Slovenija je pristala na prestižnem seznamu National Geographica!

V izboru »25 najbolj neverjetnih destinacij in skupnosti, ki bodo navdihnile vaše naslednje potovanje«, ki ga je oblikovala mednarodna ekipa urednikov globalne znamke National Geographic, se je v kategorijo »Narava« uvrstila tudi Slovenija. Slovenija je s tem ena od osmih evropskih destinacij, ki so na seznamu 25 izbranih destinacij.

National Geographic je razkril težko pričakovani vsakoletni seznam 25 navdihujočih globalnih destinacij za leto 2023. Destinacijam in doživetjem tokratnega izbora Best of the world 2023, kamor se je prvič uvrstila tudi Slovenija, je skupno to, da pozitivne učinke turizma vključujejo v krepitev svojih lokalnih skupnosti in okolja.

Destinacije na seznamu Best of the world 2023

NARAVA: Škotsko višavje, Botswana, Slovenija, Narodni park Big Bend v Teksasu, Azori
KULTURA: Via Appia v Italiji, Busan v Južni Koreji, Longmen Grottoes (provinca Henan, Kitajska), Egipt, Charleston v Južni Karolini
AKTIVNA DOŽIVETJA V NARAVI: Nova Zelandija, Choquequirao v Peruju, Utah, Avstrijske Alpe, Narodni park Revillagigedo v Mehiki
SKUPNOST: Otočje Dodekanez v Grčiji, Milwaukee v Wisconsinu, Alberta (Kanada), Laos, Gana
DRUŽINA: Trinidad in Tobago, San Francisco v Kaliforniji, Kolumbija, Manchester v Združenem kraljestvu, Švica

Prestižni seznam enega najuglednejših medijev

Direktorica Slovenske turistične organizacije, mag. Maja Pak, izpostavlja velik pomen uvrstitve Slovenije na prestižni seznam National Geographic. Ta velja za enega najuglednejših medijev, prepoznanim predvsem po vzpodbujanju trajnostnega odnosa do okolja. Kot pravi Pakova: »Uvrstitev Slovenije med 25 navdihujočih destinacij sveta za leto 2023 in med osem izbranih evropskih destinacij s strani National Geographic pomeni pomembno krepitev prepoznavnosti in ugleda Slovenije kot ene vodilnih trajnostnih turističnih destinacij na svetu. Kot ena najbolj prepoznanih in vplivnih znamk, specializiranih za tematike narave, doživetij v naravi in potovanj in z dosegom 760 milijonov gospodinjstev po vsem svetu ter več kot pol milijarde sledilcev na družbenih omrežjih, National Geographic dosega ciljno publiko zahtevnejših gostov, ki iščejo edinstvena doživetja v neokrnjeni naravi. In prav to so gostje, ki jih na Slovenski turistični organizaciji želimo nagovoriti.«

National Geographic: Slovenija je vodilna destinacija na področju trajnostnega turizma

National Geographic ob uvrstitvi Slovenije v kategorijo »Narava« navaja, da je Slovenija že vrsto let vodilna destinacija na področju trajnostnega turizma, ki v zadnjem obdobju razvija trajnostne gastronomske kolesarske poti. Te pa vodijo do turističnih kmetij, vinogradov, sirarjev in drugih pridelovalcev hrane.

National Geographic pri tem izpostavlja produkt Slovenia Green Gourmet Route. To je turistični produkt trajnostnih kolesarskih in gastronomskih doživetij, ki sta ga v partnerstvu razvila konzorcij Slovenija Green in Slovenska turistična organizacija (STO) v letu 2021, ko je Slovenija ponosno nosila naziv Evropska gastronomska regija. Takrat je v zeleno shemo sprejela tudi prve Slovenia Green Cuisine ponudnike. Kolesarska pot povezuje destinacije z znakom Slovenia Green, ponuja kulinarična doživetja v trajnostno naravnanih restavracijah, med drugim tudi z Michelinovimi zvezdicami, in ob tem navdihuje s potmi med vinogradi, zdravilišči in turističnimi kmetijami.

Slovenija in STO sta bili v preteklosti s strani National Geographic večkrat izpostavljeni predvsem na področju uspešnega spodbujanja in udejanjanja trajnostnega razvoja. Še posebej velja izpostaviti  prestižno priznanje National Geographic World Legacy Destination Leadership, ki ga je STO prejela v okviru mednarodne turistične borze ITB Berlin leta 2017.

Slovenija izpostavljena v kategoriji Narava – divje, neokrnjene, čudovite destinacije

Seznam destinacij Best of the world 2023 je oblikovala mednarodna ekipa urednikov tiskanih in spletnih izdaj National Geographic Traveler. Ta tekom leta razišče, poroča in piše o navdihujočih destinacijah in jih predstavlja večmilijonskemu globalnemu občinstvu. Kot so sporočili, njihov vsakoletni izbor slavi destinacije in potovalna doživetja, ki osvetljujejo svet in raznolike skupnosti, ki v njem živijo. Destinacije so razvrščene v kategorije Družina, Aktivna doživetja v naravi, Kultura, Narava. Letos pa je prvič predstavljena tudi kategorija Skupnost. V letu 2023 so v ospredju doživetja, ki imajo tudi izobraževalno noto. V kategoriji Družina so tako izpostavljene destinacije, ki ponujajo doživetja za vse generacije. V kategoriji Aktivna doživetja v naravi pa neverjetna doživetja v dih jemajočih krajih. Kategorija Kultura se osredotoča na raziskovanje zgodovine in dediščine. Nova kategorija Skupnost pa izpostavlja »zdravilna« in trajnostna potovanja, ohranjanje in vračanje skupnosti. Kategorija Narava, kjer je svoje mesto našla Slovenija, slavi doživetja v divjem, neokrnjenem, slikovitem okolju.

Naslovna fotografija: Uroš Rojc, Vipavska dolina

PREBERITE ŠE: Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava” #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Za ljubitelje fotografije: Najlepši jesenski prizori po Sloveniji

Ljubljanski Tivoli, Jezersko, Logarska dolina ali Kočevski rog, Primorje ali Prekmurje; narava se jeseni odene v prečudovite odtenke rumene in rdeče – jesen v Sloveniji je kot nalašč za fotografe.

Narava verjetno nikdar ni boljši slikar kot jeseni, ko čez ostanke poletnega zelenila zlije rumenkaste, rdeče in zlate tone, pomešane s toplo zemeljsko barvo. Ponekod, predvsem v ZDA in Kanadi, so menjavo letnega časa s pridom izkoristili v turizmu – ljubiteljsko, turistično fotografiranje kričeče barvne palete, v katero se jeseni ovijejo gozdovi, je postalo izjemno priljubljeno. No, mati narava se vsaj tako lepo kaže tudi pri nas, čeprav je nemogoče izbrati, kje so barve najlepše in jesenska svetloba najmehkejša. Kljub temu pet namigov, kje v objektiv ujeti jesen v Sloveniji.

1. Slemenova špica

Skoraj dvotisočak nad Vršičem velja za eno najbolj priljubljenih pohodniških tur našega gorstva, z njega se odpirajo čudoviti razgledi. Jeseni zažarijo predvsem v zlatih barvah, v katere se konec oktobra odenejo viharniški macesni, ki imajo za kuliso sivino skalnatih vrhov. Tik pod vrhom pa so jezerca, v katerih se napaja drobnica. Do tja z Vršiča potrebujete kakšno uro in pol, na poti nazaj pa se lahko ustavite še na čudovitem jezeru Jasna. Če se odločite na Sleme povzpeti iz doline Tamar, boste pri sedlu Grlo naleteli na tisočletni macesen.

2. Goriška brda

Le kdo ne pozna pravljične pokrajine mehkih gričev, kjer se izvrstno je in pije? In čeprav je v Brda čudovito zaviti v vseh letnih časih, se jeseni pokažejo v še malce drugačnih barvah, ko trte pordijo in porumenijo. Čeprav bi že ob trgatvi tam lahko navdušeno pritiskali na sprožilec. Če se naveličate vinogradov, so vsekakor vredni ogleda srednjeveška vasica Šmartno, graščini Dobrovo in Vipolže ter naravni most Krčnik in korita. Za konec pa, seveda, v katero izmed vinskih kleti ali kmečki turizem.

3. Kras

Rdeče, ki te ljubim, rdeče, bi pesnik verjetno zapisal ob pogledu na kraško pokrajino v jesenskih mesecih. Tedaj zaradi ruja, ki se obarva v rdeče, že skoraj vijolične odtenke, kraška pokrajina ognjeno zažari. Morda se ustavite še v čarobnem Štanjelu ali se nadihate svežega, malce burjastega zraka na Kraškem robu. In ne pozabite, jeseni tudi osmice na široko vabijo, vsaj na kozarček in malce pršuta.

4. Ljubljansko barje

Skoraj na hišnem pragu naše prestolnice se razprostirajo močvirnate ravnice, posejane s posameznimi osamelci, ki v toplejših mesecih privabljajo z zelenilom in bogatim živalskim svetom, predvsem ptiči, ki jih tam leta približno 250 vrst. A čeprav jeseni nekateri odletijo v toplejše kraje, Barje še vedno ponuja edinstveno dogodivščino s svojimi drugačnimi barvami, jutranjimi meglicami, ki se dvigujejo nad črno zemljo in dajejo pridih mistike. Spet novo podobo pa razkrije – kar znajo vnovič ceniti ljubiteljski fotografi –, ko nanj prvič pade slana.

5. Pohorje

Jezerca, slapovi, celo pragozd, vse to in še več se skriva med in ob krošnjami Pohorja, ki vas bo očaralo tudi v jesenskih mesecih. Podajte se do Lovrenških jezer, okoli katerih se vije učna pot, urejena z lesenimi brvmi. Ali pa do Črnega jezera pri Osankarici, ki je res črno. Ko si boste pretegnili ude in se nadihali svežega zraka, morda to in ono ovekovečili s fotoaparatom, si privoščite še malce razvajanja v katerem od wellnessov. S tem bo jesen v Sloveniji popolna.

Za nastanitve po različnih krajih, kjer bi svoj jesenski izlet podaljšali, preverite znižano ponudbo TUKAJ!

Avtor: T. P.
Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE: 20 nepozabnih dogodivščin, ki jih morate v Sloveniji doživeti jeseni

 

jesen v Slovenij jesen v Slovenij jesen v Slovenij jesen v Slovenij jesen v Slovenij 

Plitviška jezera, poletna osvežitev s pravljičnimi razgledi

Narodni park Plitviška jezera je eden najslavnejših hrvaških biserov, ki so se znašli tudi na Unescovem seznamu naravne in kulturne dediščine. Po parku vodijo številne steze, po katerih se med bukovimi gozdovi podate med raziskovanjem jezer, ki se med slapovi prelivajo eno v drugo.

Skupno šestnajst jezer slovi tudi po modrozelenih pastelnih barvah v objemu zelenih gozdov. Jezera so različnih velikosti, globin in oblik, med prehodi pa najdete tudi nekaj osupljivih slapov. V stenah ob jezerih najdete tudi podzemne jame.

VANDRAJ priporoča // Dvodnevni oddih v hotelu Plitvička jezera

Po parku z vlakom, čolnom ali peš

Po parku pa vam ni treba le pešačiti. Zapeljejo vas lahko tudi z električno ladjico ali panoramskim vlakom, po jezerih lahko tudi veslate, urejene pa so tudi poti za kolesarje. Kolesarske steze so sicer natančno določene, saj je vožnja s kolesi v določenih delih parka prepovedana.

Dnevne vstopnice v narodni park za odrasle v nižji poletni sezoni stanejo 110 kun, v visoki (med 1. julijem in 31. avgustom) pa 180 kun. Za študente, skupine in otroke obstajajo različni popusti, otroci do sedmega leta starosti pa imajo brezplačen vstop.

 

Foto: Pixabay

Na treking v indijsko Himalajo – 2.del

Marsikomu žal ni dano, da bi se lahko sredi noči zbudil na višini petih tisočakov, zlezel iz šotora in imel zvezde na dlani. Ko sem sama to doživela prvič, se je vame naselil občutek, da bi lahko pobožala zvezde na nebu. Ko sem gledala zasnežene vrhove, ki se ponoči svetijo kakor biseri, sem se zavedela, koliko pozitivne energije nas obdaja in kako smo tudi mi del te nenavadne in čudežne kreacije.

Velika večina Himalaje željnih se odpravi v Nepal, ki predstavlja dom številnih trekingov in najvišjih vrhov na svetu, kot so Everest in Anaapurna. Le malokdo pa pomisli, da obstajajo številne, a ne tako zelo obljudene in precej manj poznane možnosti tudi v indijski Himalaji. Ena takšnih dogodivščin je premagovanje desetdnevne poti iz zelene doline Parvati v puščavsko dolino Pin, ki sem ji bila priča.

Prvi del prispevkov o trekingu, si lahko prebreš tukaj.

Aklimatizacija se je pričela že v nižinah

Z gotovostjo bi lahko zatrdila, da smo s prvo obliko aklimatizacije našega popotniškega ter pohodniškega podviga pričeli že v Delhiju. Seveda govorim o aklimatizaciji na pekočo hrano, smoga v zraku, norišnico na cestah in navsezadnje na nam tako drugačno in na glavo postavljeno kulturo.

 

Pa vendar smo prestolnico indijske podceline kaj kmalu zapustili in se podali za svežim zrakom in gorskim življenjem na sever v zvezno državo Himachal Pradesh.  Tam te za spremembo od kaotičnega Delhija pričaka umirjeno življenje gorskih vasi. To je kraj, kjer za piščanca ne plačaš več kot v Sloveniji samo zato, ker si bel. Prav nasprotno. Tam te lokalni patrioti pričakajo z magično smolo ter umirjenim nasmehom na obrazu, na obrok po indijski ceni pa lahko čakaš tudi več ur, saj se vendarle nikamor ne mudi.

3.

To je le še ena slika dežele tisočerih obrazov kakor jo imenujemo in mi smo se odločili, da sledimo obrazom v divjino, stran od vsega direndaja. Na eni strani mi, z odličnim profilom na podplatu in nahrbtnikom, ki sede perfektno na bok. Odeti v material, ki bo skorajda že kmalu preprečil potenje, nogavicami z membranami od a do ž, in na drugi strani naši nosači. Obuti v plastične škornje, ki jih pri nas uporabljamo za v hlev. Na hrbtu pa 50 ali več kilogramov litrski žakelj ali aluminijast zabojnik privezan z navadno vrvjo na hrbet ter velik prešeren nasmeh na ustih. In smo šli.

12.

Lepote narave te čakajo na vsakem koraku

Srečali smo se z bujnim pragozdom in še bolj divjo reko Parvati v istoimenski dolini, iz katere smo se podali višje. Sledili smo vodniku z zeleno kanglico kerozina v roki, obut pa je bil v natikače za na plažo. Naši začudeni pogledi na njegovo obutev so izzvali  odgovor, da je prevroče, da bi si obul gumijaste škornje, saj si bo te nadel, ko bomo višje in da raje hodi kar tako. Naš prvi cilj nam je predstavljala Kirganga. Sveti kraj posvečen enemu izmed milijon hindujskim božanstev, za nas pa wellness na prostem. Res ga ni lepšega, ko se zjutraj skobacaš iz šotora in te poboža toplo sonce ter misel na to, da se lahko greš namakat in umit v izvir tople vode. Ampak, da ne bo pomote. Fantje na levo, punce na desno stran deske.

5.

Počasi smo civilizacijo puščali za seboj, so pa nas zato pozdravili bujni slapovi, ki so bučali iz mogočnih skal, orli, ki so preletavali nad nami ter izjemno pisana preproga rožic in trav, po kateri smo hodili. To je res bila pravšnja kulisa za počitek duše in telesa.

Prečenje rek v Himalaji je svoja zgodba

Reke in njihovo prečenje so v Himalaji poglavje zase. Ta so namreč naslovljena kot  Nepozabna, Adrenalinska, Na prvi pogled nemogoče. Ampak naš epilog je bil srečne narave. Premagali smo most zgodovinske vrednosti, ki bi bil v naših krajih proglašen za enega izmed prvih lesenih mostov na našem območju. Most je bil tik pred tem, da se podre. Zlezli smo na naraven most, ki s svojo pravljično zgodbo ni bil nič kaj prida pravljičen za prečkat. Prav tako smo prestali vožnjo himalajskega lunaparka v jekleni košari čez reko s pomočjo škripca.

Vse to in še več nas je pripeljalo do razgleda na visoke vršace in do ledenikov ter ledeniških dolin, ki so nam bile na dlani kot iz kakšnega geografskega učbenika. Ne, ampak to ni bila slika projektorja, iz katere nam je raztresen profesor bral in kazal ledenike, ledeniške morene in ledeniška jezera. To je bila slika v živo in je prikazovala neverjetno prostranost in moč narave, ki nas je obdajala. Da je bila slika še bolj kičasta, so jo okrasili nomadski pastirji s svojimi čredami ovac, koz in konjev.

16.

Moč narave pa smo seveda občutili tudi z vsakim korakom, ki nas je vodil višje in višje. Da je bilo še bolj pestro, jo je nekaterim zagodla višinska bolezen. Med drugim so se v kariju skrivali nepridipravi, ki so nekatere pogosto spravljali tja, kamor je še sultan šel peš. Marsikateri želodec ne vajen indijske kulinarike je protestiral in zavračal hrano, posledično temu se je marsikatera postava posušila za nekaj kilogramov. In to brez kakšne predpisane diete. Tudi noč na pet tisoč metrih le nekaj ur hoda do prelaza ni bila od muh. Ampak, kjer je volja tam je tudi pot. Zagrizli smo v ledenik in korak za korakom premagovali na prvi pogled le še teh nekaj metrov višinske razlike. Dočakali smo trenutek, ko je celotna skupina dosegla najvišjo točko našega potepa, ki je merila 5319 metrov. Veselje, veselje in še enkrat veselje.

Iz zelene doline Parvati v puščavski Pin

S tem ko smo se spustili na drugo stran prelaza, pa smo vstopili v povsem nov svet. Prej bujno zeleno rastje, na drugi strani pa puščava in pesek, po katerem smo hodili še nadaljnja dva dni. Prav tako smo indijskemu kuharju, ki se je sicer odrezal odlično, privoščili počitek, saj smo si po osmih dneh želeli razveseliti naše želodce z nečim nevtralnim. Nečim, kar ne bi imelo okusa po kariju. In zato velik hvala Zdravku, ki je prevzel kuhalnico kuhinjskega šotorskega krila in pripravil najboljši pražen krompir s priokusom kerozina, ki ga je kadarkoli bilo mogoče dobiti v Himalaji.

Naša deset dnevna pohodniška odisejada se je končala, ko smo ponovno prispeli v civilizacijo, v vas Mud. Tam nas je pričakala gruča radovednih in navihanih otrok, medtem ko so njihovi starši preživljali čas na poljih, saj je ravno rodila bogata letina sladkega graha. Iz sveta milijonih bogov in boginj v dolini Parvati, smo vstopili v budistični svet z molilnimi mlinčki in plapolajočimi pisanimi zastavicami v dolino Pin.

Pričakala pa nas je tudi novica, da je cesta zaprta, saj jo je odnesel plaz. Vendar smo tudi to dobro odnesli z nepozabno panoramsko vožnjo vseh enajstih v enem džipu do prvega tuša v Kazi. Ali ste se kdaj tuširali ali bolje rečeno polivali z ledeno vodo, čelno svetilko obesili na vrata, ker je zmanjkalo elektrike in iz vas je tekla rjava voda? Za nameček pa ste si peli in med tem pili topel hmeljev napitek? Nam je vse to uspelo.

Preprosto zakaj?

Na takšni poti se pojavi tudi vprašanje, zakaj mi je tega treba. Zakaj prenašam mraz, zakaj je moja edina kopalnica ledeno mrzel potok ali le vlažilni robčki? Zakaj hrana, ki je moj želodec več ne more prenašati, in zakaj po možnosti še zastrupitev na poti? Vse to za mogočne razglede, za močen stik z naravo ter samim seboj in za občutek svobode, po kateri vsi tako zelo hrepenimo. To so dnevi, ko rutina zbledi, in vsak dan je nekaj posebnega in drugačnega.

To so koščki iz mozaika življenja, ki se jih bom spominjali po jutranji kopeli v termalnem izviru s pogledom na sosednje vrhove, po smehu sotrpinov, ki jim humorja kot večini planincev ni primanjkovalo. Tudi takrat ne, ko je nekatere mučila višinska bolezen, druge okus riža. Riž pa so nam z veseljem pomagali pokončati prijatelji na štirih nogah, ki so nas ves čas spremljali in še kako veselo pomigali z repkom, ko so dobili obrok, četudi brez mesa.

Bilo je nepozabno doživetje, katerega besede in fotografije so le en majhen približek dogajanja, ki smo ga bili  deležni v tako ogromni deželi kot je Indija in še bolj mogočni Himalaji. Po več kot 120 prehojenih kilometrih, smo pot končali v deželi Bude na peščenih in puščavskih tleh. To so kraji, kjer se čas ustavi, duša umiri in srce veselo zapoje, preden se vrne v Slovenijo in prične sanjati o novih poteh.

Če sanjaš podobno, se lahko pridružiš na poti iz doline Parvati v dolino Pin še letos poleti.

Foto: Bojan Štumberger

Po poteh otoka Krk

Zaradi bližine in dobre dostopnosti, je Krk priljubljen kvarnerski otok za veliko slovenskih obiskovalcev. Med drugim pa je otok Krk prepletena mreža stez in poti. Nekatere izmed njih vam bomo predstavili in morda boste za prihajajoče sončne, spomladanske dni dobili navdih za nekoliko drugačno raziskovanje tega otoka.

Slikovite poti na otoku nas vodijo ob obali, čez gozdove in gole pašnike, posute z aromatičnim rastjem in po ovčjih stezah. Da o razgledih na skrite zalive in uvale sploh ne govorimo. Predlagane poti vam bodo precej pomagale pri odkrivanju skrivnosti, naravnih lepot in prisluškovanju zvokov v tišini.

Otok ponuja 300 kilometrov označenih poti za različne okuse in želje. Vse od morskih sprehajališč do zahtevnih gorskih poti, na katere je najbolje priporočljivo zaviti spomladi in jeseni, ko ni prevroče.

Mesto Krk

Številni kulturni spomeniki, znameniti krški sejem, stoletna turistična tradicija, glasbeni in drugi festivali, so le del široke ponudbe mesta Krk. Sprehajališča in pešpoti so usmerjena proti staremu delu mesta, ob obali, proti polotoku Prniba in na širše območje okoli mesta.

Priporočamo lahke sprehode po polotoku Prniba, ki se vijejo ob borovem gozdu in značilnem nizkem rastju vse do zalivov sv. Mikula, Valunta in sv. Danijela.

#  Krk – Lamartin – Krk

#  Krk – sv. Jurij – Krk

#  Linardići – cerkev sv. Kerševana

# Pot proti zalivu Čavlana (vodi do največjih hrastov na obali)

Povprečna dolžina stez je osem do deset kilometrov.

Baška in okolica

Baška se nahaja na jugovzhodni obali otoka. Zahvaljujoč legi, dolgi plaži in zapuščini je Baška izjemno privlačno mesto. Zaradi hribovitega sveta pa je najbolj primerna točka, od koder lahko zavijete na različne pohodniške poti. Tukaj so med prvimi na Kvarnerju s pomočjo čeških pohodnikov in lokalnih vodnikov obnovili šestnajst poti različnih težavnosti, ki danes merijo v obsegu približno 90 kilometrov. Na tem območju pa se nahaja tudi najvišji vrh otoka, in sicer Obzova, na višini 590 metrov nad morjem.

# Baška – Uvala Vela Luka

To je pot za tiste, ki radi uživate v lepih razgledih, ste raziskovalnega duha in imate radi presenečenja.

# Baška – Uvala Vela Draga

Krajši pohod vam nudi kombinacijo hribovskega in morskega doživetja. Uživanje na plažah po poti je zagotovljeno. Baška se lahko pohvali kar s tridesetimi čudovitimi, čistimi prodnatimi plažami, ki so dostopne peš ali z barko.

# Obzova

Najvišji vrh otoka Krk je dostopen z različnih smeri. Pogled iz vrha je zares čudovito doživetje. Najpogostejši izhodišči sta Treskovac (1.5 ure hoje) ali Draga Baška (2.30 ure hoje)

Po poteh Dobrinščine

Dobrinščina je območje avtohtone ruralne celovitosti, etnološke dediščine, ohranjenega okolja, raznovrstnega rastlinja, podzemnih kraških pojavov, zaščitenih zalivov z zdravilnim blatom in ugodnim podnebjem.

Na tem območju je 60 kilometrov krožnih poti in najbolj znana je sledeča:

# Putevima Dobrinjštine

Za tiste, ki bi radi nekoliko daljšo pot, predlagamo da se odpravite na 20 kilometrsko krožno pot »Putevima Dobrinjštine«. Z osmimi kontrolnimi točkami vas popelje v bogat rastlinski svet in do prikupnih vasi. Pot se prične v vasi Šilo in vodi do vasi Dobrinj ter vas po drugi poti popelje nazaj na izhodiščno točko.

Puntarske steze

Jugozahodna obala Krka pripada naselju Punat. Danes je to eden pomembnih centrov hrvaškega navtičnega turizma (modra zastava) in znano po visokokakovostnih izdelkih olivnega olja (dnevi oljk, vsako leto v oktobru). Posebno privlačnost daje Punatu otoček Košljan, »otok v otoku«, naravni gozdni rezervat in kulturni spomenik. Pohodnikom se ponujajo dobro označene pastirske steze in sprehajališča ob morju.

Eden višjih vrhov na otoku je Veli Vrh (541m)

# Prgon – Kalabrin – Veli vrh

# Ricomp – Runtel – Veli Vrh

Poti sta zaradi vzponov srednje in težje zahtevnosti in v eno smer zahtevata dve uri hoje.

Preden zavijete na pot, si priskrbite zemljevid, priročne vodnike, s seboj vzemite nekaj za popit in pregriznit ter se prepustite naravi. Ob stiku in pogledu na preplet morskega in gorskega, se bodo sprostila čustva in vsekakor boste našli marsikateri odgovor na vprašanje, ki vam morda skače po glavi.

Želimo vam prijetna doživetja na otoku Krk z Megabon ponudbama.

Foto: www.krk.hr, Shutterstock

Treking – edinstven način potovanja, 1. del

Za človeka ja hoja najbolj naravno gibanje in zato ni čudno, da so vse njene oblike in različice tako zelo priljubljena rekreacija. Če večdnevni hoji dodamo še gorsko okolje, stik z naravo in samim seboj, govorimo o trekingu. In kaj vse so lahko razlogi, da se ljudje odločamo raziskovati svet in manj znane kotičke na nožni pogon?

Upočasni konje

Če bi nas naši pradedki in prababice imeli priložnost obiskati in preživeti z nami navaden deloven dan, bi se najverjetneje zgrozili tempu, ki ga živimo. Naši zaposleni dnevi bodisi s službo bodisi z nepomembnimi problemi, nam kreirajo vsakodnevno bitko, ki jo nekako že preživimo, ampak ali tudi živimo?

Na trekingu se ritem in frekvence časa upočasnijo. Kaotični ples misli, ki pleše v ritmu, ali bom danes zmožen oddati še zadnje poročilo, ali mi bo uspelo ohraniti mirne živce ob bedaku, ki mi je pravkar vzel prednost na cesti, izgine. Narava in umirjen tempo potovanja poskrbi, da tvoja glava iz dneva v dan pridobi prostor za misli, ki na človeka delujejo vzpodbudno in pomirjajoče. Tudi takrat, ko se po zasluženi malici in pet urni hoji zlekneš v travo in v zraku opazuješ mogočne orle, ki te zazibajo v popoldanski spanec.

Biti bližje k naravi

Treking je zelo edinstven način potovanja in odkrivanja sveta. Je zelo doživet in poln presenečenj, ki jih na poti velikokrat ni mogoče predvideti. Je priložnost, da svet vidiš brez določenih filtrov in izjemna priložnost, da začutiš naravo. Velikokrat smo v našem vsakdanu do grla zakopani v svoj svet. Zato ne opazimo majhnih lepot narave, ki jih lahko vidimo na vsakem koraku, če le imamo za to odprte oči. Na trekingu pa je glavni cilj, da potujemo od ene naravne lepote mimo druge, vse do naslednje. In medtem, ko naše noge delajo in pridno nabirajo prehojene kilometre, so kljub naporom manj utrujene. Predvsem v zahvalo našim očem in procesiranju vseh naravnih lepot, ki jih na poti zaznavamo. Tudi takrat, ko ponoči odpreš šotor in se na višini pet tisoč metrov zastrmiš v zvezdnato nebo in veš, da si bližje naravi kot kadarkoli prej.

Hoja je zdrava

Vsak korak, ki ga naredimo, dajemo dobropis našemu zdravju. Hoja namreč zmanjša tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni, rakavih obolenj, diabetes, debelosti, tesnobe in depresije. Tudi zdravniki se strinjajo, da s hojo nihče ne more zagrešiti, saj je prijazna do sklepov, ohranja mišično maso, pospešuje presnovo, zmanjšuje delež telesne maščobe, krepi življenjsko energijo in zavira proces staranja. Redno posvečanje hoji vpliva na splošno počutje, izboljšuje spanec in razpoloženje ter povečuje delovno storilnost. Hoja je zdrava tudi takrat, ko ti počasi zmanjkuje energije in veš, da je do naslednje vasi in kosila še debela ura hoje. Ampak, takrat se zaveš, da je tvoje telo kljub vsemu veselo in hvaležno, ker je zdravo in  ti lahko hodiš.

Šola življenja

Potovanje je učenje, kamor koli se že odpravimo. Pa naj si bo to učenje o novi kulturi dežele po kateri hodiš, ali  o nenavadnih zelenih lišajih, ki rastejo iz skale. Ali pa te morda prevzame neverjetno bogato znanje sopotnika, ki si ga ravnokar spoznal, med tem ko sta skupaj vštric prehodila dolino.

Ker pa treking potovanja velikokrat na poti prinesejo kakšen nov izziv, bodisi na osebni ali skupinski ravni, se iz tega zmeraj kaj naučimo. Šele takrat vidimo kakšno drugo perspektivo, ki je sicer ne bi. Govori se, da če bi rad zrastel, moraš zapustiti cono udobja. In na trekingu se vedno najde kakšna cona, kjer udobje za nekaj časa zapusti prizorišče posameznika ali skupine. Tudi takrat, ko na poti spoznaš človeka, ki je postane tvoj prijatelj in ti razširi obzorje.

Ko boš star, ne boš obžaloval

Le kdo si ne želi dočakati starosti z bogatimi in lepimi spomini. Morda bo prišel čas, ko tvoje telo ne bo več najbolj sveže, ko te bodo noge nosile le še nekaj metrov in ti si boš želel občutka svobode in odkrivanja sveta. Takrat bo za treking potovanja, ki imajo posebno dušo prepozno. Ne pozabi, da ne živimo večno in da nam za dolgo življenje ne garantira prav nihče.

Zato pa podvihaj rokave in urno pot pod noge v gore.

Nekaj idej kam na treking, si lahko pogledate na www.barbara-adventure.si

Foto: Shutterstock

Ameriški nacionalni parki, ki jemljejo dih

Združene države Amerike velikokrat povezujemo z  vojaško velesilo, fast food hrano in s turbo kapitalističnim načinom življenja. Zato marsikdaj pozabimo, da je ZDA dom 58. nacionalnim parkom, ki so čudež narave. Ameriški nacionalni parki vsekakor veljajo za ene najlepših na svetu. Kar je za popotnike še posebej zanimivo, je to, da niti en park ni enak drugemu. Vsak je po svoje izjemen in prvovrsten.

Zaradi zaščite narave, kar je tudi namen nacionalnih parkov, je dostop z avtom običajno možen le do glavnih znamenitosti, medtem ko so ogromna prostranstva na voljo predvsem avanturističnim in v naravo zaljubljenim dušam.

Naredili smo izbor desetih parkov, ki nam nudijo fantastične kontraste in nas z izjemno podobo popeljejo v puščave, globoke kanjone, na visoke vrhove in pričarajo obiskovalcem nepozabna doživetja.

Yosemite (Kalifornija)

V parku se nahaja eden najvišjih slapov sveta s svojimi 739 metri višine. Park ne slovi le po slapovih, ampak tudi po granitnih skalah, ki so raj za plezalce (El Capitan in Half Dome). Nacionalni park Yosemite je prav tako vpisan na Unescovo naravno dediščino, saj njegove doline, slapovi, ledeniška jezera, morene in U doline predstavljajo vse vrste bogatega granitnega reliefa, ki so jih oblikovali ledeniki. Park je zelo obiskan, letno privabi več kot 3,5 milijona obiskovalcev.  Pa vendar  v njem še vedno z lahkoto najdete svoj mirni kotiček. Izogibajte se le osrednji Yosemite Valley, kjer se nahaja večina turistične infrastrukture.

park_shutterstock_142351951

Grand Canyon (Arizona)

Kanjon, ki ga je v milijon letih izdolbla reka Kolorado, peta najdaljša ameriška reka, je eno najveličastnejših čudes sveta. Dolg je 446 kilometrov in globok tudi do 1600 metrov. Sodi med največje svetovne naravne fenomene in je posledica erozije, ki sta jo povzročila veter in voda. Številne plasti kamnin različnih barv ustvarijo nepozabno podobo. Vsekakor pa je Grand Canyon najlepši v barvah sončnega zahoda.

park_Grand_shutterstock_395338159

Rocky Mountain (Kolorado)

Park se razteza od vlažnih, zelenih dolin, ki so na višini 2.300 metrov do skalnih vrhov višjih od 4.200 metrov. Veličastni vrhovi pa niso le v prvem planu vsakega razgleda, pač pa tudi dajejo zavetje občutljivim alpskim cvetlicam in gostim gozdovom. Ta pisan svet zagotavlja bivališče pisanemu živalskemu svetu, saj v parku živijo številne živali od črnih medvedov, orlov, kojotov do muflonov.

park_R_shutterstock_395173000

Arches (Utah)

Park je znan po največjem številu naravnih obokov na svetu. Med njimi sta dvojni Double Arch, ki ima razpon kar 49 metrov in znameniti Delicate Arch, ki ga ponosno razkazujejo ob različnih priložnostih. Ne nazadnje tudi na avtomobilskih tablicah države Utah, v kateri se park nahaja. Nacionalni park Arches je še eden od lepotcev utaške rdeče puščave. Da se o lepotah parka prepričate na lastne oči še preden tja zavijete, si lahko Arches ogledate tudi v Indiana Jonesu.

park_A_shutterstock_394695991

Bryce Canyon (Utah)

Nacionalni park Bryce Canyon v Utahu sodi s 145 kvadratnimi kilometri po megalomanskih ameriških standardih med manjše parke. Kljub svoji majhnosti pa Bryce Canyon uvrščajo med najlepše parke sveta, kjer je narava ustvarila nešteto podob. Te obiskovalcu dajejo občutek, kot da bi ga prestavili v pravljični svet. Sodeč po Lonely Planetu, Bryce Point, ki je del parka, šteje med top 10 najlepših sončnih vzhodov na svetu.

park_Bryce_shutterstock_395305543

Sequoia National Park (Kalifornija)

Nacionalni park Sequoia se nahaja v južnem delu gorske Sierre Nevade. Vsekakor je to kraj, kjer lahko občudujete najmogočnejša drevesa na svetu. Najbolj prepoznaven prebivalec je general Sherman – najstarejše živo drevo, ki ima premera več kot 11 metrov, visoko je preko 80 metrov ter staro več kot 2300 let.

park_S_shutterstock_275454647

Yellowstone (Wyoming)

Yellowstone je prvi nacionalni park v ZDA in na svetu. Številni Američani ga smatrajo za enega najbolj klasičnih, pristno ameriških parkov. Narava je tukaj zares naredila pravi mali čudež. To je park v katerem se odvija več kot 50% vse termalne aktivnosti na svetu. V njem je vsaj nekaj sto gejzirjev in več kot deset tisoč toplih vrelcev. Narodni park v veliki večini leži v kalderi nekdanjega super vulkana Yellowstone, ki je nastal pred okoli 640 tisoč leti. Magma se nahaja samo 8 kilometrov pod zemljo. Ob tem je bogat tudi z živalstvom: bizoni, grizliji, črni medvedi, volkovi, jeleni in orli so glavni prebivalci parka.

park_yellow_shutterstock_395095126

Acadia (Maine)

Acadia zajema atlantsko obalo, otoke in gore. Kot povsod v ameriških nacionalnih parkih je tudi tukaj močno čutiti, kako zelo skrbijo za naravo. Je prvi park v Ameriki, ki je s 130. kilometri pohodniških poti vpeljal precej pohodniškega duha. Vsekakor raziskovanje parka s kolesom ali peš prinaša številne razglede na klife in jezera.

park_acadia_shutterstock_230058352

Dolina smrti (Kalifornija)

Dolina smrti je edinstvena, ker obsega najnižjo lego in najtoplejšo ter najbolj suho podnebje v Severni Ameriki. Približno 1.300 kvadratnih kilometrov površine leži pod morsko višino. Leta 1933 je Dolina smrti postala narodni spomenik. Njegove meje so postopno širili, tako da je nazadnje obsegal 1,3 milijona hektarjev. Leta 1994 so Dolino smrti razglasili za narodni park in danes je to drugi največji narodni park v Združenih državah. Ceste so dobre, vendar pozor. Gorivo za avtomobile boste lahko našli le na treh mestih. Doline ni dobro prečkati poleti in ob poldnevih, saj so temperature izjemno visoke. Prav tako ni zaželeno pitje vode iz izvirov, ker je veliko zastrupljenih.

park_Death_shutterstock_281868038

Great Smoky Mountains (Tennessee in Severna Karolina)

Smoky Mountains je kraj neverjetne raznolikosti flore in favne ter veličastne lepote. Vsako leto med 8 in 10 milijonov obiskovalcev občuduje na videz brezkončni val pogozdenih grebenov, divjih cvetlic, slapov in divjih živali. V parku uspeva izjemno število rastlinskih vrst. Teh je kar 3500, od tega 130 različnih vrst dreves, kar je podobno številu drevesnih vrst, ki jih poznamo v celotni Evropi.

park_smokey_shutterstock_343848461

Izbira je bogata in nanizali smo le deset od 58. nacionalnih parkov. Zato si nedvomno lahko prav vsak na ameriški celini najde svoj mali kotiček raja na zemlji.

Foto: Shutterstock

Gozo – obvezna postojanka na Mediteranu

Ko sem razmišljala, kam bi lahko pobegnila na krajši odklop, sem imela v mislih sledeče želje: sonce, divja narava, pohodniške poti in kotički, kjer možgani lahko preklopijo na tipko off. Vse to in še več sem našla na otoku Gozo, ki leži tik ob Malti. Izkazalo se je, da je bila moja odločitev zadetek v polno, če ne popolno.

_DSC0073

Skok do tega pravljičnega otoka  sploh ni tako velik. Z nizkocenovnim letalskim prevoznikom sem iz Trevisa letela do Malte in že čez nekaj ur sem bila na njenem sestrskem otoku Gozo. Zahvala za to gre odlično urejenemu javnemu prevozu tako na Malti kot na Gozu.

IMG_8876

Občutek imaš, kot da si ves čas del filmske kulise

Na miniaturnem otočku, ki meri v dolžino le 14 kilometrov in v širino sedem, danes prebiva 30.000 ljudi. Življenje na Gozu nikoli ni bilo lahko in tudi danes ni. Temu pričajo številne zapuščene ali nedokončane hiše, ki jo jih zapustili domačini ter odšli v svet s trebuhom za kruhom. Pa vendar so mi idilične vasice posejane po otoku dale občutek, kot da se sprehajam v brezhibno in ljubko pripravljeni filmski kulisi. Kakor da so igralci že zapustili snemalno prizorišče, ostala sem samo še jaz s potepuškimi mucki in čarobnimi s soncem obsijanimi hišami. Hiše zgrajene iz lokalnega kamna krasijo pisani in prikupni balkoni. Dodatek ob njih so rdeče govorilnice, ki še zmeraj spominjajo na čas vladanja Angležev ali cerkve, ki so stalnica na vsakem koraku.

1915662_987260354686637_7569490817956501238_n

Da me filmska talentiranost otoka ni varala, potrjujejo številni filmi, ki so res bili tu posneti. Eden zadnjih je film Angeline Jolie in Brad Pitta, ki sta ob nastajanju filma z naslovom By the sea, na otoku preživela kar šest mesecev. Verjamem, da jima ni bilo hudega, saj je bilo njihovo delovno okolje zaliv Mgarr ix Xini, ki ga na otoku ni za izpustiti. Na tako majhnem kraju pa seveda ne primanjkuje govoric. Govori se, da je gospa, ki je v tem zalivu imela manjši bar, dobila 200.000 dolarjev, da je s svojim delom prekinila pol leta in svoje delovno mesto prepustila hollywoodskemu timu ustvarjalcev.

IMG_8877

Gozo je raj za pohodniške duše

Ko sem ljudem omenila, da sem na Gozo prišla predvsem z namenom, da otok prehodim, so mi vsakič odvrnili: »Potem si prišla na pravi kraj.« Seveda sem takšne odgovore prej dobila od aktivnih in upokojenih Angležev, ki uživajo jesen življenja na soncu, kot tudi od domačinov, ki jim hoja ni tako zelo blizu. Mediteranska mentaliteta po večini hojo smatra kot tujko v vsakdanjem življenju. Ko sem prišla do kakšne razgledne točke, ki je bila dosegljiva z avtomobilom, je bil prizor zmeraj podoben in prikupno smešen. Jaz nekje na travi ali na plaži z oreščki v ustih, domačini sedeči v avtomobilih z obilnimi malicami v naročju. Ampak naš namen je bil isti. Zreti v čudovito sliko narave pred nami.

IMG_8920

Pohodniki smo zasvojeni z lepimi razgledi in kot pohodnica sem dobila ogromen kos svoje droge. V nekaj dneh sem po etapah obhodila celoten otok. Divjih in nepozabnih 50 kilometrov. Pohodniške poti so delno označene, ampak velikokrat pride prav tudi lastna intuicija ter orientacija. Tudi ko sem izgubila sled za potjo, me je velikokrat pripeljalo do še bolj skritih kotičkov, ki so bili za nekaj trenutkov res samo moji in od mame narave. Ljudi s podobnimi idejami skorajda nisem srečala, kar je vse skupaj naredilo še bolj mirno in čarobno.

Zato se ne gre čuditi, da je tudi Odisej na svoji poti ostal na Gozu začaranih sedem let. Uročila ga je nesmrtna nimfa Kalipso. Sama na poti sicer nisem srečala nimfe, sem pa bila uročena nad klifi, podivjanim morjem med nevihto, prebujajočo naravo ter rdečo plažo.

_DSC0008

Toliko kulture na tako malem otoku

Najverjetneje ni mediteranskega otoka, na katerem bi bili prebivalci bolj kulturno aktivni ter povezani kot so na Gozu. Temu pričata kar dve aktivni operni hiši in številne prireditve ter festivali, ki se dogajajo na otoku. Ti so sicer po večini pod okriljem cerkvenih praznikov in dogodkov, saj sta vera in cerkvena skupnost pri domačinih še kako pomembni. Pa vendar je izbor dogajanja pisan skozi vse leto. Paleto prireditev si lahko ogledate na uradni spletni strani otoka: www.visitgozo.com

Ko sem spoznavala lokalne ljudi, sem imela občutek, kot da vsak nekaj ustvarja. Pa naj gre za slikanje, igranje inštrumenta ali pisanje knjige. Glede na inspiritivno okolje v katerem živijo, se to ne zdi čudno, je pa presenetljivo. In ko sem vprašala prikupnega možakarja, zaposlenega v mlinu, kaj bo počel čez štiri mesece, ko se bo upokojil, mi je odgovoril: »Še več se bom družil s čopiči in slikal. Ko ne bom slikal, bom sedel na trgu in pil pivo ter počel nič.« Ko mu odgovorim, da si želim, da bi moje slikarske sposobnosti bile boljše, mi z nasmehom na obrazu pove: »Vsak zna slikati. Potrebno je le prijeti čopič v roke in slediti temu kar čutiš.«

IMG_9091

Na Gozu sem sledila neki nevidni sili, ki me je za sedem dni poslala na otok poln lepih presenečenj. Brez da bi prej veliko vedela, kam grem in kaj me tam pričakuje, sem prišla domov s torbo polno nepozabnih razgledov, novih poznanstev, prazno glavo ter še bližje naravi.

Foto: Barbara Kuhar

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.