Top 25 slikovitih popotniških intervjujev za čas, ko je pametneje ostati doma

Potovanja bodo morala počakati, a dovoljene so sanje. Za vas smo na kupu zbrali top 25 najbolj branih Vandraj popotniških intervjujev, ki vas bodo vsaj malo popeljali v drug prostor in čas.

Slovenci smo prizemljili letala, Evropa zapira svoje meje in nasploh je popolnoma ustavljeno javno življenje. Potovanja so tako čez noč postala naša zadnja prioriteta, a to ne pomeni, da moramo biti od sveta odrezani tudi v virtualnem svetu. Te dni smo se spomnili top 25 popotniških intervjujev, ki ste jih na Vandraj najraje prebirali v zadnjih nekaj mesecih.

Mojca Mavec: “Nimam lastniškega stanovanja, ne dragega avta. Vse gre za potovanja.”

Sanja Grohar Kovič iskreno o selitvi, življenju, vzgoji otroka, (ne)prepoznavnosti in zaslužkih v Londonu

Rebeka Dremelj: “Maldivi nikakor niso nedostopna destinacija, le potovanje je treba skrbno načrtovati.”

Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Slovenki Evi se je uresničila srednješolska želja, ko je postala stevardesa

Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

“Zagotovo je največja zmota to, da so Maldivi draga destinacija” #intervju

Rusinja v Sloveniji: Jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti

Urška Pečnik: “Zelo hitro prideš do spoznanja, da enakopravnosti tukaj ni.”

Z družino v divjino: “Odločila sva se, da otrokom želiva namesto nepremičnin zapustiti spomine na nepozabna doživetja.”

Tina in Uroš, ki potujeta z osemmesečnima dvojčkoma: “Naučila sva se bistvene stvari – ne komplicirat!”

Družina Bračko, ki je spakirala kovčke in odšla na potovanje okoli sveta

Černobil in njegove sence skozi oči Nine Plantan #intervju

Slovenki, ki s petimi evri na dan že pol leta kolesarita čez Južno in Srednjo Ameriko

Vandraj insider: Slovenka, ki Tenerife pozna kot svoj žep

Slovenka Katja, ki potuje s sedemletnim sinom: “Tu in tam pade kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res”

Maja Novak: “Delo na zasebni jahti je najlepša in najtežja izkušnja v mojem življenju”

Slovenski par, ki se je s terencem podal na polletno potovanje po Južni Ameriki

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Slovenka Boni, ki se je sama odpravila raziskovat Uzbekistan

I, Wanderlista: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju

Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares

Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Luka Sešek: »V Hollywoodu sva pomotoma zaparkirala Jimmyja Kimmla!«

Roadtrip po Skandinaviji: Vse, kar morate vedeti, še preden se usedete v avto #intervju

PREBERITE ŠE: Na kulinarično pot okoli sveta: 5 okusnih idej za domače kosilo

Slovenski par, ki je za prvo samostojno potovanje izbral medene tedne v Mehiki

Tokrat svojo popotniško dogodivščino z nami delita Azra Žilić Galun in Uroš Galun. Mehika je bila njuno prvo potovanje, ki sta ga organizirala v lastni režiji. In to ne kakršnokoli. V Mehiko sta šla na medene tedne!

Mehika je ena tistih dežel, od koder se malokdo vrne razočaran. Azra in Uroš sta svojo pot z nami delila v tokratnem Vandraj intervjuju. Kako sta načrtovala poročno potovanje, kaj si želita, da bi vedela še pred oddihom, kakšen je bil njun proračun, kaj ju je navdušilo in katere hrane ne bosta kar tako pregnala iz misli? Preverite v nadaljevanju. 

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva čisto običajen neizstopajoč par, ki ima poleg zahtevnih služb še ogromno drugih obveznosti in se tudi doma le redko sreča in komaj uskladi. Toda, ko pride tak dan, da sva oba prosta, ga definitivno izkoristiva za kakšen izlet, najine dopuste pa za nepozabna potovanja in pustolovščine.

Med vajinimi prvimi oddihi v lastni režiji je bila Mehika. Kako sta se za prvo samostojno pot odločila prav za to deželo?

Najino prvo potovanje v lastni režiji je bilo dejansko poročno potovanje. Za poročno potovanje sva si želela nekaj drugačnega, eksotičnega ter nepozabnega. Odločala sva se med Mehiko, Tajsko ter Kenijo. Na koncu so naju prepričale realne popotniške fotografije čudovitih plaž ter piramid v Mehiki. Seveda sva bila tudi finančno omejena in si nisva mogla privoščiti potovanja za 6.000 evrov in več, zato sva se podala v do tedaj »neznane vode« ter si najino sanjsko potovanje začela organizirati kar sama.

Kako sta načrtovala potovanje in pred kakšne izzive vaju je Mehika postavljala?

Na Facebooku sva najprej začela slediti stranem »Izlet na dlani« ter »Po svetu«, kjer sva bila na lovu za ugodnimi letalskimi kartami do Cancuna. Ko sva zasledila ugodne cene v terminih, ki so nama ustrezali, sva jih nemudoma kupila. Ker je bilo to prvo načrtovanje, nisva želela preveč komplicirati in sva si tako za vseh 21 nočitev izbrala kar en apartma v kraju Playa del Carmen z dobrimi ocenami in komentarji na Airbnb-ju. Pazila sva le, da je blizu plaže in restavracij ter ostalega dogajanja. Doma sva si uredila tudi turistično zavarovanje. Vse ostale stvari sva si pustila za sproti, saj se nama dejansko ni sanjalo v kaj se sploh podajava (smeh).

Kaj si želita, da bi vedela že pred odhodom?

Ker je bilo to najino prvo načrtovanje in prvo potovanje v lastni režiji, si lahko verjetno mislite, da vse stvari niso potekale v ravno najboljšem redu. Žal sva se na pot odpravila le z bančnimi karticami in nekaj evrov gotovine. Ko sva prispela na letališče v Cancun sva hitro ugotovila, da avtobusni prevoznik ADO bus ne posluje z bančnimi karticami kot tudi z evri ne. Brez problema pa vsepovsod sprejemajo ameriške dolarje. Za piko na i pa sva pristala takrat na novo odprtem terminalu, ki je bil tako rekoč prazen. Ni bilo bank, bankomatov in tudi menjalnic ne. Nekaj časa sva bila obupana, saj sva mislila, da bova obtičala na letališču sredi noči in sredi džungle (kot, da nisva bila že noro utrujena od 35-urne poti). K sreči je na parkirnih prostorih bilo veliko taksistov in nekateri izmed njih so sprejemali tudi kartice. Tako sva se po rahlo zasoljeni ceni pripeljala v Playo del Carmen kot kralja (smeh).

Kako sta prišla do Mehike? Sta se po njej tudi kaj premikala? S čim?

Kot sva že omenila, je najina pot od Maribora do letališča v Cancunu trajala 35 ur. Najprej sva se pripeljala do avtobusne postaje v Ljubljani. Nato sva pot nadaljevala s Flixbusom do letališča v Benetkah. Od tam sva letela najprej v Frankfurt in od tam naprej v Cancun. Vsepovsod sva seveda tudi čakala nekaj ur. Doma sva razmišljala, da bi se bilo po Jukatanu najbolje premikati z najetim avtomobilom, a ko sva videla kako divji vozniki so (po najinem mnenju) Mehičani, sva to opcijo opustila. Tako sva se po prihodu v Playo del Carmen odpravila do ponudnikov enodnevnih izletov in se izpogajala za ugodne cene.

Je bil proračun na tak način – s samostojno organizacijo večine poti – občutno nižji? 

Na potovanju sva za dve osebi in 21 dni oddiha skupaj odštela slabih 3 tisoč evrov. V to je vključeno vse, razen žepnine za suvenirje in druge priboljške. Za obe povratni letalski karti iz Benetk v Cancun sva odštela okoli 700 evrov, za apartma v kraju Playa del Carmen za celotno potovanje slabih 800 evrov, za vse izlete po Mehiki okoli 840 evrov, za hrano okoli 450 evrov in za prevoze do in od obojih letališč še slabih 120 evrov. V končno ceno je vključeno tudi turistično zavarovanje.

Kaj vse Mehika ponuja, kaj sta si ogledala in kateri so top kraji, ki jih med obiskom ne smemo preskočiti?

Midva sploh nisva imela predstave, kako zelo velika je Mehika, dokler nisva tja dejansko prišla. Razdeljena je na zvezne države in raziskovala sva samo dve, ki se nahajata na polotoku Jukatan. Sam polotok je tako velik in ponuja toliko znamenitosti in prelepih krajev ter lokacij, da jih midva v 21 dneh enostavno nisva uspela vseh pogledati.

Nama je pa v tem času uspelo podrobno raziskati kraj, v katerem sva bila nastanjena;  nato Tulum (kraj z arheološkim najdiščem ter rajsko plažo), ki ga priporočava za ogled vsem, ki se odpravljate v Mehiko, saj ima eno najlepših plaž, ki sva jih kadarkoli videla in v času, ko sva midva bila tam, sploh ni bilo gneče. Poleg tega pa je v neposredni bližini staro majevsko mesto z obzidjem, ruševinami ter prav posebno piramido; ter Valladolid (majhno slikovito kolonialno mestece s pisanimi hiškami ter mešanico mehiške in evropske arhitekture).

Mehika.

Obiskala sva med drugim veliko arheoloških parkov, kjer so majevske piramide in celotna majevska mesta sredi džungle (med najbolj znanimi so Chichen Itza, Coba ter Tulum). Ne moreva se odločiti, katero majevsko mesto nama je bilo najbolj všeč in katerega bi izpostavila, saj ima vsako mesto drugačno zgodbo, drugačne piramide in je vsako zase nekaj posebnega. Tistim, ki se odpravljajo v Mehiko za dlje časa, bi priporočila voden ogled vseh treh omenjenih.  Obiskala sva tudi kar nekaj mehiških cenot (podzemne jame napolnjene z vodnimi bazeni ali kar podzemnimi rekami), ki so posejane po celotnem polotoku. Vsaka je malce drugačna in v soparnem tropskem podnebju prava osvežitev. Najbolj znana je Ik Kil cenote, ki jo priporočava za ogled, vendar je dobro biti tam v zgodnjih urah, da se izognete trumam turistov.

Na jugu zvezne države Quintana Roo skoraj ob meji z Belizejem se razteza jezero Bacalar, ki mu drugače pravijo tudi jezero sedmih barv. Definitivno ga je vredno obiskati ter raziskati njegove lagune ter okolico. Ta izlet nama je bil zelo zanimiv in pri srcu, saj sva opazovala različne živalske vrste, ki jih pri nas ne najdemo, obenem sva uživala ob soncu, vožnji po jezeru ter raziskovanju lagun, poslušala sva zgodbe o nizozemskih piratih ter kolonialnih vojnah, si ogledala grad, ki je služil kot vojaška utrdba pred napadi piratov ter se družila z domačini ob dobri mehiški hrani.

mehika.

Ker pa je v zvezni državi Quintana Roo vse več turistov, je posledično tudi turistična ponudba vse večja in vse bolj pestra. Zelo znana je Xcaret družina tematskih parkov. Midva sva obiskala le dva izmed mnogih, in sicer Xel-Ha ter Xcaret. Xel-Ha je bolj osredotočen na vodne aktivnosti, medtem ko v Xcaretu želijo na kratko in na enem mestu predstaviti celoten Jukatan. Tako sva lahko tam opazovala različne živali, se kopala v cenotah, si pogledala, kako poteka pridelava čokolade in celo kakšno je mehiško pokopališče ter uživala v mnogih predstavah. Najbolj spektakularna je bila tista zadnja, kjer so pokazali, kako so starodavni Maji izumili igro, iz katere se je razvila danes znana igra med dvema ognjema.

Aja, pa še to. Tudi Uroš, ki je ljubitelj adrenalinskih zadev, je prišel na svoj račun, ker imajo kar nekaj adrenalinskih parkov, kjer so na voljo številni zipline-i in vožnja s štirikolesniki po džungli. Ja, tega vsekakor nisva smela izpustiti (smeh).

Je bila rezervacija nastanitev vnaprej obvezen del načrtovanja poti?

Pravzaprav, ja. Ker je bilo to prvo potovanje v lastni režiji, je bila najbolj »ziher« varianta si ustrezen apartma ter bivanje poiskati še pred potovanjem, saj se nama ni sanjalo, kam bova dejansko prišla, ali bodo ob najinem prihodu apartmaji na dobrih lokacijah še na voljo in kako komunikativni so sploh Mehičani. Poleg tega pa nisva želela zapravljati dragocenega časa z iskanjem nastanitve.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ja, vsekakor! To je med drugim tudi svojevrsten čar potovanj v lastni režiji, ki ga ob potovanjih s turističnimi agencijami ne doživiš ali pa ga zelo redko. Pogovori z domačini povedo veliko o ljudeh, ki tam živijo pa tudi o njihovih navadah, pogledih na svet in podobno. Najbolj so nama pri srcu ravno Mehičani, saj so resnično zelo odprti, sproščeni, komunikativni ter srčni. Tam sva se kot turista počutila zares lepo sprejeta ter domača, za razliko od na primer najinega potovanja po Tajski, kjer sva imela občutek, da so domačini prisiljeno prijazni z namenom, da bi od naju kot turistov pridobili čim več denarja.

Mehika.

Rada bi izpostavila še eno zanimivo dejstvo, ki ga pred prihodom v Mehiko nisva poznala. Po najinem raziskovanju polotoka sva se peljala tudi mimo manjših kolib v džungli ter raznih barakarskih naselij. Naš vodič (ki tudi sam izhaja iz enega takih naselij ter je potomec Majev) nam je povedal, da tam živijo potomci Majev, ki zavračajo sodobno življenje. Pogovarjajo se v starodavnem majevskem jeziku in se španščino začnejo učiti šele ob začetku obiskovanja šole. Mehiška oblast je v teh odročnih območjih postavila šole, ki bi tem ljudem omogočale pridobitev izobrazbe za nadaljno integracijo v sodobnem svetu. Na srečo ali na žalost so te šole večinoma prazne, saj si večina teh ljudi ne želi sodobnega življenja, temveč le uživati v brezskrbnem življenju nekje globoko v džungli.

Kako sicer izbirata naslednjo popotniško destinacijo in katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Ko iščeva novo destinacijo za potovanje, imava v mislih, da mora biti čim bolj drugačna od prejšnje. Da vidiva in doživiva nekaj, kar še nisva. Od vseh do sedaj pa nama je ravno najbolj pri srcu potovanje v Mehiko, saj je bilo prvo potovanje v lastni režiji in hkrati najino poročno potovanje. Ker je bilo prvo v lastni režiji, se nama je vse zdelo še bolj zanimivo, bolj drugačno, bolj okusno, bolj adrenalinsko.

Kakšen tip popotnikov sta sicer?

Jaz sem načrtovalka. Torej pred potovanjem se dobro informacijsko pripravim, pripravim finančni okvir ter shemo, urejam vso logistiko in poiščem ustrezne nastanitve. Uroš je pa bolj »na easy«. On se prepusti toku, zaupa v moje načrte, se odloča in morebitne zaplete rešuje sproti.

Top 3 jedi, po katerih vama bo Mehika ostala v spominu brbončic?

Uuf. Prava mehiška hrana je noro dobra in ni niti podobna tej, ki jo pri nas ponujajo v mehiških restavracijah. Izpostavila bi limetino juho (to je juha s kurjo jušno osnovo, razcefranimi kosi piščanca, koščki paradižnika, tortiljami narezanimi na trakce ter limetami. Okus je slano – sladko – kisel. Je pa to top izbira za jutro po prekrokani noči); Tijuana zebro (to so v listnato testo zaviti koščki piščanca, paradižnika, sira ter začimb, kjer je priloga guacamole); tostade (ocvrte tortilje z različnimi prilogami na vrhu, kot so guacamole, škampi, govedina, riba in podobno).

Tehnologija je postala zvesta spremljevalka popotnikov. Brez katerih naprav in aplikacij ne gresta na pot?

Najina GoPro kamera naju spremlja povsod. Ob nama sta zmeraj tudi najina telefona, kjer so naložene številne aplikacije, ki nama zelo prav pridejo.  Po navadi so to aplikacije z voznimi redi podzemnih vlakov in linijami, ki vodijo do številnih znamenitosti. Manjkati ne sme niti Tripadvisor, kjer si pogledava ocene dobrih restavracij in seveda dobri stari Google maps, ki naju je že nekajkrat rešil, ko sva se rahlo izgubila.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Izguba bančne kartice. In to se nama je zgodilo ravno v Mehiki. Pri njih so bankomati nastavljeni ravno obratno kot pri nas. Najprej ti izročijo denar in šele nato kartico. Midva sva denar vzela, kartico pa pozabila v bankomatu. Da je nimava, sva ugotovila šele naslednji dan, ko sva ponovno želela dvigniti denar. Vrnila sva se do bankomata, kjer sva prejšnji dan dvigovala denar, vendar kartice ni bilo več. Nato je sledilo klicanje v Slovenijo, prenakazovanje denarja, blokada kartice in tako naprej.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom, morda tudi tistim, ki se na samostojno potovanje odpravljajo prvič?

Nasvet, ki bi ga lahko namenila drugim popotnikom, predvsem tistim, ki se na samostojno potovanje odpravljajo prvič, je, da naj nič ne skrbijo, če zadeve ne potekajo po načrtih, saj iz različnih zapletov po navadi nastanejo zgodbe, ki naše potovanje popestrijo v pozitivnem smislu in nam zapustijo nepozabne spomine.

HITRIH 6

Najljubša država: Mehika

Najljubše mesto: London

Najljubša plaža: Playa Pescadores Tulum

Najljubša kulinarika: tajska

Naljubši način transporta: skuter

Najljubši jezik: angleščina

Foto: osebni arhiv/Azra Žilić Galun in Uroš Galun

Njun Mehiški filmček najdete TU, Azri pa lahko sledite tudi na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

“Zagotovo je največja zmota to, da so Maldivi draga destinacija” #intervju

V tokratnem Vandraj intervjuju sta nas na kos raja – kot so Maldivi – popeljala Manca Terčon in Danijel Lazar. Najraje potujeta v lastni izvedbi in brez agencij, tokrat pa sta na Maldivih poiskala pomoč Slovencev, ki tam živita, oddajata nastanitve in organizirata potepe.

Manca in Danijel sta z nami tokrat delila šopek uporabnih nasvetov, kako ugodneje obiskati rajsko destinacijo, kot so Maldivi, kaj tam početi in na kaj biti pozoren pri organizaciji poti.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva par, ki je »težko pri miru«. Po koncu vsakega potovanja Manca že brska po blogih, družbenih omrežjih in spletu nasploh, kam v bližnji prihodnosti. Obožujeva tudi raziskovanje Slovenije. Pri izbiri skritih kotičkov Slovenije in sveta nama je glavno vodilo raziskovati manj poznane, lahko bi rekli »manj instagramabilne destinacije«. Obožujeva kraje, ki niso pretirano natrpani s turisti, seveda pa to ne pomeni, da se turističnih krajev v celoti izogibava, saj so prav tako na najinem seznamu željenih videnih destinacij.

Pred kratkim sta se vrnila z oddiha na Maldivih. Kako so Maldivi pristali na seznamu krajev, ki jih želita ujeti še v tem življenju? 

Saj veste, človek vse življenje sanja, eni o nakupu novega avta, drugi o hiši, tretji pa o »rajskih« potovanjih. Ker sem članica skupine Ugodno po svetu, precej redno spremljam objave v skupini, predvsem pa, ko se približuje prihodnje potovanje oz. hrepenenje po prihodnjem potovanju. Opazila sem precej objav o Maldivih, kako so lahko ti poceni, kako je vsak otok po svoje zanimiv in drugačen in najpomembneje, da Maldivi niso samo otoki z resorti.

Kako sta načrtovala potovanje? 

V februarju 2019 sva pričela spremljati karte – first minute akcije. Zadala sva si, da bi rada letela iz Zagreba ali Ljubljane. Ko sva konec februarja zasledila First minute akcijo Turkish Airlines iz Ljubljane za 490 eurov, sva se odločila, da je to, to. Pred vsakim potovanjem si namreč zadava ceno, ki nama je sprejemljiva za nakup letalske karte prihodnje destinacije. V naslednjih dveh tednih sem ogromno pregooglala, prebrala bloge slovenskih in tujih popotnikov in prečesala objave v Facebook skupinah, ki se navezujejo na Maldive. Ker je otokov preko 1000, je bilo naslednje vprašanje, na kater otok.

Objave v skupini so naju prepričale, da obiščeva otok Vashafaru. Potujeva vedno sama, brez turističnih agencij, tokrat pa sva se na podlagi komentarjev odločila, da najin oddih vsaj delno prepustiva rokam dveh Slovencev, ki že nekaj let živita na Maldivih. Tako sem že spomladi kontaktirala Natašo Gobec Rajgelj, ki z možem Janezom oddajata sobe v guest housu na otoku Vashsfaru.

Manca Terčon in Danijel Lazar

Kaj si želita, da bi vedela že pred prihodom?

Rada imava takšna in drugačna presenečenja na potovanjih, ker je to navsezadnje njihov čar – da vedno pač ne gre vse po načrtu (smeh). Ne glede na vse, tokrat ni bilo nobenih slabih presenečenj.

Kako sta prišla do Maldivov in kako sta se premikala po otokih?

Najina pot se je pričela na letališču Jožeta Pučnika v Ljubljani s poletom do novega istanbulskega letališča, po nekajurnem postanku pa polet do letališča na Male, na Maldivih. Tja sva prišla v popoldanskem času, naslednji dan. Zvečer sva imela 40 minutni polet na otok Hanimaadhoo. Letela sva z maldivsko letalsko družbo Maldivian. S Hanimaadhoo so naju nato s hitrim gliserjem pripeljali do otoka Vashafaru. Pot z gliserjem je trajala približno dvajset minut.

Na izlete na sosednje otoke smo vedno odšli s hitrim gliserjem. Ker so bili to majhni lokalni otoki (z izjemo resort otoka), smo se po otokih premikali peš, saj na nobenem od lokalnih otokov niso bili prisotni avtomobili in res jih z lahkoto prehodiš. Vse izlete so organizirali v guest housu, kjer sva bivala teden dni.

Je rezervacija nastanitev vnaprej obvezen del načrtovanja poti? 

Običajno na najinih potovanjih nastanitve rezervirava ob prihodu na samo destinacijo. Tokrat sva se odločila za bolj miren dopust, ker sva oba potrebovala počitek in sva nastanitev rezervirala že pred prihodom na Maldive.

Kakšna je razlika med bivanjem na lokalnem otoku, kot je Vashafaru in med resorti?

Razlik med bivanjem na lokalnem otoku in resort otoki je precej. Prva razlika je, da so lokalni otoki (vsaj ti, ki sva jih uspela obiskati) zelo neoblegani, neturistični. Ni lepšega kot to, da se ne rabiš boriti za svoj prostor pod palmo in v morju.

Naslednja pomembna razlika so cene. V resortu so vse cene vsaj 5x dražje kot v hotelu. Cena za liter vode v resortu je lahko hitro 7 dolarjev in več. Pivo v resortu je bilo 12 dolarjev, sveže iztisnjen sok pa 13 dolarjev.

Na lokalnih otokih ni hotelov, prisotni so guest housi, na Vashafaru sta trenutno samo dva, zato si lahko predstavljate, koliko je turistov. Pa seveda to, da na teh lokalnih otokih ni bilo avtomobilov, skuterjev … Res je super, ko se lahko brezskrbno sprehajaš sredi ceste.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu? 

Na vseh otokih smo imeli neposreden stik z lokalci. Zelo so prijazni, vljudni, pozitivni in nasmejani. Najbolj so nama ostali v spominu prav na otoku Vashafaru, in sicer vsakodnevna otroška razposajenost in medgeneracijsko druženje. Ko z njimi spregovoriš kakšen stavek, postanejo navihani še bolj.

Sta šla tudi na kakšne izlete? Kakšne aktivnosti vse ponujajo Maldivi?

V sklopu bivanja na otoku Vashafaru, sta Janez in Nataša poskrbela za pestro ponudbo izletov, snorklanje na različnih grebenih, skok do sandbanka, plavanje z mantami in želvami, obisk sosednjih otokov, raziskovanje kmetijskega otoka Maafahi in obisk otoka Utheemu, z možnostjo kopanja na urejenih bikini plažah, obisk float bara …

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanju na Maldive? 

Definitivno je največja zmota to, da so Maldivi draga destinacija. Za približno 950 evrov po osebi dobiš v enem tednu res veliko. Midva sva za ta denar dobila 7 nočitev s polnim penzionom, izlet na dva sosednja otoka, celodnevni izlet na resort otok, plavanje z mantami, izlet na sand bank, izlet na float boat, snorklanje, povratno letalsko karto Male-Hanimaadhoo-Male s hitrim gliserjem.

Najdražji je bil izlet v resort. Vstopnina je 100 dolarjev. V to ceno je sicer vključeno kosilo, koriščenje bazenskega kompleksa in plaže, niso pa vključene pijače. Če v resort ne greste, tako prihranite dobrih 100 evrov po glavi. Nama se to ne zdi pretirana cena, sploh, če pomislimo, kaj dobiš na Hrvaškem ali v Grčiji za takšen denar.

Ena od zmot o Maldivih je tudi to, da tam ni ničesar za početi. Maldivi ponujajo 101 stvar, da čas še (pre)hitro mine. Naslednjič jo bova tja zato ucvrla vsaj za teden dni dlje, verjetno le na druge lokalne otoke.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom? 

Kreditna kartica naj bo vaša zlata rezerva, vaše primarno sredstvo za plačevanje pa naj bo denar. Najbližji bankomat je lahko 300 km stran, ali pa je le-ta že več dni prazen, brez zaloge denarja.

Kako sicer izbirata naslednjo popotniško destinacijo? 

Za destinacijo izven Evrope si vsak zase v  glavi ustvariva seznam treh željenih destinacij, ki bi jih želela obiskati v prihodnjem letu. Nato sledi usklajevanje, kompromis. Večinoma se najmanj dve destinaciji na seznamu obeh ponovita. Naslednji korak je, da si zadava, koliko sva pripravljena odšteti za letalsko karto. Na koncu zmaga tista destinacija, ki se najbolj približa zadani ceni letalske karte, torej destinacija z najboljšo ponudbo letalske karte.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Uf … Vsako potovanje je bilo po svoje posebno in se ne more primerjati z ostalimi potovanji. Mogoče bi izpostavila road trip po zahodu ZDA in pa Andamanske otoke.

Kakšen tip popotnikov sta? 

Avanturista, a to besedo vsak od naju razume po svoje. Moje avanture brez mobitela ne grejo, ker si z njim pomagam pri iskanju zanimivih točk na sami destinaciji, Danijel pa bi raje »taval« in se prepustil toku naključij. Vedno bi rad izkusil, kako se znajti v naravi.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu? 

Azijske jedi so za najine pojme the best!

  1. Chicken Tikka Massala – okusna indijska kremna piščančja jed v kari omaki, ki pa ne sme biti preveč pekoča (v bistvu so vse massale super) in pa zraven obvezno njihov kruh s sirom ali česnom; cheese oz. garlic naan
  2. Mas huni – maldivska jed, tipična jed za zajtrk, zmes tune, čebule in kokosa
  3. Kottu roshi – maldivska jed, narejena iz narezanih kočkov palačnik, tune, zelenjave in mešanice začimb

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ne, to bi bil greh (smeh). Čar potovanj so sicer spomini v glavi, a definitivno tudi tisti, na fotografijah. 

Tehnologija je postala zvesta spremljevalka popotnikov. Brez katerih naprav in aplikacij ne gresta na pot?

Če vprašate Danijela, raje vzame kakšno oblačilo manj, kot da bi se moral odpovedati kakšni  tehnologiji oz. napravi. Tokrat so nama družbo delali dron, Go pro kamera in fotoaparat. Slednjega na koncu skoraj nisva uporabila, ker preprosto ni bilo časa. Po izkušnji v ZDA pa je Sygic zvesta aplikacija na najinih mobilnih napravah.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj? 

Zelo slaba pokritost mobilnega signala izven večjih mest na zahodu ZDA. Ko smo najeli avtomobil, so nam dali za GPS Huaweijov telefon, ki je bil vezan na mobilni signal. Izven večjih mest smo imeli vedno težavo, ker signala ni bilo in posledično Google maps ni deloval. Mobitel je imel sicer onemogočeno uporabo katerihkoli drugih aplikacij, sicer bi se posluževali Sygica, ki smo ga nato naložili na Danijelov telefon. Za vse ostalo zadostuje stric Google.

HITRIH 6 

Najljubša država: Francija – pokrajina Dordonja (Danijel), Indija – še posebej Andamanski otoki (Manca)

Najljubše mesto: Matera (usklajeno v en glas)

Najljubša plaža: sandbank na Maldivih, sredi oceana, sredi ničesar

Najljubša kulinarika: indijska kulinarika

Naljubši način transporta: skuter

Najljubši jezik: nemščina (Danijel), špančina (Manca)

Foto: Manca Terčon in Danijel Lazar

Njunim dogodivščinam lahko sledite tudi prek Mancinega Instagram profila – TU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Maldivi maldivi

Luka Sešek: »V Hollywoodu sva pomotoma zaparkirala Jimmyja Kimmla!«

Luka Sešek je še zelo mlad, pa se pri dvaindvajsetih letih lahko pohvali že s kar nekaj uspehi. Pa tudi potovanji. Nadvse zgovornega in prijaznega fanta, za katerega bi lahko rekli, da živi za glasbo, se gotovo spomnite kot zmagovalca zabavne oddaje Znan obraz ima svoj glas. Marsikdo pa ne ve, da je Luka poleg v glasbo zaljubljen tudi v Ameriko. Seveda nas je zanimalo, kaj na tej celini ga je tako prevzelo.

Preberi več

Nina Štajner o življenju med Slovenijo in Kitajsko

Nina Štajner je arhitektka in notranja oblikovalka, ki stoji za blogom Kitchy World, zadnje leto pa je eden od njenih domačih naslovov tudi na Kitajskem.

Nina Štajner namreč živi med Slovenijo in Kitajsko, natančneje v mestu Suzhou, ki leži zahodno od Šanghaja. Česa se na Kitajskem nikoli ne bo mogla navaditi in kaj jo tam navdušuje, kateri so obiska vredni kotički in kako se znajde v tem velikem mestu, preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kdaj vas je odneslo na Kitajsko in kako pogosto se vračate v Slovenijo?

Partnerju se je ponudila priložnost za službo na Kitajskem in tako sva se odločila sprejeti izziv. Meni ni bilo lahko, saj sem v Sloveniji s trdim delom ustvarila svojo kariero, ki me izpolnjuje in jo obožujem. Zato svoj čas delim na pol – malo delam »na daljavo« in z nepogrešljivo pomočjo sodelavke Mateje Katje Vrtovec Jerančič, malo pa sem v Sloveniji. 

Tržnica tekstila

Kakšen je bil sam prehod iz mirnega življenja v Ljubljani v mesto, kjer je za več Slovenij prebivalstva?

Ljubljana ima srečo, da je (evropska) prestolnica z veliko zgodovine in živahnim kulturnim življenjem. Suzhou ima morda res petkrat več prebivalcev kot cela Slovenija, družabno življenje pa je bolj ali manj eno samo mrtvilo. Razen če si študent, klubska scena je – menda – kar divja.

Takole daleč na vzhodu se človek potem večinoma druži z drugimi expati, izseljenci, kar je zelo zanimivo, saj spoznavaš ljudi res z vsega sveta.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja na drugem kontitentu? 

Da je Evropa – in Slovenija – v večini pogledov res raj!

Ninina pisarna na Kitajskem

Je v kitajski kulturi kaj takšnega, česar ste se težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino? 

Nikoli se ne bom navadila prerivanja in pljuvanja, bom pa zelo pogrešala njihovo neizmerno ustrežljivost. Zelo pri srcu mi je tudi njihova tradicionalna estetika. 

Ste poleg mesta, kjer živite, raziskali še kakšen del Kitajske? 

Priznam, da sva raje kot Kitajsko ‘raziskala’  bližnje bolj tropske otoke FIlipinov, Indonezije in Tajske. Seveda sem obiskala veliki zid, imam pa še dolg seznam krajev, ki jih želim videti na Kitajskem … začenši s pandami v Chengduju.

Veliki kitajski zid

[O mestu:]

Živite v kraju Suzhou, ki je okoli 60 km oddaljen od Šanghaja. Kako drugačen je od življenja, ki ste ga bili vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje?

Dnevno življenje niti ni toliko drugačno od življenja v Ljubljani; čez dan delava, zvečer greva na večerjo, ob vikendih se druživa s prijatelji ali pa ‘pobegneva’ v bolj metropolitanski Šanghaj.

Suzhou Lingering garden

Na Kitajskem me brez dvoma najbolj navdušuje tehnološka naprednost in možnost, da ti karkoli ob skoraj katerikoli uri dostavijo na dom. Udobje spletnega nakupovanja je nepredstavljivo; kupiti pa se da prav vse, za sprejemljivo ceno.

Kitajska ima še eno veliko prednost: odličen javni prevoz! Vlak do Šanghaja me stane okoli 5 evrov, za pot potrebuje okoli 25 minut in je vedno brez izjeme točen. 

Suzhou, Shangfangshan

In kaj malo manj? 

Grozno frustrirajoče je pomanjkanje informacij! Naš internet je namreč blokiran, še huje pa je, da na njem ni nobenih lokalnih informacij; na kitajskem internetu pa je vse v pismenkah.

Tako lahko ob iskanju npr. pošte ali kakšne trgovine hitro izgubiš živce; za vse je treba koga vprašati ali pa se odpraviti ven in stvari fizično poiskati. Iskanje restavracij je pravi izziv; lahko imaš ime in lokacijo, pa je zadeve še vedno treba trikrat preveriti s tremi različnimi aplikacijami in narediti tri kroge okoli zgradbe, da na koncu ugotoviš, da so dotično restavracijo vmes zaprli.

Pogrešam tudi naravo. Tukaj so parki sicer zelo lepo urejeni, ampak Slovenec potrebuje konkreten hrib in gozd!

Suzhou Inustrial park

Kako bi opisali Suzhou?

Suzhou je mesto z dvatisočletno zgodovino, ki slovi po svojem starem mestnem jedru, prepredenim z vodnimi kanali. Zaradi prvovrstnih klasičnih kitajskih vrtov je zelo znana turistična destinacija.

Midva živiva med nebotičniki v novem delu mesta, zgrajenem šele v zadnjem desetletju. Ta dva dela mesta sta si različna kot noč in dan – na našem delu so široke ceste, vse je čisto in urejeno, stavbe so nove.

Meni se zdi bolj karizmatično malce zamazano, divje in prenatrpano staro mestno jedro; življenje pa je seveda bolj udobno v novem delu mesta.

Kitajski vrt

Pa tamkajšnje ljudi?

Kitajci so zelo ponosni ljudje, hkrati pa ustrežljivi, sramežljivi in prijazni.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Kitajski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Kitajska je tako velika, da je težko posploševati. Jaz sem si Kitajsko vedno predstavljala nekoliko nazadnjaško, živim pa v pravem futurizmu. Seveda je ta občutek lokaliziran; mesta še vedno obdajajo precej nerazvite pokrajine. Tehnološka naprednost tu hodi z roko v roki s tradicionalnimi vrednotami. 

Vaši trije razlogi za obisk so …   

Klasični kitajski vrtovi, ‘secret’ cocktail bari in nakupovanje! 

Hong Kong

Kot arhitektki sta vam zagotovo zanimiva tudi njihova arhitektura in interier? Kako domača in funkcionalna sta?

Arhitektura se gradi hitro, pompozno in mogočno. Trajnostni razvoj in spoštovanje zgodovine v povprečju ne igrata ne vem kako velike vloge; čeprav poznam nekaj kitajskih birojev, ki prav mojstrsko prepletajo zgodovino in sodobnost.

V interierje malce brez poznavanja konteksta umeščajo ‘trendi’ kopije evropskih pohištvenih kosov. Zavidam pa jim možnosti izvedbe, ki so mogoče v svetu, kjer je možno za pravi denar kupiti vse.

Na oddihu v Kambodži, Siem Reap

 [O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev:  dom

Najboljšo kavo potrežejo v: The Press, Šanghaj

Najboljše kosilo najdete pri:  brunch v Pop American Brasserie, Šanghaj Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: kislo pekoči krompir, cmočki

Najboljši šoping je:  na aplikaciji TaoBao, ki je kot Aliexpress, ampak veliko boljše. Za poročne obleke wedding street na Tiger hill, za bisere pearl market, za blago fabric market, za modo outleti, za ponaredke fake marketi… Kitajska je res raj za nakupovanje!

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: za to je treba v Šanghaj, v Tank Shanghai, M50 art zone ali Fosun Art Foundation

Park, kjer najraje poležavate: ob jezeru Jinji

Fosun Art Foundation

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: manjši, manj turistični vrtovi. Suzhou ima skoraj 100 vrtov, zgolj 8 od katerih je na seznamu Unesco

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Guanqian street – glavna ‘shopping’ ulica, kjer se drenja množica zapravljivcev, trgovine pa nudijo samo poceni cunje in kič

Najlepši razgled nad mesto najdemo:  obala jezera Jinji zvečer ponuja lep razgled na razsvetljenje stavbe na obeh bregovih

Najboljša zabava: KTV karaoke s primerno družbo

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: okrogla vrata v klasičnih kitajskih vrtovih

 [Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu? Metro

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?  Letalo v Šanghaj

Oddih v Bangkoku, Tajska

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): urejala nama ga je agencija

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: zaradi okoliščin je nisva iskala tu

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10:  odvisno, z drugimi priseljenci se hitro spoprijateljiš, kitajskih prijateljev (še) nimava

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

Skok na Filipine

 Foto: arhiv/Nina Štajner

PREBERITE ŠE: Černobil in njegove sence skozi oči Nine Plantan #intervju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

NINA ŠTAJNER NINA ŠTAJNER

Mojca Mavec: “Nimam lastniškega stanovanja, ne dragega avta. Vse gre za potovanja.”

Nov teden, nov intervju. In kdo bi nam o potovanjih lahko povedal več kot Mojca Mavec, popotnica, ki že dobro desetletje skače “čez planke” in gledalcem odkriva bližnje in daljne kraje našega lepega planeta. Še preden se pričnejo prazniki, smo z njo poklepetali o tem, kaj ji pomenijo potovanja, kje vse je že bila, pa tudi, kam namerava odpotovati v 2020.

Preberi več

“Bali so rajske plaže, a tudi kupi smeti. Tega na Instagramu ne vidiš.”

Petra Ogrin in Grega Ilnikar sta kreativca, avanturista in hranoljuba, ki se rada za nekaj dni na leto izgubita v tujih krajih in drugih kulturah. Tokrat smo ju ujeli ob povratku iz Indonezije, še polna popotniških namigov in vtisov pa sta z nami delila najljubše kotičke te pisane azijske dežele in vedno slavnega otoka Bali, ki sta ga tokrat obiskala drugič.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih in kako izbirata naslednjo destinacijo?

Letos sva imela kar srečo, saj sva bla v seštevku na potovanjih 32 dni. Sicer pa greva na pot navadno enkrat na leto – za tri tedne, saj nama služba drugačnega načrta ne omogoča. Destinacijo izbirava povsem naključno. Poskušava obiskati kraje, kjer še nisva bila, predvsem pa izbirava, kje je dobra hrana. Zato je Azija še vedno na vrhu najinega seznama.

Kje smo vaju ujeli tokrat?

Ravno sva iz službe (smeh).

Pravkar sta se vrnila iz Indonezije. Katere njene kotičke sta prečesala?

Že drugič sva obiskala Bali, bila sva na Lomboku in Nusi Lembongan, medtem ko sva bila prvič še na Floresu.

Kakšna pričakovanja sta imela za Bali, ko sta ga obiskala prvič in kaj (če sploh) je bilo povsem drugačnega od tistega, kar vidimo na razglednicah, blogih in Instagramu?

Za Bali imaš vedno v glavi rajske plaže, vendar šele, ko prideš tja, vidiš, da ni čisto tako. Smeti so praktično povsod. Ko rečem povsod, mislim tudi na to, da ko prideš iz vode, moraš spraviti iz sebe še vse smeti, ki so se ‘nalovile’ nate. No, tega na Instagramu ni.

Pa imata občutek, da lokalci to okoljsko problematiko nagovarjajo ali je osveščenost še vedno tako nizka kot pred leti?

Mogoče je malenkost bolje kot pred leti. Sedaj so recimo naredili neko ‘instant’ rešitev – bolj zato, da damo mir. Zdaj na primer v lokalu dobiš namesto plastičnih slamic kovinske. Ali pa iz bambusa. Ampak nimajo pa še nekega celostnega pristopa, saj so povsod ob cestah gore smeti. Kot bi se zavedali, da morajo nekaj narediti, ampak še ne vejo točno, kaj.

Kako menita, da lahko kot turisti pripomoremu k zmanjševanju svojih odtisov?

V prvi vrsti bi se morali vsi odpovedati potovanjem, saj ravno z letali povzročamo največjo škodo našemu planetu … Drugače pa tako, da bi za transport uporabljali večinoma javne prevoze ali se na ogled znamenitosti podali peš ali s kolesom.

S katerimi kotički vaju je Bali najbolj navdušil in česa ne smemo izpustiti ob obisku?

Ubud zaradi ‘duše’, ki jo ima, Ridge Walk zaradi idiličnih potk in gugalnic ob džungli in pa Batur zaradi noro lepega sončnega vzhoda. Zanj se splača vstati ob 2h zjutraj.

Kako sta se tokrat premikala po Baliju in koliko skoraj prometnih nesreč na skuterju imata za seboj?

Med večjimi premiki sva vedno kontaktirala guest house, kamor sva bila namenjena in so nama oni dodelili voznika, ki naju je prišel iskat. Dejansko na Baliju nisva najela skuterja, ker se nama je zdelo vse preveč kaotično. Sva ga pa na Lomboku, kjer je manj prometa in ja, imela sva eno manjšo in eno skoraj-katastrofalno nesrečo, ko sva se spozabila, da vozijo po levi. Ampak vse s srečnim koncem.

Bali marsikdo kombinira še s skokom na Flores, Komodo, Lombok ali tri majhne otoke Gili. Kako je s samimi premiki med temi otoki?

Iz Balija je super letalska povezava z Air Asio, tako, da letiš kakšno uro do Floresa in 40 minut do Lomboka. Je res najhitrejša in najudobnejša možnost. Potem pa so tukaj seveda še fast boati, s katerimi se premikaš iz Balija/Lomboka do Gilijev ter Nuse Penide in Lembongana. Dejansko je letalska povezava cenejša kot trajekt ali čoln in seveda hitrejša.

Kateri od obiskanih indonezijskih otokov se vam je najbolj zapisal v srce?

Nusa Lembongan. In koralni grebeni na Rinci (Komodo).

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Trudiva se jih imeti čimveč, saj ti najbolje vedo, kje je dobra hrana (smeh). Najbolj nama je k srcu prirasel Tery, lokalni taksist iz Ubuda, s katerim smo se spoznali, ko sva prvič prišla na Bali, najela pa sva ga tudi v drugo. Imel je drugačen pristop od ostalih in med našimi večdnevnimi druženji smo zgradili lep prijateljski odnos, tako da smo redno v stikih.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ne. Predvsem, ker je Petra obsedena z obdelovanjem fotografij in gre ta njena poklicna deformacija vedno z nama na dopust.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom, ki se podajajo v Indonezijo?

  1. Pojdi s tokom – go with the flow.
  2. Ne rezerviraj si stvari vnaprej, ker se rado zgodi, da hočeš nekje ostati več dni kot si predvidel.
  3. Najboljše so tiste jedi, ki jih ne znaš izgovoriti.
  4. Ne vprašaj za ceno, ker se znajdeš v pogajalskem dvoboju, še preden se tega zaveš.

Katere so top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Curry s papadamom, hanojski žar in balijski ražnjiči, pripravljeni in servirani na oglju.

Digitalizacija potovanj nam je olajšala marsikaj. Katere naprave najraje uporabljata na poti in brez katerih aplikacij bi se pogosteje izgubila?

Booking in Google Maps. No, Petra se izgubi tudi z Google Maps v domačem kraju. Skoraj (smeh).

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj ostalo v spominu in je na vrhu lestvice najljubših?

Šrilanka, ker je bila najina prva “azijska”. Ne bi si mogla želeti boljše dobrodošlice v Azijo, kot sva jo dobila tam. Navdušena sva bila nad vsem; nad ljudmi, hrano in državo.

Pa najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ne bi rekla, da jo sploh imava. Mogoče, ko so naju opeharili, ko sva kupovala alkohol. Bil je nek lokalni ‘šnopc’, zanj sva dala kakšnih 20 evrov. Realno je bil vreden dva. Ampak tudi to je bilo na koncu vredno. Aja, pa ščurki. Ogromni. Veliko njih.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

 Da te stranišče na letalu posrka ven ko potegneš vodo, pa da tvojo ženo zamenjajo za xy kamel. To se ne dogaja.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Potrpljenja. Iznajdljivosti. Samokontrole. Biti ekipa in se zanašati eden na drugega.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Govejo župo pa Modrijane. Šala! Imamo super pitno vodo in čist zrak.

HITRIH 6

Najljubša država: Šrilanka

Najljubše mesto: Hoi An (Vietnam)

Najljubša plaža: Anse Lazio (Sejšeli)

Najljubša kulinarika: azijski fusion

Naljubši način transporta: skuter

Najljubši jezik: slovenski, ker ni treba preveč mislit? 🙂

Foto: osebni arhiv/Petra Ogrin in Grega Ilnikar

Kaj Petra in Grega počneta sicer, lahko spremljate tudi na njunih Instagram profilih – @petraogrin IN @3.perspektiva.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Sabrina Savnik: Ljubiteljica morja in vetra, ki se seli na katamaran

Sanja Grohar Kovič iskreno o selitvi, življenju, vzgoji otroka, (ne)prepoznavnosti in zaslužkih v Londonu

Sanja Grohar se je širši javnosti predstavila leta 2005, ko je postala Miss Slovenije. Poleg lepotnih tekmovanj in modnih brvi smo jo spoznali tudi kot pevko. A čez čas se je umaknila z odrov, se za nekaj časa preselila v Barcelono, danes pa z možem Matejem in sinom Nicolaiem živijo v Londonu.

Kljub selitvi in umiku ima Sanja še vedno močno podporo slovenskih in tudi tujih sledilcev, saj je danes uspešna blogerka in vplivnica, zgolj na Instagramu ji sledi skoraj 100 tisoč ljudi. O tem, kakšno je življenje v Londonu in kako je živeti od Instagrama, mi je Sanja Grohar, ki je po poroki dodala še priimek Kovič, zaupala v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako to, da je vaš dom postal London in kaj je bil sploh povod za selitev na Otok?

Da ne bo pomote, najino Slovenijo imava zelo rada. Vendar kot mlad par, ki si je želel ustvariti družino, nisva imela tam kaj iskati. Država mladim družinam ne pomaga dosti, kredit težko dobiš, karierno težko napreduješ. Zato sva odšla v London. Oba sva takoj dobila super službi in kupila sva si stanovanje.

Sama zdaj sicer živim od Instagrama, vendar sem imela do pred kratkim službo v oglaševalski agenciji, kjer sem bila vodja projektov. Prej sem delala oboje in služba je bila super. Super pozicija, ekipa, plača … A zdaj, ko imam otroka, se lahko osredotočam le nanj in blog.

Kako se je s tem spremenilo vaše življenje – od Sanje, nekoč Miss Slovenije, pevke, voditeljice in manekenke, do Sanje, dekleta, ki ga na ulicah Londona ljudje ne prepoznajo?

Zelo. Ne samo to, da sem sedaj bolj zrela in mi neka kvazi slava in trač naslovke ne pomenijo ničesar. Takrat sem bila mlada, neizkušena, ta svet šovbiznisa me je posesal vase in čez nekaj časa sem dojela, da mi v bistvu to ne paše. Umaknila sem se, preselila, začela pisati blog They Call Me Bambam, ki se je iz modnega razvil tudi v blog o potovanjih in o tem, da sem sedaj mami … To, da me v Londonu ne prepoznajo, je zame največji plus. Sem popolnoma sproščena.

Kaj vam je dal Otok, česar tu ne bi našli?

Svobodo in kariero.

Kariero ste si že v Sloveniji po svetu mode, lepote in glasbe začeli graditi v svetu družbenih omrežij in spletnega marketinga. Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o služenju z blogom in Instagramom?

Zmota je ta, da to ni služba. Kot sem zasledila, je bila pri nas pred kratkim strašna debata med Lepo Afno ter Jurasovo. Mar ni tako, da je vsako delo častno? Ni važno ali si čistilec, gradbenik, administrator, snemalec … Če pridno delaš in služiš svoj denar, kje je težava? Zame ne pomeni služba le to, da sediš nekje 8 ur.

Freelancerji imajo tudi službe. Bloganje je delo in to težko delo. To je one man band, tukaj si vse sam: snemalec, pisatelj, računovodja, prodajalec/oglaševalec … Za računalnikom presediš ure, ki jih v kakšni drugi službi nikoli ne bi, montiraš videe, pišeš blog, poleg vsega si fotograf in urednik, saj je treba fotke tudi obdelati.

Bolan ali na dopustu: delaš. Ker delaš zase, torej tukaj ni “ne morem”. Biti pevec ali pa nastopač – ali je to služba? Marsikdo bi se tudi ob to spotaknil, vendar jaz ne obsojam. Kaj kdo dela ni moja stvar. Zanimajo me moja družina in jaz. Vsak bi se moral bolj brigati zase in svet bi bil lepši (smeh).

Kdo so vaši sledilci in kakšne vsebine jih zanimajo? Verjetno se je z materinstvom nekoliko zamenjalo tudi vaše občinstvo? 

Moje občinstvo se je razširilo iz modnih navdušenk in ljudi, ki jih zanimajo potovanja, v bodoče mamice ter mamice na splošno. Jaz sem se od nosečnosti naprej bolj odprla. Prej mi je bilo vedno težko pokazati preveč svojega zasebnega življenja. Sedaj pa imam občutek, da sem z mnogimi sledilkami prijateljica in je prav super.

Vaše vsebine na blogu so dvojezične, torej v slovenščini in angleščini. Kako to, da še vedno “skrbite” za slovenske bralce? 

Res je. Na začetku sem govorila v angleščini, ker sem si mislila, da me bodo razumeli vsi. Tujci itak in seveda Slovenci, saj se učimo angleščino v šoli. Po nekem času sem ugotovila, da sledilkam paše, če govorim v materinem jeziku, ker sem bolj naravna, čuti se drugačna energija. Takrat spodaj pišem prevode v angleščini za tuje sledilce. Ah, saj ne vem, kaj je bolje. Še vedno je največ slovenskih sledilcev, saj vsakič, ko se tu piše o meni, pridejo novi. Medtem ko tuji prihajajo prek drugih kanalov.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Poroka ter rojstvo otroka (smeh).

Je biti v tem poslu lažje v deželi, kot je Anglija in kakšne omejitve ima za influencerje Slovenija?

Seveda. Tukaj je ogromno znamk in podjetij. Samo London ima okoli 10 milijonov prebivalcev. Zaslužki so zelo, zelo višji tukaj. Veliko znamk tudi zavrnem in zavračam tudi sodelovanja v zameno za kompenzacijo, razen, če bi si nekega izdelka zelo želela.

Pretekli dve leti sta vam torej prinesli kup pomembnih dogodkov. Od poroke do naraščaja. S kakšnimi izzivi sta se s partnerjem srečala pri vzgoji otroka v tujini, stran od širše družine?

Tudi, če bi živela v Sloveniji, Nicolaia ne bi puščala pri babicah vsak dan. Otroka si želim vzgajati sama. Težko je le takrat, ko bi babica prav prišla (smeh). No, ko pridemo na obisk, je vseeno luštno, ko ga za kakšno urico drži nekdo od naših.

Nicolai je v svojem prvem letu življenja videl že kar nekaj sveta.  Poleg Anglije, Slovenije in poletne Hrvaške je na primer dopustoval že v Mehiki in Španiji. Česa vaju je bilo ob potovanju z dojenčkom najbolj strah, kaj bi si želela, da bi vedela prej in kaj bi svetovala mladim družinicam, ki si želijo potovati?

Prvič je letel pri treh mesecih. Samo spančkal je in jedel. Tudi zdaj – pri 10 mescih v Mehiki je bil tako priden, da so sopotniki ob pristanku prišli do naju, kako ne morejo verjeti, da niti enkrat ni zajokal.

Na začetku pa nisva vedela, kaj pričakovati. Lahko sva le upala, da bo priden. Moj nasvet: bolj bodo sproščeni starši, bolj bo sproščen otrok.

Kateri so največji miti o življenju v tujini in potovanjih ter ljudeh, ki veliko potujejo?

Ni lahko, ampak ni pa grozno. Poznava par ljudi, ki so poskusili zaživeti v Londonu in jih je mesto pojedlo, zato so šli nazaj domov. Morda nama je bilo lažje, saj sva dva.

In potovanja? Kakor so na fotografijah videti “popolna”, so tudi naporna. S tem mislim tudi na obdobja, ko še nisva imela otročka. Hkrati pa, če je tvoje delo tudi na Instagramu, to pomeni tudi konstantno iskanje perfektne lokacije za fotografijo in zgodbo. Težko preklopiš iz službe v uživanje.

View this post on Instagram

Saludos desde México 🇲🇽 🌴. . Exactly 3 years ago Matej proposed in Mexico 💍 and we were staying at the same resort as last the time. Although the exact proposal happened in another location that was named one of the most romantic beaches in the world and we will go back there in a few days 😭. The apartment there is insane – a two floor romantic suite with a rooftop jacuzzi terrace. . To us going to the same location isn’t a waste of time as I could cry of happiness right now as we can re-live those moments. I feel like we went back in time. And now with our baby boy 👶🏻 is even more special. . #happyengagementanniversary #mexicoengagement #travelfamily . #familyphotos #family❤️ #familyvacation #familytimes #familythattravels #acefamily #familyfirst #rivieramaya #mexicovacation #familytrip #familytravel #familyfirst #travelphotography #palmtrees #mexicobeach #familygoals #luxuryfamilytravel #familytravelblogger #familytravellove #familytraveladventures

A post shared by 𝐒𝐚𝐧𝐣𝐚 𝐆𝐫𝐨𝐡𝐚𝐫 | 𝐋𝐨𝐧𝐝𝐨𝐧 𝐁𝐥𝐨𝐠𝐠𝐞𝐫 (@sanjagrohar) on

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?

Naučiš se biti samostojen. Najlepše pa je to, da naju je tujina še bolj zbližala, čeprav sva bila že tako en za drugega vedno prioriteta.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Slovenija bo vedno najin “dom”. Pogrešava družino, sicer pa mi je najbolj všeč, da je tako varna. V tujini vidiš marsikaj in lahko ste in smo srečni, da je Slovenija tako lepa in varna.

[O urbanih kotičkih Londona:] 

Najboljšo kavo potrežejo v: Helen’s Coffee Chingford

Najljubši kotiček za sprostitev: dom!

Najboljše kosilo najdete pri: nas doma – Matej je nor v kuhanju. Noro dober!

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: zelo rada imam falafel

Najboljši šoping je: Oxford Bicester Designer Village

Park, kjer najraje poležavate: Hyde Park

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: London Eye

Najlepši razgled nad mesto najdemo: The Shard

Najboljša zabava: London Edition

Najljubši festival/dogodek: London Fashion Week

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Peggy’s Porchen Cakes, Elan Cafe, Regent Street, Tower Bridge

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Barcelona

Najljubša plaža: Maroma, Mehika

Najljubša kulinarika: Vse, kar ima morske sadeže

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: španski

Sanji, Nikolaiu in Mateju lahko sledite na njenem blogu They Call Me Bambam in na Instagramu @sanjagrohar.

Foto: Instagram / Sanja Grohar

PREBERITE ŠE: Stevardesa iz Slovenije, ki živi v Katarju in raziskuje ves svet

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Sanja Grohar Sanja Grohar Sanja Grohar

Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares

Neža Bricelj je Slovenka, ki trenutno živi na Japonskem. Njen novi dom je Tokio, prestolnica, ki slovi po kontrastih, čistoči, odsotnosti kriminala in redu. Hkrati pa velja za enega najgosteje poseljenih območij na svetu, kjer se mešata superfuturizem, pa tudi tradicija. Z Nežo sva se povsem prvič v življenju na kavi srečali prav v Tokiu. Po njenih fotografijah na Instagramu se namreč sprehajam že nekaj časa in čeprav se v resnici ne poznava, sva se med mojim obiskom Japonske uspeli ujeti na klepetu. O tem, kaj počne na Japonskem, koliko časa navaden smrtnik v tej deželi vzhajajočega sonca potrebuje, da jo do potanskosti spozna in kakšne kulturne razlike jo tu presenečajo – pa še marsikaj drugega – sva pokrili v spodnjem Vandraj intervjuju. Kdo je torej Neža?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Neža Bricelj in grem z zanosom za nosom. Tale stavek me je iskreno nasmejal ob zadnjem klicu z mamo. Sicer pa sem kreativna duša, ki je začutila, da mora »pobegniti« iz Slovenije. Sem fotografinja in umetnica, za katero je definicija doma veliko mesto, ki navdihuje in kreativni ljudje, ki me obkrožajo.

Kdaj vas je odneslo na Japonsko? Zakaj ravno Tokio?

Čutim, da sem umetniška duša, ki jo je zaneslo v študij ekonomije. Večina Slovencev bi se verjetno prijela za glavo in zmajala z njo … Čeprav sem sprva tudi sama čutila močan, včasih boleč kontrast, se zdaj ob razlagi vsem le od srca nasmejim.

V začetku septembra sem se na Japonsko preselila za eno leto. V Tokio sem prišla na izmenjavo. Zdi se mi čudovita priložnost, ki mi bo razširila obzorja z izkušnjo »na drugi strani sveta«. Pa ne le kot popotovanje. Zdaj tukaj živim!

Kaj počnete v Tokiu?

V prvi vrsti mi je izmenjavo omogočila štipendija, ki sem jo dobila z dobrim povprečjem ob študiju. Kar me navdihuje še bolj, je vse, kar vidim, spoznam, izkusim in s čimer nahranim umetnika v sebi. Fotografija in estetika vzhoda predvsem. Fotografirala sem zakulisje tedna mode v Tokiu in spoznala = to sem jaz. Ob fotografiji odkrivam tudi druge plati same sebe. Vzamem si čas, ne hitim. In se vprašam, kaj je, kar me res osrečuje, navdihuje?

Na drugi strani sveta sem tudi začela razmišljati drugače. Čutim, da si upam več. Na Tokyo Fashion Week sem se s svojim dosedanjim delom prijavila kot freelance fotograf, naprimer. Rekla sem si: »saj nimam ničesar zgubiti?« Še zdajle čutim, kako me je oblil val »hladne vročine«, tisti občutek, ko se ti rahlo zamegli pred očmi, ko sem nekega večera konec septembra v Shibuyi videla mail, da so mojo prijavo odobrili!

.

Sledil je verjetno eden najbolj intenzivnih tednov mojem življenju. Vendar tudi en najbolj »lahkotno letečih«, kar sem jih doživela. Še zdaj čutim prvo jesensko »fashion week« jutro. S slušalkami v ušesih, kamero na rami, ovita v »preveliko« jeans jakno in »all in white outfitu« sem še v tako velikem mestu pobegnila v svoj svet. Na poti do Hikarie, megalomanske stolpnice nasproti Shibuya Crossinga, kjer se je odvijala prva modna revija. »Vse bo ok,« sem si rekla. Okoli vratu sem si nadela svojo fotografsko akreditacijo in šla. Nervoza ni trajala dolgo, ker sem se kmalu enostavno počutila v svojem elementu, v svojem naravnem habitatu.

Zanimali so me predvsem zakulisje in tisti pristni surovi in realni izrazi manekenov, dizajnerjev, stilistov … Tisti resnični trenutki, ki jih tako redko vidimo. In sem šla – tja, kamor »runway« fotografi ne gredo. Čutim, da je zunaj poplava »pre-urejenih« fotografij, ki delujejo nekako »pre-popolne«. Jaz sem želela ustvariti nekaj drugačnega – zares začutiti karakterje na drugi strani.

Največ mi pomenijo komplimenti dizajnerjev in ljudi, ki pravijo, da fotografije res začutijo. Sliši se kot glasek, ki pravi… Zdi se, da delam nekaj prav!

Nedolgo nazaj sem slišala tale stavek, ki me navdihuje: »I became what I wanted because one day I chose what I wanted to become.« – Benjamin Franklin. Zato vsak dan izbiram; samo sebe na prvem mestu. Dodam, kar me zanima, fotografijo, knjige, tečaj slikanja s pasteli, skrite kotičke… In odgovore pogosto odkrijem v sebi ob posedanju v kavarnah. Ob mizi ob oknu, kjer se posvetim sebi in po dolgem dnevu opazovanja ljudi, mode, majhnih in velikih stvari zapišem, kdo sem in kam grem.

Pred Japonsko ste delali tudi v Los Angelesu in Amsterdamu. Kaj ste počeli tam?

Točno tako. Po prvem letu študija ekonomije se mi je »odpeljalo« in sem si rekla, to nisem jaz, jaz se ne grem tega …

Los Angeles
Pot v LA zagotovo ni bila »racionalna« odločitev. Zapraviti »vse«, za kar sem trdo delala celo leto ob študiju v 3 mesecih poletja? Pa gremo. Občutek je zmagal. Ko pogledam nazaj, sem še vedno prepričana, da je to najboljša stvar, kar sem jih naredila v 20 letih svojega življenja.

Presenetljivo, nisem zapravila vsega in nazaj sem prišla še »bogatejša«. S spoznanjem, da sem definitivno kreativna duša. Umetnik, s smislom za posel, katerega ideje zares cenijo tam, na drugem kontinentu.

Slovenija

Oktobra enostavno nisem šla nazaj na faks. Rekla sem si »ne«, tole pa nisem jaz. Bilo je obdobje iskanja in iskreno, ni bilo najlažje. Čeprav stran od faksa, se v Sloveniji še vedno nisem počutila zares dobro. Če si nečesa želim, potem naredim vse, da se to uresniči. Tako je prišel Amsterdam.

Amsterdam
Svoja življenjepis in portfelj sem poslala večim agencijam v Evropi in nekega januarskega popoldneva prejela klic od produkcijske hiše v Amsterdamu. Ni trajalo dolgo, enostavno »smo začutili klik« in preden so se ostali dobro zavedli, sem bila že v Amsterdamu. Tudi zato, ker sem bila sama z mislimi tam že veliko prej.

Svoj prvi teden tam sem ustvarjala video Summer Days Lyric z Martinom Garrixom, Macklemorjem in Patrickom Stumpom. 90 odstotkov premikajočih se »stop-motion« umetnin sem izdelala, sestavila in uredila sama. Fantje so poskrbeli za montažo, jaz pa se z verjetno enim najbolj intenzivnih tednov v mojem življenju lahko ponosno okličem za kreativno direktorico.

Sledilo je še več dela z Martinom, kampanja za Tomorrowland, snemanja v Berlinu, Bruslju in Boom-u pa še vse vmes. In najpomembneje, upam, da se zavedamo, da so to le »bleščeča« imena. V realnosti je vse valovanje z vzponi in padci in za vsem tem stoji ogromno trdega dela.

Tokio

Vmes je še vedno odzvanjala misel »ampak neko sorto diplome pa moraš imeti, kajne?«… Zato sem poskusila in se prijavila na študijsko izmenjavo v Tokiu. Julija sem izvedela, da so me sprejeli.

Kaj je najboljše, kar prinaša življenje na drugem kontitentu?

Prijaznost. Varnost. Jutranja svetloba.

Dejstvo, da sem v velemestu. Skočim na vlak, ko sem odločim, izstopim na postaji in sem v drugem svetu. Tokio je čudovito mesto in pravi raj za odkrivanje kotičkov, v katere sem tako zaljubljena. Če veš, kaj ti je všeč in temu slediš. Najdeš res čudovite stvari. Seveda z vsemi lokalnimi presenečenji vmes.

Si predstavljate teden, v katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Točno to = seveda, da ne, ampak … Prvi mesec je bil ekstremno naporen že samo z doživljajskega vidika. Toliko novih stvari, občutkov, in povrhu še dejstvo, da ne govorim japonsko.

Prišlo je tudi do obdobja, ko sem se zavestno odločila ne fotografirati ker je bilo enostavno preveč. Najprej so situacijo morali razumeti moji možgani, da so to lahko prevedli v fotografije.

Česa se boste v japonski kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?

Pogrešam pristne povezave. To, kar sem začutila z ljudmi v LA-ju, Amsterdamu in kar imam v odnosih s svojimi najbližnjimi. Imeti človeka, osebnost in dušo z interesi in mnenji na drugi strani.

Prvi vtis je, da so Japonci izredno prijazni in vljudni, dežela je tudi izjemno varna. Vseeno pa čutim, da je to mirna gladina in vrh ledene gore. Pod njo je toliko neizrečenega in neizraženega. Zaradi strahu, da bi odstopali, bili drugačni in najhuje, bili zasmehovani.

Malo več prijaznosti in obzirnosti nikoli ne škodi, Japonci v tem definitivno zmagajo. Vendar pa čutim, da svetu na sploh manjka malo več človečnosti in deljenja občutkov.

Ste poleg Tokia, kjer živite, raziskali še kakšen del Japonske?

Seveda, in sem še vedno v procesu. Kyoto, Osaka, Hokkaido in seznam je še dolg. Definitivno si želim izkusiti tudi njihov pristni ryokan (tradicionalni hotel/penzion) in onsen (izvir tople vode). Nekako me mika odkriti to »tradicionalno deželo vzhajajočega sonca« na star način.

Kako je Tokio drugačen od življenja, ki ste ga vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje? 

Dejstvo, da lahko vsak dan izberem, kdo sem in česa si želim.

Začne se v globini, v osebnosti, ko se vsak dan vprašam, kdo sem in kaj cenim. Potem vklopim »pozitivno stikalo« in miselnost »kozarec je napol poln« in grem v nov dan. Zdi se mi, da sem lahko bolj svobodna.

Zdi se, da se v Ljubljani nekako vsi poznajo in je tvoja osebnost taka »kot jo vidijo drugi« in ko jo enkrat imaš, si »to ti«. Osebno se mi zdi, da večje kot je mesto, lažje diham in to me najbolj navdušuje.

Kako bi opisali Tokio in Japonsko?

Ljudje, ki v Tokiu živijo leta, Tokia ne poznajo. To sprva verjetno pove veliko o tem, kako veliko je mesto in kot drugo, koliko »prostega časa« imajo ljudje, ki tu redno hodijo v službo.

Čutim, da sem res priviligirana, da imam možnost raziskovati Tokio kot megalomanski center Vzhoda in z njim Japonsko, v katero sem bila na skrivaj zaljubljena že od 10 leta starosti. 

Pa tamkajšnje ljudi?

Verjetno so najbolj vljuden, prijazen in obziren narod, kar sem jih srečala. Vendar čutim, da je to nekaj, kar sprva vidijo vsi. Ob zanosu občudovanja do tega je tih glasek dvoma in kanček skrbi … »Je kaj, kar se skriva pod površjem perfekcije«?

Vaši trije razlogi za obisk Japonske so …

Kultura. Hrana. Mesta + narava.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Japonski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

»Če ne govoriš japonsko, boš težko…« Google translate in majhni telefončki, v katere govorijo in na drugi strani izpišejo besedilo v angleščini, so vsakodnevni pripomočki, ki nas rešujejo.

In nasploh, vse bo ok.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini? 

To, da je najboljši popotovalni načrt sestavljen iz top 10 stvari, ki jih morate storiti v določenem kraju.

Odvisno je od okusa, ampak sama se najraje izgubim v okrožjih, v katerih čutim, da mi srce hitreje bije. Ne imeti načrta, je najboljši načrt, če veš, kakšna oseba si in kaj ceniš. Potem je dovolj, da imaš smer in presenečenja pridejo sama od sebe. Če jih znaš videti.

Seveda, lahko pa greš pa po seznamu atrakcij, kot ti je ljubše.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se izkrcali na Japonskem?

Da bo ZARES vse ok. In da je SIM kartica z neomejenim prenosom podatkov, a povsem brez klicev in drugih storitev ali pa 6 GB za en mesec popolnoma varen načrt. 

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Terezino mandljevo maslo. Štruklje. Babičine rižote, mamine juhe in sestrine piškote.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Na novo odkrita kavarna ALI pa vedno varna izbira – Starbucks. In Tutsaya books – to je najboljša mešanica knjigarne in kavarne s konceptom.

Najboljšo kavo potrežejo v: Ralph’s Coffee Omotesando je zame res zmagovalna.

Najboljše kosilo najdete pri: KARKOLI in kjerkoli. Se sploh ne hecam. Mislim, da z japosko hrano ne moreš zgrešiti.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Takoyaki, nekakšne slane palačinkaste kroglice s hobotnico. To je tudi tradicionalna ulična hrana v Osaki.

Najboljši šoping je: Verjetno Shibuya za komercialne znamke in hitro modo. Omotesando za visoko modo. Harajuku za bolj trendovski japoski občutek. Daikanyama za kose druge roke in unikatno modo, higher-end dizajnerske kose. Shimo-kitazawa za ZARES second hand shop + thrift store navdušence.

View this post on Instagram

Hey, how are ya feelin’? 🙉 Maybe it’s that time of the year when Mercury is in retrograde and things are just not going quite right? 🙊 maybe a gentle G L I T C H of comfort is needed to make us all feel just a lil’ bit better?Going for ☕️ with a stranger. Having a museum date to yourself. Giving yourself a comfort food snack while going for a walk in the park. I happened to be doing everything above and that gentle G L I T C H of comfort = things you might not have done otherwise, makes it all feel just a lil’ bit better. And also Mercury, will pass ✌🏻 until then, comfort yourself. Just felt I had to say this out loud. ✌🏻 • • • • • #tokyo #東京 #coffeetime #cafe #coffeelover #coffeeaddict #coffeegram #latte #instacoffee #espresso #caffeine #coffeeshop #barista #latteart #breakfast #shibuya #日本 #coffeelovers #coffeeholic #coffeebreak #커피 #coffeelove #コーヒー #starbucks #morning #coffeelife #cappuccino #coffeeoftheday #tea #japanese

A post shared by N É Z A (@i.am.neza) on

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Bookmarc knjigarna + mini galerija v Harajuku sta moja tedenska doza navdiha. Kashiyama Daikanyama za izbrane razstave. MOMAT.

Park, kjer najraje poležavate: Namesto poležavanja v parkih bi rekla, da posedam v kavarnah. Vendar sprehod skozi Yoyogi na poti do Harajuka je ču-do-vit.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Ali restavracija s suši tekočim trakom (kjerkoli) šteje? Suši je predvsem v teh zelo poceni + enostavno dober.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Shibuya crossing.

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Tokyo tower ALI pa Roppongi Hills (s terase vidiš Tokyo Tower). Pa tudi Tokyo Metropolitan Government Building (brezplačen).

Najboljša zabava: Pravijo, da karaoke (še nisem bila! Vem, moram…!)

Najljubši festival/dogodek: Tokyo Fashion Week.

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Čutim, da ima Japonska sama po sebi »filter«. Zato verjamem, da je vse, kar ujamete, unikatno in neprecenljivo z vidika spominov.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Verjetno hoja. Drugače JR + podzemna železnica, ker so razdalje enostavno prevelike.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Jaz sem letela iz Benetk – verjetno eno od tujih letališč.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 10 (če ne govoriš japonsko)

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 8

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

Foto: Neža Bricelj/osebni arhiv

Kaj v Tokiu počne Neža Bricelj in kako Japonsko lovi v svoj objektiv lahko preverite na njeni spletni strani ali na Instagramu.

PREBERITE ŠE: Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

 

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.