Kakšno je idealno kolo in 3 vprašanja, ki si jih zastavite ob nakupu

Že imate idealno kolo? Zdi se, da je z uspehi slovenskih kolesarskih šampijonov zanimanje za ta šport strmo naraslo. Še več, zaradi zmag Pogačarja, Rogljiča in Mohoriča, je zanimanje preraslo celo v kolesarsko evforijo.

Kako je kolo postalo obvezno prevozno ali rekreativno sredstvo vsakega Slovenca? K priljubljenosti kolesarstva je nedvomno pripomogla tudi nedavna globalna pandemija, ki nas je v spodbujanju ohranjanja medsebojne varnostne razdalje posedla na kolesa. Kolesarjenje je tako predstavljalo idealen šport, saj  smo se na ta način lahko povsem odgovorno rekreirali in hkrati upoštevali vladne ukrepe. Pandemija in nenavadni ukrepi so minili, naše navade pa so ostale.

Kako torej kupiti idealno kolo za vaše potrebe?

Tako je danes skoraj nemogoče kupiti novo kolo iz zaloge, saj je povpraševanje krepko preseglo ponudbo. Če ga še niste, pa bi tudi vi radi zajahali kolesarski val, vam bomo v spodnjih odstavkih skušali pomagati pri lažji odločitvi za nakup novega kolesa. Kolo je sila preprosto prevozno sredstvo, saj za delovanje potrebuje le okvir, krmilo, sedež, dve kolesi, dva zobnika, verigo in pedala. Zaželeno je da ima kolo tudi zavore, kar vožnja po velodromu tudi potrjuje.

Prvo vprašanje: kakšne so moje potrebe in kakšen tip kolesa mi najbolj ustreza?

Verjetno veste, da se kolesa med seboj – kljub vsem zgoraj naštetim skupnim lastnostim – močno razlikujejo glede na namen uporabe. Tako ločimo med gorskimi/MTB, treking/cross, cestnimi, mestnimi, otroškimi, BMX, električnimi, zložljivimi in drugimi kolesi. Pred nakupom morate temeljito razmisliti o svojih potrebah. Če kolo kupujete, ker bi se radi z njim vozili v službo, boste za to izbrali mestno ali električno kolo. Če pa slučajno razmišljate o tem, da bi se primerjali z najboljšimi cestnimi kolesarji, kot so naši kolesarski heroji, boste zagotovo potrebovali cestnega. Če obožujete neokrnjeno naravo in bi radi pridobili nekaj kondicije, potem morate razmisliti o nakupu gorskega oziroma MTB kolesa.

V zadnjih letih je pravi razcvet doživela panoga električnih koles. Ta so na voljo za vse tipe, saj brez težav najdemo mestno električno kolo, gorsko električno kolo ali pa tudi cestno električno kolo. Električno kolo s pomočjo električne energije olajša marsikateri vzpon, zaradi teže njegove baterije pa bo kolesarjenje brez pomoči še kako težko. Električno kolo vam bo tako omogočilo, da boste z nekaj manj napora dosegli do sedaj nedosegljive cilje.

Drugo vprašanje: velikost, oprema in znamka

Ko ste se odločili za vaš idealen tip kolesa, se lahko končno posvetite izbiri znamke, opreme, predvsem pa velikosti kolesa. Velikost okvirja kolesa mora biti prilagojena vaši višini, sicer vas lahko ob dolgotrajnem kolesarjenju doletijo bolečine. S tem se bo kolesarski užitek prelevil v kolesarsko nočno moro. Le največji mazohisti uživajo v bolečem križu. Velikosti okvirjev se med znamkami razlikujejo, zato vam svetujemo, da si podrobno ogledate mere koles. Še najbolje pa je, da kolo preizkusite v enem od bližnjih kolesarskih servisov in trgovin. Le tako boste lahko prepričani, da boste naročili kolo, ki bo popolnoma ustrezalo vašim dimenzijam.

Ko boste prepričani, da je izbrana velikost primerna za vas, si lahko pričnete ogledovati tudi dodatno opremo, ki jo nudijo kolesa. Če nameravate kolesariti rekreativno, le nekaj ur tedensko, potem zagotovo ne potrebujete najelitnejše opreme, kot jo imajo profesionalci. Če pa na kolesu preživite več ur dnevno, vam priporočamo, da tehtno razmislite o kakovosti serijske opreme. V mislih imamo predvsem kolesarski sedež, krmilo in menjalnik.

Tretje vprašanje: kje kolo najdem še ceneje?

Če želite idealno novo kolo najti kar najhitreje, vam toplo priporočamo, da si ogledate izredno pestro ponudbo koles, ki je na voljo na spletni strani ceneje.si. S pomočjo izjemno uporabnih filtrov boste v nekaj klikih zožali ponudbo in hitro poiskali idealno kolo za vas. Predvsem uporaben je filter, ki kolesa razdeli po tipu oziroma kategoriji. Ceneje.si pa se, poleg velikega števila kolesa, lahko pohvali tudi z najugodnejšimi cenami na spletu. Tako ne boste našli le najboljšega, ampak tudi najcenejše kolo, ki se povsem poda vašim potrebam. Srečno na poti!

Avtor: Ceneje.si
Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki z 31-letnim defenderjem lovi neverjetne dogodivščine #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Bi šli v hlad Javornikov na brezplačno vodeno kolesarsko turo?

Raziskovanje Slovenije s kolesom je še prijetnejše, če se lahko poletni vročini umaknete v hladno senco Javorniških gozdov. In še boljši del – najboljše kotičke, ki jih skrivajo Javorniški gozdovi, lahko spoznate na povsem brezplačni vodeni turi! Kako? Berite naprej.

Javorniški gozdovi, ki se nadaljujejo v Snežniške gozdove, so največji sklenjen gozd v našem delu Evrope ter prava izbira za odmaknjeno kolesarjenje v poletni vročini. Javorniki so planota, ki se dviga med Postojno in Pivko na jugu ter Cerkniškim poljem na severu. 

Javorniški gozdovi s kolesom na brezplačni turi

Za vse tiste, ki bi te kotičke radi obiskali v družbi vodiča, ki točno ve, kje najdete najlepše razglede, občina Postojna v sodelovanju z Bike Slovenia vabi na brezplačno kolesarsko vodenje.

Brezplačne kolesarske ture se lahko udeležite v nedeljo, 19. julija 2020. Zbor izletnikov bo pred TIC Galerijo pri knjižnici Bena Zupančiča v Postojni, ob 8.30. Prijave so obvezne – več informacij najdete TU.

Čez Javorniške gozdove do Rakovega Škocjana in Postojne

Po utrjenih makadamskih poteh boste z zmernim tempom premagali vzpon in prečili prostrane Javorniške gozdove ter se na drugi strani zapeljali nad Cerkniškim poljem in jezerom vse do Rakovega Škocjana. Tam si lahko ogledate čudo narave, Mali in Veliki naravni most. V hladu gozda si boste privoščili še energijsko pavzo ter nadaljevali do Postojne. Tam vas bosta že od daleč pozdravljala mestni hrib Sovič in v daljavi mogočna kraška planota Nanos.

Poskrbite za primerno opremo!

Oprema, brez katere ne bo šlo: tehnično brezhibno treking ali gorsko kolo s profiliranimi gumami in sprednjim vzmetenjem, obvezna je tudi kolesarska čelada, rokavice, rezervna zračnica, primerna oblačila ter zadostna količina hrane in pijače.

Tehnični podatki poti

Dolžina: 50 km
Skupni vzpon: 800 vm
Trajanje: 6-7 ur
Podlaga: makadam, asfalt
Zahtevnost: kondicijsko srednje zahtevna oz. tehnično nezahtevna tura

Želimo vam varno kolesarjenje in veliko užitkov!

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE: Postojnska jama: zdaj lahko obiščete “zmajeve mladičke”, ki so osvojili svet

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

 

Slovenki, ki s petimi evri na dan že pol leta kolesarita čez Južno in Srednjo Ameriko

Na poti sta že dobrih sedem mesecev. Na dan zapravita pet evrov na osebo. Vse, kar imata, vozita na kolesu. To sta Anja in Barbara, dekleti, ki ju srečate tudi pod imenom The Bike Wanderers in ju na tej poti čaka še ogromno kilometrov ter dogodivščin. Kakšna je njuna zgodba?

“Sva dve preprosti in skromni punci iz naše majhne zelene dežele, ki sva se odločil odkriti svet na kolesih,” mi Anja Antolič in Barbara Marčič – The Bike Wanderers odgovorita na vprašanje, kdo pravzaprav sta. Več o njuni dogodivščini pa v spodnjem intervjuju.

Vajin cilj na tokratnem potovanju je prekolesariti Južno in Srednjo Ameriko. Od kod ideja za takšen podvig?

Tako je. Ideja se je porodila že dolgo časa nazaj. Mogoče se je vse skupaj začelo že s telenovelami, ki smo jih takrat skoraj vsi gledali in se tako učili tudi španskega jezika. In pa še kasneje z ogledom filma posnetega po resnični zgodbi. Gre za film Motoristov dnevnik, kjer sta jo Che Guevara in njegov prijatelj Alberto mahnila po Latinski Ameriki z motorjem. Mogoče je k potovanju prispeval tudi sam študij španščine, Španija ni bila več dovolj za odkrivanje tega nadvse zanimivega jezika in porajala so se nama vprašanja o življenju, ljudeh, kulturi in običajih na drugem koncu sveta. In tako sva pristali tukaj – v Latinski Ameriki. 

Kje smo vaju ujeli tokrat in kako dolgo sta že na poti? Imata kakšno časovno omejitev, kdaj podvig zaključita?

Na poti sva že dobrih 7 mesecev. Trenutno se nahajava v Boliviji in se s kolesi odpravljava prekolesarit najbolj slano puščavo na svetu Salar de Uyuni.

Časovne omejitve nimava, zato tudi težko govoriva o koncu. Čas bo pokazal, kako in kaj. Najina želja je prikolesariti vsaj do Kolumbije ali pa Mehike, tako da je pred nama še kar nekaj kilometrov.

Katere države sta že prevozili na tokratnem tripu?

Do sedaj sva prevozili Argentino, kjer sva potovanje tudi začeli in majhen del Čila ter Bolivije.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Točne poti nimava začrtane, saj sva mnenja, da so stvari, ki se zgodijo spontano, vedno najlepše in najboljše. Imava okviren načrt, ki je ta, da se počasi pomikava proti severu. Seveda nama pri izbiranju poti veliko pomagajo z nasveti in predlogi tudi drugi kolesarji, ki prihajajo s severa, včasih pa poklepetava tudi z domačini, ki zelo dobro poznajo tukajšnjo okolico in se orientirava po njihovih nasvetih.

Kakšen izziv je vse svoje imetje za naslednjih nekaj mesecev spakirati na kolo? In kakšen izziv je vse to prevažati?

Precej preprost. Ko si na poti nekaj dni, se zares zaveš, kaj je resnično pomembno in kaj sploh potrebuješ ter česa ne. Izziv vse to prevažati je velik, saj gre vseeno za neko dodatno težo, ki se zelo pozna pri poganjanju pedal v hrib, a po drugi strani majhen, saj na kolesu prenašava najino svobodo, ki nima ne teže in ne cene.

Sta se na podvig fizično kaj posebej pripravljali?

Ne, nisva. Zadnji dve leti sva bili zelo zaposleni, opravljali sva razna priložnostna dela, ki so se pojavila in počasi varčevali ter postopoma izbirali opremo za to potovanje. Tako da časa za fizične priprave ni bilo kaj dosti.

Gresta na pot tudi, ko vama vremenske razmere niso naklonjene?

Seveda. Kolesariva, ko je zunaj sonce, dež ali veter. Vremenske razmere nama niso vedno naklonjene, a kot pravijo, za vsako nevihto vedno posije sonce.

Česa vaju je bilo pred potovanjem najbolj strah? In kje je bil strah (ne)upravičen?

Malce strahu do neznanega je bilo vedno prisotnega, a je ta kmalu potem ko sva pognali pedala iz Ushuaie počasi izginil. Dobri ljudje, ki sva jih srečevali na poti, so tudi pomagali odgnati ta strah in nama približati “tujo” deželo.

Kaj počneta, ko ste doma?

Delava in varčujeva za naslednje potovanje.

Na kakšen način si financirata svoje poti?

Konkretno za to potovanje sva garali 2 leti v Ljubljani. Opravljali sva razna dela, ki so se nama ponudila, delali sva v proizvodnji, raznašali oz. dostavljali hrano pozimi na kolesu, opravljali dela v knjigarni in kolesarski trgovini.

Vajino potovanje je načeloma nizkoproračunsko, tudi spita kar na prostem. Katera so bila vajina najbolj nora prenočišča do zdaj?

Ne le načeloma. Dejansko JE nizkoproračunsko. Najin dnevni proračun je 5 evrov na osebo, kar pomeni, da imava denar zgolj za hrano. Večino časa divje kampirava s šotorom nekje sredi ničesar in si sami kuhava hrano s prenosnim gorilnikom.

Vsako prenočišče je zgodba zase. Misliva, da bo najbolj noro prenočišče to, ki še pride, ko bova šotor postavili sredi slane puščave in naju bo obdajala neskončna belina, nebo pa bo razsvetljevalo na miljone zvezd. So pa bila nora “prisilna”divja kampiranja ob cestnih jarkih, ker drugje ni bilo nikakršne zaščite za veter.

Pa hrana? Živita od instant pripravkov nad plinskim gorilnikom ali si privoščita tudi kakšno lokalno pojedino?

Najina hrana so večinoma špageti in riž s kakšno zelenjavo iz konzerve ali parmezanom.

Seveda, včasih naju tudi lokalci povabijo ali pa nama pripravijo kakšno tipično lokalno jed. Zadnjič sva tako poskusili tipični bolivijski zajtrk, ki se mu reče api. Api je topla tekočina vijolčne barve, gre za koruzno moko iz rdeče koruze, ki jo skuhajo in vanjo dodajo sladkor, cimet in klinčke. Napitek je božansko dober in noro dobro diši. Poleg tega napitka pa zjutraj pojejo še nekakšen ocvrt kruh, ki je polnjen z malo sira.

Koliko stikov z lokalci imata na potovanjih? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Zelo veliko. Obe sva namreč študirali španščino in tekoče govorjenje tega jezika nama omogoča sporazumevanje z lokalci. Včasih pošljeva tudi kakšno prošnjo na Couchsurfingu, ki je tukaj v Južni Ameriki zelo raziširjen in pa na Warmshowers, aplikacija, ki se uporablja zgolj za kolesarje in tako nama velikokrat tudi domačini odprejo vrata svojega doma. Vsi ljudje, ki so nama na takšen ali drugačen način pomagali na tej poti, so nama prirasli k srcu in čisto vsem bova za vedno hvaležni iz srca.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Težko. Spomini sčasoma zbledijo in lepo je imeti kakšno fotografijo, ki te popelje nazaj v tisti čas, kraj, trenutek …

Kakšen tip popotnikov sta?

Kolesarski, avanturištični, svobodni …

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Ne drvite od točke A do točke B. Pozabite na čas. To ni bistvo potovanja. Ustavite se, zadihajte, poglejte, kje ste, uživajte v okolici, spoznavanju novih ljudi in kultur. Aja, pa če imate možnost, se usedite na kolo, občutek vetra v laseh in neskončne svobode je nepozaben.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Argentinske empanade – zvitki polnjeni z mesom/sirom/koruzo/zelenjavo

Čilenska sopaipilla – ocvrti kruhki

Bolivijski zajtrk Api – topli napitek iz koruzne moke

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Močan Patagonski veter, ob kateremu se počutiš čisto nemočnega.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Strah. Veliko ljudi ne potuje in imajo to idejo, da je zelo nevarno spati v šotoru in potovati sam takole po svetu. No, midve to počneva in vam lahko poveva, da ni nevarno. Noči so veliko mirnejše kot v kakšnem stanovanjskem bloku …

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

To, da na kolesu nimaš nikoli preveč vode in hrane. To da v Patagoniji ne planiraš, koliko kilometrov boš naredil na dan, ker jih ne boš, saj ti bo veter vedno prekrižal vse načrte. In to, da lahko zaupava ljudem. Seveda tudi to, da je kljub slabim dnevom jutri vedno nov dan.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Ko tako dolgo goniš po puščavi, se spomniš na vso to zelenje, ki ga imamo v Sloveniji. Drugače pa seveda pogrešava dobro mamičino in babičino kuhinjo, družino ter najine prijatelje.

HITRIH 6

Najljubša država: Španija

Najljubše mesto: Toledo

Najljubša plaža: hrvaške plaže otokov

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: kolo

Najljubši jezik: španščina

Foto: The Bike Wanderers/osebni arhiv

Anji in Barbari ter njuni kolesarski ameriški turneji lahko sledite prek The Bike Wanderers na INSTAGRAMU in na FACEBOOKU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Goni Pony: S ponijem na Vršič? Zakaj pa ne!

Ste pripravljeni? 1. junija se na vršiško cesto vrača peta izvedba dogodka Goni Pony. Gre za zabavno kolesarsko prireditev s tekmovalnim značajem. Goni Pony od leta 2015 pod Vršič privabi številne ljubitelje rekreacije. Ti se v hrib zaženejo v retro oblačilih osemdesetih in devetdesetih na starodobnih kolesih nekoč slovite ljubljanske tovarne koles Rog.

Prijave so odprte na www.redbull.si/gonipony do 29. maja oziroma do zapolnitve mest. Najcenejše prijave so sicer že mimo, a do 22. maja so še vedno po 25 evrov. Od takrat do zaključka prijav pa bo startnina znašala 50 evrov.

Proti Vršiču, dokler kolesa in telesa ne odpovedo

Na prvi dirki s kolesi pony leta 2015 je iz Kranjske Gore startalo 284 kolesarjev, med njimi kakšnih trideset deklet. Več, kot si je ob prvotni zamisli kdorkoli lahko mislil. Vsi seveda niso prišli do table “Vršič, 1611 m. n. m.”, so se pa trudili, dokler kolesa ali telesa niso odpovedala.

Ciljno črto je prečkalo 231 moških in 15 žensk, najbolj lagodni so si za vzpon vzeli skoraj dve uri. Najhitrejši Jeseničan Lenart Noč pa je razdaljo premagal v času 47 minut in 47 sekund, med kolesarkami pa Jasmina Jelovšek v uri, štirih minutah in 19 sekundah.

Lani je Laura Šimenc razdaljo od Hotela Ramada do Vršiča premagala s časom 48:48,19 minut, med moškimi je Luka Ljubič zmagal s časom 43:27,22 minut. Ljubič je postavil rekord proge, ki pa je zaradi tega, ker so nekateri startali prehitro, zgolj neuraden.

Ekstremni podvig in zabava v enem

Organizatorji tega dogodka so uspešno združili dva izziva. Ekstremni podvig in zabavo v enem, kar kolesarski vzpon na najvišji slovenski cestni prelaz z drobnim zložljivim kolesom vsekakor je. Tekmovalni dogodek pa je poskrbel za prav posebno nostalgično obarvano evforijo in iskanje novodobnega statusnega simbola. V zadnjih letih, odkar organizirajo dirko Goni Pony, so organizatorji poskrbeli za vrnitev nekdaj najbolj zaželenega darila številnih Slovencev, kolesa pony.

Vsi, ki so kolesa odpeljali na deponije s starim železom, se sedaj sprašujejo, kaj jim je bilo tega treba, številni mladci in mladenke pa brskajo po garažah starih babic in dedkov ter tet in stricev v upanju, da bodo pod šaro zagledali nepogrešljivo kolo mladosti njihovih staršev. Organizatorji so lani naredili izjemo in na dirko uvrstili tudi tiste, ki namesto legendarne različice iz 20. stoletja vozijo nove ponyje letnik 2017 model classic, ki nastajajo pod okriljem velenjskega Gorenja.

Foto: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Pool

PREBERITE ŠE: Amsterdam: 5 idej za nepozabne foto spomine

Manca Korelc, tisto dekle, ki s kolesom obiskuje vsa slovenska jezera

Veste, koliko jezer imamo v Sloveniji? 100, 200, 1000? Več! V tokratnem Vandraj intervjuju sem klepetala z Manco Korelc, športnico in podjetnico, ki stoji za projektom Moja jezera. Njena energija je neusahljiva in kar malo nalezljiva, kar boste zaznali že ob prvem stiku z njo – če vam slučajno že njen projekt ni dovolj dober dokaz tega.

Cilj njenega projekta Moja jezera je obiskati, raziskati in popisati vsa slovenska jezera. In to kar s kolesom. Ko sva govorili, jih je obiskala že 793, a glede na njeno aktivnost in tople pomladne dni, ki nas razvajajo, se je številka vmes zagotovo že povečala. Manca prihaja iz Kočevja, zato je odgovor na vprašanje, katero jezero je njej najljubše, jasen. Kočevsko, seveda! “Na naše jezero me veže cel kup krasnih spominov,” mi je pojasnila svojo izbiro. Kdo je torej Manca?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Manca, izjemno energična podjetnica, raziskovalka jezer, predavateljica in športnica, ki jo definira nenehna želja po napredovanju na vseh področjih. Rada premikam svoje meje, saj je zunaj cone udobja je najbolj zanimivo.

Pomladi 2017 ste zagnali projekt Moja jezera, v sklopu katerega želite obiskati vsa slovenska jezera, bajerje in ribnike. Teh je v resnici ogromno in ne obsegajo zgolj Bleda, Bohinja, Jasne in Zbilj… Do zdaj ste jih obiskali že 793. Koliko izletov je še pred vami?

V tem trenutku je na spletni strani že 793 jezer. Načrtujem vsaj podvojiti to številko.

Manca na domačem Kočevskem jezeru – njej najljubšem.

Uradne številke, koliko takšnih voda imamo v Sloveniji, pravite, da sploh (še) ni. Torej boste s projektom in popisom postavili še en pomemben mejnik?

Uradna številka je okoli 1300, neuradno (ki tudi ni popolno) število vseh oblik stoječih voda je mnogo višje. Z raziskovanjem v projektu sem ugotovila, da so jezera (bajerji, mlake, ribniki, kali ipd.) izjemno nestanovitni, zato je nemogoče določiti enoznačno številko. Geografija pravi, da vsako jezero nekoč izgine, tako da sploh ne moremo govoriti o eni številki.

Oktobra 2019 napovedujete tudi izid knjige o jezerih Slovenije. Boste do takrat torej obiskali vse, ki jih imate v načrtu?

Izid knjige smo nekoliko prestavili. Do knjige bom zagotovo obiskala vsa, ki bodo opisana v knjigi, bo pa še vedno premalo časa za vse. Sicer pa veste, Moja jezera že davno ni več projekt, ampak način življenja. Težko si predstavljam, da jih bom kdaj nehala odkrivati.

Ste si ob zagonu projekta predstavljali, da bo zrasel v kaj tako velikega?

Vedela sem, da bo velika zgodba, nisem pa pričakovala, da bo tako hitro dosegla toliko ljudi. Prvo leto sem bila z jezeri v ogromno medijih: spletnih, tiskanih, radiu in TV, za kar sem izjemno hvaležna.

Do jezer se najraje podate kar s kolesom. Koliko kilometrov imate torej za sabo, denimo v lanskem letu?

Za sabo imam z jezeri okoli 3500 kilometrov. Natančne številke žal ne morem podati, saj so mi pred kratkim ukradli kolo, na katerem je bil tudi števec.

So naše ceste primerne za kolesarje?

Za kolesarjenje je treba izbirati manj prometne ceste, saj zna biti sicer kar nevarno. Vesela sem, da se v Sloveniji gradi vse več kolesarskih stez, ki odpirajo vrata kolesarskemu turizmu.

Planšarsko jezero na Jezerskem

Slovenci vse več potujemo, pogosto pa se zgodi, da gremo prek meja še preden smo uspeli dodobra raziskati domovino, ali pa niti ne vemo, kaj vse v njej zamujamo. Se vam je še pred samim projektom kdaj zgodilo, da ste želeli na izlet, pa niste imeli ideje, kam? 

Lahko rečem, da sem tudi sama pred projektom Moja jezera izbirala bolj znane kraje, kot so Bled, Bohinj, Posočje ali morje. Šele ta mi je pokazal, kako malo sem vedela o Sloveniji! Pa še toliko je neodkritega. V samo dveh letih sem poleg jezer našla številne slapove, izvire, gradove, razgledne točke … Obožujem Slovenijo in njene male skrite kotičke.

Nam lahko zaupate top 3 jezera po vašem izboru za miren sobotni izlet? 

Samo 3 jezera? Težko nalogo ste mi dali. Naj poskusim: Planšarsko jezero na Jezerskem, Lovrenška jezera na Pohorju in Bukovniško jezero v Prekmurju.

Projekt ste začeli povsem sami, od iskanja jezer, načrtovanja poti, do fotografiranja in popisovanja ter seveda osveževanja spletne strani. Še vedno vse počnete sami? 

Tako je, še vedno sem v projektu sama.

Lovrenška jezera na Pohorju

Kadar ne kolesarite v smer jezer, ste sicer digitalna marketingašica. Mislite, da bi projekt – kljub odlični ideji – dosegel tako dobro izvedbo, če bi se ga lotil nekdo, ki marketinga nima v malem prstu? 

Dobro vprašanje. Verjamem, da mi znanje digitalnega marketinga zelo pomaga, pa vendar mislim, da so za moj uspeh ključno tudi moja konsistentnost, želja po ustvarjanju vsebin in deljenju z vsemi vami ter smisel za iskanje priložnosti za razvoj projekta. Znanje digitala je veliko lažje pridobiti kot ta neusahljivi drive, ki me determinira kot celotno osebnost, ne samo za Moja jezera.

Kaj je ključ za grajenje odzivne in zveste baze sledilcev na družbenih omrežjih? 

Konsistentnost – to najbolj poudarjam na vseh svojih predavanjih – pa tudi dobra unikatna vsebina, odzivnost na komentarje in pripravljenost, da v vsak košček vsebine dodaš delček sebe.

Kakšne odzive in poslovne priložnosti so vam prinesla Moja jezera?

Odzivi so neverjetno lepi z vseh strani, v prvem letu sem z nekaj blagovnimi znamkami sodelovala. Z nekaterimi sodelujem še danes. Nekaj nalepšega pa se mi zdi, ko se z ljudmi pogovarjam na kakšnih dogodkih in me prepoznajo po jezerih. Takoj imamo čudovito temo za pogovor. Če pa še ne poznajo projekta in ga omenim, se nasmejijo in ga pohvalijo. Asociacija Manca in jezera se mi zdi izjemna.

Jezero koča pri Planini

Na katerega od svojih projektov ste najbolj ponosni?

Mislite na splošno? Najbolj sem ponosna seveda na Moja jezera, saj je iz moje ljubezni do jezer prerasel v življenski slog, ki me uči o življenju z vseh dimenzij. Izjemno sem ponosna tudi na svojo podjetniško pot, ki se krasno razvija. Vse svoje projekte ustvarjam z željo po napredovanju in predajanju znanja drugim.

Vodotočno jezero

Foto: Manca Korelc/Moja jezera

Manci in njenem raziskovanju Slovenije lahko sledite na spletni strani Moja jezera ali pa jo spremljate na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Preberite še: Slovenski par, ki se je s terencem podal na polletno potovanje po Južni Ameriki

Najstnik, ki kolesari okoli sveta, je ostal brez kolesa

Saj ni res, pa je. Britanskemu najstniku Charlieju Condellu, ki se je s kolesom podal na pot okoli sveta, so ponoči izmaknili kolo. In vse ostalo imetje.

Charlie Condell je britanski najstnik, ki kolesari okoli sveta. V dobrih stotih dneh je prekolesaril 20 držav in 11.000 kilometrov, s svojim podvigom pa se želi v zgodovino vpisati kot najmlajša oseba, ki je prekolesarila svet.

Charlie je v svoji dogodivščini prekolesaril že Evropo, Bližnji vzhod, Indijo in jugovzhodno Azijo. Zdaj se bo poskusil prebiti še čez vzhodno obalo Avstralije, nato pa bo nadaljeval po Novi Zelandiji in ZDA.

A nepridipravi do mu prekrižali načrte. V kraju Townsville na severu Avstralije so mu ukradli kolo, poleg tega pa so mu izmaknili še potni list, opremo za kampiranje in kolesarsko opremo.

Njegovo črno-zeleno kolo znamke Cervelo, ki ga je poimenoval Colin, je skupaj z vsem ostalim izginilo v hostlu, kjer je prenočil. Policija v Queenslandu je že javno pozvala nepridiprave, naj kolo vrnejo lastniku.

Kraja, ki mu je prinesla tudi nekaj dobrega 

Charliejevo potovanje sicer nima velike medijske podpore, njegovo zgodbo spremlja zgolj peščica sledilcev. A stvari so se s krajo spremenile. Kot je zapisal na Instagramu, kjer mu (za zdaj) sledi le okoli tisoč ljudi, mu vse od kraje telefon zvoni kot nor.

Z vseh koncev sveta namreč dobiva ponudbe in pomoč, njegova zgodba pa je zaokrožila po televizijah, radiih in časopisih v manj kot enem dnevu. Sreča v nesreči mu bo tako kmalu vrnila izgubljeno in pot bo lahko nadaljeval še z večjo podporo.

Končati mora pred 19. rojstnim dnem

Če želi podreti rekord, pa bo moral svet prekolesariti pred 20. marcem, ko bo upihnil 19. svečko. Le tako namreč lahko premaga 19-letnega Britanca, ki trenutno drži rekord najmlajšega človeka, ki je prekolesaril svet.

Foto: Instagram/Charlie Condell

PREBERITE ŠE:

Slovenijo je obiskala Suki, popotniška mačka z življenjem, ki ji ga zavidamo

Nizozemci s kaznimi nad uporabo telefonov na kolesih

Če ste že kdaj raziskovali Amsterdam, vam je jasno, da je kolo kralj prevoznih sredstev, na katerega prisegajo Nizozemci.

Poletje, zima, sonce, dež ali sneg, Nizozemci kolesarijo kjerkoli in kadarkoli. Čeprav jih je 17 milijonov, imajo Nizozemci kar 23 milijonov koles! Ta so zanje podaljški telesa, podobno, kot so to postali tudi pametni telefoni. Žal pa vse troje hkrati ne bo šlo.

Nizozemska vlada je predstavila predlog zakona, s katerim bodo prepovedali uporabo telefonov tudi na kolesih. Predlog predvideva 230 evrov globe za kršitelje, ki bi na kolesu telefonirali, pisali sporočila, fotografirali, oziroma ga kakorkoli uporabljali – razen s pomočjo sistema za prostoročno komuniciranje.

Uporaba mobilnih telefonov v prometu – tako med vozniki avtomobilov, motoristi, pešci in kolesarji – predstavlja vedno večjo nevarnost. Kar ena od petih nesreč, v katere so bili vpleteni mladi, naj bi se zgodila zaradi uporabe telefona.

Zakon, ki ga morajo sicer še potrditi, naj bi začel veljati julija 2019.

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE:

V Firencah ne smete več jesti na ulici (tudi sladoleda ne)

Konec raziskovanja Prage s kolesi

Priljubljena češka prestolnica je prepovedala uporabo koles v določenih predelih strogega središča mesta med 10. in 17. uro, saj naj bi kolesarji ogrožali turiste. Določena območja, ki so navadno preplavljena s turisti – od Karlovega mostu do trga Náměstí Republiky, so zdaj označena s posebnimi tablami, ki prepovedujejo kolesarjenje.

S to prepovedjo želijo zaščititi pešce, ki v vrhuncu sezone množično derejo v središče Prage – samo lani jo je obiskalo rekordnih 7,6 milijona ljudi. V Pragi so leta 2016 v središču mesta že prepovedali električna vozila, kot so na primer Segwayji. Od takrat je veliko ponudnikov turističnih storitev začelo za mestne oglede uporabljati kolesa, a očitno se bodo morali spet prekvalificirati.

Lokalci so se nad prepovedjo že pritožili, opozarjajo pa, da so se v zadnjih desetih letih v središču mesta, kjer so zdaj kolesa prepovedana, med pešci in kolesarji zgodile le tri resnejše prometne nesreče, kar je skoraj 10-krat manj kot med kolesarji in avtomobili, med katere so zdaj primorani iti.

“Nismo proti kolesarjem, a težava je v prostoru. V conah za pešce se moramo posvetiti pešcem, ne kolesarjem. In prav med temi vsak dan pride do konfliktov, kar je jedro problema,” je izjavil župan Prage Oldřich Lomecký.

 

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE:



Praga – osupljivo mesto ob reki Vltavi

S kolesom na vlak in odkrij čudovito Koroško

Vagon na sobotnem vlaku prilagodili za prevoz koles – Odkrivanje Slovenije s kolesom je vse bolj vabljivo

V sklop prizadevanj za širši razvoj kolesarskega turizma in vzpostavitev Dravske kolesarske poti, ki je že umeščena v prostor in naj bi jo postopoma zgradili v petih letih, spada tudi uvedba sobotnih vlakov na koroški progi od Maribora do Prevalj. Slovenske železnice so že uvedle vlak z dodatnimi prostori za prevoz koles.

Potniški vlaki se tako po več letih ponovno vračajo na koroško progo tudi ob sobotah, vse skupaj pa je, kot navajajo na Regionalni razvojni agenciji (RRA) Koroška, rezultat dobrega sodelovanja med RRA Koroška, direkcijo za infrastrukturo in Slovenskimi železnicami. Kot poudarjajo na RRA, je to »velika pridobitev za kolesarski turizem«.

Po podatkih Slovenskih železnic so vse vlakovne garniture že od prvomajskih praznikov pripravljene za prevoz dodatnih 15 koles, saj so začasno odstranili del sedežev in prostor namenili za prevoz koles. Ker vlaki, ki vozijo po koroški progi, vozijo tudi proti Murski Soboti, se povečuje tudi možnost prevoza koles v tem delu Slovenije, navajajo na Slovenskih železnicah, kjer ugotavljajo, da kolesarjenje oziroma odkrivanje Slovenije s kolesom postaja vse bolj vabljivo in zanimivo za domače in tuje popotnike.

Dvakrat na dan

Na koroški progi med Mariborom in Prevaljami bodo vlaki z dodatnim prostorom za kolesa vozili vse sobote, začeli so 24. junija, do 2. septembra, in sicer iz Maribora dvakrat na dan proti Koroški in s Prevalj nazaj dvakrat na dan proti Mariboru.

Zaradi ponovne uvedbe sobotnih vlakov na koroški progi pa Slovenske železnice posebej opozarjajo preostale udeležence v cestnem prometu, ki prečkajo železniško progo v Dravski in Mežiški dolini, da to upoštevajo in so pri prehodih železniške proge previdni.

RRA Koroška skupaj z Zavodom za turizem Maribor – Pohorje in direkcijo za infrastrukturo ob odprtju sobotnega voznega reda vlakov na koroški progi pripravlja tudi predstavitveno novinarsko konferenco na vlaku ter promocijsko kolesarjenje po približno desetkilometrskem delu Dravske kolesarske poti med Vuhredom in Podvelko.

Na novinarski konferenci so sodelovali državna sekretarka z gospodarskega ministrstva Eva Štravs Podlogar, pomočnik direktorja Slovenskih železnic za potniški promet Miloš Rovšnik, vodja sektorja za železnice na direkciji za infrastrukturo Dejan Jurkovič in vodja projekta Dravske kolesarske poti v Sloveniji Uroš Rozman iz RRA Koroška.

Kolesarska pot ob reki Dravi v Avstriji prinaša tamkajšnjim turističnim delavcem okoli 150.000 turističnih prenočitev na leto, tudi priljubljenost te poti v Avstriji pa je obetavno znamenje za njen razvoj v Sloveniji. Kolesarska pot je ob Dravi v Sloveniji že umeščena v prostor na dolžini okoli 150 kilometrov, po napovedih Uroša Rozmana pa bi lahko bila Dravska kolesarska pot v Sloveniji dokončno urejena in povezana v petih letih.

STA

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.