Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Sandra in Bojan sta Slovenca na zavidanja vrednih medenih tednih. Na poročno potovanje sta šla novembra in še kar ne kaže, da bosta kaj kmalu doma. Morda ste zanju že slišali pod imenom Potepuha na frnikoli, kakor sta poimenovala svoj popotniški blog.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo? 

Sva Sandra in Bojan, par v rosnih tridesetih, ki se nadvse rad potepa. Sicer naju običajno najdeš v družbi nepogrešljivega člana trojice – jack russell terrierja po imenu Nano, a tokrat sva na potepanju izjemoma sama. Namreč že od začetka novembra 2018 sva na dolgem poročnem potovanju po naši frnikoli.

Poleg kužkov in vseh ostalih kosmatih živalic na štirih tačkah ter potepanj si življenja ne predstavljava brez gorskih koles, smuči in vsaj n+1 ostalih aktivnosti. Konstantno se namreč navdušujeva nad novimi in najin pujs s prihranki tako vedno trpi.

Ruta 40, Argentina

Kje smo vaju ujeli tokrat?

Trenutno se nahajava v Boliviji – ravno včeraj sva s kolesom prevozila slavno Cesto smrti pri La Pazu. Res sva pogrešala občutek drvenja navzdol! Tako da imava danes dan za počitek. Seveda z obveznim skokom do lokalne tržnice v La Pazu za smoothie ali dva.

Kakšen je občutek ob nakupu enosmerne letalske karte? Kako sta na to pripravila domače in nadrejene, pa nenazadnje tudi svoje slovensko domovanje?

Občutek je … fantastičen. Sandra si je tega želela že vrsto let, Bojan pa se je navdušenja nalezel – tako da sva ob nakupu karte kar odprla šampanjec. Večji del družin je novico sprejel prav super, nekateri pa so potrebovali malce … privajanja. Ampak roko na srce, razumeva – predvsem jih je skrbela situacija glede »brezposelnosti«, kar bi verjetno marsikaterega starša. Morava pa potrkati, v obeh najinih službah so novico o enoletnem poročnem potovanju sprejeli izredno pozitivno, tako da slovo ni bilo čisto nič neprijetno.

Sicer sva komaj čakala, da se odpraviva in glede na to, da sva živela v preprostem najetem stanovanjcu, nama selitev ni predstavljala nobenega problema. Edina težka odločitev je bila za toliko časa pustiti najinega kužka v – sicer vrhunskem – varstvu pri Bojanovi sestri. Če sva odkrita, če bi se odločala še enkrat, bi ga vzela s seboj.

Torres del Paine, Čile

Koliko časa bo trajalo vajino poročno potovanje, kaj sta do zdaj že odkljukala in kam vaju še nese?

Na začetku sva si rekla, da bova odšla nekje od pol do enega leta – odvisno od financ in kako nama bo všeč. A sva kaj hitro ugotovila, da se bo številka bolj približala 12 mesecem. Sicer je bila najina prva destinacija Kuba, sledila pa je centralna Amerika od Mehike navzdol. Zaradi spleta okoliščin sva nato plan obrnila na glavo in iz Kostarike odletela v Čile, v katerem sva po obrokih preživela že kar nekaj mesecev, raziskovala pa sva tudi Argentino – vse tja do Ushuaie, najbolj južnega mesta na svetu. Trenutno se že kakšen mesec potepava po Boliviji, nato pa se preko Peruja počasi vračava v Čile. Preden se vrneva domov pa si bova privoščila še malce narave, sončka in palm.

Kako izbirata naslednjo destinacijo? Imata natančen ali okviren načrt ali pa se morda čisto prepuščata sprotnem navdihu?

Uf, ja, najin večni »problem« – načrtovanje. V njem nisva prav dobra in niti ne uživava v načrtovanju podrobnosti. Dosti raje se prepustiva navdihu, prenočišča in aktivnosti rezervirava na licu mesta ali pa iz danes na jutri popolnoma spremeniva plan. Prav tako se večkrat zgodi, da imava idejo, da bova v kakšnem kraju ostala dan ali dva, pa nato ugotoviva, da je tam res fino in ostaneva po teden dni ali več – ampak ravno to je lepota dolgega potepanja. Ugotovila sva, da raje potujeva počasi in »vidiva« manj, a hkrati »doživiva več«. Tudi ponovno vračanje v že prepotovane kraje naju vedno bolj navdušuje.

Sva pa seveda imela ob odhodu okvirno idejo, katere države in stvari iz »bucket lista« bi v potovanje vključila – to pa je bilo bolj kot ne to. Če pa že kaj načrtujeva, si pri tem kot večina popotnikov največkrat pomagava s TripAdvisorjem in Lonely Planeti, ki jih imava naložene kar na telefonih.

Salar de Uyuni, Bolivija

Na kakšen način potujeta po Južni Ameriki? Kje spita in s čim se prevažata?

Že kmalu po začetku potovanja sva ugotovila, da se nama celo leto ne bo dalo voziti z avtobusi, poleg tega pa ti lastno prevozno sredstvo daje neprimerno več svobode. Že v Mehiki in Nikaragvi sva zato za del poti najela avto – kar pa seveda ni najceneje. Zato sva se južno Ameriko odločila raziskati z lastnimi »kolesi«. Tako sva v Čilu kupila predelan kombi, ki sedaj večino časa predstavlja najino potujočo hiško na kolesih. Tu in tam pa še vedno prespiva v hostlu ali Airbnb.

Kaj vaju je na poti do zdaj najbolj navdušilo? 

Joj, ogromno stvari, ne moreva se odločit za eno! Kuba nama je bila resnično všeč, saj si zaradi prenočevanja v t.i. casas particulares (domačini oddajajo sobe) ves čas v stiku z lokalnim prebivalstvom. V Mehiki naju je navdušil »hipi vibe« obale Pacifika (surfanje & joga sta tam številka 1) ter potapljanje okoli otoka Cozumel.

V Gvatemali sva na vulkanu brez besed strmela v lavo (neverjeten občutek je kaj takega videti v živo) ter se zaljubila v kolonialno Antigvo. V Nikaragvi pa je vse tako lepo počasno, mirno in sproščeno. Vrhunec Čila je vsekakor bil Velikonočni otok, kjer sva preživela skoraj 6 nepozabnih dni ter roadtrip po znameniti Carreteri Austral, katere okolica je neverjetno lepa. Argentina je poskrbela za brbončice – steaki in njihova vina so vrhunski, prijetno presenečena pa sva bila nad severno Argentino – za naju verjetno ena izmed lepših pokrajin na tem potovanju. Ah, ja, in da seveda ne pozabim ledenika Perito Moreno ter Ushuaie. Bolivija pa se nama bo vtisnila v spomin zaradi slane puščave – spanje pod milijon zvezdami brez žive duše naokrog! Ter zaradi spusta po Cesti smrti.

Vidiš, preveč stvari! (smeh)

Prva noč v kombiju, Čile

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog ustvarjava od začetka leta 2018, a šele s tem potovanjem tako bolj zares. Jaz (Sandra) sem že od nekdaj uživala v potovanjih ter v pisanju in sem že pred desetimi leti, ko sem dva meseca potovala po Peruju, prijateljem pošiljala nekakšen »tedenski mail blog«. Kljub temu želje po blogu dolgo nisem realizirala. Vedno se najde tak in drugačen izgovor. Nekega posebnega povoda torej ni bilo – le odločitev, da večletno željo spravim v realnost in vidim, ali je to zares nekaj, kar si želim početi. Tako za prispevke in fotografijo na blogu skrbim jaz, Bojan pa pomaga pri urejanju družbenih omrežij, skrbi za video vsebine ter tehnični del urejanja spletne strani – ta mi res ne gre.

Kako je ustvarjati dvojezičen blog? Kdo so vajini bralci? Slovenci ali tujci?

Težko! Dvojezični blog sva ustvarila z neko daljnoročno idejo, a sva ugotovila, da se pri »full time« potovanju preprosto ne izide – ali ti zmanjka časa ali pa se moraš vsake toliko časa ustaviti za nekaj tednov in le pripravljati vsebino, česar pa si na tokratnem potovanju res ne želiva. Že tako ali tako je z blogom ogromno dela – od pisanja ter urejanja prispevkov in ustvarjanja video vsebin, urejanja fotografij ter bloga samega. Da nastane en kvaliteten prispevek, je potrebno kar precej ur, potem pa so tu še družbena omrežja, morebitna sodelovanja, itd.

Pri dvojezičnem blogu pa je veliko stvari – dvojnih. Prispevke je potrebno prevesti in jih urediti ali pa napisati čisto svoje, prav tako je potrebno pripraviti in urediti dvojne fotografije … Zato sedaj že nekaj mesecev ne objavljava angleških prispevkov, ampak tu in tam narediva angleški vlog – ko pa se vrneva domov, pa bo angleški blog (predvidoma) ponovno zaživel.

Večji del bralcev je seveda iz Slovenije, blog (angl.) pa prebira tudi kar precejšnje število tujcev – največ iz Velike Britanije, ZDA in Avstralije, kar ni presenetljivo, saj običajno ti veliko potujejo.

Ushuaia, Argentina

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Pravzaprav objava iz bloga v angleškem jeziku – plan enomesečnega potovanja po Mehiki, sledi pa slovenska objava o tem, kako sem (Sandra) med roadtripom po Carreteri Austral pristala v bolnici.

Kaj počneta, ko ste doma?

Če bi vprašali najine starše, naju sploh nikoli ni doma (smeh). In res je, le redko naju lahko najdete v stanovanju – če se ne potepava kje daleč, med vikendi raziskujeva različne konce Slovenije ali okoliške države, tako na štirih kot na dveh kolesih, se s psičkom potikava po kakšnih hribčkih, obiščeva kakšen festival ali koncert ali pa se ukvarjava s katerim od ostalih športov. Tu in tam pa res pride dan, ko ostanemo doma – vsi trije pod odejo, maraton filmov in kakšna dobra knjiga ali tri. Ah, pa posedanje na Petkovškovem nabrežju imava skrajno rada!

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

To potovanje (no, in prav tako vse ostale) sva si financirala iz svojih prihrankov. Prav tako pa sva svate na poroki prosila, naj namesto jedilnega servisa (itak nimava stanovanja!) raje prispevajo za najino poročno potovanje. Ne bova zanikala, da sva oba imela dobri službi, kar omogoča dodaten prihranek, a veliko je odvisno tudi od prioritet. Lepo stanovanje, nov avto ali pogosta nakupovanja (razen opreme za xy športov!) nama kaj veliko ne pomenijo – in na ta način se precej prihrani.

Vulkan Pacaya, Gvatemala

Z blogom zaenkrat direktno ne služiva. Tu in tam pride do kakšne kompenzacije ali neplačanega sodelovanja, to pa je vse. Pravzaprav tudi ne bi imelo smisla, da začneš blog ustvarjati z zaslužkom v mislih – najprej je fino ugotoviti, ali je to nekaj, kar sploh rad počneš, nato pa ustvarjaš in še enkrat ustvarjaš. Šele precej kasneje je čas, da se odločiš, kdaj in če sploh boš poskusil z blogom tudi kaj zaslužiti.

Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Nisva še bila na vseh kontinentih, tako da težko rečeva! Ampak do sedaj:

Bojan: Evropa – zaradi domačnosti in »reda« ter čistoče.

Sandra: Latinska Amerika – zaradi kulture, glasbe in sproščenosti.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ja, seveda, kjerkoli je to mogoče in ni jezikovnih ovir. Čeprav se da tudi z rokami veliko pomeniti. Tudi zaradi tega sva v osnovi izbrala latinsko Ameriko, saj jaz (Sandra) govorim špansko in je tako komunikacija še olajšana. Kubanci so resnično prijetni ljudje za pogovor in so se nama kot taki res vtisnili v spomin. Pa družina, ki naju je gostila v svoji hiški na drevesu v Nikaragvi, lastnika Airbnb-ja v Santiagu, striček v Ushuaii … veliko je takih izkušenj.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Neeee! Rada fotkava in tako bi se temu res težko odpovedala. Sicer bi se ob pogledu na najine fotografije verjetno marsikateremu fotografu kolcalo (pa ne v dobrem smislu) in bi se trikrat prekrižal, ampak, hej, to je že druga zgodba.

Kakšen tip popotnikov sta?

Spontana in ne najbolj organizirana. Težko bi prenesla poležavanje na plaži več dni skupaj, zato vedno poskušava najti kakšne zabavne/adrenalinske aktivnosti za »presekati rutino«. A če je urnik poln več dni, potem paše kakšen dan držati vse štiri od sebe.

Ne gledava na vsak evro – čeprav si za potrebe bloga stroške zapisujeva, a z denarjem tudi ne razmetavava. Podobno kot doma, na račun stvari, ki nama pomenijo manj, prihraniva denar za tisto, kar naju res zanima. Če pa si nekaj res želiva doživeti/poskusiti ali pa se nama zazdi, da bi rada nekaj dni preživela v neki lepi nastanitvi, potem nama cena ni preveč pomembna.

El Tunco, Salvador

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Kljub temu, da nama je pomanjkanje organizacije že kakšno zagodlo, pa so najini najlepši spomini povezani ravno s spontanostjo. Zato naj vas ne bo strah kdaj pa kdaj odložiti vodiča iz rok in ne vedeti, v katero smer se boste odpravili jutri, se odzvati povabilu tiste družine, ki jo vidite prvič v življenju ali pa ostati v nekem kraju dlje, kot ste sprva načrtovali. Življenje se (menda?) zgodi, medtem ko načrtuješ ostale stvari.

Aja, in pa seveda – nikamor brez rolice papirja in šilca žganja za poplaknit tisto kosilo iz stojnice (smeh).

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Sandra: Mie/Nasi Goreng – Indonezija (pečen riž ali rezanci na sto in en način), argentinski steak, manti (nekakšne vrste ravioli, Turčija).

Bojan: argentinski steak, ostrige & Guiness – Dublin, empanade – latinska Amerika (pečeni ali ocvrti kruhovi žepki, polnjeni z vsem mogočim).

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Sandra: Verjetno ravno zastrupitev med potovanjem po Carreteri Austral. En teden na relaciji med posteljo in kopalnico ter pristanek na urgenci sredi noči. Ni bilo fajn.

Bojan: Jaz tudi prevečkrat na WCju!

Zares grozne izkušnje na potovanju še nisva imela (morava potrkati).

Velikonočni otok Čile

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

O potovanjih: Da se moramo za potovanje odpraviti na drug konec sveta. Tudi roadtrip po sosednji državi čisto lepo spada pod potovanje.

O popotnikih: Da ljudje potujemo, ker vedno iščemo nekaj drugega ali pa sebe. Ni res, preprosto nas to izpolnjuje in osrečuje – kot morda nekoga najbolj osreči to, da poleti vsak vikend priredi piknik na domačem vrtu.

In pa morda to, da se popotniki »žrtvujemo«, zato da lahko hodimo po svetu. Neštetokrat slišiva komentarje v smislu »Jaz pa že nisem tako nor, da bi si od ust trgal, da bom šel nekam« ali pa »A zdaj pa si ne bom kupil novega plašča, zato da bom za letalsko karto varčeval?« A vsak ima svoje prioritete – nekomu je pomembno, da ima na sveže prepleskano hišo ali pa vsako poletje novo garderobo, drug pa se s tem denarjem raje odpravi na počitnice (in pri tem prav nič ne obžaluje, da njegov avto spada skoraj že pod inventar). In tako je tudi prav – vsak naj porabi tisto, kar prisluži na način, ki ga najbolj osreči.

Pa o popotniških blogerjih?

Da s(m)o popotniški blogerji nekakšni »influencerji«, ki v življenju ničesar ne počnemo in se le potepamo na tuj račun. Sploh se je te besede prijel izredno slab sloves in zato se tudi midva ne bi hotela tako opisati. A navsezadnje, če se na podlagi nekega prispevka nekdo drug odloči, da bo v prihodnosti obiskal to destinacijo ali pa mu prispevek olajša načrtovanje – si potemtakem vplival nanj, kajne?

Večino potovanj si blogerji v celoti financirajo sami, zraven pa še ustvarjajo blog – zato, ker jih to veseli. Marsikdo se ne zaveda, koliko truda in časa je vloženega v ustvarjanje bloga. In če podpiramo športnike, umetnike, igralce, ipd – ki svojo strast do nečesa združijo s poklicem in od tega živijo, zakaj bi bilo torej narobe, da nekdo, ki več let večino svojega prostega časa nameni ustvarjanju bloga, tu in tam (ali pa v celoti) z njim tudi služi? Midva čestitava vsakemu, ki se je tega lotil in mu je uspelo, se nama pa zdi, da imamo pri tem mišljenju (predvsem) Slovenci še nekaj prostora za izboljšavo.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Lahko bi naštevala v nedogled A če jih nanizava le nekaj … Naučila so naju spoštovanja do drugačnosti. Da lahko imaš svoja mnenja, navade in kulturo, a to ne pomeni, da so tvoja tudi edina »prava«. Da ni tujih dežel, le ti si tujec. Da v življenju štejejo malenkosti in za srečo ne potrebuješ prav dosti. Da pri mnogih zoprnih situacijah pomaga velik nasmešek na obrazu. In da se vsi smejimo v istem jeziku.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Pitno vodo (to je res luksuz!), čisto naravo (ne, žal je marsikje daleč od tega) ter varnost.

HITRIH 6

Najljubša država: Sandra: Iran/Bojan: Slovenija

Najljubše mesto: Sandra: Težka odločitev! Ljubljana in Istanbul se stiskata na prvem mestu./Bojan: Dublin.

Najljubša plaža: Sandra: Perhentian islands, Malezija/Bojan: El Nido, Filipini

Najljubša kulinarika: Oba: italijanska

Naljubši način transporta: Oba: avto/kombi

Najljubši jezik: Sandra: španščina/Bojan: nemščina

Potepuha na frnikoli, Sandra in Bojan se oglašata na BLOGU, na Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Slovenec, ki je pustil službo v Hong Kongu in že pol leta potuje po Latinski Ameriki ter Karibih

Marko Slejko je Slovenec, ki ga že nekaj časa ni prav veliko doma. Študiral je v Španiji in Braziliji, delal v Južni Koreji in Hong Kongu, trenutno pa raziskuje dežele Latinske Amerike. Kje vse je že bil in kaj ga je tam najbolj navdušilo? Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Ime mi je Marko in prihajam iz Ajdovščine. Moje skoraj 32-letno življenje je dokaj pestro in večinoma povezano s tujino. Začelo se je z enoletno študijsko izmenjavo v Barceloni, kjer sem bolj malo študiral in več »vandral«. Nadaljeval sem s prakso za Kolektor v Južni Koreji in še eno izmenjavo v Braziliji.

V Sloveniji sem dokončal magisterij iz Bančništva in financ ter se zaposlil v slovenskem bančnem sektorju, kjer sem zdržal 2 leti in pol, preden sem se preselil v Hong Kong na podobno delovno mesto – le nadstropje se je spremenilo iz 3. v 81. Ko sem obredel vse države jugovzhodne Azije, Japonsko ter Severno Korejo, sem zapustil službo in se odpravil raziskovat drugo stran sveta.

Trenutno ste na daljšem potovanju po Latinski Ameriki ter Karibih. Koliko časa ste že na poti in do kdaj boste raziskovali ta del sveta?

Konec junija je minilo pol leta, odkar sem se odpravil na pot preko Latinske Amerike ter Karibov. Plan je še nekaj mesecev potovati južneje, ampak me bo verjetno zima na južni polobli pregnala nazaj v Slovenijo.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Trenutno sem v glavnem mestu Kolumbije, Bogoti. Čez nekaj ur letim v rodno mesto kriminalca Pabla Escobarja, Medellin.

Kako izbirate naslednjo destinacijo? Na kakšen način si načrtujete pot? Sproti ali je že vnaprej začrtana?

Destinacije izbiram tako, da grem tja, kjer še nisem bil. Dokaj preprosto. Ni me strah »nevarnih« držav, čeprav sem se že nekajkrat znašel v sumljivih okoliščinah. Trenutna pot je bila sicer okvirno začrtana, ampak ji nisem sledil do potankosti. Nimam časovnice, tako, da čas ni ovira. Veliko je odvisno od okoliščnih in kako mi je kakšen kraj všeč. V Bogoti sem npr. planiral ostati 2 noči, ampak sem tukaj že 5 dni. Grem s tokom.

Katera od obiskanih držav na tem potovanju vas je najbolj navdušila in s čim?

Če bi moral izbrati le eno državo na tem potovanju, bi to bila Gvatemala. Zaradi dvodnevnega vzpona na 3976 metrov visok vulkan Acatenango, od koder lahko celo noč opazuješ bruhajoči vulkan Fuego. To je doživetje, ki ga je zelo težko opisat z golimi besedami. Zvok, tresenje, bruhanje lave visoko v zrak in potem zlivanje po pobočju. To je nekaj res neverjetnega. Obstaneš z odprtimi usti, kot mali otrok.

Drugače pa na kratko: hrana v Mehiki, morsko življenje v Belizeju, vulkan Santa Ana v El Salvadorju, potapljanje v Hondurasu, canyoning ter nočno življenje v Nikaragvi, divji divji Haiti, plaže Antigue, Sv. Lucije ter Tobaga, 22-urna vožnja preko Gvajanske džungle, ki se odpre v ogromno savano ter živali v Amazoniji –tako na brazilski kot kolumbijski strani.

Kolikšen del Karibov ste prepotovali in kje vam je najbolj všeč?

Pot preko Karibov me je vodila preko Bahamov, Jamajke, Haitija, Dominikanske Republike, Portorika, Antigue & Barbude, St. Kitts & Nevisa, Dominike, Barbadosa, St. Lucie, St. Vincenta, Grenade ter Trinidada & Tobaga. Dober opazovalec bo prepoznal, da sem se izognil vsem evropskim otokom. Daleč najljubši otok mi je bil St. Lucia oz. Sveta Lucija, ki res ponuja vse, česar si človek poželi in to po normalnih cenah. Eksotične peščene plaže, vulkani, toplice, sprehodi po džungli, eksotično sadje, dobre ceste ter prijazni domačini. Ta mali otok ima vse.

Kako ste se premikali med otoki?

Trajektov med neodvisnimi državami v Karibskem otočju praktično ni, tako da obstajata samo dve možnosti: z jahto/jadrnico oz letali. Sam nisem velik ljubitelj plovbe, tako da sem letel med otoki, kar pa ni bilo najbolj poceni.

S čim pa potujete med državami od začetne točke – Mehike na jug?

Od Mehike do Paname sem vse obdelal z lokalnim transportom, kar v centralni Ameriki večinoma pomeni 20+ ljudi v kombiju za 14 ljudi. Večkrat so ljudje stali zunaj in se držali za streho oz. karkoli oprijemljivega. Velja samo eno pravilo: kombi ni nikoli poln. Preko Karibov sem letel in v Južni Ameriki koristim vse oblike transporta. Odvisno od razdalje, časa, cene. 

Kje najdete nastanitve? Jih rezervirate vnaprej, sproti ali jih poiščete šele ob prihodu?

Večinoma si v vsaki državi kupim sim kartico s prenosom podatkov, tako da vse urejam »zadnji hip«. Preko aplikacij kot so Booking, Agoda ter Airbnb pogledam, kaj mi najbolj ustreza ter se odpravim tja brez rezervacije, tako da lahko še malo »zgliham« ceno na licu mesta. Večinoma je ceneje kot preko aplikaciji.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog pišem, odkar sem dal odpoved v Hong Kongu in se odpravil potovat. Večinoma na željo družine ter prijateljev, ki so v veliki večini tujci, zato tudi pišem v angleščini in ne slovenščini.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Najbolj je brana »Trip of a lifetime« oz. zakaj in kako sem šel na pot. Presenetljivo sledijo objave o Dominikanski Republiki, Jamajki, pa moja prva objava, zakaj sem zapustil Hong Kong, o Barbadosu, o Haitiju itd. Sam sicer ne bi izbral takega vrstnega reda, ampak tako je »trg« odločil. Ne pišem na način, da bi ugajal komurkoli. Vse je dokaj spontano.

Kaj počnete, ko ste doma?

Lepo vprašanje, doma nisem bil že več kot 3 leta in ne za več kot 2 tedna. Ko se vrnem domov, imam plan ponudit moje popotniške izkušnje za vodenje malih »backpackerskih« skupin po manj obiskanih državah Latinske Amerike ter JV Azije. Veliko ljudi je malce strah samostojno potovati v lastni režiji preko držav, ki niso tako turistično razvite, zato sem prišel do ideje, da bi te ljudi združil. Da gremo na podlagi mojih izkušenj skupaj pohajat ter raziskovat na cenovno dostopen način. Nadaljeval bom tudi s trgovanjem na svetovnih finančnih trgih.

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite, oziroma delate tudi na poti?

Iz prihrankov ter trgovanja na svetovnih finančnih trgih, ampak sem uvidel, da je to skoraj nemogoče delati uspešno, ko potuješ. Z vsem, kar zahteva potovanje, enostavno ni časa za dobre analize. Za uspešno aktivno trgovanje moraš biti prilepljen na ekran računalnika nonstop, česar pa potovanje ne omogoča.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Veliko. Ko potuješ sam, ti tudi drugega ne preostane. Najbolj so se mi prirasli k srcu tam, kjer sem bil dobesedno njihov družinski gost. Velikokrat so me nahranili in ponudili prenočišče popolnoma brezplačno.

Začelo se je v Gvatemali, kjer sem nekaj časa preživel pri Janu (Slovenec, ki je živel in delal tam) in njegovi gvatemalski družini, pa v El Salvadorju, ki velja za eno najnevarnejših držav v Latinski Ameriki, kjer sem bil gost otroške psihiatrinje, ki pomaga otrokom iz revnih delov mesta. Na St. Kitts & Nevis sem bil gost sanitarnega inšpektorja, ki ga je poznal cel otok, na Granadi sem bil gost starejšega para, ki me je vzel za svojega. V Surinamu sem se imel super, ko me je Fredrik peljal tako rekoč povsod, v Gvajani sem bil gost ene izmed 5ih digitalnih forenzikov v celi državi. V Kolumbiji sem ze 4 dni gost družine Camargo, ki me je peljala na njihov vikend globoko v kolumbijske Ande. Teh izkušenj je ogromno in so tisto, kar iščem na potovanjih. Glavni trgi, cerkve in podobne zadeve me ne zanimajo preveč.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Si, ja (smeh). Včasih nisem toliko fotografiral, kot to počnem sedaj – zaradi bloga. Rad uživam v trenutku in ne preko kamere.

Kakšen tip popotnika ste?

»Go with the flow« popotnik z grobo začrtano potjo, ki mi omogoča fleksibilnost, kadar jo potrebujem. Hipi način potovanja, ko ne veš, kaj te čaka čez 3 dni, mi ni blizu.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Naj vas ne bo strah. Veliko zgodb je prenapihnjenih in statistično popolnoma nerealnih, da bi se pripetile tudi vam. Spoznal sem en kup solo popotnikov – večinoma so to ženske, ki potrjujejo to.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Na prvem mestu je zagotovo brazilski churrasco, z njihovim mesom se ne more primerjat nobena država na tem svetu. Niti Argentina in še manj Balkan, ki je pri nas tako gurmansko opevan. Na drugo mesto bi postavil Gruzijski khachapuri in na tretjem mestu bi se vila borba med brazilskim tropskim sadezem Acai, japonsko Kobe govedino ter mehiškimi tacosi & quesadillami.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Dobra dva tedna nazaj so me poskušali oropati v Kolumbiji, enako se mi je zgodilo v Vietnamu. Obakrat s kančkom sreče neuspešno. Včasih se kaj sporečeš s ponudniki ogledov oz. domačini, ki te hočejo prenesti okoli, ampak to je to. Veliko več je lepih izkušenj kot slabih.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da popotniki bežijo pred nečem in da je potrebno veliko denarja za potovat. Slovenec s povprečno plačo si lahko privošči potovanje po celi Latinski Ameriki, JV Aziji in še marsikje v lastni režiji brez večjih problemov. Smešno se mi zdi gledat te turistične pakete, ko ti hočejo zaračunat 3000 evrov za 14 dni potovanja po Latinski Ameriki. Toliko jaz zapravim v 3 mesecih tukaj in še kaj bi ostalo verjetno.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Predvsem potrpežljivosti in razumevanja do ljudi, ki mislijo/reagirajo drugače. Sem doživel situacije, ki so se mi zdele dobesedno bizarne, ampak je bilo za domačine popolnoma normalno.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Seveda je hrana prva, ki pride na misel ter občutek varnosti ne glede na to, kje si in ob kakšni uri.

HITRIH 6

Najljubša država: Med 92 državami bi težko izbral samo eno, vsaka ima svoj čar.

Najljubše mesto: Barcelona

Najljubša plaža: Ile a Vache, Haiti

Najljubša kulinarika: brazilska

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španščina

Marku lahko sledite na njegovem blogu (tukaj), na Instagramu @trader.on.the.road ali Facebooku.

Foto: Osebi arhiv Marko Slejko

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Urša Longar: “Ko gre na solo potovanju vse (ali nič) narobe, si prepuščen le sebi, kar krepi samozavest in osvobaja misli”

Slovenki, ki s petimi evri na dan že pol leta kolesarita čez Južno in Srednjo Ameriko

Na poti sta že dobrih sedem mesecev. Na dan zapravita pet evrov na osebo. Vse, kar imata, vozita na kolesu. To sta Anja in Barbara, dekleti, ki ju srečate tudi pod imenom The Bike Wanderers in ju na tej poti čaka še ogromno kilometrov ter dogodivščin. Kakšna je njuna zgodba?

“Sva dve preprosti in skromni punci iz naše majhne zelene dežele, ki sva se odločil odkriti svet na kolesih,” mi Anja Antolič in Barbara Marčič – The Bike Wanderers odgovorita na vprašanje, kdo pravzaprav sta. Več o njuni dogodivščini pa v spodnjem intervjuju.

Vajin cilj na tokratnem potovanju je prekolesariti Južno in Srednjo Ameriko. Od kod ideja za takšen podvig?

Tako je. Ideja se je porodila že dolgo časa nazaj. Mogoče se je vse skupaj začelo že s telenovelami, ki smo jih takrat skoraj vsi gledali in se tako učili tudi španskega jezika. In pa še kasneje z ogledom filma posnetega po resnični zgodbi. Gre za film Motoristov dnevnik, kjer sta jo Che Guevara in njegov prijatelj Alberto mahnila po Latinski Ameriki z motorjem. Mogoče je k potovanju prispeval tudi sam študij španščine, Španija ni bila več dovolj za odkrivanje tega nadvse zanimivega jezika in porajala so se nama vprašanja o življenju, ljudeh, kulturi in običajih na drugem koncu sveta. In tako sva pristali tukaj – v Latinski Ameriki. 

Kje smo vaju ujeli tokrat in kako dolgo sta že na poti? Imata kakšno časovno omejitev, kdaj podvig zaključita?

Na poti sva že dobrih 7 mesecev. Trenutno se nahajava v Boliviji in se s kolesi odpravljava prekolesarit najbolj slano puščavo na svetu Salar de Uyuni.

Časovne omejitve nimava, zato tudi težko govoriva o koncu. Čas bo pokazal, kako in kaj. Najina želja je prikolesariti vsaj do Kolumbije ali pa Mehike, tako da je pred nama še kar nekaj kilometrov.

Katere države sta že prevozili na tokratnem tripu?

Do sedaj sva prevozili Argentino, kjer sva potovanje tudi začeli in majhen del Čila ter Bolivije.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Točne poti nimava začrtane, saj sva mnenja, da so stvari, ki se zgodijo spontano, vedno najlepše in najboljše. Imava okviren načrt, ki je ta, da se počasi pomikava proti severu. Seveda nama pri izbiranju poti veliko pomagajo z nasveti in predlogi tudi drugi kolesarji, ki prihajajo s severa, včasih pa poklepetava tudi z domačini, ki zelo dobro poznajo tukajšnjo okolico in se orientirava po njihovih nasvetih.

Kakšen izziv je vse svoje imetje za naslednjih nekaj mesecev spakirati na kolo? In kakšen izziv je vse to prevažati?

Precej preprost. Ko si na poti nekaj dni, se zares zaveš, kaj je resnično pomembno in kaj sploh potrebuješ ter česa ne. Izziv vse to prevažati je velik, saj gre vseeno za neko dodatno težo, ki se zelo pozna pri poganjanju pedal v hrib, a po drugi strani majhen, saj na kolesu prenašava najino svobodo, ki nima ne teže in ne cene.

Sta se na podvig fizično kaj posebej pripravljali?

Ne, nisva. Zadnji dve leti sva bili zelo zaposleni, opravljali sva razna priložnostna dela, ki so se pojavila in počasi varčevali ter postopoma izbirali opremo za to potovanje. Tako da časa za fizične priprave ni bilo kaj dosti.

Gresta na pot tudi, ko vama vremenske razmere niso naklonjene?

Seveda. Kolesariva, ko je zunaj sonce, dež ali veter. Vremenske razmere nama niso vedno naklonjene, a kot pravijo, za vsako nevihto vedno posije sonce.

Česa vaju je bilo pred potovanjem najbolj strah? In kje je bil strah (ne)upravičen?

Malce strahu do neznanega je bilo vedno prisotnega, a je ta kmalu potem ko sva pognali pedala iz Ushuaie počasi izginil. Dobri ljudje, ki sva jih srečevali na poti, so tudi pomagali odgnati ta strah in nama približati “tujo” deželo.

Kaj počneta, ko ste doma?

Delava in varčujeva za naslednje potovanje.

Na kakšen način si financirata svoje poti?

Konkretno za to potovanje sva garali 2 leti v Ljubljani. Opravljali sva razna dela, ki so se nama ponudila, delali sva v proizvodnji, raznašali oz. dostavljali hrano pozimi na kolesu, opravljali dela v knjigarni in kolesarski trgovini.

Vajino potovanje je načeloma nizkoproračunsko, tudi spita kar na prostem. Katera so bila vajina najbolj nora prenočišča do zdaj?

Ne le načeloma. Dejansko JE nizkoproračunsko. Najin dnevni proračun je 5 evrov na osebo, kar pomeni, da imava denar zgolj za hrano. Večino časa divje kampirava s šotorom nekje sredi ničesar in si sami kuhava hrano s prenosnim gorilnikom.

Vsako prenočišče je zgodba zase. Misliva, da bo najbolj noro prenočišče to, ki še pride, ko bova šotor postavili sredi slane puščave in naju bo obdajala neskončna belina, nebo pa bo razsvetljevalo na miljone zvezd. So pa bila nora “prisilna”divja kampiranja ob cestnih jarkih, ker drugje ni bilo nikakršne zaščite za veter.

Pa hrana? Živita od instant pripravkov nad plinskim gorilnikom ali si privoščita tudi kakšno lokalno pojedino?

Najina hrana so večinoma špageti in riž s kakšno zelenjavo iz konzerve ali parmezanom.

Seveda, včasih naju tudi lokalci povabijo ali pa nama pripravijo kakšno tipično lokalno jed. Zadnjič sva tako poskusili tipični bolivijski zajtrk, ki se mu reče api. Api je topla tekočina vijolčne barve, gre za koruzno moko iz rdeče koruze, ki jo skuhajo in vanjo dodajo sladkor, cimet in klinčke. Napitek je božansko dober in noro dobro diši. Poleg tega napitka pa zjutraj pojejo še nekakšen ocvrt kruh, ki je polnjen z malo sira.

Koliko stikov z lokalci imata na potovanjih? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Zelo veliko. Obe sva namreč študirali španščino in tekoče govorjenje tega jezika nama omogoča sporazumevanje z lokalci. Včasih pošljeva tudi kakšno prošnjo na Couchsurfingu, ki je tukaj v Južni Ameriki zelo raziširjen in pa na Warmshowers, aplikacija, ki se uporablja zgolj za kolesarje in tako nama velikokrat tudi domačini odprejo vrata svojega doma. Vsi ljudje, ki so nama na takšen ali drugačen način pomagali na tej poti, so nama prirasli k srcu in čisto vsem bova za vedno hvaležni iz srca.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Težko. Spomini sčasoma zbledijo in lepo je imeti kakšno fotografijo, ki te popelje nazaj v tisti čas, kraj, trenutek …

Kakšen tip popotnikov sta?

Kolesarski, avanturištični, svobodni …

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Ne drvite od točke A do točke B. Pozabite na čas. To ni bistvo potovanja. Ustavite se, zadihajte, poglejte, kje ste, uživajte v okolici, spoznavanju novih ljudi in kultur. Aja, pa če imate možnost, se usedite na kolo, občutek vetra v laseh in neskončne svobode je nepozaben.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Argentinske empanade – zvitki polnjeni z mesom/sirom/koruzo/zelenjavo

Čilenska sopaipilla – ocvrti kruhki

Bolivijski zajtrk Api – topli napitek iz koruzne moke

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Močan Patagonski veter, ob kateremu se počutiš čisto nemočnega.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Strah. Veliko ljudi ne potuje in imajo to idejo, da je zelo nevarno spati v šotoru in potovati sam takole po svetu. No, midve to počneva in vam lahko poveva, da ni nevarno. Noči so veliko mirnejše kot v kakšnem stanovanjskem bloku …

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

To, da na kolesu nimaš nikoli preveč vode in hrane. To da v Patagoniji ne planiraš, koliko kilometrov boš naredil na dan, ker jih ne boš, saj ti bo veter vedno prekrižal vse načrte. In to, da lahko zaupava ljudem. Seveda tudi to, da je kljub slabim dnevom jutri vedno nov dan.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Ko tako dolgo goniš po puščavi, se spomniš na vso to zelenje, ki ga imamo v Sloveniji. Drugače pa seveda pogrešava dobro mamičino in babičino kuhinjo, družino ter najine prijatelje.

HITRIH 6

Najljubša država: Španija

Najljubše mesto: Toledo

Najljubša plaža: hrvaške plaže otokov

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: kolo

Najljubši jezik: španščina

Foto: The Bike Wanderers/osebni arhiv

Anji in Barbari ter njuni kolesarski ameriški turneji lahko sledite prek The Bike Wanderers na INSTAGRAMU in na FACEBOOKU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Slovenka, ki je kot prostovoljka v revnih delih Peruja otroke učila angleščino #intervju

Živa Loparnik je mlada Slovenka, ki med raziskovanjem sveta preživi vsaj šest mesecev v letu, medtem ko ostalih šest dela in varčuje za nove dogodivščine. Potuje že od otroštva, njena najljubša pot, ki je nanjo naredila največ vtisa, pa je nedanji trip v Južno Ameriko.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Živa Loparnik in lahko bi rekla, da mi potovanja predstavljajo način življenja. Že od nekdaj sem navajena odkrivanja in raziskovanja ter doživljanja novih dogodivščin, saj smo z družino veliko potovali že od majhnega.

Za navdušenje nad potovanjem in neko obsedenost s tem lahko krivim teto Tatjano, ki me je, ko sem bila še v osnovni šoli, dobesedno poslala v svet. To je bilo moje prvo samostojno potovanje in sicer v London. Od takrat naprej se štampiljke v mojem potnem listu zbirajo z veliko hitrostjo. Zaenkrat sem obiskala 51 držav in komaj čakam, da jih na ‘spisek’ dodam se več.

Večino časa se mi na potovanjih pridruži najboljša prijateljica Lori, s katero najraje raziskujeva dežele tretjega sveta, preizkušava lokalno hrano in se druživa z domačini ter odkrivava skrite, manj turistične stvari.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite med raziskovanjem novih krajev?

Začuda doma, vendar že zagreto načrtujem naslednje potovanje. Za zadnja 3 leta lahko rečem, da sem v tujini preživela pol leta, ostalo polovico pa poskušala opraviti izpite in čim več delati, da sem si potem lahko privoščila potovanja. Vsako poletje se z Lori za nekaj mesecev tudi odpraviva delati v tujino, da malo zamenjava rutino. Tako sva pristali že v Londonu, na Hvaru, v Berlinu, Splitu …

Študirate turizem. Nameravate v tej smeri delati tudi po končanem študiju?

Ker še naprej želim čim več potovati, upam, da uspem najti službo, ki mi bo to omogočala. V turizmu se definitivno vidim, vendar najbrž le za določen čas, saj me neka ista rutina hitro začne dolgočasiti.

Vaš zadnji daljši izlet je bil po Južni Ameriki, kjer ste delali tudi kot prostovoljka in otroke v revnejših delih Peruja učili angleščino. Kakšna izkušnja je bila to?

Južna Amerika je na meni pustila velik vtis in lahko rečem, da je bila to moja najljubša izkušnja do sedaj. Pred potovanjem je bil to zame čisto nek drug, neznan svet, o katerem sem slišala samo mnogo stereotipov.

Da bi ta kontinent najprej malo spoznala in se naučila jezika, sem se odločila, da se prijavim kot prostovoljka. Tako naredim nekaj dobrega dela ter spoznam kulturo. Nad delom mentorja in prostovoljcev sem bila zelo impresionirana. Lepo je videti, ko nekomu pomagaš in opaziš pozitivne spremembe v njihovih življenjih. Šole v revnejših predelih so bile v zelo slabih stanjih, učiteljev ni bilo, ponekod niti osnovnih potrebščin ter elektrike in vode.

Učenje angleščine jim tako omogoča znanje novega jezika in s tem več priložnosti za delo. Priložnosti veliko ljudi ni deležnih, saj je še vedno velik del prebivalcev v revnejših predelih slabo izobražen. Izkušnja je bila zelo bogata in težko je opisati, kako dobro se počutiš, ko se enkrat fokusiraš na nekoga drugega kot le nase.

Kako ste prišli do te vloge?

Dlje časa sem iskala in razmišljala, kako lahko več časa ostanem tam. Tako sem začela preko spleta iskati razne strani, kjer so na voljo različne organizacije namenjene prostovoljcem. Glede na interes, kaj delati, in na željo, kam iti, se potem lahko prijaviš tej organizaciji, seveda če izpolnjuješ njihove pogoje. Delo ni plačano, nekaj manjšega pa je treba prispevati organizaciji, ki potem poskrbi za tvojo nastanitev in razne aktivnosti.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

V Južni Ameriki. Kljub temu, da je večina držav manj razvitih, so ljudje vedno nasmejani. Povsod slišiš glasbo, vsi vedno plešejo in pojejo. Izgubi se pojem materializma in nekaj posebnega je v tej preprostosti, v kateri živijo. Je tudi izredno raznolika, ima vse od vrtoglavo visokih gora, do najlepših plaž, pa ledenikov ter deževnih gozdov in puščav. Poseben čar ji daje tudi bogata zgodovina, ter jezik, ki mi je postal zelo blizu.

Obiskali ste tudi Palestino in Izrael, ki nista čisto v vrhu tipičnega seznama krajev, ki jih želi večina ljudi odkljukati čimprej. Kakšne vtise sta pustila na vas?

Izrael je bil ena izmed redkih držav, ki me ni preveč navdušila. Mogoče sem zanj imela prevelika pričakovanja, ali pa bi se morda morala še enkrat vrniti in mu dati še eno priložnost. Mogoče tudi zato, ker sem na istem potovanju obiskala še sosednjo Jordanijo, ki je bila totalno nasprotje. Tam so bili ljudje mnogo bolj odprti in izredno prijazni, kljub revščini in pomanjkanju. Izrael je bogata država, vendar mu je kljub blišču in odlični hrani nekaj manjkalo. Palestina je bila zelo zanimiva, saj je redko videti toliko različnih ver na tako majhnem območju. Lahko bi rekla, da tam vlada nek ‘organiziran kaos’. Mogoče me enkrat pot spet zanese tja in dobim priložnost, da še malo raziščem in vidim, če me tokrat prepriča.

 Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Če bi na to vprašanje morala odgovoriti nekaj časa nazaj, bi bil odgovor zagotovo ne, si ne predstavljam. Zadnje čase pa opažam, da vse bolj ‘pozabljam’ na nenehno fotografiranje in snemanje in se izgubim ter uživam v trenutkih.

Kakšen tip popotnika ste?

Spontana in vedno na lovu za skritimi kotički, tržnicami in najboljšo lokalno hrano. Ponavadi se prej vedno malo pozanimam in raziščem, potem pa se prepustim toku in uživam kamor me pot zanese. Velikokrat se zgodi tudi, da ko pridem v določen kraj in spoznam domačine ter druge popotnike, od njih izvem za novo odročno plažo, nov čudovit razgled, ali pa skrito pot do najlepšega sončnega zahoda … Tako, da je vedno boljše pustiti odprte načrte in uživati v trenutku, kot pa slediti nekem planu, ki se potem lahko poruši, če je preveč natempiran.

Katere so najboljše plati couch surfinga, ki ga prav tako pogosto uporabljate?

Večina ljudi v couch surfingu vidi le brezplačno nastanitev (kar seveda olajša low budget potovanja). Sama pa ga predvsem vidim kot najboljši stik, ki ga lahko navežeš z lokalci in se postaviš na mesto človeka, ki živi tam.

Neprecenljivo je spoznati osebe, slišati njihove zgodbe, navade, videti način življenja in vse to izkusiti na lastni koži. Na vsakem potovanju poskušam couch surfati in zbiram nepozabne dogodivščine po celem svetu.

Prejšnji mesec v Maroku smo npr. tako iz letališča “vpadli” na tradicionalno maroško poroko z najinim gostiteljem. V Indiji smo z motorji raziskovali najlepše plaže, nato sem en dan pristala pri bollywoodskem mogotcu v razkošni vili. Naslednji teden pa spala ob hlevu pri revni indijski družini, kjer niso imeli niti vode. Nato sem odkrivala Lofoten otočke na Norveškem, kjer smo ujeli polarni sij, ter po Jordaniji organizirali kuharske delavnice in z avtom prepotovali puščavo …

Zgodb je res veliko. Nikoli ne veš, kaj dobiš, zato je še toliko bolj zanimivo. Definitivno pa to ni nek luksuz in “brezplačen hotel” kot ga na žalost v zadnjih časih vidi večina ljudi.

Ste imeli s tem že kakšno slabo izkušnjo?

Zagotovo sem kdaj pristala pri nekom, s katerim se nisem ujela tako dobro kot z drugimi, vendar slabe izkušnje hvala bogu zaenkrat še nisem imela. Izpostavim lahko le dobre, iz katerih so nastala večna prijateljstva.

Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način načrtujete svoja potovanja?

Meni se zdi, da se moj bucket list kvečjemu daljša kot pa krajša, zato sem za destinacije odprta in večinoma gledam za ugodnimi kartami, nizko sezono in toplejšim podnebjem. Me pa bolj prepričajo druge, nam manj bližje kulture, tako da vedno poskusim izbrat kaj eksotičnega, nam bolj nepoznanega.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Naj se prepustijo okolju, se zapletejo v pogovor z domačinom, se usedejo na trg in opazujejo ljudi, ter spustijo knjigo ter vodiče iz rok ter svet doživijo skozi svoje oči in lastne prigode.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Ceviche – Peru

Muhlama – Turčija

Urs de mamaliga (nad ogljem pečena polenta, polnjena z ovčjim sirom, nekje visoko v Romunskih hribih)

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ko sta me na ulici sredi belega dne v vietnamskem mestu Ho Chi Minh City ukradla moška na motorju. Z veliko hitrostjo sta pripeljala proti meni in z nožem odrezala torbico, ki sem jo previdno nosila tesno ob sebi.

Kaos je bil tudi kasneje, ko sva se s prijateljico odpravili na policijsko postajo, ker sva bili brez vseh stvari in vsega denarja, tam pa nihče ni govoril angleško. Policaji nama niso želeli pomagati in so naju poleg tega še osvajali.

Mogoče so med bolj neprijetnimi tudi avtobusi v Indiji, kjer po izredno slabih cestah vozniki, ki v večini primerov nimajo niti vozniškega izpita, divjajo tako, da nikoli ne veš ali boš prispel živ in zdrav na destinacijo.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da rabiš veliko denarja, če želiš potovati. Sama sem prepotovala tudi celo Skandinavijo na zelo nizkem budgetu. Vse se da, če se hoče in malo znajde. Druga zmota je strah pred neznanim, tujim svetom in razni stereotipi. Skoraj, če ne celo vsaka oseba, ki sem ji povedala, da se odpravljam v Kolumbijo, je odreagirala negativno. Da je tam zelo nevarno, da tam ni v redu in naj ne hodim tja.

Potovanje po Kolumbiji se je izkazalo za eno mojih najljubših, kjer sem spoznala izredno gostoljubne in prijazne ljudi ter doživela neskončno lepih trenutkov. Pojdi in izkusi sam ter ne verjemi vsemu, kar slišiš, si mislim od takrat naprej.

Ter pa mogoče tudi to, da so potovanja sama zabava in uživanje, saj se velikokrat zgodi, da se srečamo z raznimi izzivi in neprijetnimi situacijami.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Vse se zgodi z razlogom. Z dobro energijo in pozitivnostjo se daleč pride. Nasmeh in prijaznost sta pa tudi močno orodje. Potovanja so me naučila iznajdljivosti, novega pogleda na svet in dojemanja drugačnosti veliko bolj kot katerikoli šolski sistem. Spoznaš sebe, se naučiš ceniti. Vidiš, kaj vse imaš in da tvoji mali vsakdanji problemi niso nič. Vsaka pot, vsako doživetje in vsaka oseba te lahko nauči nekaj novega, če jim le daš priložnost. Prilagljivost in reševanje problemov ter iznajdljivost, ko ti ne gre vse po planu, znanje tujih jezikov, reševanje nepredvidljivi situacij, naštevala bi lahko še dolgo…

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Zagotovo najbolj pogrešam pitno vodo (iz pipe!) ter varnost. To je v manj razvitih državah problem, saj je stopnja nevarnosti ponekod kar visoka. Mi pa smo od doma navajeni, da se lahko ponoči mirno sprehajamo, zaidemo v kakšno samotno ulico … Takrat se je vredno spomniti, da niso vsi ljudje na tem svetu dobri ljudje, ter pa da previdnost nikoli ni odveč in da ne smeš zaupati vsakomur.

HITRIH 6

Najljubša država: Kolumbija

Najljubše mesto: Lima in Istanbul

Najljubša plaža: Playa blanca (Kolumija) in Long beach (Koh Rong, Kambodža)

Najljubša kulinarika: turška

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španščina

Foto: osebni arhiv/Živa Loparnik

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Slovenski par, ki se je s terencem podal na polletno potovanje po Južni Ameriki

Moja tokratna sogovornika sta prav ta trenutek na zelo posebni dogodivščini. Katarina in Rok Hočevar, avtorja popotniškega bloga Lahkih nog naokrog, sta konec lanskega leta vse svoje imetje spakirala v škatle in se podala čez lužo. Tam sta kupila terenca z vgrajeno posteljo in šla na pot. Kam ju je popeljala?

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Rok in Katarina, mlad poročen par v svojih poznih 20-tih letih, ki noro rad potuje. Rok je arhitekt in je tista natančna, skrbna in odgovorna polovica najinega dua, Katarina pa je doktorska študentka biokemije in molekularne biologije in je večni optimist, navdušena nad naravo in živalmi ter (preveč) zgovorna oseba. Do nedavnega sva živela v Ljubljani, čeprav Rok rad poudarja, da on po duši ostaja Gorenjec, ne glede na kraj bivanja.

Trenutno sta na polletnem potovanju po Južni Ameriki. Kako napreduje vajina dogodivščina? Kaj sta že odkljukala, kaj vaju še čaka? Imata letalsko karto za nazaj že v žepu?

Res je, decembra sva v Čilu kupila terenski avto z vgrajeno posteljo in se z njim podala na približno polletno potovanje po Južni Ameriki. Kako napreduje? Zaenkrat po načrtu. Prve tri mesece potovanja sva imela približno začrtane, od tu naprej pa je možnosti, kako bova potovanje nadaljevala, več.

Torej, iz Santiaga (glavnega mesta Čila) sva se odpeljala proti jugu in do sedaj sva prepotovala celotno Patagonijo, ki je bila naravnost čudovita. Sledila je vožnja po argentinski vzhodni obali do Buenos Airesa, nato sva obiskala nekoliko manj poznano državo Urugvaj, trenutno pa sva v Braziliji.

V tem času lahko rečem, da sva odkljukala najino veliko željo tega potovanja: videti pumo v naravi. To srečo sva imela v parku Torres del Paine, na jugu Čila, tekom enega izmed najinih trekingov. Ne samo, da sva videla pumo, videla sva pumo pri lovu! Bilo je fantastično in nepozabno. Težko rečeva, da sva odkljukala Patagonijo, ker nama je bila tako zelo lepa in tako pisana na kožo, da si želiva še kdaj tja.

V naslednjih tednih bova potovala po Braziliji, sledi Paragvaj, sever Argentine in Čila, nato pa Bolivija in Peru … Sproti delava plan, ga obračava in prilagajava glede na trenutne želje in pa seveda na vreme.

Karte za domov še nimava, ker še ne veva, kje točno bova uspela prodati najin avto in kje bi želela zaključiti potovanje.

Kje smo vaju ujeli? Vama je torej uspelo ujeti karneval v Riu?

Ja, ravno sva v Rio de Janeiru. Karneval je bil spektakularen in sva nad njim čisto navdušena. Koliko barv, koliko glasbe, kakšni ritmi. Res, noro!

Kakšni so občutki, ko pustiš službo, spakiraš najnujnejše, vse ostalo, kar bo čakalo doma, pospraviš v škatle, odjaviš pošto, naročnine … skratka, ko daš življenje v Sloveniji “na pavzo”?

Občutki so mešani. Ko sva se odločila za to potezo, sva bila sprva navdušena, da uresničujeva svoje sanje. Ko pa se je bilo treba izseliti iz stanovanja, vse spakirati, oddati najini domači živali v varstvo … takrat pa je bilo res težko. Težko sva se poslovila tudi od svojih starih staršev (starši bodo že poskrbeli zase ;)) in samo upava, da se jim zdravje drastično ne poslabša v najini odsotnosti. Stisnilo naju je, ko sva se zavedla, da zapuščava najin dom in da se tja ne bova več vrnila. Ko sva pospravila zadnjo škatlo k Rokovim staršem na podstrešje, sva postala »brezdomca«. Stabilno življenje, varnost in toplino doma sva zamenjala za pol leta »svobode«. V tistih trenutkih je vse skupaj zvenelo kar malo neumno.

Potem, ko sva končno odpotovala, pa je bilo lažje. Stvari so se začele odvijati in uživala sva vsak trenutek. Res je fenomenalen občutek svobode, ko se ti na potovanju ne mudi. Ko ne gledava na uro ali na koledar in ne odštevava dni do povratnega leta. Super je, ker lahko nekje, kjer nama je všeč, ostaneva dlje časa, počakava na lepo vreme in greva takrat na treking ipd. Avto nama daje ogromno možnosti za izbiro prenočišč. Večinoma spiva v naravi, s pogledi na gore, jezera, ponoči so nad nama zvezde, zjutraj naju zbudijo ptiči … Pri tem neizmerno uživava in o življenju in rutini v Sloveniji sploh ne razmišljava.

Sedaj, ko sva že nekaj časa na poti, nama je ta način življenja postal normalen. V Patagoniji sva srečala veliko ljudi na podobnem potovanju in najino početje ni bilo več tako ekstravagantno. Šele, ko se spet pogovarjava s prijatelji ali pa z domačini tukaj, ki živijo »normalno«, ustaljeno življenje, se ob njihovem navdušenju nad najinim potovanjem zaveva, da res počneva nekaj drugačnega.

Na kakšne odzive domačih, prijateljev in znancev sta naletela ob oznanilu, da gresta na pot?

Že nekaj časa sva govorila, da si želiva na daljše potovanje, tako da so bili starši in prijatelji na to novico deloma pripravljeni. Starši sicer niso čisto razumeli, zakaj nama je tega treba, zakaj si rajši ne bi kupila in uredila svoje nepremičnine in delala na karieri, ampak konec koncev so najin odhod sprejeli in so nama pred odhodom veliko pomagali pri urejanju stvari.

Prijatelji pa so bili večinoma vsi enakega mnenja: »Vsa čast, da gresta.« Vsak bi šel na tako potovanje, samo nihče se zares ne bi odločil za to. So tudi obljubljali, da pridejo na obisk, pa verjetno ne bo nič iz tega (smeh).

Kakšen tip popotnikov sta?

Hm, težko vprašanje, kakšni pa so tipi popotnikov? Recimo, da se najlažje opiševa takole: Na potovanjih sva najrajši v naravi, čim bolj sama, da jo lahko doživiva na najbolj pristen način. Na poti se raje kot v mestu ustaviva v kakšni vasi. Rok gre tam ponavadi k frizerju ali pa ima kakšno podobno idejo, Katarina pa čisto naključno najde kakšne mlade punce ze klepet. Vstaneva še pred soncem, da greva hodit v hribe ali gledat sončni vzhod. Voziva se tudi cel dan, da prideva do kakšnega zanimivega in manj poznanega nacionalnega parka.

Nimava želje videti vseh znamenitosti v določenem kraju, nimava npr. UNESCO seznama. Rajši sama izbrskava kakšen zanimiv kotiček, nekaj ne toliko poznanega ali pa sproti najdeva kaj takega. Skoraj ves čas kampirava, da sva bliže naravi in da se lahko zbujava na lepih lokacijah. Narediva si le okviren plan, ki ga sproti prilagajava in spreminjava. Rada se druživa z domačini in slišiva njihovo mnenje in pogled na določeno državo. Sva zelo kritična – do sebe, najinih sopotnikov in drugih, tudi do destinacij, ki jih obiščeva.

Velik del potovanj sta izvedla z avtomobilom. Na kaj moramo biti pozorni pri najemih oz nakupih avtomobilov v tujini?

Ja, avto je za naju odličen način potovanja, saj nama daje ogromno svobode. Pri najemu je treba biti pozoren na drobni tisk in vedno preveriti vnaprej, kaj je vključeno v ceno in kaj se doplača. Pri prevzemu avtomobila ga midva vedno zelo natančno preveriva – ali ima tisto, kar je bilo obljubljeno, oziroma, če nima kakšne praske preveč. Prav tako avto tudi slikava z vseh strani, da imava jasen dokaz o obstoječih poškodbah.

Nakup avtomobila v tujini pa gre po enakem postopku kot v Sloveniji: najprej najdeš avto, potem ga pelješ k mehaniku, ki ti pove za morebitne težave in nato avto kupiš. Kot tujec pa žal avta ne moreš enostavno kupiti v vseh državah. V Čilu je bil postopek nakupa precej enostaven, že recimo sosednja Argentina pa je prava nočna mora, kar se tega tiče.

Do kakšnih sklepov sta prišla po treh mesecih življenja v avtomobilu?

Pred samim seboj ne moreš ubežati. Včasih sva si mislila, da bo vse drugače, ko bova na drugem koncu sveta. Ampak ni. Sva enaki osebi – v Sloveniji ali v Južni Ameriki. Imava enake težave, enake stvari naju pestijo, le da so morda v drugačni podobi.

Druga stvar pa je, da se da živeti tudi na zelo majhni površini in da res ne potrebuješ veliko. Prej sva živela v stanovanju s skoraj 100 kvadratnimi metri, sedaj pa sva v avtu, kjer je morda 6 kvadratnih metrov. Pa se kar da preživeti in nisva se še pobila (smeh).

Ustvarjata popotniški blog Lahkih nog naokrog. Ciljata na to, da bo postal vajina prva služba?

Hm, niti ne. Na blog piševa najine pristne izkušnje, najine spomine in z veseljem podeliva tudi nasvete za druge popotnike. Za naju je popotniški blog odkrito mnenje posameznika na podlagi lastnih izkušenj.

Zdi se nama, da ko blog postane vir prihodka, se spremeni način pisanja, veliko je nekih »sodelovanj« in reklam. Tako blog izgubi prvotni namen, ni več pristna izkušnja, pač pa plačana izkušnja. Midva se tega nekoliko bojiva, saj se ne želiva »prodati« in izgubiti svoje integritete.

Seveda sva vesela, da naju dostikrat kdo povabi k sodelovanju in kadar lahko z blogom kaj zasluživa, je pa zaenkrat to bolj poredko, saj sva pri izbiri sodelovanj zelo izbirčna.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu? Kdo so vajini bralci?

Najbolj brana objava je Načrt potovanja po Omanu. Tak načrt napiševa po vsakem potovanju, kjer točno predstaviva prepotovano pot, lokacije spanja, prevožene kilometre itd. Očitno je Oman izredno priljubljena destinacija med Slovenci.

Najini bralci so seveda Slovenci, saj je blog v slovenskem jeziku. Prevladujejo samostojni popotniki najine starosti. Sva pa zelo vesela, da zadnje čase dobivava vedno več sporočil in vprašanj od nekoliko starejših popotnikov in tudi družin z otroki.

Na kakšen način si financirata svoje potovanje? Iz prihrankov, bloga, dela na poti ali kaj tretjega?

Prihranki, prihranki, prihranki (smeh). Na potovanju ne delava, ker sva tu le pol leta in z namenom, da se spočijeva oz. da res uživava. Je pa že z blogom dovolj dela.

Pravijo, da ljudi zares spoznaš šele na dolgih potovanjih. Zaradi kateri stvari si na poti najpogosteje skočita v lase?

Težko je reči zaradi česar, bolj bi lahko definirala, kdaj se skregava. To je takrat, kadar sva lačna, utrujena, kadar nama je vroče ali pa naju zelo zebe. Roka najbolj zdela lakota in takrat postane grozno siten, Katarino pa zadnje čase sesuje vročina in tropska vlaga.V takih situacijah naju zmoti vse in skregava se zaradi čisto brezveznih stvari, recimo, kje je sprej proti komarjem, zakaj je postelja v avtu razmetana, kdo je dal kam ključe od avta itd.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Težko. Tu, v Riu, sva šla eno popoldne na ulični karneval brez vsega. Niti telefonov nisva vzela s seboj. Razlog je predvsem v varnosti, saj so ti karnevali znani po žeparjenju. In bilo nama je kar malo hecno. Po eni strani je bilo osvobajajoče, ker ni bilo skrbi za fotoaparat in misli na to, kako bova naredila čim lepšo fotografijo. Po drugi strani pa sva videla toliko situacij, ki bi jih lahko fotografirala.

5 stvari, ki jih najprej spakirata?

Katarina vzame potna lista za oba, Rok prinese vso kamping in pohodniško opremo, potem Katarina vzame svoj mobitel in obvezno polnilec, ker je mobi vedno prazen, Rok vzame svojo rdečo buff rutko, Katarina pa še svoj potovalni dnevnik.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o popotnikih in potovanjih?

Večina ljudi misli, da je za potovanja potrebno ogromno denarja in ogromno dopusta. Pa temu ni čisto tako. Z malo iznajdljivosti se da veliko potovati kljub omejitvam. Midva sva vsa leta do sedaj potovala, kolikor je pač Katarinin dopust omogočal (Rok je samozaposlen, zato njemu nihče ne določa števila dni dopusta). Preden sva bila zaposlena sva imela oba le Zoisovi štipendiji, pa sva kljub temu videla Avstralijo, Maroko in velik del Evrope.

Pa o popotniških blogerjih?

Da blogerji dobijo denar za potovanja, da jih hoteli kar vabijo, da spijo pri njih, da je enostavno služiti s popotniškim blogom. Verjemite, ni lahko. Dela z blogom je veliko, potovanja tudi nekaj stanejo, zaslužkov pa ni veliko.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Sami si naredite svoj plan potovanja. Raziščite destinacijo, brskajte po spletu, berite knjige, najdite stvari, ki so vam zanimive. Nikakor pa ne kopirajte potovanja nekoga drugega. Vsak ima svoj okus in svoje interese, zato vas ne bodo navdušile iste stvari.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

– Amok fish v Kambodži

– Polnjeni paradižniki v Italiji (okolica Rima)

– Boerewors (zvita klobasa iz mesa springbok antilope) v Južni Afriki

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Rok: 10h vožnja po luknjasti cesti v Maroku s prebavnimi motnjami in vročino.

Katarina: prigoda z vlaka v Španiji, ko me je nek perverznež ves čas slikal v dekolte.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Čisto pitno vodo na vsaki pipi in brez okusa po kloru. In pa varno državo, kjer se brez težav kadar koli in kjer koli sprehajava naokrog. Pa seveda kvalitetno hrano iz domačih vrtov, nič gensko spremenjeno in relativno dobro socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, brezplačno izobrazbo … Šele ko greš malo v tujino, vidiš, kako dobro nam je v Sloveniji.

Rok dodaja: pa grmado pri Šmonu na Bledu.

HITRIH 6

Najljubša država: Rok: Slovenija, Katarina: Avstralija

Najljubše mesto: Rok: Helsinki, Katarina: Berlin

Najljubša plaža: Rok: Beloruski Maldivi, Belorusija, Katarina: Lime Cay, Jamajka

Najljubša kulinarika: Rok: azijska, Katarina: tista od moje babice

Naljubši način transporta: Rok: avto, itak!, Katarina: najin trenutni avto z vgrajeno posteljo (Toyota 4runner, 4×4)

Najljubši jezik: Rok: ruščina, Katarina: nemčina z berlinskim naglasom

Foto: arhiv Katarine in Roka Hočevar, Lahkih nog naokrog

Katarini in Roku lahko sledite na blogu Lahkih nog naokrog, fotoutrinke njune dogodivščine pa ujamete tudi na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

Priporočamo še: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju

PREBERITE ŠE:

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.