japonska

“Japonci obožujejo postavljanje v vrste.” #intervju

Intervju, , ,

Nina Simić je tako zelo zaljubljena v potovanja, da se je odločila, da postanejo njeno poslanstvo. Kadar ne potuje, potovanja načrtuje. Klepetali sva o njenem zadnjem popotovanju po Japonski in o trikih, ki pomagajo prihraniti denar pri organizaciji dopusta.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem strastna popotnica, ki vsak dan prostega časa izkoristi za krajša in daljša potovanja. Ko grem na potovanje, za razliko od veliko popotnikov, ne varčujem pretirano, saj imam rada nove izkušnje, hrano, obiščem znane in manj znane kraje. Ker zelo rada načrtujem vnaprej, je ta strast po dolgih letih prerasla tudi v posel. Tako lahko do novih destinacij pomagam tudi drugim, ki nimajo dovolj časa, denarja ali volje za načrtovanje in organizacijo. Moje zadnje potovanje je bila Japonska.

Potovanja so postala vaš posel? Kako?

Pogosto prevzamem planiranje potovanja tudi ko grem v družbi s prijatelji. Zato me je enkrat ena od prijateljic na potovanju po Rusiji povprašala, zakaj tega ne počnem tudi za druge. Kot butični turizem. Pred nekaj leti, ko sem začela na našem trgu, o tem skoraj ni bilo govora, zato se mi je zdelo zelo zanimivo. V tujini je to že zelo uveljavljena in dobro plačana praksa, Slovenci pa se pogosto še vedno raje lotimo načrtovanja sami. Čeprav gre potem pol stvari narobe in nastanejo višji stroški zaradi napak, kot če bi to delo komu prepustili. Dober načrtovalec lahko stranki privarčuje tudi tisoče evrov pri izbiri letalskih vozovnic, nastanitev, doživetij in podobno. Prva destinacija so bili Sejšeli, ki so me med načrtovanjem tako navdihnili, da sem jih obiskala pred stranko in dobila več informacij iz prve roke.

Ravno ste se vrnili iz popotovanja po Japonski. Kako ste jo doživeli?

Vsem povem, da je Japonska zelo drugačna od tega, kar sem si predstavljala, a me je zelo navdušila. Tako predstavo ima verjetno velika večina izmed nas, dokler je ne obišče – dežela robotov, visoke tehnologije, tihih človečkov, ki hitijo v službo in nimajo življenja, ne jejo in pijejo na ulici, spoštujejo vse možne norme in pravila, so nizke rasti, ne prenašajo alkohola, hodijo okrog oblečeni v čudne kostume, vse tam je drago, pa še kaj bi se našlo od mitov, ki so se vsi razblinili. V resnici je vse veliko bolj »normalno«, a hkrati tudi drugačno na vsakem koraku. Gre za deželo nasprotij, ki sicer po eni strani velja za zelo napredno (žal jo v zadnjem času mnogi kar prehitevajo, a še vedno imajo kup inovativnih rešitev), po drugi pa je zelo »retro« in brez težav kupimo cd-je in kasete, na metroju berejo knjige in časopise, veliko se plačuje z denarjem. Še največja težava je res slabo znanje angleščine, tudi na turističnih območjih, tako da je uporaba google prevajalnika za etikete, menije in sporazumevanje neizogibna. Najbolj impresivno pa je njihovo poštenje in varnost na vsakem koraku, brez represije (enostavno so tako vzgojeni), kar ne vem če lahko v tej meri, doživiš še kje drugje na svetu.

Zakaj ravno Japonska?

Japonska je bila dolgo najvišje na mojem seznamu potovalnih želja, verjetno ker se mi zdi drugačna, zanimiva, posebna v veliko pogledih. Že pred začetkom korona obdobja sem imela vse rezervirano in tisti april mi žal ni bil usojen. Sem pa tokrat nekoliko spremenila tudi program in v treh tednih obiskala Osako, Kyoto, otoka Okinawa in Ishigaki, Tokio ter na kratko še mesta Kobe, Suwa (za malo bolj pristno izkušnjo izven klasične poti) in Chiba. Razen mesta Kobe, kamor sem šla pogledat bolj zaradi znane govedine (in ostala malo razočarana nad celotnim vzdušjem v mestu) so vse destinacije super. Zdi se mi, da na Japonsko ne greš zaradi nekaj templjev, gradov in podobnih znamenitosti, temveč zaradi raznolikih izkušenj in »wow efekta« na vsakem koraku. Na nobenem dopustu se nisem toliko »preoblačila« v razne kostume. Po eni strani so nam tako podobni, po drugi pa zelo različni (okusi so na primer veliko bližje slovenskim, kot drugod v jugovzhodni Aziji, domača nam je tudi čistoča). Nekako najbolj všeč mi je bilo vzdušje v Osaki (kot še mnogim turistom). Morje na otokih je kristalno čisto in izkušnja snorkljanja z želvami ter bogat pisan »akvarij« takoj na plaži sta ponudila noro popestritev in vmesni odmor od mestnega vrveža.

V čem se Japonska razlikuje od Slovenije?

Obožujejo postavljanje v vrste – za metro, pred trgovino, ki se kmalu odpre, v zabaviščnih parkih. Skratka noben se ne pritožuje nad zelo lepo formiranimi vrstami in niti ne pomisli na preskakovanje vrst ali vrivanje. Defitinitvno najbolj presenetljiva pa je skoraj popolna varnost. Pri toliko milijonih domačinov in turistov, praktično ne poznajo pojma žepar, vsak se lahko mirno sprehaja podnevi in ponoči sam naokrog. Stvar, ki jo izgubiš, najdeš na istem mestu tudi čez več dni, vrednejše pa odnesejo na policijo. Če izgubite kaj na metroju ali vlaku, je skoraj sigurno v centru za najdene stvari, tako da ne obupajte – tudi sama sem pozabila vreden ruzak na vlaku in vse se je našlo brez težav. Skoraj nikoli se ne zgodi, da bi si stvar kdo prilastil, tudi če gre za višjo vrednost – enostavno stvar vzgoje. Imajo zelo čisto (v primerjavi s prej obiskanimi deli jugovzhodne Azije) in bogato morje z raznoraznimi tropskimi ribami, želvami, z dostopom kar z obale. Na sezuvanje čevljev pred vstopom v kabino za preoblačenje v trgovini tudi hitro pozabiš. Obvezno bi si moral nadeti čez glavo tudi nekakšno belo vrečko, ki oblačila zaščiti pred ličili.

Je Japonska res tako draga kot pravijo? So se potovanja na splošno podražila?

Podražitve se mi zdijo zelo relativne – na primer Japonska je v osnovi za nas poceni. Razen nastanitev, ki so se podražile v koroni, je tam vse ceneje kot pri nas. Tudi letalske vozovnice se dobijo že nekje od 600 evrov dalje. Spremljati je potrebno situacijo v določenih državah (vrednost valute, inflacija, vojno stanje, letalske povezave in podobno) in se glede na to odločati, kam gremo, če ne želimo »preplačati« dopusta. V Sloveniji so cene vsega tako visoke, da se mi sedaj nobena država ali mesto ne zdi več drago. Tudi pri križarjenjih na Jadranu ne opažam nekega bistvenega povišanja cen glede na lani, čeprav se draži nafta, hrana in plače zaposlenih. Pandemske cene žal niso primerne za primerjavo, takrat so se vsi borili za obstanek in so šli skoraj na nulo z zaslužkom. Kar se tiče povpraševanja po dopustu, se mi zdi, da se kljub neprestanemu splošnemu pritoževanju nad nizkimi dohodki, vse več ljudi odloča za dražje in oddaljene dopuste. Tudi upokojenci pogosteje potujejo dlje.

Gkede na to, da se s tem tudi poslovno ukvarjate, nam lahko zauoate kakšne trike, kako prihraniti denar pri organizaciji dopusta?

Trikov je ogromno. Začne se seveda pri dovolj zgodnjem načrtovanju – izbiri primernih datumov (ponavadi ne čez praznike in vikende) za letalske vozovnice in nastanitve (koliko komforta zares potrebujemo, če smo na primer na potovanju cel dan od doma). Tudi, če gre za aranžma, se vse bolj kažejo kot zanimive first minute ponudbe. Tam lahko veliko prihranimo, če kuhamo sami ali jemo ulično/hitro/enostavno hrano. Za vstopnine v tujini preverimo razne spletne portale s popusti, kot je Klook za Azijo. Preden se lotimo nakupovanja suvenirjev in drugih stvari, preverimo cene pri več ponudnikih, odvisno od države se lotimo tudi barantanja (arabske države, tudi v Aziji kdaj deluje). Koristimo javne prevoze in manj taksijev (čeprav so ponekod smešno poceni). Pretehtajmo, katere izlete moramo res plačati vnaprej preko spleta, kjer so cene večinoma višje kot na lokaciji.

Kakšno bi bilo vaše sanjsko potovanje, če bi imeli neomejen čas in finance?

Dobro vprašanje! Do sedaj je bilo moje sanjsko potovanje Japonska. Imam pa težavo, da si nekje po treh tednih zaželim vrniti počasi domov (mogoče pa je to samo zaradi omejenih financ). Mikajo me predvsem toplejši kraji, tako da bi verjetno v času njihovega poletja naredila krog čez širšo Oceanijo – Avstralijo, Novo Zelandijo, otoke Polinezije, Mikronezije in se za konec zopet ustavila še malo na Japonskem.

Kakšni so vaši plani za naprej? Kje boste dopustovali poleti?

S prijateljicami ravno sanjamo o tem, kam se odpraviti na dopust. Ena od idej je križarjenje po grških otokih, malo za spremembo, saj bi tako lažje dosegle najlepše plaže. Verjetno pa se bom, poleg večih obmorskih vikendov, odpravila še za kakšen teden na ladjo v Dalmacijo, kot že zadnjih nekaj let. Taka vrsta dopusta se mi zdi najbolj enostavna, ko drugi skrbijo, da se premikaš vsak dan drugam, se kopaš v lepih zalivih, dobro ješ in zvečer uživaš v top mestih, zabavi in družbi.

Hvala, Nina, za vse izkušnje in nasvete! Nini lahko sledite na njenem Instagram kanalu TUKAJ.

 

Foto: Nina Simić, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenka v Londonu: sedem let in dva dvojezična otroka kasneje #VandrajInsider

Iščete navdih, kam na pomladni oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenka, ki je pri osemnajstih letih odšla od doma in trenutno živi na Japonskem #intervju

Intervju, , ,

Tina Škorjanc je pri osemnajstih letih odšla na študij v Abu Dhabi. Od takrat do danes je živela še v Argentini in ZDA, ogromno prepotovala, trenutno pa živi in dela na Japonskem kot doktorica kemije. V tokratnem intervjuju se pogovarjava o tem, kdaj pogreša dom, kaj vse je v teh letih videla in doživela ter o njenih izkušnjah z življenjem na Japonskem.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Tina Škorjanc iz Maribora, po srcu popotnica in raziskovalka, ljubiteljska potopisna predavateljica in iskalka lepih motivov s fotoaparatom v rokah. Rada imam naravo in pohodništvo. Po poklicu pa kemičarka z dr. pred imenom. Trenutno se nahajam na Japonskem.

Pri osemnajstih ste odšli iz Slovenije, danes 13 let kasneje živite na Japonskem. Nam lahko poveste, kje in zakaj se je začelo in kako to, da ste danes na Japonskem?

Po opravljeni mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor sem dobila priložnost študirati na New York University Abu Dhabi in se tako preselila v Združene arabske emirate. Takrat je bila to novoustanovljena univerza, moja generacija je bila šele druga po vrsti. Newyorška univerza ima kar nekaj kampusov po svetu, kamor lahko študentje odhajajo na izmenjave. En semester sem tako preživela v Argentini, še enega v ZDA, za krajša obdobja sem odpotovala tudi v Šanghaj in Sydney. Doktorat sem vpisala na New York University v New Yorku, potem pa dobršen kos doktorskega študija preživela v laboratoriju v Abu Dabiju. Leta 2020 sem se preselila nazaj v Slovenijo, lani pa spet spakirala kovčke in odšla na skrivnostno Japonsko. Tukaj na Univerzi v Kjotu raziskujem področje kemije materialov, ki temelji na ekspertizah gostujoče raziskovalne skupine in mojih preteklih raziskovalnih izkušnjah s poroznimi materiali.

Kaj menite, da je največja razlika med vami in tistimi, ki o odhodu v tujino samo razmišljajo?

Težko komentiram razloge drugih ljudi, mene je enostavno vodila izredno močna želja po življenju v drugih državah, fasciniranost nad drugačnostjo ljudi in krajev, želja po učenju. Ko sem kot 18-letno dekle prišla med steklene stolpnice sredi puščave, se mi je odprl popolnoma drugačen svet. Spoznala sem ljudi iz številnih držav sveta z nazori, ki so močno drugačni od mojih. Zakaj se je moj sodelavec poročil z izbranko, ki so mu jo predlagali starši? Je to res lahko ljubezen? Kaj vodi sošolko, da tudi sredi največje vročine nosi naglavno ruto in dolge hlače ter rokave? Zakaj marsikdo na ulici strmi vame, kot da sem Nezemljanka? Zakaj se mi Japonec raje prikloni, kot da bi mi stisnil roko? S takšnimi vprašanji in mislimi se v homogeni Sloveniji verjetno ne bi ubadala.

Kako so to, da vas ni “doma” sprejeli vaši bližnji? Kdaj pogrešate dom? Se veliko vračate?

Kako se ob tem počutijo moji bližnji, bi morali verjetno vprašati njih. Jaz lahko samo rečem, da sem neizmerno hvaležna za močno podporo, ki mi jo nudijo. Med študijem sem se navadno vračala dvakrat letno, za božične praznike in enkrat sredi poletja. Na Japonskem bom samo eno leto in verjetno zaradi razdalje in stroškov v tem času ne bom prišla domov. Domotožje seveda pride, ampak tudi gre. Navadno se pojavi ob občutku preobremenjenosti in takrat pomaga malo sprostitve na prostem ali pa kak video klic v domovino.

Kaj vam je bivanje v tujini dalo? Česa ste se naučili?

Sliši se klišejsko, a bivanje v tujini je prav zares oblikovalo mojo osebnost. Postala sem bolj neodvisna in hvaležna za marsikateri privilegij v življenju. Ni samoumevno, da lahko mlad in ambiciozen človek študira in ni samoumevno, da ga študij ne pahne v več letne dolgove. Prav tako ne more vsak, ki je potreben zdravljenja, k zdravniku. Račun za obisk zdravnika v ZDA zaradi viroze je znašal krepko čez 1,000 dolarjev. Če ne bi imela zdravstvenega zavarovanja, si tega stroška zelo verjetno ne bi mogla privoščiti. Ne more vsak, ki je usposobljen za nek poklic, dejansko opravljati dela, za katerega se je izučil. Učitelj v kirgiški šoli je tako podplačan, da med poletjem dela kot gorski vodnik za tuje pohodnike. Učitelj matematike iz Ugande pa raje vozi taksi v Abu Dabiju, saj tako lažje preživi družino, kot če bi doma poučeval. Srce se mi stre, ko v Maroku vidim reveža, ki v kesonih smeti brska za hrano, a ne prosjači na turističnih točkah kot številni njegovi rojaki. Take in podobne zgodbe ljudi so vedno v opomin, kako zelo privilegirani smo in kako majhni so naši »problemi«.

Bi se še enkrat odločili isto? Bi kaj spremenili?

Izkušnje in doživetja iz tujine so mi dali ogromno in so poleg mojih najbližjih verjetno največja dragocenost, ki jo imam. Zmeraj rečem, da je moja največ vredna stvar slovenski potni list, eden najboljših na svetu kar se tiče omogočanja potovanj brez vizumov. So malenkosti, ki bi jih spremenila, recimo malo drugače razporedila predmete med študijem, se malo bolj potrudila z računalniškim programiranjem in matematiko, mogoče podaljšala katero od potovanj, a na nek način lahko vse to še vedno nekako popravim.
Želim si, da bi se prej začela zavedati pomembnosti ohranjanja stikov z ljudmi, ki jih srečujem na konferencah, v laboratorijih, na seminarjih, poletnih šolah. Nekdo, ki se je še včeraj zdel kot nebodigatreba na znanstvenem članku, je lahko čez nekaj mesecev ali pa let pomemben sodelavec.

Ste imeli v tem času kakšno slabo izkušnjo? Kaj se je zgodilo?

Seveda, cel kup. V Grčiji so me prvi dan na poti z letališča proti centru Aten na metroju oropali in mi pobrali precej denarja. Pa v Senegalu sva bila s partnerjem žrtev prevare ene nastanitve in še enega taksista. Nastanitev v mestu Saint Louis sem našla v nekem turističnem vodiču, jim pisala na Facebook, od tam pa so me preusmerili na WhatsApp. Legitimna nastanitev seveda najine rezervacije ni nikoli dobila. Taksist bi naju moral peljati v prestolnico Dakar, »pozabil« pa nama je povedati, da bo vožnja vključevala tudi dve uri cijazenja po predmestjih, kjer mora oddati različne pošiljke, med drugim tudi dve živi kokoši iz prtljažnika. Na koncu je zahteval še dodatno plačilo, ki ni bilo predmet dogovora, kar je vodilo v glasen spor in množico okrog naju, ki je prišla prisostvovat »zabavnemu incidentu«. A so te izkušnje tako slabe, da bom nehala potovati? Nikakor ne.

Trenutno ste na Japonskem. Kakšen dom vam nudi Japonska v primerjavi s Slovenijo?

Eno leto je absolutno premalo, da bi Japonsko lahko imenovala moj drugi dom, kot sem nekoč Emirate. Jezika poznam bore malo, Japonci pa večinoma znajo slabo angleško, zato sem precej omejena pri komunikaciji izven univerze. Redno se mi dogaja, da želim v trgovini kupiti neko stvar, domov pa prinesem nekaj drugega, ker ne razumem napisov na embalaži. Želim sir, pa kupim maslo, hočem jogurt in nabavim mleko. Težko je pri zdravniku, ker ne vem, ali razume, kakšne simptome imam, in ker nisem sigurna, ali sem jaz razumela, kako moram dozirati predpisano zdravilo.

Ampak sedaj zveni, kot da je življenje tukaj mučno. Pa ni tako. Prišla sem v zelo mlado, zagnano in prijetno raziskovalno skupino na Univerzi v Kjotu. Odnosi med raziskovalci so izredno dobri in nudenje pomoči eden drugemu je samoumevno. Nimam potrebe po avtomobilu, saj po Kjotu kolesarim, izven Kjota pa uporabljam odličen javni prevoz. Hrana je poglavje zase in vsakodnevno odkrivam nove okuse japonske, tajske, indijske, kitajske, šrilanške in še kakšne kulinarike za zelo zmerno ceno. Vsak vikend vidim ali obiščem nekaj novega: toplice onsen, bolšji sejem v templju, bambusov gozd, prostoživeče srne, gradove, megalomanska mesta, tovarno pijače sake, sojine omake ali rezancev ali pa se prepustim pohodniškim užitkom.

O družbi na Japonskem slišimo marsikaj. Zadnje čase je aktualna predvsem tematika, da tamkajšnji mladi izbirajo samotno življenje, si ne želijo odnosov. Kakšna je vaša izkušnja?

Drži, spoznala sem kar nekaj ljudi srednjih let, ki živijo sami, in še več takih, ki imajo družine. Posledica tega samotnega življenja, kot ga imenujete, je krčenje prebivalstva, kar pripelje do pomanjkanja delovne sile. Japonska ni naklonjena množični imigraciji, zelo malo je tujcev, ki tukaj ostanejo dolgoročno. V zadnjem času sem recimo slišala, da močno primanjkuje voznikov avtobusov, kar seveda močno hromi družbo izredno odvisno od javnega prometa.
Da si mladi ne želijo odnosov, je pa malce drugačna tema. Samsko življenje morda ni ravno izbira, temveč razplet življenjskih odločitev. Mladi želijo študirati na čim bolj prestižnih univerzah, za kar so se pripravljeni preseliti na drugi konec države. Podobno je tudi s službami, pa še delavniki so dolgi in časa za spoznavanje potencialnih partnerjev ostane bolj malo. Poleg tega Japonci izrazito neradi kažejo svoja čustva, saj je to razumljeno kot znak šibkosti. V tradicionalni japonski družbi je bil moški zaposlen, ženska pa je ostajala doma in skrbela za gospodinjstvo. A novodobne Japonke so vse raje neodvisne …

Kaj je ena od stvari/lastnosti, ki bi jo nemudoma prevzeli od Japoncev in jo preslikali v Slovenijo/med Slovence?

Vljudnost in umirjenost ljudi vključno z otroci. Japonska ima kakih 125 milijonov prebivalcev, katerih tri četrtine živi na dveh odstotkih površine. To je posledica goratosti dežele, ki omejuje območja poseljevanja. Ljudje spoštujejo drug drugega in ne vdirajo v osebni prostor eden drugega. To pomeni, da v javnosti ni kričanja in glasnega govorjenja. Na sredstvih javnega prometa se ne pogovarja po telefonu, saj bi to lahko motilo ostale potnike. Če se ti zazdi, da si nekomu prekrižal pot, stopiš korak nazaj in se narahlo prikloniš v znak spoštovanja. Otroci so umirjeni, starši se z njimi veliko ukvarjajo. Kadar začne otrok v javnosti jokati ali kričati, starš takoj reagira in se začne z njim pogovarjati, igrati ali ga nekako drugače zamoti. Permisivne vzgoje, ki otroku dopušča, da počne, kar se mu zljubi, ne glede na okolico, na Japonskem ni.

Kaj naj si gre popotnik na Japonskem nujno pogledat? Katere kraje obiskati?

Seveda obstaja cel kup svetovno znanih znamenitosti na čelu z modernima Tokijem in Osako, tradicionalnim Kjotom, med vojno prizadetima Hirošimo in Nagasakijem. Tukaj je več kot dvajset krajev in znamenitosti, ki so pod zaščito Unesca. A Japonska ponuja veliko več kot to. Ste vedeli, da se na samem jugu države v bližini Tajvana nahaja otočje Okinava, ki ponuja odlične možnosti za potapljanje, neskončno dolge bele peščene plaže in tropske gozdove v notranjosti? Ali pa recimo, da Japonci sploh pozimi radi uživajo v izvirih tople vode imenovanih onsen? To vidijo kot čiščenje telesa in duha ter neskončno sprostitev. Ljubitelji narave, pohodništva, nacionalnih parkov pa bodo verjetno najbolj uživali na severnem otoku Hokkaido, ki je pozimi raj za zimske športe in prizorišče znamenitega snežnega festivala, poleti pa za obisk naravnih lepot, polj sivke, številnih jezer, pa tudi večih dvatisočakov.

Japonska je izredno velika in raznolika dežela. Če bi njen zemljevid prilepili na zemljevid Evrope, bi se raztezala od Portugalske pa vse do Švedske. Največja napaka popotnika je tako verjetno želja v enem obisku videti vse. Veliko bolje se je osredotočiti na en košček in ga čim bolj temeljito raziskati, kot pa izgubljati ure in ure v tranzitu z ene destinacije na drugo. Japonci po ulicah Kjota ne hitijo (to ni New York City), vzamejo si čas tako za delo kot za kosilo in obisk templja – tak je verjetno tudi najboljši način raziskovanja te fascinantne dežele.

Kje živite? Kaj je najlepše? Kaj vam manjka?

Trenutno živim v eni od nastanitvenih kapacitet Univerze v Kjotu v predelu mesta imenovanem Okazaki. Univerza za mednarodne študente in tuje raziskovalce ter profesorje ponuja bivanje do enega leta v t.i. mednarodnih hišah (angl. International Houses). V mednarodni hiši Okazaki imamo kakšnih 50 mini stanovanj, ki na skromni kvadraturi 15 m2 ponujajo sobo, manjšo kuhinjo, kopalnico in balkon, imamo pa tudi večje skupne kuhinje, pralnico, garažo za kolesa in prostore za druženje. Sliši se utesnjeno, a v resnici je to vse, kar človek zares potrebuje.

Zame najlepše v Kjotu je opazovanje letnih časov. Jesen je postregla s čudovitimi barvami, številni javorji so se obarvali karakteristično rdeče, ostalo drevje pa rumeno in oranžno. V tem času je posebno lep obisk katerega od 1000 templjev v mestu, mnogi med njimi imajo v okolici zasajene prav javorje. Zima nam je zaenkrat nasula bolj malo snega, a vseeno sem med rahlim sneženjem uspela obiskati Zlati tempelj ali Kinkakuji, ki v kontrastu z belim snegom tvori zares pravljično kuliso. Veselim se pomladi, ko se bodo rečna nabrežja, botanični vrtovi in parki ob templjih kopali v nežno roza barvah češnjevih cvetov.

Kakšne so cene najemnin, hrane? Je kvaliteta življenja visoka?

Upam si trditi, da so najemnine nižje kot v Ljubljani, cene hrane v restavracijah pa prav tako nižje kot v Sloveniji. Zelo solidno kosilo stane med 800 in 1200 jeni, kar je približno 5 do 7 evrov. Način prehranjevanja pa je malce drugačen, kot smo ga vajeni mi. Obroki so manjši, skoraj vedno je del obroka riž ali pa neke vrste rezanci (ramen, soba, udon). Japonci radi jedo večje število manjših jedi, ki tvorijo set. Takšen set recimo sestoji iz juhe miso, riža, mesne ali ribje glavne jedi, zelenjavne stranske jedi in pijače, vsako od naštetega je servirano v svoji posodici. Takšnemu sistemu so prilagojene tudi restavracije s tujo hrano, veliko je recimo indijskih, nepalskih, tajskih in kitajskih restavracij, pa tudi ena slovenska, ki sliši na ime Pikapolonca.

Hrana se mi zdi po večini bolj kvalitetna kot denimo v ZDA in Emiratih. Sadje in zelenjavo Japonci pridelujejo sami, ribe se prodajajo skoraj izključno sveže in ne zamrznjene, enako tudi meso. Poudarek je na kakovosti in ne na količini. Japonci ne kuhajo veliko, saj je pripravljena hrana na voljo za zmerno ceno v številnih restavracijah in tudi supermarketih. Izrazito slabši se mi zdi kruh, ki ga skoraj ne jedo in bolj spominja na penast ameriški toast kot na naše štruce in hlebce. K sreči se tu in tam najde kakšna bolj evropska pekarna, kamor redno zahajam. ????

Kaj pa delo? Japonci delajo več? Imate kaj prostega časa?

Delo je na Japonskem vrednota in v povprečju ljudje res veliko delajo, to ni zgolj stereotip. A treba je poudariti, da se delovni dan tukaj začne kasneje kot v Evropi. Navadno pridem v laboratorij ob 8.30 zjutraj, pa pogosto prižgem luč v pisarni. Večina zaposlenih pride krepko po deveti ali celo deseti uri, zato pa tudi ostajajo do poznih večernih ur.

Način dela je drugačen kot pri nas. Vsako nalogo se posameznik trudi opraviti kar najbolj popolno in si zanjo vzame toliko časa, kot ga pač potrebuje. To velja tako za kuharja in cvetličarja kot za znanstvenika in prodajalca. V znanstvenih vodah se recimo objavlja manj člankov, a skoraj izključno v najboljših znanstvenih revijah. Služb za nedoločen čas kot jih poznamo pri nas je bistveno manj. Tudi nekateri profesorji na Univerzi imajo zgolj začasne pogodbe o zaposlitvi.
Prosti čas imam, ker si ga enostavno vzamem. Če bi sledila ritmu povprečnega doktorskega študenta, bi bila v laboratoriju tudi ob vikendih. A to je do neke mere internacionalno, moj doktorat je potekal v ZDA in Emiratih, pa sem tudi tam delala skoraj vsak vikend. Sedaj dajem prednost raziskovanju Kjota in širše regije Kansai.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se odpravlja na Japonsko?

Zelo bi svetovala, da načrte za svoje raziskovanje Japonske prilagodi letnemu času. Jeseni se seveda splača obiskati katerega od templjev s posebno razkošnimi rdečimi javorji, mene sta recimo navdušila Eikan-do in Kiyomizu-dera v Kjotu, pa tudi manj obiskan Shinyo-do. Največje znamenitosti so čez dan povsem zabasane s turisti, zato se splača vstati zgodaj in vstopiti takoj, ko se odprejo, če tudi to morda pomeni budilko ob 5. uri zjutraj. Pozimi je krasno obiskati kak onsen, znamenite japonske terme, in se pogreti v zares topli termalni vodi ali pa se podati na smučanje na otok Hokkaido. Pomlad je čas cvetenja sliv in češenj, sicer vroče in vlažno poletje pa postreže z največ festivali in dogajanji na prostem. Poleti so možnosti za obisk naravnih lepot na severu ali vzpona na višje gore, tudi na vulkan Fuji-san, najboljše. Japonski prazniki znajo biti zelo zanimivi, zato svetujem, da obiskovalci preverijo, kateri sovpadajo z njihovim obiskom. 8. januarja recimo praznujejo vsi, ki so v prejšnjem letu dopolnili 20 let. Dekleta nosijo čudovita kimona in to je super priložnost za fotografiranje. 3. februarja se zaključi zima po luninem koledarju, kar Japonci pospremijo z metanjem fižolčkov, pozdravljajo dobre duhove in naganjajo zle.

Kakšni so vaši plani za naprej? Se vračate v Slovenijo ali vas čaka nova destinacija?

V Kjotu ostajam do konca oktobra, potem se vračam v Slovenijo. A seznam dežel, ki bi jih rada obiskala v prihodnjih mesecih in letih je dolg in že sedaj pogledujem proti destinacijam za naslednje božično-novoletne praznike.

 

Foto: Tina Škorjanc

PREBERITE ŠE: “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

 

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

 

Družinske avanture: Najboljše destinacije za nepozabne počitnice v letu 2024

Popotniški nasveti, , , , , , ,

Se sprašujete, kam na naslednje družinsko potovanje? Ne glede na to, ali želite raziskati naravo, se potopiti v kulturo ali se preprosto sprostiti na plaži, obstaja cilj, ki bo zadovoljil vse člane družine. Tukaj je nekaj najboljših destinacij za družinske počitnice v letu 2024:

Kostarika: Pustolovščina v deževnem gozdu

Kostarika je pravi raj za družinske pustolovce. Z bujno džunglo, vulkani, čudovitimi plažami in raznoliko divjino ponuja številne aktivnosti, kot so pohodništvo, opazovanje divjih živali, zip-lining in deskanje na vodi. Družine se lahko potopijo v naravo, spoznavajo nove kulture in ustvarjajo nepozabne spomine. To bo družinsko potovanje polno nepozabnih trenutkov.

Italija: Okušanje italijanske kulture in obale

Italija je bogata s kulturno dediščino, čudovitimi obalnimi mesteci in vrhunsko kulinariko, kar jo dela privlačno destinacijo za družinske počitnice. Otroci se lahko potopijo v zgodovino ob obisku starodavnih rimskih znamenitosti ali uživajo v raziskovanju obalnih mestec ob jadranski obali. Starši lahko uživajo v odlični hrani, vrhunskih vinih in prečudoviti pokrajini. Poleg tega je Italija enostavno dostopna iz Slovenije, kar olajša potovanje z družino.

Islandija: Odkrivanje čudežev narave

Islandija je znana po svojih impresivnih ledenikih, gejzirjih, slapovih in severnem siju. Otroci bodo navdušeni nad možnostjo ogleda vulkanov, raziskovanjem jam in opazovanjem morskih ptic, medtem ko bodo starši občudovali čudovito pokrajino.

Japonska: Sprehod skozi zgodovino in kulturo

Japonska ponuja edinstveno mešanico starodavne tradicije in sodobne tehnologije, ki bo zagotovo očarala družine. Od živahnih mestnih ulic Tokia do mirnih templjev Kjota, na Japonskem možnosti za raziskovanje in učenje ne zmanjka zlepa. Družine lahko uživajo v tradicionalnih japonskih jedeh, se udeležijo festivalov in si ogledajo znamenitosti kot sta Hirošima in Fuji.

Avstrija: Družinsko uživanje v Alpah

Avstrija ponuja neprimerljivo lepoto alpske pokrajine, ki je kot nalašč za družinske počitnice v vsakem letnem času. Pozimi lahko družine uživajo v smučanju in deskarskih dogodivščinah, poleti pa v kolesarjenju in pohodništvu po slikovitih gorskih poteh. Avstrija ponuja tudi številne družinam prijazne atrakcije, kot so živalski vrtovi, muzeji in zabaviščni parki.

Ne glede na to, katero destinacijo izberete, so družinske počitnice idealna priložnost za ustvarjanje nepozabnih spominov in krepitev vezi med družinskimi člani.

 

Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE: Česa ne pozabite spakirati, če se odpravljate na počitnice z otroki

 

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Japonska: Kaj je onsen, zakaj ga obožujemo in česa tam nikakor NE počnite

Popotniški nasveti, , , , ,

Japonska je dežela, ob obisku katere boste težko ostali ravnodušni. Varnost, čistoča, prijaznost, naravne in kulturne lepote ter kup (tudi precej nenavadnih) običajev so le začetek. Vsekakor pa skočite tudi v kakšen onsen!

Japonska je znana tudi po kopanju, kulturnem običaju s filozofskim, verskim in sociološkim sporočilom. Že poznate onsen? Namakanje v topli vodi vulkanskega grelca je torej nekaj, kar morate na Japonskem obvezno poskusiti. Onsen je vroč izvir termalne vode, čemur tujci radi rečemo kar toplice. Srečali se boste tudi z izrazom Sento, kar pa so javna kopališča, kjer topla voda ne prihaja iz naravnega vrelca, ampak jo enostavno zgolj ogrevajo. Kakšna so torej pravila, če vas zamika obisk?

Onsen je ločen po spolu 

Če potujete v paru, boste imeli vsaj pri kopanju priložnost oddiha od svoje boljše ali slabše polovice. Onsen ima namreč ločena kopališča za ženske in moške. Kam sodite vi, vam bodo povedale oznake. S porastom turizma boste sicer našli tudi onsen, ki sprejme vse spole.

Slečete VSE 

Najprej se boste sezuli. Nato vas čaka garderoba, kjer pustite še vse ostalo. Svoje premoženje lahko skrijete za majhno brisačo, ki jo uporabljate za pokrivanje med premikanjem med kadmi in za sušenje kože.

Če imate tetovaže, ste lahko nezaželeni

Zgodovinsko gledano Japonci tetovaže povezujejo s tolpami. Čeprav tudi na Japonskem počasi postajajo bolj odprti za črnilo pod kožo med navadnimi smrtniki, pa so tetovaže v številnih onsenih še vedno prepovedane. To vam bodo jasno pokazali tudi s tablami. Če je vaša tetovaža manjša, jo lahko prekrijete z obližem. In če je večja? Brez skrbi, onseni, kjer dovolijo goste s tatuji, so prav tako označeni s tablami in sploh jih ni malo.

Pred vstopom nujno pod prho

To je sicer popolnoma jasno, a čudili bi se, koliko ljudi v javnih kopališčih pozabi na higieno. Pred vstopom v kopeli sedete v prostor za tuširanje in se dobro zdrgnete. Šele nato smete v skupne toplice.

Lasje se ne smejo dotikati vode

Če so vaši lasje dolgi, jih pred vstopom v kopel spnite v figo, saj se ne smejo dotikati vode. Lahko jih tudi zavijete v manjšo brisačo, nikakor pa jih ne potopite v vodo! V vodo torej sme le telo od vratu navzdol.

Alkoholiziranost ni pametna izbira

Pregrevanje in dehidracija z alkoholom nista v najboljših odnosih. Če torej želite resnično uživati, se izognite alkoholu, ki je v onsenih strogo prepovedan.

Hidracija, hidracija, hidracija

Kot rečeno, boste tam izgubili veliko vode, zato je ogromno tudi spijte. Vode in čaja, alkohola pa ne uživajte vsaj nekaj ur pred kopeljo.

Tisti dnevi v mesecu

Med menstruacijo je obisk onsena iz očitnih higienskih razlogov prepovedan.

Na koncu se ne tuširajte

Medtem ko je tuš obezna postaja preden zlezete v kad, tega po koncu tretmaja ne počnite. Voda iz vrelcev namreč vsebuje zdravilne minerale, ki jih bo tuš le spral s kože.

Sprostite se 

Onsen je unikatna izkušnja japonske kulture, ki vam bo zagotovo ostala v spominu. Zato se sprostite in uživajte v dogodivščini, ki vas bo stala okoli 1000 jenov, torej slabih 8 evrov.

Foto: Shutterstock

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

PREBERITE ŠE: Poznate ta slovenski petzvezdični hotel, kjer iz savne gledate zeleno naravo?

PREBERITE ŠE:

 

Nara: Pravljično mesto na Japonskem, po katerem se sprehajajo srne

Ideja za oddih, Popotniški nasveti, , , , ,

Japonska je polna prizorov, ki vam bodo vzeli dih. Eden takšnih krajev na tem koncu sveta je tudi Nara. Mesto, ki slovi po templjih in srnah, jelenih ter bambijih, ki se prosto sprehajajo po ulicah.

Nara je polna posebnih in neobičajnih stvari, obiskovalce pa najbolj navdušujejo njeni prebivalci. Srne! V Nari živi dobrih 300 tisoč ljudi ter več kot 1000 srn in jelenov. Ti uživajo posebne privilegije, saj se povsem prosto sprehajajo po celem mestu.

Največ jih boste ujeli v mestnih parkih, a se nikar ne čudite, če jih zagledate kar na ulici, pred pragom trgovine in pred templji. Čeprav so divje, so vajene ljudi. Lahko jih hranite, vendar pazljivo, saj niso prav nič plašne. Mimogrede, naša hrana zanje ni najbolj primerna, v Nara parku pa boste naleteli na “deer crackers”. Krekerje iz pšenične moke in riževih otrobov brez dodanega sladkorja. So produkt fundacije za zaščito divjadi v Nari. Del profita od prodaje krekerjev gre prav v namen zaščite teh čudovitih živali.

Do leta 1637 je bila za njihov odstrel celo zagrožena smrtna kazen, a zakon danes ni več veljaven. Po stari legendi so srne svete živali, pomočnice bogov. Zato imajo prav posebno protekcijo.

Od Nare do Jelenovega grebena v Podčetrtku

Mimogrede, če Japonske in njenih srn v kratkem ne boste uspeli odkljukati s svojega seznama stvari, ki jih še želite doživeti, imamo alternativo. Ta je precej bližje. V Sloveniji! Na Štajerskem v Podčetrtku namreč leži domačija Jelenov greben. Tudi tu vam nasproti pritečejo jeleni damjaki in mufloni. Namesto sušija pa lahko pojeste kaj bolj domačega.

Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE: Japonska in 8 zanimivosti, ki jih še ne poznate

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

“Na nove začetke se nikoli zares ne navadiš.” – Adrijana Dimec o realnosti življenja s profesionalnim športnikom

Intervju, , , , ,

Adrijana Dimec je v zadnjih sedmih letih živela v šestih različnih državah. Kljub večkratnemu navajanju na popolnoma novo družinsko življenje ji je uspelo ustanoviti lastno podjetje ter ostati prizemljena in osredotočena na svoje cilje. Teh je več. Na osebnem, družinskem in poslovnem nivoju. Kako ji to uspeva in kaj vse potegne za sabo? Z Adrijano bi lahko klepetali ure in ure in odpirali vedno nove teme ter vprašanja. V današnjem intervjuju pa sva se osredotočali predvsem na izkušnjo z Japonsko, ki je v tem trenutku pravzaprav za Adrijano že celo življenje nazaj.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še poznajo?

Sem Adrijana Dimec, stara 29 let in trenutno sem na točki življenja, kjer se učim balansirati svojo željo oz. nagnjenost po nenehni “akciji” in med potrebami svojega telesa, ter navsezadnje svoje družine, da se znam upočasniti ter odklopiti. Poleg tega, da imam svojo znamko oblačil, sem mamica dvema otrokoma in žena profesionalnemu športniku.

Ko ste spoznali svojega moža, se je vaše življenje precej spremenilo? Kje vse ste živeli v zadnjih nekaj letih?

Moja prva selitev od doma k njemu je bila v Novo mesto. Od tam naprej smo živeli v Nemčiji, Litvi, Kopru, Ljubljani, na Poljskem, Japonskem in najbolj nedavno – v Turčiji.

Predstavljam si, da je naporno spustiti vse in začeti na novo. Znova in znova in znova. Kako vam uspeva? Kako se privadiš tega? Kaj si govoriš v takih trenutkih?

Se ne privadiš, iskreno. Vsakič znova te na nek način sesuje in moraš iz neke luknje prilezti nazaj na površje. Stvar, ki mi je najbolj pomagala, da ne padem več tako nizko, kot sem včasih je ta, da sem bolj nežna sama s sabo oz. s svojimi občutki in si govorim, normalno je, 100x si že šla čez to, daj si čas, tudi če boš imela zdaj par dni, tednov, slabih, to ne pomeni, da bo tvoje celo življenje tako. Navadila se boš, možgani se bodo navadili in postalo bo lažje. Prej, ko spustim to kontrolo, hitreje postane lažje. V Turčiji je šlo tako veliko lažje, kot na Japonskem.

Kje, kjer ste živeli, vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Ironično, kljub temu, da je bil začetek Japonske najbolj travmatičen, se je na koncu izkazalo za najlepše leto do zdaj in v sekundi bi še eno sezono preživeli tam. Nekaj je na tej Japonski, nekaj je v zraku, nekaj je v ljudeh, v kulturi … potegne te vase, prizemlji in umiri. Za vedno se bom spomnila na to kot na leto, kjer sem bila najbolj srečna in umirjena sama s sabo.

Ne samo, da okolje in kulturo menjata z možem, z vama potujeta tudi otroka. Kaj se vam zdi, da so največji plusi in kaj največji izzivi zanju?

Plus je to, da jima da neko samozavest oz. pozitivno zavedanje npr. konkreten primer, ko mi je sin pred novo šolo rekel, da ga ne skrbi, saj tudi na Japonskem ni imel prijateljev in jih je spoznal. Mogoče nekak izgubiš strah pred novimi situacijami, ker si jih dal tolikokrat čez in videl, da zmoreš. Največji izziv zanju je, da se seveda povsod navežeta na neke prijatelje, ki jih morata potem pustiti za sabo in da ne preživita toliko časa z babicami, tetkami itd.

Vam ni nikoli težko oditi na drugi konec sveta. Ne glede na to, ali ste noseči, ste ravno rodili ali site ravno na neki pomembni točki s svojim podjetjem. Od kje črpate moč, voljo, energijo?

Odgovor pomoje ni toliko meni v prid, kot bi človek pričakoval, ampak jaz mislim, da sem v vseh teh letih postala malo “odvisna” od te hektike in adrenalina. Je dejansko veliko govora o tem med ženami športnikov in v večini opažajo ta pojav, da imajo kar malo “abstinenčno krizo”, ko se kariera konča in si prisiljen zaživeti v ustaljenih tirnicah. To je zame neznano, posledično bolj strašljivo. Spremembe so moja konstanta in v njih sem domača.

Ravno ste se spet vrnili z Japonske, kjer ste z družino tudi preživeli zadnje leto. Nosi Japonska posebno mesto v vašem srcu? Ste imeli lepo izkušnjo?

Iskreno, kakor hitro sem pristala in videla tiste njihove črke, njihove tipične trgovinice, slišala jezik … me je povsem prevzel občutek topline in domačnosti. Isti trenutek sem napisala sms najboljši prijateljici, da ne morem verjet, kako sem srečna, da sem “nazaj”, da imam kar solzne oči. Res sem se počutila, kot da sem prišla nazaj “domov”.

Kje ste živeli? Kakšne imate izkušnje z ljudmi, vrtcem, okoljem? Kakšni so Japonci?

Živeli smo v stanovanju, ki nam ga je dodelil Žigov klub. Bilo je ZELO majhno, ampak smo se kmalu navadili. Japonci so ekstremno prijazni, ustrežljivi, vljudni in lastnost, ki mi je pri njih najbolj všeč je ta, da se nihče ne vtikuje vate, vsak se briga zase in druge pusti, da živijo svoje življenje kot želijo, četudi je drugačno od njihovega.

Kako sta se otroka navadila na tako drugačno kulturo? Kako sta komunicirala? Spomnim se, da je bilo tudi vam težko v navidez čisto preprostih stvareh, kot je nakupovanje hrane v trgovini. Kako ste premagali jezikovne prepreke?

Prišla sta z nič znanja angleščine, da japonščine niti ne omenjam. V mednarodnem vrtcu so govorili angleško in v parih mesecih sta pobrala jezik. Sedaj razumeta večino vse, ogromno znata tudi že povedati. Za zabavo pa sta se naučila še par japonskih besed, kot npr. hvala, živjo.

Kaj je najpomembnejše, kar ste odnesli iz Japonske? Kaj ste se naučiili? Po čem se najbolj razlikuje od Slovenije?

Mislim, da ravno zgoraj omenjeno – da se nihče ne vtikuje oz. niti ukvarja z drugimi. Vsak se fokusira sam nase in fura svoje življenje. Ni tiste odvečne, nepotrebne energije okrog tega zakaj je nekdo rekel nekaj, zakaj je nekdo nekaj naredil tako … jih ne zanima. Najbolj od vsega pa seveda varnost. Tako varnega, kot se počutiš tam in na cesti v prometu in nasplošno iz vidika kraje, kriminala … tega ni nikjer drugje na svetu.

Boste kaj japonskega posebej pogrešali?

Iskreno, čisto vse. Najbolj mogoče njihovo “praktičnost” – res, da ne dajo veliko na estetiko, dajo pa vse na funkcionalnost in tam stvari res delujejo. Resnično upam, da se kdaj dobimo možnost vrniti.

Nam lahko zaupate, kam vas bo pot vodila naprej? Videla sem idilično hišico na slovenskem podeželju, a nekako se mi zaenkrat še ne zdi, da je to že vaš naslednji cilj? Ali pač?

Sicer ni na podeželju, je na obrobju mesta, minutko od izvoza na avtocesto, kar nam pride prav, ker smo tako leteči ampak smo jo vzeli v najem, dokler nismo vedeli kako in kaj za naprej. Cilj nam je bil, da pridemo v okoliš, kjer je Maksova šola (šola, ki je v naselju naše parcele), da ne bi rabil vmes menjavat šole. Vesela sem, da sva najela to hišo, preden bi šla graditi svojo, saj sva hitro videla kakšna odgovornost je in koliko dela je s hišo ter spoznala, da dokler ima Žiga aktivno kariero z nenehnimi potovanji ter potencialnimi selitvami v tujino, hiša nima smisla, zato sva kupila stanovanje, ki ga lahko zakleneva in greva, na parceli pa bomo začeli graditi, ko se Žigova kariera začne umirjati.

Glede na to, da imate ogromno izkušenj z življenjem v tujini, kaj se vam zdi, da imamo v Sloveniji, česar drugje ni? Zakaj je tu vaš pravi dom?

Pravi dom je zaradi naših ljudi, iskreno. Družine in prijateljev. Meni osebno je pa najbolj všeč narava v Sloveniji. Ne bi pa bila zaprta za idejo, da bi si življenje ustvarili tudi izven Slovenije. Plusi in minusi so povsod, navadiš se pa tudi vsega. Jaz bi na prvo mesto vedno dajala kvaliteto življenja in varnost.

Kaj bi svetovali vsem, ki si želijo izkušnje v tujini, pa nekako ne zberejo poguma? Naj grejo? Je vredno?

Na ta odgovor pa bi že od nekdaj, tudi iz časov preden sem poznala moža, rekla – absolutno da. Že pri 19. letih sem sama za 3 mesece odletela čez Atlantik na delovno izkušnjo v ZDA in širina, ki ti jo da tujina, je neprimerljiva s čemerkoli drugim in vredna več od vsake materialne stvari.

Adrijana Dimec trenutke iz svojega življenja deli na svojem Instagram profilu.
Sledite ji lahko TUKAJ. 

 

Foto: Adrijana Dimec, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Alja Perne: Prednost mojega dela je, da lahko delam tudi na potovanjih #intervju

 

Obnorele vas bodo puhaste japonske souflle palačinke (recept + video)

Popotniški nasveti, , , , ,

Japonske palačinke so že nekaj časa pravi spletni hit. Ker so puhaste kot oblački in se v ustih kar stopijo, verjamemo, da bodo navdušile tudi vas.

Potrebujete:

  • 2 veliki jajci
  • 2 žlici mleka
  • 3 žlice moke
  • 1/4 žličke pecilnega praška
  • 1/2 žličke vanilijevega ekstrakta (po želji)
  • 1/2 žličke limoninega soka (po želji)
  • 2 žlici sladkorja

Priprava:

  1. Ponev postavite na kuhalno ploščo na najnižjo temperaturo. Ločite beljake od rumenjakov. V rumenjake vmešajte mleko in vanilijev ekstrakt. Dodajte še moko in pecilni prašek ter dobro premešajte.

  2. V beljake dodajte limonin sok in sladkor. Mešajte z električnim mešalnikom, dokler ne dobite trdnega beljakovega snega.

  3. Sneg vmešajte v mešanico z rumenjaki. Sneg vmešajte nežno, s kuhalnico, da ne izgubite zračnih mehurčkov.

  4. Ponev naoljite/namastite in s papirnato brisačo popivnajte odvečno maščobo. Maso previdno nakupčkajte v razgreto ponev in ponev prekrijte s pokrovko. Priporočamo, da pečete 2 do 3 palačinke hkrati.

  5. Po približno 4 minutah poglejte, če so se palačinke spodaj lepo zapekle. Ko dobijo lepo zlato barvo, jih obrnite. Pokrijte ponev s pokrovko in palačinke pecite še okoli 3 minute.

  6. Postavite na krožnik, obogatite s sestavinami po želji in uživajte!

Japonske palačinke pojejte takoj po pripravi

Bolj kot se palačinke ohladijo, bolj se skrčijo, zato jih pojejte takoj po pripravi. Puhaste japonske palačinke lahko obložite s sadjem, potresete s sladkorjem v prahu, jih obogatite s sladoledom ali smetano ali jogurtom. Lahko pa jih pojeste kar same, saj se v ustih topijo kot puhasti oblački.

Dober tek in veselo navijanje!

PREBERITE ŠE: Recept: TO so špageti s feto iz pečice, ki so obnoreli svet

Foto: Unsplash
Recept in video: Indy Assa

Slastni udon rezanci z govedino, zelenjavo, sojo in sezamom #recept

Popotniški nasveti, , , , , , ,

Rezanci so poleg riža ena najbolj razširjenih jedi po Aziji, pripravljamo pa jih lahko na 1001 način. Pa tudi med samimi rezanci je več različnih vrst. Tokrat pripravljamo udon rezance, debelejše pšenične rezance, ki so prava hrana za dušo.

Udon rezanci so debeli, mehki in rahlo žvečljivi pšenični rezanci, ki vas bodo objeli od znotraj. Ker je njihov okus precej nevtralen (v primerjavi s soba ajdovimi rezanci), jih lahko kombiniramo z močnejšimi okusi. Imamo recept, ki sta ga zapisala krasna Hana in Tom, ki ustvarjata dišeč profil H(r)ana (in smo ju že gostili v TEM intervjuju).

SESTAVINE (za 2 osebi)

– 300 g govedine, narezane na trakce (najbolje goveji hrbet)
– 3 mlade čebule, narezane na kolobarje
– 1/3 glave kitajskega zelja, narezanega na trakce
– 1 korenček, narezan na tanke trakce
– arašidovo olje, sol
– 8 žlic sojine omake
– žlička gustina
– 2 žlički rjavega sladkorja
– 1 žlička harissa paste ali čilija v prahu
– 5 žlic vode
– 400 g kuhanih udon noodlov
– sezam, ocvrta čebula, čilijevo olje, vloženi čiliji in zeleni deli mlade čebule za čez

POSTOPEK

– Narežemo vso zelenjavo in meso. V posodici pa zmešamo sojino omako, gustin, rjavi sladkor, harisso in vodo.
– Litoželezno ponev dobro segrejemo in dodamo arašidovo olje. Dodamo meso, malo solimo in pražimo nekaj minut, da porjavi.
– Dodamo zelenjavo, rahlo solimo (pazimo, ker bomo kasneje dodali še sojino omako) in pražimo še nekaj minut, nato pa prelijemo z omako in kuhamo toliko časa, da se malo zgosti.
– Dodamo še kuhane noodle, premešamo in pustimo še kakšno minuto, da se okusi povežejo ter prestavimo na krožnik.
– Posujemo s sezamom, ocvrto čebulo, vloženimi čiliji in zelenimi deli mlade čebule. Po želji prelijemo z malo čilijevega olja. Dober tek!

FOTO: H(r)ana

PREBERITE ŠE: Dišeč kruhek naan z domačo rikoto, hrustljavo čebulico in inčuni #RECEPT

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Intervju, Vandramo z, , , , , ,

Kei Kamijima je Japonka, ki je v Sloveniji preživela zadnjih 10 mesecev. Govorili sva o kulturnih razlikah in neobičajnih navadah, o življenju na drugem kontinentu med pandemijo, športu in stvareh, ki so nam skupne.

Kei Kamijima je doktorica filozofije, profesorica športne vzgoje in igralka namiznega tenisa. Prihaja z Japonske, natančneje iz prefekture Nagano. Zaradi študija in kasneje dela na Inštitutu za tehnologijo Niigata danes živi v prefekturi Niigata, zadnjih 10 mesecev pa je bil njen dom Slovenija.

Kei je v Ljubljano prišla na pobudo sodelovanja med Univerzo v Ljubljani – Fakulteto za šport, Inštitutom za tehnologijo Niigata in Japonsko namiznoteniško zvezo – komisjo za znanost in medicino. V okviru svojega obiska je na Fakulteti za šport delovala kot asistentka, hkrati pa je izkoristila sodelovanje Fakultete za šport in Inštituta Jožef Stefan za svojo znanstveno-raziskovalno dejavnost. V času obiska je sodelovala tudi pri promociji Fakultete za šport med slovenskimi maturanti in se udeleževala treningov in tekem v nekaterih slovenskih namiznoteniških klubih.

Tik pred njeno vrnitvijo na Japonsko sva se ujeli v srcu njej zdaj že domače Ljubljane in v nekoliko drugačnih razmerah poklepetali o njenih vtisih te skrite evropske dežele, o kateri marsikdo od njenih znancev ne ve prav veliko. In kot priznava, o njej pred prihodom ni veliko vedela niti sama …

“Moji prijatelji doma o tej lepi deželi pred mojim odhodom niso vedeli prav veliko. Tako kot jaz. Številni so mislili, da gre za isto državo kot je Slovaška. A v tem času smo se oboji o njej naučili marsikaj. In vsekakor je to dežela, kamor se bom z veseljem še kdaj vrnila,” pravi Kei. In to je najin intervju.

Povejte nam malo o sebi. Kako dolgo ste pravzaprav tu in s kakšnim namenom ste na izmenjavi?

Tu sem se izobraževala in delala kot asistentka na Fakulteti za šport za predmet Namizni tenis pri profesorju Miranu Kondriču. Eden od razlogov, zakaj sem prišla na izmenjavo v Slovenijo, je tudi to, da se naučim drugih športov. Na Japonskem šport ni dojet kot hobi, rekreacija ali zabava. Sodoben šport je k nam prišel iz Evrope, oziroma Amerike kot način treniranja vojakov, za disciplino in urjenje, ne kot nekaj za sprostitev. Na Japonskem na univerzi učim športno vzgojo in eden od mojih ciljev je, da študente prepričam, da je šport lahko tudi zabaven. To pri nas ni običajno. Želim priti do sprememb v glavah, da je gibanje zabavno, saj je zdrav duh lahko le v zdravem telesu.

Sem sem prišla za 10 mesecev, a pandemija je prišla veliko pred iztekom mojega gostovanja. Ko so se stvari razvile, so me kontaktirali z japonske ambasade in me vprašali, če se želim vrniti domov. Takrat se je Slovenija že zaprla in sklenila sem, da je ostati tu enako – če ne celo bolj varno – kot iti na pot čez pol sveta. Poleg tega je vsa moja predavanja na Japonskem že pokril in nadomeščal drugi profesor, zato tam niti ne bi imela kaj početi. In tu je še veliko stvari, ki se jih lahko naučim.

Pa so slovenski študentje in njihove delovne navade kaj podobni tistim, ki jim predavate doma?

Mislim, da so slovenski študentje zelo iskreni in odprti. Ko sem imela predavanje, na katerem sem predstavila Olimpijske igre v Tokiu, ki bi se morale odviti letos, sem jim zastavila nekaj vprašanj. In precej jih je dvignilo roke ter sodelovalo v debati. Kar je izjemno, tega pri nas ne poznamo (smeh). Japonci smo precej sramežljiv narod in se ne oglašamo, če ni ravno nujno.

Ste opazili kakšne druge kulturne razlike med Japonci in Slovenci tudi sicer?

Pravzaprav sem bila presenečena nad tem, da smo si v marsičem zelo podobni. Slovenci ste prijazni in vljudni, na ulici mi je bil vedno kdo pripravljen pomagati s smerjo ali čim podobnim. Ko se je začela pandemija, sem opazila tudi, da Slovenci precej pridno sledite ukrepom in navodilom stroke. In upoštevanje pravil in zakonov je zelo blizu tudi Japoncem.

A če najdeva kakšno razliko, je morda v tem, da smo Japonci vzgojeni tako, da med tednom, ko delamo, delamo s polno paro in pravzaprav nimamo časa, da bi sredi dneva hodili ven na kave, kosila ali kaj močnejšega.

Včasih se vprašam, kdaj Slovenci sploh delate (smeh)? Opažam, da si za druženje v kavarnah vzamete čas kadarkoli v dnevu, tudi če sredi delovnika. Kar je izjemno, kaj takšnega mi prej ni bilo običajno. Nekaj precej nenavadnega mi je tudi to, da Slovenci v lokalih tudi pozimi v najhujšem mrazu sedite zunaj.

Japonci gredo tudi po službi hitro domov, da se spočijejo za naslednji delovni dan. Po drugi strani pa je Japoncem v navadi, da konec tedna nadoknadijo vse za nazaj in se zdivjajo v družbi alkohola. In takrat niso več tako sramežljivi kot sicer.

Ste imeli poleg Ljubljane priložnost raziskati tudi druge kotičke Slovenije? 

Seveda, kot se za turista v Sloveniji spodobi sem bila na Bledu, v Postojni in v Piranu. V Niigati, kjer živim sicer, smo ob morju, zato nama je bil z možem zelo pri srcu Piran. Zanimivo mi je tudi, da Slovenci zelo radi hodite v hribe. Pri nas – čeprav imamo nekaj zelo znanih vrhov – to ni tako pogost hobi oziroma šport.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Japoncih?

Ko sem šla v Postojno in na Bled sem slišala, da smo Japonci zelo vljudni in vedno točni. In moram priznati, da to ni nobena zmota. Kako pomembna je točnost, so nas učili že v osnovni šoli, ko smo morali k vsaki uri priti 5 minut pred njenim dejanskim začetkom.

Potem vam je naših akademskih 15 minut precej nepoznanih?

Zelo nenavadna toleranca, vsekakor (smeh).

Kaj pa jezik? Ste se kaj spoznavali tudi s slovenščino?

Malo. Znam povedati, da mi je ime Kei Kamijima in prihajam z Japonske, pa dobro jutro, na zdravje, hvala, prosim, kava, nazaj, naprej, levo, desno in namizni tenis (smeh). Izgovorjava samih besed mi je bolj jasna od angleščine.

Kaj boste najbolj pogrešali, ko se vrnete na Japonsko?

Ljudi. In krompir (smeh). Nekaj je pri slovenskem krompirju, drugačno sladkobo ima, odličen je. In ogromno ga imate. A vsekakor bom v prvi vrsti pogrešala ljudi. Imela sem res prijazne in prijetne sodelavce ter stkala nekaj lepih prijateljstev. Pogrešala bom petkove Odprte kuhinje na tržnici in druženja na prostem. Všeč mi je tudi domače slovensko kraft pivo!

Ko se vrnem na Japonsko, bom obisk Slovenije vsekakor priporočila vsem svojim prijateljem. Slovenija je zelo varna država s čudovitimi kraji in naravo, vsekakor mi je zelo pri srcu.

In če za trenutek pozabite na japonsko vljudnost, česa iskreno ne boste pogrešali niti malo?

Oh, ta je težka! Tu mi je res všeč. Edina stvar, ki je v središču mesta zelo opazna, so brezdomci. V mestu me večkrat na dan kdo ustavi in prosi za denar, česar na Japonskem ne doživiš prav pogosto. Ko sem bila mlajša, je bilo na Japonskem precej več brezdomcev. Danes zanje država poskrbi veliko bolje kot pred leti.

Slovenija me pogosto spomni na Japonsko iz časov, ko sem bila še otrok. Tudi kar se tiče vožnje pod vplivom alkohola. Na Japonskem so glede tega postali veliko bolj strogi, tu pa se mi zdi, da je to za nekatere še vedno precej sprejemljivo početje. Generacija moje babice in dedka sicer še vedno sede za volan pijana, a opaziti je spremembe v glavah mlajših generacij, ki se že bolj zavedajo odgovornosti in posledic.

Kaj moramo vedeti ostali popotniki, preden obiščemo Japonsko?

Vsekakor priporočam obisk Kjota. Mesto je polno izjemnih templjev in razgledov, ima poseben čar. Tu je doma stara japonska kultura. Obvezno skočite tudi v kakšen onsen, naravni termalni vrelec in pa spite v tradicionalnem japonskem hotelu ryokan. Sicer pa ima vsaka prefektura neke svoje običaje ter kulinariko in to se splača raziskati.

Ko sva že pri onsenih – mar ni zanimivo, da so Japonci znani kot sramežljiv in zadržan narod, hkrati pa obožujejo onsen, torej toplice, kjer so vsi goli? 

Ha, odlično vprašanje (smeh). Japoncem je od nekdaj precej običajno, da si delijo kopalnice z več ljudmi hkrati. Zaradi pogoste stiske s prostorom in tudi pomanjkanja časa, so člani družine v kopalnici pogosto skupaj in istočasno, morda zato pri tem delu intime niso sramežljivi. Tudi sama sem se šele tu zavedla, da pri vas starši in otroci spijo v različnih spalnicah in ne skupaj. Pri nas so otroci do kakšnega 12 leta v isti sobi kot starši.

Vsekakor pa je odsotnost ostalih intimnih odnosov pri nas velik problem. Mladi enostavno nimajo časa za spolnost, zveze ali sploh spoznavanje partnerja, to, da so sramežljivi, pa je še dodatna ovira.

Česa si želite, da turisti, ki obiščejo Japonsko, ne bi več počeli? 

Smetenje vsekakor velja za zelo nespoštljivo vedenje. Sicer pa si verjetno vsi želijo obiskovalcev, ki spoštujejo tuje kulture in ne vznemirjajo lokalcev. Moram reči, da sem se zavedla, kako kulturni smo pravzaprav Japonci, šele ko sem prišla v Evropo.

Se boste še kdaj vrnili v Slovenijo?

Absolutno! Moja mama in teta bi me morali obiskati že v maju, a sta morali potovanje zaradi pandemije odpovedati. Že zaradi njiju bo treba priti nazaj (smeh). Slovenija je postala moj drugi dom in vsekakor se še vrnem.

Foto: Arhiv Kei Kamijima

PREBERITE ŠE: Japonska: Kaj je onsen, zakaj ga obožujemo in česa tam nikakor NE počnite ALI Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Še en tematski park, ki bo navdušil oboževalce Harryja Potterja

Novičke, , ,

Na Japonskem bodo leta 2023 odprli še en tematski park o svetu mladega čarodeja Harryja Potterja, ki bo razveselil vse oboževalce imenitnih zapisov pisateljice J. K. Rowling.

Na Japonskem, natančneje v Tokiu, bodo odprli nov park za vse ljubitelje mladega čarodeja Harryja Potterja. Park se bo raztezal na površini 30.000 kvadratnih metrov. Park bo stal tam, kjer trenutno stoji zabaviščni park Toshimaen, ki pa ga bodo kmalu zaprli.

Sprehod po Bradavičarki in Prečni ulici

V parku bodo oboževalcem čarovniške serije odprli vpogled v zakulisje nastajanja osmih filmov o Harryju Potterju in njegovih prijateljih. Obiskovalci parka se bodo med drugim lahko sprehodili po čarovniški šoli Bradavičarki, pa tudi po Prečni ulici, kjer mladi čarovniki kupujejo čarovniške pripomočke, magične sladkarije in še kaj.

V Potterjev svet lahko skočite še marsikje drugje

Čisto prvi tematski park Warner Bros Studia – Making of Harry Potter so sicer odprli leta 2012 blizu Londona. London je tudi sicer mesto, kjer boste našli največ krajev (in vodenih tur), povezanih s Potterjem. Na londonski železniški postaji King’s Cross Station se lahko fotografirate ob peronu 9 in ¾. Iz kavarne muzeja Tate Modern pa poglejte proti katedrali sv. Pavla, do katere vodi Millennium Bridge, točno tisti most, ki se v predzadnjem filmu zruši v Temzo. Obiska vredna je tudi Velika dvorana na Univerzi Oxford, ki jo boste prepoznali kot Veliko dvorano na Bradavičarki.

Čeprav s Potterjem marsikdo najprej povezuje London, pa ne pozabite na Škotsko! Kot rojstno mesto zgodb o Potterju je v resnici bolj znan Edinburgh. V bližini mostu George IV stoji kavarna The Elephant House, v kateri je Rowlingova spisala prva poglavja. Potter je doma tudi na ulicah Cockburn in Victoria – zadnja je avtorici služila kot navdih za slovito Prečno ulico. Na Škotskem ne spreglejte tudi čudovite doline Glencoe, med bolj znanimi prizori pa je tudi Viadukt Glenfinnan, po katerem pelje ekspresni vlak do Bradavičarke.

Tematske parke Harryja Potterja so ustvarili tudi pri Studiih Universal – v ameriškem Orlandu in v Hollywoodu ter v japonski Osaki. Potterjev duh nosi tudi čudovita knjigarna v Portu – Livraria Lello. Portugalska je namreč eden od krajev, kjer je Rowlingova našla navdih za knjigo.

Zgodba, ki je postala svetovna uspešnica

Idejo za serijo knjig o Harryju Potterju je pisateljica J. K. Rowling dobila leta 1990 med vožnjo z vlakom. Pisanje prve knjige z naslovom Harry Potter in kamen modrosti ji je vzelo pet let, še nadaljnji dve leti pa sta pretekli, da je knjiga po številnih zavrnitvah končno našla založbo. Zadnji, sedmi roman o Harryju Potterju, je izšel leta 2007. Štiri leta po izidu prve knjige se je začela še filmska franšiza. Posneli so osem filmskih uspešnic, ki so polnile kinodvorane po vsem svetu.

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE: Gorenjska: To je 9 odličnih nastanitev, kjer lahko unovčite turistični bon

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.