Katarina in Rok Hočevar sta popotnika in pisca bloga Lahkih nog naokrog. Rada se predstavita kot posebneža, ki sta si najprej čez celo steno v dnevni sobi narisala zemljevid sveta in ga potem postopoma barvala.
“Ta zemljevid je bil najina televizija, vir idej in tem za pogovor. Ko sva se po nekaj letih naveličala kratkih dvo- ali tri-tedenskih potovanj, sva pustila službi, se izselila iz tistega stanovanja, domači živalici – mačko in zajčico dala v varstvo in se odpravila v Južno Ameriko. Tam sva si kupila predelan terenski avto in nato 9 mesecev z njim potovala od skrajnega juga – Ognjene zemlje pa do skrajnega severa Južne Amerike – Venezuele. Pred nekaj meseci sva se vrnila z najinega Gringo tripa (kot sva poimenovala najino potovanje), sedaj pa raziskujeva Slovenijo. Deloma zaradi korona-situacije, predvsem pa zato, ker je naša dežela tako zelo noro lepa,” pravita Rok in Katarina, ki stojita za blogom Lahkih nog naokrog. Kakšni bodo njuni naslednji meseci, ko potovanja ne bodo tako dostopna, ko smo jih bili vajeni sicer in katere domače kotičke priporočata za ogled?
Letos bomo tudi svetovni popotniki dopustovali malo bližje domu. Kakšni so vajini popotniški načrti za letos?
Uf, kar malo se bojiva delati kakršnekoli načrte, glede na to, da je vse zelo nepredvidljivo. Čez poletje bova načeloma raziskovala Slovenijo, morda skočiva čez mejo na kakšen vikend izlet, če bo situacija dopuščala. Septembra načrtujeva potovanje v Kanado – v predel Skalnega gorovja (Rocky mountains). To je v načrtu že od januarja, ko je Rok zmagal na fotografskem natečaju in osvojil dve letalski karti. In res upava, da nama bo to uspelo realizirati. Če pa slučajno to pade v vodo, bova verjetno dopust preživela kje bližje – nekje, kamor bova lahko šla s svojim avtomobilom.
Rok in Katarina – Lahkih nog naokrog
Se vama zdi, da dobro poznata slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?
Ja in ne. Po eni strani se nama zdi, da Slovenijo kar dobro poznava. Že od malega sva vsak s svojo družino hodila na izlete po Sloveniji, sedaj pa to počneva tudi midva. Kar nekaj krajev poznava zelo dobro. Po drugi strani pa je Slovenija tako zelo raznolika in polna lepot, da se da vedno znova najti kakšen skriti biserček. Načrtujeva, da bova letos raziskala še nekatere manj poznane regije oz. kraje Slovenije.
Od kod sicer prihajata? Katere kotičke vajinega kraja bi pokazala tistim, ki ga še ne poznajo?
Katarina je iz Ljubljane, Rok pa iz okolice Kranja, Gorenjska, torej. V Ljubljani je seveda prva stvar, kamor peljeva gosta iz tujine, Ljubljanski grad. Najlepši tam je razgled na Kamniške Alpe, ki se z gradu zdijo tako mogočne in tako blizu. Po drugi strani pa so zelo lepe tudi Žale. Plečnikova zasnova zunanjosti in mozaik p. Marka Ivana Rupnika je res nekaj posebnega. V Kranju bi izpostavila kanjon reke Kokre, drugače pa je v okolici Kranja kar nekaj jezer, ki jih je Rok res rad obiskoval kot otrok.
Kateri del Slovenije poznata kot svoj žep?
Gotovo zelo dobro poznava Gorenjsko, ker je to Rokova domača regija. Zelo dobro poznava tudi Primorsko, tam je doma najina dobra prijateljica (in velikokrat sopotnica), in seveda osrednjo Slovenijo. Ampak, kot sva omenila že na začetku. Še vedno se najde kakšna nova stvar.
Na kakšen način najraje raziskujeta našo deželo?
Še vedno se večinoma poslužujeva kar enodnevnih izletov. Slovenija je tako majhna, da je vse na dosegu enodnevnega izleta. Čeprav, kdaj bi se bolj splačalo kje prespati. Npr. enkrat sva bila povabljena na potopisno predavanje v Mursko Soboto. Pa sva si rekla, če se že peljeva tako daleč, dajva iz tega narediti še izlet. In tako sva dva dni ostala še v Prekmurju. Nasprotno pa sva si za Kočevje vzela le en dan, potem pa ugotovila, da je tam toliko stvari za videti, da sva prišla naslednji vikend še enkrat. Pa še takrat nisva vsega videla in sva se naslednjo soboto odpravila še enkrat v Kočevje. Bi bilo pametno že prvič splanirati vsaj vikend izlet, kajne? (smeh).
Kam po Sloveniji se najraje odpravita na aktiven izlet?
Brez dvoma je odgovor: v gore! Že od nekdaj zelo rada hodiva v hribe in plezava – to naju je tudi združilo. Pozimi se drživa nižjih hribov, saj nimava ne znanja ne opreme za zimske vzpone (Rok dodaja: ne še, je pa v načrtu), poleti pa greva v »orng« hribe, tudi na kakšno ferato. Najbolj ponosna sva na vzpon na Jalovec, ki je bil po eni strani izredno naporen, po drugi strani pa izredno lepa tura. Rok dodaja, da ni za vsakogar, je pa absolutno najlepša slovenska gora zanj.
In ob katerem vodnem viru si rada zmočita noge?
Najbolj si paše noge namočit ravno po kakšni dolgi hribovski turi. Npr. v ledeno mrzlo rečico Lepenjico po tem, ko sva prehodila večdnevno turo na Krn in okoliške gore. Po tistem vzponu na Jalovec sva se na poti domov ustavila ob jezeru Jasna in tam namočila razbolele noge. Zelo prijeten pa je tudi en topel izvir na Dolenjskem v bližini vikenda Katarininih staršev.
Kam gresta najraje na oddih in potešita svoje hedonistične želje?
Midva morda nisva tipična uživača oz. hedonista. Za naju je užitek razgled na vrhu gore in zaslužena malica iz nahrbtnika. Najbolj luksuzno prenočišče je nekje sredi narave v šotoru ali avtomobilu pod neskončno zvezdami oz. s čudovitim razgledom na kakšno jezero ali morje, ko se zjutraj zbudiva. Hedonizem za naju je lubenica po offroad vožnji v puščavi v Peruju (link), pa gozdne jagode ob Roški poti po Kočevju (link), kjer sva bila nedavno.
Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?
Pri babici doma (smeh). Zelo sva vesela, da imava še vsak svoji babici, ki gotovo kuhata najboljše na svetu! Od restavracij oz. turističnih kmetij pa bi izpostavila prekmursko gibanico na domačiji Bojnec v Filovcih. V Zidanici Grm nad Novim mestom pa sva jedla najboljše pogače. Katarina ima trenutno obsesijo s pitami iz restavracije Veganika. Tako okusnih in sočnih pit nisva jedla še nikjer.
Katera tradicionalna slovenska jed vama je najbolj pri srcu?
Rok je trenutno navdušen nad zaseko. Sicer pa imava zelo rada sirove štruklje, ajdov štrukelj, slivove cmoke, prekmursko gibanico … goveja juha se najbolj prileže ob vrnitvi s potovanja. Izlet v Posočje ne mine brez nakupa odličnega ovčjega sira (ki včasih poide že na poti do doma). Doma pa sama že nekaj let delava bezgov sirup. Ne vem, če je ravno tradicionalna, je pa gotovo to ena slovenska navada, ki nama je zelo všeč.
Katera arhitekturna slovenska posebnost vama najprej pride na misel?
Ker je Rok arhitekt, bo Katarina tu modro tiho in bo odgovar prepustila njemu (smeh). Posebnosti je težko izpostaviti. Če odmislimo te najbolj splošno znane, bi izpostavil Izolsko bolnišnico, s katero se ukvarjam že od študijskih let. Pri njej sem preučeval, kako lahko arhitektova (arh. Stanko Kristl) skrb za človeka definira arhitekturo in oblikovanje posameznega objekta. Bolnišnica leži na vrhu hriba z izjemnim pogledom na morje in Julijske Alpe v enem. Če koga zanima arhitektura, priporočam ogled bolnišnice, vsakomur pa priporočam, da se povzpne na hribček po razgled. Zelo zanimiva in navdihujoča je tudi govorica narave, ki je arhitekturi v različnih delih Slovenije podala različne načine govorice gradnje. Gorenjska hiša in domačija je tako popolnoma drugačna od kamnite kraške hiše pa od zidanice na Goričkem. Smo res bogata dežela s tega vidika.
Kam k našim sosedom se rada podata na vikend oddih?
Najrajši v Italijo. Veliko izredno lepih stvari je na dosegu vikend izleta. Pa naj bo to npr. Gardsko jezero in okoliški hribi ter plezališča, ali pa žurerski Rimini, morda Ravenna in Bologna s pestro zgodovino … Eno je naredila narava, drugo pa res izjemne Couchsurfing izkušnje z italijansko družbo – pač vedo, kako se imeti fino.
Katere kotičke sveta sta sicer letos nameravala raziskati, preden je svet ohromila pandemija?
Načrtovala sva vikend izlet v Italijo ter na Češko. Za prvomajske počitnice bi morala na potovanje na sever Nemčije, maja pa še za en teden v Švico. Vse te stvari so propadle, ostaja pa upanje, da realizirava potovanje v Kanado, ki je planirano za september. Čeprav nama je odpadlo kar nekaj izletov in potovanj, pa se vseeno ne sekirava pretirano. Sva jih nadomestila z izleti po Sloveniji, ki naju res navdušujejo.
Se bodo po koncu krize vajine popotniške navade in želje kaj spremenile?
Hm, težko je reči, kdaj bo konec krize. V Sloveniji načeloma epidemije nimamo več in tudi sicer se je življenje vrnilo v stare tirnice. A vseeno ta trenutek ne planirava potovanj v tujino, ker so razmere drugod še vedno negotove, hkrati pa tudi ne veva, ali se ne bo morda situacija ponovila. Zato lahko rečeva, da trenutno nič ne planirava in se bova za dopust oz. potovanje odločala v zadnjem trenutku glede na okoliščine. Ko pa bo cel svet prebrodil krizo, ko se bodo letalske povezave vzpostavile nazaj in ko ne bo več strahu pred okužbo, pa si mislim, da bova potovala podobno kot prej. Že dosedaj so bila najina potovanja usmerjena v naravo, v kampiranje, hribolazenje in plezanje. Socialno distanciranje pri nama tudi pred korono ni bilo problematično.
