Lizbona in top 5 lokacij, ki bodo videti čudovito tudi na fotografijah

Znašli ste se v Lizboni, glavnem mestu Portugalske, mestu karizme in barv. Imate 3 dni. O čem razmišljate? Kam iti, kaj poskusiti in kje dobiti dobro fotografijo v tem raju za blogerje, instagramerje in fotografe. Preverite naše predloge!

Za bivanje predlagamo Hotel Travel Park Lisboa, ki se nahaja v samem središču Lizbone. Hotel je priljubljen po gostoljubnosti, čistoči in udobju. Toda njegova lokacija je nekaj, kar vas bo zagotovo pritegnilo. Hotel je 20 minut stran od središča Lizbone. Od najbližje podzemne je oddaljen nekaj korakov. Ta hotel je idealen za vse turiste, ki iščejo pravo portugalsko avanturo. Kaj si še ogledati?

Alfama, najstarejša četrt v Lizboni

Če to berete, potem ste oseba, ki rada potuje in odkriva nove kraje. Eden od starih-novih krajev, ki jih morate obiskati, je najstarejša četrt v Lizboni – Alfama. Alfama vas bo navdušila s svojimi starimi ulicami, tlakovanimi cestami in je odlično izhodišče za vožnjo skozi mesto. Čeprav ima veliko prometa in turistov, je najstarejši in najbolj znan del Lizbone in mora biti del vaše fotografske zbirke.

Odličen razgled nad mesto z Gradu sv. George

Tukaj se tudi nahaja grad sv. George. Nekdanja trdnjava Rimljanov, Visigotov in Mavrov, danes ponuja pravo oazo miru sredi mestnega vrveža. Poleg tega, da lahko tukaj doživite zgodovinski trenutek, priporočamo, da se odpravite do obzidja, kjer vas bo pozdravil najlepši panoramski pogled na Lizbono. Tukaj boste zagotovo ugotovili, zakaj je Lizbona eno najlepših mest v Evropi.

Okrepčilo za prave gurmane

Po sprehodu se napolnite z energijo v eklektični restavraciji Taberna Moderna, eni najboljših restavracij, ki jo Lizbona skriva. Znana je po odlični lokalni mediteranski hrani, dobrem džinu in edinstvenem dekorju. Če ste v posebnem gurmanskem vzdušju, vam priporočamo večerjo v restavraciji Pateo, prostorni, moderni, klasični restavraciji, ki je del kompleksa Barrio do Avillez, ki ga vodi chef Jose Avillez. Ta nenavaden koncept združuje 5 zanimivih restavracij v eni in prepričani smo, da česa takega zagotovo ne boste našli nikjer drugje!

Popoldne za Tovarno LX, umetniški center z umetniškimi trgovinami in različnimi restavracijami

Česar nikakor ne smete zamuditi, ko ste v Lizboni, je obisk LX Factory-a. Tovarna LX je umetniški center z umetniškimi trgovinami in različnimi restavracijami. Tukaj lahko preživite ves dan ob kavi v kavarni Wish Slow Coffee House, španskih tapasih v restavraciji MEZ CAIS ali pa si privoščite koktajl v kavarni Rio Maravilha in uživajte ob sončnemu zahodu. Ne zamudite obiska knjigarne Ler Devagar, enega izmed najljubših krajev instagramerjev. Preberite dobro knjigo, se izgubite v tej nenavadni knjigarni in uživajte ob dobri kavi. Zabava v tovarni LX je zagotovljena!

Rožnata ulica, (še) neoblegana kraljica Instagrama

Zadnje mesto na našem seznamu krajev, ki jih morate obiskati v Lizboni, je rožnata ulica na naslovu Rua Nova do Carvalho. Ta ulica ni samo najbolj fotogeničen kraj, ki ga Lizbona ima, temveč bo tudi odlično videti na vašem Instagramu. Dobra novica je, da je ta barvit kraj še vedno neodkrit, tako da ga lahko raziščete in poslikate brez težav.

Če nameravate obiskati Lizbono, si oglejte ugodne letalske vozovnice (TUKAJ), ki jih ponuja Megabon. Megabon je za vas tudi pripravil nepremagljivo ponudbo (tukaj) za Travel Park Hotel Lisbon na odlični lokaciji s 39% popusta za 3 nočitve in 2 osebi z vključenim zajtrkom. Obiščite Lizbono in odkrijte njene čarobne kotičke!

Foto: Shutterstock

Še več portugalskih namigov preberite v spodnjih prispevkih:

– Vandraj insider: za leto dni v svobodno Lizbono

– Vandraj insider: Odšel na izmenjavo in postal eden najuspešnejših Airbnb gostiteljev na Portugalskem

– Portovec – sladka vinska eksplozija

– Sintra, plemiški biser Portugalske

PREBERITE ŠE:

Ideja za izlet: TOP 5 namigov za oddih v naravi

Egipt skozi oči Ljubljančanke, ki je tam živela tri leta

Anamaria Bagarić je za Vandraj obujala spomine na življenje v Egiptu. Na nore dogodivščine, kulturne šoke in lepote kraja, ki ga prehitro posplošimo na nekaj piramid, peska in kamel. To je Egipt skozi njene oči.

***

Moje prve tri misli ob odhodu v Egipt: piramide, faraonski templji in reka Nil. Izkustvo vseh treh je nepozabno, vendar Egipt ponudi mnogo več. Od ljudi in smešnih sadežev do komičnih pripetljajev pri sporazumevanju in kulturnih razlikah. Opisujem šopek egipčanskih krajev, ki so si tako drugačni, da človek ne more vrjeti, da je v isti državi. To so Kairo, Sinajski polotok s koralnimi grebeni Rdečega morja ter dve južni mesti, preplavljeni z zgodovinskimi ostanki, Luxor in Aswan.

Takoj, ko se ob prihodu na letališče v Kairu prebiješ skozi vstopne protokole in vdihneš zrak, začutiš, kje si. Občutek je tak, kot da z vsakim dihom vase potegneš košček puščave. Poetsko, ampak resnično – pesek se čuti v zraku. Prvo doživetje hektičnega prometa, prva vožnja čez Nil, ki traja in traja. Pa luči in neskončni reklamni napisi, sprehajalci na avtocesti in prvi vpogled v velikost tega velemesta.

“Ali si bila cela zakrita?”

To je eno izmed prvih vprašanj, ki sem jih deležna, ko povem, da sem delček svojega življenja preživela v Kairu. Kulturne razlike so tiste, ki so ob potovanjih zares zanimive, in zdi se mi pravilno, da se tistim, ki veljajo v kraju, ki ga obiskujemo, prilagodimo. Od tujcev nihče ničesar ne zahteva – tudi mladih Egipčank, ki se ne zakrivajo, je v resnici kar veliko. Smo pa postavljeni pred dejstvo, da smo na ulici opazni že tako ali tako, če se oblečemo po naši poletni modi pa iz množice izstopamo tako zelo, kot bi nase vrgli žaromete. Tako se naključnim vzklikom in neodobravajočim pogledom ne moremo izogniti, nikakor pa tega nihče ne prepoveduje.

Na vedno prepolnem mestnem metroju, v kupeju za ženske, so mi med vožnjo kavbojke zlezle malo prenizko, kot bi si to želele lokalne ženske. Pa je gospa sopotnica mirno pristopila k meni, mi jih potegnila navzgor, da so bile po njenih standardih. Nato se mi je nasmehnila, kot da mi je ravnokar naredila neskončno uslugo.

Takšnih interakcij je v Egiptu mnogo, med znanci in neznanci. Vsak nakup, ki ga opraviš, je pospremljen z “Amla eih, kolo tamam? (Kako si, je vse vredu?)” in prav velikokrat na dan tujec iz ceste zasliši vzklik “WELCOME TO EGYPT” ali pa mimoidočim odgovori na vprašanja od kod prihaja in kako mu je ime. Prvi osebni zaimek se v arabščini izgovori ANA, in ob mojem imenu je ob poiskusih pogovora nastajala popolna zmeda – na vprašanje “Kako ti je ime?” sem odgovorila z mojim imenom, Anamaria (ana Maria – sem Maria), v odgovor pa sem konstantno dobivala Hello Maria.

Po mestu najdemo ogromno turističnih znamenitosti, čudovitih mošej (v katere vstopimo s pokrivalom in brez čevljev!). Pa muzej Egipčanske zgodovine, kjer se poleg mnogotere zanimivosti nahaja tudi grobnica Tutenkamna. Tu je še stari Kairo, poln čudovite koptične arhitekture. In tržnice, z vsem, kar rabiš in vsem, česar ne rabiš, in seveda, piramide.

Skrivni kotički, kjer točijo pivo in se kulturne razlike povsem zabrišejo

Poleg teh znamenitosti obiskovalec doživi tudi veliko drugačnih prigod, kot naprimer prečkanje ceste, na katerih je zabrisana meja med tro in pet pasovnicami. Pešec mora vijugati med premikajočimi se avtomobili, motorji, osli s kočijami in tuk-tuki. Ena izmed ljubših večernih destinacij lokalnih prebivalcev pa je kar avtocesta. Natančneje eden izmed mostov, ki prečka Nil, in v večernih urah, ko se sonce skrije, ponudi vsaj malo vetriča. Tam na odstavnem pasu parkirajo avtomobile, se posedejo na plastične stole, kadijo šišo in pijejo čaj.

V Egiptu se piva ne pije javno na ulici, obstajajo pa zato bari, katerih okna so polepljena s časopisnim papirjem in ti ob vstopu dajo občutek, da si stopil v preteklost, kjer strežejo izključno samo – pivo. Eden izmed najbolj popularnih se imenuje Horeya (svoboda). Nahaja se v neposredni bljižini Trga Tahrir, glavnega trga v strogem centru mesta. Razdeljen je na dva dela, na levi strani je lokal, kot vsak drugi, z na stežaj odprtimi velikimi okni, ki gledajo na ulico. Na desni, kjer je vedno gneča, pa so okna zaprta, in ko sedeš za mizo, ti natakar že nosi pivo. Drugo pijačo na tej strani redko zasledimo. Tam se zabrišejo tudi kulturne razlike in mladi in stari, Egipčani in turisti, vsi komunicirajo brez razlikovanja.

SINAJ: Sharm El Sheikh, Dahab, Nuweiba

Sinajski polotok je nekaj popolnoma drugačnega. V Sharm El Sheiku lahko najdete hotele velikih imen in all-inclusive pakete, Dahab je hipijevsko mesto, z manj hoteli in več Bed and breakfast apartmaji, barčki, ki strežejo čaj in šiše eden zraven drugega po celotni obali, in nepozabne zabave.

Mene pa je odneslo še malo južneje proti Nuweibi, kjer bambusovo hišico do morja in koral loči le nekaj metrov peščene plaže. Nastanitve v tem delu polotoka večinoma vodijo beduini, vedno v belem, vedno z ruto na glavi in vedno z sladkim čajem v rokah. Tudi beduinske ženske so pokrite, vendar tu so vsa pravila zabrisana. Podnevi obstajajo vsa splošna morska opravila, nastavljanje soncu, tekanje po peščenih plažah, kopanjem v toplem morju podkrepljena pa so z možnostjo snorklanja in potapljanja po čudovitih koralnih grebenih.

Aswan, kjer se Nil pokaže v svoji slavi in imajo hišne krokodile

Reko Nil sem občudovala vse od zelene delte na severu do skrajnega juga Egipta, mesta Aswan, kjer se Nil pokaže v vsej svoji slavi. Kristalno čista voda, ki vodi mimo zelenih otočkov, ki spominjajo na oaze, mnogoterih malih in velikih templjev in puščave. Tukaj ponovno lahko izbiramo med otoki, na katerih stojijo hoteli s prestižnimi imeni, ali pa se nastanimo pri domačinih – Nubijcih – v barvastih hišicah in občasnim hišnim krokodilom.

Ker se v Egiptu vse da in mi je resnično godila tišina, za oddih od nikoli tihega Kaira, sem v Aswanu noči preživljala na fellucci – ladjici – in za dobro jutro odplula do znamenitosti in nato kosila.

Luxor je večje mesto, polno kočij, taksijev in hotelov, kot pomanjšan Kairo, kjer se obiskovalec naužije veličastnih templev in grobnic. Karnak in Luksor kot največja templja ter mnogo drugih na zahodnem bregu ponudijo vpogled v svet, ki je težko predstavljiv. Mešajo se mesto, zelene oaze in puščavnata področja posuta z mnogimi templji, katerih mogočnost je resnično težko opisljiva z besedami.

Nazaj v slovensko naravo

Po treh letih življenja v Kairu mi je priložnosti za raziskovanje ostalo še ogromno, vendar sem si zaželela preprostih domačih stvari, zelene narave in malček počasnejšega življenjskega tempa. Velemesta, kot je Kairo, ponudijo ogromno raznovrstnih stvari ob vsaki možni uri. In čeprav obstaja mnogo kotičkov, kjer se lahko napolniš in v tišini sprostiš, le redko čas ponudi to opcijo. Vsekakor je celoten Egipt kot muzej, ki se ga ne naveličaš kar tako.

Anamaria Bagarić

Foto: osebni arhiv avtorice

PREBERITE ŠE:

Egipt: Arheologi so odkrili 35 mumij

Azori: Vulkansko otočje sredi Atlantika

Avtor se je po štirih desetletjih vrnil na azorsko otočje in obujal spomine. Domačini še vedno ponosni na bikoborbe

Moj oče je bil v zgodnjih šestdesetih letih za nekaj časa službeno premeščen v letalsko oporišče Lajes na azorskem otoku Terceira (kar v portugalščini pomeni »tretja«). Takrat sem bil star sedem let. Po dolgih letih sem se odločil, da bom tja odpotoval z ženo in obudil spomine, ki jih imam iz te ribiške vasice, spomine na poulične teke pred biki in bikoborbe pa tudi spomine na temne, po svoje kar strah vzbujajoče gozdove.

Azore sestavlja devet vulkanskih otokov v Atlantskem oceanu, ki ležijo približno 1500 kilometrov zahodno od Portugalske. Otok Terceira leži sredi Zalivskega toka in ima subtropsko podnebje. Z ženo sva za pet dni bivanja na Azorih najela avtomobil. GPS nisva potrebovala, saj nama je dovolj dobro služil zemljevid na prenosnem računalniku. Po spletu sva najela stanovanje v Angri da Herosimu, največjem mestu na Terceiri, ki je bilo zaradi lepo obnovljenih palač, cerkva in utrdb že pred časom uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. To je mesto, ki se lahko pohvali tudi z živahnim predmestjem, s cestami in pločniki, okrašenimi z mozaiki, prelepimi vrtovi, številnimi lokali in trgovinami, ponoči pa tudi z živo glasbo na prostem.

Otočje je sredi Atlantskega oceana, oddaljeno približno 1500 kilometrov od portugalske obale in 1925 od kanadske.

Najpomembnejše točke

Najin glavni cilj je bil obisk Praie da Vitorie, drugega največjega naselja na otoku, kjer smo živeli, ko sem bil otrok. Našel sem hišo, v kateri smo stanovali. Zdaj se mi je zdela precej manjša od tiste, ki sem jo imel v spominu. Sprehodila sva se po soseski in se po Rui de Jesus spustila vse do obale. Ribiči so že pospravili svoj dnevni ulov in odšli, namesto njih pa so obalo zavzeli kopalci, ki so se sončili na pesku pred restavracijami in stojnicami za prodajo sladoleda. Ko sva se z avtomobilom vozila po Praii, sva z očmi iskala tako imenovane imperios, kapelice, posvečene čaščenju Svetega duha. Te male in pisano poslikane kapelice je mogoče opaziti po vsej Terceiri. Našla sva jo in se ob njej fotografirala ter s tem izpolnila dnevni načrt.

Iz Praie sva se peljala po obalni cesti in poskušala izvedeti, kje bodo popoldne bikoborbe. Prirejajo jih od maja do oktobra in so zanimive predvsem zaradi teka pred biki po ulicah, ki ga izmenično prirejajo v posameznih vaseh. To je tako imenovana tourada a corda – bikoborba z vrvjo. Na stotine gledalcev sedi na zidovih ali balkonih, stoji pred vhodnimi vrati ali skozi okna opazuje mlade moške, kako izzivajo bike, nato pa spretno bežijo pred živalmi. Skupina pastirjev jih poskuša bolj ali manj zadrževati z vrvmi, a včasih kljub vsemu izgubijo nadzor nad njimi. Tukajšnji prebivalci so nama zagotovili, da namen prireditve ni, da bi se ljudje znašali nad živalmi, in da je za bike med prireditvijo in po njej lepo poskrbljeno. Poulični prodajalci ponujajo krofe in pečen krompirček, posebej prirejeni tovornjaki za prodajo piva in različnih jedi pa še dodatno prispevajo k prijetnemu vzdušju. To je v resnici nadvse zabavna prireditev.

Kulturne povezave ali vrzeli

Na poti proti vulkanskim območjem sva se vozila mimo kmetij, ki imajo svoje lastne male bikoborske arene. Pred eno od njih je stal tovornjak za prodajo piva in hrane, zato sva se ustavila. Bila sva prijetno presenečena, saj sva pred seboj zagledala prodajalca, ki naju je prejšnjo noč med spremljanjem teka pred biki razvajal z območno specialiteto bico de cracas. Zdaj je skupaj z ženo mimoidočim ponujal kosila pred areno, v kateri so se biki za večerno bikoborbo ogrevali s tekanjem za nogometnimi žogami, ki so jih mednje metali vaški mladci. Nekaj vaščanov nama je pojasnilo, da si tukajšnje vasi po svojih najboljših močeh prizadevajo, da bi se s svojimi bikoborbami čim bolj izkazale, tako da vlada med njimi svojevrstna tekmovalnost. Spoznala sva nekaj zanimivih domačinov in bila deležna nadvse okusne hrane, za katero nama ni bilo treba plačati. Kakšna dogodivščina!

Nekega popoldneva sva se odpravila proti vasi Altares na severozahodnem delu obale, da bi večerjala v vrhunski restavraciji Caneta, ki slovi po izvrstnih mesnih jedeh. Tik pred mestom se je promet nenadoma ustavil. Stopila sva iz avtomobila in videla, kaj je povzročilo zastoj. Tam je stal tovornjak s ponudbo hrane in piva. V Altaresu so bile na sporedu bikoborbe, zato je bila cesta zaprta. Zaprta je bila tudi restavracija. No, nič hudega. Ostala sva in znova uživala v prijetnem vzdušju bikoborb, v Caneto pa sva se odpravila naslednji dan. In bilo se je vredno vrniti.

Ob obali otoka Sao Miguel

Spomini na gozdove

Tisto, kar sem si znova želel ogledati bolj kot kar koli drugega, pa so bili pravljični gozdovi, ki so nasploh prevladovali v mojih spominih na azorske otoke. Ni jih bilo težko najti. V gozdovih, ki večinoma prekrivajo notranje dele otoka, rastejo orjaške cedre, ki, če stojiš pod njimi, povsem zakrivajo nebo. Podrastja skorajda ni, če izvzamemo preprogo iz mahu in lišajev, ki povsod prekrivajo tla.

Članek je bil objavljen v Tripu in je povzet po pisanju Zeka Leeja za Washingtonpost.com

Foto: Shutterstock

Venezuela: Po kanalih orinoških Benetk

Potep po džungli, ki je zaradi horde nadležnih krvosesov izgubil ves čar romantičnosti, o kateri tako radi sanjamo.

Povsod navzoči represivni organi. Revščina kljub preobilju črnega zlata. Podkupovanje na vsakem koraku, tudi uradnih uniformirancev. Menjava denarja v ilegali, pogosto z neznancem v džipu z zatemnjenimi stekli, da se za trenutek počutiš kot v katerem od Tarantinovih gangsterskih filmov.

In, seveda, razkrajajoča zapuščina Chaveza, po katerem se mnogim pod taktirko njegovega naslednika Madure pošteno kolca. To so podobe Venezuele, ki jih skoraj pričakujemo in malce manj pogumne odvrnejo od tega, da se potopijo v državo, ki te, ko postrgaš surovo zgornjo plast, presune z naravno lepoto. Nepojmljiva veličina Angelovega slapu, največjega na svetu. Peščene plaže Karibskega morja. Prostranost los Llanosa, raja za ornitologe. Zasneženi večtisočaki andske verige in mistične mizaste gore Tapui. In mogočni Orinoko, vodna žila življenja, kjer pa bi, ko sem zakorakala iz čolna na obrežje, neposredno v skoraj neprehodno džunglo, skoraj spustila dušo. Takšnega napada brenčečih krvosesov si ni mogoče predstavljati, kaj šele pričakovati. In če ti že ne izpijejo polovice krvi, ti vsekakor razblinijo vsakršne utvare o romantičnosti džungle, ki si jih imel do tedaj.

Ponosni Orinoko

Po nekaj urah tresenja, pozibavanja in preskakovanja lukenj na za silo asfaltirani cesti je kombi vendarle obstal. Kakšne štiri ure od mesta Ciudad de Bolivar, na koncu majhne vasi pri še manjšem pristanišču slepega rokava reke Orinoko. A o mogočnosti ene največjih rek, kjer se je, ko je v njeno razvejeno delto stopila noga Aljandra de Ojede, začela pisati zgodovina novega sveta, ni bilo niti sledu. Le ozka, malce kalužasta rečica v objemu tropske vlage.

Čoln, natrpan z nahrbtniki in deseterico popotnikov, je začel rezati rjavkasto vodo. Vijugal je po rečnih serpentinah. Ob bregovih so se prepletale mangrove, tu in tam sta se v nebo dvigala palma in kakšno že polsuho drevo, ko se je vodni kanal vendarle razširil in priključil glavnemu rečnemu kanalu, obdanemu z gostim rastjem tropskega gozda. Nebo je presekala jata zelenih papagajevk, tistih, ki vselej zaljubljeno letajo v parih. Na veji je ždela modra ara. Malo naprej, nekje med bregom in vodo, pa je na majavih lesenih kolih tičala koliba, brez sten, le s streho, krito s palmovimi listi, pod katero so v popolnem brezvetrju mirovale grobo pletene viseče mreže. Končno! Naposled sem vpeta v divjino in samotnost ponosnega Orinoka, ob katerem prebivalci, ki jih je sodobna civilizacija le rahlo oplazila, še vedno dihajo in živijo z okoliškim pragozdom, kjer naj bi se podili duhovi prednikov in lovile sence mitoloških junakov ter se, vsaj deloma, stvarnost prepleta z razsežnostjo mitskega sveta.

Pred očmi so mi poplesavale podobe moje domišljijske džungle – mesnati listi razkošnih zelenih odtenkov, eksotično pisano cvetje, opice, ki se pozibavajo na lijanah, kraljevski tukan pa se pomenkuje z lenobnim drevesnim mravljinčarjem. A sem o njih malce podvomila že ob prihodu v naše tridnevno domovanje, posodobljeno in turistično prikupno različico domorodskih koliščarskih kolib. »Preden se obujete, preverite, ali se ne skriva kaj v čevljih. Nič hrane v vaših sobanah. S hrbtom proti postelji brzinsko pod mrežo proti mrčesu, ki jo nemudoma zatlačite pod vzmetnico! Bolj ko se boste umivali, slajše boste dišali komarjem, torej lahko mirne duše opustite tuširanje,« so bila prva navodila, povsem nezadostna za srečanje z resničnostjo naslednjega jutra.

Komarji proti turistom – 1 : 0

Po navodilih vodnika sem se od glave do pet oblekla v ohlapna oblačila nevtralne bež barve, ki naj je komarji ne bi dobro zaznavali. Noge sem skrila v blatne škornje in si z ruto naredila zasilni turban, ki zakriva večino glave. Za piko na i pa se na debelo popršila z repelentom s 30-odstotno vsebnostjo deeta – čeprav skoraj neprepustno zapre pore in njegova sestava še najbolj spominja na živčni plin, da mi je, ko sem si ga prvič nevešče nanesla, stopil plastične japonke, je ta strupena kemikalija vendar edina, ki se je doslej obnesla. Skratka, bojna oprema, na začetku raziskovanja okoliških vodnih kanalov skoraj nesmiselna.

Radovedno smo srkali znanje vodnika, ki je opozarjal na rastline, opice vreščače, z mačeto razpolovil plod vodnega kavovca, ki pa – proti pričakovanjem – na jeziku ni pustil čokoladnega okusa. »Stopajte po mojih stopinjah, ne zavijte vstran niti za nekaj centimetrov,« je bil edini napotek, na katerega pa smo pozabili že po prvih nekaj korakih z rečnega brega v notranjost. Medtem ko je vodnik kazal rastline, ki nam v džungli pomagajo preživeti – od nekakšnega trsa, polnega sladkaste vode do lapuhu podobnih listov, ki nadomestijo toaletni papir –, smo se mi prelevili v panično gručo, ki je tacala levo desno, se ugrezala v globoko lepljivo blato in brezglavo opletala z rokami, v brezupnem poskusu, da razpršimo roj komarjev, ki nas je goltal. Neuspešno. Bilo jih je na stotine, morda tisoče, ki so nas nič kaj galantno prebadali skozi oblačila. Sploh soborce, ki so nase navlekli temna ali pisana oblačila, ki venezuelske vampirske komarje privabljajo kot med muhe. In ko temu dodaš še zavedanje, da te iz skrivnih kotičkov opazuje na desetine oči žab, kač in škorpijonov, začneš teči za življenje. Dokler se ne prerineš nazaj do razmeroma varnega čolna. Ja, to je resničnost džungle. Prav nič romantična. V olajšanje je bilo le to, da je bilo ravno sušno obdobje in nam je bila prihranjena vsaj muka zaradi pijavk, ki toplo kri zavohajo že na daleč in vonju sledijo kot trop krvoločnih črvičkov.

Ko potrebuješ le palmo …

Četrt ure deževnega orinoškega gozda je za malce razvajeno ljubljansko srajco skoraj kot peklenska večnost. A kar je za zahodnjaški okus negostoljubno, za obstoj neprimerno okolje, je za tamkajšnje domačine zakladnica naravnih zdravil za skoraj vsako tegobo in bolezen, užitnih plodov in obilja živali za lov. Prav posebno mesto pa zavzema palma moriche, ki pripadnikom indijanskega ljudstva Warao daje hkrati streho nad glavo, hrano in osnovo za trgovanje s turisti. Uporabijo namreč prav vsak njen del. Vitka debla predelajo v kole, na katerih zrastejo njihovi zaselki, po katerih je – ker so prve Evropejce malce spominjali na Benetke – celotna država dobila ime. Ali pa jih izdolbejo in izžgejo v deblake, v katerih premagujejo kilometer za kilometrom rečnih kanalov (Warao ne pomeni zaman ljudje kanujev). S palmovimi listi krijejo strehe in iz njih pridobivajo štrenasto predivo, podobno slami, ki ga pridne ženske roke naprej spreminjajo v viseče mreže, košare, cekarje, podstavke za posodo, ki k nakupu premamijo še tako stiskaškega obiskovalca. Palmove plodove pa zmeljejo v rdečkasto kašo, osnovo za njihov kruh. A najbolj cenjen diamant se skriva med koreninami – nekajcentimetrski zavaljen bel črv, prava beljakovinska bomba. Toda četudi med lokalci slovi kot gurmanska delikatesa, bomo temu še naprej verjeli zgolj na besedo. V naši gruči namreč ni bilo junaka, ki bi si ob obisku upal sprejeti ponujeno poslastico in zagristi vanj.

Uf, kulturna ignoranca!

Mlaskanje še živega orjaškega črva moriche smo prepustili gostiteljem, družini plemena Warao, in pogled raje preusmerili proti na hitro razstavljenim izdelkom iz palmovih listov, ki se jih ne bi sramovali niti naši ribniški krošnjarji. Moški so si ogledovali kipce in košare, ženske so raje brskale med verižicami in zapestnicami – vse, seveda, ponovno iz čislane palme –, ko se je zataknilo pri barantanju. Ne, ne pri ceni, z bankovci ne nazadnje govorimo precej univerzalen jezik, četudi nekateri s pogajanji dosežejo ugodnejše cene kot drugi. Nepripravljene nas je ujelo nepoznavanje tamkajšnjih navad, saj smo, ko smo se z izbranimi darilci obrnili na gospodarja kolišča, naleteli na molk. Napaka! Vsi dogovori potekajo prek žensk! Ja, obiti sem morala že precejšen del sveta, da sem naletela na matriarhalno družbo. Na ljudstvo, ki priznava to, kar po tihem vsi vemo. Da je resnični gospodar v hiši ženska.

Potopis, ki ga je napisala Tina Podobnik, je bil objavljen v Delovem Tripu.

Fotografije: Tina Podobnik

Mesto razbitih src

V mesto prispemo zvečer, dovolj zgodaj, da še vidimo obrise okoliških zelenih hribov, in ravno prav pozno, da ti že žarijo v soju več tisoč uličnih svetilk, ki dajejo vtis kresničk. V zraku je poznan vonj po pečenem mesu ter vlagi, ulice je ravnokar opral dež. Dnevni vrvež se umika večernemu šepetu, a daleč od tega, da se mesto odpravlja spat. Avantura se šele začenja!

Sarajevo se spreminja. Nič več ne pojejo glasno mujezini, njihova pesem je tiha, da jo slišijo le sosedje blizu džamije. Stavbe počasi dobivajo novo preobleko, brez okruškov in razbitin. A ne vse naenkrat, med posameznimi sodobnimi bleščečimi pročelji se stiskajo utrujene in prašne hiše, njih prebivalci pa živijo tako, kot so od nekdaj živeli. Počasi, skromno in pazljivo, saj nikdar ne veš, komu lahko zares zaupaš. Včasih so bili to sosedje, po koncu vojne nič več. Psi, ki so v tolpah nadzorovali ulice, se pojavljajo le še na obrobju mestnega središča, edino najbolj pogumni zaidejo med turistični vrvež. Iz oči jim sije nezaupljivost, vajeni so preganjanja in boja za preživetje. Mladeniči, vsi postriženi na enake pričeske, ki spominjajo na irokeze, podobno previdno in ponosno stopajo po cestah ter pločnikih. Čeprav je ozračje mirno, se lahko vsak čas vname konflikt. Grafiti na fasadah jasno sporočajo, da v tej državi sobiva veliko nasprotij, četudi ta tlijo pod površjem, jih je nemogoče spregledati. Preteklost še vedno preveč boli, revščina tudi. Pokopališča, raztresena po vsem mestu, nekaj jih je celo v parkih, so vidna manifestacija smrti, ki mesta nikoli ni zapustila. Nasilje ostane, ne glede na to, kako ljudem uspeva živeti naprej.

img_7056

Nasprotja

Ljubezen in boj se praviloma vnameta med silami, ki se dojemajo kot nekaj nasprotnega, čeprav to drži le na videz. V Sarajevu nasprotja ležijo vsepovsod, na cesti, v ljudeh, zgodovini. Nemalo je svetlečih se vozil dragih blagovnih znamk, parkiranih zraven rjavečih ostankov drugega časa, druge skupne države. Novejši center mesta polnijo restavracije in lokali, opremljeni po najnovejših smernicah interjerja, ter trgovine zahodnih blagovnih znamk, ki napolnjujejo vsa evropska mesta. Zahod je čisto blizu, a podroben pogled razkrije, da se v pore družbenega življenja še ni dodobra vpil. Kavarne, po njihovo »kafane«, so polne moških vseh starosti. Pijejo, se pomenkujejo in igrajo namizne igre, pretresajo dogajanje mimobežnih dni in oprezajo za vsiljivci. Žensk ni na spregled, te se zadržujejo v novejšem delu mesta in stanovanjskih soseskah, zanje veljajo druga pravila. Dom in družina za tiste, ki sledijo tradiciji, in kozmetični saloni za mlajše generacije, katerih glavni cilj je videz lutke. Lutke so v tem delu sveta daleč najbolj iskano blago. Tihe lepotice, ki iz ozadja podpirajo svoje alfa samce.

PREBERI še // Ko si v Sarajevu, obvezno v čajdžinico

Padec na testu zgodovine

V sodobnejšem centru mesta, kjer ulice z novejšimi kavarnami spominjajo na Ljubljano, se v kotu stiska prva spominska galerija v BiH. Z ulice je opazen le velik črn napis, ki pogumne vabi v prvo nadstropje. Tam se skriva drug svet, prostor občutkov, vtisov in solz. Napis v dvigalu, Ti si moja priča, opominja na tisto, kar bi ljudje najraje pozabili. Ampak ne morejo, vsaj Bošnjaki ne. Pobudnik projekta Galerija 11/07/95 je Tarik Samarah, priznani bosanski dokumentarni fotograf, njegove so tudi fotografije, ki sestavljajo stalno razstavo v galeriji. Širok spekter multimedijskih vsebin, kot so Zemljevid genocida, šestnajstmetrski Zid smrti z imeni vseh pokopanih ter portreti žrtev, različni posnetki in fotografije, ohranjajo spomin na 8372 ljudi, ki so v poletnem mesecu leta 1995 izgubili življenje. Zato, ker so bili drugačni od tistih, ki so ubijali. Ker so verjeli, da bodo politični vrhovi znali razmere rešiti prej, preden bo prepozno. Galerijski prostor poleg stalne razstave za krajši čas polnijo različni avtorji, kot so Ron Haviv, Narciso Contreras in Paul Lowe, ter drugi tuji in domači ustvarjalci. Namen galerijskega muzeja ni obtoževanje, temveč opozarjanje na problematiko nasilja po vsem svetu: »Srebrenica je simbol, ne le vojne v BiH, temveč simbol trpljenja vseh nedolžnih ljudi in brezbrižnosti drugih, ki bi lahko pomagali.« Teh je danes vsak dan več, a tudi simboli, kot je Srebrenica, ne pripomorejo k višji zavesti tistih, ki vztrajno gledajo stran. Ali celo kažejo s prstom na neke druge tujce, ki so znova preveč drugačni, da bi jih lahko sprejeli medse.

Starejši del mesta, kjer so ohranjene tradicionalno grajene stanovanjske stavbe.

Starejši del mesta, kjer so ohranjene tradicionalno grajene stanovanjske stavbe.

Mrtve knjige

Arhitekturno in estetsko najbolj zanimiva stavba v Sarajevu je gotovo Vijećnica, mestna hiša s knjižnico, ki je obnovljena vrata obiskovalcem odprla v letu 2014. Stavbo s trikotnim tlorisom krasijo psevdomavrski dekorativni elementi, izvirajoč iz islamske umetnosti Španije in Severne Afrike, čeprav velja za simbol avstro-ogrske vladavine v BiH. Eklektika elementov in namenov je očitna, arhitekt Alexandar Wittek je po navdih potoval celo v Kairo, kjer si je za model izbral džamijo Kemala II. Med obleganjem Sarajeva, med letoma 1992 in 1995, so Vijećnico večkrat zadele granate jugoslovanske in srbske vojske, vrhunec vojnega terorja je doživela v noči 25. avgusta 1992, ko je je velik del pogorel. Ogenj je odnesel večino zbirke Nacionalne in univerzitetne knjižnice BiH, kar 80 odstotkov dokumentov, ki so pričali o zgodovini države. Danes se opomnik kulturocida, tako ji pravijo domačini, znova bohoti, stisnjena med Baščaršijo, ceste in reke, da jo človek v pravem sijaju uzre šele iz daljave. Obnova gole konstrukcije je zahtevala dve fazi, prva je trajala dve leti, druga še enkrat dlje, nato so še slabo desetletje obnavljali notranjost. Uspešno, kot znajo le Bosanci (s tujo pomočjo), je danes Vijećnica enako mikavna, kot znajo biti mikavne mlade gospodične. A knjig, zgorelih v ognju, ne bo nihče znova napisal.

PREBERI še // Obišči Sarajevo!

Srečanja

Znamenita Baščaršija je pravi raj za vse tiste, ki imajo balkansko posedanje ob kavi, rakiji in tobaku v krvi. V sončnem sobotnem jutru je starinski bazar, zgrajen v 15. stoletju, poln turistov in domačinov. Ti se izgubljajo v labirintu tesnih uličic, polnih trgovin, zlatarjev, filigranov, kovačev in drugih mojstrov, z obveznimi slastnimi prekinitvami v obliki čevapdžinic, burekdžinic in prodajaln baklav. Vsi vedo, da je tradicionalne čevapčiče pri Hodžiču 2 težko preseči, to uspe le simpatičnemu Sarajevčanu dve ulici stran, ki ne prodaja le čevapčičev, ampak toplino in nalezljiv nasmeh. Všeč mu je Slovenija, pravi, v njej se večkrat ustavi na svoji letni poti v Avstrijo, kjer si nekaj mesecev na leto služi kruh. V Bosni in Hercegovini je težko preživeti, povprečna plača dobrih 400 evrov pokrije nujne življenjske potrebščine in nič več, bog ne daj, da imate večjo hišo. Zato so hiše pogosto majhne in nedokončane, neredke polne brazgotin, ki še zmeraj kažejo znake vojne. A tudi s tem se da živeti, če ceniš tisto, kar imaš. Družino in prijatelje, dišeč obrok in poživljajočo tekočino. Zato so srečanja glasna, ljubeča in iskrena, med ljudmi ni severnjakom znane žalostne odmaknjenosti, ki nastane v glavah in srcih tistih, ki se raje pretvarjajo, kot da bi zares živeli. Pa čeprav to pomeni trpeti, se pobrati in vse ponoviti znova. To Sarajevo do popolnosti obvlada, kako pobirati razbite koščke nekega časa, jih z ljubeznijo in bolečino znova skrpati skupaj, vmes pa živeti, živeti. S sevdalinkami v ušesih!

Baščaršije se ne izogibajo niti domačini.

Baščaršije se ne izogibajo niti domačini.

Osrednje mestne prometne povezave pripadajo starinskim tramvajem.

Osrednje mestne prometne povezave pripadajo starinskim tramvajem.

Različne igre so priljubljeno kratkočasje sarajevskih mož.

Različne igre so priljubljeno kratkočasje sarajevskih mož.

Stolpnice polnijo stanovanjske soseske, prebivalci hiš so umaknjeni na mesto obkrožajoče hribovje.

Stolpnice polnijo stanovanjske soseske, prebivalci hiš so umaknjeni na mesto obkrožajoče hribovje.

Besedilo in fotografije: Petra Godeša, novinarka priloge One in revije Onaplus

Potopis iz Aten – Padla boginja civilizacije

Kaotične, primerno umazane Atene v poletni vročini sprva ne spominjajo na pametno odločitev, a se kmalu izkaže, da je to mesto, ki kljub visokim temperaturam sproščeno diha. Lastnost, ki je v množici vtisov najbolj izstopala, je prijaznost prebivalcev, tako neznačilna za velemesta. Naglica jim ne more blizu, ljudje vseh starosti si vzamejo čas za odgovor, nasvet ali kratek klepet.

Prihod v Atene zaznamuje šok. Impulzivno izberem najbližji hostel v središču mesta, v okraju blizu trga Viktorija, za katerega se pozneje izkaže, da je pravzaprav neuradna rdeča četrt. Redke odprte trgovine in lokali se stiskajo med zidovi, popisanimi z grafiti, smetnjaki so prepolni odpadkov, na ulicah srečujem prazne lupine ljudi, ki so svoje življenje podarili drogam. Trgovine z živili so izpraznjene, na policah je razstavljenih nekaj naključno izbranih izdelkov, jogurta in banan ni. Cena običajnega paketa toaletnega papirja preseže znesek štirih evrov, človek se resno vpraša, komu koristi evro. Okrožje je, kot izvem pozneje, znano po solidarnosti z množico migrantov, ki napolnjuje tako Atene kot celotno Grčijo. Beda sočustvuje z bedo, drugi so prezaposleni, da bi se ukvarjali s prišleki. Pogumu navkljub se še pred padcem noči vrnem v hostel, neprijeten občutek ogroženosti mi ne dovoljuje, da bi ulice raziskovala sama. Pred spanjem razmišljam, ali je to demokratična Evropa, o kateri so sanjali stari Grki.

img_7614

Minljiva večnost

Bližnji Narodni arheološki muzej kaže drugačno sliko, v steklenih vitrinah hrani zaklade civilizacij preteklosti, katerih čas je minil. Zbirka predmetov prazgodovinskih ljudstev, pregled antičnih skulptur in keramike, mistika Egipčanov in blišč kraljevega okrasja pomiri dušo in ugnezdi zavedanje, da je propad, ki sledi obilju, nezamenljiv del evolucije. Muzej je vsekakor obvezen postanek za ljubitelje belih muzejskih soban, ki dišijo po nekem drugem času. Njegov sodobnejši brat muzej Akropolis, institucija, ki hrani dragocene ostanke antičnega kompleksa, je za obiskovalce odprt od leta 2007. Razširjen na kar 25.000 kvadratnih metrih se ponaša s sodobno arhitekturno gradnjo, ki obiskovalcu iz vrhnjega nadstropja omogoča 360-stopinjski razgled na Akropolis in Atene, vse iz hladnega klimatiziranega zavetja stekla in betona. Kariatide, kore in kurosi ter delci slavnega friza iz Partenona potešijo željo po antični umetnosti, sladkorčki, kot je maketa Akropolisa iz lego kock, in kletni stekleni pod, ki razkriva podzemne razvaline, pa poskrbijo za pravcato sodobno muzejsko izkušnjo. Ugodna vstopnina in hitra pretočnost sta le češnja na turistični torti!

img_7890

Mesto božanstev

Ogled Aten seveda ni mogoč brez obiska vzpetine, po kateri so raztreseni ostanki mestne Akropole, izlet se kljub vročini in smrtnemu strahu pred množicami izkaže za pravilno odločitev. Čeprav je velik del Partenona obdan z zidarskimi odri in so erehtejonske kariatide v resnici veliko manjše od pričakovanja, občutek nečesa velikega vseeno ostane. Morda k temu pripomorejo spektakularne vedute Aten ali kaj drugega, Partenon je oče starogrških templjev z razlogom. Nakup skupne vstopnice omogoča obisk drugih antičnih najdišč, kot sta bližnja Agora in monumentalni tempelj Olimpijskega Zevsa, ki ti podžgejo radovednost, kako neki je bilo nekoč. Ko so še verjeli v bogove, skulpture barvali z zlatom in verjeli znanosti. Sprehod čez sosednji hrib Philopappos z vonjem po borovcih in skritimi želvami ohranja občutek poletja, okoliške vile pa potešijo arhitekturne navdušence, ki v mestu zmeraj najprej opazijo mikavna bivališča.

img_7701

Večerna gneča

Prava zakladnica starinskih vil, ki čakajo na obnovo, se skriva v očarljivi, a precej turistični soseski Plaka. Kupujejo jih premožni atenski svetovljani z nezmotljivim okusom, na letalih med Evropo in svetom naročajoč svilene blazine iz Indije. Posebnost četrti je odsotnost vozil, vse ulice so namenjene pešcem. Glavne, najbolj oblegane uličice so polne kotičkov z bajno grško kozmetiko, začimbami, olivnim oljem in sladkostmi, ob njih pa taverna za taverno z lokalno glasbo. A le ulico ali dve stran so tlakovci prazni, vrvež se skrije pred intimnostjo stisnjenih obmorskih mestec. Sprehod stran je soseska Monastiraki, znana kot kraljestvo boljših trgov in nakupov. Stiska se okrog trga in manjše cerkve, njeno nedrje je zvečer polno cmokajočih tujcev v restavracijah in parčkov, ki iščejo spominke. Turistična Grčija v svojem sijaju, hlepeča po še in brez časa za postanek v miru.

PREBERI ŠE // Doživi Atene z namigi lokalcev

Mestece v mestu

Čisto drugačna zgodba se odvija na drugem koncu mesta, v malce odmaknjeni stanovanjski soseski Nea Smyrni. Morda je za vzdušje kriva bližina morja ali način gradnje, ogromne stanovanjske bloke, ki spominjajo na obmorske apartmaje, povezuje s širokimi avenijami in trgi, okrog katerih se nagneteni lokali in restavracije. Klientela je povečini lokalna, veseli Atenci nikdar ne spijo. Dobesedno, čas za večerni koktajl, morda izberete kombinacijo avokada in vodke, nastopi okrog polnoči, zabava se raztegne do jutra, nato naslednji dan znova. Še dobro, da je na vsakem koraku dostopen hladni kremni frape!

img_7950

Pozabljeni

Postajo ali dve z metrojem proti morju je največje potniško pristanišče v Evropi, Pireaus. Na koncu na videz neskončne vrste terminalov leži terminal E1, zloglasni kraj, kjer od začetka leta 2016 bivajo begunci in migranti. Za velikanskimi trajekti, ki peljejo na Kreto in druge slikovite destinacije, ljudje spijo pod mostom v šotorih, na soncu, vetru in brezupju. Potrpežljivo čakajo na hrano prostovoljcev, vljudno odklanjajo nepriljubljene testenine in vajeno opazujejo Evropejce, ki prihajajo in odhajajo po želji. Moški, prišel je iz Sirije, mladi nemški turistki briše solze, tolaži jo, da situacija, ki ji je ravnokar priča, ni tako grozna. Mlajši fant iz Pakistana bere angleško izdajo Shakespearovih del, pove, da ga predvsem zanima tragedija Romea in Julije. Sprašuje se, kaj je to ljubezen, čeprav puncam ne zaupa preveč. V času, ko pišem to reportažo, teh ljudi v pristanišču ni več, razmeroma nasilno so jih odselili v druge, bolj nadzorovane begunske centre. Pristanišče je znova v celoti namenjeno potnikom, ki v vrtincu lastnih življenj težko opazijo nesrečo drugih. Dvojnost Aten postane še bolj očitna, na eni strani blišč civilizacije, ki je svoje bivanje podredila užitku, in na drugem koncu tisti, ki o užitku že dolgo ne razmišljajo več, želijo si le osnovnih dobrin in malo človeškega dostojanstva. Slepeče poletno sonce pa vsemu navkljub enako žge.

img_7850

img_7717

img_7854

img_7941

img_7949

img_7691

img_7705

Besedilo in fotografije: Petra Godeša, novinarka priloge One in revije Onaplus

Kerala – Indija za začetnike

Kerala, pravijo ji tudi dežela bogov , leži na skrajnem jugozahodu indijske podceline. Božja dežela ji pravijo, in nikakor ne Indija, ker Kerala ni Indija, je državica, čisto drugačna od preostale Indije. Tam ne boste našli zapuščenih psov, otrok, ki živijo na ulici in obnemoglih starčkov, ki prosijo za vaše rupije. Tam boste našli najvišje plantaže čaja na svetu, ki spominjajo na zelena nebesa. Tam boste našli stotine kilometrov tropskih plaž, ki se stapljajo z lokalno kulturo. Našli boste vrhunsko kulinariko in zavite kanale, ki se vijejo med riževimi terasami. In nikakor ne boste našli človeka, ki ne bi znal pisati – najbolj razvita država v Indiji se namreč rada pohvali s 100 odstotno pismenostjo 35 milijonov prebivalcev.

Sanjske plaže in zaviti kanali

Kerala je najbolj znana po svojih kanalih, ki povezujejo jezera in reke iz zaledja z morjem. Po kanalih pluje na stotine tradicionalnih ladjic, imenovanih »houseboats«, ki so pravzaprav hiše na vodi, danes namenjene turistom, medtem, ko so si domačini raje uredili življenje na malo trših tleh ob kanalih. Kerala v prevodu sicer pomeni dežela kokosov, s kopnega kanale  tako krasijo milijoni palm, ki dajejo vašemu razgledu s strehe ladjice sanjsko podobo. Pomirjajočo plovbo občasno zmotijo hrupni turisti, ki se zabavajo na svoji ladjici, a nič vam ne more pokvariti užitka ob pogledu na sonči zahod.

kerala_backwaters_cruise

Barviti festivali

Tudi če niste ljubitelj lokalnih festival in tudi če udeležbe na festivalu niste načrtovali bodite prepričani, da boste slej ali prej naleteli na pestro in pisano lokalno dogajanje! Če ne drugje boste na procesijo naleteli kar na cesti, kjer boste srečali domačine, odete v pisana oblačila in vence, nekje protin koncu pa jih bo spremljal še kakšen slon in gongi. V Kerali se na leto odvije na tisoče manjših in večjih festivalov, sejmov, verskih srečanj in drugih prireditev. Če boste Keralo obiskali v času pred volitvami pa vas bodo pozdravile številne zastavice in pisani promocijski plakati. In če srečate moške, ki se vneto prepirajo, gre najverjetneje prav za politične debate.

Svet začimb in čajev

V okolici Munarja najdemo najvišje plantaže čaja na svetu, ki so lahko tudi odlično zavetje pred tropsko vročino. Indija je danes največja proizvajalka in izvoznica čaja, svojo ljubezen do čaja pa so v Indijo ponesli Britanci. Listke čaja s čajevih grmičkov osmukajo ženske, ki jih mečejo v svoje velike platnene vreče. Postopek se izvaja ročno, medtem ko je preostali del, od sušenja, do drobljenja, mehaniziran. Kerala pa je v svoji zgodovini blestela predvsem kot odlična izvoznica začimb – primerna vlaga, temperatura in bogata zemlja so odlična osnova za rast popra, kardamoma, ingverja, muškatnega oreščka in drugih začimb, ki vas bodo obdajale skorajda povsod, kamor boste stopili.

plantaže čaja

Zahodni Gati

Gorska veriga Western Ghats, po domače zahodni Gati, se vije vzporedno z obalo. Na svoj seznam naravne dediščine so jih uvrstili pri Unescu, saj gre za eno najbolj biotsko raznolikih področjih na svetu. Gati pa danes ne privabljajo samo naravoslovcev in znanstvenikov, temveč tudi številne pohodnike in druge športne navdušenece. Poleg plantaž čaja pa tudi tukaj najdete milejšo klimo in številni turisti se v gore zatečejo pred vročino in vlago. Gorska veriga s svojo veličino vpliva tudi na vreme in zadržuje monsunsko deževje, znanstveniki pa so prepričani, da na tem območju živi še ogromno neodkritih rastlinskih in živalskih vrst.

Na prelomi tisočletja je National Geographic Traveller sestavil seznam 50 krajev, ki jih morate obiskati v svojem življenju in na seznamu se je znašla tudi Kerala s svojimi kanali, ki so turizem Kerale ponesli v višave. Če že ne boste obiskali vseh 50 krajev pa si le vzemite čas za Keralo, saj ponuja češnjo na vrhu velike, pisane in bogate indijske torte.

otroci_kerala

kerala backwaters

 

Po Kerali je potovala Andreja Jernejčič, ki piše blog Adventurous Journeys.

Foto: Arhiv Andreje Jernejčič

Doživi Tajsko – nasveti iz prve roke

Za portal Vandraj sta svoj popotniški zapis o Tajski delili Nastja in Nives Kovačec.

Tajska 4.11.2015 – 25.11.2015

Pot: Bangkok – Phuket – Ko Phi Phi – Ko Tao – Chiang Mai – Ayuthaya – Bangkok

Naša pot se je začela v Bangkoku, pristali smo v večernih urah in naslednji dan takoj z notranjim letom (Air Asia) poleteli na Phuket. Že od začetka načrtovanja poti smo se odločili, da si tajsko prestolnico Bangkok pustimo za konec, saj smo tam načrtovali še velik shopping. Po naporni poročni sezoni nam je uživanje na Tajskem zares prijalo. Za začetek smo se odločili, da bomo nekaj dni preživeli na čudovitih tajskih otočkih. Ker je bil naš glavni cilj počitek, smo se odločili, da ne obiščemo preveč otokov, zato smo raje več dni ostali na enem in še vedno menim, da smo se odločili pravilno. Od vseh mogočih otokov smo tako obiskali le dva – Ko Phi Phi in Koh Tao ter uživali v lokalni hrani, turkizno modrem morju in vzdušju otokov. Po dveh tednih na otokih smo se preselili v notranjost države, kjer smo obiskali Chiang Mai, Ayutthayo in Bangkok. Pričakala nas je povsem druga – z zgodovino bogata – kulisa.

Nekaj priporočil in zanimivosti

Taxiji: taksiji so na vsakem koraku in so res ugodni, če se le uspeš dogovoriti za primerno ceno ali še bolje – prepričati taksista, da vklopi taksimeter. Na prvi pogled lahko cena, ki ti jo ponudi taksist, zveni kar nizka – vendar vedite, da ne glede na to koliko so ti pripravljeni spustiti ceno, je le-ta še VEDNO VEČJA kot bi bila cena na taksimetru. Moje priporočilo je, da vsekakor vztrajate pri tem, da taksist vključi taksimeter, včasih je potrebno stopiti do treh, celo štirih različnih taksijev, da ti končno nekdo popusti.

Transport

Izkusili smo tako notranji let z letalsko družbo Air Asia, ko smo se selili na Phuket in tudi kombinacijo bus/nočni vlak, ko smo potovali na sever v Chiang Mai. Tajska je res ogromna država, zato so razdalje res gromozanske in na začetku, ko si naredimo načrt poti, tega sploh ne upoštevamo. Vsekakor priporočam, da vsaj večji del države prepotujete z letalom, sploh če imate na voljo manj časa. Če si letalske karte rezervirate že kakšen mesec prej, jih lahko dobite po precej ugodnih cenah, ki niso dosti višje od transferjev z busom/vlakom. Vsekakor pa je tudi potovanje z vlakom zanimiva izkušnja , zato je bilo potovanje v Chiang Mai še dodatna dogodivščina.

Prenočišča in potovalne agencije

Hoteli in guesthousi so na vsakem koraku, velika večina pa jih sploh ni na internetu in ti so navadno cenejši. Prenočišče si lahko poiščete sproti. Skoraj na vsakem koraku so tudi potovalne agencije, ki vam lahko uredijo vozovnice za bus, vlak ali trajekt ali vam rezervirajo organiziran izlet po zelo ugodnih cenah.

Razgled nad Bangkok-om

V Bangkoku je veliko hotelov ali razglednih ploščadi, ki ponujajo razglede nad velemesto. Vse imajo seveda precej visoke vstopnine. Če želite uživati v razgledu brezplačno obiščite Moon Bar na strešni terasi hotela Banyan Tree Hotel. Vstopnine ni, vendar če boste želeli ob čudovitem razgledu v baru spiti še kakšno pijačo boste šokirani nad cenami (pivo: 6 eur). Dobra novica pa je, da ni obvezno kupiti pijače, lahko se enostavno sprehodite po ploščadi bara in uživate ob čudovitem (brezplačnem) razgledu in nihče vas ne bo grdo gledal. V kolikor si vseeno želite spiti pijačo z razgledom, pa pridite dovolj zgodaj (dobro uro pred sončnim zahodom), saj so mize hitro zasedene. Nujno: bar ima tudi dress code – dolge hlače in zaprte čevlje (v kratkih hlačah in japankah je vstop prepovedan). Če se vseeno prikažete bolj turistično opravljeni vam bodo na vhodu priskrbeli rabljene hlače in čevlje, da boste vseeno lahko vstopili – vseeno pa ni udobno hoditi v tujih čevljih. 🙂

Ayutthaya

Turistično mesto, znano po historičnih templjih in ostalinah, ki je res vreden ogleda. Večina to staro mesto obišče z organiziranmi izleti iz Bangkoka, mi pa smo imeli priložnost Ayutthayo videti ob sončnem vzhodu, ko okoli ostalin ni bilo še nobenega turista. v Ayutthayi som se ustavili na poti iz Chiang Mai-ja v Bangkok, kamor smo potovali z nočnim vlakom. V Chiang Maiju lahko kupite nočno vozovnico do Ayutthaye namesto do Bangkoka in naredite poldnevni postanek v tem zgodovinskem mestu, ki je zagotovo vreden ogleda.

Nočni vlak

Vozovnice so hitro razprodane (sploh za spalnike v drugem razredu), zato priporočam nakup VSAJ tri dni pred potovanjem. Vozovnico lahko kupite KJERKOLI, uredijo vam jo v vsaki potovalni agenciji, ki jo srečate na poti. Mi smo jo recimo kupili na otoku Koh Tao, ki je zelo odročen.

Priporočam ogled

  • Khaosan Road (mestni vrvež, odličen street-food, masaže, glasba in veliko, veliko nakupovanja)
  • Moon Bar (razgled nad velemestom)
  • Obisk kraljestva tigrov v Chiang Maiju (priporočam obisk mladičkov namesto odraslih tigrov, saj je interakcija z njimi bolj pristna)
  • Phang Nga Bay (celodnevni izlet, James Bond Island)
  • Nočni market v Phuketu (odlično za sprehajanje in okušanje različne hrane – vse na enem mestu)

Ayutthaya_sunrise

thai-1

ChiangMai

Menihi

ChiangmAItrekking

ChiangMaiZOO

ChiangMaiZOO

ChiangMaiZOO

TigerKingdom_ChiangMai

Tiger_Kingdom_ChiangmAI

KarenVillage

KarenVillage

KarenVillage

KarenVillage

Koh_Nangyuan

Koh_Nangyuan

Coconut_icecream

PhiPhi

KohTao

KohTao

KohTao

Street

TUKTUK

TUKTUK

Wedding

ChiangMai-to-Ayutthaya

ChiangMai_street

Bangkok

ChiangMai

Phukettown

Bangkok_MoonBar

Fotografije in besedilo: Nastja in Nives Kovačec www.nastjakovacec.com

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.