Ko se popotnik Zvone Šeruga spominja potovanj pred obdobjem interneta, pametnih telefonov in navigacij, pravi: »Zvenel bom kot nostalgičen starec, ampak … ja, včasih je bilo vse drugače. Šmrc!«

Kam in kdaj ste se prvič odpravili, ko ste šli na počitnice brez staršev?

S starši na počitnice? He he, tega pa na kmetih nismo poznali. Poletja na njivah in v vinogradu pa s kravami na paši, nedelje pa za potokom ali na Krki. Šele ko sem pred štirimi desetletji (1974) prišel v Ljubljano študirat novinarstvo, sem vzbrstel. In si privoščil prvi potni list (zdaj je doma že petnajst polnih) ter prvo potovanje. V Trst, po kofe za mamo in kavbojke zame. Hja, do tja je takrat segala velika večina slovenskih potovanj. Očitno pa je mene prijelo bolj kot ostale, v letih za tem me je razneslo po vsem svetu: avtostop po Evropi, Severna Afrika, avtostop do Indije pa prek Sahare v Centralno Afriko, z ladjo do Paname in potem avtostop do Kanade … Tri desetletja in več je tega in to so bile malo bolj resne ture, kot to morda zdaj zveni.

Kako ste se, ko ste bili še popotniški začetnik, pripravljali na potovanja?

Saj se ni bilo kaj veliko pripravljati. Vodič Lonely planet še ni obstajal, internet se niti v fantazijah še ni nakazoval, tovrstne knjige in zemljevidi so bili bolj eksotika kot potrošna roba, vprašati pa tudi nisem imel koga. Mogoče Toma Križnarja, s katerim sva se takrat menda edina lotevala tovrstnih potovanj. Pač, določil sem si destinacijo, zaslužil denar – vse le iz lastnega žepa in že takrat sta me reševala fotografija, v kasnejših letih vse bolj novinarstvo, tudi študentski servis je bil uporabna stvar – in šel. Potovanje se je dogajalo spotoma, s pogovori, spraševanjem in z vedno znova novimi napakami. Zato pa je bila avantura precej bolj konkretna kot danes.

Včasih ste zaradi visokih cen letalskih kart na pot odšli z motorjem. Kdaj se je zgodil preskok na letalo? In kako so dostopnejše cene spremenile način vaših potovanj?

Motor sicer nikakor ni bila cenejša verzija, gotovo pa bolj enkratna in nora – sploh potovanje z motorjem okoli sveta, za kar sem porabil štiri leta, delal spotoma kot mornar, kmet, zidar … In nekako takrat, pred tremi desetletji, so letala cenovno že začenjala postajati vredna razmisleka – pred tem, se mi zdi, so z njimi potovali le direktorji in bogate vdove, navadni zemljani smo pa gledali, do kje lahko pridemo po tleh ali mogoče z ladjo. Afrika je na ta način še šla skozi in Azija, do Indije prav tako. Naprej, na Tajsko ali Bali … ha, to so bile pa sanjske destinacije, pred katerimi so se takrat, vsaj v revnemu socializmu, končale tudi poti velikih svetovnih popotnikov.

Z ženo Romano pred Sydneysko opero na poti okoli sveta, 1985.

Internet je prav tako močno spremenil način potovanj. Katero spremembo sami najbolj občutite?

Internet, satelitska navigacija, pametni telefoni, povezave vedno in povsod, pa še digitalno fotografijo in snemanje bi tukaj dodal … Ja, to so gotovo spremembe, ki še pred tremi desetletji niti v sanje niso nikomur segale, pred dvema so se nakazovale, danes so neločljivi del življenja in hudo uporabna zadeva na potovanjih. Kar je lepo in praktično, sem pa vseeno včasih ali celo pogosto nostalgičen. Večina današnjih popotnikov so le turisti z nahrbtniki. Kot na popkovino navezani na svoje igračke z zasloni in na avanture s poceni pivom, nočne žurke in stalno povezavo. Kar je tudi v najbolj popotniških hotelih smrt za pristne stike, pogovore, skupna doživetja – celo na potovanjih se vse premnogim življenje dogaja zgolj na zaslonih. In to je žalostno. Zvenel bom kot nostalgičen starec ampak … ja, včasih je bilo vse drugače. Šmrc!

Si na potovanja še vedno vzamete zemljevide in klasične vodiče?

Zemljevide gotovo, ekran pri načrtovanjih še vedno ne more zamenjati konkretne slike klasičnega zemljevida prek cele mize. Vodiče in leposlovne knjige pa si že nalagam na tablico. Ne, ker bi mi bilo bolj všeč – mi ni in temu se na silo navajam – temveč ker mi izdatno olajšajo nahrbtnik ali motor. Nekaj knjig pomeni tudi nekaj kilogramov (danes nepotrebne) prtljage.

Prvi motor v Afriki, leta 1978, skupaj s pigmejskimi lepoticami.

Ali na potovanjih uporabljate mobilne aplikacije, ki so namenjene popotnikom?

Ne – katere pa sploh obstajajo? Malo pa sem staromoden in naj tako tudi ostane.

Ste ekspert za črno Afriko. Če pomislite na svoje prvo potovanje v eno od afriških držav in zadnje. Kaj je največja razlika?

Uf, to je pa obširno vprašaje. Afrika se spreminja, gotovo – a spreminja se predvsem v mestih, z nebotičniki, dragimi avtomobili, mobiteli. Čeprav mobitele imajo pa tudi že po vaseh, menda res povsod. Mobilna telefonija je prepredla celotno celino, tudi večina glavnih cest je že asfaltiranih, sem pa vedno znova presenečen, koliko je še predelov s komajda kaj drugačnim življenjem po vaseh. Kolibe so še vedno iz blata in s strehami iz trav (a je vse več tudi grde pločevine), ljudje v raztrganih cunjah (in vse manj nekdanje naravne golote), vse več pa je žal tudi iztegnjenih rok. Ne zares iz potrebe, temveč ker smo jih s humanitarnimi organizacijami na čelu navadili na prosjačenje. Da, tega je pa kvečjemu več kot pred desetletji. In povsod rastejo šole. Še generacija, morda dve in Afrika mojih nekdanjih spominov bo povsem izginila. Recimo, da sem se rodil prepozno za avanture tistih prvih raziskovalcev neznanega sveta, še vedno pa dovolj zgodaj, da sem dobil za polno glavo in predale spominov, izkušenj, fotografij, zapisov, knjig. Da, čudovit čas za potovanja je bil to.

Foto: Osebni arhiv Zvoneta Šeruge