”Tako veličastno je, polno skrivnosti!” – Rusija z Valentino Žabkar

Valentino Žabkar je želja po odkrivanju novih kultur in ljubezen do jezika odpeljala marsikam, letošnja destinacija pa je bila čudovita in čarobna Rusija. Je študentka ruščine in nemščine na Filozofski fakulteti, njena želja v življenju pa je, da bi bila srečna. Veliko bere in se ukvarja z glasbo, zraven tega pa potuje, kadar le ima čas.

Preberi več

“Če ameriške sanje ne bi obstajale, tudi Los Angeles ne bi.”

Aljoša Nikolić je 20-letni študent filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ki ga je letos pot zanesla v Los Angeles. Poleg potovanja ga navdušujeta še fotografija in film. Njegova ljubezen do odkrivanja novih krajev ga je popeljala na različne konce sveta, med zadnjimi potovanji pa je bil skok čez lužo v Ameriko.

Med zadnjimi potovanji je bil Los Angeles. Od kod odločitev za to potovanje?

Amerika je bila eno izmed zadnjih potovanj v sklopu z Mehiko. Ta del je bil osredotočen na predvsem eno mesto – Los Angeles. Los Angeles je eno izmed tistih posebnih mest na svetu, ki je kulturno zelo raznoliko in bogato. Tam sem se takoj počutil kot doma. Druge dele Amerike sem že videl, leta 2016 sem se zaljubil v New York. Vendar do Kalifornije nekako nikoli ni prišlo. Nazadnje pa sem si rekel: ‘’Los Angeles, rad bi videl kaj se tam dogaja,’. Že v New Yorku je njihovo razumevanje kulture višje, kot pa v večini evropskih mest. Razmišljal sem, da če obstaja že eno mesto s takšno dušo, mora sigurno obstajati še eno. Na koncu me je Los Angeles tako prevzel, da razmišljam o selitvi.

Aljosa Nikolic - portret

Kje v Ameriki ste do sedaj že bili?

Veliko je bilo povezovalnih letov, med katerimi sem ostala mesta videl za uro ali dve.  Zares pa v kontekstu tega, da sem imel čas mesto zares doživeti in začutiti, sta bila New York in Los Angeles.

Los Angeles - Cinerama

V čem so razlike med našo in ameriško kulturo?

Predvsem v amerikanizaciji stvari – tam je vse večje, boljše, močnejše. Živijo v drugačnem kapitalizmu kot mi. Ameriško življenje v stilu – dajmo čim več, čim hitreje in čim bolje v najkrajšem možnem času – se opazi v življenjskem slogu ljudi. Ameriko sem doživel v utrinkih. Videl sem jo pred Trumpom in po njem. Opazil sem spremembe v mentaliteti ljudi.

Los Angeles - flat earth - demonstration

Kako se življenje ljudi v Los Angelesu razlikuje od tega, ki ga vidimo v filmih?

Zame razlika ni bila tako tako opazna. Nanjo sem bil pripravljen. Pogosto spremljam ameriško politično situacijo, na trenutke skoraj bolj kot domačo, zato razumem njihovo mentaliteto. Ni tako zelo drugačna. Drugačen je njihov življenjski tempo. Za to je sicer boljši primer New York, kjer se opazi ciljna osredotočenost. Živijo hitro, zanimajo se sami zase. Ljudje si ne vzamejo časa, da bi si pogledali v oči ali pa pozdravili. Tako je tudi, če človeka poznajo.

Los Angeles - rollercoaster- american flag

Kaj pa Los Angeles?

V Los Angelesu pa je druga zgodba. Kar daš, to dobiš. Tam je American dream bistvo samega obstoja tega mesta. Če ameriške sanje ne bi obstajale, tudi Los Angeles ne bi. Ko boš sedel v bar, te natakar ne bo pozdravil in vprašal kako si in kaj boš spil. Vprašal te bo, zakaj si v Los Angelesu, kaj so tvoje sanje. Ideja teh sanj in neka velikopoteznost so še vedno zelo živi. Iz naše perspektive se to mogoče zdi kot življenje v utopiji. Ljudje pa so ravno zaradi tega upanja veliko bolj človeški.

Los Angeles - food - Fat burger

Kakšen je bil vaš potovalni proračun?

Neko ohlapno pravilo je približno sto dolarjev na noč za prenočišče in osnovne potrebe. Letalska vozovnica pride, kolikor pač pride. So tudi že poceni leti. Za deset dni potrebuješ približno dva tisoč evrov. Seveda gre tudi veliko ceneje, če pa hočeš izkusiti stvari, kot so muzeji in ostalo, je pametno vzeti malo več. Los Angeles je v resnici tako posebno mesto, da ne rabiš skoraj ničesar. Že sam utrip mesta je dovolj. Tudi z desetimi evri na dan (za hrano) bi šlo. Bistvo tega mesta niso turistične atrakcije in razne institucije, ampak so ljudje. Ljudje, ki so samosvoji in posebni.

Los Angeles - Venice beach - basketball game

Katere stvari se izplača ogledati v Los Angelesu?

Zelo odvisno od interesov. Zame so bili to kinematografi. Na filmski umetnosti je Los Angeles v resnici zrasel. Mesto je kot več manjših mest v enem. Kjerkoli se človek ustavi, bo našel nekaj zanimivega. Celotno izkušnjo dopolnijo drobni trenutki, kot je na primer opazovanje košarkarske tekme med dvema lokalnima ekipama na Venice Beach. Bistveno se mi zdi, da se v utripu mesta izgubiš.

Los Angeles - Hollywood sign

Kako razumete ‘mesto angelov’?

Zdaj razumem, od kod prihaja ta ikonografija. Občutek dobiš, da je tam vse dovoljeno in vse lepo, pa čeprav ni. Na eni strani so sanje, na drugi kruta resničnost. Zraven pride tudi zavedanje, kako zelo nepomemben si v množici vseh teh ljudi – majhen delček celote. Zaveš se, da se svet ne vrti okoli tebe. Tega pri nas ne moreš doživeti.

Los Angeles - subway

Vam je kakšna zgodba še posebno ostala v spominu?

Da sem v trgovini  našel slovenski film Petelinji zajtrk. In s taksistom sva na poti z letališča do Santa Monice poskušala razrešiti vprašanje o predsedstvu. V spominu so mi ostale njegove besede. Rekel je, ne glede na to, kdo bo na vrhu, republikanec ali demokrat, moški ali ženska, črnec ali belec, Kalifornija bo vedno Kalifornija. Tam si vedno dobrodošel.

FOTO: Aljoša Nikolić

PREBERITE ŠE: Los Angeles, nov način kako do napisa Hollywood



 

 

 

Izkušnja Slovenke kot Au Pair: V tujini ni vedno lepše kot doma, je pa drugače in v tem je čar

Jerneja Cmager nam je v tokratnem intervjuju pobližje predstavila delo v tujini kot au pair. Pred kakšne izzive je bila postavljena kot varuška otrok v ZDA in Nemčiji, kaj je od tega odnesla in zakaj ter komu priporoča takšen začasen pobeg v realnost čez mejo, preverite v spodnjem Vandraj intervjuju.

au pair.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Prihajam iz osrčja Prlekije. Lahko bi se reklo, da sem nomad po duši in popotnica po izobrazbi, saj sem zaključila šolo za turizem. Na nek način sem vpeta v to tudi danes, ko sem zaposlena na področju hotelirstva. Menim pa, da te izobrazba sama ne opredeljuje oz. zadržuje znotraj nekega okvirja, saj so možnosti zaposlovanja lahko dosti širše, če si vsaj malo radoveden in iznajdljiv. Tako se kaj hitro lahko znajdeš v delovnem okolju, za katerega se nisi izšolal, a ti predstavlja izziv.

Pred službo v hotelirstvu ste nekaj mesecev preživeli tudi čez lužo, kjer ste delali kot au pair. Kakšne so bile vaše naloge?

Moje naloge pri družini v manjšem mestecu v New Jerseyu so zajemale vožnjo dveh otrok – fanta Jamesa, ki je imel takrat 8 let in 11-letne Elane – v dve različni šoli in domov ter vožnjo na zunajšolske dejavnosti. Pri Jamesu je bil to hokej, pri Elani pa jahanje. Delo je zahtevalo tudi pripravljanje obrokov čez dan, občasno tudi večerje, če staršev še ni bilo iz službe. Tam večina ljudi prihaja iz služb okoli 8. ure zvečer. Ker so bili njuni starši zaposleni v New Yorku, sem bila nemalokrat jaz tista, ki jima je pomagala z domačo nalogo in ju priganjala spat, ko je bila ura za to. Starejšo Elano sem vozila tudi na državna tekmovanja v preskakovanju ovir in ji poskušala biti v podporo v vsem tem hektičnem obdobju pred tekmovanji.

Kako ste prišli do dela kot au pair?

Do tega dela sem prišla kar sama, med brskanjem po spletu, saj me je zanimalo delo v tujini. Zbrala sem vse potrebne informacije začenši s tem, da brez delovne vize, ki ti jo uredi agencija na tem področju, ne moreš migrirati v ZDA. Posledično je bilo delo preko agencije neizogibno. In začela sem s postopkom. Pred intervjujem s komisijo v Celovcu (agencija je imela sicer sedež v Veliki Britaniji), sem morala predložiti nekaj referenc, da je sploh stekel postopek iskanja družine s strani agencije.

Z vsako predlagano družino nato opraviš nekaj razgovorov preko Skypa, da začutiš, s kom se bolje ujameš, preden svoje življenje spakiraš v nekaj kovčkov in odpotuješ tisoče kilometrov stran od doma. Sledil je postopek pridobivanja vseh potrebnih dokumentov, tako zdravstvenih kot drugih, da si sploh lahko zaprosil za vizo, kar je sledilo v nadaljevanju.

.

Dejstvo, da brez agencije v ZDA niti ne moreš migrirati, je na nek način dobra stvar, saj bi naj bil zaščiten s strani agencije, če stvari pri družini ne gredo tako, kot bi morale. Zatakne se takrat, če ti niti agencija ne priskoči na pomoč oz. ne priskrbi druge družine, kar je pred odhodom v pogodbi jasno podpisano z obeh strani. Au Pair v ta namen tudi plača provizijo agenciji, ki te stvari ureja, če do njih nemara pride. Dobre agencije poskrbijo za družine gostiteljice kot tudi za Au Pair. A je med agencijami nekoliko težje ločiti zrno od pleveli, ko ne poznaš nikogar, ki bi to delo že opravljal.

Moja agencija je sicer po nekaj letih pristala v večmilijonski tožbi, saj so se po zaslugi pritožb Au Pairk znašli na sodišču zaradi prenizkega plačila, ki s(m)o ga prejemale. To sem izvedela letos, ko sem prejela pošto iz ameriškega sodišča v Denverju. Gre za eno večjih tožb oz. poravnav v zgodovini ameriškega sodstva na področju dviga minimalne plače in izboljšanja delovnih pogojev Au Pairk. Vsekakor je bilo olajšanje slišati, da je to delovno področje kot kaže na poti do sprememb. Oziroma, da so se razmere začele urejati, saj kakšnih 5 let nazaj to področje ni bilo najbolj urejeno. Niso bile postavljene jasne ločnice, kot denimo, koliko časa za relativno majhno žepnino mora biti Au Pair na voljo družini gostiteljici – in to je žal marsikatera družina začela izkoriščati.

Koliko prostega časa ima pravzaprav au pair? Ste ob delu lahko tudi raziskovali lepote kraja, kjer ste živeli?

Praviloma Au Pair ne sme delati več kot 30 ur na teden. Sama nisem imela toliko prostega časa kot druga dekleta, ki sem jih tam spoznala, zato tudi nisem imela toliko priložnosti raziskovati okoliških zveznih držav. Sem pa to nadoknadila z leti skozi potovanja – in še vedno delam na tem (smeh). Občasno smo s puncami pobegnile na drugo stran reke Hudson, v New York, kjer smo uživale v Central Parku ali parku pod Brooklyn mostom – Brooklyn Bridge Park. Na Memorial Day smo recimo štiri punce odšle na nekajdnevni izlet v Atlantic City, ki je kot nekakšen Las Vegas na vzhodni obali ZDA, in to so zagotovo trenutki, ki so mi ostali v najlepšem spominu.

Prek kakšnih kanalov je najlažje iskati delo kot au pair?

Po moji izkušnji sodeč bi vsekakor rekla, da kogar zanima to delo, se bo potrudil poiskati vse potrebne informacije sam. Pomaga pa, če že poznaš koga, ki je šel skozi to. Čeprav sama nekega usmerjanja glede izbire agencije nisem imela. Je pa moja izkušnja morda pomagala znanki, ki se je nekaj časa za mano odločila iti po isti poti, a je po moji izkušnji izbrala drugo agencijo, s katero je imela boljše pogoje in so ji pomagali najti drugo družino, ko je do tega prišlo.

Katere so prednosti in slabosti dela kot au pair?

Prednosti so to, da spoznaš drug način življenja, razširiš svoja obzorja in izstopiš iz neke ozkoglednosti, ki se je Slovenci včasih preveč oklepamo. Postaneš samostojnejši, izpiliš tuji jezik, spoznaš ljudi z zanimivimi življenjskimi zgodbami, in še mnogo več.

Slabosti pa so recimo to, kar sem omenila že prej. Če družina Au Pair dojema kot nekoga, ki ga bodo lahko izkoristili, in ne kot nekoga, s katerim se bodo povezali na prijateljski ravni in ki jim bo pomagal z otroki, se začnejo dogajati anomalije, ki se ne bi smele.

Zatem ste dve leti delali tudi v Münchnu – kot varuška in tutorka angleščine. Kako ste se znašli v tej vlogi?

Naj najprej povem, da nisem nobena anglistka ali karkoli podobnega. Angleščino bi rekla, da sem bolj kot v šoli, usvojila skozi kasnejše branje tuje literature in skozi gledanje filmov. Tako sem leta 2015 ponovno začutila “tujinotožje” in sklenila oditi v München, kjer sem bila na počitnicah pri teti že kot majhna deklica. Tja sem sprva odpotovala zaradi razgovora za neko drugo službo, ki je po dveh dneh intervjujev po zadnjem krogu potem nisem dobila. In ker se mi je mesto zdelo nekako domače in zanimivo hkrati, sem se odločila poiskati delo varuške-tutorke (full-time nanny – tutor). To mi je v enem tednu doma tudi uspelo, tako da sem kmalu bila spet na poti nazaj na Bavarsko.

Poleg angleščine govorite tudi nemško? Kako ste se sporazumevali?

Z družino, pri kateri sem živela in delala, sem govorila samo angleško, saj so me iz tega razloga tudi zaposlili. Torej, da otroci čim bolj usvojijo tuji jezik že od malih nog. Pri prvi münchenski družini sem imela tri fante. Najmlajši je bil star komaj 3 leta in je z mano že govoril angleško. Pred mano so bile namreč vse njihove varuške iz ZDA, Velike Britanije in Južne Afrike. Začuda so se odločili zame, čeprav angleščina ni moj materni jezik.

Sicer govorim tako angleško kot nemško, a takrat nemško še nisem govorila najboljše. V prostem času sem se družila s priseljenci iz Škotske, Anglije in ZDA, ki so zahajali v irske restavracije in pube. In vsem tem je bilo skupno to, da jim je “šprehanje” povzročalo preglavice. Tako nemško razen na nemškem tečaju, ki sem ga obiskovala na eni izmed tamkajšnjih šol, nisem kaj dosti govorila. No, mogoče le po prvem kriglu piva na Starkbierfestu ali Oktoberfestu (smeh).

Kako je z iskanjem takšnih del?

To delo sem našla kar preko Facebooka, kjer je ena punca iz Škotske objavila, da njena družina išče novo varuško. S to punco sva se nato tudi spoprijateljili, saj mi je “predala štafeto”, da sem jo nasledila v tisti družini. Sem pa kasneje še 15 mesecev delala pri drugi družini na obrobju mesta, kjer sem pomagala pri učnih težavah in angleščini 9-letni punci, za katero so starši želeli, da nadaljuje šolanje v gimnaziji. Tam gredo v gimnazijo ali Realschule že pri 10 letih. Imeli pa so še starejšo hči, ki je že bila v gimnaziji in ni imela kakšnih posebnih učnih težav.

V čem sta se ti dve službi med seboj najbolj razlikovali?

Delo Au Pair in tutorke se razlikuje v tem, da kot Au Pair tudi kuhaš in vodiš gospodinjstvo. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. Kot tutorka pa sem bila tam za otroke v drugačnem smislu. Pomagala sem jim ne le v smislu učnih navad. Teh, ironično, sama med šolanjem nisem imela ravno na pretek. Pomagala sem tudi v smislu sprotnega opravljanja nalog, ki so jih dobivali v šoli, pa tudi druženja v angleškem jeziku. To je pomenilo na primer tudi, da sem organizirala rojstni dan od katerega od “mojih” otrok, in vključila družabne igre v angleškem jeziku. Tako so se otroci tudi več naučili kot samo v šoli. Pri drugi družini v Münchnu sem recimo punci večkrat vzela s sabo na podzemno v mesto, kjer smo šle v kino, v dvorano na trampoline ali v angleški park na kopanje v Eisbachu – rokav reke Isar – in ves ta čas smo klepetale v angleščini.

Kaj sta vam delo in življenje pri družinah prinesla in česa sta vas naučila?

Zagotovo ti da neko dodatno samopotrditev in občutek, da zmoreš tudi brez domačih. Meni je to obdobje pomenilo in prineslo več, kot bi mi neko delo doma. Dalo mi je izkušnje in spomine, ki jih ne bi pridobila in doživela, če bi delala blizu domačega kraja in se oklepala življenja, kot ga poznam. Življenje v tujini jasno ni vedno lepše kot doma. Je pa drugačno – in to je tisto kar da vsemu skupaj poseben čar. V tujini sem se morala zanesti samo nase in na nikogar drugega. Nauči te samostojnosti in iznajdljivosti.

Za razliko od nekaterih, ki gredo v tujino v paru ali koga že poznajo tam, jaz nisem poznala nikogar. In to je bilo tisto, kar sem takrat najbolj potrebovala. Če bi imela spet 24 let, bi se odločila isto. Sama izkušnja je imela sigurno več lepih spominov. Tudi občutek, ko te otroci sčasoma sprejmejo kot svojega družinskega člana, je vreden vseh tegob na tej poti. Mojo gostiteljsko družino pa so predstavljala tudi ostala Au Pair dekleta, s katerimi smo si bile v oporo in pomoč. In s katerimi smo ohranile stike še do danes. Nedaleč stran od West Orangea, kjer sem živela, sem imela dobro prijateljico iz Mehike. Spoznali sva se na šolanju na Long Islandu prvi teden po prihodu v ZDA in se slišiva še danes. Podobno je bilo v Münchnu. Vendar se tam nisem družila samo z varuškami, pač pa večinoma z mladimi, ki so prišli v München delat na drugih področjih.

Ste se med delom v tujini kdaj znašli v neprijetnem položaju?

Kakšne posebno neprijetne izkušnje nisem imela. Je pa dejstvo, da si v tujini, sploh na drugem kontinentu, kjer si zaradi vize niti ne smeš urejati drugega dela (v tem primeru družine) na lastno pest, kot to lahko počneš znotraj EU, v slabšem položaju in nimaš vpliva na marsikateri razplet. To je morda ta minus, ki ga predstavlja tujina.

Kakšne so prednosti in slabosti dela v tujini v primerjavi s Slovenijo?

Največkrat so prednosti predvsem v višjem plačilu. In boljših delovnih pogojih, večjih možnostih napredovanja, cenjenju tvojega truda itd. Au Pair delo je tukaj izvzeto, saj pri tem delu dobivaš samo tedensko žepnino. Bi rekla, da je odvisno, kakšne predispozicije ima kdo oz. za kaj se je izšolal. Določen kader je pri nas bolj iskan in cenjen, drugi kadri pa manj. In ti so ponavadi primorani iti za boljšim življenjem v tujino.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?

Da ni nič narobe s tem, če ne slediš temu, čemur sledijo drugi. Sama sem vedno stremela k temu, da nekaj doživim, ne da živim po nekem ustaljenem sosledju dogodkov, kot se od človeka med 20. in 30. letom pričakuje. Tujina ne predstavlja samo življenja onstran meja. Pač pa te nauči tudi razmišljati onstran meja. Ne obstaja nobena časovnica, kateri moraš slediti, slediti moraš samo temu, kar ti narekuje tvoje srce.

Komu bi svetovali, da se preizkusi kot au pair?

Tistim, ki jih veseli delo z otroki in ki se znajdejo na točki, ko ne vedo, kam naprej. Največ Au Pair deklet, ki sem jih spoznala, se je odločilo bodisi za t.i. gap year med študijem, bodisi so si takšno leto vzele malce kasneje, ker niso vedele, kaj točno si želijo v življenju početi. Nekaterim pa pomaga umik nekam daleč stran, ker jih nekaj v domačem koncu spominja na kaj, kar bi radi pozabili. Bodisi neuspela zveza, bodisi kaj drugega. Ta odhod predstavlja neko novo obdobje. Četudi samo prehodno. Zame je odhod v tujino in delo z otroki predstavljalo nekaj, kar sem takrat najbolj potrebovala.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu vsakič znova pogrešate?

Dobro hrano. Le-te je bilo predvsem v ZDA premalo. Pa tudi slovenski jezik, katerega sem bila zelo vesela, ko sem ga prvič slišala v ZDA. V Münchnu s Slovenci nisem imela posebnega stika, čeprav sem nekaj Slovencev ob priložnosti spoznala. Več stika sem imela z našimi “brati” iz bivše Jugoslavije, teh je bilo predvsem v Nemčiji veliko.

Vas tujina še vedno vleče ali boste za zdaj svojo pot našli v Sloveniji?

Tujina je do neke mere še vedno del mojega vsakdana, saj sem zaposlena pri naših severnih sosedih. Nimam pa pri tem občutka, da sem v tujini, čeprav sem tam še vedno “Ausländer”. O kakšni daljni tujini pa vsaj zaenkrat ne razmišljam, čeprav nič ni povsem izključeno. Vsekakor se je takšni podvigov lažje lotevati, ko si mlajši in samski. S časom pa se želiš predvsem nekje ustaliti, sploh, ko imaš partnerja. Še vedno menim, da je življenje prekratko, da bi se omejevali le na en kraj. Svet namreč ponuja preveč lepih priložnosti, ki bi jih bilo škoda pustiti iti mimo nas. Vendar z leti prideš do neke točke, na kateri še želiš samo potovati, ko je čas za to, ne pa tudi seliti celega svojega življenja. Tudi to ima svojevrsten čar. Za vse obstaja pravi čas. In zdaj je čas za drugačne začetke.

PREBERITE ŠE: Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

Sara Juvančič je Slovenka, ki jo boste v domači deželi zadnje čase srečali bolj poredko. Maroko je postal njen drugi dom, potem ko je tam našla dve ljubezni. Morske valove in Maročana.

Maroko smo tokrat spoznavali skozi oči Sare Juvančič, Slovenke, ki v maroškem obmorskem kraju Tamraght z izbrancem maroških korenin vodi surf šolo. V Vandraj intervjuju mi je zaupala, kakšno je življenje v tej sončni deželi na severu Afrike, kaj ji je tam najbolj všeč in česa ob obisku Maroka ne izpustite.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še niso uspeli spoznati?

Moje ime je Sara, stara sem 26 let in prihajam iz Trbovelj. Trenutno živim v Tamraghtu v Maroku, s fantom Maročanom, s katerim sva pred letom dni ustanovila svojo surf šolo in surf camp. Moje življenje je že od nekdaj povezano s potovanji in športom. Do 23. leta sem trenirala alpsko smučanje, zato sem bila zaradi treningov in tekmovanj več v tujini, kot doma. Od tu pravzaprav izvira moja strast do potovanj. Prijatelji bi me opisali kot iskreno, prijazno, zabavno in ob prvem stiku sramežljivo, saj namreč potrebujem nekaj časa da se v družbi novih ljudi sprostim. Definitivno pa obožujem potovanja in raziskovanje novih kultur in običajev.

 Zakaj ravno Maroko in zakaj Tamraght?

V Maroko me je pot prvič vodila dve leti in pol nazaj. Po koncu smučarskega obdobja sem se odločala za svoj prvi solo izlet. Ker sva s prijateljico že dalj časa sanjarili o surf počitnicah, nikoli pa nisva našli skupnega časa, da te sanje uresničiva, sem se odločila, da odidem v Maroko sama in poskusim surfat. Tako sem rezervirala teden dni počitnic v surf campu v Tamraghtu, ker pa sem si mislila, da je nesmiselno tako dolgo pot opraviti samo za en teden, sem preživela še 6 dni v Marakešu. Tam sem še dodatno nasitila svoje raziskovalne borbončice.

V surf kampu sem imela odličnega surf inštruktorja, v katerega sem se tudi zaljubila in je sedaj moj partner. Zaradi ljubezni sem se začela v Maroko, natančneje v Tamraght vračati vse pogosteje in si tukaj s fantom ustvarjati skupno prihodnost.

Sara in Yassine

Torej je Maroko vaš drugi dom? Kako pogosto ste tam?

Da, res je. To je sedaj moj drugi dom. Tukaj preživim več časa kot doma, v Sloveniji. Se pa pogosto vračam v Slovenijo zaradi službenih obveznosti. Tukaj sem približno 2 do 3 mesece, nato pa se vrnem v Slovenijo za 3 tedne in potem grem spet nazaj v Maroko.

Kako bi opisali Maroko?

Maroko je prečudovita država, z ogromnim številom lepih kotičkov, odličnih za popotnike. Po mojem mnenju je Maroko država, kjer lahko vsak popotnik najde nekaj zase. Ocean ponuja neskončne možnosti za vodne športne, seveda je najbolj znano surfanje. Potem imajo visoko gorovje Atlas, kjer je ogromno trekking poti, če si želiš poležavanja in razvajanja, lahko v Maroku najdeš ogromno hotelskih kompleksov, ki ponujajo najrazličnejša razvajanja. In še in še … Maroko je znan tudi po začimbah, arganovem olju, odlični kulinariki …

Pa tamkajšnje ljudi?

Ljudje so po mojih izkušnjah zelo prijazni. Najbolj mi je zanimivo, ko te absolutni neznanec na ulici pozdravi in vpraša kako si. Tega iz Slovenije nisem navajena. Tukaj je način življenja precej bolj umirjen kot pa v Evropi, ljudje so sproščeni in niso v konstantnem stresu. Mislim, da večinoma ljudje tukaj živijo dobesedno iz dneva v dan.

Kateri je najboljši del leta za obisk?

Maroko je popularen za obisk skozi vse leto. Mogoče bi odsvetovala obisk Marakeša in notranjosti države v poletnih mesecih, saj temperature močno narastejo, tudi do 40°C in več. Agadir pa ima res ugodno klimo, poleti je okrog 30°C čez zimo pa okrog 20°C. Tudi naš surf kamp je odprt skozi vse leto, najboljše valove in posledično top sezono za surfanje pa imamo nekje od začetka oktobra do konca marca.

Izlet v puščavo

Katera je najbolja nadležna stvar Maroka?

Zame je najbolj nadležen promet v mestih. Pa ne, da je moja vožnja slaba ali da imam strah pred vožnjo. Daleč od tega, le sam potek načina njihove vožnje je kaotičen in nepredvidljiv. Potrebovala sem več kot leto dni, preden sem se opogumila sesti za volan (smeh). 

Kaj iz njihove kulture bi prenesli domov in česa res ne? 

Definitivno njihovo kulinariko in pa sproščen način življenja, brez vsakodnevnega stresa. Česa ne bi prinesla? Res sem dolgo razmišljala, vendar se nisem spomnila ene stvari, ki je ne bi prinesla v Slovenijo. Enostavno obožujem njihov sproščen način življenja.

Essaouira

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o deželi kot je Maroko kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Od prijateljev pogosto dobim vprašanja ali imajo v Maroku alkohol in pa kako se obleči. Torej mogoče si predstavljamo to zaradi njihove religije. Vendar je Maroko res odprta država za turiste. Turist je v Maroku dobesedno kralj. Seveda pa ne priporočam, da odhajate sami na samotne kraje in da se držite turističnih predelov oziroma najamete vodiče (trekking, puščava…).

Naj pa tudi vam pojasnim, da v Maroku imajo alkohol, res ne povsod, vendar ga imajo. Tudi kar se oblačenja tiče ni nikakršnega problema. V Tamraghtu se brez problemov sprehajaš v kratkih hlačah, v večjih mestih pa se jaz zgolj zaradi spoštovanja oblečem primerno njihovi kulturi. Torej res je vse odvisno od posameznika, priznam pa, da bodo dekleta precej bolj opazna in ogovorjena s strani domačinov, če bodo oblečena v kratke hlače, kratke oblekice ali majice z dekoltejam.

Od kod ljubezen do deskanja in nenazadnje tudi do predajanja znanja ostalim navdušencem?

Kot sem že omenila, je bila to moja dolgoletna želja – poskusiti surfanje. K ljubezni do surfanja je definitivno pripomogel Yassine, moj fant in moj prvi surf inštruktor. Je pa res, da je tako super surf inštruktor, da mi je surfanje šlo od samega začetka zelo dobro, kar je definitivno pripomoglo k ljubezni do tega. Ne bi pa se še opredelila kot odlična, dobra surferka, sama se imam še vedno za začetnico.

Ideja do predajanja znanja se nama je pa porodila že zelo kmalu. Yassine ni bil zadovoljen z delom v surf kampu, vendar je kljub vsemu želel ostati v tem poklicu, jaz pa sem tudi potrebovala več zaposlenosti. Tako sva se odločila, da poskusiva s svojim surf kampom. Sedaj Yassine še naprej predaja svoje surfersko znanje, jaz skrbim za marketing, na plaži pa se našim gostom pridružim s fotografiranjem njihovega surfanja.

Kako poteka takšen tečaj?

Navadno se gostje odločajo za teden dni dopusta z nama. Ponujamo odlične surf pakete z vključenimi tremi obroki dnevno, prenočiščem, tečajem surfanja, opremo za surfanje, izlet v Imsouane (surf spot z najdaljšim valom v Afriki), Wi-Fi v nastanitvi, prevoze na plažo, transfer iz letališča v Agadirju ali pa avtobusne postaje …

Naš dan pa je videti nekako takole. Dan začnemo z odličnim maroškim zajtrkom v naši nastanitvi. Nato se odpravimo na plažo. Pogledamo nekaj različnih surf spotov, glede na razmere se surf inštruktor odloči, na kateri plaži bomo ostali. Postavimo senčnike, se namažemo s sončno kremo, oblečemo neoprene in začnemo z ogrevanjem. Sledita hitra teorija in praksa na plaži, nato pa skočimo v vodo in svoje znanje prenesemo na valove. Korak za korakom. Inštruktor je ves čas s tečajniki, pomaga in daje nasvete in navodila za napredovanje.

Po 3 urah tečaja imamo okusno in zdravo pakirano kosilo (na primer solato s svežim sadjem in svežim naravnim sokom). Po kosilu si tečajniki lahko vzamejo malo časa za počitek, nato pa se vrnemo k lovljenju valov. Tokrat vadijo sami, kar so se naučili v jutranjem tečaju. Inštruktor pa nadzoruje s plaže. Po koncu surfanja se odpravimo nazaj v hotel, v tem prostem času pa se tečajniki lahko odličijo za masažo, za obisk hammama, ki je nekakšne vrste javna kopalnica s tremi sobami. Vsaka je toplejša od prejšnje. V hammamu ti naredijo piling celotnega telesa in poskrbijo za čist in zdrav videz kože. Za tiste, ki imajo raje zasebnost, obstajajo tudi zasebni hamami. Lahko pa preprosto počivamo v hotelu. Sledi večerja, po večerji pa analiza tekočega dne, s pregledom slik in videoposnetkov …

Poleg tečajev torej nudita tudi prenočišče?

Tako je. Nudiva tudi prenočišča v tradicionalnem maroškem riadu (hotelu), ki je od plaže oddaljen kakšnih 6 minut hoje. Riad ima nekaj teras z ležalniki za popolno relaksacijo po napornem dnevu, lahko pa se osvežite v bazenu, ki je v središču riada.

Kako pogosto raziskujete Maroko in njegove druge kotičke? Katerih ob obisku te dežele ne smemo zamuditi? 

Zelo malo, kajti vso energijo trenutno usmerjava v najin surf camp, da lahko ponudiva kar se da ekstravagantno in edinstveno izkušnjo. Sva se pa pred kratkim vrnila iz kratkega izleta v puščavo. Maroko ponuja ogromno lepih kotičkov, seveda je odvisno, za koliko časa pridete in kaj so vaše prioritete. Razdalje med mesti v Maroku so velike, saj je Maroko res velika država. Nekaj kotičkov ki so vredni obiska: na severu: Asilah, Chefchaouen, Tetuan, Casablanca – samo velika mošeja, če si niste izposodili avta pa vam niti ne priporočam postanka. Nato še Marakeš, pa trekking v Atlasu, obisk slapa Ouzoud in izlet v Ourika Valley. Na jugu pa: puščava, Ait Ben Haddou, Ouarzazate, Agadir, Legzira, Essaouira in seveda teden dni počitnic v Tiziri Surf Maroc.

Kakšna je maroška kulinarika in kaj je treba tam poskusiti? 

Maroška kulinarika je odlična. Obožujem vso njihovo hrano. V njihovi kulinariki je vključeno veliko sveže zelenjave in pa predvsem počasno kuhanje jedi. Najbolj znana jed v Maroku je definitivno tajine. Tajine je glinena posoda s pokrovom, v kateri se lahko pripravi najrazličnejše jedi (od rib, mesa do samo zelenjave). Se pa vse sestavine skupaj kuhajo v posodi najmanj 1 uro, kar da hrani res poln in popoln okus. Obvezno je potrebno poskusiti tajine, tangija (v Marakešu) in pa kuskus. Ne pozabite poskusiti tudi maroške palačinke imenovane Msemmen in pa maroške nutele imenovane Amlou. Moja najljubša jed pa je definitivno kefta tajine (tajine z mesnimi kroglicami).

Kateri je najboljši način transporta po Maroku? 

Najhitrejši način transporta je definitivno avto, vendar, če niste ravno vešči voznik avto odsvetujem (predvsem v mestih središčih). Po celem Maroku pa najdemo super ugodne avtobusne prevoze s prevoznikom CTM ali Supratours. Na severu pa tudi ugoden železniški promet. 

Pa najugodnejša pot v Maroko? 

To je pa spet odvisno od vašega najbližjega letališča in pa kam v Maroko želite leteti. Jaz največkrat letim na relaciji Benetke – Agadir s prestopom v Casablanci. Sedaj pa se je odprla tudi linija z nizkocenovnim prevoznikom na relaciji Milano – Agadir. Najdemo pa tudi ugodne karte Benetke – Marakeš ali pa Benetke – Fez.

Kot zanimivost, najcenejša letalska karta, ki sem jo dobila do Maroka, je bila enosmerna karta Benetke – Marakeš za 17 evrov.

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji? 

Prednosti so definitivno sproščen način življenja in pa nižji stroški življenja. Seveda je ogromna prednost tudi klima in pa življenje ob oceanu. Slabosti pa so zame te, da ne govorim njihovega jezika ali vsaj francoščine. Moti pa me tudi slab zdravstveni sistem.

 Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini? 

Na to ne bi znala odgovoriti, saj uradno delam tukaj samo prostovoljno in sem zaposlena v Sloveniji. Definitivno pa je slabost najinega posla ta, da je konkurenca ogromna in se vsako leto še povečuje.

Se nameravate kdaj vrniti v Slovenijo?

Seveda se nameravam vrniti, vendar zaenkrat še ne. Ko bo čas za družino, definitivno, saj želim vzgajati svoje otroke v Sloveniji in jih šolati v Sloveniji. Vendar za enkrat še nimava tega v načrtu. Tako da bova še naprej gradila na prepoznavnosti Tizirija in na najini uspešni poslovni poti.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Od prijateljev največkrat slišim nimam časa in denarja. Žal mislim, da to ne drži. Vse je odvisno od naših prioritet. Če želimo potovati, bomo našli čas za potovanje. Kar se pa denarja tiče, so pa potovanja postala res dostopna vsem. Za zelo malo denarja lahko najdemo res ugodne letalske vozovnice, prenočišč pa je v turističnih destinacijah tudi ogromno po res ugodnih cenah.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom ali tistim, ki jih vleče življenje v tujini? 

Pojdi, raziskuj, poskusi. Če ne uspe, se vedno lahko vrneš domov v Slovenijo k svoji družini.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Najboljše, kar sem odnesla, je to, da sem spoznala Yassina in da skupaj ustvarjava sanjsko podjetje Tiziri Surf Maroc.

Sari in Yassinu ter njuni surf šoli Tiziri Surf Maroc lahko sledite na INSTAGRAMU, FACEBOOKU in spletni strani.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Bahami: Ne odlašaj na jutri #fotozgodba

Bahami skozi objektiv nagrajenega slovenskega fotografa Nejca Draganjca. O njegovem delu ste lahko brali že v Vandraj intervjuju (tu), tokrat pa je z nami delil svoje misli ob orkanu Dorian, ki je prizadel rajske Bahame. To so njegova zgodba in podobe Bahamov pred katastrofo …

Bahami. Za mano je nekaj zelo zaskrbljenih dni. Z grozo spremljam opustošenje, ki ga je na Bahame stresel hurikan Dorian. Še posebej me je skrbelo za zunanje otoke, čudovite ljudi, ki sem jih spoznal tam, in mnoge skrite bisere, ki so mednarodnemu turizmu v veliki meri še vedno nepoznani. Ponovni opomin, da ne odlašaj potovanja na jutri, kamor lahko greš že danes.

Kraljičino stopnišče v glavnem mestu Nassau. Kdo bi si mislil, da je center glavnega mesta lahko tako divji in zelen.

Ja, ponovni. V svoji popotni fotografski karieri sem imel že kar nekaj priložnosti ujeti “zadnji vlak”. In žal se je kar nekaj načrtov tudi že odpeljalo s postaje brez mene na krovu. K sreči je Dorian zavil bolj severno, kot je bilo od začetka predvideno. In kot kaže, je bilo glavnim naravnim lepotam v veliki meri prizanešeno. Tokrat.

Atlas. Največji podvodni kip na svetu.

 

Razkošje na divji Eleutheri.

Vprašanje časa

Vendar je samo vprašanje časa. Še posebej so na takšne vremenske tragedije občutljivi krhki otoški ekosistemi in unikatne bahamske geološke tvorbe. Na primer – Allen Cays legvani (Cyclura cychlura inornata). Ti čudoviti kuščarji zrastejo do 1,5 m dolžine in v divjini jih je še manj kot 1000. Razmnožujejo se le na eni plaži, ne daleč od poti hurikana Dorian. Pa tudi če so jim tokrat  vetrovi s hitrostjo 300 km/h prizanesli, je plaže vsako leto nekaj manj zaradi dvigajoče se gladine morja. Tik, tak, tik, tak …

Samec Allen Cays legvan (Cyclura cychlura inornata)

Posnetek plitvin Exuma Cays:

Še dva izmed zaskrbljujočih (svetovnih) trendov sta privatizacija in gospodarski pohlep. Na Eleutheri, enem izmed zunanjih otokov Bahamov, se skriva najlepša plaža, kar sem jih do sedaj obiskal. Dostop do “Lighthouse beach” je relativno zahteven, zato ponuja danes tako redko in dragoceno kombinacijo sapo jemajoče lepote in odmaknjenega miru. Kmalu bo ta stavek treba spremeniti v preteklik, saj je plažo kupil in privatiziral Disney, ki jo namerava spremeniti v pristanišče za svoje križarke. Škoda.

“Lighthouse beach”, obsijana z mesečino.

 

Iskanje smisla življenja na Lighthouse plaži.

Kaj se zgodi, ko se otok privatizira, lahko vidimo tudi na primeru Compass Cay. Otoček je zbirališče morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum). Odkar je bil ta naravni karibski paradiž privatiziran ter “nadgrajen” z marino, je tudi zbirališče jaht in vsega lažnega zlata, ki spada zraven. Kot popotnega fotografa me je najbolj zmotila absolutna prepoved fotografije in snemanja s čimer koli večjim kot mobitel ali GoPro. Nepotrebno oviranje, ki pa pravega fotografa zagotovo ne bo ustavilo. Pa to zagotovo ni edini primer! Ta trend se pojavlja povsod po svetu, prvič sem ga že pred leti srečal na Jukatanu. Uradna razlaga? Ne želijo, da se ljudem zaradi predobrih fotografij ne bi dalo več obiskati lokacije. Kakšen absurd. Si že kdaj videl(a) lepo fotografijo lepega kraja in si rekel/rekla: “Sedaj me je pa minilo, da bi kraj tudi obiskal(a)!”. Jaz zagotovo nisem in ne mislim čakati, da se še ena popotna ideja iz seznama želja prestavi na seznam “prepozno”.

Že privatizirani otoček “Compass cay” je mesto zbirališča morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum).

 

Zasebni lastnik Compass cay prepoveduje fotografijo s čimerkoli večjim kot mobitel/GoPro. Kot da je to nepotrebno omejevanje pravega fotografa že kdaj ustavilo!

Foto: Nejc Draganjec

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Z družino v divjino: “Odločila sva se, da otrokom želiva namesto nepremičnin zapustiti spomine na nepozabna doživetja.”

Če na Vandraj redno berete naše intervjuje, ste verjetno že ugotovili, da se da potovati tudi z družino. Pa ne le na morje. Daleč. Na vse konce sveta. In tokrat navajamo še en primer. Družina Stanič, ki ustvarja blog Z družino v divjino, je še en dokaz, da volja najde pot. Okoli sveta, če si to res želite. Predlagamo, da se vam predstavijo kar sami. Uživajte v intervjuju.

Preberi več

Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Nejc Draganjec, fotograf, popotnik in biolog. V njegovem fotoarhivu boste našli kup dih jemajočih podob, ki jih je ujel v objektiv. Od potapljanja z meduzami na otočju Palau, raziskovanja lepot nočnega neba Zahodne Sahare, trekinga po notranjosti Islandije, odprave v Amazonijo z lokalnimi Indijanci … Med vsemi pa zagotovo najbolj izstopa njegov fotolov na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem. Prav tu je nastala tudi fotografija, s katero je postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Kdo je Nejc Draganjec, kako ga je na Japonskem za las zgrešila lavina bomba, kako je s predelovalci koke v Amazoniji prišel do plantaž in kako je sploh zaplaval v svet fotografije, preverite v spodnjem intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki še ne vedo, kdo je Nejc Draganjec?

Sem Nejc Draganjec, fotograf, popotnik, biolog. To so tri glavne teme mojega življenja in najraje vidim, da se med seboj čim bolj prepletajo.

Si sploh lahko predstavljate potovanje, kamor ne vzamete fotoaprata?

Mislim, da sem imel to nočno moro ravno prejšnji teden! Po mesecih dolgih priprav potujem okoli sveta, pridem do dah jemajočega motiva ob ravno pravem trenutku, nato pa odprem fototorbo in je prazna … Namenoma pa tega ne bi naredil.

Rezultat vašega fotolova na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem, je tudi fotografija, s katero ste postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019. Kako je nastala in kaj vam takšno priznanje pomeni?

Idejo za to fotografijo sem dobil že pred leti, tako da bi se lahko reklo, da je bila v nastajanju kar nekaj časa. Kot fotograf moraš biti pogosto precej potrpežljiv in tako sem tudi jaz čakal ter iskal pravi trenutek, da jo iz ideje spravim v resničnost.

Fotografija, s katero je Nejc Draganjec postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Sakurajima je bila najboljša prilika do sedaj, zato so bile priprave res obsežne. Najprej spremljanje seizmoloških podatkov in opazovalnih točk že od doma, ob prihodu takojšen obisk seizmološke postaje in pogovor z lokalnimi vulkanologi, nato pa 48 ur iskanja dobre opazovalne pozicije na vulkanu in čakanje na izbruh. Je pa pri takšnih fotografijah pomemben tudi faktor sreče, za katero pa v fotografiji zagotovo drži, da je na strani pripravljenih.

Cvetenje češenj na Japonskem

Sam v fotografiji sicer nisem zaradi tekmovanj in do sedaj tudi fotografij takega kalibra, ki se jih sicer najde v moji fotoknjižnici kar nekaj, nisem pošiljal naokoli. Seveda pa nisem, tako kot verjetno večina ljudi, imun na učinke zunanje potrditve, da kar počnem, počnem dobro. Občutek je odličen, ko te vzorniki, od katerih si se učil in h katerim si stremel leta, sprejmejo medse in ponudijo iskreno pohvalo.

Japonska, gora Fuji

Kako ste potovali po Japonski? Kje vse ste bili in kaj vas je v tej deželi najbolj navdušilo?

Japonska me je popolnoma prevzela na moji prvi poti tja – pred natanko 11 leti – in tudi tokrat je bila vse, kar sem upal, da bo. Najbolj me kot fotografa navdušuje njena pestrost in združevanje kontrastov. Jukstapozicija elementov, ki jih ne bi pričakoval skupaj. Moderno/tradicionalno, urbano/naravno, sproščeno/adrenalinsko … Ta pestrost je vsaj meni neizčrpen vir fotografskega navdiha.

Možnosti potovanja po Japonski so zelo pestre in preizkusil sem že vse: seveda znamenite vlake, letala, avtomobile, kolesa, trajekte … Pa tudi peš sem veliko prehodil. Na zadnjem fotovanju mi je mobitel zabeležil okoli 400 prehojenih kilometrov. Ne verjamem pa, da mi bo kadarkoli zmanjkalo novih idej za odkrivanje. Naslednjič grem tja jeseni na lov za norimi jesenskimi barvami.

Japonska, Kjoto

Nekaj posebnega je tudi vaša odprava v Amazonijo z lokalnimi Indijanci. Kakšna izkušnja je bila to? 

Če bi biologi imeli svoja romarska središča, bi porečje Amazonke zagotovo bilo eno izmed njih. Biotska pestrost in občutek pristne divjine, ki buhti od življenja, je skorajda brez primerjave. Sicer imam nekaj izkušenj s terenskim biološkim delom po svetu, vendar je bilo vse to “valter liga” napram Amazoniji, zato sem raje poiskal izkušnje in pomoč lokalnega znanja.

Pustolovščina, ki je sledila naslednjih nekaj dni, je še vedno ena izmed mojih najljubših. Poleg očitnega – rastlin in živali – smo se srečali tudi s predelovalci koke, ko smo nenadoma zakorakali na plantažo in rafinerijo končnega pudrastega produkta. Ravno v takšnih primerih so lokalne povezave neprecenljive in celotni dogodek je nato šel skozi brez posebnih težav.

V Amazoniji sem prvič v življenju tudi doživel pravo temno nočno nebo. Občutka, ko stojiš pod rimsko cesto v vsej njeni veličastnosti, tako svetli, da ne rabiš luči za premikanje in da zaradi sija galaktičnega jedra dejansko ustvarjaš senco, se ne da opisati. Res škoda, da se nas večina v razvitem svetu niti ne zaveda, kaj je cena urbanizacije in nočne razsvetljave.

Peru, Machu Picchu

Ste se na kakšnem fotopotovanju že znašli v nevarnem položaju?

Verjetno ja. Potencialno nevarnih krajev je bilo že veliko. Na primer barakarsko naselje na pobočju Cerro San Cristobal v Limi v Peruju. Pa seveda srečanja z divjimi živalmi (velike mačke, povodni konji, morski psi …) in silami narave. Vendar se vedno držim načel upravljanja z nevarnostjo.

Južnoafriška republika in srečanje z morskim psom

Preračunljivo tveganje je OK, nespametna naivnost in brezbrižnost pa ne. Popotni fotografi nosimo s seboj opremo precejšne vrednosti. Velikokrat mesečne ali celo večletne lokalne plače. In ljudje to vejo, zato sem izredno previden in pozoren.

Nisem pa še nikoli bil v situaciji, ki bi bila aktivno agresivna – recimo rop, dejanski napad (ne le zvedavost) živali ali pa življenjsko ogrožujoča poškodba. V takih situacijah ga ni čez preventivo. Morda najbližje do sedaj sem bil v potencialno nevarni situaciji ravno pri izbruhu Sakurajime. Med iskanjem prave pozicije sem se za las in po čisti sreči izognil lavini bombi, ki je nato namesto mene zadela in polomila moje fotografsko stojalo.

Južnoafriška republika

Če bi morali izbrati top 5 najljubših destinacij, katere bi bile? In zakaj?

Na prvih dveh mestih se vedno znova izmenjujeta Islandija in Japonska. Islandija zaradi svoje divje narave in osupljivo lepe krajine, Japonska pa zaradi prej omenjene pestrosti. Najnovejši prišlek na ta moj seznam je tudi Velikonočni otok, s katerega sem se pravzaprav ravnokar vrnil. Prevzela sta me neokrnjeno nočno nebo in vulkanska pokrajina, ki s svojo črno podlago in svetlo zelenim rastlinjem spominja na Islandijo. Potem bi se bilo pa že težko odločiti, saj se mi zdi, da mi je še skoraj vsak kraj do sedaj ponudil nekaj unikatnega. Morda bi v tem trenutku nominiral Palau s svojim bujnim morskim svetom, Zahodno Saharo zaradi svoje unikatne pokrajine in otok Eleuthera, ki je nedvomno skriti biser Bahamov  … 

Bahami

Kaj je za vas dobra fotografija? 

Fotografija je pogledu, kar je poezija govoru. Bogata in estetska ekspresija umetnikovega sporočila. V popotni fotografiji je to sporočilo običajno občutek nekega kraja in časa, ki si ga gledalec fotografije deli s fotografom. Če fotografija izpolni vse to, potem je, kar se mene tiče, res dobra fotografija. Seveda pa ne spregovori vsaka fotografija vsakemu, zato se tudi ljudje pogosto ne strinjajo, katere fotografije so dobre. Vsake oči imajo svojega malarja, je pregovor, ki povzame, da k interpretaciji umetnosti pristopamo iz sebe in iz svojih unikatnih preteklih izkušenj.

In kaj naredi dobrega fotografa?

Vaja. Res ni bližnjice. Lahko poznaš vso fotografsko teorijo, ki obstaja, vendar v trenutku nimaš časa razmišljati o tem. Fotografija je lovljenje trenutkov. Edini način, da postaneš dovolj suveren in hiter, je vaja. Toliko časa, da ponotranjiš koncepte in postanejo refleksni odziv. Dodana vrednost je, da z vajo pridejo izkušnje, z izkušnjami pa tudi sposobnost predvidevanja teh mimobežnih utrinkov.

Bahami

Kakšne podobe najpogosteje lovite v objektiv, kje in kako jih najdete? 

Popotna fotografija je zelo pester žanr. Združuje elemente krajinske, portretne, ulične … Skoraj vseh preostalih žanrov fotografije, vključno s kakšnim “selfijem” (smeh). Nekateri se je lotijo bolj reportersko, nekateri, kot jaz, pa bolj umetniško in pripovedno.

Sam imam največ veselja do fotografije narave, nočne fotografije in fotografije popotnega življenjskega stila. Zato ti trije žanri tudi predstavljajo levji delež vseh mojih popotnih albumov. Narava je tako ali tako vedno okoli nas. Ste kdaj potovali s fotografom in so vas jezili pogosti postanki za fotografijo? Poskusite to z biologom, ki je navdušen nad vsako drugo bilko in hroščem (smeh).

Italija, Toskana

Motivov za nočno fotografijo tudi nikoli ne zmanjka. V urbanem okolju zvezde zamenjajo lučke na Zemlji, daleč od civilizacije pa sem tako ali tako vedno znova presunjen nad nočnim nebom in izkoristim vsako priložnost za astrofotografijo.

Pri popotnem življenjskem stilu pa imam obilo pomoči s strani svoje partnerke. Ne vem, kdo ima večjo srečo – Elizabeta, ki ima vedno s sabo osebnega fotografa, ali jaz, ki imam vedno pri roki fotomodel. Mutualizna simbioza bi rekli biologi.

Kaj pri fotografiji vas najbolj navdušuje in kaj vas je potegnilo v njen svet?

Najbolj me navdušuje, da fotografija omogoča bolj poglobljen stik s svetom okoli nas. V nasprotju s splošnim stereotipom, da je fotografiranje ovira v pristnem doživljanju, je v resnici fotografija orodje, s katerim se v dogodke še toliko bolj poglobimo. Iz pasivnega opazovalca se spremenimo v aktivnega soudeleženca. Tako ujamemo trenutke, ki bi jih drugače najverjetneje spregledali. S portretom misel na obrazu, z makro fotografijo podrobnosti, nevidne prostemu očesu, z dolgo osvetlitvijo minevanje časa itd.

Islandija

Zahvaljujoč družini je bila fotografija moj medij spoznavanja sveta že od ranega otroštva. Imel sem veliko srečo, da sem odrastel v okolju, ki je cenil fotografijo in umetnost nasploh. Kot otrok sem presedel ure in ure s svojim dedkom Justinom Zorkom, ki je pregledoval diapozitive s svojih popotnih avantur, in mu “pomagal” pri izbiri najboljših.

Ne vem, kdo je bil bolj vesel, ko so se razvite fotografije vrnile po pošti z raznoraznih svetovnih tekmovanj – on zaradi pripetih nagrad ali jaz, ker sem jih pogosto lahko obdržal in razstavil v svoji otroški sobi. Veliko podpore sem imel tudi od staršev, ki so mi ne le kupili moje prve 3 kamere, ampak tudi financirali razvijanje fotografij, ki so napolnile kar nekaj škatel za čevlje. Ene slabše od druge, ampak tako se učimo (smeh).

Islandija

So vaši fotopotepi torej del vašega dopusta in oddiha ter financirani iz lastnih prihrankov ali gre tudi za vnaprej naročene in plačane projekte? 

Oboje. Narava fotografskega dela je, da gre verjetno vedno za razmerje med enim in drugim, ki se sčasoma premika iz “večinoma osebnega” k vedno več naročenim projektom. Kar se mi zdi pomembno, je le, da najdeš pravo razmerje med obojim. Nasploh v življenju, v kreativnem delu, kjer je pomemben navdih, pa je po mojem mnenju to uravnoteženo razmerje med osebnim in poslovnim še toliko bolj pomembno.

Koliko takšnih fotopoti opravite na leto?

Želel bi čim več. Vsako leto imam običajno vsaj 2 večja fotoprojekta, ki trajata okoli enega meseca. Med enim in drugim pa še več manjših in krajših poti. Odvisno od priložnosti, ki se pojavijo sproti.

Maroko, puščava Sahara

Kakšen je vaš delovnik, kadar niste na poti? 

Večina fotografskega dela je razdeljena na 3 faze. Priprava, izvedba in dostava. Zame kot popotnega fotografa je fotovanje del izvedbene faze. Pred in po tem sta še 2 ravno tako pomembni fazi dela. Med pripravo osnujem koncepte, naredim raziskavo lokacij, določim urnik in naredim fotoplan. V dostavni fazi ne zmanjka dela v digitalni temnici, veliko ga je tudi s predajo končnih produktov naročnikom, z marketingom, družbenimi omrežji … Zelo rad tudi predavam, pišem fotopisne članke, z naslednjim letom pa pričnem tudi z vodenjem fototur, tečajev in delavnic. Dan ima 24 ur, potem je pa še noč (smeh).

Kakšen tip popotnika ste? 

Običajno dajem prioriteto “manj prehojenim potem” in avanturam z nahrbtnikom. Vendar me ne moti, če vsake toliko časa tudi kdo malo poskrbi zame. Čeprav grem raje v lastni režiji, nimam čisto nič proti organiziranim skupinam. Vse za boljši rezultat, v vsakem primeru pa na potovanjih običajno spoznaš krasne ljudi.

Toskana, Italija

Kot kaže imate na potovanjih tudi precej stikov z lokalci. Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, drugače ne gre, pa tudi če bi šlo, ne bi hotel česarkoli spremeniti. Druženje in spoznavanje z lokalci je po mojem mnenju ključni del potovanja. Ne le zaradi neprecenljivega lokalnega znanja ampak tudi zaradi lastne osebne rasti. Pogosto stvari, ki jih jemljemo kot zelo samoumevne, niso dejansko takšne po svetu.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Iskreno – verjetno spodnje perilo, ker je doma predal najbolj dostopen in se mi s pakiranjem v zadnjem trenutku vedno mudi. Če vas zanima 5 stvari, ki se mi zdijo najbolj pomembne in ne bi verjetno šel nikoli na pot brez njih (vendar ni nujno, da jih spakiram najprej), pa so to seveda kamera, leče, pomnilne kartice, baterije in DOBER sistem varnostnih kopij. Aja, ne pozabite na potni list!

Bahami

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom? 

Ne vem, če je najboljši, se mi pa zdi pomemben in pogosto spregledan: naredi čim več fotografij. Veliko bolj praktično je kupiti nov disk za računalnik ali kartico za telefon, kot pa ponovno potovati okoli sveta po nov spomin, ki se ti ga v nekem trenutku ne da ovekovečiti.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Ramen v vseh svojih tisočerih variacijah na Japonskem, zrezek alpake v Peruju in cheesecake v New Yorku v strešnem baru Bar54 nad Manhattnom. Najslabše? Fermentirani morski pes kot kulinarična specialiteta Islandije.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o fotografiji kot poklicni poti? 

Da prehod iz amaterskega v profesionalno fotografiranje vzame karkoli od veselja. Je ravno tako in toliko notranje izpopolnjujoče. Ne vidim razloga, zakaj bi finančna stimulacija odvzela veselje do fotografije. Ljudje, ki imajo takšno izkušnjo, so morda zgrešili uravnoteženo razmerje med osebnimi in poslovnimi projekti ali pa nasploh sprejemajo napačne projekte.

Nejc Draganjec, fotograf

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Mnogo. O potrpežljivosti, strpnosti, pričakovanjih in dejanskih potrebah. Eno izmed spoznanj, ki bi se ga v naših medijih morda lahko večkrat izpostavilo, je, da nam je v Sloveniji zelo lepo. Zelo rad potujem, vendar se vedno z veseljem vrnem nazaj domov. Čeprav se Slovenci menda pregovorno radi pritožujemo – ko enkrat prepotuješ svet in dobiš primerjavo, spoznaš, da nam res ni nič hudega.

HITRIH 6

Najljubša država: Japonska

Najljubše mesto: Singapur

Najljubša plaža: Lighthouse beach, Eleuthera, Bahami

Najljubša kulinarika: mediteranska

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: slovenščina (od tujih sem nedavno razvil veliko zanimanje za latinsko-ameriško španščino. Pred tem pa japonščina.)

Foto: Nejc Draganjec/arhiv

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE : Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Maja Novak: “Delo na zasebni jahti je najlepša in najtežja izkušnja v mojem življenju”

Moja tokratna sogovornica je Maja Novak, ki se rada predstavi kar z vzdevkom Mayita, ki se je je prijel med obiskom Mehike. Velika ljubiteljica potovanj je svet odkrivala tudi med delom. V Ameriki je delala v skavtskem taboru, nato je bila varuška pri družini na Novi Zelandiji, delala pa je tudi na morju – na prestižnih zasebnih jahtah. Svoje izkušnje z delom v tujini danes deli z drugimi mladimi, ki jih vleče v svet, dvoje dogodivščine pa je zapisala tudi v knjigah S trebuhom za kruhom in Esenca življenja na poti. Kdo je torej Mayita?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Maja Novak, obožujem življenje, delo, ki ga opravljam in potovanja. Rada se družim z ljudmi drugih kultur, spoznavam vse, kar je drugačno in meni nepoznano. Rada predajam svoje izkušnje in znanje tistim, ki želijo po podobni poti. Moje delo zajema vse, kar je povezano s potovanji – pisanje knjig, delo za potovalno revijo, predavanja, osebna mentorstva, pisanje življenjepisev in delo na barki. Sicer pa sem Blejka in ponosna Slovenka, a sem skoraj polovico svojega življenja preživela na potovanjih in na delu v tujini.

Maja Novak na otoku Giannutri na toskanski obali.

Maja Novak na otoku Giannutri na toskanski obali.

Kako izbirate naslednjo destinacijo? 

Priznam, da še vedno rada pogledam za ugodnimi letalskimi kartami, saj se po meni pretaka pristna gorenjska kri, hehe. Rada potujem izven sezone, tako, da stremim k potovanjem v destinacije, ki so izven sezone. Je pa res, da ne načrtujem potovanj daleč vnaprej ampak se velikokrat odločim po trenutnem navdihu.

Kathmandu, Nepal

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?

To je najtežje vprašanje. Ne bom omenila konkretne destinacije oz. potovanja, ampak me recimo veliko bolj navdihne izkušnja življenja na neki destinaciji. Zaradi dela v tujini sem imela priložnost okusiti življenje na Francoski rivieri, v Italiji, na Novi Zelandiji, v Ameriki, na Sejšelih in v Grčiji. Izmed vseh teh bi verjetno rekla, da sta me najbolj napolnili in očarali Toskana in Sejšeli. Absolutno izjemno in izpopolnjujoče pa je bilo pohajkovanje s terencem po Omanu ali pa joga retreat v Nepalu.

S terencem po Omanu

Delali ste na zasebni jahti. Kakšna izkušnja je to?

 Najlepša in najtežja v mojem življenju.

Katere so najboljše in najslabše plati dela na prestižni jahti?

Najlepše: življenje na jahti, kjer je posadka praktično tvoja družina, vsi življenjski stroški so pokriti, zaposleni v pralnici ti perejo perilo, kuharji ti kuhajo vrhunsko hrano, inženirji ti popravijo vse, kar se ti pokvari. Potuješ po najlepših destinacijah sveta, spoznavaš in okušaš najbolj kvalitetna vina in šampanjce – nekatere v vrednosti več 10.000 eur in v detajle spoznaš življenje multimiljonarjev in miljarderjev – kako funkcionirajo, kakšne pogovore imajo, s kakšnimi problemi se soočajo ipd.

Najslabše: delo v visoki sezoni tudi do 18 ur na dan, nenehen stres, neprespanost, zasebnega življenja med visoko sezono ni, negativne energije med posadko ne sme biti in vsi spori se morajo rešiti nemudoma. Sama se soočam tudi z občasno morsko boleznijo, a je ljubezen do morja in dela z ljudmi premočna, da bi pustila, da me to ovira. Delo na barki je težko tudi zato, ker si vsak dan v drugi marini in moraš celotno nabavo skomunicirati z agenti in ljudmi na kopnem – če npr. lastnik želi banane s pikicami ali svežo wagyu govedino uvoženo direktno iz Japonske ali posebno znamko vode, ki jo pije, moramo mi te potrebščine pridobiti takoj in ne glede na to ali smo v največji marini v Franciji, v zasilnem pristanišču v Albaniji ali na majhnem otočku Milos v Grčiji.

Otok Krf

Potem so tu še nestabilno vreme, razburkano morje in nesreče, ki se zagotovo kdaj pa kdaj dogodijo med plovbo. Mi smo recimo s 30 metrsko jahto ostali brez motorjev 80 milj oddaljeni od obale v Indijskem oceanu. Ali recimo s 70 metrsko barko treščili v otok v Kornatih, ker je elektronika zatajila in senzorji niso zaznali kopnega. Zgodb je dovolj za vsaj 3 nove knjige.

Kje in kako lahko posamezniki, ki jih delo na jahti ali križarki zanima, sploh najdejo delo?

Priti v jahtno industrijo je precej težko, potrebuješ že kar nekaj izkušenj. Recimo kot stevardesa je dobro biti izurjena v hotelirstvu, gostinstvu, visoki strežbi ipd. Sicer pa sem na to temo napisala knjigo S trebuhom za kruhom, kjer sem natančno opisala postopke pridobitve dela. Sprejmem pa okoli 15-20 kandidatov na leto, katerim nudim osebno mentorstvo in jih pospremim napram svoji prvi izkušnji na jahti.

Delo na jahti, Kornati

V tujini ste sicer delali tudi na kopnem. Kaj vse ste počeli in na kakšen način ste prišli do dela? 

Moje prvo delo v tujini je bilo v ZDA, kamor sem se odpravila preko slovenske agencije. Tam sem preživela dve fantastični poletji v skavtskem taboru, kjer sem delala z otroki starosti od 6-13 let. Učili smo jih življenja v naravi, lokostrelstva, plezanja, kurjenja ognja, plesa, vožnje s kajakom in kanujem ter plavanja. Ker me je to delo leta 2010 tako prevzelo, sem se nato sama v lastni režiji preko Working Holiday vise odpravila na Novo Zelandijo, kjer se živela pri družini Rolton v čudovitem obmorskem, počitniškem mestecu Pauanui. Tam se delala kot au-pair oz. varuška. Ker sem si želela izkusiti življenje v Mehiki, pa sem nekaj mesecev v zameno za prenočišče in hrano delala kot receptorka in se obenem izpopolnjevala v španskem jeziku.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? 

Če sem iskrena, se najbolj domače počutim na Hrvaškem in v Italiji. 10 let nazaj sem obiskovala kraje, ki so čim bolj oddaljeni od Slovenije, sedaj obožujem evropsko raznolikost kultur.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Ko si mlad in imaš celoten svet na dlani, se odpravi ven. Tudi, če samo za mesec dni, ali pa za več let. Izkusi življenje v tujini, spoznaj vse svoje potenciale, ki jih nosiš v sebi, nadgradi sebe osebnosto, uči se od mentorjev, ki ti pridejo na pot in sledi temu, kar ti veli srce. Živi se samo enkrat. Bodi svoboden kot golobica in ko izživiš to svobodo in priložnosti, ki jih ponuja svet, se vrni v svoj varen pristan in živi polno življenje ter deli sebe in svojo energijo z drugimi. 

Pa tistim, ki jim diši delo v tujini? 

Ni lahko, priznam. Trenutki, ko pogrešaš svojo družino, prijatelje in varen dom, te bodo vedno bodli v srce. Korenin ti nihče nikoli ne more prerezati, občutek, da ti nekaj manjka bo vedno del tebe in delček tebe bo vedno ostal prazen. Ampak ravno zaradi vseh teh izkušenj in občutkov lahko postaneš boljša in močnejša oseba, ki se zna zoperstaviti izzivom življenja, se nauči preživeti sama in biti popolnoma neodvisna. Doma vseeno veliko bolj živimo zaviti v vato. Ko greš v tujino, varnosti ni, poiskati jo moraš v sebi, prav tako tudi ravnotežje in samomotivacijo ter se naučiti regulirati svoja močna čustva.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno. Zame potovanja, kjer nimam stikov z domačini, ne obstajajo. Povsod so mi ljudje prirasli k srcu. Rada imam Italjane in njihovo ljubezen do hrane, vina in “guštanja”, rada imam Dalmatince in njihov “laganini” slog življenja, Novozelandci so se mi prikupili s svojo pozitivno naravnanostjo in odprtostjo. Latino narode, ki sem jih obiskala na Portoriku, v Dominikanski republiki in v Mehiki pa obožujem zaradi plesa in veselja ob glasbi. Arabci so mi blizu zaradi njihove izjemne kulture in gostoljubnosti – vse bi naredili zate. Spomini na otročke iz Kambodže in Laosa pa mi še danes pogrejejo srce, saj takšne ljubezni s strani otrok še nisem doživela.

Kambodža

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Vedno bolj si. Čeprav večino marketinga vodim na svojem instagramu in so zato dobre fotografije zelo pomembne, si potihoma želim potovanja, kjer pustim vso tehnologijo doma in sem eno s potovanjem, ljudmi, naravo in živim vsak sleheren trenutek, ki bo nato ostal samo meni in zame.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Špageti z morskimi ježki in botargo, suši s avokadom in hrustljavim lososom, pravi mehiški takosi – ne tisti, ki jih strežejo pri nas v mehiškah restavracijah.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Potovanje iz Jave na južno Sumatro, ki je bila takrat še totalno neturistična. Nihče ni govoril angleško, nikjer ni bilo za prenočiti, tako, da sem celotno potovanje po Sumatri preživela na vožnji z avtobusi do severa Sumatre.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da potrebuješ za potovanje gore denarja, medtem, ko je bistvo le dobra organizacija in znanje na področju iskanja ugodnih letalskih kart ter prenočitev. Pomaga tudi zmanjšanje nepotrebnih stroškov doma – kavice, piva, nepotrebne oblekice, make-up, najnovejši telefon, ipd.

Veliko ljudi misli tudi, da potujemo samo zato, da gremo žurat in se opijat. Ali, da smo popotniki ljudje, ki ne vemo, kaj naj delamo v življenju, medtem, ko nas potovanja v bistvu učijo, kaj življenje sploh je. Tega te na nauči nobena šola ali učitelj, ampak ljudje, ki jih srečaš na poti, njihove življenjske zgodbe in kultura.

Prav tako marsikdo misli, da smo brezsrčni, ker “zapustimo” družine in prijatelje, a če imaš v sebi neusahljivo željo in strast, ki se ji nikakor ne moreš upreti, druge poti ni. V bistvu sem šele na potovanjih in delu na barki spoznala, kaj je pravi prijatelj in teh imam kar nekaj na različnih delih sveta, s katerimi smo dnevno v kontaktu in se obiščemo takoj, ko se pojavi priložnost.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Kako ostati močna v sebi tudi takrat, ko sem sama in mi je hudo. Kako ravnati z denarjem in biti popolnoma neodvisna. Kako zaupati vase, v svoje sposobnosti, slediti svojemu srcu in ob tem vseeno ostati trdno na tleh. Kako se soočati s svojimi močnimi čustvi, tako s strahom kot tudi z neizmerno vzhičenostjo. Naučila so me sprejemanja ljudi in da, če eno stvar jaz delam drugače, še ne pomeni, da je to edini način, kako to stvar narediti.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate? 

Absolutno hrano kot je goveja juha, ajdovi žganci s kislim mlekom in martinova pojedina. Ko sem dobila sanjsko ponudbo za delo v Katarju, si življenja tam nisem predstavljala. Prav zato, ker tako neizmerno ljubim hribe, slapove, reke in jezera, ob katerih sem rasla vse življenje doma. Prav tako se Slovenija ponaša z urejenostjo okolice in s pristnimi ljudmi.

Majini knjigi S trebuhom za kruhom in Esenca življenja na poti.

HITRIH 6

Najljubša država: Oman in Sejšeli

Najljubše mesto: Antibes, Francija

Najljubša plaža: Opoutere beach na Novi Zelandiji in plaže na otoku Culebra v Portoriku

Najljubša kulinarika: Italija – Toskana

Naljubši način transporta: barka in terenec

Najljubši jezik: italijanščina

Foto: Maja Novak/arhiv

Maja Novak je aktivna tudi na spletni strani Mayita ali na Instagramu @majanovak_mayita.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Nika Matoh in Aleš Abram: “Po letih potovanja sva srečna, da sva rojena v Sloveniji.” #intervju

Vedno radi poklepetamo s tistimi, za katere bi lahko rekli, da življenje živijo nekoliko drugače. Takšna sta tudi Nika Matoh in Aleš Abram, ki ste ju imeli možnost spoznati v televizijski oddaji Bitka parov, morda pa ste ju opazili tudi na kateri izmed delavnic z eksotičnimi živalmi, s kakšno kačo okoli vratu ali pa ptičjim pajkom na dlani. Ti namreč predstavljajo velik del njunega kariernega pa tudi zasebnega življenja. Sicer pa par zase pravi, da poizkuša živeti izven okvirjev običajnega življenja, čim več vlagati vase in vedno poslušati sebe in svoje srce. Seveda pa tudi veliko potujeta.

Preberi več

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.