Sanja Grohar Kovič iskreno o selitvi, življenju, vzgoji otroka, (ne)prepoznavnosti in zaslužkih v Londonu

Sanja Grohar se je širši javnosti predstavila leta 2005, ko je postala Miss Slovenije. Poleg lepotnih tekmovanj in modnih brvi smo jo spoznali tudi kot pevko. A čez čas se je umaknila z odrov, se za nekaj časa preselila v Barcelono, danes pa z možem Matejem in sinom Nicolaiem živijo v Londonu.

Kljub selitvi in umiku ima Sanja še vedno močno podporo slovenskih in tudi tujih sledilcev, saj je danes uspešna blogerka in vplivnica, zgolj na Instagramu ji sledi skoraj 100 tisoč ljudi. O tem, kakšno je življenje v Londonu in kako je živeti od Instagrama, mi je Sanja Grohar, ki je po poroki dodala še priimek Kovič, zaupala v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako to, da je vaš dom postal London in kaj je bil sploh povod za selitev na Otok?

Da ne bo pomote, najino Slovenijo imava zelo rada. Vendar kot mlad par, ki si je želel ustvariti družino, nisva imela tam kaj iskati. Država mladim družinam ne pomaga dosti, kredit težko dobiš, karierno težko napreduješ. Zato sva odšla v London. Oba sva takoj dobila super službi in kupila sva si stanovanje.

Sama zdaj sicer živim od Instagrama, vendar sem imela do pred kratkim službo v oglaševalski agenciji, kjer sem bila vodja projektov. Prej sem delala oboje in služba je bila super. Super pozicija, ekipa, plača … A zdaj, ko imam otroka, se lahko osredotočam le nanj in blog.

Kako se je s tem spremenilo vaše življenje – od Sanje, nekoč Miss Slovenije, pevke, voditeljice in manekenke, do Sanje, dekleta, ki ga na ulicah Londona ljudje ne prepoznajo?

Zelo. Ne samo to, da sem sedaj bolj zrela in mi neka kvazi slava in trač naslovke ne pomenijo ničesar. Takrat sem bila mlada, neizkušena, ta svet šovbiznisa me je posesal vase in čez nekaj časa sem dojela, da mi v bistvu to ne paše. Umaknila sem se, preselila, začela pisati blog They Call Me Bambam, ki se je iz modnega razvil tudi v blog o potovanjih in o tem, da sem sedaj mami … To, da me v Londonu ne prepoznajo, je zame največji plus. Sem popolnoma sproščena.

Kaj vam je dal Otok, česar tu ne bi našli?

Svobodo in kariero.

Kariero ste si že v Sloveniji po svetu mode, lepote in glasbe začeli graditi v svetu družbenih omrežij in spletnega marketinga. Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o služenju z blogom in Instagramom?

Zmota je ta, da to ni služba. Kot sem zasledila, je bila pri nas pred kratkim strašna debata med Lepo Afno ter Jurasovo. Mar ni tako, da je vsako delo častno? Ni važno ali si čistilec, gradbenik, administrator, snemalec … Če pridno delaš in služiš svoj denar, kje je težava? Zame ne pomeni služba le to, da sediš nekje 8 ur.

Freelancerji imajo tudi službe. Bloganje je delo in to težko delo. To je one man band, tukaj si vse sam: snemalec, pisatelj, računovodja, prodajalec/oglaševalec … Za računalnikom presediš ure, ki jih v kakšni drugi službi nikoli ne bi, montiraš videe, pišeš blog, poleg vsega si fotograf in urednik, saj je treba fotke tudi obdelati.

Bolan ali na dopustu: delaš. Ker delaš zase, torej tukaj ni “ne morem”. Biti pevec ali pa nastopač – ali je to služba? Marsikdo bi se tudi ob to spotaknil, vendar jaz ne obsojam. Kaj kdo dela ni moja stvar. Zanimajo me moja družina in jaz. Vsak bi se moral bolj brigati zase in svet bi bil lepši (smeh).

Kdo so vaši sledilci in kakšne vsebine jih zanimajo? Verjetno se je z materinstvom nekoliko zamenjalo tudi vaše občinstvo? 

Moje občinstvo se je razširilo iz modnih navdušenk in ljudi, ki jih zanimajo potovanja, v bodoče mamice ter mamice na splošno. Jaz sem se od nosečnosti naprej bolj odprla. Prej mi je bilo vedno težko pokazati preveč svojega zasebnega življenja. Sedaj pa imam občutek, da sem z mnogimi sledilkami prijateljica in je prav super.

Vaše vsebine na blogu so dvojezične, torej v slovenščini in angleščini. Kako to, da še vedno “skrbite” za slovenske bralce? 

Res je. Na začetku sem govorila v angleščini, ker sem si mislila, da me bodo razumeli vsi. Tujci itak in seveda Slovenci, saj se učimo angleščino v šoli. Po nekem času sem ugotovila, da sledilkam paše, če govorim v materinem jeziku, ker sem bolj naravna, čuti se drugačna energija. Takrat spodaj pišem prevode v angleščini za tuje sledilce. Ah, saj ne vem, kaj je bolje. Še vedno je največ slovenskih sledilcev, saj vsakič, ko se tu piše o meni, pridejo novi. Medtem ko tuji prihajajo prek drugih kanalov.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Poroka ter rojstvo otroka (smeh).

Je biti v tem poslu lažje v deželi, kot je Anglija in kakšne omejitve ima za influencerje Slovenija?

Seveda. Tukaj je ogromno znamk in podjetij. Samo London ima okoli 10 milijonov prebivalcev. Zaslužki so zelo, zelo višji tukaj. Veliko znamk tudi zavrnem in zavračam tudi sodelovanja v zameno za kompenzacijo, razen, če bi si nekega izdelka zelo želela.

Pretekli dve leti sta vam torej prinesli kup pomembnih dogodkov. Od poroke do naraščaja. S kakšnimi izzivi sta se s partnerjem srečala pri vzgoji otroka v tujini, stran od širše družine?

Tudi, če bi živela v Sloveniji, Nicolaia ne bi puščala pri babicah vsak dan. Otroka si želim vzgajati sama. Težko je le takrat, ko bi babica prav prišla (smeh). No, ko pridemo na obisk, je vseeno luštno, ko ga za kakšno urico drži nekdo od naših.

Nicolai je v svojem prvem letu življenja videl že kar nekaj sveta.  Poleg Anglije, Slovenije in poletne Hrvaške je na primer dopustoval že v Mehiki in Španiji. Česa vaju je bilo ob potovanju z dojenčkom najbolj strah, kaj bi si želela, da bi vedela prej in kaj bi svetovala mladim družinicam, ki si želijo potovati?

Prvič je letel pri treh mesecih. Samo spančkal je in jedel. Tudi zdaj – pri 10 mescih v Mehiki je bil tako priden, da so sopotniki ob pristanku prišli do naju, kako ne morejo verjeti, da niti enkrat ni zajokal.

Na začetku pa nisva vedela, kaj pričakovati. Lahko sva le upala, da bo priden. Moj nasvet: bolj bodo sproščeni starši, bolj bo sproščen otrok.

Kateri so največji miti o življenju v tujini in potovanjih ter ljudeh, ki veliko potujejo?

Ni lahko, ampak ni pa grozno. Poznava par ljudi, ki so poskusili zaživeti v Londonu in jih je mesto pojedlo, zato so šli nazaj domov. Morda nama je bilo lažje, saj sva dva.

In potovanja? Kakor so na fotografijah videti “popolna”, so tudi naporna. S tem mislim tudi na obdobja, ko še nisva imela otročka. Hkrati pa, če je tvoje delo tudi na Instagramu, to pomeni tudi konstantno iskanje perfektne lokacije za fotografijo in zgodbo. Težko preklopiš iz službe v uživanje.

View this post on Instagram

Saludos desde México 🇲🇽 🌴. . Exactly 3 years ago Matej proposed in Mexico 💍 and we were staying at the same resort as last the time. Although the exact proposal happened in another location that was named one of the most romantic beaches in the world and we will go back there in a few days 😭. The apartment there is insane – a two floor romantic suite with a rooftop jacuzzi terrace. . To us going to the same location isn’t a waste of time as I could cry of happiness right now as we can re-live those moments. I feel like we went back in time. And now with our baby boy 👶🏻 is even more special. . #happyengagementanniversary #mexicoengagement #travelfamily . #familyphotos #family❤️ #familyvacation #familytimes #familythattravels #acefamily #familyfirst #rivieramaya #mexicovacation #familytrip #familytravel #familyfirst #travelphotography #palmtrees #mexicobeach #familygoals #luxuryfamilytravel #familytravelblogger #familytravellove #familytraveladventures

A post shared by London Blogger (@sanjagrohar) on

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?

Naučiš se biti samostojen. Najlepše pa je to, da naju je tujina še bolj zbližala, čeprav sva bila že tako en za drugega vedno prioriteta.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Slovenija bo vedno najin “dom”. Pogrešava družino, sicer pa mi je najbolj všeč, da je tako varna. V tujini vidiš marsikaj in lahko ste in smo srečni, da je Slovenija tako lepa in varna.

[O urbanih kotičkih Londona:] 

Najboljšo kavo potrežejo v: Helen’s Coffee Chingford

Najljubši kotiček za sprostitev: dom!

Najboljše kosilo najdete pri: nas doma – Matej je nor v kuhanju. Noro dober!

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: zelo rada imam falafel

Najboljši šoping je: Oxford Bicester Designer Village

Park, kjer najraje poležavate: Hyde Park

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: London Eye

Najlepši razgled nad mesto najdemo: The Shard

Najboljša zabava: London Edition

Najljubši festival/dogodek: London Fashion Week

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Peggy’s Porchen Cakes, Elan Cafe, Regent Street, Tower Bridge

View this post on Instagram

I guess I like to jump❣️#londonbrirge

A post shared by London Blogger (@sanjagrohar) on

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Barcelona

Najljubša plaža: Maroma, Mehika

Najljubša kulinarika: Vse, kar ima morske sadeže

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: španski

Sanji, Nikolaiu in Mateju lahko sledite na njenem blogu They Call Me Bambam in na Instagramu @sanjagrohar.

Foto: Instagram / Sanja Grohar

PREBERITE ŠE: Stevardesa iz Slovenije, ki živi v Katarju in raziskuje ves svet

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Sanja Grohar Sanja Grohar Sanja Grohar

Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares

Neža Bricelj je Slovenka, ki trenutno živi na Japonskem. Njen novi dom je Tokio, prestolnica, ki slovi po kontrastih, čistoči, odsotnosti kriminala in redu. Hkrati pa velja za enega najgosteje poseljenih območij na svetu, kjer se mešata superfuturizem, pa tudi tradicija. Z Nežo sva se povsem prvič v življenju na kavi srečali prav v Tokiu. Po njenih fotografijah na Instagramu se namreč sprehajam že nekaj časa in čeprav se v resnici ne poznava, sva se med mojim obiskom Japonske uspeli ujeti na klepetu. O tem, kaj počne na Japonskem, koliko časa navaden smrtnik v tej deželi vzhajajočega sonca potrebuje, da jo do potanskosti spozna in kakšne kulturne razlike jo tu presenečajo – pa še marsikaj drugega – sva pokrili v spodnjem Vandraj intervjuju. Kdo je torej Neža?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Neža Bricelj in grem z zanosom za nosom. Tale stavek me je iskreno nasmejal ob zadnjem klicu z mamo. Sicer pa sem kreativna duša, ki je začutila, da mora »pobegniti« iz Slovenije. Sem fotografinja in umetnica, za katero je definicija doma veliko mesto, ki navdihuje in kreativni ljudje, ki me obkrožajo.

Kdaj vas je odneslo na Japonsko? Zakaj ravno Tokio?

Čutim, da sem umetniška duša, ki jo je zaneslo v študij ekonomije. Večina Slovencev bi se verjetno prijela za glavo in zmajala z njo … Čeprav sem sprva tudi sama čutila močan, včasih boleč kontrast, se zdaj ob razlagi vsem le od srca nasmejim.

V začetku septembra sem se na Japonsko preselila za eno leto. V Tokio sem prišla na izmenjavo. Zdi se mi čudovita priložnost, ki mi bo razširila obzorja z izkušnjo »na drugi strani sveta«. Pa ne le kot popotovanje. Zdaj tukaj živim!

Kaj počnete v Tokiu?

V prvi vrsti mi je izmenjavo omogočila štipendija, ki sem jo dobila z dobrim povprečjem ob študiju. Kar me navdihuje še bolj, je vse, kar vidim, spoznam, izkusim in s čimer nahranim umetnika v sebi. Fotografija in estetika vzhoda predvsem. Fotografirala sem zakulisje tedna mode v Tokiu in spoznala = to sem jaz. Ob fotografiji odkrivam tudi druge plati same sebe. Vzamem si čas, ne hitim. In se vprašam, kaj je, kar me res osrečuje, navdihuje?

Na drugi strani sveta sem tudi začela razmišljati drugače. Čutim, da si upam več. Na Tokyo Fashion Week sem se s svojim dosedanjim delom prijavila kot freelance fotograf, naprimer. Rekla sem si: »saj nimam ničesar zgubiti?« Še zdajle čutim, kako me je oblil val »hladne vročine«, tisti občutek, ko se ti rahlo zamegli pred očmi, ko sem nekega večera konec septembra v Shibuyi videla mail, da so mojo prijavo odobrili!

.

Sledil je verjetno eden najbolj intenzivnih tednov mojem življenju. Vendar tudi en najbolj »lahkotno letečih«, kar sem jih doživela. Še zdaj čutim prvo jesensko »fashion week« jutro. S slušalkami v ušesih, kamero na rami, ovita v »preveliko« jeans jakno in »all in white outfitu« sem še v tako velikem mestu pobegnila v svoj svet. Na poti do Hikarie, megalomanske stolpnice nasproti Shibuya Crossinga, kjer se je odvijala prva modna revija. »Vse bo ok,« sem si rekla. Okoli vratu sem si nadela svojo fotografsko akreditacijo in šla. Nervoza ni trajala dolgo, ker sem se kmalu enostavno počutila v svojem elementu, v svojem naravnem habitatu.

Zanimali so me predvsem zakulisje in tisti pristni surovi in realni izrazi manekenov, dizajnerjev, stilistov … Tisti resnični trenutki, ki jih tako redko vidimo. In sem šla – tja, kamor »runway« fotografi ne gredo. Čutim, da je zunaj poplava »pre-urejenih« fotografij, ki delujejo nekako »pre-popolne«. Jaz sem želela ustvariti nekaj drugačnega – zares začutiti karakterje na drugi strani.

Največ mi pomenijo komplimenti dizajnerjev in ljudi, ki pravijo, da fotografije res začutijo. Sliši se kot glasek, ki pravi… Zdi se, da delam nekaj prav!

Nedolgo nazaj sem slišala tale stavek, ki me navdihuje: »I became what I wanted because one day I chose what I wanted to become.« – Benjamin Franklin. Zato vsak dan izbiram; samo sebe na prvem mestu. Dodam, kar me zanima, fotografijo, knjige, tečaj slikanja s pasteli, skrite kotičke… In odgovore pogosto odkrijem v sebi ob posedanju v kavarnah. Ob mizi ob oknu, kjer se posvetim sebi in po dolgem dnevu opazovanja ljudi, mode, majhnih in velikih stvari zapišem, kdo sem in kam grem.

Pred Japonsko ste delali tudi v Los Angelesu in Amsterdamu. Kaj ste počeli tam?

Točno tako. Po prvem letu študija ekonomije se mi je »odpeljalo« in sem si rekla, to nisem jaz, jaz se ne grem tega …

Los Angeles
Pot v LA zagotovo ni bila »racionalna« odločitev. Zapraviti »vse«, za kar sem trdo delala celo leto ob študiju v 3 mesecih poletja? Pa gremo. Občutek je zmagal. Ko pogledam nazaj, sem še vedno prepričana, da je to najboljša stvar, kar sem jih naredila v 20 letih svojega življenja.

Presenetljivo, nisem zapravila vsega in nazaj sem prišla še »bogatejša«. S spoznanjem, da sem definitivno kreativna duša. Umetnik, s smislom za posel, katerega ideje zares cenijo tam, na drugem kontinentu.

Slovenija

Oktobra enostavno nisem šla nazaj na faks. Rekla sem si »ne«, tole pa nisem jaz. Bilo je obdobje iskanja in iskreno, ni bilo najlažje. Čeprav stran od faksa, se v Sloveniji še vedno nisem počutila zares dobro. Če si nečesa želim, potem naredim vse, da se to uresniči. Tako je prišel Amsterdam.

Amsterdam
Svoja življenjepis in portfelj sem poslala večim agencijam v Evropi in nekega januarskega popoldneva prejela klic od produkcijske hiše v Amsterdamu. Ni trajalo dolgo, enostavno »smo začutili klik« in preden so se ostali dobro zavedli, sem bila že v Amsterdamu. Tudi zato, ker sem bila sama z mislimi tam že veliko prej.

Svoj prvi teden tam sem ustvarjala video Summer Days Lyric z Martinom Garrixom, Macklemorjem in Patrickom Stumpom. 90 odstotkov premikajočih se »stop-motion« umetnin sem izdelala, sestavila in uredila sama. Fantje so poskrbeli za montažo, jaz pa se z verjetno enim najbolj intenzivnih tednov v mojem življenju lahko ponosno okličem za kreativno direktorico.

Sledilo je še več dela z Martinom, kampanja za Tomorrowland, snemanja v Berlinu, Bruslju in Boom-u pa še vse vmes. In najpomembneje, upam, da se zavedamo, da so to le »bleščeča« imena. V realnosti je vse valovanje z vzponi in padci in za vsem tem stoji ogromno trdega dela.

Tokio

Vmes je še vedno odzvanjala misel »ampak neko sorto diplome pa moraš imeti, kajne?«… Zato sem poskusila in se prijavila na študijsko izmenjavo v Tokiu. Julija sem izvedela, da so me sprejeli.

Kaj je najboljše, kar prinaša življenje na drugem kontitentu?

Prijaznost. Varnost. Jutranja svetloba.

Dejstvo, da sem v velemestu. Skočim na vlak, ko sem odločim, izstopim na postaji in sem v drugem svetu. Tokio je čudovito mesto in pravi raj za odkrivanje kotičkov, v katere sem tako zaljubljena. Če veš, kaj ti je všeč in temu slediš. Najdeš res čudovite stvari. Seveda z vsemi lokalnimi presenečenji vmes.

Si predstavljate teden, v katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Točno to = seveda, da ne, ampak … Prvi mesec je bil ekstremno naporen že samo z doživljajskega vidika. Toliko novih stvari, občutkov, in povrhu še dejstvo, da ne govorim japonsko.

Prišlo je tudi do obdobja, ko sem se zavestno odločila ne fotografirati ker je bilo enostavno preveč. Najprej so situacijo morali razumeti moji možgani, da so to lahko prevedli v fotografije.

Česa se boste v japonski kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?

Pogrešam pristne povezave. To, kar sem začutila z ljudmi v LA-ju, Amsterdamu in kar imam v odnosih s svojimi najbližnjimi. Imeti človeka, osebnost in dušo z interesi in mnenji na drugi strani.

Prvi vtis je, da so Japonci izredno prijazni in vljudni, dežela je tudi izjemno varna. Vseeno pa čutim, da je to mirna gladina in vrh ledene gore. Pod njo je toliko neizrečenega in neizraženega. Zaradi strahu, da bi odstopali, bili drugačni in najhuje, bili zasmehovani.

Malo več prijaznosti in obzirnosti nikoli ne škodi, Japonci v tem definitivno zmagajo. Vendar pa čutim, da svetu na sploh manjka malo več človečnosti in deljenja občutkov.

Ste poleg Tokia, kjer živite, raziskali še kakšen del Japonske?

Seveda, in sem še vedno v procesu. Kyoto, Osaka, Hokkaido in seznam je še dolg. Definitivno si želim izkusiti tudi njihov pristni ryokan (tradicionalni hotel/penzion) in onsen (izvir tople vode). Nekako me mika odkriti to »tradicionalno deželo vzhajajočega sonca« na star način.

Kako je Tokio drugačen od življenja, ki ste ga vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje? 

Dejstvo, da lahko vsak dan izberem, kdo sem in česa si želim.

Začne se v globini, v osebnosti, ko se vsak dan vprašam, kdo sem in kaj cenim. Potem vklopim »pozitivno stikalo« in miselnost »kozarec je napol poln« in grem v nov dan. Zdi se mi, da sem lahko bolj svobodna.

Zdi se, da se v Ljubljani nekako vsi poznajo in je tvoja osebnost taka »kot jo vidijo drugi« in ko jo enkrat imaš, si »to ti«. Osebno se mi zdi, da večje kot je mesto, lažje diham in to me najbolj navdušuje.

Kako bi opisali Tokio in Japonsko?

Ljudje, ki v Tokiu živijo leta, Tokia ne poznajo. To sprva verjetno pove veliko o tem, kako veliko je mesto in kot drugo, koliko »prostega časa« imajo ljudje, ki tu redno hodijo v službo.

Čutim, da sem res priviligirana, da imam možnost raziskovati Tokio kot megalomanski center Vzhoda in z njim Japonsko, v katero sem bila na skrivaj zaljubljena že od 10 leta starosti. 

Pa tamkajšnje ljudi?

Verjetno so najbolj vljuden, prijazen in obziren narod, kar sem jih srečala. Vendar čutim, da je to nekaj, kar sprva vidijo vsi. Ob zanosu občudovanja do tega je tih glasek dvoma in kanček skrbi … »Je kaj, kar se skriva pod površjem perfekcije«?

Vaši trije razlogi za obisk Japonske so …

Kultura. Hrana. Mesta + narava.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Japonski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

»Če ne govoriš japonsko, boš težko…« Google translate in majhni telefončki, v katere govorijo in na drugi strani izpišejo besedilo v angleščini, so vsakodnevni pripomočki, ki nas rešujejo.

In nasploh, vse bo ok.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini? 

To, da je najboljši popotovalni načrt sestavljen iz top 10 stvari, ki jih morate storiti v določenem kraju.

Odvisno je od okusa, ampak sama se najraje izgubim v okrožjih, v katerih čutim, da mi srce hitreje bije. Ne imeti načrta, je najboljši načrt, če veš, kakšna oseba si in kaj ceniš. Potem je dovolj, da imaš smer in presenečenja pridejo sama od sebe. Če jih znaš videti.

Seveda, lahko pa greš pa po seznamu atrakcij, kot ti je ljubše.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se izkrcali na Japonskem?

Da bo ZARES vse ok. In da je SIM kartica z neomejenim prenosom podatkov, a povsem brez klicev in drugih storitev ali pa 6 GB za en mesec popolnoma varen načrt. 

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Terezino mandljevo maslo. Štruklje. Babičine rižote, mamine juhe in sestrine piškote.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Na novo odkrita kavarna ALI pa vedno varna izbira – Starbucks. In Tutsaya books – to je najboljša mešanica knjigarne in kavarne s konceptom.

Najboljšo kavo potrežejo v: Ralph’s Coffee Omotesando je zame res zmagovalna.

Najboljše kosilo najdete pri: KARKOLI in kjerkoli. Se sploh ne hecam. Mislim, da z japosko hrano ne moreš zgrešiti.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Takoyaki, nekakšne slane palačinkaste kroglice s hobotnico. To je tudi tradicionalna ulična hrana v Osaki.

Najboljši šoping je: Verjetno Shibuya za komercialne znamke in hitro modo. Omotesando za visoko modo. Harajuku za bolj trendovski japoski občutek. Daikanyama za kose druge roke in unikatno modo, higher-end dizajnerske kose. Shimo-kitazawa za ZARES second hand shop + thrift store navdušence.

View this post on Instagram

Hey, how are ya feelin’? 🙉 Maybe it’s that time of the year when Mercury is in retrograde and things are just not going quite right? 🙊 maybe a gentle G L I T C H of comfort is needed to make us all feel just a lil’ bit better?Going for ☕️ with a stranger. Having a museum date to yourself. Giving yourself a comfort food snack while going for a walk in the park. I happened to be doing everything above and that gentle G L I T C H of comfort = things you might not have done otherwise, makes it all feel just a lil’ bit better. And also Mercury, will pass ✌🏻 until then, comfort yourself. Just felt I had to say this out loud. ✌🏻 • • • • • #tokyo #東京 #coffeetime #cafe #coffeelover #coffeeaddict #coffeegram #latte #instacoffee #espresso #caffeine #coffeeshop #barista #latteart #breakfast #shibuya #日本 #coffeelovers #coffeeholic #coffeebreak #커피 #coffeelove #コーヒー #starbucks #morning #coffeelife #cappuccino #coffeeoftheday #tea #japanese

A post shared by N É Z A (@i.am.neza) on

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Bookmarc knjigarna + mini galerija v Harajuku sta moja tedenska doza navdiha. Kashiyama Daikanyama za izbrane razstave. MOMAT.

Park, kjer najraje poležavate: Namesto poležavanja v parkih bi rekla, da posedam v kavarnah. Vendar sprehod skozi Yoyogi na poti do Harajuka je ču-do-vit.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Ali restavracija s suši tekočim trakom (kjerkoli) šteje? Suši je predvsem v teh zelo poceni + enostavno dober.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Shibuya crossing.

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Tokyo tower ALI pa Roppongi Hills (s terase vidiš Tokyo Tower). Pa tudi Tokyo Metropolitan Government Building (brezplačen).

Najboljša zabava: Pravijo, da karaoke (še nisem bila! Vem, moram…!)

Najljubši festival/dogodek: Tokyo Fashion Week.

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Čutim, da ima Japonska sama po sebi »filter«. Zato verjamem, da je vse, kar ujamete, unikatno in neprecenljivo z vidika spominov.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Verjetno hoja. Drugače JR + podzemna železnica, ker so razdalje enostavno prevelike.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Jaz sem letela iz Benetk – verjetno eno od tujih letališč.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 10 (če ne govoriš japonsko)

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 8

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

Foto: Neža Bricelj/osebni arhiv

Kaj v Tokiu počne Neža Bricelj in kako Japonsko lovi v svoj objektiv lahko preverite na njeni spletni strani ali na Instagramu.

PREBERITE ŠE: Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

 

Lara Avsec: “V Ameriki se kot tujec počutiš sprejetega in dobrodošlega.”

Tokrat je z nami klepetala Lara Avsec, študentka medicine, ki se je odločila, da se študijske prakse loti v tujini. Izobraževala se je na Norveškem, enomesečno prakso srčne kirurgije pa opravila v priznani bolnišnici v Teksasu. Kakšne so razlike med življenjem v Evropi in Ameriki, preverite v spodnjem intervjuju.

Preberi več

Pod plahto: Intervju z Gorenjcema, ki po svetu potujeta s šotorom

Tokrat sta se nam skozi intervju predstavila popotnika Lara in Boštjan, ki ju lahko spremljamo na blogu Pod plahto. Po svetu namreč potujeta s šotorom, zase pa pravita, da sta avtohtona Gorenjca. Po izobrazbi sta oba učitelja, zelo rada imata živali, obožujeta kuhanje in se ves čas potepata naokrog. Najraje od vsega pa nekje sredi ničesar zakurita ogenj, postavita šotor in uživata. Preberi več

Sašo Štih: Ustvarjalec filma Pr’ Hostar o življenju v Beogradu

Beograd mnogi povezujejo z zabavami na splavih, turbofolkom in ugodnimi frizerskimi storitvami. Sašo Štih pa je v Beograd odšel zaradi študija fotografije in tam živel štiri leta. Direktorja fotografije, ki je imel prste vmes pri večini odmevnih slovenskih glasbenih videospotov, pa tudi pri nadvse priljubljenem slovenskem komičnem celovečercu Pr’Hostar, smo povprašali, kakšno je beograjsko življenje filmskega ustvarjalca.

Preberi več

”Tako veličastno je, polno skrivnosti!” – Rusija z Valentino Žabkar

Valentino Žabkar je želja po odkrivanju novih kultur in ljubezen do jezika odpeljala marsikam, letošnja destinacija pa je bila čudovita in čarobna Rusija. Je študentka ruščine in nemščine na Filozofski fakulteti, njena želja v življenju pa je, da bi bila srečna. Veliko bere in se ukvarja z glasbo, zraven tega pa potuje, kadar le ima čas.

Preberi več

“Če ameriške sanje ne bi obstajale, tudi Los Angeles ne bi.”

Aljoša Nikolić je 20-letni študent filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ki ga je letos pot zanesla v Los Angeles. Poleg potovanja ga navdušujeta še fotografija in film. Njegova ljubezen do odkrivanja novih krajev ga je popeljala na različne konce sveta, med zadnjimi potovanji pa je bil skok čez lužo v Ameriko.

Med zadnjimi potovanji je bil Los Angeles. Od kod odločitev za to potovanje?

Amerika je bila eno izmed zadnjih potovanj v sklopu z Mehiko. Ta del je bil osredotočen na predvsem eno mesto – Los Angeles. Los Angeles je eno izmed tistih posebnih mest na svetu, ki je kulturno zelo raznoliko in bogato. Tam sem se takoj počutil kot doma. Druge dele Amerike sem že videl, leta 2016 sem se zaljubil v New York. Vendar do Kalifornije nekako nikoli ni prišlo. Nazadnje pa sem si rekel: ‘’Los Angeles, rad bi videl kaj se tam dogaja,’. Že v New Yorku je njihovo razumevanje kulture višje, kot pa v večini evropskih mest. Razmišljal sem, da če obstaja že eno mesto s takšno dušo, mora sigurno obstajati še eno. Na koncu me je Los Angeles tako prevzel, da razmišljam o selitvi.

Aljosa Nikolic - portret

Kje v Ameriki ste do sedaj že bili?

Veliko je bilo povezovalnih letov, med katerimi sem ostala mesta videl za uro ali dve.  Zares pa v kontekstu tega, da sem imel čas mesto zares doživeti in začutiti, sta bila New York in Los Angeles.

Los Angeles - Cinerama

V čem so razlike med našo in ameriško kulturo?

Predvsem v amerikanizaciji stvari – tam je vse večje, boljše, močnejše. Živijo v drugačnem kapitalizmu kot mi. Ameriško življenje v stilu – dajmo čim več, čim hitreje in čim bolje v najkrajšem možnem času – se opazi v življenjskem slogu ljudi. Ameriko sem doživel v utrinkih. Videl sem jo pred Trumpom in po njem. Opazil sem spremembe v mentaliteti ljudi.

Los Angeles - flat earth - demonstration

Kako se življenje ljudi v Los Angelesu razlikuje od tega, ki ga vidimo v filmih?

Zame razlika ni bila tako tako opazna. Nanjo sem bil pripravljen. Pogosto spremljam ameriško politično situacijo, na trenutke skoraj bolj kot domačo, zato razumem njihovo mentaliteto. Ni tako zelo drugačna. Drugačen je njihov življenjski tempo. Za to je sicer boljši primer New York, kjer se opazi ciljna osredotočenost. Živijo hitro, zanimajo se sami zase. Ljudje si ne vzamejo časa, da bi si pogledali v oči ali pa pozdravili. Tako je tudi, če človeka poznajo.

Los Angeles - rollercoaster- american flag

Kaj pa Los Angeles?

V Los Angelesu pa je druga zgodba. Kar daš, to dobiš. Tam je American dream bistvo samega obstoja tega mesta. Če ameriške sanje ne bi obstajale, tudi Los Angeles ne bi. Ko boš sedel v bar, te natakar ne bo pozdravil in vprašal kako si in kaj boš spil. Vprašal te bo, zakaj si v Los Angelesu, kaj so tvoje sanje. Ideja teh sanj in neka velikopoteznost so še vedno zelo živi. Iz naše perspektive se to mogoče zdi kot življenje v utopiji. Ljudje pa so ravno zaradi tega upanja veliko bolj človeški.

Los Angeles - food - Fat burger

Kakšen je bil vaš potovalni proračun?

Neko ohlapno pravilo je približno sto dolarjev na noč za prenočišče in osnovne potrebe. Letalska vozovnica pride, kolikor pač pride. So tudi že poceni leti. Za deset dni potrebuješ približno dva tisoč evrov. Seveda gre tudi veliko ceneje, če pa hočeš izkusiti stvari, kot so muzeji in ostalo, je pametno vzeti malo več. Los Angeles je v resnici tako posebno mesto, da ne rabiš skoraj ničesar. Že sam utrip mesta je dovolj. Tudi z desetimi evri na dan (za hrano) bi šlo. Bistvo tega mesta niso turistične atrakcije in razne institucije, ampak so ljudje. Ljudje, ki so samosvoji in posebni.

Los Angeles - Venice beach - basketball game

Katere stvari se izplača ogledati v Los Angelesu?

Zelo odvisno od interesov. Zame so bili to kinematografi. Na filmski umetnosti je Los Angeles v resnici zrasel. Mesto je kot več manjših mest v enem. Kjerkoli se človek ustavi, bo našel nekaj zanimivega. Celotno izkušnjo dopolnijo drobni trenutki, kot je na primer opazovanje košarkarske tekme med dvema lokalnima ekipama na Venice Beach. Bistveno se mi zdi, da se v utripu mesta izgubiš.

Los Angeles - Hollywood sign

Kako razumete ‘mesto angelov’?

Zdaj razumem, od kod prihaja ta ikonografija. Občutek dobiš, da je tam vse dovoljeno in vse lepo, pa čeprav ni. Na eni strani so sanje, na drugi kruta resničnost. Zraven pride tudi zavedanje, kako zelo nepomemben si v množici vseh teh ljudi – majhen delček celote. Zaveš se, da se svet ne vrti okoli tebe. Tega pri nas ne moreš doživeti.

Los Angeles - subway

Vam je kakšna zgodba še posebno ostala v spominu?

Da sem v trgovini  našel slovenski film Petelinji zajtrk. In s taksistom sva na poti z letališča do Santa Monice poskušala razrešiti vprašanje o predsedstvu. V spominu so mi ostale njegove besede. Rekel je, ne glede na to, kdo bo na vrhu, republikanec ali demokrat, moški ali ženska, črnec ali belec, Kalifornija bo vedno Kalifornija. Tam si vedno dobrodošel.

FOTO: Aljoša Nikolić

PREBERITE ŠE: Los Angeles, nov način kako do napisa Hollywood



 

 

 

Izkušnja Slovenke kot Au Pair: V tujini ni vedno lepše kot doma, je pa drugače in v tem je čar

Jerneja Cmager nam je v tokratnem intervjuju pobližje predstavila delo v tujini kot au pair. Pred kakšne izzive je bila postavljena kot varuška otrok v ZDA in Nemčiji, kaj je od tega odnesla in zakaj ter komu priporoča takšen začasen pobeg v realnost čez mejo, preverite v spodnjem Vandraj intervjuju.

au pair.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Prihajam iz osrčja Prlekije. Lahko bi se reklo, da sem nomad po duši in popotnica po izobrazbi, saj sem zaključila šolo za turizem. Na nek način sem vpeta v to tudi danes, ko sem zaposlena na področju hotelirstva. Menim pa, da te izobrazba sama ne opredeljuje oz. zadržuje znotraj nekega okvirja, saj so možnosti zaposlovanja lahko dosti širše, če si vsaj malo radoveden in iznajdljiv. Tako se kaj hitro lahko znajdeš v delovnem okolju, za katerega se nisi izšolal, a ti predstavlja izziv.

Pred službo v hotelirstvu ste nekaj mesecev preživeli tudi čez lužo, kjer ste delali kot au pair. Kakšne so bile vaše naloge?

Moje naloge pri družini v manjšem mestecu v New Jerseyu so zajemale vožnjo dveh otrok – fanta Jamesa, ki je imel takrat 8 let in 11-letne Elane – v dve različni šoli in domov ter vožnjo na zunajšolske dejavnosti. Pri Jamesu je bil to hokej, pri Elani pa jahanje. Delo je zahtevalo tudi pripravljanje obrokov čez dan, občasno tudi večerje, če staršev še ni bilo iz službe. Tam večina ljudi prihaja iz služb okoli 8. ure zvečer. Ker so bili njuni starši zaposleni v New Yorku, sem bila nemalokrat jaz tista, ki jima je pomagala z domačo nalogo in ju priganjala spat, ko je bila ura za to. Starejšo Elano sem vozila tudi na državna tekmovanja v preskakovanju ovir in ji poskušala biti v podporo v vsem tem hektičnem obdobju pred tekmovanji.

Kako ste prišli do dela kot au pair?

Do tega dela sem prišla kar sama, med brskanjem po spletu, saj me je zanimalo delo v tujini. Zbrala sem vse potrebne informacije začenši s tem, da brez delovne vize, ki ti jo uredi agencija na tem področju, ne moreš migrirati v ZDA. Posledično je bilo delo preko agencije neizogibno. In začela sem s postopkom. Pred intervjujem s komisijo v Celovcu (agencija je imela sicer sedež v Veliki Britaniji), sem morala predložiti nekaj referenc, da je sploh stekel postopek iskanja družine s strani agencije.

Z vsako predlagano družino nato opraviš nekaj razgovorov preko Skypa, da začutiš, s kom se bolje ujameš, preden svoje življenje spakiraš v nekaj kovčkov in odpotuješ tisoče kilometrov stran od doma. Sledil je postopek pridobivanja vseh potrebnih dokumentov, tako zdravstvenih kot drugih, da si sploh lahko zaprosil za vizo, kar je sledilo v nadaljevanju.

.

Dejstvo, da brez agencije v ZDA niti ne moreš migrirati, je na nek način dobra stvar, saj bi naj bil zaščiten s strani agencije, če stvari pri družini ne gredo tako, kot bi morale. Zatakne se takrat, če ti niti agencija ne priskoči na pomoč oz. ne priskrbi druge družine, kar je pred odhodom v pogodbi jasno podpisano z obeh strani. Au Pair v ta namen tudi plača provizijo agenciji, ki te stvari ureja, če do njih nemara pride. Dobre agencije poskrbijo za družine gostiteljice kot tudi za Au Pair. A je med agencijami nekoliko težje ločiti zrno od pleveli, ko ne poznaš nikogar, ki bi to delo že opravljal.

Moja agencija je sicer po nekaj letih pristala v večmilijonski tožbi, saj so se po zaslugi pritožb Au Pairk znašli na sodišču zaradi prenizkega plačila, ki s(m)o ga prejemale. To sem izvedela letos, ko sem prejela pošto iz ameriškega sodišča v Denverju. Gre za eno večjih tožb oz. poravnav v zgodovini ameriškega sodstva na področju dviga minimalne plače in izboljšanja delovnih pogojev Au Pairk. Vsekakor je bilo olajšanje slišati, da je to delovno področje kot kaže na poti do sprememb. Oziroma, da so se razmere začele urejati, saj kakšnih 5 let nazaj to področje ni bilo najbolj urejeno. Niso bile postavljene jasne ločnice, kot denimo, koliko časa za relativno majhno žepnino mora biti Au Pair na voljo družini gostiteljici – in to je žal marsikatera družina začela izkoriščati.

Koliko prostega časa ima pravzaprav au pair? Ste ob delu lahko tudi raziskovali lepote kraja, kjer ste živeli?

Praviloma Au Pair ne sme delati več kot 30 ur na teden. Sama nisem imela toliko prostega časa kot druga dekleta, ki sem jih tam spoznala, zato tudi nisem imela toliko priložnosti raziskovati okoliških zveznih držav. Sem pa to nadoknadila z leti skozi potovanja – in še vedno delam na tem (smeh). Občasno smo s puncami pobegnile na drugo stran reke Hudson, v New York, kjer smo uživale v Central Parku ali parku pod Brooklyn mostom – Brooklyn Bridge Park. Na Memorial Day smo recimo štiri punce odšle na nekajdnevni izlet v Atlantic City, ki je kot nekakšen Las Vegas na vzhodni obali ZDA, in to so zagotovo trenutki, ki so mi ostali v najlepšem spominu.

Prek kakšnih kanalov je najlažje iskati delo kot au pair?

Po moji izkušnji sodeč bi vsekakor rekla, da kogar zanima to delo, se bo potrudil poiskati vse potrebne informacije sam. Pomaga pa, če že poznaš koga, ki je šel skozi to. Čeprav sama nekega usmerjanja glede izbire agencije nisem imela. Je pa moja izkušnja morda pomagala znanki, ki se je nekaj časa za mano odločila iti po isti poti, a je po moji izkušnji izbrala drugo agencijo, s katero je imela boljše pogoje in so ji pomagali najti drugo družino, ko je do tega prišlo.

Katere so prednosti in slabosti dela kot au pair?

Prednosti so to, da spoznaš drug način življenja, razširiš svoja obzorja in izstopiš iz neke ozkoglednosti, ki se je Slovenci včasih preveč oklepamo. Postaneš samostojnejši, izpiliš tuji jezik, spoznaš ljudi z zanimivimi življenjskimi zgodbami, in še mnogo več.

Slabosti pa so recimo to, kar sem omenila že prej. Če družina Au Pair dojema kot nekoga, ki ga bodo lahko izkoristili, in ne kot nekoga, s katerim se bodo povezali na prijateljski ravni in ki jim bo pomagal z otroki, se začnejo dogajati anomalije, ki se ne bi smele.

Zatem ste dve leti delali tudi v Münchnu – kot varuška in tutorka angleščine. Kako ste se znašli v tej vlogi?

Naj najprej povem, da nisem nobena anglistka ali karkoli podobnega. Angleščino bi rekla, da sem bolj kot v šoli, usvojila skozi kasnejše branje tuje literature in skozi gledanje filmov. Tako sem leta 2015 ponovno začutila “tujinotožje” in sklenila oditi v München, kjer sem bila na počitnicah pri teti že kot majhna deklica. Tja sem sprva odpotovala zaradi razgovora za neko drugo službo, ki je po dveh dneh intervjujev po zadnjem krogu potem nisem dobila. In ker se mi je mesto zdelo nekako domače in zanimivo hkrati, sem se odločila poiskati delo varuške-tutorke (full-time nanny – tutor). To mi je v enem tednu doma tudi uspelo, tako da sem kmalu bila spet na poti nazaj na Bavarsko.

Poleg angleščine govorite tudi nemško? Kako ste se sporazumevali?

Z družino, pri kateri sem živela in delala, sem govorila samo angleško, saj so me iz tega razloga tudi zaposlili. Torej, da otroci čim bolj usvojijo tuji jezik že od malih nog. Pri prvi münchenski družini sem imela tri fante. Najmlajši je bil star komaj 3 leta in je z mano že govoril angleško. Pred mano so bile namreč vse njihove varuške iz ZDA, Velike Britanije in Južne Afrike. Začuda so se odločili zame, čeprav angleščina ni moj materni jezik.

Sicer govorim tako angleško kot nemško, a takrat nemško še nisem govorila najboljše. V prostem času sem se družila s priseljenci iz Škotske, Anglije in ZDA, ki so zahajali v irske restavracije in pube. In vsem tem je bilo skupno to, da jim je “šprehanje” povzročalo preglavice. Tako nemško razen na nemškem tečaju, ki sem ga obiskovala na eni izmed tamkajšnjih šol, nisem kaj dosti govorila. No, mogoče le po prvem kriglu piva na Starkbierfestu ali Oktoberfestu (smeh).

Kako je z iskanjem takšnih del?

To delo sem našla kar preko Facebooka, kjer je ena punca iz Škotske objavila, da njena družina išče novo varuško. S to punco sva se nato tudi spoprijateljili, saj mi je “predala štafeto”, da sem jo nasledila v tisti družini. Sem pa kasneje še 15 mesecev delala pri drugi družini na obrobju mesta, kjer sem pomagala pri učnih težavah in angleščini 9-letni punci, za katero so starši želeli, da nadaljuje šolanje v gimnaziji. Tam gredo v gimnazijo ali Realschule že pri 10 letih. Imeli pa so še starejšo hči, ki je že bila v gimnaziji in ni imela kakšnih posebnih učnih težav.

V čem sta se ti dve službi med seboj najbolj razlikovali?

Delo Au Pair in tutorke se razlikuje v tem, da kot Au Pair tudi kuhaš in vodiš gospodinjstvo. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. Kot tutorka pa sem bila tam za otroke v drugačnem smislu. Pomagala sem jim ne le v smislu učnih navad. Teh, ironično, sama med šolanjem nisem imela ravno na pretek. Pomagala sem tudi v smislu sprotnega opravljanja nalog, ki so jih dobivali v šoli, pa tudi druženja v angleškem jeziku. To je pomenilo na primer tudi, da sem organizirala rojstni dan od katerega od “mojih” otrok, in vključila družabne igre v angleškem jeziku. Tako so se otroci tudi več naučili kot samo v šoli. Pri drugi družini v Münchnu sem recimo punci večkrat vzela s sabo na podzemno v mesto, kjer smo šle v kino, v dvorano na trampoline ali v angleški park na kopanje v Eisbachu – rokav reke Isar – in ves ta čas smo klepetale v angleščini.

Kaj sta vam delo in življenje pri družinah prinesla in česa sta vas naučila?

Zagotovo ti da neko dodatno samopotrditev in občutek, da zmoreš tudi brez domačih. Meni je to obdobje pomenilo in prineslo več, kot bi mi neko delo doma. Dalo mi je izkušnje in spomine, ki jih ne bi pridobila in doživela, če bi delala blizu domačega kraja in se oklepala življenja, kot ga poznam. Življenje v tujini jasno ni vedno lepše kot doma. Je pa drugačno – in to je tisto kar da vsemu skupaj poseben čar. V tujini sem se morala zanesti samo nase in na nikogar drugega. Nauči te samostojnosti in iznajdljivosti.

Za razliko od nekaterih, ki gredo v tujino v paru ali koga že poznajo tam, jaz nisem poznala nikogar. In to je bilo tisto, kar sem takrat najbolj potrebovala. Če bi imela spet 24 let, bi se odločila isto. Sama izkušnja je imela sigurno več lepih spominov. Tudi občutek, ko te otroci sčasoma sprejmejo kot svojega družinskega člana, je vreden vseh tegob na tej poti. Mojo gostiteljsko družino pa so predstavljala tudi ostala Au Pair dekleta, s katerimi smo si bile v oporo in pomoč. In s katerimi smo ohranile stike še do danes. Nedaleč stran od West Orangea, kjer sem živela, sem imela dobro prijateljico iz Mehike. Spoznali sva se na šolanju na Long Islandu prvi teden po prihodu v ZDA in se slišiva še danes. Podobno je bilo v Münchnu. Vendar se tam nisem družila samo z varuškami, pač pa večinoma z mladimi, ki so prišli v München delat na drugih področjih.

Ste se med delom v tujini kdaj znašli v neprijetnem položaju?

Kakšne posebno neprijetne izkušnje nisem imela. Je pa dejstvo, da si v tujini, sploh na drugem kontinentu, kjer si zaradi vize niti ne smeš urejati drugega dela (v tem primeru družine) na lastno pest, kot to lahko počneš znotraj EU, v slabšem položaju in nimaš vpliva na marsikateri razplet. To je morda ta minus, ki ga predstavlja tujina.

Kakšne so prednosti in slabosti dela v tujini v primerjavi s Slovenijo?

Največkrat so prednosti predvsem v višjem plačilu. In boljših delovnih pogojih, večjih možnostih napredovanja, cenjenju tvojega truda itd. Au Pair delo je tukaj izvzeto, saj pri tem delu dobivaš samo tedensko žepnino. Bi rekla, da je odvisno, kakšne predispozicije ima kdo oz. za kaj se je izšolal. Določen kader je pri nas bolj iskan in cenjen, drugi kadri pa manj. In ti so ponavadi primorani iti za boljšim življenjem v tujino.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?

Da ni nič narobe s tem, če ne slediš temu, čemur sledijo drugi. Sama sem vedno stremela k temu, da nekaj doživim, ne da živim po nekem ustaljenem sosledju dogodkov, kot se od človeka med 20. in 30. letom pričakuje. Tujina ne predstavlja samo življenja onstran meja. Pač pa te nauči tudi razmišljati onstran meja. Ne obstaja nobena časovnica, kateri moraš slediti, slediti moraš samo temu, kar ti narekuje tvoje srce.

Komu bi svetovali, da se preizkusi kot au pair?

Tistim, ki jih veseli delo z otroki in ki se znajdejo na točki, ko ne vedo, kam naprej. Največ Au Pair deklet, ki sem jih spoznala, se je odločilo bodisi za t.i. gap year med študijem, bodisi so si takšno leto vzele malce kasneje, ker niso vedele, kaj točno si želijo v življenju početi. Nekaterim pa pomaga umik nekam daleč stran, ker jih nekaj v domačem koncu spominja na kaj, kar bi radi pozabili. Bodisi neuspela zveza, bodisi kaj drugega. Ta odhod predstavlja neko novo obdobje. Četudi samo prehodno. Zame je odhod v tujino in delo z otroki predstavljalo nekaj, kar sem takrat najbolj potrebovala.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu vsakič znova pogrešate?

Dobro hrano. Le-te je bilo predvsem v ZDA premalo. Pa tudi slovenski jezik, katerega sem bila zelo vesela, ko sem ga prvič slišala v ZDA. V Münchnu s Slovenci nisem imela posebnega stika, čeprav sem nekaj Slovencev ob priložnosti spoznala. Več stika sem imela z našimi “brati” iz bivše Jugoslavije, teh je bilo predvsem v Nemčiji veliko.

Vas tujina še vedno vleče ali boste za zdaj svojo pot našli v Sloveniji?

Tujina je do neke mere še vedno del mojega vsakdana, saj sem zaposlena pri naših severnih sosedih. Nimam pa pri tem občutka, da sem v tujini, čeprav sem tam še vedno “Ausländer”. O kakšni daljni tujini pa vsaj zaenkrat ne razmišljam, čeprav nič ni povsem izključeno. Vsekakor se je takšni podvigov lažje lotevati, ko si mlajši in samski. S časom pa se želiš predvsem nekje ustaliti, sploh, ko imaš partnerja. Še vedno menim, da je življenje prekratko, da bi se omejevali le na en kraj. Svet namreč ponuja preveč lepih priložnosti, ki bi jih bilo škoda pustiti iti mimo nas. Vendar z leti prideš do neke točke, na kateri še želiš samo potovati, ko je čas za to, ne pa tudi seliti celega svojega življenja. Tudi to ima svojevrsten čar. Za vse obstaja pravi čas. In zdaj je čas za drugačne začetke.

PREBERITE ŠE: Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

Sara Juvančič je Slovenka, ki jo boste v domači deželi zadnje čase srečali bolj poredko. Maroko je postal njen drugi dom, potem ko je tam našla dve ljubezni. Morske valove in Maročana.

Maroko smo tokrat spoznavali skozi oči Sare Juvančič, Slovenke, ki v maroškem obmorskem kraju Tamraght z izbrancem maroških korenin vodi surf šolo. V Vandraj intervjuju mi je zaupala, kakšno je življenje v tej sončni deželi na severu Afrike, kaj ji je tam najbolj všeč in česa ob obisku Maroka ne izpustite.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še niso uspeli spoznati?

Moje ime je Sara, stara sem 26 let in prihajam iz Trbovelj. Trenutno živim v Tamraghtu v Maroku, s fantom Maročanom, s katerim sva pred letom dni ustanovila svojo surf šolo in surf camp. Moje življenje je že od nekdaj povezano s potovanji in športom. Do 23. leta sem trenirala alpsko smučanje, zato sem bila zaradi treningov in tekmovanj več v tujini, kot doma. Od tu pravzaprav izvira moja strast do potovanj. Prijatelji bi me opisali kot iskreno, prijazno, zabavno in ob prvem stiku sramežljivo, saj namreč potrebujem nekaj časa da se v družbi novih ljudi sprostim. Definitivno pa obožujem potovanja in raziskovanje novih kultur in običajev.

 Zakaj ravno Maroko in zakaj Tamraght?

V Maroko me je pot prvič vodila dve leti in pol nazaj. Po koncu smučarskega obdobja sem se odločala za svoj prvi solo izlet. Ker sva s prijateljico že dalj časa sanjarili o surf počitnicah, nikoli pa nisva našli skupnega časa, da te sanje uresničiva, sem se odločila, da odidem v Maroko sama in poskusim surfat. Tako sem rezervirala teden dni počitnic v surf campu v Tamraghtu, ker pa sem si mislila, da je nesmiselno tako dolgo pot opraviti samo za en teden, sem preživela še 6 dni v Marakešu. Tam sem še dodatno nasitila svoje raziskovalne borbončice.

V surf kampu sem imela odličnega surf inštruktorja, v katerega sem se tudi zaljubila in je sedaj moj partner. Zaradi ljubezni sem se začela v Maroko, natančneje v Tamraght vračati vse pogosteje in si tukaj s fantom ustvarjati skupno prihodnost.

Sara in Yassine

Torej je Maroko vaš drugi dom? Kako pogosto ste tam?

Da, res je. To je sedaj moj drugi dom. Tukaj preživim več časa kot doma, v Sloveniji. Se pa pogosto vračam v Slovenijo zaradi službenih obveznosti. Tukaj sem približno 2 do 3 mesece, nato pa se vrnem v Slovenijo za 3 tedne in potem grem spet nazaj v Maroko.

Kako bi opisali Maroko?

Maroko je prečudovita država, z ogromnim številom lepih kotičkov, odličnih za popotnike. Po mojem mnenju je Maroko država, kjer lahko vsak popotnik najde nekaj zase. Ocean ponuja neskončne možnosti za vodne športne, seveda je najbolj znano surfanje. Potem imajo visoko gorovje Atlas, kjer je ogromno trekking poti, če si želiš poležavanja in razvajanja, lahko v Maroku najdeš ogromno hotelskih kompleksov, ki ponujajo najrazličnejša razvajanja. In še in še … Maroko je znan tudi po začimbah, arganovem olju, odlični kulinariki …

Pa tamkajšnje ljudi?

Ljudje so po mojih izkušnjah zelo prijazni. Najbolj mi je zanimivo, ko te absolutni neznanec na ulici pozdravi in vpraša kako si. Tega iz Slovenije nisem navajena. Tukaj je način življenja precej bolj umirjen kot pa v Evropi, ljudje so sproščeni in niso v konstantnem stresu. Mislim, da večinoma ljudje tukaj živijo dobesedno iz dneva v dan.

Kateri je najboljši del leta za obisk?

Maroko je popularen za obisk skozi vse leto. Mogoče bi odsvetovala obisk Marakeša in notranjosti države v poletnih mesecih, saj temperature močno narastejo, tudi do 40°C in več. Agadir pa ima res ugodno klimo, poleti je okrog 30°C čez zimo pa okrog 20°C. Tudi naš surf kamp je odprt skozi vse leto, najboljše valove in posledično top sezono za surfanje pa imamo nekje od začetka oktobra do konca marca.

Izlet v puščavo

Katera je najbolja nadležna stvar Maroka?

Zame je najbolj nadležen promet v mestih. Pa ne, da je moja vožnja slaba ali da imam strah pred vožnjo. Daleč od tega, le sam potek načina njihove vožnje je kaotičen in nepredvidljiv. Potrebovala sem več kot leto dni, preden sem se opogumila sesti za volan (smeh). 

Kaj iz njihove kulture bi prenesli domov in česa res ne? 

Definitivno njihovo kulinariko in pa sproščen način življenja, brez vsakodnevnega stresa. Česa ne bi prinesla? Res sem dolgo razmišljala, vendar se nisem spomnila ene stvari, ki je ne bi prinesla v Slovenijo. Enostavno obožujem njihov sproščen način življenja.

Essaouira

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o deželi kot je Maroko kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Od prijateljev pogosto dobim vprašanja ali imajo v Maroku alkohol in pa kako se obleči. Torej mogoče si predstavljamo to zaradi njihove religije. Vendar je Maroko res odprta država za turiste. Turist je v Maroku dobesedno kralj. Seveda pa ne priporočam, da odhajate sami na samotne kraje in da se držite turističnih predelov oziroma najamete vodiče (trekking, puščava…).

Naj pa tudi vam pojasnim, da v Maroku imajo alkohol, res ne povsod, vendar ga imajo. Tudi kar se oblačenja tiče ni nikakršnega problema. V Tamraghtu se brez problemov sprehajaš v kratkih hlačah, v večjih mestih pa se jaz zgolj zaradi spoštovanja oblečem primerno njihovi kulturi. Torej res je vse odvisno od posameznika, priznam pa, da bodo dekleta precej bolj opazna in ogovorjena s strani domačinov, če bodo oblečena v kratke hlače, kratke oblekice ali majice z dekoltejam.

Od kod ljubezen do deskanja in nenazadnje tudi do predajanja znanja ostalim navdušencem?

Kot sem že omenila, je bila to moja dolgoletna želja – poskusiti surfanje. K ljubezni do surfanja je definitivno pripomogel Yassine, moj fant in moj prvi surf inštruktor. Je pa res, da je tako super surf inštruktor, da mi je surfanje šlo od samega začetka zelo dobro, kar je definitivno pripomoglo k ljubezni do tega. Ne bi pa se še opredelila kot odlična, dobra surferka, sama se imam še vedno za začetnico.

Ideja do predajanja znanja se nama je pa porodila že zelo kmalu. Yassine ni bil zadovoljen z delom v surf kampu, vendar je kljub vsemu želel ostati v tem poklicu, jaz pa sem tudi potrebovala več zaposlenosti. Tako sva se odločila, da poskusiva s svojim surf kampom. Sedaj Yassine še naprej predaja svoje surfersko znanje, jaz skrbim za marketing, na plaži pa se našim gostom pridružim s fotografiranjem njihovega surfanja.

Kako poteka takšen tečaj?

Navadno se gostje odločajo za teden dni dopusta z nama. Ponujamo odlične surf pakete z vključenimi tremi obroki dnevno, prenočiščem, tečajem surfanja, opremo za surfanje, izlet v Imsouane (surf spot z najdaljšim valom v Afriki), Wi-Fi v nastanitvi, prevoze na plažo, transfer iz letališča v Agadirju ali pa avtobusne postaje …

Naš dan pa je videti nekako takole. Dan začnemo z odličnim maroškim zajtrkom v naši nastanitvi. Nato se odpravimo na plažo. Pogledamo nekaj različnih surf spotov, glede na razmere se surf inštruktor odloči, na kateri plaži bomo ostali. Postavimo senčnike, se namažemo s sončno kremo, oblečemo neoprene in začnemo z ogrevanjem. Sledita hitra teorija in praksa na plaži, nato pa skočimo v vodo in svoje znanje prenesemo na valove. Korak za korakom. Inštruktor je ves čas s tečajniki, pomaga in daje nasvete in navodila za napredovanje.

Po 3 urah tečaja imamo okusno in zdravo pakirano kosilo (na primer solato s svežim sadjem in svežim naravnim sokom). Po kosilu si tečajniki lahko vzamejo malo časa za počitek, nato pa se vrnemo k lovljenju valov. Tokrat vadijo sami, kar so se naučili v jutranjem tečaju. Inštruktor pa nadzoruje s plaže. Po koncu surfanja se odpravimo nazaj v hotel, v tem prostem času pa se tečajniki lahko odličijo za masažo, za obisk hammama, ki je nekakšne vrste javna kopalnica s tremi sobami. Vsaka je toplejša od prejšnje. V hammamu ti naredijo piling celotnega telesa in poskrbijo za čist in zdrav videz kože. Za tiste, ki imajo raje zasebnost, obstajajo tudi zasebni hamami. Lahko pa preprosto počivamo v hotelu. Sledi večerja, po večerji pa analiza tekočega dne, s pregledom slik in videoposnetkov …

Poleg tečajev torej nudita tudi prenočišče?

Tako je. Nudiva tudi prenočišča v tradicionalnem maroškem riadu (hotelu), ki je od plaže oddaljen kakšnih 6 minut hoje. Riad ima nekaj teras z ležalniki za popolno relaksacijo po napornem dnevu, lahko pa se osvežite v bazenu, ki je v središču riada.

Kako pogosto raziskujete Maroko in njegove druge kotičke? Katerih ob obisku te dežele ne smemo zamuditi? 

Zelo malo, kajti vso energijo trenutno usmerjava v najin surf camp, da lahko ponudiva kar se da ekstravagantno in edinstveno izkušnjo. Sva se pa pred kratkim vrnila iz kratkega izleta v puščavo. Maroko ponuja ogromno lepih kotičkov, seveda je odvisno, za koliko časa pridete in kaj so vaše prioritete. Razdalje med mesti v Maroku so velike, saj je Maroko res velika država. Nekaj kotičkov ki so vredni obiska: na severu: Asilah, Chefchaouen, Tetuan, Casablanca – samo velika mošeja, če si niste izposodili avta pa vam niti ne priporočam postanka. Nato še Marakeš, pa trekking v Atlasu, obisk slapa Ouzoud in izlet v Ourika Valley. Na jugu pa: puščava, Ait Ben Haddou, Ouarzazate, Agadir, Legzira, Essaouira in seveda teden dni počitnic v Tiziri Surf Maroc.

Kakšna je maroška kulinarika in kaj je treba tam poskusiti? 

Maroška kulinarika je odlična. Obožujem vso njihovo hrano. V njihovi kulinariki je vključeno veliko sveže zelenjave in pa predvsem počasno kuhanje jedi. Najbolj znana jed v Maroku je definitivno tajine. Tajine je glinena posoda s pokrovom, v kateri se lahko pripravi najrazličnejše jedi (od rib, mesa do samo zelenjave). Se pa vse sestavine skupaj kuhajo v posodi najmanj 1 uro, kar da hrani res poln in popoln okus. Obvezno je potrebno poskusiti tajine, tangija (v Marakešu) in pa kuskus. Ne pozabite poskusiti tudi maroške palačinke imenovane Msemmen in pa maroške nutele imenovane Amlou. Moja najljubša jed pa je definitivno kefta tajine (tajine z mesnimi kroglicami).

Kateri je najboljši način transporta po Maroku? 

Najhitrejši način transporta je definitivno avto, vendar, če niste ravno vešči voznik avto odsvetujem (predvsem v mestih središčih). Po celem Maroku pa najdemo super ugodne avtobusne prevoze s prevoznikom CTM ali Supratours. Na severu pa tudi ugoden železniški promet. 

Pa najugodnejša pot v Maroko? 

To je pa spet odvisno od vašega najbližjega letališča in pa kam v Maroko želite leteti. Jaz največkrat letim na relaciji Benetke – Agadir s prestopom v Casablanci. Sedaj pa se je odprla tudi linija z nizkocenovnim prevoznikom na relaciji Milano – Agadir. Najdemo pa tudi ugodne karte Benetke – Marakeš ali pa Benetke – Fez.

Kot zanimivost, najcenejša letalska karta, ki sem jo dobila do Maroka, je bila enosmerna karta Benetke – Marakeš za 17 evrov.

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji? 

Prednosti so definitivno sproščen način življenja in pa nižji stroški življenja. Seveda je ogromna prednost tudi klima in pa življenje ob oceanu. Slabosti pa so zame te, da ne govorim njihovega jezika ali vsaj francoščine. Moti pa me tudi slab zdravstveni sistem.

 Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini? 

Na to ne bi znala odgovoriti, saj uradno delam tukaj samo prostovoljno in sem zaposlena v Sloveniji. Definitivno pa je slabost najinega posla ta, da je konkurenca ogromna in se vsako leto še povečuje.

Se nameravate kdaj vrniti v Slovenijo?

Seveda se nameravam vrniti, vendar zaenkrat še ne. Ko bo čas za družino, definitivno, saj želim vzgajati svoje otroke v Sloveniji in jih šolati v Sloveniji. Vendar za enkrat še nimava tega v načrtu. Tako da bova še naprej gradila na prepoznavnosti Tizirija in na najini uspešni poslovni poti.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Od prijateljev največkrat slišim nimam časa in denarja. Žal mislim, da to ne drži. Vse je odvisno od naših prioritet. Če želimo potovati, bomo našli čas za potovanje. Kar se pa denarja tiče, so pa potovanja postala res dostopna vsem. Za zelo malo denarja lahko najdemo res ugodne letalske vozovnice, prenočišč pa je v turističnih destinacijah tudi ogromno po res ugodnih cenah.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom ali tistim, ki jih vleče življenje v tujini? 

Pojdi, raziskuj, poskusi. Če ne uspe, se vedno lahko vrneš domov v Slovenijo k svoji družini.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Najboljše, kar sem odnesla, je to, da sem spoznala Yassina in da skupaj ustvarjava sanjsko podjetje Tiziri Surf Maroc.

Sari in Yassinu ter njuni surf šoli Tiziri Surf Maroc lahko sledite na INSTAGRAMU, FACEBOOKU in spletni strani.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.