Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Nejc Draganjec, fotograf, popotnik in biolog. V njegovem fotoarhivu boste našli kup dih jemajočih podob, ki jih je ujel v objektiv. Od potapljanja z meduzami na otočju Palau, raziskovanja lepot nočnega neba Zahodne Sahare, trekinga po notranjosti Islandije, odprave v Amazonijo z lokalnimi Indijanci … Med vsemi pa zagotovo najbolj izstopa njegov fotolov na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem. Prav tu je nastala tudi fotografija, s katero je postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Kdo je Nejc Draganjec, kako ga je na Japonskem za las zgrešila lavina bomba, kako je s predelovalci koke v Amazoniji prišel do plantaž in kako je sploh zaplaval v svet fotografije, preverite v spodnjem intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki še ne vedo, kdo je Nejc Draganjec?

Sem Nejc Draganjec, fotograf, popotnik, biolog. To so tri glavne teme mojega življenja in najraje vidim, da se med seboj čim bolj prepletajo.

Si sploh lahko predstavljate potovanje, kamor ne vzamete fotoaprata?

Mislim, da sem imel to nočno moro ravno prejšnji teden! Po mesecih dolgih priprav potujem okoli sveta, pridem do dah jemajočega motiva ob ravno pravem trenutku, nato pa odprem fototorbo in je prazna … Namenoma pa tega ne bi naredil.

Rezultat vašega fotolova na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem, je tudi fotografija, s katero ste postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019. Kako je nastala in kaj vam takšno priznanje pomeni?

Idejo za to fotografijo sem dobil že pred leti, tako da bi se lahko reklo, da je bila v nastajanju kar nekaj časa. Kot fotograf moraš biti pogosto precej potrpežljiv in tako sem tudi jaz čakal ter iskal pravi trenutek, da jo iz ideje spravim v resničnost.

Fotografija, s katero je Nejc Draganjec postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Sakurajima je bila najboljša prilika do sedaj, zato so bile priprave res obsežne. Najprej spremljanje seizmoloških podatkov in opazovalnih točk že od doma, ob prihodu takojšen obisk seizmološke postaje in pogovor z lokalnimi vulkanologi, nato pa 48 ur iskanja dobre opazovalne pozicije na vulkanu in čakanje na izbruh. Je pa pri takšnih fotografijah pomemben tudi faktor sreče, za katero pa v fotografiji zagotovo drži, da je na strani pripravljenih.

Cvetenje češenj na Japonskem

Sam v fotografiji sicer nisem zaradi tekmovanj in do sedaj tudi fotografij takega kalibra, ki se jih sicer najde v moji fotoknjižnici kar nekaj, nisem pošiljal naokoli. Seveda pa nisem, tako kot verjetno večina ljudi, imun na učinke zunanje potrditve, da kar počnem, počnem dobro. Občutek je odličen, ko te vzorniki, od katerih si se učil in h katerim si stremel leta, sprejmejo medse in ponudijo iskreno pohvalo.

Japonska, gora Fuji

Kako ste potovali po Japonski? Kje vse ste bili in kaj vas je v tej deželi najbolj navdušilo?

Japonska me je popolnoma prevzela na moji prvi poti tja – pred natanko 11 leti – in tudi tokrat je bila vse, kar sem upal, da bo. Najbolj me kot fotografa navdušuje njena pestrost in združevanje kontrastov. Jukstapozicija elementov, ki jih ne bi pričakoval skupaj. Moderno/tradicionalno, urbano/naravno, sproščeno/adrenalinsko … Ta pestrost je vsaj meni neizčrpen vir fotografskega navdiha.

Možnosti potovanja po Japonski so zelo pestre in preizkusil sem že vse: seveda znamenite vlake, letala, avtomobile, kolesa, trajekte … Pa tudi peš sem veliko prehodil. Na zadnjem fotovanju mi je mobitel zabeležil okoli 400 prehojenih kilometrov. Ne verjamem pa, da mi bo kadarkoli zmanjkalo novih idej za odkrivanje. Naslednjič grem tja jeseni na lov za norimi jesenskimi barvami.

Japonska, Kjoto

Nekaj posebnega je tudi vaša odprava v Amazonijo z lokalnimi Indijanci. Kakšna izkušnja je bila to? 

Če bi biologi imeli svoja romarska središča, bi porečje Amazonke zagotovo bilo eno izmed njih. Biotska pestrost in občutek pristne divjine, ki buhti od življenja, je skorajda brez primerjave. Sicer imam nekaj izkušenj s terenskim biološkim delom po svetu, vendar je bilo vse to “valter liga” napram Amazoniji, zato sem raje poiskal izkušnje in pomoč lokalnega znanja.

Pustolovščina, ki je sledila naslednjih nekaj dni, je še vedno ena izmed mojih najljubših. Poleg očitnega – rastlin in živali – smo se srečali tudi s predelovalci koke, ko smo nenadoma zakorakali na plantažo in rafinerijo končnega pudrastega produkta. Ravno v takšnih primerih so lokalne povezave neprecenljive in celotni dogodek je nato šel skozi brez posebnih težav.

V Amazoniji sem prvič v življenju tudi doživel pravo temno nočno nebo. Občutka, ko stojiš pod rimsko cesto v vsej njeni veličastnosti, tako svetli, da ne rabiš luči za premikanje in da zaradi sija galaktičnega jedra dejansko ustvarjaš senco, se ne da opisati. Res škoda, da se nas večina v razvitem svetu niti ne zaveda, kaj je cena urbanizacije in nočne razsvetljave.

Peru, Machu Picchu

Ste se na kakšnem fotopotovanju že znašli v nevarnem položaju?

Verjetno ja. Potencialno nevarnih krajev je bilo že veliko. Na primer barakarsko naselje na pobočju Cerro San Cristobal v Limi v Peruju. Pa seveda srečanja z divjimi živalmi (velike mačke, povodni konji, morski psi …) in silami narave. Vendar se vedno držim načel upravljanja z nevarnostjo.

Južnoafriška republika in srečanje z morskim psom

Preračunljivo tveganje je OK, nespametna naivnost in brezbrižnost pa ne. Popotni fotografi nosimo s seboj opremo precejšne vrednosti. Velikokrat mesečne ali celo večletne lokalne plače. In ljudje to vejo, zato sem izredno previden in pozoren.

Nisem pa še nikoli bil v situaciji, ki bi bila aktivno agresivna – recimo rop, dejanski napad (ne le zvedavost) živali ali pa življenjsko ogrožujoča poškodba. V takih situacijah ga ni čez preventivo. Morda najbližje do sedaj sem bil v potencialno nevarni situaciji ravno pri izbruhu Sakurajime. Med iskanjem prave pozicije sem se za las in po čisti sreči izognil lavini bombi, ki je nato namesto mene zadela in polomila moje fotografsko stojalo.

Južnoafriška republika

Če bi morali izbrati top 5 najljubših destinacij, katere bi bile? In zakaj?

Na prvih dveh mestih se vedno znova izmenjujeta Islandija in Japonska. Islandija zaradi svoje divje narave in osupljivo lepe krajine, Japonska pa zaradi prej omenjene pestrosti. Najnovejši prišlek na ta moj seznam je tudi Velikonočni otok, s katerega sem se pravzaprav ravnokar vrnil. Prevzela sta me neokrnjeno nočno nebo in vulkanska pokrajina, ki s svojo črno podlago in svetlo zelenim rastlinjem spominja na Islandijo. Potem bi se bilo pa že težko odločiti, saj se mi zdi, da mi je še skoraj vsak kraj do sedaj ponudil nekaj unikatnega. Morda bi v tem trenutku nominiral Palau s svojim bujnim morskim svetom, Zahodno Saharo zaradi svoje unikatne pokrajine in otok Eleuthera, ki je nedvomno skriti biser Bahamov  … 

Bahami

Kaj je za vas dobra fotografija? 

Fotografija je pogledu, kar je poezija govoru. Bogata in estetska ekspresija umetnikovega sporočila. V popotni fotografiji je to sporočilo običajno občutek nekega kraja in časa, ki si ga gledalec fotografije deli s fotografom. Če fotografija izpolni vse to, potem je, kar se mene tiče, res dobra fotografija. Seveda pa ne spregovori vsaka fotografija vsakemu, zato se tudi ljudje pogosto ne strinjajo, katere fotografije so dobre. Vsake oči imajo svojega malarja, je pregovor, ki povzame, da k interpretaciji umetnosti pristopamo iz sebe in iz svojih unikatnih preteklih izkušenj.

In kaj naredi dobrega fotografa?

Vaja. Res ni bližnjice. Lahko poznaš vso fotografsko teorijo, ki obstaja, vendar v trenutku nimaš časa razmišljati o tem. Fotografija je lovljenje trenutkov. Edini način, da postaneš dovolj suveren in hiter, je vaja. Toliko časa, da ponotranjiš koncepte in postanejo refleksni odziv. Dodana vrednost je, da z vajo pridejo izkušnje, z izkušnjami pa tudi sposobnost predvidevanja teh mimobežnih utrinkov.

Bahami

Kakšne podobe najpogosteje lovite v objektiv, kje in kako jih najdete? 

Popotna fotografija je zelo pester žanr. Združuje elemente krajinske, portretne, ulične … Skoraj vseh preostalih žanrov fotografije, vključno s kakšnim “selfijem” (smeh). Nekateri se je lotijo bolj reportersko, nekateri, kot jaz, pa bolj umetniško in pripovedno.

Sam imam največ veselja do fotografije narave, nočne fotografije in fotografije popotnega življenjskega stila. Zato ti trije žanri tudi predstavljajo levji delež vseh mojih popotnih albumov. Narava je tako ali tako vedno okoli nas. Ste kdaj potovali s fotografom in so vas jezili pogosti postanki za fotografijo? Poskusite to z biologom, ki je navdušen nad vsako drugo bilko in hroščem (smeh).

Italija, Toskana

Motivov za nočno fotografijo tudi nikoli ne zmanjka. V urbanem okolju zvezde zamenjajo lučke na Zemlji, daleč od civilizacije pa sem tako ali tako vedno znova presunjen nad nočnim nebom in izkoristim vsako priložnost za astrofotografijo.

Pri popotnem življenjskem stilu pa imam obilo pomoči s strani svoje partnerke. Ne vem, kdo ima večjo srečo – Elizabeta, ki ima vedno s sabo osebnega fotografa, ali jaz, ki imam vedno pri roki fotomodel. Mutualizna simbioza bi rekli biologi.

Kaj pri fotografiji vas najbolj navdušuje in kaj vas je potegnilo v njen svet?

Najbolj me navdušuje, da fotografija omogoča bolj poglobljen stik s svetom okoli nas. V nasprotju s splošnim stereotipom, da je fotografiranje ovira v pristnem doživljanju, je v resnici fotografija orodje, s katerim se v dogodke še toliko bolj poglobimo. Iz pasivnega opazovalca se spremenimo v aktivnega soudeleženca. Tako ujamemo trenutke, ki bi jih drugače najverjetneje spregledali. S portretom misel na obrazu, z makro fotografijo podrobnosti, nevidne prostemu očesu, z dolgo osvetlitvijo minevanje časa itd.

Islandija

Zahvaljujoč družini je bila fotografija moj medij spoznavanja sveta že od ranega otroštva. Imel sem veliko srečo, da sem odrastel v okolju, ki je cenil fotografijo in umetnost nasploh. Kot otrok sem presedel ure in ure s svojim dedkom Justinom Zorkom, ki je pregledoval diapozitive s svojih popotnih avantur, in mu “pomagal” pri izbiri najboljših.

Ne vem, kdo je bil bolj vesel, ko so se razvite fotografije vrnile po pošti z raznoraznih svetovnih tekmovanj – on zaradi pripetih nagrad ali jaz, ker sem jih pogosto lahko obdržal in razstavil v svoji otroški sobi. Veliko podpore sem imel tudi od staršev, ki so mi ne le kupili moje prve 3 kamere, ampak tudi financirali razvijanje fotografij, ki so napolnile kar nekaj škatel za čevlje. Ene slabše od druge, ampak tako se učimo (smeh).

Islandija

So vaši fotopotepi torej del vašega dopusta in oddiha ter financirani iz lastnih prihrankov ali gre tudi za vnaprej naročene in plačane projekte? 

Oboje. Narava fotografskega dela je, da gre verjetno vedno za razmerje med enim in drugim, ki se sčasoma premika iz “večinoma osebnega” k vedno več naročenim projektom. Kar se mi zdi pomembno, je le, da najdeš pravo razmerje med obojim. Nasploh v življenju, v kreativnem delu, kjer je pomemben navdih, pa je po mojem mnenju to uravnoteženo razmerje med osebnim in poslovnim še toliko bolj pomembno.

Koliko takšnih fotopoti opravite na leto?

Želel bi čim več. Vsako leto imam običajno vsaj 2 večja fotoprojekta, ki trajata okoli enega meseca. Med enim in drugim pa še več manjših in krajših poti. Odvisno od priložnosti, ki se pojavijo sproti.

Maroko, puščava Sahara

Kakšen je vaš delovnik, kadar niste na poti? 

Večina fotografskega dela je razdeljena na 3 faze. Priprava, izvedba in dostava. Zame kot popotnega fotografa je fotovanje del izvedbene faze. Pred in po tem sta še 2 ravno tako pomembni fazi dela. Med pripravo osnujem koncepte, naredim raziskavo lokacij, določim urnik in naredim fotoplan. V dostavni fazi ne zmanjka dela v digitalni temnici, veliko ga je tudi s predajo končnih produktov naročnikom, z marketingom, družbenimi omrežji … Zelo rad tudi predavam, pišem fotopisne članke, z naslednjim letom pa pričnem tudi z vodenjem fototur, tečajev in delavnic. Dan ima 24 ur, potem je pa še noč (smeh).

Kakšen tip popotnika ste? 

Običajno dajem prioriteto “manj prehojenim potem” in avanturam z nahrbtnikom. Vendar me ne moti, če vsake toliko časa tudi kdo malo poskrbi zame. Čeprav grem raje v lastni režiji, nimam čisto nič proti organiziranim skupinam. Vse za boljši rezultat, v vsakem primeru pa na potovanjih običajno spoznaš krasne ljudi.

Toskana, Italija

Kot kaže imate na potovanjih tudi precej stikov z lokalci. Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, drugače ne gre, pa tudi če bi šlo, ne bi hotel česarkoli spremeniti. Druženje in spoznavanje z lokalci je po mojem mnenju ključni del potovanja. Ne le zaradi neprecenljivega lokalnega znanja ampak tudi zaradi lastne osebne rasti. Pogosto stvari, ki jih jemljemo kot zelo samoumevne, niso dejansko takšne po svetu.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Iskreno – verjetno spodnje perilo, ker je doma predal najbolj dostopen in se mi s pakiranjem v zadnjem trenutku vedno mudi. Če vas zanima 5 stvari, ki se mi zdijo najbolj pomembne in ne bi verjetno šel nikoli na pot brez njih (vendar ni nujno, da jih spakiram najprej), pa so to seveda kamera, leče, pomnilne kartice, baterije in DOBER sistem varnostnih kopij. Aja, ne pozabite na potni list!

Bahami

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom? 

Ne vem, če je najboljši, se mi pa zdi pomemben in pogosto spregledan: naredi čim več fotografij. Veliko bolj praktično je kupiti nov disk za računalnik ali kartico za telefon, kot pa ponovno potovati okoli sveta po nov spomin, ki se ti ga v nekem trenutku ne da ovekovečiti.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Ramen v vseh svojih tisočerih variacijah na Japonskem, zrezek alpake v Peruju in cheesecake v New Yorku v strešnem baru Bar54 nad Manhattnom. Najslabše? Fermentirani morski pes kot kulinarična specialiteta Islandije.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o fotografiji kot poklicni poti? 

Da prehod iz amaterskega v profesionalno fotografiranje vzame karkoli od veselja. Je ravno tako in toliko notranje izpopolnjujoče. Ne vidim razloga, zakaj bi finančna stimulacija odvzela veselje do fotografije. Ljudje, ki imajo takšno izkušnjo, so morda zgrešili uravnoteženo razmerje med osebnimi in poslovnimi projekti ali pa nasploh sprejemajo napačne projekte.

Nejc Draganjec, fotograf

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Mnogo. O potrpežljivosti, strpnosti, pričakovanjih in dejanskih potrebah. Eno izmed spoznanj, ki bi se ga v naših medijih morda lahko večkrat izpostavilo, je, da nam je v Sloveniji zelo lepo. Zelo rad potujem, vendar se vedno z veseljem vrnem nazaj domov. Čeprav se Slovenci menda pregovorno radi pritožujemo – ko enkrat prepotuješ svet in dobiš primerjavo, spoznaš, da nam res ni nič hudega.

HITRIH 6

Najljubša država: Japonska

Najljubše mesto: Singapur

Najljubša plaža: Lighthouse beach, Eleuthera, Bahami

Najljubša kulinarika: mediteranska

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: slovenščina (od tujih sem nedavno razvil veliko zanimanje za latinsko-ameriško španščino. Pred tem pa japonščina.)

Foto: Nejc Draganjec/arhiv

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE : Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Japonska je otoška država na Daljnem vzhodu, njeno ime pa pomeni “izvor sonca”, zato ji tudi pogosto rečemo kar dežela vzhajajočega sonca.

Japonska ima bogato kulturo, slovi tudi po tehnološki ravitosti in visoko izobraženi delovni sili, njeno prebivalstvo pa dosega eno najvišjih pričakovanih življenjskih dob. Poglejmo, česa o tej barviti deželi morda še ne veste.

Tokio je najgosteje naseljeno urbano območje na svetu 

Ko boste naslednjič obtičali v gneči, si zamislite, kako bi bilo šele na Japonskem. Tokio je največje metropolitansko območje na svetu – v njem živi že skoraj 40 milijonov ljudi, število pa vsako leto narašča že zadnjih 20 let.

Na železniških postajah so zaposleni ljudje, ki potnike potiskajo v vlake 

Točni kot švicarska ura ali japonski vlaki. Od vseh prebivalcev Tokia jih kar 57% uporablja javni prevoz. Kar pomeni, da je potnikov na le-tem ogromno! To pomeni tudi, da večina vlakov obratuje na 199% svoje predvidene kapacitete. To je torej videti tako, da so vlaki v špici nabito polni, obrazi pritisnjeni na okna, ljudje drug ob drugega, osebni prostor pa je nekaj, česar Japonci med vožnjo iz službe ne poznajo. Da vlaki ne bi zamujali, medtem ko se ljudje tlačijo vanje, imajo na postajah zaposlene ljudi, ki potnike preprosto zrinejo v vlake, da se vrata sploh lahko zaprejo.

Japonci imajo več hišnih ljubljencev kot otrok

Leta 2013 je Goldman Sachs objavil rezultate raziskave, da je na Japonskem registriranih več hišnih ljubljencev, kot je otrok! Pred petimi leti je bilo na Japonskem torej 21,3 milijona registriranih mačk in psov ter le 16,5 milijona otrok, mlajših od 15 let.

PREBERITE ŠE: 11 pravil bontona, ki jih morate upoštevati na Japonskem

Po državi so milijoni avtomatov, kjer lahko kupite vse mogoče

Avtomat s hrano? Imajo. Avtomat z igračami? Tudi. Avtomat s seks igračami? Seveda! Po državi je namreč kar 5,52 milijona avtomatov, ki jim pravijo Gacha. V njih najdete kup povsem običajnih in povsem nenavadnih stvari. Prvi takšni so bili namenjeni prodaji cigaret. Danes iz njih lahko kupite revije, rože, igračo za psa, hrano in pijačo, pa tudi kaj bolj žgečkljivega.

Kriminal in Japonska? Kaj je to? 

Japonska je ena najvarnejših držav na svetu! Kriminala praktično ne poznajo, varno se boste počutili tudi v ogromnem Tokiu.

Imigrantov in raznolikosti ne poznajo

V primerjavi z drugimi metropolami je Tokio povsem homogen. Pravzaprav so bili skoraj vsi, ki živijo na Japonskem, tam tudi rojeni. 98% tamkajšnje populacije je Japoncev, je 2% je različnih priseljencev.

PREBERITE ŠE: 11 kapsulnih hotelov, kjer ni prostora za klavstrofobijo

Najbolj priljubljen šport je bejzbol 

Če ob bejzbolu najprej pomislite na Ameriko, zdaj veste, da ga obožujejo tudi Japonci! Spremlja ga kar 33% športnih navdušencev, ki so sicer precej starejših generacij, šele na drugem mestu po priljubljenosti pa je nogomet.

Japonci v spalnico prinesli zvezovanje, šeškanje in 50 odtenkov sive?

Kot kaže, se moramo za 50 odstenkov sive in vso evforijo okoli grobega seksa, ki jo je uspešnica prinesla, zahvaliti Japoncem. Besedi bondage ali BDSM, ki ju najdete v svojih seks priročnikih, sta verjetno prišli prav od njih. Sadomazohistične spolne prakse, šeškanje, zvezovanje, nadvlada in seksualno suženjstvo … Že leta 1400 so oblasti za onemogočanje ujetnikov uporabljale shibari, umetnost zvezovanja z vrvjo. Taktiko so posvojili še samuraji. Po letu 1800 pa se je pojavila nova tehnika shibarija, ki je zvezovanje z vrvjo odnesla še v spalnice. Tam danes vozli in vrvi na določenih mestih telesa stimulirajo prav posebne užitke …

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE:

7 dejstev, ki jih morate prebrati, preden odpotujete na Kitajsko

12 uporabnih nasvetov za tiste, ki vas vleče v Vietnam

 

Japonska: Tokio bi goste olimpijskih iger nastanil kar na vodo

Tokio bo prihodnje poletje gostil olimpijske igre, Japonci pa so ob prostorski stiski pri nastanitvah za navijače pokazali kar nekaj kreativnosti. Kam s turisti? Na ladje!

Tokio se sooča s pomanjkanjem nastanitev za navijače, ki bodo deželo preplavili ob olimpijskih igrah. Alternativa? Navijači bi lahko spali na križarkah, ki bi jih zasidrali blizu mestne obale.

V Tokiu sicer pospešeno gradijo, vseeno pa jim manjka vsaj 14 tisoč sob v že tako prenatrpanem mestu. Ob obali Tokia in blizu Yokohame bi tako lahko zagato rešili z ladjami. Mestne oblasti nameravajo pred začetkom iger odpreti nov terminal za križarke, skupaj s strokovnjaki pa upajo, da bodo zasidrane ladje, uporabljene za dodaten hotelski prostor, postale standard v državi.

Vrtoglave cene

Zamisel je že podprla največja japonska turistična agencija JTB, ki je za obdobje OI najela luksuzno ladjo Sun Princess z več kot tisoč kabinami. In koliko bi odšteli za kabino na ladji ter karte za olimpijske dogodke? Veliko. Dve nočitvi v sobi z balkonom in karte za nogometno tekmo olimpijskega turnirja stanejo približno 1650 evrov. To pa je šele začetek, saj cene za dvodnevni obisk in ogled tekme segajo tudi prek 7 tisočakov.

Sobe morajo po zakonu imeti okna

Če ste se kdaj znašli v hotelu in ob pogledu skozi okno razočarani ugotovili, da gledate na umazano notranje dvorišče s kupom klimatskih naprav ali pa okna sploh ni bilo, tega v Tokiu ne bo. Japonski hotelski zakoni namreč prepovedujejo sobe brez oken. Ob tem izrednem dogodku pa je ministrstvo za zdravje izdalo odlok, ki dovoljuje, da lahko ladje s kabinami brez oken med velikimi dogodki uporabljajo kot hotelske sobe.

Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE

Japonska: Kaj je onsen, zakaj ga obožujemo in česa tam nikakor NE počnite

Nara: Pravljično mesto na Japonskem, po katerem se sprehajajo srne

Japonska je polna prizorov, ki vam bodo vzeli dih. Eden takšnih krajev na tem koncu sveta je tudi Nara. Mesto, ki slovi po templjih in srnah, jelenih ter bambijih, ki se prosto sprehajajo po ulicah.

Nara je polna posebnih in neobičajnih stvari, obiskovalce pa najbolj navdušujejo njeni prebivalci. Srne! V Nari živi dobrih 300 tisoč ljudi ter več kot 1000 srn in jelenov. Ti uživajo posebne privilegije, saj se povsem prosto sprehajajo po celem mestu.

Največ jih boste ujeli v mestnih parkih, a se nikar ne čudite, če jih zagledate kar na ulici, pred pragom trgovine in pred templji. Čeprav so divje, so vajene ljudi. Lahko jih hranite, vendar pazljivo, saj niso prav nič plašne. Mimogrede, naša hrana zanje ni najbolj primerna, v Nara parku pa boste naleteli na “deer crackers”. Krekerje iz pšenične moke in riževih otrobov brez dodanega sladkorja. So produkt fundacije za zaščito divjadi v Nari. Del profita od prodaje krekerjev gre prav v namen zaščite teh čudovitih živali.

Do leta 1637 je bila za njihov odstrel celo zagrožena smrtna kazen, a zakon danes ni več veljaven. Po stari legendi so srne svete živali, pomočnice bogov. Zato imajo prav posebno protekcijo.

Od Nare do Jelenovega grebena v Podčetrtku

Mimogrede, če Japonske in njenih srn v kratkem ne boste uspeli odkljukati s svojega seznama stvari, ki jih še želite doživeti, imamo alternativo. Ta je precej bližje. V Sloveniji! Na Štajerskem v Podčetrtku namreč leži domačija Jelenov greben. Tudi tu vam nasproti pritečejo jeleni damjaki in mufloni. Namesto sušija pa lahko pojeste kaj bolj domačega.

Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE: Japonska in 8 zanimivosti, ki jih še ne poznate

Pozor: tako nikoli ne jejte sushija

Sushi v Evropi postaja vedno bolj popularna jed, ki že dolgo ni več rezervirana samo za tiste s polnimi denarnicami.

Če pri obedovanju sushija, ki smo ga kupili v lokalni trgovini in zmazali v udobju svojega kavča, ni zadrege, kako se ga pravilno lotiti, ta lahko nastane v kakšni od bolj finih restavracij. Zato smo, v izogib zadregi, na kup zbrali nasvete slavnega sushimojstra z Japonske.

Zlata štiri pravila:

#1 Sushi se je z rokami

Pozabite na zadrego, če palčk ne obvladate. Sushi naj bi jedli z rokami. Tako ga namreč tudi pripravijo pravi japonski sushimojstri.

Palčke pa se lahko uporablja le, če vam vonj po ribah na prstih ne diši preveč.

#2 Zmerno s sojino omako

V sojino omako naj bi na hitro pomočili le ribo in ne tudi riža. Riž se prehitro napije sojine omake in na ta način izniči okus ribe.

#3 Kam z wasabijem

Po nasvetih japonskega sushimojstra – zagotovo ne v sojino omako. Wasabija naj sploh ne bi bilo treba dodajati, saj je ponavadi dodan med plast ribe in riža, če pa imate radi pikantno ga dodajte na sredino ribe.

#4 Kako pojesti sushi

V enem samem grižljaju. Verjemite, če se želite izogniti koščkom riža po celi mizi in rdečici na obrazu, ko nikakor ne morete pregrizniti ribe, sushi pojejte v enem kosu.

Če ste ljubitelj sushija, boste od zdaj naprej lahko uživali brez pomislekov ali to delate prav. Če ga pa še niste poskusili, zdaj res nimate več izgovorov, da ga ne bi.

Foto: Unsplash

Ne spreglejte: Pred skokom v Azijo: Kako pravilno uporabljati jedilne paličice

Preberite še:

Slovenka, ki je kot prostovoljka v revnih delih Peruja otroke učila angleščino #intervju

 

Najlepši kraji po svetu, kjer lahko ujamete cvetoče češnje

Češnjevi cvetovi so japonsko nacionalno cvetje, simbol upanja in novih začetkov, a Japonska ni edina destinacija, kamor zanese ljubitelje teh fotogeničnih cvetov.

Pomlad je pred vrati, z njo pa se počasi iz zimskega spanca prebuja tudi narava. Češnjevi cvetovi se bodo tako kmalu odprli od Slovenije do Španije, Francije, Švedske, Amerike in Japonske. Kje bodo najbolj dišali?

Washington, D.C

Leta 1912 so Japonci Američanom podarili tri tisoč češnjevih dreves, ki jih tam lahko občudujete še danes. V čast izvirnemu darilu v parku National Mall vsako leto priredijo festival češnjevih cvetov, ki se ga vsakič udeleži tisoče obiskovalcev.

Pariz

Je kaj bolj romantičnega od pomladnega Pariza? Cvetoče češnje lahko najdete po številnih mestnih parkih, vrtovih in soseskah, eden najbolj idiličnih prizorov pa je v parku Champ de Mars, kjer kuliso krasi tudi znameniti Eifflov stolp.

Hamburg

Največje s češnjami navdahnjeno praznovanje v Nemčiji se vsako leto odvija v Hamburgu. V šestdesetih so japonski potomci na nabrežju jezera Alster zasadili veliko češnjevih dreves, vse od takrat pa ta kraj v maju gosti Kirschblütenfest, festival češenj, kjer ne manjka dobre hrane, razstav, predstav, ognjemetov in drugih zabavnih reči.

Vancouver

Tudi Kanadčani so od Japoncev prejeli češnjeva darila. V Vancouvru jih je zasajenih kar 37 tisoč! Prvi festival češenj so tam organizirali leta 2006, danes pa je zrasel v enega največjih tovrstnih na svetu in je poln kulturnih predstav in umetnosti, filmskih projekcij, hrane in glasbe, organizirajo pa tudi tekmovanje v haikuju.

Stockholm

Najlepše cvetoče češnje na Švedskem boste našli v Stockholmu. Kungsträdgården – Kraljev vrt leži v središču mesta, v parku pa se bohoti 63 japonskih češnjevih dreves, ki so jih posadili leta 1998. Park vsako pomlad privabi številne ljubitelje narave, tudi tu pa si obiskovalci radi pripravijo piknik in uživajo pod krošnjami.

Japonska

Hanami je festival na Japonskem, ki slovi po cvetočih češnjah. Te že stoletja veljajo za eno izmed največjih japonskih znamenitosti. Bistvo praznika je občudovanje cvetov med pikniki v parkih, ki so polni obiskovalcev. Tradicija občudovanja cvetočih češenj, ki jim pravijo sakura, izhaja že iz devetega stoletja, ko so prvo češnjo zasadili pred cesarsko palačo. Od takrat naprej nosijo pečat aristokratskih rastlin, ki jih najdete po vsej državi.

Jerte

V španski dolini Jerte v snežno beli barvi vsako leto zacveti več kot 2 milijona češnjevih dreves, ki poskrbijo za prav posebno kuliso pokrajine. Prav v ta namen vsako leto organizirajo tudi festival, ki je poln razstav in tržnic z različnimi dobrotami.

Foto: Reuters, Shutterstock

PREBERITE ŠE:

Japonska se pripravlja na sakuro, pravljično cvetenje češenj

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.