”Tako veličastno je, polno skrivnosti!” – Rusija z Valentino Žabkar

Valentino Žabkar je želja po odkrivanju novih kultur in ljubezen do jezika odpeljala marsikam, letošnja destinacija pa je bila čudovita in čarobna Rusija. Je študentka ruščine in nemščine na Filozofski fakulteti, njena želja v življenju pa je, da bi bila srečna. Veliko bere in se ukvarja z glasbo, zraven tega pa potuje, kadar le ima čas.

Preberi več

Islandija: ”Otoku vladajo škratje.” – Intervju z Barbaro Kovačič

Barbara Kovačič skoraj vsako prosto sekundo izkoristi, da jo mahne na potep po svetu, januarja letos pa jo je popolnoma prevzela Islandija, dežela škratov, severnega sija, ledu in ognja. Ujeli smo jo v Piranu, kjer živi, dela in študira turistiko. Potuje s prijateljicami ali pa kar sama. Na vsako potovanje s seboj vzame beležko, kamor zapisuje vse prigode.

Preberi več

“Ta pot postane meditacija” – Laura Cankar o El Camino

Laura Cankar je 20-letna umetnica, ki je letos prehodila romarsko pot El Camino de Santiago. V prevodu – Jakobovo pot. Odšla je z namenom, da se najde in vzame prosto leto pred začetkom študija. Na francoskem delu Jakobove poti je Laura preživela 33 dni in prehodila okoli 1.000 kilometrov.

Povejte nam več o svoji poti … Kje vse ste bili?

V Španiji. Na poti El Camino de Santiago oziroma natančneje – Camino Frances. Pot sem začela v Franciji, v kraju Saint Jean Pied de Port. Od tam hodiš do mesta Santiago de Compostela. Jaz sem se odločila, da bom pot podaljšala še za približno 115 km in odšla do obale. Tam sem najprej hodila do kraja Finisterre – konec zemlje, potem pa še do Muxije. Do Santiaga sem hodila vsak dan. Brez premora. Potem sem nadaljevala do Finisterre in tam ostala tri dni. Enako v Muxiji.

Kaj pridobiš ob koncu poti?

Certifikate, ki jih na koncu poti pridobiš v Santiagu za opravljeno pot. Na začetku poti kupiš knjižico in vanjo zbiraš žige. Pridobiš jih v alberguejih – romarskih prenočiščih, kjer sem spala. V vsaki vasi imajo bare in albergeje, kjer lahko popotnik pridobi žig. Na dan jih pridobiš dva ali tri. Zadnjih 100 km poti je bolje, da na dan pridobiš tri. Zato, da je res razvidno, da v resnici hodiš peš in ne z avtobusom, kot nekateri počnejo. Pot tam postane res turistična. Nekateri naredijo 10 km potem pa gredo naprej z avtobusom.

Zakaj ste se za to pot odločili?

Na začetku zgolj zaradi tega, ker sem želela potovati in čim več videti. Nisem pa želela običajne turistične izkušnje – z avtom ali avtobusom in tako naprej. Dva prijatelja sta to pot opravila že pred dvema letoma in sta mi izkušnjo Camina priporočila. Na začetku sem res mislila, da so to vsi razlogi. Zanimanje za hojo in potovanje. Ampak ko na poti preživiš nekaj časa in imaš veliko časa za razmišljanje …

Ugotovila sem, da sem na pot odšla, ker sem morala odrasti. Postati bolj samostojna, bolj odločna, bolj zaupati vase. Zaradi ljudi tam sem spoznala, da je vse mogoče. Dalo mi je življenjski zagon. Ta pot je zame postala meditacija.

Kako je potekal vaš običajen dan na poti?

Zbujala sem se okoli 5h zjutraj. Zato, ker je tam 30 stopinj in ne želiš hoditi po največji vročini. Na dan sem naredila od 22 do 30 km. Hoditi sem pričela ob 5.30 zjutraj in hodila do prve vasi. Tam sem dobila kavo in zajtrk. Vzela sem še nekaj hrane za na pot. Potem sem hodila dalje. Če sem vmes postala utrujena, sem se ustavila na pijači. Na poti spoznavaš ogromno ljudi. Sicer pa je najboljše, da si na poti čim več sam. Tako se izogneš dejavnikom, ki ovirajo. Hkrati pa imaš čas za razmislek. Hoja se je končala okoli 14h ali 16h. Zelo odvisno od hitrosti hoje.

Tak čas prispeš v albergue. V sobi je zraven tebe še 18 ljudi. Če imaš srečo, dobiš sobo za 4, kjer nihče ne smrči in lahko spiš! (smeh). Zvečer smo šli pa žurat s prijatelji, ki sem jih spoznala na poti. Poskusili smo tradicionalno špansko pivo in vino. Tam pravijo: ‘‘No vina no Camina’’, kar bi grobo prevedli brez vina ni kamina. Ob 22h sem navadno že spala.

Kaj je vsebovala vaša prtljaga?

V nahrbtniku sem imela dvoje kratke in dvoje dolge hlače pa še to je bilo preveč. Lahko bi vzela manj. Imela sem še štiri majice in kopalke pa nogavice in spodnje perilo, spalno vrečo in športno brisačo. Pomembno je, da so stvari športne in lahke. Vsak dan nosiš 9 kg težak nahrbtnik z vsemi svojimi stvarmi. Oblačila se morajo hitro sušiti, saj stvari na poti pereš vsak dan. Pogrešala sem edino balzam za lase.

Kaj pa osebna higijena na poti?

Zobna krtačka. Krtača za lase. Krema za obraz in za sončenje. Malo šampona za telo in milo za pranje oblačil. Pa obvezno vlažilni robčki.

Kako ste doživljali odklop od udobja vsakdanjega življenja?

Sploh ni bilo tako grozno. V resnici mi je bilo všeč, da sem bila lahko malo umazana in sproščena. To je bilo na poti normalno. Sprijazniš se z dejstvom, da smrdiš. Tako pač je. Malo težje je bilo v času menstruacije. Navaditi sem se morala na tampone. Drugače ne gre. Na koncu dneva pa itak prespiš v albergueju in se tam umiješ. Spanje v šotoru pa je glede tega druga zgodba.

Kakšen je vaš popotniški nasvet za Camino?

1. Torbica okoli pasu je nujnost. V njej hranite vse pomembne stvari. Na denar in dokumente je treba paziti. Pri sebi ni varno imeti preveč gotovine. Bolje je, da na kartico prejemaš nakazila. Prijateljico iz Amerike so na poti okradli. Iz denarnice so ji pobrali denar in denarnico pustili kar tam.
2. Naslednja pomembna stvar za na pot so pripomočki za zdravljenje žuljev. Močne obliže. Igla. Nitka. Jod in razkužilo.
3. Pametno je vzeti tudi nekaj osnovnih zdravil in prvo pomoč. Tujinsko zavarovanje je tudi nujnost.
4. Če želite svoj mir, pojdite s šotorom. Če želite izkušnjo spoznavanja ljudi in povezanosti, pojdite v prenočišča.
5. Čim lažja prtljaga.
6. Dobra obutev in sandali.
7. Pozor na stenice, ki jih je ogromno.

Finisterra

Kakšna je bila razlika v naporu prvi in zadnji dan poti?

Najhujši dan na poti je prvi dan. Takrat prečkaš Pireneje. Do prve vasi je 27 km v hrib. Pot se mi je vlekla. Občutek je bil, kot da se ne bo nikoli končala. Vroče je bilo in pihalo je, povsod so bile živali. Vse me je motilo. Če mi prvi dan ne bi uspelo, bi šla domov. Dobro, da je bila z mano prijateljica Manca. Ona me je motivirala. Nekje na sredini poti utrujenost izgine in pričneš se zavedati, zakaj sploh hodiš. Na koncu poti hoja postane nuja. Telo potrebuje gibanje in šport. Še zdaj čutim potrebo po hoji.

Na poti ste spoznali veliko zanimivih ljudi. Čigava zgodba je bila najzanimivejša? Ste s kom obdržali stike?

Federico iz Italije. Na Camino je prišel zaradi bolezni. Želel je prestati to pot kot preizkušnjo in se spopasti z boleznijo na drug način. Zelo sva se povezala. Na roki ima tetovažo – črto, ki mu obkroža biceps, a ne povsem. Črta še ni sklenjena. Pravi, da jo bo sklenil, ko se bo našel. Ali pa bo umrl nedokončan. Bilo pa je še mnogo drugih ljudi in zgodb. V stikih smo še vedno. Vsaj tisti, ki smo se res povezali. Posebej se spomnim gospoda, starega okoli 60 let, ki je Camino prehodil že enajstkrat. Na koncu poti sva ga srečali. Gospod bo pot prehodil še nazaj.

Cizur Menor

Je na poti možno navezati pristne stike z ljudmi?

Na trenutke skoraj preveč. Ljudje pogosto rečejo, da je Camino magičen. Resničnost tam je drugačna kot doma. Nekoga spoznaš in z njim hodiš osem ur na dan. Pogovarjaš se o vsem. O stvareh, o katerih v vsakdanjem življenju niti ne govoriš, ker ni časa. Odnosi na poti so bolj trdni kot tukaj.

Najhujša izkušnja iz poti?

Z Manco sva se najprej odločili, da bova spali v šotoru. Kupili sva šotor, ki naj bi bil nepremočljiv. Po deževni noči sva ugotovili, da ni seveda bil. Čeprav ni močno deževalo in sva bili delno pod streho, sva se sredi noči zbudili čisto premočeni. Vsa prtljaga je bila mokra in zato tudi težja. Gospa v šotoru zraven najinega pa je celo noč veselo smrčala. To se je zgodilo prvi vrečer. Na koncu sva šotor kar pustili tam.

Kaj pa stroškovna plat? Kakšen proračun ste imeli?

Načrtovali smo 800 evrov, na koncu pa smo porabili jih 1.300. Seveda gre ceneje. Če ne piješ alkohola in kuhaš sam je 800 evrov dovolj.

Kako pa sama pot poteka?

Jaz sem šla peš. Možnost je tudi kolesarjenje ali ježa konj. Lahko greš sam, lahko pa se pridružiš skupini. Nič ni organizirano. Z Manco sva najprej hodili nekaj metrov narazen. Po nekem času sva hodili vsaka čisto zase. Odločili sva se, da želiva različni izkušnji. Na začetku je super, ker imaš veliko svojega miru. Kasneje postane vse bolj turistično in posledično dražje. Tudi fizična pripravljenost ni nujno potrebna. Kondicijo nabiraš sproti.

Ali ste s seboj prinesli kakšen fizičen spominek s poti?

Školjko. Značilna je za El Camino de Santiago. Školjke so kažipot. V mestih so vdelane v tla. A tako se v velikih mestih tudi najhitreje izgubiš. Ne veš, ali bi sledil školjkam na tleh ali rumenim puščicam zgoraj.

Kako se vam zdi, da vas je pot spremenila?

Postala sem bolj samozavestna in odločnejša. Manj me je strah. Pot je lahko izkušnja, ki ti spremeni življenje, če tako želiš. Pomembna je ciljna usmerjenost. Na poti te vse boli, ampak imaš cilj v glavi in mu slediš. Dalo mi je zagon za odhod iz Slovenije. Želim si študija v tujini. Tudi k prijateljem, ki sem jih spoznala na poti, grem na obisk. Bolj sem se odprla. Ne maram jokati pred ljudmi, ampak tam sem. Čutila sem olajšanje. Imela sem čas delati na sebi. Tega časa drugače nisem imela. Pot me je tudi spomnila na to, kako zelo potrebujem svojo glasbo. Na poti sem napisala pet pesmi. Več kot v celem letu prej. Dobila sem veliko navdiha.

Kakšne so starostne skupine ljudi na poti?

Najmlajši je bil star 18 let, najstarejši tudi več kot 70 let. Veliko je bilo učiteljev in mladih podobne starosti kot jaz. Z njimi smo se največ družili. Poznam tudi par. Spoznala sta se na Caminu in se v Santiagu poročila. El Camino je res magičen. Neverjetno je.

Kaj je po vašem bistvo poti?

Ljudje. Tako sem vesela za vse ljudi, ki sem jih spoznala. Neprecenljivo je. Sploh ni šlo za pot ali moje cilje, temveč za vse te ljudi. Vedno sem bila obkrožena s pozitivo in dobro voljo. Na poti trpiš in vse boli, ampak ljudje so nasmejani. Tudi težke trenutke sem mela. Bili so dnevi, ko sem samo jokala in hodila. Moja prijateljica Neja je umrla preden sem odšla na pot. El Camino mi je dal možnost žalovanja in to mi je pomagalo.

Top pet lokacij na poti.

1. Muxia
2. Cizur Menor
3. Estella
4. Meseta
5. Castellanos de Castro
In še mnogo drugega. Vse je bilo čudovito. Doma nikoli nimaš časa gledati neba. Potem pa hodiš 30 km na dan in nebo je vse, kar vidiš. Noro.

Občutki ob koncu poti El Camino?

Ob prihodu v Santiago nekateri začnejo jokati. Občutkov se ne da opisati. Nisem čutila, da se je pot končala. Nisem si želela, da se končala. Čutila sem izreden ponos. Še večji pa, ko sem dosegla Finisterre in kamen, ki označuje 00 km. Konec poti, nič ni več pred tabo. Tam sva z Manco pustili nekaj stvari. To je eden izmed pomembnih delov romarske poti, kjer ljudje puščajo stvari. Osebne predmete ali spomine na mrtve. Tudi midve z Manco sva Neji v spomin nekaj pustili.

Santiago de Compostella

Zaključna misel?

Vsem želim, da gredo na El Camino. Neverjetna izkušnja. Prepričana sem, da se bom na Camino vrnila in naredila še kakšnega.

FOTO: Laura Cankar
PREBERITE ŠE: 

Španija: Tako je videti tradicionalno obmetavanje s paradižniki

Saša Miholič: Dekle, ki si je za prvo solo potovanje izbralo Južno Afriko

Saša Miholič je gospodična iz Kočevja, ki so jo potovanja očarala, nam pa je zaupala nekaj utrinkov s svoje prve solo poti. Solo potovanja so nekaj posebnega in tudi sama jih toplo priporočamo vsakomur, vsak enkrat, kamorkoli že. In čeprav bi za prvo samostojno pot marsikdo predlagal kakšno bližnjo evropsko destinacijo, si je moja tokratna sogovornica izbrala nasprotje temu. Južno Afriko.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Saša Miholič, prihajam iz Kočevja, znanega po gozdovih in rjavih medvedih. Uživam v pasji družbi, ob iskanju lepih kotičkov in razgledov, prebiranju popotniških in biografskih knjig, v letenju in različnih športnih aktivnostih. Zapomnili si me boste kot spontano, svojeglavo, vedno v iskanju novih dogodivščin.

Kako izbirate naslednjo popotniško destinacijo?

Navadno se odločam glede na trenutne želje, ki jih potem prilagajam finančnim zmožnostim. Nimam vnaprej določenih destinacij, odločam se sproti. Si pa res že zelo dolgo želim obiskati Peru in del Azije.

Saša Miholič na Santoriniju

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu? 

Težko izberem samo enega, vsako je na svoj način posebno, pa vendar mi je v srcu najbolj ostalo prav zadnje potovanje, in sicer potovanje v Maroko. Sam utrip mesta, topli in prijazni ljudje, narava in izkušnja – spanje v puščavi pod zvezdami so na meni res pustili svoj pečat in nepozabne spomine.

Na prvo solo potovanje ste se podali v Južno Afriko. Zakaj prav tja? 

Dobro vprašanje (smeh). Če bi izbirala, kam bi odšla na svoje prvo solo potovanje, verjetno ne bi izbrala ravno Južne Afrike. Odločitev za to potovanje se je zgodila nepričakovano oz. zelo spontano. Imela sem veliko željo po malo bolj oddaljenem potovanju, hkrati pa sem bila tudi zelo omejena z dopustom. Afrika me nikoli prej ni toliko pritegnila. In ko sem nanjo slučajno pomislila zaradi bivše sodelavke, ki je ravno bila tam, sem si rekla, zakaj pa ne, mogoče mi bo pa vseeno všeč. In res, Afrika je našla posebno mesto v mojem srcu, tako, da si jo želim ponovno obiskati in še bolj raziskati.

Kaj se vam je ob prihodu v Cape Town najbolj vtisnilo v spomin? 

Presenečena sem bila nad urejenostjo in čistočo v mestu, ter velikim kontrastom med zelo bogatim in zelo revnim delom prebivalstva. Sijoče vile z bazeni, pogledom na morje in na drugi strani razpadajoče, iz pleha sestavljane barake. Vseeno pa velik in najlepši vtis naredi narava, ki je v Južni Afriki res neverjetna. Pogled na goro Table Mountain ali razgled iz Lions Head na morje, daljne hribe in spodaj majhne hiške, je nekaj res lepega. Še vedno pa sem presenečena nad njihovimi vinogradi, za katere ne bi nikoli rekla, da jih sploh imajo. Prav tako je posebej zanimiv pogled na pingvine, ki domujejo na plaži.

Obiskali ste tudi zavetišče za geparde. Kako je videti takšen obisk? 

Do takšnih in drugačnih zavetišč z divjimi živalmi sem sicer zelo skeptična, zato pred obiskom dodobra preverim tudi njihovo ozadje oz. delovanje. Zavetišče, ki sem ga obiskala, se nahaja v provinci Paarl, kjer z oskrbo vinogradov in obiski pridobivajo sredstva, da lahko še naprej skrbijo za geparde.

Ti spadajo na seznam ogroženih vrst, ne le zaradi njihovih lepih kožuhov ampak tudi zaradi hitre udomačljivosti. Prihod v zavetišče je potrebno zaradi omejenih obiskov predhodno rezervirati, sam ogled pa najprej poteka z ogledom posestva oz. zavetišča, razlago njihovega dela in življenja gepardov nasploh. Nato je po hitri razkužitvi oblek in rok možen vstop v območje prosto gibljivih gepardov.

Velja splošno pravilo, in sicer, da se ne sme posegati v gepardov osebni prostor in se jih s tem tudi kakorkoli dotikati, razen, če se gepard sam odloči pristopiti do osebe. Potem imaš res veliko srečo – in jaz sem jo imela! Nepozaben je občutek, ko ti tako veličastna žival nameni trenutek in prede s svojo glavo ob tvoji. Ko doživiš nekaj takega, lažje razumeš, zakaj so gepardi res tako ogroženi, saj bi si ga marsikdo želel imeti doma, kot hišnega ljubljenčka.

Po državi ste se peljali tudi z vlakom. Kakšna izkušnja je bila to?

Vlak velja za eno izmed najbolj nevarnih prevoznih sredstev. Glede tega od lokalcev slišiš več različnih mnenj, pa vseeno je več tistih, ki te res prestrašijo. Zaradi cenovne dostopnosti je odločitev za pot iz Cape Towna do Muizenberga vseeno padla na pot z vlakom.

Pri potovanju z vlakom po Južni Afriki je pomembno, da izbereš vagon, čim bolj poln potnikov. Na poti iz Cape Towna do Muizenberga nas je bilo v vagonu zelo malo, s tem, da se je število potnikov z vsako postajo manjšalo. Napetost je tako z vsako postajo naraščala, čudni pogovori so se stopnjevali … Res neprijetna izkušnja. Vendar za nazaj sta bila situacija in vzdušje povsem drugačna, vagon pa je bil seveda nabito poln. Vseeno, če bi izbirala še enkrat, se za vlak nikoli ne bi več odločila. 

Ste imeli na kakšnem potovanju posebej neprijetno izkušnjo?

Neprijetnih izkušenj se spomnim kar nekaj, vendar nobena ni bila v tolikšni meri neprijetna, da bi jo posebej izpostavila. S previdnostjo, ki ni nikoli odveč in pa kančkom sreče, se je do sedaj vse lepo izteklo. Do take mere bi rekla, da so takšne situacije tudi dobrodošle, saj spodbujajo hitro razmišljanje, reagiranje in nabiranje novih izkušenj, ter pridobivanje samozavesti pri pristopu reševanja problemov.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno, pa naj bo to pogovor s taksistom, prodajalcem kruha ali s kom drugim. Najraje poslušam njihove zgodbe, kako živijo, kako delajo… Všeč mi je, kako radi delijo svoje zgodbe. In koliko stvari tudi njih zanima. To so prave zgodbe tistega kraja! Najbolj se spomnim mojega voznika iz Južne Afrike, s katerim sem še sedaj občasno v stiku, in pa pogovorov s taksistom in beduini iz Maroka.

Na skoraj vsakem potovanju spletem tudi prijateljstva z drugimi popotniki ali priseljenci v državo in nato preko socialnih omrežij ohranjamo stike.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Sploh ne, zato vedno preverim, če imam na telefonu ali fotoaparatu dovolj prostora za vse morebitne slike in polno baterijo. Fotografije, še bolj videoposnetki, zame predstavljajo nekaj, s čimer večkrat obujam spomine in podoživljam trenutke.

Kakšen tip popotnika ste?

Varčen in pa nemiren. Med samim potovanjem si skušam privoščiti vse v smislu, da poskusim vse, kar si želim, vendar pa v mislih vse preračunam in skušam kaj prišparati že za naslednje potovanje. Moja nemirnost pa mi ne dopušča celodnevnih poležavanj na plažah temveč mora obvezno biti vključeno raziskovanje mesta, bližnjih hribov, jezer, ogled muzejev, skratka mora biti vedno nekaj novega.

Menite, da bi moral vsak vsaj enkrat na solo potovanje?

Definitivno. Solo potovanje predstavlja nek korak izven cone udobja, ki vsekakor ni lahek, pa vendar ima lahko zelo pozitiven odziv. Možnost, da spoznaš nove ljudi, je veliko večja. Ob taki izkušnji postaneš samozavestnejši, res imaš priložnost, da spoznaš sebe, kaj ti je všeč in kaj ne. V bistvu sploh ne vidim razloga, zakaj ne, samo strah je potrebno premagati.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Kopalke, brisača, fotoaparat, zdravila, termofor (smeh). Skoraj vedno pa pozabim pižamo.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu? 

Afriška samoosa, polnjena z različnimi nadevi, španski krompir s tapasi na sto in en način in pa: ni je čez sladico – baklavo.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Raziskujte skrite kotičke, ne hitite, vzemite si čas in užijte trenutek. Tega glede hitenja se moram tudi sama malo bolj držati. Ne podlezite pritisku socialnih omrežij, izberite destinacijo na podlagi svojih osebnih želja in ne na podlagi tega, katera bo dobro izpadla na Instagramu ali kje drugje.

 Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Večkrat sem že slišala, da naj bi potovali zato, ker doma nimamo jasno zastavljenih ciljev, ker ne vemo, kaj bi počeli, ker bežimo pred tukajšnjo realnostjo ali ker se samo radi zabavamo. Ni res, sama potujem, ker me to izpolnjuje, ozavešča, uči in mi posledično omogoča rast.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja? 

Skromnosti, hvaležnosti … Tega, da sreča izhaja iz majhnih stvari. Prepogosto pozabimo, kako hvaležni smo lahko, da živimo, kjer živimo. Obremenjujemo se s stvarmi, ki v nekaterih državah zares niso pomembne. Šele ob videnju okolja, domov, zgodb drugih ljudi in različnih dogodkov, se lahko zavemo svoje majhnosti in majhnosti naših problemov.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Zaljubljena sem v pisane hiške v Manaroli in bele na Santoriniju

Najljubša plaža: dokler ne obiščem kakšne Azijske, naj bo Barceloneta

Najljubša kulinarika: španska

Najljubši način transporta: avto ali kolo

Najljubši jezik: španščina, pa tudi arabščina mi je vedno bolj zanimiva

Foto: Saša Miholič/osebni arhiv

Saši lahko prek Instagrama sledite na @sasamiholic.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Rajska Grčija: Povratni let na Zakintos že 95 evrov!

Ste že doživeli Zakintos? Če vam to poletje še ni uspelo na dopust in ga boste prestavili na jesen, imamo idejo. Če potrebujete malo navdiha, smo zbrali nekaj fotografij sončnih zalivov, turkiznega morja in peščenih plaž na koščku raja v Jonskem morju. Poleg tega pa nam je uspelo izbrskati tudi nekaj svežih ponudb! Kaj pravite na grški oddih?

POVRATNI LET NA ZAKINTOS (cene se spreminjajo, svoje termine izberite TUKAJ)

Turkizno morje, peščene plaže in osupljivi klifi

Grški otok Zakintos leži na južnem delu Jonskega morja, prvi zapisi o njem pa so že v Homerjevi Iliadi. Južni del otoka je ravninski in rodoviten, na severu pa boste našli več vrhov – Vrachionas se imenuje najvišji del otoka in meri 758 metrov. Na zahodu otoka boste našli visoke pečine in klife, ki si jih lahko ogledate tudi z ladjice z morja.

Skok do slavne plaže z nasedlo ladjo

Najslavnejša plaža? Zagotovo ste že ujeli kakšno zgornjim podobno fotografijo stare nasedle ladje, ki je obtičala na rajski plaži. Plažo Navagio imenujejo tudi brodolomska plaža ali zaliv tihotapcev in leži na severo-zahodni obali otoka. Tu počiva ladja Panagiotis, ki je nasedla med tihotapljenjem tobaka. Priljubljene plaže so še Vromi, Porto Roxa, Limnionas, Makris Gialos in Keri.

Do najstarejše oljke in morskih želv

Na otoku boste v mestu Exo Chora našli tudi največjo in najstarejšo oljko na svetu. Skočite še do modrih jam in opuščenih solin v Alykesu, pa do samostana Andreou in trdnjave.

V nacionalnem parku v laguni lahko ujamete želve karete, ki tu gnezdijo. Čuvaji parka želvja gnezda tudi označijo in zavarujejo, če imate srečo, pa lahko ujamete prav poseben trenutek, ko pridejo na svet.

Hedonizem in kulinarika

Poleg rajskih razgledov, fotogeničnih uličic in dobro založenih trgovinic s spominki, pa grki slovijo tudi po svoji kulinariki. Na Zakintosu ne boste ostali lačni. Na otoku gojijo oljke, grozdje in citruse, njihova mediteranska kuhinja pa je polna sveže zelenjave in morskih ulovov, seveda pa ne gre brez feta sira, polnjenih paradižnikov, souvlakija, tatzikija, girosa in kozarca dobrega vina. Ste že tam?

Foto: Pixabay

Slovenec, ki je pustil službo v Hong Kongu in že pol leta potuje po Latinski Ameriki ter Karibih

Marko Slejko je Slovenec, ki ga že nekaj časa ni prav veliko doma. Študiral je v Španiji in Braziliji, delal v Južni Koreji in Hong Kongu, trenutno pa raziskuje dežele Latinske Amerike. Kje vse je že bil in kaj ga je tam najbolj navdušilo? Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Ime mi je Marko in prihajam iz Ajdovščine. Moje skoraj 32-letno življenje je dokaj pestro in večinoma povezano s tujino. Začelo se je z enoletno študijsko izmenjavo v Barceloni, kjer sem bolj malo študiral in več »vandral«. Nadaljeval sem s prakso za Kolektor v Južni Koreji in še eno izmenjavo v Braziliji.

V Sloveniji sem dokončal magisterij iz Bančništva in financ ter se zaposlil v slovenskem bančnem sektorju, kjer sem zdržal 2 leti in pol, preden sem se preselil v Hong Kong na podobno delovno mesto – le nadstropje se je spremenilo iz 3. v 81. Ko sem obredel vse države jugovzhodne Azije, Japonsko ter Severno Korejo, sem zapustil službo in se odpravil raziskovat drugo stran sveta.

Trenutno ste na daljšem potovanju po Latinski Ameriki ter Karibih. Koliko časa ste že na poti in do kdaj boste raziskovali ta del sveta?

Konec junija je minilo pol leta, odkar sem se odpravil na pot preko Latinske Amerike ter Karibov. Plan je še nekaj mesecev potovati južneje, ampak me bo verjetno zima na južni polobli pregnala nazaj v Slovenijo.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Trenutno sem v glavnem mestu Kolumbije, Bogoti. Čez nekaj ur letim v rodno mesto kriminalca Pabla Escobarja, Medellin.

Kako izbirate naslednjo destinacijo? Na kakšen način si načrtujete pot? Sproti ali je že vnaprej začrtana?

Destinacije izbiram tako, da grem tja, kjer še nisem bil. Dokaj preprosto. Ni me strah »nevarnih« držav, čeprav sem se že nekajkrat znašel v sumljivih okoliščinah. Trenutna pot je bila sicer okvirno začrtana, ampak ji nisem sledil do potankosti. Nimam časovnice, tako, da čas ni ovira. Veliko je odvisno od okoliščnih in kako mi je kakšen kraj všeč. V Bogoti sem npr. planiral ostati 2 noči, ampak sem tukaj že 5 dni. Grem s tokom.

Katera od obiskanih držav na tem potovanju vas je najbolj navdušila in s čim?

Če bi moral izbrati le eno državo na tem potovanju, bi to bila Gvatemala. Zaradi dvodnevnega vzpona na 3976 metrov visok vulkan Acatenango, od koder lahko celo noč opazuješ bruhajoči vulkan Fuego. To je doživetje, ki ga je zelo težko opisat z golimi besedami. Zvok, tresenje, bruhanje lave visoko v zrak in potem zlivanje po pobočju. To je nekaj res neverjetnega. Obstaneš z odprtimi usti, kot mali otrok.

Drugače pa na kratko: hrana v Mehiki, morsko življenje v Belizeju, vulkan Santa Ana v El Salvadorju, potapljanje v Hondurasu, canyoning ter nočno življenje v Nikaragvi, divji divji Haiti, plaže Antigue, Sv. Lucije ter Tobaga, 22-urna vožnja preko Gvajanske džungle, ki se odpre v ogromno savano ter živali v Amazoniji –tako na brazilski kot kolumbijski strani.

Kolikšen del Karibov ste prepotovali in kje vam je najbolj všeč?

Pot preko Karibov me je vodila preko Bahamov, Jamajke, Haitija, Dominikanske Republike, Portorika, Antigue & Barbude, St. Kitts & Nevisa, Dominike, Barbadosa, St. Lucie, St. Vincenta, Grenade ter Trinidada & Tobaga. Dober opazovalec bo prepoznal, da sem se izognil vsem evropskim otokom. Daleč najljubši otok mi je bil St. Lucia oz. Sveta Lucija, ki res ponuja vse, česar si človek poželi in to po normalnih cenah. Eksotične peščene plaže, vulkani, toplice, sprehodi po džungli, eksotično sadje, dobre ceste ter prijazni domačini. Ta mali otok ima vse.

Kako ste se premikali med otoki?

Trajektov med neodvisnimi državami v Karibskem otočju praktično ni, tako da obstajata samo dve možnosti: z jahto/jadrnico oz letali. Sam nisem velik ljubitelj plovbe, tako da sem letel med otoki, kar pa ni bilo najbolj poceni.

S čim pa potujete med državami od začetne točke – Mehike na jug?

Od Mehike do Paname sem vse obdelal z lokalnim transportom, kar v centralni Ameriki večinoma pomeni 20+ ljudi v kombiju za 14 ljudi. Večkrat so ljudje stali zunaj in se držali za streho oz. karkoli oprijemljivega. Velja samo eno pravilo: kombi ni nikoli poln. Preko Karibov sem letel in v Južni Ameriki koristim vse oblike transporta. Odvisno od razdalje, časa, cene. 

Kje najdete nastanitve? Jih rezervirate vnaprej, sproti ali jih poiščete šele ob prihodu?

Večinoma si v vsaki državi kupim sim kartico s prenosom podatkov, tako da vse urejam »zadnji hip«. Preko aplikacij kot so Booking, Agoda ter Airbnb pogledam, kaj mi najbolj ustreza ter se odpravim tja brez rezervacije, tako da lahko še malo »zgliham« ceno na licu mesta. Večinoma je ceneje kot preko aplikaciji.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog pišem, odkar sem dal odpoved v Hong Kongu in se odpravil potovat. Večinoma na željo družine ter prijateljev, ki so v veliki večini tujci, zato tudi pišem v angleščini in ne slovenščini.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Najbolj je brana »Trip of a lifetime« oz. zakaj in kako sem šel na pot. Presenetljivo sledijo objave o Dominikanski Republiki, Jamajki, pa moja prva objava, zakaj sem zapustil Hong Kong, o Barbadosu, o Haitiju itd. Sam sicer ne bi izbral takega vrstnega reda, ampak tako je »trg« odločil. Ne pišem na način, da bi ugajal komurkoli. Vse je dokaj spontano.

Kaj počnete, ko ste doma?

Lepo vprašanje, doma nisem bil že več kot 3 leta in ne za več kot 2 tedna. Ko se vrnem domov, imam plan ponudit moje popotniške izkušnje za vodenje malih »backpackerskih« skupin po manj obiskanih državah Latinske Amerike ter JV Azije. Veliko ljudi je malce strah samostojno potovati v lastni režiji preko držav, ki niso tako turistično razvite, zato sem prišel do ideje, da bi te ljudi združil. Da gremo na podlagi mojih izkušenj skupaj pohajat ter raziskovat na cenovno dostopen način. Nadaljeval bom tudi s trgovanjem na svetovnih finančnih trgih.

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite, oziroma delate tudi na poti?

Iz prihrankov ter trgovanja na svetovnih finančnih trgih, ampak sem uvidel, da je to skoraj nemogoče delati uspešno, ko potuješ. Z vsem, kar zahteva potovanje, enostavno ni časa za dobre analize. Za uspešno aktivno trgovanje moraš biti prilepljen na ekran računalnika nonstop, česar pa potovanje ne omogoča.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Veliko. Ko potuješ sam, ti tudi drugega ne preostane. Najbolj so se mi prirasli k srcu tam, kjer sem bil dobesedno njihov družinski gost. Velikokrat so me nahranili in ponudili prenočišče popolnoma brezplačno.

Začelo se je v Gvatemali, kjer sem nekaj časa preživel pri Janu (Slovenec, ki je živel in delal tam) in njegovi gvatemalski družini, pa v El Salvadorju, ki velja za eno najnevarnejših držav v Latinski Ameriki, kjer sem bil gost otroške psihiatrinje, ki pomaga otrokom iz revnih delov mesta. Na St. Kitts & Nevis sem bil gost sanitarnega inšpektorja, ki ga je poznal cel otok, na Granadi sem bil gost starejšega para, ki me je vzel za svojega. V Surinamu sem se imel super, ko me je Fredrik peljal tako rekoč povsod, v Gvajani sem bil gost ene izmed 5ih digitalnih forenzikov v celi državi. V Kolumbiji sem ze 4 dni gost družine Camargo, ki me je peljala na njihov vikend globoko v kolumbijske Ande. Teh izkušenj je ogromno in so tisto, kar iščem na potovanjih. Glavni trgi, cerkve in podobne zadeve me ne zanimajo preveč.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Si, ja (smeh). Včasih nisem toliko fotografiral, kot to počnem sedaj – zaradi bloga. Rad uživam v trenutku in ne preko kamere.

Kakšen tip popotnika ste?

»Go with the flow« popotnik z grobo začrtano potjo, ki mi omogoča fleksibilnost, kadar jo potrebujem. Hipi način potovanja, ko ne veš, kaj te čaka čez 3 dni, mi ni blizu.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Naj vas ne bo strah. Veliko zgodb je prenapihnjenih in statistično popolnoma nerealnih, da bi se pripetile tudi vam. Spoznal sem en kup solo popotnikov – večinoma so to ženske, ki potrjujejo to.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Na prvem mestu je zagotovo brazilski churrasco, z njihovim mesom se ne more primerjat nobena država na tem svetu. Niti Argentina in še manj Balkan, ki je pri nas tako gurmansko opevan. Na drugo mesto bi postavil Gruzijski khachapuri in na tretjem mestu bi se vila borba med brazilskim tropskim sadezem Acai, japonsko Kobe govedino ter mehiškimi tacosi & quesadillami.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Dobra dva tedna nazaj so me poskušali oropati v Kolumbiji, enako se mi je zgodilo v Vietnamu. Obakrat s kančkom sreče neuspešno. Včasih se kaj sporečeš s ponudniki ogledov oz. domačini, ki te hočejo prenesti okoli, ampak to je to. Veliko več je lepih izkušenj kot slabih.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da popotniki bežijo pred nečem in da je potrebno veliko denarja za potovat. Slovenec s povprečno plačo si lahko privošči potovanje po celi Latinski Ameriki, JV Aziji in še marsikje v lastni režiji brez večjih problemov. Smešno se mi zdi gledat te turistične pakete, ko ti hočejo zaračunat 3000 evrov za 14 dni potovanja po Latinski Ameriki. Toliko jaz zapravim v 3 mesecih tukaj in še kaj bi ostalo verjetno.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Predvsem potrpežljivosti in razumevanja do ljudi, ki mislijo/reagirajo drugače. Sem doživel situacije, ki so se mi zdele dobesedno bizarne, ampak je bilo za domačine popolnoma normalno.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Seveda je hrana prva, ki pride na misel ter občutek varnosti ne glede na to, kje si in ob kakšni uri.

HITRIH 6

Najljubša država: Med 92 državami bi težko izbral samo eno, vsaka ima svoj čar.

Najljubše mesto: Barcelona

Najljubša plaža: Ile a Vache, Haiti

Najljubša kulinarika: brazilska

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španščina

Marku lahko sledite na njegovem blogu (tukaj), na Instagramu @trader.on.the.road ali Facebooku.

Foto: Osebi arhiv Marko Slejko

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Urša Longar: “Ko gre na solo potovanju vse (ali nič) narobe, si prepuščen le sebi, kar krepi samozavest in osvobaja misli”

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.