Nara: Pravljično mesto na Japonskem, po katerem se sprehajajo srne

Japonska je polna prizorov, ki vam bodo vzeli dih. Eden takšnih krajev na tem koncu sveta je tudi Nara. Mesto, ki slovi po templjih in srnah, jelenih ter bambijih, ki se prosto sprehajajo po ulicah.

Nara je polna posebnih in neobičajnih stvari, obiskovalce pa najbolj navdušujejo njeni prebivalci. Srne! V Nari živi dobrih 300 tisoč ljudi ter več kot 1000 srn in jelenov. Ti uživajo posebne privilegije, saj se povsem prosto sprehajajo po celem mestu.

Največ jih boste ujeli v mestnih parkih, a se nikar ne čudite, če jih zagledate kar na ulici, pred pragom trgovine in pred templji. Čeprav so divje, so vajene ljudi. Lahko jih hranite, vendar pazljivo, saj niso prav nič plašne. Mimogrede, naša hrana zanje ni najbolj primerna, v Nara parku pa boste naleteli na “deer crackers”. Krekerje iz pšenične moke in riževih otrobov brez dodanega sladkorja. So produkt fundacije za zaščito divjadi v Nari. Del profita od prodaje krekerjev gre prav v namen zaščite teh čudovitih živali.

Do leta 1637 je bila za njihov odstrel celo zagrožena smrtna kazen, a zakon danes ni več veljaven. Po stari legendi so srne svete živali, pomočnice bogov. Zato imajo prav posebno protekcijo.

Od Nare do Jelenovega grebena v Podčetrtku

Mimogrede, če Japonske in njenih srn v kratkem ne boste uspeli odkljukati s svojega seznama stvari, ki jih še želite doživeti, imamo alternativo. Ta je precej bližje. V Sloveniji! Na Štajerskem v Podčetrtku namreč leži domačija Jelenov greben. Tudi tu vam nasproti pritečejo jeleni damjaki in mufloni. Namesto sušija pa lahko pojeste kaj bolj domačega.

Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE: Japonska in 8 zanimivosti, ki jih še ne poznate

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Kei Kamijima je Japonka, ki je v Sloveniji preživela zadnjih 10 mesecev. Govorili sva o kulturnih razlikah in neobičajnih navadah, o življenju na drugem kontinentu med pandemijo, športu in stvareh, ki so nam skupne.

Kei Kamijima je doktorica filozofije, profesorica športne vzgoje in igralka namiznega tenisa. Prihaja z Japonske, natančneje iz prefekture Nagano. Zaradi študija in kasneje dela na Inštitutu za tehnologijo Niigata danes živi v prefekturi Niigata, zadnjih 10 mesecev pa je bil njen dom Slovenija.

Kei je v Ljubljano prišla na pobudo sodelovanja med Univerzo v Ljubljani – Fakulteto za šport, Inštitutom za tehnologijo Niigata in Japonsko namiznoteniško zvezo – komisjo za znanost in medicino. V okviru svojega obiska je na Fakulteti za šport delovala kot asistentka, hkrati pa je izkoristila sodelovanje Fakultete za šport in Inštituta Jožef Stefan za svojo znanstveno-raziskovalno dejavnost. V času obiska je sodelovala tudi pri promociji Fakultete za šport med slovenskimi maturanti in se udeleževala treningov in tekem v nekaterih slovenskih namiznoteniških klubih.

Tik pred njeno vrnitvijo na Japonsko sva se ujeli v srcu njej zdaj že domače Ljubljane in v nekoliko drugačnih razmerah poklepetali o njenih vtisih te skrite evropske dežele, o kateri marsikdo od njenih znancev ne ve prav veliko. In kot priznava, o njej pred prihodom ni veliko vedela niti sama …

“Moji prijatelji doma o tej lepi deželi pred mojim odhodom niso vedeli prav veliko. Tako kot jaz. Številni so mislili, da gre za isto državo kot je Slovaška. A v tem času smo se oboji o njej naučili marsikaj. In vsekakor je to dežela, kamor se bom z veseljem še kdaj vrnila,” pravi Kei. In to je najin intervju.

Povejte nam malo o sebi. Kako dolgo ste pravzaprav tu in s kakšnim namenom ste na izmenjavi?

Tu sem se izobraževala in delala kot asistentka na Fakulteti za šport za predmet Namizni tenis pri profesorju Miranu Kondriču. Eden od razlogov, zakaj sem prišla na izmenjavo v Slovenijo, je tudi to, da se naučim drugih športov. Na Japonskem šport ni dojet kot hobi, rekreacija ali zabava. Sodoben šport je k nam prišel iz Evrope, oziroma Amerike kot način treniranja vojakov, za disciplino in urjenje, ne kot nekaj za sprostitev. Na Japonskem na univerzi učim športno vzgojo in eden od mojih ciljev je, da študente prepričam, da je šport lahko tudi zabaven. To pri nas ni običajno. Želim priti do sprememb v glavah, da je gibanje zabavno, saj je zdrav duh lahko le v zdravem telesu.

Sem sem prišla za 10 mesecev, a pandemija je prišla veliko pred iztekom mojega gostovanja. Ko so se stvari razvile, so me kontaktirali z japonske ambasade in me vprašali, če se želim vrniti domov. Takrat se je Slovenija že zaprla in sklenila sem, da je ostati tu enako – če ne celo bolj varno – kot iti na pot čez pol sveta. Poleg tega je vsa moja predavanja na Japonskem že pokril in nadomeščal drugi profesor, zato tam niti ne bi imela kaj početi. In tu je še veliko stvari, ki se jih lahko naučim.

Pa so slovenski študentje in njihove delovne navade kaj podobni tistim, ki jim predavate doma?

Mislim, da so slovenski študentje zelo iskreni in odprti. Ko sem imela predavanje, na katerem sem predstavila Olimpijske igre v Tokiu, ki bi se morale odviti letos, sem jim zastavila nekaj vprašanj. In precej jih je dvignilo roke ter sodelovalo v debati. Kar je izjemno, tega pri nas ne poznamo (smeh). Japonci smo precej sramežljiv narod in se ne oglašamo, če ni ravno nujno.

Ste opazili kakšne druge kulturne razlike med Japonci in Slovenci tudi sicer?

Pravzaprav sem bila presenečena nad tem, da smo si v marsičem zelo podobni. Slovenci ste prijazni in vljudni, na ulici mi je bil vedno kdo pripravljen pomagati s smerjo ali čim podobnim. Ko se je začela pandemija, sem opazila tudi, da Slovenci precej pridno sledite ukrepom in navodilom stroke. In upoštevanje pravil in zakonov je zelo blizu tudi Japoncem.

A če najdeva kakšno razliko, je morda v tem, da smo Japonci vzgojeni tako, da med tednom, ko delamo, delamo s polno paro in pravzaprav nimamo časa, da bi sredi dneva hodili ven na kave, kosila ali kaj močnejšega.

Včasih se vprašam, kdaj Slovenci sploh delate (smeh)? Opažam, da si za druženje v kavarnah vzamete čas kadarkoli v dnevu, tudi če sredi delovnika. Kar je izjemno, kaj takšnega mi prej ni bilo običajno. Nekaj precej nenavadnega mi je tudi to, da Slovenci v lokalih tudi pozimi v najhujšem mrazu sedite zunaj.

Japonci gredo tudi po službi hitro domov, da se spočijejo za naslednji delovni dan. Po drugi strani pa je Japoncem v navadi, da konec tedna nadoknadijo vse za nazaj in se zdivjajo v družbi alkohola. In takrat niso več tako sramežljivi kot sicer.

Ste imeli poleg Ljubljane priložnost raziskati tudi druge kotičke Slovenije? 

Seveda, kot se za turista v Sloveniji spodobi sem bila na Bledu, v Postojni in v Piranu. V Niigati, kjer živim sicer, smo ob morju, zato nama je bil z možem zelo pri srcu Piran. Zanimivo mi je tudi, da Slovenci zelo radi hodite v hribe. Pri nas – čeprav imamo nekaj zelo znanih vrhov – to ni tako pogost hobi oziroma šport.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Japoncih?

Ko sem šla v Postojno in na Bled sem slišala, da smo Japonci zelo vljudni in vedno točni. In moram priznati, da to ni nobena zmota. Kako pomembna je točnost, so nas učili že v osnovni šoli, ko smo morali k vsaki uri priti 5 minut pred njenim dejanskim začetkom.

Potem vam je naših akademskih 15 minut precej nepoznanih?

Zelo nenavadna toleranca, vsekakor (smeh).

Kaj pa jezik? Ste se kaj spoznavali tudi s slovenščino?

Malo. Znam povedati, da mi je ime Kei Kamijima in prihajam z Japonske, pa dobro jutro, na zdravje, hvala, prosim, kava, nazaj, naprej, levo, desno in namizni tenis (smeh). Izgovorjava samih besed mi je bolj jasna od angleščine.

Kaj boste najbolj pogrešali, ko se vrnete na Japonsko?

Ljudi. In krompir (smeh). Nekaj je pri slovenskem krompirju, drugačno sladkobo ima, odličen je. In ogromno ga imate. A vsekakor bom v prvi vrsti pogrešala ljudi. Imela sem res prijazne in prijetne sodelavce ter stkala nekaj lepih prijateljstev. Pogrešala bom petkove Odprte kuhinje na tržnici in druženja na prostem. Všeč mi je tudi domače slovensko kraft pivo!

Ko se vrnem na Japonsko, bom obisk Slovenije vsekakor priporočila vsem svojim prijateljem. Slovenija je zelo varna država s čudovitimi kraji in naravo, vsekakor mi je zelo pri srcu.

In če za trenutek pozabite na japonsko vljudnost, česa iskreno ne boste pogrešali niti malo?

Oh, ta je težka! Tu mi je res všeč. Edina stvar, ki je v središču mesta zelo opazna, so brezdomci. V mestu me večkrat na dan kdo ustavi in prosi za denar, česar na Japonskem ne doživiš prav pogosto. Ko sem bila mlajša, je bilo na Japonskem precej več brezdomcev. Danes zanje država poskrbi veliko bolje kot pred leti.

Slovenija me pogosto spomni na Japonsko iz časov, ko sem bila še otrok. Tudi kar se tiče vožnje pod vplivom alkohola. Na Japonskem so glede tega postali veliko bolj strogi, tu pa se mi zdi, da je to za nekatere še vedno precej sprejemljivo početje. Generacija moje babice in dedka sicer še vedno sede za volan pijana, a opaziti je spremembe v glavah mlajših generacij, ki se že bolj zavedajo odgovornosti in posledic.

Kaj moramo vedeti ostali popotniki, preden obiščemo Japonsko?

Vsekakor priporočam obisk Kjota. Mesto je polno izjemnih templjev in razgledov, ima poseben čar. Tu je doma stara japonska kultura. Obvezno skočite tudi v kakšen onsen, naravni termalni vrelec in pa spite v tradicionalnem japonskem hotelu ryokan. Sicer pa ima vsaka prefektura neke svoje običaje ter kulinariko in to se splača raziskati.

Ko sva že pri onsenih – mar ni zanimivo, da so Japonci znani kot sramežljiv in zadržan narod, hkrati pa obožujejo onsen, torej toplice, kjer so vsi goli? 

Ha, odlično vprašanje (smeh). Japoncem je od nekdaj precej običajno, da si delijo kopalnice z več ljudmi hkrati. Zaradi pogoste stiske s prostorom in tudi pomanjkanja časa, so člani družine v kopalnici pogosto skupaj in istočasno, morda zato pri tem delu intime niso sramežljivi. Tudi sama sem se šele tu zavedla, da pri vas starši in otroci spijo v različnih spalnicah in ne skupaj. Pri nas so otroci do kakšnega 12 leta v isti sobi kot starši.

Vsekakor pa je odsotnost ostalih intimnih odnosov pri nas velik problem. Mladi enostavno nimajo časa za spolnost, zveze ali sploh spoznavanje partnerja, to, da so sramežljivi, pa je še dodatna ovira.

Česa si želite, da turisti, ki obiščejo Japonsko, ne bi več počeli? 

Smetenje vsekakor velja za zelo nespoštljivo vedenje. Sicer pa si verjetno vsi želijo obiskovalcev, ki spoštujejo tuje kulture in ne vznemirjajo lokalcev. Moram reči, da sem se zavedla, kako kulturni smo pravzaprav Japonci, šele ko sem prišla v Evropo.

Se boste še kdaj vrnili v Slovenijo?

Absolutno! Moja mama in teta bi me morali obiskati že v maju, a sta morali potovanje zaradi pandemije odpovedati. Že zaradi njiju bo treba priti nazaj (smeh). Slovenija je postala moj drugi dom in vsekakor se še vrnem.

Foto: Arhiv Kei Kamijima

PREBERITE ŠE: Japonska: Kaj je onsen, zakaj ga obožujemo in česa tam nikakor NE počnite ALI Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Japonska: Kaj je onsen, zakaj ga obožujemo in česa tam nikakor NE počnite

Japonska je dežela, ob obisku katere boste težko ostali ravnodušni. Varnost, čistoča, prijaznost, naravne in kulturne lepote ter kup (tudi precej nenavadnih) običajev so le začetek. Vsekakor pa skočite tudi v kakšen onsen!

Japonska je znana tudi po kopanju, kulturnem običaju s filozofskim, verskim in sociološkim sporočilom. Že poznate onsen? Namakanje v topli vodi vulkanskega grelca je torej nekaj, kar morate na Japonskem obvezno poskusiti. Onsen je vroč izvir termalne vode, čemur tujci radi rečemo kar toplice. Srečali se boste tudi z izrazom Sento, kar pa so javna kopališča, kjer topla voda ne prihaja iz naravnega vrelca, ampak jo enostavno zgolj ogrevajo. Kakšna so torej pravila, če vas zamika obisk?

Onsen je ločen po spolu 

Če potujete v paru, boste imeli vsaj pri kopanju priložnost oddiha od svoje boljše ali slabše polovice. Onsen ima namreč ločena kopališča za ženske in moške. Kam sodite vi, vam bodo povedale oznake. Redko boste našli tudi onsen, ki sprejme vse spole.

Slečete VSE 

Najprej se boste sezuli. Nato vas čaka garderoba, kjer pustite še vse ostalo. Svoje premoženje lahko skrijete za majhno brisačo, ki jo uporabljate za pokrivanje med premikanjem med kadmi in za sušenje kože.

Če imate tetovaže, ste lahko nezaželeni

Zgodovinsko gledano Japonci tetovaže povezujejo s tolpami. Čeprav tudi na Japonskem počasi postajajo bolj odprti za črnilo pod kožo med navadnimi smrtniki, pa so tetovaže v številnih onsenih še vedno prepovedane. To vam bodo jasno pokazali tudi s tablami. Če je vaša tetovaža manjša, jo lahko prekrijete z obližem. In če je večja? Brez skrbi, onseni, kjer dovolijo goste s tatuji, so prav tako označeni s tablami in sploh jih ni malo.

Pred vstopom nujno pod prho

To je sicer popolnoma jasno, a čudili bi se, koliko ljudi v javnih kopališčih pozabi na higieno. Pred vstopom v kopeli sedete v prostor za tuširanje in se dobro zdrgnete. Šele nato smete v skupne toplice.

Lasje se ne smejo dotikati vode

Če so vaši lasje dolgi, jih pred vstopom v kopel spnite v figo, saj se ne smejo dotikati vode. Lahko jih tudi zavijete v manjšo brisačo, nikakor pa jih ne potopite v vodo! V vodo torej sme le telo od vratu navzdol.

Alkoholiziranost ni pametna izbira

Pregrevanje in dehidracija z alkoholom nista v najboljših odnosih. Če torej želite resnično uživati, se izognite alkoholu, ki je v onsenih strogo prepovedan.

Hidracija, hidracija, hidracija

Kot rečeno, boste tam izgubili veliko vode, zato je ogromno tudi spijte. Vode in čaja, alkohola pa ne uživajte vsaj nekaj ur pred kopeljo.

Tisti dnevi v mesecu

Med menstruacijo je obisk onsena iz očitnih higienskih razlogov prepovedan.

Na koncu se ne tuširajte

Medtem ko je tuš obezna postaja preden zlezete v kad, tega po koncu tretmaja ne počnite. Voda iz vrelcev namreč vsebuje zdravilne minerale, ki jih bo tuš le spral s kože.

Sprostite se 

Onsen je unikatna izkušnja japonske kulture, ki vam bo zagotovo ostala v spominu. Zato se sprostite in uživajte v dogodivščini, ki vas bo stala okoli 1000 jenov, torej slabih 8 evrov.

Foto: Shutterstock

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

PREBERITE ŠE: Jesenski oddih: Bazen v Portorožu, kjer plavate v ogrevani morski vodi

PREBERITE ŠE:

 

Še en tematski park, ki bo navdušil oboževalce Harryja Potterja

Na Japonskem bodo leta 2023 odprli še en tematski park o svetu mladega čarodeja Harryja Potterja, ki bo razveselil vse oboževalce imenitnih zapisov pisateljice J. K. Rowling.

Na Japonskem, natančneje v Tokiu, bodo odprli nov park za vse ljubitelje mladega čarodeja Harryja Potterja. Park se bo raztezal na površini 30.000 kvadratnih metrov. Park bo stal tam, kjer trenutno stoji zabaviščni park Toshimaen, ki pa ga bodo kmalu zaprli.

Sprehod po Bradavičarki in Prečni ulici

V parku bodo oboževalcem čarovniške serije odprli vpogled v zakulisje nastajanja osmih filmov o Harryju Potterju in njegovih prijateljih. Obiskovalci parka se bodo med drugim lahko sprehodili po čarovniški šoli Bradavičarki, pa tudi po Prečni ulici, kjer mladi čarovniki kupujejo čarovniške pripomočke, magične sladkarije in še kaj.

V Potterjev svet lahko skočite še marsikje drugje

Čisto prvi tematski park Warner Bros Studia – Making of Harry Potter so sicer odprli leta 2012 blizu Londona. London je tudi sicer mesto, kjer boste našli največ krajev (in vodenih tur), povezanih s Potterjem. Na londonski železniški postaji King’s Cross Station se lahko fotografirate ob peronu 9 in ¾. Iz kavarne muzeja Tate Modern pa poglejte proti katedrali sv. Pavla, do katere vodi Millennium Bridge, točno tisti most, ki se v predzadnjem filmu zruši v Temzo. Obiska vredna je tudi Velika dvorana na Univerzi Oxford, ki jo boste prepoznali kot Veliko dvorano na Bradavičarki.

Čeprav s Potterjem marsikdo najprej povezuje London, pa ne pozabite na Škotsko! Kot rojstno mesto zgodb o Potterju je v resnici bolj znan Edinburgh. V bližini mostu George IV stoji kavarna The Elephant House, v kateri je Rowlingova spisala prva poglavja. Potter je doma tudi na ulicah Cockburn in Victoria – zadnja je avtorici služila kot navdih za slovito Prečno ulico. Na Škotskem ne spreglejte tudi čudovite doline Glencoe, med bolj znanimi prizori pa je tudi Viadukt Glenfinnan, po katerem pelje ekspresni vlak do Bradavičarke.

Tematske parke Harryja Potterja so ustvarili tudi pri Studiih Universal – v ameriškem Orlandu in v Hollywoodu ter v japonski Osaki. Potterjev duh nosi tudi čudovita knjigarna v Portu – Livraria Lello. Portugalska je namreč eden od krajev, kjer je Rowlingova našla navdih za knjigo.

Zgodba, ki je postala svetovna uspešnica

Idejo za serijo knjig o Harryju Potterju je pisateljica J. K. Rowling dobila leta 1990 med vožnjo z vlakom. Pisanje prve knjige z naslovom Harry Potter in kamen modrosti ji je vzelo pet let, še nadaljnji dve leti pa sta pretekli, da je knjiga po številnih zavrnitvah končno našla založbo. Zadnji, sedmi roman o Harryju Potterju, je izšel leta 2007. Štiri leta po izidu prve knjige se je začela še filmska franšiza. Posneli so osem filmskih uspešnic, ki so polnile kinodvorane po vsem svetu.

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE: Gorenjska: To je 9 odličnih nastanitev, kjer lahko unovčite turistični bon

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

To je letos najbolj cenjen potni list

Najbolj cenjen potni list leta 2020 je že spet azijski. Tako pravi lestvica Henley Passport Index, ki spremlja, kako uporabni so potni listi posamezne države sveta. Oziroma v koliko držav je mogoče s potnim listom potovati brez vizuma.

Najbolj cenjen potni list …

… ne prihaja iz države, ki bi veljala za najmočnejšo in najvplivnejšo. Najbolj cenjen potni list je že tretje leto zapored japonski. Japonci lahko potujejo v 191 držav brez vizuma. Na drugem mestu je Singapur s samo eno državo manj. Na tretjem mestu so Nemci in Južnokorejci, saj lahko potujejo brez vizuma v 189 destinacij. Četrto mesto si delijo Italijani in Finci z dostopom do 188 držav.

Kako vreden je slovenski potni list?

Slovenija je letos na enajstem mestu, ki si ga deli z Islandijo in Latvijo. Brez vizuma lahko obiščemo 180 držav. Lansko in predlansko leto smo se uvrstili na deseto mesto z enakim številom držav. Velik preskok smo naredili po letu 2016, ko smo bili še na 12. mestu z dostopom do 165 držav.

Poražene države

Ameriški in angleški potni list že dalj časa izgubljata veljavo. Obe državi sta na lestvici padli za dve mesti, na osmo. Najnižje na lestvici je Afganistan. Njegovi državljani lahko brez vizuma obiščejo le 26 držav. Na moči izgubljajo tudi potni listi držav, v katerih so aktualni konflikti.

 Vse močnejši so azijski potni listi

Azijske države zadnja leta samo pridobivajo na veljavi. Združeni arabski emirati (ZAE), Savdska Arabija in Tajvan denimo izjemno pridobivajo na moči. Ponti list ZAE je v desetih letih skočil iz 65. na 18. mesto. Podobno rasteta tudi državi nekdanje sovjetske zveze, Gruzija in Ukrajina.

Henley Passport Index je prva lestvica vrednosti potnih listov sveta. Lestvico že petnajst let oblikujejo na podlagi podatkov Mednarodnega združenja za zračni transport (International Air Transport Association).

Foto: Pixabay

Že veste, kam vas bo letos odneslo na oddih? TUKAJ najdete nekaj ugodnih ponudb za oddihe po Sloveniji in pri naših sosedih.

Preberite še: Osem zabavnih zaščitnih ovitkov za potni list

Špela Berič: “Ko sem pakirala, si nisem predstavljala, v kaj se podajam.”

Ste že kdaj začutili res močno željo, da v življenju naredite pavzo in za nekaj časa odpotujete v neznano? Tako se je pred časom počutila Špela Berič, medicinka, ki je nekega dne prekinila svojo vsakdanjo rutino, spakirala kovčke in se sama podala na drugi konec sveta. Brez povratne karte, brez podrobnega razmisleka. Kupila je letalsko karto na Japonsko in odpotovala. Več pa v spodnjem intervjuju. Preberi več

Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares

Neža Bricelj je Slovenka, ki trenutno živi na Japonskem. Njen novi dom je Tokio, prestolnica, ki slovi po kontrastih, čistoči, odsotnosti kriminala in redu. Hkrati pa velja za enega najgosteje poseljenih območij na svetu, kjer se mešata superfuturizem, pa tudi tradicija. Z Nežo sva se povsem prvič v življenju na kavi srečali prav v Tokiu. Po njenih fotografijah na Instagramu se namreč sprehajam že nekaj časa in čeprav se v resnici ne poznava, sva se med mojim obiskom Japonske uspeli ujeti na klepetu. O tem, kaj počne na Japonskem, koliko časa navaden smrtnik v tej deželi vzhajajočega sonca potrebuje, da jo do potanskosti spozna in kakšne kulturne razlike jo tu presenečajo – pa še marsikaj drugega – sva pokrili v spodnjem Vandraj intervjuju. Kdo je torej Neža?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Neža Bricelj in grem z zanosom za nosom. Tale stavek me je iskreno nasmejal ob zadnjem klicu z mamo. Sicer pa sem kreativna duša, ki je začutila, da mora »pobegniti« iz Slovenije. Sem fotografinja in umetnica, za katero je definicija doma veliko mesto, ki navdihuje in kreativni ljudje, ki me obkrožajo.

Kdaj vas je odneslo na Japonsko? Zakaj ravno Tokio?

Čutim, da sem umetniška duša, ki jo je zaneslo v študij ekonomije. Večina Slovencev bi se verjetno prijela za glavo in zmajala z njo … Čeprav sem sprva tudi sama čutila močan, včasih boleč kontrast, se zdaj ob razlagi vsem le od srca nasmejim.

V začetku septembra sem se na Japonsko preselila za eno leto. V Tokio sem prišla na izmenjavo. Zdi se mi čudovita priložnost, ki mi bo razširila obzorja z izkušnjo »na drugi strani sveta«. Pa ne le kot popotovanje. Zdaj tukaj živim!

Kaj počnete v Tokiu?

V prvi vrsti mi je izmenjavo omogočila štipendija, ki sem jo dobila z dobrim povprečjem ob študiju. Kar me navdihuje še bolj, je vse, kar vidim, spoznam, izkusim in s čimer nahranim umetnika v sebi. Fotografija in estetika vzhoda predvsem. Fotografirala sem zakulisje tedna mode v Tokiu in spoznala = to sem jaz. Ob fotografiji odkrivam tudi druge plati same sebe. Vzamem si čas, ne hitim. In se vprašam, kaj je, kar me res osrečuje, navdihuje?

Na drugi strani sveta sem tudi začela razmišljati drugače. Čutim, da si upam več. Na Tokyo Fashion Week sem se s svojim dosedanjim delom prijavila kot freelance fotograf, naprimer. Rekla sem si: »saj nimam ničesar zgubiti?« Še zdajle čutim, kako me je oblil val »hladne vročine«, tisti občutek, ko se ti rahlo zamegli pred očmi, ko sem nekega večera konec septembra v Shibuyi videla mail, da so mojo prijavo odobrili!

.

Sledil je verjetno eden najbolj intenzivnih tednov mojem življenju. Vendar tudi en najbolj »lahkotno letečih«, kar sem jih doživela. Še zdaj čutim prvo jesensko »fashion week« jutro. S slušalkami v ušesih, kamero na rami, ovita v »preveliko« jeans jakno in »all in white outfitu« sem še v tako velikem mestu pobegnila v svoj svet. Na poti do Hikarie, megalomanske stolpnice nasproti Shibuya Crossinga, kjer se je odvijala prva modna revija. »Vse bo ok,« sem si rekla. Okoli vratu sem si nadela svojo fotografsko akreditacijo in šla. Nervoza ni trajala dolgo, ker sem se kmalu enostavno počutila v svojem elementu, v svojem naravnem habitatu.

Zanimali so me predvsem zakulisje in tisti pristni surovi in realni izrazi manekenov, dizajnerjev, stilistov … Tisti resnični trenutki, ki jih tako redko vidimo. In sem šla – tja, kamor »runway« fotografi ne gredo. Čutim, da je zunaj poplava »pre-urejenih« fotografij, ki delujejo nekako »pre-popolne«. Jaz sem želela ustvariti nekaj drugačnega – zares začutiti karakterje na drugi strani.

Največ mi pomenijo komplimenti dizajnerjev in ljudi, ki pravijo, da fotografije res začutijo. Sliši se kot glasek, ki pravi… Zdi se, da delam nekaj prav!

Nedolgo nazaj sem slišala tale stavek, ki me navdihuje: »I became what I wanted because one day I chose what I wanted to become.« – Benjamin Franklin. Zato vsak dan izbiram; samo sebe na prvem mestu. Dodam, kar me zanima, fotografijo, knjige, tečaj slikanja s pasteli, skrite kotičke… In odgovore pogosto odkrijem v sebi ob posedanju v kavarnah. Ob mizi ob oknu, kjer se posvetim sebi in po dolgem dnevu opazovanja ljudi, mode, majhnih in velikih stvari zapišem, kdo sem in kam grem.

Pred Japonsko ste delali tudi v Los Angelesu in Amsterdamu. Kaj ste počeli tam?

Točno tako. Po prvem letu študija ekonomije se mi je »odpeljalo« in sem si rekla, to nisem jaz, jaz se ne grem tega …

Los Angeles
Pot v LA zagotovo ni bila »racionalna« odločitev. Zapraviti »vse«, za kar sem trdo delala celo leto ob študiju v 3 mesecih poletja? Pa gremo. Občutek je zmagal. Ko pogledam nazaj, sem še vedno prepričana, da je to najboljša stvar, kar sem jih naredila v 20 letih svojega življenja.

Presenetljivo, nisem zapravila vsega in nazaj sem prišla še »bogatejša«. S spoznanjem, da sem definitivno kreativna duša. Umetnik, s smislom za posel, katerega ideje zares cenijo tam, na drugem kontinentu.

Slovenija

Oktobra enostavno nisem šla nazaj na faks. Rekla sem si »ne«, tole pa nisem jaz. Bilo je obdobje iskanja in iskreno, ni bilo najlažje. Čeprav stran od faksa, se v Sloveniji še vedno nisem počutila zares dobro. Če si nečesa želim, potem naredim vse, da se to uresniči. Tako je prišel Amsterdam.

Amsterdam
Svoja življenjepis in portfelj sem poslala večim agencijam v Evropi in nekega januarskega popoldneva prejela klic od produkcijske hiše v Amsterdamu. Ni trajalo dolgo, enostavno »smo začutili klik« in preden so se ostali dobro zavedli, sem bila že v Amsterdamu. Tudi zato, ker sem bila sama z mislimi tam že veliko prej.

Svoj prvi teden tam sem ustvarjala video Summer Days Lyric z Martinom Garrixom, Macklemorjem in Patrickom Stumpom. 90 odstotkov premikajočih se »stop-motion« umetnin sem izdelala, sestavila in uredila sama. Fantje so poskrbeli za montažo, jaz pa se z verjetno enim najbolj intenzivnih tednov v mojem življenju lahko ponosno okličem za kreativno direktorico.

Sledilo je še več dela z Martinom, kampanja za Tomorrowland, snemanja v Berlinu, Bruslju in Boom-u pa še vse vmes. In najpomembneje, upam, da se zavedamo, da so to le »bleščeča« imena. V realnosti je vse valovanje z vzponi in padci in za vsem tem stoji ogromno trdega dela.

Tokio

Vmes je še vedno odzvanjala misel »ampak neko sorto diplome pa moraš imeti, kajne?«… Zato sem poskusila in se prijavila na študijsko izmenjavo v Tokiu. Julija sem izvedela, da so me sprejeli.

Kaj je najboljše, kar prinaša življenje na drugem kontitentu?

Prijaznost. Varnost. Jutranja svetloba.

Dejstvo, da sem v velemestu. Skočim na vlak, ko sem odločim, izstopim na postaji in sem v drugem svetu. Tokio je čudovito mesto in pravi raj za odkrivanje kotičkov, v katere sem tako zaljubljena. Če veš, kaj ti je všeč in temu slediš. Najdeš res čudovite stvari. Seveda z vsemi lokalnimi presenečenji vmes.

Si predstavljate teden, v katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Točno to = seveda, da ne, ampak … Prvi mesec je bil ekstremno naporen že samo z doživljajskega vidika. Toliko novih stvari, občutkov, in povrhu še dejstvo, da ne govorim japonsko.

Prišlo je tudi do obdobja, ko sem se zavestno odločila ne fotografirati ker je bilo enostavno preveč. Najprej so situacijo morali razumeti moji možgani, da so to lahko prevedli v fotografije.

Česa se boste v japonski kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?

Pogrešam pristne povezave. To, kar sem začutila z ljudmi v LA-ju, Amsterdamu in kar imam v odnosih s svojimi najbližnjimi. Imeti človeka, osebnost in dušo z interesi in mnenji na drugi strani.

Prvi vtis je, da so Japonci izredno prijazni in vljudni, dežela je tudi izjemno varna. Vseeno pa čutim, da je to mirna gladina in vrh ledene gore. Pod njo je toliko neizrečenega in neizraženega. Zaradi strahu, da bi odstopali, bili drugačni in najhuje, bili zasmehovani.

Malo več prijaznosti in obzirnosti nikoli ne škodi, Japonci v tem definitivno zmagajo. Vendar pa čutim, da svetu na sploh manjka malo več človečnosti in deljenja občutkov.

Ste poleg Tokia, kjer živite, raziskali še kakšen del Japonske?

Seveda, in sem še vedno v procesu. Kyoto, Osaka, Hokkaido in seznam je še dolg. Definitivno si želim izkusiti tudi njihov pristni ryokan (tradicionalni hotel/penzion) in onsen (izvir tople vode). Nekako me mika odkriti to »tradicionalno deželo vzhajajočega sonca« na star način.

Kako je Tokio drugačen od življenja, ki ste ga vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje? 

Dejstvo, da lahko vsak dan izberem, kdo sem in česa si želim.

Začne se v globini, v osebnosti, ko se vsak dan vprašam, kdo sem in kaj cenim. Potem vklopim »pozitivno stikalo« in miselnost »kozarec je napol poln« in grem v nov dan. Zdi se mi, da sem lahko bolj svobodna.

Zdi se, da se v Ljubljani nekako vsi poznajo in je tvoja osebnost taka »kot jo vidijo drugi« in ko jo enkrat imaš, si »to ti«. Osebno se mi zdi, da večje kot je mesto, lažje diham in to me najbolj navdušuje.

Kako bi opisali Tokio in Japonsko?

Ljudje, ki v Tokiu živijo leta, Tokia ne poznajo. To sprva verjetno pove veliko o tem, kako veliko je mesto in kot drugo, koliko »prostega časa« imajo ljudje, ki tu redno hodijo v službo.

Čutim, da sem res priviligirana, da imam možnost raziskovati Tokio kot megalomanski center Vzhoda in z njim Japonsko, v katero sem bila na skrivaj zaljubljena že od 10 leta starosti. 

Pa tamkajšnje ljudi?

Verjetno so najbolj vljuden, prijazen in obziren narod, kar sem jih srečala. Vendar čutim, da je to nekaj, kar sprva vidijo vsi. Ob zanosu občudovanja do tega je tih glasek dvoma in kanček skrbi … »Je kaj, kar se skriva pod površjem perfekcije«?

Vaši trije razlogi za obisk Japonske so …

Kultura. Hrana. Mesta + narava.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Japonski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

»Če ne govoriš japonsko, boš težko…« Google translate in majhni telefončki, v katere govorijo in na drugi strani izpišejo besedilo v angleščini, so vsakodnevni pripomočki, ki nas rešujejo.

In nasploh, vse bo ok.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini? 

To, da je najboljši popotovalni načrt sestavljen iz top 10 stvari, ki jih morate storiti v določenem kraju.

Odvisno je od okusa, ampak sama se najraje izgubim v okrožjih, v katerih čutim, da mi srce hitreje bije. Ne imeti načrta, je najboljši načrt, če veš, kakšna oseba si in kaj ceniš. Potem je dovolj, da imaš smer in presenečenja pridejo sama od sebe. Če jih znaš videti.

Seveda, lahko pa greš pa po seznamu atrakcij, kot ti je ljubše.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se izkrcali na Japonskem?

Da bo ZARES vse ok. In da je SIM kartica z neomejenim prenosom podatkov, a povsem brez klicev in drugih storitev ali pa 6 GB za en mesec popolnoma varen načrt. 

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Terezino mandljevo maslo. Štruklje. Babičine rižote, mamine juhe in sestrine piškote.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Na novo odkrita kavarna ALI pa vedno varna izbira – Starbucks. In Tutsaya books – to je najboljša mešanica knjigarne in kavarne s konceptom.

Najboljšo kavo potrežejo v: Ralph’s Coffee Omotesando je zame res zmagovalna.

Najboljše kosilo najdete pri: KARKOLI in kjerkoli. Se sploh ne hecam. Mislim, da z japosko hrano ne moreš zgrešiti.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Takoyaki, nekakšne slane palačinkaste kroglice s hobotnico. To je tudi tradicionalna ulična hrana v Osaki.

Najboljši šoping je: Verjetno Shibuya za komercialne znamke in hitro modo. Omotesando za visoko modo. Harajuku za bolj trendovski japoski občutek. Daikanyama za kose druge roke in unikatno modo, higher-end dizajnerske kose. Shimo-kitazawa za ZARES second hand shop + thrift store navdušence.

View this post on Instagram

Hey, how are ya feelin’? 🙉 Maybe it’s that time of the year when Mercury is in retrograde and things are just not going quite right? 🙊 maybe a gentle G L I T C H of comfort is needed to make us all feel just a lil’ bit better?Going for ☕️ with a stranger. Having a museum date to yourself. Giving yourself a comfort food snack while going for a walk in the park. I happened to be doing everything above and that gentle G L I T C H of comfort = things you might not have done otherwise, makes it all feel just a lil’ bit better. And also Mercury, will pass ✌🏻 until then, comfort yourself. Just felt I had to say this out loud. ✌🏻 • • • • • #tokyo #東京 #coffeetime #cafe #coffeelover #coffeeaddict #coffeegram #latte #instacoffee #espresso #caffeine #coffeeshop #barista #latteart #breakfast #shibuya #日本 #coffeelovers #coffeeholic #coffeebreak #커피 #coffeelove #コーヒー #starbucks #morning #coffeelife #cappuccino #coffeeoftheday #tea #japanese

A post shared by N É Z A (@i.am.neza) on

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Bookmarc knjigarna + mini galerija v Harajuku sta moja tedenska doza navdiha. Kashiyama Daikanyama za izbrane razstave. MOMAT.

Park, kjer najraje poležavate: Namesto poležavanja v parkih bi rekla, da posedam v kavarnah. Vendar sprehod skozi Yoyogi na poti do Harajuka je ču-do-vit.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Ali restavracija s suši tekočim trakom (kjerkoli) šteje? Suši je predvsem v teh zelo poceni + enostavno dober.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Shibuya crossing.

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Tokyo tower ALI pa Roppongi Hills (s terase vidiš Tokyo Tower). Pa tudi Tokyo Metropolitan Government Building (brezplačen).

Najboljša zabava: Pravijo, da karaoke (še nisem bila! Vem, moram…!)

Najljubši festival/dogodek: Tokyo Fashion Week.

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Čutim, da ima Japonska sama po sebi »filter«. Zato verjamem, da je vse, kar ujamete, unikatno in neprecenljivo z vidika spominov.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Verjetno hoja. Drugače JR + podzemna železnica, ker so razdalje enostavno prevelike.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Jaz sem letela iz Benetk – verjetno eno od tujih letališč.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 10 (če ne govoriš japonsko)

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 8

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

Foto: Neža Bricelj/osebni arhiv

Kaj v Tokiu počne Neža Bricelj in kako Japonsko lovi v svoj objektiv lahko preverite na njeni spletni strani ali na Instagramu.

PREBERITE ŠE: Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

 

Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Nejc Draganjec, fotograf, popotnik in biolog. V njegovem fotoarhivu boste našli kup dih jemajočih podob, ki jih je ujel v objektiv. Od potapljanja z meduzami na otočju Palau, raziskovanja lepot nočnega neba Zahodne Sahare, trekinga po notranjosti Islandije, odprave v Amazonijo z lokalnimi Indijanci … Med vsemi pa zagotovo najbolj izstopa njegov fotolov na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem. Prav tu je nastala tudi fotografija, s katero je postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Kdo je Nejc Draganjec, kako ga je na Japonskem za las zgrešila lavina bomba, kako je s predelovalci koke v Amazoniji prišel do plantaž in kako je sploh zaplaval v svet fotografije, preverite v spodnjem intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki še ne vedo, kdo je Nejc Draganjec?

Sem Nejc Draganjec, fotograf, popotnik, biolog. To so tri glavne teme mojega življenja in najraje vidim, da se med seboj čim bolj prepletajo.

Si sploh lahko predstavljate potovanje, kamor ne vzamete fotoaprata?

Mislim, da sem imel to nočno moro ravno prejšnji teden! Po mesecih dolgih priprav potujem okoli sveta, pridem do dah jemajočega motiva ob ravno pravem trenutku, nato pa odprem fototorbo in je prazna … Namenoma pa tega ne bi naredil.

Rezultat vašega fotolova na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem, je tudi fotografija, s katero ste postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019. Kako je nastala in kaj vam takšno priznanje pomeni?

Idejo za to fotografijo sem dobil že pred leti, tako da bi se lahko reklo, da je bila v nastajanju kar nekaj časa. Kot fotograf moraš biti pogosto precej potrpežljiv in tako sem tudi jaz čakal ter iskal pravi trenutek, da jo iz ideje spravim v resničnost.

Fotografija, s katero je Nejc Draganjec postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Sakurajima je bila najboljša prilika do sedaj, zato so bile priprave res obsežne. Najprej spremljanje seizmoloških podatkov in opazovalnih točk že od doma, ob prihodu takojšen obisk seizmološke postaje in pogovor z lokalnimi vulkanologi, nato pa 48 ur iskanja dobre opazovalne pozicije na vulkanu in čakanje na izbruh. Je pa pri takšnih fotografijah pomemben tudi faktor sreče, za katero pa v fotografiji zagotovo drži, da je na strani pripravljenih.

Cvetenje češenj na Japonskem

Sam v fotografiji sicer nisem zaradi tekmovanj in do sedaj tudi fotografij takega kalibra, ki se jih sicer najde v moji fotoknjižnici kar nekaj, nisem pošiljal naokoli. Seveda pa nisem, tako kot verjetno večina ljudi, imun na učinke zunanje potrditve, da kar počnem, počnem dobro. Občutek je odličen, ko te vzorniki, od katerih si se učil in h katerim si stremel leta, sprejmejo medse in ponudijo iskreno pohvalo.

Japonska, gora Fuji

Kako ste potovali po Japonski? Kje vse ste bili in kaj vas je v tej deželi najbolj navdušilo?

Japonska me je popolnoma prevzela na moji prvi poti tja – pred natanko 11 leti – in tudi tokrat je bila vse, kar sem upal, da bo. Najbolj me kot fotografa navdušuje njena pestrost in združevanje kontrastov. Jukstapozicija elementov, ki jih ne bi pričakoval skupaj. Moderno/tradicionalno, urbano/naravno, sproščeno/adrenalinsko … Ta pestrost je vsaj meni neizčrpen vir fotografskega navdiha.

Možnosti potovanja po Japonski so zelo pestre in preizkusil sem že vse: seveda znamenite vlake, letala, avtomobile, kolesa, trajekte … Pa tudi peš sem veliko prehodil. Na zadnjem fotovanju mi je mobitel zabeležil okoli 400 prehojenih kilometrov. Ne verjamem pa, da mi bo kadarkoli zmanjkalo novih idej za odkrivanje. Naslednjič grem tja jeseni na lov za norimi jesenskimi barvami.

Japonska, Kjoto

Nekaj posebnega je tudi vaša odprava v Amazonijo z lokalnimi Indijanci. Kakšna izkušnja je bila to? 

Če bi biologi imeli svoja romarska središča, bi porečje Amazonke zagotovo bilo eno izmed njih. Biotska pestrost in občutek pristne divjine, ki buhti od življenja, je skorajda brez primerjave. Sicer imam nekaj izkušenj s terenskim biološkim delom po svetu, vendar je bilo vse to “valter liga” napram Amazoniji, zato sem raje poiskal izkušnje in pomoč lokalnega znanja.

Pustolovščina, ki je sledila naslednjih nekaj dni, je še vedno ena izmed mojih najljubših. Poleg očitnega – rastlin in živali – smo se srečali tudi s predelovalci koke, ko smo nenadoma zakorakali na plantažo in rafinerijo končnega pudrastega produkta. Ravno v takšnih primerih so lokalne povezave neprecenljive in celotni dogodek je nato šel skozi brez posebnih težav.

V Amazoniji sem prvič v življenju tudi doživel pravo temno nočno nebo. Občutka, ko stojiš pod rimsko cesto v vsej njeni veličastnosti, tako svetli, da ne rabiš luči za premikanje in da zaradi sija galaktičnega jedra dejansko ustvarjaš senco, se ne da opisati. Res škoda, da se nas večina v razvitem svetu niti ne zaveda, kaj je cena urbanizacije in nočne razsvetljave.

Peru, Machu Picchu

Ste se na kakšnem fotopotovanju že znašli v nevarnem položaju?

Verjetno ja. Potencialno nevarnih krajev je bilo že veliko. Na primer barakarsko naselje na pobočju Cerro San Cristobal v Limi v Peruju. Pa seveda srečanja z divjimi živalmi (velike mačke, povodni konji, morski psi …) in silami narave. Vendar se vedno držim načel upravljanja z nevarnostjo.

Južnoafriška republika in srečanje z morskim psom

Preračunljivo tveganje je OK, nespametna naivnost in brezbrižnost pa ne. Popotni fotografi nosimo s seboj opremo precejšne vrednosti. Velikokrat mesečne ali celo večletne lokalne plače. In ljudje to vejo, zato sem izredno previden in pozoren.

Nisem pa še nikoli bil v situaciji, ki bi bila aktivno agresivna – recimo rop, dejanski napad (ne le zvedavost) živali ali pa življenjsko ogrožujoča poškodba. V takih situacijah ga ni čez preventivo. Morda najbližje do sedaj sem bil v potencialno nevarni situaciji ravno pri izbruhu Sakurajime. Med iskanjem prave pozicije sem se za las in po čisti sreči izognil lavini bombi, ki je nato namesto mene zadela in polomila moje fotografsko stojalo.

Južnoafriška republika

Če bi morali izbrati top 5 najljubših destinacij, katere bi bile? In zakaj?

Na prvih dveh mestih se vedno znova izmenjujeta Islandija in Japonska. Islandija zaradi svoje divje narave in osupljivo lepe krajine, Japonska pa zaradi prej omenjene pestrosti. Najnovejši prišlek na ta moj seznam je tudi Velikonočni otok, s katerega sem se pravzaprav ravnokar vrnil. Prevzela sta me neokrnjeno nočno nebo in vulkanska pokrajina, ki s svojo črno podlago in svetlo zelenim rastlinjem spominja na Islandijo. Potem bi se bilo pa že težko odločiti, saj se mi zdi, da mi je še skoraj vsak kraj do sedaj ponudil nekaj unikatnega. Morda bi v tem trenutku nominiral Palau s svojim bujnim morskim svetom, Zahodno Saharo zaradi svoje unikatne pokrajine in otok Eleuthera, ki je nedvomno skriti biser Bahamov  … 

Bahami

Kaj je za vas dobra fotografija? 

Fotografija je pogledu, kar je poezija govoru. Bogata in estetska ekspresija umetnikovega sporočila. V popotni fotografiji je to sporočilo običajno občutek nekega kraja in časa, ki si ga gledalec fotografije deli s fotografom. Če fotografija izpolni vse to, potem je, kar se mene tiče, res dobra fotografija. Seveda pa ne spregovori vsaka fotografija vsakemu, zato se tudi ljudje pogosto ne strinjajo, katere fotografije so dobre. Vsake oči imajo svojega malarja, je pregovor, ki povzame, da k interpretaciji umetnosti pristopamo iz sebe in iz svojih unikatnih preteklih izkušenj.

In kaj naredi dobrega fotografa?

Vaja. Res ni bližnjice. Lahko poznaš vso fotografsko teorijo, ki obstaja, vendar v trenutku nimaš časa razmišljati o tem. Fotografija je lovljenje trenutkov. Edini način, da postaneš dovolj suveren in hiter, je vaja. Toliko časa, da ponotranjiš koncepte in postanejo refleksni odziv. Dodana vrednost je, da z vajo pridejo izkušnje, z izkušnjami pa tudi sposobnost predvidevanja teh mimobežnih utrinkov.

Bahami

Kakšne podobe najpogosteje lovite v objektiv, kje in kako jih najdete? 

Popotna fotografija je zelo pester žanr. Združuje elemente krajinske, portretne, ulične … Skoraj vseh preostalih žanrov fotografije, vključno s kakšnim “selfijem” (smeh). Nekateri se je lotijo bolj reportersko, nekateri, kot jaz, pa bolj umetniško in pripovedno.

Sam imam največ veselja do fotografije narave, nočne fotografije in fotografije popotnega življenjskega stila. Zato ti trije žanri tudi predstavljajo levji delež vseh mojih popotnih albumov. Narava je tako ali tako vedno okoli nas. Ste kdaj potovali s fotografom in so vas jezili pogosti postanki za fotografijo? Poskusite to z biologom, ki je navdušen nad vsako drugo bilko in hroščem (smeh).

Italija, Toskana

Motivov za nočno fotografijo tudi nikoli ne zmanjka. V urbanem okolju zvezde zamenjajo lučke na Zemlji, daleč od civilizacije pa sem tako ali tako vedno znova presunjen nad nočnim nebom in izkoristim vsako priložnost za astrofotografijo.

Pri popotnem življenjskem stilu pa imam obilo pomoči s strani svoje partnerke. Ne vem, kdo ima večjo srečo – Elizabeta, ki ima vedno s sabo osebnega fotografa, ali jaz, ki imam vedno pri roki fotomodel. Mutualizna simbioza bi rekli biologi.

Kaj pri fotografiji vas najbolj navdušuje in kaj vas je potegnilo v njen svet?

Najbolj me navdušuje, da fotografija omogoča bolj poglobljen stik s svetom okoli nas. V nasprotju s splošnim stereotipom, da je fotografiranje ovira v pristnem doživljanju, je v resnici fotografija orodje, s katerim se v dogodke še toliko bolj poglobimo. Iz pasivnega opazovalca se spremenimo v aktivnega soudeleženca. Tako ujamemo trenutke, ki bi jih drugače najverjetneje spregledali. S portretom misel na obrazu, z makro fotografijo podrobnosti, nevidne prostemu očesu, z dolgo osvetlitvijo minevanje časa itd.

Islandija

Zahvaljujoč družini je bila fotografija moj medij spoznavanja sveta že od ranega otroštva. Imel sem veliko srečo, da sem odrastel v okolju, ki je cenil fotografijo in umetnost nasploh. Kot otrok sem presedel ure in ure s svojim dedkom Justinom Zorkom, ki je pregledoval diapozitive s svojih popotnih avantur, in mu “pomagal” pri izbiri najboljših.

Ne vem, kdo je bil bolj vesel, ko so se razvite fotografije vrnile po pošti z raznoraznih svetovnih tekmovanj – on zaradi pripetih nagrad ali jaz, ker sem jih pogosto lahko obdržal in razstavil v svoji otroški sobi. Veliko podpore sem imel tudi od staršev, ki so mi ne le kupili moje prve 3 kamere, ampak tudi financirali razvijanje fotografij, ki so napolnile kar nekaj škatel za čevlje. Ene slabše od druge, ampak tako se učimo (smeh).

Islandija

So vaši fotopotepi torej del vašega dopusta in oddiha ter financirani iz lastnih prihrankov ali gre tudi za vnaprej naročene in plačane projekte? 

Oboje. Narava fotografskega dela je, da gre verjetno vedno za razmerje med enim in drugim, ki se sčasoma premika iz “večinoma osebnega” k vedno več naročenim projektom. Kar se mi zdi pomembno, je le, da najdeš pravo razmerje med obojim. Nasploh v življenju, v kreativnem delu, kjer je pomemben navdih, pa je po mojem mnenju to uravnoteženo razmerje med osebnim in poslovnim še toliko bolj pomembno.

Koliko takšnih fotopoti opravite na leto?

Želel bi čim več. Vsako leto imam običajno vsaj 2 večja fotoprojekta, ki trajata okoli enega meseca. Med enim in drugim pa še več manjših in krajših poti. Odvisno od priložnosti, ki se pojavijo sproti.

Maroko, puščava Sahara

Kakšen je vaš delovnik, kadar niste na poti? 

Večina fotografskega dela je razdeljena na 3 faze. Priprava, izvedba in dostava. Zame kot popotnega fotografa je fotovanje del izvedbene faze. Pred in po tem sta še 2 ravno tako pomembni fazi dela. Med pripravo osnujem koncepte, naredim raziskavo lokacij, določim urnik in naredim fotoplan. V dostavni fazi ne zmanjka dela v digitalni temnici, veliko ga je tudi s predajo končnih produktov naročnikom, z marketingom, družbenimi omrežji … Zelo rad tudi predavam, pišem fotopisne članke, z naslednjim letom pa pričnem tudi z vodenjem fototur, tečajev in delavnic. Dan ima 24 ur, potem je pa še noč (smeh).

Kakšen tip popotnika ste? 

Običajno dajem prioriteto “manj prehojenim potem” in avanturam z nahrbtnikom. Vendar me ne moti, če vsake toliko časa tudi kdo malo poskrbi zame. Čeprav grem raje v lastni režiji, nimam čisto nič proti organiziranim skupinam. Vse za boljši rezultat, v vsakem primeru pa na potovanjih običajno spoznaš krasne ljudi.

Toskana, Italija

Kot kaže imate na potovanjih tudi precej stikov z lokalci. Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, drugače ne gre, pa tudi če bi šlo, ne bi hotel česarkoli spremeniti. Druženje in spoznavanje z lokalci je po mojem mnenju ključni del potovanja. Ne le zaradi neprecenljivega lokalnega znanja ampak tudi zaradi lastne osebne rasti. Pogosto stvari, ki jih jemljemo kot zelo samoumevne, niso dejansko takšne po svetu.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Iskreno – verjetno spodnje perilo, ker je doma predal najbolj dostopen in se mi s pakiranjem v zadnjem trenutku vedno mudi. Če vas zanima 5 stvari, ki se mi zdijo najbolj pomembne in ne bi verjetno šel nikoli na pot brez njih (vendar ni nujno, da jih spakiram najprej), pa so to seveda kamera, leče, pomnilne kartice, baterije in DOBER sistem varnostnih kopij. Aja, ne pozabite na potni list!

Bahami

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom? 

Ne vem, če je najboljši, se mi pa zdi pomemben in pogosto spregledan: naredi čim več fotografij. Veliko bolj praktično je kupiti nov disk za računalnik ali kartico za telefon, kot pa ponovno potovati okoli sveta po nov spomin, ki se ti ga v nekem trenutku ne da ovekovečiti.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Ramen v vseh svojih tisočerih variacijah na Japonskem, zrezek alpake v Peruju in cheesecake v New Yorku v strešnem baru Bar54 nad Manhattnom. Najslabše? Fermentirani morski pes kot kulinarična specialiteta Islandije.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o fotografiji kot poklicni poti? 

Da prehod iz amaterskega v profesionalno fotografiranje vzame karkoli od veselja. Je ravno tako in toliko notranje izpopolnjujoče. Ne vidim razloga, zakaj bi finančna stimulacija odvzela veselje do fotografije. Ljudje, ki imajo takšno izkušnjo, so morda zgrešili uravnoteženo razmerje med osebnimi in poslovnimi projekti ali pa nasploh sprejemajo napačne projekte.

Nejc Draganjec, fotograf

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Mnogo. O potrpežljivosti, strpnosti, pričakovanjih in dejanskih potrebah. Eno izmed spoznanj, ki bi se ga v naših medijih morda lahko večkrat izpostavilo, je, da nam je v Sloveniji zelo lepo. Zelo rad potujem, vendar se vedno z veseljem vrnem nazaj domov. Čeprav se Slovenci menda pregovorno radi pritožujemo – ko enkrat prepotuješ svet in dobiš primerjavo, spoznaš, da nam res ni nič hudega.

HITRIH 6

Najljubša država: Japonska

Najljubše mesto: Singapur

Najljubša plaža: Lighthouse beach, Eleuthera, Bahami

Najljubša kulinarika: mediteranska

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: slovenščina (od tujih sem nedavno razvil veliko zanimanje za latinsko-ameriško španščino. Pred tem pa japonščina.)

Foto: Nejc Draganjec/arhiv

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE : Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Japonska je otoška država na Daljnem vzhodu, njeno ime pa pomeni “izvor sonca”, zato ji tudi pogosto rečemo kar dežela vzhajajočega sonca.

Japonska ima bogato kulturo, slovi tudi po tehnološki ravitosti in visoko izobraženi delovni sili, njeno prebivalstvo pa dosega eno najvišjih pričakovanih življenjskih dob. Poglejmo, česa o tej barviti deželi morda še ne veste.

Tokio je najgosteje naseljeno urbano območje na svetu 

Ko boste naslednjič obtičali v gneči, si zamislite, kako bi bilo šele na Japonskem. Tokio je največje metropolitansko območje na svetu – v njem živi že skoraj 40 milijonov ljudi, število pa vsako leto narašča že zadnjih 20 let.

Na železniških postajah so zaposleni ljudje, ki potnike potiskajo v vlake 

Točni kot švicarska ura ali japonski vlaki. Od vseh prebivalcev Tokia jih kar 57% uporablja javni prevoz. Kar pomeni, da je potnikov na le-tem ogromno! To pomeni tudi, da večina vlakov obratuje na 199% svoje predvidene kapacitete. To je torej videti tako, da so vlaki v špici nabito polni, obrazi pritisnjeni na okna, ljudje drug ob drugega, osebni prostor pa je nekaj, česar Japonci med vožnjo iz službe ne poznajo. Da vlaki ne bi zamujali, medtem ko se ljudje tlačijo vanje, imajo na postajah zaposlene ljudi, ki potnike preprosto zrinejo v vlake, da se vrata sploh lahko zaprejo.

Japonci imajo več hišnih ljubljencev kot otrok

Leta 2013 je Goldman Sachs objavil rezultate raziskave, da je na Japonskem registriranih več hišnih ljubljencev, kot je otrok! Pred petimi leti je bilo na Japonskem torej 21,3 milijona registriranih mačk in psov ter le 16,5 milijona otrok, mlajših od 15 let.

PREBERITE ŠE: 11 pravil bontona, ki jih morate upoštevati na Japonskem

Po državi so milijoni avtomatov, kjer lahko kupite vse mogoče

Avtomat s hrano? Imajo. Avtomat z igračami? Tudi. Avtomat s seks igračami? Seveda! Po državi je namreč kar 5,52 milijona avtomatov, ki jim pravijo Gacha. V njih najdete kup povsem običajnih in povsem nenavadnih stvari. Prvi takšni so bili namenjeni prodaji cigaret. Danes iz njih lahko kupite revije, rože, igračo za psa, hrano in pijačo, pa tudi kaj bolj žgečkljivega.

Kriminal in Japonska? Kaj je to? 

Japonska je ena najvarnejših držav na svetu! Kriminala praktično ne poznajo, varno se boste počutili tudi v ogromnem Tokiu.

Imigrantov in raznolikosti ne poznajo

V primerjavi z drugimi metropolami je Tokio povsem homogen. Pravzaprav so bili skoraj vsi, ki živijo na Japonskem, tam tudi rojeni. 98% tamkajšnje populacije je Japoncev, je 2% je različnih priseljencev.

PREBERITE ŠE: 11 kapsulnih hotelov, kjer ni prostora za klavstrofobijo

Najbolj priljubljen šport je bejzbol 

Če ob bejzbolu najprej pomislite na Ameriko, zdaj veste, da ga obožujejo tudi Japonci! Spremlja ga kar 33% športnih navdušencev, ki so sicer precej starejših generacij, šele na drugem mestu po priljubljenosti pa je nogomet.

Japonci v spalnico prinesli zvezovanje, šeškanje in 50 odtenkov sive?

Kot kaže, se moramo za 50 odstenkov sive in vso evforijo okoli grobega seksa, ki jo je uspešnica prinesla, zahvaliti Japoncem. Besedi bondage ali BDSM, ki ju najdete v svojih seks priročnikih, sta verjetno prišli prav od njih. Sadomazohistične spolne prakse, šeškanje, zvezovanje, nadvlada in seksualno suženjstvo … Že leta 1400 so oblasti za onemogočanje ujetnikov uporabljale shibari, umetnost zvezovanja z vrvjo. Taktiko so posvojili še samuraji. Po letu 1800 pa se je pojavila nova tehnika shibarija, ki je zvezovanje z vrvjo odnesla še v spalnice. Tam danes vozli in vrvi na določenih mestih telesa stimulirajo prav posebne užitke …

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE:

7 dejstev, ki jih morate prebrati, preden odpotujete na Kitajsko

12 uporabnih nasvetov za tiste, ki vas vleče v Vietnam

 

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.