Ko sem razmišljala, kam bi lahko pobegnila na krajši odklop, sem imela v mislih sledeče želje: sonce, divja narava, pohodniške poti in kotički, kjer možgani lahko preklopijo na tipko off. Vse to in še več sem našla na otoku Gozo, ki leži tik ob Malti. Izkazalo se je, da je bila moja odločitev zadetek v polno, če ne popolno.
Skok do tega pravljičnega otoka sploh ni tako velik. Z nizkocenovnim letalskim prevoznikom sem iz Trevisa letela do Malte in že čez nekaj ur sem bila na njenem sestrskem otoku Gozo. Zahvala za to gre odlično urejenemu javnemu prevozu tako na Malti kot na Gozu.
Občutek imaš, kot da si ves čas del filmske kulise
Na miniaturnem otočku, ki meri v dolžino le 14 kilometrov in v širino sedem, danes prebiva 30.000 ljudi. Življenje na Gozu nikoli ni bilo lahko in tudi danes ni. Temu pričajo številne zapuščene ali nedokončane hiše, ki jo jih zapustili domačini ter odšli v svet s trebuhom za kruhom. Pa vendar so mi idilične vasice posejane po otoku dale občutek, kot da se sprehajam v brezhibno in ljubko pripravljeni filmski kulisi. Kakor da so igralci že zapustili snemalno prizorišče, ostala sem samo še jaz s potepuškimi mucki in čarobnimi s soncem obsijanimi hišami. Hiše zgrajene iz lokalnega kamna krasijo pisani in prikupni balkoni. Dodatek ob njih so rdeče govorilnice, ki še zmeraj spominjajo na čas vladanja Angležev ali cerkve, ki so stalnica na vsakem koraku.
Da me filmska talentiranost otoka ni varala, potrjujejo številni filmi, ki so res bili tu posneti. Eden zadnjih je film Angeline Jolie in Brad Pitta, ki sta ob nastajanju filma z naslovom By the sea, na otoku preživela kar šest mesecev. Verjamem, da jima ni bilo hudega, saj je bilo njihovo delovno okolje zaliv Mgarr ix Xini, ki ga na otoku ni za izpustiti. Na tako majhnem kraju pa seveda ne primanjkuje govoric. Govori se, da je gospa, ki je v tem zalivu imela manjši bar, dobila 200.000 dolarjev, da je s svojim delom prekinila pol leta in svoje delovno mesto prepustila hollywoodskemu timu ustvarjalcev.
Gozo je raj za pohodniške duše
Ko sem ljudem omenila, da sem na Gozo prišla predvsem z namenom, da otok prehodim, so mi vsakič odvrnili: »Potem si prišla na pravi kraj.« Seveda sem takšne odgovore prej dobila od aktivnih in upokojenih Angležev, ki uživajo jesen življenja na soncu, kot tudi od domačinov, ki jim hoja ni tako zelo blizu. Mediteranska mentaliteta po večini hojo smatra kot tujko v vsakdanjem življenju. Ko sem prišla do kakšne razgledne točke, ki je bila dosegljiva z avtomobilom, je bil prizor zmeraj podoben in prikupno smešen. Jaz nekje na travi ali na plaži z oreščki v ustih, domačini sedeči v avtomobilih z obilnimi malicami v naročju. Ampak naš namen je bil isti. Zreti v čudovito sliko narave pred nami.
Pohodniki smo zasvojeni z lepimi razgledi in kot pohodnica sem dobila ogromen kos svoje droge. V nekaj dneh sem po etapah obhodila celoten otok. Divjih in nepozabnih 50 kilometrov. Pohodniške poti so delno označene, ampak velikokrat pride prav tudi lastna intuicija ter orientacija. Tudi ko sem izgubila sled za potjo, me je velikokrat pripeljalo do še bolj skritih kotičkov, ki so bili za nekaj trenutkov res samo moji in od mame narave. Ljudi s podobnimi idejami skorajda nisem srečala, kar je vse skupaj naredilo še bolj mirno in čarobno.
Zato se ne gre čuditi, da je tudi Odisej na svoji poti ostal na Gozu začaranih sedem let. Uročila ga je nesmrtna nimfa Kalipso. Sama na poti sicer nisem srečala nimfe, sem pa bila uročena nad klifi, podivjanim morjem med nevihto, prebujajočo naravo ter rdečo plažo.
Toliko kulture na tako malem otoku
Najverjetneje ni mediteranskega otoka, na katerem bi bili prebivalci bolj kulturno aktivni ter povezani kot so na Gozu. Temu pričata kar dve aktivni operni hiši in številne prireditve ter festivali, ki se dogajajo na otoku. Ti so sicer po večini pod okriljem cerkvenih praznikov in dogodkov, saj sta vera in cerkvena skupnost pri domačinih še kako pomembni. Pa vendar je izbor dogajanja pisan skozi vse leto. Paleto prireditev si lahko ogledate na uradni spletni strani otoka: www.visitgozo.com
Ko sem spoznavala lokalne ljudi, sem imela občutek, kot da vsak nekaj ustvarja. Pa naj gre za slikanje, igranje inštrumenta ali pisanje knjige. Glede na inspiritivno okolje v katerem živijo, se to ne zdi čudno, je pa presenetljivo. In ko sem vprašala prikupnega možakarja, zaposlenega v mlinu, kaj bo počel čez štiri mesece, ko se bo upokojil, mi je odgovoril: »Še več se bom družil s čopiči in slikal. Ko ne bom slikal, bom sedel na trgu in pil pivo ter počel nič.« Ko mu odgovorim, da si želim, da bi moje slikarske sposobnosti bile boljše, mi z nasmehom na obrazu pove: »Vsak zna slikati. Potrebno je le prijeti čopič v roke in slediti temu kar čutiš.«
Na Gozu sem sledila neki nevidni sili, ki me je za sedem dni poslala na otok poln lepih presenečenj. Brez da bi prej veliko vedela, kam grem in kaj me tam pričakuje, sem prišla domov s torbo polno nepozabnih razgledov, novih poznanstev, prazno glavo ter še bližje naravi.
Foto: Barbara Kuhar
