Japonska je dežela, ob obisku katere boste težko ostali ravnodušni. Varnost, čistoča, prijaznost, naravne in kulturne lepote ter kup (tudi precej nenavadnih) običajev so le začetek. Vsekakor pa skočite tudi v kakšen onsen!
Japonska je znana tudi po kopanju, kulturnem običaju s filozofskim, verskim in sociološkim sporočilom. Že poznate onsen? Namakanje v topli vodi vulkanskega grelca je torej nekaj, kar morate na Japonskem obvezno poskusiti. Onsen je vroč izvir termalne vode, čemur tujci radi rečemo kar toplice. Srečali se boste tudi z izrazom Sento, kar pa so javna kopališča, kjer topla voda ne prihaja iz naravnega vrelca, ampak jo enostavno zgolj ogrevajo. Kakšna so torej pravila, če vas zamika obisk?
Onsen je ločen po spolu
Če potujete v paru, boste imeli vsaj pri kopanju priložnost oddiha od svoje boljše ali slabše polovice. Onsen ima namreč ločena kopališča za ženske in moške. Kam sodite vi, vam bodo povedale oznake. S porastom turizma boste sicer našli tudi onsen, ki sprejme vse spole.
Slečete VSE
Najprej se boste sezuli. Nato vas čaka garderoba, kjer pustite še vse ostalo. Svoje premoženje lahko skrijete za majhno brisačo, ki jo uporabljate za pokrivanje med premikanjem med kadmi in za sušenje kože.
Če imate tetovaže, ste lahko nezaželeni
Zgodovinsko gledano Japonci tetovaže povezujejo s tolpami. Čeprav tudi na Japonskem počasi postajajo bolj odprti za črnilo pod kožo med navadnimi smrtniki, pa so tetovaže v številnih onsenih še vedno prepovedane. To vam bodo jasno pokazali tudi s tablami. Če je vaša tetovaža manjša, jo lahko prekrijete z obližem. In če je večja? Brez skrbi, onseni, kjer dovolijo goste s tatuji, so prav tako označeni s tablami in sploh jih ni malo.
Pred vstopom nujno pod prho
To je sicer popolnoma jasno, a čudili bi se, koliko ljudi v javnih kopališčih pozabi na higieno. Pred vstopom v kopeli sedete v prostor za tuširanje in se dobro zdrgnete. Šele nato smete v skupne toplice.
Lasje se ne smejo dotikati vode
Če so vaši lasje dolgi, jih pred vstopom v kopel spnite v figo, saj se ne smejo dotikati vode. Lahko jih tudi zavijete v manjšo brisačo, nikakor pa jih ne potopite v vodo! V vodo torej sme le telo od vratu navzdol.
Alkoholiziranost ni pametna izbira
Pregrevanje in dehidracija z alkoholom nista v najboljših odnosih. Če torej želite resnično uživati, se izognite alkoholu, ki je v onsenih strogo prepovedan.
Hidracija, hidracija, hidracija
Kot rečeno, boste tam izgubili veliko vode, zato je ogromno tudi spijte. Vode in čaja, alkohola pa ne uživajte vsaj nekaj ur pred kopeljo.
Tisti dnevi v mesecu
Med menstruacijo je obisk onsena iz očitnih higienskih razlogov prepovedan.
Na koncu se ne tuširajte
Medtem ko je tuš obezna postaja preden zlezete v kad, tega po koncu tretmaja ne počnite. Voda iz vrelcev namreč vsebuje zdravilne minerale, ki jih bo tuš le spral s kože.
Sprostite se
Onsen je unikatna izkušnja japonske kulture, ki vam bo zagotovo ostala v spominu. Zato se sprostite in uživajte v dogodivščini, ki vas bo stala okoli 1000 jenov, torej slabih 8 evrov.
Foto: Shutterstock
Iščete navdih, kam na oddih?TUKAJpreverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.
Japonska je polna prizorov, ki vam bodo vzeli dih. Eden takšnih krajev na tem koncu sveta je tudi Nara. Mesto, ki slovi po templjih in srnah, jelenih ter bambijih, ki se prosto sprehajajo po ulicah.
Nara je polna posebnih in neobičajnih stvari, obiskovalce pa najbolj navdušujejo njeni prebivalci. Srne! V Nari živi dobrih 300 tisoč ljudi ter več kot 1000 srn in jelenov. Ti uživajo posebne privilegije, saj se povsem prosto sprehajajo po celem mestu.
Največ jih boste ujeli v mestnih parkih, a se nikar ne čudite, če jih zagledate kar na ulici, pred pragom trgovine in pred templji. Čeprav so divje, so vajene ljudi. Lahko jih hranite, vendar pazljivo, saj niso prav nič plašne. Mimogrede, naša hrana zanje ni najbolj primerna, v Nara parku pa boste naleteli na “deer crackers”. Krekerje iz pšenične moke in riževih otrobov brez dodanega sladkorja. So produkt fundacije za zaščito divjadi v Nari. Del profita od prodaje krekerjev gre prav v namen zaščite teh čudovitih živali.
Do leta 1637 je bila za njihov odstrel celo zagrožena smrtna kazen, a zakon danes ni več veljaven. Po stari legendi so srne svete živali, pomočnice bogov. Zato imajo prav posebno protekcijo.
Od Nare do Jelenovega grebena v Podčetrtku
Mimogrede, če Japonske in njenih srn v kratkem ne boste uspeli odkljukati s svojega seznama stvari, ki jih še želite doživeti, imamo alternativo. Ta je precej bližje. V Sloveniji! Na Štajerskem v Podčetrtku namreč leži domačija Jelenov greben. Tudi tu vam nasproti pritečejo jeleni damjaki in mufloni. Namesto sušija pa lahko pojeste kaj bolj domačega.
Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.
Adrijana Dimec je v zadnjih sedmih letih živela v šestih različnih državah. Kljub večkratnemu navajanju na popolnoma novo družinsko življenje ji je uspelo ustanoviti lastno podjetje ter ostati prizemljena in osredotočena na svoje cilje. Teh je več. Na osebnem, družinskem in poslovnem nivoju. Kako ji to uspeva in kaj vse potegne za sabo? Z Adrijano bi lahko klepetali ure in ure in odpirali vedno nove teme ter vprašanja. V današnjem intervjuju pa sva se osredotočali predvsem na izkušnjo z Japonsko, ki je v tem trenutku pravzaprav za Adrijano že celo življenje nazaj.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še poznajo?
Sem Adrijana Dimec, stara 29 let in trenutno sem na točki življenja, kjer se učim balansirati svojo željo oz. nagnjenost po nenehni “akciji” in med potrebami svojega telesa, ter navsezadnje svoje družine, da se znam upočasniti ter odklopiti. Poleg tega, da imam svojo znamko oblačil, sem mamica dvema otrokoma in žena profesionalnemu športniku.
Ko ste spoznali svojega moža, se je vaše življenje precej spremenilo? Kje vse ste živeli v zadnjih nekaj letih?
Moja prva selitev od doma k njemu je bila v Novo mesto. Od tam naprej smo živeli v Nemčiji, Litvi, Kopru, Ljubljani, na Poljskem, Japonskem in najbolj nedavno – v Turčiji.
Predstavljam si, da je naporno spustiti vse in začeti na novo. Znova in znova in znova. Kako vam uspeva? Kako se privadiš tega? Kaj si govoriš v takih trenutkih?
Se ne privadiš, iskreno. Vsakič znova te na nek način sesuje in moraš iz neke luknje prilezti nazaj na površje. Stvar, ki mi je najbolj pomagala, da ne padem več tako nizko, kot sem včasih je ta, da sem bolj nežna sama s sabo oz. s svojimi občutki in si govorim, normalno je, 100x si že šla čez to, daj si čas, tudi če boš imela zdaj par dni, tednov, slabih, to ne pomeni, da bo tvoje celo življenje tako. Navadila se boš, možgani se bodo navadili in postalo bo lažje. Prej, ko spustim to kontrolo, hitreje postane lažje. V Turčiji je šlo tako veliko lažje, kot na Japonskem.
Kje, kjer ste živeli, vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?
Ironično, kljub temu, da je bil začetek Japonske najbolj travmatičen, se je na koncu izkazalo za najlepše leto do zdaj in v sekundi bi še eno sezono preživeli tam. Nekaj je na tej Japonski, nekaj je v zraku, nekaj je v ljudeh, v kulturi … potegne te vase, prizemlji in umiri. Za vedno se bom spomnila na to kot na leto, kjer sem bila najbolj srečna in umirjena sama s sabo.
Ne samo, da okolje in kulturo menjata z možem, z vama potujeta tudi otroka. Kaj se vam zdi, da so največji plusi in kaj največji izzivi zanju?
Plus je to, da jima da neko samozavest oz. pozitivno zavedanje npr. konkreten primer, ko mi je sin pred novo šolo rekel, da ga ne skrbi, saj tudi na Japonskem ni imel prijateljev in jih je spoznal. Mogoče nekak izgubiš strah pred novimi situacijami, ker si jih dal tolikokrat čez in videl, da zmoreš. Največji izziv zanju je, da se seveda povsod navežeta na neke prijatelje, ki jih morata potem pustiti za sabo in da ne preživita toliko časa z babicami, tetkami itd.
Vam ni nikoli težko oditi na drugi konec sveta. Ne glede na to, ali ste noseči, ste ravno rodili ali site ravno na neki pomembni točki s svojim podjetjem. Od kje črpate moč, voljo, energijo?
Odgovor pomoje ni toliko meni v prid, kot bi človek pričakoval, ampak jaz mislim, da sem v vseh teh letih postala malo “odvisna” od te hektike in adrenalina. Je dejansko veliko govora o tem med ženami športnikov in v večini opažajo ta pojav, da imajo kar malo “abstinenčno krizo”, ko se kariera konča in si prisiljen zaživeti v ustaljenih tirnicah. To je zame neznano, posledično bolj strašljivo. Spremembe so moja konstanta in v njih sem domača.
Ravno ste se spet vrnili z Japonske, kjer ste z družino tudi preživeli zadnje leto. Nosi Japonska posebno mesto v vašem srcu? Ste imeli lepo izkušnjo?
Iskreno, kakor hitro sem pristala in videla tiste njihove črke, njihove tipične trgovinice, slišala jezik … me je povsem prevzel občutek topline in domačnosti. Isti trenutek sem napisala sms najboljši prijateljici, da ne morem verjet, kako sem srečna, da sem “nazaj”, da imam kar solzne oči. Res sem se počutila, kot da sem prišla nazaj “domov”.
Kje ste živeli? Kakšne imate izkušnje z ljudmi, vrtcem, okoljem? Kakšni so Japonci?
Živeli smo v stanovanju, ki nam ga je dodelil Žigov klub. Bilo je ZELO majhno, ampak smo se kmalu navadili. Japonci so ekstremno prijazni, ustrežljivi, vljudni in lastnost, ki mi je pri njih najbolj všeč je ta, da se nihče ne vtikuje vate, vsak se briga zase in druge pusti, da živijo svoje življenje kot želijo, četudi je drugačno od njihovega.
Kako sta se otroka navadila na tako drugačno kulturo? Kako sta komunicirala? Spomnim se, da je bilo tudi vam težko v navidez čisto preprostih stvareh, kot je nakupovanje hrane v trgovini. Kako ste premagali jezikovne prepreke?
Prišla sta z nič znanja angleščine, da japonščine niti ne omenjam. V mednarodnem vrtcu so govorili angleško in v parih mesecih sta pobrala jezik. Sedaj razumeta večino vse, ogromno znata tudi že povedati. Za zabavo pa sta se naučila še par japonskih besed, kot npr. hvala, živjo.
Kaj je najpomembnejše, kar ste odnesli iz Japonske? Kaj ste se naučiili? Po čem se najbolj razlikuje od Slovenije?
Mislim, da ravno zgoraj omenjeno – da se nihče ne vtikuje oz. niti ukvarja z drugimi. Vsak se fokusira sam nase in fura svoje življenje. Ni tiste odvečne, nepotrebne energije okrog tega zakaj je nekdo rekel nekaj, zakaj je nekdo nekaj naredil tako … jih ne zanima. Najbolj od vsega pa seveda varnost. Tako varnega, kot se počutiš tam in na cesti v prometu in nasplošno iz vidika kraje, kriminala … tega ni nikjer drugje na svetu.
Iskreno, čisto vse. Najbolj mogoče njihovo “praktičnost” – res, da ne dajo veliko na estetiko, dajo pa vse na funkcionalnost in tam stvari res delujejo. Resnično upam, da se kdaj dobimo možnost vrniti.
Nam lahko zaupate, kam vas bo pot vodila naprej? Videla sem idilično hišico na slovenskem podeželju, a nekako se mi zaenkrat še ne zdi, da je to že vaš naslednji cilj? Ali pač?
Sicer ni na podeželju, je na obrobju mesta, minutko od izvoza na avtocesto, kar nam pride prav, ker smo tako leteči ampak smo jo vzeli v najem, dokler nismo vedeli kako in kaj za naprej. Cilj nam je bil, da pridemo v okoliš, kjer je Maksova šola (šola, ki je v naselju naše parcele), da ne bi rabil vmes menjavat šole. Vesela sem, da sva najela to hišo, preden bi šla graditi svojo, saj sva hitro videla kakšna odgovornost je in koliko dela je s hišo ter spoznala, da dokler ima Žiga aktivno kariero z nenehnimi potovanji ter potencialnimi selitvami v tujino, hiša nima smisla, zato sva kupila stanovanje, ki ga lahko zakleneva in greva, na parceli pa bomo začeli graditi, ko se Žigova kariera začne umirjati.
Glede na to, da imate ogromno izkušenj z življenjem v tujini, kaj se vam zdi, da imamo v Sloveniji, česar drugje ni? Zakaj je tu vaš pravi dom?
Pravi dom je zaradi naših ljudi, iskreno. Družine in prijateljev. Meni osebno je pa najbolj všeč narava v Sloveniji. Ne bi pa bila zaprta za idejo, da bi si življenje ustvarili tudi izven Slovenije. Plusi in minusi so povsod, navadiš se pa tudi vsega. Jaz bi na prvo mesto vedno dajala kvaliteto življenja in varnost.
Kaj bi svetovali vsem, ki si želijo izkušnje v tujini, pa nekako ne zberejo poguma? Naj grejo? Je vredno?
Na ta odgovor pa bi že od nekdaj, tudi iz časov preden sem poznala moža, rekla – absolutno da. Že pri 19. letih sem sama za 3 mesece odletela čez Atlantik na delovno izkušnjo v ZDA in širina, ki ti jo da tujina, je neprimerljiva s čemerkoli drugim in vredna več od vsake materialne stvari.
Adrijana Dimec trenutke iz svojega življenja deli na svojem Instagram profilu. Sledite ji lahko TUKAJ.
Japonske palačinke so že nekaj časa pravi spletni hit. Ker so puhaste kot oblački in se v ustih kar stopijo, verjamemo, da bodo navdušile tudi vas.
Potrebujete:
2veliki jajci
2 žlici mleka
3 žlice moke
1/4 žličke pecilnega praška
1/2žličke vanilijevega ekstrakta (po želji)
1/2 žličke limoninega soka (po želji)
2 žlici sladkorja
Priprava:
Ponev postavite na kuhalno ploščo na najnižjo temperaturo. Ločite beljake od rumenjakov. V rumenjake vmešajte mleko in vanilijev ekstrakt. Dodajte še moko in pecilni prašek ter dobro premešajte.
V beljake dodajte limonin sok in sladkor. Mešajte z električnim mešalnikom, dokler ne dobite trdnega beljakovega snega.
Sneg vmešajte v mešanico z rumenjaki. Sneg vmešajte nežno, s kuhalnico, da ne izgubite zračnih mehurčkov.
Ponev naoljite/namastite in s papirnato brisačo popivnajte odvečno maščobo. Maso previdno nakupčkajte v razgreto ponev in ponev prekrijte s pokrovko. Priporočamo, da pečete 2 do 3 palačinke hkrati.
Po približno 4 minutah poglejte, če so se palačinke spodaj lepo zapekle. Ko dobijo lepo zlato barvo, jih obrnite. Pokrijte ponev s pokrovko in palačinke pecite še okoli 3 minute.
Postavite na krožnik, obogatite s sestavinami po želji in uživajte!
Japonske palačinke pojejte takoj po pripravi
Bolj kot se palačinke ohladijo, bolj se skrčijo, zato jih pojejte takoj po pripravi. Puhaste japonske palačinke lahko obložite s sadjem, potresete s sladkorjem v prahu, jih obogatite s sladoledom ali smetano ali jogurtom. Lahko pa jih pojeste kar same, saj se v ustih topijo kot puhasti oblački.
Rezanci so poleg riža ena najbolj razširjenih jedi po Aziji, pripravljamo pa jih lahko na 1001 način. Pa tudi med samimi rezanci je več različnih vrst. Tokrat pripravljamo udon rezance, debelejše pšenične rezance, ki so prava hrana za dušo.
Udon rezanci so debeli, mehki in rahlo žvečljivi pšenični rezanci, ki vas bodo objeli od znotraj. Ker je njihov okus precej nevtralen (v primerjavi s soba ajdovimi rezanci), jih lahko kombiniramo z močnejšimi okusi. Imamo recept, ki sta ga zapisala krasna Hana in Tom, ki ustvarjata dišeč profil H(r)ana (in smo ju že gostili v TEM intervjuju).
SESTAVINE (za 2 osebi)
– 300 g govedine, narezane na trakce (najbolje goveji hrbet)
– 3 mlade čebule, narezane na kolobarje
– 1/3 glave kitajskega zelja, narezanega na trakce
– 1 korenček, narezan na tanke trakce
– arašidovo olje, sol
– 8 žlic sojine omake
– žlička gustina
– 2 žlički rjavega sladkorja
– 1 žlička harissa paste ali čilija v prahu
– 5 žlic vode
– 400 g kuhanih udon noodlov
– sezam, ocvrta čebula, čilijevo olje, vloženi čiliji in zeleni deli mlade čebule za čez
POSTOPEK
– Narežemo vso zelenjavo in meso. V posodici pa zmešamo sojino omako, gustin, rjavi sladkor, harisso in vodo.
– Litoželezno ponev dobro segrejemo in dodamo arašidovo olje. Dodamo meso, malo solimo in pražimo nekaj minut, da porjavi.
– Dodamo zelenjavo, rahlo solimo (pazimo, ker bomo kasneje dodali še sojino omako) in pražimo še nekaj minut, nato pa prelijemo z omako in kuhamo toliko časa, da se malo zgosti.
– Dodamo še kuhane noodle, premešamo in pustimo še kakšno minuto, da se okusi povežejo ter prestavimo na krožnik.
– Posujemo s sezamom, ocvrto čebulo, vloženimi čiliji in zelenimi deli mlade čebule. Po želji prelijemo z malo čilijevega olja. Dober tek!
Kei Kamijima je Japonka, ki je v Sloveniji preživela zadnjih 10 mesecev. Govorili sva o kulturnih razlikah in neobičajnih navadah, o življenju na drugem kontinentu med pandemijo, športu in stvareh, ki so nam skupne.
Kei Kamijima je doktorica filozofije, profesorica športne vzgoje in igralka namiznega tenisa. Prihaja z Japonske, natančneje iz prefekture Nagano. Zaradi študija in kasneje dela na Inštitutu za tehnologijo Niigata danes živi v prefekturi Niigata, zadnjih 10 mesecev pa je bil njen dom Slovenija.
Kei je v Ljubljano prišla na pobudo sodelovanja med Univerzo v Ljubljani – Fakulteto za šport, Inštitutom za tehnologijo Niigata in Japonsko namiznoteniško zvezo – komisjo za znanost in medicino. V okviru svojega obiska je na Fakulteti za šport delovala kot asistentka, hkrati pa je izkoristila sodelovanje Fakultete za šport in Inštituta Jožef Stefan za svojo znanstveno-raziskovalno dejavnost. V času obiska je sodelovala tudi pri promociji Fakultete za šport med slovenskimi maturanti in se udeleževala treningov in tekem v nekaterih slovenskih namiznoteniških klubih.
Tik pred njeno vrnitvijo na Japonsko sva se ujeli v srcu njej zdaj že domače Ljubljane in v nekoliko drugačnih razmerah poklepetali o njenih vtisih te skrite evropske dežele, o kateri marsikdo od njenih znancev ne ve prav veliko. In kot priznava, o njej pred prihodom ni veliko vedela niti sama …
“Moji prijatelji doma o tej lepi deželi pred mojim odhodom niso vedeli prav veliko. Tako kot jaz. Številni so mislili, da gre za isto državo kot je Slovaška. A v tem času smo se oboji o njej naučili marsikaj. In vsekakor je to dežela, kamor se bom z veseljem še kdaj vrnila,” pravi Kei. In to je najin intervju.
Povejte nam malo o sebi. Kako dolgo ste pravzaprav tu in s kakšnim namenom ste na izmenjavi?
Tu sem se izobraževala in delala kot asistentka na Fakulteti za šport za predmet Namizni tenis pri profesorju Miranu Kondriču. Eden od razlogov, zakaj sem prišla na izmenjavo v Slovenijo, je tudi to, da se naučim drugih športov. Na Japonskem šport ni dojet kot hobi, rekreacija ali zabava. Sodoben šport je k nam prišel iz Evrope, oziroma Amerike kot način treniranja vojakov, za disciplino in urjenje, ne kot nekaj za sprostitev. Na Japonskem na univerzi učim športno vzgojo in eden od mojih ciljev je, da študente prepričam, da je šport lahko tudi zabaven. To pri nas ni običajno. Želim priti do sprememb v glavah, da je gibanje zabavno, saj je zdrav duh lahko le v zdravem telesu.
Sem sem prišla za 10 mesecev, a pandemija je prišla veliko pred iztekom mojega gostovanja. Ko so se stvari razvile, so me kontaktirali z japonske ambasade in me vprašali, če se želim vrniti domov. Takrat se je Slovenija že zaprla in sklenila sem, da je ostati tu enako – če ne celo bolj varno – kot iti na pot čez pol sveta. Poleg tega je vsa moja predavanja na Japonskem že pokril in nadomeščal drugi profesor, zato tam niti ne bi imela kaj početi. In tu je še veliko stvari, ki se jih lahko naučim.
Pa so slovenski študentje in njihove delovne navade kaj podobni tistim, ki jim predavate doma?
Mislim, da so slovenski študentje zelo iskreni in odprti. Ko sem imela predavanje, na katerem sem predstavila Olimpijske igre v Tokiu, ki bi se morale odviti letos, sem jim zastavila nekaj vprašanj. In precej jih je dvignilo roke ter sodelovalo v debati. Kar je izjemno, tega pri nas ne poznamo (smeh). Japonci smo precej sramežljiv narod in se ne oglašamo, če ni ravno nujno.
Ste opazili kakšne druge kulturne razlike med Japonci in Slovenci tudi sicer?
Pravzaprav sem bila presenečena nad tem, da smo si v marsičem zelo podobni. Slovenci ste prijazni in vljudni, na ulici mi je bil vedno kdo pripravljen pomagati s smerjo ali čim podobnim. Ko se je začela pandemija, sem opazila tudi, da Slovenci precej pridno sledite ukrepom in navodilom stroke. In upoštevanje pravil in zakonov je zelo blizu tudi Japoncem.
A če najdeva kakšno razliko, je morda v tem, da smo Japonci vzgojeni tako, da med tednom, ko delamo, delamo s polno paro in pravzaprav nimamo časa, da bi sredi dneva hodili ven na kave, kosila ali kaj močnejšega.
Včasih se vprašam, kdaj Slovenci sploh delate (smeh)? Opažam, da si za druženje v kavarnah vzamete čas kadarkoli v dnevu, tudi če sredi delovnika. Kar je izjemno, kaj takšnega mi prej ni bilo običajno. Nekaj precej nenavadnega mi je tudi to, da Slovenci v lokalih tudi pozimi v najhujšem mrazu sedite zunaj.
Japonci gredo tudi po službi hitro domov, da se spočijejo za naslednji delovni dan. Po drugi strani pa je Japoncem v navadi, da konec tedna nadoknadijo vse za nazaj in se zdivjajo v družbi alkohola. In takrat niso več tako sramežljivi kot sicer.
Ste imeli poleg Ljubljane priložnost raziskati tudi druge kotičke Slovenije?
Seveda, kot se za turista v Sloveniji spodobi sem bila na Bledu, v Postojni in v Piranu. V Niigati, kjer živim sicer, smo ob morju, zato nama je bil z možem zelo pri srcu Piran. Zanimivo mi je tudi, da Slovenci zelo radi hodite v hribe. Pri nas – čeprav imamo nekaj zelo znanih vrhov – to ni tako pogost hobi oziroma šport.
Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Japoncih?
Ko sem šla v Postojno in na Bled sem slišala, da smo Japonci zelo vljudni in vedno točni. In moram priznati, da to ni nobena zmota. Kako pomembna je točnost, so nas učili že v osnovni šoli, ko smo morali k vsaki uri priti 5 minut pred njenim dejanskim začetkom.
Potem vam je naših akademskih 15 minut precej nepoznanih?
Zelo nenavadna toleranca, vsekakor (smeh).
Kaj pa jezik? Ste se kaj spoznavali tudi s slovenščino?
Malo. Znam povedati, da mi je ime Kei Kamijima in prihajam z Japonske, pa dobro jutro, na zdravje, hvala, prosim, kava, nazaj, naprej, levo, desno in namizni tenis (smeh). Izgovorjava samih besed mi je bolj jasna od angleščine.
Kaj boste najbolj pogrešali, ko se vrnete na Japonsko?
Ljudi. In krompir (smeh). Nekaj je pri slovenskem krompirju, drugačno sladkobo ima, odličen je. In ogromno ga imate. A vsekakor bom v prvi vrsti pogrešala ljudi. Imela sem res prijazne in prijetne sodelavce ter stkala nekaj lepih prijateljstev. Pogrešala bom petkove Odprte kuhinje na tržnici in druženja na prostem. Všeč mi je tudi domače slovensko kraft pivo!
Ko se vrnem na Japonsko, bom obisk Slovenije vsekakor priporočila vsem svojim prijateljem. Slovenija je zelo varna država s čudovitimi kraji in naravo, vsekakor mi je zelo pri srcu.
In če za trenutek pozabite na japonsko vljudnost, česa iskreno ne boste pogrešali niti malo?
Oh, ta je težka! Tu mi je res všeč. Edina stvar, ki je v središču mesta zelo opazna, so brezdomci. V mestu me večkrat na dan kdo ustavi in prosi za denar, česar na Japonskem ne doživiš prav pogosto. Ko sem bila mlajša, je bilo na Japonskem precej več brezdomcev. Danes zanje država poskrbi veliko bolje kot pred leti.
Slovenija me pogosto spomni na Japonsko iz časov, ko sem bila še otrok. Tudi kar se tiče vožnje pod vplivom alkohola. Na Japonskem so glede tega postali veliko bolj strogi, tu pa se mi zdi, da je to za nekatere še vedno precej sprejemljivo početje. Generacija moje babice in dedka sicer še vedno sede za volan pijana, a opaziti je spremembe v glavah mlajših generacij, ki se že bolj zavedajo odgovornosti in posledic.
Kaj moramo vedeti ostali popotniki, preden obiščemo Japonsko?
Vsekakor priporočam obisk Kjota. Mesto je polno izjemnih templjev in razgledov, ima poseben čar. Tu je doma stara japonska kultura. Obvezno skočite tudi v kakšen onsen, naravni termalni vrelec in pa spite v tradicionalnem japonskem hotelu ryokan. Sicer pa ima vsaka prefektura neke svoje običaje ter kulinariko in to se splača raziskati.
Ko sva že pri onsenih – mar ni zanimivo, da so Japonci znani kot sramežljiv in zadržan narod, hkrati pa obožujejo onsen, torej toplice, kjer so vsi goli?
Ha, odlično vprašanje (smeh). Japoncem je od nekdaj precej običajno, da si delijo kopalnice z več ljudmi hkrati. Zaradi pogoste stiske s prostorom in tudi pomanjkanja časa, so člani družine v kopalnici pogosto skupaj in istočasno, morda zato pri tem delu intime niso sramežljivi. Tudi sama sem se šele tu zavedla, da pri vas starši in otroci spijo v različnih spalnicah in ne skupaj. Pri nas so otroci do kakšnega 12 leta v isti sobi kot starši.
Vsekakor pa je odsotnost ostalih intimnih odnosov pri nas velik problem. Mladi enostavno nimajo časa za spolnost, zveze ali sploh spoznavanje partnerja, to, da so sramežljivi, pa je še dodatna ovira.
Česa si želite, da turisti, ki obiščejo Japonsko, ne bi več počeli?
Smetenje vsekakor velja za zelo nespoštljivo vedenje. Sicer pa si verjetno vsi želijo obiskovalcev, ki spoštujejo tuje kulture in ne vznemirjajo lokalcev. Moram reči, da sem se zavedla, kako kulturni smo pravzaprav Japonci, šele ko sem prišla v Evropo.
Se boste še kdaj vrnili v Slovenijo?
Absolutno! Moja mama in teta bi me morali obiskati že v maju, a sta morali potovanje zaradi pandemije odpovedati. Že zaradi njiju bo treba priti nazaj (smeh). Slovenija je postala moj drugi dom in vsekakor se še vrnem.
Na Japonskem bodo leta 2023 odprli še en tematski park o svetu mladega čarodeja Harryja Potterja, ki bo razveselil vse oboževalce imenitnih zapisov pisateljice J. K. Rowling.
Na Japonskem, natančneje v Tokiu, bodo odprli nov park za vse ljubitelje mladega čarodeja Harryja Potterja. Park se bo raztezal na površini 30.000 kvadratnih metrov. Park bo stal tam, kjer trenutno stoji zabaviščni park Toshimaen, ki pa ga bodo kmalu zaprli.
Sprehod po Bradavičarki in Prečni ulici
V parku bodo oboževalcem čarovniške serije odprli vpogled v zakulisje nastajanja osmih filmov o Harryju Potterju in njegovih prijateljih. Obiskovalci parka se bodo med drugim lahko sprehodili po čarovniški šoli Bradavičarki, pa tudi po Prečni ulici, kjer mladi čarovniki kupujejo čarovniške pripomočke, magične sladkarije in še kaj.
V Potterjev svet lahko skočite še marsikje drugje
Čisto prvi tematski park Warner Bros Studia – Making of Harry Potter so sicer odprli leta 2012 blizu Londona. London je tudi sicer mesto, kjer boste našli največ krajev (in vodenih tur), povezanih s Potterjem. Na londonski železniški postaji King’s Cross Station se lahko fotografirate ob peronu 9 in ¾. Iz kavarne muzeja Tate Modern pa poglejte proti katedrali sv. Pavla, do katere vodi Millennium Bridge, točno tisti most, ki se v predzadnjem filmu zruši v Temzo. Obiska vredna je tudi Velika dvorana na Univerzi Oxford, ki jo boste prepoznali kot Veliko dvorano na Bradavičarki.
Čeprav s Potterjem marsikdo najprej povezuje London, pa ne pozabite na Škotsko! Kot rojstno mesto zgodb o Potterju je v resnici bolj znanEdinburgh. V bližini mostu George IV stoji kavarna The Elephant House, v kateri je Rowlingova spisala prva poglavja. Potter je doma tudi na ulicah Cockburn in Victoria – zadnja je avtorici služila kot navdih za slovito Prečno ulico. Na Škotskem ne spreglejte tudi čudovite doline Glencoe, med bolj znanimi prizori pa je tudi Viadukt Glenfinnan, po katerem pelje ekspresni vlak do Bradavičarke.
Tematske parke Harryja Potterja so ustvarili tudi pri Studiih Universal – v ameriškem Orlandu in v Hollywoodu ter v japonski Osaki. Potterjev duh nosi tudi čudovita knjigarna v Portu – Livraria Lello. Portugalska je namreč eden od krajev, kjer je Rowlingova našla navdih za knjigo.
Zgodba, ki je postala svetovna uspešnica
Idejo za serijo knjig o Harryju Potterju je pisateljica J. K. Rowling dobila leta 1990 med vožnjo z vlakom. Pisanje prve knjige z naslovom Harry Potter in kamen modrosti ji je vzelo pet let, še nadaljnji dve leti pa sta pretekli, da je knjiga po številnih zavrnitvah končno našla založbo. Zadnji, sedmi roman o Harryju Potterju, je izšel leta 2007. Štiri leta po izidu prve knjige se je začela še filmska franšiza. Posneli so osem filmskih uspešnic, ki so polnile kinodvorane po vsem svetu.
Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.
Najbolj cenjen potni list leta 2020 je že spet azijski. Tako pravi lestvica Henley Passport Index, ki spremlja, kako uporabni so potni listi posamezne države sveta. Oziroma v koliko držav je mogoče s potnim listom potovati brez vizuma.
Najbolj cenjen potni list …
… ne prihaja iz države, ki bi veljala za najmočnejšo in najvplivnejšo. Najbolj cenjen potni list je že tretje leto zapored japonski. Japonci lahko potujejo v 191 držav brez vizuma. Na drugem mestu je Singapur s samo eno državo manj. Na tretjem mestu so Nemci in Južnokorejci, saj lahko potujejo brez vizuma v 189 destinacij. Četrto mesto si delijo Italijani in Finci z dostopom do 188 držav.
Kako vreden je slovenski potni list?
Slovenija je letos na enajstem mestu, ki si ga deli z Islandijo in Latvijo. Brez vizuma lahko obiščemo 180 držav. Lansko in predlansko leto smo se uvrstili na deseto mesto z enakim številom držav. Velik preskok smo naredili po letu 2016, ko smo bili še na 12. mestu z dostopom do 165 držav.
Poražene države
Ameriški in angleški potni list že dalj časa izgubljata veljavo. Obe državi sta na lestvici padli za dve mesti, na osmo. Najnižje na lestvici je Afganistan. Njegovi državljani lahko brez vizuma obiščejo le 26 držav. Na moči izgubljajo tudi potni listi držav, v katerih so aktualni konflikti.
Vse močnejši so azijski potni listi
Azijske države zadnja leta samo pridobivajo na veljavi. Združeni arabski emirati (ZAE), Savdska Arabija in Tajvan denimo izjemno pridobivajo na moči. Ponti list ZAE je v desetih letih skočil iz 65. na 18. mesto. Podobno rasteta tudi državi nekdanje sovjetske zveze, Gruzija in Ukrajina.
Henley Passport Index je prva lestvica vrednosti potnih listov sveta. Lestvico že petnajst let oblikujejo na podlagi podatkov Mednarodnega združenja za zračni transport (International Air Transport Association).
Foto: Pixabay
Že veste, kam vas bo letos odneslo na oddih? TUKAJnajdete nekaj ugodnih ponudb za oddihe po Sloveniji in pri naših sosedih.
Ste že kdaj začutili res močno željo, da v življenju naredite pavzo in za nekaj časa odpotujete v neznano? Tako se je pred časom počutila Špela Berič, medicinka, ki je nekega dne prekinila svojo vsakdanjo rutino, spakirala kovčke in se sama podala na drugi konec sveta. Brez povratne karte, brez podrobnega razmisleka. Kupila je letalsko karto na Japonsko in odpotovala. Več pa v spodnjem intervjuju.Preberi več
Neža Bricelj je Slovenka, ki trenutno živi na Japonskem. Njen novi dom je Tokio, prestolnica, ki slovi po kontrastih, čistoči, odsotnosti kriminala in redu. Hkrati pa velja za enega najgosteje poseljenih območij na svetu, kjer se mešata superfuturizem, pa tudi tradicija. Z Nežo sva se povsem prvič v življenju na kavi srečali prav v Tokiu. Po njenih fotografijah na Instagramu se namreč sprehajam že nekaj časa in čeprav se v resnici ne poznava, sva se med mojim obiskom Japonske uspeli ujeti na klepetu. O tem, kaj počne na Japonskem, koliko časa navaden smrtnik v tej deželi vzhajajočega sonca potrebuje, da jo do potanskosti spozna in kakšne kulturne razlike jo tu presenečajo – pa še marsikaj drugega – sva pokrili v spodnjem Vandraj intervjuju. Kdo je torej Neža?
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Sem Neža Bricelj in grem z zanosom za nosom. Tale stavek me je iskreno nasmejal ob zadnjem klicu z mamo. Sicer pa sem kreativna duša, ki je začutila, da mora »pobegniti« iz Slovenije. Sem fotografinja in umetnica, za katero je definicija doma veliko mesto, ki navdihuje in kreativni ljudje, ki me obkrožajo.
Kdaj vas je odneslo na Japonsko? Zakaj ravno Tokio?
Čutim, da sem umetniška duša, ki jo je zaneslo v študij ekonomije. Večina Slovencev bi se verjetno prijela za glavo in zmajala z njo … Čeprav sem sprva tudi sama čutila močan, včasih boleč kontrast, se zdaj ob razlagi vsem le od srca nasmejim.
V začetku septembra sem se na Japonsko preselila za eno leto. V Tokio sem prišla na izmenjavo. Zdi se mi čudovita priložnost, ki mi bo razširila obzorja z izkušnjo »na drugi strani sveta«. Pa ne le kot popotovanje. Zdaj tukaj živim!
Kaj počnete v Tokiu?
V prvi vrsti mi je izmenjavo omogočila štipendija, ki sem jo dobila z dobrim povprečjem ob študiju. Kar me navdihuje še bolj, je vse, kar vidim, spoznam, izkusim in s čimer nahranim umetnika v sebi. Fotografija in estetika vzhoda predvsem. Fotografirala sem zakulisje tedna mode v Tokiu in spoznala = to sem jaz. Ob fotografiji odkrivam tudi druge plati same sebe. Vzamem si čas, ne hitim. In se vprašam, kaj je, kar me res osrečuje, navdihuje?
Na drugi strani sveta sem tudi začela razmišljati drugače. Čutim, da si upam več. Na Tokyo Fashion Week sem se s svojim dosedanjim delom prijavila kot freelance fotograf, naprimer. Rekla sem si: »saj nimam ničesar zgubiti?« Še zdajle čutim, kako me je oblil val »hladne vročine«, tisti občutek, ko se ti rahlo zamegli pred očmi, ko sem nekega večera konec septembra v Shibuyi videla mail, da so mojo prijavo odobrili!
Sledil je verjetno eden najbolj intenzivnih tednov mojem življenju. Vendar tudi en najbolj »lahkotno letečih«, kar sem jih doživela. Še zdaj čutim prvo jesensko »fashion week« jutro. S slušalkami v ušesih, kamero na rami, ovita v »preveliko« jeans jakno in »all in white outfitu« sem še v tako velikem mestu pobegnila v svoj svet. Na poti do Hikarie, megalomanske stolpnice nasproti Shibuya Crossinga, kjer se je odvijala prva modna revija. »Vse bo ok,« sem si rekla. Okoli vratu sem si nadela svojo fotografsko akreditacijo in šla. Nervoza ni trajala dolgo, ker sem se kmalu enostavno počutila v svojem elementu, v svojem naravnem habitatu.
Zanimali so me predvsem zakulisje in tisti pristni surovi in realni izrazi manekenov, dizajnerjev, stilistov … Tisti resnični trenutki, ki jih tako redko vidimo. In sem šla – tja, kamor »runway« fotografi ne gredo. Čutim, da je zunaj poplava »pre-urejenih« fotografij, ki delujejo nekako »pre-popolne«. Jaz sem želela ustvariti nekaj drugačnega – zares začutiti karakterje na drugi strani.
Največ mi pomenijo komplimenti dizajnerjev in ljudi, ki pravijo, da fotografije res začutijo. Sliši se kot glasek, ki pravi… Zdi se, da delam nekaj prav!
Nedolgo nazaj sem slišala tale stavek, ki me navdihuje: »I became what I wanted because one day I chose what I wanted to become.« – Benjamin Franklin. Zato vsak dan izbiram; samo sebe na prvem mestu. Dodam, kar me zanima, fotografijo, knjige, tečaj slikanja s pasteli, skrite kotičke… In odgovore pogosto odkrijem v sebi ob posedanju v kavarnah. Ob mizi ob oknu, kjer se posvetim sebi in po dolgem dnevu opazovanja ljudi, mode, majhnih in velikih stvari zapišem, kdo sem in kam grem.
Pred Japonsko ste delali tudi v Los Angelesu in Amsterdamu. Kaj ste počeli tam?
Točno tako. Po prvem letu študija ekonomije se mi je »odpeljalo« in sem si rekla, to nisem jaz, jaz se ne grem tega …
Los Angeles Pot v LA zagotovo ni bila »racionalna« odločitev. Zapraviti »vse«, za kar sem trdo delala celo leto ob študiju v 3 mesecih poletja? Pa gremo. Občutek je zmagal. Ko pogledam nazaj, sem še vedno prepričana, da je to najboljša stvar, kar sem jih naredila v 20 letih svojega življenja.
Presenetljivo, nisem zapravila vsega in nazaj sem prišla še »bogatejša«. S spoznanjem, da sem definitivno kreativna duša. Umetnik, s smislom za posel, katerega ideje zares cenijo tam, na drugem kontinentu.
Slovenija
Oktobra enostavno nisem šla nazaj na faks. Rekla sem si »ne«, tole pa nisem jaz. Bilo je obdobje iskanja in iskreno, ni bilo najlažje. Čeprav stran od faksa, se v Sloveniji še vedno nisem počutila zares dobro. Če si nečesa želim, potem naredim vse, da se to uresniči. Tako je prišel Amsterdam.
Amsterdam Svoja življenjepis in portfelj sem poslala večim agencijam v Evropi in nekega januarskega popoldneva prejela klic od produkcijske hiše v Amsterdamu. Ni trajalo dolgo, enostavno »smo začutili klik« in preden so se ostali dobro zavedli, sem bila že v Amsterdamu. Tudi zato, ker sem bila sama z mislimi tam že veliko prej.
Svoj prvi teden tam sem ustvarjala video Summer Days Lyric z Martinom Garrixom, Macklemorjem in Patrickom Stumpom. 90 odstotkov premikajočih se »stop-motion« umetnin sem izdelala, sestavila in uredila sama. Fantje so poskrbeli za montažo, jaz pa se z verjetno enim najbolj intenzivnih tednov v mojem življenju lahko ponosno okličem za kreativno direktorico.
Sledilo je še več dela z Martinom, kampanja za Tomorrowland, snemanja v Berlinu, Bruslju in Boom-u pa še vse vmes. In najpomembneje, upam, da se zavedamo, da so to le »bleščeča« imena. V realnosti je vse valovanje z vzponi in padci in za vsem tem stoji ogromno trdega dela.
Tokio
Vmes je še vedno odzvanjala misel »ampak neko sorto diplome pa moraš imeti, kajne?«… Zato sem poskusila in se prijavila na študijsko izmenjavo v Tokiu. Julija sem izvedela, da so me sprejeli.
Kaj je najboljše, kar prinaša življenje na drugem kontitentu?
Prijaznost. Varnost. Jutranja svetloba.
Dejstvo, da sem v velemestu. Skočim na vlak, ko sem odločim, izstopim na postaji in sem v drugem svetu. Tokio je čudovito mesto in pravi raj za odkrivanje kotičkov, v katere sem tako zaljubljena. Če veš, kaj ti je všeč in temu slediš. Najdeš res čudovite stvari. Seveda z vsemi lokalnimi presenečenji vmes.
Si predstavljate teden, v katerem ne naredite niti ene fotografije?
Točno to = seveda, da ne, ampak … Prvi mesec je bil ekstremno naporen že samo z doživljajskega vidika. Toliko novih stvari, občutkov, in povrhu še dejstvo, da ne govorim japonsko.
Prišlo je tudi do obdobja, ko sem se zavestno odločila ne fotografirati ker je bilo enostavno preveč. Najprej so situacijo morali razumeti moji možgani, da so to lahko prevedli v fotografije.
Česa se boste v japonski kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?
Pogrešam pristne povezave. To, kar sem začutila z ljudmi v LA-ju, Amsterdamu in kar imam v odnosih s svojimi najbližnjimi. Imeti človeka, osebnost in dušo z interesi in mnenji na drugi strani.
Prvi vtis je, da so Japonci izredno prijazni in vljudni, dežela je tudi izjemno varna. Vseeno pa čutim, da je to mirna gladina in vrh ledene gore. Pod njo je toliko neizrečenega in neizraženega. Zaradi strahu, da bi odstopali, bili drugačni in najhuje, bili zasmehovani.
Malo več prijaznosti in obzirnosti nikoli ne škodi, Japonci v tem definitivno zmagajo. Vendar pa čutim, da svetu na sploh manjka malo več človečnosti in deljenja občutkov.
Ste poleg Tokia, kjer živite, raziskali še kakšen del Japonske?
Seveda, in sem še vedno v procesu. Kyoto, Osaka, Hokkaido in seznam je še dolg. Definitivno si želim izkusiti tudi njihov pristni ryokan (tradicionalni hotel/penzion) in onsen (izvir tople vode). Nekako me mika odkriti to »tradicionalno deželo vzhajajočega sonca« na star način.
Kako je Tokio drugačen od življenja, ki ste ga vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje?
Dejstvo, da lahko vsak dan izberem, kdo sem in česa si želim.
Začne se v globini, v osebnosti, ko se vsak dan vprašam, kdo sem in kaj cenim. Potem vklopim »pozitivno stikalo« in miselnost »kozarec je napol poln« in grem v nov dan. Zdi se mi, da sem lahko bolj svobodna.
Zdi se, da se v Ljubljani nekako vsi poznajo in je tvoja osebnost taka »kot jo vidijo drugi« in ko jo enkrat imaš, si »to ti«. Osebno se mi zdi, da večje kot je mesto, lažje diham in to me najbolj navdušuje.
Kako bi opisali Tokio in Japonsko?
Ljudje, ki v Tokiu živijo leta, Tokia ne poznajo. To sprva verjetno pove veliko o tem, kako veliko je mesto in kot drugo, koliko »prostega časa« imajo ljudje, ki tu redno hodijo v službo.
Čutim, da sem res priviligirana, da imam možnost raziskovati Tokio kot megalomanski center Vzhoda in z njim Japonsko, v katero sem bila na skrivaj zaljubljena že od 10 leta starosti.
Pa tamkajšnje ljudi?
Verjetno so najbolj vljuden, prijazen in obziren narod, kar sem jih srečala. Vendar čutim, da je to nekaj, kar sprva vidijo vsi. Ob zanosu občudovanja do tega je tih glasek dvoma in kanček skrbi … »Je kaj, kar se skriva pod površjem perfekcije«?
Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Japonski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?
»Če ne govoriš japonsko, boš težko…« Google translate in majhni telefončki, v katere govorijo in na drugi strani izpišejo besedilo v angleščini, so vsakodnevni pripomočki, ki nas rešujejo.
In nasploh, vse bo ok.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini?
To, da je najboljši popotovalni načrt sestavljen iz top 10 stvari, ki jih morate storiti v določenem kraju.
Odvisno je od okusa, ampak sama se najraje izgubim v okrožjih, v katerih čutim, da mi srce hitreje bije. Ne imeti načrta, je najboljši načrt, če veš, kakšna oseba si in kaj ceniš. Potem je dovolj, da imaš smer in presenečenja pridejo sama od sebe. Če jih znaš videti.
Seveda, lahko pa greš pa po seznamu atrakcij, kot ti je ljubše.
Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se izkrcali na Japonskem?
Da bo ZARES vse ok. In da je SIM kartica z neomejenim prenosom podatkov, a povsem brez klicev in drugih storitev ali pa 6 GB za en mesec popolnoma varen načrt.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?
Najljubši kotiček za sprostitev: Na novo odkrita kavarna ALI pa vedno varna izbira – Starbucks. In Tutsaya books – to je najboljša mešanica knjigarne in kavarne s konceptom.
Najboljšo kavo potrežejo v: Ralph’s Coffee Omotesando je zame res zmagovalna.
Najboljše kosilo najdete pri: KARKOLI in kjerkoli. Se sploh ne hecam. Mislim, da z japosko hrano ne moreš zgrešiti.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Takoyaki, nekakšne slane palačinkaste kroglice s hobotnico. To je tudi tradicionalna ulična hrana v Osaki.
Najboljši šoping je: Verjetno Shibuya za komercialne znamke in hitro modo. Omotesando za visoko modo. Harajuku za bolj trendovski japoski občutek. Daikanyama za kose druge roke in unikatno modo, higher-end dizajnerske kose. Shimo-kitazawa za ZARES second hand shop + thrift store navdušence.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Bookmarc knjigarna + mini galerija v Harajuku sta moja tedenska doza navdiha. Kashiyama Daikanyama za izbrane razstave. MOMAT.
Park, kjer najraje poležavate: Namesto poležavanja v parkih bi rekla, da posedam v kavarnah. Vendar sprehod skozi Yoyogi na poti do Harajuka je ču-do-vit.
Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Ali restavracija s suši tekočim trakom (kjerkoli) šteje? Suši je predvsem v teh zelo poceni + enostavno dober.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Shibuya crossing.
Najlepši razgled nad mesto najdemo: Tokyo tower ALI pa Roppongi Hills (s terase vidiš Tokyo Tower). Pa tudi Tokyo Metropolitan Government Building (brezplačen).
Najboljša zabava: Pravijo, da karaoke (še nisem bila! Vem, moram…!)
Najljubši festival/dogodek: Tokyo Fashion Week.
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Čutim, da ima Japonska sama po sebi »filter«. Zato verjamem, da je vse, kar ujamete, unikatno in neprecenljivo z vidika spominov.
[Uporabno:]
Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?
Verjetno hoja. Drugače JR + podzemna železnica, ker so razdalje enostavno prevelike.
Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?
Jaz sem letela iz Benetk – verjetno eno od tujih letališč.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
