Mehika z otroki: 12-dnevni potopis mamice Jasne s koristnimi nasveti

Na kaj najprej pomislite ob besedi Mehika? Velika večina na narkokartele, pa na tortilje, tekilo, sombrero, mariachije in kaktuse. Kaj pa na družinske počitnice? 

Malo je ljudi, ki bi ob načrtovanju potovanja z majhnimi otroki pomislili na Mehiko. Kaj tam sploh početi? Ali ni prenevarno? Kako bodo otroci zdržali tako dolgo pot? Pa si upate? To so najpogostejša vprašanja, ki smo jih slišali, ko smo povedali, kam se odpravljamo na dopust. Glede na to, da so bili najini otroci v času potovanja stari 5 in 3 leta, najmlajši pa le 7 mesecev, so bila nekatera vprašanja upravičena. Ampak sama sva mnenja, da če se pred potovanjem dobro pozanimaš in pripraviš, v same priprave pa čim bolj vključiš tudi otroke, je Mehika idealna destinacija za družinsko potovanje. Kaj vse smo videli in predvsem, kako smo se na tako pot pripravili in jo preživeli praktično brez zapletov?


Na kaj ne smemo pozabiti preden se odpravimo na pot?

Preden se odpravimo na pot si je dobro prebrati napotke za potovanje na izbrano destinacijo na strani Ministrstva za zunanje zadeve (www.gov.si) in na strani www.zdravinapot.si, kjer dobimo informacije glede vize, konzularne pomoči ter nujnih in priporočenih cepljenj (za Mehiko se npr. priporoča cepljenje proti hepatitisu A). Več informacij konkretno za Mehiko najdete na naslednjih dveh povezavah: https://www.gov.si/drzave/mehika/ in http://www.zdravinapot.si/destinacije/severna-amerika/mehika. Za vstop v Mehiko je obvezno izpolniti tudi obrazec Multiple Immigration Form (FMM), ki ga dobite na letalu, lahko pa ga tako kot mi raje izpolnite že doma in vzamete s seboj (TUKAJ). Za več nasvetov, kako potovati z dojenčkom in majhnimi otroki preberite: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom.

Naš 12-dnevni potopis po vzhodnem delu mehiškega polotoka Yucatán:

1. DAN: Ljubljana – Istanbul – Cancún

Potovanje smo začeli 25. julija 2021, ko smo se malo po 15. uri odpravili na Letališče Jožeta Pučnika. Avto smo pustili v garažni hiši na letališču (za 15 dni smo plačali 110€) in ob 20. uri odleteli proti Istanbulu. Tam smo pristali nekaj po 22. uri, naslednji let pa smo imeli nekaj po 2. uri ponoči. Glede na to, da bo istanbulsko letališče, ko bo povsem dokončano, največje letališče na svetu, nam je čas do naslednjega leta minil res hitro. 

Let čez Atlantik je trajal 13 ur. Ker je šlo za nočni let, smo večino časa prespali, vmes pa malo jedli, malo klepetali, se malo igrali in sprehajali po letalu, pogledali pa smo tudi kakšno risanko in film. Pred pristankom v Cancúnu smo imeli krajši postanek v Ciudad de México, ki so ga otroci izkoristili za igro z drugimi otroki z letala, tako da je postanek minil hitro in ob cca. 13. uri po mehiškem času smo pristali v Cancúnu. 

Na letališču smo nekaj evrov zamenjali za mehiške pesose in si kupili karte za avtobus do Playe del Carmen, kjer smo imeli rezervirano stanovanje. Avtobusni prevoz ni drag, so pa cene kart odvisne tudi od ure odhoda avtobusa. Mi smo za to relacijo plačali 18 evrov za vseh pet. Glavni avtobusni prevoznik na tem območju Mehike je ADO, ki ima vse povezave in urnike objavljene tudi na spletni strani.

 

Vožnja od Cancúna do Playe je trajala dobro uro. Tako smo po dobrih 30 urah poti prispeli v naše stanovanje. Najeli smo ga preko Airbnb in za 10 nočitev plačali dobrih 600 evrov (najdete ga tukaj). S stanovanjem smo bili zelo zadovoljni, saj se nahaja v povsem novi zgradbi z varnostnikom, bazenom in garažo (kjer imaš lahko parkiran najet avto). 

Po tem, ko smo razpakirali kovčke, smo se sprehodili še do glavne ulice na Playa del Carmen, ki se imenuje La quinta avenida – imeli smo jo namreč le dobrih pet minut hoje stran od stanovanja. La Quinta Avenida se nahaja tik ob morju, na njej pa najdeš čisto vse – trgovinice, nakupovalni center, restavracije, stojnice z ulično hrano in napitki, lekarne, glavno avtobusno postajo ADO, bankomate in menjalnice ter znano skulpturo Portal Maya, kjer zvečer uprizarjajo majevske plese, los voladores pa se vsake pol ure zavrtijo v svojem značilnem stilu.

Ker smo bili precej utrujeni in predvsem lačni, smo se prvi dan samo na hitro sprehodili po Avenidi, pojedli večerjo in šli spat.

2. DAN: Playa del Carmen

Drugi dan smo izkoristili za raziskovanje okolice, nakup hrane, namakanje v bazenu in organizacijo izletov za prihajajoče dni. 

Že sam sprehod po supermarketu je bil eno veliko doživetje – toliko tropskega sadja po dostopnih cenah (mango, ananas, papaja, pitaya, avokado), pa nopal (vrsta kaktusa), ki ga uporabljajo predvsem v slanih jedeh in napitkih, sredi trgovine kar po tekočem traku tečejo sveže pečene tortilje, pa malo naprej na policah najdeš še čilijeve bombone, ki jih mehiški otroci brez problema jejo, zraven bomboni iz guanábane (vrsta sadja), mehiška kava, različne omake in še in še se najde.    

Popoldne smo preživeli na bazenu in tuhtali kam na prvi izlet. Ker je od marca do oktobra na tem delu Mehike sezona sargaške alge (el sargazo), smo morali vse izlete prilagoditi stanju plaž na posameznih lokacijah. Zaradi morskih tokov in vetra so plaže vsak dan različno zasičene z algami, zato je potrebno spremljati semafor, ki je objavljen na spletu (na Facebook-u npr. Red de Monitoreo del Sargazo de Quintana Roo). Naša plaža na Playi je bila prav vsak dan v oranžni ali rdeči fazi, zato je plavanje v morju na tem delu odpadlo. Ker pa so bližnji otoki ponavadi brez alg, smo za prvi izlet izbrali otok Isla mujeres. 

3. DAN: Isla mujeres

Na Islo mujeres smo se odpravili zgodaj zjutraj, saj pot do tja traja kar nekaj ur. Najprej smo se z avtobusom zapeljali do glavne avtobusne postaje v Cancúnu (karte za vseh pet so prišle slabe 4 evre), tam pa vzeli taksi, ki nas je zapeljal do pristanišča, kjer smo presedli na katamaran in se po turkizno modrem morju zapeljali do Isle mujeres (povratne karte za vseh pet so nas prišle 63 evrov). 

Ker smo bili že pošteno lačni, smo se najprej sprehodili do bližnje kantine s tipično mehiško hrano La Lomita. Je sicer malenkost odmaknjena od glavnega dogajanja, imajo le nekaj miz, ampak res okusno in poceni hrano. Poskusili smo s kozicami polnjene nepekoče čilije in hibiskusov sok, ki mu rečejo jamaica. Vrhunsko! Za dve glavni jedi, skledo dodatnih domačih tortilj, omakice, 2 soka in 2 piva pa smo plačali le 15 evrov. In to na otoku. Na splošno so otočki kar dragi, ampak vam priporočam, da si izbirate od glavnih ulic odmaknjene lokale, ker so precej cenejši, ampak bolj domači, bolj v pristnem mehiškem stilu in si upam reči, da tudi z okusnejšo hrano. 

Po kosilu smo se po uličicah s stojnicami in glavnim dogajanjem sprehodili do plaže Playa Norte. Bela mivka, palme in turkizno morje. Pa zasidrane jahte, lokali, koktejli, tropski sladoledi in še in še. Je sicer kar veliko ljudi, ampak si ni problem najti svojega prostora pod palmo ali v lokalu. Mi smo na plaži uživali le nekaj uric, potem pa smo mogli počasi nazaj, da smo se lahko do večera vrnili na Playo del Carmen. Če imate možnost, vam definitivno priporočam, da na Isli mujeres tudi prenočite, ker je en dan res premalo, da jo doživite v vsem kar ponuja. 

4. DAN: Cenote Calavera in Cenote Zacil-Ha

Četrti dan je bil rezerviran za odkrivanje cenotejev. Pa najprej pojasnimo kaj sploh je cenote. Laično rečeno je cenote naravni bazen s sladko vodo, ki nastane na apnenčastih tleh, ko se strop jame, napolnjene s podzemno vodo, vdre. Na mehiškem polotoku Yucatán je ta pojav zelo pogost, zato je na tem območju ogromno cenotejev. Nekateri hotelski resorti imajo poleg bazenov celo svoje cenoteje. Mi smo se odločili, da obiščemo dva, ki se nahajata v bližini znanega mesta Tulum, približno uro vožnje oddaljenega od Playe del Carmen.

Sprva smo planirali, da se do Tuluma zapeljemo z avtobusom, od avtobusne postaje do prvega cenoteja pa s taksijem. Ker pa bi predolgo čakali na naslednji avtobus do Tuluma, smo se odločili, da že kar na Playi vzamemo taksi in se zapeljemo direktno do Cenote Calavera. Za to relacijo smo plačali cca. 30 evrov. Pa še en nasvet – pri taksistih nikakor ne pozabite na barantanje. Ceno se da vedno še za kar nekaj evrov oziroma pesosov znižati. 

Za vstopnino v Cenote Calavera smo plačali cca. 20 evrov za vseh pet. Ta cenote je precej majhen, ampak znan predvsem kot idealen spot za »Insta fotko«. Okoli cenoteja je nekaj ležalnikov, tuši, gugalnice in manjši lokal. Sam cenote je precej globok, najglobja točka sega kar 18 metrov globoko. Poleg glavne odprtine sta zraven še dve zelo majhni odprtini, skozi katere ta pogumni skačejo v pokriti del cenoteja (jamo). Mi smo se tukaj zadržali le kratek čas, ker za otroke ni preveč aktualen, nato pa se s taksijem zapeljali do naslednjega cenoteja (cca. 5 minut vožnje). 

Prispeli smo v raj za družine z majhnimi otroki, v Cenote Zacil-Ha. Ta cenote je večji in preurejen v kopališče. Nahaja se sredi gozda, nad glavnim cenotejem je napeljan zip-line, zraven pa sta še dva bazena, tobogan, ležalniki in restavracija. Za vstopnino smo dali 25 evrov za vseh pet, se da pa tam tudi prenočiti. Če imate otroke, vam toplo priporočamo, da v plan izletov definitvno vključite tudi Zacil-Ha. Naša mulčka še danes sanjata, da bi se enkrat spet vrnili tja.Za pot nazaj na Playo smo se odločili, da preizkusimo še ti. los colectivos. Los colectivos so kombiji, ki vozijo na različnih relacijah. Imajo le začetno in končno postajo, lahko pa ga z dvigom roke ustaviš kjerkoli na cesti in se pelješ do željene točke. Ob vstopu poveš kje bi izstopil in ti ustavi. Vožnja s temi kombiji je zelo poceni, slaba stran pa je, da moraš na cesti čakati, da pride mimo. Mi smo ga ustavili pri cenoteju Zacil-Ha in se zapeljali do centra Tuluma (relacija Valladolid – Tulum), v Tulumu pa smo presedli na drugega, ki nas je zapeljal do Playe. Za celotno pot nazaj smo plačali 4 evre za vseh pet. 

Na Playi smo zvečer prevzeli še avto, ki smo ga najeli za naslednji dan. Za 24 ur, skupaj z vsemi zavarovanji in dvema avtosedežema, smo plačali slabih 80 evrov. 

5. DAN: Chichen Itza in Valladolid

Eno izmed 7 čudes sveta je piramida Kukulkan v majevsem mestu Chichen Itza.

Vstali smo že ob štirih zjutraj in se malo pred 6. uro odpravili proti enemu izmed sedmih čudes sveta – Chichen Itzi. Chichen Itza je arheološko najdišče, kjer se je nekoč nahajalo veliko mesto, ki ga je zgradila civilizacija Majev in je predstavljalo središče njihovega imperija. 

Vožnja do tja traja cca. 3 ure, se pa splača tako zgodaj štartati, ker je kasneje tam velika gneča. Poleg tega je dopoldne še vsaj približno znosno kar se tiče vročine, kasneje je še posebej za otroke kar naporno zdržati na vročem soncu. Vstopnina stane 22 evrov za odrasle in tri evre za otroke od 3 do 12 leta. Se pa lahko odločite tudi za osebnega vodiča, ki vas vodi skozi celoten arheološki park in vam razloži zgodovinsko ozadje, ki stoji za majevskimi ruševinami. Mi se zanj nismo odločili, ker so bili otroci še premajhni, da bi toliko časa sledili razlagi in ogledu. Ker sem tekom študija španščine že kar precej prebrala o Chichen Itzi, sem jim z nekaj zanimivimi dejstvi vseeno lahko osmislila ogled. Predlagam pa, da si v primeru, da se ne odločite za voden ogled, prej vsaj malo preberete o samem arheološkem parku ali o Majih na sploh, ker so bili res fascinantna civilizacija. Se pa kar velika večina obiskovalcev odloči za najem osebnega vodiča, ker so precej poceni in kar smo uspeli mimogrede slišati povejo res zanimive zgodbe in dejstva o Majih in njihovem načinu življenja.

Po dobrih treh urah v Chichen Itzi smo se odpravili nazaj proti Playi in se po poti ustavili še v mestu Valladolid. Magično mestece s pisanimi zgradbami, kjer se starejše Mehičanke po ulicah še dandanes sprehajajo v njihovih tradicionalnih oblačilih. Ker smo bili že pošteno lačni, smo najprej zavili v Casona de Valladolid, ki je znana po tipični yucatanski hrani. Gre za samopostrežno restavracijo, kjer ob vstopu plačaš cca. 30 evrov na osebo (otroci imajo zastonj), nato pa si lahko postrežeš karkoli in kolikokrat želiš. Super zadeva, če želiš degustirati več jedi po malem. Tudi pijače lahko spijete neomejeno. Mi smo poleg mehiškega piva poskusili še ananasov sok, sok guanábane, horchato (osvežilen napitek, podoben mandljevemu mleku) in pa mehiško kavo (kava s cimetom, rjavim sladkorjem, jabolkom in pomarančo). 

Po kosilu smo naredili še en hiter krog po centru mesta, se sprehodili čez glavni park, mimo katedrale, in se nato počasi odpravili proti Playi. Je pa v Valladolidu še kar nekaj zanimivosti, med drugim tudi cenote, ki se nahaja kar sredi mesta in pride prav, da se spotoma še malo ohladite. Mi smo ga morali žal izpustiti, ker smo hiteli nazaj vrniti avto. 

6. DAN: Playa del Carmen

Po treh dneh izletov smo šesti dan namenili počitku. Ostali smo na Playi, se kopali na bazenu, nakupili novo zalogo hrane in se sprehodili čez center mesta. Kosila nismo kuhali, ker se niti ne splača glede na to, da smo se nedaleč stran od glavne avenije zelo dobro najedli za dobrih 10 evrov. Na glavni aveniji (La Quinta Avenida) so cene v restavracijah precej višje kot kakšno ulico ali dve stran, tako da se vam splača malo sprehoditi in tam poiskati kakšno kantino. 

Ta dan smo na ulici poskusili tudi dve tipični jedi – pozol in marquesito. Pozol je sicer napitek, ampak je precej gost in nasiten, zato ga lahko štejemo že za en tak mali obrok. Gre za zelo osvežilen majevski napitek, katerega osnova sta koruza in kakavova zrna. Se ga pa dobi tudi z okusom kokosa. Zvečer smo poskusili še slavne marquesitas, ki so podobne našim palačinkam, le da testo po strukturi in okusu spominja na kornet, je lepo hrustljavo, napolnijo pa ga s slanim (npr. pršut in sir) ali s sladkim nadevom (Nutella, marmelada). Posebnost je predvsem v nadevu, ker sladke namaze mešajo s sirom. In lahko potrdimo, da gre odlično skupaj.

Med sladkanjem z marquesito smo si ogledali še predstavo ti. los voladores in se nato kar hitro odpravili spat, ker nas je naslednji dan že čakala nova dogodivščina.

Vsak dan se odvije predstava ti. los voladores.

7. DAN: Holbox

In ko pravim dogodivščina, mislim resno. Ta izlet je bil našima tri in petletniku, poleg cenoteja Zacil-Ha, najljubši. 

Iz pristanišča v mestecu Chiquilá smo s katamaranom odpluli na otok Holbox.

Zopet smo najeli avto in se zgodaj zjutraj odpravili proti pristanišču Chiquilá. Prispeli smo po cca. dveh urah vožnje, avto pustili na parkirišču (cena za ves dan je bila dva evra) in odpluli proti otoku Holbox (dobrih 20 minut vožnje). Povratna karta za katamaran nas je prišla približno 50 evrov za vseh pet. Ker otok  nima asfalta, so edina prevozna sredstva kolo, motor, štirikolesnik in golf avto. Tu pa tam na cesti vidiš tudi kakšen manjši tovornjak, ki prevaža sadje in zelenjavo, ki jo z ladjo pripeljejo s kopnega. Turisti se po otoku ponavadi prevažajo kar z golf avti, zato smo se tudi mi odločili za to opcijo. Najeli smo ga za šest ur in plačali 45 evrov. 

Ravno zaradi slabšega terena, smo se odločili, da ta dan Timov voziček pustimo doma in s seboj vzamemo le nosilko. To se je izkazalo za pametno odločitev, ker tam z vozičkom res ne bi nikamor prišli.

Ko smo dobili golf avto, smo najprej naredili en krog po centru mesta, kjer smo občudovali porisane zidove hiš, se ustavili in se seveda tudi poslikali pri slavnemu napisu HOLBOX in si privoščili mango na palčki. O tem, da ima mango tam totalno drugačen okus kot te, ki jih dobimo pri nas, verjetno ne rabim posebej poudarjati. Poleg vožnje po razruvani in prašni cesti po centru mesta, smo naš golf avto preizkusili tudi na mivki. Vam povem, da ni večjega užitka kot vožnja po peščeni plaži z belo mivko, razgledom na svetlo zeleno morje in vetrom v laseh. Pa vetra v laseh tukaj ne omenjam samo zato, da se lepše sliši, ampak dejansko ob taki vročini res paše vsaka najmanjša sapica.

Naslednja postojanka je bilo kosilo z razgledom na morje. Jedli smo burrito polnjen z govedino in takose z ocvto ribo, pili pa mangov in ananasov sok. Ko smo se najedli, je bil končno čas za namakanje v morju. Zapeljali smo se proti Punta Mosquito, avtoček parkirali ob plaži in komaj čakali, da se ohladimo v morju. Ampak ker je voda nizka, kar precej daleč namreč sega le do kolen, je bilo morje res toplo. Pa vseeno, otroci so tako uživali, sploh ta večja dva, ker sta lahko prosto tekala sem in tja, skakala, se kotalila, v glavnem to je bil za njiju en tak mali vodni raj. Za piko na i smo si na plaži privoščili še svež kokos in tipično mehiško otroško sladkarijo na palčki, ki jo naredijo iz tamarinde (indijski datelj) in začinijo s čilijem. Čeprav je bila precej pekoča, jih je naš petletnik zmazal kar nekaj. Je res lepo videti, kako otroci na potovanjih počasi tudi skozi hrano spoznavajo novo kulturo in njihove običaje ter tako dobijo tisto širino in odprtost za drugačnost in raznolikost, ki sestavlja naš planet. 

Čeprav bi na plaži najraje ostali kar do večera, smo jo morali popoldne že zapustiti, da smo se lahko do večera vrnili na Playo. Kako zelo smo uživali in kakšen dan je bil to za ta večja mulčka, ki še zdaj rada obujata spomine na pestro vožnjo z golf avtom in tekanjem po nizkem morju, je verjetno popolnoma odveč.

8. DAN: Playa del Carmen

Ker je bil za nami pester dan, smo se odločili, da osmi dan spet namenimo počitku. Ostali smo na Playi, se večino dneva kopali na bazenu, vmes pa skočili na kosilo in na daljši sprehod po manj turističnem delu mesta. 

Vmes smo se ustavili še v trgovini La Piñata, ki je en tak mali »candy land« s tipičnimi mehiškimi sladkarijami. Posebnost te trgovine je tudi ta, da v njej prodajajo sladkarije, s katerimi se napolni piñate. Piñata pa kot verjetno veste ne sme manjkati na nobeni mehiški otroški rojstnodnevni zabavi.

9. DAN: Tulum

Pred nami je bil še zadnji izlet, in sicer mesto Tulum. V planu smo ga imeli sicer že za prve dni, ampak smo zaradi slabega stanja plaž vse do zadnjega čakali in upali, da bodo tokovi in veter vsaj kakšen dan poskrbeli, da sargaška alga ne bo povsem okupirala njegove obale. Tega žal nismo dočakali, zato smo morali izpustiti tisti najlepši del Tuluma – plažo Playa Paraíso, ki slovi kot ena izmed najlepših plaž v Mehiki. Če boste tam v času, ko ne bo obdobja alg, se obvezno ustavite na omenjeni plaži.

Odločili smo se, da najprej obiščemo arheološki park, kjer majevske ruševine ležijo tik ob morju. Do tja smo se s Playe del Carmen zapeljali kar z avtobusom (za karto smo plačali pet evrov za vseh pet – na tej točki spet poudarim, da je cena kart zelo odvisna od ure odhoda avtobusa) in se od izstopne postaje še cca. 10 minut sprehodili do vstopa v park. Cena vstopnice za odraslega je dobre tri evre. V primerjavi z arheološkim parkom v Chichen Itzi je to najdišče manjšega obsega, tako da si ga hitreje ogledaš, je pa vseeno dobro priti čim bolj zgodaj dopoldne, ker tudi tukaj hitro udari močna vročina. Bi pa dodala še eno zanimivost tega majevskega mesta – obdan je z obzidjem, ki Majem ni služil v obrambne namene, ampak je ločeval nižji sloj od višjega. Znotraj obzidja, z direktnim dostopom do morja, je živel višji sloj, ki je lahko užival v vseh dobrotah in dobrinah, ki so z ladjami priplule do njih. Kot pa sem omenila že zgoraj pri Chichen Itzi, vam toplo priporočam, da si preberete kaj več o Majih in njihovem visoko razvitem načinu življenja.

Pri izhodu iz parka smo vzeli taksi in se zapeljali do hotelske cone v Tulumu, natančneje do njegove znamenite skulpture Ven a la luz. Gre za skulpturo, ki jo je zgolj iz naravnih materialov izdelal Daniel Popper in je dejansko vhod v hotel. Uprizarja povezanost med človekom in naravo, njen namen pa je ozaveščati o pomembnosti ekosistema. Med turisti je znan predvsem kot obvezna točka za »Insta fotko«, zato je pred njim vedno gneča in je potrebno za slikanje kar nekaj časa počakati v vrsti. Je pa hotelski del Tuluma na splošno znan kot instagramabilen predel, ker tam najdemo še kar nekaj podobnih spotov za fotkanje (nekaj predlogov najdete na naslednji povezavi: https://www.sinpostal.com/tulum/#fotosafari). Mi smo se spotoma ustavili še pri Barbie avtu, vse ostalo pa smo izpustili, ker je bilo sredi popoldneva enostavno prevroče, da bi prehodili še nekaj kilometrov. Vam pa priporočam, da si v Tulumu najamete kolo in si tako ogledate celoten hotelski pas, ki je vse skupaj dolg cca. 9 km. 

Preden smo se odpravili nazaj na Playo, smo želeli še na kosilo. Ampak hotelska cona Tuluma je na splošno precej elitna in temu primerne so tudi cene. Smo imeli kar srečo, da smo našli lokal (La Malinche), kjer so stregli tudi hrano, cene pa so bile precej nižje kot v restavracijah. Ko smo se najdeli, nas je taksi zapeljal do ADO avtobusne postaje v centru Tuluma, od tam pa smo se za nekaj evrov z avtobusom zapeljali nazaj na Playo del Carmen. 

10. DAN: Playa del Carmen

Dan pred odhodom domov smo želeli izkoristiti še za izlet s katamaranom na otok Cozumel, ki se nahaja zgolj 20 minut stran od Playe del Carmen. Slovi po lepih plažah, predvsem pa po dobrih lokacijah za snorklanje. 

Pa smo se nato zadnji hip premislili, ker bi verjetno precej hiteli glede na to, da smo se morali ta isti dan pripraviti še na pot nazaj v Slovenijo. Zato smo ostali na Playi, šli na mehiško kavo in kakav, se kopali v bazenu in večer preživeli pred Starbucksom, kjer smo poslušali latino glasbo v živo. Tako smo v stilu zaključili naše počitnice v Mehiki. Sicer nam je na seznamu ostalo še kar nekaj lokacij, ki jih nismo uspeli obiskati, ampak je bilo vseeno tudi to dovolj, da smo Mehiko lahko doživeli v vseh njenih barvah, njeni kulturi in naravnih lepotah. 

11. DAN: Playa del Carmen – Istanbul

Prišel je dan za odhod proti domu, vendar niti približno še čas za zaključek potovanja. Pred nami je bila namreč dvodnevna pot domov in kot vedno pravim, je tudi pot del potovanja, polna doživetij. Ob 9. uri zjutraj smo se z avtobusom odpravili na letališče v Cancúnu, kjer smo zapravili še zadnje pesose in se nekaj po 12. uri vkrcali na letalo za Instanbul. Jaka in Maj sta si na letalu zopet našla družbo sovrstnikov, tako da jima je let še prehitro minil. Tudi sedemmesečnik je presenetljivo veliko prespal glede na to, da smo imeli dnevni let. 

12. DAN: Istanbul – Ljubljana

Po pristanku v Istanbulu nas je čakal osemurni postanek, ki smo izkoristili za igro v letališki igralnici, kosilo in spanje na temu namenjenih stolih. Pozno popoldne smo sedli na letalo proti Ljubljani in okoli 20. ure pristali na brniškem letališču. Čez dobro uro smo bili že doma, skočili direktno v posteljo in končno spet zaspali v svojih posteljah.

Večji del osemurnega postanka na istanbulskem letališču smo preživeli v otroški igralnici.

Česa nismo uspeli obiskati:

Kot sem omenila že zgoraj nam je zmanjkalo časa, da bi lahko uspeli obiskati vse lokacije z naše izletniške liste, je pa tudi res, da je bil seznam precej optimistično zastavljen oziroma smo si nekatere lokacije zapisali zgolj na zalogo. Med njimi so:

Bacalar ali Laguna sedmih barv (Laguna de los Siete Colores)

Las Coloradas (roza jezero)

Xcaret Park (naslednjič ga definitivno obiščemo!)

– mesto Mérida

Cozumel

Isla Contoy

Cenote Saytun in Gran Cenote

Če v potopisu omenjenih lokacij ne želite obiskati v lastni režiji, imate na voljo tudi vodene izlete. Na Playi del Carmen agencije svoje izlete ponujajo kar na stojnicah, ki stojijo na glavni ulici La Quinta Avenida. Če imate v planu veliko izletov, je mogoče smiselno, da si prenočišča poiščete v različnih mestih in raje potujete npr. od S proti J vzhodne obale Yucatána (ali obratno), kot pa da ste stacionirani na enem mestu. Mi smo se za slednjo opcijo odločili zgolj zato, ker nam je bilo tako lažje kar se tiče prtljage, da ne bi vsake dva ali tri dni pakirali za pet ljudi. Če pa niste ravno izletniški tip popopnika, pa je ob celotni vzhodni obali ogromno hotelov, kjer ste lahko nastanjeni ves čas oddiha in počitnice namenite relaksaciji ali pa si vodene izlete rezervirate kar v samem hotelu. 

Za več vprašanj in utrinkov iz Mehike in drugih potovanj,
sledite Jasni na Instagramu Lajf z mulci

 

PREBERITE ŠE: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom

 

 

5 top idej za destinacije, kjer se poletje nikoli ne konča (za jesen 2021)

Poletja je pri nas že skoraj konec, kar pa še ne pomeni, da ste ga zamudili. Zbrali smo ideje za 5 top destinacij, kjer sonca in morja nikoli ne zmanjka in kjer se poletje nikoli ne konča. Upoštevali smo, da so to poletne destinacije, ki bodo predvidoma kljub pandemiji dostopne tudi v jeseni in zimi 2021. (Iz seznama so zato odpadli Bali, Šrilanka, Filipini in Tajska.)

Maldivi

Maldivi so sanjski zaradi svojih belih koralnih plaž, živahnega morskega življenja in svetlo zelenih palm. V avgustu 2021 so se znašli na vrhu lestvice destinacij, ki si jih ljudje želijo obiskati po pandemiji, saj so (z ukrepi PCT) lahko dostopni, plaže pa niso natrpane. Spadajo med priljubljene poletne destinacije za poroke in medene tedne, čudoviti so tudi za obisk z otroki. Odkar so se odprli tudi za lokalni turizem, je obisk veliko cenejši in dostopnejši tudi tistim, ki jih ne mikajo luksuzni resorti.

Madeira

Madeira je zaradi svoje klime pravi plavajoči rajski vrt. Leži tisoč kilometrov od Lizbone, sredi oceana. Znana je po gostoljubnosti domačinov, živahnih mestecih in sladkem vinu. Idealna je za vse, ki ljubite lahkotno pohajkovanje, morski zrak, bogato in raznovrstno floro, živahne barve in sladke vonjave. Madeira spada med poletne destinacije, ki bodo zbudile vse vaše čute. Trenutno na Madeiro leti čarter iz Ljubljane, še cenejša pa je letalska karta iz Benetk.

Sejšeli

Sejšeli niso samo letovišče s turkiznim morjem in belimi peščenimi plažami. Spadajo med poletne destinacije, ki so vredne obiska tudi zaradi znamenitosti in botaničnega vrta. Na otoku Mahe si lahko ogledate urni stolp, nekdanjo guvernerjevo palačo, ki je sedaj predsedniška rezidenca, Naravoslovni muzej, Državni zgodovinski muzej in botanični vrt. Na otoku Praslin obiščite narodni park Valle de Mai, ki je znan predvsem potem, da na njem raste unikatni morski kokos oziroma dvojni kokos, ki zori kar 30 let in ima obline ženskega telesa. Kako Sejšele doživite še ceneje, nam je zaupala Jasna Žaler Culiberg v intervjuju. 

Maroko (poletne destinacije)

Maroko je ena najbolj priljubljenih afriških destinacij med Slovenci, saj ponuja kup fotogeničnih znamenitosti in je v primerjavi z drugimi eksotičnimi destinacijami žepu še vedno precej prijazna. Stičišče kontrastov je mešanica arabske in berberske kulture, ki se prepleta z islamom. V Maroku boste ujeli vse od puščavske Sahare, vrhov Atlasa do obale Atlantika in Sredozemlja, ne manjka pa niti začimb in čaja, mošej in opečnatih kasb. Več o Maroku nam je zaupala Slovenka, ki je tam spoznala ljubezen svojega življenja, če ste ljubitelj Igre prestolov, pa si nujno preberite tole. 

Tulum, Mehika

Popotniki, ki želite namesto natrpanih plaž v Cancunu doživeti neokrnjeno mehiško lepoto, se morate pustiti do obale polotoka Yucatan do Tuluma. Ujet med Mehiko in karibskim morjem v sebi nosi ponosno zgodovino Majev, ki tam živijo še dandanes. V Tulumu boste lahko doživeli mehiško kulturo v vsej njeni polnosti in uživali v bogatih naravnih znamenitostih, od številnih čudovitih jam z globokimi bazeni do naravnih rezervatov za živali.

 

Še dve dobri ideji sta Zanzibar in Kostarika. Kmalu pa upamo, da se pandemija umiri in bomo poletne destinacije lahko dopolnili s še več idejami.

 

Foto: Unsplash

Slovenski par, ki je za prvo samostojno potovanje izbral medene tedne v Mehiki

Tokrat svojo popotniško dogodivščino z nami delita Azra Žilić Galun in Uroš Galun. Mehika je bila njuno prvo potovanje, ki sta ga organizirala v lastni režiji. In to ne kakršnokoli. V Mehiko sta šla na medene tedne!

Mehika je ena tistih dežel, od koder se malokdo vrne razočaran. Azra in Uroš sta svojo pot z nami delila v tokratnem Vandraj intervjuju. Kako sta načrtovala poročno potovanje, kaj si želita, da bi vedela še pred oddihom, kakšen je bil njun proračun, kaj ju je navdušilo in katere hrane ne bosta kar tako pregnala iz misli? Preverite v nadaljevanju. 

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva čisto običajen neizstopajoč par, ki ima poleg zahtevnih služb še ogromno drugih obveznosti in se tudi doma le redko sreča in komaj uskladi. Toda, ko pride tak dan, da sva oba prosta, ga definitivno izkoristiva za kakšen izlet, najine dopuste pa za nepozabna potovanja in pustolovščine.

Med vajinimi prvimi oddihi v lastni režiji je bila Mehika. Kako sta se za prvo samostojno pot odločila prav za to deželo?

Najino prvo potovanje v lastni režiji je bilo dejansko poročno potovanje. Za poročno potovanje sva si želela nekaj drugačnega, eksotičnega ter nepozabnega. Odločala sva se med Mehiko, Tajsko ter Kenijo. Na koncu so naju prepričale realne popotniške fotografije čudovitih plaž ter piramid v Mehiki. Seveda sva bila tudi finančno omejena in si nisva mogla privoščiti potovanja za 6.000 evrov in več, zato sva se podala v do tedaj »neznane vode« ter si najino sanjsko potovanje začela organizirati kar sama.

Kako sta načrtovala potovanje in pred kakšne izzive vaju je Mehika postavljala?

Na Facebooku sva najprej začela slediti stranem »Izlet na dlani« ter »Po svetu«, kjer sva bila na lovu za ugodnimi letalskimi kartami do Cancuna. Ko sva zasledila ugodne cene v terminih, ki so nama ustrezali, sva jih nemudoma kupila. Ker je bilo to prvo načrtovanje, nisva želela preveč komplicirati in sva si tako za vseh 21 nočitev izbrala kar en apartma v kraju Playa del Carmen z dobrimi ocenami in komentarji na Airbnb-ju. Pazila sva le, da je blizu plaže in restavracij ter ostalega dogajanja. Doma sva si uredila tudi turistično zavarovanje. Vse ostale stvari sva si pustila za sproti, saj se nama dejansko ni sanjalo v kaj se sploh podajava (smeh).

Kaj si želita, da bi vedela že pred odhodom?

Ker je bilo to najino prvo načrtovanje in prvo potovanje v lastni režiji, si lahko verjetno mislite, da vse stvari niso potekale v ravno najboljšem redu. Žal sva se na pot odpravila le z bančnimi karticami in nekaj evrov gotovine. Ko sva prispela na letališče v Cancun sva hitro ugotovila, da avtobusni prevoznik ADO bus ne posluje z bančnimi karticami kot tudi z evri ne. Brez problema pa vsepovsod sprejemajo ameriške dolarje. Za piko na i pa sva pristala takrat na novo odprtem terminalu, ki je bil tako rekoč prazen. Ni bilo bank, bankomatov in tudi menjalnic ne. Nekaj časa sva bila obupana, saj sva mislila, da bova obtičala na letališču sredi noči in sredi džungle (kot, da nisva bila že noro utrujena od 35-urne poti). K sreči je na parkirnih prostorih bilo veliko taksistov in nekateri izmed njih so sprejemali tudi kartice. Tako sva se po rahlo zasoljeni ceni pripeljala v Playo del Carmen kot kralja (smeh).

Kako sta prišla do Mehike? Sta se po njej tudi kaj premikala? S čim?

Kot sva že omenila, je najina pot od Maribora do letališča v Cancunu trajala 35 ur. Najprej sva se pripeljala do avtobusne postaje v Ljubljani. Nato sva pot nadaljevala s Flixbusom do letališča v Benetkah. Od tam sva letela najprej v Frankfurt in od tam naprej v Cancun. Vsepovsod sva seveda tudi čakala nekaj ur. Doma sva razmišljala, da bi se bilo po Jukatanu najbolje premikati z najetim avtomobilom, a ko sva videla kako divji vozniki so (po najinem mnenju) Mehičani, sva to opcijo opustila. Tako sva se po prihodu v Playo del Carmen odpravila do ponudnikov enodnevnih izletov in se izpogajala za ugodne cene.

Je bil proračun na tak način – s samostojno organizacijo večine poti – občutno nižji? 

Na potovanju sva za dve osebi in 21 dni oddiha skupaj odštela slabih 3 tisoč evrov. V to je vključeno vse, razen žepnine za suvenirje in druge priboljške. Za obe povratni letalski karti iz Benetk v Cancun sva odštela okoli 700 evrov, za apartma v kraju Playa del Carmen za celotno potovanje slabih 800 evrov, za vse izlete po Mehiki okoli 840 evrov, za hrano okoli 450 evrov in za prevoze do in od obojih letališč še slabih 120 evrov. V končno ceno je vključeno tudi turistično zavarovanje.

Kaj vse Mehika ponuja, kaj sta si ogledala in kateri so top kraji, ki jih med obiskom ne smemo preskočiti?

Midva sploh nisva imela predstave, kako zelo velika je Mehika, dokler nisva tja dejansko prišla. Razdeljena je na zvezne države in raziskovala sva samo dve, ki se nahajata na polotoku Jukatan. Sam polotok je tako velik in ponuja toliko znamenitosti in prelepih krajev ter lokacij, da jih midva v 21 dneh enostavno nisva uspela vseh pogledati.

Nama je pa v tem času uspelo podrobno raziskati kraj, v katerem sva bila nastanjena;  nato Tulum (kraj z arheološkim najdiščem ter rajsko plažo), ki ga priporočava za ogled vsem, ki se odpravljate v Mehiko, saj ima eno najlepših plaž, ki sva jih kadarkoli videla in v času, ko sva midva bila tam, sploh ni bilo gneče. Poleg tega pa je v neposredni bližini staro majevsko mesto z obzidjem, ruševinami ter prav posebno piramido; ter Valladolid (majhno slikovito kolonialno mestece s pisanimi hiškami ter mešanico mehiške in evropske arhitekture).

Mehika.

Obiskala sva med drugim veliko arheoloških parkov, kjer so majevske piramide in celotna majevska mesta sredi džungle (med najbolj znanimi so Chichen Itza, Coba ter Tulum). Ne moreva se odločiti, katero majevsko mesto nama je bilo najbolj všeč in katerega bi izpostavila, saj ima vsako mesto drugačno zgodbo, drugačne piramide in je vsako zase nekaj posebnega. Tistim, ki se odpravljajo v Mehiko za dlje časa, bi priporočila voden ogled vseh treh omenjenih.  Obiskala sva tudi kar nekaj mehiških cenot (podzemne jame napolnjene z vodnimi bazeni ali kar podzemnimi rekami), ki so posejane po celotnem polotoku. Vsaka je malce drugačna in v soparnem tropskem podnebju prava osvežitev. Najbolj znana je Ik Kil cenote, ki jo priporočava za ogled, vendar je dobro biti tam v zgodnjih urah, da se izognete trumam turistov.

Na jugu zvezne države Quintana Roo skoraj ob meji z Belizejem se razteza jezero Bacalar, ki mu drugače pravijo tudi jezero sedmih barv. Definitivno ga je vredno obiskati ter raziskati njegove lagune ter okolico. Ta izlet nama je bil zelo zanimiv in pri srcu, saj sva opazovala različne živalske vrste, ki jih pri nas ne najdemo, obenem sva uživala ob soncu, vožnji po jezeru ter raziskovanju lagun, poslušala sva zgodbe o nizozemskih piratih ter kolonialnih vojnah, si ogledala grad, ki je služil kot vojaška utrdba pred napadi piratov ter se družila z domačini ob dobri mehiški hrani.

mehika.

Ker pa je v zvezni državi Quintana Roo vse več turistov, je posledično tudi turistična ponudba vse večja in vse bolj pestra. Zelo znana je Xcaret družina tematskih parkov. Midva sva obiskala le dva izmed mnogih, in sicer Xel-Ha ter Xcaret. Xel-Ha je bolj osredotočen na vodne aktivnosti, medtem ko v Xcaretu želijo na kratko in na enem mestu predstaviti celoten Jukatan. Tako sva lahko tam opazovala različne živali, se kopala v cenotah, si pogledala, kako poteka pridelava čokolade in celo kakšno je mehiško pokopališče ter uživala v mnogih predstavah. Najbolj spektakularna je bila tista zadnja, kjer so pokazali, kako so starodavni Maji izumili igro, iz katere se je razvila danes znana igra med dvema ognjema.

Aja, pa še to. Tudi Uroš, ki je ljubitelj adrenalinskih zadev, je prišel na svoj račun, ker imajo kar nekaj adrenalinskih parkov, kjer so na voljo številni zipline-i in vožnja s štirikolesniki po džungli. Ja, tega vsekakor nisva smela izpustiti (smeh).

Je bila rezervacija nastanitev vnaprej obvezen del načrtovanja poti?

Pravzaprav, ja. Ker je bilo to prvo potovanje v lastni režiji, je bila najbolj »ziher« varianta si ustrezen apartma ter bivanje poiskati še pred potovanjem, saj se nama ni sanjalo, kam bova dejansko prišla, ali bodo ob najinem prihodu apartmaji na dobrih lokacijah še na voljo in kako komunikativni so sploh Mehičani. Poleg tega pa nisva želela zapravljati dragocenega časa z iskanjem nastanitve.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ja, vsekakor! To je med drugim tudi svojevrsten čar potovanj v lastni režiji, ki ga ob potovanjih s turističnimi agencijami ne doživiš ali pa ga zelo redko. Pogovori z domačini povedo veliko o ljudeh, ki tam živijo pa tudi o njihovih navadah, pogledih na svet in podobno. Najbolj so nama pri srcu ravno Mehičani, saj so resnično zelo odprti, sproščeni, komunikativni ter srčni. Tam sva se kot turista počutila zares lepo sprejeta ter domača, za razliko od na primer najinega potovanja po Tajski, kjer sva imela občutek, da so domačini prisiljeno prijazni z namenom, da bi od naju kot turistov pridobili čim več denarja.

Mehika.

Rada bi izpostavila še eno zanimivo dejstvo, ki ga pred prihodom v Mehiko nisva poznala. Po najinem raziskovanju polotoka sva se peljala tudi mimo manjših kolib v džungli ter raznih barakarskih naselij. Naš vodič (ki tudi sam izhaja iz enega takih naselij ter je potomec Majev) nam je povedal, da tam živijo potomci Majev, ki zavračajo sodobno življenje. Pogovarjajo se v starodavnem majevskem jeziku in se španščino začnejo učiti šele ob začetku obiskovanja šole. Mehiška oblast je v teh odročnih območjih postavila šole, ki bi tem ljudem omogočale pridobitev izobrazbe za nadaljno integracijo v sodobnem svetu. Na srečo ali na žalost so te šole večinoma prazne, saj si večina teh ljudi ne želi sodobnega življenja, temveč le uživati v brezskrbnem življenju nekje globoko v džungli.

Kako sicer izbirata naslednjo popotniško destinacijo in katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Ko iščeva novo destinacijo za potovanje, imava v mislih, da mora biti čim bolj drugačna od prejšnje. Da vidiva in doživiva nekaj, kar še nisva. Od vseh do sedaj pa nama je ravno najbolj pri srcu potovanje v Mehiko, saj je bilo prvo potovanje v lastni režiji in hkrati najino poročno potovanje. Ker je bilo prvo v lastni režiji, se nama je vse zdelo še bolj zanimivo, bolj drugačno, bolj okusno, bolj adrenalinsko.

Kakšen tip popotnikov sta sicer?

Jaz sem načrtovalka. Torej pred potovanjem se dobro informacijsko pripravim, pripravim finančni okvir ter shemo, urejam vso logistiko in poiščem ustrezne nastanitve. Uroš je pa bolj »na easy«. On se prepusti toku, zaupa v moje načrte, se odloča in morebitne zaplete rešuje sproti.

Top 3 jedi, po katerih vama bo Mehika ostala v spominu brbončic?

Uuf. Prava mehiška hrana je noro dobra in ni niti podobna tej, ki jo pri nas ponujajo v mehiških restavracijah. Izpostavila bi limetino juho (to je juha s kurjo jušno osnovo, razcefranimi kosi piščanca, koščki paradižnika, tortiljami narezanimi na trakce ter limetami. Okus je slano – sladko – kisel. Je pa to top izbira za jutro po prekrokani noči); Tijuana zebro (to so v listnato testo zaviti koščki piščanca, paradižnika, sira ter začimb, kjer je priloga guacamole); tostade (ocvrte tortilje z različnimi prilogami na vrhu, kot so guacamole, škampi, govedina, riba in podobno).

Tehnologija je postala zvesta spremljevalka popotnikov. Brez katerih naprav in aplikacij ne gresta na pot?

Najina GoPro kamera naju spremlja povsod. Ob nama sta zmeraj tudi najina telefona, kjer so naložene številne aplikacije, ki nama zelo prav pridejo.  Po navadi so to aplikacije z voznimi redi podzemnih vlakov in linijami, ki vodijo do številnih znamenitosti. Manjkati ne sme niti Tripadvisor, kjer si pogledava ocene dobrih restavracij in seveda dobri stari Google maps, ki naju je že nekajkrat rešil, ko sva se rahlo izgubila.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Izguba bančne kartice. In to se nama je zgodilo ravno v Mehiki. Pri njih so bankomati nastavljeni ravno obratno kot pri nas. Najprej ti izročijo denar in šele nato kartico. Midva sva denar vzela, kartico pa pozabila v bankomatu. Da je nimava, sva ugotovila šele naslednji dan, ko sva ponovno želela dvigniti denar. Vrnila sva se do bankomata, kjer sva prejšnji dan dvigovala denar, vendar kartice ni bilo več. Nato je sledilo klicanje v Slovenijo, prenakazovanje denarja, blokada kartice in tako naprej.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom, morda tudi tistim, ki se na samostojno potovanje odpravljajo prvič?

Nasvet, ki bi ga lahko namenila drugim popotnikom, predvsem tistim, ki se na samostojno potovanje odpravljajo prvič, je, da naj nič ne skrbijo, če zadeve ne potekajo po načrtih, saj iz različnih zapletov po navadi nastanejo zgodbe, ki naše potovanje popestrijo v pozitivnem smislu in nam zapustijo nepozabne spomine.

HITRIH 6

Najljubša država: Mehika

Najljubše mesto: London

Najljubša plaža: Playa Pescadores Tulum

Najljubša kulinarika: tajska

Naljubši način transporta: skuter

Najljubši jezik: angleščina

Foto: osebni arhiv/Azra Žilić Galun in Uroš Galun

Njun Mehiški filmček najdete TU, Azri pa lahko sledite tudi na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Vandraj insider: Slovenka, ki živi v Mehiki in jo lahko gledate v telenovelah

Po svetu vandra vedno več Slovenk in Slovencev, nekateri med njimi pa so si prek naših meja našli tudi nov dom. Beg možganov ali lov za boljšim življenjem? V rubriki Vandraj insider bodo mladi, ki živijo in ustvarjajo v tujini, vsak teden z nami delili svojo zgodbo, izkušnje in najljubše kotičke mesta, v katerem živijo.

*****

Sandra Debelak je Slovenka, ki je svojim sanjam sledila na drug kontinent in v popolnoma drugo kulturo. Svoje življenje je januarja 2013 preselila v Mehiko in v tamkajšnji prestolnici Ciudad de México končala 3-letni študij na mehiški igralski akademiji Televisa CEA.

Poleg vlog v gledališču je zaigrala tudi v več delih čez lužo izjemno priljubljenih televizijskih serij La Rosa de Guadalupe in Como dice el dicho, pred kratkim pa je imela tudi manjšo vlogo v znani narko seriji El Señor de los Cielos 5. Oktobra bo dobila tudi permanentno delovno vizo, ki ji bo odprla še več vrat v igralskem svetu.

Kot pravi, jo v Mehiki poznajo kot dekle, ki mora vsakič znova razlagati, da ne razume ruščine in da je pravzaprav Slovenka in ne Slovakinja, nam pa bo razkrila nekaj svojih naljubših kotičkov mesta.

[O mestu:]

Kako bi opisali prestolnico Mehike – Mexico City oziroma Ciudad de México?

To je veliko in noro mesto z zelo zanimivo kulturo. V Mexico Cityju se vedno nekaj dogaja. Razdalje med točkama A in B so velike, sploh zaradi prometa, v katerem potrebuješ minimalno eno uro za najmanjši premik. Če se ti mudi že ko greš od doma, boš zagotovo zamudil.

In kakšni so tamkajšnji ljudje?

Ljudje so zelo odprti in zgovorni. Ko greš v trgovino, se neznanci začnejo s teboj kar pogovarjati, kar v Sloveniji ni v navadi. So zabavljači, uslugo pa ti naredijo z veseljem in ne, ker bi pričakovali nekaj v zameno ali zahvalo. Prav tako ne znajo reči ne in ti obljubljajo stvari, da bi izpadli dobri. Imajo tudi močne karakterje, kar lahko opazite že na cesti, saj ves čas hupajo in kričijo. Žaljivke med vožnjo so nuja, ker pa nihče zares ne pozna in ne upošteva pravil, se hitro naredijo zastoji. Zelo opazne so tudi razlike med sloji. Zelo bogati ljudje imajo svoje šoferje, služkinje in vrtnarje, medtem ko revni nimajo niti dostojne hiše.

Trije razlogi za obisk mesta so …

… zelo okusna hrana, ki je zelo drugačna od hrane v “mehiških restavracijah” v Sloveniji, ljudje z zelo zanimivo kulturo in fieste!

Mesto je najlepše

… spomladi, ker je toplo, mesto pa je na prav poseben način obsijano s soncem.

[O urbanih kotičkih:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Sprehod po Coyoacánu, kjer se posladkate s churros con rompope.

Najboljšo kavo potrežejo v: Nisem še našla dobre kave, zato jo zaenkrat naročim kar v Starbucksu ali pa njegovi mehiški različici Cielito Lindo Café.

Najboljše kosilo najdete pri: Non Solo, italjanska restavracija.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Na splošno je mehiška hrana zelo okusna in bi težko izbrala le eno. Vedno me navdušijo los chilaquiles!

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Muzej Tamayo.

Park, kjer najraje poležavate: Park Viveros, kamor gre veliko ljudi tečt, je pa prijetno tudi za meditiranje ali jogo.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Coyoacán.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Xochimilco.

Najboljša zabava v mestu: Klub Republica.

Najljubši festival/dogodek v mestu: Festival Corona Capital.

[Uporabno:]

Najugodnejši prevoz po mestu? Metro!

Najugodnejša pot iz Slovenije do tja? Nisem še odkrila ugodne letalske družbe, je bolj odvisno od sezone, vendar vedno letim v bližnja italijanska letališča, saj so direktni leti do Slovenije dražji za tretjino.

[Plus in minus:]

Kakšne so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Tu se vedno nekaj dogaja, na vsakem vogalu so majhne trgovinice z osnovnimi živili in so odprte vse dni do pozno ponoči, tako da sladkarij nikoli ne manjka (smeh). Všeč mi je tudi tianguis, neke vrste tržnica, ki jo postavijo enkrat na teden in prodajajo od sadja do zelenjave, tipične mehiške hrane do piratskih cdjev, makeupa in podobno.

Slabost je to, da je zelo neprijetno hoditi po cesti urejena, v krilu ali kratkih hlačah, ker nekulturni Mehičani začnejo žvižgati in kričati neprijetne in osladne besede. Zelo me moti tudi to, da je mesto neverjetno onesnaženo.

In kakšne so prednosti in slabosti dela v tujini?

Prednost za nas tujce v Mehiki je to, da Mehičani veliko raje dajo priložnost tujcem kot pa samim sebi. Nasplošno je v Mehiki lahko najti službo, če si pripravljen prijeti za delo, ga boš že našel.

Slabost v mojem primeru – kot igralka – je mehiški naglas. Španščina je lahek jezik, ampak nevtralen naglas je nekaj čisto drugega.

Se boste kdaj vrnili v Slovenijo?

Zelo rada bi se vrnila, ampak mislim, da je v Sloveniji še težje dobiti službo. Zato sem odšla v Mehiko in bom zaenkrat ostala tukaj, da dosežem zastavljene cilje, potem bomo pa videli, kam naprej.

Vas kdaj ujame domotožje?

Ja, velikokrat! Na žalost grem samo enkrat na leto na obisk, vedar pa takrat maksimalno izkoristim vse kavice ob Ljubljanici, izlete po Sloveniji, druženje s prijateljicami in seveda večino časa z mojo mami.

Kaj iz Slovenije najbolj pogrešate?

Zagotovo družino, prijatelje, kavice in seveda čist zrak, mir, veliko zelenih con in gozdov, nič gneče na cestah in kakšno domače slovensko kosilo!

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10: 3

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: Na splošno 1, v igralskih vodah pa 9.

Občutek varnosti od 1 do 10: 2

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 1

 

Foto: osebni arhiv Sandre Debelak

 Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu? Pišite nam na maja@vandraj.si ali eva@vandraj.si!

Sprehodite se po najlepšem hotelu na svetu

Tokrat smo Vandrali po hotelu z najlepšim dizajnom tega leta. Nagrado za najlepše dizajniran hotel v letu 2017 je prejel Chablé Resort & Spa, hotel, ki se nahaja v Mehiki, na polotoku Jukatan. Prestižno nagrado Prix Versailles od leta 2015 podeljujeta Unesco in Mednarodna zveza arhitektov in gre za najpomembnejše priznanje med komercialnimi arhitekturnimi projekti.

Hotel leži v tropskem raju, dvajset minut vožnje od glavnega mesta Merida. Oblikoval ga je mehiški arhitekturni duo Jorge Borja in Paulina Morán. V njem je 38 apartmajev in dve vili, ena predsedniška in druga kraljeva, v vseh pa najdete še zasebne bazene in masažne kadi.

Interier in eksterier združujeta tradicionalne elemente tamkajšnje kulture, obdržali pa so tudi zidove nekdanjega posestva, ki je tu stalo že v 19. stoletju. V resortu je tudi ogromen SPA center, kjer uporabljajo zdravilne prijeme iz majevske kulture, celoten kompleks pa je obkrožen s pragozdom.

 

Foto: Chablé Resort & Spa

Recept: mehiški guakamole, egipčanski humus in italijanski pesto

Dan je ravno pravšnji, da se malo pozabavamo z recepti, ki so odlični, da jih pripravimo za kulinarični potep po svetu. Da ne bomo zgubljali dragocenega časa s celotno večerjo, lahko danes pripravimo nekaj preprostih prigrizkov iz treh različnih koncev sveta, ki bodo navdušili vsakega gurmana.

Guakamole, kot ga poznajo v Mehiki

Za eno skodelico te zdrave in slastne omake potrebujemo:

  • 2 avokada
  • 1 sesekljan paradižnik
  • četrtino drobno sesekljane paprike
  • 30 gramov sesekljanega svežega koriandra
  • 2 jedilni žlici limoninega soka
  • 1 drobno sesekljana japaleno paprika (opcijsko)
  • sol in črni poper

Priprava je preprosta. Vse sestavine drobno sesekljamo, avokado pa olupimo ter ga spasiramo v gladko zmes. Nato vse skupaj dobro premešamo, solimo in popramo po okusu. Postrežemo s koruznim čipsom.

Tradicionalni egipčanski humus

Za pripravo potrebujemo:

  • 2 pločevinki čičerike (ali enaka količina skuhane)
  • 1 jedilna žlica limoninega soka
  • 1 strok zdrobljenega česna
  • pol žličke kumine
  • ščepec soli
  • 3 kaplje sezamovega olja ali paste

Vse skupaj položimo v blender ter zmešamo v gladko zmes. Postrežemo s korenjem, kumarami ali papriko, narezano na palčke.

Aromatični pesto iz Italije

Italijanska klasika, ki se prileže ob dobrem vinu, rezinah pršuta, na vrhu pice ali pa kar na žlico.

Potrebujemo:

  • 2 pesti sveže bazilike
  • 1 pest pinjol
  • 1 strok zdrobljenega česna
  • 80 gramov parmezana
  • olivno olje

Vse skupaj zmešamo v blenderju ter po okusu dodamo malo olivnega olja.

Želimo vam dober tek in lep vikend!

Foto: Shutterstock

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.