Dominikanska republika med pandemijo: popotniška izkušnja slovenskega para #intervju

Barbara Bedene in Blaž Dobravec sta mlada popotnika, ki sta tudi v zadnjem letu, ko se je svet ustavil, uspela raziskati nekaj kotičkov, ki niso zgolj v mejah domače regije. To pomlad ju je očarala Dominikanska republika.

Barbara in Blaž sta mlad par, ki si s potovanji širi obzorja in hrani svojo popotniško dušo. Blaž je študent računalništva in matematike, Barbara pa študira fizioterapijo. Potovanja rada zabeležita z dobrimi fotografijami in videi, na Vandraj pa smo ju že gostili po njunem potovanju na Bali. Tokrat ju je poklicala Dominikanska republika, kamor sta s šopkom varnostnih ukrepov lahko odpotovala kljub pandemiji. Ta je v zadnjem letu povsem ohromila brezskrbna potovanja in masovni turizem, kot smo ga poznali do zdaj, a z upoštevanjem številnih omejitev in strogih ukrepov ter dobro organizacijo, je tudi to mogoče … Če ne drugače, naj vas Dominikanska republika pogreje skozi njune oči.

Barbara in Blaž sta v Vandraj intervjuju delila izbor imenitnih fotografij in filmček, ki sta ga posnela na potovanju čez lužo ter šopek uporabnih informacij – tudi za čas, ko se bo svet postavil nazaj na noge.

Potovanja so v zadnjem letu obstala, omejitvam navkljub pa ostaja nekaj destinacij, ki jih pandemija ni tako ohromila. Marca sta tako odpotovala v Dominikansko republiko. Kako sta si izbrala to destinacijo? 

Obstaja kar nekaj destinacij, kamor se lahko potuje, so pa tudi v teh državah pogoste določene omejitve – obvezno nošenje mask, policijska ura in podobno. Dominikanska republika ni bila najina prva izbira. Na najinem seznamu želja imava nekaj destinacij, ki si jih želiva še ogledati, a je bila večina od teh držav ali popolnoma zaprtih ali pa je bila obvezna 14-dnevna karantena in se zato zanje nisva odločila.

Med odprtimi je recimo Mehika, ki je bila najina prva izbira. Ko sva za enomesečno potovanje po Mehiki naredila okviren načrt krajev, ki si jih želiva ogledati, pa se je zataknilo pri letalskih kartah, katerih cene so bile kar zasoljene. Zato sva iskala alternativo. Tako je na najin radar prišla Kolumbija, ki je bila takrat še odprta za turiste. Ravno ko sva želela rezervirati letalske karte, ki so bile zelo poceni, sva dobila informacijo, da se bo Kolumbija v naslednjih tednih zaprla. Tudi druga destinacija je splavala po vodi in iskanje najinega potepa je potekalo naprej.

Končno sva prišla do Dominikanske republike, za kamor sva karte rezervirala 10 dni pred odhodom. Odločitev, da odpotujeva tja, je v veliki meri temeljila tudi na tem, da je tam ravno čas, ko se v zalivih nahajajo kiti grbavci. Če povzameva, bi lahko rekli, da je šlo za splet naključij, ki naju je pripeljal v Dominikansko republiko.

Na kakšne omejitve sta naletela pri organizaciji potovanja? 

Pri organizaciji potovanja v Dominikansko republiko načeloma nisva imela nekih večjih organizacijskih težav. Vzela sva zdravstveno zavarovanje, ki krije stroške nastanitve in zamenjave leta v primeru okužbe. Zaradi zahtev pri prestopu v Amsterdamu z letalsko družbo KLM sva morala opraviti tako PCR test (ta ob prihodu na tamkajšnje letališče ni smel biti starejši od 72 ur), ki sva ga opravila na Golniku, kot tudi hitri antigenski test, ki sva ga 4 ure pred vzletom opravila na letališču Marco Polo. Oba testa sva morala narediti tudi na poti nazaj, saj se zahteva v tranzitnih državah v tem času ni spremenila.

Kako je potekalo samo potovanje, od leta do vmesnih transportov?

Potovanje je glede na stanje po svetu potekalo popolnoma brez težav. Seveda ti na vsakem koraku preverijo veljavnost PCR testov – tudi ob prestopih. Tako, da jih je dobro imeti kar vedno poleg letalske karte. Maska pa je seveda obvezna oprema tekom celotnega potovanja.

Zaradi cenovno ugodnejših letov sva izbrala pot Marco Polo -> Amsterdam -> Panama -> Dominikanska republika, kar pa je pomenilo, da je bil najin let malce daljši – približno 24 ur.

Zgodil pa se nama je zanimiv pripeljaj na poti v Dominikansko republiko in sicer ob prestopu v Panami. Nič hudega sluteča sva se kakšno uro pred vkrcanjem na letalo odpravila do najinega terminala za odhod, ko je do naju pristopil velik varnostnik brez identifikacije in od naju zahteval potna lista. Ko sva mu ju pokazala, nama ju je vzel iz rok in naju pozoval, naj mu slediva. V majhni sobi, ki je bila videti kot kaznilnica iz filma, je za nama zaklenil vrata in rekel, naj sedeva. Zasliševal naju je o razlogih za obisk Dominikanske republike, od kje nama denar za potovanje, kaj sva po poklicu … Najbolj kočljivo je bilo ob vprašanjih o količini denarja, ki ga imava s seboj v gotovini in na karticah ter študentskemu delu in financiranju študija s strani države.

Ko smo končno prebrodili jezikovne omejitve – najino znanje španščine je na ravni poznavanja telenovel, medtem ko njihovo znanje angleščine ni nič kaj boljše, – nama je končno verjel, da opravljava študentsko delo in da imamo v Sloveniji študij financiran s strani države. Šele potem nama je povedal, da naju tako zaslišuje, ker padeva v tip ljudi, ki se kasneje iz Dominikanske republike tihotapi v ZDA v upanju za boljše življenje. Sicer mu glede na najina EU potna lista nisva popolnoma verjela (smeh). 

Kje sta iskala nastanitve?

Nastanitve sva v večini iskala na Booking.com, kar na Instagramu pa sva našla tudi en prečudovit apartma (Fixielofts). Pri samem bookiranju hotelov/hostlov sva se odločila, da bova rezervirala le prvi dve noči, saj sva si želela biti čim bolj fleksibilna. Za naju je bila to super odločitev. Večina nastanitev je bila odprtih. Vedela sva, da imajo v Dominikanski republiki tudi policijsko uro, ki sva se jo – z izjemo enega dne – držala.

Si česa nista mogla ogledati/doživeti na račun izrednih razmer?

Ker v Dominikanski republiki večinski del predstavljajo naravne znamenitosti, kakšnih večjih omejitev nisva doživela. Edina stvar, ki sva si jo želela ogledati, a si je nisva mogla, je bila tovarna tobaka.

Na kakšen način sta se premikala po državi in kolikšen del sta obiskala? 

Takoj po pristanku v Dominikanski republiki sva najela avtomobil, ki sva ga imela 9 dni. Z avtomobilom sva se iz Santo Dominga odpravila v Jarabacoo, ki se nahaja v centralnem hribovitem delu države. Pot naju je nato vodila do severne obale – do mesta Puerto Plata. Sledila je vožnja ob severni obali do polotoka Samana. Iz Samane pa sva najino krožno pot zaključila v Santo Domingu.

Kljub vsem priporočilom, naj avta ne najameva, se je ta izkazal za super odločitev. Sicer je bilo celotno potovanje zaradi te odločitve malce dražje (dodatna zavarovanja so obvezna), a je bila svoboda, ki sva jo pridobila s tem, neprecenljiva. S pomočjo avtomobila sva bila popolnoma prosta glede najinega načina potovanja in ogledov znamenitosti. Nisva bila vezana na javni promet, ki je sicer dobro organiziran in precej poceni. Kljub temu sva celo nekaj malega prihranila, ker nama ni bilo treba hoditi na organizirane izlete pri turističnih agencijah. Te so prilagojene ameriškim turistom in s tem tudi ustrezno zasoljene.

Najem avtomobila se res splača, bi pa vseeno odsvetovala vožnjo v večjih mestih. Na avtocestah imajo tudi cestnine, ki se gibljejo od 1 do 7 evrov. Skupno sva za cestnine na celotnem potovanju odštela približno 25 evrov. Do najbolj turističnega predela Punta Cana sva se po vrnitvi avtomobila odpeljala z avtobusom, tam pa sva najela skuter in okolico raziskovala z njim.

Punta Cana

Vajinih top 6 krajev z oddiha v Dominikanski republiki? 

V najboljših 6 krajev v Dominikanski republiki bi definitivno vključila:

  • ogled grbastih kitov v zalivu Samane,
  • Las Terrenas, ki ima prečudovito vrsto restavracij in barov ob plaži,
  • Puerto Plata, kot eno najbolj barvitih mest z zelo prijaznimi ljudmi,
  • Laguna GriGri, kjer si lahko ogledaš prečudovite mangrove,
  • otok Saona – majhen otoček, na katerem so samo palme, čiste peščene plaže in prečudovita kristalno čista voda,
  • slap Slato Jimenoa no. 1 in slap Slato el Limon, oba sta nekaj posebnega. Oba slapova pa naredi še bolj zanimiva pot do njiju, ki te vodi skozi tropski gozd.

Seveda pa je bilo tekom potovanja še kar nekaj zanimivih izkušenj, kot na primer poskušanje svežih zrn kakavovca.

Kaj si želita, da bi vedela, preden sta šla na pot?

Mislim, da bi bila najbolj uporabna informacija ta, da tam skoraj nihče ne govori angleško. Zato bi tudi kakšna ura inštrukcij španščine definitivno prišla prav.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Potovanja in odkrivanje novih krajev, kultur in tradicij so definitivno stvar, ki naju navdušuje. Spontanost in spoprijemanje z nenačrtovanimi situacijami sta definitivno dve lastnosti, ki sva se jih bila prisiljena naučiti. V trenutni situaciji pa definitivno živiva moto:

Če se znajdeš v slepi ulici, ne obupaj in se obrni ter najdi drugo pot.

Se je vajin pogled na potovanja in zanimive destinacije ob trenutnih razmerah kaj spremenil?  

Popolnoma iskreno, ne. Pa naj ne bo to zdaj povod za jezne komentarje, a po najinih izkušnjah se je izkazalo, da se popolnoma enakih (če ne še bolj strogih) ukrepov, kot se jih drživa doma, drživa tudi med potovanjem in posledično nimava nekih dodatnih razlogov za strah.

Je pa res, da je zaradi trenutne situacije prišlo do kar velikega števila negativnih posledic pri potovanju – dodatni ukrepi, stroški testov, policijska ura … Po drugi strani pa potovanje v trenutnem času prinese tudi nekaj dobrih stvari. Na Zakintosu lansko poletje in zdaj v Dominikanski republiki sva bila na številnih destinacijah praktično sama. (Njun posnetek z Zakintosa najdete TUKAJ).

Kateri kotički sveta ostajajo na vajinem seznamu krajev, ki jih morata videti še v tem življenju? 

No, če bi začela naštevati, nam bi verjetno zmanjkalo prostora (smeh). Na vrhu so zagotovo Japonska, Filipini, Mongolija, Tanzanija, Nova Zelandija, Avstralija in severne države Evrope – Norveška, Švedska, Finska. Seveda pa je malce nižje na seznamu še zelo veliko drugih kotičkov.

 Blaža in njegove imenitne fotografije ter videoposnetke lahko najdete na njegovi spletni strani (TU), lahko pa ju spremljate tudi na popotniškem blogu (TU).

Foto in video: Blaž Dobravec (Instagram: @blazdobravec) in Barbara Bedene (Instagram: @barbarabedene)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenca, ki že dobro leto živita na Novi Zelandiji in nabirata kivije #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

DOMINIKANSKA REPUBLIKA DOMINIKANSKA REPUBLIKA  DOMINIKANSKA REPUBLIKA 

Petra Jan: Inženirka strojništva, ki gre v svet rada tudi povsem sama

Moja tokratna sogovornica je Petra Jan, mlada raziskovalka, ki jo je na študij strojništva odneslo zanimanje za podmornice in konstrukterstvo, a se je kasneje našla v tribologiji. Tokrat sva se osredotočali na njeno drugo veliko strast – potovanja. 

Petra Jan je vse prej kot običajna sogovornica. Zanimajo jo stvari, za katere povprečen človek še ni slišal, a so vse prej kot dolgočasne. Rada raziskuje – tudi svet in nove kotičke. Z nami pa je delila kup imenitnih dogodivščin in novih idej za oddihe, ko bodo ti spet mogoči.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Živjo, moje ime je Petra Jan. Po poklicu sem inženirka strojništva in trenutno v Ljubljani kot mlada raziskovalka delam doktorat iz tribologije. Na spletu ustvarjam blog z imenom Erratic Engineeress, kjer pišem o svojih potovalnih prigodah, zadnje čase pa tudi o hrani, trajnostnem načinu življenja in ostalih interesih – od tod ime erratic = nepredvidljivo, brez rednega vzorca, ker bi težko rekla, da ima blog eno, definirano nišo. Poleg tega rada kuham, berem knjige in preizkušam različne hobije, v zadnjem času se npr. učim špansko in vezem.

Trenutno delate doktorat iz strojništva. Kaj vas je zaneslo na takšno karierno pot?

Pravzaprav me na to pot ni ravno zaneslo, ker sem že relativno zgodaj vedela, da me zanima naravoslovje in kako stvari delujejo. Po gimnaziji sem se vpisala na študij strojništva – takrat so me zanimale podmornice in konstrukterstvo, vendar sem kmalu ugotovila, da mi bolj ležijo materiali in detajli, zato sem se našla v tribologiji. Ker me je po končanem magisteriju bolj zanimalo raziskovalno delo kot delo v industriji, sem se vpisala še na doktorat in zaenkrat se mi zdi, da sem se odločila pravilno.

Eno leto ste živeli tudi na severu Švedske. Kaj vas je odneslo tja in kakšno je življenje na – 25°C?

Tako je, živela sem v Lulei, v švedskem delu Laponske. Tam sem delala 2. letnik magisterija v sklopu skupnega evropskega programa in moram reči, da je del mene za vedno ostal gor na severu. Kljub temu, da so zime brutalne, je pokrajina boleče lepa, tako nizke temperature pa ponujajo popolnoma nove, neverjetne izkušnje. Pozimi smo bili približno pol leta v temi in vsake par dni sem lahko opazovala severni sij ob reki 5 minut stran od stanovanja.

Najnižja temperatura, ki sem jo izkusila, je bila -37°C, vendar pa ti že pri -20°C globoko zamrznejo trepalnice, kar je res hecen občutek. Univerza v Lulei ima zato podzemne tunele za prehajanje med stavbami, ki pridejo še kako prav. Poleg tega v Lulei zamrzne tudi morje, tako da smo se lahko do bližnjega otoka odpravili peš po ledeni cesti, ki je prevozna tudi z avtomobilom v mesecih, ko je led za to dovolj debel. Hoja po morju je res nekaj nedojemljivega, še bolj nepojemljivo pa je, da je za severne Švede taka zima nekaj povsem običajnega. Avtobusi so vozili po urniku tudi v največjih snežnih zametih in Švedi so še pri -25°C prirejali žurke ob ognju v naravi, kjer je marsikateri tuj študent skoraj dobil ozebline.

Veliko ste potovali tudi sami. Katere so prednosti in slabosti solo popotništva?

Prednosti je veliko, če znaš biti sam v svoji družbi in zaupati vase. Zame je največja prednost, da se mi na poti ni treba prilagajati nikomur, da lahko spreminjam plane po želji in trmasto hodim po 3 ure v eno smer do neke obskurne destinacije, če mi to zapaše. Največja slabost se mi zdi, da nimaš nikogar, s komer bi lahko delil doživljaje, vendar vsaj jaz na poti vedno spoznam veliko ljudi, zato se mi to ne zdi tako problematično.

No, gotovo je še ena večja slabost to, da nimaš nikogar, ki bi ti pazil prtljago, ko greš na stranišče. In da greš sam težko v bar na pijačo ali na zabavo, ne da si videti kot lahka tarča ali pijanec. Sploh pri ženskah je to lahko tudi vprašanje varnosti. Predvsem gre za to, kako kot družba dojemamo ljudi, ki so »sami«. Nekaterim se zatakne že pri obedovanju v restavraciji, ker je prositi za mizo za enega v določenih državah res malce neprijetno. O dobrih in slabih straneh solo potovanj sem se sicer precej na široko razpisala na blogu, da ne bom tu predolga.

Kolikšen del leta v sicer bolj naklonjenih razmerah preživite na potovanjih?

V študentskih letih sem poskušala čimveč časa preživeti na potovanjih, posebno med poletjem. Študij v tujini je bil seveda eno veliko potovanje. Sedaj ko sem omejena s službo pa se bom morala prilagajati dopustom in vikendom. Čeprav bi z veseljem ponovno delala na kakšnem projektu v tujini ali šla na potovanje za par mesecev, me nikoli ni vleklo, da bi živela na poti kot “polnočasna” popotnica.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

Načeloma glede na razpložljiv čas, finance, sezono in glede na to, kdo gre z menoj. V prostem času z enim očesom spremljam različne potovalne vsebine in v času pred kovidom sem imela vedno na zalogi vsaj 3 napol izdelane potovalne plane. Na koncu ponavadi pretehta cena letalskih kart in najboljša možnost glede na trenutne razmere, nikoli nimam fiksnih potovalnih planov v smislu “letos grem tja”.

Se je v zadnjem letu vaš odnos do potovanj in njihove še do lani samoumevne dostopnosti kaj spremnil?

Niti ne. Precej pogrešam potovanja in upam, da se bomo čimprej lahko spet odpravili v tujino. Ampak jih nikoli nisem jemala za samoumevna.

Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo?

Sem rojena in vzgojena v Ljubljani, kot bi rekli v angleščini. Zagotovo bi bili na vrhu seznama poleg očitnih znamenitosti Zmajski most, Metelkova, Čajna hiša v starem delu mesta in vodna zapornica na Ljubljanici pri cukrarni.

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?

Res težko izberem samo enega. Moje prvo solo potovanje je bilo 5 tednov couchsurfinga po Avstraliji, kar se mi je močno usedlo v srce, predvsem zato, ker so me vseh 5 tednov gostili super ljudje, ki so mi po 5 minutah zaupali ključe svojih stanovanj. S takega potovanja se res težko vrneš nespremenjen. Od mojih potovanj mi je bilo zelo všeč tudi potovanje v Gruzijo, kamor sva šla s fantom, in Svalbard, kamor sem šla sama. Od družinskih potovanj v mlajših letih pa sta mi najbolj ostali v spominu Islandija in Turčija.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog bo februarja star 2 leti. V mojem opisu piše, da še vedno verjamem v zmaje in dobro, ker so zmaji kul in ker je bil eden izmed razlogov za nastanek mojega bloga to, da sem želela deliti svoje pozitivne izkušnje z ljudmi po svetu. Prijatelji in znanci so me vedno spraševali, kam grem naslednjič ter kako to, da toliko potujem, če me ni strah iti sama in v lastni organizaciji.

Če preveč poslušamo novice, je svet res pogosto videti poln slabih ljudi in temnih kotičkov. Zato sem želela deliti svoje izkušnje in spodbuditi tudi druge k takim oblikam potovanja ali vsaj k potovanjem na sploh. Življenje je precej lepše, če na zemljevidu vidimo spomine na prijazne ljudi in neverjetne znamenitosti, kot samo krizna žarišča. Trudim se biti iskrena glede svojih izkušenj, predvsem kar se tiče potovalnih nasvetov, ker ni vse vedno lahko ali samoumevno. Ampak verjamem, da lahko vsak potuje. Sčasoma se je blog sicer razširil tudi na druge teme, ampak potovanja zagotovo ostajajo glavna tema.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Ironično je moja najbolj popularna objava vodič o hitrem vlaganju, ki je bil očitno viralna, ker ga je delila ena ameriška mama blogerka. Drugače pa je moja najbolj brana objava še vedno moje iskreno razmišljanje o vrnitvi k življenju nazaj v rodni državi, s katero se je očitno veliko ljudi poistovetilo.

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite?

Za svoja potovanja sem vedno plačala sama oz. starši v mlajših letih. Zaenkrat še nisem bila na nobenem sponzoriranem potovanju v stilu klasičnih potovalnih blogerjev. Ker ne želim imeti oglasov ali reklamirati 1001 produkta na svojem blogu, trenutno ne zaslužim prav veliko. Lani sem dodala gumb za donacije in se je od prijaznih ljudi nabralo par evrov za kavo, ampak zaenkrat blog še ne plačuje sam zase.

Na potovanjih imate tudi stike z lokalci. Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, pravzaprav se precej trudim, da spoznam čimveč lokalcev, sploh kadar potujem sama. Pogosto uporabljam couchsurfing in se udeležujem lokalnih dogodkov. Morda so mi bili najbolj simpatični Škoti, posebno na otoku Skye, kjer sem bila zunaj sezone. Ker sem bila ena izmed redkih turistov v tistem času, so me po 2 dneh poznali in prijazno pozdravljali že vsi vozniki avtobusa, natakarji v kavarni in lokalne stare mame. Tudi v Gruziji so bili ljudje izjemno prijazni in so naju s fantom kot državljana bivše Jugoslavije takoj vzeli za svoja.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Ne. Tudi v obdobju pred blogom sem vedno fotografirala zanimive stvari, ker sem jih želela deliti z drugimi, ko sem prišla domov. Je pa res, da sem takrat naredila manj fotografij. In da so bile moje fotografije na splošno precej slabše, ker sem želela zgolj funkcionalno pokazati tisti objekt in se nisem ubadala s koti in kompozicijo. Moji videi so še vedno taki, slabi. Šele kasneje sem začela skozi objektiv na telefonu gledati z bolj umetniškim, estetskim pristopom.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Zaupajte v svoje instinkte. Če se vam nekaj ne zdi v redu, verjetno ni. Če se vam tisti dan ne da slediti vašemu popotnemu planu, ostanite dan dlje, pojdite na še eno pijačo z lokalci, obiščite mesto izven poti z zanimivim imenom … Vse preveč ljudi fiksno sledi svojim načrtom in zamudi ali zavrne spontane izkušnje, ki so zame najlepši del potovanj.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Gruzijski Adjaruli khachapuri (kruhov čolniček, napolnjen s sirom, jajci in maslom), švedski Kaffeost (sir v kavi, morda ne najljubša jed, ampak zagotovo ena izmed najbolj zanimivih) ter turški Iskender kebab (döner kebab v pekoči paradižnikovi omaki). Mislim, da imata prvi 2 eno skupno temo …

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Uf, na srečo nimam veliko neprijetnih izkušenj. Imam pa eno zabavno neprijetno iz Avstralije. Na poti iz Sydneyja do Brisbana sem se peljala v avtu z nekom, ki je šel v to smer in sem ga našla preko rideshare strani. Na poti so ga zagrabile precej boleče prebavne težave, do te mere, da mi je sredi avtoceste rekel, naj primem volan in naju nekako ustavim, da mora nujno ven iz avta. Nekako sva precej adrenalinsko znavigirala na odstavni pas, nakar je izginil za ograjo za 20 minut in prišel nazaj v podobno slabem stanju. Ni mi preostalo drugega, kot da sem naju brez vozniške (pozabila sem jo v Sloveniji) peljala do najbližje bencinske, kjer se je nato zaklenil v WC. Mene pa je naprej peljal tovornjakar, ki se mu je cela prigoda zdele precej smešna. Podrobna zgodba je seveda tudi na mojem blogu. 

Katera destinacija je presegla vaša pričakovanja in katera vas je razočarala?

Svalbard je daleč najbolj presegel vsa moja pričakovanja. Spomnim pa se, da mi Slovaška ni bila posebno všeč ali zanimiva, ko sem bila tam v mlajših letih na potovanju z mamo.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da lahko potuješ le, dokler si mlad oz. mora za to biti pravi čas ter da so popotniki zgubljene duše. Menim, da je za potovanje vedno pravi čas in da se da tudi z zelo majhnim finančnim vložkom videti veliko. Vendar pa to zahteva malce več organizacije in iznajdljivosti.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Zagotovo tega, da trava nikoli ni bolj zelena pri sosedu. Ljudje smo si po svetu precej bolj podobni kot mislimo. Vsi imamo iste težave in smo preprosto ljudje. Predvsem Slovenci smo nagnjeni k pritoževanju nad vsem in morala sem iti v tujino, da sem se naučila zares ceniti svojo državo. Marsikaj imamo urejeno bolje kot drugje, marsikaj pa bi seveda morali izboljšati, ampak v splošnem sploh ni tako slabo, kot se pritožujemo.

Ravno zato marsikdo ne more razumeti, zakaj sem se po življenju v tujini vseeno vrnila domov. Poleg tega so me potovanja naučila, da svoj denar raje zapravljam za izkušnje, kot stvari, in me usmerila v bolj trajnostni način življenja. Ko sem npr. živela v Leedsu (UK), sem bila zgrožena nad njihovim odnosom do smeti in začela zavestno zmanjševati svoje odpadke. Ko sem obiskala Svalbard pa sem izkusila, kaj zares pomeni neokrnjena, divja narava in res bi mi bilo hudo, če bi arktično okolje popolnoma izginilo.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Absolutno. Bučno olje, skuto, zelo kvalitetno lokalno hrano in ravno pravo mero prijaznosti do neznancev brez rinjenja v njihov osebni prostor.

HITRIH 7

Najljubša država: Norveška

Najljubše mesto: Sevilja, Španija

Najljubša plaža: na Ukancu v Bohinju, Slovenija

Najljubša kulinarika: karkoli pekočega s sirom

Naljubši način transporta: vlak

Najljubši jezik: slovenščina

Prva država na seznamu za obisk po koncu pandemije: Ferski otoki (Danska)

Foto: Petra Jan/osebni arhiv

Petri lahko sledite tudi na njenem blogu (tu) in Instagramu (tu). 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Kei Kamijima je Japonka, ki je v Sloveniji preživela zadnjih 10 mesecev. Govorili sva o kulturnih razlikah in neobičajnih navadah, o življenju na drugem kontinentu med pandemijo, športu in stvareh, ki so nam skupne.

Kei Kamijima je doktorica filozofije, profesorica športne vzgoje in igralka namiznega tenisa. Prihaja z Japonske, natančneje iz prefekture Nagano. Zaradi študija in kasneje dela na Inštitutu za tehnologijo Niigata danes živi v prefekturi Niigata, zadnjih 10 mesecev pa je bil njen dom Slovenija.

Kei je v Ljubljano prišla na pobudo sodelovanja med Univerzo v Ljubljani – Fakulteto za šport, Inštitutom za tehnologijo Niigata in Japonsko namiznoteniško zvezo – komisjo za znanost in medicino. V okviru svojega obiska je na Fakulteti za šport delovala kot asistentka, hkrati pa je izkoristila sodelovanje Fakultete za šport in Inštituta Jožef Stefan za svojo znanstveno-raziskovalno dejavnost. V času obiska je sodelovala tudi pri promociji Fakultete za šport med slovenskimi maturanti in se udeleževala treningov in tekem v nekaterih slovenskih namiznoteniških klubih.

Tik pred njeno vrnitvijo na Japonsko sva se ujeli v srcu njej zdaj že domače Ljubljane in v nekoliko drugačnih razmerah poklepetali o njenih vtisih te skrite evropske dežele, o kateri marsikdo od njenih znancev ne ve prav veliko. In kot priznava, o njej pred prihodom ni veliko vedela niti sama …

“Moji prijatelji doma o tej lepi deželi pred mojim odhodom niso vedeli prav veliko. Tako kot jaz. Številni so mislili, da gre za isto državo kot je Slovaška. A v tem času smo se oboji o njej naučili marsikaj. In vsekakor je to dežela, kamor se bom z veseljem še kdaj vrnila,” pravi Kei. In to je najin intervju.

Povejte nam malo o sebi. Kako dolgo ste pravzaprav tu in s kakšnim namenom ste na izmenjavi?

Tu sem se izobraževala in delala kot asistentka na Fakulteti za šport za predmet Namizni tenis pri profesorju Miranu Kondriču. Eden od razlogov, zakaj sem prišla na izmenjavo v Slovenijo, je tudi to, da se naučim drugih športov. Na Japonskem šport ni dojet kot hobi, rekreacija ali zabava. Sodoben šport je k nam prišel iz Evrope, oziroma Amerike kot način treniranja vojakov, za disciplino in urjenje, ne kot nekaj za sprostitev. Na Japonskem na univerzi učim športno vzgojo in eden od mojih ciljev je, da študente prepričam, da je šport lahko tudi zabaven. To pri nas ni običajno. Želim priti do sprememb v glavah, da je gibanje zabavno, saj je zdrav duh lahko le v zdravem telesu.

Sem sem prišla za 10 mesecev, a pandemija je prišla veliko pred iztekom mojega gostovanja. Ko so se stvari razvile, so me kontaktirali z japonske ambasade in me vprašali, če se želim vrniti domov. Takrat se je Slovenija že zaprla in sklenila sem, da je ostati tu enako – če ne celo bolj varno – kot iti na pot čez pol sveta. Poleg tega je vsa moja predavanja na Japonskem že pokril in nadomeščal drugi profesor, zato tam niti ne bi imela kaj početi. In tu je še veliko stvari, ki se jih lahko naučim.

Pa so slovenski študentje in njihove delovne navade kaj podobni tistim, ki jim predavate doma?

Mislim, da so slovenski študentje zelo iskreni in odprti. Ko sem imela predavanje, na katerem sem predstavila Olimpijske igre v Tokiu, ki bi se morale odviti letos, sem jim zastavila nekaj vprašanj. In precej jih je dvignilo roke ter sodelovalo v debati. Kar je izjemno, tega pri nas ne poznamo (smeh). Japonci smo precej sramežljiv narod in se ne oglašamo, če ni ravno nujno.

Ste opazili kakšne druge kulturne razlike med Japonci in Slovenci tudi sicer?

Pravzaprav sem bila presenečena nad tem, da smo si v marsičem zelo podobni. Slovenci ste prijazni in vljudni, na ulici mi je bil vedno kdo pripravljen pomagati s smerjo ali čim podobnim. Ko se je začela pandemija, sem opazila tudi, da Slovenci precej pridno sledite ukrepom in navodilom stroke. In upoštevanje pravil in zakonov je zelo blizu tudi Japoncem.

A če najdeva kakšno razliko, je morda v tem, da smo Japonci vzgojeni tako, da med tednom, ko delamo, delamo s polno paro in pravzaprav nimamo časa, da bi sredi dneva hodili ven na kave, kosila ali kaj močnejšega.

Včasih se vprašam, kdaj Slovenci sploh delate (smeh)? Opažam, da si za druženje v kavarnah vzamete čas kadarkoli v dnevu, tudi če sredi delovnika. Kar je izjemno, kaj takšnega mi prej ni bilo običajno. Nekaj precej nenavadnega mi je tudi to, da Slovenci v lokalih tudi pozimi v najhujšem mrazu sedite zunaj.

Japonci gredo tudi po službi hitro domov, da se spočijejo za naslednji delovni dan. Po drugi strani pa je Japoncem v navadi, da konec tedna nadoknadijo vse za nazaj in se zdivjajo v družbi alkohola. In takrat niso več tako sramežljivi kot sicer.

Ste imeli poleg Ljubljane priložnost raziskati tudi druge kotičke Slovenije? 

Seveda, kot se za turista v Sloveniji spodobi sem bila na Bledu, v Postojni in v Piranu. V Niigati, kjer živim sicer, smo ob morju, zato nama je bil z možem zelo pri srcu Piran. Zanimivo mi je tudi, da Slovenci zelo radi hodite v hribe. Pri nas – čeprav imamo nekaj zelo znanih vrhov – to ni tako pogost hobi oziroma šport.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Japoncih?

Ko sem šla v Postojno in na Bled sem slišala, da smo Japonci zelo vljudni in vedno točni. In moram priznati, da to ni nobena zmota. Kako pomembna je točnost, so nas učili že v osnovni šoli, ko smo morali k vsaki uri priti 5 minut pred njenim dejanskim začetkom.

Potem vam je naših akademskih 15 minut precej nepoznanih?

Zelo nenavadna toleranca, vsekakor (smeh).

Kaj pa jezik? Ste se kaj spoznavali tudi s slovenščino?

Malo. Znam povedati, da mi je ime Kei Kamijima in prihajam z Japonske, pa dobro jutro, na zdravje, hvala, prosim, kava, nazaj, naprej, levo, desno in namizni tenis (smeh). Izgovorjava samih besed mi je bolj jasna od angleščine.

Kaj boste najbolj pogrešali, ko se vrnete na Japonsko?

Ljudi. In krompir (smeh). Nekaj je pri slovenskem krompirju, drugačno sladkobo ima, odličen je. In ogromno ga imate. A vsekakor bom v prvi vrsti pogrešala ljudi. Imela sem res prijazne in prijetne sodelavce ter stkala nekaj lepih prijateljstev. Pogrešala bom petkove Odprte kuhinje na tržnici in druženja na prostem. Všeč mi je tudi domače slovensko kraft pivo!

Ko se vrnem na Japonsko, bom obisk Slovenije vsekakor priporočila vsem svojim prijateljem. Slovenija je zelo varna država s čudovitimi kraji in naravo, vsekakor mi je zelo pri srcu.

In če za trenutek pozabite na japonsko vljudnost, česa iskreno ne boste pogrešali niti malo?

Oh, ta je težka! Tu mi je res všeč. Edina stvar, ki je v središču mesta zelo opazna, so brezdomci. V mestu me večkrat na dan kdo ustavi in prosi za denar, česar na Japonskem ne doživiš prav pogosto. Ko sem bila mlajša, je bilo na Japonskem precej več brezdomcev. Danes zanje država poskrbi veliko bolje kot pred leti.

Slovenija me pogosto spomni na Japonsko iz časov, ko sem bila še otrok. Tudi kar se tiče vožnje pod vplivom alkohola. Na Japonskem so glede tega postali veliko bolj strogi, tu pa se mi zdi, da je to za nekatere še vedno precej sprejemljivo početje. Generacija moje babice in dedka sicer še vedno sede za volan pijana, a opaziti je spremembe v glavah mlajših generacij, ki se že bolj zavedajo odgovornosti in posledic.

Kaj moramo vedeti ostali popotniki, preden obiščemo Japonsko?

Vsekakor priporočam obisk Kjota. Mesto je polno izjemnih templjev in razgledov, ima poseben čar. Tu je doma stara japonska kultura. Obvezno skočite tudi v kakšen onsen, naravni termalni vrelec in pa spite v tradicionalnem japonskem hotelu ryokan. Sicer pa ima vsaka prefektura neke svoje običaje ter kulinariko in to se splača raziskati.

Ko sva že pri onsenih – mar ni zanimivo, da so Japonci znani kot sramežljiv in zadržan narod, hkrati pa obožujejo onsen, torej toplice, kjer so vsi goli? 

Ha, odlično vprašanje (smeh). Japoncem je od nekdaj precej običajno, da si delijo kopalnice z več ljudmi hkrati. Zaradi pogoste stiske s prostorom in tudi pomanjkanja časa, so člani družine v kopalnici pogosto skupaj in istočasno, morda zato pri tem delu intime niso sramežljivi. Tudi sama sem se šele tu zavedla, da pri vas starši in otroci spijo v različnih spalnicah in ne skupaj. Pri nas so otroci do kakšnega 12 leta v isti sobi kot starši.

Vsekakor pa je odsotnost ostalih intimnih odnosov pri nas velik problem. Mladi enostavno nimajo časa za spolnost, zveze ali sploh spoznavanje partnerja, to, da so sramežljivi, pa je še dodatna ovira.

Česa si želite, da turisti, ki obiščejo Japonsko, ne bi več počeli? 

Smetenje vsekakor velja za zelo nespoštljivo vedenje. Sicer pa si verjetno vsi želijo obiskovalcev, ki spoštujejo tuje kulture in ne vznemirjajo lokalcev. Moram reči, da sem se zavedla, kako kulturni smo pravzaprav Japonci, šele ko sem prišla v Evropo.

Se boste še kdaj vrnili v Slovenijo?

Absolutno! Moja mama in teta bi me morali obiskati že v maju, a sta morali potovanje zaradi pandemije odpovedati. Že zaradi njiju bo treba priti nazaj (smeh). Slovenija je postala moj drugi dom in vsekakor se še vrnem.

Foto: Arhiv Kei Kamijima

PREBERITE ŠE: Japonska: Kaj je onsen, zakaj ga obožujemo in česa tam nikakor NE počnite ALI Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Tereza: Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo #intervju

Kateri so top trije slovenski oddihi, ki jih je to poletje odkljukala Tereza Poljanič? S Terezo sva klepetali o njenem življenju med Slovenijo in Novo Zelandijo, o tem, da je letos kljub izrednim razmeram videla kar nekaj sveta in o tem, kako rada se vrača domov.

Tereza Poljanič živi med dvema koncema sveta in je v konstantnem iskanju sončnih dni. Ko je na Novi Zelandiji poletje, jo boste našli tam. Ko se pri njih začne zima, v Sloveniji pa se ta ravno poslovi in začne topliti, se Tereza vrne v domovino. Tako se že nekaj let spretno izogiba zimam in vsake pol leta preživi na enem delu sveta.

Tereza Poljanič je sicer strokovnjakinja za zdravo prehrano in certificirana presno-veganska kuharica z diplomo losangeleške akademije Matthew Kenney Culinary Chef. Pri nas je najbolj znana kot voditeljica kuharske oddaje Zdravo, Tereza in avtorica istoimenske kuharske knjige, stoji pa tudi za okusno vegansko linijo izdelkov Tereza’s Choice. Ob vsem tem rada organizira tudi kuharske delavnice, poleti pa v Grčiji organizira tudi kulinarične joga oddihe. Tokrat sva klepetali o malo drugačnem poletju, ki je za nami in njenih najljubših na novo odkritih kotičkih Slovenije.

Kakšno poletje je za vami in po kakšnih dogodivščinah vam bo ostalo v spominu?

Moje poletje je bilo malce krajše, ker sem se zaradi Covid situacije zadržala v zimski Novi Zelandiji. Tam sem med lockdownom 20 dni potovala z avtodomom in raziskovala severni otok Nove Zelandije, dokler niso spet vzpostavili poletov v Evropo, ko sem se lahko vrnila sem. Takoj, ko sem prispela v Slovenijo, pa sem se podala v naše prelepe gore, Goriška brda in Grčijo, natačneje na Kreto, kjer vsako leto organiziram kulinarične in joga počitnice. 

Na kakšen način najraje raziskujete našo deželo, kakšen tip popotnika/izletnika ste?

Včasih sem tip divjega popotnika, spet drugič pa se zelo rada »pocartam«. Letos sem res veliko hodila v hribe, na večdnevne ture in spala v različnih kočah ter osvajala vrhove. Poleg različnih vrhov pa sem se odpravila tudi na prve štiri etape Julijana trail, ki je prav tako nekaj posebnega, sicer nižinska hoja vendar ravno tako unikatna. Poleg utrujanja nog sem si pustila malce kulinaričnega in vinskega razvajanja v Goriških brdih na ekološki domačiji Klinec.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep? 

Vsega po malem. Mogoče mi je bližje Štajerska, glede na to, da imamo tam vikend in sem tam tudi preživela večino koncev tedna svojega otroštva.

Kateri so top 3 oddihi po Sloveniji, ki so vas v zadnjem času najbolj navdušili in kaj vse ponujajo?

Zelo priporočam Klavže28! Izjemna nastanitev, ki je narejena iz recikliranih materialov sredi gozda. Mir, sprehajanje po skritih poteh, ki vas vodijo do samotnega slapu. Oddih v Klavžah je bil darilo prijateljice za moj rojstni dan, kjer sva vsako jutro izvajali jogo, potem pa so naju razvajali z domačim zajtrkom.

Druga destinacija, ki mi je pri srcu, je Kekčeva domačija v Trenti. Tudi to je zelo unikatna lokacija, kjer vas čakata dobra hrana in mir.

In tretja, ki jo velja omeniti, je Šenkova domačija – Zgornje Jezersko, kjer se lahko ustavite in si privoščite masunjek ter po mojem mnenju najboljše ajdove žgance! Ampak vse to šele po tem, ko osvojite pohod na Češko kočo.

Še ekstra namig: Prikolesarite ali pa se sprehodite do ekološke vasi Čadrg! Kmetija pri Lovrču, kjer vas bo navdušila Marija s svojo božansko tradicionalno kulinariko, značilno za tolminske hribe. Tam smo posneli eno epizodo oddaje Zdravo, Tereza! Takrat sem se končno naučila priprave prave frike z najboljšim tolminskim sirom, za sladico pa seveda niso smeli manjkati štruklji!

Katere kotičke sveta ste sicer letos nameravali raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

Spogledovala sem se s ponovnim odhodom v Indijo, kjer bi se udeležila 10-dnevnega meditacijskega tečaja in pa mogoče Vietnam.

Se je vaš pogled na potovanja in zanimive destinacije ob trenutnih razmerah kaj spremenil?  

Malce se je zagotovo spremenil, predvsem sem se zavedla, da je še veliko neraziskanega tik pred mojim nosom. Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo, se podam na različne predele Slovenije, kjer me vsakič znova nekaj preseneti … Pa naj bodo to kulinarika, gostoljubni domačini ali pa dih jemajoči razgledi.

Kateri kotički sveta ostajajo na vašem seznamu krajev, ki jih morate videti še v tem življenju? 

Južna Amerika in pa Vietnam!

Foto: Tereza Poljanič/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Top 3 slovenski oddihi po navdihu Davida Urankarja

Tokrat je nekaj navdiha za raziskovanje domovine, ko bo to spet mogoče, z nami delil David Urankar, ki je letos slovenske kotičke raziskoval z ženo Ajdo in sinovoma Liamom in Nelsom.

David Urankar je televizijski voditelj, ki ga lahko na nacionalni televiziji spremljate v oddaji Dobro jutro in v avtomobilski oddaji Avtomobilnost. Vsi ljubitelji podkastov ga poznate iz tedenskih podkastov Avtomat in po najnovejšem Gospoda, ki ga ustvarjata z Juretom Godlerjem. Zagotovo ste ga ujeli tudi v kakšni mednarodni oglaševalski kampanji, marsikdo pa o njem ne ve tega, da je v slovenski knjigi rekordov zapisan kot prvi voznik boba v državni reprezentanci, s katero je 5 sezon nastopal v evropskem in ameriškem pokalu.

V tokratnem Vandraj intervjuju nam je David Urankar tako zaupal, kako se je z izbruhom pandemije spremenil njihov odnos do potovanj in to, kako lepo je lahko doma.

Na kakšen način najraje raziskujete našo deželo, kakšen tip popotnika/izletnika ste?

Smo zelo spontani popotniki, marsikdaj se zgodi, da se v soboto pri zajtrku odločimo, da gremo v adrenalinski park ali pa do kakšne reke, jezera, morja. Zelo rad vozim, še zlasti, ko imamo pri Avtomobilnosti na testu kakšen dinamičen avto, mi srce zaigra. Izlet zato prilagodimo tudi kakšni lepo zaviti cesti, ki jih pri nas ne manjka. Pa dobra hrana, to je tudi obvezen del vseh naših izletov. Nekaj specialnega, lokalnega.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep? 

Uf, dobro vprašanje! Včasih se mi je zdelo, da Ljubljano res dobro poznam. Potem pa me vedno znova preseneti kak nov kotiček, lokal ali restavracija. A glede na to, da sem že od rojstva “žabar”, bi na kvizu zagotovo izbral vprašanja o Ljubljani.

Kateri so top 3 oddihi po Sloveniji, ki so vas v zadnjem času najbolj navdušili in kaj vse ponujajo?

Poleti sva šla z Ajdo na nekajdnevni izlet, kjer sva se ustavila pri slovenskih mojstrih z Michelinovimi zvezdicami. Za začetek znova predlagam lokalne ceste, kjer po poti z lahkoto ujameš še kak kulinarični biser in lokalno vinsko poslastico. Vipava nama je v zadnjih letih zelo prirasla k srcu, tako simpatičen center z izvirom reke Vipave, kot okoliški hribčki. Če ste v Vipavi in niste na lovu za zvezdicami, predlagam Gostilno Podfarovž ali Majerijo, kjer imajo tudi simpatične sobe za prenočitev. Drugače pa o presežkih Tomaža Kavčiča v Zemonu ne bi niti začel!

Malo naprej – v Novi Gorici je tudi izvrstna Restavracija Dam, kjer vas bo poleg hrane presenetila tudi dizajnerska soba.

Še nekaj simpatičnih ovinkov naprej pa Ana Roš. Ampak potem smo že v Kobaridu, ki je v kombinaciji z Bovcem in okolico eden mojih najljubših koncev Slovenije.

Katere kotičke sveta ste sicer letos nameravali raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

Ponavadi so poletja pri meni delovna, saj se večina velikih reklamnih kampanj in projektov snema ravno v poletnih mesecih. Tako smo večinoma na morju zgolj ob vikendih in daljših potovanj zaradi fleksibilnosti pri delu niti ne planiramo. No, to se je letos povsem obrnilo na glavo.

Če smo včasih radi planirali pomladni in jesenski del počitnic v (bolj) toplih krajih, je to v letu 2020 padlo v vodo, mrzlo vodo (smeh).

Nam je pa letos uspelo biti res veliko skupaj in kot družina smo se lahko še bolj povezali. Morda bi šli nekam, kjer rastejo palme … ampak te rastejo tudi v Portorožu pa še kokos ti ne more pasti na glavo (smeh).

Se je vaš pogled na potovanja in zanimive destinacije ob trenutnih razmerah kaj spremenil? 

Pogrešam spontanost, ko sem lahko v četrtek rezerviral karte za vikend pobeg v Rim. Zdaj ne bi na vrat na nos rinil v situacijo, ki se iz dneva v dan spreminja. Doma smo sproščeni, kot družini nam je udobno. Vemo, kje se dobi dobra hrana/sestavine, kam se gre na sprehod, koga lahko pokličeš za pomoč. Ne bi si želel ostati z dvema majhnima otrokoma v karanteni v malem Airbnb stanovanju v mestu, ki ga ne poznam. To se je spremenilo.

Kateri kotički sveta ostajajo na vašem seznamu krajev, ki jih morate videti še v tem življenju?

Na spisku imam tudi kraje, ki sem jih že videl in bi si jih enkrat rad spet ogledal – z druge perspektive.

Ko je Ajda študirala v Angliji, smo šli na izlet v Manchester, in ker sem United fan, bi se z veseljem spet vrnil, pogledal tekmo, ko bo to spet mogoče.

Z modelingom sem bil v mladosti v Milanu, kasneje sva se z Ajdo vrnila na koncert Beyonce in Jay-Z-ja in rad imam ritem, ki ga mesto oddaja. Celo raje, kot takrat, ko sem tam bival in delal.

Pa na vse klasične športne točke, ki me spominjajo na en res lep čas mojega življenja, odraščanja – Lake Placid, Koenigssee, St. Moritz … Ja, vem, večinoma zato, ker so tam tudi steze za bob (smeh).

Foto: Osebni arhiv/David Urankar

Davidu, Ajdi, Liamu in Nelsu ter njihovim dogodivščinam lahko sledite tudi prek Instagrama TU @david.urankar in TU @ajdaru.

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU
ALI
Tereza: Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Lucija in Klemen: “Slovenijo najraje raziskujeva s šotorom in kolesom” #intervju

Lucija in Klemen sta popotniški par, ki mu je koronavirus prekrižal kar nekaj letošnjih popotniških načrtov. Zaradi nastale situacije sta se odločila, da je čas, da tokrat raziščeta Slovenijo. V spodnjem intervjuju sta z nami delila kup idej za izlete in oddihe v naši in sosednjih deželah.

Lucija in Klemen sta znana tudi po blogu Lucina potepanja in slikovitem profilu na Instagramu, tokrat pa sta dogodivščine v tujini – tako kot večina strastnih popotnikov – zamenjala za raziskovanje domovine in naših sosed. Kakšne popotniške nasvete imata? 

Letos bomo tudi svetovni popotniki dopustovali malo bližje domu. Kakšni so vajini popotniški načrti za letos?

 Letos bomo res večinoma dopustovali doma ali bližje domu. Nekih večjih načrtov nimava, oziroma jih ne upava delati. Letos se bova usmerila predvsem na raziskovanje Slovenije, v avgustu pa upava, da nama uspe roadtrip do Norveške in v oktobru kakšne mini počitnice na katerem od grških otokov.

Se vama zdi, da dobro poznata slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Mislim, da Slovenijo absolutno premalo poznava. Ponavadi sva se na izlet odpravila v nama že poznane kraje, ki jih rada obiščeva, nisva pa veliko obiskovala novih krajev. Na najinem seznamu je še veliko znanih in manj znanih slovenskih biserov, ki jih imava letos namen obiskati. Dobro poznava Štajersko in slovensko obalo, obiskati in raziskati pa imava namen še Prekmurje, Gorenjsko in Posočje. Zavedava se tudi, da je Slovenija čudovita in precej raznolika dežela, in da Slovenci kdaj pozabimo, v kako zanimivi državi živimo.

Od kod sicer prihajata? Katere kotičke vašega kraja bi pokazala tistim, ki ga še ne poznajo?

Prihajava iz Štajerske in sicer iz okolice Celja. V neposredni bližini Celja je kar nekaj čudovitih krajev, ki jih je vredno obiskati. Priporočava, da obiščete staro mestno jedro, mestni park, celjski grad, Šmartinsko jezero ter Celjsko kočo. Slednja je precej priljubljena pohodniška postojanka, ki ima tudi precej pestro ponudbo aktivnosti. Preizkusite lahko adrenalinski park, se spustite po letnem sankališču z bob-kartom, najmlajši bodo veseli spusta po drči, odprli pa so tudi zipline.

Kateri del Slovenije poznata kot svoj žep? 

Večkrat se pošaliva, da je Rogla kraj, ki ga res poznava kot lasten žep. Na Roglo hodiva že od malega, zadnja leta pa jo obiščeva v vseh letnih časih. Pozimi smučava, spomladi ali jeseni greva na kakšen izlet, poleti pa enostavno pobegneva pred vročino v dolini. Rogla je tudi idealno izhodišče za lažje pohode in kolesarske ture. Obiščete lahko Lovrenška jezera, Črno jezero, Slap Šumik, se sprehodite do Koče na Pesku in razglednega stolpa ali pa se sprehodite po “Poti med Krošnjami dreves”.

Na kakšen način najraje raziskujeta našo deželo?

Našo deželo najraje raziskujeva s šotorom, saj nama ta oblika raziskovanja najbolj ustreza. Ne le, da je ugodno, za kampiranje ne potrebuješ nobene rezervacije in vnaprejšnjega načrtovanja. Na izlet se vedno odpraviva z avtomobilom, s seboj pa večkrat vzameva tudi kolesi, ki so odlično prevozno sredstvo za raziskovanje okolice. Ravno sva se vrnila iz Kranjske Gore, kjer sva okolico raziskovala s kolesi, prespala pa sva v čudovitem kampu Špik – priporočava! 

Kam po Sloveniji se najraje odpravita na aktiven izlet?

Na slovensko obalo, Bohinj ali Kranjsko Goro. Nedolgo nazaj sva se zaljubila v Kranjsko Goro, ki ponuja veliko možnosti za aktiven oddih. Je odlična destinacija za kolesarjenje, pohode, obisk slapov, supanje na jezeru Jasna … Do sedaj sva obiskala mogočen slap Peričnik, prevozila kolesarsko pot Jureta Robiča, se podala do spodnjega Martuljškega slapu, občudovala čudovite Zelence, se s kolesi odpravila v dolino Tamar in Planico ter uživala ob dobri kavici ob jezeru Jasna.

In ob katerem vodnem viru si rada zmočita noge?

Vsepovsod, če le ni premrzla voda (smeh). Najraje si jih namočiva kar na naši obali v Piranu ali pod Strunjanskimi klifi ter na Velenjskem jezeru.

Kam gresta najraje na oddih in potešita svoje hedonistične želje?

Ena nama precej ljuba destinacija je kamp Belvedere nad Izolo. Gre za kamp na vrhu klifa, del kampa pa se nahaja med nasadom oljk. Eden najinih najljubših krajev v Sloveniji.

Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Po pravici – zelo rada eksperimentirava kar v domači kuhinji, zato zunaj jeva le občasno. Sploh Klemen zelo rad kuha in preizkusi kaj novega. Kot najboljše kulinarično razvajanje je na vrhu lestvice tisto v Gostilni Krištof v Kranju, kjer sva se razvajala za Klemnov rojstni dan. Ne zaostaja pa veliko vietnamska restavracija Ngon v centru Maribora.

Kam k našim sosedom se rada podata na vikend oddih?

Zadnjih nekaj let imava nekaj destinacij, kamor se praktično vsako leto vračava. Največkrat je to vikend oddih na morju in sicer na otoku Krk ali Crikvenici. Zelo rada pa greva v Dolomite, ki so po najinem mnenju pravi košček raja na Zemlji.

Katere kotičke sveta sta sicer letos nameravala raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

Nama je letos situacija s koronavirusom kar lepo prekrižala popotniške načrte. Srečo sva imela, da sva v mesecu marcu lahko izpeljala pardnevno smučanje na Rogli. Par dni za tem, je bila razglašena pandemija, s tem pa zaprtje smučišč in vseh ostalih obratov po Sloveniji. Potovanje, ki sva ga morala prestaviti, sva načrtovala v mesecu maju in sicer 17-dnevni roadtrip po Italiji. Glede na to, da sva imela izbran samo datum in destinacijo, nisva imela nobenih težav zaradi ”odpovedi” potovanja. Sva pa za konec leta načrtovala eno malce daljše potovanje, vendar ne veva, kako bo. Oziroma – nihče ne ve, kdaj se bo ponovno dalo potovati, tako kot smo bili vajeni do sedaj.

Se bodo po koncu krize vajine popotniške navade in želje kaj spremenile?

Misliva, da se bodo spremenile, čeprav ne bistveno. Dokler bo še trajalo takšno stanje, si ne upava veliko načrtovati vnaprej ali kupiti letalske karte. Opažava, da so ljudje že na sploh postali malce bolj previdni in se vsi raje držijo v bližini doma. Sedaj imava idealno priložnost, da raziščeva Slovenijo, sosednje države in se podava na kakšen dober roadtrip. V zadnjih dveh letih, nama je precej ljubo postalo divje kampiranje oziroma kampiranje na splošno. Za ta namen sva si lansko leto najin avto (za čas dopusta) spremenila v spalnico na kolesih. Takšen način potovanja nama je precej blizu, zato se potihem spogledujeva z idejo, da bi enkrat v prihodnje kupila manjši kombi ter ga preuredila za potovanja.

Foto: Lucija in Klemen/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Ideja za izlet: Kranjska Gora, Zelenci, jezero Jasna in dan za hedonizem

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

lucija in klemen lucija in klemen lucija in klemen

“Povsod je lepo, a doma je najlepše” #intervju

“Poznate tisti občutek otroškega navdušenja, metuljčkov v trebuhu in iskric v očeh? To jaz občutim pri potovanjih. Menim, da potovanja človeku širijo obzorja, napolnijo dušo in obogatijo življenje. Meni so zagotovo ga,” pravi Tina Herceg, moja tokratna sogovornica.

Tina Herceg je tista popotnica, ki stoji za ličnim profilom On The Magic Carpet (@onthemagiccarpet) na Instagramu in Facebooku. Na njem deli fotografije, posnetke in utrinke s potovanj, v kratkem pa bo postavila tudi svoj popotniški blog. Tina nam je v tokratnem intervjuju zaupala, kje v Sloveniji in bližnjih državah bo dopustovala letos, ter z nami delila nekaj idej za idilične oddihe v bližini.

Letos bomo tudi svetovni popotniki dopustovali malo bližje domu. Kakšni so vaši popotniški načrti za letos?

K sreči sem se ravno pred karanteno vrnila s potovanja po Omanu, tako da sem si tam za nekaj časa napolnila potovalne “baterije”. Kot vsako leto bom poleti dopustovala v Dalmaciji, če bo čas dopuščal, pa si želim letos malo bolje raziskati tudi Črno goro ter Bosno in Hercegovino. Septembra grem na Portugalsko (če ne pride do drugega vala). Kasneje pa morda še kam, seveda vse odvisno od časa in denarja. Zelo pa se veselim raziskovanja naše prelepe domovine, saj kot pravi pregovor: “Povsod je lepo, a doma je najlepše.”

Se vam zdi, da dobro poznate slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Bolj popularne slovenske bisere sem skozi leta obiskala že skoraj vse. Manj pa poznam skrite kotičke. Lani sem sicer odkrila Klevevž – naravne toplice, kjer se lahko kopate tudi pozimi in sem bila nad njim navdušena. Letos bo prilika, da raziščemo tudi te, bolj skrite oz. ne tako popularne kotičke. Verjamem, da bo turistični bon spodbudil Slovence k raziskovanju naše dežele in dopustovanju doma. Jaz bom svojega zagotovo izkoristila (smeh).

Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo?

Prihajam iz Kamnika, ki velja za eno najlepših srednjeveških mest v Sloveniji. Sama sem vedno bolj zaljubljena v Kamnik in z veseljem pohajkujem po naši občini, saj ponuja res veliko.

Pokazala bi kamniški biser, Veliko planino – ampak to ponavadi ljudje že poznajo. Poleg tega priporočam obisk starega mestnega jedra in sprehod na Mali in Stari grad. Potem izlet do slapu Orglice in obisk doline Kamniške Bistrice – sprehod po Koželjevi poti, ki vodi vse do izvira Kamniške Bistrice vmes pa nudi čudovite razglede na turkizno barvo vode in globočine prekrasne soteske Predaselj.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep?

Najbolje poznam Gorenjsko, saj mi je najbližje. Dosti sem pohajkovala tudi po Primorskem, Goriškem in Dolenjskem. Najmanj poznam Štajersko, Koroško in Prekmurje. Tako, da nameravam to kmalu spremeniti. Veselim se raziskovanja Slovenije in odkrivanja novih kotičkov.

Na kakšen način najraje raziskujete našo deželo?

Ponavadi so bili to dnevni ali vikend izleti. Največkrat sem izbrala hotelsko nastanitev ali apartma. Letos sem se med potovanjem po Omanu navdušila nas kampiranjem, zato upam, da bom letos pri nas preizkusila tudi to.

Kam po Sloveniji se najraje odpravite na aktiven izlet?

Zadnje čase me vedno bolj vleče v hribe, zato se ponavadi odpravim kar na Gorenjsko, kjer je gora in lepe narave na pretek.

In ob katerem vodnem viru si radi zmočite noge?

Najbližje imam Kamniško Bistrico, drugače pa so zelo lepa korita Soče. Sta pa obe reki zelo mrzli, tako da dobesedno lahko zmočim samo noge.

Kam greste najraje na oddih in potešite svoje hedonistične želje?

Za sprostitev bi izbrala Wellness Orhidelia v Podčetrtku. Drugače pa se najbolje “odklopim” in uživam v hribih ali pa ob morju.

Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Če sem lahko malo lokal-patriot, bi izpostavila kamniško gostilno Repnik, kjer nas razvajajo z vrhunsko tradicionalnimo hrano s sodobnim priokusom. Drugače pa sem bila navdušena nad gostilno Dvor Jezeršek.

Kam k našim sosedom se radi podate na vikend oddih?

Če samo za vikend, potem bi se odpravila na Hrvaško v Opatijo, ki je meni zelo ljuba. Pravijo ji tudi kraljica Jadrana oz. jadranska Nica. Monden utrip mesta, lepe plaže v bližini, možnost aktivnega preživljanja časa in pa odlična kulinarika. Nasvet za super izlet: zjutraj pohod na Učko – Vojak, ki nudi čudovite razglede v notranjost Istre z ene strani in pogled na Kvarnerske otoke z druge strani. Potem spust do Opatije, tam sprehod po Opatiji in potem kosilo v restavraciji Roko. Popoldne kopanje v Opatiji, bližnjem Lovranu ali Medveji.

Katere kotičke sveta ste sicer letos nameravali raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

V mesecu maju sem imela planiran roadtrip po Portugalski, ki sem ga zaradi pandemije prestavila na september. Planiran je bil tudi obisk Indije, ki po vsej verjetnosti letos zaradi pandemije ne bo mogoč. Verjetno bi na moj seznam prišla še kakšna destinacija, saj jih imam na listi želja veliko, potem pa čakam na ugodne letalske karte. Sem pa pri izbiri potovanj spontana, tako da ponavadi ne planiram dosti vnaprej oz. čisto odvisno od destinacije in ponudbe.

Se bodo po koncu krize vaše popotniške navade in želje kaj spremenile?

Želje se zagotovo ne bodo spremenile, saj se moj seznam potovalnih želja iz dneva v dan veča (smeh). Navade pa zagotovo. Verjetno bomo pri rezervacijah bolj previdni in bomo izbirali bližje ter “bolj varne” destinacije. Ko se bo vse skupaj umirilo, bomo potovali s še večjim veseljem in bomo možnost potovanj po svetu veliko bolj cenili.

Foto: osebni arhiv/Tina Herceg

PREBERITE ŠE: Fažana, idilično ribiško mesto nasproti Brionov

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Katarina in Rok: Po 9 mesecih raziskovanja Južne Amerike je na vrsti Slovenija #intervju

Katarina in Rok Hočevar sta popotnika in pisca bloga Lahkih nog naokrog. Rada se predstavita kot posebneža, ki sta si najprej čez celo steno v dnevni sobi narisala zemljevid sveta in ga potem postopoma barvala.

“Ta zemljevid je bil najina televizija, vir idej in tem za pogovor. Ko sva se po nekaj letih naveličala kratkih dvo- ali tri-tedenskih potovanj, sva pustila službi, se izselila iz tistega stanovanja, domači živalici – mačko in zajčico dala v varstvo in se odpravila v Južno Ameriko. Tam sva si kupila predelan terenski avto in nato 9 mesecev z njim potovala od skrajnega juga – Ognjene zemlje pa do skrajnega severa Južne Amerike – Venezuele. Pred nekaj meseci sva se vrnila z najinega Gringo tripa (kot sva poimenovala najino potovanje), sedaj pa raziskujeva Slovenijo. Deloma zaradi korona-situacije, predvsem pa zato, ker je naša dežela tako zelo noro lepa,” pravita Rok in Katarina, ki stojita za blogom Lahkih nog naokrog. Kakšni bodo njuni naslednji meseci, ko potovanja ne bodo tako dostopna, ko smo jih bili vajeni sicer in katere domače kotičke priporočata za ogled?

Letos bomo tudi svetovni popotniki dopustovali malo bližje domu. Kakšni so vajini popotniški načrti za letos? 

Uf, kar malo se bojiva delati kakršnekoli načrte, glede na to, da je vse zelo nepredvidljivo. Čez poletje bova načeloma raziskovala Slovenijo, morda skočiva čez mejo na kakšen vikend izlet, če bo situacija dopuščala. Septembra načrtujeva potovanje v Kanado – v predel Skalnega gorovja (Rocky mountains). To je v načrtu že od januarja, ko je Rok zmagal na fotografskem natečaju in osvojil dve letalski karti. In res upava, da nama bo to uspelo realizirati. Če pa slučajno to pade v vodo, bova verjetno dopust preživela kje bližje – nekje, kamor bova lahko šla s svojim avtomobilom.

Rok in Katarina – Lahkih nog naokrog

Se vama zdi, da dobro poznata slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Ja in ne. Po eni strani se nama zdi, da Slovenijo kar dobro poznava. Že od malega sva vsak s svojo družino hodila na izlete po Sloveniji, sedaj pa to počneva tudi midva. Kar nekaj krajev poznava zelo dobro. Po drugi strani pa je Slovenija tako zelo raznolika in polna lepot, da se da vedno znova najti kakšen skriti biserček. Načrtujeva, da bova letos raziskala še nekatere manj poznane regije oz. kraje Slovenije.

Od kod sicer prihajata? Katere kotičke vajinega kraja bi pokazala tistim, ki ga še ne poznajo?

Katarina je iz Ljubljane, Rok pa iz okolice Kranja, Gorenjska, torej. V Ljubljani je seveda prva stvar, kamor peljeva gosta iz tujine, Ljubljanski grad. Najlepši tam je razgled na Kamniške Alpe, ki se z gradu zdijo tako mogočne in tako blizu. Po drugi strani pa so zelo lepe tudi Žale. Plečnikova zasnova zunanjosti in mozaik p. Marka Ivana Rupnika je res nekaj posebnega. V Kranju bi izpostavila kanjon reke Kokre, drugače pa je v okolici Kranja kar nekaj jezer, ki jih je Rok res rad obiskoval kot otrok.

Kateri del Slovenije poznata kot svoj žep?

Gotovo zelo dobro poznava Gorenjsko, ker je to Rokova domača regija. Zelo dobro poznava tudi Primorsko, tam je doma najina dobra prijateljica (in velikokrat sopotnica), in seveda osrednjo Slovenijo. Ampak, kot sva omenila že na začetku. Še vedno se najde kakšna nova stvar.

Na kakšen način najraje raziskujeta našo deželo?

Še vedno se večinoma poslužujeva kar enodnevnih izletov. Slovenija je tako majhna, da je vse na dosegu enodnevnega izleta. Čeprav, kdaj bi se bolj splačalo kje prespati. Npr. enkrat sva bila povabljena na potopisno predavanje v Mursko Soboto. Pa sva si rekla, če se že peljeva tako daleč, dajva iz tega narediti še izlet. In tako sva dva dni ostala še v Prekmurju. Nasprotno pa sva si za Kočevje vzela le en dan, potem pa ugotovila, da je tam toliko stvari za videti, da sva prišla naslednji vikend še enkrat. Pa še takrat nisva vsega videla in sva se naslednjo soboto odpravila še enkrat v Kočevje. Bi bilo pametno že prvič splanirati vsaj vikend izlet, kajne? (smeh).

Kam po Sloveniji se najraje odpravita na aktiven izlet?

Brez dvoma je odgovor: v gore! Že od nekdaj zelo rada hodiva v hribe in plezava – to naju je tudi združilo. Pozimi se drživa nižjih hribov, saj nimava ne znanja ne opreme za zimske vzpone (Rok dodaja: ne še, je pa v načrtu), poleti pa greva v »orng« hribe, tudi na kakšno ferato. Najbolj ponosna sva na vzpon na Jalovec, ki je bil po eni strani izredno naporen, po drugi strani pa izredno lepa tura. Rok dodaja, da ni za vsakogar, je pa absolutno najlepša slovenska gora zanj.

In ob katerem vodnem viru si rada zmočita noge?

Najbolj si paše noge namočit ravno po kakšni dolgi hribovski turi. Npr. v ledeno mrzlo rečico Lepenjico po tem, ko sva prehodila večdnevno turo na Krn in okoliške gore. Po tistem vzponu na Jalovec sva se na poti domov ustavila ob jezeru Jasna in tam namočila razbolele noge. Zelo prijeten pa je tudi en topel izvir na Dolenjskem v bližini vikenda Katarininih staršev.

Kam gresta najraje na oddih in potešita svoje hedonistične želje? 

Midva morda nisva tipična uživača oz. hedonista. Za naju je užitek razgled na vrhu gore in zaslužena malica iz nahrbtnika. Najbolj luksuzno prenočišče je nekje sredi narave v šotoru ali avtomobilu pod neskončno zvezdami oz. s čudovitim razgledom na kakšno jezero ali morje, ko se zjutraj zbudiva. Hedonizem za naju je lubenica po offroad vožnji v puščavi v Peruju (link), pa gozdne jagode ob Roški poti po Kočevju (link), kjer sva bila nedavno.

Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših? 

Pri babici doma (smeh). Zelo sva vesela, da imava še vsak svoji babici, ki gotovo kuhata najboljše na svetu! Od restavracij oz. turističnih kmetij pa bi izpostavila prekmursko gibanico na domačiji Bojnec v Filovcih. V Zidanici Grm nad Novim mestom pa sva jedla najboljše pogače. Katarina ima trenutno obsesijo s pitami iz restavracije Veganika. Tako okusnih in sočnih pit nisva jedla še nikjer.

Katera tradicionalna slovenska jed vama je najbolj pri srcu? 

Rok je trenutno navdušen nad zaseko. Sicer pa imava zelo rada sirove štruklje, ajdov štrukelj, slivove cmoke, prekmursko gibanico … goveja juha se najbolj prileže ob vrnitvi s potovanja. Izlet v Posočje ne mine brez nakupa odličnega ovčjega sira (ki včasih poide že na poti do doma). Doma pa sama že nekaj let delava bezgov sirup. Ne vem, če je ravno tradicionalna, je pa gotovo to ena slovenska navada, ki nama je zelo všeč.

Katera arhitekturna slovenska posebnost vama najprej pride na misel?

Ker je Rok arhitekt, bo Katarina tu modro tiho in bo odgovar prepustila njemu (smeh). Posebnosti je težko izpostaviti. Če odmislimo te najbolj splošno znane, bi izpostavil Izolsko bolnišnico, s katero se ukvarjam že od študijskih let. Pri njej sem preučeval, kako lahko arhitektova (arh. Stanko Kristl) skrb za človeka definira arhitekturo in oblikovanje posameznega objekta. Bolnišnica leži na vrhu hriba z izjemnim pogledom na morje in Julijske Alpe v enem. Če koga zanima arhitektura, priporočam ogled bolnišnice, vsakomur pa priporočam, da se povzpne na hribček po razgled. Zelo zanimiva in navdihujoča je tudi govorica narave, ki je arhitekturi v različnih delih Slovenije podala različne načine govorice gradnje. Gorenjska hiša in domačija je tako popolnoma drugačna od kamnite kraške hiše pa od zidanice na Goričkem. Smo res bogata dežela s tega vidika.

Kam k našim sosedom se rada podata na vikend oddih?

Najrajši v Italijo. Veliko izredno lepih stvari je na dosegu vikend izleta. Pa naj bo to npr. Gardsko jezero in okoliški hribi ter plezališča, ali pa žurerski Rimini, morda Ravenna in Bologna s pestro zgodovino … Eno je naredila narava, drugo pa res izjemne Couchsurfing izkušnje z italijansko družbo – pač vedo, kako se imeti fino.

Katere kotičke sveta sta sicer letos nameravala raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

Načrtovala sva vikend izlet v Italijo ter na Češko. Za prvomajske počitnice bi morala na potovanje na sever Nemčije, maja pa še za en teden v Švico. Vse te stvari so propadle, ostaja pa upanje, da realizirava potovanje v Kanado, ki je planirano za september. Čeprav nama je odpadlo kar nekaj izletov in potovanj, pa se vseeno ne sekirava pretirano. Sva jih nadomestila z izleti po Sloveniji, ki naju res navdušujejo.

Se bodo po koncu krize vajine popotniške navade in želje kaj spremenile?

Hm, težko je reči, kdaj bo konec krize. V Sloveniji načeloma epidemije nimamo več in tudi sicer se je življenje vrnilo v stare tirnice. A vseeno ta trenutek ne planirava potovanj v tujino, ker so razmere drugod še vedno negotove, hkrati pa tudi ne veva, ali se ne bo morda situacija ponovila. Zato lahko rečeva, da trenutno nič ne planirava in se bova za dopust oz. potovanje odločala v zadnjem trenutku glede na okoliščine. Ko pa bo cel svet prebrodil krizo, ko se bodo letalske povezave vzpostavile nazaj in ko ne bo več strahu pred okužbo, pa si mislim, da bova potovala podobno kot prej. Že dosedaj so bila najina potovanja usmerjena v naravo, v kampiranje, hribolazenje in plezanje. Socialno distanciranje pri nama tudi pred korono ni bilo problematično.

Katarini in Roku lahko sledite tudi na blogu Lahkih nog naokrog ali Instagramu (@world_map_duo).

Foto: Arhiv/Lahkih nog naokrog

PREBERITE ŠE: “Tisti, ki radi raziskujemo kotičke Slovenije ali sveta, bomo to še naprej počeli”

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

“Tisti, ki radi raziskujemo kotičke Slovenije ali sveta, bomo to še naprej počeli”

Vandraj se bo to poletje osredotočal na zanimive kotičke Slovenije, lokalne turistične ponudbe in zgodbe bližje domu. Tokrat smo klepetali z Anjo Oman, uspešno slovensko blogerko in mamico dveh otrok, ki z družino vsako leto raziskuje tako domače kot tuje kotičke sveta.

Anja Oman stoji za blogom Mamina maza in skupnostjo Mami blogerke, kjer iščejo top vikend družinske destinacije. Nekaj imenitnih idej, katere kotičke Slovenije je vredno obiskati to poletje, je z nami delila v tokratnem Vandraj intervjuju. Preverite, katere!

Letos bomo tudi svetovni popotniki dopustovali malo bližje domu. Kakšni so vaši popotniški načrti za letos? 

Mi smo imeli veliko srečo, saj smo se tik pred nastopom karantene vrnili s potovanja po Šrilanki in Maldivih, zato nas zaprtje meja in letalskega prometa ni prizadelo toliko, kot bi nas mogoče sicer. Je pa res, da si zdaj – kot večina – bolj natančno ogledujemo možnosti za dopustovanje v Sloveniji.

Maldivi

Z družino se sicer na vikend pobege v Sloveniji odpravimo enkrat mesečno, tokrat pa je prvič, da si jo podrobneje ogledujemo tudi za daljši dopust. Razmišljamo o Bohinju ali kakšnem drugem kampu ob sladki vodi. Slovensko morje nas ne vleče, za morske počitnice se bomo tudi letos odpravili na tritedenski dopust na Korčulo. 

Se vam zdi, da dobro poznate slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?  

V sklopu iskanja Top družinske destinacije smo raziskali kar precejšen del Slovenije. Dobro poznamo na primer Gorenjsko, Pomurje, Primorsko, slabo pa Dolenjsko in Koroško. Predvsem smo se specializirali za iskanje otrokom prijaznih biserov in teh je res ogromno. Presenetilo me je koliko in kako zelo se o njih kaj dosti ne govori. Ta vikend smo na primer preživeli v Kranjski Gori in presenetilo me je, da imajo samo tam kar 3 pravljične dežele. 

Jezero Jasna Foto: Mateja Tamše

Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo? 

Prihajamo iz Ljubljane. Ravno med karanteno sem postala bolj pozorna na bližnjo okolico, saj je bilo po družbenih medijih veliko govora o tem, kako Ljubljančani nimamo kam na sprehod. Stari del Ljubljane s sprehodom na grad je res nekaj posebnega, a Ljubljana je obdana z gozdovi, vsak Ljubljančan nima dlje kot 10 minut do najbližjega gozda. Rožnik, Golovec, Grmada, Toško čelo … Čudoviti so tudi sprehodi ob reki Savi. Nekoga, ki Ljubljane ne pozna, bi najprej odpeljala na Ljubljanski grad in mu z razgledom pokazala, kaj vse imamo na voljo. Zgodovina, kultura, narava, ljudje.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep?

Ha, poleg Ljubljane bi rekla, da Gorenjsko in Prekmurje.

Foto: Mateja Tamše

Na kakšen način najraje raziskujete našo deželo?

Nismo preveč navdušeni nad kampiranjem, med raziskovanjem tudi težko najdemo čas za kuhanje in nismo tista družina, ki ima rada svoj urnik za obroke. Se radi pustimo razvajati in radi preizkušamo kulinariko določenega kraja. Zato večinoma izberemo kar hotelske nastanitve ali apartmaje z vključenim polpenzionom. Največkrat ostanemo 2 noči.

Kam po Sloveniji se najraje odpravite na aktiven izlet?

Kamorkoli gremo z dvema majhnima otrokoma je izlet aktiven. Nazadnje nas je navdušilo jezero Jasna, kjer smo bili res aktivni od jutra do večera. Sprehajali smo se, kolesarili, iskali zaklad, SUPali… in pa Kamp Menina z adrenalinskim parkom, raftanjem, plavanjem …

Lipica

In ob katerem vodnem viru si radi zmočite noge?

Vseh (smeh)! Če pa moram res izbrati enega, bi bil to kakšen gorenjski kristalni potoček.

Kam greste najraje na oddih in potešite svoje hedonistične želje?

V Prekmurje. Toplice, ravnice, prijazni ljudje, noro dobra hrana.

Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Uf, tega je ogromno. Lahko izberem 5 najljubših? V Prekmurju gostilna Rajh, na Gorenjskem Vila Podvin, na Štajerskem restavracija Mak, v Ljubljani Strelec in na Krasu Gostilna Pod hribom. Aja, najboljšo domačo hrano pa smo jedli na Domačiji Firbas.

Lipica

Katera tradicionalna slovenska jed vam je najbolj pri srcu?

Goveja ali gobova juha.

Katera arhitekturna slovenska posebnost vam najprej pride na misel?

Najprej slovenska mestna središča: Ljubljana, Piran, Škofja Loka, Kranj… Potem planšarske koče na Veliki planini in slovenski gradovi ter cerkve na hribčkih. Pa kozolci, seveda.

Štanjel

Kam k našim sosedom se radi podate na vikend oddih?

Naša najljubša destinacija na Hrvaškem je predaleč za vikend oddih. Vsako leto gremo v majhno vasico na Korčuli, kjer preživimo 3 tedne popolnega dalmatinskega odklopa. Če mora biti višje, bi izbrala otok Ugljan. V Italiji Benetke, v Avstriji Dunaj, na Madžarkem kakšne toplice. Lani smo se za 5 dni odpravili v Srbijo, ki sicer ni soseda, je pa skoraj, in to je bilo eno mojih ljubših potovanj. Sicer pa so nam vikendi najljubši kar v Sloveniji.

Katere kotičke sveta ste sicer letos nameravali raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

Mi smo letos ujeli ravno zadnji vlak pred pandemijo. Februarja smo 2 tedna potovali po Šrilanki in 1 teden ležali na Maldivih. Zato nam pandemija večjih načrtov ni prekrižala. Bomo pa zato močno držali pesti drugo leto, ko imamo v načrtu Tajsko.

Maldivi

Se bodo po koncu krize vaše popotniške navade in želje kaj spremenile?

Veliko sem razmišljala o tem. Najprej se mi je zdelo, da zelo. Da bomo bolj previdni, da bo potovanj manj, da bomo težje vnaprej plačali, a se mi zdi, da se je isto sekundo, ko so se ukrepi sprostili, življenje vrnilo na točno takšno, kot je bilo prej ali pa celo še bolj drzno, v smislu: “Gremo, kaj veš, kdaj se bo spet vse zaprlo.” Tisti, ki radi raziskujemo kotičke Slovenije ali sveta, bomo to še naprej počeli.

Šrilanka

Foto: arhiv Anje Oman in Mateja Tamše

Anji lahko sledite na blogu Mamina maza ali na njenem Instagramu (@anja_oman), kjer deli kup uporabnih nasvetov za oddihe z družino, športne aktivnosti in še veliko drugega.

PREBERITE ŠE: Ideja za izlet: Kranjska Gora, Zelenci, jezero Jasna in dan za hedonizem

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

raziskujemo kotičke Slovenije raziskujemo kotičke Slovenije raziskujemo kotičke Slovenije *

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.