Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Živa Loparnik se je pred kratkim vrnila z afriške dogodivščine s posebnim namenom. Kot prostovoljka je v Afriki delala z gepardi, ogroženo vrsto divjih mačk. Kako (ne)varno je lahko takšno delo, kaj vse ji tovrstne izkušnje dajo in nekaj razlogov, zakaj lahko tudi vi postanete prostovoljci, najdete v tokratnem Vandraj intervjuju.

Pred kratkim ste se vrnili z neverjetno slikovite dogodivščine, kjer so vam družbo delali gepardi. Kaj vas je odneslo v Afriko?

Tako je. Prvotno je bila spodbuda za potovanje obisk bratranca, ki študira v Cape Townu v Južni Afriki. Splet okoliščin me je privedel do rahle spremembe načrtov in en teden pred odhodom sem dobila priložnost, da se pridružim čudovitemu projektu, ki temelji na delu z gepardi in drugimi divjimi mačkami – Running Wild Cheetah Conservation na severu Južne Afrike blizu meje z Bostwano.

Cilj projekta je reševanje, zdravljenje in pomoč gepardom. Gepardi so ogrožena sorta, zato projekt stremi k temu, da jih čim več vrne nazaj v divjino. Poleg gepardov projekt sprejme tudi druge vrste divjih mačk – od starih prebivalcev živalskih vrtov in raznih poškodovanih mačk iz nacionalnih parkov pa vse do zavrženih divjih mačk, ki so jih ljudje imeli za ljubljenčke in so postale preveč divje, da bi jih obdržali. S pomočjo prostovoljcev jih najprej oskrbijo, tiste, ki prihajajo iz živalskih vrtov ali okolja, kjer so imele stik s človekom, pa pomagajo naučiti loviti. Ko so dovolj samostojne, da so sposobne same loviti in preživeti v divjini, jih vrnejo nazaj v naravo.

Kako ste se znašli v tej vlogi, kakšni so pogoji zanjo in skozi kakšen postopek morajo prostovoljci pred odhodom?

Večkrat sem se že pridružila raznim prostovoljnim projektom po svetu in vedno znova se vračam z željo po še – mislim, da mi ponudijo nek čisto drug pogled na svet in zelo cenim priložnost narediti nekaj dobrega za nekoga drugega. Ker vem, da Afrika ponuja veliko in se je še nisem dotaknila, sem želela doživeti pristno izkušnjo.

Obstaja ogromno programov, katerim se kot prostovoljec lahko pridužiš kjer koli po svetu – od dela z živalmi, otroki, poučevanja, grajenja, pa vse do reševanja ekoloških in okoljskih problemov. Mene je zamikala priložnost, da od blizu spoznam, pomagam in se naučim več o divjih živalih, zato sem izbrala enega izmed številnih programov, ki to omogočajo.

Zahteve se razlikujejo od programa do programa, za večino pa je potrebno izpolniti priložen vprašalnik, oddati svoje podatke ter napisati motivacijsko pismo z opisom ter prošnjo za delo. Včasih je potrebno priložiti tudi dokaz o nekaznovanosti. Če si ustrezen kandidat, te povabijo, da se pridružiš projektu in prispevaš svoj del. Pred odhodom je potrebno poskrbeti za vse potrebne dokumente za potovanje (viza, letalske karte …). Veliko projektov ima pogoj tudi to, da se jim pridružiš za najmanj 2 tedna.

Koliko časa ste preživeli v Afriki in kakšne so bile vaše zadolžitve? Lahko predstavite tipičen delovni dan/teden?

V Afriki sem preživela 3 tedne. Država je šele nedavno sprostila covid ukrepe, zato je bilo prostovoljcev še vedno bolj malo, dela pa veliko. V programu nas je bilo le 6, oskrbovali smo približno 30 divjih mačk. Vsako nedeljo smo pripravili urnik za sledeči teden in si porazdelili zadolžitve.

Tipičen dan je izgledal takole: zjutraj smo začeli s čiščenjem ograd, kjer živijo divje mačke. Najprej je bilo potrebno poskrbeti za varnost in jih previdno umakniti v drug prostor, da smo lahko v miru vstopili in začeli s čiščenjem. Po ogromni površini smo iskali in pospravili iztrebke in temeljito očistili del, kjer se mačke hranijo. To nam je vzelo približno 2, 3 ure vsako jutro.

Potem je bilo treba pripraviti meso. Velikokrat so nam pripeljali kakšno umrlo antilopo, gazelo, impalo ali gnuja, ki jih je bilo potem treba pravilno shraniti v ogromne hladilnike in zamrzovalnike. Sledilo je kosanje in priprava surovega mesa za vsako divjo mačko glede na potrebe ter hranjene vsake posebej. Ko smo vse mačke nahranilli, je sledil odmor za kosilo. Aktivnosti po kosilu so bile različne od dneva do dneva. En dan so nas poklicali, da ujamemo in oskrbimo poškodovano divjo mačko, spet drugi dan smo zbirali vzorce blata gepardov in jih v laboratoriju pregledovali za morebitne zajedalce. Zbirali smo tudi vzorce urina samic in jih predstavili samcem, ki so bili potencialni partnerji za parjenje, da bi videli, če se pojavi kakšen interes. Gepardi so vedno bolj ogroženi in eden izmed ciljev projekta je tudi, da jih v naravo vrnejo več kot jih izgine. Po popoldanskih zadolžitvah je sledila igra z manjšimi divjimi mačkami in skupna večerja ter zgodbe ob ognju. Interneta je bilo zelo omejeno, prav tako elektrike, tako da je bil pravi odklop od vsega.

Kako nevarno je pravzaprav delo z divjimi mačkami? Vas je bilo med delom kdaj strah, oziroma ste bili kdaj v kakšni resnejši nevarnosti?

Delo z živalmi je vedno nepredvidljivo, sploh ko gre za divje živali, divje mačke. Vedno smo morali skrbno poslušati navodila vodje in upoštevati pravila za varnost pri hranjenju, čiščenju in interakciji z njimi. Spoštovati je potrebno tudi pravilo, da nikoli nisi sam v bližini mačk – vedno je moral biti zraven še vsaj en prostovoljec ali pa lastnik projekta.

Strah in navdušenje sem začutila prvi dan, ko sem prvič gepardu pogledala v oči na razdalji pol metra brez pregrade. Vendar sem se kmalu navadila in postala bolj sproščena. Priznam pa da me je bilo enkrat res kar malo strah. Ena izmed nalog je bila, da se v popoldanskih urah igramo in interaktiramo z mlajšim servalom, ki je bil k njim pripeljan kot zavržen hišni ljubljenček, z idejo, da se ga vrne nazaj v divjino. To so živali, ki so navajene ljudi, vendar imajo tudi močan nagon divjine. Želijo in hrepenijo po pozornosti ljudi in ljubkovanjem, vendar se obenem tudi hitro spozabijo. Bili so trenutki, ko je bil izredno ljubezniv, prišli pa so tudi trenutki napadov in izgube nadzora ter izgube občutka za mejo med igro in napadom. V trenutku se je lahko spremenil v izredno napadalnega, tako da je bilo zelo pomembno, da je bil zraven vedno vsaj še en prostovoljec, ki je priskočil na pomoč, če je prišlo do tega. Poškodovan ni bil nihče, smo se pa malo ustrašili in obenem dobili še več spoštovanja do divjih živali …

Ste imeli med delom tudi kaj prostega časa? Kako ste ga izkoristili?

Prosti čas smo imeli vsak dan v času kosila, proste pa so bile tudi nedelje. Popoldanske proste urice smo izkoristili za raziskovanje okolice, ki je bila en ogromen nacionalni park, nedelje pa za razne aktivnosti, izlete, safarije, športne aktivnosti …

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na takšno pot? 

Da so trije tedni čisto premalo.

Koliko stikov z lokalci imate na svojih potovanjih? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Že od kar sem začela potovati, sem vedno stremela k spoznavanju lokalcev. Vedno sem se tudi  posluževala Couch Surfinga, ki je odlično orodje za povezovanje z njimi. Couchsurfala sem po več kot 50 državah po svetu in imela same pozitivne izkušnje, spoznala neverjene ljudi in doživela nepozabne stvari, ki jih kot navadna turistka najbrž nikoli ne bi. Lokalci ti vedno delijo nasvete, katerim mestom se izogibati, kam zahajajo oni, kam na najboljšo lokalno poceni večerjo, pokažejo ti skrite neturistične kotičke… Težko rečem, kje so mi bili domačini najbolj pri srcu, morda prav v Kolumbiji, ki mi prva pade na pamet in za katero sem imela zelo nizka pričakovanja, izkazalo pa se je ravno obratno. Takega gostoljubja, pomoči in prijaznosti, ki sem jih doživela tam, še nisem bila deležna v nobeni drugi državi. Morda je bila pa le sreča?

S čim se sicer ukvarjate, ko ste doma?

Delam na področju marketinga v turizmu na Bledu.

Na kakšen način si financirate svoje poti?

Še iz dijaških in študentskih let sem navajena na low budget potovanja, ki so mi najbolj prirasla k srcu. Pristne poceni nastanitve, življenje, kot ga živijo lokalci in hrana s tržnice mi pomenijo mnogo več kot luksuzni hoteli in resorti. Za moja potovanja torej ne potrebujem veliko – ruzak, kakšen dober nasvet od lokalca ter malo raziskovanja in priprave potovalnega plana. Vedno pa sem fleksibilna z datumi in na lovu za poceni letalskami kartami.

Ker gre torej za prostovoljstvo, ne govorimo o plačanem delu. Kako pa je s stroški potovanja, letalsko karto, namestitvijo, hrano in ostalim? Si prostovoljci svoje stroške krijejo sami?

Ideja prostovoljstva je, da nekaj prispevaš – delo, finance, podporo … Zato v večini primerov tudi tvoji stroški niso plačani s strani organizacije. Odločitev, da nekomu pomagaš, je lastna in pride z odgovornostjo prevzemanja stroškov, ki nastanejo s tvojim delom, potovanjem …

Ponavadi imajo organizacije, ki se s tem ukvarjajo, že postavljeno neko tedensko ceno, ki vključuje stroške bivanja in prehrane prostovoljcev. Odvisno je seveda, za kakšno organizacijo gre in predvsem, kje se nahaja. Bolj odročne so vedno dražje – zaradi težje dostopnosti, slabše preskrbljenosti s hrano in vodo … Medtem ko se v Evropi najdejo tudi kakšne, ki so financirane s strani raznih evropskih projektov in pomagajo pri kritju stroškov življenja prostovoljcev. Poleg tedenskih osnovnih stroškov življenja, ki si ga kriješ, je potrebno kriti tudi prevoz tja in nazaj ter stroške vize in ostalih listin, ki jih posamezna država zahteva za vstop. Je pa vse odvisno od države in tipa organizacije, tako da je razpon lahko kar velik. Zagotovo pa se najde nekaj za vsak žep, če je le volja.

Lahko izpostavite tri najbolj nenavadne in tri najbolj pozitivne trenutke vašega obiska? 

3 najbolj nenavadne:

  • en večer sem obiskala leseno kočo, kjer živita lastnika projekta in naletela na spečega geparda v njuni spalnici
  • učenje gepardov, kako loviti in priprava na spust nazaj v divjino – skupaj smo odšli na lov z gepardi, poiskali potencialen plen, se mu počasi približali in nato opazovali geparda in njegov nagon, da naredita svoje
  • kosanje živali in priprava mesa za hranjenje levom

3 pozitivne:

  • spust ujete divje mačke nazaj v naravo
  • učenje o divjini in o življenju v Afriki
  • življenje z divjimi živalmi

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o prostovoljnem delu?

Sigurno pomanjkanje časa. Prostovoljec je lahko vsak, če si le dovoli odtrgati kakšen prost dan od dela. Morda tudi to, da je prostovoljstvo umazano delo, ki ga nihče drug ne želi opravljati. Ali pa celo starost – kot navdih lahko povem, da je bila v naši skupini 75-letna gospa, ki se vsako leto za 1 mesec odpravi v tujino opravljati prostovoljska dela. Morda tudi to, da mislimo, da nismo dovolj kvalificirani za določeno stvar, vendar temu ni tako. Skupnosti, ki potrebujejo pomoč, so vesele prav vsakogar, ki priskoči.

V Vandraj intervjuju smo vas sicer gostili že pred tremi leti, še pred izbruhom pandemije. Se je od takrat vaš odnos do potovanj in njihove še do nedavnega lahke dostopnosti kaj spremenil?

Zagotovo sem začela bolj ceniti naše bogate možnosti potovanj. Vzemimo epidemijo za nek opomnik in se zamislimo, da si velika večina prebivalcev sveta nikoli ne bo mogla privoščiti potovanja zunaj svoje države, mi pa to jemljemo za nekaj tako samoumevnega.

Že veste, kam vas bo odneslo naslednjič?

Po navadi potovanj ne planiram daleč vnaprej, sem pa vedno na preži za ugodnimi letalskimi kartami. Najraje se pustim presenetiti, katera priložnost se bo pokazala naslednja …

FOTO: Živa Loparnik

Živi in njeni dogoviščini z gepardi lahko sledite tudi na njenem Instagram profilu @zivaloparnik – TUKAJ. 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki z 31-letnim defenderjem lovi neverjetne dogodivščine #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Strogi ukrepi pri prihodu iz južne Afrike tudi v Sloveniji

Nova različica koronavirusa omikron je vzbudila mnogo skrbi po državah Evrope in drugod po svetu. Države, vključno s Slovenijo, sprejemajo omejitve potovanj povezanih z južno Afriko.

Tudi slovenska vlada je sprejela nove ukrepe. In sicer morajo tisti, ki prihajajo iz območij, kjer je bila ugotovljena prisotnost različice koronavirusa omikron, v obvezno karanteno. Osebe, ki so se v zadnjih 14 dneh zadrževale na teh območjih, morajo o tem obvestiti Policijo, nato bodo napoteni v karanteno na domu. Ta bi trajala 10 dni. Obvezne karantene se ne more predčasno prekiniti, dan po njenem izteku pa je nujno treba opraviti PCR-test.

Nektarim tujcem prepovedan vstop

Tujcem, ki nimajo prebivališča v Sloveniji, in prihajajo s tveganih območij (Bocvana, Svazi, Lesoto, Namibija, Južna Afrika, Zimbabve in Mozambik), vstopa v državo ne bodo dovolili. Odlok je zače veljati 27.11.2021.

Zaenkrat dovoljena vrnitev prebivalcem EU 

Države članice EU so se zaradi nove različice v petek dogovorile, da začasno omejijo vsa potovanja iz sedmih držav z območja južne Afrike. Za vse velja stroga karantena in testiranja. Ne gre za prepoved, ampak omejitev, ki bo državljanom in prebivalcem EU omogočila vrnitev iz prizadetega območja.

Stroge omejitve že veljajo v Avstriji, na Češkem, v Nemčiji, v Franciji in na Nizozemskem. Italija, Hrvaška, Belgija, Španija, Grčija in Malta bodo omejitve sprejele z današnjim dnem.

Različica omikron vzbuja zaskrbljenost

Nova različica koronavirusa omikron zbuja zaskrbljenost, saj izredno hitro mutira. Znanstveniki še ne vedo, kako se odziva na cepiva in kako zelo je prenosljiva.

 

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE: Bomo letos lahko smučali na Evropskih smučiščih?

Maja Sonc: “Ljudje tam so čisto drugačni od nas.” #intervju

Tokrat lahko v intervjuju preberete, kako in kam potuje Maja Sonc, plesalka, bodoča alpinistka, popotnica in še bi lahko naštevali. Divja, spontana in avanturistična kot je, težko dolgo zdrži na enem mestu. Prej kot doma, jo boste tako ujeli vpeto v kakšno plezalno steno, plesočo v kateri izmed predstav v ljubljanski operi, ali pa potujočo po oddaljenih krajih, z nahrbtnikom na ramah in širokim nasmehom na obrazu. Potuje že od malih nog, njena potovanja pa so vse prej kot običajna. Ta mesec se je ravno vrnila s potovanja po južni Afriki. Več pa izveste v spodnjem intervjuju.

Preberi več

Saša Miholič: Dekle, ki si je za prvo solo potovanje izbralo Južno Afriko

Saša Miholič je gospodična iz Kočevja, ki so jo potovanja očarala, nam pa je zaupala nekaj utrinkov s svoje prve solo poti. Solo potovanja so nekaj posebnega in tudi sama jih toplo priporočamo vsakomur, vsak enkrat, kamorkoli že. In čeprav bi za prvo samostojno pot marsikdo predlagal kakšno bližnjo evropsko destinacijo, si je moja tokratna sogovornica izbrala nasprotje temu. Južno Afriko.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Saša Miholič, prihajam iz Kočevja, znanega po gozdovih in rjavih medvedih. Uživam v pasji družbi, ob iskanju lepih kotičkov in razgledov, prebiranju popotniških in biografskih knjig, v letenju in različnih športnih aktivnostih. Zapomnili si me boste kot spontano, svojeglavo, vedno v iskanju novih dogodivščin.

Kako izbirate naslednjo popotniško destinacijo?

Navadno se odločam glede na trenutne želje, ki jih potem prilagajam finančnim zmožnostim. Nimam vnaprej določenih destinacij, odločam se sproti. Si pa res že zelo dolgo želim obiskati Peru in del Azije.

Saša Miholič na Santoriniju

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu? 

Težko izberem samo enega, vsako je na svoj način posebno, pa vendar mi je v srcu najbolj ostalo prav zadnje potovanje, in sicer potovanje v Maroko. Sam utrip mesta, topli in prijazni ljudje, narava in izkušnja – spanje v puščavi pod zvezdami so na meni res pustili svoj pečat in nepozabne spomine.

Na prvo solo potovanje ste se podali v Južno Afriko. Zakaj prav tja? 

Dobro vprašanje (smeh). Če bi izbirala, kam bi odšla na svoje prvo solo potovanje, verjetno ne bi izbrala ravno Južne Afrike. Odločitev za to potovanje se je zgodila nepričakovano oz. zelo spontano. Imela sem veliko željo po malo bolj oddaljenem potovanju, hkrati pa sem bila tudi zelo omejena z dopustom. Afrika me nikoli prej ni toliko pritegnila. In ko sem nanjo slučajno pomislila zaradi bivše sodelavke, ki je ravno bila tam, sem si rekla, zakaj pa ne, mogoče mi bo pa vseeno všeč. In res, Afrika je našla posebno mesto v mojem srcu, tako, da si jo želim ponovno obiskati in še bolj raziskati.

Kaj se vam je ob prihodu v Cape Town najbolj vtisnilo v spomin? 

Presenečena sem bila nad urejenostjo in čistočo v mestu, ter velikim kontrastom med zelo bogatim in zelo revnim delom prebivalstva. Sijoče vile z bazeni, pogledom na morje in na drugi strani razpadajoče, iz pleha sestavljane barake. Vseeno pa velik in najlepši vtis naredi narava, ki je v Južni Afriki res neverjetna. Pogled na goro Table Mountain ali razgled iz Lions Head na morje, daljne hribe in spodaj majhne hiške, je nekaj res lepega. Še vedno pa sem presenečena nad njihovimi vinogradi, za katere ne bi nikoli rekla, da jih sploh imajo. Prav tako je posebej zanimiv pogled na pingvine, ki domujejo na plaži.

Obiskali ste tudi zavetišče za geparde. Kako je videti takšen obisk? 

Do takšnih in drugačnih zavetišč z divjimi živalmi sem sicer zelo skeptična, zato pred obiskom dodobra preverim tudi njihovo ozadje oz. delovanje. Zavetišče, ki sem ga obiskala, se nahaja v provinci Paarl, kjer z oskrbo vinogradov in obiski pridobivajo sredstva, da lahko še naprej skrbijo za geparde.

Ti spadajo na seznam ogroženih vrst, ne le zaradi njihovih lepih kožuhov ampak tudi zaradi hitre udomačljivosti. Prihod v zavetišče je potrebno zaradi omejenih obiskov predhodno rezervirati, sam ogled pa najprej poteka z ogledom posestva oz. zavetišča, razlago njihovega dela in življenja gepardov nasploh. Nato je po hitri razkužitvi oblek in rok možen vstop v območje prosto gibljivih gepardov.

Velja splošno pravilo, in sicer, da se ne sme posegati v gepardov osebni prostor in se jih s tem tudi kakorkoli dotikati, razen, če se gepard sam odloči pristopiti do osebe. Potem imaš res veliko srečo – in jaz sem jo imela! Nepozaben je občutek, ko ti tako veličastna žival nameni trenutek in prede s svojo glavo ob tvoji. Ko doživiš nekaj takega, lažje razumeš, zakaj so gepardi res tako ogroženi, saj bi si ga marsikdo želel imeti doma, kot hišnega ljubljenčka.

Po državi ste se peljali tudi z vlakom. Kakšna izkušnja je bila to?

Vlak velja za eno izmed najbolj nevarnih prevoznih sredstev. Glede tega od lokalcev slišiš več različnih mnenj, pa vseeno je več tistih, ki te res prestrašijo. Zaradi cenovne dostopnosti je odločitev za pot iz Cape Towna do Muizenberga vseeno padla na pot z vlakom.

Pri potovanju z vlakom po Južni Afriki je pomembno, da izbereš vagon, čim bolj poln potnikov. Na poti iz Cape Towna do Muizenberga nas je bilo v vagonu zelo malo, s tem, da se je število potnikov z vsako postajo manjšalo. Napetost je tako z vsako postajo naraščala, čudni pogovori so se stopnjevali … Res neprijetna izkušnja. Vendar za nazaj sta bila situacija in vzdušje povsem drugačna, vagon pa je bil seveda nabito poln. Vseeno, če bi izbirala še enkrat, se za vlak nikoli ne bi več odločila. 

Ste imeli na kakšnem potovanju posebej neprijetno izkušnjo?

Neprijetnih izkušenj se spomnim kar nekaj, vendar nobena ni bila v tolikšni meri neprijetna, da bi jo posebej izpostavila. S previdnostjo, ki ni nikoli odveč in pa kančkom sreče, se je do sedaj vse lepo izteklo. Do take mere bi rekla, da so takšne situacije tudi dobrodošle, saj spodbujajo hitro razmišljanje, reagiranje in nabiranje novih izkušenj, ter pridobivanje samozavesti pri pristopu reševanja problemov.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno, pa naj bo to pogovor s taksistom, prodajalcem kruha ali s kom drugim. Najraje poslušam njihove zgodbe, kako živijo, kako delajo… Všeč mi je, kako radi delijo svoje zgodbe. In koliko stvari tudi njih zanima. To so prave zgodbe tistega kraja! Najbolj se spomnim mojega voznika iz Južne Afrike, s katerim sem še sedaj občasno v stiku, in pa pogovorov s taksistom in beduini iz Maroka.

Na skoraj vsakem potovanju spletem tudi prijateljstva z drugimi popotniki ali priseljenci v državo in nato preko socialnih omrežij ohranjamo stike.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Sploh ne, zato vedno preverim, če imam na telefonu ali fotoaparatu dovolj prostora za vse morebitne slike in polno baterijo. Fotografije, še bolj videoposnetki, zame predstavljajo nekaj, s čimer večkrat obujam spomine in podoživljam trenutke.

Kakšen tip popotnika ste?

Varčen in pa nemiren. Med samim potovanjem si skušam privoščiti vse v smislu, da poskusim vse, kar si želim, vendar pa v mislih vse preračunam in skušam kaj prišparati že za naslednje potovanje. Moja nemirnost pa mi ne dopušča celodnevnih poležavanj na plažah temveč mora obvezno biti vključeno raziskovanje mesta, bližnjih hribov, jezer, ogled muzejev, skratka mora biti vedno nekaj novega.

Menite, da bi moral vsak vsaj enkrat na solo potovanje?

Definitivno. Solo potovanje predstavlja nek korak izven cone udobja, ki vsekakor ni lahek, pa vendar ima lahko zelo pozitiven odziv. Možnost, da spoznaš nove ljudi, je veliko večja. Ob taki izkušnji postaneš samozavestnejši, res imaš priložnost, da spoznaš sebe, kaj ti je všeč in kaj ne. V bistvu sploh ne vidim razloga, zakaj ne, samo strah je potrebno premagati.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Kopalke, brisača, fotoaparat, zdravila, termofor (smeh). Skoraj vedno pa pozabim pižamo.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu? 

Afriška samoosa, polnjena z različnimi nadevi, španski krompir s tapasi na sto in en način in pa: ni je čez sladico – baklavo.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Raziskujte skrite kotičke, ne hitite, vzemite si čas in užijte trenutek. Tega glede hitenja se moram tudi sama malo bolj držati. Ne podlezite pritisku socialnih omrežij, izberite destinacijo na podlagi svojih osebnih želja in ne na podlagi tega, katera bo dobro izpadla na Instagramu ali kje drugje.

 Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Večkrat sem že slišala, da naj bi potovali zato, ker doma nimamo jasno zastavljenih ciljev, ker ne vemo, kaj bi počeli, ker bežimo pred tukajšnjo realnostjo ali ker se samo radi zabavamo. Ni res, sama potujem, ker me to izpolnjuje, ozavešča, uči in mi posledično omogoča rast.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja? 

Skromnosti, hvaležnosti … Tega, da sreča izhaja iz majhnih stvari. Prepogosto pozabimo, kako hvaležni smo lahko, da živimo, kjer živimo. Obremenjujemo se s stvarmi, ki v nekaterih državah zares niso pomembne. Šele ob videnju okolja, domov, zgodb drugih ljudi in različnih dogodkov, se lahko zavemo svoje majhnosti in majhnosti naših problemov.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Zaljubljena sem v pisane hiške v Manaroli in bele na Santoriniju

Najljubša plaža: dokler ne obiščem kakšne Azijske, naj bo Barceloneta

Najljubša kulinarika: španska

Najljubši način transporta: avto ali kolo

Najljubši jezik: španščina, pa tudi arabščina mi je vedno bolj zanimiva

Foto: Saša Miholič/osebni arhiv

Saši lahko prek Instagrama sledite na @sasamiholic.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Prestižna hišica na drevesu, skrita v gozdu Južne Afrike

Sodobne bivalne hiše na drevesih so že nekaj let simbol nove oblike domovanja, tako za turistične namene kot zasebne arhitekturne objekte. Eno takšnih smo našli v Cape Townu.

Lokalni arhitekturni biro Malan Vorster je ta simbol otroške radosti preoblikoval v prestižno rezidenco nad tlemi. Konstrukcijo sestavljajo štirje leseni cilindrični stolpi, vsaka od njih pa je sestavljena iz steklenih sten, ki odpirajo pogled na gozd, ki obkroža hišo v zelenem delu prestolnice Južne Afrike.

Nostalgija se nadaljuje tudi v notranjosti. Centralni dnevni prostor je postavljen v pritličje, kjer stojita terasa in jedilnica, od tod pa v zgornje prostore vodi glavno stopnišče. Na prvem nadstropju najdete spalnico s steklenimi stenami in neobdelanimi, robustnimi materiali, celotna hiša pa je opremljena z modernim in minimalističnim pohištvom v zemeljskih barvah.

Skozi pravljično hišo s sodobnim pridihom se sprehodite skozi spodnje fotografije.

Foto: Malan Vorster

Safari v Afriki nas lahko stane manj

Verjetno si vsak želi vsaj enkrat v življenju doživeti divji safari, saj je raziskovanje Afrike med prosto sprehajajočimi se levi in gazelami zagotovo ena najbolj pristnih izkušenj, ki jih lahko doživimo na počitnicah. Res pa je, da je takšna izkušnja lahko precej draga, zato smo raziskali, kako lahko ceno obiska safarija malce znižamo. Časopis The Guardian je izpostavil nekaj nasvetov.

safari_shutterstock_136561616

#1 Razišči nacionalne parke

Pod okriljem SANparks oziroma South African National parks si lahko ogledate kar 20 parkov po državi, ki so ponavadi občutno cenejši od tistih v privatni lasti. Najbolj tradicionalna oblika obiska takšnega parka je najem džipa v Johannesburgu ter vožnja do kar 19.500 kvadratnih kilometrov velikega nacionalnega parka Kruger. Vstopnina za odraslo osebo stane približno 20 evrov, za otoke pa je cena polovična.

–> Preberi še: Zvone Šeruga kot popotnik ostaja malo staromden. “In tako naj tudi ostane”

Nastanitve v bližini nacionalnih parkov so mogoče v kampih, kjer lahko prenočite v šotorih, kočah ali majhnih hišicah. Primer takšnega kampa je Skukuza, kjer lahko izbirate med kočami različnih velikosti, cene pa se gibljejo okrog 140 evrov na noč. V okolici nastanitev je mogoče obiskati tudi bazen, trgovine in restavracijo.

safari_shutterstock_372305713

#2 Letite na velika letališča

Ceno obiska safarija boste občutno znižali, če boste leteli na velika državna letališča, saj so cene letalskih vozovnic na letališča v bližini nacionalnih parkov precej dražje. Izberite si park, ki se nahaja v bližini velikega letališča, kjer letijo nizko cenovne letalske družbe Mango, Kulula ali Safair, nato pa se z džipom odpeljite do safarija. Najem avtomobila je mogoč po razumno nizki ceni po vsej državi.

–> Preberi še: V hotelu z žirafami

#3 Safari doživite peš

Klaserie private nature reserve, ki meji na park Kruger, je iz Johannesburga oddaljen približno 6 ur vožnje, v njem pa si je safari mogoče ogledati vsako jutro na vodenem sprehodu (Africa on Foot). Tu boste zagotovo videli divje mačke, izkušnjo pa lahko dopolnite tudi z nočitvijo pod zvezdnim nebom v hišici na drevesu. Cena nočitve v parku z vključenimi vodenimi ogledi, prevozi ter tremi obroki se giblje okoli 150 evrov.

safari_shutterstock_482050255

#4 Ne potujte v visoki sezoni

Večina nastanitev izven visoke sezone občutno spusti cene nočitev. Nizka sezona se v Afriki smatra med mesecem majem in septembrom, kar pa ne pomeni, da je obisk safarija v tem času slabši. V suhih mesecih se živali namreč zbirajo okrog vodnatih oaz, zato jih je veliko lažje opaziti kot v vlažnih mesecih, ko se skrivajo med travnatimi površinami.

–> Preberi še: Destinacije, kjer se lahko družiš z živalmi

#5 Prenočite v nastanitvah blizu parkov

Saj bo tako cena prenočišča na noč cenejša, kot če bi prenočili v parku. Primer takšne kombinacije je Addo Elephant national park, ki je od mesta Port Elizabeth in njegovega letališča oddaljen le uro vožnje. V 540 kvadratnih kilometrih velikem parku živi več kot 600 slonov in 48 nosorogov. V bližnjem B&B, imenovanem Halstead Farm, ki je od parka oddaljen le 10 minut, pa boste lahko prenočili že za 60 evrov na nočitev.

safari_shutterstock_145434622

#6 Safari izkušnjo rezervirajte preko spletne strani s popusti

Tam imajo namreč širok izbor prostih sob, katerih cene so nižje kot drugje, še dodatno pa se bodo spustile v zadnjem tednu pred odhodom. Obiščite na primer stran BushBreaks, kjer ponujajo popuste tudi do 41 odstotkov ali pa spletno stran LastMinuteLodges, kjer so namestitve prav tako neprimerljivo ugodnejše.

Foto: Shutterstock

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.