Par, ki že 3 leta živi v avtodomu: Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo #INTERVJU

Nastja Rajar, Rok Tomšič in Šnofka od oktobra 2020 živijo v Potujočem brlogu, avtodomu, s katerim raziskujejo svet. V tem času so prečesali velik del Evrope, zdaj pa jih pot na štirih kolesih nese še v Afriko.

Nastja in Rok sta svojo pot načrtovala in zanjo varčevala več let, tik preden bi se morala nanjo odpraviti, pa ju je skoraj ustavila pandemija. Čez mejo sta šla tik pred njenim zaprtjem in v avtodomu sta še danes, tri leta kasneje. Kako je videti življenje na štirih kolesih, kako se je nanj navadila njuna psička Šnofka in zakaj je manj – več. Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Kdo ste in kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Živjo! Smo Rok, Nastja in psička Šnofka. Ker zelo radi preživljamo čas v naravi, smo se že v »normalnem« življenju vsako popoldne in vsak konec tedna potepali po hribih, gozdovih ali pa ob morju. Prav zato nam je bilo potovanje v avtodomu vedno všeč, saj si veliko zunaj, poleg tega pa nisi od nikogar odvisen. Čeprav se radi družimo s podobno mislečimi popotniki, pa smo večino časa najraje sami, nekje daleč od norega, skomercializiranega sveta.

Od oktobra 2020 živite v avtodomu, ki ste mu nadeli ime Potujoči brlog. Čeprav je bil načrt, da boste šli na pot za kakšne pol leta, morda leto, ste zdaj po svetu že bistveno dlje. Nimate še nobenega domotožja?

Res je, več let sva planirala, da bova po končanem študiju odšla na nekaj mesečno potovanje. Prav zares pa si nisva predstavljala, da bo to postala nekajletna odisejada. Ne, domotožja nimamo, saj smo živeli v stanovanju v Ljubljani, kjer smo se počutili malce utesnjeno. Nekako smo vsak prosti trenutek izkoristili za pobeg v naravo, zato hitrega tempa življenja ne pogrešamo. Z moderno tehnologijo si lahko ves čas v stiku z domačimi, nekajkrat pa smo tudi že dobili obiske. Bolj kot samo Ljubljano oz. Slovenijo pogrešamo sneg. Naš brlog ni najbolj primeren za zimska potepanja, zato zime vedno preživimo nekje na jugu Evrope, kjer so temperature višje. Ko se enkrat vrnemo, bomo zagotovo takoj izkoristili nekaj dni na snegu. Če se seveda ne vrnemo sredi poletja (smeh).

Kako strogo – če sploh – je zarisana vaša pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Naša pot ni zarisana. Ideje, kam bi šli, dobivava spotoma, pri tem pa upoštevava 2 dejavnika. Prvi je Šnofka, ki vročine ne prenaša najbolje. Zato poletja vedno preživimo nekje, kjer je malce hladneje. Prvo leto na Norveškem, drugo v Gruziji v Kavkazu, letos pa v francoskih Alpah. V toplejše kraje se premaknemo šele jeseni, ko temperature padejo. Drug kriterij pa je tehnični pregled. Slovenija ima žal takšno zakonodajo, da ga moramo opraviti vsako leto, kar je precej zoprno. Zaradi tega se nam sicer ni potrebno vračati v Slovenijo, ker ga je mogoče narediti skoraj v vseh evropskih državah, a se vseeno od Evrope ne moremo preveč oddaljiti.

Tako se ponavadi pozimi odločiva, kje bi radi preživeli poletje ali naslednjo zimo, nato pa sklenemo neko logično pot. Načrtovanje nama sicer ne gre dobro od rok, saj se nama redno dogaja, da začneva razmišljati, kaj si ogledati, šele po prihodu v določeno državo. Ko si doma in načrtuješ poletni dopust, je čisto drugače, ker se potovanja veseliš in med planiranjem že malce virtualno potuješ. V avtodomu tega občutka ni, ker si že ves čas na poti.

Kje smo vas ujeli tokrat in katere države ste do sedaj že prevozili?

Trenutno smo v okolici Chamonix-a v francoskih Alpah, kjer intenzivno pohajkujemo. Do sedaj smo obiskali 32 držav – Avstrijo, Italijo, Francijo, Monako, Španijo, Andoro, Nizozemsko, Belgijo, Nemčijo, Dansko, Švedsko, Norveško, Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Slovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Turčijo, Gruzijo, Armenijo, Albanijo, Makedonijo, Kosovo, Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško. V zadnjih tednih smo teoretično obiskali tudi Švico, saj smo na enem izmed pohodov prečkali francosko – švicarsko mejo.

Kako težko je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?

Kot že omenjeno, sva to potovanje načrtovala kar nekaj let, a se prav veliko nisva pripravljala. Avtodom je bil že pri hiši, zato sva ga pred odhodom le malo modernizirala. Zamenjala sva blazine, položila nova tla in spremenila oz. dodala nekaj malenkosti. Vse skupaj bi potekalo zelo gladko in brezskrbno, če ne bi ravno takrat svet zaustavila pandemija covida-19. Celo poletje sva upala, da bo do oktobra, ko naj bi zaključila s študijem, vse skupaj že minilo, a se je situacija le zaostrovala. Ko sva v ponedeljek zjutraj na TV slišala, da se bodo začele zapirati državne meje, sva v trenutku sklenila, da moramo čimprej “pobegniti”. Tako sva v torek zjutraj, en teden po mojem zagovoru magisterija, vse potrebno spakirala v avtodom in se popoldne vsa živčna odpeljala proti Avstriji. Ker smo prečkali regijske meje, ki so bile takrat zaprte, nisva vedela ali bomo sploh uspeli priti iz Slovenije. Ko sva prišla čez avstrijsko mejo, sva si tako oddahnila, da sva takoj nazdravila s kozarcem vina in se vsa izmučena, a z nasmeškom na obrazu, odpravila spat.

Če je težko spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov tako težko odgovoriva, ker časa za premišljevanje in premlevanje, kaj vzeti s seboj in česa ne, nisva imela. Seveda se je to tudi poznalo, saj sva vzela kar nekaj stvari, ki jih ne bi potrebovala, pozabila pa sva npr. pohodniške čevlje, ki jih redno uporabljava. Imela sva sicer to srečo, da sva lahko vse pustila doma, marsikatero malenkost pa so nama starši kasneje poslali po pošti. 

Kako so se na vajino odločitev za selitev v avtodom in pot okoli sveta odzvali vajini domači in prijatelji?

Prav vsi so naju podprli in nama zaželeli srečo. Res je sicer, da se je to dogajalo sredi pandemije, zato so bili, tako kot midva, prepričani, da se bomo vrnili čez nekaj mesecev, če ne celo tednov. Takrat se ni nikomur sanjalo, da bo avtodom postal naš večletni dom.

Pravita, da še nikoli nista plačala za nočitev. Na kaj moramo biti pozorni, ko iščemo kotičke pod soncem, kjer lahko legalno prespimo v bivalnem vozilu?

Izven Slovenije in hrvaške obale je to zelo enostavno, saj je parkiranje povsod dovoljeno. V večini držav pa tudi s kampiranjem ni nobenih težav. V avtodomu z lastno kopalnico – wc-jem in tušem ter kuhinjo imaš to prednost, da lahko parkiraš kjerkoli v naravi ali na kakšnem parkirišču, s tem pa ne motiš domačinov in okolice. Midva po Evropi prostore večinoma najdeva na aplikaciji Park4Night, kjer lahko tudi prebereš komentarje popotnikov, ki so tam že bili. Tako dobiš občutek ali je nek kotiček varen in ali si med domačini zaželjen.

Izven Evrope omenjena aplikacija ni preveč uporabna. Zato v takšnih krajih kotičke najdeva kar preko satelitske slike. Takšen način iskanja prenočišč je sicer bolj naporen, saj ne veš točno ali bo prostor sploh primeren in ali bo mobilni signal (midva ga potrebujeva za delo), a nama je vseeno ljubši. Če prenočišče poiščeš sam, je zelo verjetno, da boš parkiran sam. Medtem ko prostori, objavljeni na aplikaciji Park4Night, privabijo množice kamperjev. To predstavlja velik problem, saj nemalokrat zmanjka parkirnih prostorov za domačine, poleg tega pa marsikdo v naravi opravi svoje potrebe ali pa odvrže smeti. To vodi v vedno več prepovedi in nejevolje s strani lokalnih skupnosti.

Kje sta se počutila najbolj domače in sprejeto ter kje sta se morda poslovila prej, kot sta načrtovala?

Najbolj sprejeto sva se počutila na severu in na vzhodu Turčije. Šele tam sva dobila občutek, da sva prišla na »tuj teritorij«, saj v Evropi neke bistvene raznolikosti nisva začutila. Turčija pa je kot muslimanska država v nerazvitih delih še tako pristna, da turistov niso (še) vajeni. Tako so nama povsod mahali, vsakič, ko sva se ustavila, pa so naju ogovorili in naju včasih celo povabili na čaj. Ko smo se na severovzhodu Turčije pripeljali na neko gorsko planoto, smo se domačinom zdeli tako nenavadni, da so nam na vrata potrkali policaji in nas z zanimanjem spraševali o našem potovanju. Nekaj začudenja smo bili deležni tudi v Gruziji in Armeniji, kjer se jim je seveda avtodom zdel povsem neverjetno vozilo. Na neki bencinski črpalki na zahodu Gruzije so celo vprašali, če si ga lahko ogledajo od znotraj, saj si niso niti približno predstavljali, kako vse skupaj izgleda.

Nikjer se nisva počutila nezaželeno, tako da nobene države nisva predčasno zapustila. Sva pa bila zelo razočarana nad Brusljem, kamor dvomim, da se bova še kdaj vrnila. Nekako sva si predstavljala, da bo to lepo, pretižno mesto, v resnici pa se utaplja v smeteh.

Na pot sta se odpravila po koncu študija, načrtovala pa sta jo več let in v ta namen tudi varčevala. So prihranki že pošli in kako financirata nomadsko življenje, delata na daljavo?

Na začetku sva potovala s prihranki, saj sva za potovanje več let varčevala. Šele na severu Evrope, ko sva resno razmišljala, da bi zimo preživela na Lofotih, sva začela iskati delo na daljavo. Vedela sva, da prihrankov za celo zimo v tako dragi državi nimava dovolj. A nama vrnitev domov vseeno še ni preveč dišala. Na koncu sicer nisva ostala na Lofotih, temveč smo odpotovali v Grčijo, a sva vseeno oba našla svojo zaposlitev, ki nama prinaša dovolj dohodka, da lahko potujemo še naprej. Čeprav nama je tak način življenja zelo všeč, pa je kombinacija potovanja in dela včasih zelo naporna.

Na družbenih omrežjih se zdi, da le uživamo, čeprav je to daleč od resnice. Ker čisto vsako popoldne, tudi med vikendi, delava, imava le dopoldneve za oglede, vožnjo, hojo v hribe, polnjenje vode in praznjenje odpadne vode ter vsega ostalega kar spada pod življenje v avtodomu. Stalno sva pozorna na uro, saj morava priti do prostora, kjer bomo prespali že v zgodnjih popoldanskih urah, da preveriva ali je na mestu dovolj močen mobilni signal. To naju včasih kar utruja, a se lahko vseeno v zameno zbujamo na prekrasnih mestih in raziskujemo dele držav, ki jih na krajšem potovanju ne bi.

Kako je življenje na kolesih všeč Šnofki?

Šnofka je verjetno najsrečnejši pes na svetu. Ves čas smo skupaj in ves čas se ji nekaj dogaja. Če ne hodimo po hribih ali plažah, sedi na vozniškem sedežu in opazuje okolico. Včasih se ji kar smejiva, saj ima večina psov med spanjem glavo naslonjeno na topli blazini, ona pa na trdem volanu. Naš brlog je res dojela za svoj dom, zato jo z lahkoto pustiva tudi kdaj samo. To se sicer zgodi redko, a se nama zdi vseeno zelo pomembno, da lahko mirno počaka, ko greva v trgovino ali kam, kamor pes ne sme.

Ima potovanje s kužkom kakšne omejitve?

Na splošno naju obiskovanje raznih muzejev in česa podobnega ne veseli, zato s tem večinoma nimamo težav. Omejitve so predvsem kar se tiče vročine, saj moramo poletne mesece preživeti v hladnejših krajih. Poleg tega pa je, če je vroče, ne moreva pustiti same v avtodomu. Tako mora npr. v trgovino le eden, drugi pa počaka z njo. Z drugimi omejitvami se do pred kratkim nismo srečali, a nas je Francija precej negativno presenetila. V večini narodnih parkov je hoja s psom prepovedana, tudi na povodcu! Zato smo se morali kar nekaj lepim pohodom odpovedati. To se nama zdi povsem nesmiselno, ker ne veva, s čim naj bi privezan pes škodoval naravi. A žal prav veliko ne moremo storiti.

Sta imela na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Največ nenavadnih izkušenj smo imeli v Turčiji. Še nikoli se nama recimo ni zgodilo, da bi nam carinik med pregledom dokumentov v avtodom prinesel čaj. Že s tem naju je država povsem navdušila. Še bolj presenečena pa sva bila naslednje jutro, ko sva se ob jezeru sredi ničesar, zapletla v pogovor z nekim domačinom. Čeprav ni znal praktično nič angleško, nama je povedal, da je policaj in da živi nekje v bližini. Po končanem pogovoru se je odpeljal, midva pa sva se tudi pripravljala, da odrinemo naprej. Ravno, ko sva prižgala avtodom, da bomo odšli, se je policaj pripeljal nazaj, nama čez okno porinil vrečko domačih jajc, se usedel v avto in odpeljal naprej. Vse se je zgodilo tako hitro, da se mu nisva uspela niti lepo zahvaliti. Takšnega gostoljubja v Evropi žal ne poznamo (več).

Vlomi v avtodome niso redkost, poleg odtujitev lastnine pa preglavice povzroča tudi škoda na vozilu. Se vama je kaj takšnega že kdaj zgodilo? Kako se zaščitita pred tovrstnimi morebitnimi nevšečnostmi?

Zaenkrat z vlomi še nisva imela težav, trkava na les. V San Sebastianu se nama je sicer zgodilo, da so vlomili v sosednji kamper, a so našega na srečo pustili pri miru. Neke 100 % zaščite ni, sta pa zagotovo k naši varnosti pripomogli 2 stvari. Šnofka, ki je pravi čuvaj, in dejstvo, da je brlog star preko 20 let. Na splošno je najino prepričanje ravno nasprotno od večine, saj meniva, da si najbolj varen nekje sredi narave, kjer si parkiran sam. Z mnenjem mnogih, da je bolj varno na raznih parkiriščih za avtodome, kjer je parkiranih na desetine kamperjev, se ne strinjava. Zdi se nama, da se bodo tatovi prej odpravili tja, kot pa te iskali po gozdnih poteh. V vsakem primeru bi morebitni vlomilec iz našega kamperja odšel zelo nejevoljen, saj vse vredne stvari vedno vzameva s seboj in ničesar ne puščava brez nadzora.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

V medijih slišimo ogromno stvari, ki se marsikdaj izkažejo za precej neresnične. Mi smo npr. med pandemijo uspeli prepotovati celo Evropo, čeprav je imela večina občutek, da je prehanje mej nemogoče. Na vzhodu Turčije smo se npr. počutili zelo varno in sprejeto, čeprav mediji predstavljajo, da je to območje zaradi Kurdov zelo nevarno. Seveda je potrebno potovati previdno, a ne verjeti prav vsaki novici. Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo, zato je strah, da se vam bodo na potovanju zgodile vse grde stvari tega sveta, odveč.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Prva je zagotovo »kačapuri«, ki sva ga jedla v Gruziji. To je v bistvu neke vrste gruzijska pica, čeprav se od nje precej razlikuje. Obstaja več vrst, a najbolj tradicionalen je podolgovate oblike v obliki ladjice, v sredici pa se skriva ogromno sira, masla in jajce.

Drugo sva prav tako jedla v Gruziji. »Khinkhali« so kot neki ogromni ravioli, ki so v obliki mošnjička. Napolnjeni so lahko z mletim mesom, sirom ali s čim drugim. Nama so bili sirovi najboljši.

Tretja pa je bila »guvec«, ki sva jo jedla v Turčiji. Najboljša primerjava te jedi bi bila s peko, ki jo delajo na Balkanu. V bistvu je to v glineni posodi pečena zelenjava in goveje meso, ki postane božansko mehko.

Kmalu vas bo odneslo tudi v Afriko! Kako nameravate prečkati do tega kontinenta in katere države nameravate obiskati?

Res je! Ker smo v Španiji že preživeli 6 mesecev, sva se odločila v Maroko oditi kar s trajektom iz Genove. Najina želja je prepotovati Maroko, Zahodno Saharo, Mavretanijo, Senegal in morda celo Gambijo, a je vse odvisno od stanja cest itd. Ne rada se »hvaliva« s stvarmi, ki jih še nisva dosegla, zato je naš cilj najprej Maroko, nato pa lepo počasi naprej.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Da v življenju ne potrebuješ veliko. Med življenjem v avtodomu sva nekako odmaknjena od potrošništva, kateremu smo izpostavljeni v vsakdanjem življenju, kar nama zelo ustreza. Ljudje bi se morali zavedati, da so vsi kuhinjski in tehnološki pripomočki, ki jih najdemo v vseh domovih, pravzaprav povsem nepotrebni. Namesto, da porabljamo čas in denar za materialne stvari v življenju, ki nas v resnici ne osrečujejo, se raje družimo in počnimo stvari, ki nas veselijo. Če bi zvečer namesto gledanja negativnih novic in neskončnih reklam kartali, se pogovarjali, nekaj skuhali in, ko je priložnost, zakurili ogenj, bi bili na splošno bistveno bolj povezani. Tekom potovanja po Turčiji, Gruziji in Armeniji sva opazila, da so domačini v revnejših vasicah veliko srečnejši od tistih, ki se vozijo v najprestižnejših avtomobilih. Bolj znajo uživati v majhnih stvareh. Prav zato se Afrike že tako veseliva, saj se nama zdi, da je moderen, skomercializiran, kapitalističen svet usmerjen le v ustvarjanje bogastva, ki pa ga na koncu življenja marsikdo nima priložnosti izkoristiti.

In vprašanje, ki vam ga verjetno pogosto zastavijo domači – kdaj vaju bo pot spet pripeljala na domači prag?

Iskreno lahko rečeva, da nimava niti približne ideje. Ko smo zapustili Norveško, sva si rekla: »Čez zimo v Grčijo, potem pa domov.« Po koncu zime sva bila mnenja: »Čez poletje v Gruzijo, potem pa domov.« Kasneje pa je padla odločitev še o Afriki. Kaj bo sledilo, se nama zaenkrat še ne sanja.

HITRIH 6 

Najljubša država: Gruzija
Najljubše mesto: Amasra (Turčija)
Najljubša plaža: Vik (Norveška)
Najljubša kulinarika: grška
Naljubši način transporta: avtodom!
Najljubši jezik: norveščina

Nastji, Roku in Šnofki na njihovih dogodivščinah v Potujočem brlogu lahko sledite na Patreonu (KLIK), Instagramu in Facebooku ali pa skočite na Youtube!

FOTO: Osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovensko-ameriška družina, ki se je iz sončne Kalifornije preselila na dolenjsko podeželje #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

To so 3 nepozabni intervjuji, ki bodo spremenili vaš pogled na potovanja

Ne glede na to, ali trenutno preživljate zaslužen dopust ali ste doma, dolgi poletni večeri so idealni za iskanje navdiha. V duhu raziskovanja sveta in navdihujočih zgodb, vam v tem prispevku predstavljamo tri izjemne intervjuje s popotniki, ki so razkrili svoje nepozabne pustolovščine in dragocene nasvete. Odkrili boste raznolike destinacije, nepričakovane izzive ter spoznali, kako potovanja lahko obogatijo naša življenja.

Kako različna so lahko potovanja! Na Vandraju smo gostili že lepo število zanimivih popotnikov in vsaka zgodba zase dokazuje, da ni enega načina potovanja. Načinov je toliko, kolikor je ljudi.

1. “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!”

Katja Kozlevčar je solo popotnica in digitalna nomadka, ki že od januarja 2021 nima svojega doma. Med drugim je živela v jami in si hrano priskrbela kar iz smetnjakov trgovin in restavracij. In to ocenila kot sanjsko! Pogovarjali bi se lahko ure in ure in ure. Na moja vprašanja je odgovarjala iz Kolumbije, ki je njena že 46. obiskana država.

Preberite intervju -> TUKAJ.

2. “Stanovanje v Ljubljani sva brezplačno zamenjala za vilo z bazenom v Provansi!”

Si predstavljate, da bi si lahko privoščili sanjske počitnice v Provansi, v vili z bazenom? Lahko si jih! Kako? Sanja Cvitić se je pred leti zaljubila v Home exchange, potovanja z menjavo nepremičnin. Kako to izgleda in kje vse je bila, je razkrila v našem intervjuju.

Preberite intervju -> TUKAJ.

3. Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta.

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Preberite intervju, ki je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Preberite intervju -> TUKAJ

 

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!
potovanja

Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta. #intervju

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Tokratni intervju je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo mlada družina, ki si ne postavlja omejitev.  Zavedamo se minljivosti časa, zato velikokrat živimo po načelu tukaj in zdaj in ne razmišljamo preveč vnaprej. Mislim, da se nekako kar ne moremo oz. nočemo sprijazniti z odraslim življenjem, sploh tistim, ki ga pričakuje družba. Smo ljubitelji pristnih trenutkov, zbiratelji spominov, oboževalci divjih krajev, polni želja, kaj bi vse radi doživeli v tem življenju. Že vem, da bo življenje prekratko za vse. Sva avanturista, jaz rada sanjarim z odprtimi očmi. Oba sva kineziologa po poklicu, a tega poklica nisva nikoli zares opravljala, saj sva že po končanem študiju veliko potovala.

Kaj je bilo odločilno, da ste nekega dne prodali stanovanje in se preselili v avtodom?

Kot glavni razlog bi navedla najino željo po tem, da živimo, tako kot čutimo, da ne hitimo, da čas ne gre v prazno med enimi in drugimi “obveznimi opravki” vsakdana in da ne brezpogojno sledimo vzorcem družbe. To, da sledimo sebi in svojim sanjam. Poleg tega je bila najina želja, da z otrokoma preživimo čim več časa, saj nama družina pomeni veliko. Se zavedamo, da imajo odnosi v družini velik vpliv na življenje, ki ga živimo in zdaj je bil čas za to. Zdaj ali nikoli več. Zdela se nam je rešitev, s katero več pridobimo kot izgubimo.

Kaj vse je bilo potrebno storiti za ta korak? Kako dolgo je trajalo?

Odločitev se ni zgodila čez noč. Mislim, da sva prej kakšne 3-4 leta razmišljala o tej odločitvi in jo skušala začutiti na vse možne načine, da bi se vendarle čimbolj zavedala vseh posledic, ki bi jih takšna odločitev prinesla. Jeseni 2022 pa so se nekako vse kocke postavile na svoje mesto, tako da sva si morala pogledati v oči, še enkrat vse skupaj predebatirati in skočiti.

Kaj pa služba? Sta dala odpoved, delata s poti?

Tako je, odpoved sva dala. Delala sva v kavarni. Opravljala sva poklic, na katerega nisva bila ravno navezana in ki nas ni motiviral. Za najino življenje sva imela drugačno vizijo. Glede prihodkov pa zaenkrat še nimava kakšne prave službe, ki bi jo opravljala na daljavo. Zaenkrat lahko rečeva, da imava to srečo, da lahko živimo od prihrankov od prodaje stanovanja. Trenutno je čas, da se prepustimo tej odločitvi in jo skušava čimbolj doživeti in uživati. Mislim, da se bodo stvari odvijale naravno in da je tako tudi najboljše. Veva, kaj želiva, a dajmo tudi času čas.

Kako sta izbrala avtodom za tako pot?

Glede izbire avtodoma, sva bila kar v precepu in trajalo je kar dolgo, da sva se odločila, kakšnega želiva. Izkušenj z avtodomi prej nisva imela, zato niti vedla nisva kaj točno rabiva in kako sploh funkcionirajo zadeve. Opravili smo nešteto ogledov in vsakič sva ugotovila nekaj novega. Potem ko sva sestavila vse želje na kup, spisala vse pluse in vse minuse vseh neštetih opcij smo prišli do končne ugotovitve, ki jo vsaj zaenkrat ne obžalujeva. Od odločitve do nakupa sta minila še kakšna dva meseca, saj se je zaradi vmesnih pripetljajev stvar zavlekla in sva morala po avtodom v tujino. Potrebno je bilo urediti papirje in avtodom dodatno prilagoditi našim željam in potrebam. Avtodom spada med večje, ki so vozni s kategorijo B. Dolg je 7,4m, visok pa 3,15m in je vrste alkoven – to je tisti z grbo zgoraj in je tudi najbolj primeren in udoben za družine z otroki.

So pri avtodomu kakšni prostorski izzivi za štiričlansko družino?

Seveda, menjava stanovanja za avtodom je velika sprememba. Vse dejavnosti, ki so se prej dogajale na 70m2, se zdaj dogajajo na bistveno manjši površini. Moram pa reči, da nam gre vedno bolje, potrebna je le organizacija – kaj, kdaj in kje? Seveda se na trenutke počutiš, da je prostora premalo, ker ga je včasih res. Predvsem takrat ko je čas za igro in ležijo igrače po celem avtodomu. A je to treba vzeti v zakup pri takšni odločitvi. Prav zaradi “prostorske stiske” smo se odpovedali postavljeni mizi v avtodomu – namesto mize imamo ves čas kavč in tako smo pridobili kar nekaj prostora. Zaenkrat se še ne počutimo utesnjeni. Dovolj je, da odpremo vrata in pred nami je neskončno dvorišče.

Kje spite? V kampih?

Zdaj smo dober mesec na poti in za sabo nimamo še niti ene prespane noči v kampu. Vsak dan je tudi za nas uganka, kje bomo. Lahko je to urejeno parkirišče za kamperje, lahko je kakšen parkirni prostor ob plaži ali v gozdičku. Glede tega nam pomaga aplikaciija Park4night. Ključno pa je, da se počutimo varne.

Kateri so nekateri starševski izzivi, ki so na poti drugačni od tistih na enem mestu?

Starševski izzivi so enaki kot doma. Otroci so pač otroci in zahtevajo svoje. Tako kot doma imamo tudi tukaj kdaj slab dan, slabe trenutke… sva pa ponosna na naju, da sva se odločila vse izzive reševati na skoraj najlepši možen način – na poti – ob pogledu na morje, hribe, v novih krajih, na svežem zraku.

Kako pa je s hrano? Si kuhate, kako zdržita otroka? Si predstavljam, da ni vedno vse na voljo? Kako je z rutino?

Glede hrane praktično ni razlik. Kar smo kuhali doma, kuhamo tukaj, saj okusi se nam niso spremenili, tudi pico smo že spekli, pa čeprav nimamo pečice. Imamo velik hladilnik, kar je velik plus. Če bi imeli večji zamrzovalnik, bi bilo tudi super!  Zaradi majhne kuhinje je potrebno več organizacije. Glede rutine pa si je tudi sami želimo več vključiti v naš vsakdan. Do zdaj smo funkcionirali še kar brez (stroge) rutine. V avtodomu so se dinamike spremenile in opažamo, da nam rutina bolj ustreza kot prej. Rutina pomeni boljša organizacija, pomeni dobro razpolaganje s časom in energijo. Nismo pa še najboljši v upoštevanju le-te, saj je bil prvi mesec natempiran, da smo pravočasno prispeli v Tromsø, kjer nas je čakal let na Arktiko – na Svalbard.

Kje vse ste že bili?

Za nami je praktično mesec življenja na poti. Šli smo čez Avstrijo, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo in Finsko. Morali smo malo pohiteti, saj želimo celotno poletje preživeti v Skandinaviji. Trenutno se nahajamo na oddaljenem Svalbardu med gorami, ledeniki, morjem in polarnimi medvedi.

Kaj vas je najbolj navdušilo?

V tem prvem mesecu smo bili najbolj navdušeni na Poljskem nad Bialowieza prastarim gozdom, kjer živijo Evropski bizoni, ki so bili še pred sto leti na robu izumrtja. Na Kuronski sipini v Litvi smo med kolesarjenjem nepričakovano zagledali tjulnja na plaži, v Estoniji na Cape Kolka smo videli najbolj mirno morje v življenju. In prizori kot iz pravljic, ki jih pričarajo finski gozdovi, jezera, reke in dolge, neskončne ravne ceste… tudi polnočno sonce ima svoj čar! Že tri tedne ne vidimo noči in občutek je čuden. Imamo to srečo, da lahko vsak dan uživamo ob sončnem zahodu, ki se nikoli ne konča.

Kakšni so plani za naprej? Kam boste potovali naslednje?

Jeseni se bomo preko Norveške, Švedske, Danske in Francije odpravili proti jugu, na toplo! Zimo bomo preživeli na Portugalskem in Španiji. Po vsej verjetnosti na kanarskih otokih. Takšni so vsaj trenutni plani. Ne izključujemo pa nič, morda se tudi še kaj spremenijo, saj razmišljamo tudi o drugih kontinentih.

Nam zaupate kakšno zanimivo dogodivščino s poti?

Na tem potovanju kakšne prav zanimive dogodivščine nismo še doživeli. Lahko pa jih delim kar nekaj iz najinih prejšnjih potovanj. Recimo, ko smo se v Maroku na poti v puščavo prebijali skozi nevihto in so nam deroče poplavne reke prekrižale pot, in smo jih potem, ko so se umirile (včasih je trajalo tudi nekaj ur) z našim avtom prečkali ter naslednje jutro doživeli najlepši sončni zahod ali ko sva se v Južni Afriki udeležila tečaja za safari vodiče, kjer smo spali v šotorih sredi afriške divjine in naslednje jutro v pesku odkrivali stopinje živali, ki so nas ponoči prišle obiskati v kamp (levi, hijene, nilski konji ipd.). Zanimivo je bilo tudi v Keniji, kjer smo bili na safariju in odkrivali lepote nacionalnega parka Masai Mara v lastni režiji – to je bila tudi ena sama dogodivščina. Od vožnje z džipom čez strme struge posušenih rek, do srečevanja vseh divjih živali. Ker smo bili v lastni režiji, je bil občutek precej pustolovski. Izpostavila bi recimo tudi obisk indonezijskega otočja Raja Ampat, kjer smo med snorklanjem imeli bližnje srečanje z zelo strupeno morsko kačo. Te kače so sicer zelo mirne in zelo redko se zgodi, da koga ugriznejo, a ko se ti približa na manj kot 0,5m, ne ostaneš ravno ravnodušen, še posebej ne, če te valovi rahlo premetavajo.

S kakšnimi izzivi se na poti soočate in kako jih rešujete?

Težko bi izpostavila nekaj, kar bi nam do sedaj predstavljalo velik izziv. Morda sama organizacija – kam, kako in kdaj. Med vsemi aktivnostmi in skrbjo za Gaio Lino, Thiaga Simbo in kamper, nama za organizacijo poti ostanejo večerne ure, ki pa včasih niso dovolj. Je pa res, da smo morali do Tromsa priti v enem mesecu in smo tudi zaradi tega bili več na cesti kot bi sicer želeli. Edine skrbi, ki jih imamo so, kje bomo prespali, kje dobiti pitno vodo, kje najbolj poceni točiti gorivo in kje izprazniti sivo in črno vodo. Pa kaj bomo jedli. Ampak konec koncev to niso tiste prave skrbi.

Kako pot, polna izzivov, vpliva na vajin odnos?

Dobro vprašanje. Ravno včeraj sva govorila o tem, da si morava vzeti zvečer, ko otroci zaspijo, vsaj 2x na teden čas za naju, saj so bili dnevi in večeri tako polni, da je bilo enostavno preveč. Poskrbeti morava tudi za najin odnos s tem, da tegobe sproti razrešujemo. Ta prvi mesec je bil po tej plati na trenutke kar naporen. Doživljamo in živimo nekaj čisto novega, to je drugačno življenje od tistega, ki smo ga vajeni. Smo sami, v neznanih krajih, brez družine, staršev in starih staršev. Težko najdeva kakšno minuto zase, no, razen zvečer, ko otroka zaspita. Ampak tudi takrat nisva popolnoma sproščena, saj je potrebno vse pospraviti in pripraviti za naslednji dan.

Kaj bi svetovala ljudem, ki razmišljajo o takem koraku? Je težko, je vredno?

Da je potrebno v življenju slediti svojim občutkom in zaupati, da bo na koncu vse ok. Jaz se zavedam, da nekatere izkušnje ne čakajo in včasih je potrebno nekaj poguma. Verjamem tudi to, da je veliko stvari odvisnih od nas samih. Seveda to niso lahke odločitve, zato naj bodo premišljene. Ob sprejemanju odločitve so nama pozitivne plati te odločitve pretehtale negativne plati in zaenkrat nama ni žal, da sva skočila, čeprav nisva imela vseh odgovorov na najina vprašanja. Sem pa vedno čutila, da če bi to ostala le želja bi to verjetno obžalovala vse življenje.

Samantho in njeno pot v neznano lahko spremljate na njenem
Instagram profilu TUKAJ!

Foto: Samantha Saražin

PREBERITE ŠE: “Ko si na vrhu, ne smeš izgubiti fokusa!” – Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenski fotograf o delu na prestižni ekspedicijski ladji, ki pluje po Antarktiki #INTERVJU

Nejc Draganjec je večkrat nagrajeni slovenski fotograf, popotnik in biolog, ki je letos skoraj tri mesece svojega življenja preživel na Antarktiki. Tam je na prestižni ekspedicijski ladji delal kot vodja fotografskega studia, v tem času pa so ga doletele številne imenitne dogodivščine. 

Na Antarktiki življenje teče malo drugače kot na drugih delih sveta. Nejc Draganjec je v tokratnem Vandraj intervjuju z nami delil kup izjemnih dejstev in mogočnih podob, ki jih je v svoj objektiv ujel v tej edinstveni ledeni puščavi.

Na Vandraj smo vas v intervjuju nazadnje gostili pred štirimi leti, potem ko ste s fotografijo izbruha najbolj aktivnega vulkana na svetu postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja. Kakšne fotografske mejnike ste v tem času še premaknili?

Res, minilo je že kar nekaj časa in od takrat se je nabralo še kar nekaj nagrad in priznanj (npr. Grand Photo Award), člankov, uspešnih fotografskih projektov in obiskanih sanjskih kotičkov. Predvsem pa sem začel svoje znanje in izkušnje deliti na tečajih, delavnicah in fotografsko usmerjenih potovanjih.

Tokrat bo najina glavna tema Antarktika! Tam ste letos preživeli skoraj 3 mesece. Kaj vas je odneslo na to najhladnejšo in najbolj vetrovno celino na svetu?

Ladja (smeh). Šalo na stran, Antarktika je bila že od nekdaj ena izmed mojih največjih fotografskih, bioloških in popotnih želja. Občutek imam, da me odročni kraji kličejo – me magnetno privlačijo – in bolj odročno od Antarktike ne gre.

Kako ste dobili delo vodje fotografskega studia in kaj so bile vaše delovne naloge?

Z dogovori smo pričeli skoraj dve leti pred samo ekspedicijo. Kontaktiral me je skavt posadke in idejni vodja fotografskega oddelka, nato je sledilo nekaj usklajevanja, ko so omenili Antarktiko, pa se preveč nedostopnega nisem več delal (smeh). S funkcijo managerja fotografskega studia na ekspedicijski ladji sem prevzel celotni fotografski del odprav. Vodil sem delavnice in fotografske odprave na lokacijah, nudil splošno podporo in specialistične individualne programe ter tečaje.

Kako je videti običajen delovni dan na Antarktiki in koliko plasti oblačil ste vsako jutro navlekli nase?

Edina stalnica na Antarktiki je sprememba. Kot vodja oddelka sem si urnik lahko določal sam in bil je zelo vezan na trenutne razmere. Večinoma smo ciljali na pričetek aktivnosti okoli sedme ure zjutraj, ampak nekatere dneve sta se nam vreme in Antarktika nasmehnila že navsezgodaj in v polni opremi smo člani ekipe pričeli s skavtingom lokacije že ob štirih zjutraj. Nekatere dneve pa smo prišli na lokacijo in ugotovili, da so razmere nestabilne (recimo velik odlom ledenika), šli zato raziskovat dalje in aktivnosti so se lahko pričele šele v popoldanskih urah. Ko se je uradni dan zaključil, pa me je čakala še papirologija, preverjanje napovedi, priprave ter načrtovanje naslednjega dne in usklajevanje fotografskega načrta z načrtom plovbe.

Večino časa na ladji sem imel oblečeno merino aktivno spodnje perilo in uniformo (hlače, srajca in ekspedicijska vetrovka). Za odprave zunaj ladje pa velja pravilo, da računaš na najslabše in se na to ustrezno pripraviš. Člani posadke smo tako imeli namensko narejena oblačila, ki so nudila nekaj zaščite tudi v primeru stika z vodo, visoke termo izolirane škornje … Recimo vsaj 5 plasti.

Kako lahko tja pridemo kot turisti in koliko let mora navaden smrtnik za takšno ekspedicijo varčevati?

Ponudba turističnih ekspedicij na Antarktiko izredno narašča in tako je izbire vedno več. Velika večina takšnih ponudb vključuje ladjo ali barko in skoraj vse odrinejo iz argentinskega mesta Ushuaia. Zelo redke ladje odrinejo tudi iz čilenskega kraja Puerto Williams, ki je najbolj južno mesto na svetu. Meni samo ena znana ponudba pa prileti goste direktno na Antarktiko in jim tako prihrani čas in slabost, ki ju zahteva Drejkov prehod.

Cene so pestre ravno toliko kot ponudba in programi. Najceneje bodo zelo fleksibilni potniki prišli skozi z lovom na kakšne ponudbe v zadnji minuti, morda celo na lokaciji v sami Ushuai. Za luksuz in dostop do globokega polarnega J, za katerega ni prilagojenih prav veliko ladij, pa cene hitro poletijo v nebo. Ladja, na kateri sem delal jaz, je bila ultra luksuzna in cene so se pri večletnih povprečnih slovenskih plačah šele začele. Se pa menda da dobiti tudi akcijske cene.

Največji del turističnih obiskov torej obsega ladijski turizem – križarjenja? Kakšno ruto plujejo takšne ladje?

Skoraj vse se torej pričnejo v argentinskem mestu Ushuaia. Zelo redki organizatorji ladje izplujejo iz najbolj južnega mesta na svetu – Puerto Williams ali pa po potnike priletijo direktno na Antarktiko, kjer se lahko vkrcajo na luksuzno ledolomilko.

Običajno ladje nato prečkajo Drejkov prehod. Ta je bil meni največja preizkušnja in čeprav v zibanju celo uživam, sta me morska slabost in tako imenovani “Drake Shake” ujela dvakrat od dvanajstih prečkanj. Zibanje ni običajno, ampak spominja bolj na turbulentno centrifugo. Ladje premetava ne le po vertikalah, ampak tudi levo-desno, vrti in nagiba.

Tako so Južni Shetlandski otoki in njihovo varno zavetje vedno dobrodošel prizor, ko se prikažejo na obzorju. Od tam dalje postane vse odvisno od tipa ladje in kako globoko na jug si lahko privošči pot in seveda od vremena ter zasedenosti lokacij.

Katera so glavna turistična območja Antarktike?

Turizem zagotovo sledi dostopnosti. Najbolj dostopen je severozahodni del Antarktičnega polotoka in velika večina programov bo peljala na ta območja. Katere lokacije bodo potem obiskane, pa je odvisno od vremena in sreče pri rezervacijah. Za vsako lokacijo se je namreč potrebno registrirati, lokacije imajo omejeno število letnih obiskovalcev in za glavne, kot na primer otok D’Hainaut, se bije že skoraj boj in ne tekma.

Bolj južni deli polotoka, še posebno preko 66. vzporednika, ko vstopimo v polarni Antarktični krog, pa je zelo osamljen. Prav tako dosti bolj nevarna je vzhodna stran polotoka in za možnost obiska teh odročnih in nevarnejših krajev se bistveno več plača. Za izredno globoke žepe je v notranjosti Antarktike celo glamping, kamor se tudi da prileteti direktno.

Kateri del leta velja za turistično sezono na Antarktiki?

Glavna sezona se prične decembra in traja nekje do konca februarja. Antarktika se v teh 3 mesecih izredno spremeni in meni so bila ista mesta ob ponovnih obiskih večkrat neprepoznavna.

Kaj so glavne stvari, zaradi katerih ljudi vleče na Antarktiko?

Med potniki smo imeli res širok nabor. Zelo veliko je fotografov in fotografskih navdušencev, ki v Antarktiki vidijo neusahljivi vir umetniškega navdiha. Precej je modernih pustolovcev, ki iščejo še zadnje meje in kote na vedno bolj okrogli Zemlji. Kar nekaj je tudi romantičnih ljubiteljev preteklosti, še posebno obdobja herojskega raziskovanja in ki si želijo iti po sledeh slavnih raziskovalcev in fotografov (npr. Frank Hurley, Ernest Shackelton). Najdejo pa se tudi luksuzni popotniki in ljudje, ki radi izstopajo.

In s čim je Antarktika najbolj osupnila vas?

S svojo še vedno pristno in neokrnjeno naravno lepoto. Pa ob kar nekaj priložnostih tudi pristno nevarnostjo. Pregovor pravi, da je lepota nevarna, in za Antarktiko to zagotovo drži. Oboje mi daje občutek budnosti, samozavedanja.

Kaj in kje so na Antarktiki najbolj nevarne pasti za človeka?

Antarktika je okolje, na katerega ljudje nismo prilagojeni. Glavna in skoraj edina nevarnost sta vreme in geografija. Še posebno vreme se zna obrniti v trenutku in iz povsem prijetnih temperatur se lahko Antarktika, ki na sončen dan spominja na idilični smučarski resort, v minuti spremeni v ledeni pekel. Najbolj nevarni in nepredvidljivi so katabatski vetrovi, ki lahko nenapovedano pridejo iz notranjosti Antarktike, imajo temperaturo tudi -60 °C in pihajo do 300 kilometrov na uro. To so pogoji, v katerih ljudje ne bi mogli preživeti na odprtem in tudi mi smo imeli na vsaki ekskurziji stražo, ki je spremljala prve znake (spust oblakov, ki se razvlečejo preko vrhov gora kot tanke meglene koprene) in takoj poklicala odpravo, če so se pojavili.

Menda ste se opogumili tudi za “polar plunge” – skok v ledeno vodo? Vam je skrajšal ali podaljšal življenje?

Meni osebno verjetno podaljšal. Če že ne podaljšal, pa vsaj obarval (smeh). Voda, v katero sem skočil, je imela -0,9 °C, ampak res ni bilo prehudo. Sem pa poskusil zdržati v vodi čim dlje, da se izzovem in tudi vidim, kako v okoliščinah odreagiram. Takšna izkušnja se mi zdi zelo pomembna in s strani ekspedicijske ekipe je bila udeležba vedno zelo velika. Šele ko preveriš, vidiš, ali boš padel v šok ali boš imel refleksni zajem zraka ali lahko pod vodo gledaš in se orientiraš, kako se boš premikal, ko v nekaj sekundah odpove vsa fina motorika … Prepozno je, če vse take pomembne lekcije dobiš šele, ko gre za res.

No, kasneje sem pa tudi res po nesreči padel iz zodiaka v vodo. Mogoče so mi ravno predhodne izkušnje pomagale, da rešim fotografsko opremo in celotni dogodek je postal skoraj legendaren. Najhujše, kar se je razvilo iz njega, je bila gora birokracije, ki jo je potrebno preplezati ob vsakem incidentu (smeh).

Kako velike skupine turistov so na takšnih ekspedicijah, kot so bile vaše, in kdo vse je del posadke, ki skrbi zanje?

Ker je bilo ekspedicijsko križarjenje s šestimi zvezdicami, smo imeli razmerje posadke in gostov ena na ena, večkrat nas je bilo v posadki celo več kot gostov (posadke nekaj več kot 250 in gostov največ 250). Na samem vrhu je seveda kapitan ladje, ki mu sledijo višji oficirji, vodja ekspedicije in predstavniki raznih področij dela na mostu. Njim odgovarjamo oficirji in vodje oddelkov, kar je bil tudi moj rang kot manager fotografskega studia. Znotraj teh oddelkov pa je potem številno in izredno predano osebje, ki skrbi, da stvari potekajo kar se le da gladko.

Velik del ekipe predstavljajo vrhunski strokovnjaki z raznih področij. Doktorji naravoslovnih znanosti, klimatologi, zgodovinarji, geografi, glaciologi, izkušeni avanturisti itd. Temu delu posadke se reče ekspedicijska ekipa, ki je odgovorna za uspešen, strokoven ter unikaten potek vsake odprave. Vedno smo bili na nogah in z naravo igrali šah ter poskušali predvideti naslednjih pet potez.

Glede na to, da ste med drugim tudi biolog, ste se o živalih, ki tu kraljujejo, naučili kakšno novo presenetljivo dejstvo? No, ali pa o kakšnem, ki ste ga že poznali, poučite nas, laike.

Zelo veliko. Praktične izkušnje vedno nadgradijo teoretično znanje in napisanemu na papir dajo patino resničnosti. Recimo, da kiti grbavci niso v najboljših odnosih z orkami in zgodi se, da bodo preganjanega tjulnja objeli s svojimi plavutmi, se zavrteli na hrbet, ga na trebuhu dvignili iz vode in tako rešili pred uplenom. Resnično fascinantno vedenje usmiljenja, generacijskih zamer, specizma… Nekaj kar si ljudje radi lastimo.

Predvidevam, da ste v teh treh mesecih ujeli tudi kakšen večer, ko ste v miru zrli v zvezdnato nebo in prisluhnili pokanju ledu. Kakšna izkušnja je to?

Pokanje ledu vedno sproži stresni odziv, porast kortizola in proizvodnjo adrenalina. Pomorščaki in raziskovalci polarnih območij nočemo imeti nič s tem (smeh)! Je pa zelo zanimivo poslušati šumenje ledu. V njem so namreč ujeti zračni mehurčki, ki jih silna teža stisne in ko se led v vodi tali in mehurčki uhajajo iz njega, šumi podobno kot gazirana pijača. Ali pa prasketa kot šumeči prah, ki smo ga včasih jedli kot sladkarijo otroci. Kako glasno je to prasketanje, je odvisno od pritiska znotraj ledu.

V antarktičnem poletju se lahko z malo sreče nagledaš le ene zvezdice – Sonca, saj se nikoli zares ne stemni. Ko smo prečkali 66. vzporednik in šli v polarni krog, pa skoraj ves december Sonce sploh ni zašlo. Polnočno sonce in fantastična zlata ura, ki traja od večera do jutra, sta prav tako navdušujoča kot čudovito zvezdnato nebo.

Ste na tem delčku sveta v tem času uspeli izkusiti vse, kar je bilo na vašem “bucket listu”?

Ja, za las je šlo (smeh). Že dolgo nazaj me je navdušila serija fotografij Paula Nicklena, v kateri je imel bližnjo interakcijo z leopardjo tjulenjko in od takrat naprej so leopardji tjulnji postali skoraj moja obsesija. Sedaj na poti na Antarktiko pa so bili moja glavna fotografska želja.

Žal pa res nisem imel sreče. Moja intenzivna nesreča z leopardjimi tjulnji je na ladji postala že skoraj pregovorna in predmet številnih šal. Se je tudi zgodilo, da sem šel večkrat zaporedoma na odpravo in videl ter ujel vse, samo leopardjega tjulna ne. Potem so mi pa recimo obveznosti enkrat preprečile udeležbo in na odpravi ni bilo videti nič razen leopardjih tjulnov.

Na povsem zadnjem postanku zadnje ekspedicije sem pa uspel unovčiti ves trud in točke za vztrajnost. Bil sem priča divjemu lovu leopardjih tjulnjev na pingvine in to tudi posnel. Videti v živo in iz prve vrste ujeti ta surov, a pristen trenutek narave, je nekaj, česar ne bom pozabil nikoli. Pa videoposnetki in fotografije, vredni dokumentarnih oddaj, ki sem jih spotoma ujel, mi bodo verjetno tudi precej pomagali (smeh).

So za obisk te ledene puščave potrebne tudi kakšne fizične priprave ali zgolj premišljeno pakiranje garderobe?

Jaz bi toplo priporočal čim več fizične pripravljenosti. Seveda se da Antarktiko obiskati tudi zelo ležerno, ampak za res polno izkušnjo se bo treba tudi povzepti na kakšno razgledno točko, hoditi nekaj kilometrov na dan, veslati v kanuju vsaj kakšno uro … ja, dobro je imeti kondicijo. Res pomembna pa se mi zdi fizična pripravljenost sploh v primeru, če kaj morda ne gre po planu.

Podobno kot povsod drugod po svetu, je turizem v porastu tudi na Antarktiki. Pa vendar si je nekoliko težje predstavljati, kaj to sploh pomeni?

Drži, turizem na Antarktiki je v velikem porastu. Glavni je turizem, ki se naslanja na takšne in drugačne ladje, ki obiskovalce pripeljejo do zanimivih lokacij, nato pa se organizira manjše odprave na kopno ali raziskovanja z zodiaki (posebno trdoživi gumenjaki, ki jih običajno uporablja vojska).

V tej beli mrzlici je tudi kar nekaj novih ponudnikov, ki se bolj ali manj odgovorno vedejo. Toplo polagam na srce, da se potencialni obiskovalci Antarktike omejijo le na ponudnike, ki so člani IAATO. IAATO je mednarodna strokovna organizacija za polarni turizem in regulira ter nadzoruje turistične dejavnosti. Postavlja smernice in zahteve, pod katerimi je turizem trajnosten, in ne obremenjuje ali ogroža teh občutljivih ekostistemov.

Kakšen vpliv na okolje ima turizem na tem koncu sveta, kjer je ekosistem že tako precej krhek? Verjetno so omejitve?

Polarni ekosistemi so že po naravi izredno krhki, saj ni velikih mrež, ki bi lahko kompenzirale nihanja. Dodatno so pod izrednim pritiskom sprememb, ki jih prinaša globalno segrevanje. Stres izredno hitrih sprememb je še posebno opazen na Antarktiki.

Zato je veliko zelo smiselnih in pravilnih omejitev. Vsi člani ekspedicije smo morali opraviti različne treninge in akreditacije pod okriljem prej omenjenega IAATO in tudi vsi gosti so morali opraviti obvezno IAATO izobraževanje ter biološko dekontaminacijo pred vsakim izhodom z ladje in po povratku z odprave.

Člani ekspedicijske ekipe so biologi, glaciologi, ekologi, meteorologi … doktorji številnih smeri in ta krasni in krhki sistem je bil za veliko članov njihovo življenjsko delo. Zato je bila varnost Antarktike vedno na deljenem prvem mestu skupaj z varnostjo gostov. Šele ko je bilo oboje v celoti zagotovoljeno, se lahko začne razmišljati o bolj zabavnih temah.

Nekaj takšnih omejitev bi na primer bilo: namenska obutev za ekspedicije, ki se dekontaminira po vsakem izhodu. Na Antarktiko ni dovoljeno prinesti nič, kar ne bi bilo dekontaminirano, vključno z raznimi plakati, zastavami in podobnimi panoji (pogosta neizpolnjena želja gostov je bila, da se slikajo s panojem “7. kontinent”). Omejeno je število obiskovalcev, ki smejo biti istočasno na lokaciji. Omejeno je število obiskovalcev na leto in vsako lokacijo je potrebno rezervirati in se registrirati s poročilom obiska. Prepovedano je dotikanje tal (tudi posedanje, klečanje …) in najmanjša razdalja do živali je 5 metrov. Premikanje na odpravah je vedno pod nadzorom in po vnaprej preverjenih varnih ter označenih poteh.

Ste po treh mesecih mraza, a osupljivih razgledov, že kaj pogrešali poletje in pogled na zelene gozdove?

Hmm, mislim, da ne. Pogrešal sem ženo, družino in prijatelje, razgledi pa so bili preveč dih jemajoči, da bi si jih v 3 mesecih že želel zamenjati. Kar se letnih časov tiče, pa je zame na južni polobli vsaj tehnično že bilo poletje, medtem ko je bila v Sloveniji zima. Kar nekajkrat se je tudi zgodilo, da smo imeli na Antarktiki precej topleje, kot je bilo ob istem času v Sloveniji. Spomnim se, da smo na en sončen dan imeli tudi za Antarktiko povsem nenormalnih 15 stopinj.

Kam vas bo odneslo v prihodnjih mesecih in kaj vse nameravate loviti v objektiv?

Trenutno se že pripravljam za novo ekspedicijo, tokrat na Grenlandijo in Arktiko, tako da si bom uradno prislužil bipolarni naziv (smeh).

Poleg tega pa pripravljam kar nekaj novih fotovanj (potovanj s poudarkom na fotografiji), fotografskih tečajev in foto delavnic, tako da lepo vabim bralce k spremljanju novičk na spletni strani wandergraphy.si ali na družbenih omrežjih – na Instagramu: @wandergraphycom in Facebooku: Nejc Draganjec – Travel Photography (WanderGraphy).

FOTO: Nejc Draganjec 

PREBERITE ŠE: Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu IN Bahami: Ne odlašaj na jutri #fotozgodba

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Ko si na vrhu, ne smeš izgubiti fokusa!” – Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju

Medtem ko smo se mi pretekli vikend v dolinah že začeli pritoževati nad vročino, se je Nika Korošec vzpenjala na najvišjega evropskega štiritisočaka na -5 stopnijah. V intervjuju preberite, kakšen zalogaj je Mont Blanc, kakšni so občutki in zakaj je pomembno, da na vrhu ne izgubiš fokusa.

Nika, za vami je kar pester mesec. Povzpeli ste se na dve gori, med drugim na najvišjo evropsko Mont Blanc. Glede na javljanje na Instagramu, je izgledalo precej preprosto, sploh z vašim nasmehom. Pa verjetno ni tako? Kako naporni so v resnici taki podvigi?

Meni je v hribih tako lepo, da je nasmeh vedno nekje, če ne prej, pa na vrhu. V resnici gre za čudovito izkušnjo, sploh v takem vremenu kot smo ga ulovili mi. Sploh ne morem opisati, kako lepi so občutki, ko si sredi gore Mont Blanc, pa se dan šele prebuja. Je pa seveda naporno, potrebna sta velika koncentracija in fokus.

Kako ste se pripravljali na vzpon na Mont Blanc? Fizično in psihično. To verjetno ni za vsakogar?

Jaz mislim, da je izkušnja lepša, če si pripravljen. Torej neka fizična kondicija mora biti, potem bolj uživaš. Če ne, je lahko vse skupaj samo ena velika muka. Jaz sem trenirala načrtno, decembra z nekaj lažjimi zimskimi turami, pa potem še naprej vmes s tekom in maja spet intenzivneje v hribih. Psihično pa predvsem z branjem, ogledom fotografij, tudi youtube videov. Zato, da sem pač vsaj malo vedela, kaj pričakovati. Čeprav smo na koncu šli na prečenje Mont Blanca in ne po normalki. Seveda pa pred vzponom tudi aklimatizacija. Jaz sem izbrala celo dve, Grossglockner in Gran Paradiso.

Koliko stane tak podvig?

Veliko. Sem imela srečo, da je bilo to moje darilo za trideseti rojstni dan. Odvisno tudi od vodnika. Pa previdno pri izbiri vodnika, res preverite če je usposobljen! Samo vodenje stane 1200€ za dve osebi. Zraven je pa še cel kup stroškov: prevoz, cestnine, žičnica, spanje, hrana… Nanese pomoje skupno kar tam nekje 1000€+ na osebo. Same gorniške opreme pa nisem posebej kupovala. Dokupila sem samo rokavice. Ostalo opremo imam doma že od prej oz. sem si sposodila od domačih.

Kaj vse ste vzeli s sabo?

S seboj vzameš samo nujne reči in zelo minimalistično, sicer se kilaža hitro nabere. Pomoje sem nosila ruzak nekje med 10-11kg. Če naštejem opremo/oblačila, ki sem jih imela: dvojne dolge hlače (termo pajkice + zimske pohodniške), dve podmajici z dolgimi rokavi, ena debela flis majica, bunda (puh), vetrovka, dvojne rokavice (tanjše in debelejše), šal, trak za ušesa, od toalete (mala brisačka, krema, zobna ščetka in pasta), nekaj hrane (kruh, konzerve in veliko beljakovinskih čokoladic, piškoti) in tekočine (cca. 2l). Od opreme pa je obvezen varovalni pas, cepin, dereze, gamaše, čelada. Potem sem imela še slabo kilo težek fotoaparat, pa polnilec za telefon in telefon, denarnico. To je to.

Kako dolgo traja vzpon (s pripravami vred)?

Naš vzpon na Mont Blanc, kot sem omenila, je šlo za prečenje, je trajal 14 ur. S pripravami v koči vred (zajtrk + oblačenje, obuvanje derez, itd.) pa od 00.30h (takrat smo vstali) pa vse do 16.30h. Hoditi smo začeli ob dveh ponoči.

Kje in kaj se na takih podvigih je? Imate kaj hrane s sabo, jeste v kočah? Kako je s pijačo?

Nekateri jedo zelo malo. Jaz sem, predvidevam, da zaradi adrenalina,  jedla veliko. Sem imela vedno kar nekaj zaloge hrane v nahrbtniku. Po kakšnem težjem delu, sem čutila prav luknjo v želodcu, kot da ne bi jedla cel dan. Jedla sem na dve uri. Večinoma čokoladice, čeprav so na gori zmrznile in sem pač grickala, kolikor je šlo. Čisto pravi obrok smo tisti dan imeli šele zvečer, po končani turi. Je bilo preveč mraz na vrhu, pa vmes tudi. Se ustaviš le za nekaj trenutkov: popiješ čaj in nekaj prigrizneš in greš raje naprej. Sicer smo imeli pa v kočah polpenzion. Samo zajtrk ob 1h ponoči ne tekne preveč. 🙂 Tudi pijačo dobiš v kočah. Zvečer oddaš termos in zjutraj ga dobiš polnega vročega čaja.

S kom ste se podali na Mont Blanc? Kako velike skupine se odpravijo skupaj?

Naša vodnika sta bila Marija in Andrej Štemfelj. V navezah smo bili trije. Torej vodnik + dva pohodnika: Marija, jaz in moj tata. Pravilo hoje po ledenikih je, da sta v navezi minimalno dva. Koliko je maksimum, pa odločajo vodniki.

Kako je potekal vzpon?

Vse svoje vtise, z natačnim potekom poti sem že zapisala v svojem blogu. Lahko ga najdete TUKAJ, prav tako pa sem utrinke delila tudi na svojem Instagram profilu.

Kakšen je občutek, ko enkrat dosežeš vrh?

Krasen! Zmagoslaven. Uspelo ti je. Ponosen si nase. Ampak hkrati ni še konec, fokus mora ostat, ker se je treba še srečno vrniti dol.

Imate v planu že kakšen naslednji podvig ali je bila to zadnja kljukica na seznamu osvojenih vrhov?

Zadnja kljukica zagotovo ne :). Nimam pa še nobenega konkretnega plana. Zdaj bo čas za osvajanje naših slovenskih gora, upam na vsaj še teden dni visokogorja letos poleti. Želim si več osamljenih vrhov.

Niki lahko na vseh novih podvigih sledite TUKAJ. 

Foto: Nika korošec

PREBERITE ŠE: Ideja za izlet v hribe: 7 vrhov nad 2000m za alpinistične začetnike

Dogodivščine družine, ki je po življenju v Keniji in Dubaju zdaj spet v Sloveniji #intervju

Od zadnjega intervjuja z Nino Puhek na Vandraj je minilo 7 let. Mogoče za bralca malo, a v Nininem življenju se je spremenilo vse. Prav vse. No, skoraj vse. Potovanja ostajajo njena velika ljubezen, le da spomine sedaj nabira v malce drugačni vlogi. 

Nam zaupate, kaj je novega od intervjuja pred 7. leti, ko smo se pogovarjali o vašem delu stevardese in življenju v Dubaju? 

Izpred sedmih let je veliko novega: dva sinčka, selitev v Kenijo in v Dubaj in nazaj v Slovenijo, ker sem rodila nedonošenčka. Povratek v Dubaj je bil potem malo prestavljen, ker je prišla korona in nam je življenje spet obrnila za 360 stopinj. Od takrat sva imela oba nove službene izzive, dva mala otroka, veliko kariernih in življenjskih preizkušenj, za katere sva vesela, da so mimo. In zdaj je spet čas za potovanja. Trenutno bolj po Evropi, planiramo pa tudi večja in daljša potovanja. Sedaj imamo novo mini omejitev, ker je Val že v šoli, in smo vezani tudi na njegove počitnice. V glavnem zelo, zelo pestro. 

V tem času ste torej spet živeli v Dubaju in tudi v Keniji. Oboje tokrat z družino. Kako je raziskovanje sveta sedaj drugače, ko imate otroke? Je težje, lažje, bolj zanimivo, bolj zapleteno?

Veliko več je prilagajanja in organizacije, ti pa potovanje z otroki zares veliko da. Ko vidiš, kako se jim očke svetijo, ko zagledajo letalo, ko vzletimo in nas stevardesa postreže. Ko z njimi odkrivaš kotičke sveta, se ti zgodi sto in ena dogodivščina, ki se je z veseljem spominjaš in otroci si zapomnijo nekaj čisto drugega kot bi pričakoval. Val je na primer že imel govorni nastop v šoli s predstavitvijo Kenije.

Bravo, Val! Otroka sta zaradi življenja drugje navajena različnih ljudi, jezikov, običajev… 

To se mi zdi ogromna prednost in če bi se vrnila v preteklost, bi vedno izbrala enako pot. V vrtcu so govorili angleško, peli francoske in kenijske pesmice, otroci so bili vseh ras in narodnosti in to je pustilo Valu ogromno. Še danes zna kakšno pesmico, imamo stike s kitajskimi prijatelji, ki živijo v Keniji, in res je bilo luštno spremljati odraščanje otrok, ko je bilo toliko novosti zanju. To je ostalo v njima, s tem bosta rastla in vem, da sva jima s tem dala veliko širino in krasno popotnico za naprej. Žal zaradi kovida nismo mogli te zgodbe nadaljevati v Dubaju, ampak je že tako moralo biti in se imamo v Sloveniji tudi izjemno lepo.

Potovanja so nekaj, življenje v popolnoma neznani državi pa povsem nekaj drugega. Sploh, če imaš družino. Kaj so bili nekateri največji izzivi pri selitvah?

Izzivov je veliko, ampak zanimive izkušnje pretehtajo. V Keniji sem imela mini misijo, da sem našla ustrezen vrtec. Vrtcev je milijon in nimajo neke zakonske ureditve, zato ga ima lahko skoraj vsak. Na koncu sem našla krasen vrtec, 8 km od hiše, kar je sicer pomenilo slabo uro vožnje do tja, ampak je bil čudovit, in s prekrasnimi vzgojiteljicami. Otroci so bili cele dneve zunaj, ne glede na vreme, obdani z živalmi, saj so imeli želvo in zajčke, včasih so jih tudi opice prišle obiskat. Res veliko so peli in plesali, se učili pesmic, imeli so tudi bazen in so se učili plavanja. Prirejali so veliko družinskih dni, tako smo imeli veliko noč skupaj in smo šli na lov za jajčka, za božič smo imeli nekakšne igrice in mini tekmovanje z otroki. Za njegov rojstni dan so priredili lov na zaklad, ker si je zaželel gusarske tematike. Val je iz te izkušnje odnesel res ogromno in vsi skupaj z vzgojiteljicami smo jokali, ko smo odhajali iz Kenije.

V zadnjem letu ste obiskali Mallorco, Valencio in Ciper. Kje je bilo najlepše? Zakaj? 

Meni osebno Mallorca, ker ima tako krasno energijo, plaže, krasna mala mesteca, odlično hrano in klimo. Z veseljem bi se preselila tja. Po drugi strani me je pa letos Ciper izjemno presenetil, s prijaznostjo ljudi, čistostjo obale in morja.

Zagotovo imate ogromno zanimivih spominov. Ker izzive jemljete tako zelo pozitivno.

Res je. Letos smo si na Cipru izposodili Buggy s 120 konji in smo šli na 5 urno turo, sami do Modre lagune. Naj bi bila družini prijazna tura. Pa se je pot začela zelo penzionistično, nakar se je strmo vzpenjala in smo šli res v hrib. Potem so okoli nas nastali sami prepadi in ni bilo več tako nedolžno. Lan je užival v pospeških avta, ker obožuje Monster trucke, Val pa v razgledih. Vozili smo se skoraj eno uro in cesta je bila res divje strma in nevarna, ampak glede na to, da zna moj mož voziti tudi oklepnik in je prevozil že marsikateri nevaren teren, sem bila mirna. Ko smo zagledali sinje modre barve morja kot bi bili v bazenu, pa je bilo vse poplačano. Res je bila nora adrenalinska izkušnja in imeli smo se odlično. Fantoma bo sigurno ostala v spominu še dolgo časa, nama pa tudi ko se spomneva kakšna zmešana starša sva. Da povem še to: v Buggy smo namontirali otroška stolčka iz rent-a-car-a, da sta bila fanta bolj varna in tudi višje in imela lep pregled.

Če bi morali pri vsaki od teh treh držav izpostaviti eno stvar, ki je nujna za videti/doživeti, kaj bi to bilo?

Mallorca: mestece Soler
Valencia: The Oceanogràfic de Valencia
Ciper: Vožnja z Buggijem do Blue lagoon

Kako izbirate destinacije za potovanja? 

Izbiram glede na naše želje, vreme in ceno letalskih kart.

Kaj nikoli ne sme manjkati na vaših potovanjih? 

Bi rekla morje, hehe. Res smo morski, vsi imamo radi morske destinacije in sonce. Na pot pa se nikoli ne podamo brez potovalne lekarne, lizik za fanta pri vzletanju in pristanku, knjige in polnilca za telefon. Nismo (še) ravno tip za muzeje, morata fanta še malo zrasti, da ju bo zanimalo, ne organizirava pa potovanja tako, da bo čist samo zanimivo zanju. Tudi ZOO-jev ne obiskujemo ravno. Tako da pri nas predvsem ne izpuščamo plaž, ker je to mini peskovnik za fanta.

Kje boste preživeli poletje? 

Gledala sem Sicilijo pa je začela Etna bruhati. Sardinija, Turčija, Bolgarija so tudi v izboru, če ne drugače, pa Hrvaška. Pa še nek citybreak si bomo omislili.

Nino Puhek lahko spremljate pod imenom Fluffy princess.
Zagotovo vas čaka veliko zanimivih vsebin.

Foto: Nina Puhek

PREBERITE ŠE: Najboljša služba na svetu: stevardesa pri svetovno znani letalski družbi

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Ljudje si puščavo predstavljajo popolnoma napačno.” #INTERVJU

Včasih je intervjuje delati težko. Iz ljudi moraš vleči odgovore, postavljati dodatna vprašanja, se poskušati teme lotiti na drugačen način, da izluščiš za bralce kaj uporabnega. To ni tak intervju. Z Anžetom, navdušenim popotnikom po arabskem svetu, je beseda stekla, še preden se je intervju sploh dobro začel in precej mukoma sva se ob koncu ustavila. Ko nekdo o stvareh govori s takim žarom, ljubeznijo in strastjo, veš, da bo končni izdelek zanimiv. Pa ne samo zanimiv, poln navdiha, novih zornih kotov in motivacije, da se na pot podaš tudi sam. Že jutri, če se da!

Anže Petrič, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Anže Petrič, študiral sem turizem, zato se z njim ukvarjam tako poslovno kot ljubiteljsko. Obožujem potovanja in izlete. Navdušujejo me narava, zgodovina in arhitektura. Rad hodim v hribe, rad spoznavam preteklost in kulturo krajev, močno pa uživam tudi v vrvežu živahnih mest.

Glede na objave na vašem Instagram profilu, se posebej navdušujete nad arabskim svetom. Kako to?

V resnici ne vem, vse se je začelo, ko sem bil še otrok in sem izvedel za egipčanske piramide. Od takrat je bil obisk tega dela sveta moja želja. Na koncu Egipt ni bil ne moja prva arabska destinacija, niti ne najljubša, ampak je bil le dober povod, da sem odkril in raziskal ta čudoviti svet. Vse mi je všeč. Ljudje, narava, mesta, puščava. Tam sem doživel najlepše sončne vzhode in zahode. Vse mi je všeč.

Katere arabske države ste že razsikali?

Egipt, Tunizijo, Maroko, Jordanijo, Iran, Združene arabske emirate in Turčijo, če jo štejemo tukaj zraven.

Egipt pa vas torej ni prepričal?

Nikakor in v nobenem pogledu. Zelo me je razočaral. Je veliko lepših stvari za videti v arabskem svetu. Ljudje v Egiptu so katastrofalni. So agresivni, vsiljivi, moteči, vlečejo te na vse strani, da bi zaslužili. Ker so ljudje pomembna sestavina vsake destinacije, mi je žal v spominu ostalo predvsem to in zasenčilo vse ostalo. Odnosi z ljudmi, s prodajalko, turističnim vodičem, taksistom ali mimoidočim je tisto, kar pusti vtis neke dežele. Če odnosi niso pravi, to ubije lepo izkušnjo, žal.

Pa ni ta vsiljivost značilna za arabski svet?

Je, je. V večini. Razen v visoko razvitih državah, kot so Katar, Dubaj, Kuwajt. Ampak povsod te, ko enkrat ali drugič rečeš “ne”, pustijo pri miru. V Egiptu te ne. V Egiptu smo se nekajkrat pošteno prestrašili, ko so nas kar vlekli v neke trgovine, ne da bi mi sploh vedeli, kaj se dogaja. Nekdo nas je na primer peljal v neko sobo in na lepem ugasnil luč. Hotel nam je pokazati sliko, ki se sveti v temi, ampak, ko je ugasnil luč in ker ga  nismo razumeli, nam je bilo izredno neprijetno in smo se ustrašili, kaj se dogaja.

Se sicer v teh državah počutite varno?

Zelo. Počutim se varno. Včasih še bolj kot v Evropi. Verjetno, ker sem se navadil na njihov način življenja. Navadil sem se, da te na ulici kar ustavijo in začnejo pogovor. Vsakič ko zapustimo dom in se odpravimo v neko deželo, kjer imajo ljudje drugačne navade, se moramo zavedati, da zadeve tam potekajo drugače. Nismo več doma, ljudje se bodo do nas obnašali drugače kot smo vajeni in mi smo tisti, ki se moramo prilagoditi. Sprejeti moramo drugačnost, ki ne pomeni nujno nevarnosti. Jaz imam veliko več lepih izkušenj kot slabih. Veliko več. Zato se vedno znova vračam.

Ljudje imajo v zahodnem svetu kar velik predsodek pred potovanji v islamske države. Je predsodek upravičen?

Moja izkušnja je taka, da v vsaki veri obstajajo skrajneži. Skrajneži obstajajo v Evropi, v ZDA, kjer sem jih na primer videl na lastne oči, obstajajo povsod, ni pa jih veliko. Jaz na svojih potovanjih nikoli nisem imel slabe izkušnje. Menim, da je nujno upoštevati navodila pristojnih organov, ki odsvetujejo ali dajo zeleno luč na potovanja v določene države. Absolutno ne bi potoval v države, kjer grozi neka nevarnost. Ampak kar vse države pa niso že same po sebi nevarne. Sploh ne. Osamljeni primeri terorizma se pa danes žal lahko zgodijo kjerkoli.

Katera je najlepša izkušnja iz vaših popotovanj?

Najbolj me je prevzela izkušnja z Mrtvim morjem v Jordaniji. Mrtvo morje se nahaja v najgloblji depresiji na svetu in ko se od daleč bližaš temu pojavu, ti pogled na obzorje vzame dih. Izgleda kot da se bližaš koncu sveta. In ko prideš tja, se Zemlja še enkrat “vdre” in šele tam je Mrtvo morje. Res zanimiva izkušnja. Čudovite izkušnje imam tudi z gostoljubjem naključnih domačinov. Brez težav te povabijo domov, postrežejo, zelo so topli. Je pa res, da je včasih za prijaznostjo namera po zaslužku. To je težko ločiti.

Na svojih potovanjih greste radi pogledati tudi “za vogal”, na manj turistične predele. Je velika razlika?

Največji razkol je viden v Združenih arabskih emiratih. Na eni strani je Dubaj: razkošje, vse se blešči, visoke stavbe, trgovine, luksuz, popolne plaže, ponudba … Potem pa se pelješ v Fujariah, sosednji emirat, kjer smo želeli obiskati eno plažo, in naletiš tam na sicer lepo plažo, ki pa je polna smeti, alg, mrtvih živali, mehurčkov nafte, … Nekje se plačuje cena za blišč. Jaz rad najamem avto in države raziskujem sam. Ko se voziš in ustaviš kje izven mest, je občutek, kot da se vračaš kar nekaj deset let v preteklost.

Verjetno ste že zverzirani v barantanju?

Ja, sem. Skrivnost je, da poznaš cene. Vse se najde na internetu. Če poznaš cene, postavljaš pravo ceno in si lahko prepričan, da boš dosegel svoje. Vztrajaš, zagotovo bodo prišli za tabo in sprejeli.

Vaše zadnje popotovanje je bila študijska tura po Tuniziji. Fotografije iz ture bodo krasile tale intervju. Kako se študijske ture razlikujejo od samostojnega potovanja?

Zelo se razlikujejo. Cilj študijskih tur je, da se turistični delavci spoznamo z določeno destinacijo, da jo doživimo na lastne oči, da jo potem lažje priporočamo in svetujemo strankam, glede hotelov, izletov, cen in vsega ostalega. Te ture so zanimive, a zelo naporne in časovno skoncentirane tako, da v najkrajšem času vidimo čimveč. V Tuniziji smo bili 6 dni in videli okoli 40 hotelov in kar nekaj lepih izletov. Potovali smo s čarterjem iz Ljubljane. Vse, ki bodo potovali kot gostje, bodo imeli torej čarter, hotel, slovenskega predstavnika in organizirane izlete ob doplačilu.

Zdaj, ko ste Tunizijo spoznali, zakaj in komu bi jo priporočili kot odlično počitniško destinacijo?

Ljudje imamo o severni Afriki svojo predstavo. Predstavljamo si jo kot puščavo. Tunizija je tudi puščava, čudovita puščava, ampak je tudi zelo zelena! Veliko je polj. Poznani so po odličnem oljčnem olju, olivah, oljčnem lesu in po vinu. Preden sem jo obiskal, sem si jo predstavljal zelo podobno Egiptu, saj sta državi geografsko zelo blizu, pa ni bilo tako. Ljudje so veliko bolj obzirni, topli in prijazni, dežela je veliko bolj zelena, presenetila me je pa tudi zaradi zgodovine. V Tuniziji stoji eden večjih rimskih amfiteatrov na primer.

Torej Tunizija niso samo resorti?

Tunizija so tudi resorti, dražji in cenejši, kvalitetnejši in … manj kvalitetni. A je še veliko več! Resort je ponavadi izhodišče za izlete. Ponavadi stoji blizu plaže, ima na sredi velik bazen, iz hotela pa potekajo potem izleti naokoli. Tunizija je čudovita dežela. Polna lepe narave, mešanice kultur in bogate zgodovine. Pa seveda puščava in plaže!

Tunizija te preseneti. Obvezno obiščite Saharo, glavno mesto Tunis, rimski amfiteater v El Jemu, plažo in mesto Hammamet, Djerbo, Djerbahood, Sidi Bou Said, …

Ali je v resortih v Tuniziji dostopen alkohol?

Je. V Tuniziji imajo odlično vino, imajo tudi svojo znamko piva. Tako da ni omejitev na tem področju.

Kaj vas je v Tuniziji najbolj navdušilo?

Puščava. Vedno znova me navduši. Ljudje si puščavo zmotno predstavljajo kot zelo dolgočasno. Pa ni! Najprej, poznamo več vrst puščave. Lahko je peščena, lahko je kamena, je zelo raznolika. V puščavi doživiš čisti mir. To je posebna tišina. Obožujem sipine. Ni svetlobne onesnaženosti. Če v puščavi preživiš noč, so ti zvezde na dlani.

V Tuniziji smo obiskali tudi gorsko oazo in doživeli tako sončni vzhod kot zahod. Za sončni vzhod smo vstali zelo zgodaj zjutraj, ampak je bilo zelo vredno. Sončni vzhod je lepši kot sončni zahod. Sončni vzhod na slanem jezeru je moj najljubši spomin celotnega potovanja.

Bi Tunzijo priporočali kot poletno destinacijo?

Absolutno. Ne samo, da je čudovita, je tudi razmeroma blizu in zelo ugodna. Izleti so fantastični, dogajanja je ogromno. Čarter vozi iz Ljubljane, v resortih so slovenski predstavniki. Meni se zdi odlična destinacija za poletne počitnice. Puščava, morje, arhitektura, mestna središča, medine… to vse je res posebno doživetje.

Je Tunizija primerna za samostojno potovanje?

Poleg all inclusive resorta in agencijske organizacije si lahko potovanje po Tuniziji organizirate tudi sami. Je lepo potovanje. Vem, da leti redna linija iz Benetk, prepričan pa sem, da je še kakšna linija iz bližine. Obstajajo pa tudi zasebni hoteli, poleg resortov.

Obiskali ste tudi Djerbo. Kaj bi bolj priporočili Djerbo ali celino?

Djerba je bolj odmaknjena, čudovita, ampak na celini se mi zdi, da lahko doživiš in vidiš več. Djerba je primarno turistično naravnana in polna resortov.

HITRIH 5

Najljubša država: Jordanija

Najljubše mesto: Dubaj

Najljubši jezik: Slovenščina

Najljubša hrana: Špinačne palačinke

Najljubše prevozno sredstvo: Avto

Anže Petrič utrinke s svojih potovanj deli na svojem Instagram profilu. Sledite mu TUKAJ!

Bi Tunizijo obiskali tudi vi? Preverite ugodno ponudbo TUKAJ! 

Foto: Anže Petrič, Tunizija

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

“Včasih sem na letalu dremala ali gledala filme, danes pa…” – Intervju z Laro Nastran, podjetnico in vplivnico

Lara Nastran je vedno nasmejana svetlolaska, ki ji kljub trem majhnim otrokom nikoli ne zmanjka energije. Ne za materinstvo, ne za poslovne ideje, ne za deljenje nasvetov in trenutkov na Instagramu, ne za potovanja. Njena energija je nalezljiva, zato jo na Instagramu spremlja že skoraj 40.000 ljudi. Pod eno od svojih objav s potovanja je zapisala: “Zakaj vzeti s sabo na potovanje otroke, ki se mogoče vsega tega niti ne bodo spomnili? Ker se bom jaz. In tole so trenutki za katere si želim, da se mi nekje vmes odvrtijo pred očmi, ko bo enkrat moj čas.”

Z družino veliko potujete. Odkar vas je 5, smo vas lahko spremljali že v Dubaj, Egipt in na Zanzibar. Katera destinacija vas je najbolj navdušila?

Ko sem še potovala sama, me je najbolj navdušila Mehika, moje najljubše družinsko potovanje pa je zagotovo na Zanzibar. Lara Nastran.

Kaj mislite, da je tista največja razlika pri potovanjih solo/v paru in potovanjih z majhnimi otroki?

Razlika je definitivno ogromna, že v sami logistiki. Včasih sem lahko spakirala za dva tedna Kitajske in dva tedna Amerike v en kovček, važno, da imaš denarnico in telefon, ostalo se pa že nekako znajdeš. Medtem ko je že potovanje s tremi majhnimi otroki (Oliver je imel 4 mesece, ko smo prvič leteli v Dubaj) cel projekt. Na letalu ne dremaš ali gledaš filmov, ampak animiraš enoletnika, serviraš prigrizke, iz kovčkov pripravljaš provizorično posteljo…

Kaj menite, da potovanja otroku dajo?

Predvsem širino, izkušnje. Čisto drugače je, če otrokom samo pripovedujemo o svetu, kot če jim ga pokažemo.

Kaj je najtežje na potovanjih z majhnimi otroki?

Meni predvsem transport od točke A do B. Ko si enkrat na lokaciji, se začne ta lušten del!

Zakaj ste se odločili za Zanzibar?

Predvsem zaradi dejstva, da je relativno “neokrnjen”, ni še tega masovnega turizma kot recimo na Maldive, Dubaj in podobne tople destinacije, ki so trenutno popularne, posledično pa so tudi cene bolj prijazne.

Vas je navdušil ali razočaral?

Nas je res navdušil, že gledamo karte za jesen – čeprav načeloma ne maram podvajati destinacij ker se mi zdi kar “greh” vračati na isto mesto, ko pa je še toliko sveta, ki še nismo raziskali.

Imeli ste slabo izkušnjo z izgubljeno moževo denarnico. Kaj se je zgodilo in kako ste to rešili?

Denarnice niso ukradli na silo, verjetno je pač nekdo izkoristil trenutek nepazljivosti in jo vzel iz nahrbtnika. Mož je pač naredil amatersko napako in vzel sabo celo, namesto da bi vzel sabo eno kartico in nekaj gotovine, ampak konec dober vse dobro – čez par dni smo jo lahko odkupili nazaj, za 17€ 🙂

Kaj bi svetovali staršem, ki se odločajo ali na pot z otrokom ali ne?

Predvsem to, naj se ne obremenjujejo na zalogo. Če se bo otrok jokal med letom, ne bo ne prvi ne zadnji. Če imate finance in željo, samo pritisnite tisti gumbek “book now”, otroci so blazno prilagodljiva bitja in grem stavit, da vas bodo pozitivno presenetili!

 

Na katero potovanje se bo Lara Nastran z družino odpravila naslednje, lahko spremljate na njenem Instagram profilu Romeo in Julija (klik).

Foto: Lara Nastran

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na info@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: “Življenje se ne konča, ko postaneš starš!” – #INTERVJU z ustvarjalko najlepših družinskih popotniških fotografij

“Življenje se ne konča, ko postaneš starš!” – #INTERVJU z ustvarjalko najlepših družinskih popotniških fotografij

Njen nasmeh je nalezljiv, ob njenih fotografijah zastane dih. Nika Korošec, ustvarjalka bloga Mali popotniki, že od nekdaj obožuje izlete in potovanja. Sedaj, ko je mama, bi rada s svojimi objavami ostalim staršem pokazala, da se vse da, tudi ko postaneš starš. Kako? 

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Nika, ženska, mama, podjetnica, ustvarjalka, kreatorka profila Mali popotniki. Nemirna, energična in radovedna. Nasmejana in optimistična. Pa taka, malenkost zaletava (kar je včasih plus, včasih pa tudi minus), močna, pogumna in samosvoja. To so tisti glavni pridevniki, ki bi si jih dala. Športnica po duši in gibanje na svežem zraku me res polni. Pa visoko na mojem seznamu vrednot je svoboda.


Kako daleč sega vaša ljubezen do izletov in potovanj?

Hm… Z izleti sem zrasla. Predvsem izleti v hribe. Sem iz družine, ki je šla vsako nedeljo v hribe. Namesto Živ žava smo mi na vrhu hriba gledali razgled in pili čaj iz termosa. Potem pa mislim, da je bilo ključno potovanje v Avstralijo (nisem bila niti še polnoletna) z nono in sestrično. Od takrat pa samo iščem proste vikende, praznike, počitnice in mi misli ves čas begajo v svet.

Kako to, da ste se odločili za delitev popotniških utrinkov na Instagramu Mali popotniki?

Sem zelo odprta in se mi večkrat zdi da delim preveč. Motivacija za tem, da delim utrinke z naših potovanj in hribolazenja je predvsem, da opogumim druge starše. Življenje se ne konča, ko enkrat postaneš starš. Določene stvari sicer moraš prilagoditi, ampak veliko se da doživeti in videti tudi z (majhnimi) mulci. Da ne omenjam, kako lepo je gledati svet spet skozi otroške oči.

Kdo ali kaj vas je navdušilo za fotografijo? Ste obiskali kakšen tečaj?

Za fotografijo me je navdušil moj nono Peter, ko sem bila najstnica. Vmes sem fotografijo opustila. Potem pa zaradi posla (cca. tri leta nazaj) spet prijela za fotoaparat. Nisem obiskala nobenega tečaja. Zdaj ga pa vzamem s sabo povsod. Res povsod. Fotografije tudi res minimalno popravljam. Želim si, da to ostane moj hobi, ki mi bo vedno v veselje. Sedenje za računalnikom in urejanje mi je zoprno. Grem raje na teren in “škljocam”, pa potem včasih ulovim kakšno prav lepo fotozgodbo.

Kam se v Sloveniji najraje odpravite na izlet?

Naš najljubši del Slovenije je zagotovo Posočje. Naš drugi dom v resnici. Tam imamo tudi apartma in v dvajsetih letih se še nisem naveličala Bovca in okolice. Tak mir je tam (sploh izven sezone) in toliko lepot. Hribi, reka Soča, sprehodi, slapovi, travniki, plaže. Komaj čakam, da grem spet.

Kako izbirate lokacije za svoje izlete?

Veliko idej dobim od svojih staršev. Veliko preko različnih otroških potovalnih dnevnikov. Pa na Instagramu rada gledam lepe fotografije, shranim kakšno lokacijo. kar se tiče hribov pa najdeš skoraj vse na hibi.net. Sicer sem pa malce bolj lena, kar se tiče vožnje in se nekako držimo bolj Primorske. 🙂

Kaj ne sme nikoli manjkati v nahrbtniku, ko greste na potovanje?

Prigrizki. Topla oblačila, barvice in knjige.


Katera svetovna destinacija vas je najbolj navdušila?

Samo eno težko izpostavim. Avstralija (obiskala sem jo dvakrat, pa še kdaj jo bom) in Maroko (zelo pristen, kaotičen, barvit in gostoljuben). Tudi Kuba mi je bila zelo všeč. V Evropi pa Dolomiti – moram vsaj enkrat letno tja.

Kako je potovati z otroki? Kaj jim potovanja in izleti dajo?

Lepo in težko. 🙂 Najlažje je bilo, ko sta bila še dojenčka. Z malčki je precej naporno (moja sta samo 18m razlike). Potem, ko so nad 3 leta, pa postane spet malo lažje. Na zadnjem potovanju po Emiratih je bilo prav fino. Trma je skoraj že mimo, veliko jima lahko že dopoveš, vajena sta hoje, zdržita tudi brez popoldanskega spanca. Vsako leto je lažje. Moja filozofija pa je, da ne potujem zaradi njiju. Grem zaradi sebe. Ker mene to tako zelo osrečuje. Ona dva sta pač zraven. Vem, da sem boljša mama, če dobim svojo dozo potepanj. Destinacij ne izbiram po tem, kaj lahko tam počneš z otroki. Nikoli se še nista pritoževala, da jima je dolgčas. Otroci so tako zelo prilagodljivi in odprti. Jaz mislim, da bosta zaradi vse hoje v hribe imela rada naravo in bosta do nje skrbna, pa vztrajna, pogumna in konec koncev, da vidita, da življenje ni potica. Da je treba kdaj tudi kaj potrpeti. Potovanja jima odpirajo obzorja. Dobila bosta neko prilagodljivost in to, da znaš poiskat rešitve, kjerkoli že si. Rada bi pa tudi, da spoznata, kako zelo sta privilegirana zgolj zato, ker sta bela. Ta rasna razlika me res boli. Upam, da bosta postala strpna in sočutna človeka in menim, da bosta lažje postala strpna in sočutna zato, ker bosta doživeli različne kulture in svetove.

Kje boste preživeli poletne počitnice?

Čaka me ena pestra pomlad in poletje. Plan za april je delo, varčevanje, delo, varčevanje, pa še malo dela in varčevanja. 😀 V začetku maja z mamo planirava Camino Krk. Potem me čaka vzpon na Grossglockner in v začetku junija še Mont Blanc. Julija računam na kakšen teden Dolomitov z avtodomom. Pa veliko Posočja.

Imate v planu tudi kakšno daljše potovanje?

Najstarejši sin gre s septembrom v šolo tako da, ja, želim si ene posebne malce daljše avanture, ampak v EU. Ne upam pa še nič povedati… 🙂

HITRIH 5

Najljubše mesto? Joj, ne maram mest (če je tu mišljeno večje naselje). Moje najljubše mesto je na vrhu kakšnega hriba. 🙂
Najljubša država? Kar se kvalitete življenja tiče, sem zelo zadovoljna v naši Sloveniji. Sicer pa takoj podpišem za selitev nekam v trope, na toplo.
Najljubša jed? Rakci (na kakršenkoli način, samo ne pikantni) oziroma morska hrana.
Najljubše prevozno sredstvo? Avtodom.
Najljubši jezik? Slovenščina. Ker je tako fajn, ko potuješ in lahko sproščeno klepetaš pa te nihče ne razume. 😀 Na drugem mestu je pa španščina.

Niko Korošec, njene dogodivščine in njene čudovite foto zgodbe lahko spremljate na Instagram kanalu Mali Popotniki TUKAJ.

Foto: Nika Korošec, Mali Popotniki

PREBERITE ŠE: Izlet na Snežnik: Fotozgodba, ki vas bo pustila brez besed

V Kanado z delovno-potovalno vizo: “Začeten strah je vedno prisoten, a dom si znava ustvariti kjerkoli”#INTERVJU

Edina in Jan sta mlada Slovenca iz Prlekije, ki smo ju na Vandraj gostili že predlani, ko sta na Novi Zelandiji živela v kombiju. Še pred tem sta bila na delovnih počitnicah tudi v ZDA, trenutno pa smo ju ujeli v Kanadi, kjer sta prav tako z delovno-potovalno vizo. Na kakšne izzive sta naletela pri urejanju birokracije in iskanju službe v Kanadi, kaj jima takšne dogodivščine dajo in kako jima pomagajo, da ob tem ohranjata trden odnos, preberite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Na Vandraj smo vaju v intervjuju (tu) nazadnje gostili pred dvema letoma, ko sta na Novi Zelandiji živela v kombiju. Danes pa se prav tako z delovno-potovalno vizo oglašata iz Kanade. Vaju že kaj zebe? 

Mrzlo zimo v Kanadi sva pričakovala in se na to pripravila, tako da naju je zima na jugu Nove Zalandije pred dvema letoma bolj presenetila. Je pa res, takih zim doma v Prlekiji več nimamo in sva vesela spremembe,… zaenkrat.

Od našega zadnjega pogovora sta sprejela kup novih, pogumnih odločitev in dosegla marsikaj. V 2022 sta nazaj v Sloveniji odprla sladoledno podjetje, Jan je izdal pesniško zbirko, prenovila sta stanovanje in se z novo delovno-potovalno vizo odpravila v Kanado. Ima leto za vaju enako število dni kot za vse ostale? 

Zadnja štiri leta po zaključku študija so bila res pestra. Po tem ko sva na Novi Zelandiji začela pisati blog in premagala strah pred kritiko, sva ugotovila, da naju prav ta ustavlja na poti do cilja. Tako sva ob večerih v kombiju veliko debatirala o želji po manjšem podjetju. Premlela sva vse svoje želje, raziskala niše in po delu na nasadu malin, kjer smo prodajali tudi točen sladoled iz pravega sadja, ugotovila, da bi lahko točno to pripeljala v Slovenijo. Sladoled je res drugačen, polne teksture in izdelan sveže, pred tabo in iz pravega sadja. Ustanovila sva KORU sladoled, izdelala manjši voziček in z njim se seliva po poletnih dogodkih v Sloveniji. Cilj je bil ustvariti sezonsko podjetje, ki te ne omeji na točno določeno lokacijo. To nama omogoča potovanje in delo v tujini, tako sva trenutno v Kanadi, v prihodnosti pa to lahko kombinirava z drugimi zaposlitvami.

No, pesniška zbirka je sicer nastajala veliko dlje. Kje jo lahko dobimo?

Res je, besedila za zbirko sem pisal zadnjih 6 let. V zvezkih se jih je nabiralo vedno več in želja po izdani zbirki je bila vedno večja. Crowdfunding plaforme, kot sta Indiegogo in Kickstarter, ti omogočajo take želje tudi uresničiti. Vesel sem, da sem poskusil in hvaležen za vse podpornike, ki so mi izdajo tudi omogočili. Trenutno pa je zbirko mogoče dobiti le z naročilom na mojem Facebook profilu.

Trenutno sta torej v Kanadi, kjer bivata z delovno-potovalno vizo (working holiday visa). Zakaj prav Kanada?

Po poletju v ZDA, kjer sva prvič preizkusila delovno-potovalno vizo, sva si podobnih izkušenj želela še več. Zato sva si takrat kar se da hitro pridobila vizo za Novo Zelandijo, ki ima omejitev do 30 let. Potem pa sta nama med državami, ki omogočajo delovno-potovalno vizo, ostali le še Kanada in Avstralija. Želela sva nekaj povsem drugačnega in zato izbrala Kanado, ki ima omejitev do 35 let.

Res je, da so vsi ti konci sveta noro lepi in jih lahko raziskuješ do onemoglosti, ampak po najinem mnenju je tako kamorkoli se odločiš odpotovati. Zato samo raziskovanje morda ni bil primaren cilj za odhod v Kanado. Naučila sva se, da si pred potovanji zastaviva cilj, kaj se želiva tam naučiti, naj bo to nova sposobnost ali odkriti nove želje, za katere sploh ne veš, da jih imaš. Iz vidika dela, sva želela v Kanadi dobiti priložnost vodenja ekipe, se o tem naučiti čim več in spoznati, ali želiva tudi midva kdaj svoje podjetje širiti in zaposlovati. Zakaj se ne bi učil, za to bil plačan, potem pa vso znanje prenesel na svoje življenje, podjetje?

Dobiva veliko komentarjev, da tako delo lahko opravljava tudi doma, kar je res, ampak tukaj delaš v popolnoma drugačnem okolju in kulturi. Kar ti poleg delovnih izkušenj da še življenjske in čeprav to zveni klišejsko – širi tvoj pogled na svet.

Glede na to, da to ni vajin prvi delovno-potovalni podvig, saj sta pred Novo Zelandijo delala tudi z ZDA – je bil sam proces urejanja birokracije in selitve v Kanado tokrat kaj lažji?

Iskreno je bilo tokrat verjetno najtežje. V ZDA sva odhajala le za 5 mesecev, na Novo Zelandijo sva se odpravila po zaključku študija, željna popolne spremembe. Pred odhodom v Kanado pa sva imela doma udobje kot še nikoli prej. Imela sva veliko dvomov, a vedno prišla do istega zaključka. Izpuščeno priložnost bi obžalovala, v udobje doma pa se bova že vrnila. In če sva se kaj naučila iz prejšnjih selitev, je to, da je začeten strah vedno prisoten, a dom si znava ustvariti kjerkoli.

Urejanje birokracije za Kanado je bilo popolnoma drugačno od ZDA in Nove Zelandije, a zaradi prejšnjih izkušenj lažje. Čeprav se seznam na začetku prijave zdi neskončno dolg, je edini pristop: korak za korakom in prej ali slej prideš do cilja.

Na kakšen način sta se lotila iskanja službe in kako zahtevna naloga je bila to?

Iskanje službe v Kanadi je bilo veliko težje v primerjavi z Novo Zelandijo. Za Kanado ni toliko aktivnih skupin na Facebooku, kjer se najde večina služb na Novi Zelandiji. Tako sva bolj ali manj iskala kraje, kjer bi si želela preživeti zimo, poiskala podjetja, hotele, restavracije, ki zaposlujejo sezonske delavce in pošiljala CV-je. Večina ima na svojih spletnih straneh zavihek “Careers”. Ker sva iskala zaposlitev z nastanitvijo, je bila izbira omejena, pa vseeno. Odgovorov nisva dobila veliko, morda sva se iskanja službe za čez zimo lotila prepozno ali pa nisva prišla v poštev, ker še v tistem trenutku nisva bila v Kanadi in tako uradno še nisva imela potrjene vize. To ti uradno potrdijo šele ob vstopu v državo, čeprav imaš prej že urejeno vse potrebno.

Kakorkoli že, v Kanado sva se odpravila brez službe. Letela sva v Toronto in najprej poskusila službo dobiti na vzhodu. Če bi bila neuspešna, bi letela na zahod Kanade, kjer je več možnosti, a tudi veliko večje povpraševanje. Iz Toronta sva se z najinimi nahrbtniki, vlakom in tremi avtobusi odpravila 6 ur severno do knjižnice v Collingwood, kjer je bližnje smučarsko središče Blue Mountain iskalo sezonske delavce. Naslednji dan sva se selila v nov dom in še naslednji začela z novo službo.

Kakšno delo opravljata in kako dolga bo vajina delovna sezona?

V Blue-ju sva vodji ekip v smučarskih kočah na dnu smučišča. Točno to je bil najin cilj – pridobiti izkušnje vodenja ekipe. Najini delovni dnevi so precej pestri, saj sva kot vodji strežbe zadolžena, da vse poteka gladko. Pri tem se nemalokrat pojavijo izzivi z zaposlenimi, gosti ali z najinimi nadrejenimi. Čeprav so dnevi včasih naporni, nama je ta odgovornost všeč, saj imava tako priložnost, da se vsak dan ogromno naučiva. Tukaj bova ostala do konca marca.

Kakšen je vajin delovnik in koliko prostega časa vama ostane? Ga tudi vidva izkoristita za kakšen spust po belih strminah?

Delava 9 ur na dan, 5-krat na teden. Včasih dopoldne, drugič popoldne. Tako, da imava priložnost smučanja zjutraj ali zvečer, vsekakor pa ob prostih dneh. Vsi zaposleni imamo zastonj smučarske karte in najem opreme, tako da poskušava izkoristiti kolikor je le mogoče.

Bosta po koncu sezone svojo delovno-potovalno vizo izkoristila tudi za raziskovanje dežele javorjevega lista? Če ja, kakšni so vajini načrti? 

Najini načrti so trenutno še precej odprti. A najprej se bova odpravila nekoliko južneje v ZDA in spomladi, ko je velika večina Kanade še zamrznjene in bele, raziskala Arizono in Kalifornijo. Kam se bova odpravila po koncu tega roadtripa v sredini maja, pa bova še morala malo premisliti. V mislih sta dva scenarija. Bova videla.

So Kanadčani res najbolj iskreno prijazni, vljudni, zabavni in nasmejani ljudje na svetu?

Res je, da velike večine Kanade še sploh nisva videla, a zaenkrat se ta stereotip ni izkazal za resničnega. Ali pa so bila najina pričakovanja prav zaradi tega prepričanja prevelika. Mogoče pa sva razvajena od prijaznosti doma in na Novi Zelandiji.

Česa o tej deželi nista vedela pred prihodom, pa vaju je presenetilo ali navdušilo? 

Ob prihodu v Kanado naju je presenetilo, koliko trgovin, ki prodajajo izdelke iz marihuane, je v vsakem, še tako majhnem mestu. Vedela sva, da je marihuana v Kanadi legalizirana, ampak nisva pričakovala toliko trgovinic, ki so ponavadi zelo moderne in lepo urejene.

Katere kanadske jedi bosta z veseljem posvojila v domači kuhinji? In česa na jedilniku ne bosta pogrešala?

Kanadska kuhinja je precej podobna ameriški, tako da kaj veliko ne bova dodala na svoj jedilnik. Za spomin na delo tukaj pa si bova kdaj pa kdaj pripravila »poutine«. To je ena ljubših izbir Kanadčanov in sicer je pomfri z omako, sirom in zeleno čebulo.

Kako so se na vajin že tretji daljši odhod v tujino odzvali vajini bližnji?

Na najine odhode so se sedaj že privadili, čeprav se njihovi obrazi kljub odobravanju najinih odločitev še vedno nekoliko povesijo. Jim pa je zdaj že veliko lažje, saj se zavedajo, da sva skozi podobne situacije že šla in se bova že znašla.

Se vama zdi, da se je v zadnjih letih dojemanje “netradicionalnega”, bolj nomadskega življenjskega sloga, ki se ne boji sprememb in neznanega, kaj spremenilo tudi pri starejših generacijah? 

Rekla bi, da bo za spremembo pri starejših generacijah potrebno še nekaj časa in še večje število mladih s podobnimi odločitvami. Vprašanj na temo: »Kaj pa bosta potem, Kaj pa »penzija«, Kaj pa otroci,…« je še vedno ogromno.

Se pa zavedava, da na tak način ne bova mogla živeti vse življenje, saj zna biti precej naporno. Vse od urejanja birokracije za pridobitev viz, iskanja služb v tujini, ustvarjanja novih vezi, vsakodnevnega učenja, življenja v novem okolju in vzdrževanja življenja nazaj v Sloveniji. Tudi midva imava želje po tradicionalnih poteh in bova v prihodnjih letih iskala najino ravnovesje tradicionalnega in netradicionalnega.

Ni dvoma, da takšne izkušnje ogromno dajo v nematerialnem smislu. Pa vendar – bi rekla, da s tovrstnim sezonskim delom lahko tudi dobro zaslužiš? 

V Kanadi so stroški življenja precej visoki, a sama sva s premišljenimi izbirami uspela prihraniti dovolj za načrtovano potovanje in povrnitev začetnih stroškov. Veliko je odvisno od potrošniških navad posameznika, isto kot doma. V primerjavi z Novo Zelandijo bova tokrat uspela prihraniti manj, saj je tudi potovanje po Kanadi/ZDA načeloma dražje.

Pravijo, da trdnost odnosov med ljudmi zares spoznamo na potovanju. Bi rekla, da sta se v teh letih, ki sta jih preživela v tujini, spoznala in povezala bolje, kot bi se v enakem času doma?

Definitivno, vse te skupne izkušnje naju še dodatno povezujejo. Naučila sva se živeti skupaj 24/7 in to tudi prioritizirati, saj nama je to nekaj najbolj pomembnega. Prav zaradi vseh teh izkušenj lahko uspešno sodelujeva tudi ob delu in podjetništvu.

Kam vaju bo odneslo v prihodnje? In kakšna usoda čaka vajin sladoled? Se vrača s poletjem, tako kot vidva?

Točno to pa je del najine odločitve, ki jo bova morala sprejeti med spomladanskim potovanjem po zahodu ZDA. Hvaležna sva, da sva si uspela ustvariti službo, h kateri se domov lahko vedno vrneva, ob enem pa si pustila dovolj svobode, da jo lahko za eno sezono dava na pavzo. Najbolje, da naju spremljate na najinem profilu, bova vsekakor javila takoj, ko bova vedela tudi sama.  

Edini in Janu ter njunim dogodivščinam z delovno-potovalno vizo lahko sledite na blogu (tu), Facebooku (tu) in Instagramu (tu). Njuno delo pa lahko podprete s skodelico kave – več o tem TU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: “Stanovanje v Ljubljani sva brezplačno zamenjala za vilo z bazenom v Provansi!” #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.