Aljaska skozi oči Slovenke: Od Božička in severnega sija, do srečanja z orkami, medvedi in nezemljani

Medtem ko nas nekatere bolj vleče na plaže, toplo sonce in v modro morje, se drugi navdušujejo nad popolnoma drugačnimi destinacijami. Priznam, da me je po tem pogovoru začelo vleči tudi tja. Aljaska je, po besedah Mirsade Velič Koleša, pravi raj za vse, ki obožujejo naravo. In medvede, orke, ledenike, pa tudi Božička ter skrivnostne nezemljane. Vse našteto je moji sogovornici uspelo ujeti tudi na fotografije.

Zakaj Aljaska? Kaj vas je pritegnilo, da ste izbrali to destinacijo?

V prvi vrsti je bila to sinova želja, potem, ko smo začeli z raziskovanjem, pa nas je Aljaska dobesedno “zasvojila”. Kmalu sploh ni bilo več vprašanje kam gremo, ostalo je le še vprašanje, kdaj gremo. V ZDA smo bili že dvakrat. Tokrat pa smo želeli še vedno občutiti tisti ameriški “vajb”, vendar na malo drugačen način. Jaz sem vedno organizator potovanja. Pregledala sem veliko dokumentarcev, ogromno prebrala, a še vedno nisem natančno vedela, kaj pričakovati. In ravno to je tisti adrenalin, ki te kar potegne vase.

Od kje ste leteli, so cene letalskih kart visoke?

Leteli smo iz Gradca preko Frankfurta v Anchorage. Let iz Frankfurta traja 9,5 ur. Letalske karte smo kupili na valentinovo, 14. februarja, za odhod 3. septembra. Cena povratne vozovnice je bila 850 eur. Do letališča smo se peljali z avtomobilom, parkirišče za 14 dni pa je stalo 135 eur. Za takšne destinacije je kar pametno kupiti karte dovolj zgodaj, saj kakšnih hudih akcij za poletje in zgodnjo jesen ni.

Kje ste spali?

Spali smo večinoma v Airbnb-jih, to je naša najljubša oblika prenočevanja na potovanjih, ker spoznaš, kako ljudje živijo in kakšni so njihovi domovi. Vsa stanovanja so bila vrhunska, zelo lepo opremljena, udobna, v vseh je bila dobro založena kuhinja s kavo, čaji, začimbami, … V kopalnici je bila vedno osnovna kozmetika, vsi so bili izredno čisti.

Ste vse rezervirali vnaprej?

Prvih 6 nočitev in 4 noči v Fairbanksu smo rezervirali vnaprej, ostalo smo si pustili “prosto”, ker nismo radi preveč omejeni z nekimi plani. Nekaj destinacij in aktivnosti je bilo za nas must-see, ostalo pa smo rezervirali na poti, ker nas vedno še kam “potegne”. Dve noči smo prespali v sobi, eno pa v koči, ker smo želeli doživeti tudi to. Cene se gibljejo nekje od 150 eur na noč za stanovanje z 2 spalnicami in za nas 3 je bilo to več kot dovolj. Cene hotelskih sob niso nič kaj cenejše. Odvisno, kaj komu bolj ustreza. Za vnaprejšnjo rezervacijo se da dobiti tudi kakšno ugodnejšo ceno, sploh če rezerviraš dosti vnaprej. Jaz vedno preberem vse ocene in komentarje in na podlagi tega rezerviram.

Kako pa ste se premikali po Aljaski? Ste imeli avto ali ste uporabljali javni prevoz?

Preko aplikacije Turo smo rezervirali avto in ga prevzeli in oddali na letališču. Tudi to smo v ZDA že uporabljali. Tisto, kar je Airbnb za namestitve, je Turo za najem avtomobila. Priporočam pa polno zavarovanje in za potovanje po Aljaski vozilo 4×4. V 14-ih dneh smo naredili nekaj manj kot 3400 km. Vsekakor je na Aljaski avto skoraj obvezen, brez avtomobila si zelo omejen, pa tudi cenovno se najbolj izplača, saj je gorivo dosti cenejše, kot pri nas. Liter bencina je bil nekaj manj kot 0,90 eur.

Lahko opišete svoj plan poti po Aljaski?

Anchorage

Prve 4 noči smo bili v Anchorage-u. Anchorage je največje mesto na Aljaski, ima vse, kar ima Amerika: vse njihove fast foode, trgovine, … Ima pa tudi zelo simpatičen center mesta, kjer je polno skulptur medvedov, na katere so zelo ponosni. Na Aljaski živijo vse 3 vrste medvedov – črni, rjavi grizliji in tudi polarni medvedi (ti so povsem na severu, v arktičnemo krogu). Iz Anchoraga smo se dnevno vozili na okoliške točke – proti severu : Elkutna lake, Eagle river, mesto Wasilla, Palmer, Chugiak park. In proti jugu – Beluga Point, Portage. Narava je tako veličastna na tem področju, da v bistvu kamorkoli greš, je ogromno rek, jezer, raznih pohodnih poti, kampov in razglednih točk. Mi se tudi radi “pomešamo” med domačine in se zapeljemo po njihovih stanovanjskih soseskah.

Kenai Fjords national park

Potem smo se odpravili proti jugu, v mesto Seward. ki je od Anchoraga oddaljeno cca 200 km. Od tu smo se odpravili na 6-urno križarjenje po aljaškem zalivu, kar je bil definitivno “highlight” našega potovanja. Kenai Fjords national park, s svojimi različnimi živalskimi vrstami in ledeniki, je osupljiv. Videli smo vidre, morske leve, ki so se simpatično “borili” med seboj in prav nerodno padali iz skal, veliko različnih ptičev in orke. Ker obožujem kite, je bilo to zame res neverjetno doživetje. Videti te živali v njihovem naravnem okolju je res noro. Prav tako postanek pred modrim ledenikom, kjer pa so temperature kar precej nižje, zato je priporočljivo imeti kakšno kapo in rokavice.

Pot do Fairbanksa

Iz Sewarda smo se odpravili v Fairbanks, cca 800 km proti severu. Na poti smo prespali v mestecu Talkeetna v koči, ki pa je bila od centra oddaljena le par sto metrov. Mestece nas je popolnoma začaralo, saj smo imeli občutek, da smo vstopili nekam v zgodovino, da se je čas tu ustavil že nekje v petdesetih ali šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tu je ena trgovina z živili, kjer pa dobiš praktično vse, od kruha do toplega puloverja. V trgovini je “pult”, kjer poveš, kaj potrebuješ. Lastnika trgovine sta prišla na dopust iz Oklahome, se v mesto zaljubila, prodala vse svoje imetje in se preselila. To je mesto umetnikov in romantičnih duš, ki cenijo preprosto in odmaknjeno življenje brez stresa in “ponorelega sveta”.

Zjutraj smo se odpeljali naprej proti Fairbansku, še cca 450 km vožnje. To je najbolj slikovita vožnja, kar smo jih kdaj doživeli. Cesta pelje čez nacionalni park Denali, kjer je ogromno različnih kampov, športnih aktivnosti, možnosti za pohodništvo, … Narava v jesenskih barvah je čudovita, na poti je tudi nekaj razglednih točk, kjer se je vredno ustaviti. V zgornjem delu narava prehaja v tundro. Pot je bila polna “oh” in “ah” trenutkov, saj je narava tu že skoraj kičasta. Na poti je nekaj manjših mest, kjer lahko natočiš gorivo ali poješ kakšno malenkost. Prometa ni veliko, cesta pa je v večini ravna in lepo asfaltirana.

Fairbanks

Fairbanks je znan kot “Golden Heart of Alaska” ali “The Land of a Midnight Sun”, Zlato srce Aljaske zaradi prvih zlatokopov, ki so se tu naselili že leta 1900, dežela polnočnega sonca, ker ima poleti kar 70 dni sonca, od 17. maja do 27. julija, brez noči. V septembru je bilo še 13 ur dneva, potem pa se dan krajša do 5.5 ur v decembru. V mestu je Pioneer park, kjer so predstavljene hiše, ki so jih gradili prvi prebivalci okoli leta 1900. Nekatere med njimi so prestavljene iz mesta in imajo napisano, na kateri ulici so stale in kdo je bil njihov lastnik. Tu je tudi hotel, ki je imel “bath house”, kjer so se prebivalci takrat lahko okopali za 50 centov. In, ko se tu sprehajaš, skoraj lahko občutiš njihove sanje o velikih najdbah, njihova razočaranja ter solze veselja in žalosti.

Vojaška baza in Vesoljci (po naključju)

V Fairbanksu je bilo veliko videnj neznanih letečih predmetov, ogromno je pričevanj o vesoljcih in veliko ljudi je izginilo brez sledu. Res ima posebno vibracijo. Ameriška vojska ima tu svojo bazo in ko smo čisto slučajno prišli do nje, so nam preverili vse dokumente, zavarovanja, nas slikali in nam postavili kar nekaj vprašanj. No, zdaj smo vsi trije v datotekah ameriške vojske. So pa zelo prijazni in na koncu so se nam lepo zahvalili za sodelovanje. To pa ni njihova edina baza na Aljaski, obstajajo še druge, veliko bolj odročne. In potem se vprašaš: le kaj skrivajo? So govorice o sodelovanju z vesoljci pod goro Mt Hayes resnične?

Severni sij, tuljenje volkov in slika nezemljana?

V Fairbanks pa ljudje pridejo tudi zato, da bi videli severni sij, ki je tu pogost pojav nekje od septembra do sredine aprila. Seveda smo upali, da ga bomo doživeli. Prva noč je bila oblačna in takrat se aurora borealis ne vidi. Smo pa jo doživeli v vsem njenem sijaju našo drugo noč. Izkušnja je bila res magična. Že na robu mesta je bila čudovita, smo pa imeli željo, da jo doživimo v naravi. Odpeljali smo se na neko razgledno točko, ki naj bi bila idealna za opazovanje. Vozili smo se 33 kilometrov v gozd in na naše presenečenje tam ni bilo nikogar. Ko sem odprla okno avtomobila, se je zaslišalo zavijanje volkov in potem smo se kar hitro odpeljali nazaj v mesto. Na poti sem naredila eno sliko in kasneje pri pregledu slik na njej našla vesoljca. Vsekakor je bila magična noč, ki je ne bomo nikoli pozabili.

North Pole in obisk Božička

Nekaj kilometrov severneje od Fairbanksa je North Pole, kjer lahko srečate Božička skozi vse leto. Seveda smo ga obiskali, da mu zaupamo svoje želje še pravočasno. V Santa Clause hiši pa je ogromna trgovina, kjer lahko kupite vse za božične praznike.

Za konec ponovno Anchorage

Ostale so nam še 3 noči in odločili smo se, da se vrnemo v Anchorage, kjer je veliko možnosti za okoliške izlete, nakupili smo še nekaj spominkov, šli v kino, poskusili najbolj znan sladoled in preprosto uživali naše zadnje dni na Aljaski. V glavi so se že začele prepletati nove ideje, kdaj, kako, kam, kaj bi še lahko videli. Skratka Aljaska nas je vabila nazaj. Zadnji večer se nam je ponovno “zgodila” aurora borealis, kar pa v Anchoragu ni ravno pogosto. In ne samo to, videli smo jo iz balkona našega apartmaja. Če to ni znamenje!

Je na Aljaski veliko turistov? Kje je bilo največ gneče?

Aljaska je ogromna država, ima pa nekaj čez 700.000 prebivalcev. Res je veliko neposeljenega in do severnih mest je možno priti samo z letalom, ker nimajo speljanih cest. A ta del, kjer je dobra cestna infrastruktura, je tudi za turiste najbolj privlačen in prav nikjer ni bilo gneče. Res smo bili v začetku septembra, največ ljudi pa je tukaj julija in avgusta, še največ je Američanov. Poleti so zagotovo temperature prijaznejše, vendar je tudi jesen s svojimi barvami izredno priljubljena med turisti. Cene so že nekoliko nižje, poletne aktivnosti pa se zaključujejo nekje do sredine ali največ konca septembra. Še največ ljudi je bilo v Sewardu, v marini, vendar je veliko ladij in gneča se hitro porazgubi. Temperature so bile cca 10 stopinj ponoči in 15-17 stopinj čez dan. Dežja ni bilo veliko, dva dni je bilo vetrovno, drugače pa smo imeli sonce. In nekaj oblačnosti seveda, skratka vse.

Kakšne so cene za hrano in pijačo? Kje ste jedli?

Cene so kar visoke, višje od povprečja v ZDA. Mi smo jedli v glavnem pizze, burgerje, Papa John’s pizza je naša najljubša ameriška pizza. Od njihove lokalne hrane pa lososa. Hrano smo kupovali tudi v trgovini, vendar nismo veliko komplicirali. Tudi trgovine niso poceni, najmanj 30% so cene višje, kot pri nas.

Kakšno je življenje na Aljaski? Kakšni so ljudje?

Prijaznost ljudi je res neverjetna, tega mi Evropejci nismo navajeni. So pa Aljaščani drugačni od ostalega dela Amerike. To so zares preposti ljudje, povezani z naravo in živijo v skladu z njenim ciklom. Več mesecev živijo v popolni dnevni svetlobi, potem pride zima, ko je le 4 ure dnevne svetlobe, a je to njim vse nekako sprejemljivo. Nihče se ne pritožuje. Prav tako ne nad vremenom, ki je v zimskem času lahko res ekstremno. Oni to jemljejo kot del življenja. Niso takšni kot mi, ki se vedno nekaj pritožujemo. Tudi, če pada dež, v večini nimajo dežnika. So topli in prijazni, a hkrati odmaknjeni. Zelo cenijo zasebnost, niso vsiljivi, če pa je potrebno, z veseljem pomagajo.

Lahko izpostavite 5 stvari, ki so vas presenetile in si jih boste za vedno zapomnili?

Življenje v gozdu

Kar me je navdušilo je to, da živijo v gozdovih. Nekateri le streljaj od mesta, spet drugi bolj globoko v divjini. Poštni nabiralniki pa so postavljeni ob cesti in tam šele vidiš, koliko hiš je nekje v gozdu. Nekateri imajo tudi svoje koče globoko v divjini, svoje agregate in za več mesecev si nabavijo zaloge in se odmaknejo.

Sožitje z medvedi

Zanimivo je bilo tudi, ko smo prevzeli avto na letališču in nam je lastnik takoj povedal, da imamo v avtu sprej za medvede. Ko smo prišli v prvi apartma je bil v kuhinjski omarici tudi sprej za medvede. Videli pa smo samo eno črno medvedko z mladiči ob avtocesti, čeprav smo se potem kar vozili po gozdovih, da bi kakšnega srečali. Nekako te kar potegnejo ti medvedi, tudi če na začetku nisi najbolj navdušen. Lahko bi sicer šli z manjšim letalom ali helikopterjem na točko, ki se imenuje Broks Falls, kjer je veliko grizlijev, ki lovijo losose. A ta avantura stane od 800 do 1000 eur na osebo in smo jo preskočili. Z avtomobilom pa se tja ne pride, ker ni ceste. Nihče pa ne dela nobene panike zaradi medvedov, res živijo v popolnem sožitju.

Temne noči in nezemljani

Najtemnejša noč – še nikoli nisem videla tako črne teme, kot takrat, ko smo se peljali kar globoko v gozd, da bi videli auroro v naravi. No, tudi vesoljca še nikoli prej nisem slikala.

Lastna letala

Zanimivo je tudi to, da ima veliko prebivalcev svoja letala – to so tista, ki lahko pristanejo na vodi.

Komu bi priporočali obisk Aljaske?

Aljasko priporočam vsem ljubiteljem narave, pohodništva in živali. Vsem, ki imajo radi drugačna potovanja. Vsem, ki se radi izognejo gnečam in obožujejo potovanja z avtomobilom. Vsem ljubiteljem svobode in življenja v njegovi najbolj pristni obliki. Primerna je tudi za veliko globlje raziskovanje divjine za tiste, ki imajo že nekaj izkušenj in iščejo nekaj več.

 

Še več o Mirsadinem potovanju po Aljaski si lahko pogledate na njenem Instagram profilu TUKAJ,
kjer ima shranjene tudi video utrinke.

 

PREBERITE ŠE: Potopis: Oman in njegove najlepše točke v 14 dneh (in 1 slaba izkušnja)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Kakšno je življenje stevardese pri največji letalski družbi na svetu? #INTERVJU

Si predstavljate, da je vaša služba potovanje po najlepših destinacijah sveta? Mevlija Kamenjaković je septembra spakirala kovčke in se iz Slovenije podala na nepozabno dogodivščino. Pogovarjali sva se o tem, kako si zagotoviš to sanjsko službo in tem, ali je zares tako zelo sanjska. Kako je biti stevardesa pri eni najbolj znanih letalskih družb na svetu?

Mevlija, lahko rečemo, da se vam je septembra svet postavil na glavo. Zapustili ste Slovenijo in odšli raziskovat dobesedno cel svet. Nam lahko opišete, kdo ste in kaj delate?

Sem Mevlija, diplomirana varstvoslovka, trenutno pa sem stevardesa in opravljam delo v največji letalski družbi na svetu – Fly Emirates.

Izbrani ste bili izmed več tisoč kandidatk. Kako poteka izbor? Kje se je vse začelo?

Prvi korak je oddaja prijave prek spleta. Če si izbran v ožji krog, te povabijo na Open Day ali Assessment Day. Moj Open Day je potekal v hotelu Intercontinental v Ljubljani. Izbor na Open Day traja cel dan in vključuje različne aktivnosti in skupinske naloge, test angleščine in več krogov ocenjevanja. Na koncu dneva, če uspešno prestaneš vse kroge, sledi finalni intervju, kjer se z rekruterko pogovarjaš in odgovarjaš na zastavljena vprašanja. Nato narediš še nekaj fotografij, greš domov in čakaš na “Golden Call” – klic iz Dubaja, v katerem ti sporočijo, da si sprejet. Jaz sem svoj Golden Call prejela dva dni po Open Dayu.

Ko ste bili izbrani, je bilo na vrsti izobraževanje. Kako dolgo traja in kje se odvija? Kako postaneš stevardesa?

Izobraževanje traja 7 tednov in je razdeljeno na različne nivoje oziroma skupine. Odvija se na Emirates Training Collegu v Dubaju. Training College je ogromen in razdeljen na učilnice, pisarne ter simulatorje. Najprej začnemo s SEP treningom (Safety and Emergency Procedures), nato sledi Medical training, Security training, Hospitality, in na koncu še Service training.

Kaj vse mora stevardesa obvladati?

Stevardesa mora obvladati širok nabor veščin in znanj. Med njimi so zagotavljanje varnosti in udobja potnikov, nudenje prve pomoči, obvladovanje kriznih situacij, komunikacijske veščine, znanje tujih jezikov, ter odlične storitvene in socialne veščine.

Zdaj ste že dobre pol leta prava profesionalna stevardesa za Emirate. Kako poteka vaš teden?

To je popolnoma odvisno od urnika, ki ga dobimo vsak mesec. Običajno imam 2-3 lete na teden, ostali dnevi pa so prosti ali pa so dnevi za počitek, ko se pripravljam na naslednji let.

Kje vse ste že bili, kaj vse videli? Imate čas za raziskovanje mest, v katerih se ustavite?

Uff. Obiskala sem že nekaj svojih sanjskih destinacij, na druge pa potrpežljivo čakam. Kitajski zid v Pekingu, Niagarske slapove v Kanadi, Senegal v Zahodnji Afriki… Nikoli ne bom pozabila hranjenje koal v Brisbane-u v Avstraliji, praznovanje posebnega Tajskega Novega leta v Bangkoku, čudoviti Kuala Lumpur v Maleziji, Mexico city.. Layover oziroma čas, ki ga preživimo na vsaki destinaciji, je odvisen od trajanja leta in običajno traja približno 24-36 ur. Za mene je to vedno dovolj časa, da si ogledam stvari, ki me zanimajo.

Sliši se izredno naporno? Kako zdržite? Uživate ali ste pričakovali kaj drugega?

Zaenkrat še vedno uživam. Seveda pridejo dnevi, ko si utrujen in ko se ti nič ne da, ali pa imaš veliko nočnih letov in si želiš normalnega spanca ter življenjskega ritma. Baterije si polnim na lepih destinacijah, kjer uživam v naravnih lepotah, raziskujem nove kraje in spoznavam različne kulture. Vsaka destinacija mi daje novo energijo in motivacijo.

Emirati so znani tudi po svojih strogih pravilih glede stasa in obnašanja med službo in izven nje. Kakšna so pravila za stevardese v službi in kakšna v prostem času?

Pravila v službi so zelo stroga. Make-up in uniforma morata biti vedno brezhibna. Ko enkrat oblečeš uniformo, predstavljaš sebe, svojo letalsko družbo ter kolege. Zato je poleg urejenega videza nujno tudi spoštljivo in profesionalno ravnanje do kolegic, kolegov, drugih zaposlenih in vseh, s katerimi si v stiku.

Kakšni so gostje? Ste imeli že kakšno slabo izkušnjo?

Ko delaš z ljudmi, so vedno tako dobre kot tudi slabe izkušnje, vendar sem imela srečo, da sem doživela več dobrih kot slabih. Ljudje smo različni, in imeti 600 ljudi na letalu je včasih zahtevno. Naučila sem se, da ni pomembno, iz katerega dela sveta prihajamo, če vsi govorimo isti – prijazen – jezik. Če smo prijazni do drugih, bodo tudi oni prijazni do nas. Včasih pride do kulturnih razlik, na primer, ena kretnja z roko, ki je zame povsem normalna, je lahko za druge žaljiva. Zato se vedno trudim komunicirati vljudno, poskušam rešiti vsako situacijo po najboljših močeh, razložiti razloge za svoje besede in biti prijazna. Če smo prijazni, bo vse v redu.

Že kaj pogrešate dom, prijatelje, se lahko vračate ali ste si našli družbo tudi med sodelavkami?

Ja, zelo. Prvih nekaj mesecev je bilo še v redu, “homesickness” je prišel kasneje. Tukaj imam svojo skupino ljudi, dve najboljši prijateljici, vendar zna biti osamljeno, ker je včasih težko uskladiti urnike. Vse prijatelje sem spoznala na treningu, ker je med sodelavkami, s katerimi letim, težko ustvariti prijateljstvo, saj se posadka vedno menja. Na vsakem letu je drugačna ekipa in zelo redko se zgodi, da letiš z isto osebo dvakrat.

Kako dolgo boste še stevardesa za Emirate? Je to omejeno, določeno, se podaljša, …?

Ah, to je težko vprašanje. Prišla sem brez konkretnega načrta, koliko časa bom ostala. Prva pogodba se sklene za tri leta, vendar še nisem prepričana, koliko dolgo bom ostala. Čas gre prehitro, stvari se spreminjajo iz dneva v dan… bomo videli.

Kaj je najtežje v vaši službi?

Zagotovo dolgi leti, ki trajajo več kot 10 ur, nočni leti in to, da včasih delaš tudi med prazniki in vikendi. Spomnim se, da sem decembra za novo leto pristala v Guangzhouju (mesto na Kitajskem) ob 23:55 in ko so vsi moji prijatelji praznovali, sem jaz spala v hotelski sobi.

Kaj je najlepše v vaši službi?

To, da v ponedeljek jem zajtrk v Londonu, v sredo sem že na plaži v Dubaju, v petek pa verjetno na večerji v Avstraliji. Vedno se nekaj dogaja. Tudi pogovori s kolegi in potniki, poslušanje res zanimivih življenjskih zgodb. Biti del nečesa posebnega, kot so prvi leti, praznovanje obletnic, rojstni dnevi, mladi pari ki gredo na medene tedne, otroci na letalu… neprecenljivo.

Kaj bi svetovali vsem, ki razmišljajo, da bi se podali na podobno dogodivščino?

Go for it! Ne, resno. Ta služba ni za vsakogar, enako kot vse druge službe. Ampak, če rad delaš z ljudmi, potuješ, si avanturist kot jaz in se ne bojiš, go for it. Potrebno je veliko poguma, volje, odrekanja in tudi sreče. Če razmišljaš o tem, prijavi se, pridi, poglej. Če ugotoviš, da to ni zate, se vedno lahko vrneš nazaj. World is waiting for you.❤️

 

Če bi želeli spremljati utrinke Mevlijinih dogodivščin, ji sledite na njenem Instagram kanalu TUKAJ.

 

Foto: Mevlija Kamenjaković, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: “Albanija si vsekakor zasluži sloves evropskih Maldivov! Presenetila me je.” #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

 

stevardesa, stevardesa, stevardesa

“Albanija si vsekakor zasluži sloves evropskih Maldivov! Presenetila me je.” #INTERVJU

Andreja Počkaj je solo popotnica, ki nam s svojimi avanturami širi obzorja glede malo manj pričakovanih popotniških destinacij. Zdi se, da se ničesar ne boji in da je nič ne ustavi. Pravo veselje je spremljati vsak njen nov podvig, saj močno izstopa v svetu površinskih potovanj, kjer je predvidljivo čisto vse od izbrane destinacije do popolne fotografije s priljubljene znamenitosti.

Draga Andreja, mi smo se na Vandraj.si že nekajkrat pogovarjali, zato sem si dovolila kar sama spisati predstavitev. Vaši nasveti za solo popotnice so eden izmed naših top prispevkov in veseli smo, da se lahko spet pogovarjamo s pravo zakladnico nasvetov, idej in izkušenj. Tokrat se bova pogovarjali o vaši zadnji destinaciji – Albaniji. Prav uživala sem v storijih in priznam, da me je Albanija zelo presenetila. Tudi vas? Ali ste pričakovali točno tako izkušnjo?

Hvala za lepe besede! Veseli me, da so ti bili storyji všeč, saj sem vanje vložila veliko srčnosti in truda. Moram priznati, da je Albanija presenetila tudi mene. Pred odhodom sem imela kar nekaj pomislekov, predvsem glede cest, saj sem se odločila za najem avtomobila. Vozit seveda znam, vendar nisem vedela, kakšni so albanski vozniki. Poleg očarljive narave in slikovitih mest me je osupnila tudi umirjenost in prijaznost voznikov. Vsa ta presenečenja so Albanijo spremenila v pravo odkritje, polno nepozabnih trenutkov in lepih spominov.

Zakaj Albanija? Kaj vas je pritegnilo pred odhodom? Je bila dolgo na čakalni listi?

V Evropi ni ostalo veliko držav, ki jih še nisem obiskala, in Albanija je bila do pred kratkim ena izmed njih. Priznam, da me nikoli ni posebej zanimala, vendar so me pripovedi ljudi, ki so tam bili, navdušile. Brala sem o tem, da je Albanija evropski Maldivi, in videla številne Instagram videe, ki so prikazovali lepote te države. Takoj, ko sem v začetku leta zasledila akcijo nizko cenovnega letalskega prevoznika z izjemno ugodnimi cenami vozovnic do Tirane, sem si rekla: “Zakaj pa ne? Naj se zgodba odvije sama od sebe.” In ni mi bilo žal. Odkrivanje Albanije je bilo kot odpiranje knjige polne presenečenj. Vsako poglavje, vsaka stran je razkrivala nove lepote in zgodbe, ki so me povsem očarale.

Že glede na videno na storijih vas je Albanija navdušila! Bi jo priporočili kot turistično destinacijo?

Absolutno bi jo priporočila kot turistično destinacijo. Albanija ponuja široko paleto doživetij za vsakega turista ali popotnika – od bogate kulturne dediščine do čudovitih plaž, ki jemljejo dih. Poleg tega je izjemno enostavna za potovanje, cenovno ugodna in domačini so izjemno prijazni ter gostoljubni. Pot skozi to deželo razkriva nove skrivnosti in lepote, ki ostanejo v srcu še dolgo po obisku.

Kaj lahko vidimo in doživimo v Albaniji? Kaj je tistih top 5 stvari, ki jih ne smemo izpustiti?

Albanija ima zelo bogato zgodovino, ki sega v antične čase, čudovito naravo, bogato kulturno dediščino, čudovite plaže in veliko gora za ljubitelje hribolazenja. Mojih top 5 stvari, ki jih po moji oceni ni za spustiti:

1. Mesto Berat: To je eno izmed mojih najljubših mest v Albaniji. Berat je znan kot “mesto tisočerih oken” zaradi svojih slikovitih belih hiš s kamnitimi strehami, ki se vijejo vzdolž grajskega hriba. Njegov čar bo popolnoma očaral čisto vsakega.

2. Mesto Gjirokaster: Znano tudi kot “mesto kamnov”, Gjirokaster ima prav poseben čar. To je bila moja prva postojanka v Albaniji in res me je presenetila s svojim šarmom in zgodovinsko arhitekturo.

3. Albanska Riviera: To je nekaj, kar verjetno nihče, ki se odpravi v Albanijo, ne zamudi. Albanska riviera se razteza od Vlore do Sarande in ponuja osupljive plaže s kristalno čisto vodo. V času prvomajskih počitnic, ko sem bila jaz tam, so bile plaže presenetljivo prazne in zato še toliko bolj čudovite.

4. Reka Drin: Njena smaragdna barva je nekaj, kar človeka res očara. Mene je spremljala večino poti proti jugu Albanije in me ni pustila ravnodušno. Če imate dovolj časa, se ob njej odvijajo številne športne in adrenalinske aktivnosti, ki vam bodo še bolj približale njeno lepoto.

5. Arheološko najdišče Butrint: Obisk tega najdišča je bil na moji listi doživetij, vendar sem ga žal izpustila zaradi pomanjkanja parkirnih mest. Kljub temu ga toplo priporočam, saj je Butrint pomemben del albanske zgodovine in kulturne dediščine.

Te destinacije bodo zagotovo obogatile vsako potovanje v Albanijo in vsakemu pokazale čarobnost Albanije.

Bi lahko z nami delili svoj plan poti? Česa ne smemo zamuditi?

Albanija je mnogo večja, kot sem si sprva predstavljala. Kljub razmeroma urejenim cestam so me presenetile razdalje in razgibanost pokrajine, kar je vplivalo na čas, ki sem ga porabila za vožnjo. Zaradi tega mi žal ni uspelo videti vsega, kar sem si želela.

Moj plan poti je bil sledeč: Priletela sem v Tirano, kjer sem prevzela avto in se peljala proti Gjirokastru. Na poti sem se ustavila ob čudoviti reki Drin, katere smaragdna barva me je popolnoma očarala. En dan sem preživela v Gjirokastru, kjer sem raziskovala glavne znamenitosti in se navduševala nad čarobnostjo tega mesta.

Nato sem se čez Muzinski prelaz odpravila proti izviru in veliki turistični točki imenovani Blue Eye, ki me je navdušila s svojo čarobno modrino, malo manj pa z ogromnim številom turistov. Pot sem nadaljevala na jug Albanske riviere do mesta Ksamil, kjer sem si privoščila ene najboljših školjk v življenju. Iz Ksamila je le deset minut vožnje do arheološkega najdišča Butrint, vendar sem žal morala izpustiti obisk, zaradi pomanjkanja parkirnih mest.

Nato sem pot nadaljevala na sever po Albanski rivieri, kjer sem se ustavila na eni izmed prelepih plaž in občudovala osupljive razglede. Čez Pilurski prelaz sem prispela do čudovitega mesta Berat, kjer sem imela srečo ujeti procesijo ob pravoslavni veliki noči in raziskati vse znamenitosti tega kraja.

Potem sem se vrnila proti tiranskemu letališču, kjer sem pustila avto, nato pa se z avtobusom odpravila še do glavnega mesta Tirane, kjer sem preživela eno noč in uživala v raziskovanju mesta.

Če imate priložnost obiskati Albanijo, vam toplo priporočam ta potovalni načrt. Vsaka postojanka prinaša edinstvene trenutke, ki bodo obogatili vaše potovanje in vam pokazali pravo lepoto te čarobne dežele.

Kaj vas je najbolj presenetilo, je bilo kaj takšnega, česar niste pričakovali?

Presenetilo me je vse. Že ob pristanku na letališču sem bila prijetno presenečena. Moderna arhitektura in brezhibna organizacija sta me takoj očarali. Država je urejena in čista, česar res nisem pričakovala. Še posebej pa sem bila ganjena nad gostoljubnostjo ljudi in njihovo pripravljenostjo pomagati, kar je dodatno pripomoglo k mojemu pozitivnemu dojemanju.

Najlepša in najslabša izkušnja?

Moj nedavni potovalni podvig je bil izjemna izkušnja v celoti; edina grenka nota je bila, da je bil prekratek. Kot solo popotnica sem se ves čas počutila varno in sprejeto, saj so mi domačini vedno z veseljem priskočili na pomoč.

Ste v Albanijo leteli? Kje ste rezervirali nočitve, avto, prevoze … Ali Albanci govorijo angleško? Je ugodno potovati po Albaniji?

Obisk v Albaniji je vključeval let iz Trevisa, rezervacije namestitev preko Bookinga in Airbnbja ter najem avtomobila preko Bookinga. Pri najemu avtomobila priporočam sklenitev zavarovanja na prevzemnem mestu, saj lokalni ponudniki najbolje razumejo potrebe in izzive tamkajšnjih cest. Albanci se večinoma sporazumevajo v angleščini in italijanščini, jezika, ki ju učijo že v osnovni šoli, kar olajšuje komunikacijo s turisti. Potovanje po Albaniji je relativno ekonomično v primerjavi z drugimi evropskimi destinacijami, z možnostjo namestitve že za 50 evrov na noč v bližini morja. Še posebej ugodna pa je Albanija izven glavne sezone.

Kaj ste jedli in kje? Je kaj, kar zares priporočate? Kakšne so cene?

Med potovanjem po Albaniji sem uživala v raznovrstni lokalni kulinariki. Poskusila sem tradicionalne jedi, kot so burek, različne vrste zelenjavnih jedi ter školjke ob obali. Posebej bi priporočala poskusiti domači kozji sir, ki ga ponujajo na številnih tržnicah (pa tudi del večine hotelskih zajtrkov je), ter raznovrstne morske jedi v restavracijah ob morju. Cene hrane so v Albaniji zelo dostopne. Na primer, burek lahko dobite že za nekaj evrov, obroki v restavracijah pa se gibljejo od 10 do 20 evrov na osebo, odvisno od izbire jedi in lokacije.

Potovali ste po mestih, vaseh, naravi, ustavili pa ste se tudi na plažah. Ima Albanija lepe plaže? Bi tam dopustovali tudi poleti?

Albanija ponuja izjemne plaže, ki si zaslužijo sloves evropskih Maldivov. Čeprav je bilo med mojim obiskom v začetku maja relativno malo obiskovalcev, je poleti, kot sem slišala od svojih sledilcev, na najbolj priljubljenih plažah večja gneča. Osebno sem navdušena nad bolj osamljenimi plažami, zato bi morda poleti raje izbrala manj obljudene kotičke. Vendar pa bi takšno okolje zagotovo ustrezalo mnogim Slovencem, ki cenijo živahne plaže.

Kakšni so plani za poletje? Vas čaka kakšen morski dopust ali kakšno potovanje?

V naslednjih dneh načrtujem kratek obisk Poljske, a večino poletja nameravam preživeti v Ljubljani. V tem času se mesto umiri in ponuja sprostitev – in takšen “vajb” mi izjemno ustreza. Vikende bom najverjetneje preživela pri družini na Primorskem in ob slovenski obali, večjih potovalnih podvigov pa za poletje nimam v načrtu. Jaz sem bolj popotnica zime.

Čudovito Andrejo Počkaj lahko na vseh njenih dogodivščinah spremljate TUKAJ

 

Foto: Andreja Počkaj

PREBERITE ŠE: 15 top nasvetov slovenske popotnice o potovanjih in življenju

Vzpon na najvišjo evropsko goro skozi oči Slovenke, mamice dveh majhnih otrok

Medtem ko smo se mi v dolinah že začeli pritoževati nad vročino, se je Nika Korošec vzpenjala na najvišjega evropskega štiritisočaka na -5 stopnijah. V intervjuju preberite, kakšen zalogaj je Mont Blanc, kakšni so občutki in zakaj je pomembno, da na vrhu ne izgubiš fokusa.

Nika, za vami je kar pester mesec. Povzpeli ste se na dve gori, med drugim na najvišjo evropsko Mont Blanc. Glede na javljanje na Instagramu, je izgledalo precej preprosto, sploh z vašim nasmehom. Pa verjetno ni tako? Kako naporni so v resnici taki podvigi?

Meni je v hribih tako lepo, da je nasmeh vedno nekje, če ne prej, pa na vrhu. V resnici gre za čudovito izkušnjo, sploh v takem vremenu kot smo ga ulovili mi. Sploh ne morem opisati, kako lepi so občutki, ko si sredi gore Mont Blanc, pa se dan šele prebuja. Je pa seveda naporno, potrebna sta velika koncentracija in fokus.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-4.jpg

Kako ste se pripravljali na vzpon na Mont Blanc? Fizično in psihično. To verjetno ni za vsakogar?

Jaz mislim, da je izkušnja lepša, če si pripravljen. Torej neka fizična kondicija mora biti, potem bolj uživaš. Če ne, je lahko vse skupaj samo ena velika muka. Jaz sem trenirala načrtno, decembra z nekaj lažjimi zimskimi turami, pa potem še naprej vmes s tekom in maja spet intenzivneje v hribih. Psihično pa predvsem z branjem, ogledom fotografij, tudi youtube videov. Zato, da sem pač vsaj malo vedela, kaj pričakovati. Čeprav smo na koncu šli na prečenje Mont Blanca in ne po normalki. Seveda pa pred vzponom tudi aklimatizacija. Jaz sem izbrala celo dve, Grossglockner in Gran Paradiso.

Koliko stane tak podvig?

Veliko. Sem imela srečo, da je bilo to moje darilo za trideseti rojstni dan. Odvisno tudi od vodnika. Pa previdno pri izbiri vodnika, res preverite če je usposobljen! Samo vodenje stane 1200€ za dve osebi. Zraven je pa še cel kup stroškov: prevoz, cestnine, žičnica, spanje, hrana… Nanese pomoje skupno kar tam nekje 1000€+ na osebo. Same gorniške opreme pa nisem posebej kupovala. Dokupila sem samo rokavice. Ostalo opremo imam doma že od prej oz. sem si sposodila od domačih.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-2.jpg

Kaj vse ste vzeli s sabo?

S seboj vzameš samo nujne reči in zelo minimalistično, sicer se kilaža hitro nabere. Pomoje sem nosila ruzak nekje med 10-11kg. Če naštejem opremo/oblačila, ki sem jih imela: dvojne dolge hlače (termo pajkice + zimske pohodniške), dve podmajici z dolgimi rokavi, ena debela flis majica, bunda (puh), vetrovka, dvojne rokavice (tanjše in debelejše), šal, trak za ušesa, od toalete (mala brisačka, krema, zobna ščetka in pasta), nekaj hrane (kruh, konzerve in veliko beljakovinskih čokoladic, piškoti) in tekočine (cca. 2l). Od opreme pa je obvezen varovalni pas, cepin, dereze, gamaše, čelada. Potem sem imela še slabo kilo težek fotoaparat, pa polnilec za telefon in telefon, denarnico. To je to.

Kako dolgo traja vzpon (s pripravami vred)?

Naš vzpon na Mont Blanc, kot sem omenila, je šlo za prečenje, je trajal 14 ur. S pripravami v koči vred (zajtrk + oblačenje, obuvanje derez, itd.) pa od 00.30h (takrat smo vstali) pa vse do 16.30h. Hoditi smo začeli ob dveh ponoči.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-3.jpg

Kje in kaj se na takih podvigih je? Imate kaj hrane s sabo, jeste v kočah? Kako je s pijačo?

Nekateri jedo zelo malo. Jaz sem, predvidevam, da zaradi adrenalina,  jedla veliko. Sem imela vedno kar nekaj zaloge hrane v nahrbtniku. Po kakšnem težjem delu, sem čutila prav luknjo v želodcu, kot da ne bi jedla cel dan. Jedla sem na dve uri. Večinoma čokoladice, čeprav so na gori zmrznile in sem pač grickala, kolikor je šlo. Čisto pravi obrok smo tisti dan imeli šele zvečer, po končani turi. Je bilo preveč mraz na vrhu, pa vmes tudi. Se ustaviš le za nekaj trenutkov: popiješ čaj in nekaj prigrizneš in greš raje naprej. Sicer smo imeli pa v kočah polpenzion. Samo zajtrk ob 1h ponoči ne tekne preveč. 

 Tudi pijačo dobiš v kočah. Zvečer oddaš termos in zjutraj ga dobiš polnega vročega čaja.

S kom ste se podali na Mont Blanc? Kako velike skupine se odpravijo skupaj?

Naša vodnika sta bila Marija in Andrej Štemfelj. V navezah smo bili trije. Torej vodnik + dva pohodnika: Marija, jaz in moj tata. Pravilo hoje po ledenikih je, da sta v navezi minimalno dva. Koliko je maksimum, pa odločajo vodniki.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-11.jpg

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-20.jpg

Kako je potekal vzpon?

Vse svoje vtise, z natačnim potekom poti sem že zapisala v svojem blogu. Lahko ga najdete TUKAJ, prav tako pa sem utrinke delila tudi na svojem Instagram profilu.

Kakšen je občutek, ko enkrat dosežeš vrh?

Krasen! Zmagoslaven. Uspelo ti je. Ponosen si nase. Ampak hkrati ni še konec, fokus mora ostat, ker se je treba še srečno vrniti dol.

Je bil Mont Blanc še zadnja kljukica na seznamu gora, ki ste jih želeli premagati?

Zadnja kljukica zagotovo ne :). Nimam pa še nobenega konkretnega plana. Zdaj bo čas za osvajanje naših slovenskih gora, upam na vsaj še teden dni visokogorja letos poleti. Želim si več osamljenih vrhov.

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-10.jpg

vandraj_nika_mali_popotniki_mont_blanc_planine_evrop_gore_najvisji_vrh-27.jpg

Mont Blanc za Niko zagotovo ni bil zadnja stopnička. Na vseh njenih novih podvigih ji sledite TUKAJ

 

Foto: Nika Korošec

PREBERITE ŠE: Ideja za izlet v hribe: 7 vrhov nad 2000m za alpinistične začetnike

“Japonci obožujejo postavljanje v vrste.” #intervju

Nina Simić je tako zelo zaljubljena v potovanja, da se je odločila, da postanejo njeno poslanstvo. Kadar ne potuje, potovanja načrtuje. Klepetali sva o njenem zadnjem popotovanju po Japonski in o trikih, ki pomagajo prihraniti denar pri organizaciji dopusta.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem strastna popotnica, ki vsak dan prostega časa izkoristi za krajša in daljša potovanja. Ko grem na potovanje, za razliko od veliko popotnikov, ne varčujem pretirano, saj imam rada nove izkušnje, hrano, obiščem znane in manj znane kraje. Ker zelo rada načrtujem vnaprej, je ta strast po dolgih letih prerasla tudi v posel. Tako lahko do novih destinacij pomagam tudi drugim, ki nimajo dovolj časa, denarja ali volje za načrtovanje in organizacijo. Moje zadnje potovanje je bila Japonska.

Potovanja so postala vaš posel? Kako?

Pogosto prevzamem planiranje potovanja tudi ko grem v družbi s prijatelji. Zato me je enkrat ena od prijateljic na potovanju po Rusiji povprašala, zakaj tega ne počnem tudi za druge. Kot butični turizem. Pred nekaj leti, ko sem začela na našem trgu, o tem skoraj ni bilo govora, zato se mi je zdelo zelo zanimivo. V tujini je to že zelo uveljavljena in dobro plačana praksa, Slovenci pa se pogosto še vedno raje lotimo načrtovanja sami. Čeprav gre potem pol stvari narobe in nastanejo višji stroški zaradi napak, kot če bi to delo komu prepustili. Dober načrtovalec lahko stranki privarčuje tudi tisoče evrov pri izbiri letalskih vozovnic, nastanitev, doživetij in podobno. Prva destinacija so bili Sejšeli, ki so me med načrtovanjem tako navdihnili, da sem jih obiskala pred stranko in dobila več informacij iz prve roke.

Ravno ste se vrnili iz popotovanja po Japonski. Kako ste jo doživeli?

Vsem povem, da je Japonska zelo drugačna od tega, kar sem si predstavljala, a me je zelo navdušila. Tako predstavo ima verjetno velika večina izmed nas, dokler je ne obišče – dežela robotov, visoke tehnologije, tihih človečkov, ki hitijo v službo in nimajo življenja, ne jejo in pijejo na ulici, spoštujejo vse možne norme in pravila, so nizke rasti, ne prenašajo alkohola, hodijo okrog oblečeni v čudne kostume, vse tam je drago, pa še kaj bi se našlo od mitov, ki so se vsi razblinili. V resnici je vse veliko bolj »normalno«, a hkrati tudi drugačno na vsakem koraku. Gre za deželo nasprotij, ki sicer po eni strani velja za zelo napredno (žal jo v zadnjem času mnogi kar prehitevajo, a še vedno imajo kup inovativnih rešitev), po drugi pa je zelo »retro« in brez težav kupimo cd-je in kasete, na metroju berejo knjige in časopise, veliko se plačuje z denarjem. Še največja težava je res slabo znanje angleščine, tudi na turističnih območjih, tako da je uporaba google prevajalnika za etikete, menije in sporazumevanje neizogibna. Najbolj impresivno pa je njihovo poštenje in varnost na vsakem koraku, brez represije (enostavno so tako vzgojeni), kar ne vem če lahko v tej meri, doživiš še kje drugje na svetu.

Zakaj ravno Japonska?

Japonska je bila dolgo najvišje na mojem seznamu potovalnih želja, verjetno ker se mi zdi drugačna, zanimiva, posebna v veliko pogledih. Že pred začetkom korona obdobja sem imela vse rezervirano in tisti april mi žal ni bil usojen. Sem pa tokrat nekoliko spremenila tudi program in v treh tednih obiskala Osako, Kyoto, otoka Okinawa in Ishigaki, Tokio ter na kratko še mesta Kobe, Suwa (za malo bolj pristno izkušnjo izven klasične poti) in Chiba. Razen mesta Kobe, kamor sem šla pogledat bolj zaradi znane govedine (in ostala malo razočarana nad celotnim vzdušjem v mestu) so vse destinacije super. Zdi se mi, da na Japonsko ne greš zaradi nekaj templjev, gradov in podobnih znamenitosti, temveč zaradi raznolikih izkušenj in »wow efekta« na vsakem koraku. Na nobenem dopustu se nisem toliko »preoblačila« v razne kostume. Po eni strani so nam tako podobni, po drugi pa zelo različni (okusi so na primer veliko bližje slovenskim, kot drugod v jugovzhodni Aziji, domača nam je tudi čistoča). Nekako najbolj všeč mi je bilo vzdušje v Osaki (kot še mnogim turistom). Morje na otokih je kristalno čisto in izkušnja snorkljanja z želvami ter bogat pisan »akvarij« takoj na plaži sta ponudila noro popestritev in vmesni odmor od mestnega vrveža.

V čem se Japonska razlikuje od Slovenije?

Obožujejo postavljanje v vrste – za metro, pred trgovino, ki se kmalu odpre, v zabaviščnih parkih. Skratka noben se ne pritožuje nad zelo lepo formiranimi vrstami in niti ne pomisli na preskakovanje vrst ali vrivanje. Defitinitvno najbolj presenetljiva pa je skoraj popolna varnost. Pri toliko milijonih domačinov in turistov, praktično ne poznajo pojma žepar, vsak se lahko mirno sprehaja podnevi in ponoči sam naokrog. Stvar, ki jo izgubiš, najdeš na istem mestu tudi čez več dni, vrednejše pa odnesejo na policijo. Če izgubite kaj na metroju ali vlaku, je skoraj sigurno v centru za najdene stvari, tako da ne obupajte – tudi sama sem pozabila vreden ruzak na vlaku in vse se je našlo brez težav. Skoraj nikoli se ne zgodi, da bi si stvar kdo prilastil, tudi če gre za višjo vrednost – enostavno stvar vzgoje. Imajo zelo čisto (v primerjavi s prej obiskanimi deli jugovzhodne Azije) in bogato morje z raznoraznimi tropskimi ribami, želvami, z dostopom kar z obale. Na sezuvanje čevljev pred vstopom v kabino za preoblačenje v trgovini tudi hitro pozabiš. Obvezno bi si moral nadeti čez glavo tudi nekakšno belo vrečko, ki oblačila zaščiti pred ličili.

Je Japonska res tako draga kot pravijo? So se potovanja na splošno podražila?

Podražitve se mi zdijo zelo relativne – na primer Japonska je v osnovi za nas poceni. Razen nastanitev, ki so se podražile v koroni, je tam vse ceneje kot pri nas. Tudi letalske vozovnice se dobijo že nekje od 600 evrov dalje. Spremljati je potrebno situacijo v določenih državah (vrednost valute, inflacija, vojno stanje, letalske povezave in podobno) in se glede na to odločati, kam gremo, če ne želimo »preplačati« dopusta. V Sloveniji so cene vsega tako visoke, da se mi sedaj nobena država ali mesto ne zdi več drago. Tudi pri križarjenjih na Jadranu ne opažam nekega bistvenega povišanja cen glede na lani, čeprav se draži nafta, hrana in plače zaposlenih. Pandemske cene žal niso primerne za primerjavo, takrat so se vsi borili za obstanek in so šli skoraj na nulo z zaslužkom. Kar se tiče povpraševanja po dopustu, se mi zdi, da se kljub neprestanemu splošnemu pritoževanju nad nizkimi dohodki, vse več ljudi odloča za dražje in oddaljene dopuste. Tudi upokojenci pogosteje potujejo dlje.

Gkede na to, da se s tem tudi poslovno ukvarjate, nam lahko zauoate kakšne trike, kako prihraniti denar pri organizaciji dopusta?

Trikov je ogromno. Začne se seveda pri dovolj zgodnjem načrtovanju – izbiri primernih datumov (ponavadi ne čez praznike in vikende) za letalske vozovnice in nastanitve (koliko komforta zares potrebujemo, če smo na primer na potovanju cel dan od doma). Tudi, če gre za aranžma, se vse bolj kažejo kot zanimive first minute ponudbe. Tam lahko veliko prihranimo, če kuhamo sami ali jemo ulično/hitro/enostavno hrano. Za vstopnine v tujini preverimo razne spletne portale s popusti, kot je Klook za Azijo. Preden se lotimo nakupovanja suvenirjev in drugih stvari, preverimo cene pri več ponudnikih, odvisno od države se lotimo tudi barantanja (arabske države, tudi v Aziji kdaj deluje). Koristimo javne prevoze in manj taksijev (čeprav so ponekod smešno poceni). Pretehtajmo, katere izlete moramo res plačati vnaprej preko spleta, kjer so cene večinoma višje kot na lokaciji.

Kakšno bi bilo vaše sanjsko potovanje, če bi imeli neomejen čas in finance?

Dobro vprašanje! Do sedaj je bilo moje sanjsko potovanje Japonska. Imam pa težavo, da si nekje po treh tednih zaželim vrniti počasi domov (mogoče pa je to samo zaradi omejenih financ). Mikajo me predvsem toplejši kraji, tako da bi verjetno v času njihovega poletja naredila krog čez širšo Oceanijo – Avstralijo, Novo Zelandijo, otoke Polinezije, Mikronezije in se za konec zopet ustavila še malo na Japonskem.

Kakšni so vaši plani za naprej? Kje boste dopustovali poleti?

S prijateljicami ravno sanjamo o tem, kam se odpraviti na dopust. Ena od idej je križarjenje po grških otokih, malo za spremembo, saj bi tako lažje dosegle najlepše plaže. Verjetno pa se bom, poleg večih obmorskih vikendov, odpravila še za kakšen teden na ladjo v Dalmacijo, kot že zadnjih nekaj let. Taka vrsta dopusta se mi zdi najbolj enostavna, ko drugi skrbijo, da se premikaš vsak dan drugam, se kopaš v lepih zalivih, dobro ješ in zvečer uživaš v top mestih, zabavi in družbi.

Hvala, Nina, za vse izkušnje in nasvete! Nini lahko sledite na njenem Instagram kanalu TUKAJ.

 

Foto: Nina Simić, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenka v Londonu: sedem let in dva dvojezična otroka kasneje #VandrajInsider

Iščete navdih, kam na pomladni oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Islandija je lahko tudi cenovno dostopno družinsko potovanje #INTERVJU

Tjašo že dlje časa spremljam na Instagramu, kjer deli zabavne utrinke iz družinskega življenja. Najbolj pa me razveselijo prigode iz njenih družinskih potovanj. Ta so vedno preprosta, zabavna, prijetna, skromna, a hkrati neverjetna. Tjaša dokazuje, da se lahko potuje povsod. Če le malo prilagodiš navade. Tokrat je na vrsto prišla Islandija. Tjaša mi je povedala, kako jo obiskati ugodneje.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo družina, ki vsak razpoložljiv čas (in evro) izkoristimo, da se odpravimo na kakšen izlet, še raje na kakšno potovanje, kjer je vključeno letalo. Poizkušamo se čim več zabavat in čim manj komplicirati, kar pa nam najbolj uspe ravno na takšnih oddihih. V preteklih mesecih so za nami Islandija, Estonija, Norveška, … in povsod smo se imeli čudovito.

Zakaj ste izbrali Islandijo?

Iskreno? Ker so bile tisti trenutek zelo ugodne letalske karte. Potem smo si ogledali tudi nekaj vlog prispevkov na You tubu in odločitev, da jo gremo raziskat, je bila hitro sklepčna. Večinoma nas bolj zanimajo destinacije, kjer lahko raziskujemo naravo. Tudi sicer živimo na robu vasi ob gozdu in nas bolj vleče v naravo kot v velika mesta.

Kje ste kupili letalske karte, kje rezervirali namestitve in kje najeli avto?

Leteli smo z Wizz Airom iz Dunaja, namestitve izven Slovenije vedno poiščemo preko portala Booking ali Airbnb. Tokrat smo preko Bookinga rezervirali apartma z dvema spalnicama in velikim dnevnim prostorom, saj smo vedeli, da bomo velik del dneva preživeli tudi v apartmaju, ker je bil naš termin potovanja preko novega leta in takrat imajo na Islandiji svetel del dneva le med 10 in 15 uro. Apartma je bil oddaljen približno 1h vožnje iz glavnega mesta Reykjavík in približno 10 minut od Selfossa, malenkost bolj oddaljeni apartmaji od mest z infrastrukturo imajo običajno tudi malenkost nižjo ceno. Avto smo preko spleta rezervirali pri Blue Car Rental, po priporočilih so bili med bolje ocenjenimi, imeli so tudi možnost brezkontaktnega prevzema ključev, tako da smo jih v nekem nabiralniku prevzeli s kodo in tudi ob odhodu vrnili avto, brez da bi bili v kontaktu s komerkoli. Poleg avta smo vzeli tudi njihov prenosni wifi, čeprav spada v EU in imamo vključene podatke pri svojem mobilnem ponudniku, se nam je zdela super izkušnja saj na veliko koncih z našim sim nismo imeli signala, prenosni wifi ga je imel ves čas. Zanimivo nam je bilo tudi, da je imel avto v gumah nekakšne žebljičke, da se v primeru zasnežene in poledenele ceste še vedno varno voziš.

So cene res tako visoke kot pravijo?

Nam se ni zdelo pretirano dražje. Bili smo pripravljeni, da vstopamo eno dražjih držav, ampak so bile cene goriva in hrane v trgovini povprečno za 30% višje kot pri nas. Zato smo si seboj vzeli štručke, ki smo si jih do pekli, šampanjec za nazdravit za čez novo leto (ker je pri njih alkohol res dražji), nekaj mesnih narezkov za v sendviče, čokolešnik… potem pa se je izkazalo, da v trgovini niti ni bilo tako zelo dražje. Izstopale so cene mlečnih stvari in zelenjave ter sadja, te so pri določenih izdelkih lahko bile tudi za 3x večje. Vstopnin na naravne znamenitosti ne zaračunavajo, le če je izkušnja vodena in organizirana, takrat so skoraj vse cene med 50€ in 130€ na osebo, nekatere tudi bistveno višje (zaračunavajo na primer: voden ogled Severnega sija – pa ni nujno, da bo viden, ogled muzejev, pohodi v ledene jame, dnevni izleti, urejena kopališča…)

Kaj vas je na Islandiji najbolj navdušilo?

Raznolikost narave, Islandija ima vse! Ogromno imajo slapov, skoraj povsod kamor se odpraviš, vidiš kakšnega. Blatni tolmuni, vroči vrelci, nahajališča žvepla, para ki buta iz tal, ves čas “golden light” – svetloba kot da sonce ravno vzgaja ali zahaja, naravna topla kopališča. Zanimivo nam je bilo, da na celem otoku ni gozda, sicer je nekje malenkost več dreves na kupu, ampak so jih umetno nasadili. Skoraj cela Islandija se ogreva iz obnovljivih virov z geotermalno energijo. Med bolj zanimivimi so nam bila okrašena pokopališča, vse spomenike okrasijo z novoletnimi lučkami, enega smo obiskali in imaš občutek kot da se sprehajaš po kakšnem kampu, kjer je do vsakega šotora kup podaljškov, saj je po tleh vse prepleteno s kabli od lučk. Kamorkoli se odpraviš, so razdalje takoj okrog 100 km, dolge ravnine, z zelo malo prometa. Ves čas smo se vozili v tišini, brez prižganega radia, občudovali smo od naše tako drugačno pokrajino in uživali v mirnosti.

Kaj so tiste “must see” točke na Islandiji?

Golden circle

To je območje, kjer narediš krožno približno 250 km dolgo pot in vsebuje največ znamenitosti na enem kupu: Geysir, Slap Gulfos, Krysuvik, glavno mesto Reykjavík, kraterji vulkana, Naravni park Thingvellir kjer lahko istočasno stojimo na Severnoameriški in Evrazijski tektonski plošči.

Krysuvik

Blatne brbotajoče luže, nahajališče žvepla, para, ki bruha iz tal in obenem žvižga, … Tukaj so barve nore! Vse zemeljske možne barve se kar prelivajo po površini. Edino vonj je bolj tak po-velikonočni, saj je v zraku veliko žvepla, ki ima vonj po gnilih jajcih.

Slap Gulfos

Slap z največjim pretokom v celotni Evropi, če se morda kdo spozna na podatke, ima pretok 1000 kubikov na sekundo. Je tudi najbolj slaven Islandski slap. Nas je konkretno nazeblo na tem ogledu. Se pa z avtom pripelješ na parkirišče, ki je od pogleda na sam slap oddaljeno nekaj deset metrov. Tla so bila polna ledu, zato se za pohod še bližje nismo odločili, niti, če bi bila sama, ne bi šla, z otroki pa sploh ne.

Geysir je največji in izbruhne vsake nekaj let. V neposredni bližini je tudi Strokkur, tisti slavni iz reklame za Uncle Ben’s riž. Res je neverjetno, ko izbruhne toliko vode 15-20m, včasih mu uspe tudi 40m visoko. Ta je aktiven na približno 8 minut.

BlueLagoon

Najbolj obiskano kopališče BlueLagoon, ki je tudi na National Geographic seznamu 25 čudes sveta – voda, ima skozi celo leto prijetnih 38 stopinj, črpajo jo iz 2000 m kjer ima 40 stopinj, voda vsebuje veliko silicija, mineralov in alg. Vstopnice smo preko spleta kupili nekaj dni pred odhodom, pa so imeli že veliko dni razprodanih – saj je vstop dnevno omejen. Ves čas smo imeli kape na glavi, saj je kopališče na odprtem in nam je veter pošteno napihal obraze, da smo bili čisto rdeči v lica. V vstopnico smo imeli vključene tudi 3 obrazne maske iz silicija, alg in mineralov, privoščili smo si lahko tudi eno pijačo v baru sredi kopališča.

Sicret Lagoon

Najstarejše naravno kopališče Sicret Lagoon ima precej nižjo ceno vstopnice kot prej omenjeni, izkušnja pa je bolj pristna. Ima tako pretočni vrelec, da se celotna voda v kopališču zamenja v 24. urah. Je veliko manjši, nam se je zdela tudi bistveno bolj vroča voda. So pa zelo pripravljeni na pozabljivce in ti nudijo izposojo kopalk, rokavčkov in brisač, seveda za določen znesek.

Razbitina letala DC-3

Tu smo imeli sprehod 3,5 km v eno smer, kjer smo hodili po popolnoma ravni cesti, počutili smo se, kot da hodimo sredi črne, sicer od snega pobeljene puščave. Končnega cilja nismo videli vse dokler nismo prišli na zadnih 200m poti. Tisti dan je bil od vseh najbolj prijeten, ves čas je sijalo sonce in ni bilo vetra. Malenkost smo se zakalkulirali s časom, saj nas je na poti nazaj do avta začel loviti mrak in z njim tudi precejšen mraz. Zadnji kilometer (ali morda več) nam je popestril jok mlajše hčerke, ker jo je začelo zelo zebst in ni mogla več hodit. Takrat sva oba slekla svoje puloverje, ki sva jih nosila pod budno, da sva jo ovila in jo izmenično nosila vsakih 100-200 metrov.

Vas je kaj negativno presenetilo? Ste imeli kakšno slabo izkušnjo?

Ko smo bili na ogledu tistega območja z žveplom, smo prvič začutili potres na prostem. Presenetil nas je nenadno hrumenje in bobnenje, počutili pa smo se kot da so se nam tla vdrla za vsaj pol metra. Kasneje smo preverili in pobrskali, našli smo podatke, da smo se nahajali 2km od samega epicentra potresa, ki je bil izmerjen z magnitudo 4 po Rihterjevi lestvici, kar ni tako šibek potres. V tistem tednu, ko smo raziskovali Islandijo je bilo tam zabeleženih 18.000 potresov, ampak to za to območje ni nič nenavadnega. Bil pa je javno odsvetovan pohod na vrh ognjenika, ki je bruhal lavo nekaj mesecev pred našim prihodom.

Kako hčerki zdržita tempo potovanja? Se jima veliko prilagajate?

Na prva njuna potovanja smo se odpravili na destinacije z največ dvo urnimi leti. Obe sta bili pri njunih dveh letih že na letalu in obe zelo uživata med letom. Super je ker se jima lahko tudi na letalu povsem posvetiš, kar med vožnjo v avtu ni mogoče. Tempo ju vedno utrudi, zato nam je najbolj priročno, da si najamemo avto in med premiki skoraj vedno zaspita in se tako malenkost spočijeta. Mene je na začetku malenkost utesnjevalo potovanje z njima, ker sem vedno splanirala preveč za en dan, potem pa sem bila razočarana in imela občutek, da nismo v popolnosti izkoristili dopustniških dni. Zdaj planiram maksimalno en do dva ogleda dnevno, potem pa še nekaj kar je bolj za otroke, če pa nam slučajno uspe takrat dodajamo sproti. Moramo gledati, da ne splaniramo preveč oddaljenih točk, saj mlajša še ne prehodi daljših razdalj.

Kaj je najtežje pri potovanju z otroki?

Misliti na vse! V naprej, naprimer za cel teden v naprej. Da imamo dovolj oblačil (ali pa, če jih je možno vmes oprati), da so primerna za hladne in za tople dni. Hrana mi še zdaj dela preglavice, ko sva okrog hodila sama, sva se zjutraj najedla zajtrka in potem popoldne kosilo ali večerjo, sedaj pa mora biti zjutraj nekaj in običajno takoj, ko se odpravimo je vsaj ena že lačna, žejna, jo lulat ali kakat. Potem se približno na vsaki dve uri ta ves cikel ponavlja. Zdaj sva se že malenkost zverzirala, za seboj pripraviva sendviče in vzamemo sadje ter malenkost več pijače in gremo.

Se vam zdi Islandija primerna destinacija za družine z majhnimi otroki?

Mlajša je bila na Islandiji stara 2 leti in pol, precej lažje bi bilo, če bi bila leto ali vsaj dve starejša. Vseeno lažje zdržita mraz kot hudo vročino, edino malenkost je škoda ker nismo morali obiskati destinacij, za katere je potreben daljši pohod, Islandija ima namreč ogromno pohodniških poti. Vsi štirje imamo željo, da se enkrat vrnemo čez poletje in naredimo celotno krožno pot, okrog in okrog otoka. Je še veliko točk, ki jih nismo videli in nas čakajo za naslednji obisk: Diamond Beach, Reynisdrangar, kopanje v toplih termalnih rekah in hot tubih (Reykjadalur, Hoffell, Horgshlidarlaug, Hellulaug, Landbrotalaug), ogled kitov, nismo videli njihovih znamenitih ptičev Puffinov, Studlagil Canyon, Arctic Henge, Namafjall Hverir, kraterji Skutustadagigar, ledenik Vatnajökull, Hvitserkur, Latrabjarg, Grabrok, Deildartunguhver, pohod po ledeniških jamah…

Kje vse ste z otroki že bili? Kje vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Povsod, kamor gremo, nam je zelo všeč. Že občutek, da smo lahko ves čas skupaj, da se nam ne mudi v vrtec, šolo, službo… nas umiri in se imamo super (se tudi skregamo, pa jokamo, da ne kdo mislil, da smo ves čas nasmejani in polni energije). Skupaj smo bili še na Malti, večkrat na Sardiniji, na Kanarskem otoku Fuertaventura, v Estoniji in z avtom se na vikend izlete odpeljemo v Italijo, Avstrijo, Madžarsko in v glavni sezoni na Hrvaško.

Vaša naslednja destinacija je Norveška. Zakaj ste jo izbrali?

Gremo preizkusit, kako je preživet zimo v polarnem krogu. Tokrat si bomo prvič sposodili avtodom in tam je dovoljeno kampirati skoraj povsod (in to brezplačno), samo 150 m stran od hiš moraš biti. Radi tudi lovimo ribe, tako da si bomo poizkusili ulovit svoje kosilo. Norveška ima zelo lepo naravo in zelo je fotogenična, pa še mož se je pred kratkim navdušil nad fotografiranjem in gremo po lepe fotke. Ko sem enkrat videla Lofoten otoke, sem rekla “Sem bomo pa enkrat šli” in zdaj gremo prav tja. Seveda polagamo upe tudi na to, da vidimo Auroro – severni sij, letošnje leto napovedujejo tudi nadpovprečno število sončevih izbruhov, tako da držimo pesti za jasno vreme in potem mislim, da jo bomo zagotovo lahko videli.

Kako planirate potovanja? Kdo rezervira karte, organizira plan?

Planiramo jih vedno izven glavne dopustniške sezone (tukaj mislim na julij in avgust), ker so cene vsega občutno nižje. Velikokrat so glavni faktor finance (jaz sem bila dolgo v računovodstvu in potem vedno naredim potovalno bilanco – enkrat sva bila za 560eur 5dni na Sardiniji, vključila sem pa vse stroške, ki so nastali od trenutka, ko sva se odpeljala od doma in ko sva prišla nazaj, bencin, letalske, nočišča, hrana, vstopnine, prigrizki). Vedno mož poišče in rezervira letalske karte, avto in namestitev, jaz nimam pojma, kako to pregledati in prekalkulirati vse opcije. Jaz samo pokimam, da mi je destinacija všeč in potem mi sporoči datume. Potem začnem pregledovati instagram, youtube, pinterest, si beležit lepe destinacije v googlemap in približno razporediti po dnevih. In potem na potovanju običajno med vožnjami na instagram objavljam naše trenutke in prigode.

Kaj bi svetovali družinam, ki se odpravljajo v severne države?

Dobro se oblecite! Ne znam opisati, ampak tam se v zraku čuti mir, energija je lepa, razgledi razgibani – čudovito je… kljub mrazu!

 

Tjaši lahko sledite na njenem Instagram profilu TUKAJ

 

Foto: Tjaša Zavodnik

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je pri osemnajstih letih odšla od doma in trenutno živi na Japonskem #intervju

 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenka, ki je pri osemnajstih letih odšla od doma in trenutno živi na Japonskem #intervju

Tina Škorjanc je pri osemnajstih letih odšla na študij v Abu Dhabi. Od takrat do danes je živela še v Argentini in ZDA, ogromno prepotovala, trenutno pa živi in dela na Japonskem kot doktorica kemije. V tokratnem intervjuju se pogovarjava o tem, kdaj pogreša dom, kaj vse je v teh letih videla in doživela ter o njenih izkušnjah z življenjem na Japonskem.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Tina Škorjanc iz Maribora, po srcu popotnica in raziskovalka, ljubiteljska potopisna predavateljica in iskalka lepih motivov s fotoaparatom v rokah. Rada imam naravo in pohodništvo. Po poklicu pa kemičarka z dr. pred imenom. Trenutno se nahajam na Japonskem.

Pri osemnajstih ste odšli iz Slovenije, danes 13 let kasneje živite na Japonskem. Nam lahko poveste, kje in zakaj se je začelo in kako to, da ste danes na Japonskem?

Po opravljeni mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor sem dobila priložnost študirati na New York University Abu Dhabi in se tako preselila v Združene arabske emirate. Takrat je bila to novoustanovljena univerza, moja generacija je bila šele druga po vrsti. Newyorška univerza ima kar nekaj kampusov po svetu, kamor lahko študentje odhajajo na izmenjave. En semester sem tako preživela v Argentini, še enega v ZDA, za krajša obdobja sem odpotovala tudi v Šanghaj in Sydney. Doktorat sem vpisala na New York University v New Yorku, potem pa dobršen kos doktorskega študija preživela v laboratoriju v Abu Dabiju. Leta 2020 sem se preselila nazaj v Slovenijo, lani pa spet spakirala kovčke in odšla na skrivnostno Japonsko. Tukaj na Univerzi v Kjotu raziskujem področje kemije materialov, ki temelji na ekspertizah gostujoče raziskovalne skupine in mojih preteklih raziskovalnih izkušnjah s poroznimi materiali.

Kaj menite, da je največja razlika med vami in tistimi, ki o odhodu v tujino samo razmišljajo?

Težko komentiram razloge drugih ljudi, mene je enostavno vodila izredno močna želja po življenju v drugih državah, fasciniranost nad drugačnostjo ljudi in krajev, želja po učenju. Ko sem kot 18-letno dekle prišla med steklene stolpnice sredi puščave, se mi je odprl popolnoma drugačen svet. Spoznala sem ljudi iz številnih držav sveta z nazori, ki so močno drugačni od mojih. Zakaj se je moj sodelavec poročil z izbranko, ki so mu jo predlagali starši? Je to res lahko ljubezen? Kaj vodi sošolko, da tudi sredi največje vročine nosi naglavno ruto in dolge hlače ter rokave? Zakaj marsikdo na ulici strmi vame, kot da sem Nezemljanka? Zakaj se mi Japonec raje prikloni, kot da bi mi stisnil roko? S takšnimi vprašanji in mislimi se v homogeni Sloveniji verjetno ne bi ubadala.

Kako so to, da vas ni “doma” sprejeli vaši bližnji? Kdaj pogrešate dom? Se veliko vračate?

Kako se ob tem počutijo moji bližnji, bi morali verjetno vprašati njih. Jaz lahko samo rečem, da sem neizmerno hvaležna za močno podporo, ki mi jo nudijo. Med študijem sem se navadno vračala dvakrat letno, za božične praznike in enkrat sredi poletja. Na Japonskem bom samo eno leto in verjetno zaradi razdalje in stroškov v tem času ne bom prišla domov. Domotožje seveda pride, ampak tudi gre. Navadno se pojavi ob občutku preobremenjenosti in takrat pomaga malo sprostitve na prostem ali pa kak video klic v domovino.

Kaj vam je bivanje v tujini dalo? Česa ste se naučili?

Sliši se klišejsko, a bivanje v tujini je prav zares oblikovalo mojo osebnost. Postala sem bolj neodvisna in hvaležna za marsikateri privilegij v življenju. Ni samoumevno, da lahko mlad in ambiciozen človek študira in ni samoumevno, da ga študij ne pahne v več letne dolgove. Prav tako ne more vsak, ki je potreben zdravljenja, k zdravniku. Račun za obisk zdravnika v ZDA zaradi viroze je znašal krepko čez 1,000 dolarjev. Če ne bi imela zdravstvenega zavarovanja, si tega stroška zelo verjetno ne bi mogla privoščiti. Ne more vsak, ki je usposobljen za nek poklic, dejansko opravljati dela, za katerega se je izučil. Učitelj v kirgiški šoli je tako podplačan, da med poletjem dela kot gorski vodnik za tuje pohodnike. Učitelj matematike iz Ugande pa raje vozi taksi v Abu Dabiju, saj tako lažje preživi družino, kot če bi doma poučeval. Srce se mi stre, ko v Maroku vidim reveža, ki v kesonih smeti brska za hrano, a ne prosjači na turističnih točkah kot številni njegovi rojaki. Take in podobne zgodbe ljudi so vedno v opomin, kako zelo privilegirani smo in kako majhni so naši »problemi«.

Bi se še enkrat odločili isto? Bi kaj spremenili?

Izkušnje in doživetja iz tujine so mi dali ogromno in so poleg mojih najbližjih verjetno največja dragocenost, ki jo imam. Zmeraj rečem, da je moja največ vredna stvar slovenski potni list, eden najboljših na svetu kar se tiče omogočanja potovanj brez vizumov. So malenkosti, ki bi jih spremenila, recimo malo drugače razporedila predmete med študijem, se malo bolj potrudila z računalniškim programiranjem in matematiko, mogoče podaljšala katero od potovanj, a na nek način lahko vse to še vedno nekako popravim.
Želim si, da bi se prej začela zavedati pomembnosti ohranjanja stikov z ljudmi, ki jih srečujem na konferencah, v laboratorijih, na seminarjih, poletnih šolah. Nekdo, ki se je še včeraj zdel kot nebodigatreba na znanstvenem članku, je lahko čez nekaj mesecev ali pa let pomemben sodelavec.

Ste imeli v tem času kakšno slabo izkušnjo? Kaj se je zgodilo?

Seveda, cel kup. V Grčiji so me prvi dan na poti z letališča proti centru Aten na metroju oropali in mi pobrali precej denarja. Pa v Senegalu sva bila s partnerjem žrtev prevare ene nastanitve in še enega taksista. Nastanitev v mestu Saint Louis sem našla v nekem turističnem vodiču, jim pisala na Facebook, od tam pa so me preusmerili na WhatsApp. Legitimna nastanitev seveda najine rezervacije ni nikoli dobila. Taksist bi naju moral peljati v prestolnico Dakar, »pozabil« pa nama je povedati, da bo vožnja vključevala tudi dve uri cijazenja po predmestjih, kjer mora oddati različne pošiljke, med drugim tudi dve živi kokoši iz prtljažnika. Na koncu je zahteval še dodatno plačilo, ki ni bilo predmet dogovora, kar je vodilo v glasen spor in množico okrog naju, ki je prišla prisostvovat »zabavnemu incidentu«. A so te izkušnje tako slabe, da bom nehala potovati? Nikakor ne.

Trenutno ste na Japonskem. Kakšen dom vam nudi Japonska v primerjavi s Slovenijo?

Eno leto je absolutno premalo, da bi Japonsko lahko imenovala moj drugi dom, kot sem nekoč Emirate. Jezika poznam bore malo, Japonci pa večinoma znajo slabo angleško, zato sem precej omejena pri komunikaciji izven univerze. Redno se mi dogaja, da želim v trgovini kupiti neko stvar, domov pa prinesem nekaj drugega, ker ne razumem napisov na embalaži. Želim sir, pa kupim maslo, hočem jogurt in nabavim mleko. Težko je pri zdravniku, ker ne vem, ali razume, kakšne simptome imam, in ker nisem sigurna, ali sem jaz razumela, kako moram dozirati predpisano zdravilo.

Ampak sedaj zveni, kot da je življenje tukaj mučno. Pa ni tako. Prišla sem v zelo mlado, zagnano in prijetno raziskovalno skupino na Univerzi v Kjotu. Odnosi med raziskovalci so izredno dobri in nudenje pomoči eden drugemu je samoumevno. Nimam potrebe po avtomobilu, saj po Kjotu kolesarim, izven Kjota pa uporabljam odličen javni prevoz. Hrana je poglavje zase in vsakodnevno odkrivam nove okuse japonske, tajske, indijske, kitajske, šrilanške in še kakšne kulinarike za zelo zmerno ceno. Vsak vikend vidim ali obiščem nekaj novega: toplice onsen, bolšji sejem v templju, bambusov gozd, prostoživeče srne, gradove, megalomanska mesta, tovarno pijače sake, sojine omake ali rezancev ali pa se prepustim pohodniškim užitkom.

O družbi na Japonskem slišimo marsikaj. Zadnje čase je aktualna predvsem tematika, da tamkajšnji mladi izbirajo samotno življenje, si ne želijo odnosov. Kakšna je vaša izkušnja?

Drži, spoznala sem kar nekaj ljudi srednjih let, ki živijo sami, in še več takih, ki imajo družine. Posledica tega samotnega življenja, kot ga imenujete, je krčenje prebivalstva, kar pripelje do pomanjkanja delovne sile. Japonska ni naklonjena množični imigraciji, zelo malo je tujcev, ki tukaj ostanejo dolgoročno. V zadnjem času sem recimo slišala, da močno primanjkuje voznikov avtobusov, kar seveda močno hromi družbo izredno odvisno od javnega prometa.
Da si mladi ne želijo odnosov, je pa malce drugačna tema. Samsko življenje morda ni ravno izbira, temveč razplet življenjskih odločitev. Mladi želijo študirati na čim bolj prestižnih univerzah, za kar so se pripravljeni preseliti na drugi konec države. Podobno je tudi s službami, pa še delavniki so dolgi in časa za spoznavanje potencialnih partnerjev ostane bolj malo. Poleg tega Japonci izrazito neradi kažejo svoja čustva, saj je to razumljeno kot znak šibkosti. V tradicionalni japonski družbi je bil moški zaposlen, ženska pa je ostajala doma in skrbela za gospodinjstvo. A novodobne Japonke so vse raje neodvisne …

Kaj je ena od stvari/lastnosti, ki bi jo nemudoma prevzeli od Japoncev in jo preslikali v Slovenijo/med Slovence?

Vljudnost in umirjenost ljudi vključno z otroci. Japonska ima kakih 125 milijonov prebivalcev, katerih tri četrtine živi na dveh odstotkih površine. To je posledica goratosti dežele, ki omejuje območja poseljevanja. Ljudje spoštujejo drug drugega in ne vdirajo v osebni prostor eden drugega. To pomeni, da v javnosti ni kričanja in glasnega govorjenja. Na sredstvih javnega prometa se ne pogovarja po telefonu, saj bi to lahko motilo ostale potnike. Če se ti zazdi, da si nekomu prekrižal pot, stopiš korak nazaj in se narahlo prikloniš v znak spoštovanja. Otroci so umirjeni, starši se z njimi veliko ukvarjajo. Kadar začne otrok v javnosti jokati ali kričati, starš takoj reagira in se začne z njim pogovarjati, igrati ali ga nekako drugače zamoti. Permisivne vzgoje, ki otroku dopušča, da počne, kar se mu zljubi, ne glede na okolico, na Japonskem ni.

Kaj naj si gre popotnik na Japonskem nujno pogledat? Katere kraje obiskati?

Seveda obstaja cel kup svetovno znanih znamenitosti na čelu z modernima Tokijem in Osako, tradicionalnim Kjotom, med vojno prizadetima Hirošimo in Nagasakijem. Tukaj je več kot dvajset krajev in znamenitosti, ki so pod zaščito Unesca. A Japonska ponuja veliko več kot to. Ste vedeli, da se na samem jugu države v bližini Tajvana nahaja otočje Okinava, ki ponuja odlične možnosti za potapljanje, neskončno dolge bele peščene plaže in tropske gozdove v notranjosti? Ali pa recimo, da Japonci sploh pozimi radi uživajo v izvirih tople vode imenovanih onsen? To vidijo kot čiščenje telesa in duha ter neskončno sprostitev. Ljubitelji narave, pohodništva, nacionalnih parkov pa bodo verjetno najbolj uživali na severnem otoku Hokkaido, ki je pozimi raj za zimske športe in prizorišče znamenitega snežnega festivala, poleti pa za obisk naravnih lepot, polj sivke, številnih jezer, pa tudi večih dvatisočakov.

Japonska je izredno velika in raznolika dežela. Če bi njen zemljevid prilepili na zemljevid Evrope, bi se raztezala od Portugalske pa vse do Švedske. Največja napaka popotnika je tako verjetno želja v enem obisku videti vse. Veliko bolje se je osredotočiti na en košček in ga čim bolj temeljito raziskati, kot pa izgubljati ure in ure v tranzitu z ene destinacije na drugo. Japonci po ulicah Kjota ne hitijo (to ni New York City), vzamejo si čas tako za delo kot za kosilo in obisk templja – tak je verjetno tudi najboljši način raziskovanja te fascinantne dežele.

Kje živite? Kaj je najlepše? Kaj vam manjka?

Trenutno živim v eni od nastanitvenih kapacitet Univerze v Kjotu v predelu mesta imenovanem Okazaki. Univerza za mednarodne študente in tuje raziskovalce ter profesorje ponuja bivanje do enega leta v t.i. mednarodnih hišah (angl. International Houses). V mednarodni hiši Okazaki imamo kakšnih 50 mini stanovanj, ki na skromni kvadraturi 15 m2 ponujajo sobo, manjšo kuhinjo, kopalnico in balkon, imamo pa tudi večje skupne kuhinje, pralnico, garažo za kolesa in prostore za druženje. Sliši se utesnjeno, a v resnici je to vse, kar človek zares potrebuje.

Zame najlepše v Kjotu je opazovanje letnih časov. Jesen je postregla s čudovitimi barvami, številni javorji so se obarvali karakteristično rdeče, ostalo drevje pa rumeno in oranžno. V tem času je posebno lep obisk katerega od 1000 templjev v mestu, mnogi med njimi imajo v okolici zasajene prav javorje. Zima nam je zaenkrat nasula bolj malo snega, a vseeno sem med rahlim sneženjem uspela obiskati Zlati tempelj ali Kinkakuji, ki v kontrastu z belim snegom tvori zares pravljično kuliso. Veselim se pomladi, ko se bodo rečna nabrežja, botanični vrtovi in parki ob templjih kopali v nežno roza barvah češnjevih cvetov.

Kakšne so cene najemnin, hrane? Je kvaliteta življenja visoka?

Upam si trditi, da so najemnine nižje kot v Ljubljani, cene hrane v restavracijah pa prav tako nižje kot v Sloveniji. Zelo solidno kosilo stane med 800 in 1200 jeni, kar je približno 5 do 7 evrov. Način prehranjevanja pa je malce drugačen, kot smo ga vajeni mi. Obroki so manjši, skoraj vedno je del obroka riž ali pa neke vrste rezanci (ramen, soba, udon). Japonci radi jedo večje število manjših jedi, ki tvorijo set. Takšen set recimo sestoji iz juhe miso, riža, mesne ali ribje glavne jedi, zelenjavne stranske jedi in pijače, vsako od naštetega je servirano v svoji posodici. Takšnemu sistemu so prilagojene tudi restavracije s tujo hrano, veliko je recimo indijskih, nepalskih, tajskih in kitajskih restavracij, pa tudi ena slovenska, ki sliši na ime Pikapolonca.

Hrana se mi zdi po večini bolj kvalitetna kot denimo v ZDA in Emiratih. Sadje in zelenjavo Japonci pridelujejo sami, ribe se prodajajo skoraj izključno sveže in ne zamrznjene, enako tudi meso. Poudarek je na kakovosti in ne na količini. Japonci ne kuhajo veliko, saj je pripravljena hrana na voljo za zmerno ceno v številnih restavracijah in tudi supermarketih. Izrazito slabši se mi zdi kruh, ki ga skoraj ne jedo in bolj spominja na penast ameriški toast kot na naše štruce in hlebce. K sreči se tu in tam najde kakšna bolj evropska pekarna, kamor redno zahajam. ????

Kaj pa delo? Japonci delajo več? Imate kaj prostega časa?

Delo je na Japonskem vrednota in v povprečju ljudje res veliko delajo, to ni zgolj stereotip. A treba je poudariti, da se delovni dan tukaj začne kasneje kot v Evropi. Navadno pridem v laboratorij ob 8.30 zjutraj, pa pogosto prižgem luč v pisarni. Večina zaposlenih pride krepko po deveti ali celo deseti uri, zato pa tudi ostajajo do poznih večernih ur.

Način dela je drugačen kot pri nas. Vsako nalogo se posameznik trudi opraviti kar najbolj popolno in si zanjo vzame toliko časa, kot ga pač potrebuje. To velja tako za kuharja in cvetličarja kot za znanstvenika in prodajalca. V znanstvenih vodah se recimo objavlja manj člankov, a skoraj izključno v najboljših znanstvenih revijah. Služb za nedoločen čas kot jih poznamo pri nas je bistveno manj. Tudi nekateri profesorji na Univerzi imajo zgolj začasne pogodbe o zaposlitvi.
Prosti čas imam, ker si ga enostavno vzamem. Če bi sledila ritmu povprečnega doktorskega študenta, bi bila v laboratoriju tudi ob vikendih. A to je do neke mere internacionalno, moj doktorat je potekal v ZDA in Emiratih, pa sem tudi tam delala skoraj vsak vikend. Sedaj dajem prednost raziskovanju Kjota in širše regije Kansai.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se odpravlja na Japonsko?

Zelo bi svetovala, da načrte za svoje raziskovanje Japonske prilagodi letnemu času. Jeseni se seveda splača obiskati katerega od templjev s posebno razkošnimi rdečimi javorji, mene sta recimo navdušila Eikan-do in Kiyomizu-dera v Kjotu, pa tudi manj obiskan Shinyo-do. Največje znamenitosti so čez dan povsem zabasane s turisti, zato se splača vstati zgodaj in vstopiti takoj, ko se odprejo, če tudi to morda pomeni budilko ob 5. uri zjutraj. Pozimi je krasno obiskati kak onsen, znamenite japonske terme, in se pogreti v zares topli termalni vodi ali pa se podati na smučanje na otok Hokkaido. Pomlad je čas cvetenja sliv in češenj, sicer vroče in vlažno poletje pa postreže z največ festivali in dogajanji na prostem. Poleti so možnosti za obisk naravnih lepot na severu ali vzpona na višje gore, tudi na vulkan Fuji-san, najboljše. Japonski prazniki znajo biti zelo zanimivi, zato svetujem, da obiskovalci preverijo, kateri sovpadajo z njihovim obiskom. 8. januarja recimo praznujejo vsi, ki so v prejšnjem letu dopolnili 20 let. Dekleta nosijo čudovita kimona in to je super priložnost za fotografiranje. 3. februarja se zaključi zima po luninem koledarju, kar Japonci pospremijo z metanjem fižolčkov, pozdravljajo dobre duhove in naganjajo zle.

Kakšni so vaši plani za naprej? Se vračate v Slovenijo ali vas čaka nova destinacija?

V Kjotu ostajam do konca oktobra, potem se vračam v Slovenijo. A seznam dežel, ki bi jih rada obiskala v prihodnjih mesecih in letih je dolg in že sedaj pogledujem proti destinacijam za naslednje božično-novoletne praznike.

 

Foto: Tina Škorjanc

PREBERITE ŠE: “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

 

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

 

Slovenka z za marsikoga nenavadno službo, ki pa je njej odprla svet #INTERVJU

Neja Gril je kulinarična blogerka, ustvarjalka vsebin in podjetnica, ki je pred kratkim postala tudi avtorica svoje prve knjige Kuhajmo okusno. Nejino spontano ustvarjanje in kreiranje receptov na Instagram profilu Everyday breakfast club, je v roku dveh let postalo tudi njena služba. Sprva je imela le spletno trgovino s katero je spodbujala sledilce k rednemu zajtrkovanju, do danes pa je mojstrica meal-prepa in avtorica svoje prve kuharske knjige.

Kako bi se predstavili vsem, ki vas še ne poznajo?

Zase bi rekla, da sem res preprosta punca, ki ji veliko pomeni svoje dobro počutje in strmenje k izboljšanju same sebe. Trudim se, da se izboljšujem na vseh področjih, trenutno pa mi je prioriteta zdravje in svoje podjetje. Dnevno poskušam loviti ravnotežje med delom in prostim časom, ki mi ga moje delo pogosto zamegli – delo na socialnih omrežjih se pogosto prevesi v celodnevno delo. Everyday breakfast club je trenutno velik del mojega življenja.

Vsi vaši recepti so tako barviti in sveži, polni zelenjave. Kaj za vas pomeni zdrava prehrana?

Temelj mojega dobrega počutja, motivacije in energije za vse dnevne izzive izhaja iz mojega dobrega počutja zato dajem velik poudarek svoji prehrani. Zame pomeni zdrava prehrana to, da 80% uživam polnovredne in uravnotežene obroke in 20% tiste za dušo. Tukaj imam v mislih predvsem kake manj hranilne obroke, sladice, zabave ob pijači, … Menim, da nobeno omejevanje in ekstremi pri prehrani, pa tudi drugih področjih v življenju, niso dobri in lahko vodijo v slab odnos do hrane.

Kaj najraje jeste za zajtrk?

Sama imam več najljubših zajtrkov, ki se razlikujejo po sezonah. V trenutnih hladnih mesecih imam najraje kakšno vročo kašo. Ponavadi ovseno ali iz tsampe – slednja je instant kaša iz pražene ječmenove moke, ki jo najdete tudi v moji spletni trgovini. V vročih poletnih dneh, bi pa bila moja izbira gosta smuti skleda z domačo granolo in žlico arašidovega masla. Za vikende v vseh sezonah pa si večkrat privoščim kakšna jajčka in avokado toast.


Zakaj Everyday breakfast club? In zakaj v angleškem jeziku?

Ob odprtju mojega IG profila je bil Instagram v porastu in večinoma so na njem ustvarjali le tuji ustvarjalci. Tako sem sklenila, da odprem mednarodni profil, na katerem sem na začetku tudi pisala v angleškem jeziku. Nato se me je ime nekako »prijelo« in ga nikoli nisem spremenila.

Od kje je prišel navdih za knjigo?

Knjiga je bila moja dolgoletna želja. Že od samega začetka delovanja na socialnih omrežjih. Mislim, da je vsem nam kreatorjem receptov to želja, ki jo želiš izpolniti vsaj enkrat v karieri. Knjiga Kuhajmo okusno je torej plod dolgoletnega kreiranja receptov za socialna omrežja, moj blog in dela za naročnike. Torej nekako je plod moje službe, ki je še vedno marsikomu zelo nenavadna. Meni pa je odprla svet, za katerega se s prvo objavo na socialnih omrežjih nisem zavedala.
Spodbudila me je dolgoletna želja in pa sporočila moje skupnosti, ki že več kot 4 leta ustvarja po mojih receptih. Na nastanek knjige so v največji meri vplivali vsi, ki so mi v zadnjih letih namenili kakšno lepo sporočilo, všeček ali komentar na socialnih omrežjih. Najlepše je namreč videti in slišati, da nekdo kuha po tvojih receptih in ti na koncu sporoči, da je bilo res slastno.

Kljub temu, da je želja že bila prisotna pa knjige nisem prej izdala, saj sem šele letos nekako izoblikovala, kaj želim s svojimi recepti, vsebinami in knjigo sporočati in kakšne težave želim z njimi reševati posameznikom.

Knjiga Kuhajmo okusno vsebuje kar 79 preprostih receptov. Komu bodo prišli prav?

Tako je, 30.10.2023 je izšla moja prva knjiga Kuhajmo Okusno, ki vsebuje 79 preprostih receptov za vsako priložnost v dnevu. Knjiga je namenjena predvsem posameznikom, ki si želijo kuhati, pa mogoče nimajo idej ali motivacije za pripravo obrokov doma. Pa tudi tistim, ki si želijo samo popestriti svoje jedilnike.

Ponavadi recepti zahtevajo veliko sestavin (po možnosti, so te nekoliko težje dostopne) zato sem si želela zastaviti knjigo na način, da so v njej zbrani preprosti, hitri in okusni recepti iz dostopnih sestavin, ki jih ima večina že v hladilniku ali shrambi. Seveda se najde tudi nekaj posebnih sestavin, ki pa so v uvodnem delu knjige tudi opisani in jih vsebuje majhen del receptov.

Knjiga je namenjena tudi tistim, ki bi si želeli svoje jedilnike samo popestriti z novimi recepti in idejami ter posameznikom, ki bi si želeli povrniti veselje do kuhanja. V knjigo sem zbrala namreč vse situacije v dnevu, ki lahko marsikomu predstavljajo stres. Cilj knjige je, da kuhanje postane užitek ter najboljša oblika skrbi zase.

Kako dolgo ste knjigo ustvarjali?

Knjiga je pospešeno nastajala od septembra 2022, ko je tudi padla odločitev, da se bom spustila v sam projekt knjiga. Vmes sem si tudi nekajkrat premislila glede samega koncepta in jo na koncu zapeljala tako, da predstavlja mene kot kreatorko receptov.

Kako ste izbrali recepte za v knjigo?

To je bil natežji in najlažji del hkrati. Najlažji zato, ker sem vesela, da želim nekaj najbolj popularnih receptov po katerih sem prepoznavna vključiti v samo knjigo in jih imeti za vedno v tiskani obliki. Najtežji pa zato, ker sem morala skreiraiti večino novih računov za katere nisem vedela, če bodo mojemu občinstvu sploh všeč. Za večino mojih receptov na Instagramu ponavadi skreiram na podlagi odzivov, anket ali sporočil, ki jih prejmem – pri knjigi pa tega ni bilo.

Od nekdaj sem namreč bila velik »foodie« in mi je prehrana pomenila veliko. No, v resnici sem se vedno želela le dobro počutiti v svoji koži in že kmalu ugotovila, da ima na moje dobro počutje hrana ogromen vpliv. Zato sem si začela že v najstniških letih sama pripravljati svoje obroke in se začela zavedati sestave obrokov.

Opazila sem, da sploh maščobe znajo imeti velik vpliv na moje počutje in prebavo. Tako sem si začela pripravljati »bolj zdrave« sladice in poustvarjati klasične obroke na bolj fit način. V veliki večini so to bile samo manj mastne verzije z dovolj beljakovinami in zelenjave. Na ta način se še danes prehranjujem – obroke gradim okoli beljakovin, dodajam vlaknine v vsako glavno jed (s sadjem ali zelenjavo) in se izogibam nepotrebnemu dodajanju olja jedem. Recepte s takšnim konceptom lahko pričakujete tudi v moji knjigi Kuhajmo okusno.

Kateri recept iz knjige je vaš najljubši?

Mislim, da bi kot najljubši recept izbrala par klasik, ki jih res pogosto tudi pripravljam. To bi bila budina skleda, tunina poke skleda in pa bananina ovsena kaša ter grahov guacamole. Joj a sem jih že preveč izbrala?

Kaj je meal prep in komu je namenjen?

Meal Prep ali priprava obrokov vnaprej, predstavlja preprosto a močno orodje za izboljšanje prehrane in življenjskega sloga. Gre za načrtovano pripravo obrokov vnaprej, ki omogoča, da se izognemo stresu vsakodnevnega kuhanja, obenem zagotavlja redne obroke, ki podpirajo naše prehrambene cilje. Pa naj bo to pridobivanje/ izgubljanje teže, redni obroki, ki zmanjšajo verjetnost prenajedanja, manjše »lušte«,..

Meal Prep ni le trend, ampak odgovor na izzive sodobnega življenja. S hitrim tempom in natrpanimi urniki se včasih zdi nemogoče skrbeti za uravnoteženo prehrano zato je primeren še posebej za posameznike, ki se soočajo s sodbnimi izzivi pomanjkanja časa. Meal Prep omogoča, da prevzamemo nadzor nad svojo prehrano, hkrati pa prihranimo čas in energijo.

Sama sem z njim začela, ko sem se prvič preselila na svoje in začela za svoje obroke in obroke mojega partnerja skrbeti sama. Letos pa sem začela tudi druge učiti kako uspešno pripravljati obroke vnaprej – v svoji trgovini imam že dva e-priročnika iz katerih se lahko naučite osnov tudi vi.

Nam lahko zaupate popoln recept za božično sladico?

Seveda! Moja izbira so vedno cimetove rolice.

Neji Gril lahko sledite na njenem Instagram profilu ali blogu Everyday breakfast club

 

Foto: Neja Gril, Eveyday breakfast club

PREBERITE ŠE: Potopis: Oman in njegove najlepše točke v 14 dneh (in 1 slaba izkušnja)

Potopis: Oman in njegove najlepše točke v 14 dneh (in 1 slaba izkušnja)

Oman je država Bližnjega vzhoda, ki se vztrajno vzpenja na globalni lestvici priljubljenih turističnih destinacij. Po odgovore, zakaj in kako ga obiskati, kje spati, kaj jesti in kaj vse doživeti, smo se obrnili na Anžeta Petriča, ki se je od tam ravno vrnil z dvotedenskega potovanja. Zaupal nam je svoj potovalni plan in podelil svoje izkušnje z Omanom iz prve roke.

“Oman sem želel obiskati že med potovanjem po Združenih arabskih emiratih, ko smo načrtovali le nekajdnevni obisk. Zaradi zapleta z zavarovanji se nam potem ni izšlo in ostala je neuresničena želja. Zdaj, ko gledam nazaj, si mislim, da še dobro. Ker smo tako lahko Oman doživeli bolj zares. 14 dni čiste pravljice.” Anže Petrič

Oman postaja vedno bolj priljubljena turistična destinacija. Je bilo opaziti veliko turistov?

Ja in ne. Turistov je bilo nekaj, ne pa veliko. Zaenkrat se še vedno marsikje opazi pomanjkanje turistične infrastrukture kot so hoteli, kavarne, restavracije in trgovine s spominki. Vem, da v Oman organizirano vozijo skupine tudi nekatere slovenske agencije, ker smo skupaj sedeli na letalu. Oman je dostopen, zagotovo, tja so potovali tudi moji stari starši, ampak je še vedno zelo pristen in neokrnjen. Se še razvija v tem smislu. Zato je moj predlog, da ga obiščete čimprej.

Osnovne informacije

Kje ste rezervirali lete, hotele, avto? Na kaj biti pazljiv?

Od vsega je najbolj pomemben dober avto. Letalo je standardno za te konce sveta: Turkish Airlines do Istanbula in potem naprej do Muškata. Vse hotele smo brez težav rezervirali kar preko Bookinga. Lahko bi tudi kampirali, kar je v Omanu priljubljen način nočitve, a smo zaradi natrpanega urnika vsega, kar smo želeli videti, izbrali hotele. Avto smo vzeli pri lokalni rent-a-car agenciji. Tu je zelo zelo pomembno, da vzamete boljši avto. Če mislite voziti po puščavi, obvezno na štirikolesni pogon. Če ne, vas ne bodo spustili do nekaterih točk. Boljši avto je res dražji, ampak je nujen za popolno doživetje.

Kako je z vizo?

Za do 14 dnevni obisk turisti ne potrebujejo vize. Potrebujejo pa dokazila, da bodo ostali največ 14 dni. Torej dokazila v obliki zavarovanja, letalskih kart, rezervacij hotelov.

Kako je z denarjem? Ste izmenjali v Sloveniji, imeli s seboj gotovino, kartico? Kako je z bankomati v Omanu?

V Omanu uporabljajo tretjo najmočnejšo valuto na svetu: Omanski rial. Nekaj malega smo imeli v gotovini, ki smo jo izmenjali kar tam, sicer pa smo vse lahko plačevali s kartico. Tudi bankomatov je dovolj, le prej se pozanimajte pri svoji banki, kako računajo za dvig v tujini. Edina mesta, kjer nujno potrebuješ gotovino, so tržnica in dejavnosti na prostem (kanjoning in potapljanje na koralnem grebenu), kjer so nas na to vnaprej opozorili. Napitnin v Omanu ni.

Kaj pa hrana?

Jedli smo tako ulično hrano kot v restavracijah. Največ smo jedli doner kebab, humus, shwarme… arabsko hrano, ki je odlična. Veliko smo si tudi sami kupili v trgovini in si sami naredili. Poskusili smo tudi kamelje meso, ki je zelo okusno.

Oman v 14 dneh

Anže je Oman raziskoval 14 dni. Z nami je delil svoj načrt in 10 točk, ki jih nikakor ne smete izpustiti, ko potujete po tej slikoviti državi.

Muškat

Prva postojanka in hkrati tudi prva izmed točk, ki jih morate obvezno obiskati, je po Anžetovem mnenju glavno mesto Muškat. Predvsem predel Mutrah. Vsekakor pa: Al Alm palace, Bayt Al Zoubair, Mutrah Corniche, Mutrah Fort, Mutrah Souq, Al Riyam Park, Mošeja Sultana Qaboosa, Muscat Opera.

 

Na poti od Muškata do naslednje točke, se je Anže ustavil tudi v Sinkhole Hawiyat Najm Park.

 

Qalhat

Danes tiha in majhna vasica, včasih pa bleščeče mesto, ki je ležalo na trgovki poti Indijskega oceana. Temu priča veliko starih ruševin med katerim izstopa grobnica Bibi Miryam, katero sta obiskala tudi Marco polo in Ibn Battuta.

Najlepše točke: Grobnica Bibi Miriam, Wadi Shab, Wadi Tiwi, Tiwi Plaža

Wadi Shab in Wadi Tiwi

Sta soteski in hkrati in eni najbolj obiskanih točk Omana. Z razlogom. Jaz bi ju zagotovo umestil na seznam top 10 točk.

 

Wadi Shab si ogledaš tako, da se skozenj sprehodiš. Pohod traja eno uro v eno smer, ko prideš do dela, v katerem se oblečeš v kopalke, skočiš v vodo in plavaš do luknje, kjer skozi ozek predor priplavaš do čudovite podvodne dvorane. Izjemna izkušnja,
Wadi Tiwi si je težje ogledati. Nujno potrebuješ avto na štirikolesni pogon in moraš biti spreten voznik. Obstajajo pa tudi organizirani izleti.

 

 

Mesto Sur

Mesto Sur je zgodovinsko poznano po izdelavi Omanskih tradicionalnih lesenih plovil imenovanih Dhow. V mestu se še vedno nahaja obrat, kjer jih bolj za turistične namene, še vedno izdelujejo. Pravi razlog za to, da prav Sur mesto, kjer so ta plovila izdelovali, pa lahko odkrijemo ob pogledu na mestno laguno, ki je služila kot odlična zaščita pred vpadi iz odprtega morja.

Tu si obvezno poglejte: Svetilnik, Corniche, Sunaysilah grad, Dhow Yards (tradicionalna tovarna ladij Dhow), Ras Al jinz Turtle Reserve, Plaža Al Khesah

 

Puščava Wahiba

To je bila najlepša puščava do sedaj. Pa jih nisem videl ali doživel malo. Prvi stik je bil vožnja skozi puščavo do kampa, kjer smo prenočili. Že to je bila nora izkušnja. Na črpalki pred puščavo so nam pomagali malce spustiti gume, za boljši oprijem. Podobno je vožnji skozi sneg. Udeležili smo se tudi v vožnje po sipinah, kar je bilo precej adrenalinsko, a nepozabno. Za to je bil potreben močnejši avto in izkušen voznik.

Še lepše pa je bilo, ko smo se vzpeli na sipino in si ogledali sončni zahod in vzhod. Sipine so neverjetno visoke in strme. S kampa smo se vzpenjali po vrvi do vrha.

 

Mesto Ibra

Ibra je poznana predvsem po bogati agrikulturni zgodovini. Še danes tu gojijo mango, datlje in banane. O bogati zgodovini pa priča še vedno odprt obrat za izdelovanje Omanskih Khanjarov – tradicionalnih bodal. Le nekaj korakov izven mesta pa se nahajajo tudi ruševine starega mesta, v katerem še danes deluje Falaj.

Nizwa

Nizwa je eno izmed najpomembnejših mest v Omanu. Najbolj je znano po svoji trdnjavi – Nizwa fort, ki je bila zgrajena v 17. stoletju. To je odličen kraj za doživetje lokalne kulture in okušanje tradicionalne omanske kulinarike.

Jebel Akhdar

Jebel Akhdar je planota, ki v prevodu pomeni “zelene gore”. To je predel, kjer je veliko agrikulture, čudovitih razgledov in neverjetnih pogledov na falaje. Za dostop potrebuješ avto s štirikolesnim pogonom, kar tudi preverjajo.

 

 

Al Hamra

Al Hamra je tradicionalna omanska vasica in je najlepša vasica, kar sem jih videl. Je v veliki meri zapuščena, njene hiše pa so narejene iz blata in slame. Navdušila me je z neverjetno arhitekturo, ki je kljub surovi gradnji izjemen dizajnerski dosežek.

V vasici sem obiskal tudi Bait al safah, ohranjeno staro zgradbo, kjer je prikazan tradicionalen način življenja. Spekli so nam tradicionalni kruh, ponudili kavo in datlje, oblečeš se lahko v tradicionalna oblačila. Zelo zanimiva izkušnja in jo zelo priporočam.

Celotno vzdušje oaze, kjer stoji vasica, polne datljevih palm, je neverjetna izkušnja, ki se zagotovo uvršča na seznam najpomembnejših točk.

Falaj

Zelo me je navdušil tudi namakalni sistem – falaj. To je neverjeten starodaven vodni sistem, ki pelje skozi vas. Zaradi tipičnih omanskih wadijev (suhih dolin), ki se z vodo napolnijo le ob deževju, so vasice nastajale v teh predelih. S pomočjo falajev pa so to vodo speljali na želene točke v vaseh. Falaje sem videval po celi državi in ponekod so dejansko še delno v uporabi.

Zanimivo je tudi, kako je jasno videti, v katerih hišah so živeli vaški veljaki, saj tam falaj vodi skozi hišo in nad njim je zgrajena kopalnica. Izvedeli smo tudi, kako so vodo filtrirali in pili.

Ne izpustite: Sprehod po oazi z datljevimi palmami, pogled na Al Hamro, Bait Al Sifah.

 

 

Jebel Shams

Jebel Shams je najvišja gora v Omanu (3009m). Znana je tudi kot gora sonca, ker je zaradi svojega visokega vrha prvo mesto v Omanu, kjer vzide sonce. Zaradi svoje oblike ji rečejo tudi veliki kanjon.

Dodatne točke: Al Khitaym, Balcony Walk (do vasice As Sab), Wadi Ghul

 

 

Bahla

Bahla je zgodovinsko bogato mesto v Omanu, znano po svoji edinstveni arhitekturi in kulturni dediščini. Mesto se ponaša z impresivno trdnjavo Bahla, ki je ena izmed Unescovih svetovnih dediščin, in predstavlja vrhunec omanske obrti in arhitekture, zgrajeno v tradicionalnem omanskem slogu.

Grad Jabrin me je navdušil zaradi svoje ohranjenosti in vsega znanja, ki smo ga tam pridobili.

Morate obiskati: Utrdba Bahla, Bahla old Souq, Grad Jabrin

 

 

Gorska cesta čez Hatt in kanjoning

Zame je bila to najlepša točka celotnega Omana. Predvsem kanjoning v Snake Canyonu. Vodenje skozi kanjoning je bilo vrhunsko. Vedno so poskrbeli za varnost. Najvišji skok je namreč visok kar 8 metrov in skupaj gre za 5 ur visoke fizične aktivnosti. Ena najlepših izkušenj.

 

Nakhl

Mestece Nakhl se prav tako ponaša s po mojem mnenju najlepšo trdnjavo v Omanu. Od ostalih jo loči gradnja na skali, kar je v preteklosti služilo kot odlična obramba pred vpadi. Od ostalih jo loči tudi zelo lepa oranžna barva. V mestu se nahaja tudi topel izvir, ki izvira na prostem in je kraj sprostitve in prirejanja piknikov za Omance.

Ne izpustite: Grad Nakhl, Izvir Ain Al Thwarah

 

Ad Dimaniyat otoki

Anže kot eno od desetih najlepših točk Omana priporoča Ad Dimaniyat. Ad Dimaniyat je otoški predel Omana, s peščenimi plažami in čudovitim koralnim grebenom. Predel je zaščiten in najbolje se je na ogled koral odpraviti v organizaciji agencije, ki priskrbi tudi vso potrebno opremo za snorklanje. Koralni greben je poln pisanih ribic, koral in želvic. Zagotovo je to doživetje ena najlepših točk raziskovanja Omana.

Insajderske informacije: Slaba izkušnja

Če bi potoval še enkrat, bi ponovil vse enako, izpustil bi le eno stvar. Zelo razočarani smo bili nad vodenim ogledom gnezdenja želvic. Kljub temu, da naj bi šlo za eco-friendly resort, ki naj bi skrbel za dobrobit teh malih živalic, je bila realnost vse prej kot to. Iz resorta Ras al jins so nas v večernih urah odpeljali do velike peščene plaže, kjer želve prilezejo na pesek, izkopljejo luknjo in vanjo položijo jajčeca. Prav tako so se v času našega obiska prve želvice že kotile in lezle proti morju. Kljub opozorilom med vožnjo, da naj bomo previdni, je masa ljudi v temi težko videla pod nogami. Masovni turizem je iz zelo intimnega trenutka naredil katastrofo.  Te izkušnje zagotovo ne bi ponovil. Veliko ljubše  mi je bilo plavanje z želvami, ki smo jih slučajno srečali v naravnem okolju.

Komu bi priporočali obisk Omana?

Oman je zares turistom prijazna država. Menim, da je primerna tako za neizkušene kot izkušene popotnike. Vse je zelo umirjeno, čisto. Plaže so prečudovite, narava je neokrnjena in ljudje so neizmerno prijazni ter gostoljubni. Tudi promet je umirjen, počasen, nič kaotičen. Kamorkoli se obrneš, vidiš naravo. Priporočam vsem.

 

Foto: Anže Petrič

PREBERITE ŠE: “O tem potovanju sem sanjal 7 let!” – Anže Petrič o potovanju po Iranu in aktualnih protestih

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Pija Bizjan je popotnica, ki o svojih dogodivščinah razlaga s takšnim žarom v očeh, da boste težko ostali ravnodušni. Najraje potuje sama, oziroma v družbi dveh štirinožnih spremljevalcev. Solo popotnici v predelanem kombiju družbo delata psička Tagine in Indi, srečali pa jih boste po vsej Evropi, včasih tudi v Afriki.

Kdo je Pija Bizjan, kje se trenutno potepajo, kam vse jih bo odneslo, kako poskrbijo za svojo varnost in finance ter kako malo v resnici potrebujejo za svojo srečo? Več v Vandraj intervjuju! 

Kdo ste in kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem osemindvajsetletna Pija, predstavljam pa tudi dva moja zvesta spremljevalca, damo v rjavem kožuščku po imenu Indi ter večbarvnega in zelenookega Tagina. Največkrat me boste našli blizu oceana – ali celo v njem. Pa na terasi mojega vana s pogledom v zvezdnato nebo, med dišečimi borovci z jutranjo kavo ter knjigo, na dolgih sprehodih s psoma, kjer se najbolj razveselim nabiranja fig. Želja in hrepenenje po preživljanju časa v naravi, odkrivanju sveta in novih kultur sta bila od nekdaj prisotna v meni. Zato jima veselo sledim tudi v tem trenutku. Upam, da vam z odgovori pričaram vsaj malo neopisljive lepote sveta in čudovitih trenutkov, ki jih doživljamo na poti.

Kje smo vas ujeli tokrat in koliko časa ste že na poti?

Trenutno smo na prelepem polotoku Peloponez, ki me navdušuje s čudovitimi razgledi, klifi, nasadi oljk, fig, limet, pomaranč in navsezadnje tudi z zgodovinskimi zanimivostmi.

Še posebej mi je všeč vzhodna obala. Po njej vodijo prazne ceste, ki zapeljejo skozi stare vasice, polne pisanih rož, največkrat so to dišeče lantane. Pa vse te plezalne stene, pohodniške poti, plaže s turkizno vodo …  Počasi nas poti vodi proti Atenam, kjer se bomo vkrcali na trajekt do Krete.

V Grčiji nameravate ostati nekaj mesecev. Kako jih boste preživeli, kam vse vas bo zaneslo?

Tako je. Zdaj gremo torej na največji grški otok – Kreto, kjer bomo ostali malo dlje. V tamkajšnjem zavetišču bom delala s psi, med prostim časom pa na deski lovila valove. Obožujem surfanje in vodne športe, tokrat se bom preizkusila tudi v kajtanju. Komaj čakam! Iz Krete se bomo počasi premikali nazaj proti Sloveniji in na poti raziskali še Srbijo, Albanijo in BiH.

Kako strogo – če sploh – je običajno zarisana vaša pot? Kako izbirate naslednjo destinacijo?

Še sama ne vem, od kje pridejo ideje in želje za neko destinacijo. Velikokrat so “krivi” ljudje, ki jih spoznam na poti in me navdušijo nad kraji, ki so zanimivi in prijazni za tovrsten način potovanja. Obenem pa me privabijo ideje iz knjig, izkušnje drugih popotnikov, slike in objave s spleta … Predvsem pa izbiram kraje, stran od gneče in betona, kjer sem lahko še bolj povezana z naravo. Uživam, ko me le nekaj centimetrov pločevine in izolacije loči od okolice, ko mi evkaliptusi ponudijo senco ter svež jutranji čaj, ko me uspavajo valovi in ko me od sončnega vzhoda loči samo kljuka zadnjih vrat mojega doma. Tako uživam v razgledu kar izpod odeje.

Katere države ste do sedaj že prevozili?

Preden sem začela potovati s kombijem, sem z nahrbtnikom odkrivala večinoma države zunaj Evrope. Videla sem večji del Azije pa srednjo Ameriko, nekaj afriških držav, Jordanijo, Zahodno Papuo, Dominikansko republiko … Za to sem neizmerno hvaležna, saj težko opišem z besedami, kaj vse so mi te izkušnje dale. Zagotovo neko širino, drugačen pogled na svet, nova poznanstva …

Ampak “vanlife”, tukaj sem se našla, odkrila čisto neko novo dimenzijo doživljanja okolice, raziskovanja poti, nomadskega življenja in s tem neverjetnega občutka svobode. Vse skupaj se je začelo z manjšim kombijem, s katerim sem raziskovala Slovenijo, bližnje države – Italijo, Hrvaško, Avstrijo, Madžarsko in BiH ter otoka Sardinijo in Korziko. Nato pa so se ideje in želje manifestirale v večji van Sprinter po imenu Nanook, s katerim potujem tudi sedaj. Lansko leto me je popeljal iz Slovenije preko Italije, Francije, Monaka, Španije vse do Maroka in na poti nazaj preko Portugalske.

Kje ste se počutili najbolj domače in sprejeto ter kje ste se morda poslovili prej, kot ste načrtovali?

Zagotovo sem se najbolj domače počutila v Maroku, ker sem državo obiskala že večkrat in jo dobro poznam. V času pretekle epidemije sem bila tam “ujeta” 3 mesece, kar mi je dalo poseben vpogled v njihova življenja in kulturo. Naučila sem se tudi osnov arabskega jezika, spletla prijateljstva, dobro jedla ter pripravila nešteto taginov. Tagine je tradicionalna maroška jed. Kar se mi je poznalo tudi, ko sem se vrnila domov (smeh).

Me je pa navdušila tudi Portugalska, tam sem med surfanjem spoznala ostale “vanliferje” iz različnih držav. Tako smo se ujeli, da smo na parkirišču ob plaži postavili svoj kamp in veliko surfali. Vsak dan je bil nekdo zadolžen za večerjo za vse – tudi jaz sem prišla na vrsto, lahko uganete, kaj sem pripravila. Tagine, seveda. Kasneje pa smo se družili, kartali in si pripovedovali zgodbe. Tam sem ostala kar nekaj tednov, kar ni v moji navadi, ampak po dolgem času mi je prijala družba, sprejetost in obkroženost z isto mislečimi ljudmi.

Kako so se na odločitev, da se na dogodivščino po svetu s kamperjem podate popolnoma sami, odzvali vaši domači in prijatelji?

Moji podvigi in ideje so bili vedno podprti s strani družine in prijateljev. Že kot otrok sem z družino veliko potovala, kasneje pa sem se izobraževala po tujini in med prostim časom ali ob koncu šolanja pograbila nahrbtnik in odšla raziskovat okoliške kraje, sosednje države, otoke … Zato menim, da so sedaj že navajeni, da se v svet podam sama in sprejemajo moj način potovanja. Družina mi je bila v veliko pomoč tudi pri urejanju in željah za moj dom na kolesih. Zato mi je v njem še prijetneje in odraža mojo osebnost.

Kakšne so prednosti in slabosti solo potovanj? Sploh za ženske?

Ko potujem sama, nikoli nisem zares sama. Poleg mojih dveh sopotnikov na tačkah, spoznavam čudovite ljudi, včasih gre samo za pozdrav, nasmeh, skodelico kave s svojo zgodbo, druženje ob ognju … Spet drugič pa se spletejo prijateljstva, ki se kdaj nadaljujejo tudi s skupnimi kilometri, obiski in ponovnimi srečanji na poti.

Sicer sem pa rada sama. Menim, da se tako bolje spoznamo, poslušamo, kam nas vleče srce. Tako se največ naučim, saj je vse odvisno od mene in je na koncu res lepo, ko mi nekaj uspe in vem, da sem zmogla. Tako kot kača odvržeš staro kožo, navade, prepričanja.

Seveda pa solo popotnice okusimo tudi nepredvidljivost ter strah. Velikokrat me vprašajo, če me ni nič strah. O, seveda me je. Sicer imam dva kosmata alarma, ki takoj zaznata gibanje okrog vana, ampak imam vseeno raje odročne kotičke in divjino, velikokrat tam ni razsvetljave ali drugih avtodomarjev. Takrat si ustvarim udobno vzdušje, prižgem svečko, kadilo, poslušam glasbo, poklepetam z družino ali prijatelji, kaj dobrega skuham, prelistam knjigo ali pogledam film.

.

Seveda pa smo ženske bolj ranljive. Sploh v kulturah, kjer ženske niso enakopravne nasprotnemu spolu, kjer so omejene v svojem oblačenju, izražanju, pravzaprav v odločanju o svojem življenju. Ko ženska potuje sama, se mi zdi pomembno, da sledi notranjemu občutku za previdnost, se poskuša čim bolj zliti z okolico in domačini ter samozavestno stopati na svoji poti. Tako da – ženske, pot pod noge, kamorkoli vas vleče srce, odpotujte tja, udejanite svoje sanje in pozabite na standarde in pričakovanja drugih!

Ste bili na poti kdaj postavljeni v neprijetno ali nevarno situacijo?

Na poti se mi do zdaj ni zgodilo nič hujšega. So mi pa ravno tukaj na Lefkadi ponoči mimovozeči motoristi metali limone v kombi, s katerim sem bila parkirana na plaži. Bilo je neprijetno in nevarno za stekla, ampak smo se prestavili na drugo mesto in Nanook ni utrpel nobene škode, mi pa smo kmalu mirno zaspali.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o solo popotnicah?

Velikokrat slišim komentarje, kako, da grem kar sama. Pri tem ljudje pogosto izražajo strah pred samoto in nevarnostmi, o katerih so brali in slišali v medijih. Takšni ljudje strah prikličejo vnaprej. Pogosto pomislijo na najhujše, še preden sploh pride do tega trenutka. Verjetno si tudi predstavljajo dolgočasne dneve, ker ne vedo, kaj bi oni počeli sami s sabo, brez televizije in računalnika, brez ostalih ljudi. Resnica pa je, da se solo popotniku na poti ni treba niti malo prilagajati. Ravnamo se lahko čisto po svojih občutkih, tako kot si zamislimo sami.

Kako je spakirati življenje na nekaj kvadratnih metrov? Kaj vse ima vaš dom na štirih kolesih?

Super je! Večino letošnjega leta sem preživela v njem, tudi ko sem se vrnila v Slovenijo. Ima vse, kar potrebujem. Plinski in električni kuhalnik, tekočo vodo iz velikega zalogovnika, sončne celice, hladilnik, teraso na strehi, okna za svetlobo ter svež zrak, kemično stranišče, zunanji tuš v zadnjem delu pod posteljo, kjer je tudi prostor za kolo in ostalo opremo. Je izoliran in oblečen v les, omarice so iz ratana. Poln je lesenih dodatkov, izdelkov iz makrameja, kristalčkov, lovilcev sanj, saj sem na poti rada tudi ustvarjalna. Čeprav je samo vozilo, sem, ko se vračamo iz dolgih sprehodov, hirbolazenja ali hladnega Atlantika, neizmerno vesela, ko ga spet zagledam na parkirišču.

Pogosto spite zunaj urejenih kampov. Na kaj moramo biti pozorni, ko iščemo kotičke pod soncem, kjer lahko legalno prespimo v bivalnem vozilu?

Večinoma spim zunaj urejenih kampov. Vse potrebno – vodo, praznjenje wc-ja, pralnico perila – najdem na poti, elektrike pa imam vedno dovolj. Za take stvari si pomagam z različnimi aplikacijami, kjer ostali popotniki pustijo svoje komentarje o neki lokaciji ali storitvi. To velikokrat pride zelo prav. Ko kampiraš na “divje”, moraš biti pozoren na mesta, kjer je to izrecno prepovedano in označeno z opozorilnimi znaki. Paziš seveda tudi, da s svojim vozilom ne zapreš kakšne poti. In če, tako kot jaz, izbirate odročne, makadamske, luknjaste ceste, prej preverite vreme, da vas ob vračanju ne preseneti blato. Pomembno je dodati, da po kampiranju pazimo, da za nami ne ostane nič! Prostor uporabimo, ne da bi ga spremenili ali onesnažili.

Vlomi v avtodome niso redkost, poleg odtujitev lastnine pa preglavice povzroča tudi škoda na vozilu. Se vam je kaj takšnega že kdaj zgodilo? Kako se zaščitite pred tovrstnimi morebitnimi nevšečnostmi?

Na srečo do česar takšnega še ni prišlo. Ko me ni v vanu, sta psa zagotovo najboljša varnost. Ko vozilo pustimo samo, pa izberem dobro vidno mesto, kjer se zamenja veliko ljudi in ne neke zakotne ulice. Seveda nikoli ne veš zagotovo ali je mesto varno, zato vzamem vredne stvari s seboj, dodatno zaklenem in otežim delo nepridipravom.

Ko takole potuješ, spoznaš tudi, da svet ni tako slab. Ljudje so vedno pripravljeni pomagati. In divjina, še tako temna, ponoči polna najrazličnejših glasov, je pogosto veliko bolj varna kot poseljeni kotički sveta.

Z vami torej potujeta tudi dva kužka, drugega ste posvojili na poti v Maroku, kjer ste delali v zavetišču za živali. Povejte nam več o tej izkušnji …

Tako je, Maroko sem obiskala že večkrat, saj me je vedno nekaj vleklo nazaj. Kultura, jezik, barvitost mest, začimbe, keramika, sončni dnevi, Atlantik in topli pozdravi domačinov. Dve leti nazaj sem tam preživela tudi nekaj mesecev, kjer sem delala v zavetišču blizu Tamraghta, Morocco Animal Aid.

Delo s psi me je vedno veselilo in to ni bil moj prvi obisk, oziroma prostovoljno delo v takšnem zavetišču. Na podoben način sem preživela nekaj časa tudi v Gvatemali in Indiji. Tako sem spoznala psa Tagina, ime je dobil po tradicionalni maroški jedi v glineni posodi, ki jo nadvse obožujem in rada tudi pripravljam. Med moji prvimi dnevi v Maroku je bil sprejet kot mladiček, njegove zelene oči so ujele mojo pozornost in takoj sem vedela, da je nekaj posebnega. Med prostim časom sva se družila, vzela sem ga iz zavetišča na sprehode do mesta, plaže, v svoje naročje in se zaljubila.

Dogodek, ki bi ga izpostavila, se je zgodil na dan, ko sem odhajala domov – na letališče. Tagine, takrat imenovan še Bebe, je pobegnil iz ograde zavetišča in me čakal pred vrati hiše, kjer sem bivala. Takrat sem mu obljubila, da ga, ko bo to mogoče, pridem iskat, mu sama ponudim dom ali najdem nekoga, ki bi ga vzel za svojega. In res, leto kasneje sva se ponovno srečala in od takrat je z mano in mojo psičko Indi.

.

Zdi se mi vredno omeniti, kako pomembno nalogo opravljajo ti ljudje, ki rešujejo poškodovane, bolne živali, jih sterilizirajo in nekaj vrnejo na ulice, da se število uličnih psov ne bi večalo. So izjemna dobrobit skupnosti in zgled, kako ravnati in sobivati z njimi, saj v Maroku psi niso najbolj priljubljeni. Njihov strah izvira delno tudi iz njihove kulture in jih pogosto pobijajo ali zastrupljajo. Biti del take ekipe in organizacije navdihuje, izpopolnjuje, spremeni tako življenja teh izjemnih bitij kot nas samih. Kljub temu, da si prekrit z dlakami, iztrebki in ostalo umazanijo, je taka izkušnja polna ljubezni, hvaležnosti ter novih spoznanstev in prijateljstev.

Tukaj, v Grčiji, bom nekaj časa preživela v zavetišču na Kreti, nazaj grede pa v Bosni predala en kup podarjenih stvari, pasje hrane, odej, ki so jih darovali ljudje v Sloveniji. Van smo do zadnjega kotička napolnili tudi za maroško zavetišče na moji prejšnji poti. Tukaj bi se rada zahvalila vsem vpletenim, prijateljem in popolnim neznancem, spet sem bila presenečena nad odzivom, izkazanim zaupanjem, količino, pomočjo pri prevozu … Na še več takih sodelovanj!

Kako je življenje na kolesih všeč Indi in Taginu?

Sprva me je skrbelo, kako bosta prenašala pot, ampak po njunem obnašanju bi rekla, da zelo uživata in sta srečna. Pred vožnjo se vedno odpravimo na sprehod, se igramo, opravita svoje in nato vožnjo zelo dobro prenašata. Tagine večino časa prespi, Indi pa rada opazuje okolico in opozarja na mačke. Tudi van jima je zelo ljub. Na parkirišču, polnem vozil, ga takoj prepoznata in nestrpno čakata, da odprem vrata, saj vedno tekmujeta, kdo bo prvi skočil noter.

Ima potovanje s kužkom kakšne omejitve?

Seveda, še vedno je veliko krajev, kjer psi niso zaželeni. Takih krajev se izogibamo, ker na splošno raje preživljamo čas v naravi. Pozorna sem tudi na vročino, saj je Indi ne prenaša ravno najbolje. Zato se na daljšo pot odpravimo zgodaj zjutraj ali zvečer, kar pa se ne dogaja pogosto, saj dnevno ne prevozimo veliko. Ko skočim v trgovino ali na surf, brez težav počakata in čuvata van. Takrat poskrbim, da imata dovolj vode, da je van v senci, odprem okna ali celo vključim ventilator.

Ste imeli na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Nenavadne izkušnje se na takih potovanjih dogajajo dnevno, dotaknejo se me, ker verjamem, da v življenju ni naključij. Ena izmed mnogih je, ko sem v Španiji z vanom ostala v mivki in je vse to opazil neznanec. Odšel je po svoje štirikolesno vozilo in me potegnil ven. Kasneje sva ugotovila, da govoriva isti jezik in prihajava iz krajev, ki sta med sabo oddaljena le 20 kilometrov.

Pa tale iz Maroka, ko sem na dolgočasni cesti, kjer zagotovo pol ure nisem srečala drugega vozila, pobrala domačinko, ki je bila namenjena na tržnico v bližjo vasico. Tudi sama sem potrebovala novo zalogo hrane, zato sva se skupaj odpravili po dišečih stojnicah. Želela je, da okusim tamkajšnje jedi, napitke, spoznala sem vse domačine, prodajalce in se počutila zelo dobrodošlo.

.

Pa zgodba iz Portugalske, ko je na odročni plaži poleg mojega vana parkiral fant, ki raziskuje in nabira kristale. Te zbiram in obožujem tudi jaz. Povabil me je na “lov”, kjer sem se naučila veliko novega in našla čudovite primerke kristalov. Skupaj sva raziskala še zapuščene španske vasice v okolici, odkrila naravne tople grelce in spletla lepo prijateljstvo.

Na Portugalskem sem imela tudi manjšo težavo z vanom, zato je pome prišla avtovleka. Voznik je očitno prepoznal mojo zaskrbljenost in na poti do avtomehanične delavnice poklical svojo ženo, ki je pripravila obrok. Nista govorila angleško, ampak smo se vse razumeli in veliko smejali, kar je pregnalo moj stres.

V Maroku sem spoznala tudi čudovit par iz Nemčije, s katerim smo se družili v mestu Fez. Kasneje smo se nenačrtovano srečali še kar dvakrat in se podružili tudi v modrem mestu Chefchaoen. Lahko bi še naštevala, veliko nenavadnih zgodb se mi je zgodilo tudi, ko sem potovala z nahrbtnikom. So lep spomin na ljudi, kraje in čudeže, ki se dogajajo okoli nas.

Kako si financirate svoje poti – iz prihrankov ali lahko delate na daljavo, oziroma v državah, ki jih obiskujete?

Med svojimi potovanji sem delala kot prostovoljka, take organizacije ti vedno priskrbijo streho nad glavo, hrano ter obilo priložnosti za druženje in spoznavanje novih ljudi, kulture, okolice. Tako je finančno lažje ostati dlje na enem mestu. Zdaj, ko potujem z vanom, pa živim od prihrankov in se vračam nazaj v Slovenijo, kjer me čaka delo, stranke. Način potovanja z nahrbtnikom je bila odlična šola, kako malo zares potrebujem za preživetje, zato je tudi trenuten stil zelo skromen, minimalističen. Kar ne pomeni, da si kdaj pa kdaj ne privoščim kave ali lokalnega kosila zunaj, ampak redko in takrat z večjim užitkom. Moj glavni strošek sta gorivo in hrana, kar na koncu res ne znaša veliko.

Ste tudi velika ljubiteljica joge. Kje po svetu ste se že udeležili joga kampov in izobraževanj in kakšne izkušnje so bile to? Katere od destinacij, ki ste jih že obiskali, bi priporočili ljubiteljem prakse joge?

Že vrsto let me zanimajo različne tehnike sproščanja telesa, umiritve uma, boljšega počutja, alternativnih oblik zdravljenja in življenja. Vse se je začelo, ko sem pri vseh različnih tehnikah opazovala svojega dedka in po srednji šoli odkrila, da želim nadaljevati njegovo zgodbo. Zdelo se mi je, da lahko največ izvem v državah ter od domačinov, ki to znanje prenašajo s seboj že mnoga leta. Ker je to pomenilo tudi potovanje in odkrivanje sveta, sem se vsega še bolj veselila.

Tako sem obiskala Indijo, kjer sem nekaj časa preživela tudi v Ashramu, na Šrilanki spoznala Ajurvedo, na Tajskem njihovo tradicionalno masažo in se izpopolnila v kiropraktiki. V Gvatemali sem opravila 200-urni tečaj za učitelja joge. Opravljenih imam tudi veliko drugih šolanj in masažnih tehnik. Te pridejo prav tudi na poti, kjer sem vedno presenečena, ko mi popolni neznanci s tako velikim veseljem zaupajo svoje telo kar na travi med vani.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Zdaj že poznate eno – tagine! Zelo ljubi so mi tudi grški girosi, tajski pad thai pa mehiški tacosi. In indijska masala ter roti kruh s popečenim česnom. Bi lahko še naštevala!

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom, sploh tistim, ki bi se na pot radi podali sami, pa še nekoliko omahujejo?

Življenje je prekratko, da bi odlašali, prelagali svoje želje in iskali izgovore, da bomo nekaj storili, ko bomo zamenjali službo, ko bodo otroci veliki, ko bomo šli v pokoj …

Vse je mogoče, če smo vztrajni in naša sreča je odvisna od nas samih. Strahovi in dvomi nas držijo v varnem balončku, ampak pomembno je tvegati in izkusiti stvari. Le tako spoznamo, koliko balončkov smo zmožni počiti in kako še lepše in polnejše je lahko življenje.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja v solo izvedbi? 

Najprej pomislim na svobodo, ki mi jo dajejo moja potovanje in kaj vse sem pripravljena narediti, se odpovedati za ta občutek. In pa, kako pomembno je, da poslušam sebe, svoje srce, želje, ideje, pa naj bodo še tako nore. Spoznala sem, kako zares srečna sem v divjini in kako malo potrebujem. Kako lep je svet! Odkar potujem z vanom me pogosto prevzame neopisljiv občutek sreče, ko bi najraje potočila par solz in se hkrati smejala in skakala od veselja.

Kam vas bo odneslo v prihodnje?

Že dolgo me kliče Afrika, prevoziti si želim vzhodni del vse do Južne Afrike. Nisem še dodelala načrta, verjetno pa bo za to pot potrebno vozilo s štirikolesnim pogonom. Trenutno si ne predstavljam, da bi se morala posloviti od svojega vana, ampak kot pravijo – ne moremo pričakovati novih stvari, če ne naredimo prostora zanje.

HITRIH 6

Najljubša država: Zahodna Papua
Najljubše mesto: Atitlan jezero v Gvatemali
Najljubša plaža: Praia do Amado, Portugalska
Najljubša kulinarika: azijska
Naljubši način transporta: moj van
Najljubši jezik: jezik Berberov iz Maroka imenovan Tamazigh

FOTO: Pija Bizjan/osebni arhiv

Piji, Indi in Taginu na njihovih dogodivščinah lahko sledite tudi na Instagramu – TU @pija.bizjan. 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Par, ki že 3 leta živi v avtodomu: Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.