Islandija je lahko tudi cenovno dostopno družinsko potovanje #INTERVJU

Tjašo že dlje časa spremljam na Instagramu, kjer deli zabavne utrinke iz družinskega življenja. Najbolj pa me razveselijo prigode iz njenih družinskih potovanj. Ta so vedno preprosta, zabavna, prijetna, skromna, a hkrati neverjetna. Tjaša dokazuje, da se lahko potuje povsod. Če le malo prilagodiš navade. Tokrat je na vrsto prišla Islandija. Tjaša mi je povedala, kako jo obiskati ugodneje.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo družina, ki vsak razpoložljiv čas (in evro) izkoristimo, da se odpravimo na kakšen izlet, še raje na kakšno potovanje, kjer je vključeno letalo. Poizkušamo se čim več zabavat in čim manj komplicirati, kar pa nam najbolj uspe ravno na takšnih oddihih. V preteklih mesecih so za nami Islandija, Estonija, Norveška, … in povsod smo se imeli čudovito.

Zakaj ste izbrali Islandijo?

Iskreno? Ker so bile tisti trenutek zelo ugodne letalske karte. Potem smo si ogledali tudi nekaj vlog prispevkov na You tubu in odločitev, da jo gremo raziskat, je bila hitro sklepčna. Večinoma nas bolj zanimajo destinacije, kjer lahko raziskujemo naravo. Tudi sicer živimo na robu vasi ob gozdu in nas bolj vleče v naravo kot v velika mesta.

Kje ste kupili letalske karte, kje rezervirali namestitve in kje najeli avto?

Leteli smo z Wizz Airom iz Dunaja, namestitve izven Slovenije vedno poiščemo preko portala Booking ali Airbnb. Tokrat smo preko Bookinga rezervirali apartma z dvema spalnicama in velikim dnevnim prostorom, saj smo vedeli, da bomo velik del dneva preživeli tudi v apartmaju, ker je bil naš termin potovanja preko novega leta in takrat imajo na Islandiji svetel del dneva le med 10 in 15 uro. Apartma je bil oddaljen približno 1h vožnje iz glavnega mesta Reykjavík in približno 10 minut od Selfossa, malenkost bolj oddaljeni apartmaji od mest z infrastrukturo imajo običajno tudi malenkost nižjo ceno. Avto smo preko spleta rezervirali pri Blue Car Rental, po priporočilih so bili med bolje ocenjenimi, imeli so tudi možnost brezkontaktnega prevzema ključev, tako da smo jih v nekem nabiralniku prevzeli s kodo in tudi ob odhodu vrnili avto, brez da bi bili v kontaktu s komerkoli. Poleg avta smo vzeli tudi njihov prenosni wifi, čeprav spada v EU in imamo vključene podatke pri svojem mobilnem ponudniku, se nam je zdela super izkušnja saj na veliko koncih z našim sim nismo imeli signala, prenosni wifi ga je imel ves čas. Zanimivo nam je bilo tudi, da je imel avto v gumah nekakšne žebljičke, da se v primeru zasnežene in poledenele ceste še vedno varno voziš.

So cene res tako visoke kot pravijo?

Nam se ni zdelo pretirano dražje. Bili smo pripravljeni, da vstopamo eno dražjih držav, ampak so bile cene goriva in hrane v trgovini povprečno za 30% višje kot pri nas. Zato smo si seboj vzeli štručke, ki smo si jih do pekli, šampanjec za nazdravit za čez novo leto (ker je pri njih alkohol res dražji), nekaj mesnih narezkov za v sendviče, čokolešnik… potem pa se je izkazalo, da v trgovini niti ni bilo tako zelo dražje. Izstopale so cene mlečnih stvari in zelenjave ter sadja, te so pri določenih izdelkih lahko bile tudi za 3x večje. Vstopnin na naravne znamenitosti ne zaračunavajo, le če je izkušnja vodena in organizirana, takrat so skoraj vse cene med 50€ in 130€ na osebo, nekatere tudi bistveno višje (zaračunavajo na primer: voden ogled Severnega sija – pa ni nujno, da bo viden, ogled muzejev, pohodi v ledene jame, dnevni izleti, urejena kopališča…)

Kaj vas je na Islandiji najbolj navdušilo?

Raznolikost narave, Islandija ima vse! Ogromno imajo slapov, skoraj povsod kamor se odpraviš, vidiš kakšnega. Blatni tolmuni, vroči vrelci, nahajališča žvepla, para ki buta iz tal, ves čas “golden light” – svetloba kot da sonce ravno vzgaja ali zahaja, naravna topla kopališča. Zanimivo nam je bilo, da na celem otoku ni gozda, sicer je nekje malenkost več dreves na kupu, ampak so jih umetno nasadili. Skoraj cela Islandija se ogreva iz obnovljivih virov z geotermalno energijo. Med bolj zanimivimi so nam bila okrašena pokopališča, vse spomenike okrasijo z novoletnimi lučkami, enega smo obiskali in imaš občutek kot da se sprehajaš po kakšnem kampu, kjer je do vsakega šotora kup podaljškov, saj je po tleh vse prepleteno s kabli od lučk. Kamorkoli se odpraviš, so razdalje takoj okrog 100 km, dolge ravnine, z zelo malo prometa. Ves čas smo se vozili v tišini, brez prižganega radia, občudovali smo od naše tako drugačno pokrajino in uživali v mirnosti.

Kaj so tiste “must see” točke na Islandiji?

Golden circle

To je območje, kjer narediš krožno približno 250 km dolgo pot in vsebuje največ znamenitosti na enem kupu: Geysir, Slap Gulfos, Krysuvik, glavno mesto Reykjavík, kraterji vulkana, Naravni park Thingvellir kjer lahko istočasno stojimo na Severnoameriški in Evrazijski tektonski plošči.

Krysuvik

Blatne brbotajoče luže, nahajališče žvepla, para, ki bruha iz tal in obenem žvižga, … Tukaj so barve nore! Vse zemeljske možne barve se kar prelivajo po površini. Edino vonj je bolj tak po-velikonočni, saj je v zraku veliko žvepla, ki ima vonj po gnilih jajcih.

Slap Gulfos

Slap z največjim pretokom v celotni Evropi, če se morda kdo spozna na podatke, ima pretok 1000 kubikov na sekundo. Je tudi najbolj slaven Islandski slap. Nas je konkretno nazeblo na tem ogledu. Se pa z avtom pripelješ na parkirišče, ki je od pogleda na sam slap oddaljeno nekaj deset metrov. Tla so bila polna ledu, zato se za pohod še bližje nismo odločili, niti, če bi bila sama, ne bi šla, z otroki pa sploh ne.

Geysir je največji in izbruhne vsake nekaj let. V neposredni bližini je tudi Strokkur, tisti slavni iz reklame za Uncle Ben’s riž. Res je neverjetno, ko izbruhne toliko vode 15-20m, včasih mu uspe tudi 40m visoko. Ta je aktiven na približno 8 minut.

BlueLagoon

Najbolj obiskano kopališče BlueLagoon, ki je tudi na National Geographic seznamu 25 čudes sveta – voda, ima skozi celo leto prijetnih 38 stopinj, črpajo jo iz 2000 m kjer ima 40 stopinj, voda vsebuje veliko silicija, mineralov in alg. Vstopnice smo preko spleta kupili nekaj dni pred odhodom, pa so imeli že veliko dni razprodanih – saj je vstop dnevno omejen. Ves čas smo imeli kape na glavi, saj je kopališče na odprtem in nam je veter pošteno napihal obraze, da smo bili čisto rdeči v lica. V vstopnico smo imeli vključene tudi 3 obrazne maske iz silicija, alg in mineralov, privoščili smo si lahko tudi eno pijačo v baru sredi kopališča.

Sicret Lagoon

Najstarejše naravno kopališče Sicret Lagoon ima precej nižjo ceno vstopnice kot prej omenjeni, izkušnja pa je bolj pristna. Ima tako pretočni vrelec, da se celotna voda v kopališču zamenja v 24. urah. Je veliko manjši, nam se je zdela tudi bistveno bolj vroča voda. So pa zelo pripravljeni na pozabljivce in ti nudijo izposojo kopalk, rokavčkov in brisač, seveda za določen znesek.

Razbitina letala DC-3

Tu smo imeli sprehod 3,5 km v eno smer, kjer smo hodili po popolnoma ravni cesti, počutili smo se, kot da hodimo sredi črne, sicer od snega pobeljene puščave. Končnega cilja nismo videli vse dokler nismo prišli na zadnih 200m poti. Tisti dan je bil od vseh najbolj prijeten, ves čas je sijalo sonce in ni bilo vetra. Malenkost smo se zakalkulirali s časom, saj nas je na poti nazaj do avta začel loviti mrak in z njim tudi precejšen mraz. Zadnji kilometer (ali morda več) nam je popestril jok mlajše hčerke, ker jo je začelo zelo zebst in ni mogla več hodit. Takrat sva oba slekla svoje puloverje, ki sva jih nosila pod budno, da sva jo ovila in jo izmenično nosila vsakih 100-200 metrov.

Vas je kaj negativno presenetilo? Ste imeli kakšno slabo izkušnjo?

Ko smo bili na ogledu tistega območja z žveplom, smo prvič začutili potres na prostem. Presenetil nas je nenadno hrumenje in bobnenje, počutili pa smo se kot da so se nam tla vdrla za vsaj pol metra. Kasneje smo preverili in pobrskali, našli smo podatke, da smo se nahajali 2km od samega epicentra potresa, ki je bil izmerjen z magnitudo 4 po Rihterjevi lestvici, kar ni tako šibek potres. V tistem tednu, ko smo raziskovali Islandijo je bilo tam zabeleženih 18.000 potresov, ampak to za to območje ni nič nenavadnega. Bil pa je javno odsvetovan pohod na vrh ognjenika, ki je bruhal lavo nekaj mesecev pred našim prihodom.

Kako hčerki zdržita tempo potovanja? Se jima veliko prilagajate?

Na prva njuna potovanja smo se odpravili na destinacije z največ dvo urnimi leti. Obe sta bili pri njunih dveh letih že na letalu in obe zelo uživata med letom. Super je ker se jima lahko tudi na letalu povsem posvetiš, kar med vožnjo v avtu ni mogoče. Tempo ju vedno utrudi, zato nam je najbolj priročno, da si najamemo avto in med premiki skoraj vedno zaspita in se tako malenkost spočijeta. Mene je na začetku malenkost utesnjevalo potovanje z njima, ker sem vedno splanirala preveč za en dan, potem pa sem bila razočarana in imela občutek, da nismo v popolnosti izkoristili dopustniških dni. Zdaj planiram maksimalno en do dva ogleda dnevno, potem pa še nekaj kar je bolj za otroke, če pa nam slučajno uspe takrat dodajamo sproti. Moramo gledati, da ne splaniramo preveč oddaljenih točk, saj mlajša še ne prehodi daljših razdalj.

Kaj je najtežje pri potovanju z otroki?

Misliti na vse! V naprej, naprimer za cel teden v naprej. Da imamo dovolj oblačil (ali pa, če jih je možno vmes oprati), da so primerna za hladne in za tople dni. Hrana mi še zdaj dela preglavice, ko sva okrog hodila sama, sva se zjutraj najedla zajtrka in potem popoldne kosilo ali večerjo, sedaj pa mora biti zjutraj nekaj in običajno takoj, ko se odpravimo je vsaj ena že lačna, žejna, jo lulat ali kakat. Potem se približno na vsaki dve uri ta ves cikel ponavlja. Zdaj sva se že malenkost zverzirala, za seboj pripraviva sendviče in vzamemo sadje ter malenkost več pijače in gremo.

Se vam zdi Islandija primerna destinacija za družine z majhnimi otroki?

Mlajša je bila na Islandiji stara 2 leti in pol, precej lažje bi bilo, če bi bila leto ali vsaj dve starejša. Vseeno lažje zdržita mraz kot hudo vročino, edino malenkost je škoda ker nismo morali obiskati destinacij, za katere je potreben daljši pohod, Islandija ima namreč ogromno pohodniških poti. Vsi štirje imamo željo, da se enkrat vrnemo čez poletje in naredimo celotno krožno pot, okrog in okrog otoka. Je še veliko točk, ki jih nismo videli in nas čakajo za naslednji obisk: Diamond Beach, Reynisdrangar, kopanje v toplih termalnih rekah in hot tubih (Reykjadalur, Hoffell, Horgshlidarlaug, Hellulaug, Landbrotalaug), ogled kitov, nismo videli njihovih znamenitih ptičev Puffinov, Studlagil Canyon, Arctic Henge, Namafjall Hverir, kraterji Skutustadagigar, ledenik Vatnajökull, Hvitserkur, Latrabjarg, Grabrok, Deildartunguhver, pohod po ledeniških jamah…

Kje vse ste z otroki že bili? Kje vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Povsod, kamor gremo, nam je zelo všeč. Že občutek, da smo lahko ves čas skupaj, da se nam ne mudi v vrtec, šolo, službo… nas umiri in se imamo super (se tudi skregamo, pa jokamo, da ne kdo mislil, da smo ves čas nasmejani in polni energije). Skupaj smo bili še na Malti, večkrat na Sardiniji, na Kanarskem otoku Fuertaventura, v Estoniji in z avtom se na vikend izlete odpeljemo v Italijo, Avstrijo, Madžarsko in v glavni sezoni na Hrvaško.

Vaša naslednja destinacija je Norveška. Zakaj ste jo izbrali?

Gremo preizkusit, kako je preživet zimo v polarnem krogu. Tokrat si bomo prvič sposodili avtodom in tam je dovoljeno kampirati skoraj povsod (in to brezplačno), samo 150 m stran od hiš moraš biti. Radi tudi lovimo ribe, tako da si bomo poizkusili ulovit svoje kosilo. Norveška ima zelo lepo naravo in zelo je fotogenična, pa še mož se je pred kratkim navdušil nad fotografiranjem in gremo po lepe fotke. Ko sem enkrat videla Lofoten otoke, sem rekla “Sem bomo pa enkrat šli” in zdaj gremo prav tja. Seveda polagamo upe tudi na to, da vidimo Auroro – severni sij, letošnje leto napovedujejo tudi nadpovprečno število sončevih izbruhov, tako da držimo pesti za jasno vreme in potem mislim, da jo bomo zagotovo lahko videli.

Kako planirate potovanja? Kdo rezervira karte, organizira plan?

Planiramo jih vedno izven glavne dopustniške sezone (tukaj mislim na julij in avgust), ker so cene vsega občutno nižje. Velikokrat so glavni faktor finance (jaz sem bila dolgo v računovodstvu in potem vedno naredim potovalno bilanco – enkrat sva bila za 560eur 5dni na Sardiniji, vključila sem pa vse stroške, ki so nastali od trenutka, ko sva se odpeljala od doma in ko sva prišla nazaj, bencin, letalske, nočišča, hrana, vstopnine, prigrizki). Vedno mož poišče in rezervira letalske karte, avto in namestitev, jaz nimam pojma, kako to pregledati in prekalkulirati vse opcije. Jaz samo pokimam, da mi je destinacija všeč in potem mi sporoči datume. Potem začnem pregledovati instagram, youtube, pinterest, si beležit lepe destinacije v googlemap in približno razporediti po dnevih. In potem na potovanju običajno med vožnjami na instagram objavljam naše trenutke in prigode.

Kaj bi svetovali družinam, ki se odpravljajo v severne države?

Dobro se oblecite! Ne znam opisati, ampak tam se v zraku čuti mir, energija je lepa, razgledi razgibani – čudovito je… kljub mrazu!

 

Tjaši lahko sledite na njenem Instagram profilu TUKAJ

 

Foto: Tjaša Zavodnik

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je pri osemnajstih letih odšla od doma in trenutno živi na Japonskem #intervju

 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenka, ki je pri osemnajstih letih odšla od doma in trenutno živi na Japonskem #intervju

Tina Škorjanc je pri osemnajstih letih odšla na študij v Abu Dhabi. Od takrat do danes je živela še v Argentini in ZDA, ogromno prepotovala, trenutno pa živi in dela na Japonskem kot doktorica kemije. V tokratnem intervjuju se pogovarjava o tem, kdaj pogreša dom, kaj vse je v teh letih videla in doživela ter o njenih izkušnjah z življenjem na Japonskem.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Tina Škorjanc iz Maribora, po srcu popotnica in raziskovalka, ljubiteljska potopisna predavateljica in iskalka lepih motivov s fotoaparatom v rokah. Rada imam naravo in pohodništvo. Po poklicu pa kemičarka z dr. pred imenom. Trenutno se nahajam na Japonskem.

Pri osemnajstih ste odšli iz Slovenije, danes 13 let kasneje živite na Japonskem. Nam lahko poveste, kje in zakaj se je začelo in kako to, da ste danes na Japonskem?

Po opravljeni mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor sem dobila priložnost študirati na New York University Abu Dhabi in se tako preselila v Združene arabske emirate. Takrat je bila to novoustanovljena univerza, moja generacija je bila šele druga po vrsti. Newyorška univerza ima kar nekaj kampusov po svetu, kamor lahko študentje odhajajo na izmenjave. En semester sem tako preživela v Argentini, še enega v ZDA, za krajša obdobja sem odpotovala tudi v Šanghaj in Sydney. Doktorat sem vpisala na New York University v New Yorku, potem pa dobršen kos doktorskega študija preživela v laboratoriju v Abu Dabiju. Leta 2020 sem se preselila nazaj v Slovenijo, lani pa spet spakirala kovčke in odšla na skrivnostno Japonsko. Tukaj na Univerzi v Kjotu raziskujem področje kemije materialov, ki temelji na ekspertizah gostujoče raziskovalne skupine in mojih preteklih raziskovalnih izkušnjah s poroznimi materiali.

Kaj menite, da je največja razlika med vami in tistimi, ki o odhodu v tujino samo razmišljajo?

Težko komentiram razloge drugih ljudi, mene je enostavno vodila izredno močna želja po življenju v drugih državah, fasciniranost nad drugačnostjo ljudi in krajev, želja po učenju. Ko sem kot 18-letno dekle prišla med steklene stolpnice sredi puščave, se mi je odprl popolnoma drugačen svet. Spoznala sem ljudi iz številnih držav sveta z nazori, ki so močno drugačni od mojih. Zakaj se je moj sodelavec poročil z izbranko, ki so mu jo predlagali starši? Je to res lahko ljubezen? Kaj vodi sošolko, da tudi sredi največje vročine nosi naglavno ruto in dolge hlače ter rokave? Zakaj marsikdo na ulici strmi vame, kot da sem Nezemljanka? Zakaj se mi Japonec raje prikloni, kot da bi mi stisnil roko? S takšnimi vprašanji in mislimi se v homogeni Sloveniji verjetno ne bi ubadala.

Kako so to, da vas ni “doma” sprejeli vaši bližnji? Kdaj pogrešate dom? Se veliko vračate?

Kako se ob tem počutijo moji bližnji, bi morali verjetno vprašati njih. Jaz lahko samo rečem, da sem neizmerno hvaležna za močno podporo, ki mi jo nudijo. Med študijem sem se navadno vračala dvakrat letno, za božične praznike in enkrat sredi poletja. Na Japonskem bom samo eno leto in verjetno zaradi razdalje in stroškov v tem času ne bom prišla domov. Domotožje seveda pride, ampak tudi gre. Navadno se pojavi ob občutku preobremenjenosti in takrat pomaga malo sprostitve na prostem ali pa kak video klic v domovino.

Kaj vam je bivanje v tujini dalo? Česa ste se naučili?

Sliši se klišejsko, a bivanje v tujini je prav zares oblikovalo mojo osebnost. Postala sem bolj neodvisna in hvaležna za marsikateri privilegij v življenju. Ni samoumevno, da lahko mlad in ambiciozen človek študira in ni samoumevno, da ga študij ne pahne v več letne dolgove. Prav tako ne more vsak, ki je potreben zdravljenja, k zdravniku. Račun za obisk zdravnika v ZDA zaradi viroze je znašal krepko čez 1,000 dolarjev. Če ne bi imela zdravstvenega zavarovanja, si tega stroška zelo verjetno ne bi mogla privoščiti. Ne more vsak, ki je usposobljen za nek poklic, dejansko opravljati dela, za katerega se je izučil. Učitelj v kirgiški šoli je tako podplačan, da med poletjem dela kot gorski vodnik za tuje pohodnike. Učitelj matematike iz Ugande pa raje vozi taksi v Abu Dabiju, saj tako lažje preživi družino, kot če bi doma poučeval. Srce se mi stre, ko v Maroku vidim reveža, ki v kesonih smeti brska za hrano, a ne prosjači na turističnih točkah kot številni njegovi rojaki. Take in podobne zgodbe ljudi so vedno v opomin, kako zelo privilegirani smo in kako majhni so naši »problemi«.

Bi se še enkrat odločili isto? Bi kaj spremenili?

Izkušnje in doživetja iz tujine so mi dali ogromno in so poleg mojih najbližjih verjetno največja dragocenost, ki jo imam. Zmeraj rečem, da je moja največ vredna stvar slovenski potni list, eden najboljših na svetu kar se tiče omogočanja potovanj brez vizumov. So malenkosti, ki bi jih spremenila, recimo malo drugače razporedila predmete med študijem, se malo bolj potrudila z računalniškim programiranjem in matematiko, mogoče podaljšala katero od potovanj, a na nek način lahko vse to še vedno nekako popravim.
Želim si, da bi se prej začela zavedati pomembnosti ohranjanja stikov z ljudmi, ki jih srečujem na konferencah, v laboratorijih, na seminarjih, poletnih šolah. Nekdo, ki se je še včeraj zdel kot nebodigatreba na znanstvenem članku, je lahko čez nekaj mesecev ali pa let pomemben sodelavec.

Ste imeli v tem času kakšno slabo izkušnjo? Kaj se je zgodilo?

Seveda, cel kup. V Grčiji so me prvi dan na poti z letališča proti centru Aten na metroju oropali in mi pobrali precej denarja. Pa v Senegalu sva bila s partnerjem žrtev prevare ene nastanitve in še enega taksista. Nastanitev v mestu Saint Louis sem našla v nekem turističnem vodiču, jim pisala na Facebook, od tam pa so me preusmerili na WhatsApp. Legitimna nastanitev seveda najine rezervacije ni nikoli dobila. Taksist bi naju moral peljati v prestolnico Dakar, »pozabil« pa nama je povedati, da bo vožnja vključevala tudi dve uri cijazenja po predmestjih, kjer mora oddati različne pošiljke, med drugim tudi dve živi kokoši iz prtljažnika. Na koncu je zahteval še dodatno plačilo, ki ni bilo predmet dogovora, kar je vodilo v glasen spor in množico okrog naju, ki je prišla prisostvovat »zabavnemu incidentu«. A so te izkušnje tako slabe, da bom nehala potovati? Nikakor ne.

Trenutno ste na Japonskem. Kakšen dom vam nudi Japonska v primerjavi s Slovenijo?

Eno leto je absolutno premalo, da bi Japonsko lahko imenovala moj drugi dom, kot sem nekoč Emirate. Jezika poznam bore malo, Japonci pa večinoma znajo slabo angleško, zato sem precej omejena pri komunikaciji izven univerze. Redno se mi dogaja, da želim v trgovini kupiti neko stvar, domov pa prinesem nekaj drugega, ker ne razumem napisov na embalaži. Želim sir, pa kupim maslo, hočem jogurt in nabavim mleko. Težko je pri zdravniku, ker ne vem, ali razume, kakšne simptome imam, in ker nisem sigurna, ali sem jaz razumela, kako moram dozirati predpisano zdravilo.

Ampak sedaj zveni, kot da je življenje tukaj mučno. Pa ni tako. Prišla sem v zelo mlado, zagnano in prijetno raziskovalno skupino na Univerzi v Kjotu. Odnosi med raziskovalci so izredno dobri in nudenje pomoči eden drugemu je samoumevno. Nimam potrebe po avtomobilu, saj po Kjotu kolesarim, izven Kjota pa uporabljam odličen javni prevoz. Hrana je poglavje zase in vsakodnevno odkrivam nove okuse japonske, tajske, indijske, kitajske, šrilanške in še kakšne kulinarike za zelo zmerno ceno. Vsak vikend vidim ali obiščem nekaj novega: toplice onsen, bolšji sejem v templju, bambusov gozd, prostoživeče srne, gradove, megalomanska mesta, tovarno pijače sake, sojine omake ali rezancev ali pa se prepustim pohodniškim užitkom.

O družbi na Japonskem slišimo marsikaj. Zadnje čase je aktualna predvsem tematika, da tamkajšnji mladi izbirajo samotno življenje, si ne želijo odnosov. Kakšna je vaša izkušnja?

Drži, spoznala sem kar nekaj ljudi srednjih let, ki živijo sami, in še več takih, ki imajo družine. Posledica tega samotnega življenja, kot ga imenujete, je krčenje prebivalstva, kar pripelje do pomanjkanja delovne sile. Japonska ni naklonjena množični imigraciji, zelo malo je tujcev, ki tukaj ostanejo dolgoročno. V zadnjem času sem recimo slišala, da močno primanjkuje voznikov avtobusov, kar seveda močno hromi družbo izredno odvisno od javnega prometa.
Da si mladi ne želijo odnosov, je pa malce drugačna tema. Samsko življenje morda ni ravno izbira, temveč razplet življenjskih odločitev. Mladi želijo študirati na čim bolj prestižnih univerzah, za kar so se pripravljeni preseliti na drugi konec države. Podobno je tudi s službami, pa še delavniki so dolgi in časa za spoznavanje potencialnih partnerjev ostane bolj malo. Poleg tega Japonci izrazito neradi kažejo svoja čustva, saj je to razumljeno kot znak šibkosti. V tradicionalni japonski družbi je bil moški zaposlen, ženska pa je ostajala doma in skrbela za gospodinjstvo. A novodobne Japonke so vse raje neodvisne …

Kaj je ena od stvari/lastnosti, ki bi jo nemudoma prevzeli od Japoncev in jo preslikali v Slovenijo/med Slovence?

Vljudnost in umirjenost ljudi vključno z otroci. Japonska ima kakih 125 milijonov prebivalcev, katerih tri četrtine živi na dveh odstotkih površine. To je posledica goratosti dežele, ki omejuje območja poseljevanja. Ljudje spoštujejo drug drugega in ne vdirajo v osebni prostor eden drugega. To pomeni, da v javnosti ni kričanja in glasnega govorjenja. Na sredstvih javnega prometa se ne pogovarja po telefonu, saj bi to lahko motilo ostale potnike. Če se ti zazdi, da si nekomu prekrižal pot, stopiš korak nazaj in se narahlo prikloniš v znak spoštovanja. Otroci so umirjeni, starši se z njimi veliko ukvarjajo. Kadar začne otrok v javnosti jokati ali kričati, starš takoj reagira in se začne z njim pogovarjati, igrati ali ga nekako drugače zamoti. Permisivne vzgoje, ki otroku dopušča, da počne, kar se mu zljubi, ne glede na okolico, na Japonskem ni.

Kaj naj si gre popotnik na Japonskem nujno pogledat? Katere kraje obiskati?

Seveda obstaja cel kup svetovno znanih znamenitosti na čelu z modernima Tokijem in Osako, tradicionalnim Kjotom, med vojno prizadetima Hirošimo in Nagasakijem. Tukaj je več kot dvajset krajev in znamenitosti, ki so pod zaščito Unesca. A Japonska ponuja veliko več kot to. Ste vedeli, da se na samem jugu države v bližini Tajvana nahaja otočje Okinava, ki ponuja odlične možnosti za potapljanje, neskončno dolge bele peščene plaže in tropske gozdove v notranjosti? Ali pa recimo, da Japonci sploh pozimi radi uživajo v izvirih tople vode imenovanih onsen? To vidijo kot čiščenje telesa in duha ter neskončno sprostitev. Ljubitelji narave, pohodništva, nacionalnih parkov pa bodo verjetno najbolj uživali na severnem otoku Hokkaido, ki je pozimi raj za zimske športe in prizorišče znamenitega snežnega festivala, poleti pa za obisk naravnih lepot, polj sivke, številnih jezer, pa tudi večih dvatisočakov.

Japonska je izredno velika in raznolika dežela. Če bi njen zemljevid prilepili na zemljevid Evrope, bi se raztezala od Portugalske pa vse do Švedske. Največja napaka popotnika je tako verjetno želja v enem obisku videti vse. Veliko bolje se je osredotočiti na en košček in ga čim bolj temeljito raziskati, kot pa izgubljati ure in ure v tranzitu z ene destinacije na drugo. Japonci po ulicah Kjota ne hitijo (to ni New York City), vzamejo si čas tako za delo kot za kosilo in obisk templja – tak je verjetno tudi najboljši način raziskovanja te fascinantne dežele.

Kje živite? Kaj je najlepše? Kaj vam manjka?

Trenutno živim v eni od nastanitvenih kapacitet Univerze v Kjotu v predelu mesta imenovanem Okazaki. Univerza za mednarodne študente in tuje raziskovalce ter profesorje ponuja bivanje do enega leta v t.i. mednarodnih hišah (angl. International Houses). V mednarodni hiši Okazaki imamo kakšnih 50 mini stanovanj, ki na skromni kvadraturi 15 m2 ponujajo sobo, manjšo kuhinjo, kopalnico in balkon, imamo pa tudi večje skupne kuhinje, pralnico, garažo za kolesa in prostore za druženje. Sliši se utesnjeno, a v resnici je to vse, kar človek zares potrebuje.

Zame najlepše v Kjotu je opazovanje letnih časov. Jesen je postregla s čudovitimi barvami, številni javorji so se obarvali karakteristično rdeče, ostalo drevje pa rumeno in oranžno. V tem času je posebno lep obisk katerega od 1000 templjev v mestu, mnogi med njimi imajo v okolici zasajene prav javorje. Zima nam je zaenkrat nasula bolj malo snega, a vseeno sem med rahlim sneženjem uspela obiskati Zlati tempelj ali Kinkakuji, ki v kontrastu z belim snegom tvori zares pravljično kuliso. Veselim se pomladi, ko se bodo rečna nabrežja, botanični vrtovi in parki ob templjih kopali v nežno roza barvah češnjevih cvetov.

Kakšne so cene najemnin, hrane? Je kvaliteta življenja visoka?

Upam si trditi, da so najemnine nižje kot v Ljubljani, cene hrane v restavracijah pa prav tako nižje kot v Sloveniji. Zelo solidno kosilo stane med 800 in 1200 jeni, kar je približno 5 do 7 evrov. Način prehranjevanja pa je malce drugačen, kot smo ga vajeni mi. Obroki so manjši, skoraj vedno je del obroka riž ali pa neke vrste rezanci (ramen, soba, udon). Japonci radi jedo večje število manjših jedi, ki tvorijo set. Takšen set recimo sestoji iz juhe miso, riža, mesne ali ribje glavne jedi, zelenjavne stranske jedi in pijače, vsako od naštetega je servirano v svoji posodici. Takšnemu sistemu so prilagojene tudi restavracije s tujo hrano, veliko je recimo indijskih, nepalskih, tajskih in kitajskih restavracij, pa tudi ena slovenska, ki sliši na ime Pikapolonca.

Hrana se mi zdi po večini bolj kvalitetna kot denimo v ZDA in Emiratih. Sadje in zelenjavo Japonci pridelujejo sami, ribe se prodajajo skoraj izključno sveže in ne zamrznjene, enako tudi meso. Poudarek je na kakovosti in ne na količini. Japonci ne kuhajo veliko, saj je pripravljena hrana na voljo za zmerno ceno v številnih restavracijah in tudi supermarketih. Izrazito slabši se mi zdi kruh, ki ga skoraj ne jedo in bolj spominja na penast ameriški toast kot na naše štruce in hlebce. K sreči se tu in tam najde kakšna bolj evropska pekarna, kamor redno zahajam. ????

Kaj pa delo? Japonci delajo več? Imate kaj prostega časa?

Delo je na Japonskem vrednota in v povprečju ljudje res veliko delajo, to ni zgolj stereotip. A treba je poudariti, da se delovni dan tukaj začne kasneje kot v Evropi. Navadno pridem v laboratorij ob 8.30 zjutraj, pa pogosto prižgem luč v pisarni. Večina zaposlenih pride krepko po deveti ali celo deseti uri, zato pa tudi ostajajo do poznih večernih ur.

Način dela je drugačen kot pri nas. Vsako nalogo se posameznik trudi opraviti kar najbolj popolno in si zanjo vzame toliko časa, kot ga pač potrebuje. To velja tako za kuharja in cvetličarja kot za znanstvenika in prodajalca. V znanstvenih vodah se recimo objavlja manj člankov, a skoraj izključno v najboljših znanstvenih revijah. Služb za nedoločen čas kot jih poznamo pri nas je bistveno manj. Tudi nekateri profesorji na Univerzi imajo zgolj začasne pogodbe o zaposlitvi.
Prosti čas imam, ker si ga enostavno vzamem. Če bi sledila ritmu povprečnega doktorskega študenta, bi bila v laboratoriju tudi ob vikendih. A to je do neke mere internacionalno, moj doktorat je potekal v ZDA in Emiratih, pa sem tudi tam delala skoraj vsak vikend. Sedaj dajem prednost raziskovanju Kjota in širše regije Kansai.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se odpravlja na Japonsko?

Zelo bi svetovala, da načrte za svoje raziskovanje Japonske prilagodi letnemu času. Jeseni se seveda splača obiskati katerega od templjev s posebno razkošnimi rdečimi javorji, mene sta recimo navdušila Eikan-do in Kiyomizu-dera v Kjotu, pa tudi manj obiskan Shinyo-do. Največje znamenitosti so čez dan povsem zabasane s turisti, zato se splača vstati zgodaj in vstopiti takoj, ko se odprejo, če tudi to morda pomeni budilko ob 5. uri zjutraj. Pozimi je krasno obiskati kak onsen, znamenite japonske terme, in se pogreti v zares topli termalni vodi ali pa se podati na smučanje na otok Hokkaido. Pomlad je čas cvetenja sliv in češenj, sicer vroče in vlažno poletje pa postreže z največ festivali in dogajanji na prostem. Poleti so možnosti za obisk naravnih lepot na severu ali vzpona na višje gore, tudi na vulkan Fuji-san, najboljše. Japonski prazniki znajo biti zelo zanimivi, zato svetujem, da obiskovalci preverijo, kateri sovpadajo z njihovim obiskom. 8. januarja recimo praznujejo vsi, ki so v prejšnjem letu dopolnili 20 let. Dekleta nosijo čudovita kimona in to je super priložnost za fotografiranje. 3. februarja se zaključi zima po luninem koledarju, kar Japonci pospremijo z metanjem fižolčkov, pozdravljajo dobre duhove in naganjajo zle.

Kakšni so vaši plani za naprej? Se vračate v Slovenijo ali vas čaka nova destinacija?

V Kjotu ostajam do konca oktobra, potem se vračam v Slovenijo. A seznam dežel, ki bi jih rada obiskala v prihodnjih mesecih in letih je dolg in že sedaj pogledujem proti destinacijam za naslednje božično-novoletne praznike.

 

Foto: Tina Škorjanc

PREBERITE ŠE: “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

 

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

 

Slovenka z za marsikoga nenavadno službo, ki pa je njej odprla svet #INTERVJU

Neja Gril je kulinarična blogerka, ustvarjalka vsebin in podjetnica, ki je pred kratkim postala tudi avtorica svoje prve knjige Kuhajmo okusno. Nejino spontano ustvarjanje in kreiranje receptov na Instagram profilu Everyday breakfast club, je v roku dveh let postalo tudi njena služba. Sprva je imela le spletno trgovino s katero je spodbujala sledilce k rednemu zajtrkovanju, do danes pa je mojstrica meal-prepa in avtorica svoje prve kuharske knjige.

Kako bi se predstavili vsem, ki vas še ne poznajo?

Zase bi rekla, da sem res preprosta punca, ki ji veliko pomeni svoje dobro počutje in strmenje k izboljšanju same sebe. Trudim se, da se izboljšujem na vseh področjih, trenutno pa mi je prioriteta zdravje in svoje podjetje. Dnevno poskušam loviti ravnotežje med delom in prostim časom, ki mi ga moje delo pogosto zamegli – delo na socialnih omrežjih se pogosto prevesi v celodnevno delo. Everyday breakfast club je trenutno velik del mojega življenja.

Vsi vaši recepti so tako barviti in sveži, polni zelenjave. Kaj za vas pomeni zdrava prehrana?

Temelj mojega dobrega počutja, motivacije in energije za vse dnevne izzive izhaja iz mojega dobrega počutja zato dajem velik poudarek svoji prehrani. Zame pomeni zdrava prehrana to, da 80% uživam polnovredne in uravnotežene obroke in 20% tiste za dušo. Tukaj imam v mislih predvsem kake manj hranilne obroke, sladice, zabave ob pijači, … Menim, da nobeno omejevanje in ekstremi pri prehrani, pa tudi drugih področjih v življenju, niso dobri in lahko vodijo v slab odnos do hrane.

Kaj najraje jeste za zajtrk?

Sama imam več najljubših zajtrkov, ki se razlikujejo po sezonah. V trenutnih hladnih mesecih imam najraje kakšno vročo kašo. Ponavadi ovseno ali iz tsampe – slednja je instant kaša iz pražene ječmenove moke, ki jo najdete tudi v moji spletni trgovini. V vročih poletnih dneh, bi pa bila moja izbira gosta smuti skleda z domačo granolo in žlico arašidovega masla. Za vikende v vseh sezonah pa si večkrat privoščim kakšna jajčka in avokado toast.


Zakaj Everyday breakfast club? In zakaj v angleškem jeziku?

Ob odprtju mojega IG profila je bil Instagram v porastu in večinoma so na njem ustvarjali le tuji ustvarjalci. Tako sem sklenila, da odprem mednarodni profil, na katerem sem na začetku tudi pisala v angleškem jeziku. Nato se me je ime nekako »prijelo« in ga nikoli nisem spremenila.

Od kje je prišel navdih za knjigo?

Knjiga je bila moja dolgoletna želja. Že od samega začetka delovanja na socialnih omrežjih. Mislim, da je vsem nam kreatorjem receptov to želja, ki jo želiš izpolniti vsaj enkrat v karieri. Knjiga Kuhajmo okusno je torej plod dolgoletnega kreiranja receptov za socialna omrežja, moj blog in dela za naročnike. Torej nekako je plod moje službe, ki je še vedno marsikomu zelo nenavadna. Meni pa je odprla svet, za katerega se s prvo objavo na socialnih omrežjih nisem zavedala.
Spodbudila me je dolgoletna želja in pa sporočila moje skupnosti, ki že več kot 4 leta ustvarja po mojih receptih. Na nastanek knjige so v največji meri vplivali vsi, ki so mi v zadnjih letih namenili kakšno lepo sporočilo, všeček ali komentar na socialnih omrežjih. Najlepše je namreč videti in slišati, da nekdo kuha po tvojih receptih in ti na koncu sporoči, da je bilo res slastno.

Kljub temu, da je želja že bila prisotna pa knjige nisem prej izdala, saj sem šele letos nekako izoblikovala, kaj želim s svojimi recepti, vsebinami in knjigo sporočati in kakšne težave želim z njimi reševati posameznikom.

Knjiga Kuhajmo okusno vsebuje kar 79 preprostih receptov. Komu bodo prišli prav?

Tako je, 30.10.2023 je izšla moja prva knjiga Kuhajmo Okusno, ki vsebuje 79 preprostih receptov za vsako priložnost v dnevu. Knjiga je namenjena predvsem posameznikom, ki si želijo kuhati, pa mogoče nimajo idej ali motivacije za pripravo obrokov doma. Pa tudi tistim, ki si želijo samo popestriti svoje jedilnike.

Ponavadi recepti zahtevajo veliko sestavin (po možnosti, so te nekoliko težje dostopne) zato sem si želela zastaviti knjigo na način, da so v njej zbrani preprosti, hitri in okusni recepti iz dostopnih sestavin, ki jih ima večina že v hladilniku ali shrambi. Seveda se najde tudi nekaj posebnih sestavin, ki pa so v uvodnem delu knjige tudi opisani in jih vsebuje majhen del receptov.

Knjiga je namenjena tudi tistim, ki bi si želeli svoje jedilnike samo popestriti z novimi recepti in idejami ter posameznikom, ki bi si želeli povrniti veselje do kuhanja. V knjigo sem zbrala namreč vse situacije v dnevu, ki lahko marsikomu predstavljajo stres. Cilj knjige je, da kuhanje postane užitek ter najboljša oblika skrbi zase.

Kako dolgo ste knjigo ustvarjali?

Knjiga je pospešeno nastajala od septembra 2022, ko je tudi padla odločitev, da se bom spustila v sam projekt knjiga. Vmes sem si tudi nekajkrat premislila glede samega koncepta in jo na koncu zapeljala tako, da predstavlja mene kot kreatorko receptov.

Kako ste izbrali recepte za v knjigo?

To je bil natežji in najlažji del hkrati. Najlažji zato, ker sem vesela, da želim nekaj najbolj popularnih receptov po katerih sem prepoznavna vključiti v samo knjigo in jih imeti za vedno v tiskani obliki. Najtežji pa zato, ker sem morala skreiraiti večino novih računov za katere nisem vedela, če bodo mojemu občinstvu sploh všeč. Za večino mojih receptov na Instagramu ponavadi skreiram na podlagi odzivov, anket ali sporočil, ki jih prejmem – pri knjigi pa tega ni bilo.

Od nekdaj sem namreč bila velik »foodie« in mi je prehrana pomenila veliko. No, v resnici sem se vedno želela le dobro počutiti v svoji koži in že kmalu ugotovila, da ima na moje dobro počutje hrana ogromen vpliv. Zato sem si začela že v najstniških letih sama pripravljati svoje obroke in se začela zavedati sestave obrokov.

Opazila sem, da sploh maščobe znajo imeti velik vpliv na moje počutje in prebavo. Tako sem si začela pripravljati »bolj zdrave« sladice in poustvarjati klasične obroke na bolj fit način. V veliki večini so to bile samo manj mastne verzije z dovolj beljakovinami in zelenjave. Na ta način se še danes prehranjujem – obroke gradim okoli beljakovin, dodajam vlaknine v vsako glavno jed (s sadjem ali zelenjavo) in se izogibam nepotrebnemu dodajanju olja jedem. Recepte s takšnim konceptom lahko pričakujete tudi v moji knjigi Kuhajmo okusno.

Kateri recept iz knjige je vaš najljubši?

Mislim, da bi kot najljubši recept izbrala par klasik, ki jih res pogosto tudi pripravljam. To bi bila budina skleda, tunina poke skleda in pa bananina ovsena kaša ter grahov guacamole. Joj a sem jih že preveč izbrala?

Kaj je meal prep in komu je namenjen?

Meal Prep ali priprava obrokov vnaprej, predstavlja preprosto a močno orodje za izboljšanje prehrane in življenjskega sloga. Gre za načrtovano pripravo obrokov vnaprej, ki omogoča, da se izognemo stresu vsakodnevnega kuhanja, obenem zagotavlja redne obroke, ki podpirajo naše prehrambene cilje. Pa naj bo to pridobivanje/ izgubljanje teže, redni obroki, ki zmanjšajo verjetnost prenajedanja, manjše »lušte«,..

Meal Prep ni le trend, ampak odgovor na izzive sodobnega življenja. S hitrim tempom in natrpanimi urniki se včasih zdi nemogoče skrbeti za uravnoteženo prehrano zato je primeren še posebej za posameznike, ki se soočajo s sodbnimi izzivi pomanjkanja časa. Meal Prep omogoča, da prevzamemo nadzor nad svojo prehrano, hkrati pa prihranimo čas in energijo.

Sama sem z njim začela, ko sem se prvič preselila na svoje in začela za svoje obroke in obroke mojega partnerja skrbeti sama. Letos pa sem začela tudi druge učiti kako uspešno pripravljati obroke vnaprej – v svoji trgovini imam že dva e-priročnika iz katerih se lahko naučite osnov tudi vi.

Nam lahko zaupate popoln recept za božično sladico?

Seveda! Moja izbira so vedno cimetove rolice.

Neji Gril lahko sledite na njenem Instagram profilu ali blogu Everyday breakfast club

 

Foto: Neja Gril, Eveyday breakfast club

PREBERITE ŠE: Potopis: Oman in njegove najlepše točke v 14 dneh (in 1 slaba izkušnja)

Potopis: Oman in njegove najlepše točke v 14 dneh (in 1 slaba izkušnja)

Oman je država Bližnjega vzhoda, ki se vztrajno vzpenja na globalni lestvici priljubljenih turističnih destinacij. Po odgovore, zakaj in kako ga obiskati, kje spati, kaj jesti in kaj vse doživeti, smo se obrnili na Anžeta Petriča, ki se je od tam ravno vrnil z dvotedenskega potovanja. Zaupal nam je svoj potovalni plan in podelil svoje izkušnje z Omanom iz prve roke.

“Oman sem želel obiskati že med potovanjem po Združenih arabskih emiratih, ko smo načrtovali le nekajdnevni obisk. Zaradi zapleta z zavarovanji se nam potem ni izšlo in ostala je neuresničena želja. Zdaj, ko gledam nazaj, si mislim, da še dobro. Ker smo tako lahko Oman doživeli bolj zares. 14 dni čiste pravljice.” Anže Petrič

Oman postaja vedno bolj priljubljena turistična destinacija. Je bilo opaziti veliko turistov?

Ja in ne. Turistov je bilo nekaj, ne pa veliko. Zaenkrat se še vedno marsikje opazi pomanjkanje turistične infrastrukture kot so hoteli, kavarne, restavracije in trgovine s spominki. Vem, da v Oman organizirano vozijo skupine tudi nekatere slovenske agencije, ker smo skupaj sedeli na letalu. Oman je dostopen, zagotovo, tja so potovali tudi moji stari starši, ampak je še vedno zelo pristen in neokrnjen. Se še razvija v tem smislu. Zato je moj predlog, da ga obiščete čimprej.

Osnovne informacije

Kje ste rezervirali lete, hotele, avto? Na kaj biti pazljiv?

Od vsega je najbolj pomemben dober avto. Letalo je standardno za te konce sveta: Turkish Airlines do Istanbula in potem naprej do Muškata. Vse hotele smo brez težav rezervirali kar preko Bookinga. Lahko bi tudi kampirali, kar je v Omanu priljubljen način nočitve, a smo zaradi natrpanega urnika vsega, kar smo želeli videti, izbrali hotele. Avto smo vzeli pri lokalni rent-a-car agenciji. Tu je zelo zelo pomembno, da vzamete boljši avto. Če mislite voziti po puščavi, obvezno na štirikolesni pogon. Če ne, vas ne bodo spustili do nekaterih točk. Boljši avto je res dražji, ampak je nujen za popolno doživetje.

Kako je z vizo?

Za do 14 dnevni obisk turisti ne potrebujejo vize. Potrebujejo pa dokazila, da bodo ostali največ 14 dni. Torej dokazila v obliki zavarovanja, letalskih kart, rezervacij hotelov.

Kako je z denarjem? Ste izmenjali v Sloveniji, imeli s seboj gotovino, kartico? Kako je z bankomati v Omanu?

V Omanu uporabljajo tretjo najmočnejšo valuto na svetu: Omanski rial. Nekaj malega smo imeli v gotovini, ki smo jo izmenjali kar tam, sicer pa smo vse lahko plačevali s kartico. Tudi bankomatov je dovolj, le prej se pozanimajte pri svoji banki, kako računajo za dvig v tujini. Edina mesta, kjer nujno potrebuješ gotovino, so tržnica in dejavnosti na prostem (kanjoning in potapljanje na koralnem grebenu), kjer so nas na to vnaprej opozorili. Napitnin v Omanu ni.

Kaj pa hrana?

Jedli smo tako ulično hrano kot v restavracijah. Največ smo jedli doner kebab, humus, shwarme… arabsko hrano, ki je odlična. Veliko smo si tudi sami kupili v trgovini in si sami naredili. Poskusili smo tudi kamelje meso, ki je zelo okusno.

Oman v 14 dneh

Anže je Oman raziskoval 14 dni. Z nami je delil svoj načrt in 10 točk, ki jih nikakor ne smete izpustiti, ko potujete po tej slikoviti državi.

Muškat

Prva postojanka in hkrati tudi prva izmed točk, ki jih morate obvezno obiskati, je po Anžetovem mnenju glavno mesto Muškat. Predvsem predel Mutrah. Vsekakor pa: Al Alm palace, Bayt Al Zoubair, Mutrah Corniche, Mutrah Fort, Mutrah Souq, Al Riyam Park, Mošeja Sultana Qaboosa, Muscat Opera.

 

Na poti od Muškata do naslednje točke, se je Anže ustavil tudi v Sinkhole Hawiyat Najm Park.

 

Qalhat

Danes tiha in majhna vasica, včasih pa bleščeče mesto, ki je ležalo na trgovki poti Indijskega oceana. Temu priča veliko starih ruševin med katerim izstopa grobnica Bibi Miryam, katero sta obiskala tudi Marco polo in Ibn Battuta.

Najlepše točke: Grobnica Bibi Miriam, Wadi Shab, Wadi Tiwi, Tiwi Plaža

Wadi Shab in Wadi Tiwi

Sta soteski in hkrati in eni najbolj obiskanih točk Omana. Z razlogom. Jaz bi ju zagotovo umestil na seznam top 10 točk.

 

Wadi Shab si ogledaš tako, da se skozenj sprehodiš. Pohod traja eno uro v eno smer, ko prideš do dela, v katerem se oblečeš v kopalke, skočiš v vodo in plavaš do luknje, kjer skozi ozek predor priplavaš do čudovite podvodne dvorane. Izjemna izkušnja,
Wadi Tiwi si je težje ogledati. Nujno potrebuješ avto na štirikolesni pogon in moraš biti spreten voznik. Obstajajo pa tudi organizirani izleti.

 

 

Mesto Sur

Mesto Sur je zgodovinsko poznano po izdelavi Omanskih tradicionalnih lesenih plovil imenovanih Dhow. V mestu se še vedno nahaja obrat, kjer jih bolj za turistične namene, še vedno izdelujejo. Pravi razlog za to, da prav Sur mesto, kjer so ta plovila izdelovali, pa lahko odkrijemo ob pogledu na mestno laguno, ki je služila kot odlična zaščita pred vpadi iz odprtega morja.

Tu si obvezno poglejte: Svetilnik, Corniche, Sunaysilah grad, Dhow Yards (tradicionalna tovarna ladij Dhow), Ras Al jinz Turtle Reserve, Plaža Al Khesah

 

Puščava Wahiba

To je bila najlepša puščava do sedaj. Pa jih nisem videl ali doživel malo. Prvi stik je bil vožnja skozi puščavo do kampa, kjer smo prenočili. Že to je bila nora izkušnja. Na črpalki pred puščavo so nam pomagali malce spustiti gume, za boljši oprijem. Podobno je vožnji skozi sneg. Udeležili smo se tudi v vožnje po sipinah, kar je bilo precej adrenalinsko, a nepozabno. Za to je bil potreben močnejši avto in izkušen voznik.

Še lepše pa je bilo, ko smo se vzpeli na sipino in si ogledali sončni zahod in vzhod. Sipine so neverjetno visoke in strme. S kampa smo se vzpenjali po vrvi do vrha.

 

Mesto Ibra

Ibra je poznana predvsem po bogati agrikulturni zgodovini. Še danes tu gojijo mango, datlje in banane. O bogati zgodovini pa priča še vedno odprt obrat za izdelovanje Omanskih Khanjarov – tradicionalnih bodal. Le nekaj korakov izven mesta pa se nahajajo tudi ruševine starega mesta, v katerem še danes deluje Falaj.

Nizwa

Nizwa je eno izmed najpomembnejših mest v Omanu. Najbolj je znano po svoji trdnjavi – Nizwa fort, ki je bila zgrajena v 17. stoletju. To je odličen kraj za doživetje lokalne kulture in okušanje tradicionalne omanske kulinarike.

Jebel Akhdar

Jebel Akhdar je planota, ki v prevodu pomeni “zelene gore”. To je predel, kjer je veliko agrikulture, čudovitih razgledov in neverjetnih pogledov na falaje. Za dostop potrebuješ avto s štirikolesnim pogonom, kar tudi preverjajo.

 

 

Al Hamra

Al Hamra je tradicionalna omanska vasica in je najlepša vasica, kar sem jih videl. Je v veliki meri zapuščena, njene hiše pa so narejene iz blata in slame. Navdušila me je z neverjetno arhitekturo, ki je kljub surovi gradnji izjemen dizajnerski dosežek.

V vasici sem obiskal tudi Bait al safah, ohranjeno staro zgradbo, kjer je prikazan tradicionalen način življenja. Spekli so nam tradicionalni kruh, ponudili kavo in datlje, oblečeš se lahko v tradicionalna oblačila. Zelo zanimiva izkušnja in jo zelo priporočam.

Celotno vzdušje oaze, kjer stoji vasica, polne datljevih palm, je neverjetna izkušnja, ki se zagotovo uvršča na seznam najpomembnejših točk.

Falaj

Zelo me je navdušil tudi namakalni sistem – falaj. To je neverjeten starodaven vodni sistem, ki pelje skozi vas. Zaradi tipičnih omanskih wadijev (suhih dolin), ki se z vodo napolnijo le ob deževju, so vasice nastajale v teh predelih. S pomočjo falajev pa so to vodo speljali na želene točke v vaseh. Falaje sem videval po celi državi in ponekod so dejansko še delno v uporabi.

Zanimivo je tudi, kako je jasno videti, v katerih hišah so živeli vaški veljaki, saj tam falaj vodi skozi hišo in nad njim je zgrajena kopalnica. Izvedeli smo tudi, kako so vodo filtrirali in pili.

Ne izpustite: Sprehod po oazi z datljevimi palmami, pogled na Al Hamro, Bait Al Sifah.

 

 

Jebel Shams

Jebel Shams je najvišja gora v Omanu (3009m). Znana je tudi kot gora sonca, ker je zaradi svojega visokega vrha prvo mesto v Omanu, kjer vzide sonce. Zaradi svoje oblike ji rečejo tudi veliki kanjon.

Dodatne točke: Al Khitaym, Balcony Walk (do vasice As Sab), Wadi Ghul

 

 

Bahla

Bahla je zgodovinsko bogato mesto v Omanu, znano po svoji edinstveni arhitekturi in kulturni dediščini. Mesto se ponaša z impresivno trdnjavo Bahla, ki je ena izmed Unescovih svetovnih dediščin, in predstavlja vrhunec omanske obrti in arhitekture, zgrajeno v tradicionalnem omanskem slogu.

Grad Jabrin me je navdušil zaradi svoje ohranjenosti in vsega znanja, ki smo ga tam pridobili.

Morate obiskati: Utrdba Bahla, Bahla old Souq, Grad Jabrin

 

 

Gorska cesta čez Hatt in kanjoning

Zame je bila to najlepša točka celotnega Omana. Predvsem kanjoning v Snake Canyonu. Vodenje skozi kanjoning je bilo vrhunsko. Vedno so poskrbeli za varnost. Najvišji skok je namreč visok kar 8 metrov in skupaj gre za 5 ur visoke fizične aktivnosti. Ena najlepših izkušenj.

 

Nakhl

Mestece Nakhl se prav tako ponaša s po mojem mnenju najlepšo trdnjavo v Omanu. Od ostalih jo loči gradnja na skali, kar je v preteklosti služilo kot odlična obramba pred vpadi. Od ostalih jo loči tudi zelo lepa oranžna barva. V mestu se nahaja tudi topel izvir, ki izvira na prostem in je kraj sprostitve in prirejanja piknikov za Omance.

Ne izpustite: Grad Nakhl, Izvir Ain Al Thwarah

 

Ad Dimaniyat otoki

Anže kot eno od desetih najlepših točk Omana priporoča Ad Dimaniyat. Ad Dimaniyat je otoški predel Omana, s peščenimi plažami in čudovitim koralnim grebenom. Predel je zaščiten in najbolje se je na ogled koral odpraviti v organizaciji agencije, ki priskrbi tudi vso potrebno opremo za snorklanje. Koralni greben je poln pisanih ribic, koral in želvic. Zagotovo je to doživetje ena najlepših točk raziskovanja Omana.

Insajderske informacije: Slaba izkušnja

Če bi potoval še enkrat, bi ponovil vse enako, izpustil bi le eno stvar. Zelo razočarani smo bili nad vodenim ogledom gnezdenja želvic. Kljub temu, da naj bi šlo za eco-friendly resort, ki naj bi skrbel za dobrobit teh malih živalic, je bila realnost vse prej kot to. Iz resorta Ras al jins so nas v večernih urah odpeljali do velike peščene plaže, kjer želve prilezejo na pesek, izkopljejo luknjo in vanjo položijo jajčeca. Prav tako so se v času našega obiska prve želvice že kotile in lezle proti morju. Kljub opozorilom med vožnjo, da naj bomo previdni, je masa ljudi v temi težko videla pod nogami. Masovni turizem je iz zelo intimnega trenutka naredil katastrofo.  Te izkušnje zagotovo ne bi ponovil. Veliko ljubše  mi je bilo plavanje z želvami, ki smo jih slučajno srečali v naravnem okolju.

Komu bi priporočali obisk Omana?

Oman je zares turistom prijazna država. Menim, da je primerna tako za neizkušene kot izkušene popotnike. Vse je zelo umirjeno, čisto. Plaže so prečudovite, narava je neokrnjena in ljudje so neizmerno prijazni ter gostoljubni. Tudi promet je umirjen, počasen, nič kaotičen. Kamorkoli se obrneš, vidiš naravo. Priporočam vsem.

 

Foto: Anže Petrič

PREBERITE ŠE: “O tem potovanju sem sanjal 7 let!” – Anže Petrič o potovanju po Iranu in aktualnih protestih

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Pija Bizjan je popotnica, ki o svojih dogodivščinah razlaga s takšnim žarom v očeh, da boste težko ostali ravnodušni. Najraje potuje sama, oziroma v družbi dveh štirinožnih spremljevalcev. Solo popotnici v predelanem kombiju družbo delata psička Tagine in Indi, srečali pa jih boste po vsej Evropi, včasih tudi v Afriki.

Kdo je Pija Bizjan, kje se trenutno potepajo, kam vse jih bo odneslo, kako poskrbijo za svojo varnost in finance ter kako malo v resnici potrebujejo za svojo srečo? Več v Vandraj intervjuju! 

Kdo ste in kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem osemindvajsetletna Pija, predstavljam pa tudi dva moja zvesta spremljevalca, damo v rjavem kožuščku po imenu Indi ter večbarvnega in zelenookega Tagina. Največkrat me boste našli blizu oceana – ali celo v njem. Pa na terasi mojega vana s pogledom v zvezdnato nebo, med dišečimi borovci z jutranjo kavo ter knjigo, na dolgih sprehodih s psoma, kjer se najbolj razveselim nabiranja fig. Želja in hrepenenje po preživljanju časa v naravi, odkrivanju sveta in novih kultur sta bila od nekdaj prisotna v meni. Zato jima veselo sledim tudi v tem trenutku. Upam, da vam z odgovori pričaram vsaj malo neopisljive lepote sveta in čudovitih trenutkov, ki jih doživljamo na poti.

Kje smo vas ujeli tokrat in koliko časa ste že na poti?

Trenutno smo na prelepem polotoku Peloponez, ki me navdušuje s čudovitimi razgledi, klifi, nasadi oljk, fig, limet, pomaranč in navsezadnje tudi z zgodovinskimi zanimivostmi.

Še posebej mi je všeč vzhodna obala. Po njej vodijo prazne ceste, ki zapeljejo skozi stare vasice, polne pisanih rož, največkrat so to dišeče lantane. Pa vse te plezalne stene, pohodniške poti, plaže s turkizno vodo …  Počasi nas poti vodi proti Atenam, kjer se bomo vkrcali na trajekt do Krete.

V Grčiji nameravate ostati nekaj mesecev. Kako jih boste preživeli, kam vse vas bo zaneslo?

Tako je. Zdaj gremo torej na največji grški otok – Kreto, kjer bomo ostali malo dlje. V tamkajšnjem zavetišču bom delala s psi, med prostim časom pa na deski lovila valove. Obožujem surfanje in vodne športe, tokrat se bom preizkusila tudi v kajtanju. Komaj čakam! Iz Krete se bomo počasi premikali nazaj proti Sloveniji in na poti raziskali še Srbijo, Albanijo in BiH.

Kako strogo – če sploh – je običajno zarisana vaša pot? Kako izbirate naslednjo destinacijo?

Še sama ne vem, od kje pridejo ideje in želje za neko destinacijo. Velikokrat so “krivi” ljudje, ki jih spoznam na poti in me navdušijo nad kraji, ki so zanimivi in prijazni za tovrsten način potovanja. Obenem pa me privabijo ideje iz knjig, izkušnje drugih popotnikov, slike in objave s spleta … Predvsem pa izbiram kraje, stran od gneče in betona, kjer sem lahko še bolj povezana z naravo. Uživam, ko me le nekaj centimetrov pločevine in izolacije loči od okolice, ko mi evkaliptusi ponudijo senco ter svež jutranji čaj, ko me uspavajo valovi in ko me od sončnega vzhoda loči samo kljuka zadnjih vrat mojega doma. Tako uživam v razgledu kar izpod odeje.

Katere države ste do sedaj že prevozili?

Preden sem začela potovati s kombijem, sem z nahrbtnikom odkrivala večinoma države zunaj Evrope. Videla sem večji del Azije pa srednjo Ameriko, nekaj afriških držav, Jordanijo, Zahodno Papuo, Dominikansko republiko … Za to sem neizmerno hvaležna, saj težko opišem z besedami, kaj vse so mi te izkušnje dale. Zagotovo neko širino, drugačen pogled na svet, nova poznanstva …

Ampak “vanlife”, tukaj sem se našla, odkrila čisto neko novo dimenzijo doživljanja okolice, raziskovanja poti, nomadskega življenja in s tem neverjetnega občutka svobode. Vse skupaj se je začelo z manjšim kombijem, s katerim sem raziskovala Slovenijo, bližnje države – Italijo, Hrvaško, Avstrijo, Madžarsko in BiH ter otoka Sardinijo in Korziko. Nato pa so se ideje in želje manifestirale v večji van Sprinter po imenu Nanook, s katerim potujem tudi sedaj. Lansko leto me je popeljal iz Slovenije preko Italije, Francije, Monaka, Španije vse do Maroka in na poti nazaj preko Portugalske.

Kje ste se počutili najbolj domače in sprejeto ter kje ste se morda poslovili prej, kot ste načrtovali?

Zagotovo sem se najbolj domače počutila v Maroku, ker sem državo obiskala že večkrat in jo dobro poznam. V času pretekle epidemije sem bila tam “ujeta” 3 mesece, kar mi je dalo poseben vpogled v njihova življenja in kulturo. Naučila sem se tudi osnov arabskega jezika, spletla prijateljstva, dobro jedla ter pripravila nešteto taginov. Tagine je tradicionalna maroška jed. Kar se mi je poznalo tudi, ko sem se vrnila domov (smeh).

Me je pa navdušila tudi Portugalska, tam sem med surfanjem spoznala ostale “vanliferje” iz različnih držav. Tako smo se ujeli, da smo na parkirišču ob plaži postavili svoj kamp in veliko surfali. Vsak dan je bil nekdo zadolžen za večerjo za vse – tudi jaz sem prišla na vrsto, lahko uganete, kaj sem pripravila. Tagine, seveda. Kasneje pa smo se družili, kartali in si pripovedovali zgodbe. Tam sem ostala kar nekaj tednov, kar ni v moji navadi, ampak po dolgem času mi je prijala družba, sprejetost in obkroženost z isto mislečimi ljudmi.

Kako so se na odločitev, da se na dogodivščino po svetu s kamperjem podate popolnoma sami, odzvali vaši domači in prijatelji?

Moji podvigi in ideje so bili vedno podprti s strani družine in prijateljev. Že kot otrok sem z družino veliko potovala, kasneje pa sem se izobraževala po tujini in med prostim časom ali ob koncu šolanja pograbila nahrbtnik in odšla raziskovat okoliške kraje, sosednje države, otoke … Zato menim, da so sedaj že navajeni, da se v svet podam sama in sprejemajo moj način potovanja. Družina mi je bila v veliko pomoč tudi pri urejanju in željah za moj dom na kolesih. Zato mi je v njem še prijetneje in odraža mojo osebnost.

Kakšne so prednosti in slabosti solo potovanj? Sploh za ženske?

Ko potujem sama, nikoli nisem zares sama. Poleg mojih dveh sopotnikov na tačkah, spoznavam čudovite ljudi, včasih gre samo za pozdrav, nasmeh, skodelico kave s svojo zgodbo, druženje ob ognju … Spet drugič pa se spletejo prijateljstva, ki se kdaj nadaljujejo tudi s skupnimi kilometri, obiski in ponovnimi srečanji na poti.

Sicer sem pa rada sama. Menim, da se tako bolje spoznamo, poslušamo, kam nas vleče srce. Tako se največ naučim, saj je vse odvisno od mene in je na koncu res lepo, ko mi nekaj uspe in vem, da sem zmogla. Tako kot kača odvržeš staro kožo, navade, prepričanja.

Seveda pa solo popotnice okusimo tudi nepredvidljivost ter strah. Velikokrat me vprašajo, če me ni nič strah. O, seveda me je. Sicer imam dva kosmata alarma, ki takoj zaznata gibanje okrog vana, ampak imam vseeno raje odročne kotičke in divjino, velikokrat tam ni razsvetljave ali drugih avtodomarjev. Takrat si ustvarim udobno vzdušje, prižgem svečko, kadilo, poslušam glasbo, poklepetam z družino ali prijatelji, kaj dobrega skuham, prelistam knjigo ali pogledam film.

.

Seveda pa smo ženske bolj ranljive. Sploh v kulturah, kjer ženske niso enakopravne nasprotnemu spolu, kjer so omejene v svojem oblačenju, izražanju, pravzaprav v odločanju o svojem življenju. Ko ženska potuje sama, se mi zdi pomembno, da sledi notranjemu občutku za previdnost, se poskuša čim bolj zliti z okolico in domačini ter samozavestno stopati na svoji poti. Tako da – ženske, pot pod noge, kamorkoli vas vleče srce, odpotujte tja, udejanite svoje sanje in pozabite na standarde in pričakovanja drugih!

Ste bili na poti kdaj postavljeni v neprijetno ali nevarno situacijo?

Na poti se mi do zdaj ni zgodilo nič hujšega. So mi pa ravno tukaj na Lefkadi ponoči mimovozeči motoristi metali limone v kombi, s katerim sem bila parkirana na plaži. Bilo je neprijetno in nevarno za stekla, ampak smo se prestavili na drugo mesto in Nanook ni utrpel nobene škode, mi pa smo kmalu mirno zaspali.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o solo popotnicah?

Velikokrat slišim komentarje, kako, da grem kar sama. Pri tem ljudje pogosto izražajo strah pred samoto in nevarnostmi, o katerih so brali in slišali v medijih. Takšni ljudje strah prikličejo vnaprej. Pogosto pomislijo na najhujše, še preden sploh pride do tega trenutka. Verjetno si tudi predstavljajo dolgočasne dneve, ker ne vedo, kaj bi oni počeli sami s sabo, brez televizije in računalnika, brez ostalih ljudi. Resnica pa je, da se solo popotniku na poti ni treba niti malo prilagajati. Ravnamo se lahko čisto po svojih občutkih, tako kot si zamislimo sami.

Kako je spakirati življenje na nekaj kvadratnih metrov? Kaj vse ima vaš dom na štirih kolesih?

Super je! Večino letošnjega leta sem preživela v njem, tudi ko sem se vrnila v Slovenijo. Ima vse, kar potrebujem. Plinski in električni kuhalnik, tekočo vodo iz velikega zalogovnika, sončne celice, hladilnik, teraso na strehi, okna za svetlobo ter svež zrak, kemično stranišče, zunanji tuš v zadnjem delu pod posteljo, kjer je tudi prostor za kolo in ostalo opremo. Je izoliran in oblečen v les, omarice so iz ratana. Poln je lesenih dodatkov, izdelkov iz makrameja, kristalčkov, lovilcev sanj, saj sem na poti rada tudi ustvarjalna. Čeprav je samo vozilo, sem, ko se vračamo iz dolgih sprehodov, hirbolazenja ali hladnega Atlantika, neizmerno vesela, ko ga spet zagledam na parkirišču.

Pogosto spite zunaj urejenih kampov. Na kaj moramo biti pozorni, ko iščemo kotičke pod soncem, kjer lahko legalno prespimo v bivalnem vozilu?

Večinoma spim zunaj urejenih kampov. Vse potrebno – vodo, praznjenje wc-ja, pralnico perila – najdem na poti, elektrike pa imam vedno dovolj. Za take stvari si pomagam z različnimi aplikacijami, kjer ostali popotniki pustijo svoje komentarje o neki lokaciji ali storitvi. To velikokrat pride zelo prav. Ko kampiraš na “divje”, moraš biti pozoren na mesta, kjer je to izrecno prepovedano in označeno z opozorilnimi znaki. Paziš seveda tudi, da s svojim vozilom ne zapreš kakšne poti. In če, tako kot jaz, izbirate odročne, makadamske, luknjaste ceste, prej preverite vreme, da vas ob vračanju ne preseneti blato. Pomembno je dodati, da po kampiranju pazimo, da za nami ne ostane nič! Prostor uporabimo, ne da bi ga spremenili ali onesnažili.

Vlomi v avtodome niso redkost, poleg odtujitev lastnine pa preglavice povzroča tudi škoda na vozilu. Se vam je kaj takšnega že kdaj zgodilo? Kako se zaščitite pred tovrstnimi morebitnimi nevšečnostmi?

Na srečo do česar takšnega še ni prišlo. Ko me ni v vanu, sta psa zagotovo najboljša varnost. Ko vozilo pustimo samo, pa izberem dobro vidno mesto, kjer se zamenja veliko ljudi in ne neke zakotne ulice. Seveda nikoli ne veš zagotovo ali je mesto varno, zato vzamem vredne stvari s seboj, dodatno zaklenem in otežim delo nepridipravom.

Ko takole potuješ, spoznaš tudi, da svet ni tako slab. Ljudje so vedno pripravljeni pomagati. In divjina, še tako temna, ponoči polna najrazličnejših glasov, je pogosto veliko bolj varna kot poseljeni kotički sveta.

Z vami torej potujeta tudi dva kužka, drugega ste posvojili na poti v Maroku, kjer ste delali v zavetišču za živali. Povejte nam več o tej izkušnji …

Tako je, Maroko sem obiskala že večkrat, saj me je vedno nekaj vleklo nazaj. Kultura, jezik, barvitost mest, začimbe, keramika, sončni dnevi, Atlantik in topli pozdravi domačinov. Dve leti nazaj sem tam preživela tudi nekaj mesecev, kjer sem delala v zavetišču blizu Tamraghta, Morocco Animal Aid.

Delo s psi me je vedno veselilo in to ni bil moj prvi obisk, oziroma prostovoljno delo v takšnem zavetišču. Na podoben način sem preživela nekaj časa tudi v Gvatemali in Indiji. Tako sem spoznala psa Tagina, ime je dobil po tradicionalni maroški jedi v glineni posodi, ki jo nadvse obožujem in rada tudi pripravljam. Med moji prvimi dnevi v Maroku je bil sprejet kot mladiček, njegove zelene oči so ujele mojo pozornost in takoj sem vedela, da je nekaj posebnega. Med prostim časom sva se družila, vzela sem ga iz zavetišča na sprehode do mesta, plaže, v svoje naročje in se zaljubila.

Dogodek, ki bi ga izpostavila, se je zgodil na dan, ko sem odhajala domov – na letališče. Tagine, takrat imenovan še Bebe, je pobegnil iz ograde zavetišča in me čakal pred vrati hiše, kjer sem bivala. Takrat sem mu obljubila, da ga, ko bo to mogoče, pridem iskat, mu sama ponudim dom ali najdem nekoga, ki bi ga vzel za svojega. In res, leto kasneje sva se ponovno srečala in od takrat je z mano in mojo psičko Indi.

.

Zdi se mi vredno omeniti, kako pomembno nalogo opravljajo ti ljudje, ki rešujejo poškodovane, bolne živali, jih sterilizirajo in nekaj vrnejo na ulice, da se število uličnih psov ne bi večalo. So izjemna dobrobit skupnosti in zgled, kako ravnati in sobivati z njimi, saj v Maroku psi niso najbolj priljubljeni. Njihov strah izvira delno tudi iz njihove kulture in jih pogosto pobijajo ali zastrupljajo. Biti del take ekipe in organizacije navdihuje, izpopolnjuje, spremeni tako življenja teh izjemnih bitij kot nas samih. Kljub temu, da si prekrit z dlakami, iztrebki in ostalo umazanijo, je taka izkušnja polna ljubezni, hvaležnosti ter novih spoznanstev in prijateljstev.

Tukaj, v Grčiji, bom nekaj časa preživela v zavetišču na Kreti, nazaj grede pa v Bosni predala en kup podarjenih stvari, pasje hrane, odej, ki so jih darovali ljudje v Sloveniji. Van smo do zadnjega kotička napolnili tudi za maroško zavetišče na moji prejšnji poti. Tukaj bi se rada zahvalila vsem vpletenim, prijateljem in popolnim neznancem, spet sem bila presenečena nad odzivom, izkazanim zaupanjem, količino, pomočjo pri prevozu … Na še več takih sodelovanj!

Kako je življenje na kolesih všeč Indi in Taginu?

Sprva me je skrbelo, kako bosta prenašala pot, ampak po njunem obnašanju bi rekla, da zelo uživata in sta srečna. Pred vožnjo se vedno odpravimo na sprehod, se igramo, opravita svoje in nato vožnjo zelo dobro prenašata. Tagine večino časa prespi, Indi pa rada opazuje okolico in opozarja na mačke. Tudi van jima je zelo ljub. Na parkirišču, polnem vozil, ga takoj prepoznata in nestrpno čakata, da odprem vrata, saj vedno tekmujeta, kdo bo prvi skočil noter.

Ima potovanje s kužkom kakšne omejitve?

Seveda, še vedno je veliko krajev, kjer psi niso zaželeni. Takih krajev se izogibamo, ker na splošno raje preživljamo čas v naravi. Pozorna sem tudi na vročino, saj je Indi ne prenaša ravno najbolje. Zato se na daljšo pot odpravimo zgodaj zjutraj ali zvečer, kar pa se ne dogaja pogosto, saj dnevno ne prevozimo veliko. Ko skočim v trgovino ali na surf, brez težav počakata in čuvata van. Takrat poskrbim, da imata dovolj vode, da je van v senci, odprem okna ali celo vključim ventilator.

Ste imeli na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Nenavadne izkušnje se na takih potovanjih dogajajo dnevno, dotaknejo se me, ker verjamem, da v življenju ni naključij. Ena izmed mnogih je, ko sem v Španiji z vanom ostala v mivki in je vse to opazil neznanec. Odšel je po svoje štirikolesno vozilo in me potegnil ven. Kasneje sva ugotovila, da govoriva isti jezik in prihajava iz krajev, ki sta med sabo oddaljena le 20 kilometrov.

Pa tale iz Maroka, ko sem na dolgočasni cesti, kjer zagotovo pol ure nisem srečala drugega vozila, pobrala domačinko, ki je bila namenjena na tržnico v bližjo vasico. Tudi sama sem potrebovala novo zalogo hrane, zato sva se skupaj odpravili po dišečih stojnicah. Želela je, da okusim tamkajšnje jedi, napitke, spoznala sem vse domačine, prodajalce in se počutila zelo dobrodošlo.

.

Pa zgodba iz Portugalske, ko je na odročni plaži poleg mojega vana parkiral fant, ki raziskuje in nabira kristale. Te zbiram in obožujem tudi jaz. Povabil me je na “lov”, kjer sem se naučila veliko novega in našla čudovite primerke kristalov. Skupaj sva raziskala še zapuščene španske vasice v okolici, odkrila naravne tople grelce in spletla lepo prijateljstvo.

Na Portugalskem sem imela tudi manjšo težavo z vanom, zato je pome prišla avtovleka. Voznik je očitno prepoznal mojo zaskrbljenost in na poti do avtomehanične delavnice poklical svojo ženo, ki je pripravila obrok. Nista govorila angleško, ampak smo se vse razumeli in veliko smejali, kar je pregnalo moj stres.

V Maroku sem spoznala tudi čudovit par iz Nemčije, s katerim smo se družili v mestu Fez. Kasneje smo se nenačrtovano srečali še kar dvakrat in se podružili tudi v modrem mestu Chefchaoen. Lahko bi še naštevala, veliko nenavadnih zgodb se mi je zgodilo tudi, ko sem potovala z nahrbtnikom. So lep spomin na ljudi, kraje in čudeže, ki se dogajajo okoli nas.

Kako si financirate svoje poti – iz prihrankov ali lahko delate na daljavo, oziroma v državah, ki jih obiskujete?

Med svojimi potovanji sem delala kot prostovoljka, take organizacije ti vedno priskrbijo streho nad glavo, hrano ter obilo priložnosti za druženje in spoznavanje novih ljudi, kulture, okolice. Tako je finančno lažje ostati dlje na enem mestu. Zdaj, ko potujem z vanom, pa živim od prihrankov in se vračam nazaj v Slovenijo, kjer me čaka delo, stranke. Način potovanja z nahrbtnikom je bila odlična šola, kako malo zares potrebujem za preživetje, zato je tudi trenuten stil zelo skromen, minimalističen. Kar ne pomeni, da si kdaj pa kdaj ne privoščim kave ali lokalnega kosila zunaj, ampak redko in takrat z večjim užitkom. Moj glavni strošek sta gorivo in hrana, kar na koncu res ne znaša veliko.

Ste tudi velika ljubiteljica joge. Kje po svetu ste se že udeležili joga kampov in izobraževanj in kakšne izkušnje so bile to? Katere od destinacij, ki ste jih že obiskali, bi priporočili ljubiteljem prakse joge?

Že vrsto let me zanimajo različne tehnike sproščanja telesa, umiritve uma, boljšega počutja, alternativnih oblik zdravljenja in življenja. Vse se je začelo, ko sem pri vseh različnih tehnikah opazovala svojega dedka in po srednji šoli odkrila, da želim nadaljevati njegovo zgodbo. Zdelo se mi je, da lahko največ izvem v državah ter od domačinov, ki to znanje prenašajo s seboj že mnoga leta. Ker je to pomenilo tudi potovanje in odkrivanje sveta, sem se vsega še bolj veselila.

Tako sem obiskala Indijo, kjer sem nekaj časa preživela tudi v Ashramu, na Šrilanki spoznala Ajurvedo, na Tajskem njihovo tradicionalno masažo in se izpopolnila v kiropraktiki. V Gvatemali sem opravila 200-urni tečaj za učitelja joge. Opravljenih imam tudi veliko drugih šolanj in masažnih tehnik. Te pridejo prav tudi na poti, kjer sem vedno presenečena, ko mi popolni neznanci s tako velikim veseljem zaupajo svoje telo kar na travi med vani.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Zdaj že poznate eno – tagine! Zelo ljubi so mi tudi grški girosi, tajski pad thai pa mehiški tacosi. In indijska masala ter roti kruh s popečenim česnom. Bi lahko še naštevala!

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom, sploh tistim, ki bi se na pot radi podali sami, pa še nekoliko omahujejo?

Življenje je prekratko, da bi odlašali, prelagali svoje želje in iskali izgovore, da bomo nekaj storili, ko bomo zamenjali službo, ko bodo otroci veliki, ko bomo šli v pokoj …

Vse je mogoče, če smo vztrajni in naša sreča je odvisna od nas samih. Strahovi in dvomi nas držijo v varnem balončku, ampak pomembno je tvegati in izkusiti stvari. Le tako spoznamo, koliko balončkov smo zmožni počiti in kako še lepše in polnejše je lahko življenje.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja v solo izvedbi? 

Najprej pomislim na svobodo, ki mi jo dajejo moja potovanje in kaj vse sem pripravljena narediti, se odpovedati za ta občutek. In pa, kako pomembno je, da poslušam sebe, svoje srce, želje, ideje, pa naj bodo še tako nore. Spoznala sem, kako zares srečna sem v divjini in kako malo potrebujem. Kako lep je svet! Odkar potujem z vanom me pogosto prevzame neopisljiv občutek sreče, ko bi najraje potočila par solz in se hkrati smejala in skakala od veselja.

Kam vas bo odneslo v prihodnje?

Že dolgo me kliče Afrika, prevoziti si želim vzhodni del vse do Južne Afrike. Nisem še dodelala načrta, verjetno pa bo za to pot potrebno vozilo s štirikolesnim pogonom. Trenutno si ne predstavljam, da bi se morala posloviti od svojega vana, ampak kot pravijo – ne moremo pričakovati novih stvari, če ne naredimo prostora zanje.

HITRIH 6

Najljubša država: Zahodna Papua
Najljubše mesto: Atitlan jezero v Gvatemali
Najljubša plaža: Praia do Amado, Portugalska
Najljubša kulinarika: azijska
Naljubši način transporta: moj van
Najljubši jezik: jezik Berberov iz Maroka imenovan Tamazigh

FOTO: Pija Bizjan/osebni arhiv

Piji, Indi in Taginu na njihovih dogodivščinah lahko sledite tudi na Instagramu – TU @pija.bizjan. 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Par, ki že 3 leta živi v avtodomu: Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Na nove začetke se nikoli zares ne navadiš.” – Adrijana Dimec o realnosti življenja s profesionalnim športnikom

Adrijana Dimec je v zadnjih sedmih letih živela v šestih različnih državah. Kljub večkratnemu navajanju na popolnoma novo družinsko življenje ji je uspelo ustanoviti lastno podjetje ter ostati prizemljena in osredotočena na svoje cilje. Teh je več. Na osebnem, družinskem in poslovnem nivoju. Kako ji to uspeva in kaj vse potegne za sabo? Z Adrijano bi lahko klepetali ure in ure in odpirali vedno nove teme ter vprašanja. V današnjem intervjuju pa sva se osredotočali predvsem na izkušnjo z Japonsko, ki je v tem trenutku pravzaprav za Adrijano že celo življenje nazaj.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še poznajo?

Sem Adrijana Dimec, stara 29 let in trenutno sem na točki življenja, kjer se učim balansirati svojo željo oz. nagnjenost po nenehni “akciji” in med potrebami svojega telesa, ter navsezadnje svoje družine, da se znam upočasniti ter odklopiti. Poleg tega, da imam svojo znamko oblačil, sem mamica dvema otrokoma in žena profesionalnemu športniku.

Ko ste spoznali svojega moža, se je vaše življenje precej spremenilo? Kje vse ste živeli v zadnjih nekaj letih?

Moja prva selitev od doma k njemu je bila v Novo mesto. Od tam naprej smo živeli v Nemčiji, Litvi, Kopru, Ljubljani, na Poljskem, Japonskem in najbolj nedavno – v Turčiji.

Predstavljam si, da je naporno spustiti vse in začeti na novo. Znova in znova in znova. Kako vam uspeva? Kako se privadiš tega? Kaj si govoriš v takih trenutkih?

Se ne privadiš, iskreno. Vsakič znova te na nek način sesuje in moraš iz neke luknje prilezti nazaj na površje. Stvar, ki mi je najbolj pomagala, da ne padem več tako nizko, kot sem včasih je ta, da sem bolj nežna sama s sabo oz. s svojimi občutki in si govorim, normalno je, 100x si že šla čez to, daj si čas, tudi če boš imela zdaj par dni, tednov, slabih, to ne pomeni, da bo tvoje celo življenje tako. Navadila se boš, možgani se bodo navadili in postalo bo lažje. Prej, ko spustim to kontrolo, hitreje postane lažje. V Turčiji je šlo tako veliko lažje, kot na Japonskem.

Kje, kjer ste živeli, vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Ironično, kljub temu, da je bil začetek Japonske najbolj travmatičen, se je na koncu izkazalo za najlepše leto do zdaj in v sekundi bi še eno sezono preživeli tam. Nekaj je na tej Japonski, nekaj je v zraku, nekaj je v ljudeh, v kulturi … potegne te vase, prizemlji in umiri. Za vedno se bom spomnila na to kot na leto, kjer sem bila najbolj srečna in umirjena sama s sabo.

Ne samo, da okolje in kulturo menjata z možem, z vama potujeta tudi otroka. Kaj se vam zdi, da so največji plusi in kaj največji izzivi zanju?

Plus je to, da jima da neko samozavest oz. pozitivno zavedanje npr. konkreten primer, ko mi je sin pred novo šolo rekel, da ga ne skrbi, saj tudi na Japonskem ni imel prijateljev in jih je spoznal. Mogoče nekak izgubiš strah pred novimi situacijami, ker si jih dal tolikokrat čez in videl, da zmoreš. Največji izziv zanju je, da se seveda povsod navežeta na neke prijatelje, ki jih morata potem pustiti za sabo in da ne preživita toliko časa z babicami, tetkami itd.

Vam ni nikoli težko oditi na drugi konec sveta. Ne glede na to, ali ste noseči, ste ravno rodili ali site ravno na neki pomembni točki s svojim podjetjem. Od kje črpate moč, voljo, energijo?

Odgovor pomoje ni toliko meni v prid, kot bi človek pričakoval, ampak jaz mislim, da sem v vseh teh letih postala malo “odvisna” od te hektike in adrenalina. Je dejansko veliko govora o tem med ženami športnikov in v večini opažajo ta pojav, da imajo kar malo “abstinenčno krizo”, ko se kariera konča in si prisiljen zaživeti v ustaljenih tirnicah. To je zame neznano, posledično bolj strašljivo. Spremembe so moja konstanta in v njih sem domača.

Ravno ste se spet vrnili z Japonske, kjer ste z družino tudi preživeli zadnje leto. Nosi Japonska posebno mesto v vašem srcu? Ste imeli lepo izkušnjo?

Iskreno, kakor hitro sem pristala in videla tiste njihove črke, njihove tipične trgovinice, slišala jezik … me je povsem prevzel občutek topline in domačnosti. Isti trenutek sem napisala sms najboljši prijateljici, da ne morem verjet, kako sem srečna, da sem “nazaj”, da imam kar solzne oči. Res sem se počutila, kot da sem prišla nazaj “domov”.

Kje ste živeli? Kakšne imate izkušnje z ljudmi, vrtcem, okoljem? Kakšni so Japonci?

Živeli smo v stanovanju, ki nam ga je dodelil Žigov klub. Bilo je ZELO majhno, ampak smo se kmalu navadili. Japonci so ekstremno prijazni, ustrežljivi, vljudni in lastnost, ki mi je pri njih najbolj všeč je ta, da se nihče ne vtikuje vate, vsak se briga zase in druge pusti, da živijo svoje življenje kot želijo, četudi je drugačno od njihovega.

Kako sta se otroka navadila na tako drugačno kulturo? Kako sta komunicirala? Spomnim se, da je bilo tudi vam težko v navidez čisto preprostih stvareh, kot je nakupovanje hrane v trgovini. Kako ste premagali jezikovne prepreke?

Prišla sta z nič znanja angleščine, da japonščine niti ne omenjam. V mednarodnem vrtcu so govorili angleško in v parih mesecih sta pobrala jezik. Sedaj razumeta večino vse, ogromno znata tudi že povedati. Za zabavo pa sta se naučila še par japonskih besed, kot npr. hvala, živjo.

Kaj je najpomembnejše, kar ste odnesli iz Japonske? Kaj ste se naučiili? Po čem se najbolj razlikuje od Slovenije?

Mislim, da ravno zgoraj omenjeno – da se nihče ne vtikuje oz. niti ukvarja z drugimi. Vsak se fokusira sam nase in fura svoje življenje. Ni tiste odvečne, nepotrebne energije okrog tega zakaj je nekdo rekel nekaj, zakaj je nekdo nekaj naredil tako … jih ne zanima. Najbolj od vsega pa seveda varnost. Tako varnega, kot se počutiš tam in na cesti v prometu in nasplošno iz vidika kraje, kriminala … tega ni nikjer drugje na svetu.

Boste kaj japonskega posebej pogrešali?

Iskreno, čisto vse. Najbolj mogoče njihovo “praktičnost” – res, da ne dajo veliko na estetiko, dajo pa vse na funkcionalnost in tam stvari res delujejo. Resnično upam, da se kdaj dobimo možnost vrniti.

Nam lahko zaupate, kam vas bo pot vodila naprej? Videla sem idilično hišico na slovenskem podeželju, a nekako se mi zaenkrat še ne zdi, da je to že vaš naslednji cilj? Ali pač?

Sicer ni na podeželju, je na obrobju mesta, minutko od izvoza na avtocesto, kar nam pride prav, ker smo tako leteči ampak smo jo vzeli v najem, dokler nismo vedeli kako in kaj za naprej. Cilj nam je bil, da pridemo v okoliš, kjer je Maksova šola (šola, ki je v naselju naše parcele), da ne bi rabil vmes menjavat šole. Vesela sem, da sva najela to hišo, preden bi šla graditi svojo, saj sva hitro videla kakšna odgovornost je in koliko dela je s hišo ter spoznala, da dokler ima Žiga aktivno kariero z nenehnimi potovanji ter potencialnimi selitvami v tujino, hiša nima smisla, zato sva kupila stanovanje, ki ga lahko zakleneva in greva, na parceli pa bomo začeli graditi, ko se Žigova kariera začne umirjati.

Glede na to, da imate ogromno izkušenj z življenjem v tujini, kaj se vam zdi, da imamo v Sloveniji, česar drugje ni? Zakaj je tu vaš pravi dom?

Pravi dom je zaradi naših ljudi, iskreno. Družine in prijateljev. Meni osebno je pa najbolj všeč narava v Sloveniji. Ne bi pa bila zaprta za idejo, da bi si življenje ustvarili tudi izven Slovenije. Plusi in minusi so povsod, navadiš se pa tudi vsega. Jaz bi na prvo mesto vedno dajala kvaliteto življenja in varnost.

Kaj bi svetovali vsem, ki si želijo izkušnje v tujini, pa nekako ne zberejo poguma? Naj grejo? Je vredno?

Na ta odgovor pa bi že od nekdaj, tudi iz časov preden sem poznala moža, rekla – absolutno da. Že pri 19. letih sem sama za 3 mesece odletela čez Atlantik na delovno izkušnjo v ZDA in širina, ki ti jo da tujina, je neprimerljiva s čemerkoli drugim in vredna več od vsake materialne stvari.

Adrijana Dimec trenutke iz svojega življenja deli na svojem Instagram profilu.
Sledite ji lahko TUKAJ

 

Foto: Adrijana Dimec, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Alja Perne: Prednost mojega dela je, da lahko delam tudi na potovanjih #intervju

 

Par, ki že 3 leta živi v avtodomu: Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo #INTERVJU

Nastja Rajar, Rok Tomšič in Šnofka od oktobra 2020 živijo v Potujočem brlogu, avtodomu, s katerim raziskujejo svet. V tem času so prečesali velik del Evrope, zdaj pa jih pot na štirih kolesih nese še v Afriko.

Nastja in Rok sta svojo pot načrtovala in zanjo varčevala več let, tik preden bi se morala nanjo odpraviti, pa ju je skoraj ustavila pandemija. Čez mejo sta šla tik pred njenim zaprtjem in v avtodomu sta še danes, tri leta kasneje. Kako je videti življenje na štirih kolesih, kako se je nanj navadila njuna psička Šnofka in zakaj je manj – več. Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Kdo ste in kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Živjo! Smo Rok, Nastja in psička Šnofka. Ker zelo radi preživljamo čas v naravi, smo se že v »normalnem« življenju vsako popoldne in vsak konec tedna potepali po hribih, gozdovih ali pa ob morju. Prav zato nam je bilo potovanje v avtodomu vedno všeč, saj si veliko zunaj, poleg tega pa nisi od nikogar odvisen. Čeprav se radi družimo s podobno mislečimi popotniki, pa smo večino časa najraje sami, nekje daleč od norega, skomercializiranega sveta.

Od oktobra 2020 živite v avtodomu, ki ste mu nadeli ime Potujoči brlog. Čeprav je bil načrt, da boste šli na pot za kakšne pol leta, morda leto, ste zdaj po svetu že bistveno dlje. Nimate še nobenega domotožja?

Res je, več let sva planirala, da bova po končanem študiju odšla na nekaj mesečno potovanje. Prav zares pa si nisva predstavljala, da bo to postala nekajletna odisejada. Ne, domotožja nimamo, saj smo živeli v stanovanju v Ljubljani, kjer smo se počutili malce utesnjeno. Nekako smo vsak prosti trenutek izkoristili za pobeg v naravo, zato hitrega tempa življenja ne pogrešamo. Z moderno tehnologijo si lahko ves čas v stiku z domačimi, nekajkrat pa smo tudi že dobili obiske. Bolj kot samo Ljubljano oz. Slovenijo pogrešamo sneg. Naš brlog ni najbolj primeren za zimska potepanja, zato zime vedno preživimo nekje na jugu Evrope, kjer so temperature višje. Ko se enkrat vrnemo, bomo zagotovo takoj izkoristili nekaj dni na snegu. Če se seveda ne vrnemo sredi poletja (smeh).

Kako strogo – če sploh – je zarisana vaša pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Naša pot ni zarisana. Ideje, kam bi šli, dobivava spotoma, pri tem pa upoštevava 2 dejavnika. Prvi je Šnofka, ki vročine ne prenaša najbolje. Zato poletja vedno preživimo nekje, kjer je malce hladneje. Prvo leto na Norveškem, drugo v Gruziji v Kavkazu, letos pa v francoskih Alpah. V toplejše kraje se premaknemo šele jeseni, ko temperature padejo. Drug kriterij pa je tehnični pregled. Slovenija ima žal takšno zakonodajo, da ga moramo opraviti vsako leto, kar je precej zoprno. Zaradi tega se nam sicer ni potrebno vračati v Slovenijo, ker ga je mogoče narediti skoraj v vseh evropskih državah, a se vseeno od Evrope ne moremo preveč oddaljiti.

Tako se ponavadi pozimi odločiva, kje bi radi preživeli poletje ali naslednjo zimo, nato pa sklenemo neko logično pot. Načrtovanje nama sicer ne gre dobro od rok, saj se nama redno dogaja, da začneva razmišljati, kaj si ogledati, šele po prihodu v določeno državo. Ko si doma in načrtuješ poletni dopust, je čisto drugače, ker se potovanja veseliš in med planiranjem že malce virtualno potuješ. V avtodomu tega občutka ni, ker si že ves čas na poti.

Kje smo vas ujeli tokrat in katere države ste do sedaj že prevozili?

Trenutno smo v okolici Chamonix-a v francoskih Alpah, kjer intenzivno pohajkujemo. Do sedaj smo obiskali 32 držav – Avstrijo, Italijo, Francijo, Monako, Španijo, Andoro, Nizozemsko, Belgijo, Nemčijo, Dansko, Švedsko, Norveško, Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Slovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Turčijo, Gruzijo, Armenijo, Albanijo, Makedonijo, Kosovo, Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško. V zadnjih tednih smo teoretično obiskali tudi Švico, saj smo na enem izmed pohodov prečkali francosko – švicarsko mejo.

Kako težko je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?

Kot že omenjeno, sva to potovanje načrtovala kar nekaj let, a se prav veliko nisva pripravljala. Avtodom je bil že pri hiši, zato sva ga pred odhodom le malo modernizirala. Zamenjala sva blazine, položila nova tla in spremenila oz. dodala nekaj malenkosti. Vse skupaj bi potekalo zelo gladko in brezskrbno, če ne bi ravno takrat svet zaustavila pandemija covida-19. Celo poletje sva upala, da bo do oktobra, ko naj bi zaključila s študijem, vse skupaj že minilo, a se je situacija le zaostrovala. Ko sva v ponedeljek zjutraj na TV slišala, da se bodo začele zapirati državne meje, sva v trenutku sklenila, da moramo čimprej “pobegniti”. Tako sva v torek zjutraj, en teden po mojem zagovoru magisterija, vse potrebno spakirala v avtodom in se popoldne vsa živčna odpeljala proti Avstriji. Ker smo prečkali regijske meje, ki so bile takrat zaprte, nisva vedela ali bomo sploh uspeli priti iz Slovenije. Ko sva prišla čez avstrijsko mejo, sva si tako oddahnila, da sva takoj nazdravila s kozarcem vina in se vsa izmučena, a z nasmeškom na obrazu, odpravila spat.

Če je težko spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov tako težko odgovoriva, ker časa za premišljevanje in premlevanje, kaj vzeti s seboj in česa ne, nisva imela. Seveda se je to tudi poznalo, saj sva vzela kar nekaj stvari, ki jih ne bi potrebovala, pozabila pa sva npr. pohodniške čevlje, ki jih redno uporabljava. Imela sva sicer to srečo, da sva lahko vse pustila doma, marsikatero malenkost pa so nama starši kasneje poslali po pošti. 

Kako so se na vajino odločitev za selitev v avtodom in pot okoli sveta odzvali vajini domači in prijatelji?

Prav vsi so naju podprli in nama zaželeli srečo. Res je sicer, da se je to dogajalo sredi pandemije, zato so bili, tako kot midva, prepričani, da se bomo vrnili čez nekaj mesecev, če ne celo tednov. Takrat se ni nikomur sanjalo, da bo avtodom postal naš večletni dom.

Pravita, da še nikoli nista plačala za nočitev. Na kaj moramo biti pozorni, ko iščemo kotičke pod soncem, kjer lahko legalno prespimo v bivalnem vozilu?

Izven Slovenije in hrvaške obale je to zelo enostavno, saj je parkiranje povsod dovoljeno. V večini držav pa tudi s kampiranjem ni nobenih težav. V avtodomu z lastno kopalnico – wc-jem in tušem ter kuhinjo imaš to prednost, da lahko parkiraš kjerkoli v naravi ali na kakšnem parkirišču, s tem pa ne motiš domačinov in okolice. Midva po Evropi prostore večinoma najdeva na aplikaciji Park4Night, kjer lahko tudi prebereš komentarje popotnikov, ki so tam že bili. Tako dobiš občutek ali je nek kotiček varen in ali si med domačini zaželjen.

Izven Evrope omenjena aplikacija ni preveč uporabna. Zato v takšnih krajih kotičke najdeva kar preko satelitske slike. Takšen način iskanja prenočišč je sicer bolj naporen, saj ne veš točno ali bo prostor sploh primeren in ali bo mobilni signal (midva ga potrebujeva za delo), a nama je vseeno ljubši. Če prenočišče poiščeš sam, je zelo verjetno, da boš parkiran sam. Medtem ko prostori, objavljeni na aplikaciji Park4Night, privabijo množice kamperjev. To predstavlja velik problem, saj nemalokrat zmanjka parkirnih prostorov za domačine, poleg tega pa marsikdo v naravi opravi svoje potrebe ali pa odvrže smeti. To vodi v vedno več prepovedi in nejevolje s strani lokalnih skupnosti.

Kje sta se počutila najbolj domače in sprejeto ter kje sta se morda poslovila prej, kot sta načrtovala?

Najbolj sprejeto sva se počutila na severu in na vzhodu Turčije. Šele tam sva dobila občutek, da sva prišla na »tuj teritorij«, saj v Evropi neke bistvene raznolikosti nisva začutila. Turčija pa je kot muslimanska država v nerazvitih delih še tako pristna, da turistov niso (še) vajeni. Tako so nama povsod mahali, vsakič, ko sva se ustavila, pa so naju ogovorili in naju včasih celo povabili na čaj. Ko smo se na severovzhodu Turčije pripeljali na neko gorsko planoto, smo se domačinom zdeli tako nenavadni, da so nam na vrata potrkali policaji in nas z zanimanjem spraševali o našem potovanju. Nekaj začudenja smo bili deležni tudi v Gruziji in Armeniji, kjer se jim je seveda avtodom zdel povsem neverjetno vozilo. Na neki bencinski črpalki na zahodu Gruzije so celo vprašali, če si ga lahko ogledajo od znotraj, saj si niso niti približno predstavljali, kako vse skupaj izgleda.

Nikjer se nisva počutila nezaželeno, tako da nobene države nisva predčasno zapustila. Sva pa bila zelo razočarana nad Brusljem, kamor dvomim, da se bova še kdaj vrnila. Nekako sva si predstavljala, da bo to lepo, pretižno mesto, v resnici pa se utaplja v smeteh.

Na pot sta se odpravila po koncu študija, načrtovala pa sta jo več let in v ta namen tudi varčevala. So prihranki že pošli in kako financirata nomadsko življenje, delata na daljavo?

Na začetku sva potovala s prihranki, saj sva za potovanje več let varčevala. Šele na severu Evrope, ko sva resno razmišljala, da bi zimo preživela na Lofotih, sva začela iskati delo na daljavo. Vedela sva, da prihrankov za celo zimo v tako dragi državi nimava dovolj. A nama vrnitev domov vseeno še ni preveč dišala. Na koncu sicer nisva ostala na Lofotih, temveč smo odpotovali v Grčijo, a sva vseeno oba našla svojo zaposlitev, ki nama prinaša dovolj dohodka, da lahko potujemo še naprej. Čeprav nama je tak način življenja zelo všeč, pa je kombinacija potovanja in dela včasih zelo naporna.

Na družbenih omrežjih se zdi, da le uživamo, čeprav je to daleč od resnice. Ker čisto vsako popoldne, tudi med vikendi, delava, imava le dopoldneve za oglede, vožnjo, hojo v hribe, polnjenje vode in praznjenje odpadne vode ter vsega ostalega kar spada pod življenje v avtodomu. Stalno sva pozorna na uro, saj morava priti do prostora, kjer bomo prespali že v zgodnjih popoldanskih urah, da preveriva ali je na mestu dovolj močen mobilni signal. To naju včasih kar utruja, a se lahko vseeno v zameno zbujamo na prekrasnih mestih in raziskujemo dele držav, ki jih na krajšem potovanju ne bi.

Kako je življenje na kolesih všeč Šnofki?

Šnofka je verjetno najsrečnejši pes na svetu. Ves čas smo skupaj in ves čas se ji nekaj dogaja. Če ne hodimo po hribih ali plažah, sedi na vozniškem sedežu in opazuje okolico. Včasih se ji kar smejiva, saj ima večina psov med spanjem glavo naslonjeno na topli blazini, ona pa na trdem volanu. Naš brlog je res dojela za svoj dom, zato jo z lahkoto pustiva tudi kdaj samo. To se sicer zgodi redko, a se nama zdi vseeno zelo pomembno, da lahko mirno počaka, ko greva v trgovino ali kam, kamor pes ne sme.

Ima potovanje s kužkom kakšne omejitve?

Na splošno naju obiskovanje raznih muzejev in česa podobnega ne veseli, zato s tem večinoma nimamo težav. Omejitve so predvsem kar se tiče vročine, saj moramo poletne mesece preživeti v hladnejših krajih. Poleg tega pa je, če je vroče, ne moreva pustiti same v avtodomu. Tako mora npr. v trgovino le eden, drugi pa počaka z njo. Z drugimi omejitvami se do pred kratkim nismo srečali, a nas je Francija precej negativno presenetila. V večini narodnih parkov je hoja s psom prepovedana, tudi na povodcu! Zato smo se morali kar nekaj lepim pohodom odpovedati. To se nama zdi povsem nesmiselno, ker ne veva, s čim naj bi privezan pes škodoval naravi. A žal prav veliko ne moremo storiti.

Sta imela na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Največ nenavadnih izkušenj smo imeli v Turčiji. Še nikoli se nama recimo ni zgodilo, da bi nam carinik med pregledom dokumentov v avtodom prinesel čaj. Že s tem naju je država povsem navdušila. Še bolj presenečena pa sva bila naslednje jutro, ko sva se ob jezeru sredi ničesar, zapletla v pogovor z nekim domačinom. Čeprav ni znal praktično nič angleško, nama je povedal, da je policaj in da živi nekje v bližini. Po končanem pogovoru se je odpeljal, midva pa sva se tudi pripravljala, da odrinemo naprej. Ravno, ko sva prižgala avtodom, da bomo odšli, se je policaj pripeljal nazaj, nama čez okno porinil vrečko domačih jajc, se usedel v avto in odpeljal naprej. Vse se je zgodilo tako hitro, da se mu nisva uspela niti lepo zahvaliti. Takšnega gostoljubja v Evropi žal ne poznamo (več).

Vlomi v avtodome niso redkost, poleg odtujitev lastnine pa preglavice povzroča tudi škoda na vozilu. Se vama je kaj takšnega že kdaj zgodilo? Kako se zaščitita pred tovrstnimi morebitnimi nevšečnostmi?

Zaenkrat z vlomi še nisva imela težav, trkava na les. V San Sebastianu se nama je sicer zgodilo, da so vlomili v sosednji kamper, a so našega na srečo pustili pri miru. Neke 100 % zaščite ni, sta pa zagotovo k naši varnosti pripomogli 2 stvari. Šnofka, ki je pravi čuvaj, in dejstvo, da je brlog star preko 20 let. Na splošno je najino prepričanje ravno nasprotno od večine, saj meniva, da si najbolj varen nekje sredi narave, kjer si parkiran sam. Z mnenjem mnogih, da je bolj varno na raznih parkiriščih za avtodome, kjer je parkiranih na desetine kamperjev, se ne strinjava. Zdi se nama, da se bodo tatovi prej odpravili tja, kot pa te iskali po gozdnih poteh. V vsakem primeru bi morebitni vlomilec iz našega kamperja odšel zelo nejevoljen, saj vse vredne stvari vedno vzameva s seboj in ničesar ne puščava brez nadzora.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

V medijih slišimo ogromno stvari, ki se marsikdaj izkažejo za precej neresnične. Mi smo npr. med pandemijo uspeli prepotovati celo Evropo, čeprav je imela večina občutek, da je prehanje mej nemogoče. Na vzhodu Turčije smo se npr. počutili zelo varno in sprejeto, čeprav mediji predstavljajo, da je to območje zaradi Kurdov zelo nevarno. Seveda je potrebno potovati previdno, a ne verjeti prav vsaki novici. Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo, zato je strah, da se vam bodo na potovanju zgodile vse grde stvari tega sveta, odveč.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Prva je zagotovo »kačapuri«, ki sva ga jedla v Gruziji. To je v bistvu neke vrste gruzijska pica, čeprav se od nje precej razlikuje. Obstaja več vrst, a najbolj tradicionalen je podolgovate oblike v obliki ladjice, v sredici pa se skriva ogromno sira, masla in jajce.

Drugo sva prav tako jedla v Gruziji. »Khinkhali« so kot neki ogromni ravioli, ki so v obliki mošnjička. Napolnjeni so lahko z mletim mesom, sirom ali s čim drugim. Nama so bili sirovi najboljši.

Tretja pa je bila »guvec«, ki sva jo jedla v Turčiji. Najboljša primerjava te jedi bi bila s peko, ki jo delajo na Balkanu. V bistvu je to v glineni posodi pečena zelenjava in goveje meso, ki postane božansko mehko.

Kmalu vas bo odneslo tudi v Afriko! Kako nameravate prečkati do tega kontinenta in katere države nameravate obiskati?

Res je! Ker smo v Španiji že preživeli 6 mesecev, sva se odločila v Maroko oditi kar s trajektom iz Genove. Najina želja je prepotovati Maroko, Zahodno Saharo, Mavretanijo, Senegal in morda celo Gambijo, a je vse odvisno od stanja cest itd. Ne rada se »hvaliva« s stvarmi, ki jih še nisva dosegla, zato je naš cilj najprej Maroko, nato pa lepo počasi naprej.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Da v življenju ne potrebuješ veliko. Med življenjem v avtodomu sva nekako odmaknjena od potrošništva, kateremu smo izpostavljeni v vsakdanjem življenju, kar nama zelo ustreza. Ljudje bi se morali zavedati, da so vsi kuhinjski in tehnološki pripomočki, ki jih najdemo v vseh domovih, pravzaprav povsem nepotrebni. Namesto, da porabljamo čas in denar za materialne stvari v življenju, ki nas v resnici ne osrečujejo, se raje družimo in počnimo stvari, ki nas veselijo. Če bi zvečer namesto gledanja negativnih novic in neskončnih reklam kartali, se pogovarjali, nekaj skuhali in, ko je priložnost, zakurili ogenj, bi bili na splošno bistveno bolj povezani. Tekom potovanja po Turčiji, Gruziji in Armeniji sva opazila, da so domačini v revnejših vasicah veliko srečnejši od tistih, ki se vozijo v najprestižnejših avtomobilih. Bolj znajo uživati v majhnih stvareh. Prav zato se Afrike že tako veseliva, saj se nama zdi, da je moderen, skomercializiran, kapitalističen svet usmerjen le v ustvarjanje bogastva, ki pa ga na koncu življenja marsikdo nima priložnosti izkoristiti.

In vprašanje, ki vam ga verjetno pogosto zastavijo domači – kdaj vaju bo pot spet pripeljala na domači prag?

Iskreno lahko rečeva, da nimava niti približne ideje. Ko smo zapustili Norveško, sva si rekla: »Čez zimo v Grčijo, potem pa domov.« Po koncu zime sva bila mnenja: »Čez poletje v Gruzijo, potem pa domov.« Kasneje pa je padla odločitev še o Afriki. Kaj bo sledilo, se nama zaenkrat še ne sanja.

HITRIH 6 

Najljubša država: Gruzija
Najljubše mesto: Amasra (Turčija)
Najljubša plaža: Vik (Norveška)
Najljubša kulinarika: grška
Naljubši način transporta: avtodom!
Najljubši jezik: norveščina

Nastji, Roku in Šnofki na njihovih dogodivščinah v Potujočem brlogu lahko sledite na Patreonu (KLIK), Instagramu in Facebooku ali pa skočite na Youtube!

FOTO: Osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovensko-ameriška družina, ki se je iz sončne Kalifornije preselila na dolenjsko podeželje #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

To so 3 nepozabni intervjuji, ki bodo spremenili vaš pogled na potovanja

Ne glede na to, ali trenutno preživljate zaslužen dopust ali ste doma, dolgi poletni večeri so idealni za iskanje navdiha. V duhu raziskovanja sveta in navdihujočih zgodb, vam v tem prispevku predstavljamo tri izjemne intervjuje s popotniki, ki so razkrili svoje nepozabne pustolovščine in dragocene nasvete. Odkrili boste raznolike destinacije, nepričakovane izzive ter spoznali, kako potovanja lahko obogatijo naša življenja.

Kako različna so lahko potovanja! Na Vandraju smo gostili že lepo število zanimivih popotnikov in vsaka zgodba zase dokazuje, da ni enega načina potovanja. Načinov je toliko, kolikor je ljudi.

1. “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!”

Katja Kozlevčar je solo popotnica in digitalna nomadka, ki že od januarja 2021 nima svojega doma. Med drugim je živela v jami in si hrano priskrbela kar iz smetnjakov trgovin in restavracij. In to ocenila kot sanjsko! Pogovarjali bi se lahko ure in ure in ure. Na moja vprašanja je odgovarjala iz Kolumbije, ki je njena že 46. obiskana država.

Preberite intervju -> TUKAJ.

2. “Stanovanje v Ljubljani sva brezplačno zamenjala za vilo z bazenom v Provansi!”

Si predstavljate, da bi si lahko privoščili sanjske počitnice v Provansi, v vili z bazenom? Lahko si jih! Kako? Sanja Cvitić se je pred leti zaljubila v Home exchange, potovanja z menjavo nepremičnin. Kako to izgleda in kje vse je bila, je razkrila v našem intervjuju.

Preberite intervju -> TUKAJ.

3. Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta.

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Preberite intervju, ki je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Preberite intervju -> TUKAJ

 

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!
potovanja

Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta. #intervju

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Tokratni intervju je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo mlada družina, ki si ne postavlja omejitev.  Zavedamo se minljivosti časa, zato velikokrat živimo po načelu tukaj in zdaj in ne razmišljamo preveč vnaprej. Mislim, da se nekako kar ne moremo oz. nočemo sprijazniti z odraslim življenjem, sploh tistim, ki ga pričakuje družba. Smo ljubitelji pristnih trenutkov, zbiratelji spominov, oboževalci divjih krajev, polni želja, kaj bi vse radi doživeli v tem življenju. Že vem, da bo življenje prekratko za vse. Sva avanturista, jaz rada sanjarim z odprtimi očmi. Oba sva kineziologa po poklicu, a tega poklica nisva nikoli zares opravljala, saj sva že po končanem študiju veliko potovala.

Kaj je bilo odločilno, da ste nekega dne prodali stanovanje in se preselili v avtodom?

Kot glavni razlog bi navedla najino željo po tem, da živimo, tako kot čutimo, da ne hitimo, da čas ne gre v prazno med enimi in drugimi “obveznimi opravki” vsakdana in da ne brezpogojno sledimo vzorcem družbe. To, da sledimo sebi in svojim sanjam. Poleg tega je bila najina želja, da z otrokoma preživimo čim več časa, saj nama družina pomeni veliko. Se zavedamo, da imajo odnosi v družini velik vpliv na življenje, ki ga živimo in zdaj je bil čas za to. Zdaj ali nikoli več. Zdela se nam je rešitev, s katero več pridobimo kot izgubimo.

Kaj vse je bilo potrebno storiti za ta korak? Kako dolgo je trajalo?

Odločitev se ni zgodila čez noč. Mislim, da sva prej kakšne 3-4 leta razmišljala o tej odločitvi in jo skušala začutiti na vse možne načine, da bi se vendarle čimbolj zavedala vseh posledic, ki bi jih takšna odločitev prinesla. Jeseni 2022 pa so se nekako vse kocke postavile na svoje mesto, tako da sva si morala pogledati v oči, še enkrat vse skupaj predebatirati in skočiti.

Kaj pa služba? Sta dala odpoved, delata s poti?

Tako je, odpoved sva dala. Delala sva v kavarni. Opravljala sva poklic, na katerega nisva bila ravno navezana in ki nas ni motiviral. Za najino življenje sva imela drugačno vizijo. Glede prihodkov pa zaenkrat še nimava kakšne prave službe, ki bi jo opravljala na daljavo. Zaenkrat lahko rečeva, da imava to srečo, da lahko živimo od prihrankov od prodaje stanovanja. Trenutno je čas, da se prepustimo tej odločitvi in jo skušava čimbolj doživeti in uživati. Mislim, da se bodo stvari odvijale naravno in da je tako tudi najboljše. Veva, kaj želiva, a dajmo tudi času čas.

Kako sta izbrala avtodom za tako pot?

Glede izbire avtodoma, sva bila kar v precepu in trajalo je kar dolgo, da sva se odločila, kakšnega želiva. Izkušenj z avtodomi prej nisva imela, zato niti vedla nisva kaj točno rabiva in kako sploh funkcionirajo zadeve. Opravili smo nešteto ogledov in vsakič sva ugotovila nekaj novega. Potem ko sva sestavila vse želje na kup, spisala vse pluse in vse minuse vseh neštetih opcij smo prišli do končne ugotovitve, ki jo vsaj zaenkrat ne obžalujeva. Od odločitve do nakupa sta minila še kakšna dva meseca, saj se je zaradi vmesnih pripetljajev stvar zavlekla in sva morala po avtodom v tujino. Potrebno je bilo urediti papirje in avtodom dodatno prilagoditi našim željam in potrebam. Avtodom spada med večje, ki so vozni s kategorijo B. Dolg je 7,4m, visok pa 3,15m in je vrste alkoven – to je tisti z grbo zgoraj in je tudi najbolj primeren in udoben za družine z otroki.

So pri avtodomu kakšni prostorski izzivi za štiričlansko družino?

Seveda, menjava stanovanja za avtodom je velika sprememba. Vse dejavnosti, ki so se prej dogajale na 70m2, se zdaj dogajajo na bistveno manjši površini. Moram pa reči, da nam gre vedno bolje, potrebna je le organizacija – kaj, kdaj in kje? Seveda se na trenutke počutiš, da je prostora premalo, ker ga je včasih res. Predvsem takrat ko je čas za igro in ležijo igrače po celem avtodomu. A je to treba vzeti v zakup pri takšni odločitvi. Prav zaradi “prostorske stiske” smo se odpovedali postavljeni mizi v avtodomu – namesto mize imamo ves čas kavč in tako smo pridobili kar nekaj prostora. Zaenkrat se še ne počutimo utesnjeni. Dovolj je, da odpremo vrata in pred nami je neskončno dvorišče.

Kje spite? V kampih?

Zdaj smo dober mesec na poti in za sabo nimamo še niti ene prespane noči v kampu. Vsak dan je tudi za nas uganka, kje bomo. Lahko je to urejeno parkirišče za kamperje, lahko je kakšen parkirni prostor ob plaži ali v gozdičku. Glede tega nam pomaga aplikaciija Park4night. Ključno pa je, da se počutimo varne.

Kateri so nekateri starševski izzivi, ki so na poti drugačni od tistih na enem mestu?

Starševski izzivi so enaki kot doma. Otroci so pač otroci in zahtevajo svoje. Tako kot doma imamo tudi tukaj kdaj slab dan, slabe trenutke… sva pa ponosna na naju, da sva se odločila vse izzive reševati na skoraj najlepši možen način – na poti – ob pogledu na morje, hribe, v novih krajih, na svežem zraku.

Kako pa je s hrano? Si kuhate, kako zdržita otroka? Si predstavljam, da ni vedno vse na voljo? Kako je z rutino?

Glede hrane praktično ni razlik. Kar smo kuhali doma, kuhamo tukaj, saj okusi se nam niso spremenili, tudi pico smo že spekli, pa čeprav nimamo pečice. Imamo velik hladilnik, kar je velik plus. Če bi imeli večji zamrzovalnik, bi bilo tudi super!  Zaradi majhne kuhinje je potrebno več organizacije. Glede rutine pa si je tudi sami želimo več vključiti v naš vsakdan. Do zdaj smo funkcionirali še kar brez (stroge) rutine. V avtodomu so se dinamike spremenile in opažamo, da nam rutina bolj ustreza kot prej. Rutina pomeni boljša organizacija, pomeni dobro razpolaganje s časom in energijo. Nismo pa še najboljši v upoštevanju le-te, saj je bil prvi mesec natempiran, da smo pravočasno prispeli v Tromsø, kjer nas je čakal let na Arktiko – na Svalbard.

Kje vse ste že bili?

Za nami je praktično mesec življenja na poti. Šli smo čez Avstrijo, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo in Finsko. Morali smo malo pohiteti, saj želimo celotno poletje preživeti v Skandinaviji. Trenutno se nahajamo na oddaljenem Svalbardu med gorami, ledeniki, morjem in polarnimi medvedi.

Kaj vas je najbolj navdušilo?

V tem prvem mesecu smo bili najbolj navdušeni na Poljskem nad Bialowieza prastarim gozdom, kjer živijo Evropski bizoni, ki so bili še pred sto leti na robu izumrtja. Na Kuronski sipini v Litvi smo med kolesarjenjem nepričakovano zagledali tjulnja na plaži, v Estoniji na Cape Kolka smo videli najbolj mirno morje v življenju. In prizori kot iz pravljic, ki jih pričarajo finski gozdovi, jezera, reke in dolge, neskončne ravne ceste… tudi polnočno sonce ima svoj čar! Že tri tedne ne vidimo noči in občutek je čuden. Imamo to srečo, da lahko vsak dan uživamo ob sončnem zahodu, ki se nikoli ne konča.

Kakšni so plani za naprej? Kam boste potovali naslednje?

Jeseni se bomo preko Norveške, Švedske, Danske in Francije odpravili proti jugu, na toplo! Zimo bomo preživeli na Portugalskem in Španiji. Po vsej verjetnosti na kanarskih otokih. Takšni so vsaj trenutni plani. Ne izključujemo pa nič, morda se tudi še kaj spremenijo, saj razmišljamo tudi o drugih kontinentih.

Nam zaupate kakšno zanimivo dogodivščino s poti?

Na tem potovanju kakšne prav zanimive dogodivščine nismo še doživeli. Lahko pa jih delim kar nekaj iz najinih prejšnjih potovanj. Recimo, ko smo se v Maroku na poti v puščavo prebijali skozi nevihto in so nam deroče poplavne reke prekrižale pot, in smo jih potem, ko so se umirile (včasih je trajalo tudi nekaj ur) z našim avtom prečkali ter naslednje jutro doživeli najlepši sončni zahod ali ko sva se v Južni Afriki udeležila tečaja za safari vodiče, kjer smo spali v šotorih sredi afriške divjine in naslednje jutro v pesku odkrivali stopinje živali, ki so nas ponoči prišle obiskati v kamp (levi, hijene, nilski konji ipd.). Zanimivo je bilo tudi v Keniji, kjer smo bili na safariju in odkrivali lepote nacionalnega parka Masai Mara v lastni režiji – to je bila tudi ena sama dogodivščina. Od vožnje z džipom čez strme struge posušenih rek, do srečevanja vseh divjih živali. Ker smo bili v lastni režiji, je bil občutek precej pustolovski. Izpostavila bi recimo tudi obisk indonezijskega otočja Raja Ampat, kjer smo med snorklanjem imeli bližnje srečanje z zelo strupeno morsko kačo. Te kače so sicer zelo mirne in zelo redko se zgodi, da koga ugriznejo, a ko se ti približa na manj kot 0,5m, ne ostaneš ravno ravnodušen, še posebej ne, če te valovi rahlo premetavajo.

S kakšnimi izzivi se na poti soočate in kako jih rešujete?

Težko bi izpostavila nekaj, kar bi nam do sedaj predstavljalo velik izziv. Morda sama organizacija – kam, kako in kdaj. Med vsemi aktivnostmi in skrbjo za Gaio Lino, Thiaga Simbo in kamper, nama za organizacijo poti ostanejo večerne ure, ki pa včasih niso dovolj. Je pa res, da smo morali do Tromsa priti v enem mesecu in smo tudi zaradi tega bili več na cesti kot bi sicer želeli. Edine skrbi, ki jih imamo so, kje bomo prespali, kje dobiti pitno vodo, kje najbolj poceni točiti gorivo in kje izprazniti sivo in črno vodo. Pa kaj bomo jedli. Ampak konec koncev to niso tiste prave skrbi.

Kako pot, polna izzivov, vpliva na vajin odnos?

Dobro vprašanje. Ravno včeraj sva govorila o tem, da si morava vzeti zvečer, ko otroci zaspijo, vsaj 2x na teden čas za naju, saj so bili dnevi in večeri tako polni, da je bilo enostavno preveč. Poskrbeti morava tudi za najin odnos s tem, da tegobe sproti razrešujemo. Ta prvi mesec je bil po tej plati na trenutke kar naporen. Doživljamo in živimo nekaj čisto novega, to je drugačno življenje od tistega, ki smo ga vajeni. Smo sami, v neznanih krajih, brez družine, staršev in starih staršev. Težko najdeva kakšno minuto zase, no, razen zvečer, ko otroka zaspita. Ampak tudi takrat nisva popolnoma sproščena, saj je potrebno vse pospraviti in pripraviti za naslednji dan.

Kaj bi svetovala ljudem, ki razmišljajo o takem koraku? Je težko, je vredno?

Da je potrebno v življenju slediti svojim občutkom in zaupati, da bo na koncu vse ok. Jaz se zavedam, da nekatere izkušnje ne čakajo in včasih je potrebno nekaj poguma. Verjamem tudi to, da je veliko stvari odvisnih od nas samih. Seveda to niso lahke odločitve, zato naj bodo premišljene. Ob sprejemanju odločitve so nama pozitivne plati te odločitve pretehtale negativne plati in zaenkrat nama ni žal, da sva skočila, čeprav nisva imela vseh odgovorov na najina vprašanja. Sem pa vedno čutila, da če bi to ostala le želja bi to verjetno obžalovala vse življenje.

Samantho in njeno pot v neznano lahko spremljate na njenem
Instagram profilu TUKAJ!

Foto: Samantha Saražin

PREBERITE ŠE: “Ko si na vrhu, ne smeš izgubiti fokusa!” – Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenski fotograf o delu na prestižni ekspedicijski ladji, ki pluje po Antarktiki #INTERVJU

Nejc Draganjec je večkrat nagrajeni slovenski fotograf, popotnik in biolog, ki je letos skoraj tri mesece svojega življenja preživel na Antarktiki. Tam je na prestižni ekspedicijski ladji delal kot vodja fotografskega studia, v tem času pa so ga doletele številne imenitne dogodivščine. 

Na Antarktiki življenje teče malo drugače kot na drugih delih sveta. Nejc Draganjec je v tokratnem Vandraj intervjuju z nami delil kup izjemnih dejstev in mogočnih podob, ki jih je v svoj objektiv ujel v tej edinstveni ledeni puščavi.

Na Vandraj smo vas v intervjuju nazadnje gostili pred štirimi leti, potem ko ste s fotografijo izbruha najbolj aktivnega vulkana na svetu postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja. Kakšne fotografske mejnike ste v tem času še premaknili?

Res, minilo je že kar nekaj časa in od takrat se je nabralo še kar nekaj nagrad in priznanj (npr. Grand Photo Award), člankov, uspešnih fotografskih projektov in obiskanih sanjskih kotičkov. Predvsem pa sem začel svoje znanje in izkušnje deliti na tečajih, delavnicah in fotografsko usmerjenih potovanjih.

Tokrat bo najina glavna tema Antarktika! Tam ste letos preživeli skoraj 3 mesece. Kaj vas je odneslo na to najhladnejšo in najbolj vetrovno celino na svetu?

Ladja (smeh). Šalo na stran, Antarktika je bila že od nekdaj ena izmed mojih največjih fotografskih, bioloških in popotnih želja. Občutek imam, da me odročni kraji kličejo – me magnetno privlačijo – in bolj odročno od Antarktike ne gre.

Kako ste dobili delo vodje fotografskega studia in kaj so bile vaše delovne naloge?

Z dogovori smo pričeli skoraj dve leti pred samo ekspedicijo. Kontaktiral me je skavt posadke in idejni vodja fotografskega oddelka, nato je sledilo nekaj usklajevanja, ko so omenili Antarktiko, pa se preveč nedostopnega nisem več delal (smeh). S funkcijo managerja fotografskega studia na ekspedicijski ladji sem prevzel celotni fotografski del odprav. Vodil sem delavnice in fotografske odprave na lokacijah, nudil splošno podporo in specialistične individualne programe ter tečaje.

Kako je videti običajen delovni dan na Antarktiki in koliko plasti oblačil ste vsako jutro navlekli nase?

Edina stalnica na Antarktiki je sprememba. Kot vodja oddelka sem si urnik lahko določal sam in bil je zelo vezan na trenutne razmere. Večinoma smo ciljali na pričetek aktivnosti okoli sedme ure zjutraj, ampak nekatere dneve sta se nam vreme in Antarktika nasmehnila že navsezgodaj in v polni opremi smo člani ekipe pričeli s skavtingom lokacije že ob štirih zjutraj. Nekatere dneve pa smo prišli na lokacijo in ugotovili, da so razmere nestabilne (recimo velik odlom ledenika), šli zato raziskovat dalje in aktivnosti so se lahko pričele šele v popoldanskih urah. Ko se je uradni dan zaključil, pa me je čakala še papirologija, preverjanje napovedi, priprave ter načrtovanje naslednjega dne in usklajevanje fotografskega načrta z načrtom plovbe.

Večino časa na ladji sem imel oblečeno merino aktivno spodnje perilo in uniformo (hlače, srajca in ekspedicijska vetrovka). Za odprave zunaj ladje pa velja pravilo, da računaš na najslabše in se na to ustrezno pripraviš. Člani posadke smo tako imeli namensko narejena oblačila, ki so nudila nekaj zaščite tudi v primeru stika z vodo, visoke termo izolirane škornje … Recimo vsaj 5 plasti.

Kako lahko tja pridemo kot turisti in koliko let mora navaden smrtnik za takšno ekspedicijo varčevati?

Ponudba turističnih ekspedicij na Antarktiko izredno narašča in tako je izbire vedno več. Velika večina takšnih ponudb vključuje ladjo ali barko in skoraj vse odrinejo iz argentinskega mesta Ushuaia. Zelo redke ladje odrinejo tudi iz čilenskega kraja Puerto Williams, ki je najbolj južno mesto na svetu. Meni samo ena znana ponudba pa prileti goste direktno na Antarktiko in jim tako prihrani čas in slabost, ki ju zahteva Drejkov prehod.

Cene so pestre ravno toliko kot ponudba in programi. Najceneje bodo zelo fleksibilni potniki prišli skozi z lovom na kakšne ponudbe v zadnji minuti, morda celo na lokaciji v sami Ushuai. Za luksuz in dostop do globokega polarnega J, za katerega ni prilagojenih prav veliko ladij, pa cene hitro poletijo v nebo. Ladja, na kateri sem delal jaz, je bila ultra luksuzna in cene so se pri večletnih povprečnih slovenskih plačah šele začele. Se pa menda da dobiti tudi akcijske cene.

Največji del turističnih obiskov torej obsega ladijski turizem – križarjenja? Kakšno ruto plujejo takšne ladje?

Skoraj vse se torej pričnejo v argentinskem mestu Ushuaia. Zelo redki organizatorji ladje izplujejo iz najbolj južnega mesta na svetu – Puerto Williams ali pa po potnike priletijo direktno na Antarktiko, kjer se lahko vkrcajo na luksuzno ledolomilko.

Običajno ladje nato prečkajo Drejkov prehod. Ta je bil meni največja preizkušnja in čeprav v zibanju celo uživam, sta me morska slabost in tako imenovani “Drake Shake” ujela dvakrat od dvanajstih prečkanj. Zibanje ni običajno, ampak spominja bolj na turbulentno centrifugo. Ladje premetava ne le po vertikalah, ampak tudi levo-desno, vrti in nagiba.

Tako so Južni Shetlandski otoki in njihovo varno zavetje vedno dobrodošel prizor, ko se prikažejo na obzorju. Od tam dalje postane vse odvisno od tipa ladje in kako globoko na jug si lahko privošči pot in seveda od vremena ter zasedenosti lokacij.

Katera so glavna turistična območja Antarktike?

Turizem zagotovo sledi dostopnosti. Najbolj dostopen je severozahodni del Antarktičnega polotoka in velika večina programov bo peljala na ta območja. Katere lokacije bodo potem obiskane, pa je odvisno od vremena in sreče pri rezervacijah. Za vsako lokacijo se je namreč potrebno registrirati, lokacije imajo omejeno število letnih obiskovalcev in za glavne, kot na primer otok D’Hainaut, se bije že skoraj boj in ne tekma.

Bolj južni deli polotoka, še posebno preko 66. vzporednika, ko vstopimo v polarni Antarktični krog, pa je zelo osamljen. Prav tako dosti bolj nevarna je vzhodna stran polotoka in za možnost obiska teh odročnih in nevarnejših krajev se bistveno več plača. Za izredno globoke žepe je v notranjosti Antarktike celo glamping, kamor se tudi da prileteti direktno.

Kateri del leta velja za turistično sezono na Antarktiki?

Glavna sezona se prične decembra in traja nekje do konca februarja. Antarktika se v teh 3 mesecih izredno spremeni in meni so bila ista mesta ob ponovnih obiskih večkrat neprepoznavna.

Kaj so glavne stvari, zaradi katerih ljudi vleče na Antarktiko?

Med potniki smo imeli res širok nabor. Zelo veliko je fotografov in fotografskih navdušencev, ki v Antarktiki vidijo neusahljivi vir umetniškega navdiha. Precej je modernih pustolovcev, ki iščejo še zadnje meje in kote na vedno bolj okrogli Zemlji. Kar nekaj je tudi romantičnih ljubiteljev preteklosti, še posebno obdobja herojskega raziskovanja in ki si želijo iti po sledeh slavnih raziskovalcev in fotografov (npr. Frank Hurley, Ernest Shackelton). Najdejo pa se tudi luksuzni popotniki in ljudje, ki radi izstopajo.

In s čim je Antarktika najbolj osupnila vas?

S svojo še vedno pristno in neokrnjeno naravno lepoto. Pa ob kar nekaj priložnostih tudi pristno nevarnostjo. Pregovor pravi, da je lepota nevarna, in za Antarktiko to zagotovo drži. Oboje mi daje občutek budnosti, samozavedanja.

Kaj in kje so na Antarktiki najbolj nevarne pasti za človeka?

Antarktika je okolje, na katerega ljudje nismo prilagojeni. Glavna in skoraj edina nevarnost sta vreme in geografija. Še posebno vreme se zna obrniti v trenutku in iz povsem prijetnih temperatur se lahko Antarktika, ki na sončen dan spominja na idilični smučarski resort, v minuti spremeni v ledeni pekel. Najbolj nevarni in nepredvidljivi so katabatski vetrovi, ki lahko nenapovedano pridejo iz notranjosti Antarktike, imajo temperaturo tudi -60 °C in pihajo do 300 kilometrov na uro. To so pogoji, v katerih ljudje ne bi mogli preživeti na odprtem in tudi mi smo imeli na vsaki ekskurziji stražo, ki je spremljala prve znake (spust oblakov, ki se razvlečejo preko vrhov gora kot tanke meglene koprene) in takoj poklicala odpravo, če so se pojavili.

Menda ste se opogumili tudi za “polar plunge” – skok v ledeno vodo? Vam je skrajšal ali podaljšal življenje?

Meni osebno verjetno podaljšal. Če že ne podaljšal, pa vsaj obarval (smeh). Voda, v katero sem skočil, je imela -0,9 °C, ampak res ni bilo prehudo. Sem pa poskusil zdržati v vodi čim dlje, da se izzovem in tudi vidim, kako v okoliščinah odreagiram. Takšna izkušnja se mi zdi zelo pomembna in s strani ekspedicijske ekipe je bila udeležba vedno zelo velika. Šele ko preveriš, vidiš, ali boš padel v šok ali boš imel refleksni zajem zraka ali lahko pod vodo gledaš in se orientiraš, kako se boš premikal, ko v nekaj sekundah odpove vsa fina motorika … Prepozno je, če vse take pomembne lekcije dobiš šele, ko gre za res.

No, kasneje sem pa tudi res po nesreči padel iz zodiaka v vodo. Mogoče so mi ravno predhodne izkušnje pomagale, da rešim fotografsko opremo in celotni dogodek je postal skoraj legendaren. Najhujše, kar se je razvilo iz njega, je bila gora birokracije, ki jo je potrebno preplezati ob vsakem incidentu (smeh).

Kako velike skupine turistov so na takšnih ekspedicijah, kot so bile vaše, in kdo vse je del posadke, ki skrbi zanje?

Ker je bilo ekspedicijsko križarjenje s šestimi zvezdicami, smo imeli razmerje posadke in gostov ena na ena, večkrat nas je bilo v posadki celo več kot gostov (posadke nekaj več kot 250 in gostov največ 250). Na samem vrhu je seveda kapitan ladje, ki mu sledijo višji oficirji, vodja ekspedicije in predstavniki raznih področij dela na mostu. Njim odgovarjamo oficirji in vodje oddelkov, kar je bil tudi moj rang kot manager fotografskega studia. Znotraj teh oddelkov pa je potem številno in izredno predano osebje, ki skrbi, da stvari potekajo kar se le da gladko.

Velik del ekipe predstavljajo vrhunski strokovnjaki z raznih področij. Doktorji naravoslovnih znanosti, klimatologi, zgodovinarji, geografi, glaciologi, izkušeni avanturisti itd. Temu delu posadke se reče ekspedicijska ekipa, ki je odgovorna za uspešen, strokoven ter unikaten potek vsake odprave. Vedno smo bili na nogah in z naravo igrali šah ter poskušali predvideti naslednjih pet potez.

Glede na to, da ste med drugim tudi biolog, ste se o živalih, ki tu kraljujejo, naučili kakšno novo presenetljivo dejstvo? No, ali pa o kakšnem, ki ste ga že poznali, poučite nas, laike.

Zelo veliko. Praktične izkušnje vedno nadgradijo teoretično znanje in napisanemu na papir dajo patino resničnosti. Recimo, da kiti grbavci niso v najboljših odnosih z orkami in zgodi se, da bodo preganjanega tjulnja objeli s svojimi plavutmi, se zavrteli na hrbet, ga na trebuhu dvignili iz vode in tako rešili pred uplenom. Resnično fascinantno vedenje usmiljenja, generacijskih zamer, specizma… Nekaj kar si ljudje radi lastimo.

Predvidevam, da ste v teh treh mesecih ujeli tudi kakšen večer, ko ste v miru zrli v zvezdnato nebo in prisluhnili pokanju ledu. Kakšna izkušnja je to?

Pokanje ledu vedno sproži stresni odziv, porast kortizola in proizvodnjo adrenalina. Pomorščaki in raziskovalci polarnih območij nočemo imeti nič s tem (smeh)! Je pa zelo zanimivo poslušati šumenje ledu. V njem so namreč ujeti zračni mehurčki, ki jih silna teža stisne in ko se led v vodi tali in mehurčki uhajajo iz njega, šumi podobno kot gazirana pijača. Ali pa prasketa kot šumeči prah, ki smo ga včasih jedli kot sladkarijo otroci. Kako glasno je to prasketanje, je odvisno od pritiska znotraj ledu.

V antarktičnem poletju se lahko z malo sreče nagledaš le ene zvezdice – Sonca, saj se nikoli zares ne stemni. Ko smo prečkali 66. vzporednik in šli v polarni krog, pa skoraj ves december Sonce sploh ni zašlo. Polnočno sonce in fantastična zlata ura, ki traja od večera do jutra, sta prav tako navdušujoča kot čudovito zvezdnato nebo.

Ste na tem delčku sveta v tem času uspeli izkusiti vse, kar je bilo na vašem “bucket listu”?

Ja, za las je šlo (smeh). Že dolgo nazaj me je navdušila serija fotografij Paula Nicklena, v kateri je imel bližnjo interakcijo z leopardjo tjulenjko in od takrat naprej so leopardji tjulnji postali skoraj moja obsesija. Sedaj na poti na Antarktiko pa so bili moja glavna fotografska želja.

Žal pa res nisem imel sreče. Moja intenzivna nesreča z leopardjimi tjulnji je na ladji postala že skoraj pregovorna in predmet številnih šal. Se je tudi zgodilo, da sem šel večkrat zaporedoma na odpravo in videl ter ujel vse, samo leopardjega tjulna ne. Potem so mi pa recimo obveznosti enkrat preprečile udeležbo in na odpravi ni bilo videti nič razen leopardjih tjulnov.

Na povsem zadnjem postanku zadnje ekspedicije sem pa uspel unovčiti ves trud in točke za vztrajnost. Bil sem priča divjemu lovu leopardjih tjulnjev na pingvine in to tudi posnel. Videti v živo in iz prve vrste ujeti ta surov, a pristen trenutek narave, je nekaj, česar ne bom pozabil nikoli. Pa videoposnetki in fotografije, vredni dokumentarnih oddaj, ki sem jih spotoma ujel, mi bodo verjetno tudi precej pomagali (smeh).

So za obisk te ledene puščave potrebne tudi kakšne fizične priprave ali zgolj premišljeno pakiranje garderobe?

Jaz bi toplo priporočal čim več fizične pripravljenosti. Seveda se da Antarktiko obiskati tudi zelo ležerno, ampak za res polno izkušnjo se bo treba tudi povzepti na kakšno razgledno točko, hoditi nekaj kilometrov na dan, veslati v kanuju vsaj kakšno uro … ja, dobro je imeti kondicijo. Res pomembna pa se mi zdi fizična pripravljenost sploh v primeru, če kaj morda ne gre po planu.

Podobno kot povsod drugod po svetu, je turizem v porastu tudi na Antarktiki. Pa vendar si je nekoliko težje predstavljati, kaj to sploh pomeni?

Drži, turizem na Antarktiki je v velikem porastu. Glavni je turizem, ki se naslanja na takšne in drugačne ladje, ki obiskovalce pripeljejo do zanimivih lokacij, nato pa se organizira manjše odprave na kopno ali raziskovanja z zodiaki (posebno trdoživi gumenjaki, ki jih običajno uporablja vojska).

V tej beli mrzlici je tudi kar nekaj novih ponudnikov, ki se bolj ali manj odgovorno vedejo. Toplo polagam na srce, da se potencialni obiskovalci Antarktike omejijo le na ponudnike, ki so člani IAATO. IAATO je mednarodna strokovna organizacija za polarni turizem in regulira ter nadzoruje turistične dejavnosti. Postavlja smernice in zahteve, pod katerimi je turizem trajnosten, in ne obremenjuje ali ogroža teh občutljivih ekostistemov.

Kakšen vpliv na okolje ima turizem na tem koncu sveta, kjer je ekosistem že tako precej krhek? Verjetno so omejitve?

Polarni ekosistemi so že po naravi izredno krhki, saj ni velikih mrež, ki bi lahko kompenzirale nihanja. Dodatno so pod izrednim pritiskom sprememb, ki jih prinaša globalno segrevanje. Stres izredno hitrih sprememb je še posebno opazen na Antarktiki.

Zato je veliko zelo smiselnih in pravilnih omejitev. Vsi člani ekspedicije smo morali opraviti različne treninge in akreditacije pod okriljem prej omenjenega IAATO in tudi vsi gosti so morali opraviti obvezno IAATO izobraževanje ter biološko dekontaminacijo pred vsakim izhodom z ladje in po povratku z odprave.

Člani ekspedicijske ekipe so biologi, glaciologi, ekologi, meteorologi … doktorji številnih smeri in ta krasni in krhki sistem je bil za veliko članov njihovo življenjsko delo. Zato je bila varnost Antarktike vedno na deljenem prvem mestu skupaj z varnostjo gostov. Šele ko je bilo oboje v celoti zagotovoljeno, se lahko začne razmišljati o bolj zabavnih temah.

Nekaj takšnih omejitev bi na primer bilo: namenska obutev za ekspedicije, ki se dekontaminira po vsakem izhodu. Na Antarktiko ni dovoljeno prinesti nič, kar ne bi bilo dekontaminirano, vključno z raznimi plakati, zastavami in podobnimi panoji (pogosta neizpolnjena želja gostov je bila, da se slikajo s panojem “7. kontinent”). Omejeno je število obiskovalcev, ki smejo biti istočasno na lokaciji. Omejeno je število obiskovalcev na leto in vsako lokacijo je potrebno rezervirati in se registrirati s poročilom obiska. Prepovedano je dotikanje tal (tudi posedanje, klečanje …) in najmanjša razdalja do živali je 5 metrov. Premikanje na odpravah je vedno pod nadzorom in po vnaprej preverjenih varnih ter označenih poteh.

Ste po treh mesecih mraza, a osupljivih razgledov, že kaj pogrešali poletje in pogled na zelene gozdove?

Hmm, mislim, da ne. Pogrešal sem ženo, družino in prijatelje, razgledi pa so bili preveč dih jemajoči, da bi si jih v 3 mesecih že želel zamenjati. Kar se letnih časov tiče, pa je zame na južni polobli vsaj tehnično že bilo poletje, medtem ko je bila v Sloveniji zima. Kar nekajkrat se je tudi zgodilo, da smo imeli na Antarktiki precej topleje, kot je bilo ob istem času v Sloveniji. Spomnim se, da smo na en sončen dan imeli tudi za Antarktiko povsem nenormalnih 15 stopinj.

Kam vas bo odneslo v prihodnjih mesecih in kaj vse nameravate loviti v objektiv?

Trenutno se že pripravljam za novo ekspedicijo, tokrat na Grenlandijo in Arktiko, tako da si bom uradno prislužil bipolarni naziv (smeh).

Poleg tega pa pripravljam kar nekaj novih fotovanj (potovanj s poudarkom na fotografiji), fotografskih tečajev in foto delavnic, tako da lepo vabim bralce k spremljanju novičk na spletni strani wandergraphy.si ali na družbenih omrežjih – na Instagramu: @wandergraphycom in Facebooku: Nejc Draganjec – Travel Photography (WanderGraphy).

FOTO: Nejc Draganjec 

PREBERITE ŠE: Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu IN Bahami: Ne odlašaj na jutri #fotozgodba

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.