in strastjo, veš, da bo končni izdelek zanimiv. Pa ne samo zanimiv, poln navdiha, novih zornih kotov in motivacije, da se na pot podaš tudi sam. Že jutri, če se da!

Anže Petrič, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Anže Petrič, študiral sem turizem, zato se z njim ukvarjam tako poslovno kot ljubiteljsko. Obožujem potovanja in izlete. Navdušujejo me narava, zgodovina in arhitektura. Rad hodim v hribe, rad spoznavam preteklost in kulturo krajev, močno pa uživam tudi v vrvežu živahnih mest.

Glede na objave na vašem Instagram profilu, se posebej navdušujete nad arabskim svetom. Kako to?

V resnici ne vem, vse se je začelo, ko sem bil še otrok in sem izvedel za egipčanske piramide. Od takrat je bil obisk tega dela sveta moja želja. Na koncu Egipt ni bil ne moja prva arabska destinacija, niti ne najljubša, ampak je bil le dober povod, da sem odkril in raziskal ta čudoviti svet. Vse mi je všeč. Ljudje, narava, mesta, puščava. Tam sem doživel najlepše sončne vzhode in zahode. Vse mi je všeč.

Katere arabske države ste že razsikali?

Egipt, Tunizijo, Maroko, Jordanijo, Združene arabske emirate in Turčijo, če jo štejemo tukaj zraven.

Egipt pa vas torej ni prepričal?

Nikakor in v nobenem pogledu. Zelo me je razočaral. Je veliko lepših stvari za videti v arabskem svetu. Ljudje v Egiptu so katastrofalni. So agresivni, vsiljivi, moteči, vlečejo te na vse strani, da bi zaslužili. Ker so ljudje pomembna sestavina vsake destinacije, mi je žal v spominu ostalo predvsem to in zasenčilo vse ostalo. Odnosi z ljudmi, s prodajalko, turističnim vodičem, taksistom ali mimoidočim je tisto, kar pusti vtis neke dežele. Če odnosi niso pravi, to ubije lepo izkušnjo, žal.

Pa ni ta vsiljivost značilna za arabski svet?

Je, je. V večini. Razen v visoko razvitih državah, kot so Katar, Dubaj, Kuwajt. Ampak povsod te, ko enkrat ali drugič rečeš “ne”, pustijo pri miru. V Egiptu te ne. V Egiptu smo se nekajkrat pošteno prestrašili, ko so nas kar vlekli v neke trgovine, ne da bi mi sploh vedeli, kaj se dogaja. Nekdo nas je na primer peljal v neko sobo in na lepem ugasnil luč. Hotel nam je pokazati sliko, ki se sveti v temi, ampak, ko je ugasnil luč in ker ga  nismo razumeli, nam je bilo izredno neprijetno in smo se ustrašili, kaj se dogaja.

Se sicer v teh državah počutite varno?

Zelo. Počutim se varno. Včasih še bolj kot v Evropi. Verjetno, ker sem se navadil na njihov način življenja. Navadil sem se, da te na ulici kar ustavijo in začnejo pogovor. Vsakič ko zapustimo dom in se odpravimo v neko deželo, kjer imajo ljudje drugačne navade, se moramo zavedati, da zadeve tam potekajo drugače. Nismo več doma, ljudje se bodo do nas obnašali drugače kot smo vajeni in mi smo tisti, ki se moramo prilagoditi. Sprejeti moramo drugačnost, ki ne pomeni nujno nevarnosti. Jaz imam veliko več lepih izkušenj kot slabih. Veliko več. Zato se vedno znova vračam.

Ljudje imajo v zahodnem svetu kar velik predsodek pred potovanji v islamske države. Je predsodek upravičen?

Moja izkušnja je taka, da v vsaki veri obstajajo skrajneži. Skrajneži obstajajo v Evropi, v ZDA, kjer sem jih na primer videl na lastne oči, obstajajo povsod, ni pa jih veliko. Jaz na svojih potovanjih nikoli nisem imel slabe izkušnje. Menim, da je nujno upoštevati navodila pristojnih organov, ki odsvetujejo ali dajo zeleno luč na potovanja v določene države. Absolutno ne bi potoval v države, kjer grozi neka nevarnost. Ampak kar vse države pa niso že same po sebi nevarne. Sploh ne. Osamljeni primeri terorizma se pa danes žal lahko zgodijo kjerkoli.

Katera je najlepša izkušnja iz vaših popotovanj?

Najbolj me je prevzela izkušnja z Mrtvim morjem v Jordaniji. Mrtvo morje se nahaja v najgloblji depresiji na svetu in ko se od daleč bližaš temu pojavu, ti pogled na obzorje vzame dih. Izgleda kot da se bližaš koncu sveta. In ko prideš tja, se Zemlja še enkrat “vdre” in šele tam je Mrtvo morje. Res zanimiva izkušnja. Čudovite izkušnje imam tudi z gostoljubjem naključnih domačinov. Brez težav te povabijo domov, postrežejo, zelo so topli. Je pa res, da je včasih za prijaznostjo namera po zaslužku. To je težko ločiti.

Na svojih potovanjih greste radi pogledati tudi “za vogal”, na manj turistične predele. Je velika razlika?

Največji razkol je viden v Združenih arabskih emiratih. Na eni strani je Dubaj: razkošje, vse se blešči, visoke stavbe, trgovine, luksuz, popolne plaže, ponudba … Potem pa se pelješ v Fujariah, sosednji emirat, kjer smo želeli obiskati eno plažo, in naletiš tam na sicer lepo plažo, ki pa je polna smeti, alg, mrtvih živali, mehurčkov nafte, … Nekje se plačuje cena za blišč. Jaz rad najamem avto in države raziskujem sam. Ko se voziš in ustaviš kje izven mest, je občutek, kot da se vračaš kar nekaj deset let v preteklost.

Verjetno ste že zverzirani v barantanju?

Ja, sem. Skrivnost je, da poznaš cene. Vse se najde na internetu. Če poznaš cene, postavljaš pravo ceno in si lahko prepričan, da boš dosegel svoje. Vztrajaš, zagotovo bodo prišli za tabo in sprejeli.

Vaše zadnje popotovanje je bila študijska tura po Tuniziji. Fotografije iz ture bodo krasile tale intervju. Kako se študijske ture razlikujejo od samostojnega potovanja?

Zelo se razlikujejo. Cilj študijskih tur je, da se turistični delavci spoznamo z določeno destinacijo, da jo doživimo na lastne oči, da jo potem lažje priporočamo in svetujemo strankam, glede hotelov, izletov, cen in vsega ostalega. Te ture so zanimive, a zelo naporne in časovno skoncentirane tako, da v najkrajšem času vidimo čimveč. V Tuniziji smo bili 6 dni in videli okoli 40 hotelov in kar nekaj lepih izletov. Potovali smo s čarterjem iz Ljubljane. Vse, ki bodo potovali kot gostje, bodo imeli torej čarter, hotel, slovenskega predstavnika in organizirane izlete ob doplačilu.

Zdaj, ko ste Tunizijo spoznali, zakaj in komu bi jo priporočili kot odlično počitniško destinacijo?

Ljudje imamo o severni Afriki svojo predstavo. Predstavljamo si jo kot puščavo. Tunizija je tudi puščava, čudovita puščava, ampak je tudi zelo zelena! Veliko je polj. Poznani so po odličnem oljčnem olju, olivah, oljčnem lesu in po vinu. Preden sem jo obiskal, sem si jo predstavljal zelo podobno Egiptu, saj sta državi geografsko zelo blizu, pa ni bilo tako. Ljudje so veliko bolj obzirni, topli in prijazni, dežela je veliko bolj zelena, presenetila me je pa tudi zaradi zgodovine. V Tuniziji stoji eden večjih rimskih amfiteatrov na primer.

Torej Tunizija niso samo resorti?

Tunizija so tudi resorti, dražji in cenejši, kvalitetnejši in … manj kvalitetni. A je še veliko več! Resort je ponavadi izhodišče za izlete. Ponavadi stoji blizu plaže, ima na sredi velik bazen, iz hotela pa potekajo potem izleti naokoli. Tunizija je čudovita dežela. Polna lepe narave, mešanice kultur in bogate zgodovine. Pa seveda puščava in plaže!

Tunizija te preseneti. Obvezno obiščite Saharo, glavno mesto Tunis, rimski amfiteater v El Jemu, plažo in mesto Hammamet, Djerbo, Djerbahood, Sidi Bou Said, …

Ali je v resortih v Tuniziji dostopen alkohol?

Je. V Tuniziji imajo odlično vino, imajo tudi svojo znamko piva. Tako da ni omejitev na tem področju.

Kaj vas je v Tuniziji najbolj navdušilo?

Puščava. Vedno znova me navduši. Ljudje si puščavo zmotno predstavljajo kot zelo dolgočasno. Pa ni! Najprej, poznamo več vrst puščave. Lahko je peščena, lahko je kamena, je zelo raznolika. V puščavi doživiš čisti mir. To je posebna tišina. Obožujem sipine. Ni svetlobne onesnaženosti. Če v puščavi preživiš noč, so ti zvezde na dlani.

V Tuniziji smo obiskali tudi gorsko oazo in doživeli tako sončni vzhod kot zahod. Za sončni vzhod smo vstali zelo zgodaj zjutraj, ampak je bilo zelo vredno. Sončni vzhod je lepši kot sončni zahod. Sončni vzhod na slanem jezeru je moj najljubši spomin celotnega potovanja.

Bi Tunzijo priporočali kot poletno destinacijo?

Absolutno. Ne samo, da je čudovita, je tudi razmeroma blizu in zelo ugodna. Izleti so fantastični, dogajanja je ogromno. Čarter vozi iz Ljubljane, v resortih so slovenski predstavniki. Meni se zdi odlična destinacija za poletne počitnice. Puščava, morje, arhitektura, mestna središča, medine… to vse je res posebno doživetje.

Je Tunizija primerna za samostojno potovanje?

Poleg all inclusive resorta in agencijske organizacije si lahko potovanje po Tuniziji organizirate tudi sami. Je lepo potovanje. Vem, da leti redna linija iz Benetk, prepričan pa sem, da je še kakšna linija iz bližine. Obstajajo pa tudi zasebni hoteli, poleg resortov.

Obiskali ste tudi Djerbo. Kaj bi bolj priporočili Djerbo ali celino?

Djerba je bolj odmaknjena, čudovita, ampak na celini se mi zdi, da lahko doživiš in vidiš več. Djerba je primarno turistično naravnana in polna resortov.

HITRIH 5

Najljubša država: Jordanija

Najljubše mesto: Dubaj

Najljubši jezik: Slovenščina

Najljubša hrana: Špinačne palačinke

Najljubše prevozno sredstvo: Avto

Anže Petrič utrinke s svojih potovanj deli na svojem Instagram profilu. Sledite mu TUKAJ!

Bi Tunizijo obiskali tudi vi? Preverite ugodno ponudbo TUKAJ! 

Foto: Anže Petrič, Tunizija

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Živa Loparnik se je pred kratkim vrnila z afriške dogodivščine s posebnim namenom. Kot prostovoljka je v Afriki delala z gepardi, ogroženo vrsto divjih mačk. Kako (ne)varno je lahko takšno delo, kaj vse ji tovrstne izkušnje dajo in nekaj razlogov, zakaj lahko tudi vi postanete prostovoljci, najdete v tokratnem Vandraj intervjuju.

Pred kratkim ste se vrnili z neverjetno slikovite dogodivščine, kjer so vam družbo delali gepardi. Kaj vas je odneslo v Afriko?

Tako je. Prvotno je bila spodbuda za potovanje obisk bratranca, ki študira v Cape Townu v Južni Afriki. Splet okoliščin me je privedel do rahle spremembe načrtov in en teden pred odhodom sem dobila priložnost, da se pridružim čudovitemu projektu, ki temelji na delu z gepardi in drugimi divjimi mačkami – Running Wild Cheetah Conservation na severu Južne Afrike blizu meje z Bostwano.

Cilj projekta je reševanje, zdravljenje in pomoč gepardom. Gepardi so ogrožena sorta, zato projekt stremi k temu, da jih čim več vrne nazaj v divjino. Poleg gepardov projekt sprejme tudi druge vrste divjih mačk – od starih prebivalcev živalskih vrtov in raznih poškodovanih mačk iz nacionalnih parkov pa vse do zavrženih divjih mačk, ki so jih ljudje imeli za ljubljenčke in so postale preveč divje, da bi jih obdržali. S pomočjo prostovoljcev jih najprej oskrbijo, tiste, ki prihajajo iz živalskih vrtov ali okolja, kjer so imele stik s človekom, pa pomagajo naučiti loviti. Ko so dovolj samostojne, da so sposobne same loviti in preživeti v divjini, jih vrnejo nazaj v naravo.

Kako ste se znašli v tej vlogi, kakšni so pogoji zanjo in skozi kakšen postopek morajo prostovoljci pred odhodom?

Večkrat sem se že pridružila raznim prostovoljnim projektom po svetu in vedno znova se vračam z željo po še – mislim, da mi ponudijo nek čisto drug pogled na svet in zelo cenim priložnost narediti nekaj dobrega za nekoga drugega. Ker vem, da Afrika ponuja veliko in se je še nisem dotaknila, sem želela doživeti pristno izkušnjo.

Obstaja ogromno programov, katerim se kot prostovoljec lahko pridužiš kjer koli po svetu – od dela z živalmi, otroki, poučevanja, grajenja, pa vse do reševanja ekoloških in okoljskih problemov. Mene je zamikala priložnost, da od blizu spoznam, pomagam in se naučim več o divjih živalih, zato sem izbrala enega izmed številnih programov, ki to omogočajo.

Zahteve se razlikujejo od programa do programa, za večino pa je potrebno izpolniti priložen vprašalnik, oddati svoje podatke ter napisati motivacijsko pismo z opisom ter prošnjo za delo. Včasih je potrebno priložiti tudi dokaz o nekaznovanosti. Če si ustrezen kandidat, te povabijo, da se pridružiš projektu in prispevaš svoj del. Pred odhodom je potrebno poskrbeti za vse potrebne dokumente za potovanje (viza, letalske karte …). Veliko projektov ima pogoj tudi to, da se jim pridružiš za najmanj 2 tedna.

Koliko časa ste preživeli v Afriki in kakšne so bile vaše zadolžitve? Lahko predstavite tipičen delovni dan/teden?

V Afriki sem preživela 3 tedne. Država je šele nedavno sprostila covid ukrepe, zato je bilo prostovoljcev še vedno bolj malo, dela pa veliko. V programu nas je bilo le 6, oskrbovali smo približno 30 divjih mačk. Vsako nedeljo smo pripravili urnik za sledeči teden in si porazdelili zadolžitve.

Tipičen dan je izgledal takole: zjutraj smo začeli s čiščenjem ograd, kjer živijo divje mačke. Najprej je bilo potrebno poskrbeti za varnost in jih previdno umakniti v drug prostor, da smo lahko v miru vstopili in začeli s čiščenjem. Po ogromni površini smo iskali in pospravili iztrebke in temeljito očistili del, kjer se mačke hranijo. To nam je vzelo približno 2, 3 ure vsako jutro.

Potem je bilo treba pripraviti meso. Velikokrat so nam pripeljali kakšno umrlo antilopo, gazelo, impalo ali gnuja, ki jih je bilo potem treba pravilno shraniti v ogromne hladilnike in zamrzovalnike. Sledilo je kosanje in priprava surovega mesa za vsako divjo mačko glede na potrebe ter hranjene vsake posebej. Ko smo vse mačke nahranilli, je sledil odmor za kosilo. Aktivnosti po kosilu so bile različne od dneva do dneva. En dan so nas poklicali, da ujamemo in oskrbimo poškodovano divjo mačko, spet drugi dan smo zbirali vzorce blata gepardov in jih v laboratoriju pregledovali za morebitne zajedalce. Zbirali smo tudi vzorce urina samic in jih predstavili samcem, ki so bili potencialni partnerji za parjenje, da bi videli, če se pojavi kakšen interes. Gepardi so vedno bolj ogroženi in eden izmed ciljev projekta je tudi, da jih v naravo vrnejo več kot jih izgine. Po popoldanskih zadolžitvah je sledila igra z manjšimi divjimi mačkami in skupna večerja ter zgodbe ob ognju. Interneta je bilo zelo omejeno, prav tako elektrike, tako da je bil pravi odklop od vsega.

Kako nevarno je pravzaprav delo z divjimi mačkami? Vas je bilo med delom kdaj strah, oziroma ste bili kdaj v kakšni resnejši nevarnosti?

Delo z živalmi je vedno nepredvidljivo, sploh ko gre za divje živali, divje mačke. Vedno smo morali skrbno poslušati navodila vodje in upoštevati pravila za varnost pri hranjenju, čiščenju in interakciji z njimi. Spoštovati je potrebno tudi pravilo, da nikoli nisi sam v bližini mačk – vedno je moral biti zraven še vsaj en prostovoljec ali pa lastnik projekta.

Strah in navdušenje sem začutila prvi dan, ko sem prvič gepardu pogledala v oči na razdalji pol metra brez pregrade. Vendar sem se kmalu navadila in postala bolj sproščena. Priznam pa da me je bilo enkrat res kar malo strah. Ena izmed nalog je bila, da se v popoldanskih urah igramo in interaktiramo z mlajšim servalom, ki je bil k njim pripeljan kot zavržen hišni ljubljenček, z idejo, da se ga vrne nazaj v divjino. To so živali, ki so navajene ljudi, vendar imajo tudi močan nagon divjine. Želijo in hrepenijo po pozornosti ljudi in ljubkovanjem, vendar se obenem tudi hitro spozabijo. Bili so trenutki, ko je bil izredno ljubezniv, prišli pa so tudi trenutki napadov in izgube nadzora ter izgube občutka za mejo med igro in napadom. V trenutku se je lahko spremenil v izredno napadalnega, tako da je bilo zelo pomembno, da je bil zraven vedno vsaj še en prostovoljec, ki je priskočil na pomoč, če je prišlo do tega. Poškodovan ni bil nihče, smo se pa malo ustrašili in obenem dobili še več spoštovanja do divjih živali …

Ste imeli med delom tudi kaj prostega časa? Kako ste ga izkoristili?

Prosti čas smo imeli vsak dan v času kosila, proste pa so bile tudi nedelje. Popoldanske proste urice smo izkoristili za raziskovanje okolice, ki je bila en ogromen nacionalni park, nedelje pa za razne aktivnosti, izlete, safarije, športne aktivnosti …

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na takšno pot? 

Da so trije tedni čisto premalo.

Koliko stikov z lokalci imate na svojih potovanjih? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Že od kar sem začela potovati, sem vedno stremela k spoznavanju lokalcev. Vedno sem se tudi  posluževala Couch Surfinga, ki je odlično orodje za povezovanje z njimi. Couchsurfala sem po več kot 50 državah po svetu in imela same pozitivne izkušnje, spoznala neverjene ljudi in doživela nepozabne stvari, ki jih kot navadna turistka najbrž nikoli ne bi. Lokalci ti vedno delijo nasvete, katerim mestom se izogibati, kam zahajajo oni, kam na najboljšo lokalno poceni večerjo, pokažejo ti skrite neturistične kotičke… Težko rečem, kje so mi bili domačini najbolj pri srcu, morda prav v Kolumbiji, ki mi prva pade na pamet in za katero sem imela zelo nizka pričakovanja, izkazalo pa se je ravno obratno. Takega gostoljubja, pomoči in prijaznosti, ki sem jih doživela tam, še nisem bila deležna v nobeni drugi državi. Morda je bila pa le sreča?

S čim se sicer ukvarjate, ko ste doma?

Delam na področju marketinga v turizmu na Bledu.

Na kakšen način si financirate svoje poti?

Še iz dijaških in študentskih let sem navajena na low budget potovanja, ki so mi najbolj prirasla k srcu. Pristne poceni nastanitve, življenje, kot ga živijo lokalci in hrana s tržnice mi pomenijo mnogo več kot luksuzni hoteli in resorti. Za moja potovanja torej ne potrebujem veliko – ruzak, kakšen dober nasvet od lokalca ter malo raziskovanja in priprave potovalnega plana. Vedno pa sem fleksibilna z datumi in na lovu za poceni letalskami kartami.

Ker gre torej za prostovoljstvo, ne govorimo o plačanem delu. Kako pa je s stroški potovanja, letalsko karto, namestitvijo, hrano in ostalim? Si prostovoljci svoje stroške krijejo sami?

Ideja prostovoljstva je, da nekaj prispevaš – delo, finance, podporo … Zato v večini primerov tudi tvoji stroški niso plačani s strani organizacije. Odločitev, da nekomu pomagaš, je lastna in pride z odgovornostjo prevzemanja stroškov, ki nastanejo s tvojim delom, potovanjem …

Ponavadi imajo organizacije, ki se s tem ukvarjajo, že postavljeno neko tedensko ceno, ki vključuje stroške bivanja in prehrane prostovoljcev. Odvisno je seveda, za kakšno organizacijo gre in predvsem, kje se nahaja. Bolj odročne so vedno dražje – zaradi težje dostopnosti, slabše preskrbljenosti s hrano in vodo … Medtem ko se v Evropi najdejo tudi kakšne, ki so financirane s strani raznih evropskih projektov in pomagajo pri kritju stroškov življenja prostovoljcev. Poleg tedenskih osnovnih stroškov življenja, ki si ga kriješ, je potrebno kriti tudi prevoz tja in nazaj ter stroške vize in ostalih listin, ki jih posamezna država zahteva za vstop. Je pa vse odvisno od države in tipa organizacije, tako da je razpon lahko kar velik. Zagotovo pa se najde nekaj za vsak žep, če je le volja.

Lahko izpostavite tri najbolj nenavadne in tri najbolj pozitivne trenutke vašega obiska? 

3 najbolj nenavadne:

  • en večer sem obiskala leseno kočo, kjer živita lastnika projekta in naletela na spečega geparda v njuni spalnici
  • učenje gepardov, kako loviti in priprava na spust nazaj v divjino – skupaj smo odšli na lov z gepardi, poiskali potencialen plen, se mu počasi približali in nato opazovali geparda in njegov nagon, da naredita svoje
  • kosanje živali in priprava mesa za hranjenje levom

3 pozitivne:

  • spust ujete divje mačke nazaj v naravo
  • učenje o divjini in o življenju v Afriki
  • življenje z divjimi živalmi

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o prostovoljnem delu?

Sigurno pomanjkanje časa. Prostovoljec je lahko vsak, če si le dovoli odtrgati kakšen prost dan od dela. Morda tudi to, da je prostovoljstvo umazano delo, ki ga nihče drug ne želi opravljati. Ali pa celo starost – kot navdih lahko povem, da je bila v naši skupini 75-letna gospa, ki se vsako leto za 1 mesec odpravi v tujino opravljati prostovoljska dela. Morda tudi to, da mislimo, da nismo dovolj kvalificirani za določeno stvar, vendar temu ni tako. Skupnosti, ki potrebujejo pomoč, so vesele prav vsakogar, ki priskoči.

V Vandraj intervjuju smo vas sicer gostili že pred tremi leti, še pred izbruhom pandemije. Se je od takrat vaš odnos do potovanj in njihove še do nedavnega lahke dostopnosti kaj spremenil?

Zagotovo sem začela bolj ceniti naše bogate možnosti potovanj. Vzemimo epidemijo za nek opomnik in se zamislimo, da si velika večina prebivalcev sveta nikoli ne bo mogla privoščiti potovanja zunaj svoje države, mi pa to jemljemo za nekaj tako samoumevnega.

Že veste, kam vas bo odneslo naslednjič?

Po navadi potovanj ne planiram daleč vnaprej, sem pa vedno na preži za ugodnimi letalskimi kartami. Najraje se pustim presenetiti, katera priložnost se bo pokazala naslednja …

FOTO: Živa Loparnik

Živi in njeni dogoviščini z gepardi lahko sledite tudi na njenem Instagram profilu @zivaloparnik – TUKAJ. 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki z 31-letnim defenderjem lovi neverjetne dogodivščine #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Miša Hyskova je Čehinja, ki ljubi Slovenijo: “Letos grem na Triglav, da bom postala prava Slovenka!” #intervju

Mišo Hyskovo sem spoznala na Instagramu, kjer se je s komentarji vklapljala v moje teme o življenju v Sloveniji. Fascinirala me je, ko sem ugotovila, da čeprav je Čehinja, o Sloveniji v resnici ve veliko več kot jaz. Absolutno ji priznam zmago pri peki potice, pri znanju o slovenski zgodovini in politiki ter pri tem, da bo na Triglavu pred mano. Je vedno nasmejana, energična in pripravljena na dolgo debato. Njen pogled na Slovenijo mi je všeč, ker je skozi njene oči še lepša.

Miša Hyskova, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Moje ime je Michaela, večina ljudi me kliče Miša. Sem Čehinja, ki ima zelo rada Slovenijo. Sem zgodovinarka in poučujem na osnovni šoli v Karlovih Vareh na Češkem. Znam dobro govoriti slovensko, ker sem slovenščino študirala na univerzi na Češkem. V prostem času rada tečem in se ukvarjam s slovensko politiko, ker me ta tema zelo zanima. Že dolgo objavljam Instagram infostories o vsem zanimivem v zvezi se slovensko politiko – o volitvah, o novi vladi etc. Delam jih v češčini, ampak vem, da jih gledajo tudi Slovenci. Miša Hyskova. 

Kdaj in zakaj ste prvič obiskali Slovenijo? 

Prvič sem Slovenijo obiskala leta 2010, na ekskurziji v okviru šole. Takrat sem se zaljubila v Ljubljano in to mi je ostalo do sedaj.

Kdaj in zakaj ste se v Slovenijo zaljubili? 

V Slovenijo sem se zaljubila kar hitro. Slovenija je čudovita država in jaz sem vedno zelo vesela, ko sem tam. Dobro poznam slovenščino in zato se v Sloveniji počutim kot doma. Zame je ta država moj drugi dom, ki ga imam zelo rada.

Kako dolgo ste živeli v Sloveniji?

Dva semestra mojega študija na univerzi. Študirala sem zgodovino in slovenščino na Univerzi v Pardubicah in del mojega študija – četrti semester – smo morali študirati v Sloveniji. Izbrala sem Ljubljano in to je bila prava izbira. Tudi med magisterskim študijem sem želela v Slovenijo in sem šla spet na izmenjavo. Med tem drugim obiskom se mi zdi, da sem slovenščino dokončno začela obvladati.

Kaj vam je v Sloveniji všeč, če jo primerjate s Češko? 

Zelo všeč mi je slovenska narava. Jaz obožujem naravo – najraje imam gozdove in hribe. Moram reči, da so mi blizu tudi Slovenci in sem zelo vesela, ko sem med njimi. Sicer pa ne vidim veliko razlik med Češko in Slovenijo. Edino, kar je drugače, je del zgodovine po drugi svetovni vojni, ki smo jo Čehi in Slovenci preživeli čisto drugače.

Kje na Češkem živite in kaj vam je najlepše tam?

Jaz živim v Karlovih Vareh, ki se nahajajo na zahodu Češke. To je zelo znano češko zdravilišče. Vsako leto na začetku julija imamo Mednarodni filmski festival – priporočam obisk! V času filmskega festivala so Karlovy Vary po mojem najlepše. V maju imamo tudi polmaraton. Priporočam vsakemu, ki rad teče – proga polmaratona v Karlovih Vareh je prelepa. Na začetku septembra je tukaj še ena mednarodna športna akcija – City Triathlon. Karlovy Vary imajo tudi lepe muzeje in galerijo, ki jih priporočam za obisk. Muzej Karlovy Vary ima čudovito ekspozicijo o naravi in živalih Karlovih Varoh in okolice in odlična je tudi razstava o zgodovini Karlovih Varoh. Potem je zelo lep Muzej Becherovke. Becherovko poznate tudi v Sloveniji, ker sem jo videla v trgovinah. Becherovka je iz Karlovih Varoh. Vsakemu priporočam obisk – sploh degustacijo na koncu. In Umetnostna galerija Karlovy Vary – imajo zanimive razstave znanih in tudi manj znanih čeških in tujih umetnikov. Priporočam za obisk.

Kje v Sloveniji vam je najlepše? Ste je že veliko raziskali? 

Najraje imam Ljubljano in potem Celje. Všeč so mi tudi Rogaška Slatina, Škofja Loka, Kamnik, Bled in Maribor. Slovenijo sem veliko raziskovala, ampak je še veliko mest, kjer še nisem bila. Rada bi na primer končno obiskala Kranj. Moje veliko sanje so vrh Triglava, ker imam rada pohode v hribih in ker pravijo, da potem postaneš pravi Slovenec (smeh).

Kakšni so Slovenci skozi vaše oči? 

Slovence imam rada. Res ne vidim veliko razlik med Slovenci in Čehi. Tri leta sem bila v zvezi s slovenskim fantom iz Brežic in zato sem imela priložnost spoznati Slovence še malo bolje. Zelo zanimiva izkušnja zame.

Kakšna je slovenska hrana? 

Slovensko hrano imam rada. Najraje imam štruklje, prekmursko gibanico in potico. Potico sem večkrat poskusila narediti doma, ampak tega ne znam še tako dobro kot Slovenci. Zato si jo vedno v Sloveniji raje kupim v trgovini.

Kako pogosto se vračate v Slovenijo? 

Toliko, kolikor je to zame možno. Letos sem bila v Sloveniji v marcu in aprilu, ker so imeli otroci v tem času početnice. Kot učiteljica lahko potujem samo v času šolskih počitnic. Naslednjič bom v Sloveniji v avgustu in se zelo veselim.

Ste tudi zagrizena tekačica. Ste že tekli na kakšnem dogodku v Sloveniji?

Ne, nisem. Vedno ko sem v Sloveniji, imam s seboj oblačila in čevlje za tek in sama tečem. Najraje tečem v Tivoliju in na Ljubljanski grad. Na Ljubljanski grad najraje tečem zjutraj. Moje sanje so Ljubljanski polmaraton. Upam, da se moje sanje letos uresničijo. Bom tekla tudi za mojega očeta, ki je oboževal tek, ampak nas je zaradi hude in agresivne bolezni v letu 2019 žal zapustil. Želel si je teči v Ljubljani, zato moram to narediti tudi za njega.

Kdaj in zakaj ste se začela zanimati za slovensko politiko? 

Politika me zanima od osnovne šoli – sem vsak dan brala časnike, gledala novice v televiziji in se o vse zanimala. Ko bi se me takrat kdo vprašal kaj bi enkrat hotela delati bi odgovorila da si želim biti političarka. Politiko gledam vedno, ampak v zadnjih letih sem začela več gledati to slovensko, ker mi je Slovenija zelo blizu. Vsak dan se trudim brati različna slovenska medija naj bi vedela kaj se v Sloveniji dogaja. Rada delam primerjave med slovensko in češko politiko. Naprimer vaš Janša je v veliko stvarih isti kot naš Babiš etc.

Vaše prispevke o slovenski politiki lahko beremo celo v slovenskih medijih. Kako ste začeli s pisanjem?

Ko sem bila še v srednji šoli, so imeli v znanem češkem dnevniku rubriko za dijake srednjih šol, ki se je imenovala Dijaki berejo in pišejo dnevnik. Vsak teden je bila kakšna tema in vsak teden se je pisal članek na to temo. Jaz sem jim rada pisala in kar veliko mojih prispevkov so tudi objavili. V tem času sem si želela biti novinarka. Po dolgih letih sem se k temu vrnilo, ko sem dobila priložnost napisati članek za češko preiskovalno revijo Reportér. Zelo mi je pri tem pomagal gospod Jaroslav Kmenta, ki je na Češkem eden izmed najboljših preiskovalnih novinarjev. Zdelo se mu je, da bo tema slovenske politike s primerjavo s češko politiko, zanimiva tudi za Čehe. Pisala sem članek o Janši, kjer sem naredila primerjavo z Babišem. Po tem članku sem napisala še kolumno za časnik Večer, kjer sem prvič pisala samo slovensko. To je bil velik izziv zame in nekaj, kar nisem verjela, da se bo kdaj zgodilo. Upam, da bom imela priložnost napisati še kaj, ker rada pišem češko in slovensko.

Kje se vidite čez 5 let?

Najraje bi se videla v Sloveniji. To je čista resnica. Moje zveza s Slovenijo je zelo močna in rada bi delala nekaj v zvezi s to državo.

HITRIH 5 

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Ljubljana

Najljubša plaža: Menton, Francija

Najljubša kulinarika: italijanska

Naljubši način transporta: vlak

Najljubši jezik: slovenščina

 

Miša Hyskova o Sloveniji in slovenski politiki piše tudi na svojem Instagramu. Sledite jih lahko TUKAJ. 

 

Foto: Miša Hyskova Miša Hyskova

 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki z 31-letnim defenderjem lovi neverjetne dogodivščine #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

 

Slovenski par, ki z 31-letnim defenderjem lovi neverjetne dogodivščine #INTERVJU

Tokratna sogovornika Vandraj intervjuja sta Nina Jazbec in Darjo Vuk, ki ju zadnja leta na overland potovanjih spremlja njun najljubši – defender, avto, ki sta ga lastnoročno preuredila v dom na kolesih. Tega sicer kmalu čaka zaslužena upokojitev, a podmladek – defender številka 2 – že čaka na nove podvige …

“Sva Nina in Darjo in nisva čisto navaden par. Sva Jazbec in Vuk, štajersko-primorska naveza na lovu za neznanim,” se opišeta popotnika, ki imata za seboj že kup pisanih poti in neverjetnih dogodivščin. Tik pred pandemijo sta na primer z defenderjem 8 mesecev potovala od Slovenije do Kirgizije, nato pot še 2 meseca nadaljevala “peš”. A njun defender je zaradi zaprtja meja in ohromitve turizma na vrnitev lastnikov čakal več mesecev, na koncu pa se je k njima v Slovenijo moral transportirati kar brez svojih najljubših sopotnikov … Iz kakšnega testa moraš torej biti, da se podaš na takšno pot? Spoznajmo ju!

 Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Nina in Darjo – ona komunikologinja, on programer, ona Štajerka, on Primorec, a to nima čisto nobene povezave s tem, kar v resnici najraje počneva. To je: potujeva, odkrivava nove kraje, ljudi, zgodbe. Za zadnjih nekaj potovanj sva letalo in nahrbtnik zamenjala za 4×4 vozilo, ki nama omogoča, da prideva v še odročnejše, manj znane kraje, da prespiva praktično kjerkoli želiva, da sva bližje naravi.

Tik pred izbruhom pandemije sta skočila na epsko avanturo s terencem iz devetdesetih. Vajino potovanje iz Slovenije do Kirgizije je trajalo 8 mesecev. Nato sta pot še za 2 meseca brez avta nadaljevala na Maldive, Šri Lanko in Indijo, se z letalom vrnila v Slovenijo, ker pa se je vmes ustavil svet, je avto obtičal na drugem koncu sveta. Kako bi bilo videti nadaljevanje te zgodbe, če bi šla po vajinem prvotnem scenariju? (Več o njuni imenitni dogodivščini lahko preberete na njunem popotniškem blogu – Dalec.si )

Prvoten scenarij je bil jasen in tudi že napol uresničen. Iz Kirgizije sva želela preko Kazahstana in Rusije oz. Sibirije prečiti v Mongolijo, ki je bila najina velika želja. Ruske vize sva že uredila na ambasadi, letalske karte za Biškek so bile že zdavnaj rezervirane … vse je bilo nared, da odletiva. Ko so zaprli mejo z Italijo, nato pa še z Madžarsko, od koder bi morala leteti, nama je postalo jasno, da zaenkrat ne letiva nikamor. In kljub nekajmesečnemu čakanju, da bo nadaljevanje poti možno, žal vstop v Kirgizijo, kaj šele Rusijo, ni bil mogoč. Zato sva se odločila, da avto transportirava nazaj v Slovenijo in tako sva tudi zaključila najino pot.

Tovrstna dolga potovanja za seboj potegnejo kar nekaj usklajevanj. Kaj sta vmes naredila s svojima službama in domom?

Na poti nisva želela biti omejena ne z obveznostmi, ne s časom, ne s čimerkoli drugim. Oba sva pustila svoji službi, na poti nisva delala in iskreno, to bilo skoraj nemogoče, saj je internetna povezava v nekaterih državah zelo slaba ali je sploh ni. Ponekod so nekatere strani nedostopne oz. prepovedane. Stanovanje sva preprosto nehala najemati.

Kako stresno je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov?

Takrat se ni zdelo zelo stresno. Priprav sva se lotila pravočasno in premišljeno, čeprav s kampiranjem ali življenjem v avtu nisva imela niti malo izkušenj. Nekako nama je uspelo predelati avto tako, da je služil za vse namene, spakirati ravno optimalno za vse vremenske in druge razmere, vse letne čase in vsa pravila oblačenja.

Kakšni občutki so vaju prevevali, ko sta se podala na to imenitno dogodivščino?

Mislim, da se nisva niti zavedala, na kakšen podvig se podajava. Vse se mi je zdelo logično in naravno, niti malo me ni bilo strah. Verjetno bi me bilo sedaj, ko vem več o življenju na poti, bolj strah, več bi razmišljala, delala scenarije. Šele na poti sami sem dojela, da ne bo vse rožnato. Recimo avto se je pokvaril že prvi dan, ponoči je zeblo, tuš je bil leden, cunje že dolgo neoprane …

Vajin glavni sopotnik na overland potovanjih je torej defender, avto, ki sta ga lastnoročno preuredila v dom na kolesih. Kako zahteven podvig je bil to in ali se ta naloga sploh kdaj konča?

Podvig je bil kar zahteven in dolgotrajen, noben izmed naju ni imel pretiranih praktičnih sposobnosti, niti znanja o tem, kako avto najbolje predelati. Večino tehničnih in teoretičnih nalog je prevzel Darjo, gradila pa sva skupaj, včasih s pomočjo mehanika in družine. Sedaj vidiva, da sva našla res enostavne, a funkcionalne rešitve, da sva izkoristila čisto vsak cm2 avtomobila. Res je, avto je star 31 let in moraš ga imeti res rad, se zavedati, da je to projekt, ki se nikoli ne konča in lahko stane kar nekaj denarja.

Kaj izbereta, dvižno streho, šotor na strehi, šotor na tleh ali spanje v avtu?

Na defenderju, s katerim sva bila na poti, sva spala v šotoru na strehi, imela pa sva tudi opcijo spanja v avtu, ki je praktična predvsem v mrzlih ali “nesigurnih” nočeh. Največ sva spala v strešnem šotoru, a tudi v avtu. Strešni šotor nama je dal nek dodaten prostor, dejansko sva imela dve nadstropji, včasih nama je to prišlo zelo prav. V vmesnem času sva nabavila še en malce novejši defender, na katerem pa sva dala streho preurediti v dvižno streho. Gre za dražjo opcijo in trajni poseg v sam avto, zato je ta primernejša za tiste, ki bodo to več uporabljali in resneje potovali.

Kako pa je s spanjem v hladnejšem (ali mokrejšem) delu leta/sveta? S čim se grejeta?

Na tako dolgi poti greš čez vse možne razmere, od neznosne vročine, neznosnega mraza, neznosne vlage do neznosnega prahu. Grejeva se z dizelskim grelcem, ki včasih res rešuje življenja. Proti prahu pa pri Defenderju žal ni rešitve (smeh).

Ima defender tudi tuš?

Ima. Njegova temperatura pa niha glede na temperaturo zunaj.

Kako drugačno je potovanje z defenderjem od tistega z avtodomom?

Z avtodomom ni nobeden od naju nikoli potoval, tako da žal ne moreva zares oceniti, kakšna je razlika v potovanju z enim ali drugim. Po tem, kar lahko sklepava, pa misliva, da pride defender na bolj odmaknjene lokacije, premaguje slabše ceste, … čeprav je tudi dosti avtodomov že 4×4 in sposobnih marsičesa.

Koliko znanja o popravljanju avtomobilov mora imeti tisti, ki potuje s to kultno terensko ikono?

Zagotovo je zaželjeno vsaj nekaj znanja. Tudi če znanja nimaš, ga prej ali slej pridobiš, saj drugače ne moreš nadaljevati poti. Ogromno težav se da rešiti na poti, sploh če imaš s sabo nekaj osnovnih rezervnih delov in orodja.

Pa drži, da z nakupom defenderja postaneš del skupnosti neznancev, ki si na cesti kar tako, mimogrede pomahajo ali priskočijo na pomoč?

To popolnoma drži, a tega nisva vedela, ko sva avto kupila. Se pa je na poti izkazalo, da je defender res legenda, ki povezuje podobno misleče ljudi s podobnim življenjskim slogom. Tako na poti kot sedaj doma si ogromno pomagamo, saj razumemo, da defender ni vozilo brez napak, a nam omogoči toliko doživetij, da je vse skupaj vredno. Omenila pa bi, da od Evrope kot smo, je znamka vse manj pomembna, tam smo vsi popotniki in si med sabo pomagamo. Pa tudi na splošno v Evropi nekega rivalstva med znamkami ni zares več, vsaj med overlanderji.

Prvemu domu na kolesih sta nedavno dodala še enega. Kaj bosta z dvema?

Prvi defender ima svoj namen, in sicer prevoziti še svoj zadnji reli Budapest-Bamako in se nato upokojiti. Drugega sva pred kratkim predelala v še boljše, bolj dovršeno in premišljeno vozilo, ki nama bo omogočal malce več udobja in priročnosti. 

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

V zadnjem času so to destinacije in dogodki, ki jih obiščemo skupaj s slovenskim Landrover klubom. Sicer pa se odločava glede na izkušnje, ki jih slišiva od ostalih, rada imava nove, še neobiskane kraje, gore, morje … skratka iščeva mešanico slikovite narave, norih cest, ugodnih cen in možnosti za divje kampiranje.  

Na kakšen način si financirata svoje poti?

Svoje poti financirava z lastnimi prihranki. Naj omenim, da je življenje v avtu velikokrat cenejše kot denimo življenje v Ljubljani. Sploh če izbereš primerne destinacije.

Kako se pripravita na vstope v države, kjer zahtevajo določeno birokracijo?

Na poti sva imela kar nekaj tovrstnih birokratskih izzivov. Največ dela in časa (pa tudi denarja) sta zahtevala Iran in Turkmenistan. Pri potovanju z vozilom je vedno potrebno preveriti še pravila, ki veljajo za uvoz vozila v državo. Pri tem sva si pomagala z različnimi popotniškimi blogi, forumi (recimo Caravanistan), tudi s spletno stranjo Ministrstva za zunanje zadeve in AMZS. V zadnjem času je potrebno paziti tudi na zdravniška potrdila, recimo covid potrdila, brez katerih prav tako vstop v nekatere države ni mogoč.

Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do predlani samoumevne dostopnosti kaj spremenil?

Za pravega popotnika poti nikoli ne zmanjka. V zadnjih dveh letih sva tako več raziskovala Slovenijo in sosednje države. In prav potovanje z lastnim vozilom, kjer lahko ostaneš bolj ali manj izoliran, je v času zaprtja držav šele postalo vsesplošno priljubljeno, midva pa sva to živela že pred covidom. Za naju torej velike spremembe ni. V tem obdobju sva si omislila psa, ki pa pomeni več prilagajanja in dobrega premisleka glede izbire destinacij.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Če si želijo na pot, naj ne oklevajo. Tako finančno, časovno, birokratsko in tehnično se vse na koncu poklopi.

Sta imela na kakšnem potovanju tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Teh je bilo izredno malo. Največ preglavic nama je povzročal avto, a tudi to sva vedno uspešno rešila. Gostoljubnost in pripravljenost ljudi pomagati je (predvsem bolj proti vzhodu) neizmerna. Najbolj nama je ostala v spominu manj prijetna izkušnja iz Indije, kjer sva oba zelo zbolela.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Mogoče je največja zmota, da so potovanja vedno samo prijetna – da so to samo romantični sončni zahodi, lepa mesta za kampiranje, uživanje ob jutranji kavici. Dejstvo je, da gre pogosto kaj narobe, pridejo obdobja utrujenosti in domotožja ter občutki osamljenosti.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Lahko samo povzamem slogan, ki je značilen za defenderja: One life. Live it. Življenje je eno samo, živi ga.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Argeta pašteto in pitno vodo iz pipe.

Kakšna bo vajina naslednja dogodivščina?

Tega ne veva točno, zagotovo pa bo povezana z avtom in dobrimi cestami.

HITRIH 6

Najljubša država: Gruzija (Nina), Turčija (Darjo)

Najljubše mesto: Biškek, Kirgizija (Nina), Istanbul (Darjo)

Najljubša plaža: Gjiri i Dafines, Albanija (Nina), prazna (Darjo)

Najljubša kulinarika: Turčija, Sicilija

Naljubši način transporta: Defender!

Najljubši jezik: ruščina (Nina), iranske številke (Darjo)

FOTO: Osebni arhiv/Dalec.si

Nini, Darju, defenderjema in njihovim dogodivščinam lahko sledite na BLOGU (tu) ali na Instagramu (tu).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki živi v kombiju in se vsako jutro zbudi v novem kraju #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Pričakovali smo ogromno, dobili še več!” Mami blogerke o Crveni Luki

Mami blogerke so v maju obiskale že četrto destinacijo, ki se poteguje za naslov Naj družinska destinacija 2022. Skupaj z Megabonom so tokrat izbrali Crveno Luko v bližini Biograda na Moru. Kako so se imeli, je destinacija res najboljša za otroke? Vse to in še več smo vprašali Mami blogerke!

Zakaj ste izbrali Crvena Luka Resort?

Med iskanjem Naj družinske destinacije 2022 smo razmišljale, da moramo tudi v Dalmacijo. Dalmacija je drugačna od Istre. Je manj polna, bolj neokrnjena, mirna in polna presenečenj. Za Naj družinsko destinacijo meseca maja smo tako, skupaj z Megabonom, izbrale Crveno Luko. Crvena Luka je zaseben resort blizu Biograda na Moru, v naravnem parku. Že po fotografijah sodeč smo izbrali raj na Zemlji. Ko smo prišli tja, pa… Takole: Pričakovali smo ogromno, dobili še več.

Kaj vas je tako zelo navdušilo?

Težko je to opisati z besedami. Vse! Morje, ki je bilo tako mirno in čisto, idelano za majhne otroke. Plaža, ki je tako velika in ima toliko naravne sence. Število kopenskih in morskih živalic, ki smo jih srečali. Čudoviti apartmaji. Mir. Spokojnost. Prijaznost osebja. Bar na plaži. Ne moremo prehvaliti. Od trenutka, ko smo prispeli do trenutka, ko smo odšli, je bilo vse popolno. Zagotovo se še vrnemo!

Kaj pomeni “zasebni resort” in kakšne so po vašem mnenju prednosti?

Crvena Luka je resort, ki je dostopen samo gostom hotela oz. apartmajev. To pomeni, da resort sprejme določeno število ljudi, zunanji gostje pa do plaže ne morejo dostopati. Predstavljamo si, da to v praksi pomeni veliko varnosti, prostora in manj stresa. Sploh za družine z majhnimi otroki.

Crvena Luka resort je del naravnega parka. Kako ste to doživljali?

Ko si v resortu, imaš občutek, da si sredi narave. Borov gozd, petje ptic, številne manjše živali. Rajsko je. Voda je čista, plitva, prijetna. Veliko je naravne sence. Lepoto tega je res težko opisati z besedami.

Kakšna je ponudba za družine?

Poleg čudovite narave nas je navdušila najprej velikost družinskega apartmaja. Družinski apartma sprejme 6 oseb oz. 4 odrasle in 2 otroka. To smo izkoristili in s sabo na dopust vzeli tudi babico. Apartmaji ležijo tik ob plaži, med njimi in morjem sta le otroško igrišče in borov gozdiček. Apartmaji so polno opremljeni, s kuhinjo z velikim hladilnikom, pomivalnim strojem, pralnim strojem, avtomatičnimi ruletami, veliko televizijo in dvema kopalnicama.

Kako je z animacijo za otroke?

Že sama narava resorta je dovoljšnja animacija za otroke, vseeno pa nas je navdušila tudi animacijska ponudba resorta. Ker je plaža peščena, imajo otroci občutek, da se igrajo v velikem peskovniku. Za piko na i je voda tako plitka, da starša brez problema spijeta kavico v lokalu na plaži ali iz udobnega ležalnika spremljata otrokovo igro ob vodi. Hotelska animacija poteka na tej isti plaži, kar je dodaten plus, saj so otroci zraven, a zaposleni. Otrokom je zanimiv tudi infinity pool, igrali smo tudi mini golf in seveda izkoristili otroška igrišča. Eno popoldne smo porabili za zabavo v Funparku Biograd.

Se splača obiskati Funpark Biograd oz. “hrvaški Gardaland”?

JA! Nas je zelo pozitivno presenetil. Priznamo, da nismo pričakovali take kvalitete in toliko naprav. Super je tako za otroke kot za prave adrenalinske navdušence. Kar nekaj naprav je za starejše od 10 let. Veliko pa je tudi za najmlajše, na primer vrtljive skodelice, vožnja skozi dino park, … Priporočamo obisk, zagotovo!


Kaj pa hrana?

Hrana je raznolika, zelo okusna. Presenetil nas je angleški zajtrk, vrhunske so bile predjedi, ki so bile na voljo za večerjo. Všeč nam je bila terasa s pogledom na morje. Poizkusili smo tudi lokalno vino, ki je bilo zelo okusno. Navdušila nas je kava v lokalu na plaži. Za kosilo pa smo se razveselili odličnih pic v italijanski restavraciji pod samopostrežno hotelsko.

Kaj ste počeli? Ste se odpravili tudi kaj po okolici?

Smo! Obiskali smo mestece Biograd na Moru, ki nas je navdušilo s svojo ljubkostjo. Obiskali smo čudovito Vransko jezero, zabavni Funpark Biograd in prekrasno dalmatinsko mesto Zadar. Crvena Luka je odlična izhodiščna točka za več nacionalnih parkov in dalmatinskih otokov.

Je to do sedaj vaša najljubša Naj družinska destinacija?

Uff, zelo zelo zelo težko bomo izbrali najboljšo! Ampak tale se bo zagotovo uvrstila zelo zelo visoko. Crvena Luka Resort je absolutno destinacija, ki bi jo priporočali vsem, ki si želijo doživeti najlepše kar ima Dalmacija ponuditi. Najlažje bi jo opisali kot “raj na Zemlji”, saj je z besedami težko zajeti vso lepoto narave, morja, objektov, ponudbe in prijaznosti, ki si je deležen kot gost.

Komu bi priporočali oddih v Crveni Luki?

Priporočamo tako zelo zahtevnim gostom, kot tistim, ki jim največ pomenita mir in narava. V Crveni Luki se gostje prebujajo ob ptičjem petju, dneve preživljajo pod borovcem, se namakajo v topli vodi, polni ribic in si močno močno odpočijejo od vsakdanjega življenja. Otroci lahko varno raziskujejo morsko plažo in življenje v morju. Staršev ne skrbi, da bi se otroci izgubili v gneči ali zakorakali v globoko vodo. Med sprehodom, kavico ali počitkom, vas bo objel občutek miru, lepote, spokojnosti in hvaležnosti, da ste del tega sveta. Vračali se boste znova in znova.

Foto: Mami blogerke

Ponudbo Crvena Luka Resort si lahko pogledate TUKAJ. 

Mami blogerkam in njihovemu iskanju Naj družinske destinacije 2022 sledite TUKAJ

 

PREBERITE ŠE: INTERVJU: Katja in Aljaž in najlepše ideje za izlete V dvoje

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenski par, ki živi v kombiju in se vsako jutro zbudi v novem kraju #intervju

Alja Nike Skrt in Mihael Žgajnar sta par, ki živi svoje sanje. Kako? Tako, da vsako noč sanjata nekje drugje, njuna postelja pa stoji na štirih kolesih. Marca sta se namreč preselila v predelan bivalni kombi, ki sta mu nadela ime Berti in šla na pot …

Alja Nike Skrt je dekle, ki ga številni Slovenci že kakšno desetletje spremljamo na Instagramu. Mimogrede – danes ji tam sledi že prek 20 tisoč ljudi! Prav ta trenutek pa lahko na njenem profilu v živo spremljate dogodivščino, na katero sta se podala s partnerjem Miho. Trenutno živita v Bertiju, njunem predelanem kombiju, ki ju bo popeljal po številnih imenitnih kotičkih Evrope. Ker jima karierna pot to omogoča, lahko iz Bertija tudi delata na daljavo, zato njuno življenje na štirih kolesih ni nujno strogo časovno omejeno. Kam vse ju bo zaneslo?

V tokratnem Vandraj intervjuju sva z Aljo klepetali o tem, kako sta se navadila na življenje na nekaj kvadratnih metrih, kako so takšna neskončna potovanja pravzaprav lahko ugodnejša od najemnine v Ljubljani in kako drugače jima na poti tečejo dnevi …

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Alja in Miha, strastna popotnika, ljubitelja fotografije, zaljubljena v hribe in dolge kolesarske ture. Navdihujejo naju raziskovanja in odkrivanja novih krajev ter vračanja na ljube kotičke. Doživetja naju osrečujejo, širijo obzorja, izpopolnjujejo in so za naju največji zaklad. Osvajanje novih vrhov, kolesarjenje po še neobiskanih cestah, sprehajanje skozi odmaknjene vasice, izgubljanje v mogočnih mestih, lovljenje sončnih zahodov na klifih, spanje pod zvezdami … so reči, ki nama dajejo občutek svobode, hvaležnosti in zadovoljstva.

Začetek marca sta se torej podala na imenitno dogodivščino. Kakšni so po prvih nekaj tednih vtisi o življenju v kombiju, ki sta ga poimenovala Berti? Kaj pogrešata in česa popolnoma nič?

Zadnjih nekaj let sva ogromno prepotovala z najinim sedaj ‘bivšim’ karavanom, kjer sva na podrtih zadnjih sedežih pod zvezdami prespala na desetine noči. Od nekdaj pa sva sanjala o pustolovščini, kjer bi brez časovnih omejitev lahko na tak način živela dlje časa. In letos sva si željo končno uresničila! Kupila sva si kombi, ga malo preuredila in osvežila, in se podala na pot.

Z Bertijem smo sedaj na popotovanju že dva meseca in oh, kako hitro beži čas! Večino časa še kar ne dojameva, da se vse skupaj zares dogaja, spremenila pa bi le to, da bi čas počasneje tekel! Prav noben dan si ni podoben, skoraj vsako jutro se zbudiva na drugi lokaciji in odkrivava nove kraje – včasih peš, včasih s kolesom. Brezciljno se izgubljava po barvitih ulicah, hribolaziva in osvajava vrhove, za katere prej še nikoli slišala nisva, kolesariva mimo cvetočih polj in grizeva razgledne prelaze. Ko pa nama zapaše mestni vrvež, skočiva v kakšno večje mesto in se naužijeva ‘civilizacije’. Na življenje na nekaj par kvadratnih metrih sva se že povsem navadila – kuhava bolj preprosto, oblačila pereva precej bolj poredko kot doma, spiva pa enako dobro, če ne še bolje! Pogrešava pa samo prijatelje in družino – vse drugo je tako zelo drugače, novo in razburljivo, da nama nič od doma ne manjka.

Kako strogo – če sploh – je zarisana vajina pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Običajno sva si najina potovanja splanirala precej do potankosti, s pomočjo Google mapsov in Excel tabelic, tokrat pa sva si rekla, da bo čar ravno v tem, da se ne omejujeva. Želela sva si le to, da prečeševa čim več zahodne in severne Evrope. No po nekaj tednih življenja na poti in popotovanja sva ugotovila, da sva si zadala kar precejšen zalogaj in da nama na državo pripada manj kot mesec. Kar vsekakor ni dovolj, a se kljub temu poskušava naužiti čim več. Tako da ja, imava ‘seznam držav’, natančnejše mikrolokacije pa definirava sproti oz. si privoščiva vsaj malo spontanosti.

Kaj pa časovni okvir, za koliko časa je vajino življenje postavljeno na štiri kolesa?

Pred odhodom na pot sva si zadala, da se do jeseni vrneva domov, a se nama z vsakim dnem močneje dozdeva, da se bo tole popotovanje, če le ne pride kaj hujšega vmes, še malo zavleklo …

In kako je videti vajin dan?

Čisto zares je prav vsak dan drugačen, jaz jih delim kar na:

– dneve doživetij, to so dnevi, ki jih od jutra do večera preživiva zunaj. Bodisi na kolesu, bodisi na hajku. In take dneve imam najraje. Svež zrak, neprecenljivi razgledi in nepozabne dogodivščine.

– počasni dnevi so dnevi, ki običajno nastopijo po parih dneh doživetij. So dnevi brez cilja oz. dnevi, ko je edini cilj, da nisva lačna. Takšni dnevi so najlepši taki, ko je Berti sparkiran nekje na samem in ni okoli naju nikogar.

– real life dnevi pa so ponavadi takrat, ko dežuje in naju ni strah, da kaj zamujava. Take dni posvetiva delu – delu na poti, pospravljanju, tankanju, nakupovanju hrane in vsem ostalim opravkom, ki pridejo sproti.

Sicer pa dnevi tečejo povsem drugače. Že samo ‘življenje’ vzame veliko časa (smeh). Npr. v kombiju moraš vse sproti pospravljat, ker če ne, ne moreš nikamor stopit, kaj šele se odpeljat naprej. Nimaš tudi pomivalca, ki bi namesto tebe opral posodo. Ko daš prati perilo, moraš najprej najti pralnico in potem tam počakat na vrsto, itd. Ko se želiš oblečt, moraš najprej vse košare z oblekami prestavit, da najdeš tisto kar iščeš – in predstavljaj si to z dvema osebama na 2 kvadratnih metrih. Pa vsak dan sproti najti lokacijo, kje boš spal, itd. itd. A za naju so to sladke skrbi.

Sta kombi še kaj predelovala in prilagajala svojim potrebam? Kakšen izziv je bil to?

Najin kombi je bil včasih pekarna, potem pa ga je že prejšnji lastnik osnovno predelal. Midva pa sva opravila še par manjših mizarskih del, celo notranjost pobarvala na belo in dodala en kup okraskov.

Priprave so tekle slaba dva meseca. Veliko je bilo papirologije, vezane na kombi in na samo potovanje, veliko raziskovanja in razmišljanja, skakanja naokoli in urejanja raznoraznih reči. Ogromno sva postorila sama, nekaj stvari pa sva prepustila tudi strokovnjakom (predvsem tehničnih, vezanih na vozilo). Načrtovala sva predvsem z mislimi na najin nov življenjski slog, kaj vse bova potrebovala, da nama bo čim bolj udobno na poti, da se, ko enkrat ‘odrineva’ lahko v čim večji meri prepustiva samemu popotovanju.

V enem od zapisov sta zaupala, da je življenje na poti dejansko cenejše od najemnine v Ljubljani. Kako dolgo sta varčevala za nakup kombija in kako je danes videti vajina služba?

Res je. V življenju ima vsak posameznik svoje prioritete. In moja največja želja je od nekdaj videti in doživljati, ne kopičiti. V praksi to pomeni: namesto na počitnice v hotele – na počitnice v prtljažnik pod zvezde, namesto v restavracijo – na piknik dekco, namesto na plačljive aktivnosti – peš ali s kolesom v naravo, itd. Zame to niso odrekanja, ampak prerazporejanje za tisto, kar mi pomeni največ. Nakup vana je zagotovo precej velika začetna investicija, a tudi tukaj imaš na voljo nek razpon. Res pa je, da zna posamezna odločitev prinest tudi en kup nepredvidenih stroškov. No, v vsakem primeru je lažje, če se za nakup odločita dva. V najinem primeru je to izkupiček večletnega varčevanja.

Samo življenje na poti pa je potem dejansko ugodneje od najemnine v Ljubljani. Poleg fiksnih stroškov (zavarovanje in telefon), trošiš praktično samo za hrano (kjer spet lahko prišparaš, če se znajdeš) in bencin. Pa vsake toliko za plin, elektriko imava midva na sonce, vodo pa tankava na štirnah.

Trenutno je najin edini vir prihodkov ustvarjanje vsebin za naročnike in najine kanale. To v praksi zajema vse od researcha, snovanja konceptov, iskanja lokacij, ‘modelinga’, post-produkcije, pisanja, vmes pa še en kup sestankovanja, mailov, papirologije, vodenja financ in izdajanja računov. Je pa to delo, o katerem sem sanjala od nekdaj in služba, za katero sem neizmerno hvaležna in srečna, da sem si jo ‘zgradila’.

Kako so vajino odločitev, da svoje življenje preselita v kombi, sprejeli vajini bližnji?

Moji starši so krivi, da so me sploh navdušili za popotovanja in mi razkazali svet, saj sem potovala že od malih nog. Ker so bili vajeni, da sem že v mladosti ogromno potovala in odšla na raznorazne gimnazijske in študentske izmenjave ter potiho sanjala o življenju v kombiju, jih odločitev niti ni tako presenetila. Bolj je presenetilo mene, s kakšnim navdušenjem so naju podprli! Tudi Mihova družina je bila neizmerno vesela za naju. Da ne govorim o prijateljih! Zdaj samo še upava, da naju končno kmalu kdo obišče. 🙂

Sledilci na Instagramu – ki je kar 20 tisoč! – vaju sicer poznajo kot zagrizena hribolazca, gorska in cestna kolesarja, fotografa in zbiratelja lončnic – te zelene rastline smo prav tako pogosto občudovali na profilu. Kdo jih zdaj zaliva in občuduje?

Večino mojih preljubih rastlin sem pred odhodom na popotovanje oddala v nove domove, nekaj čisto malega pa me čaka doma, pridno pa jih zalivata moja mami in ‘tašča’. 🙂

Kako stresno je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?

Zdi se mi, da sva odpotovala tako na hitro, da sva se takrat več ukvarjala z Bertijem, kot pa z nama. Tako da sva spakirala res last minute in vsaj jaz precej brezglavo! Sicer pa imava to srečo, da sva lahko vse ostale stvari pustila doma, pri starših.

Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do predlani samoumevne dostopnosti kaj spremnil?

Definitivno! Čeprav je celotna situacija prinesla tudi veliko dobrega – na novo sva se zaljubila v domače kraje in odkrivala kotičke naše dežele, ki jih sicer morda nikoli ne bi. Spomnim se, kako zelo srečna sem bila, ko sva lahko prečkala občinsko mejo, pa potem regijsko, to so bili dnevi! Ko sva šla prvič čez mejo, v Italijo, sem sredi trga v Benetkah na ves glas jokala!

Za to, da sva tukaj in zdaj, kjer sva, sva neizmerno hvaležna in zares srečna, da svet spet lahko doživljava brez omejitev.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ne. Fotografija je poleg pohodništva in kolesarjenja najina velika strast in pogled skozi objektiv je za naju kot platno za slikarja. Narava naju navdihuje, iskanje motivov pa osrečuje. Neizmerno pa uživava tudi v urejanju fotografij, delanju kolažev in v pripovedovanju zgodb ob spremljavi fotografij najinim najbližjim.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Samo pojdi, svet te čaka z odprtimi rokami! In o izzivih ne razmišljaj vnaprej, s problemi se boš, če že, ukvarjal takrat, ko bodo nastopili.

Sta imela na kakšnem potovanju tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Zaenkrat še nobena stvar ni bila tako huda, da bi si jo zapomnila. Ko pogledam nazaj, se spomnim le dobrih stvari!

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

To, da za potovanja potrebuješ veliko denarja! Mislim, da se res da ogromno doživeti in odkriti, če si le pripravljen sprejeti kakšne kompromise oziroma prerazporediti prioritete.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Da nič ni tako zelo hudo, kot se zdi na prvi pogled!

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Zaenkrat še nič ne pogrešava, lahko se pa slišimo spet čez par mesecev! 🙂

HITRIH 6

Najljubša država: Dva meseca nazaj bi rekla Islandija, danes pa Španija
Najljubše mesto: Za kolesarjenje Girona, za hribolazenje Granada, za vajb pa Sevilla
Najljubša plaža: Bela plaža na Lošinju, ker jo imaš čisto samo zase
Najljubša kulinarika: mediteranska
Naljubši način transporta: kolo
Najljubši jezik: francoski

FOTO: Alja Nike Skrt / osebni arhiv Alja Nike Skrt Alja Nike Skrt Alja Nike Skrt

Alji, Mihu, Bertiju in njihovim dogodivščinam lahko sledite na Instagram profilih: @aljaskrt in @mihael.cc

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: 1000 ur zunaj: Gozdarka iz Bohinja z najboljšimi idejami, kaj početi v naravi #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.