Mehika z otroki: 12-dnevni potopis mamice Jasne s koristnimi nasveti

Na kaj najprej pomislite ob besedi Mehika? Velika večina na narkokartele, pa na tortilje, tekilo, sombrero, mariachije in kaktuse. Kaj pa na družinske počitnice? 

Malo je ljudi, ki bi ob načrtovanju potovanja z majhnimi otroki pomislili na Mehiko. Kaj tam sploh početi? Ali ni prenevarno? Kako bodo otroci zdržali tako dolgo pot? Pa si upate? To so najpogostejša vprašanja, ki smo jih slišali, ko smo povedali, kam se odpravljamo na dopust. Glede na to, da so bili najini otroci v času potovanja stari 5 in 3 leta, najmlajši pa le 7 mesecev, so bila nekatera vprašanja upravičena. Ampak sama sva mnenja, da če se pred potovanjem dobro pozanimaš in pripraviš, v same priprave pa čim bolj vključiš tudi otroke, je Mehika idealna destinacija za družinsko potovanje. Kaj vse smo videli in predvsem, kako smo se na tako pot pripravili in jo preživeli praktično brez zapletov?


Na kaj ne smemo pozabiti preden se odpravimo na pot?

Preden se odpravimo na pot si je dobro prebrati napotke za potovanje na izbrano destinacijo na strani Ministrstva za zunanje zadeve (www.gov.si) in na strani www.zdravinapot.si, kjer dobimo informacije glede vize, konzularne pomoči ter nujnih in priporočenih cepljenj (za Mehiko se npr. priporoča cepljenje proti hepatitisu A). Več informacij konkretno za Mehiko najdete na naslednjih dveh povezavah: https://www.gov.si/drzave/mehika/ in http://www.zdravinapot.si/destinacije/severna-amerika/mehika. Za vstop v Mehiko je obvezno izpolniti tudi obrazec Multiple Immigration Form (FMM), ki ga dobite na letalu, lahko pa ga tako kot mi raje izpolnite že doma in vzamete s seboj (TUKAJ). Za več nasvetov, kako potovati z dojenčkom in majhnimi otroki preberite: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom.

Naš 12-dnevni potopis po vzhodnem delu mehiškega polotoka Yucatán:

1. DAN: Ljubljana – Istanbul – Cancún

Potovanje smo začeli 25. julija 2021, ko smo se malo po 15. uri odpravili na Letališče Jožeta Pučnika. Avto smo pustili v garažni hiši na letališču (za 15 dni smo plačali 110€) in ob 20. uri odleteli proti Istanbulu. Tam smo pristali nekaj po 22. uri, naslednji let pa smo imeli nekaj po 2. uri ponoči. Glede na to, da bo istanbulsko letališče, ko bo povsem dokončano, največje letališče na svetu, nam je čas do naslednjega leta minil res hitro. 

Let čez Atlantik je trajal 13 ur. Ker je šlo za nočni let, smo večino časa prespali, vmes pa malo jedli, malo klepetali, se malo igrali in sprehajali po letalu, pogledali pa smo tudi kakšno risanko in film. Pred pristankom v Cancúnu smo imeli krajši postanek v Ciudad de México, ki so ga otroci izkoristili za igro z drugimi otroki z letala, tako da je postanek minil hitro in ob cca. 13. uri po mehiškem času smo pristali v Cancúnu. 

Na letališču smo nekaj evrov zamenjali za mehiške pesose in si kupili karte za avtobus do Playe del Carmen, kjer smo imeli rezervirano stanovanje. Avtobusni prevoz ni drag, so pa cene kart odvisne tudi od ure odhoda avtobusa. Mi smo za to relacijo plačali 18 evrov za vseh pet. Glavni avtobusni prevoznik na tem območju Mehike je ADO, ki ima vse povezave in urnike objavljene tudi na spletni strani.

 

Vožnja od Cancúna do Playe je trajala dobro uro. Tako smo po dobrih 30 urah poti prispeli v naše stanovanje. Najeli smo ga preko Airbnb in za 10 nočitev plačali dobrih 600 evrov (najdete ga tukaj). S stanovanjem smo bili zelo zadovoljni, saj se nahaja v povsem novi zgradbi z varnostnikom, bazenom in garažo (kjer imaš lahko parkiran najet avto). 

Po tem, ko smo razpakirali kovčke, smo se sprehodili še do glavne ulice na Playa del Carmen, ki se imenuje La quinta avenida – imeli smo jo namreč le dobrih pet minut hoje stran od stanovanja. La Quinta Avenida se nahaja tik ob morju, na njej pa najdeš čisto vse – trgovinice, nakupovalni center, restavracije, stojnice z ulično hrano in napitki, lekarne, glavno avtobusno postajo ADO, bankomate in menjalnice ter znano skulpturo Portal Maya, kjer zvečer uprizarjajo majevske plese, los voladores pa se vsake pol ure zavrtijo v svojem značilnem stilu.

Ker smo bili precej utrujeni in predvsem lačni, smo se prvi dan samo na hitro sprehodili po Avenidi, pojedli večerjo in šli spat.

2. DAN: Playa del Carmen

Drugi dan smo izkoristili za raziskovanje okolice, nakup hrane, namakanje v bazenu in organizacijo izletov za prihajajoče dni. 

Že sam sprehod po supermarketu je bil eno veliko doživetje – toliko tropskega sadja po dostopnih cenah (mango, ananas, papaja, pitaya, avokado), pa nopal (vrsta kaktusa), ki ga uporabljajo predvsem v slanih jedeh in napitkih, sredi trgovine kar po tekočem traku tečejo sveže pečene tortilje, pa malo naprej na policah najdeš še čilijeve bombone, ki jih mehiški otroci brez problema jejo, zraven bomboni iz guanábane (vrsta sadja), mehiška kava, različne omake in še in še se najde.    

Popoldne smo preživeli na bazenu in tuhtali kam na prvi izlet. Ker je od marca do oktobra na tem delu Mehike sezona sargaške alge (el sargazo), smo morali vse izlete prilagoditi stanju plaž na posameznih lokacijah. Zaradi morskih tokov in vetra so plaže vsak dan različno zasičene z algami, zato je potrebno spremljati semafor, ki je objavljen na spletu (na Facebook-u npr. Red de Monitoreo del Sargazo de Quintana Roo). Naša plaža na Playi je bila prav vsak dan v oranžni ali rdeči fazi, zato je plavanje v morju na tem delu odpadlo. Ker pa so bližnji otoki ponavadi brez alg, smo za prvi izlet izbrali otok Isla mujeres. 

3. DAN: Isla mujeres

Na Islo mujeres smo se odpravili zgodaj zjutraj, saj pot do tja traja kar nekaj ur. Najprej smo se z avtobusom zapeljali do glavne avtobusne postaje v Cancúnu (karte za vseh pet so prišle slabe 4 evre), tam pa vzeli taksi, ki nas je zapeljal do pristanišča, kjer smo presedli na katamaran in se po turkizno modrem morju zapeljali do Isle mujeres (povratne karte za vseh pet so nas prišle 63 evrov). 

Ker smo bili že pošteno lačni, smo se najprej sprehodili do bližnje kantine s tipično mehiško hrano La Lomita. Je sicer malenkost odmaknjena od glavnega dogajanja, imajo le nekaj miz, ampak res okusno in poceni hrano. Poskusili smo s kozicami polnjene nepekoče čilije in hibiskusov sok, ki mu rečejo jamaica. Vrhunsko! Za dve glavni jedi, skledo dodatnih domačih tortilj, omakice, 2 soka in 2 piva pa smo plačali le 15 evrov. In to na otoku. Na splošno so otočki kar dragi, ampak vam priporočam, da si izbirate od glavnih ulic odmaknjene lokale, ker so precej cenejši, ampak bolj domači, bolj v pristnem mehiškem stilu in si upam reči, da tudi z okusnejšo hrano. 

Po kosilu smo se po uličicah s stojnicami in glavnim dogajanjem sprehodili do plaže Playa Norte. Bela mivka, palme in turkizno morje. Pa zasidrane jahte, lokali, koktejli, tropski sladoledi in še in še. Je sicer kar veliko ljudi, ampak si ni problem najti svojega prostora pod palmo ali v lokalu. Mi smo na plaži uživali le nekaj uric, potem pa smo mogli počasi nazaj, da smo se lahko do večera vrnili na Playo del Carmen. Če imate možnost, vam definitivno priporočam, da na Isli mujeres tudi prenočite, ker je en dan res premalo, da jo doživite v vsem kar ponuja. 

4. DAN: Cenote Calavera in Cenote Zacil-Ha

Četrti dan je bil rezerviran za odkrivanje cenotejev. Pa najprej pojasnimo kaj sploh je cenote. Laično rečeno je cenote naravni bazen s sladko vodo, ki nastane na apnenčastih tleh, ko se strop jame, napolnjene s podzemno vodo, vdre. Na mehiškem polotoku Yucatán je ta pojav zelo pogost, zato je na tem območju ogromno cenotejev. Nekateri hotelski resorti imajo poleg bazenov celo svoje cenoteje. Mi smo se odločili, da obiščemo dva, ki se nahajata v bližini znanega mesta Tulum, približno uro vožnje oddaljenega od Playe del Carmen.

Sprva smo planirali, da se do Tuluma zapeljemo z avtobusom, od avtobusne postaje do prvega cenoteja pa s taksijem. Ker pa bi predolgo čakali na naslednji avtobus do Tuluma, smo se odločili, da že kar na Playi vzamemo taksi in se zapeljemo direktno do Cenote Calavera. Za to relacijo smo plačali cca. 30 evrov. Pa še en nasvet – pri taksistih nikakor ne pozabite na barantanje. Ceno se da vedno še za kar nekaj evrov oziroma pesosov znižati. 

Za vstopnino v Cenote Calavera smo plačali cca. 20 evrov za vseh pet. Ta cenote je precej majhen, ampak znan predvsem kot idealen spot za »Insta fotko«. Okoli cenoteja je nekaj ležalnikov, tuši, gugalnice in manjši lokal. Sam cenote je precej globok, najglobja točka sega kar 18 metrov globoko. Poleg glavne odprtine sta zraven še dve zelo majhni odprtini, skozi katere ta pogumni skačejo v pokriti del cenoteja (jamo). Mi smo se tukaj zadržali le kratek čas, ker za otroke ni preveč aktualen, nato pa se s taksijem zapeljali do naslednjega cenoteja (cca. 5 minut vožnje). 

Prispeli smo v raj za družine z majhnimi otroki, v Cenote Zacil-Ha. Ta cenote je večji in preurejen v kopališče. Nahaja se sredi gozda, nad glavnim cenotejem je napeljan zip-line, zraven pa sta še dva bazena, tobogan, ležalniki in restavracija. Za vstopnino smo dali 25 evrov za vseh pet, se da pa tam tudi prenočiti. Če imate otroke, vam toplo priporočamo, da v plan izletov definitvno vključite tudi Zacil-Ha. Naša mulčka še danes sanjata, da bi se enkrat spet vrnili tja.Za pot nazaj na Playo smo se odločili, da preizkusimo še ti. los colectivos. Los colectivos so kombiji, ki vozijo na različnih relacijah. Imajo le začetno in končno postajo, lahko pa ga z dvigom roke ustaviš kjerkoli na cesti in se pelješ do željene točke. Ob vstopu poveš kje bi izstopil in ti ustavi. Vožnja s temi kombiji je zelo poceni, slaba stran pa je, da moraš na cesti čakati, da pride mimo. Mi smo ga ustavili pri cenoteju Zacil-Ha in se zapeljali do centra Tuluma (relacija Valladolid – Tulum), v Tulumu pa smo presedli na drugega, ki nas je zapeljal do Playe. Za celotno pot nazaj smo plačali 4 evre za vseh pet. 

Na Playi smo zvečer prevzeli še avto, ki smo ga najeli za naslednji dan. Za 24 ur, skupaj z vsemi zavarovanji in dvema avtosedežema, smo plačali slabih 80 evrov. 

5. DAN: Chichen Itza in Valladolid

Eno izmed 7 čudes sveta je piramida Kukulkan v majevsem mestu Chichen Itza.

Vstali smo že ob štirih zjutraj in se malo pred 6. uro odpravili proti enemu izmed sedmih čudes sveta – Chichen Itzi. Chichen Itza je arheološko najdišče, kjer se je nekoč nahajalo veliko mesto, ki ga je zgradila civilizacija Majev in je predstavljalo središče njihovega imperija. 

Vožnja do tja traja cca. 3 ure, se pa splača tako zgodaj štartati, ker je kasneje tam velika gneča. Poleg tega je dopoldne še vsaj približno znosno kar se tiče vročine, kasneje je še posebej za otroke kar naporno zdržati na vročem soncu. Vstopnina stane 22 evrov za odrasle in tri evre za otroke od 3 do 12 leta. Se pa lahko odločite tudi za osebnega vodiča, ki vas vodi skozi celoten arheološki park in vam razloži zgodovinsko ozadje, ki stoji za majevskimi ruševinami. Mi se zanj nismo odločili, ker so bili otroci še premajhni, da bi toliko časa sledili razlagi in ogledu. Ker sem tekom študija španščine že kar precej prebrala o Chichen Itzi, sem jim z nekaj zanimivimi dejstvi vseeno lahko osmislila ogled. Predlagam pa, da si v primeru, da se ne odločite za voden ogled, prej vsaj malo preberete o samem arheološkem parku ali o Majih na sploh, ker so bili res fascinantna civilizacija. Se pa kar velika večina obiskovalcev odloči za najem osebnega vodiča, ker so precej poceni in kar smo uspeli mimogrede slišati povejo res zanimive zgodbe in dejstva o Majih in njihovem načinu življenja.

Po dobrih treh urah v Chichen Itzi smo se odpravili nazaj proti Playi in se po poti ustavili še v mestu Valladolid. Magično mestece s pisanimi zgradbami, kjer se starejše Mehičanke po ulicah še dandanes sprehajajo v njihovih tradicionalnih oblačilih. Ker smo bili že pošteno lačni, smo najprej zavili v Casona de Valladolid, ki je znana po tipični yucatanski hrani. Gre za samopostrežno restavracijo, kjer ob vstopu plačaš cca. 30 evrov na osebo (otroci imajo zastonj), nato pa si lahko postrežeš karkoli in kolikokrat želiš. Super zadeva, če želiš degustirati več jedi po malem. Tudi pijače lahko spijete neomejeno. Mi smo poleg mehiškega piva poskusili še ananasov sok, sok guanábane, horchato (osvežilen napitek, podoben mandljevemu mleku) in pa mehiško kavo (kava s cimetom, rjavim sladkorjem, jabolkom in pomarančo). 

Po kosilu smo naredili še en hiter krog po centru mesta, se sprehodili čez glavni park, mimo katedrale, in se nato počasi odpravili proti Playi. Je pa v Valladolidu še kar nekaj zanimivosti, med drugim tudi cenote, ki se nahaja kar sredi mesta in pride prav, da se spotoma še malo ohladite. Mi smo ga morali žal izpustiti, ker smo hiteli nazaj vrniti avto. 

6. DAN: Playa del Carmen

Po treh dneh izletov smo šesti dan namenili počitku. Ostali smo na Playi, se kopali na bazenu, nakupili novo zalogo hrane in se sprehodili čez center mesta. Kosila nismo kuhali, ker se niti ne splača glede na to, da smo se nedaleč stran od glavne avenije zelo dobro najedli za dobrih 10 evrov. Na glavni aveniji (La Quinta Avenida) so cene v restavracijah precej višje kot kakšno ulico ali dve stran, tako da se vam splača malo sprehoditi in tam poiskati kakšno kantino. 

Ta dan smo na ulici poskusili tudi dve tipični jedi – pozol in marquesito. Pozol je sicer napitek, ampak je precej gost in nasiten, zato ga lahko štejemo že za en tak mali obrok. Gre za zelo osvežilen majevski napitek, katerega osnova sta koruza in kakavova zrna. Se ga pa dobi tudi z okusom kokosa. Zvečer smo poskusili še slavne marquesitas, ki so podobne našim palačinkam, le da testo po strukturi in okusu spominja na kornet, je lepo hrustljavo, napolnijo pa ga s slanim (npr. pršut in sir) ali s sladkim nadevom (Nutella, marmelada). Posebnost je predvsem v nadevu, ker sladke namaze mešajo s sirom. In lahko potrdimo, da gre odlično skupaj.

Med sladkanjem z marquesito smo si ogledali še predstavo ti. los voladores in se nato kar hitro odpravili spat, ker nas je naslednji dan že čakala nova dogodivščina.

Vsak dan se odvije predstava ti. los voladores.

7. DAN: Holbox

In ko pravim dogodivščina, mislim resno. Ta izlet je bil našima tri in petletniku, poleg cenoteja Zacil-Ha, najljubši. 

Iz pristanišča v mestecu Chiquilá smo s katamaranom odpluli na otok Holbox.

Zopet smo najeli avto in se zgodaj zjutraj odpravili proti pristanišču Chiquilá. Prispeli smo po cca. dveh urah vožnje, avto pustili na parkirišču (cena za ves dan je bila dva evra) in odpluli proti otoku Holbox (dobrih 20 minut vožnje). Povratna karta za katamaran nas je prišla približno 50 evrov za vseh pet. Ker otok  nima asfalta, so edina prevozna sredstva kolo, motor, štirikolesnik in golf avto. Tu pa tam na cesti vidiš tudi kakšen manjši tovornjak, ki prevaža sadje in zelenjavo, ki jo z ladjo pripeljejo s kopnega. Turisti se po otoku ponavadi prevažajo kar z golf avti, zato smo se tudi mi odločili za to opcijo. Najeli smo ga za šest ur in plačali 45 evrov. 

Ravno zaradi slabšega terena, smo se odločili, da ta dan Timov voziček pustimo doma in s seboj vzamemo le nosilko. To se je izkazalo za pametno odločitev, ker tam z vozičkom res ne bi nikamor prišli.

Ko smo dobili golf avto, smo najprej naredili en krog po centru mesta, kjer smo občudovali porisane zidove hiš, se ustavili in se seveda tudi poslikali pri slavnemu napisu HOLBOX in si privoščili mango na palčki. O tem, da ima mango tam totalno drugačen okus kot te, ki jih dobimo pri nas, verjetno ne rabim posebej poudarjati. Poleg vožnje po razruvani in prašni cesti po centru mesta, smo naš golf avto preizkusili tudi na mivki. Vam povem, da ni večjega užitka kot vožnja po peščeni plaži z belo mivko, razgledom na svetlo zeleno morje in vetrom v laseh. Pa vetra v laseh tukaj ne omenjam samo zato, da se lepše sliši, ampak dejansko ob taki vročini res paše vsaka najmanjša sapica.

Naslednja postojanka je bilo kosilo z razgledom na morje. Jedli smo burrito polnjen z govedino in takose z ocvto ribo, pili pa mangov in ananasov sok. Ko smo se najedli, je bil končno čas za namakanje v morju. Zapeljali smo se proti Punta Mosquito, avtoček parkirali ob plaži in komaj čakali, da se ohladimo v morju. Ampak ker je voda nizka, kar precej daleč namreč sega le do kolen, je bilo morje res toplo. Pa vseeno, otroci so tako uživali, sploh ta večja dva, ker sta lahko prosto tekala sem in tja, skakala, se kotalila, v glavnem to je bil za njiju en tak mali vodni raj. Za piko na i smo si na plaži privoščili še svež kokos in tipično mehiško otroško sladkarijo na palčki, ki jo naredijo iz tamarinde (indijski datelj) in začinijo s čilijem. Čeprav je bila precej pekoča, jih je naš petletnik zmazal kar nekaj. Je res lepo videti, kako otroci na potovanjih počasi tudi skozi hrano spoznavajo novo kulturo in njihove običaje ter tako dobijo tisto širino in odprtost za drugačnost in raznolikost, ki sestavlja naš planet. 

Čeprav bi na plaži najraje ostali kar do večera, smo jo morali popoldne že zapustiti, da smo se lahko do večera vrnili na Playo. Kako zelo smo uživali in kakšen dan je bil to za ta večja mulčka, ki še zdaj rada obujata spomine na pestro vožnjo z golf avtom in tekanjem po nizkem morju, je verjetno popolnoma odveč.

8. DAN: Playa del Carmen

Ker je bil za nami pester dan, smo se odločili, da osmi dan spet namenimo počitku. Ostali smo na Playi, se večino dneva kopali na bazenu, vmes pa skočili na kosilo in na daljši sprehod po manj turističnem delu mesta. 

Vmes smo se ustavili še v trgovini La Piñata, ki je en tak mali »candy land« s tipičnimi mehiškimi sladkarijami. Posebnost te trgovine je tudi ta, da v njej prodajajo sladkarije, s katerimi se napolni piñate. Piñata pa kot verjetno veste ne sme manjkati na nobeni mehiški otroški rojstnodnevni zabavi.

9. DAN: Tulum

Pred nami je bil še zadnji izlet, in sicer mesto Tulum. V planu smo ga imeli sicer že za prve dni, ampak smo zaradi slabega stanja plaž vse do zadnjega čakali in upali, da bodo tokovi in veter vsaj kakšen dan poskrbeli, da sargaška alga ne bo povsem okupirala njegove obale. Tega žal nismo dočakali, zato smo morali izpustiti tisti najlepši del Tuluma – plažo Playa Paraíso, ki slovi kot ena izmed najlepših plaž v Mehiki. Če boste tam v času, ko ne bo obdobja alg, se obvezno ustavite na omenjeni plaži.

Odločili smo se, da najprej obiščemo arheološki park, kjer majevske ruševine ležijo tik ob morju. Do tja smo se s Playe del Carmen zapeljali kar z avtobusom (za karto smo plačali pet evrov za vseh pet – na tej točki spet poudarim, da je cena kart zelo odvisna od ure odhoda avtobusa) in se od izstopne postaje še cca. 10 minut sprehodili do vstopa v park. Cena vstopnice za odraslega je dobre tri evre. V primerjavi z arheološkim parkom v Chichen Itzi je to najdišče manjšega obsega, tako da si ga hitreje ogledaš, je pa vseeno dobro priti čim bolj zgodaj dopoldne, ker tudi tukaj hitro udari močna vročina. Bi pa dodala še eno zanimivost tega majevskega mesta – obdan je z obzidjem, ki Majem ni služil v obrambne namene, ampak je ločeval nižji sloj od višjega. Znotraj obzidja, z direktnim dostopom do morja, je živel višji sloj, ki je lahko užival v vseh dobrotah in dobrinah, ki so z ladjami priplule do njih. Kot pa sem omenila že zgoraj pri Chichen Itzi, vam toplo priporočam, da si preberete kaj več o Majih in njihovem visoko razvitem načinu življenja.

Pri izhodu iz parka smo vzeli taksi in se zapeljali do hotelske cone v Tulumu, natančneje do njegove znamenite skulpture Ven a la luz. Gre za skulpturo, ki jo je zgolj iz naravnih materialov izdelal Daniel Popper in je dejansko vhod v hotel. Uprizarja povezanost med človekom in naravo, njen namen pa je ozaveščati o pomembnosti ekosistema. Med turisti je znan predvsem kot obvezna točka za »Insta fotko«, zato je pred njim vedno gneča in je potrebno za slikanje kar nekaj časa počakati v vrsti. Je pa hotelski del Tuluma na splošno znan kot instagramabilen predel, ker tam najdemo še kar nekaj podobnih spotov za fotkanje (nekaj predlogov najdete na naslednji povezavi: https://www.sinpostal.com/tulum/#fotosafari). Mi smo se spotoma ustavili še pri Barbie avtu, vse ostalo pa smo izpustili, ker je bilo sredi popoldneva enostavno prevroče, da bi prehodili še nekaj kilometrov. Vam pa priporočam, da si v Tulumu najamete kolo in si tako ogledate celoten hotelski pas, ki je vse skupaj dolg cca. 9 km. 

Preden smo se odpravili nazaj na Playo, smo želeli še na kosilo. Ampak hotelska cona Tuluma je na splošno precej elitna in temu primerne so tudi cene. Smo imeli kar srečo, da smo našli lokal (La Malinche), kjer so stregli tudi hrano, cene pa so bile precej nižje kot v restavracijah. Ko smo se najdeli, nas je taksi zapeljal do ADO avtobusne postaje v centru Tuluma, od tam pa smo se za nekaj evrov z avtobusom zapeljali nazaj na Playo del Carmen. 

10. DAN: Playa del Carmen

Dan pred odhodom domov smo želeli izkoristiti še za izlet s katamaranom na otok Cozumel, ki se nahaja zgolj 20 minut stran od Playe del Carmen. Slovi po lepih plažah, predvsem pa po dobrih lokacijah za snorklanje. 

Pa smo se nato zadnji hip premislili, ker bi verjetno precej hiteli glede na to, da smo se morali ta isti dan pripraviti še na pot nazaj v Slovenijo. Zato smo ostali na Playi, šli na mehiško kavo in kakav, se kopali v bazenu in večer preživeli pred Starbucksom, kjer smo poslušali latino glasbo v živo. Tako smo v stilu zaključili naše počitnice v Mehiki. Sicer nam je na seznamu ostalo še kar nekaj lokacij, ki jih nismo uspeli obiskati, ampak je bilo vseeno tudi to dovolj, da smo Mehiko lahko doživeli v vseh njenih barvah, njeni kulturi in naravnih lepotah. 

11. DAN: Playa del Carmen – Istanbul

Prišel je dan za odhod proti domu, vendar niti približno še čas za zaključek potovanja. Pred nami je bila namreč dvodnevna pot domov in kot vedno pravim, je tudi pot del potovanja, polna doživetij. Ob 9. uri zjutraj smo se z avtobusom odpravili na letališče v Cancúnu, kjer smo zapravili še zadnje pesose in se nekaj po 12. uri vkrcali na letalo za Instanbul. Jaka in Maj sta si na letalu zopet našla družbo sovrstnikov, tako da jima je let še prehitro minil. Tudi sedemmesečnik je presenetljivo veliko prespal glede na to, da smo imeli dnevni let. 

12. DAN: Istanbul – Ljubljana

Po pristanku v Istanbulu nas je čakal osemurni postanek, ki smo izkoristili za igro v letališki igralnici, kosilo in spanje na temu namenjenih stolih. Pozno popoldne smo sedli na letalo proti Ljubljani in okoli 20. ure pristali na brniškem letališču. Čez dobro uro smo bili že doma, skočili direktno v posteljo in končno spet zaspali v svojih posteljah.

Večji del osemurnega postanka na istanbulskem letališču smo preživeli v otroški igralnici.

Česa nismo uspeli obiskati:

Kot sem omenila že zgoraj nam je zmanjkalo časa, da bi lahko uspeli obiskati vse lokacije z naše izletniške liste, je pa tudi res, da je bil seznam precej optimistično zastavljen oziroma smo si nekatere lokacije zapisali zgolj na zalogo. Med njimi so:

Bacalar ali Laguna sedmih barv (Laguna de los Siete Colores)

Las Coloradas (roza jezero)

Xcaret Park (naslednjič ga definitivno obiščemo!)

– mesto Mérida

Cozumel

Isla Contoy

Cenote Saytun in Gran Cenote

Če v potopisu omenjenih lokacij ne želite obiskati v lastni režiji, imate na voljo tudi vodene izlete. Na Playi del Carmen agencije svoje izlete ponujajo kar na stojnicah, ki stojijo na glavni ulici La Quinta Avenida. Če imate v planu veliko izletov, je mogoče smiselno, da si prenočišča poiščete v različnih mestih in raje potujete npr. od S proti J vzhodne obale Yucatána (ali obratno), kot pa da ste stacionirani na enem mestu. Mi smo se za slednjo opcijo odločili zgolj zato, ker nam je bilo tako lažje kar se tiče prtljage, da ne bi vsake dva ali tri dni pakirali za pet ljudi. Če pa niste ravno izletniški tip popopnika, pa je ob celotni vzhodni obali ogromno hotelov, kjer ste lahko nastanjeni ves čas oddiha in počitnice namenite relaksaciji ali pa si vodene izlete rezervirate kar v samem hotelu. 

Za več vprašanj in utrinkov iz Mehike in drugih potovanj,
sledite Jasni na Instagramu Lajf z mulci

 

PREBERITE ŠE: Nasvet iz prve roke: Kako na potovanje z majhnim otrokom

 

 

“Razen plaže v Cagliariju, je bilo vse popolno.” – road trip po Sardiniji

Maja Zebec je ena tistih ljudi, ki ti v življenje nemudoma pripeljejo sonce. Je vedno nasmejana, polna pozitivne energije in idej, kako si polepšati življenje. Obožuje svet in obožuje potovanja. Z možem in svojimi tremi hčerami se je julija potepala po Sardiniji. Klepetali sva o tem, kako je izgledal njihov sanjski road trip.

Maja Zebec, na vaših kanalih se prav vidi, kako noro uživate na potovanjih. Vedno je polno energije, sonca, nasmejanih obrazov, …  Nazadnje ste bili na dolgem potovanju po Italiji. Kje vse ste bili, kako zelo vas je Italija navdušila?

Res je, potovanja so moja strast odkar pomnim. Vedno sem sanjarila o tem, kako bom prepotovala ves svet, kako bom v revnih državah reševala revščino in kako bom sončni zahod opazovala na vseh koncih sveta. Najprej sem mislila, da bom to počela sama, takšen je bil plan, a je življenje imelo z mano drugačne načrte, tako da danes potujem v najboljši družbi. Maja Zebec

Nazadnje smo se z družino potepali po Sardiniji, kjer smo preživeli razburljive tri tedne. Odločili smo se za road trip po celotnem otoku, ker smo otok zeleli začutiti v njegovi polnosti. Pot z avtom se nam je zdela najbolj optimalna odločitev iz večih razlogov. Ker si bolj fleksibilen, ker nisi omejen na javne prevoze, ki so na Sardiniji zelo slabi in ker smo si lahko samo tako potovanje prilagodili vsem našim željam. Pa še vožnja in spanje na trajektu je bila posebna izkušnja. Italija nas je navdušila že lani, ko smo raziskovali Toskano, letos pa je samo še potrdila, da je vredna obiska. Italijanska kulinarika je vredna vsakega greha, špageti so božanski, njihovih sladoledov pa se verjetno nikoli ne bi naveličala. Kulinarika pa seveda ni edina, ki nas je navdušila, pokrajina tam je res nekaj posebnega.

Kako ste se lotili poti po Sardinji? Kaj vse ste videli?

Naša pot se je  začela, ko smo se po osmih urah vožnje do Livorna, vkrcali na trajekt in se po devetih urah vožnje s trajektom zbudili na Sardiniji.

Prvi dve nočitvi smo rezervirali v mestu San Teodoro, ker smo imeli od tam najbljižje do vseh najlepših plaž na tem območju (Cala Brandinchi, Lu impostu, Issuleda, La Cinta). 

Kasneje smo se pomaknili do manjšega kraja Dorgali, kjer smo prav tako prespali dvakrat. Mesto ni ob vodi je pa bila nastanitev zelo ugodna in blizu mesta Cala Gonone, kjer smo si rentali čoln in cel dan raziskovali zalivčke in plaže, ki so dostopne samo z morske strani. Tukaj sem res večkrat ostala brez besed. Pokrajina je neverjetna, mogočni klifi, podvodne jame in turkizno morje. 

Naša pot se je nadaljevala na jug otoka proti mestu Cagliari. Pot do tja je velik del potekala skozi nacionalni park, čez gorovje, kjer smo na cesti srečali koze, se umikali ovcam na cesti in občudovali razglede na kanjone. V Cagliariju smo  Stanovali v samem centru, in po treh dneh smo bili vsi enakega mnenja, da je mesto tako živo in polno energije, da je res vredno ogleda.

Premik na naslednjo destinacijo je bil celodnevni projekt. Vožnja do mesta Oristano, kjer smo našli plažo Is Arutas, obiskali pisano mesto Bosa in med vožno ponovno uživali ob dih jemajočih razgledih. Maja Zebec 

Porto Tores je bolj kot ne industrijsko mesto, nam je bil super iztočnica do plaž Ezzi Mannu in najbolj opevane plaže na Sardiniji La Pelose. Le ta je bila moja najljubša v treh tednih, čeprav je bila edina na kateri so pobirali vstopnino. Ker je bil večji del našega potovanja zelo razgiban in je bilo veliko akcije in seljenja, smo se odločili, da zadnje dni preživimo malenkost bolj mirno. V mestu Santa Teresa smo bivali v apart hotelu, veliko počivali in se kak dan razvajali samo ob bazenu. Mesto je polno uličnih umetnikov, vzdušje je krasno, mesta plaža Rena Bianca pa sanjska.

Konec našega potovanja smo se odločili zaključiti z obiskom Verone in kasneje še Benetek.

Kako so punce zdržale to dolgo pot? Ste potovanje prilagodili njim ali so se one prilagodile potovanju?

Punce so navajene vožnje, midva pa vedno poskrbiva, da največji del poti prevozimo ponoči, da lahko spijo. Sva pa z Mitjem oba mnenja, da se otrok prilagodi tvojemu načinu življenja in najin je malo bolj avanturističen. Nikoli ne dajeva pretirane pozornosti temu, enostavno se vsi skupaj prepustimo toku. Punce so tudi na potovanju vedno vedele kdaj se selimo, kam gremo, kaj bomo tam doživeli in so se vedno vsakega premika veselile. Z izjemo enega bruhanja med potjo (ki sva v veliki meri skuhala sama), je bilo vedno vse ok. 

Kje vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Najbolj všeč so nam bila raziskovanja s čolnom. Otočje La Maddalena, Cala Luna in pa mesto Cagliari.Samo ena stvar je bila, ki nas ni ravno navdušila in sicer mestna plaža v Cagliariju. Precej umazana voda in neurejena plaža, vse ostalo je bilo popolno.

Kakšna anekdota s poti?

Jaz sem bila tista, ki je skrbela za celoten plan poti in ko sem načrtovala pot, sem spregledala, da bo pot proti jugu potekala čez gorovje. Mitju sem cel čas suvereno pripovedovala, da se peljemo po hitri cesti. Punce sva zjutraj pripravila do tega, da so se pri zajtrku najedle jajc in drugih težkih jedi, da bi zdržale dolgo pot. Ko smo se začeli peljati in sem po eni uri ugotovila, da hitre ceste ne bo, je bilo že prepozno. Ovinki in cesta čez kanjone je poskrbela za nekaj slabosti in bruhanja. Smo se pa na koncu na ta račun zelo nasmejali. Mitja je zelo hitro in mirno reagiral, tako da smo situacijo na koncu rešili s smehom na moj račun, kako super načrtovalec poti sem.

Sta imela kaj časa zase?

Čas zase sva imela zjutraj, pri zajtrku in kavici, kakšno minutko na plaži in zvečer, ko so punce zaspale. Načeloma si kar znava utrgati trenutke zase, in jih, četudi so kratki, izkoristiti na polno.

Kako je korona vplivala na potovanje?

Z izjemo tega, da smo se morali vsi testirati za vstop v državo, bi rekla, da ni imela nobenega vpliva. Ali pa smo samo mi tako gledali na situacijo, ker nismo bili obremenjeni z njo.

Kaj bi svetovali tistim družinam, ki bi se podali na podobno pot?

Če se nekdo želi podati na pot, kakršna je bila naša, bi rekla čim manj ali pa nič kompliciranja in veliko uživanja. Pri takšni poti je treba vzeti v zakup, da bo otrok večkrat jedel junk food, da vedno ne bo časa za priravo polnovrednih obrokov. Nujna pa je tudi  dobra organizacija pri pakiranju, da na lokacije ne jemlješ celih kovčkov, ampak samo manjše potovalke, ki jih vnaprej pripraviš s stvarmi, ki jih boš potreboval za par dni.

Kakšni so plani za naslednje potovanje? Bo v dvoje ali z družino?

Trenutno ne upamo planirati ničesar, ker je situacija preveč negotova, upamo, da nam bo decembra uspelo pobegniti v kakšno veliko evropsko mesto, jaz navijam za Köln. V planu je tudi road trip Portugalska in Španija, Grčija in pa velik del Evrope. Enkrat v prihodnosti pa tudi Tajska, Bali, Šri Lanka, …

Kakšne so prednosti in kakšne slabosti potovanja z otroki?

Ko sem Mitju prebrala to vprašanje sva se spogledala in hkrati rekla, da bi težko rekla, da je kakšna slabost. Punce zelo uživajo ob raziskovanju novih krajev, vedno se o kraju veliko pogovarjamo, skupaj preberemo zgodovino in zanimivosti. Vse jih zanima, vsakič postavijo veliko vprašanj, z zanimanjem poslušajo in res se jim vidi da uživajo. Midva pa z vsakim njihovim navdušenim waaaw uživava še bolj in jim želiva pokazati še več.

Maji Zebec in njenim dogodivščinam lahko sledite na blogu, Instagramu ali Facebooku

PREBERITE ŠE: Tina Guček o potovanjih z otroki: “Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina.” #intervju

Foto: Maja Zebec

“Želim si, da vidijo, da je svet širen in lep.” – Jasna Žaler Culiberg o potovanjih 7 članske družine 

Si predstavljate potovati po svetu s petimi otroki? Ko sem se pripravlja na ta intervju, sem predvidevala, da je Jasna Žaler Culiberg ena tistih srečnic, ki se rodijo z zlato žlico v roki. Čudovito urejena mamica, ki po svetu potuje z varuško in brezskrbno uživa. Kako zelo sem se motila. 

Jasna Žaler Culiberg, sicer vas večina ljudi v Sloveniji pozna predvsem zaradi poslovnih dosežkov, pred kratkim pa ste odprli še družinski blog in kanale na družbenih omrežjih, na katerih delite utrinke z vaših potovanj. Opremili ste ga z zgovornim naslovom 2many4granny. Ko imaš enkrat toliko otrok, jih torej ne pustiš pri babici, ampak potujejo s tabo, kamorkoli greš. Kako izgledajo potovanja s tako številčno družino? 

(smeh) Ja, potrebno je razumeti, da se to ni zgodilo iz danes na jutri. Ni tako, da se zbudiš in imaš 7 člansko družino in greš na drugi konec sveta. Izkušnje so se kalile vse od 1 do 7. Jasna Žaler Culiberg

Potovanja sem vzljubila že kot študentka. Veliko sva potovala tudi kot par. Vedno sem uživala v organizaciji in planiranju potovanj. Z vsakim novim članom sem svojo organizacijo še malo nadgradila. Vedno več imam(o) potovalnih izkušenj. Pogumno se podajamo na potovanja. Iskreno, iz srca, so mi potovanja manj naporna kot če smo doma, v normalnem ritmu, ko smo natempirani s šolami, vrtci, sestanki, … Na potovanju smo na dopustu in mi je lažje. 

Smo “na izi”, radi se gibamo, otroci zelo uživajo. Niso zahtevni in z dobro organizacijo in načrtovanjem so to sanjski dopusti. Otrokom sta sanjska dva scenarija. Prvi je brezskrben dan ob morju, kjer se cel dan igrajo. Drugi pa pričakovanje novih izkušenj. Sprašujejo me: “Kam gremo jutri, kaj bomo počeli, …” Ogromno se dogaja, vse to opazujejo, spoznavajo. Jaz pa uživam, ko odkrivajo svet. 

Jasna, Miha in 5 otrok na Kanarskih otokih.Jasna Žaler Culiberg

Kje vse ste že bili? 

Samo z otroki smo že trikrat obiskali Tajsko, vse otoke Indonezije, Zanzibar, Panamo, Kostariko, Sejšele, Egipt, Kanarske otoke, Francijo, Grčijo, Nemčijo, Španijo, Avstrijo, Italijo, Albanijo, Srbijo, Hrvaško, Makedonijo in Črno goro. 

Velikokrat omenjate organizacijo in načrtovanje. Kako to izgleda?

Imam sistem, ki sem ga razvila že v študentskih letih in ga z otroki samo še malo nadgradila. Vse se začne na papirju, kako zelo prej, je odvisno od težavnosti potovanja. Tajska in Indonezija zahtevata na primer več priprav kot Hrvaška. Najprej si vse zapisujem. Vse informacije in nasvete, ki jih preberem v vodičih, na blogih, … Zapišem, kaj potrebujemo, so tam komarji, potrebujemo kvalitetne pohodne čevlje, ali veliko dežuje, kakšno opremo potrebujemo, … In počasi nastaja seznam.

Za vsakega otroka imam svoj seznam. Poleg oblek in potrebščin, hkrati pišem še seznam hrane, ki jo potrebujemo s sabo. Vnaprej pripravim jedilnik in če gremo na primer na jadranje, tudi zadolžitve, ki jih ima vsak otrok.

Če gremo za več kot 14 dni, se organiziram na 7 dni. Manjši kot so otroci, več rezervnih kompletkov oblek vzamem za otroka. Najprej vzamem vse spodnje dele (krila, hlače….), jih položim na tla in skombiniram z zgornjimi deli. Potem spakiram vsak kompletek posebej v vrečko. Dodam še topli komplet, večerni komplet, komplet za spanje in rezervne komplete. Potem na potovanjih “vlečemo” ven vrečke za vsak dan. Po sedmih dneh poiščemo pralnico in operemo.

Doma imamo tudi veliko omaro, kamor celo leto shranjujem promocijske obleke, ki jih vzamemo s sabo za rezervo. Če jih uporabimo, jih operemo in pred odhodom podarimo otrokom, ki jih potrebujejo. Otroci zraven dodajo še veliko svojih starih pliškotov in starih igrač.

Zadnja leta z vami potuje tudi vaša varuška. Kakšne so njene naloge?

Naša varuška je z nami že skoraj 3 leta, ona je naša Urša. Njej so potovanja velika želja, popolnoma se ujame z nami. Ker iz svoje družine nima potovalnih izkušenj, njej pa tako veliko pomenijo, smo se dogovorili, da gre na potovanja z nami. Čeprav je cena potem še višja in organizacija še zahtevnejša, je njena pomoč na potovanjih neprecenljiva.

Nima posebej predpisanih nalog, pomaga nama. Stara je 22 let in ima bistveno več energije kot midva in se mi že to zdi velika prednost tudi za otroke. Rada dela frizure, rada ustvarja, vse poteka samoiniciativno, spontano.

Z otroki je sama le ko grejo že spat ali še spijo in si midva vzameva nekaj časa zase. Zvečer za kakšen ples, večerjo, zjutraj za šport ali branje. Takrat ne zamujava časa z otroki, lahko pa poskrbiva za svojo dušo in za najin odnos.

Takšna potovanja verjetno pomenijo velik finančni zalogaj. Kako zmorete cenovno?

To je najbolj pogosto vprašanje, ki ga dobiva, hkrati pa je to tudi največkrat razlog za najin spor. Jaz živim po načelu “samo enkrat se živi”, Miha pa je bolj preudaren in preračunljiv. Ponavadi najdeva neko srednjo pot.

Cenovno zmoremo tako, da nam je to edini pravi luksuz. Oba delava 2 službi, v povprečju 10 ur na dan, tudi zdaj na dopustu imava s seboj računalnike. V vsakdanjem življenju ne kupujemo dragih avtov, nakita, ne nosimo brandov, drage kozmetike, nismo potratni. Tudi hišo smo zgradili šele sedaj, pri več kot 40. letih, za kar smo v resnici zamenjali najemnino za kredit. 

Najtežje je, kadar nas gre vseh 8. Starejši otroci že plačujejo polne cene, potrebujemo kombi, navaden avto ni dovolj, draga je tudi vsa zabava – muzeji, parki, … Ampak imamo srečo, ker smo zelo iznajdljivi. 

 

Iznajdljivi? Kako?

Največji ključ je iznajdljivost. Kot pri vsem, se človek tudi pri potovanjih lahko znajde. Ne hodimo v hotele, vzamemo cenejše apartmaje, kjer si sami kuhamo in za zajtrk jemo čokolešnik. S seboj imamo hladilne skrinje, s sabo vzamemo veliko hrane. Destinacije izbiramo glede na to, kje so karte poceni, ne obratno. Velikokrat se zgodi, da se nam ravno posreči in se pojavi ravno noro ugodna karta za našo sanjsko destinacijo.

Veliko je malenkosti, ki jih ljudje ne opazijo sprva. Otroci na primer ne pojejo treh sladoledov na dan, ne jemo v gostilnah in ne kupujemo spominkov in igrač.

Lahko opišete primer vašega potovanja in iznajdljivosti?

Sejšeli na primer veljajo za dražjo destinacijo. So hriboviti in najlepša stvar je seveda plaža. Vsi resorti, vsi hoteli, 90% turizma je na plažah. Zato so tam cene zelo visoke, pod 600€ na noč nismo našli ničesar. Potem pa sem malo raziskovala. Sonce vstane izjemno hitro, ob 5h, zaide pa že ob 18h, in ugotovila sem, da zvečer na plaži z otroki niti ni kaj početi. Ugotovila sem tudi, da se ljudem ne ljubi voziti 45 minut gor v hribe po vijugah. Nam se pa da, nam ni naporno. In našli smo luksuzno vilo v hribih, z infinity bazenom, žarom, vrtom, z vsem, kar si lahko zamisliš, za 110€.

Cena je tako velik plus, plusov pa je še več. Ne maram biti v hotelu in se prilagajati urniku obrokov. Z malimi otroki to ne gre in je stresno. To meni niso počitnice, to je zame nek tempo. Tudi ni mi do tega, da bi se zvečer oblačila v petke in make up in se delala, da sem del elite. Za nas so počitnice natikači in poflekana majica.

Sejšele smo doživeli v tako lepi luči, bilo je noro sanjsko. Sejšeli so neokrnjenost v pravem pomenu besede. To so res čiste plaže kot v filmu, skozi džunglo, krasno morje, niti enega človeka. Nikogar ni, cel dan ne srečaš nikogar. Na Sejšelih imajo omejen dotok turistov, na plažah ni enega, ki prodaja kokos in enega ki prodaja pivo in sladoled…Nič ni, ni wcja. Hrano si pripraviš zvečer, v hladilno torbo daš hrano, pivo, vse… In cel dan preživiš na plaži, vso hrano vzameš s sabo, ne zapravljaš. Sejšeli imajo dva scenarija: Vsakemu so dostopni na naš način ali redkokomu na luksuzen način.

Tako je to. Veliko kreativnosti cenovno in veliko dela, nič nismo podedovali. Potovanja so naš smisel življenja in smo zanje pripravljeni žrtvovati marsikaj.

Letos dopostujete na jadrnici. Kako se imate?

Na jadranje ne gremo vsako leto. Že kot mala deklica sem zaljubila v jadranje in komaj sem čakala, da to predstavim svojim otrokom.  V osnovni šoli sem jahala in na jahanju sem imela prijateljico, katere oče je imel jadrnico in njena družina me je vzela s sabo na jadranje. Zaljubila sem se! Potem sem v srednji šoli imela sošolca Matjaža Škrinjarja, ki ga je oče od mladih nog učil jadrati. Jadrnico so imeli parkirano na Malem Lošinju, kjer živita njihova dedek in babica. Matjaž nas je nekaj sošolcev vzel s sabo, njegov oče pa nas je učil jadrati in nam pripovedoval zgodbe.  Zaljubila sem se v te zgodbe in v to, kako so nas vključili v pomoč na jadranju. Miha se je jadrati naučil že prej, kot otrok je hodil z družino, leta 2008 je naredil tudi izpit.

Kot družina smo šli prvič jadrat šele lansko leto. Zagrabila sem priložnost. Najem jadrnic je lani cenovno padel za 60%. Jadrnico sem bookirala, 14 metrsko, s 5 kabinami. Problem pa je nastal, ko smo ugotovili, da Miha že dolgo ni jadral in da bi potreboval nekaj vaje, preden prevzame kmilo. Potrebovali smo skipperja, ki stane vsaj 150€ na dan. Tega denarja pa v tistem trenutku nismo imeli. Pa sem razmišljala, da zagotovo obstaja kdo, ki zna jadrati, ki si želi iti, pa nima družbe.

V Facebook skupino Slovenski skipperji sem napisala, da smo taka in taka družina, da nas je veliko, da imamo radi red, čistočo, da skipperja strežemo od spredaj in zadaj, da potrebujemo bolj nekoga, da pomaga Mihatu, ga usmerja, organizira, uri.. ne, da skipper dela težko delo.

6 se jih je javilo v eni uri in prvi je bil gospod Boris. Ko sva se čez dva dni srečala, sva se tako ujela, da se z drugimi sploh nisem več dobila. Lani je dopolnil 75 let in šel je z nami, ker ga je zanimalo, kako je na jadrnici z majhnimi otroki. Kemija je bila nora, zapomnil si je take podrobnosti, da me je prav ganilo. Zapomnil si je, da Jure rad lovi ribe, da ima Jaša rad dinozavre. In ta gospod je s seboj prinesel ribiško opremo in plišastega dinozavra, ko je prišel. Šaljiv je, poln znanja, postali smo prijatelji, prišel je na vse rojstne dneve otrok. Rekel je, da bi šel naslednje leto spet z nami in je spet šel. Letos je jadranje že dražje, vzeli smo večjo jadrnico, skoraj 5000€ za 14 dni. Kuhamo sami, sidramo se na boje in nekako gre. 

Kaj bi svetovala našim bralcem, ki se še odločajo, ali se podati na pot z otrokom ali raje ne?

Lepšega darila svojim otrokom ne morete dati, pokazati multikulturnost, da obstaja druga barva kože, druga kultura, da je mariskje lepše, kje grše, da so kje ljudje lačni, da ne teče povsod pitna voda iz pipe, … Pomembni sta širina in pogum do drugih ljudi, drugih jezikov, pa tudi, da se naučiš biti pozoren, znati predvideti, kaj je nevarno, kaj vse obstaja. Otoci se s potovanji naučijo, kako širen je svet in kako malenkostne so težave posameznika.  

Otroci na potovanjih pridobivajo zdravo, razumsko pamet, ki pride mariskje prav v življenju. V šoli, v odnosih,… To je tako bogastvo, ki ga z nobeno šolo ne moreš kupiti. Potovanja jih opogumijo in jim nudijo take dogodivščine, o katerih se še leta pogovarjajo. Veliko si zapomnijo in to jim ostane kot popotnica za celo življenje.

Ne kolebajte, otroci so tako prilagodljivi, nič jim ne bo manjkalo, potrebujejo dosti manj, kot mislite. Potrebujejo pesek in banano v roki in to je to. Otroci so še nepokvarjeni, odrkiti, prvinski v prilagajanju na karkoli. Naj vas ne skrbi zaradi otrok, vi komplicirate v prilagajanju njim, strah vas je, oni pa se vam prilagodijo z lahkoto. Svet je zelo lep, naj ga pogledajo skozi svoje oči. 

Jasna Žaler Culiberg piše blog in objavlja na družbenih omrežjih Facebook in Instagram. 

 

PREBERI ŠE: Tina Guček o potovanjih z otroki: “Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina.” #intervju

Foto: Jasna Žaler Culiberg

Potovanja z otroki: Maldivi

Ko pomislimo na Maldive, pomislimo na bele plaže, toplo turkizno vodo in palme s kokosi. Najbolj priljubljena destinacija mladoporočencev se zdi sanjska za nepozaben miren oddih v paru. Redkokdo na Maldive pomisli s sliko razigranih otrok, ki v pesku tekmujejo z rakci, špricajo z vodo in se derejo: “Baby shark!” A ta ne ve, kaj zamuja. Maldivi z otroki so posebno doživetje.

Maldivi z otroki zahtevajo več organizacije pred odhodom

Ko potujemo z otroki, izgleda organizacija potovanja drugače kot tista, ko potujemo samo odrasli. Sploh, ko gre za destinacije kot so Maldivi. Maldivi so namreč sestavljeni iz več kot 1000 koralnih otočkov oz. atolov, ki so lažje ali težje dostopni iz glavnega letališča v Maleju. Nekateri so oddaljeni več ur z letalom, na druge lahko prideš s trajektom, tretji so dosegljivi s kombinacijo večih prevoznih sredstev. Medtem ko dva zaljubljenca take poti brez težav preživita, je pri potovanju z otroki potrebno izbirati praktično. Nihče si po dolgem letu ne želi še več letov ali ur na trajektu.

Bele peščene plaže, turkizna voda in kokosi. Foto: Anja Oman

Kako izbrati pravi otok, ko se na Maldive podamo z otroki?

Oddaljenost od glavnega letališča ni edina stvar, ki jo moramo pri organizaciji potovanja na Maldive z otroki upoštevati. Zelo pomembno je, da izberemo otok, kjer so otroci dobrodošli. Kar nekaj otokov je namreč namenjenih izključno odraslim gostom. Zaradi tiste sanjske slike, ki smo jo opisali v uvodu.

Pomembno je tudi, da razmislite, ali vam bolj ustreza cenovno dražji resort ali vas bo bolj navdušil lokalni otok. V resortih ne boste srečali domačinov, kar je zagotovo minus, hkrati pa boste na lokalnem otoku lahko uporabljali le dele plaže (zaradi stroge islamske vere).

Pri potovanju na Maldive z otroki bodite pozorni tudi na to, da ima otok svoj lasten koralni greben, kjer bodo otroci (in odrasli) uživali v spoznavanju pisanih ribic in malih morskih psov.

Pri izbiri otoka bodite torej pozorni na:

  • oddaljenost/dostopnost od glavnega letališča v Maleju
  • ali resort sprejema otroke
  • Resort ali lokalni otok
  • lasten koralni greben

Otok naj ima veliko sence in lasten koralni greben. Foto: Anja Oman

Izbira nastanitve in paketa v resortu sta ključnega pomena

Ko boste izbirali nastanitev na lokalnem otoku, preverite, kako oddaljena je “bikini beach”, plaža, kjer se lahko kopate v kopalkah. Če boste izbirali nastanitev v resortu, bodite pozorni, da je okoli veliko sence. Po naših izkušnjah resorti že sami od sebe družine nastanijo v določenih delih otoka, ki so zanje bolj primerni in otrokom prijazni.

Če se boste odločili za resort, upoštevajte, da je hrana na otokih zelo draga. Raje vzemite večji paket, s polnim penzionom, saj bodo otroci po celodnevnem raziskovanju težko zadovoljni s kosom kruha ukradenim od zajtrka. Trgovin v resortih ni, restavracije pa niso ugodne.

Pri nastanitvi bodite pozorni, da nudi veliko sence. Foto: Anja Oman

Maldivi z otroki so posebno doživetje

Ko Maldive obiščeš z otroki ni časa za idilično položevanje v viseči mreži in srkanje koktejlov iz kokosove lupine. Maldivi z otroki pomenijo vodno zabavo, vriskanje, raziskovanje, žareče oči, široke nasmehe in ogroooomno peska.

Najlepši peskovnik na svetu

Atoli so koralni otoki, ki jih sestavlja bel koralni pesek. To pomeni ure in ure in ure igre v najlepšem peskovniku na svetu.

Peseeeeek povsod. Foto: Anja Oman

Morsko kraljestvo živali

Otroci bodo navdušeni nad morskimi živalmi, ki bodo brez strahu prihajali v plitvino. Pisane ribice, ki se čisto nič ne bojijo niti, če se jih dotakneš. Navdušili jih bodo tudi električni skati, mali in veliki morski psi in velike leteče lisice, ki letajo od palme do palme.

Baby shark. Foto: Anja Oman

Električni skati in čaplje. Foto: Anja Oman

Opazovanje hranjenja večjih morskih psov. Foto: Anja Oman

Topla voda in prostor za raziskovanje otoka

Včasih kdo namigne, da na Maldivih lahko po nekaj dneh postane dolgčas. Z otroki že ne. Cel dan občudujejo rastline, živali in morje. Igrajo se v pesku in raziskujejo otok.

Nizka voda je idealna za male otroke. Foto: Anja Oman

Kotičkov za raziskovanje zlepa ne bo zmanjkalo. Foto: Anja Oman

Maldivi z otroki so posebno doživetje, vsekakor bolj živahno kot smo si morda predstavljali, ko smo o Maldivih le sanjarili. Maldivi z otroki so doživetje polno smeha, opazovanja in nabiranja neprecenljivih izkušenj. Destinacijo absolutno priporočamo.

Tudi vi obožujete potovanja z otroki? Ste obiskali kakšno zanimivo destinacijo in bi z nami delili izkušnjo? Pišite mi na anja@vandraj.si!

 

PREBERITE ŠE: 

“Zagotovo je največja zmota to, da so Maldivi draga destinacija” #intervju

 

 

Tina Guček o potovanjih z otroki: “Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina.” #intervju

Tina, Tadej, Juno in Maj so popotniška družina. Še preden se vrnejo z aktualnega potovanja, že razmišljajo o novem. Kako jim je korona prekrižala načrte, kako so ta čas zalivali svoje vandrovske sle in kdaj planirajo novo potovanje? Med klepetom s Tino sem si vestno zapisovala vse njene bogate izkušnje in nasvete. A brez skrbi, Tina Guček vse družinske popotniške dogodivščine zapisuje tudi na blogu Travel, Food and all things Good. 

Tina, otroka sta stara 8 in 11 let, koliko držav ste že obiskali skupaj? 

Uf, šteli nismo nikoli, jih je pa res kar veliko. Od ZDA, Kube in Mehike na zahodu do Indonezije na vzhodu. Na afriški celini smo skupaj obiskali Dahab v Egiptu. Na našem seznamu je tudi kar lepo število evropskih držav. Nekako delamo na tem, da bi vsako leto na seznam obiskanih dodali vsaj eno novo. Tina Guček.

Kako drugačna so bila vajina potovanja pred otroci? 

Ko sva se spoznala, sva bila oba še študenta in najina prva potovanja so bila značilno »backpackerska«. Vsak en velik ruzak na rame in sva šla – za tri tedne v Grčijo in v Maroko, za en mesec na Tajsko. Budžet je bil seveda omejen, zato sva kdaj spala tudi v sobah, v kakršnih z otrokom pač ne bi.

Glede same organizacije potovanj, pa ne bi rekla, da je bila zelo drugačna. Oba na potovanjih rada kombinirava trenutke, ko raziskujeva in spoznavava nove stvari in trenutke, ko se za nekaj dni preprosto zlekneva na kakšni plaži in uživava. Jaz temu rečem kombinacija potovanja in počitnic in to najraje počnemo še vedno. 

“Tudi odkar sva starša, greva rada sama za kak podaljšan vikend nekam. Nazadnje sva uživala na Danskem.” 

Kaj je pri potovanjih z otroki najpomembnejše? Na kaj se osredotočite? Kako se jih lotiti, kaj vzeti s sabo…?

Najpomembnejša se mi zdi sproščenost starša. Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina in potovanje ne bo niti približno tako prijetno kot bi lahko bilo. Nasprotno – verjetno boste vsi komaj čakali, da boste spet doma. 

Ko sta bila otroka manjša, sem veliko pozornosti posvetila temu, da sta dobro vedela, kaj nas čaka. Ogromno smo se pogovarjali o sami logistiki – da ne prideš na letališče, se usedeš na letalo in odletiš. Ampak moraš najprej doooolgo časa stati v vrsti, oddati prtljago, iti skozi varnostne preglede, pa še potem čakati na samo vkrcanje in vzlet. In ko se je to dogajalo, sta točno vedela, zakaj čakamo in nista »tečnarila«. Seveda pa se je potrebno tudi »oborožiti« z vsem mogočim – od knjig, do pobarvank, nalepk, družabnih iger. Vse, da čakanje in sama pot kar najhitreje mine.

Ko smo na sami destinaciji s Tadejem poskrbiva, da je tam nekaj za vsakega – namesto, da smo ure in ure v umetniški galeriji, ki si jo želim ogledati jaz, tam preživimo uro ali dve, naslednji dan pa na primer obiščemo muzej igrač ali naravoslovni muzej. Namesto, da bi ves dan pohajali po mestu in prepešačili dolge kilometre, so razdalje z otroki krajše in postanki pogostejši. Postanke v kavarnicah ali barih pa običajno zamenja kava ‘to-go’, ki jo popijeva v mestnem parku ali na igrišču, otroka pa se medtem zabavata. In če en dan preživimo med intenzivnimi ogledi, temu pogosto sledi en dan uživanja na plaži. 

“Prevozna sredstva na potovanjih so otrokom vedno zanimiva. Na primer podzemna železnica v Londonu.”

Kje vam je bilo najbolj všeč?

 To je pa res težko vprašanje. Meni je všeč (skoraj) povsod in pogosto se znajdem v dilemi – ali ponovno iti nekam, kjer mi je bilo všeč ali namesto tega raje obiskati kakšno novo destinacijo. Med našimi najljubšimi destinacijami je Azija. Azijo sva s Tadejem dobro spoznala še preden sva imela otroke in je bila tudi prva Junina čezoceanska destinacija. Na Bali smo šli prvič, ko je bila stara dve leti, kasneje pa še enkrat, ko smo bili že štirje. Drugič smo ga »skombinirali« s Floresom in vem, da bomo zagotovo šli še kdaj.

Zaljubili smo se tudi v Mehiko oz. v Jukatan, kjer nam je bilo všeč prav vse – od prijaznih ljudi, pisanih mestec, fantastične hrane in sanjskih plaž. Všeč nam je sproščeno vzdušje Grčije in Španije, pa London, kjer nikoli ne zmanjka kotičkov, ki si jih še lahko ogledaš.

“Juno je bila prvič na Baliju, ko je bila stara dve leti.”

Ste bili kje razočarani?

Najbolj nas je razočarala Kuba, kar nekatere preseneti, veliko ljudi pa se kar strinja z mano, ko jim povem, da je to ena od tistih držav, kamor se ne bi več vrnila. Bilo je sicer lepo in zanimivo, ampak zdi se mi, da je razmerje med ceno in tem, kar za svoj denar tam dobiš, slabo. Za kosilo plačaš skoraj enako ceno kot pri nas, dobiš pa suh riž, skuhanega piščanca in črn fižol – vse skupaj skoraj brez okusa. Ko smo naročili jastoga (za katerega mnogi pravijo, da se ga moraš na Kubi dodobra najesti), je bil trd, da smo ga komaj žvečili.

Ulična hrana je enolična in zelo povprečna – pice s kečapom in približkom sira ali razkuhani špageti. Skratka – ko smo prišli po treh tednih domov in izračunali, koliko denarja smo tam porabili, sva s Tadejem ugotovila, da bi za ta denar lahko preživeli nekje v Aziji tri mesece, s tem, da bi spali v boljših sobah in jedli neprimerno boljšo hrano.

“Jukatan je ena naših najljubših destinacij. Navdušilo nas je prav vse – na sliki pa roza laguna Las Coloradas.”

Verjamem, da imate ogromno enih zanimivih spominov. Lahko opišete kakšno zanimivo anekdoto/izkušnjo iz potovanj? 

Spominov je res ogromno in težko je izpostaviti le enega ali dva, prav tako zanimivih dogodivščin. Morda pa mi je res zdajle na misel prišla anekdota: Ko smo se pred leti vračali z Balija, je letalo zamujalo, zato nismo ujeli naslednjega leta. V Katarju so nam iskali nadomestni let proti domu, a ga niso našli, zato smo tam ostali še en dan. Namestili so nas v hotelu s petimi zvezdicami in nam krili stroške za prehrano, mi pa smo tako dobili priložnost, da si skoraj brezplačno ogledamo Doho. Naše potovanje se je tako zaključilo s še eno novo dogodivščino. 

Je korona prekrižala kakšne vaše popotniške načrte? 

Žal jih je res kar precej prekrižala. Za zgodnjo pomlad 2020 smo imeli v načrtu, da bi (znova) obiskali eno nam najljubših mest – New York. Skoraj do zadnjega smo upali, da bomo le lahko šli, pa so potem seveda odpovedali let. Kak mesec kasneje je bil v načrtu »road trip« po Franciji. Tudi za to smo imeli že plačane letalske karte do Pariza, ki so prav tako ostale neizkoriščene.

Za krompirjeve počitnice sem imela v mislih Jordanijo, ampak takrat je že »udaril« drugi val in spet ni bilo nič iz tega. Smo pa tik pred drugim valom odšli za en teden v Italijo, kjer smo se imeli več kot odlično – Italija je pač za naju s Tadejem ena tistih destinacij, ki nikoli ne razočarajo – od odlične hrane do vzdušja, čudovitih mest in vasic.

Med drugim smo tokrat obiskali tudi Cinque Terre, ki so bile že dolgo na mojem »must see« seznamu, pa sem se jim zaradi gneče vedno izogibala. »Koronsko« leto je bilo torej vsaj za nekaj »dobro« – za manj gneče na najbolj turistično zanimivih točkah. 

“Ples z baletko v Centralnem parku v New Yorku si bo Juno verjetno zapomnila za zmeraj.”

Se vandrovska duša nasiti tudi bližje Sloveniji ali celo v Sloveniji? Kateri so vaši najljubši kotički? 

Seveda se. Slovenija je res čudovita in tudi za nas je bila lansko leto destinacija, ki smo se ji precej posvetili. En čudovit vikend smo preživeli na jezeru Jasna, enega v Posočju in enega na Kolpi, raziskovali smo Tržič z okolico, otroka sta prvič obiskala Postonjsko jamo in Predjamski grad … Med naše najljubše kotičke vsekakor sodi še Prekmurje, kjer nikoli ne zmanjka idej, kaj početi in kaj si ogledati, pa Bela Krajina, sama se vedno rada sprehodim po Piranu (sploh, kadar ni prepoln turistov) in še in še bi lahko naštevala. 

Mislite, da bo korona še naprej diktirala načrtovanje potovanj? Kako se bo vse skupaj spremenilo (tudi za vas osebno)? 

Žal jih bo verjetno diktirala še nekaj časa. Nekaj, česar trenutno vsekakor ne moremo početi, je dolgoročno načrtovanje, saj se stvari preveč spreminjajo. Trenutno ne morem zagotovo načrtovati niti tega, kam bi odpotovali letošnjo jesen, kaj šele naslednjo pomlad – ker pač ne vemo, kakšna bo takrat situacija. V poštev pridejo torej bolj potovanja po trenutnem navdihu, kar pa je s službo in dvema šoloobveznima otrokoma nekoliko težje. 

“Domačini. Nam so zanimivi oni, njim pa mi in ne zgodi se malokrat, da prosijo za kak »selfi«.”

Kakšne plane imate za letošnje leto?

Ravno zato, ker sta nam lani dve daljši potovanji »padli v vodo«, za letos sploh nismo želeli delati načrtov. Najprej bomo preživeli doooooolge poletne počitnice na Korčuli. Tja smo se lani po dolgoletnem prigovarjanju prijateljev odpravili prvič – pred tem smo poletne počitnice ponavadi preživljali kje v tujini (obožujemo na primer grške otoke) in zelo smo uživali.

Če bodo razmere dopuščale, jo bomo jeseni mahnili kam po Evropi – morda po dolgem času spet v London, mika nas Škotska, mogoče le izpeljemo lanski načrt za uživanje v Franciji, pozimi pa bi bilo idealno pobegniti nekam na toplo. Na »wish listi« sta Namibija in Šri Lanka, ampak kdo ve, kakšna bo naslednje leto situacija pri nas in v svetu. Držimo pesti.

Veliko ljudi reče, da majhni otroci od potovanj nimajo kaj dosti. Kaj mislite vi? 

To je eden od stavkov, ki mi vedno znova požene kri po žilah. Z otrokoma skupaj potujemo odkar sta bila dojenčka. Zakaj? Ker je meni in možu to v veselje, ker je to del naju in si želiva to deliti z otrokoma oz. si ne predstavljam, da bi ju v tem času pustila doma.

Ko sta bila še čisto majhna seveda res nista nič odnesla od potovanj, sta pa preživela ogromno časa z mamo in očkom, ki sta bila na potovanju sproščena, nista mislila na službo ali karkoli drugega in sta se stoodstotno posvetila le svoji družini. Ko so otroci stari nekaj let, pa jim v spominu ostane veliko stvari, zlasti, če kasneje z njimi obujamo spomine in skupaj brskamo po fotografijah, ki smo jih skupaj posneli.

Moja hči se še danes spomni, kako ji je, ko je bila stara dve leti, orangutan na Baliju ponudil svoj ananas. In kako je, stara pet let, plesala s čisto pravo baletko v Centralnem parku v New Yorku. In ko me sin vsak mesec vsaj enkrat na mesec vpraša: »Mami, saj bomo šli še kdaj na Bali, a ne? Tam je tako fajn …« vem, da se je tam imel super in da je od tega nekaj »odnesel«, pa čeprav je bil star tri leta.

“Tega kuščarja z Balija se Maj spomni še danes. Če si ga pobožal po točno določeni točki na glavi, je zaprl oči in užival v božanju.”

Tina Guček svoje dogodivščine deli tudi na svojem blogu
Travel, Food and all things Good, ki ga lahko berete TUKAJ.

Foto: Tina Guček

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenca, ki že dobro leto živita na Novi Zelandiji in nabirata kivije #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

 

Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček

Slovenka Katja, ki potuje s sedemletnim sinom: “Tu in tam pade kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res”

Moja tokratna sogovornica je Katja Mikoš, Slovenka, ki živi v Nemčiji, srečate pa jo lahko po vsem svetu. S 7-letnim sinčkom namreč veliko potujeta, zapise o njunih dogodivščinah pa lahko ujamete tudi na njenem popotniškem blogu Places and notes.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Aktivna mami, ki že od mladih nog vandra po svetu v iskanju novih dogodivščin. Trenutno živim v Nemčiji, govorim pet jezikov, rada pišem, fotografiram, hribolazim in smučam. Kadar mi čas dopušča z veseljem kaj kreativnega ustvarim ali pa skuham. Dan najraje zaključim z dobrim kozarcem vina, v tišini in v idealnem primeru ob jezeru ali pa morju.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Na otoku Ile de Re na francoski atlantski obali, kjer sva na obisku pri partnerjevi družini in prijateljih. 

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu? 

Uh, veliko jih je. A če že moram izbrati enega, bo to verjetno kar lanskoletno dvomesečno potepanje po južnem Pacifiku s takrat 6-letnim sinom. V službi sem si izborila trimesečni neplačan dopust, najprej obiskala domače v Sloveniji, potem pa naprej v tople kraje. Prva postaja Singapur, potem Cookovi otoki, nato pa naprej na Fiji, Vanuatu in za konec še malo Nove Zelandije. Bilo je res nepozabno in ena boljših popotniških odločitev. 

Velik del vaših potovanj ste raziskovali v dvojini, s sinčkom, prvošolcem. Kakšna izkušnja je to?

Tako je, zadnja leta sva z danes 7-letnim sinom prepotovala kar sama. Večkrat sva kampirala po Nemčiji, obiskala Hong Kong in Macau, backpackala po Filipinih, za nama je že prej omenjeno potovanje po južnem Pacifiku in še cela vrsta krajših potepov po Evropi. Ker smo pred tem potovali družinsko, v troje, sva se sprva morala oba malo navaditi na to, da sva naenkrat kar sama na poti. Ampak je šlo.

Konec koncev sva bila tudi doma sama in sva se ravno tako morala znajti. Na poti ni nič drugače. Potovati kot samska mama je nekaj posebnega in neke vrste neprecenljiva svoboda. Ko si 24 ur na dan sam z otrokom ga tudi bolje spoznaš, več se pogovarjaš, več je časa in energije za igro in norčije. Doma časa na račun službe in ostalih obveznosti preprosto zmanjka.

Tudi stik z domačini je veliko bolj intenziven in pristen, kar naenkrat te vsi vabijo medse in želijo pomagat. Verjetno imam tudi malo srečo s tem, da Lu od rojstva odrašča trojezično in je navajen potovanj, dolgih voženj, drugačne kulinarike in podnebja. S tekočo angleščino se povsod sam znajde. Seveda ima kdaj svojih pet minut, ampak teh pet minut ima kdaj tudi doma. Nič nenavadnega torej, za naju so potovanja in spoznavanje novih kultur del življenja.

In na kakšne odzive ste ob tem naleteli?

Večinoma na pozitivne. Moja družina je tako ali tako bolj popotniško naravnana, prijatelji pa povečini tudi. Tu in tam je seveda padla kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res. Se pa večini potovanje samske mame z otrokom še vedno zdi nekakšno hrabro dejanje. Meni je to sicer smešno, ker hraber je vsak trenutek, ko si z otrokom, sploh pa, če si sam. In še posebno doma. V kaotičnem vsakdanjiku, brez bližine širše družine in prijateljev. Ampak sem vzela kot dobronamerno.

Takoj po ločitvi mi je bilo namreč jasno, da bom še naprej potovala s sinom, pa čeprav sama. Tako kot mi je bilo jasno že med nosečnostjo, da na račun otroka ne bom opustila potovanj samo zato, ker bom kmalu mama. Je pač zame nekaj naravnega, mogoče tudi zato, ker nerada zdržim dolgo na enem mestu.

Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kako izbirate naslednjo destinacijo?

Kolikor se le da dopust kombiniram z državnimi prazniki in vikendi, kar ponavadi nanese okrog 60 dni na leto. Božično-novoletne praznike in kakšen teden poleti preživim doma v Sloveniji, spomladi in jeseni pa je čas za daljša potovanja.

Predvsem spomladi grem najraje v tople kraje, ker sem sita sive zime. Destinacije izbiram glede na ugodne letalske povezave in osebne preference, ko potujem s sinom pa seveda upoštevam tudi njegove želje. Ideje včasih dobim tudi na ostalih popotniških blogih, ki jih z veseljem spremljam in berem, orientiram se tudi po priporočilih znancev, za katere vem, da potujejo v meni podobnem stilu.

Trenutno živite na severu Nemčije. Kaj vas je odneslo tja? 

Bivša zveza z Lu-jevim očetom, ki pa se je vmes končala. Čeprav že od malih nog potujem, nikoli nisem zares hrepenela po dolgoročnem življenju v tujini. Mi je bilo v Sloveniji čisto všeč. A življenje ima svoja pota in vedno znova preseneča. Kljub temu, da pogrešam dom, ničesar ne obžalujem. Zadnjih 8 let tu na severu Nemčije me je naučilo marsikaj, izkušnje ter takšne in drugačne dogodivščine so del življenja in ne preostane drugega, kot jih je sprejeti in se iz njih učiti.

Kaj počnete, ko ste doma?

Sicer sem res bolj malo doma, a ko sem, prosti čas posvetim sinu, serijam na Netflixu, pisanju bloga, občasno kaj zašijem in zelo redko, ampak z veseljem preberem kakšno knjigo. Rada tudi skuham kaj dobrega, obiščem prijatelje, poleti skočim s sinom na bazen in na sprehod po bližnjem gozdu.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog Places and notes in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog pišem od leta 2015. Od nekdaj sem rada pisala in na potovanjih še danes prav vsak dan pišem potovalni dnevnik. Slednje sem počela že, ko sem kot najstnica potovala s starši. V dnevnik sem takrat poleg zapisov še zelo vestno zalepila vse odrezke letalskih kart, vstopnice in podobno. Danes samo še pišem in ko sem izredno pri volji tudi kaj narišem. Povodov za pisanje bloga je bilo kar nekaj.

V prvi vrsti spomini za Lu-ja, da bo o svojih potovalnih dogodivščinah imel kaj prebrati, ko bo večji. V času digitalne fotografije enostavno pozabimo na albume, fotografije končajo na disku pokvarjenega računalnika ali pa izgubljenega telefona. Blog je krasna priložnost za shranjevanje in obujanje spominov. Po vrhu vsega pa sem dobivala veliko vprašanj s strani prijateljev in znancev, kam, kako in kdaj potovati. Je veliko lažje vse skupaj enkrat temeljito opisati, kot pa vsakemu posebej razlagati. 

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Roadtrip po Portugalski! Očitno je Portugalska vse bolj priljubljena destinacija, bodisi za vikend obisk Lizbone ali Porta, ali pa za daljši road trip.

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite? 

Z blogom ne služim in v prvi vrsti že od samega začetka pišem res za svojo dušo. Pisanje mi predstavlja nekakšen beg iz vsakdanjika. Se mi zdi, da ko enkrat začneš z blogom služit, vse skupaj iz zabavnega hobija preraste v neke vrste obvezo in slednjih imam že dovolj. Iz osebnih razlogov sem si lansko leto vzela tudi skoraj enoletno pavzo od bloganja. Mi je pač tako pasalo.

Če bi z blogom služila, bi si to odsotnost verjento težje privoščila. Ampak nikoli ne reci nikoli, me je naučilo življenje. Bomo videli, kam me bo odneslo. Zaenkrat sem zadovoljna tako, kot je, brez oglaševanja, plačanih objav, recenzij hotelov in promoviranja produktov. Poti si zaenkrat financiram z redno službo. Pred kratkim sem sicer dala odpoved in z junijem končujem delovno razmerje, tako da bodo prihajajoča potovanja posledično financirana iz prihrankov.

Kdo so vaši bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci? 

Od samega začetka prevladujejo slovenski bralci, a na račun lepega števila mednarodnih prijateljev, imam kar nekaj angleško govorečih sledilcev, ki blog redno spremljajo.

“Po novem spet potujemo v troje. Zadnja leta so bila kar pestra na osebnem področju … Februarja 2019 sta Charlie & Katja začela s prenovo 18-let starega Land Rover Defenderja. Upava, da se konec junija odpeljeva na daljše, časovno neomejeno overland potovanje. V dvoje in seveda občasno v troje,” piše na vaši strani. Kako napreduje prenova in kam vas bo odneslo najprej?

Ja, nekako vzporedno z odpovedjo v službi sva se s partnerjem odločila za nakup starejšega Land Roverja, ki je že odkar pomnim moj sanjski avto. Po najboljših močeh sva se lotila prenove v neke vrste offroad-počitniško vozilo, v katerem lahko kuhamo, spimo in živimo vsi trije. Zaenkrat prenova super uspeva in sva že skoraj pri končnem rezultatu, le še nekaj malenkosti je ostalo. Čez dober mesec se tako najprej v dvoje odpeljeva na sever Evrope, po Skandinaviji in Baltskih deželah, potem pa v troje proti jugu, pa do kamor nas nese.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

V Evropi. Všeč so mi letni časi. Ne maram monotonosti in ravno tako kot rada plavam, tudi rada smučam. V Evropi je vse to mogoče, pa še marsikaj drugega. Kulturna, etnografska, kulinarična in zgodovinska raznovrstnost na relativno majhnem geografskem območju je nekaj čudovitega. V več evropskih državah imam tudi veliko prijateljev, ki jih redno obiskujem.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu? 

Seveda, na vsakem potovanju z velikim veseljem navežem stik z lokalci. Najlepše je, ko se odmakneš od trum turistov in se potopiš v njihov vsakdanjik. Ko te odprtih rok povabijo v svoj dom res najlažje spoznaš novo kulturo na več ravneh. To so pravzaprav tiste najlepše izkušnje. Presenetljivo so se mi kot zelo prijazni in gostoljubni v spomin vtisnili Novozelandci. V Laosu, Egiptu, Ugandi, Indiji in Vanuatu sem imela to srečo spati in par dni preživeti z domačini. Omana, in Sicilije se spomnim kot izjemno otrokom prijazni in gostoljubni destinaciji, tudi na račun Lu-ja, ki je bil ob obisku obeh držav star le leto dni.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Ne. Še v času pred digitalno fotografijo sem na potovanjih rada fotografirala in kasneje urejela fotke v albume. Odkar prenosni telefoni delajo kvalitetne fotografije sicer res vsakič ne vlačim več s sabo velikega fotoaparata, ampak se nikoli ne vrnem brez vsaj par deset fotografijami.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Sledite srcu, ne obremenjujte se z mnenji drugih in ostanite zvesti sami sebi. Vedno se bo našel nekdo, ki drugače misli in vas mogoče ne bo razumel. Pa nič ne de. Četudi ne najdete sorodne potovalne duše, pa pojdite sami. Prve dni zna biti malo čudno, potem pa gre. Smiselno se je tudi naučit par besed lokalne govorice in ne pozabite, z nasmehom se daleč pride.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu? 

Masala dosa, rahlo pekoča južno indijska riževa palačinka z zelenjavnim nadevom, začimbami in kokosovo omako. Pekoča solata zelene papaje na severu Laosa. Ika mata s Cookovih otokov – osvežilna hladna solata surove tune v kokosovi omaki in začimbami, postrežena v kokosovi lupini in ocvrtim čipsom kruhovca.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Na srečo jih res ni veliko. Nikoli nisem zares zbolela, se ponesrečila, niso me okradli, nikoli nisem izgubila dokumentov in podobno. Trkam. Nekajkrat so mi izgubili prtljago, enkrat celo za vselej. Večkrat sem tudi zamudila povezan let. Morda je bilo res najbolj neprijetno prav lansko leto na poti nazaj domov iz Vanuatu, ko so nama kar tri dni zaporedoma zaradi slabega vremena odpovedali let in sva posledično zamudila letalo v Evropo. Odnesla sva jo s kar visokimi dodatnimi stroški za novo letalsko karto iz Aucklanda v Frankfurt in par zamujenimi dnevi v službi, hujšega pa ni bilo. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Da smo vsi, ki potujemo bogati. Pa nismo. Večina nas trdo dela in si marsičemu drugemu odreče, da si privoščimo, kar si. Če je potovanje prioriteta, potem pač vso energijo usmeriš v to smer in šparaš pri drugih stvareh.

Da so potovanja draga. Pa niso nujno. Z malce iznajdljivosti in brez kompliciranja je lahko vse skupaj precej dostopno.

Da na potovanjijh le uživamo, je tudi mit. Za slednje prepričanje krivim predvsem družbene medije. Marsikdaj so potovanja naporna, zgodaj je treba vstajati, 24 ur na letalih, jetlag, prekladanja po letališčih, vročina, prebavne motnje, pogrešaš dom, ko ni interneta se počutiš malce odrezanega od sveta in še bi lahko naštevala. Daljša potovanja gotovo niso za vsakega. Zato vedno pravim, naj gre vsak po svoje, kot mu paše. Eni v hotel na Hrvaško, drugi s šotorom na Papuo Novo Gvinejo. Ali pa vsega po malo. Važno je, da smo zadovoljni s tem, kar počnemo. 

Pa o potovanjih z otroki? 

Največja zmota je verjetno že samo dejstvo, da potovanja z otroki sploh niso mogoča. Da bo popotništva s prihodom otroka konec. Pa res ni treba, da je temu tako. Če so starši sproščeni, bo tudi otrok in ni razloga zakaj bi kar naenkrat pohajkovanja po svetu opustili.

Seveda se je treba malo prilagoditi novemu družinskemu članu, a to ne bi smela biti ne ovira, ne razlog da ostanemo doma. Meni kot mami se zdi nekaj neprecenljivega videti otroka, kako se znajde v novi kulturi, se sporazumeva z rokami, igra z lokalnimi otroki, poje kaj novega, se nauči nove besede in vsrka novo kulturo. Na splošno so otroci zelo prilagodljiva in nekomplicirana bitja in velikokrat rabijo presneto malo, da so srečni. Ponavadi smo prav starši tisti, ki nas vse prevečkrat skrbi po nepotrebnem. 

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Spoznavanje novih kultur, ljudi, jezikov, pokrajin in različnega življenjskega standarda že od mladih nog je vsekakor oblikovalo moj osebnostni razvoj v tej meri, da lažje sprejmem in spoštujem vse, kar je drugačno. Potovanja so me naučila tudi zares ceniti dom, Slovenijo, naravo, prave prijatelje in družino. Med drugim sem na račun potovanj tudi veliko bolj ekološko osveščena.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel? 

Težko rečem, ker sama kot že omenjeno z blogom direktno ne služim. Veliko je odvisno od tega, koliko si se pripravljen osebno izpostaviti, koliko časa imaš na razpolago in koliko se znajdeš v socialnih medijih. Sama občasno sicer proti plačilu spišem kak popotniški članek za revije in spletne strani, to je pa vse. Ne objavljam fotografij, kjer se jasno vidi naše obraze, nimam kanala na Youtubu, ne promoviram izdelkov, ne prirejam nagradnih iger in ne spim brezplačno v hotelih. Kapo dol vsem, ki to počnejo. In ja, nekaterim z veliko vložene energije in časa uspe vse skupaj obrnit v pravi posel. In konec koncev, zakaj pa ne? Važno je, da vsak počne to kar ga veseli in ga izpopoljnjuje.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Pitno vodo! Z velikim klicajem. In veliko raznovrstnost na zelo majhnem območju, krasno naravo, gore in letne čase.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Singapur

Najljubša plaža: ena skrita uvala na Visu

Najljubša kulinarika: indijska

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: španščina

Foto: Places and notes/osebni arhiv Katje Mikoš

Več Katjinih zapisov najdete na njenem blogu Placesandnotes.com, Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Vandraj insider, Anja Jeke: Odločitev za selitev v Berlin je prišla nenadoma in je ena boljših v tem življenju

Enostavni nasveti za nepozabna potovanja z otroki

Inga Batur je avtorica nagrajenega bloga o družinskih potovanjih CoolkidzCooltrips, kjer na zabaven način opisuje prigode s popotovanj po Sloveniji in tujini ter deli nasvete na podlagi trdo prigaranih izkušenj – kar te ne ubije, te krepi, ali kako že. O svojih dogodivščinah piše tudi za številne druge spletne medije, kot so Huffington Post, Mamalode, Scary Mommy. Prepričana je, da morajo biti družinska potovanja zabavna, drugače se ne splačajo. In čisto po tihem si želi, da bi lahko eno leto pohajkovala po svetu s svojima dvema puncama in možem, ki ne gre nikamor brez 20 kilogramov fotografske opreme.

Ingo najdeš na Facebooku in Twitterju

IMG_3444_manjsa

Enostavni nasveti za nepozabna potovanja z otroki

»Ne, otrok ničesar ne spremeni. To samo drugi preveč komplicirajo. Se bo že prilagodil.« To je bilo moje prepričanje o potovanjih, spanju, življenju z otrokom nasploh, ko sva izvedela, da pričakujeva. »Tudi z otrokom bova potovala, pač malo drugače, a bo šlo.« Potovanja so najina strast in predstavljajo čudovite izkušnje, zakaj jih torej ne bi delila z osebo, ki nama je v trenutku postala cel svet.

Dobesedno. Kajti ko sva hčerko pripeljala domov, se je moj ogromen svet postavil na glavo in skrčil na to drobceno bitje. Imela sem občutek, da so mi strokovnjaki zaupali plutonij. Komaj sem jo upala dvigniti iz zibelke in previjanje je trajalo kot da jo pripravljam za podelitev oskarjev. O kakšnem potovanju sploh nisem razmišljala, saj je bil že izlet do trgovine bolj zapleten, kot priti ven iz krožnega križišča sredi velemesta. Toda k sreči sem po nekaj mesecih treninga, ob petem previjanju plenic tisti dan, začela razmišljati, da bi mogoče le lahko nekam šli.

Zberite pogum

Vprašanje je bilo, kako in kam. Katera država ima najboljše zdravnike, ki bi se lahko v trenutku zbrali in pozdravili mojega otroka? Koliko stane, če najamemo kombi, ker potrebujem čisto vse, kar imamo v otroški sobi? Koliko časa potrebujemo do doma? Saj je Slovenija tudi dovolj lepa, kaj pa če ostanemo samo pri dnevnih izletih? Kdaj bi šli, zdaj je premajhna, rastejo ji zobje, vedno je bilo nekaj… Dokler enostavno želja ni bila premočna, toliko so naju srbeli podplati, da sva zbrala pogum in odpravili smo se na prvo družinsko popotovanje v Francijo.

Ta dogodivščina naju je naučila vsega, kar sva morala vedeti in nikoli več ponoviti. Želite spoznati skrivnosti potovanja z otroki? Tukaj je nekaj enostavnih nasvetov, ki so se pokazali točni na vsakem potovanju, tudi kasneje, ko se nam je pridružila naša druga članica.

Tri stvari brez katerih nikoli ne gre

Morda mi ne boste verjeli, toda potovanje z otroki je odvisno samo od vas. Ne glede na to, kako in kje ste potovali prej, zagotovo ste vedno vzeli s seboj dovolj denarja, potni list in morda turistično zavarovanje. No, ko se na pot odpravljate z otrokom, potrebujete nekaj več denarja, potne liste (veliko sreče pri fotografiranju enomesečnega otroka) in odlično turistično zavarovanje. To se osnove. Toda ob otroku kmalu ugotovite, da je poleg njega najbolj pomembna stvar, ki jo nikakor ne smete pozabiti, izgubiti ali težko priti do nje – otrokova najljubša igrača. To pa so izkušnje.

IMG_0497

Manj je vedno več

Seveda, boste morali spakirati oblačila. Moj nasvet je, da takoj, ko jih postavite v kovček, eno tretjino vrnete nazaj v omaro. Otrok ne potrebuje vseh svojih igrač in pripomočkov, niti ne potrebuje celotne zimske in poletne kolekcije.

Obvezno vzemite s seboj nekaj zdravil, vendar zgolj in samo tista, ki ste jih otroku že kdaj dali, ne pričakujte najhujše od najhujšega. Če se bo to le zgodilo, se pač takrat s tem ukvarjajate in imejte turistično zavarovanje, ki vam bo pri tem najbolj v pomoč.

In čeprav midva obožujeva raziskovanje novih krajev, hrane in vsega kar se nama ponuja, pri otrokih ne želiva pretiravati in greva raje počasi. Po navadi v kovček postavim tudi njuno najljubšo hrano za zajtrk in večerjo, če se je tam, kamor gremo na da dobiti. Želiva, da imata nekaj, kar ju spominja na dom in na rutino, ki se je seveda na potovanjih ne držimo tako zvesto.

Adijo rutina

Rutina je super, ko si doma, toda na potovanjih naj bo malo bolj zrahljana. Kakšen sladoled več, uro kasneje v posteljo, poležavanje, sendvič namesto juhe… Vi pa morate biti veliko bolj zabavni in sproščeni. Meni je to težko, ampak vedno znova vidim, da drugače nihče ne uživa, potem pa je vse skupaj brezveze. Zato, če lahko doma pustite, kakšno igračo več, vzemite s seboj vse zaloge humorja, ki ga premorete. Potrebovali ga boste. Zagotovo.

_IGP0020

Pozabite vodiče in poslušajte sebe

Zame se je vsako potovanje vedno začelo z izvodom Lonely Planet-a. Tudi naše prvo, ki je bilo sicer bolj kot načrtovanju potovanja podobno planu za invazijo Francije. Kljub temu sem bila prepričana, da sem naše doživetje otroku primerno načrtovala, toda po dveh dneh drvenja in slabe volje, sem vrgla stran vse vodiče in potovali smo po občutku. Izakazlo se je, da grejo najbolj skupaj ena zanimivost na dan, sladoled in igrišče.

Na začetku mi je bilo sicer popolnoma nepredstavljivo, da se v mestu kot je Dunaj, zgolj sprehodim po centru, ko pa bi lahko videla vse muzeje, ki jih omenja vodič, če bi bila tu sama. Vendar so me naša  potovanja naučila, da je bolj zabavno, če uživaš trenutku, piješ kavo na starem trgu, loviš otroke po parku, si izmišljuješ zgodbice, s katerimi oživiš stavbe, ki jih opazujete… Skupaj gremo pogosteje v živalski vrt kot v muzej, na grad namesto v galerijo, ali pa se cel dan igramo na plaži namesto, da se gnetemo v starem jedru ene izmed evropskih prestolnic. Toda to ne pomeni, da se omejujemo na le družini prijazne destinacije. Ne, naučili smo se, kako kraje, ki jih želimo obiskati, prilagoditi nam in željam vseh štrih članov družine.

Kljub temu priznam, da sem narobe razmišljala. Otrok spremeni vse. Tudi če ne kompliciraš. Svet nikoli več ni isti. Toda prilagajamo se vsi, eden na drugega, a v potovanjih smo našli dovolj prostora, da nam vsem ustrezajo. Sedaj sem trdno prepričana, da ima potovanje z otroki toliko prednosti za celo družino, da je škoda, če bi jih zamudili.

Foto: Nikica Batur

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.