Na kaj najprej pomislite ob besedi Mehika? Velika večina na narkokartele, pa na tortilje, tekilo, sombrero, mariachije in kaktuse. Kaj pa na družinske počitnice? Mamica Jasna je z nami delila svojo izkušnjo. 

Malo je ljudi, ki bi ob načrtovanju potovanja z majhnimi otroki pomislili na Mehiko. Kaj tam sploh početi? Ali ni prenevarno? Kako bodo otroci zdržali tako dolgo pot? Pa si upate? To so najpogostejša vprašanja, ki smo jih slišali, ko smo povedali, kam se odpravljamo na dopust. Glede na to, da so bili najini otroci v času potovanja stari 5 in 3 leta, najmlajši pa le 7 mesecev, so bila nekatera vprašanja upravičena. Ampak sama sva mnenja, da če se pred potovanjem dobro pozanimaš in pripraviš, v same priprave pa čim bolj vključiš tudi otroke, je Mehika idealna destinacija za družinsko potovanje. Kaj vse smo videli in predvsem, kako smo se na tako pot pripravili in jo preživeli praktično brez zapletov?

Na kaj ne smemo pozabiti preden se odpravimo na pot?

Preden se odpravimo na pot si je dobro prebrati napotke za potovanje na izbrano destinacijo na strani Ministrstva za zunanje zadeve (www.gov.si) in na strani www.zdravinapot.si, kjer dobimo informacije glede vize, konzularne pomoči ter nujnih in priporočenih cepljenj (za Mehiko se npr. priporoča cepljenje proti hepatitisu A). Več informacij konkretno za Mehiko najdete na naslednjih dveh povezavah: https://www.gov.si/drzave/mehika/ in http://www.zdravinapot.si/destinacije/severna-amerika/mehika. Za vstop v Mehiko je obvezno izpolniti tudi obrazec Multiple Immigration Form (FMM), ki ga dobite na letalu, lahko pa ga tako kot mi raje izpolnite že doma in vzamete s seboj (TUKAJ). Za več nasvetov, kako potovati z dojenčkom in majhnimi otroki preberite: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom.

Naš 12-dnevni potopis po vzhodnem delu mehiškega polotoka Yucatán:

1. DAN: Ljubljana – Istanbul – Cancún

Potovanje smo začeli 25. julija 2021, ko smo se malo po 15. uri odpravili na Letališče Jožeta Pučnika. Avto smo pustili v garažni hiši na letališču (za 15 dni smo plačali 110€) in ob 20. uri odleteli proti Istanbulu. Tam smo pristali nekaj po 22. uri, naslednji let pa smo imeli nekaj po 2. uri ponoči. Glede na to, da bo istanbulsko letališče, ko bo povsem dokončano, največje letališče na svetu, nam je čas do naslednjega leta minil res hitro. 

Let čez Atlantik je trajal 13 ur. Ker je šlo za nočni let, smo večino časa prespali, vmes pa malo jedli, malo klepetali, se malo igrali in sprehajali po letalu, pogledali pa smo tudi kakšno risanko in film. Pred pristankom v Cancúnu smo imeli krajši postanek v Ciudad de México, ki so ga otroci izkoristili za igro z drugimi otroki z letala, tako da je postanek minil hitro in ob cca. 13. uri po mehiškem času smo pristali v Cancúnu. 

Letališče in vožnja

Na letališču smo nekaj evrov zamenjali za mehiške pesose in si kupili karte za avtobus do Playe del Carmen, kjer smo imeli rezervirano stanovanje. Avtobusni prevoz ni drag, so pa cene kart odvisne tudi od ure odhoda avtobusa. Mi smo za to relacijo plačali 18 evrov za vseh pet. Glavni avtobusni prevoznik na tem območju Mehike je ADO, ki ima vse povezave in urnike objavljene tudi na spletni strani.

 

Vožnja od Cancúna do Playe je trajala dobro uro. Tako smo po dobrih 30 urah poti prispeli v naše stanovanje. Najeli smo ga preko Airbnb in za 10 nočitev plačali dobrih 600 evrov (najdete ga tukaj). S stanovanjem smo bili zelo zadovoljni, saj se nahaja v povsem novi zgradbi z varnostnikom, bazenom in garažo (kjer imaš lahko parkiran najet avto). 

Začetek potovanja po Mehiki

Po tem, ko smo razpakirali kovčke, smo se sprehodili še do glavne ulice na Playa del Carmen, ki se imenuje La quinta avenida – imeli smo jo namreč le dobrih pet minut hoje stran od stanovanja. La Quinta Avenida se nahaja tik ob morju, na njej pa najdeš čisto vse – trgovinice, nakupovalni center, restavracije, stojnice z ulično hrano in napitki, lekarne, glavno avtobusno postajo ADO, bankomate in menjalnice ter znano skulpturo Portal Maya, kjer zvečer uprizarjajo majevske plese, los voladores pa se vsake pol ure zavrtijo v svojem značilnem stilu.

Ker smo bili precej utrujeni in predvsem lačni, smo se prvi dan samo na hitro sprehodili po Avenidi, pojedli večerjo in šli spat.

2. DAN: Playa del Carmen

Drugi dan smo izkoristili za raziskovanje okolice, nakup hrane, namakanje v bazenu in organizacijo izletov za prihajajoče dni. 

Že sam sprehod po supermarketu je bil eno veliko doživetje – toliko tropskega sadja po dostopnih cenah (mango, ananas, papaja, pitaya, avokado), pa nopal (vrsta kaktusa), ki ga uporabljajo predvsem v slanih jedeh in napitkih, sredi trgovine kar po tekočem traku tečejo sveže pečene tortilje, pa malo naprej na policah najdeš še čilijeve bombone, ki jih mehiški otroci brez problema jejo, zraven bomboni iz guanábane (vrsta sadja), mehiška kava, različne omake in še in še se najde.    

Popoldne smo preživeli na bazenu in tuhtali kam na prvi izlet. Ker je od marca do oktobra na tem delu Mehike sezona sargaške alge (el sargazo), smo morali vse izlete prilagoditi stanju plaž na posameznih lokacijah. Zaradi morskih tokov in vetra so plaže vsak dan različno zasičene z algami, zato je potrebno spremljati semafor, ki je objavljen na spletu (na Facebook-u npr. Red de Monitoreo del Sargazo de Quintana Roo). Naša plaža na Playi je bila prav vsak dan v oranžni ali rdeči fazi, zato je plavanje v morju na tem delu odpadlo. Ker pa so bližnji otoki ponavadi brez alg, smo za prvi izlet izbrali otok Isla mujeres. 

3. DAN: Isla mujeres

Na Islo mujeres smo se odpravili zgodaj zjutraj, saj pot do tja traja kar nekaj ur. Najprej smo se z avtobusom zapeljali do glavne avtobusne postaje v Cancúnu (karte za vseh pet so prišle slabe 4 evre), tam pa vzeli taksi, ki nas je zapeljal do pristanišča, kjer smo presedli na katamaran in se po turkizno modrem morju zapeljali do Isle mujeres (povratne karte za vseh pet so nas prišle 63 evrov). 

Ker smo bili že pošteno lačni, smo se najprej sprehodili do bližnje kantine s tipično mehiško hrano La Lomita. Je sicer malenkost odmaknjena od glavnega dogajanja, imajo le nekaj miz, ampak res okusno in poceni hrano. Poskusili smo s kozicami polnjene nepekoče čilije in hibiskusov sok, ki mu rečejo jamaica. Vrhunsko! Za dve glavni jedi, skledo dodatnih domačih tortilj, omakice, 2 soka in 2 piva pa smo plačali le 15 evrov. In to na otoku. Na splošno so otočki kar dragi, ampak vam priporočam, da si izbirate od glavnih ulic odmaknjene lokale, ker so precej cenejši, ampak bolj domači, bolj v pristnem mehiškem stilu in si upam reči, da tudi z okusnejšo hrano. 

Bela mivka, palme in turkizno morje

Po kosilu smo se po uličicah s stojnicami in glavnim dogajanjem sprehodili do plaže Playa Norte. Bela mivka, palme in turkizno morje. Pa zasidrane jahte, lokali, koktejli, tropski sladoledi in še in še. Je sicer kar veliko ljudi, ampak si ni problem najti svojega prostora pod palmo ali v lokalu. Mi smo na plaži uživali le nekaj uric, potem pa smo mogli počasi nazaj, da smo se lahko do večera vrnili na Playo del Carmen. Če imate možnost, vam definitivno priporočam, da na Isli mujeres tudi prenočite, ker je en dan res premalo, da jo doživite v vsem kar ponuja. 

4. DAN: Cenote Calavera in Cenote Zacil-Ha

Četrti dan je bil rezerviran za odkrivanje cenotejev. Pa najprej pojasnimo kaj sploh je cenote. Laično rečeno je cenote naravni bazen s sladko vodo, ki nastane na apnenčastih tleh, ko se strop jame, napolnjene s podzemno vodo, vdre. Na mehiškem polotoku Yucatán je ta pojav zelo pogost, zato je na tem območju ogromno cenotejev. Nekateri hotelski resorti imajo poleg bazenov celo svoje cenoteje. Mi smo se odločili, da obiščemo dva, ki se nahajata v bližini znanega mesta Tulum, približno uro vožnje oddaljenega od Playe del Carmen.

Sprva smo planirali, da se do Tuluma zapeljemo z avtobusom, od avtobusne postaje do prvega cenoteja pa s taksijem. Ker pa bi predolgo čakali na naslednji avtobus do Tuluma, smo se odločili, da že kar na Playi vzamemo taksi in se zapeljemo direktno do Cenote Calavera. Za to relacijo smo plačali cca. 30 evrov. Pa še en nasvet – pri taksistih nikakor ne pozabite na barantanje. Ceno se da vedno še za kar nekaj evrov oziroma pesosov znižati. 

Cenote Calavera

Za vstopnino v Cenote Calavera smo plačali cca. 20 evrov za vseh pet. Ta cenote je precej majhen, ampak znan predvsem kot idealen spot za »Insta fotko«. Okoli cenoteja je nekaj ležalnikov, tuši, gugalnice in manjši lokal. Sam cenote je precej globok, najglobja točka sega kar 18 metrov globoko. Poleg glavne odprtine sta zraven še dve zelo majhni odprtini, skozi katere ta pogumni skačejo v pokriti del cenoteja (jamo). Mi smo se tukaj zadržali le kratek čas, ker za otroke ni preveč aktualen, nato pa se s taksijem zapeljali do naslednjega cenoteja (cca. 5 minut vožnje). 

Prispeli smo v raj za družine z majhnimi otroki, v Cenote Zacil-Ha. Ta cenote je večji in preurejen v kopališče. Nahaja se sredi gozda, nad glavnim cenotejem je napeljan zip-line, zraven pa sta še dva bazena, tobogan, ležalniki in restavracija. Za vstopnino smo dali 25 evrov za vseh pet, se da pa tam tudi prenočiti. Če imate otroke, vam toplo priporočamo, da v plan izletov definitvno vključite tudi Zacil-Ha. Naša mulčka še danes sanjata, da bi se enkrat spet vrnili tja.

Los colectivos

Za pot nazaj na Playo smo se odločili, da preizkusimo še ti. los colectivos. Los colectivos so kombiji, ki vozijo na različnih relacijah. Imajo le začetno in končno postajo, lahko pa ga z dvigom roke ustaviš kjerkoli na cesti in se pelješ do željene točke. Ob vstopu poveš kje bi izstopil in ti ustavi. Vožnja s temi kombiji je zelo poceni, slaba stran pa je, da moraš na cesti čakati, da pride mimo. Mi smo ga ustavili pri cenoteju Zacil-Ha in se zapeljali do centra Tuluma (relacija Valladolid – Tulum), v Tulumu pa smo presedli na drugega, ki nas je zapeljal do Playe. Za celotno pot nazaj smo plačali 4 evre za vseh pet. 

Na Playi smo zvečer prevzeli še avto, ki smo ga najeli za naslednji dan. Za 24 ur, skupaj z vsemi zavarovanji in dvema avtosedežema, smo plačali slabih 80 evrov. 

5. DAN: Chichen Itza in Valladolid

Vstali smo že ob štirih zjutraj in se malo pred 6. uro odpravili proti enemu izmed sedmih čudes sveta – Chichen Itzi. Chichen Itza je arheološko najdišče, kjer se je nekoč nahajalo veliko mesto, ki ga je zgradila civilizacija Majev in je predstavljalo središče njihovega imperija. 

Vožnja do tja traja cca. 3 ure, se pa splača tako zgodaj štartati, ker je kasneje tam velika gneča. Poleg tega je dopoldne še vsaj približno znosno kar se tiče vročine, kasneje je še posebej za otroke kar naporno zdržati na vročem soncu. Vstopnina stane 22 evrov za odrasle in tri evre za otroke od 3 do 12 leta. Se pa lahko odločite tudi za osebnega vodiča, ki vas vodi skozi celoten arheološki park in vam razloži zgodovinsko ozadje, ki stoji za majevskimi ruševinami. Mi se zanj nismo odločili, ker so bili otroci še premajhni, da bi toliko časa sledili razlagi in ogledu. Ker sem tekom študija španščine že kar precej prebrala o Chichen Itzi, sem jim z nekaj zanimivimi dejstvi vseeno lahko osmislila ogled. Predlagam pa, da si v primeru, da se ne odločite za voden ogled, prej vsaj malo preberete o samem arheološkem parku ali o Majih na sploh, ker so bili res fascinantna civilizacija. Se pa kar velika večina obiskovalcev odloči za najem osebnega vodiča, ker so precej poceni in kar smo uspeli mimogrede slišati povejo res zanimive zgodbe in dejstva o Majih in njihovem načinu življenja.

Valladolid

Po dobrih treh urah v Chichen Itzi smo se odpravili nazaj proti Playi in se po poti ustavili še v mestu Valladolid. Magično mestece s pisanimi zgradbami, kjer se starejše Mehičanke po ulicah še dandanes sprehajajo v njihovih tradicionalnih oblačilih. Ker smo bili že pošteno lačni, smo najprej zavili v Casona de Valladolid, ki je znana po tipični yucatanski hrani. Gre za samopostrežno restavracijo, kjer ob vstopu plačaš cca. 30 evrov na osebo (otroci imajo zastonj), nato pa si lahko postrežeš karkoli in kolikokrat želiš. Super zadeva, če želiš degustirati več jedi po malem. Tudi pijače lahko spijete neomejeno. Mi smo poleg mehiškega piva poskusili še ananasov sok, sok guanábane, horchato (osvežilen napitek, podoben mandljevemu mleku) in pa mehiško kavo (kava s cimetom, rjavim sladkorjem, jabolkom in pomarančo). 

Po kosilu smo naredili še en hiter krog po centru mesta, se sprehodili čez glavni park, mimo katedrale, in se nato počasi odpravili proti Playi. Je pa v Valladolidu še kar nekaj zanimivosti, med drugim tudi cenote, ki se nahaja kar sredi mesta in pride prav, da se spotoma še malo ohladite. Mi smo ga morali žal izpustiti, ker smo hiteli nazaj vrniti avto. 

6. DAN: Playa del Carmen

Po treh dneh izletov smo šesti dan namenili počitku. Ostali smo na Playi, se kopali na bazenu, nakupili novo zalogo hrane in se sprehodili čez center mesta. Kosila nismo kuhali, ker se niti ne splača glede na to, da smo se nedaleč stran od glavne avenije zelo dobro najedli za dobrih 10 evrov. Na glavni aveniji (La Quinta Avenida) so cene v restavracijah precej višje kot kakšno ulico ali dve stran, tako da se vam splača malo sprehoditi in tam poiskati kakšno kantino. 

Ta dan smo na ulici poskusili tudi dve tipični jedi – pozol in marquesito. Pozol je sicer napitek, ampak je precej gost in nasiten, zato ga lahko štejemo že za en tak mali obrok. Gre za zelo osvežilen majevski napitek, katerega osnova sta koruza in kakavova zrna. Se ga pa dobi tudi z okusom kokosa. Zvečer smo poskusili še slavne marquesitas, ki so podobne našim palačinkam, le da testo po strukturi in okusu spominja na kornet, je lepo hrustljavo, napolnijo pa ga s slanim (npr. pršut in sir) ali s sladkim nadevom (Nutella, marmelada). Posebnost je predvsem v nadevu, ker sladke namaze mešajo s sirom. In lahko potrdimo, da gre odlično skupaj.

Med sladkanjem z marquesito smo si ogledali še predstavo ti. los voladores in se nato kar hitro odpravili spat, ker nas je naslednji dan že čakala nova dogodivščina.

7. DAN: Holbox

In ko pravim dogodivščina, mislim resno. Ta izlet je bil našima tri in petletniku, poleg cenoteja Zacil-Ha, najljubši. 

Zopet smo najeli avto in se zgodaj zjutraj odpravili proti pristanišču Chiquilá. Prispeli smo po cca. dveh urah vožnje, avto pustili na parkirišču (cena za ves dan je bila dva evra) in odpluli proti otoku Holbox (dobrih 20 minut vožnje). Povratna karta za katamaran nas je prišla približno 50 evrov za vseh pet. Ker otok  nima asfalta, so edina prevozna sredstva kolo, motor, štirikolesnik in golf avto. Tu pa tam na cesti vidiš tudi kakšen manjši tovornjak, ki prevaža sadje in zelenjavo, ki jo z ladjo pripeljejo s kopnega. Turisti se po otoku ponavadi prevažajo kar z golf avti, zato smo se tudi mi odločili za to opcijo. Najeli smo ga za šest ur in plačali 45 evrov. 

Ko smo dobili golf avto, smo najprej naredili en krog po centru mesta, kjer smo občudovali porisane zidove hiš, se ustavili in se seveda tudi poslikali pri slavnemu napisu HOLBOX in si privoščili mango na palčki. O tem, da ima mango tam totalno drugačen okus kot te, ki jih dobimo pri nas, verjetno ne rabim posebej poudarjati. Poleg vožnje po razruvani in prašni cesti po centru mesta, smo naš golf avto preizkusili tudi na mivki. Vam povem, da ni večjega užitka kot vožnja po peščeni plaži z belo mivko, razgledom na svetlo zeleno morje in vetrom v laseh. Pa vetra v laseh tukaj ne omenjam samo zato, da se lepše sliši, ampak dejansko ob taki vročini res paše vsaka najmanjša sapica.

Punta Mosquito

Naslednja postojanka je bilo kosilo z razgledom na morje. Jedli smo burrito polnjen z govedino in takose z ocvto ribo, pili pa mangov in ananasov sok. Ko smo se najedli, je bil končno čas za namakanje v morju. Zapeljali smo se proti Punta Mosquito, avtoček parkirali ob plaži in komaj čakali, da se ohladimo v morju. Ampak ker je voda nizka, kar precej daleč namreč sega le do kolen, je bilo morje res toplo. Pa vseeno, otroci so tako uživali, sploh ta večja dva, ker sta lahko prosto tekala sem in tja, skakala, se kotalila, v glavnem to je bil za njiju en tak mali vodni raj.

Za piko na i smo si na plaži privoščili še svež kokos in tipično mehiško otroško sladkarijo na palčki, ki jo naredijo iz tamarinde (indijski datelj) in začinijo s čilijem. Čeprav je bila precej pekoča, jih je naš petletnik zmazal kar nekaj. Je res lepo videti, kako otroci na potovanjih počasi tudi skozi hrano spoznavajo novo kulturo in njihove običaje ter tako dobijo tisto širino in odprtost za drugačnost in raznolikost, ki sestavlja naš planet. 

Čeprav bi na plaži najraje ostali kar do večera, smo jo morali popoldne že zapustiti, da smo se lahko do večera vrnili na Playo. Kako zelo smo uživali in kakšen dan je bil to za ta večja mulčka, ki še zdaj rada obujata spomine na pestro vožnjo z golf avtom in tekanjem po nizkem morju, je verjetno popolnoma odveč.

8. DAN: Playa del Carmen

Ker je bil za nami pester dan, smo se odločili, da osmi dan spet namenimo počitku. Ostali smo na Playi, se večino dneva kopali na bazenu, vmes pa skočili na kosilo in na daljši sprehod po manj turističnem delu mesta. 

Vmes smo se ustavili še v trgovini La Piñata, ki je en tak mali »candy land« s tipičnimi mehiškimi sladkarijami. Posebnost te trgovine je tudi ta, da v njej prodajajo sladkarije, s katerimi se napolni piñate. Piñata pa kot verjetno veste ne sme manjkati na nobeni mehiški otroški rojstnodnevni zabavi.

9. DAN: Tulum

Pred nami je bil še zadnji izlet, in sicer mesto Tulum. V planu smo ga imeli sicer že za prve dni, ampak smo zaradi slabega stanja plaž vse do zadnjega čakali in upali, da bodo tokovi in veter vsaj kakšen dan poskrbeli, da sargaška alga ne bo povsem okupirala njegove obale. Tega žal nismo dočakali, zato smo morali izpustiti tisti najlepši del Tuluma – plažo Playa Paraíso, ki slovi kot ena izmed najlepših plaž v Mehiki. Če boste tam v času, ko ne bo obdobja alg, se obvezno ustavite na omenjeni plaži.

Arheološki park

Odločili smo se, da najprej obiščemo arheološki park, kjer majevske ruševine ležijo tik ob morju. Do tja smo se s Playe del Carmen zapeljali kar z avtobusom in se od izstopne postaje še cca. 10 minut sprehodili do vstopa v park. Cena vstopnice za odraslega je dobre tri evre. V primerjavi z arheološkim parkom v Chichen Itzi je to najdišče manjšega obsega, tako da si ga hitreje ogledaš, je pa vseeno dobro priti čim bolj zgodaj dopoldne, ker tudi tukaj hitro udari močna vročina.

Ven a la luz

Pri izhodu iz parka smo vzeli taksi in se zapeljali do hotelske cone v Tulumu, natančneje do njegove znamenite skulpture Ven a la luz. Gre za skulpturo, ki jo je zgolj iz naravnih materialov izdelal Daniel Popper in je dejansko vhod v hotel. Uprizarja povezanost med človekom in naravo, njen namen pa je ozaveščati o pomembnosti ekosistema.

Preden smo se odpravili nazaj na Playo, smo želeli še na kosilo. Ampak hotelska cona Tuluma je na splošno precej elitna in temu primerne so tudi cene. Smo imeli kar srečo, da smo našli lokal (La Malinche), kjer so stregli tudi hrano, cene pa so bile precej nižje kot v restavracijah. Ko smo se najdeli, nas je taksi zapeljal do ADO avtobusne postaje v centru Tuluma, od tam pa smo se za nekaj evrov z avtobusom zapeljali nazaj na Playo del Carmen. 

10. DAN: Playa del Carmen

Dan pred odhodom domov smo želeli izkoristiti še za izlet s katamaranom na otok Cozumel, ki se nahaja zgolj 20 minut stran od Playe del Carmen. Slovi po lepih plažah, predvsem pa po dobrih lokacijah za snorklanje. 

Pa smo se nato zadnji hip premislili, ker bi verjetno precej hiteli glede na to, da smo se morali ta isti dan pripraviti še na pot nazaj v Slovenijo. Zato smo ostali na Playi, šli na mehiško kavo in kakav, se kopali v bazenu in večer preživeli pred Starbucksom, kjer smo poslušali latino glasbo v živo. Tako smo v stilu zaključili naše počitnice v Mehiki. Sicer nam je na seznamu ostalo še kar nekaj lokacij, ki jih nismo uspeli obiskati, ampak je bilo vseeno tudi to dovolj, da smo Mehiko lahko doživeli v vseh njenih barvah, njeni kulturi in naravnih lepotah. 

11. DAN: Playa del Carmen – Istanbul

Prišel je dan za odhod proti domu, vendar niti približno še čas za zaključek potovanja. Pred nami je bila namreč dvodnevna pot domov in kot vedno pravim, je tudi pot del potovanja, polna doživetij. Ob 9. uri zjutraj smo se z avtobusom odpravili na letališče v Cancúnu, kjer smo zapravili še zadnje pesose in se nekaj po 12. uri vkrcali na letalo za Instanbul. Jaka in Maj sta si na letalu zopet našla družbo sovrstnikov, tako da jima je let še prehitro minil. Tudi sedemmesečnik je presenetljivo veliko prespal glede na to, da smo imeli dnevni let. 

12. DAN: Istanbul – Ljubljana

Po pristanku v Istanbulu nas je čakal osemurni postanek, ki smo izkoristili za igro v letališki igralnici, kosilo in spanje na temu namenjenih stolih. Pozno popoldne smo sedli na letalo proti Ljubljani in okoli 20. ure pristali na brniškem letališču. Čez dobro uro smo bili že doma, skočili direktno v posteljo in končno spet zaspali v svojih posteljah.

Česa nismo uspeli obiskati:

Kot sem omenila že zgoraj nam je zmanjkalo časa, da bi lahko uspeli obiskati vse lokacije z naše izletniške liste, je pa tudi res, da je bil seznam precej optimistično zastavljen oziroma smo si nekatere lokacije zapisali zgolj na zalogo. Med njimi so:

– Bacalar ali Laguna sedmih barv (Laguna de los Siete Colores)

– Las Coloradas (roza jezero)

– Xcaret Park (naslednjič ga definitivno obiščemo!)

– mesto Mérida

– Cozumel

– Isla Contoy

– Cenote Saytun in Gran Cenote

Če v potopisu omenjenih lokacij ne želite obiskati v lastni režiji, imate na voljo tudi vodene izlete. Na Playi del Carmen agencije svoje izlete ponujajo kar na stojnicah, ki stojijo na glavni ulici La Quinta Avenida. Če imate v planu veliko izletov, je mogoče smiselno, da si prenočišča poiščete v različnih mestih in raje potujete npr. od S proti J vzhodne obale Yucatána (ali obratno), kot pa da ste stacionirani na enem mestu. Mi smo se za slednjo opcijo odločili zgolj zato, ker nam je bilo tako lažje kar se tiče prtljage, da ne bi vsake dva ali tri dni pakirali za pet ljudi. Če pa niste ravno izletniški tip popotnika, pa je ob celotni vzhodni obali ogromno hotelov, kjer ste lahko nastanjeni ves čas oddiha in počitnice namenite relaksaciji ali pa si vodene izlete rezervirate kar v samem hotelu. 

Za več vprašanj in utrinkov iz Mehike in drugih potovanj,
sledite Jasni na Instagramu Lajf z mulci. 

 

PREBERITE ŠE: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom