Od Ljubljane do Malezije: 15-dnevna pustolovščina z otroki #POTOPIS

Jasna Košnjek je že izkušena družinska popotnica! Občudovali smo že njen potopis po Mehiki, tokrat pa se je s svojimi tremi sinovi podala na popotovanje po Maleziji. Uživajte v njenem potopisu!

Malezija je tako raznolika država, da bo navdušila tudi otroke! Midva sva najine tri male raziskovalce popeljala vse od modernega glavnega (vele)mesta do prave džungle, vmes pa smo si ogledali čudovite pokrajine nasadov čajev in odkrivali morski svet ob majhnem rajskem otočku.

Kuala Lumpur

Zakaj Malezija?

Naj najprej povem, zakaj sva se odločila ravno za Malezijo. Že po nekaj ogledanih vlogih sva vedela, da bi znalo biti potovanje po Maleziji zelo pestro in zanimivo tudi za otroke, saj je dežela naravnih in kulturnih kontrastov. Ko sva naredila še cenovni pregled letalskih kart, nastanitev, hrane in najema avtomobila, pa je bila odločitev sprejeta. In ta je bila več kot pravilna, saj je potovanje preseglo prvotna pričakovanja.

Cameron Highlands

Pred odhodom

Preden vam predstavim potopis po dnevih, bi omenila, da smo po Maleziji potovali v poletnem času (julij, avgust), ko je ugodnejša klima na vzhodnem delu države. Če se tja odpravljate v zimskem času, pa vam priporočam, da naš drugi del poti malo prilagodite in raziščete zahodni del (npr. Penang in Langkawi).

Pred odhodom se glede cepljenj in ostalih zadev, kot je npr. obrazec ob vstopu v državo, informirajte na spletnih straneh https://zdravinapot.si/malezija/ in https://www.gov.si/drzave/malezija/. Mi se za cepljenje nismo odločili, ker se nam ni zdelo potrebno, vendar se glede tega seveda odločite sami.

Taman Negara

Za lažjo organizacijo vam zapišem še, kaj vse smo mi uredili pred samim potovanjem (poleg letalskih kart in nastanitev): turistično zavarovanje, riziko odpovedi, seznam nastanitev z vsemi kontaktnimi podatki, kopije potnih listov, eSIM (aplikacija Lyntel), aplikacija Grab (za naročanje prevoza in hrane), rezervacija parkirišča pri letališču Jožeta Pučnika (Parking Ahčin), obrazec za vstop v Malezijo in notranji let Kota Bharu – Kuala Lumpur (Malaysian Airlines).

Perhetian islands

Potopis po dnevih

1. dan: Letališče Jožeta Pučnika – Istanbul – Kuala Lumpur

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj, avto pustili pri Parking Ahčin, oni pa so nas s kombijem zapeljali na letališče. Parking Ahčin se nahaja le nekaj kilometrov stran od letališča in je cenovno veliko ugodnejši kot parkirna hiša na letališču.

Na letališču.

Po dvournem letu smo pristali v Istanbulu, tam počakali tri ure in nato odleteli proti glavnemu mestu Malezije, Kuala Lumpurju. Letalske karte smo kupili že januarja, in sicer direktno pri Turkish Airlines. Ko kupite karte, lahko naknadno označite tudi vrsto menija (otroški, vegetarijanski, brezglutenski ipd.).

Postanek na letališču v Istanbulu.

2. dan: Kuala Lumpur

V Kuala Lumpurju smo pristali ob osmi uri zjutraj, preko Grab-a naročili prevoz do centra, ki traja cca. eno uro (odvisno od gneče), in že dopoldne prišli do naše nastanitve. Ker stanovanje še ni bilo pripravljeno (pri večini nastanitev je šele okoli 15. ure, lahko pa tam pustite kovčke), smo se najprej malce sprehodili po mestu.

Ohladitev z mangovim napitkom.

V Kuala Lumpurju je res kar huda vročina, predvsem zaradi visokega deleža vlage v zraku, zato smo se najprej ohladili z mangovim napitkom, zavili še v supermarket, kjer smo nakupili nekaj hrane, in se nato končno napotili v naše stanovanje. Kot lahko vidite na spodnjih slikah to ni bilo običajno stanovanje, ampak hkrati tudi igralnica. V Kuala Lumpurju lahko namreč najdete kar nekaj stanovanj, ki so namenjena prav družinam z otroki (mi smo bili TUKAJ). Si lahko kar predstavljate, kako so bili nad stanovanjem navdušeni otroci!

V Kuala Lumpurju je na voljo precej stanovanj namenjenih družinam z otroki.

Ko smo razpakirali, smo se šli ohladit v bazen, ki je skupen vsem stanovalcem. Po plavanju pa smo pojedli večerjo in se odpravili spat.

V ozadju levo vidite Merdeko 118 (2. najvišja stavba na svetu).

3. dan: Kuala Lumpur (Petronas Towers in budistični tempelj)

Vstali smo kar precej pozno dopoldne in se najprej dobro najedli. Potem smo zavili v bližnjo kavarno, od tam pa smo se z Grab-om zapeljali do KLCC Parka. Gre za park, ki se nahaja tik ob najvišjih dvojčkih na svetu, imenovanih Petronas Towers (višina: 451, 9 m).

Čez park vodijo sprehajalne poti, v njem pa najdete tudi otroško igrišče in plitek bazen z vodometi. Uporaba bazena je brezplačna, vendar je zaradi čiščenja ob ponedeljkih zaprt. Mi smo imeli tako »srečo«, da smo park obiskali ravno v ponedeljek, zato smo kopanje v bazenu prihranili za zadnje dni potovanja, ko smo se vrnili nazaj v Kuala Lumpur.

Planiranje ogledo za prvi dan.

Kar precej turistov se odloči, da si dvojčka ogledajo tudi znotraj in se z dvigalom zapeljejo do mostu, ki povezuje obe stolpnici (86. nadstropje). Mi se za to opcijo sicer nismo odločili, so nas pa opozorili, da je karte za notranji ogled potrebno kupiti že kar nekaj dni prej.

Petronas Towers – najvišja dvojčka na svetu.

Po ogledu Petronas Towers smo se še malo sprehodili po okolici, saj se dvojčka nahajata v najbolj prestižnem in modernem delu mesta. Nato smo naročili Grab, ki nas je zapeljal do budističnega templja, imenovanega Thean Hou Temple. Tempelj je res lepo okrašen, pravijo pa, da si ga je morda še lepše ogledati tik preden se znoči, ko se v lampinjončkih prižgejo lučke.

Thean Hou Temple (budistični tempelj).

Pri templju smo se ohladili z ognjičevim ledenim čajem in se odpravili nazaj v naše stanovanje. Pred večerom smo šli še na bazen, nato pa na večerjo. Le deset minut hoje stran od naše nastanitve se namreč nahaja slavni Jalan Alor Food Street, kjer kar mrgoli uličnih ponudnikov hrane (kitajska, tajska, vietnamska, indijska itd.). Mi smo si hrano vzeli kar na več stojnicah, ker je bila izbira res velika.

Večerja na Jalan Alor Food Street.

Po večerji smo se odpravili nazaj k Petronas Towers, saj tam vsak večer ob 21. uri fontano obarvajo raznobarvne luči, vodni curki pa »plešejo« v ritmih glasbe.

Večerni ogled Petronas Towers, pod katerima fontana »zapleše« v ritmih glasbe.

4. dan: Kuala Lumpur (Batu caves in kitajska četrt)

Četrti dan smo začeli z ogledom hindujskega templja Batu caves, ki se nahaja v jami sredi griča. Ob vznožju griča stoji 42 metrov visok kip hindujskega boga Murugana, kjer se začne vzpon po raznobarvnih stopnicah, ki vodijo do jame. Po poti smo srečali veliko hindujskih vernikov in pa tudi opic, ki se kar prosto sprehajajo med obiskovalci. Med ogledom templja smo opazovali verske obrede in navade hindujcev, si pa lahko mislite, kaj oziroma kdo je otrokom najbolj ostal v spominu – seveda, opice!

Hindujski tempelj Batu caves.

Po ogledu templja smo se z Grab-om zapeljali do kitajske četrti. Tam smo se najprej najedli v eni izmed uličnih restavracij, nato pa smo si ogledali znamenite poslikave na Petaling street.

Ob vzponu po stopnicah smo se zaklepetali z družino iz Indije.

 

Po templju se prosto sprehajajo opice.

 

Sprehod po kitajski četrti.

V bližini se nahajata tudi zunanja in notranja tržnica, kjer smo nakupili nekaj spominkov in poskusili mochi in durian (najbolj znan malezijski sadež). Durian nas ni najbolj prepričal, je bil pa bolj kot okus moteč njegov vonj. Seveda pa ne pozabite, da smo si ljudje različni, tako da ga le poskusite, morda vam bo pa všeč!

Notranja tržnica.

Zadnji večer v Kuala Lumpurju smo zaključili z nočno vožnjo z avtobusom po mestu (KL City Of Lights Tour). Tako smo si mesto ogledali še z druge perspektive. V primeru, da se odločite za ta avtobus, si karte rezervirajte najmanj dva dni prej, na zbirno točko pa pridite že vsaj eno uro prej, da si zagotovite mesto na zgornjem, odprtem delu avtobusa. Teh mest se namreč ne da v naprej rezervirati.

Ulične poslikave na Petaling Street.

5. dan: Kuala Lumpur – Malacca

Peti dan se je naše pravo potovanje šele začelo. Zjutraj smo zložili oprano perilo (izkoristili smo pralni stroj, ki smo ga imeli v stanovanju), spakirali in vse pospravili, potem pa se je Klemen odpravil do pisarne Wahdah, kjer je prevzel avto, ki smo ga najeli za naslednjih sedem dni. Najem avta smo uredili že dva meseca pred odhodom na potovanje, ceno najema pa sem zapisala spodaj, pri zadnji točki potopisa. Medtem, ko je šel Klemen po avto, smo mi izkoristili čas za zadnji skok v bazen.

V sobi smo imeli tudi pralni stroj.

Na pot smo se odpravili okoli poldneva in do mesta Malacca potovali dobri dve uri. V Kuala Lumpurju je bilo na cesti kar precej hektično, preostali del poti pa ni bilo nikakršnih posebnosti. No, razen tega, da se tam vozi po levi strani ceste! Pa še en napotek za tiste, ki boste najeli avto – na cestninah se ne da plačevati z denarjem, zato si pred odhodom na bencinski črpalki kupite kartico, ki jo lahko tam ali v trgovini 7-Eleven tudi napolnite. Na spodnji sliki pa z vami delim še naš načrt poti.

Ko smo prispeli v Malacco, smo se najprej na hitro ustavili v našem novem stanovanju (tukaj), potem pa se kar takoj peš odpravili v center. Ker smo bili že zelo lačni, smo se okrepčali v restavraciji Geographer Cafe.

Tam smo res dobro jedli, pa tudi sam ambient nam je bil všeč. Po kosilu smo se sprehodili po mestu in občudovali arhitekturni preplet azijske in evropske kulture.

Sprehod po ulicah Malacce – mesto, kjer se srečata azijska in evropska arhitektura.

Znameniti Dutch square.

6. dan: Malacca

Dan smo začeli s kavo in palačinkami v The Daily Fix Cafe, nato pa se odpravili v hipermarket nakupit hrano za naslednjih nekaj dni. Popoldne smo se zapeljali še do obalnega pasu, kjer so se otroci zaigrali z mivko, in si ogledali znamenito mošejo na vodi (Floating Mosque).

Znamenita mošeja na vodi.

Obalni del Malacce

Pozno popoldne smo naredili še en krog po centru, šli na sladoled in kavo, zvečer pa že pakirali za naslednji dan, ko nas je čakalo kar nekaj ur vožnje v notranjost države.

7. dan: Malacca – Cameron highlands (Tanah Rata)

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj. Namenjeni smo bili v Cameron highlands, ki je znano po nasadih čajev. Tam se čas kar malo ustavi, mestno vročino pa zamenja malce hladnejše podnebje. Že pot do tja je pravo doživetje, saj pokrajina postaja vse bolj poraščena z gozdovi in nasadi, ob cesti pa domačini prodajajo razno zelenjavo in sadje, ki sta seveda zamikali tudi nas. En sadež si bodo otroci zagotovi zapomnili, in sicer mangosteen, saj jim je bil zelo všeč.

Degustacija sadja po poti v Cameron highlands.

Po skoraj šestih urah vožnje smo prispeli v majhno mestece Tanah Rata. To lokacijo smo si izbrali, ker se v bližini nahajata dve najbolj znani čajni hiši z nasadi čajev. Najprej smo se razpakirali (nastanjeni smo bili tukaj), potem pa se na hitro sprehodili po mestecu.

Majno mestece Tanah Rata.

8. dan: Cameron highlands (nasadi čajev)

Že zgodaj zjutraj smo se z avtom zapeljali do bližnjega nasada čajev. Pot smo začeli pri Tea House 2 in tam najprej spili masala čaj, ki nam je bil vsem zelo všeč. Čajna hiša ponuja tudi druge vrste čaja, kavo in tople jedi.

Na blagajni smo kupili vstopnice (2 € za vse skupaj) in nato pričeli z ogledom. Od Tea House 2 do Tea House 1 (in obratno) vodijo urejene poti med nasadi, lahko pa se po njih zapeljete tudi z mini avtobusom ali s štirikolesnikom. Nekje na polovici poti stoji znameniti napis »CAMERON VALLEY TEA«, pod njim pa so ravno v času našega obiska gradili tudi nov lokal z igriščem.

Cameron Highlands

Razgledi na nasade čajev res očarajo, zato smo se tam zadržali dobri dve uri. Po sprehodu smo si privoščili še en čaj, nato pa se odpravili nazaj v stanovanje skuhat kosilo. Popoldne smo imeli namen obiskati še eno (bolj) znano čajno hišo BOH, vendar se je pot do tja že v Tanah Rati povsem ustavila. Google maps nam je izračunal, da naj bi pot do tja trajala kar dve uri. Najprej smo mislili, da je bil zastoj zaradi prometne nesreče, vendar so nam domačini pojasnili, da je ob vikendih do BOH-a vedno velika gneča in jo je zato boljše obiskati med tednom ali pa med vikendom zgodaj zjutraj. Ker bi v BOH prišli prepozno, smo se odločili, da gremo na popoldansko čajanko kar v bližnjo kavarno.

Pa veste, kdo je na tem območju Malezije začel s tradicijo nasadov čajev in čajank? Med letom 1824 in 1957 so Malezijo zasedli Angleži in tukaj zaradi ugodnih razmer začeli saditi čaj. Vpliv Angležev pa je v Tanah Rati opazen tudi v arhitekturi.

9. dan: Cameron highlands – Taman Negara (Kuala Tahan)

Pred nami je bila zopet malce daljša vožnja, in sicer nas je pot vodila v džunglasti del države, v nacionalni park Taman Negara. Tam se razprostira en najstarejših gozdov na svetu, v njem pa še vedno živijo malezijski domorodci.

Postanki za malico na poti v malezijsko džunglo.

Pot je trajala približno štiri ure, se je pa iz ure v uro vse bolj občutila temperaturna razlika. Postajalo je vse bolj vroče. Nastanili smo se v vasici Kuala Tahan, in sicer tokrat kar v guest house-u (tukaj). Ker je vasica res majhna, izbira nastanitev ni velika, imajo pa trgovinice, restavracije in pralnice.

Sprehod po vasici Kuala Tahan.

Kot običajno, smo se prvi dan le na hitro sprehodili naokoli, si v agenciji (Taman Negara Tour) rezervirali izlet k domorodcem za naslednji dan, pred večerom pa šli še na večerjo v restavracijo na vodi (»floating restaurant«).

10. dan: Taman Negara (viseči mostovi in obisk domorodcev)

Jutro smo začeli z zajtrkom in kavo, potem pa smo se odpravili proti reki. Po poti čez vasico smo srečali tudi šolarje, ki so se ravno pripravljali na začetek pouka. Zanimivo je, da jim je angleščina kar dobro tekla, vsaj osnovna komunikacija, tako da smo z njimi lahko malo poklepetali.

Zajtrk in kava pred izletom v džunglo.

Ko smo prišli do reke, smo jo s čolnom prečkali in nato po nekaj minutah hoje prišli do vstopne točke v džunglo. Tam smo plačali vstopnino (3 € za vse skupaj) in se po urejenih poteh odpravili na raziskovanje. Celotna krožna pot traja približno dve uri, seveda odvisno od tega, koliko se vmes ustavljate. Otroci so bili najbolj navdušeni nad zlatim monitorjem, ki smo ga komaj opazili med listjem, in nad visečimi mostovi.

S čolnom po reki v džunglo.

Čez džunglo vodijo urejene poti.

Na raziskovanje po džungli se lahko odpravite tudi preko agencije in imate tako zraven še vodiča. Možen je tudi nočni sprehod ali pa celo noč (kampiranje) v džungli.

Del poti je speljan po visečih mostovih.

Ko smo se vrnili s pohoda, smo v sobi na hitro nekaj prigriznili, nato pa se odpravili na zbirno točko za izlet, kjer so nas opremili z rešilnimi jopiči. S čolni smo se namreč odpravili do malezijskih domorodcev, natančneje do plemena Orang Asli. Tam nam je vodič predstavil njihov način življenja, ogledali smo si lesene koče, v katerih živijo, nam pokazali, kako zanetijo ogenj, razložili posamezne funkcije žensk in moških v plemenu in na koncu še pokazali, kako s pihanjem strupenih puščic lovijo živali. V tem sta se preizkusila tudi Jaka in Klemen.

Obisk plemena Orang Asli, kjer smo izvedeli, kako dandanes živijo domorodci.

 

Obisk plemena Orang Asli, kjer smo izvedeli, kako dandanes živijo domorodci.

Pihanje strupenih puščic v tarčo.

Po ogledu smo se vrnili nazaj v čoln, kjer so vse naše stvari pospravili v nepremočljive vreče, saj nas je čakala zelo zabavna vožnja nazaj. S čolnom so nas namenoma čez brzice peljali tako, da smo bili že po nekaj zavojih popolnoma mokri (vse do gat!), kar je izlet še dodatno popestrilo in dodalo tisto piko na i. Cena izleta je bila 50 € za vse skupaj.

Z izleta smo se vrnili mokri do gat.

Ker smo se z izleta vrnili malo pred večerom, naslednje jutro pa smo se imeli namen že zgodaj odpraviti na pot, smo mokra oblačila pustili kar v agenciji, saj ti tam za nekaj evrov oblačila operejo in posušijo v sušilnem stroju (v zraku je preveč vlage, da bi jih sušili zunaj).

Pad thai tik ob džungli (2€).

11. dan: Taman Negara – Kuala Terrenganu

Zjutraj smo prevzeli oprana oblačila in se z avtom namenili proti V obali Malezije. Vožnja je trajala do poznega popoldneva, vendar smo vmes naredili kar nekaj daljših postankov. Se je bilo pa prav užitek peljati med nasadi palm, medtem ko so cesto prečkali tapirji, opice plezale po električnih kablih napeljanih nad cesto, vmes pa nam je pred avtom pot sekala še ena precej dolga kača. V glavnem, vožnja je bila pravo doživetje!

Cesto so nam prečkali tapirji, opice in kača.

Ko smo prispeli do obale, smo želeli obiskati še Terrenganu State Museum, vendar smo bili prepozni, saj so ga ravno zaprli. Zato smo se odločili, da se zapeljemo kar proti naši nastanitvi, se po poti ustavili še na plaži in na kavi, potem pa le prispeli v prelepo hiško. Ta nastanitev nam je bila tako všeč, da nam je bilo naslednje jutro prav žal, da nismo tam ostali še kakšen dan (nastanjeni smo bili tukaj).

Znameniti most v Kuala Terrenganu.

Midva na kavo, otroci na plažo.

12. dan: Kuala Terrenganu – Kuala Besut – Perhentian islands (Besar)

Že zjutraj smo se z avtom zapeljali v slabe dve uri oddaljen Kuala Besut, od koder čolni vozijo na Perhentian islands. Preden smo se vkrcali na čoln, smo avto predali gospodu z agencije, pri kateri smo ga najeli (Wahdah). Potem smo kupili karte za čoln (45 € povratna za vse skupaj) in se odpeljali dobre pol ure stran na Perhentian islands.

Avto smo vrnili in se s čolnom odpravili na otok.

Zajtrk (papaja in pitaja).

Perhentian islands sestavljata dva otoka, manjši Kecil in večji Besar. Kecil naj bi bil malce bolj turističen, za oba pa je značilno, da je njihovo edino prevozno sredstvo čoln (water taxi), s katerim te vozijo z enega otoka na drugega ali pa z ene plaže na drugo. Mi smo si nastanitev izbrali na J delu Besarja, ker je tam bolj malo turistov in posledično zelo mirno. Odločili smo se za Arwana resort z vključenim zajtrkom, imajo pa na voljo tudi druge, bolj preproste nastanitve.

Prihod na otok Besar (Perhentian islands).

Ko smo prišli na otok, smo šli najprej na plažo in že takoj ugotovili, da si za zadnji del potovanja nismo mogli izbrati boljše lokacije. Dan smo preživeli na plaži, se sprehodili po zalivu in se kopali v bazenu.

Zaliv na J delu otoka Besar.

V resortu smo imeli tudi bazen.

Na večerjo smo se odpravili kar bosi, saj je bila restavracija na plaži (B`first Cafe). Tam so vsak večer na žaru pekli sveže ulovljene ribe, škampe ipd., na izbiro pa so tudi druge jedi (npr. pad thai, fried rice …). Glede na to, da se restavracija nahaja na otoku, smo pričakovali višje cene kot na celinskem delu Malezije, vendar so bile tudi tukaj cene precej nizke (2-3 € za pad thai, 1 € za sveže iztisnjen ananasov sok).

Večerja na plaži.

13. dan: Perhentian islands (Besar)

Po zajtrku smo na recepciji prosili za water taxi (lahko ga naročite tudi kjerkoli drugje na plaži, ker je v zalivu kar nekaj ponudnikov) in se zapeljali na drugo stran otoka, na sanjsko plažo Turtle beach. Voda tam je tako zelo čista in prav neverjetno modro-zelene barve, zato je primerna za snorklanje. Z voznikom čolna smo se zmenili, da nas pride iskat čez štiri ure, medtem pa uživali v vodi. Klemen in Jaka sta že po nekaj minutah v morju zagledala malega morskega psa (cca. 30 cm), midva z Majem pa sva opazovala raznobarvne ribe in korale.

Z water taxijem smo se zapeljali na drug konec otoka, na plažo Turtle beach.

Ko smo se vrnili nazaj v resort, smo v sobi malo prigriznili (nekaj hrane smo si prinesli kar s kopnega), potem pa preostanek popoldneva preživeli v našem zalivu. Šli smo na sladoled in ocvrte banane, seveda pa so mulčki želeli tudi na bazen. Pozno popoldne je na plaži namreč tako močna oseka, da se je praktično nemogoče kopati v morju.

Prigrizek na plaži – ocvrte banane.

Večer smo zopet preživeli na plaži, in sicer v isti restavraciji kot prejšnji večer. Zgoraj nisem omenila, da se tam na hrano čaka po cca. eno uro, tako da smo ta čas vedno izkoristili za igro v mivki.

Vsak večer smo preživeli na plaži pred restavracijo.

14. dan: Perhentian islands (Besar)

Dan smo začeli z obilnim zajtrkom, nato pa se sprehodili na drug konec zaliva. Tam smo se prejšnji dan z gospodom, ki sicer organizira skupinske izlete, dogovorili, da nas za 30 € odpelje na »private tour«. V ceno je bil vključen obisk treh glavnih točk za snorklanje.

Najprej smo se zapeljali na »turtle point«, kjer smo med plavanjem opazovali morske želve. Sledil je »fish point«, ki se nahaja na Keke beach. Tam smo poleg majhnih raznobarvnih ribic končno vsi videli tudi male morske pse. Med njimi smo plavali skoraj eno uro, nato pa si na plaži privoščili kokos. Nazadnje smo se zapeljali še do »shark point-a«, vendar so bile tam bolj zanimive ribe in korale kot pa morski psi, saj jih je bilo na Keke beach precej več. Nam je bil pa postanek na tej točki všeč zato, ker smo lahko zaplavali do samotnega zalivčka, kamor se peš ne da priti. Tam smo občudovali naplavljene korale in školjke. Po cca. treh urah pa smo se polni lepih vtisov zapeljali nazaj v naš zaliv.

Snorklanje med malimi morskimi psi.

Obvezno na kokos (Keke beach).

Popoldne smo preživeli na plaži, gradili gradove iz mivke, jedli ocvrte banane in seveda skakali v bazen. Večer smo zopet preživeli v restavraciji B`first Cafe, po večerji pa so v resortu pripravili predstavo z ognjem.

Večerna predstava z ognjem v resortu.

14. dan: Perhentian islands – Kota Bharu – Kuala Lumpur

Žal je prišel dan, ko smo morali zapustiti otok. Res nam je bilo težko oditi in bi z veseljem ostali še nekaj dni. Smo imeli pa čoln za nazaj šele ob 12. uri, zato smo celotno dopoldne izkoristili za kopanje. Čoln nas je nato zapeljal do Kuala Besuta, kjer smo nakupili nekaj spominkov in pojedli kosilo.

Nakup spominkov.

Ob 15. uri smo naročili Grab in se odpeljali na letališče v Kota Bharu. Let do Kuala Lumpurja je trajal eno uro, še dodatno uro pa smo potrebovali za vožnjo z Grab-om do centra Kuala Lumpurja, kjer smo bili nastanjeni. Iz Kota Bharu bi se v Kuala Lumpur lahko vrnili tudi z nočnim avtobusom, ki za pot potrebuje osem ur.

V Kuala Lumpurju smo se zvečer le še sprehodili do trgovine po nekaj hrane, potem pa se hitro odpravili spat.

Večerni Kuala Lumpur.

15. dan: Kuala Lumpur

Po dveh tednih je prišel na vrsto deževen dan, zato smo dopoldne najprej izkoristili za igralnico v zgradbi, kjer smo bili nastanjeni. Ko je dež malo ponehal, smo šli v kitajsko četrt in tam spili čaj, se sprehodili po stojnicah, degustirali razne napitke in jedi, Maj pa je v slikarskem ateljeju ustvaril sliko.

V kitajsko četrt na čaj in ustvarjanje.

Popoldne se je prikazalo sonce, zato smo se šli ohladit v bazen, zvečer pa smo se vrnili na Jalan Alor Food Street, kjer smo pojedli še zadnjo večerjo v Maleziji.

Večerja na Jalan Alor Food Street.

16. dan: Kuala Lumpur – Istanbul

Čas je bil za pakiranje in odhod domov. Ker pa smo imeli let šele zvečer, smo večino dneva ostali v Kuala Lumpurju. Najprej smo še zadnjič skočili v bazen, potem pa se vrnili v park pred Petronas Towers (KLCC Park). Spet smo imeli tako »srečo«, da smo bili tam na ponedeljek, ko so bazenčki in vodometi v parku načeloma zaprti, ampak smo ujeli še zadnjih 20 minut preden so se lotili čiščenja. Tako so imeli otroci lahko še malo vodne zabave, potem pa je kar naenkrat začelo močno deževati, zato smo z vsemi kovčki obtičali pod majhno strešico v parku. Ker smo tam izgubili kar nekaj časa, smo si kosilo preko Grab-a naročili kar v park.

Pozno popoldne smo se z Grab-om zapeljali na letališče in zvečer odleteli proti Istanbulu.

17. dan: Istanbul (ogled mesta) – Ljubljana

Ker smo leteli proti zahodu, smo bili ob 4. uri zjutraj po lokalni času že v Istanbulu. Otroci so na letališču še malo odspali, ob 8.30 pa smo se odpravili na šesturni izlet po Istanbulu. Izlet je popolnoma brezplačen, v ceno pa so vključeni prevoz v center in nazaj, vodenje, zajtrk in kosilo. To opcijo izleta ponuja letalska družba Turkish Airlines v primeru, da imate daljši postanek na letališču (najmanj 6 ur). Ko kupujete letalsko karto, vam že zraven dopišejo, če je možnost izleta (touristanbul), vse ostalo pa potem uredite na Turkishevem okencu na letališču v Istanbulu. Izbirate lahko med različno dolgimi izleti, so pa v brošuri za vsak dan razpisani drugačni programi za izlet.

Pri Turkish Airlines smo izkoristili opcijo touristanbul (brezplačen izlet po Istanbulu).

Pri Turkish Airlines smo izkoristili opcijo touristanbul (brezplačen izlet po Istanbulu).

Ko smo se vrnili z izleta, smo čas do leta v Ljubljano izkoristili v igralnici na letališču. Proti večeru pa smo odleteli nazaj v Slovenijo, kjer nas je na letališču s kombijem že čakala gospa s Parking Ahčin, ki nas je zapeljala do našega avta. In tako smo v poznih večernih urah že zaspali v domači postelji.

Koliko stane takšno potovanje?

Za lažjo predstavo glede finančnega vidika potovanja, sem spodaj zapisala še nekaj malega o cenah v Maleziji.

Malezijska denarna valuta se imenuje malezijski ringgit. Mi denarja nismo menjavali v menjalnicah, ampak smo ga dvigovali z bankomata ali pa plačevali z bančno kartico. V Malacci smo se malce bolj založili z gotovino, ker je bilo potem v Cameron highlands, Taman Negari in na otoku veliko manj možnosti za uporabo kartice. Na Perhentian islands pa se plačuje izključno z gotovino.

CENE V MALEZIJI:

– letalska karta: 700 € / osebo (v drugih terminih jih dobite tudi po nižji ceni)

notranji let (Kota Bharu – Kuala Lumpur): 22 € / osebo

– nastanitve: 40 € (stanovanje) – 120 € (resort)

– najem avtomobila: 220 € / teden + 35 € za zavarovanje in otroški avtosedež + 115 € v primeru, da avto ne vrneš na mesto prevzema (mi smo ga namreč pustili na drugem koncu države)

prevoz od letališča do centra Kuala Lumpurja: 20 €

– prevozi z Grab-om znotraj mesta: 2-5 €

– pad thai (oz. fried noodles): 2-3 €

– 100% mangov sok (0,5 l): 1 €

 

Če imate za nas še kakšno vprašanje ali pa bi si naše potovanje po Maleziji radi ogledali še v obliki videov, nas najdete na Istagramu na profilu @lajfzmulci.

 

Foto: Jasna Košnjek, Lajf z mulci

PREBERITE ŠE: Mamica Jasna se je s svojimi tremi otroki podala na TO destinacijo! #potopis

Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, Malezija, 

Malta v 7 dneh: Popoln načrt za raziskovanje otoka skritih zakladov

Malta je majhna in gosto naseljena otoška država v Sredozemskem morju. Leži južno od Italije, le dobrih 90 kilometrov od Sicilije. Glavno mesto je Valletta, zgodovinsko in kulturno središče države, znano po utrdbah, katedralah in baročni arhitekturi.

Otoška država Malta je pravzaprav sestavljena iz 20 otokov in čeri. Stalno naseljena sta samo otoka Malta in Gozo. Otok Comino je naseljen samo občasno, vsekakor pa so obiska vredni vsi trije! Malta je bila vse do leta 1964 del Britanskega imperija, od leta 2004 pa kot svojo valuto uporablja evro, saj je članica Evropske unije. Uradna jezika sta malteščina in angleščina. Malteščina ima korenine v arabščini, ima pa tudi močne vplive italijanščine in angleščine.

Pisane ulice glavnega mesta Valetta

Po otoku z najetim avtomobilom – a po levi!

Malta ima učinkovit javni prevoz, ki z avtobusi doseže večino glavnih znamenitosti otoka, za obisk določenih plaž pa lahko izkoristite izlete z ladjicami. Vsekakor pa boste imeli največ svobode pri raziskovanju tako, da najamete avto. Otok je obvladljiv z avtomobilom, nekaj več pozornosti pa vsekakor namenite dejstvu, da tu vozijo po levi strani ceste.

Malta je čudovita destinacija, kjer lahko v enem tednu raziskuješ bogato zgodovino, čudovite plaže, starodavne templje in srednjeveška mesta. Mi pa smo sestavili predlog načrta za 7-dnevno malteško dogodivščino!

Megabon potovanja: Oddih na Malti – organiziran povratni let, nočitve in najem avtomobila! Več o ponudbi najdete TUKAJ.

Dan #1: Valletta in Tri mesteca

Valletta, glavno mesto Malte, je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, saj je polno zgodovinskih in kulturnih znamenitosti. Med najpomembnejšimi je baročna Sostolnica svetega Janeza, ki slovi po čudoviti notranjosti in Caravaggievi mojstrovini “Obglavljenje Janeza Krstnika”. Valletta je obdana z mogočnimi obrambnimi zidovi, ki so jih zgradili vitezi malteškega reda. Sprehod po obzidju ponuja spektakularne poglede na mesto, zaliv in okolico.

Tudi Vrtovi Upper Barrakka ponujajo čudovit razgled na pristanišče in Tri mesteca – Vittoriosa, Senglea in Cospicua, ki so znana po svojih zgodovinskih utrdbah. Sprehod po glavni ulici Republike razkriva vrsto trgovin, kavarn in zgodovinskih stavb, kar dodaja še več čara temu slikovitemu mestu. Priporočamo, da večer preživite v eni od restavracij in preizkusite vse, kar ponuja malteška kuhinja.

Dan #2: Sliema in St. Julian’s

Sliema in St. Julian’s sta priljubljeni obalni mesti blizu Valette. Sliema je znana je po svoji dolgi obalni promenadi, ki ponuja čudovite razglede na Valletto. Poleg tega je priljubljena zaradi svojih luksuznih trgovin, kavarn, restavracij in hotelov. Mesto je tudi odlično izhodišče za trajektne prevoze do Vallette. Je bolj umirjena od St. Julian’s, a vseeno živahna in priljubljena pri turistih. St. Julian’s, ki je le nekaj minut stran od Slieme, je znan kot središče zabave na Malti. Tukaj se nahaja živahna četrt Paceville, ki je znana po nočnem življenju, s številnimi bari, klubi in restavracijami.

Dan #3: Marsaxlokk in St. Peter’s Pool

Marsaxlokk je slikovita ribiška vasica, znana po barvitih ribiških čolnih luzzu. Nedeljska tržnica je odlična priložnost za nakup svežih morskih sadežev. Blizu je tudi St. Peter’s Pool, naravni bazen, kjer lahko skočiš s klifa in se ohladiš v morju. Če so vam všeč trdnjave, se zapeljite še do Forta Rinella, zgodovinske trdnjave, ki se menda lahko pohvali z največjim topom na svetu.

Dan #4: Mdina, Rabat in Klifi Dingli

Mdina je starodavno obzidano mesto, ki ga pogosto imenujejo “Tiho mesto”. Gre za nekdanje glavno mesto Malte, ki ima več kot 4000-letno zgodovino. Mdina je ohranila srednjeveški značaj s svojimi ozkimi ulicami, ki vodijo do impresivnih zgradb, cerkva in palač. Ena izmed glavnih znamenitosti je Katedrala sv. Pavla (St. Paul’s Cathedral). Nekoliko večji in živahnejši Rabat se nahaja tik ob Mdini in je znan predvsem po svoji bogati zgodovini, povezani z zgodnjim krščanstvom. Tukaj najdete Katakombe sv. Pavla (St. Paul’s Catacombs).

Popoldne se zapeljite še do klifov Dingli, ki se nahajajo na zahodni obali Malte in so najvišja točka otoka. Mogočno se dvigajo približno 250 metrov nad morjem in odpirajo dih jemajoče razglede na Sredozemsko morje. Ob klifih stoji tudi majhna kapela sv. Marije Magdalene, ki je še ena zanimivost tega območja.

PREBERITE ŠE: MALTA: nasveti za obisk skozi oči Slovenke, ki tam živi #INTERVJU

Dan #5: Otok Gozo

Najbolj pogost način potovanja na Gozo je s trajektom iz pristanišča Ċirkewwa na severu glavnega otoka Malte. Trajekti vozijo pogosto, vožnja traja približno 25 minut in vas pripelje v glavno pristanišče Goza – Mgarr.

Glavno mesto otoka, Victoria (znano tudi kot Rabat), je dom starodavne Citadele, utrdbe, ki ponuja neverjetne poglede na celoten otok. Znotraj obzidja si lahko ogledate zgodovinske cerkve, muzeje in sprehodite se po ozkih ulicah. Ogleda vredna je tudi Bazilika Ta’ Pinu, osupljiva cerkev blizu kraja Għarb, ki je tudi pomembno romarsko središče. Megalitski templji Ggantija so ena najstarejših prostostoječih struktur na svetu, starejša od egiptovskih piramid in Stonehengea. Nahajajo se v kraju Xagħra in so na seznamu Unescove svetovne dediščine.

Dwejra Bay je eno najbolj znanih naravnih območij na Gozu. Čeprav se je znamenita Azurna luknja leta 2017 zrušila, območje še vedno ponuja neverjetne geološke formacije, kot sta Inland Sea (notranje morje) in Fungus Rock. Krasna je tudi plaža Ramla Bay, ki je prepoznavna po svojem rdečkasto-oranžnem pesku. Tu je tudi jama Calypso, po legendi tista, kjer je Odiseja zadrževala nimfa Kalipso.

Dan #6: Popajeva vas in Mosta

Na glavnem otoku se lahko odpravite v Popajevo vas. Gre za tematski park, ki je bil prvotno zgrajen kot filmska kulisa za film “Popeye” iz leta 1980, v katerem je igral Robin Williams. Vas je danes priljubljena turistična atrakcija, kjer si lahko obiskovalci ogledajo ljubke lesene hiške, sodelujejo v različnih aktivnostih in si ogledajo predstave likov iz filma. Park ponuja tudi mini golf, otroške delavnice in ogled filma. Poleg tega ima vas osupljivo lokacijo ob zalivu Anchor Bay, kjer se lahko obiskovalci tudi kopajo – ne pozabite kopalk!

Zanimivo mestece je tudi Mosta. Mosta je najbolj znana po svoji ogromni rotundi, ki je arhitekturna in zgodovinska ikona Malte. Rotunda sv. Marije je ena največjih kupolastih cerkva na svetu. Kupola ima premer kar 37 metrov in je arhitekturni čudež. Cerkev je znana tudi po čudežnem dogodku med drugo svetovno vojno, ko je nemška bomba padla skozi kupolo med mašo, a se ni razstrelila, kar prebivalci še danes dojemajo kot božji čudež. To “čudežno bombo” lahko vidite razstavljeno v cerkvi. Mesto je polno kavarnic in ozkih ulic z malteškimi balkoni.

Dan #7: Otok Comino z Modro laguno

Comino je majhen otok brez prometa, kamor pridete s trajektom z Malte – Ċirkewwa ali Goza – Mgarr. Na otoček vozijo tudi čolni turističnih ponudnikov, ki izvajajo dnevne izlete. Otok leži med Malto in Gozom in meri le 3,5 kvadratnega kilometra. Slovi predvsem po Modri laguni (Blue Lagoon), beli peščeni plaži s kristalno čisto turkizno vodo. Tu lahko ves dan snorklate in uživate v morskih radostih. Vse to je Malta!

Megabon potovanja: Oddih na Malti – organiziran povratni let, nočitve in najem avtomobila! Več o ponudbi najdete TUKAJ.

FOTO: Shutterstock

PREBERITE ŠE: Sicilija: Kako v 7 dneh doživeti slikovit otok, ki je malo večji od Slovenije

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slikovit roadtrip iz Ljubljane do Norveške z manjšim proračunom #INTERVJU

Raziskovanje severa Evrope prinaša številne imenitne razglede, velja pa, da ne gre za najcenejšo destinacijo. Kako z nekaj prilagodljivosti tudi z nižjim proračunom doživeti slikovit roadtrip iz Ljubljane do Norveške?

Kako zahteven organizacijski, časovni, energijski in finančni zalogaj je roadtrip iz Ljubljane do Norveške? Tokrat sta svojo dogodivščino z omejenim proračunom z nami delila Anamarija Truden in Žiga Rojs, ki sta se na to pot podala v ciljni ravnini študentskih let, tik preden sta začela opravljati pripravništvo za poklic zdravnice in zobozdravnika.

Kdo sta in kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva mlada novopečena (zobo)zdravnika, ki sta se spoznala preko zgodnjih jutranjih ekspedicij v hribe tekom zadnjega leta študija, največkrat kar pred kliničnimi vajami in predavanji. Sva pa ugotovila, da imava še veliko ostalih skupnih hobijev in interestov. Oba sva športna navdušenca, strastna ljubitelja dobre hrane, potovanj in fotografije. Na žalost ni dovolj dni v tednu in ur v dnevu, da bi lahko počela vse, kar življenje ponuja.

Nedavno sta se podala na roadtrip iz Ljubljane do Norveške. Kako strogo – če sploh – je bila zarisana vajina pot? Kako sta izbirala postanke in kraje za nočitev? 

Čeprav sva spontana, sva hkrati oba zelo organizirana in sistematična, pred vsakim potovanjem si ogledava kraje, kamor bi želela in si jih označiva na Google Maps. Nato pa narediva razpredelnico po dnevih, kjer vpisujeva predvideno začetno in končno destinacijo za določen dan ter kraje, ki bi jih obiskala na poti. Vsekakor je nujno, da si pred takim potovanjem vsaj približno začrtaš pot. Tako imaš nek okvir, koliko ur ti bo vzela sama vožnja, pa pohodi po hribih in nato na poti ne izgubljaš dodatnega časa še s tem. Med samim potovanjem sva seveda načrte nato vsakodnevno prilagajala vremenu, utrujenosti, času…

Kraje za nočitev, ki so bili večinoma parkirišča, plaže in gorske planote, sva med potjo poiskala preko aplikacije Park4Night, kjer so na mapi označena mesta na postajališčih in ljudje napišejo mnenja o varnosti, dostopu do vode, stranišča … Na Skandinaviji je namreč dovoljeno prosto kampiranje, kar je za mnoge izmed nas še dodaten plus!

Katere kraje vse sta obiskala?

  1. dan: Rothenburg (Nemčija)
  2. dan: Hildesheim, prihod na Dansko
  3. dan: plaža Rømø, mesto Ribe, Blåvand, Bovbjerg Fyr
  4. dan: Thy National park, Rubjerg Knude, Tversted strand, Hirstals
  5. dan: trajekt do Norveške, Stavanger, Jørpeland
  6. dan: Preikestolen, Lyseveien
  7. dan: Kjerag, Storøyne, Odda
  8. dan: Trolltunga, Lofthus
  9. dan: Bergen
  10. dan: Skjervsfossen, Flåm
  11. dan: Bakkanosi, Oldevatnet
  12. dan: Briksdalsbreen, Lovatnet, Rakssetra
  13. dan: Geirangerj, Skageflå, Trollstigen
  14. in 15. dan: Åndalsnes, Rampestrekken, Atlantska cesta, Bodø
  15. dan: prispela na Lofote: Å, Tindstinden
  16. dan: Hermanndalstinden
  17. dan: Reine, Reinebringen, Bunes beach
  18. dan: Hamnøy, Ryten
  19. dan: Skagsanden, Flakstadtind, Nusfjord, Offersøykammen
  20. dan: Leknes, Henningsvær
  21. dan: Festvågtind, Fløya, Djevelporten, Delpen
  22. in 24. dan: Volandstinden, Kvalvika, Sakrisøya, odhod iz Lofotov
  23. dan: Reipå Camping
  24. dan: ledenik Svartisen
  25. dan: Trondheim
  26. in 29. dan: vožnja preko Švedske, Copenhagen
  27. dan: vožnja nazaj preko Danske in Nemčije
  28. dan: prihod domov.

Hamnøy, Ryten

Na pot sta šla iz Slovenije z osebnim avtomobilom, v katerem sta si naredila posteljo, ob primernem vremenu pa sta tudi šotorila. Je pot do tja predstavljala velik del te dogodivščine? Koliko ur vožnje in postankov sta potrebovala do Norveške?

Definitivno lahko rečeva, da je bila celotna – 7600 kilometrov dolga pot – dogodivščina. Že sam začetek poti sva zastavila tako, da si pred Norveško ogledava države na poti, v izogib celodnevni vožnji. Tako sva se za en dan ustavila v Nemčiji, kjer sva si ogledala ambient bavarskih mestec in preizkusila piva. Sledil je tridnevni postanek na Danskem, ki naju je zelo pozitivno presenetila, sploh zahodni del, preko katerega sva potovala. Ponuja res ogromno – od čudovitih peščenih plaž, svetilnikov, konjev do barvitih vikinških mestec in odličnega sladoleda! Nedvomno bodite na preži za napisi “softis”. Prav gotovo se še vrneva, v daljši izvedbi. Do Norveške sva torej potrebovala 4 dni, vsekakor bi šlo tudi hitreje, ampak je bil tudi to del nepozabne izkušnje.

Lofoti

Kako to, da nista na sever na primer letela in Norveške raziskovala s tam najetim avtomobilom / avtodomom? Če bi pot ponovila, bi se iz vidika udobja in mraza odločila kako drugače? 

Za to odločitev je bilo več razlogov.

  1. FINANČNI: Norveška je zelo draga država in že sama letalska karta z dodatno prtljago za šotor, gorilnik, pohodniško opremo … ter najem avtomobila za en mesec, bi bila kar finančni zalogaj. Kot študenta sva namreč imela precej omejen proračun.
  2. SVOBODA: želela sva izkusiti kampiranje pod milim nebom, spanje na vrhu hriba in kuhanje razglednega zajtrka, na primer s pogledom na čudovit fjord. To počneva že od nekdaj, saj v tem neizmerno uživava in tega ne bi zamenjala za nobeno udobje.

Lovatnet

Tu je odlomek iz najinega bloga, ki to lepo povzame: “Ampak vseeno, ko sedim in poslušam glasno pogovarjanje, avte in ljudi, ki prihajajo in odhajajo, pomislim, zakaj ne hodiva večkrat v kamp, kljub vsemu udobju, ki ga ponuja. Nama je škoda denarja? Mogoče pa res. Ampak veliko raje zamenjava vso udobje za tišino, mir in čudovit razgled, ki sva ga bila deležna, ko sva divje kampirala. In čeprav se včasih prileže, da ti ni treba kuhati na vetru in pomivati posode v javnem wcju (ali pa pogosto kar s čistilnimi robčki), odlično kosilo pa ti v nekaj minutah dostavijo naravnost pred usta, ne da bi mignil s prstom, bi še vseeno vedno brez vprašanja raje izbrala to, da sva sama. Midva, ki kuhava, si prižgeva dobro glasbo, odpreva pivo in uživava v razgledu in samoti, ki je ne nudi nobena restavracija s 5-imi zvezdicami.”

Sta vse noči prespala v avtu / šotoru ali sta si kdaj privoščila tudi nastanitev?

Nastanitve so zelo drage ter te zelo ovirajo v smislu lokacije. Če kampiraš, je lahko celoten svet tvoja “postelja”. Tako se lahko zjutraj zbudiš tik pred izhodiščem za pohod in si s tem prihraniš tudi dragocen čas. A vendar sva enkrat prenočila pri sorodniku v Bergnu na Norveškem, kar je bilo zelo spontano in prijetno srečanje. Tega sorodnika namreč prej nisva poznala. Končno sva si oprala oblačila, smuknila pod topel tuš, se brezskrbno spočila in naspala … za ta enkraten obisk sva zelo hvaležna!

Kako pa je s cenami hrane, sta si veliko kuhala tudi sama? 

Če odštejemo pekarne in eno enolončnico, ki sva si jo privoščila, sva si ves čas kuhala sama, saj sva bila večino časa v naravi, kjer tudi dostopa do restavracij ni bilo. Cene v restavracijah so zasoljene, na Norveškem sva za eno enolončnico odštela 25 evrov. Na Lofotih so cene še višje – na primer 25-30 evrov za burger. Cene v pekarnah so okrog 5 evrov na cimetovo rolico, 3-4 evre za kavo.

Veliko sta privarčevala s tem, da sta hrano nakupila že doma, kuhala sama, spala brezplačno in potovala s svojim vozilom. Nam zaupata, kakšen finančni zalogaj je takšna nizkocenovna različica te poti?

Dobro sva se zavedala, da bo taka pot precejšen zalogaj in s študenskimi prihranki bi bilo težko kako drugače videti toliko stvari in biti na poti toliko časa, treba se je bilo znajti. Celotna pot je skupaj prišla 3300 evrov. Šlo bi tudi z manj, ampak sva si vseeno vsake toliko “malo privoščila”, zavila v trgovino po kakšno zelenjavo/meso ali pa v pekarno po kakšno dodatno cimetovo rolico. V ta strošek je vštet tudi nakup nosilcev za strešni kovček – 200 evrov. Sva pa imela to srečo, da nama strešnega kovčka ni bilo potrebno dokupiti, saj sva si ga izposodila od znanca. Prav tako sva imela celo pot “zastonj rent-a-car”, zahvaljujoč Anamarijinemu očetu, ki nama je posodil svoj večji avto za na pot.

To imenitno deželo sta raziskovala cel mesec. S čim se vama je Norveška najbolj zapisala v spomin?

Definitivno je obema ostalo v spominu vreme, saj je bilo zelo nepredvidljivo in, navkljub najinim pričakovanjim, večino časa deževno in oblačno. Zato sva morala kar nekaj pohodov izpustiti ali pa se z dano situacijo sprijazniti in hrabro spopasti. Za Norvežane slednje ni nič neobičanjega, pri njih velja rek: “Ni slabega vremena, je samo slaba oprema.”

Na Lofotih sva izkusila tudi 24-urno svetlobo, saj kljub temu, da je sonce zašlo, nikoli ni bilo teme. To je res imenitna izkušnja in tudi eden izmed razlogov, da sva želela tako visoko na sever. Žiga si bo Norveško definitivno zapomnil po izvrstnih pekovskih dobrotah, res imajo vrhunske rolice – tu je seznam 10 naj pekarn, ki sva jih obiskala.

Polnočno sonce ali polarni dan je značilno za vse skandinavske države, najdlje pa traja na severu Norveške, od maja do avgusta. Dramatično nasprotje polnočnemu soncu je polarna noč, ko se sonce sploh ne dvigne nad obzorje in noč traja 24 ur. Kako je to delovalo na vajino notranjo uro?

Ko sva prišla na Lofote in ob štirih zjutraj ustavila na parkirišču, nama je bilo nenavadno, da je svetlo in se ljudje sprehajajo okrog. S spanjem nisva imela večjih težav, saj sva bila vedno tako utrujena, da sva padla v “posteljo”. Všeč nama je bilo, da sva lahko izkoristila dolge dneve in hodila tudi ponoči. Na najdaljšem pohodu sva na primer šotor postavljala ob enih zjutraj – brez lučke, saj je bilo svetlo. Je pa res, da sva potem začela tudi kasneje vstajati zjutraj in si jutra vzela “bolj na izi”, saj se nama ni nikamor mudilo. 

Vseeno je vajina budilka zvonila tudi ob štirih zjutraj. Z namenom, da prehitita druge turiste, ujameta vreme ali da v dan spravita čim več ur? 

To, da se zbudiva ob 4.00 zjutraj, ni za naju nič nenavadnega, saj sva tega navajena že od doma – v hribe se je seveda treba odpraviti zgodaj! Sva pa res želela priti na vrh pred turisti, saj je turizem na najbolj obljudenih Norveških vrhovih resnično masiven. Ni nama v užitek hoditi v koloni in v vrsti čakati, da lahko posnameva fotografijo. TULE je blog o najinih petih najljubših norveških pohodih.

Svartisen (norveško črni led) je drugi največji norveški ledenik s 370 km²

Med najbolj obiskanimi in popularnimi vrhovi je na primer polica Preikestolen (tudi Pulpit Rock), ki se dviga nad fjordom Lysefjord. Prav tu na gore slabo pripravljeni instafotografi najbolj ob živce spravljajo reševalce. Sta bila tudi vidva priča pohodnikom v neprimerni obutvi, ki so za dobro fotografijo pripravljeni ogrožati življenje?

Oba sva bila prvič priča čemu takemu, saj v Sloveniji v visokogorju redko srečaš koga, ki bi bil obut v salonarje in oblečen v srajco. Bila sva res zgrožena in na trenutke naju je bilo strah za varnost mimoidočih, ki so po spolzkih skalah korakali v supergah z ravnim podplatom in se slikali na robovih prepadov.

Izjemno priljubljena točka na Norveškem je tudi otočje Lofoten. Lofoti imajo značilno pokrajino z dramatičnimi gorami in vrhovi, odprtim morjem, slikovitimi zalivi in plažami. Kaj je najbolj navdušilo vaju?

Vse! Lofoti so bili najina sanjska destinacija in še vedno ne moreva verjeti, da sva jih uspela obiskati. Definitivno sva se zaljubila v hribe, čudovite plaže s turkiznim morjem in sončne zahode.

Lofoti

Del norveške dogodivščine je zagotovo tudi opazovanje najbolj neverjetnih pojavov na svetu, eden najbolj osupljivih je severni sij. Sta ga uspela ujeti? Je pogled nanj vsakič znova tako osupljiv?

Ker sva bila na roadtripu poleti, ko je na severu svetlo brez prestanka, severnega sija nisva videla. Sva pa ga videla leto prej na roadtripu po Islandiji in prizor je bil resnično enkraten. Neverjetno je, da si lahko priča čemu tako veličastnemu in to se nama je definitivno vtisnilo v spomin za vedno. Prvega ne pozabiš nikoli.

Kateri del leta imamo največ možnosti, da ujamemo pogled na severni sij in kako se opremiti za na “lov”?

Največ možnosti je v zimskih mesecih, na skrajnem severu lahko celo že v drugi polovici septembra pa enkrat do aprila. Midva sva se opremila s telefonskimi aplikacijami – na primer Hello aurora in My Aurora. Pokažejo ti, koliko je možnosti za severni sij na mestu, kjer se nahajaš ter ob kateri uri bo to najbolj verjetno. Na Islandiji sva se večkrat zbudila ob dveh zjutraj, ker je napoved kazala, da bo takrat največja možnost za severni sij.

Kjeragbolten

V katere top 3 kraje bi se ta trenutek z veseljem še enkrat preslikala?

Islandija, Lofoti in Dolomiti, ki jih sicer obiščeva večkrat na leto.

Na poti domov sta obiskala še Švedsko in Dansko. Kakšne vtise sta pustili? 

Čez Švedsko sva se zgolj peljala, saj je bil jug Norveške poplavljen in so bile ceste zaprte. Na poti sva videla neskončen gozd, industrijo in manjša jezera – ni naju pretirano očarala. Nad Dansko pa sva bila nepričakovano navdušena. Čudovite peščene plaže na zahodu, neverjetno urejena počivališča, solidarnost in prijaznost ljudi, simpatična vikinška mesta, ekstravaganten Copenhagen in še bi lahko naštevala! Je res en tak majhen biser, ki ga ne smeš izpustiti na poti do Norveške!

Danska plaža Romo in dom na kolesih

Katere tradicionalne jedi na severu so vaju najbolj navdušile in katerih morda nimata več želje degustirati?

Ker sva varčevala in na sploh nisva hodila veliko po mestih in restavracijah, nisva preizkusila veliko tradicionalnih jedi. Še največ sva pojedla raznih pekovskih izdelkov: Skollebolle (kvašeno pecivo z vaniljevo kremo, potreseno s kokosom), kanelboller na 10001 način (cimetova rolica), svele (kot prepognjena debela palačinka, ki jo jedo s kislo smetano in marmelado).

Preizkusila sva Bacalao (enolončnica iz polenovke) ter ribji burger na Lofotih. Sva pa v trgovini kupila nekaj tipičnih norveških jedi in jih degustirala: rjavi sir (brunost), trsko, “kaviar” (namaz iz dimljenih iker trske), norveške sladkarije (Kvikk Lunsj, Smash!, Gifflar…), risgrøt (kot naš mlečni riž, ki ga postrežejo z maslom, cimetom in rozinami)… Vse jedi so nama bile okusne, ampak nisva zelo izbrična, sploh kadar sva lačna. Si pa še vedno doma kdaj pripraviva cimetove rolice po norveškem receptu.

Razgled iz Reinebringna

Pa top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Žiga: Cataplana, Ajo blanco, Raclette in nasploh vse sladice kjerkoli – trenutno imam v mislih Germknodle, taprav italijanski tiramisu, belgijske vaflje, skolebolle in pariške eclairje.

Ana: Arroz Negro, Španija, Bacalhau à Brás, Portugalska i Ropa Vieja, Kuba.

Sta imela na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Če bi izpostavila eno samo, je to definitivno, da sva bila priča zaroki na vrhu hriba Ryten na Lofotih ob sončnem zahodu in sva jo tudi fotografirala. To je bilo res eno najlepših in nepozabnih doživetij. Več na blogu TU.

Zaroka neznancev na vrhu hriba Ryten na Lofotih

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Oba obožujeva fotografijo in imava fotoaparat ves čas s seboj, odgovor je torej preprost NE.

S čim se sicer ukvarjata, ko sta doma in na kakšen način si financirata svoje poti? 

V času potovanja sva bila oba še študenta – Anamarija medicine, Žiga pa dentalne medicine. Med absolventom sva delala preko študentskega servisa in pridno varčevala celo leto, da sva na koncu lahko izpeljala to nizkocenovno različico roadtripa. Ukvarjava se še s fotografijo in pisanjem bloga na najini spletni strani, ampak je to zaenkrat le dodatna dejavnost, ki nama ne prinaša zaslužka in jo opravljava zgolj za najino dušo.

Hermannsdalstinden je najvišja gora na otoku Moskenesøya. Nahaja se v arhipelagu Lofoti.

Kje smo vaju ujeli tokrat in kaj je v vajinem bližnjem načrtu dogodivščin? 

Trenutno sva ravno prišla iz Šmarne gore in se dogovarjava za jutrišnji zahod v hribih. Sedaj, v obdobju pripravništva, imava veliko manj časa kot sva navajena iz absolventskih dni. Se še malenkost loviva in navajava na ta novi način življenja. Sva zelo spontana in nerada preveč planirava vnaprej, zato se ponavadi za krajše pobege in izlete odločiva par dni – ali par ur – prej. Večjih potovalnih ekspedicij na žalost trenutno nimava, se pa nekaj večjega kuha za obdobje po pripravništvu – kaj, pa naj zaenkrat ostane še skrivnost.

Plaža Kvalvika

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Mogoče tale odstavek iz bloga: Ko sva zaradi stiske s časom tekla na ledenik, sva na poti srečala gospoda, ki nama je rekel: “Are you in a hurry?” (op.p “Se vama mudi?”). Nato sva se veliko pogovarjala o tem. Res naju je zadelo. Sva vendar na dopustu, čemu tak tempo in hitenje? Najprej hitenje da prideva do Norveške, nato do Lofotov, zdaj zaradi poplav in službe, ki naju čaka hitenje domov… Kdaj pa se ustaviš in dejansko uživaš v trenutku? Zakaj bi moral vsako minuto dneva natrpati s plani, če to počneš 365 dni na leto. Res so bili eni najboljših dnevov, ko sva imela le eno ali dve stvari na urniku ali pa sva bila prisiljena se ustaviti (zaradi vremena, trajektov…) in upočasniti. Da sva si vzela čas drug za drugega, se spočila, pojedla dobro hrano, spila kakšno pivo… malenkosti, ki v bistvu niso malenkosti. Roadtrip niso namreč le stvari, ki jih vidiš, ampak tudi posebni trenutki, ki jih doživiš, ljudje, ki jih spoznaš, zgodbe, ki nastanejo in si jih zapomniš bolj, kot vrhove, ki si jih obiskal.

Henningsvær je ribiška vas, ki se nahaja na več majhnih otokih ob južni obali velikega otoka Austvågøya v Lofotskem arhipelagu.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

  1. Skromnosti. Ker sva bila že parkrat na potovanju v avtomobilu z omejenimi dobrinami, sva na koncu vedno znova ugotovila, kako malo stvari potrebuješ in kako potratni smo v normalnem življenju z njimi. Na primer z izmišljanjem glede hrane, razsipnosti z vodo, velikimi stanovanji, ogromno materialnimi stvarmi…
  2. Majhnosti.
  3. Prilagodljivosti – tako vremenu kot tudi partnerju in počutju.
  4. Uživanja v trenutku.
  5. Hvaležnosti. Razumeva, da sva zelo priviligirana, da lahko kaj takega izkusiva.

Dom za eno noč na poti na Hermannsdalstinden

HITRIH 6

Najljubša država: Islandija. Zaenkrat, ampak morava obiskati še veliko drugih!
Najljubše mesto: Ana: Maastricht, Nizozemska / Žiga: Copenhagen, Danska.
Najljubša plaža: Ana: Kvalvika, Lofoti / Žiga: Diamond beach, Islandija.
Najljubša kulinarika: domača, oziroma kar si pripraviva sama.
Naljubši način transporta: Ana: peš /  Žiga: avtomobil, saj uživam v vožnji – kadar ni gneče.
Najljubši jezik: slovenščina, ker jo le malo ljudi po svetu razume.

Anamariji, Žigu in njunim dogodivščinam lahko sledite na Instagramu: @anamarijatruden in @rojsziga. Na njuni spletni strani ujamete predstavitveni video njunega roadtripa, v januarju pa bosta imeli v Ljubljani tudi potopisno predavanje – za podrobnosti ju spremljajte na omenjenih kanalih.

Rakksetra

FOTO: Anamarija Truden in Žiga Rojs/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Potopis: Oman in njegove najlepše točke v 14 dneh (in 1 slaba izkušnja)

Oman je država Bližnjega vzhoda, ki se vztrajno vzpenja na globalni lestvici priljubljenih turističnih destinacij. Po odgovore, zakaj in kako ga obiskati, kje spati, kaj jesti in kaj vse doživeti, smo se obrnili na Anžeta Petriča, ki se je od tam ravno vrnil z dvotedenskega potovanja. Zaupal nam je svoj potovalni plan in podelil svoje izkušnje z Omanom iz prve roke.

“Oman sem želel obiskati že med potovanjem po Združenih arabskih emiratih, ko smo načrtovali le nekajdnevni obisk. Zaradi zapleta z zavarovanji se nam potem ni izšlo in ostala je neuresničena želja. Zdaj, ko gledam nazaj, si mislim, da še dobro. Ker smo tako lahko Oman doživeli bolj zares. 14 dni čiste pravljice.” Anže Petrič

Oman postaja vedno bolj priljubljena turistična destinacija. Je bilo opaziti veliko turistov?

Ja in ne. Turistov je bilo nekaj, ne pa veliko. Zaenkrat se še vedno marsikje opazi pomanjkanje turistične infrastrukture kot so hoteli, kavarne, restavracije in trgovine s spominki. Vem, da v Oman organizirano vozijo skupine tudi nekatere slovenske agencije, ker smo skupaj sedeli na letalu. Oman je dostopen, zagotovo, tja so potovali tudi moji stari starši, ampak je še vedno zelo pristen in neokrnjen. Se še razvija v tem smislu. Zato je moj predlog, da ga obiščete čimprej.

Osnovne informacije

Kje ste rezervirali lete, hotele, avto? Na kaj biti pazljiv?

Od vsega je najbolj pomemben dober avto. Letalo je standardno za te konce sveta: Turkish Airlines do Istanbula in potem naprej do Muškata. Vse hotele smo brez težav rezervirali kar preko Bookinga. Lahko bi tudi kampirali, kar je v Omanu priljubljen način nočitve, a smo zaradi natrpanega urnika vsega, kar smo želeli videti, izbrali hotele. Avto smo vzeli pri lokalni rent-a-car agenciji. Tu je zelo zelo pomembno, da vzamete boljši avto. Če mislite voziti po puščavi, obvezno na štirikolesni pogon. Če ne, vas ne bodo spustili do nekaterih točk. Boljši avto je res dražji, ampak je nujen za popolno doživetje.

Kako je z vizo?

Za do 14 dnevni obisk turisti ne potrebujejo vize. Potrebujejo pa dokazila, da bodo ostali največ 14 dni. Torej dokazila v obliki zavarovanja, letalskih kart, rezervacij hotelov.

Kako je z denarjem? Ste izmenjali v Sloveniji, imeli s seboj gotovino, kartico? Kako je z bankomati v Omanu?

V Omanu uporabljajo tretjo najmočnejšo valuto na svetu: Omanski rial. Nekaj malega smo imeli v gotovini, ki smo jo izmenjali kar tam, sicer pa smo vse lahko plačevali s kartico. Tudi bankomatov je dovolj, le prej se pozanimajte pri svoji banki, kako računajo za dvig v tujini. Edina mesta, kjer nujno potrebuješ gotovino, so tržnica in dejavnosti na prostem (kanjoning in potapljanje na koralnem grebenu), kjer so nas na to vnaprej opozorili. Napitnin v Omanu ni.

Kaj pa hrana?

Jedli smo tako ulično hrano kot v restavracijah. Največ smo jedli doner kebab, humus, shwarme… arabsko hrano, ki je odlična. Veliko smo si tudi sami kupili v trgovini in si sami naredili. Poskusili smo tudi kamelje meso, ki je zelo okusno.

Oman v 14 dneh

Anže je Oman raziskoval 14 dni. Z nami je delil svoj načrt in 10 točk, ki jih nikakor ne smete izpustiti, ko potujete po tej slikoviti državi.

Muškat

Prva postojanka in hkrati tudi prva izmed točk, ki jih morate obvezno obiskati, je po Anžetovem mnenju glavno mesto Muškat. Predvsem predel Mutrah. Vsekakor pa: Al Alm palace, Bayt Al Zoubair, Mutrah Corniche, Mutrah Fort, Mutrah Souq, Al Riyam Park, Mošeja Sultana Qaboosa, Muscat Opera.

 

Na poti od Muškata do naslednje točke, se je Anže ustavil tudi v Sinkhole Hawiyat Najm Park.

 

Qalhat

Danes tiha in majhna vasica, včasih pa bleščeče mesto, ki je ležalo na trgovki poti Indijskega oceana. Temu priča veliko starih ruševin med katerim izstopa grobnica Bibi Miryam, katero sta obiskala tudi Marco polo in Ibn Battuta.

Najlepše točke: Grobnica Bibi Miriam, Wadi Shab, Wadi Tiwi, Tiwi Plaža

Wadi Shab in Wadi Tiwi

Sta soteski in hkrati in eni najbolj obiskanih točk Omana. Z razlogom. Jaz bi ju zagotovo umestil na seznam top 10 točk.

 

Wadi Shab si ogledaš tako, da se skozenj sprehodiš. Pohod traja eno uro v eno smer, ko prideš do dela, v katerem se oblečeš v kopalke, skočiš v vodo in plavaš do luknje, kjer skozi ozek predor priplavaš do čudovite podvodne dvorane. Izjemna izkušnja,
Wadi Tiwi si je težje ogledati. Nujno potrebuješ avto na štirikolesni pogon in moraš biti spreten voznik. Obstajajo pa tudi organizirani izleti.

 

 

Mesto Sur

Mesto Sur je zgodovinsko poznano po izdelavi Omanskih tradicionalnih lesenih plovil imenovanih Dhow. V mestu se še vedno nahaja obrat, kjer jih bolj za turistične namene, še vedno izdelujejo. Pravi razlog za to, da prav Sur mesto, kjer so ta plovila izdelovali, pa lahko odkrijemo ob pogledu na mestno laguno, ki je služila kot odlična zaščita pred vpadi iz odprtega morja.

Tu si obvezno poglejte: Svetilnik, Corniche, Sunaysilah grad, Dhow Yards (tradicionalna tovarna ladij Dhow), Ras Al jinz Turtle Reserve, Plaža Al Khesah

 

Puščava Wahiba

To je bila najlepša puščava do sedaj. Pa jih nisem videl ali doživel malo. Prvi stik je bil vožnja skozi puščavo do kampa, kjer smo prenočili. Že to je bila nora izkušnja. Na črpalki pred puščavo so nam pomagali malce spustiti gume, za boljši oprijem. Podobno je vožnji skozi sneg. Udeležili smo se tudi v vožnje po sipinah, kar je bilo precej adrenalinsko, a nepozabno. Za to je bil potreben močnejši avto in izkušen voznik.

Še lepše pa je bilo, ko smo se vzpeli na sipino in si ogledali sončni zahod in vzhod. Sipine so neverjetno visoke in strme. S kampa smo se vzpenjali po vrvi do vrha.

 

Mesto Ibra

Ibra je poznana predvsem po bogati agrikulturni zgodovini. Še danes tu gojijo mango, datlje in banane. O bogati zgodovini pa priča še vedno odprt obrat za izdelovanje Omanskih Khanjarov – tradicionalnih bodal. Le nekaj korakov izven mesta pa se nahajajo tudi ruševine starega mesta, v katerem še danes deluje Falaj.

Nizwa

Nizwa je eno izmed najpomembnejših mest v Omanu. Najbolj je znano po svoji trdnjavi – Nizwa fort, ki je bila zgrajena v 17. stoletju. To je odličen kraj za doživetje lokalne kulture in okušanje tradicionalne omanske kulinarike.

Jebel Akhdar

Jebel Akhdar je planota, ki v prevodu pomeni “zelene gore”. To je predel, kjer je veliko agrikulture, čudovitih razgledov in neverjetnih pogledov na falaje. Za dostop potrebuješ avto s štirikolesnim pogonom, kar tudi preverjajo.

 

 

Al Hamra

Al Hamra je tradicionalna omanska vasica in je najlepša vasica, kar sem jih videl. Je v veliki meri zapuščena, njene hiše pa so narejene iz blata in slame. Navdušila me je z neverjetno arhitekturo, ki je kljub surovi gradnji izjemen dizajnerski dosežek.

V vasici sem obiskal tudi Bait al safah, ohranjeno staro zgradbo, kjer je prikazan tradicionalen način življenja. Spekli so nam tradicionalni kruh, ponudili kavo in datlje, oblečeš se lahko v tradicionalna oblačila. Zelo zanimiva izkušnja in jo zelo priporočam.

Celotno vzdušje oaze, kjer stoji vasica, polne datljevih palm, je neverjetna izkušnja, ki se zagotovo uvršča na seznam najpomembnejših točk.

Falaj

Zelo me je navdušil tudi namakalni sistem – falaj. To je neverjeten starodaven vodni sistem, ki pelje skozi vas. Zaradi tipičnih omanskih wadijev (suhih dolin), ki se z vodo napolnijo le ob deževju, so vasice nastajale v teh predelih. S pomočjo falajev pa so to vodo speljali na želene točke v vaseh. Falaje sem videval po celi državi in ponekod so dejansko še delno v uporabi.

Zanimivo je tudi, kako je jasno videti, v katerih hišah so živeli vaški veljaki, saj tam falaj vodi skozi hišo in nad njim je zgrajena kopalnica. Izvedeli smo tudi, kako so vodo filtrirali in pili.

Ne izpustite: Sprehod po oazi z datljevimi palmami, pogled na Al Hamro, Bait Al Sifah.

 

 

Jebel Shams

Jebel Shams je najvišja gora v Omanu (3009m). Znana je tudi kot gora sonca, ker je zaradi svojega visokega vrha prvo mesto v Omanu, kjer vzide sonce. Zaradi svoje oblike ji rečejo tudi veliki kanjon.

Dodatne točke: Al Khitaym, Balcony Walk (do vasice As Sab), Wadi Ghul

 

 

Bahla

Bahla je zgodovinsko bogato mesto v Omanu, znano po svoji edinstveni arhitekturi in kulturni dediščini. Mesto se ponaša z impresivno trdnjavo Bahla, ki je ena izmed Unescovih svetovnih dediščin, in predstavlja vrhunec omanske obrti in arhitekture, zgrajeno v tradicionalnem omanskem slogu.

Grad Jabrin me je navdušil zaradi svoje ohranjenosti in vsega znanja, ki smo ga tam pridobili.

Morate obiskati: Utrdba Bahla, Bahla old Souq, Grad Jabrin

 

 

Gorska cesta čez Hatt in kanjoning

Zame je bila to najlepša točka celotnega Omana. Predvsem kanjoning v Snake Canyonu. Vodenje skozi kanjoning je bilo vrhunsko. Vedno so poskrbeli za varnost. Najvišji skok je namreč visok kar 8 metrov in skupaj gre za 5 ur visoke fizične aktivnosti. Ena najlepših izkušenj.

 

Nakhl

Mestece Nakhl se prav tako ponaša s po mojem mnenju najlepšo trdnjavo v Omanu. Od ostalih jo loči gradnja na skali, kar je v preteklosti služilo kot odlična obramba pred vpadi. Od ostalih jo loči tudi zelo lepa oranžna barva. V mestu se nahaja tudi topel izvir, ki izvira na prostem in je kraj sprostitve in prirejanja piknikov za Omance.

Ne izpustite: Grad Nakhl, Izvir Ain Al Thwarah

 

Ad Dimaniyat otoki

Anže kot eno od desetih najlepših točk Omana priporoča Ad Dimaniyat. Ad Dimaniyat je otoški predel Omana, s peščenimi plažami in čudovitim koralnim grebenom. Predel je zaščiten in najbolje se je na ogled koral odpraviti v organizaciji agencije, ki priskrbi tudi vso potrebno opremo za snorklanje. Koralni greben je poln pisanih ribic, koral in želvic. Zagotovo je to doživetje ena najlepših točk raziskovanja Omana.

Insajderske informacije: Slaba izkušnja

Če bi potoval še enkrat, bi ponovil vse enako, izpustil bi le eno stvar. Zelo razočarani smo bili nad vodenim ogledom gnezdenja želvic. Kljub temu, da naj bi šlo za eco-friendly resort, ki naj bi skrbel za dobrobit teh malih živalic, je bila realnost vse prej kot to. Iz resorta Ras al jins so nas v večernih urah odpeljali do velike peščene plaže, kjer želve prilezejo na pesek, izkopljejo luknjo in vanjo položijo jajčeca. Prav tako so se v času našega obiska prve želvice že kotile in lezle proti morju. Kljub opozorilom med vožnjo, da naj bomo previdni, je masa ljudi v temi težko videla pod nogami. Masovni turizem je iz zelo intimnega trenutka naredil katastrofo.  Te izkušnje zagotovo ne bi ponovil. Veliko ljubše  mi je bilo plavanje z želvami, ki smo jih slučajno srečali v naravnem okolju.

Komu bi priporočali obisk Omana?

Oman je zares turistom prijazna država. Menim, da je primerna tako za neizkušene kot izkušene popotnike. Vse je zelo umirjeno, čisto. Plaže so prečudovite, narava je neokrnjena in ljudje so neizmerno prijazni ter gostoljubni. Tudi promet je umirjen, počasen, nič kaotičen. Kamorkoli se obrneš, vidiš naravo. Priporočam vsem.

 

Foto: Anže Petrič

PREBERITE ŠE: “O tem potovanju sem sanjal 7 let!” – Anže Petrič o potovanju po Iranu in aktualnih protestih

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Cotswolds: angleško podeželje z dojenčkom, enoletnico in triletnico #INTERVJU

Spoznajte Cotswolds! Angleško podeželje ima pravljične vasice z lično arhitekturo in kamnitimi hiškami z urejenimi vrtički. Pa zelene ravnice, polne drobnice in slikovite gričke, bogato zgodovino, edinstvene pube, vse skupaj pa ima duh angleške aristokracije. Kar sicer ne pomeni, da ni dostopno tudi navadnim smrtnikom. Gremo?

Tokrat nas bo na virtualni potep v Vandraj intervjuju popeljala Maša Črešnik. Velika verjetnost obstaja, da jo poznate z Instagrama, kjer jo spremlja več kot 18 tisoč ljudi. Sicer pa je mama trem deklicam – vse so mlajše od treh let in pol! –, navdušena fotografinja in popotnica, ki obožuje jesen in dež. Idealna destinacija za ljubitelje jesenskih barv, meglic in debelih volnenih nogavic? Cotswolds!

Kako bi se opisali tistim, ki vas še ne poznajo? 

Čeprav je to eno izmed najtežjih vprašanj, lahko z gotovostjo rečem, da sem control freak. Tega se sicer zadnja leta, odkar sem mami, odvajam, ampak vedno bom rada imela stvari pod nadzorom. Sicer pa obožujem udobje, dež, najraje sem s svojo družino. In če imam na izbiro potovati na sever, sneg, dež ali pa sonce, vročino, morje, bom vedno izbrala prvo opcijo. 

Pravkar ste se vrnili z družinskega potepa po slikoviti angleški pokrajini Cotswolds. Kako ste se odločili za to destinacijo?

To je bila ena izmed najinih velikih želj že nekaj časa. Cotswolds sem verjetno zaznala že nekaj let nazaj v kakšnem filmu, se niti ne spomnim prav, ampak ideja se mi je fiksirala v spomin. In tako smo jo letos končno izpeljali.

Kam ste leteli in kako ste se premikali med okoliškimi kraji? 

Let smo rezervirali iz Ljubljane v London (Luton) z družbo Wizzair. Lahko bi izbrali tudi Bristol, ki je bližje samemu okrožju, vendar je bil let v London nekoliko cenejši. Na letališču smo vzeli rent-a-car in se po okolišu prevažali z avtom. Imajo sicer kar dobro urejene tudi povezave z avtobusi in vlaki, vendar je s 3 majhnimi otroki meni to predstavljalo večje breme, kot vožnja po levem pasu.

Glede na to, da potujete s tremi otroki, ki še potrebujejo avtosedež, kakšna je bila logistika z najemom avtomobila?

Ko potuješ z malčki, imaš pri letalskih družbah opcijo, da s seboj vzameš gratis tudi avtosedeže. Vendar – ker so tri, midva pa samo dva, bi bila logistika pretežka, zato smo si izposodili tudi sedeže. Prihodnjič zagotovo vzameva svoje. Odvisno je tudi od rent-a-carja, ampak tile niso bili najboljši, razen lupinice, ki je bila še kar v redu. V vsakem primeru smo morali malo improvizirati, da so bili res varni.

Koliko kilometrov ste prevozili in katere vasice ste imeli na seznamu? Česa tam ne smemo spregledati?

Iskreno – kilometrov nisem niti pogledala, smo jih pa prevozili kar nekaj. Obiskali smo 11 vasic. Nekaj pomembnih smo tudi izpustili, ker smo urnik prilagajali otrokom. Odkljukali smo Chipping Campden, Broadway, Stow-on-the-Wald, Bourton-on-the-Water, Upper Slaughter, Lower Slaughter, Bibury, Blockley, Winchcome, Stanton in Snowshill.

Dvakrat smo obiskali farmo, neke vrste živalski vrt z lokalnimi živalmi, ki jih lahko tudi hraniš in crkljaš. Vsaka izmed teh vasic zase je posebna, prav vsako bi priporočala in najboljši nasvet – izgubite se! Vsaka okoliška vasica ima nekaj za ponudit in tudi če je ni na seznamu “najlepših”, pusti svoj vtis. Ljudje so noro prijazni, hiške so kot iz filmov, občutek pa nepozaben.

Vaše izhodišče za raziskovanje Cotswoldsa je bila idilična vasica Chipping Campden. Po čem slovi in kaj vse ponuja?

Vasica slovi predvsem po glavni ulici (High street), na kateri se vrstijo lokalne trgovine. Včasih je bil Chipping Campden ena izmed glavnih vasih z odlično volno. Chipping naj bi pomenil market (Chipping Campden – market place), kjer je že od nekdaj bil znan po lokalnih prodajalnah. Arhitektura v vasici je filmsko krasna, ljudje pa te sprejmejo že prvi dan, ko se vseliš – tudi če samo za dan ali dva. Takoj postaneš njihov. 

Potujeta torej s tremi hčerkami, starimi od dobre tri leta navzdol. Kakšen logistični izziv je dvema odraslima voditi tri majhne otroke, hkrati tovoriti vso prtljago in navigirati pot?

Ha, to je bil večji podvig, kot sva mislila. Ampak – nam je uspelo! Otroci so stari 4 mesece, leto in 4 mesece in pa 3 leta in pol. Najlažje je potovati z najmlajšo, ker je res nezahtevna. Olivija – najstarejša – ima že svoje želje, svoje muhe, medtem ko ima Viktorija – srednja – OGROMNO energije, ki jo mora potrošit.

Prvi dan, ko smo prileteli, sem se vsaj trikrat vprašala “ZAKAJ NAM JE TEGA TREBA?” (smeh). Jan me je hitro pripravil k desetim globokim vdihom in je šlo. Samo tempo smo morali ujeti. Prtljaga je bila težava samo prvi in zadnji dan, vmes smo bili pa enako kot doma. Preden greš od doma se moraš obleči tako doma kot na potovanju, tako da tu ni bilo neke spremembe. 

Kako prijazna destinacija za mlade družine je angleško podeželje? 

Zelo prijazna. A je odvisno od tega, kakšen tip človeka si. Tukaj ni otroških klubov, animatorjev, tukaj si animator ti in tvoj urnik, ki ga pripraviš. Imaš pa ogromno dejavnosti, s katerimi lahko tudi otroke zelo lepo animiraš. Obisk okoliških farm, sprehod z alpakami, park z različnimi vrstami ptic, igrala na vsakem koraku, že blatne luže so zadostovale, da sta se Viktorija in Olivija imeli prav super.

Prav Cotswolds, idilično angleško podeželje, privlači tudi angleške bogataše. Med elito, ki ima tam v lasti nepremičnine, so avtorica Harryja Potterja JK Rowling, družina Beckham, člani angleške kraljeve družine, pa Kate Winslet, Liz Hurley, Hugh Grant, Kate Moss … Menda jih ni težko srečati kar na ulici katere od vasic. Vas je kaj podobnega doletelo?

Do zdaj tega nisem sploh vedela, že googlam, kje ima kdo hišo (smeh). Ne, nisva srečala nikogar. In čisto iskreno – v vasicah je bil čudež, če smo srečali 20 ljudi. Pravi odklop.

V prav teh idiličnih vasicah so posneli tudi številne filme in serije. Ste obiskali kakšne filmske snemalne lokacije?

Obiskali smo Snowshill, kjer smo spoznali prijazna Američana in njun lokalni vodič nam je povedal, da so točno tam snemali Bridget Jones. Kar me je šokiralo, saj sem film gledala vsaj 20-krat, pa nisem vedela, kje je posnet (smeh). Obiskali pa smo tudi Blockley, kjer je posnet Father Brown. Hiša, ki naj bi bila v božični uspešnici Holiday, je odmaknjena nekje 2 uri, filma pa niti niso snemali v tej hiši, ampak je bila samo inspiracija za model hiše, ki so jo zgradili v studiu. 

Angleška kulinarika ni zgolj “fish and chips”. Katera tradicionalna hrana je tam najpogosteje na meniju?

English breakfast je ena stvar, ki jo moraš tam poskusit. Fish and chips pa je klasika, ki se ji ne moreš upreti. Ker smo zaradi logistike kuhali sami, smo se posluževali bolj juhic, rižot in minešter.

Cotswolds ste raziskovali dva tedna. Koliko časa priporočate za obisk?

Bili smo dva tedna, pa vsaj dva bi še lahko ostali. Odvisno je od tega, kakšna imaš pričakovanja in v kakšni zasedbi potuješ. Cotswolds si lahko izbereš tudi za vikend destinacijo in uživaš nekaj kratkih dni v miru na deželi. Če bi rad obiskal več vasic, pa vsaj 4-5 dni. 

Kakšen finančni zalogaj je takšno dvotedensko raziskovanje angleškega podeželja? 

Cene so odvisne od vsakega posameznika. Kakšno nastanitev izbereš, kje ješ, kakšen avto rentaš (če ga), od kje letiš, kdaj letiš, katero sezono izbereš za obisk. Hrana v restavracijah je mogoče 10 odstotkov dražja kot pri nas, cene hrane v trgovini pa se skoraj niso razlikovala od naših. Edini res visok strošek je bil najem avta, to pa zato, ker smo mi vzeli kombi. Če bi izbrali manjši avto, bi bil strošek občutno manjši. Lahko prideš skozi zelo poceni, ali pa potovanje izpelješ na zelo drag način. 

Kateri deli Cotswoldsa so presegli vaša pričakovanja in kje vas niso najbolj navdušili? 

Chipping Campden se je meni osebno res vsedel v srce. Ravno prav velika vasica z nekaj trgovinami in prijaznimi domačini. Zelo mi je bil všeč tudi Snowshill. Najmanj navdušena sem nad Bourton-on-the-Water, ker je izjemno turističen in izgubi čar, ni več pristno in avtentično. Vsaka vasica ima predvsem lokalne pube, lokalne trgovine, v teh turističnih pa se že pojavljajo kitajske, tajske in druge restavracije, ki potem ne dajejo več tega angleškega vtisa. Tudi ljudi je tam občutno več.

Kakšen tip popotnice ste sicer? Kako si organizirate potovanje?

Ko še nisem bila mami, je bilo vsako moje potovanje organizirano v nulo. Dober primer je bila Islandija – potovanje sem organizirala za 5 odraslih in v Wordov dokument zapisala prav vsako malenkost. V predstavitvi so imeli zapisane cene kruha, izračun kilometrov in koliko bencina bomo potrošili, kaj si bomo kateri dan ogledali. To je z majhnimi otroki skoraj nemogoče. Zato sva tokrat rekla, da pripraviva okvirni seznam lokacij, ki si jih želiva obiskat. Ker trenutno za organizacijo niti nimam toliko časa, nama je malo pomagala tudi sestrična in pripravila nekaj idej. Potem sva pa rekla, da bova sproti videla – odvisno od počutja punc. Vreme naju ni motilo, tako da smo bli res na free.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na to pot? 

Tako kot je bilo, je popolno. Šli smo z velikimi pričakovanji, ki jih je Cotswolds upravičil. Mene osebno je totalno navdušil in vem, da se še vrnemo tja. 

In kam vas bo odneslo v prihodnje?

Zdaj pa potujemo v Marbello. Tam smo sicer že bili, ampak so tudi v Španiji noro prijazni ljudje in se radi vračamo. Sedem dni sončka še preden se predamo v zimo.

FOTO: Osebni arhiv/Maša Črešnik

Maši Črešnik lahko sledite tudi na Instagramu – tu @masa.cresnik.

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

POTOPIS: Roadtrip z avtom iz Slovenije do Skandinavije

Vas mika roadtrip do Skandinavije? Tokrat se je na takšno dogodivščino s svojo družino podala Lara Rojc. Na pot so šli kar z osebnim avtomobilom, za njimi pa je v 16 dneh potovanja kar 6.700 prevoženih kilometrov in 10 različnih držav.

Roadtrip do Skandinavije je dolga, a izredno pisana pot, ki prečka številne obiska vredne dežele. Na katerih imenitnih razgledih so se ustavljali, koliko vnaprej so vedeli za svoje postanke, kakšen strošek je takšna pot in kaj bi danes naredili drugače? Berite naprej!

Kdo ste, kako bi se opisali tistim, ki vas še ne poznajo in s kom ste šli na pot?

Sem Lara, mama in žena, v zrelih letih, z razgibano službo in številnimi hobiji. Z možem sva starša dvema čudovitima otrokoma, med katerima je kar 20 let razlike. Sin je že odrasel, hči pa je stara devet let. Izogibam se kalupom in rada ignoriram pričakovane norme ravnanja ter razmišljanja, čeprav je moje poklicno delo povsem prepleteno z zakoni, kodeksi in hierarhijo. Živim v Celju, a sem po prepričanju deklariran otrok sveta.

V prostem času mi največjo strast predstavljajo potovanja in fotografija. V fotografiji sem preizkusila in dosegla marsikaj, vendar sem z rojstvom hčere sistem prioritet obrnila na glavo in ljubezen do umetnosti prestavila v drugi plan. Nekoč sem se preizkušala v pisanju bloga, zadnja leta pa najbolj uživam v dokumentiranju in zapisovanju utrinkov z naših poti, ki jih delim na socialnih omrežjih. Zelo sem vesela odzivov mnogih, ki me kontaktirajo za nasvete ali pa zato, da mi povedo, kako jih razveseljujem in navdihujem s svojimi objavami. Potujem z družino, najrajši z letalom nekam daleč stran, nekje vmes pa se po novem potolažim z roadtripi, na katere občasno vzamemo še našo psičko. Tokrat smo šli zaradi polarnega mraza na pot brez nje, torej v troje.

Koliko dni, kilometrov in držav ima tokratni roadtrip do Skandinavije?

6.700 prevoženih kilometrov v šestnajstih dneh, zapeljali pa smo se skozi 10 različnih držav.

S kakšnim prevoznim sredstvom ste šli na pot, kje ste spali in koliko vnaprej ste te nočitve predvideli/rezervirali?

 Na pot smo šli z Renault Capturjem. Moram dodati, da smo avto kupili zgolj kot prevozno sredstvo, mišljeno je bilo, da se bomo vozili na bližnja letališča in nismo niti razmišljali o roadtripih. S kovidom pa so se stvari spremenile in nekoč strastni raziskovalci daljnih dežel smo se bili primorani prilagoditi novim okoliščinam. Zaradi omejitev in odpovedi letov smo začeli pogosteje raziskovati svet z avtomobilom in z našim smo v zadnjih treh letih naredili precej kilometrov. Sicilija, Romunija, Kalabrija, Nizozemska, Apulija, Albanija, pa rekordnih 9000 km do vzhodnih pokrajin Turčije in preko 6700 km do roba polarnega kroga, to so destinacije, ki jih moram omeniti.

Mož sicer vsakič, ko tlači stvari v (premajhen) prtljažnik, prisega, da je bil to naš zadnji roadtrip s Capturjem, pa do naslednjič k sreči pozabi. Hkrati pa ugotavljava, da je naš avto dovolj majhen, da lahko prevozimo vsako, tudi najožjo italijansko ulico, ravno prav visok, da se z lahkoto zapeljemo čez največje luknje na makadamskih cestah, toliko trpežen, da ga je mogoče spraviti v pogon pri -29 stopinjah in prepoceni, da bi nas moralo skrbeti zanj, saj ne more biti zanimiv lopovom.

Nočitve smo tudi tokrat iskali sproti, večinoma preko aplikacije Booking, običajno pod večer, ko smo vedeli, kako daleč bomo prišli vsak posamezen dan. Opozarjam, da ta pristop prakticirate samo, če ste ga vešči in če se ne obremenjujete s tem, da še uro ali dve pred prihodom ne veste, kje boste tisti dan spali! Mi to počnemo redno, povsod po svetu, imamo o tem cel kup anekdot in bom verjetno nekoč napisala knjigo, kaj vse se nam je že zgodilo. 

Ste si načrt poti zarisali že doma in kako strogo ste se ga na koncu držali? 

Nikakor. Zavedanje, da se lahko zgodi karkoli in to, da nikoli ne vemo, kako se bo naredil dan, je največji čar naših poti. Najbolj divji in nori časi za potovanja so bili pred dobo digitalizacije. S pojavom pametnih telefonov in vseh mogočih aplikacij pa je postalo potovati čisto preveč enostavno. Ampak na koncu dneva so umazana stopala in razmršeni lasje tisti, ki pospešijo bitje srca in v nas budijo radost. Obožujem improvizacije ter bizarne, morda celo nevarne situacije. S takšnim razmišljanjem spoznaš najboljše ljudi, pridobiš življenjske izkušnje, doživiš najbolj nore trenutke, priletiš v najbolj nemogoče situacije in ustvariš nepozabne spomine.

Zato smo se tudi tokrat na pot odpravili brez načrtovanja. Na navigaciji sem sicer preverila, kje se pride do Rovaniemija in odločili smo se, da se zapeljemo proti severu preko Baltskih držav, o poti nazaj pa nismo niti razmišljali. Tisti petek popoldan po službi smo spakirali najnujnejše, zaspali za nekaj ur, zgodaj zjutraj vklopili navigacijo, ki je kazala 2850 kilometrov do Rovaniemija (za občutek – do Londona nas loči »le» 1600 km!) in se podali novim dogodivščinam naproti.

Laponska

Kakšen finančni zalogaj je takšen roadtrip do Skandinavije?

Tako čez palec lahko rečem, da nas je 16-dnevni roadtrip prišel približno toliko, kot bi nas stal zgolj 3-dnevni obisk Rovaniemija (oz. Božičkove dežele) v organizaciji turistične agencije. V obeh primerih je govora o porabljenih približno 4.500, morda 5.000 evrih za tri osebe. Ampak to je okvirno, ker se potrebe, interesi in zmožnosti posameznikov zelo razlikujejo. Na naših poteh ne beležimo stroškov, niti se ne trudimo, da bi zapravili minimalno.

Kateri so top 3 kraji, razgledi ali stvari, ki ste jih doživeli na tej poti? 

Vsekakor je bilo opazovanje polarnega sija in vožnja z jeleni na lesenih sankah čez zasneženo, ledeno mrzlo zimsko pokrajino tisto, kar smo doživeli prvič in je preseglo vsa naša pričakovanja.

Sicer pa je bila pot tako raznolika in države dovolj drugačne med sabo, da bi težko izpostavila, kaj je bilo najlepše; vsekakor pa smo videli in doživeli izjemno veliko. Pot smo začeli v Sloveniji, se zapeljali čez Avstrijo na Češko, naredili prvi daljši postanek v Ostravi, kjer smo se najedli cmokov, sledila je Varšava, ki je bila še vedno praznično okrašena in smo lahko drsali sredi glavnega trga ter se pogreli z vročim grogom. Pot smo nadaljevali preko Litve, kjer smo občudovali kulturno središče Kaunas in preizkušali jedi iz divjačine, sledila je latvijska prestolnica Riga s čudovitimi stavbami in bogato založeno tržnico z morskimi dobrotami. V Estoniji smo prespali v Talinu, v tradicionalni estonski leseni vili s savno ter se prebudili v novo jutro ob glasnih krikih galebov. Potem ko smo si ogledali Talin, smo se s trajektom zapeljali na Finsko. Helsinki so nas navdušili s tradicionalno tržnico, arhitekturnimi presežki in savnanjem na prostem pri 0 stopinjah.

Laponska: vožnja z jeleni na lesenih sankah čez zasneženo, ledeno mrzlo zimsko pokrajino.

Pot smo nadaljevali čez zasneženo, zimsko pokrajino, prekrito z zaledenelimi jezeri, smrekovimi in brezovimi gozdovi ter redko posejanimi barvitimi lesenimi hiškami proti arktičnemu krogu. V Rovaniemiju smo obiskali Božička, spoznavali laponsko kulturo v fantastičnem Arktikumu, severni jeleni so nas vlekli na lesenih sankah pri ledenih – 29 stopinjah po zasneženi pokrajini, navdušili so nas severni sij, vprega s huskyji, novi finski znanci in še marsikaj.

Pot smo okrog Botnijskega zaliva nadaljevali na Švedsko, raziskovali prazne obale ob zaledenelem morju in se za dolg dan in pol ustavili v Stockholmu, kjer smo se zapeljali z ladjico po vodnih kanalih, obiskali dva zanimiva muzeja in se sprehodili po ulicah slovitega Gamla Stana. S Švedske smo se po 16 kilometrskem mostu, ki je delno speljan kot tunel pod vodo, zapeljali na Dansko in se v dnevu in pol navdušili še nad Copenhagnom. Zapeljali smo se še čez en most presežkov, ki povezuje danska otoka Funen in Zelandija ter nadaljevali pot preko Nemčije proti domu. Težko je toliko dobrega razvrstiti na prioritetno lestvico …

Severni sij, ki vzame sapo.

Če bi šli danes še enkrat na roadtrip do Skandinavije, kaj bi storili drugače?

Prav nič ne bi spremenila, ker je bilo potovanje kljub surovim zimskim razmeram sanjsko in popolnoma drugačno od vsega, kar smo doživeli do sedaj … in verjemite, da smo doživeli že marsikaj! Se bom pa naslednjič prepustila lepoti trenutka in uživala tudi na vseh samotnih, zasneženih in ledenih cestah, na katerih sem zaradi prometnih znakov, ki so opozarjali na nevarnost naleta losov in severnih jelenov, trepetala, kdaj bo kakšen skočil pred avto. Novi finski znanci so nas ob večernih druženjih podučili, kako se ob trčenju izogniti temu, da ti los pade na avto in te s svojo težo ubije. Upam, da ne pozabimo do naslednjič …

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Če kdo okleva – nikar! Zapeljite se v zimsko pravljico, pot je noro zanimiva, na trenutke naporna, pa vendar polna presežkov. Nikar ne dvomite, v prtljažnik vrzite verige, imejte v avtu na zalogi nekaj hrane in tople pijače, morda kakšno odejo in obvezno spremljajte vremensko napoved!

Sama nisem zasledila, da je šel kdo iz Slovenije na primerljivo pot v zimskem času na podoben način. Prav zato z veseljem delim našo izkušnjo. Da povem, da se da oz. da je izvedljivo, če imaš rad izzive. Naš pomislek pred potjo je bila nepredvidljivost vremena v arktičnem krogu v najhujši zimi, v najhladnejšem mesecu, ko je na cestah debela plast ledu in snega. Cest na severu namreč ne plužijo in posipavajo s soljo, kot smo tega vajeni pri nas. Dvome o sprehodih po mestih v ledenem in vetrovnem vremenu pa sem odganjala z rekom, da ni slabega vremena, so samo slaba oblačila. In res – oblečene v več plasti toplih oblačil nas ni prav nič zeblo, je pa bilo zelo zamudno in hkrati zabavno nadeti nase vse pripomočke, ki so nas ščitili pred mrazom.

POTOPIS

DAN 1: vožnja čez Slovenijo, Avstrijo in Češko, nočitev blizu Varšave

 Potem ko smo iz omar pobasali vse najtoplejše kose oblačil, kupili verige za avto, si v knjižnici izposodili tričetrt metra knjig, v žaru borbe zagrabili še dve topli odeji in se poslovili od naše Ree (ne, ta pot bi bila prehladna zanjo), smo v mrzlem, sivem jutru začeli z našo novo avanturo. Snežinke so rahlo poplesavale v zraku, ko je navigacija pokazala 2868 km in 34 ur direktne vožnje, s Petrom pa sva se že “nevemkoličkič” pogledala izpod čela; že od takrat, ko smo se odločili, da se podamo na to pot, nama kljuva po mislih: “A nam je tega treba? A nismo mi rojeni za v tople, divje kraje? A smo normalni, da gremo iz hladnega v še bolj hladno?” In potem tisti alter ego: “Ja, je treba. Enkrat v življenju je treba srečati severne jelene, občudovati polarni sij in se prepustiti skrivnostnim silnicam severnega polarnega pola.”

Ostrava, Češka

Ker pa je na sever leteti preenostavno, se bomo gor prebijali z našo ljubo “Cevo”, kot je nekoč po začetnih registrskih označbah ljubkovalno poimenovala naš avto Anuška. Prvi dan smo prevozili Slovenijo, Avstrijo in Češko ter pod večer omagali blizu Varšave. Ne, ni nam bilo dolgčas in pot se ni prav nič vlekla. Zabavali smo se ob učenju najdaljše Finske besede, ki ima 48 črk in smo jo izgovarjali celih 8 sekund. Neee, nismo si je zapomnili, ugrofinski jeziki so izjemno težko učljivi! Vmes pa dobra glasba, postanki v krajih, ki smo jih prevozili, prebiranje pravljic in literature o krajih, kamor nas vodi pot in takole … ubili smo prvih 1000 kilometrov.

DAN 2: Varšava, Poljska

Varšava. Naš prvi daljši postanek na poti. Pričakovali smo sivo, dolgočasno mesto. Ampak kdo bi si mislil, prestolnica Poljske poka po šivih od silne energije! Kljub mrazu, snežinkam, vetru in oblačnosti se nam je odkrila v vsem svojem šarmu. Tu je še vedno vse okrašeno, sredi najlepšega trga lahko drsaš in hkrati uživaš v pogledu na stavbe z barvitimi fasadami.

Z vseh vogalov se vije sladkast vonj po kuhanih pijačah, na stojnicah ponujajo obložene kruhke z različnimi namazi, možakar v starinskih oblačilih vrti lajno, najprestižnejša mestna ulica Krakowskie Przedmieście je polna sprehajalcev, krčme pa nudijo okusno lokalno hrano. Pieroge z raznimi nadevi, rdeči boršč, klobasice na pečeni čebuli, rženi kruh in jabolčna pita z vanilijevo kremo, pa kompot iz suhega sadja, to so bili danes naši favoriti. In kot da vse to še ni bilo dovolj, naenkrat so ulice preplavili tekači vseh starosti, nekatere so spremljali kužki, druge otroci na skirojih, tretji so pred sabo potiskali otroške vozičke. Kakšnih 5000 jih je bilo in energija je eksplodirala v nebo. Za nekaj deset korakov smo se jim pridružili, nato pa spet zdrsnili v raziskovalne tire. Ja, danes je bil dan za užitek in veselje. Barve, ples, tek, drsanje, okusna hrana in smeh. Čisti hedonizem!

Zgodovino smo tokrat pustili ob strani; Varšava je bila namreč v drugi svetovni vojni razdejana, uničena in razvrednotena do obisti. Tako zelo, da so po koncu vojne morali mesto ob Visli zgraditi čisto na novo. Zelo verjetno se nekoč vrnemo. Da poiščemo opomine. Muzeje. Spomenike. Grobišča. Se naučimo kaj novega. In prisluhnemo klavirskemu koncertu na Chopinove note v enem izmed lokalnih barov.

Zdaj pa hitimo dalje, ostalo nam je še skoraj 2000 kilometrov …

DAN 3: Kaunas, Litva 

Zbudili smo se v oblačno, zasneženo jutro, nestrpni v pričakovanju, kako se bo naredil nov dan. Včeraj smo se iz Varšave premaknili v Kaunas, drugo največje litvansko mesto in evropsko prestolnico kulture 2022. Snežinke so poplesavale po zraku in veter je bril okrog vogalov, ko smo se podali v raziskovanje mesta na sotočju dveh največjih litvanskih rek Nemen in Neris. Kaunas je že pred 2. sv. vojno slovel zaradi bogatega kulturnega in akademskega življenja, gradnje stavb v arhitekturnem slogu art déco, notranjega oblikovanja in kavarniške kulture. Tudi tokrat nas je spremljala sreča; sneg je rahlo, ravno prav pobelil vrhove streh, zelenje v parkih in mestne ulice. Kot bi se nekomu razsul mleti sladkor … res, vrhunsko!

Po naključju smo našli prijetno krčmo z divjačinskimi jedmi in si dali duška. Meso divjih vran je tukaj specialiteta, ampak smo se mu z največjim veseljem odrekli. Je bilo dovolj drugih, bolj konvencionalnih, pa vendar drugačnih dobrot. Npr. Firminis Medžiotoju užeigos sultinys su piragélyu. Še sreča, da obstajajo prevajalniki! Čista divjačinska juha z mesno pito … božansko! Pot proti Latviji smo nadaljevali z ovinkom skozi eno najstarejših litvanskih mest Kedainiai, po poti pa občudovali lokalno arhitekturo še iz nekih drugih časov: med kilometri polj in travnikov so nas razveseljevale redko posejane hiške, prevlečene z lesom različnih barv, pa tudi kak mlin na veter se je našel vmes. Začelo se je temniti, ko smo pripeljali v Rigo. Prvi obhod mesta nas je pustil odprtih ust in nestrpno čakamo nov dan, da se prepustimo utripu in lepotam glavnega mesta Latvije. Čudovito je tu in zdi se, da smo na poti že tedne, toliko lepega smo videli in doživeli v zgolj treh dneh. 

DAN 4: Riga, Latvija

Dan smo začeli na eni izmed največjih pokritih tržnic v Evropi in uživali v okušanju in nakupovanju baltiških dobrot. Prekajene ribe, morska trava v solati, baltiški rženi kruhki, pite, kaviar, med, slavni liker Riga Black Balsam, nakit iz jantarja, volneni izdelki … Vse je šlo z nami in komaj smo se zadrževali, da nismo pokupili še več. Kakšen užitek in privilegij se je sprehajati med stojnicami, ki se šibijo od dobrot, ki smo jih do sedaj videli le na fotografijah! In potem Riga s svojim starim mestnim jedrom. Čisto nas je prevzela! Ne najdem besed, s katerimi bi opisala to slikovito latvijsko prestolnico, ki se vse od leta 1201 bohoti ob reki Daugava, kakih 15 km pred izlivom le-te v morje. Danes živi v mestu kar tretjina vseh prebivalcev Latvije, kar je še zmeraj manj kot 700.000!

Mestno jedro je mešanica različnih arhitekturnih stilov in skorajda brezglavo smo tavali od ene do druge slavne zgradbe v želji, da se naužijemo pogledov na fantastično mešanico slogov, ki kažejo na to, kako dolgo in bogato zgodovino skriva v sebi ta baltska prestolnica. Nekje vmes smo se pogreli z okusnim borščem, serviranim v skledicah iz rženega kruha.

In že smo hiteli dalje, se povzpeli na zvonik Petrove cerkve in vzdihovali ob pogledih na mesto še s ptičje perspektive. Ravno pravi čas, da smo ujeli poglede na staro mestno jedro, ki se je kopalo v šibki oranžni zimski svetlobi zahajajočega sonca. Zares veličasten zaključek še enega čudovito preživetega dne … In že smo se zapeljali mimo Riškega zaliva in naprej proti severu, da še isti večer ulovimo novo državo na poti, Estonijo. Talin, pripravi se, mi prihajamo!

DAN 5: Talin, Estonija 

V Talin smo prispeli pozno pod večer, kar pa nas ni ustavilo, da si ne bi prižgali savne v našem novem apartmaju, ki je bil, mimogrede, bahavo razkošen. Še bolj kot to pa nas je navduševalo, da spimo v čisto pravi estonski leseni vili iz nekih davnih časov. Pravljično! Jutro je razkrilo čudovito druščino raznobarvnih lesenih baltskih vil in kar težko se je bilo upirati pogledom skozi okna na okoliške lepotice. Potem so se začeli v daljavi oglašati še galebi in zaokrožili fantastično uverturo v nov dan. Peš smo se odpravili do starega mestnega jedra, ki je na običajno sredino jutro delovalo zelo umirjeno, na trenutke celo zaspano. Delal se je sončen dan, čeprav so napovedovali snežne plohe.

Talin je tako prijetno mestece. S krasno katedralo, zgrajeno v ruskem ortodoksnem stilu. Z najstarejšo, še vedno delujočo lekarno Raeapteek. S slavno čokoladnico Kalev, znano po najboljšem marcipanu v Estoniji. S številnimi bari in lokali, v katerih ponujajo lokalne specialitete. Tudi ruske. Danes je bila zmagovalka dneva juha Soljanka, krepka enolončnica z mesom, zelenjavo, gobami, olivami in koprom, nekoč zelo priljubljena tudi v Vzhodni Nemčiji.

Pozno popoldan je bil čas za premik in spet smo imeli srečo. Trajekta za Helsinke nismo vnaprej rezervirali, pač pa smo se zapeljali direkt v pristanišče in komajda uspeli kupiti karto, ker so bile linije polno zasedene. Gospa na “rampi” je bila čisto zares zgrožena, kako smo lahkomiselni, ker nismo kupili karte vnaprej preko spleta. Seveda, smo v Estoniji, najbolj digitalizirani državi v Evropski uniji … Devetnadstropni trajekt z igralnimi avtomati, brezcarinsko prodajalno in bari je bil naložen do konca. No, zgodbe o Fincih, ki prihajajo v Estonijo po cenejši alkohol, pa so verjetno vsem poznane. Eden od njih me je hotel po vsej sili prepričati, da z njim spijem nekaj požirkov jagodne vodke; obupal je šele potem, ko sem vztrajala, da z mano govori angleško, ker ne razumem finsko. Tako smo se vendarle prestavili v Helsinke in ja, zdaj gre zares, pred nami je samo še okoli 800 km vožnje do severnega polarnega kroga.

DAN 6: Helsinki, Finska

Finska je fajn. Zagrabila nas je že kar prvi dan. Vse je tako enostavno. Drugačno. Polno ponavljajočih vzorcev in hkrati čistih linij. Prav zares smo navdušeni. Savnanje in kopanje pri vetrovnih 0 stopinjah na prostem, v samem srcu prestolnice. To si bomo zapomnili. Pa vse presežke skandinavskega oblikovanja, kamorkoli se ozreš: arhitekturo, modo, način življenja, razmišljanja, trende. Celo javna stranišča znajo biti nekaj posebnega.

Tržnica s svežo hrano in bogato tradicijo vse od davnega leta 1889. Tu se jedo medvedi, losi, beluge, jeleni, lososi, školjke, rakci, siri in kaviar. Runebergintorttu. Pecivo z marmeladnimi kapicami. Leipäjuusto. Ribja pita. Made keitto. Sezonska ribja juha s krompirjem, korenjem in koprom.

Made si bomo zapomnili. Prodajalka laponskih potez nas je podučila, da je made finska riba, za katero je prav zdaj – in samo zdaj, v januarju in februarju, lovna sezona. Made je na pogled neprivlačna, sluzasta, s črnimi pegami, a božanskega okusa. Postreže se s kislim rženim kruhom, ki je v teh koncih stalnica. In kaviar … tu se okuša kar na žlice.

Nekje vmes pa tople kučme, pisane pletene nogavice, jelenje kože, zeleni tramvaji, Marimekko, mogočna glavna železniška postaja, vandranje po ulicah in mi, srečni in hvaležni, ker nam je bilo dano ujeti lokalni utrip nekih novih zemljepisnih širin. Pa čeprav zgolj za en dan.

DAN 7: proti Laponski!

No, takole, pa nam je uspelo! Laponska, o kateri sem kot majhna deklica sanjala ob listanju Disneyevih knjig, nas je danes pričakala v vsej svoji lepoti. Ni se še začelo daniti, ko smo se odpravili na 850 km dolgo pot iz Helsinkov. Pospremilo nas je nekaj lahkih, puhastih snežink, ki so lahkotno poplesavale okrog nas kot najbolj krhke balerine.

Finska je res neverjetna. Izjemno privlačna je v svoji enostavnosti in pot proti severu je hitro minevala. Ne moreš se naveličati pogledov na nepregledno množico zasneženih dreves. Smreke so postajale z vsakim prevoženim kilometrom bolj in bolj obložene s snegom. Kmalu so se jim pridružile breze, zaledenela jezera, tu in tam pa celo osamljena barvita hiška ali dve.

Cesta je postajala vse bolj zasnežena in ledena, avtomobili vse redkejši in pokrajina vse bolj bela. Ko se je nebo obarvalo v nikoli prej videne odtenke modre, lila in oranžne barve, smo vedeli, da je arktični krog blizu. Zelo blizu. Table z opozorili pred “nevarnostjo” severnih jelenov so bile vse pogostejše. No, danes smo občudovali samo te, narisane na prometnih znakih, ampak jutri je nov dan. V daljavi smo sicer videli dva, pa še ta sta se pasla ob gospodarskem poslopju. Mimogrede, Laponska, ki se razteza čez tretjino Finske, nudi zavetje več kot 200.000 severnim jelenom in je dom za 180.000 prebivalcev.

V Rovaniemi smo pripeljali pozno pod večer in v našem začasnem domu nas je že čakala ogreta savna. Gostitelj nas je opozoril, da se bodo temperature te dni spustile do – 25 stopinj in da moramo biti nanje dobro pripravljeni. Po obredu savnanja pa nam ni dalo miru. Aurora borealis. Te dni so razmere obetavne in gostitelj nas je napotil na lokacijo, ki jo domačini ljubosumno čuvajo zase. Nismo še dobro izstopili iz avta v mrzlo noč, ko nas je v daljavi pozdravil šibek sij, bolj viden skozi lečo telefona kot s prostim očesom. Rezki mraz in utrujenost sta naredila svoje, vrnili smo se na toplo in ja, danes bo spanec sladek. To, kar se nam je zdelo še nekaj dni nazaj tako daleč, držimo danes v naročju …

DAN 8: Božičkova vas, Rovaniemi, Laponska

Ponoči je temperatura padla na – 25 stopinj in pošteno je škripalo pod nogami, ko smo polni pričakovanj hiteli k Božičku. Božičkova vas pri Rovaniemiju, glavnem mestu Laponske, je kraj, ki te popelje v otroštvo. Kljub temu, da je zelo potrošniško naravnana, nas obisk ni pustil ravnodušnih. Četudi je februar. In še 324 dni do naslednjega božiča. Anuški so se svetile oči, ko je sedela ob Božičku in dvomi o tem, ali sploh obstaja, so se v trenutku razblinili. Poiskali smo še navidezno črto, ki loči severni pol od preostalega sveta in jo navdušeno preskočili, pa smo že hiteli na farmo, kjer se tradicionalno, iz roda v rod, ukvarjajo z rejo severnih jelenov.

Kljub divjim – 29 stopinjam smo neučakano sedli v lesene sani, pokrite s kožo in se prepustili vleki v vpregi severnih jelenov skozi zamrznjeno, osupljivo lepo laponsko pokrajino. Pogreli smo se ob ognju, s čajem in cimetovimi rolicami v rokah, ter ob poslušanju zgodb o življenju in dogodivščinah novodobnih pastirjev. Mimogrede, v teh koncih živi okrog 20.000 severnih jelenov in skoraj vsak ima svojega lastnika farmerja. Ta čez zimo poskrbi zanje, jih hrani in varuje pred napadi volkov, kojotov in medvedov. Ko se sneg stopi, pa se severni jeleni vrnejo na prosto, v naravo. In jeseni spet pridejo v zavetje, tokrat še v večjem številu, z mladiči.

Zvečer nas je obiskal naš finski gostitelj in klepetali smo o življenju v teh krajih. Ja, že čutim: kljub strašnemu mrazu nam tale Laponska vztrajno leze pod kožo …

DAN 9: Laponska

Novo jutro je prineslo otoplitev na samo – 9 stopinj in zdelo se nam je prav prijetno tam zunaj. Neverjetno, kako hitro se človek prilagodi na mraz! Drobne snežinke so poplesavale po zraku in se le stežka odločile, da se spustijo na tla, medtem ko smo hiteli proti Arktikumu, muzeju, namenjenem spoznavanju kulture Sámijev, avtohtonega ljudstva, ki poseljuje Laponsko. V teh koncih je velika težava, da so zanimivosti odprte le nekaj ur čez dan in ugotovili smo, da bomo z našim tempom skozi muzej prepozni še za obisk arktičnega zoo-ja v uro oddaljeni Ranoi. Ampak Finci so ljudje, ki ti vedno olajšajo zadeve. Gospa na blagajni je nekaj napisala na kartonček in rekla, da se lahko vrnemo v Arktikum kadarkoli.

In že smo hiteli proti Ranoi, da spoznamo živali severnih krajev. Ker pa so debele zaplate snega pokrajino po poti delale izjemno zanimivo, smo se kar naprej ustavljali. Konji, lesene samotne hiše, zasnežena drevesa, kupi lesa, zaledenela jezera … ne moreš se kar ravnodušno odpeljati mimo, verjemite! Sicer pa je kar 88% Finske je pokrite z gozdovi, poleg tega imajo 188.000 jezer! Voda je v večini njih pitna, znanstvene raziskave pa so pokazale, da je v nekaterih jezerih celo 100 x bolj čista kot ustekleničena voda! Polarnega medveda nismo uspeli videti, nas je pa zabaval rjavi medved, ki je samo za nas legel na hrbet in se valjal po sveže zapadlem snegu.

Proti večeru smo se vrnili v Arktikum in ugotovili, da spet ne bomo uspeli pogledati vsega, kar nas zanima. Ampak Finci res ne komplicirajo. “Vrnete se lahko v torek, kar na iste karte, jutri je muzej zaprt”, je povedala gospa na blagajni, s katero smo medtem postali že kar nekako domači. Zamenjali smo tudi nastanitev. Prvo smo morali danes izprazniti, ker smo imeli rezervirano samo za dva dni. Odločili smo se, da podaljšamo še za dva dni in naš gostitelj Rauno nas je namestil v svoje ogromno stanovanje v centru mesta. Prelepo je opremljeno in polno umetnin; kako tudi ne, ko je njegova partnerica Sini znana finska umetnica. Jutri imamo spoznavni večer in zdi se mi, da bo še veselo …

DAN 10: Še vedno Laponska!

En tak dan, ko smo počeli vse in hkrati nič. Dan, ko smo se brez pravih planov prepustili radostim severa in se potopili v ledeno pravljico. Spletli vezi z novimi finskimi znanci.

Dan, ko smo v nemogoče oblačni noči iskali severni sij. Čeprav smo vedeli, da ga ne bo. Ampak nemogoče poti so tiste, ki si jih zapomniš za vedno. Tiste, ki nas ženejo naprej. Budijo radovednost in povzročajo nemir. Zahtevajo kreativnost. In pripravljajo nove zgodbe. Zdaj vemo, da nas Laponska čaka. Nekoč se vrnemo v času belih noči. Rauno in Sini nas bosta pospremila visoko na sever. Tja, kjer še ujameš tradicionalni način življenja Samijev. Morda pa še prej prideta onadva k nam, v Slovenijo. Kdove, kako nas bodo nosile poti in kdaj se znova objamemo! Zagotovo pa spet pride ta dan … enkrat.

Ja, tako se zakotali en tak dan, ko si še ne želiš oditi stran …

DAN 11: Še zadnjič Laponska

Danes se je uresničilo vse. Vožnja z lesenimi sanmi, ki so jih vlekli aljaški huskyji skozi zasnežene gozdove in še četrti obisk Arktikuma. Končno smo v tem kultnem muzeju uspeli pregledati vse, kar nas je zanimalo o kulturi in zgodovini Laponske. In tega je bilo veliko! Sledili so še zadnji nakupi lokalnih dobrot in izdelkov, preden zapustimo Finsko, pa hitro slovo od našega novega prijatelja Rauna in že smo se peljali v smeri proti Švedski, naši osmi državi na poti.

Bogovi so nam bili naklonjeni in ko se je ravno dobro stemnilo, se je na nebu začel rock’n’roll. Aurora borealis! Ustavili smo na prvem mogočem mestu in vriskali od sreče. Čarobne linije nezemeljskih barv so se vlekle po nebu in risale vsak trenutek drugačne podobe po z luno obsijanem zgodnje februarskem večernem nebu. Čudovito, magično in neopisljivo! Lepo je tu zgoraj na severu, prav zares!

Veselo novico smo sporočili finskemu prijatelju in povedal nam je, da se je nebo odprlo tudi v Rovaniemiju. Njegova Sini je legla kar v sneg in občudovala umetnine, ki jih je zmožna ustvariti zgolj in le narava. Pozno zvečer smo polni vtisov in predozirani od vsega dobrega omagali nekje na pol poti proti Stockholmu. Švedsko smo danes doživeli samo v temi, a hkrati ozaljšano s polarnim sijem. Veselimo se novega dne, ker nas cesta vodi po slikoviti obali Botnijskega zaliva; zanimiva pot je pred nami in nemir pred pričakovanjem novega dne je vse močnejši. Še ena noč, ki bo čisto prekratka!

DAN 12: Po obali Botnijskega zaliva proti Stockholmu

Za nami je ležeren dan, preživet v glavnem na cesti. Vozili smo po obali Botnijskega zaliva, po švedski strani, proti Stockholmu. Cesta je na številnih odsekih speljana povsem blizu morja, vije se ob nešteto slikovitih zalivih in skozi stare, osamele, zaspane vasice. Barvaste lesene hiške so razmetane po pokrajini in pravi užitek je opazovati naravo v zimsko umirjenem ritmu.

Obala sameva, sneg je prekril sprehajalne poti in počitniške hiške so videti zapuščene. Narava diha v svojem ritmu in visoka snežna odeja lepo zaokrožuje idilo. Vztrajno smo nabirali prevožene kilometre, ure so minevale in nenadoma smo se zavedli, da se zimska odeja hitro tanjša. Zelo, zelo tanjša. Le table, ki opozarjajo na nevarnost severnih jelenov in losov na cesti, so ostale enako pogoste. Zdelo se je, da se nikamor ne premikamo; na obalni cesti je kup omejitev hitrosti, zdaj smo vozili 80 km na uro, pa spet 60 in nato 110.

Pod večer se je promet na cesti vendarle začel gostiti, sneg je čisto poniknil, cesta se je razširila v več pasov. V daljavi je bilo opaziti osvetljeno nebo in vedeli smo, da se bližamo glavnemu mestu. Neučakano smo zapeljali do nastanitve nekaj kilometrov iz centra, parkirali avto in se z metrojem takoj odpeljali direktno v staro mestno jedro, imenovano Gamla Stan. Pričakale so nas prazne ulice, najbolj znani trgi so samevali, tu in tam smo srečali kakega sprehajalca ali dva. Jutri bo drugače. Mesto bo zaživelo v dopoldanski rutini, barve fasad bodo oživele in mestni vrvež nas bo posrkal kdovekam …

DAN 13: Stockholm, Švedska

24 ur je dovolj, da se zaljubiš v to mesto. Je mešanica barv, zgodovine, tradicije, raznolikosti, vodnih kanalov, multikulturnosti, zabave in drugačnosti. V hipu nas je osvojilo in mi njega. Švedska ima vse. Ima Vikinge, Piko Nogavičko, fiko, Stockholm, lesene konje, lose in Abbo.

Vožnja z ladjico po kanalih je postavila mesto v čisto nove dimenzije. Stockholm leži na kar 14-ih otokih, povezanih z mostovi. Veličastno! Potem se je iz zvočnikov zaslišala še Abbina Hasta Mañana in me zadela naravnost v srce. Pesem, ki je nisem slišala vsaj trideset let!

Za nekaj dolgih trenutkov me je odneslo v čas brezskrbne mladosti. Priznam, nisem mogla, niti hotela zadržati solz radosti in sreče. Kakšna lepota trenutka! Ja, obkljukala sem še eno prestolnico, ki mi je že leta ležala na duši. Koliko življenj bom potrebovala, da vse te poti nekoč znova, ležerno, brez hitenja prehodim?

DAN 14: Kopenhagen, Danska

Danes smo zapustili Švedsko in se po šestnajst kilometrski gradbeni mojstrovini, imenovani Øresundski most, pripeljali na Dansko, našo deveto državo na poti. Vožnja preko mostu je bila impresivna; objekt je deloma most in deloma podvodni tunel, ki povezuje državi, ločeni zgolj z morsko ožino. V daljavi je sonce obsvetljevalo skupek vetrnic, ki so ponosno štrlele iz morja in se vztrajno vrtele vsaka po svoje. Impresivno!

Kopenhagen je zgodba zase. To mesto preprosto moraš imeti rad. Ima tak poseben “vibe”. Kamorkoli se ozreš, ugledaš kaj zanimivega. Arhitektura, moda, H. C. Andersen, hrana, muzeji, nočno življenje, Lego kocke in kolesa. Veliko koles! Nedvomno imajo v mestu pomembno vlogo in užitek si je ogledovati vse mogoče izpeljanke; užitek je opazovati kolesarke, oblečene v kratka krila in tanke najlonke, kolesarje brez čelad in brez rokavic, ki drvijo čez mesto, čeprav je le nekaj stopinj nad ničlo in piha hladen veter, malčke brez kap in kosmatince, ki jih lastniki vozijo po mestu v kolesarskih prikolicah. Danci očitno znajo živeti preprosto in si ne zapletajo življenj po nepotrebnem. Čudovito je tukaj. Dalo bi se ostati. Raziskovati. Vandrati po ulicah brez pravega cilja. Iskati Hygge. Ampak moramo naprej, naše potovanje se počasi izteka.

Jutri nekje na obali poiščemo še najpomembnejši simbol mesta, malo morsko deklico, se morda zapeljemo z ladjico po kanalih, zavijemo v kakšen muzej in nabavimo danske maslene piškote za na pot. Čaka nas 1400 km dolge in naporne vožnje proti domu …

DAN 15: Kopenhagen za zajtrk in preko Danske ter Nemčije proti domu

Dan smo začeli zgodaj, z budilko, da pred dolgo potjo domov na polno zajamemo čimveč zanimivih vogalov Copenhagna. Sprehodili smo se skozi kontroverzno Christianio; predel, ki diha čisto po svoje. Porisan je z grafiti, okrašen z boemskimi inštalacijami, iz vseh kotov se vije vonj po marihuani, pred hišami so naloženi kupi vsega, česar ne potrebuješ, našli smo celo lesenega velikana in se prepričali, da so prebivalci okrožja prijetno posebni. Mesto je krasno, ker lahko veliko prehodiš peš in ti ni po poti niti trenutek dolgčas, ker se povsod kaj dogaja. Zanimive, futurustične stavbe in mostovi, vodni kanali s čolni, privlačne izložbe, kreativno oblečeni ljudje, kolesa vseh mogočih izvedb in veliko svežega cvetja. Pomlad je v zraku in pri sončnih 10 stopinjah se to še kako občuti. Ljudje so izjemno komunikativni in sproščeni, nametani skupaj z vseh vetrov; mimogrede te vzamejo v svoj osebni prostor. V tem mestu mora biti kvaliteta življenja izjemna! Pa vse je ravno. Najvišja vzpetina meri pičlih 173 metrov! Vožnja z ladjico po kanalih je doživetje zase, saj je večina starih mostov tako nizkih, da moraš med vožnjo pod njimi pridno sedeti in paziti, da ti ne odtrga glave. Napeto!

Spet smo imeli srečo! Sredi trga smo naleteli na skupino pripadnikov kraljičine vojske, ki je teatralno korakala po ulicah na menjavo straže v grad Amalienborg. In prav tja smo bili namenjeni tudi mi! Evforično smo jim sledili in imeli priložnost čisto od blizu opazovati mlade vojake pod ogromnimi črnimi kučmami, ki jih je na dvorišču gradu pričakala množica navdušenih ljudi. Na morskem obrežju smo obiskali malo morsko deklico, brez katere obisk danske prestolnice ne bi bil popoln, se naskakali in raztegnili v igralnem parku na strehi ene izmed garažnih hiš in se proti večeru zapeljali na enega najdaljših visečih mostov na svetu, Great Belt, ki povezuje danska otoka Zelandijo in Funen. In že smo bili na celini, v smeri proti Nemčiji. Večerni razgledi so bili veličastni, ker se je nebo barvalo v vse odtenke rdečih, vijoličnih in oranžnih barv. Ne bi si mogli želeli lepšega slovesa od Skandinavije, kamor se bomo zagotovo še vrnili …

DAN 16: Hannover, Passau in pot domov 

Prespali smo v ličnem hotelu blizu Hannovra in ugotavljali, da nam je tudi tokrat zmanjkalo časa. Toliko zanimivih krajev je na severu Nemčije, da se bo treba vrniti. Polni vtisov smo se vozili proti Avstriji in se odločili, da se še zadnjič temeljito pretegnemo nekje na jugu Nemčije, na Spodnji Bavarski. Izbrali smo Passau. Ob vseh fantastičnih podobah Baltika in Skandinavije, ki so nam še vedno medle misli, ni bilo mogoče najti kaj pretresljivo lepega v sicer slovitem mestu ob sotočju treh rek. Pod večer smo se zapeljali čez Avstrijo in edina tolažba ob koncu te zabavne poti je bilo zavedanje, da nas doma nestrpno pričakuje naša psička Rea …

FOTO: Lara Rojc

PREBERITE ŠE: Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Priporočamo: Top popotniški intervjuji za svež navdih v 2023

Popotniški intervjuji so čtivo, ki v nas vedno prebudi nove ideje, val navdiha in prižge tisto iskrico navdušenja nad odkrivanjem novih krajev, razgledov, obrazov, vonjev in okusov. To so intervjuji, ki ste jih na Vandraj najraje prebirali v letu 2022.

To so Vandraj popotniški intervjuji, ki ste jih v 2022 morda zamudili, pa jih res ne bi smeli! 🙂 Toplo priporočamo v branje!

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

#1 Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava”

Lana in Matej se rada predstavita kot svobodni duši, ki stremita k “nenavadnemu” življenju. V Vandraj intervjuju smo klepetali o njuni poti s predelanim bivalnikom po Evropi, kjer sta imela tudi družbo štirinožnega kosmatinca. KLIK.

#2 Home exchange: “Stanovanje v Ljubljani sva zamenjala za vilo z bazenom v Provansi.”

Si predstavljate, da bi si lahko privoščili sanjske počitnice v Provansi, v vili z bazenom? Lahko si jih! Kako? Sanja Cvitić se je pred leti zaljubila v Home exchange, potovanja z menjavo nepremičnin. Kako je to videti in kje vse je bila, je razkrila v našem intervjuju – KLIK.

#3 Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki 

Živa Loparnik se je pred kratkim vrnila z afriške dogodivščine s posebnim namenom. Kot prostovoljka je v Afriki delala z gepardi, ogroženo vrsto divjih mačk. Kako (ne)varno je lahko takšno delo, kaj vse ji tovrstne izkušnje dajo in nekaj razlogov, zakaj lahko tudi vi postanete prostovoljci, najdete v tokratnem Vandraj intervjuju – KLIK.

#4 Par, ki z 31-letnim defenderjem lovi neverjetne dogodivščine

Nino Jazbec in Darja Vuka zadnja leta na overland potovanjih spremlja njun najljubši – defender, avto, ki sta ga lastnoročno preuredila v dom na kolesih. Tega sicer kmalu čaka zaslužena upokojitev, a podmladek – defender številka 2 – že čaka na nove podvige … KLIK na intervju!

#5 Intervju: Kako svoj kletni prostor spremeniti v priljubljeno turistično namestitev

Vsi, ki imate v lasti kakšno dodatno sobo ali celo nepremičnino, ste ob porastu turizma v Sloveniji zagotovo pomislili, da bi prostor začeli oddajati. Maja in Primož nista razmišljala predolgo. Zavihala sta rokave, preuredila kletni prostor svoje hiše in ustvarila ljubek apartma za 4 osebe v Iški vasi. V prve pol leta skoraj ne zadihata od rezervacij. Kako in zakaj jima je uspelo? KLIK.

#6 Amsterdam skozi oči Slovenke, ki dela v nizozemskem zdravstvu in uvaža slovensko vino

Amsterdam je bil za božič že peto leto mesto, ki mu Slovenka Katja Podvinšek reče dom. Kaj nam je povedala o svojem skoku čez mejo in kje so najboljši predeli mesta, kjer se je našla, preverite v tokratnem Vandraj insiderju – klik.

#7 Tretji Slovenec, ki se je podal na zahtevno Apalaško pot: “Na taki poti ugotoviš, kako malo je potrebno za srečo.” 

Apalaško pot zaradi njene zahtevnosti, dolžine in starosti imenujejo “mati vseh poti”. Dolga je 3500 km in se razteza čez štirinajst hribovitih ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA. Za predstavo zahtevnosti poti: skupnega vzpona je toliko kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na Everest. Luka Zevnik je na poti že več kot 140 dni, najin dialog je potekal počasi, vsakič ko je Luka prišel do interneta in zbral dovolj moči, da odgovori na moja vprašanja. KLIK.

#8 Vandraj insider: München skozi oči Slovenke in Maročana, ki tam živita

Katja Guiri je Slovenka, poročena z Maročanom, s katerim živita v Nemčiji. Med drugim stoji za projektom Time to Trawell, v tokratnem Vandraj insiderju pa nam je predstavila München in vse njegove kotičke, ki jih je vredno obiskati – KLIK.

#9 “Puščavo si ljudje zmotno predstavljajo kot dolgočasno.” – Anže Petrič o varnosti, predsodkih, lepotah in ljubezni do arabskega sveta

Z Anžetom, navdušenim popotnikom po arabskem svetu, je beseda stekla, še preden se je intervju sploh dobro začel in precej mukoma sva se ob koncu ustavila. Ko nekdo o stvareh govori s takim žarom, ljubeznijo in strastjo, veš, da bo končni izdelek zanimiv. Pa ne samo zanimiv, poln navdiha, novih zornih kotov in motivacije, da se na pot podaš tudi sam. Že jutri, če se da! KLIK!

#10 POTOPIS: Toskana in potovanje z otrokom od a do ž

Preden (virtualno) skočimo v Toskano in pokažemo, kako lepo je lahko potovanje z otrokom, naj se ti najprej predstavimo. Smo tričlanska družina – mami Nastja, oči Luka in že skoraj dve leti star otrok Liam. KLIK.

#11 “Na potovanjih mi največ pomenita svoboda in dostop do domačinov.” – Urška Repnik

Urška Repnik je ženska, ki s svojimi prodornimi modrimi očmi in močno energijo zavzame vsak prostor. Pove tako, kot je. Odločno, naravnost, brez sprenevedanja, a vedno z neko iskrico v očeh. Taka je v prostoru, taka je na Instagramu in taka je bila, ko smo spremljali njen dopust v Mehiki.

#12 “O tem potovanju sem sanjal 7 let!” – Anže Petrič o potovanju po Iranu in aktualnih protestih

Anže Petrič je o potovanju v Iran sanjal dolgih 7 let. Kar trikrat je moral pot iz takšnih in drugačnih razlogov prestaviti, tokrat pa mu je končno uspelo. 7 let sanjarjenj, načrtovanj, raziskovanj in želja se je končno uresničilo tega septembra. Je bilo pričakovanje preveliko? Je Iran vse to kar je Anže želel ali ga je pustil hladnega? Kako so aktualni protesti vplivali na njegovo pot? Je Iran sploh primerna turistična destinacija? O vsem tem v tokratnem zanimivem intervjuju – klik.

#13 1000 ur zunaj: Gozdarka iz Bohinja z najboljšimi idejami, kaj početi v naravi 

Lucija Odar je mama, partnerka in gozdarka iz Bohinja, ki je zaljubljena v hribe. Navdušila nas je s projektom 1000 ur zunaj, ki ima prav poseben namen. Ustvarila je ilustracijo drevesa s 1000 listi, ki si jo lahko natisnete in nato za vsako uro, ki jo preživite zunaj, pobarvate en listek. Cilj je, da v enem letu pobarvate celo krošnjo. Odličen izziv, kako k uživanju trenutkov na svežem zraku spodbuditi vso družino, kajne? KLIK ZA BRANJE.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: H(r)ana: Slovenski par, v družbi katerega ne boste slabo jedli #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Šrilanka: 14-dnevni načrt pisanega potovanja

V tokratnem gostujočem potopisu nam je Šrilanko predstavila Lara Lipnik. Za polni delovni čas je zaposlena kot učiteljica, za polovičnega pa kot popotnica, se rada pošali. Njena tokratna popotniška destinacija je torej: Šrilanka!

Šrilanka se je znašla tudi na Larinem seznamu dežel, ki jih morate videti še to življenje. Na njenem seznamu tistih, ki jih je že obiskala, trenutno našteje 35 držav, za prvomajski oddih pa se odpravlja v svojo 36. – na Maldive.

»Obožujem načrtovanje, iskanje ugodnih letalskih kart in hotelov, zato mi najbolj odgovarja potovanje v lastni režiji,« pravi Lara, ki sicer najraje potuje svojim fantom ali najboljšo prijateljico.

Zmagovalna kombinacija: popotniško raziskovanje in hedonistično uživanje

Na potovanju rada doživi kombinacijo dvojega: raziskovanja in spoznavanja kraja ali države in počitnikovanja in uživanja. Zato danes predstavlja njun načrt prav takšnega potovanja: Šrilanka.

En teden sta se premikala po državi, jo raziskovala in poskušala čimbolj spoznati, nato pa sta en teden uživala na rajskih plažah. Da si boste lažje predstavljali, kako je potekalo potovanje, je zapis predstavljen po dnevih.

To je njuna dvotedenska Šrilanka med poletnimi počitnicami

Dan #1: Zagreb – Doha – Colombo

Iz Zagreba sva s Qatar Airways poletela najprej proti Dohi in nato proti letališču Colombo Bandaranayke. Oba leta sta trajala nekje 5 ur in pol z vmesnim postankom za 4 ure. Pot tako vzame praktično ves dan. Pristala sva okoli 2h zjutraj in prespala v hotelu blizu letališča.

Dan #2: Negombo – Pinnawala

Zbudila sva se okoli 11h dopoldan, precej utrujena od poti in edini cilj tega dneva je bil priti do kraja Pinnawale. Tam sva imela rezervirano naslednje prenočišče. Pinnawale se predstavlja kot sirotišnica slonov, ki pa je v realnosti videti vse prej kot to. Pravzaprav je vaba za turiste z vstopnino 16 dolarjev. Kar je za Šrilanko precej drago, glede na to, da riž s curryjem najdeš za 2 evra. Zaračunajo ti tudi hrano za slone in hranjenje. Prizor je sicer lep, vendar ko pogledaš malo pobližje, vidiš, da so sloni priklenjeni z verigami. Po videnem bi težko rekla, da priporočam obisk Pinnawale.

Dan #3: Pinnawala – Sigiriya

Po opazovanju slonov in uživanju ob bazenu naju je pot peljala do Sigiriye. Gre za levjo skalo z zanimivo zgodovino, vendar naju kljub temu ni preveč navdušila. Porabila sva en dan in zapravila več kot 100 evrov, da sva videla goro. A okusi so različni. Mnogi turisti so še vedno izjemno navdušeni.

Dan #4: Sigiriya – Kandy

Po manjšem razočaranju naju je pot peljala v Kandy. Kandy se nahaja v osrčju Šrilanke in je kot mesto kaotično, bolj hladno, bolj deževno in ne pretirano zanimivo. En dan sva pohajkovala po tem mestu, dež naju je pral ves dan (to je bil hkrati edini dan, ko je deževalo), navdušil pa naju je botanični vrt. Glavni razlog, da sva se ustavila v Kandyju je bil znameniti vlak, ki te med plantažami čajevca popelje v Ello.

Dan #5: Kandy – Ella

Za modri vlak, ki pelje od Kandyja do Elle, sva poskušala kupiti karte že en dan prej. Na žalost so naju na železniški postaji odslovili in rekli, naj poskusiva s srečo zjutraj, eno uro pred odhodom vlaka. Karte sva uspešno kupila (cena karte je nekje 3 evre), kar pa ni nujno, da ti uspe. Vlak je prenatrpan s turisti in domačini in vsi imajo isti cilj. Priti v Ello. Eni zaradi dnevne migracije, spet drugi zaradi najlepše panoramske vožnje z vlakom med plantažami čajevcev. Vožnja traja 8 ur in nama se je zgodilo, da sva stala 5 ur, saj ni bilo prostih sedežev. Na vlaku prodajajo hrano in pijačo, najbolj pa dolgo potovanje odtehta ravno čudovita pokrajina in pa fotografije z modrega vlaka.

 Dan #6: Ella – Udawalawe

Ella leži precej visoko med gorovjem, kjer zna biti včasih precej hladno. Veliko ljudi si vzame par dni in jih preživi v Elli ter raziskuje okoliške znamenitosti kot na primer 9 arches brige, slap Ravana, Little Adam’s Peak … Midva sva si zaradi pomanjkanja časa ogledala most, potem pa že nadaljevala pot proti Lipton’s seat in slapu Diyaluma. Ta enodnevni premik je bil najbolj naporen, veliko sva pešačila in hribolazila. Na koncu dneva sva komaj čakala, da prispeva v hotel v Udawalawe.

Dan #7: Udawalawe – Mirissa

Udawalawe je eden izmed nacionalnih parkov na Šrilanki. Odločala sva se med Yala in Udawalawe in se na koncu odločila za slednjega, saj so ljudje po blogih pisali, da je večja verjetnost, da vidiš slone. Ko sva morala vstati ob 5h zjutraj, sva preklinjala vse budilke in slone. Kmalu sva pozabila, da sva vstala tako zgodaj, saj je bila vožnja z jeepi in ogled vseh možnih živalskih vrst ena izmed lepših stvari najinega potovanja.

Videla sva krokodile, bizone, kuščarje, opice, ptice vseh možnih barv in velikosti. Bil je tudi res krasen zaključek enotedenskega norenja naokoli, saj sva vedela, da se naslednji dan odpravljava na obalo.

 Dan #8: Mirissa

Mirisso sva rezervirala praktično na samem potovanju. Najin prvotni načrt je bil počitnikovanje na Tangalle, vendar sva imela nekakšen slab občutek, da se ne bo kaj dosti dogajalo in da bova zelo daleč od vsega. Tako sva v zadnjem trenutku preklicala rezervacijo in se odločila za Mirisso.

Dan #9:  ogled kraja Galle in plaž

Odločitev za Mirisso je bila pravilna. Izjemno sva bila zadovoljna s hotelom, plaža je bila sanjska, ostale plaže so bile blizu in prav tako mestece Galle. Lahko sva sedla na bus in se odpravila do plaž Unawatuna, Dalawella, muzeja tsunamija, do mesteca Galle. Iz Tangalle bi bilo to veliko težje, saj so razdalje daljše. So pa tamkajšnje plaže prekrasne – če se kdaj vrneva na Šrilanko, obiščeva še Tangalle!

 Dan #10: odhod proti Hikkaduwi

Do Hikkaduwe sva naročila Uber, ki zelo dobro deluje v večjih mestih po Šrilanki in je precej ugoden prevoz. Prej – po notranjosti države sva se prevažala z vnaprej dogovorjenim prevozom, ki stane nekje med 40 in 50 evri za ves dan. Uber je bil veliko ceneje, medtem ko so tuk tuki kar dragi.

 Dneva #11 in #12: Hikkaduwa

Zadnje dni dva preživela na plaži v Hikkaduwi, kjer sva uživala v toplem morju, videla morske želve ter si napolnila baterije. Plaža je bila lepa, mivkasta, turistov pa zelo malo.

Dan #13: Colombo

Za konec potovanja sva se z vlakom odpeljala do glavnega mesta Colombo, kjer sva se bolj kot ne prestavljala po trgovinah in restavracijah ter čakala, da bo čas za odhod na letališče. Več kot enega dne niti ni vredno nameniti Colombu, saj je veliko mesto brez prave duše in dogodivščin.

Dan #14: odhod proti domu Negombo – Doha -Zagreb 

Uporabni nasveti pred obiskom:

– Za Šrilanko niso predpisana nobena cepljenja, sem pa sama zaradi pogostih obiskov Azije in na splošno potovanj cepljena za tifus, tetanus, hepatitis A. V prihodnosti načrtujem še cepljenje za hepatitis B.

– Časovna razlika Šrilanka – Slovenija je 4 ure in pol. Zelo preprosto za adaptacijo. Nobenih večjih težav.

– Takoj na letališču sva kupila SIM kartico za dobrih 10 evrov in bila tako brez skrbi. Lahko sva poklicala kogar sva želela, bila na internetu kadar sva hotela. Nakup lokalne kartice je uporabna naložba.

– Denar sva menjala sproti iz evrov v šrilanške rupije, vendar sva imela kar nekaj težav predvsem z iskanjem menjalnic, ki jih je zelo malo. Kartice marsikje v hotelu niso sprejeli, zato sva si potem kar naredila gotovinsko zalogo.

– Šrilanka nima pitne vode, nujno je pitje ustekleničene vode. Hrana je precej pekoča, značilen je curry (omaka s piščancem) in riž, ki sta po dva evra.

– Letalska karta je stala 585 evrov na osebo. Potovala sva v mesecu juliju in ker takrat potuje večina Evropejcev, so cene letov lahko višje. Marsikdo pravi, da to ni prava sezona za potovanje v deželo kot je Šrilanka. Tudi midva sva se bala dežja, a naju ni preganjal. Deževalo je en dan v Kandyju, drugače pa je bilo vreme lepo, sončno, poletno. Domačini so nama razložili, da je julij idealen mesec za potovanje, saj ni deževna doba, je pa zelo vlažno in vroče. Prednost nizke sezone so bile nižje cene prenočišč in nikjer nobene gneče (razen na vlaku za Ello).

Foto: arhiv Lare Lipnik

Larinim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem blogu in na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Lizbona in top 5 lokacij, ki bodo videti čudovito tudi na fotografijah

Znašli ste se v Lizboni, glavnem mestu Portugalske, mestu karizme in barv. Imate 3 dni. O čem razmišljate? Kam iti, kaj poskusiti in kje dobiti dobro fotografijo v tem raju za blogerje, instagramerje in fotografe. Preverite naše predloge!

Za bivanje predlagamo Hotel Travel Park Lisboa, ki se nahaja v samem središču Lizbone. Hotel je priljubljen po gostoljubnosti, čistoči in udobju. Toda njegova lokacija je nekaj, kar vas bo zagotovo pritegnilo. Hotel je 20 minut stran od središča Lizbone. Od najbližje podzemne je oddaljen nekaj korakov. Ta hotel je idealen za vse turiste, ki iščejo pravo portugalsko avanturo. Kaj si še ogledati?

Alfama, najstarejša četrt v Lizboni

Če to berete, potem ste oseba, ki rada potuje in odkriva nove kraje. Eden od starih-novih krajev, ki jih morate obiskati, je najstarejša četrt v Lizboni – Alfama. Alfama vas bo navdušila s svojimi starimi ulicami, tlakovanimi cestami in je odlično izhodišče za vožnjo skozi mesto. Čeprav ima veliko prometa in turistov, je najstarejši in najbolj znan del Lizbone in mora biti del vaše fotografske zbirke.

Odličen razgled nad mesto z Gradu sv. George

Tukaj se tudi nahaja grad sv. George. Nekdanja trdnjava Rimljanov, Visigotov in Mavrov, danes ponuja pravo oazo miru sredi mestnega vrveža. Poleg tega, da lahko tukaj doživite zgodovinski trenutek, priporočamo, da se odpravite do obzidja, kjer vas bo pozdravil najlepši panoramski pogled na Lizbono. Tukaj boste zagotovo ugotovili, zakaj je Lizbona eno najlepših mest v Evropi.

Okrepčilo za prave gurmane

Po sprehodu se napolnite z energijo v eklektični restavraciji Taberna Moderna, eni najboljših restavracij, ki jo Lizbona skriva. Znana je po odlični lokalni mediteranski hrani, dobrem džinu in edinstvenem dekorju. Če ste v posebnem gurmanskem vzdušju, vam priporočamo večerjo v restavraciji Pateo, prostorni, moderni, klasični restavraciji, ki je del kompleksa Barrio do Avillez, ki ga vodi chef Jose Avillez. Ta nenavaden koncept združuje 5 zanimivih restavracij v eni in prepričani smo, da česa takega zagotovo ne boste našli nikjer drugje!

Popoldne za Tovarno LX, umetniški center z umetniškimi trgovinami in različnimi restavracijami

Česar nikakor ne smete zamuditi, ko ste v Lizboni, je obisk LX Factory-a. Tovarna LX je umetniški center z umetniškimi trgovinami in različnimi restavracijami. Tukaj lahko preživite ves dan ob kavi v kavarni Wish Slow Coffee House, španskih tapasih v restavraciji MEZ CAIS ali pa si privoščite koktajl v kavarni Rio Maravilha in uživajte ob sončnemu zahodu. Ne zamudite obiska knjigarne Ler Devagar, enega izmed najljubših krajev instagramerjev. Preberite dobro knjigo, se izgubite v tej nenavadni knjigarni in uživajte ob dobri kavi. Zabava v tovarni LX je zagotovljena!

Rožnata ulica, (še) neoblegana kraljica Instagrama

Zadnje mesto na našem seznamu krajev, ki jih morate obiskati v Lizboni, je rožnata ulica na naslovu Rua Nova do Carvalho. Ta ulica ni samo najbolj fotogeničen kraj, ki ga Lizbona ima, temveč bo tudi odlično videti na vašem Instagramu. Dobra novica je, da je ta barvit kraj še vedno neodkrit, tako da ga lahko raziščete in poslikate brez težav.

Če nameravate obiskati Lizbono, si oglejte ugodne letalske vozovnice (TUKAJ), ki jih ponuja Megabon. Megabon je za vas tudi pripravil nepremagljivo ponudbo (tukaj) za Travel Park Hotel Lisbon na odlični lokaciji s 39% popusta za 3 nočitve in 2 osebi z vključenim zajtrkom. Obiščite Lizbono in odkrijte njene čarobne kotičke!

Foto: Shutterstock

Še več portugalskih namigov preberite v spodnjih prispevkih:

– Vandraj insider: za leto dni v svobodno Lizbono

– Vandraj insider: Odšel na izmenjavo in postal eden najuspešnejših Airbnb gostiteljev na Portugalskem

– Portovec – sladka vinska eksplozija

– Sintra, plemiški biser Portugalske

PREBERITE ŠE:

Ideja za izlet: TOP 5 namigov za oddih v naravi

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.