Roadtrip

Ste že obiskali ta 4 mesta naših sosed, ki slovijo po vsem svetu?

Ideja za oddih, , , , , , ,

Le nekaj ur vožnje od doma so nam Slovencem dostopne svetovno znane destinacije. Očarljiva mesta naših sosed nas kar vabijo, da jih obiščemo. Ste obiskali že vsa? Očarala vas bodo, ne glede na to, ali se odločite za izlet ali krajše počitnice.

Ko potujemo po svetu, se nam nekaj ur vožnje, da bi videli znamenitosti, ne zdi nič posebnega. Ko smo doma, pa se komaj zavedamo, da nas do čudovitih destinacij loči le nekaj sto kilometrov. Kolikokrat se kar usedemo v avto in odpeljemo?

1. Gradec

Gradec je drugo največje avstrijsko mesto, od Maribora je oddaljeno le 60 kilometrov. Mesto ob Muri lahko obiščete ne glede na letni čas. V njem ima namreč vsak del leta poseben čar. Eden od razlogov, zakaj se odpraviti tja, je zgodovinsko središče Gradca, ki je eno od najbolje ohranjenih mestnih središč v centralni Evropi. V osrčju mesta kraljuje z gozdom poraščen Grajski hrib/Schlossberg, na katerega se je mogoče povzpeti. Gradec slovi po odlični kavi in izvrstnih muzejih. Na kavo ali po muzejih  – Gradec je vedno vreden ogleda. Kaj vse si lahko ogledate v Gradcu, preberite tukaj.

Bi izlet podaljšali za kakšen dan ali dva in ga spremenili v počitnice? Preverite odlično ponudbo namestitve v Gradcu. 

2. Benetke

Benetke so ena najbolj znanih in najbolj obiskanih destinacij na svetu. Če se je znamenito potapljajoče se mesto prej utapljalo tudi v trumah turistov, je sedaj sprehod po beneških ulicah bolj miren. Izgubite se v ozkih ulicah, sprehodite se čez najbolj znan trg na svetu, uživajte v odlični italijanski hrani in se odplejite do bližnjih otočkov. Le dobri dve uri oddaljeno mestece vas bo zagotovo navdušilo.

Bi izlet podaljšali za kakšen dan ali dva in ga spremenili v počitnice? Preverite odlično ponudbo namestitve v Mestrah. 

3. Budimpešta


Budimpešta je izredno gostoljubno in prijetno mesto. Lepa modra Donava, nešteto prijetnih lokalov in odlična hrana. Budimpešta je od glavnega mesta naše države oddaljena le 4 ure vožnje, zato je idealna ideja za izlet, a vam povemo, da boste želeli ostati cele počitnice. V Budimpešti je namreč skoraj tako romantično in navdihujoče, kot v Parizu, le da je ceneje in bližje. Kaj vse lahko v očarljivi Budimpešti počnete, si preberite tukaj. 

Bi izlet podaljšali za kakšen dan ali dva in ga spremenili v počitnice? Preverite odlično ponudbo namestitve v Budimpešti 

4. Dunaj

Avstrijsko glavno mesto je zaradi svoje bližine odlična destinacija za izletniški pobeg, ko potrebujemo premor od domače rutine. Kulturnega šoka sicer tu ne boste doživeli, gotovo pa boste uživali ob raziskovanju mesta, v katerem živi skoraj toliko ljudi kot na celotnem ozemlju naše države. Sprehodite se skozi čudovito mesto, ki je urban talilni lonec zgodovine, kulture in kozmopolitanskega življenja, privoščite si originalno Sacher tortico ali pa obiščite dunajski živalski vrt. Dunaj je odlična ideja tudi za počitnice z otroki.

Bi izlet podaljšali za kakšen dan ali dva in ga spremenili v počitnice? Preverite odlično ponudbo namestitve na Dunaju.

 

PREBERITE ŠE: To so največja jesenska praznovanja po svetu

Foto: Unsplash

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slikovit roadtrip iz Ljubljane do Norveške z manjšim proračunom #INTERVJU

Intervju, , , , , , , , , , ,

Raziskovanje severa Evrope prinaša številne imenitne razglede, velja pa, da ne gre za najcenejšo destinacijo. Kako z nekaj prilagodljivosti tudi z nižjim proračunom doživeti slikovit roadtrip iz Ljubljane do Norveške?

Kako zahteven organizacijski, časovni, energijski in finančni zalogaj je roadtrip iz Ljubljane do Norveške? Tokrat sta svojo dogodivščino z omejenim proračunom z nami delila Anamarija Truden in Žiga Rojs, ki sta se na to pot podala v ciljni ravnini študentskih let, tik preden sta začela opravljati pripravništvo za poklic zdravnice in zobozdravnika.

Kdo sta in kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva mlada novopečena (zobo)zdravnika, ki sta se spoznala preko zgodnjih jutranjih ekspedicij v hribe tekom zadnjega leta študija, največkrat kar pred kliničnimi vajami in predavanji. Sva pa ugotovila, da imava še veliko ostalih skupnih hobijev in interestov. Oba sva športna navdušenca, strastna ljubitelja dobre hrane, potovanj in fotografije. Na žalost ni dovolj dni v tednu in ur v dnevu, da bi lahko počela vse, kar življenje ponuja.

Nedavno sta se podala na roadtrip iz Ljubljane do Norveške. Kako strogo – če sploh – je bila zarisana vajina pot? Kako sta izbirala postanke in kraje za nočitev? 

Čeprav sva spontana, sva hkrati oba zelo organizirana in sistematična, pred vsakim potovanjem si ogledava kraje, kamor bi želela in si jih označiva na Google Maps. Nato pa narediva razpredelnico po dnevih, kjer vpisujeva predvideno začetno in končno destinacijo za določen dan ter kraje, ki bi jih obiskala na poti. Vsekakor je nujno, da si pred takim potovanjem vsaj približno začrtaš pot. Tako imaš nek okvir, koliko ur ti bo vzela sama vožnja, pa pohodi po hribih in nato na poti ne izgubljaš dodatnega časa še s tem. Med samim potovanjem sva seveda načrte nato vsakodnevno prilagajala vremenu, utrujenosti, času…

Kraje za nočitev, ki so bili večinoma parkirišča, plaže in gorske planote, sva med potjo poiskala preko aplikacije Park4Night, kjer so na mapi označena mesta na postajališčih in ljudje napišejo mnenja o varnosti, dostopu do vode, stranišča … Na Skandinaviji je namreč dovoljeno prosto kampiranje, kar je za mnoge izmed nas še dodaten plus!

Katere kraje vse sta obiskala?

  1. dan: Rothenburg (Nemčija)
  2. dan: Hildesheim, prihod na Dansko
  3. dan: plaža Rømø, mesto Ribe, Blåvand, Bovbjerg Fyr
  4. dan: Thy National park, Rubjerg Knude, Tversted strand, Hirstals
  5. dan: trajekt do Norveške, Stavanger, Jørpeland
  6. dan: Preikestolen, Lyseveien
  7. dan: Kjerag, Storøyne, Odda
  8. dan: Trolltunga, Lofthus
  9. dan: Bergen
  10. dan: Skjervsfossen, Flåm
  11. dan: Bakkanosi, Oldevatnet
  12. dan: Briksdalsbreen, Lovatnet, Rakssetra
  13. dan: Geirangerj, Skageflå, Trollstigen
  14. in 15. dan: Åndalsnes, Rampestrekken, Atlantska cesta, Bodø
  15. dan: prispela na Lofote: Å, Tindstinden
  16. dan: Hermanndalstinden
  17. dan: Reine, Reinebringen, Bunes beach
  18. dan: Hamnøy, Ryten
  19. dan: Skagsanden, Flakstadtind, Nusfjord, Offersøykammen
  20. dan: Leknes, Henningsvær
  21. dan: Festvågtind, Fløya, Djevelporten, Delpen
  22. in 24. dan: Volandstinden, Kvalvika, Sakrisøya, odhod iz Lofotov
  23. dan: Reipå Camping
  24. dan: ledenik Svartisen
  25. dan: Trondheim
  26. in 29. dan: vožnja preko Švedske, Copenhagen
  27. dan: vožnja nazaj preko Danske in Nemčije
  28. dan: prihod domov.

Hamnøy, Ryten

Na pot sta šla iz Slovenije z osebnim avtomobilom, v katerem sta si naredila posteljo, ob primernem vremenu pa sta tudi šotorila. Je pot do tja predstavljala velik del te dogodivščine? Koliko ur vožnje in postankov sta potrebovala do Norveške?

Definitivno lahko rečeva, da je bila celotna – 7600 kilometrov dolga pot – dogodivščina. Že sam začetek poti sva zastavila tako, da si pred Norveško ogledava države na poti, v izogib celodnevni vožnji. Tako sva se za en dan ustavila v Nemčiji, kjer sva si ogledala ambient bavarskih mestec in preizkusila piva. Sledil je tridnevni postanek na Danskem, ki naju je zelo pozitivno presenetila, sploh zahodni del, preko katerega sva potovala. Ponuja res ogromno – od čudovitih peščenih plaž, svetilnikov, konjev do barvitih vikinških mestec in odličnega sladoleda! Nedvomno bodite na preži za napisi “softis”. Prav gotovo se še vrneva, v daljši izvedbi. Do Norveške sva torej potrebovala 4 dni, vsekakor bi šlo tudi hitreje, ampak je bil tudi to del nepozabne izkušnje.

Lofoti

Kako to, da nista na sever na primer letela in Norveške raziskovala s tam najetim avtomobilom / avtodomom? Če bi pot ponovila, bi se iz vidika udobja in mraza odločila kako drugače? 

Za to odločitev je bilo več razlogov.

  1. FINANČNI: Norveška je zelo draga država in že sama letalska karta z dodatno prtljago za šotor, gorilnik, pohodniško opremo … ter najem avtomobila za en mesec, bi bila kar finančni zalogaj. Kot študenta sva namreč imela precej omejen proračun.
  2. SVOBODA: želela sva izkusiti kampiranje pod milim nebom, spanje na vrhu hriba in kuhanje razglednega zajtrka, na primer s pogledom na čudovit fjord. To počneva že od nekdaj, saj v tem neizmerno uživava in tega ne bi zamenjala za nobeno udobje.

Lovatnet

Tu je odlomek iz najinega bloga, ki to lepo povzame: “Ampak vseeno, ko sedim in poslušam glasno pogovarjanje, avte in ljudi, ki prihajajo in odhajajo, pomislim, zakaj ne hodiva večkrat v kamp, kljub vsemu udobju, ki ga ponuja. Nama je škoda denarja? Mogoče pa res. Ampak veliko raje zamenjava vso udobje za tišino, mir in čudovit razgled, ki sva ga bila deležna, ko sva divje kampirala. In čeprav se včasih prileže, da ti ni treba kuhati na vetru in pomivati posode v javnem wcju (ali pa pogosto kar s čistilnimi robčki), odlično kosilo pa ti v nekaj minutah dostavijo naravnost pred usta, ne da bi mignil s prstom, bi še vseeno vedno brez vprašanja raje izbrala to, da sva sama. Midva, ki kuhava, si prižgeva dobro glasbo, odpreva pivo in uživava v razgledu in samoti, ki je ne nudi nobena restavracija s 5-imi zvezdicami.”

Sta vse noči prespala v avtu / šotoru ali sta si kdaj privoščila tudi nastanitev?

Nastanitve so zelo drage ter te zelo ovirajo v smislu lokacije. Če kampiraš, je lahko celoten svet tvoja “postelja”. Tako se lahko zjutraj zbudiš tik pred izhodiščem za pohod in si s tem prihraniš tudi dragocen čas. A vendar sva enkrat prenočila pri sorodniku v Bergnu na Norveškem, kar je bilo zelo spontano in prijetno srečanje. Tega sorodnika namreč prej nisva poznala. Končno sva si oprala oblačila, smuknila pod topel tuš, se brezskrbno spočila in naspala … za ta enkraten obisk sva zelo hvaležna!

Kako pa je s cenami hrane, sta si veliko kuhala tudi sama? 

Če odštejemo pekarne in eno enolončnico, ki sva si jo privoščila, sva si ves čas kuhala sama, saj sva bila večino časa v naravi, kjer tudi dostopa do restavracij ni bilo. Cene v restavracijah so zasoljene, na Norveškem sva za eno enolončnico odštela 25 evrov. Na Lofotih so cene še višje – na primer 25-30 evrov za burger. Cene v pekarnah so okrog 5 evrov na cimetovo rolico, 3-4 evre za kavo.

Veliko sta privarčevala s tem, da sta hrano nakupila že doma, kuhala sama, spala brezplačno in potovala s svojim vozilom. Nam zaupata, kakšen finančni zalogaj je takšna nizkocenovna različica te poti?

Dobro sva se zavedala, da bo taka pot precejšen zalogaj in s študenskimi prihranki bi bilo težko kako drugače videti toliko stvari in biti na poti toliko časa, treba se je bilo znajti. Celotna pot je skupaj prišla 3300 evrov. Šlo bi tudi z manj, ampak sva si vseeno vsake toliko “malo privoščila”, zavila v trgovino po kakšno zelenjavo/meso ali pa v pekarno po kakšno dodatno cimetovo rolico. V ta strošek je vštet tudi nakup nosilcev za strešni kovček – 200 evrov. Sva pa imela to srečo, da nama strešnega kovčka ni bilo potrebno dokupiti, saj sva si ga izposodila od znanca. Prav tako sva imela celo pot “zastonj rent-a-car”, zahvaljujoč Anamarijinemu očetu, ki nama je posodil svoj večji avto za na pot.

To imenitno deželo sta raziskovala cel mesec. S čim se vama je Norveška najbolj zapisala v spomin?

Definitivno je obema ostalo v spominu vreme, saj je bilo zelo nepredvidljivo in, navkljub najinim pričakovanjim, večino časa deževno in oblačno. Zato sva morala kar nekaj pohodov izpustiti ali pa se z dano situacijo sprijazniti in hrabro spopasti. Za Norvežane slednje ni nič neobičanjega, pri njih velja rek: “Ni slabega vremena, je samo slaba oprema.”

Na Lofotih sva izkusila tudi 24-urno svetlobo, saj kljub temu, da je sonce zašlo, nikoli ni bilo teme. To je res imenitna izkušnja in tudi eden izmed razlogov, da sva želela tako visoko na sever. Žiga si bo Norveško definitivno zapomnil po izvrstnih pekovskih dobrotah, res imajo vrhunske rolice – tu je seznam 10 naj pekarn, ki sva jih obiskala.

Polnočno sonce ali polarni dan je značilno za vse skandinavske države, najdlje pa traja na severu Norveške, od maja do avgusta. Dramatično nasprotje polnočnemu soncu je polarna noč, ko se sonce sploh ne dvigne nad obzorje in noč traja 24 ur. Kako je to delovalo na vajino notranjo uro?

Ko sva prišla na Lofote in ob štirih zjutraj ustavila na parkirišču, nama je bilo nenavadno, da je svetlo in se ljudje sprehajajo okrog. S spanjem nisva imela večjih težav, saj sva bila vedno tako utrujena, da sva padla v “posteljo”. Všeč nama je bilo, da sva lahko izkoristila dolge dneve in hodila tudi ponoči. Na najdaljšem pohodu sva na primer šotor postavljala ob enih zjutraj – brez lučke, saj je bilo svetlo. Je pa res, da sva potem začela tudi kasneje vstajati zjutraj in si jutra vzela “bolj na izi”, saj se nama ni nikamor mudilo. 

Vseeno je vajina budilka zvonila tudi ob štirih zjutraj. Z namenom, da prehitita druge turiste, ujameta vreme ali da v dan spravita čim več ur? 

To, da se zbudiva ob 4.00 zjutraj, ni za naju nič nenavadnega, saj sva tega navajena že od doma – v hribe se je seveda treba odpraviti zgodaj! Sva pa res želela priti na vrh pred turisti, saj je turizem na najbolj obljudenih Norveških vrhovih resnično masiven. Ni nama v užitek hoditi v koloni in v vrsti čakati, da lahko posnameva fotografijo. TULE je blog o najinih petih najljubših norveških pohodih.

Svartisen (norveško črni led) je drugi največji norveški ledenik s 370 km²

Med najbolj obiskanimi in popularnimi vrhovi je na primer polica Preikestolen (tudi Pulpit Rock), ki se dviga nad fjordom Lysefjord. Prav tu na gore slabo pripravljeni instafotografi najbolj ob živce spravljajo reševalce. Sta bila tudi vidva priča pohodnikom v neprimerni obutvi, ki so za dobro fotografijo pripravljeni ogrožati življenje?

Oba sva bila prvič priča čemu takemu, saj v Sloveniji v visokogorju redko srečaš koga, ki bi bil obut v salonarje in oblečen v srajco. Bila sva res zgrožena in na trenutke naju je bilo strah za varnost mimoidočih, ki so po spolzkih skalah korakali v supergah z ravnim podplatom in se slikali na robovih prepadov.

Izjemno priljubljena točka na Norveškem je tudi otočje Lofoten. Lofoti imajo značilno pokrajino z dramatičnimi gorami in vrhovi, odprtim morjem, slikovitimi zalivi in plažami. Kaj je najbolj navdušilo vaju?

Vse! Lofoti so bili najina sanjska destinacija in še vedno ne moreva verjeti, da sva jih uspela obiskati. Definitivno sva se zaljubila v hribe, čudovite plaže s turkiznim morjem in sončne zahode.

Lofoti

Del norveške dogodivščine je zagotovo tudi opazovanje najbolj neverjetnih pojavov na svetu, eden najbolj osupljivih je severni sij. Sta ga uspela ujeti? Je pogled nanj vsakič znova tako osupljiv?

Ker sva bila na roadtripu poleti, ko je na severu svetlo brez prestanka, severnega sija nisva videla. Sva pa ga videla leto prej na roadtripu po Islandiji in prizor je bil resnično enkraten. Neverjetno je, da si lahko priča čemu tako veličastnemu in to se nama je definitivno vtisnilo v spomin za vedno. Prvega ne pozabiš nikoli.

Kateri del leta imamo največ možnosti, da ujamemo pogled na severni sij in kako se opremiti za na “lov”?

Največ možnosti je v zimskih mesecih, na skrajnem severu lahko celo že v drugi polovici septembra pa enkrat do aprila. Midva sva se opremila s telefonskimi aplikacijami – na primer Hello aurora in My Aurora. Pokažejo ti, koliko je možnosti za severni sij na mestu, kjer se nahajaš ter ob kateri uri bo to najbolj verjetno. Na Islandiji sva se večkrat zbudila ob dveh zjutraj, ker je napoved kazala, da bo takrat največja možnost za severni sij.

Kjeragbolten

V katere top 3 kraje bi se ta trenutek z veseljem še enkrat preslikala?

Islandija, Lofoti in Dolomiti, ki jih sicer obiščeva večkrat na leto.

Na poti domov sta obiskala še Švedsko in Dansko. Kakšne vtise sta pustili? 

Čez Švedsko sva se zgolj peljala, saj je bil jug Norveške poplavljen in so bile ceste zaprte. Na poti sva videla neskončen gozd, industrijo in manjša jezera – ni naju pretirano očarala. Nad Dansko pa sva bila nepričakovano navdušena. Čudovite peščene plaže na zahodu, neverjetno urejena počivališča, solidarnost in prijaznost ljudi, simpatična vikinška mesta, ekstravaganten Copenhagen in še bi lahko naštevala! Je res en tak majhen biser, ki ga ne smeš izpustiti na poti do Norveške!

Danska plaža Romo in dom na kolesih

Katere tradicionalne jedi na severu so vaju najbolj navdušile in katerih morda nimata več želje degustirati?

Ker sva varčevala in na sploh nisva hodila veliko po mestih in restavracijah, nisva preizkusila veliko tradicionalnih jedi. Še največ sva pojedla raznih pekovskih izdelkov: Skollebolle (kvašeno pecivo z vaniljevo kremo, potreseno s kokosom), kanelboller na 10001 način (cimetova rolica), svele (kot prepognjena debela palačinka, ki jo jedo s kislo smetano in marmelado).

Preizkusila sva Bacalao (enolončnica iz polenovke) ter ribji burger na Lofotih. Sva pa v trgovini kupila nekaj tipičnih norveških jedi in jih degustirala: rjavi sir (brunost), trsko, “kaviar” (namaz iz dimljenih iker trske), norveške sladkarije (Kvikk Lunsj, Smash!, Gifflar…), risgrøt (kot naš mlečni riž, ki ga postrežejo z maslom, cimetom in rozinami)… Vse jedi so nama bile okusne, ampak nisva zelo izbrična, sploh kadar sva lačna. Si pa še vedno doma kdaj pripraviva cimetove rolice po norveškem receptu.

Razgled iz Reinebringna

Pa top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Žiga: Cataplana, Ajo blanco, Raclette in nasploh vse sladice kjerkoli – trenutno imam v mislih Germknodle, taprav italijanski tiramisu, belgijske vaflje, skolebolle in pariške eclairje.

Ana: Arroz Negro, Španija, Bacalhau à Brás, Portugalska i Ropa Vieja, Kuba.

Sta imela na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Če bi izpostavila eno samo, je to definitivno, da sva bila priča zaroki na vrhu hriba Ryten na Lofotih ob sončnem zahodu in sva jo tudi fotografirala. To je bilo res eno najlepših in nepozabnih doživetij. Več na blogu TU.

Zaroka neznancev na vrhu hriba Ryten na Lofotih

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Oba obožujeva fotografijo in imava fotoaparat ves čas s seboj, odgovor je torej preprost NE.

S čim se sicer ukvarjata, ko sta doma in na kakšen način si financirata svoje poti? 

V času potovanja sva bila oba še študenta – Anamarija medicine, Žiga pa dentalne medicine. Med absolventom sva delala preko študentskega servisa in pridno varčevala celo leto, da sva na koncu lahko izpeljala to nizkocenovno različico roadtripa. Ukvarjava se še s fotografijo in pisanjem bloga na najini spletni strani, ampak je to zaenkrat le dodatna dejavnost, ki nama ne prinaša zaslužka in jo opravljava zgolj za najino dušo.

Hermannsdalstinden je najvišja gora na otoku Moskenesøya. Nahaja se v arhipelagu Lofoti.

Kje smo vaju ujeli tokrat in kaj je v vajinem bližnjem načrtu dogodivščin? 

Trenutno sva ravno prišla iz Šmarne gore in se dogovarjava za jutrišnji zahod v hribih. Sedaj, v obdobju pripravništva, imava veliko manj časa kot sva navajena iz absolventskih dni. Se še malenkost loviva in navajava na ta novi način življenja. Sva zelo spontana in nerada preveč planirava vnaprej, zato se ponavadi za krajše pobege in izlete odločiva par dni – ali par ur – prej. Večjih potovalnih ekspedicij na žalost trenutno nimava, se pa nekaj večjega kuha za obdobje po pripravništvu – kaj, pa naj zaenkrat ostane še skrivnost.

Plaža Kvalvika

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Mogoče tale odstavek iz bloga: Ko sva zaradi stiske s časom tekla na ledenik, sva na poti srečala gospoda, ki nama je rekel: “Are you in a hurry?” (op.p “Se vama mudi?”). Nato sva se veliko pogovarjala o tem. Res naju je zadelo. Sva vendar na dopustu, čemu tak tempo in hitenje? Najprej hitenje da prideva do Norveške, nato do Lofotov, zdaj zaradi poplav in službe, ki naju čaka hitenje domov… Kdaj pa se ustaviš in dejansko uživaš v trenutku? Zakaj bi moral vsako minuto dneva natrpati s plani, če to počneš 365 dni na leto. Res so bili eni najboljših dnevov, ko sva imela le eno ali dve stvari na urniku ali pa sva bila prisiljena se ustaviti (zaradi vremena, trajektov…) in upočasniti. Da sva si vzela čas drug za drugega, se spočila, pojedla dobro hrano, spila kakšno pivo… malenkosti, ki v bistvu niso malenkosti. Roadtrip niso namreč le stvari, ki jih vidiš, ampak tudi posebni trenutki, ki jih doživiš, ljudje, ki jih spoznaš, zgodbe, ki nastanejo in si jih zapomniš bolj, kot vrhove, ki si jih obiskal.

Henningsvær je ribiška vas, ki se nahaja na več majhnih otokih ob južni obali velikega otoka Austvågøya v Lofotskem arhipelagu.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

  1. Skromnosti. Ker sva bila že parkrat na potovanju v avtomobilu z omejenimi dobrinami, sva na koncu vedno znova ugotovila, kako malo stvari potrebuješ in kako potratni smo v normalnem življenju z njimi. Na primer z izmišljanjem glede hrane, razsipnosti z vodo, velikimi stanovanji, ogromno materialnimi stvarmi…
  2. Majhnosti.
  3. Prilagodljivosti – tako vremenu kot tudi partnerju in počutju.
  4. Uživanja v trenutku.
  5. Hvaležnosti. Razumeva, da sva zelo priviligirana, da lahko kaj takega izkusiva.

Dom za eno noč na poti na Hermannsdalstinden

HITRIH 6

Najljubša država: Islandija. Zaenkrat, ampak morava obiskati še veliko drugih!
Najljubše mesto: Ana: Maastricht, Nizozemska / Žiga: Copenhagen, Danska.
Najljubša plaža: Ana: Kvalvika, Lofoti / Žiga: Diamond beach, Islandija.
Najljubša kulinarika: domača, oziroma kar si pripraviva sama.
Naljubši način transporta: Ana: peš /  Žiga: avtomobil, saj uživam v vožnji – kadar ni gneče.
Najljubši jezik: slovenščina, ker jo le malo ljudi po svetu razume.

Anamariji, Žigu in njunim dogodivščinam lahko sledite na Instagramu: @anamarijatruden in @rojsziga. Na njuni spletni strani ujamete predstavitveni video njunega roadtripa, v januarju pa bosta imeli v Ljubljani tudi potopisno predavanje – za podrobnosti ju spremljajte na omenjenih kanalih.

Rakksetra

FOTO: Anamarija Truden in Žiga Rojs/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

POTOPIS: Roadtrip z avtom iz Slovenije do Skandinavije

Intervju, , , , , , , , , , , ,

Vas mika roadtrip do Skandinavije? Tokrat se je na takšno dogodivščino s svojo družino podala Lara Rojc. Na pot so šli kar z osebnim avtomobilom, za njimi pa je v 16 dneh potovanja kar 6.700 prevoženih kilometrov in 10 različnih držav.

Roadtrip do Skandinavije je dolga, a izredno pisana pot, ki prečka številne obiska vredne dežele. Na katerih imenitnih razgledih so se ustavljali, koliko vnaprej so vedeli za svoje postanke, kakšen strošek je takšna pot in kaj bi danes naredili drugače? Berite naprej!

Kdo ste, kako bi se opisali tistim, ki vas še ne poznajo in s kom ste šli na pot?

Sem Lara, mama in žena, v zrelih letih, z razgibano službo in številnimi hobiji. Z možem sva starša dvema čudovitima otrokoma, med katerima je kar 20 let razlike. Sin je že odrasel, hči pa je stara devet let. Izogibam se kalupom in rada ignoriram pričakovane norme ravnanja ter razmišljanja, čeprav je moje poklicno delo povsem prepleteno z zakoni, kodeksi in hierarhijo. Živim v Celju, a sem po prepričanju deklariran otrok sveta.

V prostem času mi največjo strast predstavljajo potovanja in fotografija. V fotografiji sem preizkusila in dosegla marsikaj, vendar sem z rojstvom hčere sistem prioritet obrnila na glavo in ljubezen do umetnosti prestavila v drugi plan. Nekoč sem se preizkušala v pisanju bloga, zadnja leta pa najbolj uživam v dokumentiranju in zapisovanju utrinkov z naših poti, ki jih delim na socialnih omrežjih. Zelo sem vesela odzivov mnogih, ki me kontaktirajo za nasvete ali pa zato, da mi povedo, kako jih razveseljujem in navdihujem s svojimi objavami. Potujem z družino, najrajši z letalom nekam daleč stran, nekje vmes pa se po novem potolažim z roadtripi, na katere občasno vzamemo še našo psičko. Tokrat smo šli zaradi polarnega mraza na pot brez nje, torej v troje.

Koliko dni, kilometrov in držav ima tokratni roadtrip do Skandinavije?

6.700 prevoženih kilometrov v šestnajstih dneh, zapeljali pa smo se skozi 10 različnih držav.

S kakšnim prevoznim sredstvom ste šli na pot, kje ste spali in koliko vnaprej ste te nočitve predvideli/rezervirali?

 Na pot smo šli z Renault Capturjem. Moram dodati, da smo avto kupili zgolj kot prevozno sredstvo, mišljeno je bilo, da se bomo vozili na bližnja letališča in nismo niti razmišljali o roadtripih. S kovidom pa so se stvari spremenile in nekoč strastni raziskovalci daljnih dežel smo se bili primorani prilagoditi novim okoliščinam. Zaradi omejitev in odpovedi letov smo začeli pogosteje raziskovati svet z avtomobilom in z našim smo v zadnjih treh letih naredili precej kilometrov. Sicilija, Romunija, Kalabrija, Nizozemska, Apulija, Albanija, pa rekordnih 9000 km do vzhodnih pokrajin Turčije in preko 6700 km do roba polarnega kroga, to so destinacije, ki jih moram omeniti.

Mož sicer vsakič, ko tlači stvari v (premajhen) prtljažnik, prisega, da je bil to naš zadnji roadtrip s Capturjem, pa do naslednjič k sreči pozabi. Hkrati pa ugotavljava, da je naš avto dovolj majhen, da lahko prevozimo vsako, tudi najožjo italijansko ulico, ravno prav visok, da se z lahkoto zapeljemo čez največje luknje na makadamskih cestah, toliko trpežen, da ga je mogoče spraviti v pogon pri -29 stopinjah in prepoceni, da bi nas moralo skrbeti zanj, saj ne more biti zanimiv lopovom.

Nočitve smo tudi tokrat iskali sproti, večinoma preko aplikacije Booking, običajno pod večer, ko smo vedeli, kako daleč bomo prišli vsak posamezen dan. Opozarjam, da ta pristop prakticirate samo, če ste ga vešči in če se ne obremenjujete s tem, da še uro ali dve pred prihodom ne veste, kje boste tisti dan spali! Mi to počnemo redno, povsod po svetu, imamo o tem cel kup anekdot in bom verjetno nekoč napisala knjigo, kaj vse se nam je že zgodilo. 

Ste si načrt poti zarisali že doma in kako strogo ste se ga na koncu držali? 

Nikakor. Zavedanje, da se lahko zgodi karkoli in to, da nikoli ne vemo, kako se bo naredil dan, je največji čar naših poti. Najbolj divji in nori časi za potovanja so bili pred dobo digitalizacije. S pojavom pametnih telefonov in vseh mogočih aplikacij pa je postalo potovati čisto preveč enostavno. Ampak na koncu dneva so umazana stopala in razmršeni lasje tisti, ki pospešijo bitje srca in v nas budijo radost. Obožujem improvizacije ter bizarne, morda celo nevarne situacije. S takšnim razmišljanjem spoznaš najboljše ljudi, pridobiš življenjske izkušnje, doživiš najbolj nore trenutke, priletiš v najbolj nemogoče situacije in ustvariš nepozabne spomine.

Zato smo se tudi tokrat na pot odpravili brez načrtovanja. Na navigaciji sem sicer preverila, kje se pride do Rovaniemija in odločili smo se, da se zapeljemo proti severu preko Baltskih držav, o poti nazaj pa nismo niti razmišljali. Tisti petek popoldan po službi smo spakirali najnujnejše, zaspali za nekaj ur, zgodaj zjutraj vklopili navigacijo, ki je kazala 2850 kilometrov do Rovaniemija (za občutek – do Londona nas loči »le» 1600 km!) in se podali novim dogodivščinam naproti.

Laponska

Kakšen finančni zalogaj je takšen roadtrip do Skandinavije?

Tako čez palec lahko rečem, da nas je 16-dnevni roadtrip prišel približno toliko, kot bi nas stal zgolj 3-dnevni obisk Rovaniemija (oz. Božičkove dežele) v organizaciji turistične agencije. V obeh primerih je govora o porabljenih približno 4.500, morda 5.000 evrih za tri osebe. Ampak to je okvirno, ker se potrebe, interesi in zmožnosti posameznikov zelo razlikujejo. Na naših poteh ne beležimo stroškov, niti se ne trudimo, da bi zapravili minimalno.

Kateri so top 3 kraji, razgledi ali stvari, ki ste jih doživeli na tej poti? 

Vsekakor je bilo opazovanje polarnega sija in vožnja z jeleni na lesenih sankah čez zasneženo, ledeno mrzlo zimsko pokrajino tisto, kar smo doživeli prvič in je preseglo vsa naša pričakovanja.

Sicer pa je bila pot tako raznolika in države dovolj drugačne med sabo, da bi težko izpostavila, kaj je bilo najlepše; vsekakor pa smo videli in doživeli izjemno veliko. Pot smo začeli v Sloveniji, se zapeljali čez Avstrijo na Češko, naredili prvi daljši postanek v Ostravi, kjer smo se najedli cmokov, sledila je Varšava, ki je bila še vedno praznično okrašena in smo lahko drsali sredi glavnega trga ter se pogreli z vročim grogom. Pot smo nadaljevali preko Litve, kjer smo občudovali kulturno središče Kaunas in preizkušali jedi iz divjačine, sledila je latvijska prestolnica Riga s čudovitimi stavbami in bogato založeno tržnico z morskimi dobrotami. V Estoniji smo prespali v Talinu, v tradicionalni estonski leseni vili s savno ter se prebudili v novo jutro ob glasnih krikih galebov. Potem ko smo si ogledali Talin, smo se s trajektom zapeljali na Finsko. Helsinki so nas navdušili s tradicionalno tržnico, arhitekturnimi presežki in savnanjem na prostem pri 0 stopinjah.

Laponska: vožnja z jeleni na lesenih sankah čez zasneženo, ledeno mrzlo zimsko pokrajino.

Pot smo nadaljevali čez zasneženo, zimsko pokrajino, prekrito z zaledenelimi jezeri, smrekovimi in brezovimi gozdovi ter redko posejanimi barvitimi lesenimi hiškami proti arktičnemu krogu. V Rovaniemiju smo obiskali Božička, spoznavali laponsko kulturo v fantastičnem Arktikumu, severni jeleni so nas vlekli na lesenih sankah pri ledenih – 29 stopinjah po zasneženi pokrajini, navdušili so nas severni sij, vprega s huskyji, novi finski znanci in še marsikaj.

Pot smo okrog Botnijskega zaliva nadaljevali na Švedsko, raziskovali prazne obale ob zaledenelem morju in se za dolg dan in pol ustavili v Stockholmu, kjer smo se zapeljali z ladjico po vodnih kanalih, obiskali dva zanimiva muzeja in se sprehodili po ulicah slovitega Gamla Stana. S Švedske smo se po 16 kilometrskem mostu, ki je delno speljan kot tunel pod vodo, zapeljali na Dansko in se v dnevu in pol navdušili še nad Copenhagnom. Zapeljali smo se še čez en most presežkov, ki povezuje danska otoka Funen in Zelandija ter nadaljevali pot preko Nemčije proti domu. Težko je toliko dobrega razvrstiti na prioritetno lestvico …

Severni sij, ki vzame sapo.

Če bi šli danes še enkrat na roadtrip do Skandinavije, kaj bi storili drugače?

Prav nič ne bi spremenila, ker je bilo potovanje kljub surovim zimskim razmeram sanjsko in popolnoma drugačno od vsega, kar smo doživeli do sedaj … in verjemite, da smo doživeli že marsikaj! Se bom pa naslednjič prepustila lepoti trenutka in uživala tudi na vseh samotnih, zasneženih in ledenih cestah, na katerih sem zaradi prometnih znakov, ki so opozarjali na nevarnost naleta losov in severnih jelenov, trepetala, kdaj bo kakšen skočil pred avto. Novi finski znanci so nas ob večernih druženjih podučili, kako se ob trčenju izogniti temu, da ti los pade na avto in te s svojo težo ubije. Upam, da ne pozabimo do naslednjič …

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Če kdo okleva – nikar! Zapeljite se v zimsko pravljico, pot je noro zanimiva, na trenutke naporna, pa vendar polna presežkov. Nikar ne dvomite, v prtljažnik vrzite verige, imejte v avtu na zalogi nekaj hrane in tople pijače, morda kakšno odejo in obvezno spremljajte vremensko napoved!

Sama nisem zasledila, da je šel kdo iz Slovenije na primerljivo pot v zimskem času na podoben način. Prav zato z veseljem delim našo izkušnjo. Da povem, da se da oz. da je izvedljivo, če imaš rad izzive. Naš pomislek pred potjo je bila nepredvidljivost vremena v arktičnem krogu v najhujši zimi, v najhladnejšem mesecu, ko je na cestah debela plast ledu in snega. Cest na severu namreč ne plužijo in posipavajo s soljo, kot smo tega vajeni pri nas. Dvome o sprehodih po mestih v ledenem in vetrovnem vremenu pa sem odganjala z rekom, da ni slabega vremena, so samo slaba oblačila. In res – oblečene v več plasti toplih oblačil nas ni prav nič zeblo, je pa bilo zelo zamudno in hkrati zabavno nadeti nase vse pripomočke, ki so nas ščitili pred mrazom.

POTOPIS

DAN 1: vožnja čez Slovenijo, Avstrijo in Češko, nočitev blizu Varšave

 Potem ko smo iz omar pobasali vse najtoplejše kose oblačil, kupili verige za avto, si v knjižnici izposodili tričetrt metra knjig, v žaru borbe zagrabili še dve topli odeji in se poslovili od naše Ree (ne, ta pot bi bila prehladna zanjo), smo v mrzlem, sivem jutru začeli z našo novo avanturo. Snežinke so rahlo poplesavale v zraku, ko je navigacija pokazala 2868 km in 34 ur direktne vožnje, s Petrom pa sva se že “nevemkoličkič” pogledala izpod čela; že od takrat, ko smo se odločili, da se podamo na to pot, nama kljuva po mislih: “A nam je tega treba? A nismo mi rojeni za v tople, divje kraje? A smo normalni, da gremo iz hladnega v še bolj hladno?” In potem tisti alter ego: “Ja, je treba. Enkrat v življenju je treba srečati severne jelene, občudovati polarni sij in se prepustiti skrivnostnim silnicam severnega polarnega pola.”

Ostrava, Češka

Ker pa je na sever leteti preenostavno, se bomo gor prebijali z našo ljubo “Cevo”, kot je nekoč po začetnih registrskih označbah ljubkovalno poimenovala naš avto Anuška. Prvi dan smo prevozili Slovenijo, Avstrijo in Češko ter pod večer omagali blizu Varšave. Ne, ni nam bilo dolgčas in pot se ni prav nič vlekla. Zabavali smo se ob učenju najdaljše Finske besede, ki ima 48 črk in smo jo izgovarjali celih 8 sekund. Neee, nismo si je zapomnili, ugrofinski jeziki so izjemno težko učljivi! Vmes pa dobra glasba, postanki v krajih, ki smo jih prevozili, prebiranje pravljic in literature o krajih, kamor nas vodi pot in takole … ubili smo prvih 1000 kilometrov.

DAN 2: Varšava, Poljska

Varšava. Naš prvi daljši postanek na poti. Pričakovali smo sivo, dolgočasno mesto. Ampak kdo bi si mislil, prestolnica Poljske poka po šivih od silne energije! Kljub mrazu, snežinkam, vetru in oblačnosti se nam je odkrila v vsem svojem šarmu. Tu je še vedno vse okrašeno, sredi najlepšega trga lahko drsaš in hkrati uživaš v pogledu na stavbe z barvitimi fasadami.

Z vseh vogalov se vije sladkast vonj po kuhanih pijačah, na stojnicah ponujajo obložene kruhke z različnimi namazi, možakar v starinskih oblačilih vrti lajno, najprestižnejša mestna ulica Krakowskie Przedmieście je polna sprehajalcev, krčme pa nudijo okusno lokalno hrano. Pieroge z raznimi nadevi, rdeči boršč, klobasice na pečeni čebuli, rženi kruh in jabolčna pita z vanilijevo kremo, pa kompot iz suhega sadja, to so bili danes naši favoriti. In kot da vse to še ni bilo dovolj, naenkrat so ulice preplavili tekači vseh starosti, nekatere so spremljali kužki, druge otroci na skirojih, tretji so pred sabo potiskali otroške vozičke. Kakšnih 5000 jih je bilo in energija je eksplodirala v nebo. Za nekaj deset korakov smo se jim pridružili, nato pa spet zdrsnili v raziskovalne tire. Ja, danes je bil dan za užitek in veselje. Barve, ples, tek, drsanje, okusna hrana in smeh. Čisti hedonizem!

Zgodovino smo tokrat pustili ob strani; Varšava je bila namreč v drugi svetovni vojni razdejana, uničena in razvrednotena do obisti. Tako zelo, da so po koncu vojne morali mesto ob Visli zgraditi čisto na novo. Zelo verjetno se nekoč vrnemo. Da poiščemo opomine. Muzeje. Spomenike. Grobišča. Se naučimo kaj novega. In prisluhnemo klavirskemu koncertu na Chopinove note v enem izmed lokalnih barov.

Zdaj pa hitimo dalje, ostalo nam je še skoraj 2000 kilometrov …

DAN 3: Kaunas, Litva 

Zbudili smo se v oblačno, zasneženo jutro, nestrpni v pričakovanju, kako se bo naredil nov dan. Včeraj smo se iz Varšave premaknili v Kaunas, drugo največje litvansko mesto in evropsko prestolnico kulture 2022. Snežinke so poplesavale po zraku in veter je bril okrog vogalov, ko smo se podali v raziskovanje mesta na sotočju dveh največjih litvanskih rek Nemen in Neris. Kaunas je že pred 2. sv. vojno slovel zaradi bogatega kulturnega in akademskega življenja, gradnje stavb v arhitekturnem slogu art déco, notranjega oblikovanja in kavarniške kulture. Tudi tokrat nas je spremljala sreča; sneg je rahlo, ravno prav pobelil vrhove streh, zelenje v parkih in mestne ulice. Kot bi se nekomu razsul mleti sladkor … res, vrhunsko!

Po naključju smo našli prijetno krčmo z divjačinskimi jedmi in si dali duška. Meso divjih vran je tukaj specialiteta, ampak smo se mu z največjim veseljem odrekli. Je bilo dovolj drugih, bolj konvencionalnih, pa vendar drugačnih dobrot. Npr. Firminis Medžiotoju užeigos sultinys su piragélyu. Še sreča, da obstajajo prevajalniki! Čista divjačinska juha z mesno pito … božansko! Pot proti Latviji smo nadaljevali z ovinkom skozi eno najstarejših litvanskih mest Kedainiai, po poti pa občudovali lokalno arhitekturo še iz nekih drugih časov: med kilometri polj in travnikov so nas razveseljevale redko posejane hiške, prevlečene z lesom različnih barv, pa tudi kak mlin na veter se je našel vmes. Začelo se je temniti, ko smo pripeljali v Rigo. Prvi obhod mesta nas je pustil odprtih ust in nestrpno čakamo nov dan, da se prepustimo utripu in lepotam glavnega mesta Latvije. Čudovito je tu in zdi se, da smo na poti že tedne, toliko lepega smo videli in doživeli v zgolj treh dneh. 

DAN 4: Riga, Latvija

Dan smo začeli na eni izmed največjih pokritih tržnic v Evropi in uživali v okušanju in nakupovanju baltiških dobrot. Prekajene ribe, morska trava v solati, baltiški rženi kruhki, pite, kaviar, med, slavni liker Riga Black Balsam, nakit iz jantarja, volneni izdelki … Vse je šlo z nami in komaj smo se zadrževali, da nismo pokupili še več. Kakšen užitek in privilegij se je sprehajati med stojnicami, ki se šibijo od dobrot, ki smo jih do sedaj videli le na fotografijah! In potem Riga s svojim starim mestnim jedrom. Čisto nas je prevzela! Ne najdem besed, s katerimi bi opisala to slikovito latvijsko prestolnico, ki se vse od leta 1201 bohoti ob reki Daugava, kakih 15 km pred izlivom le-te v morje. Danes živi v mestu kar tretjina vseh prebivalcev Latvije, kar je še zmeraj manj kot 700.000!

Mestno jedro je mešanica različnih arhitekturnih stilov in skorajda brezglavo smo tavali od ene do druge slavne zgradbe v želji, da se naužijemo pogledov na fantastično mešanico slogov, ki kažejo na to, kako dolgo in bogato zgodovino skriva v sebi ta baltska prestolnica. Nekje vmes smo se pogreli z okusnim borščem, serviranim v skledicah iz rženega kruha.

In že smo hiteli dalje, se povzpeli na zvonik Petrove cerkve in vzdihovali ob pogledih na mesto še s ptičje perspektive. Ravno pravi čas, da smo ujeli poglede na staro mestno jedro, ki se je kopalo v šibki oranžni zimski svetlobi zahajajočega sonca. Zares veličasten zaključek še enega čudovito preživetega dne … In že smo se zapeljali mimo Riškega zaliva in naprej proti severu, da še isti večer ulovimo novo državo na poti, Estonijo. Talin, pripravi se, mi prihajamo!

DAN 5: Talin, Estonija 

V Talin smo prispeli pozno pod večer, kar pa nas ni ustavilo, da si ne bi prižgali savne v našem novem apartmaju, ki je bil, mimogrede, bahavo razkošen. Še bolj kot to pa nas je navduševalo, da spimo v čisto pravi estonski leseni vili iz nekih davnih časov. Pravljično! Jutro je razkrilo čudovito druščino raznobarvnih lesenih baltskih vil in kar težko se je bilo upirati pogledom skozi okna na okoliške lepotice. Potem so se začeli v daljavi oglašati še galebi in zaokrožili fantastično uverturo v nov dan. Peš smo se odpravili do starega mestnega jedra, ki je na običajno sredino jutro delovalo zelo umirjeno, na trenutke celo zaspano. Delal se je sončen dan, čeprav so napovedovali snežne plohe.

Talin je tako prijetno mestece. S krasno katedralo, zgrajeno v ruskem ortodoksnem stilu. Z najstarejšo, še vedno delujočo lekarno Raeapteek. S slavno čokoladnico Kalev, znano po najboljšem marcipanu v Estoniji. S številnimi bari in lokali, v katerih ponujajo lokalne specialitete. Tudi ruske. Danes je bila zmagovalka dneva juha Soljanka, krepka enolončnica z mesom, zelenjavo, gobami, olivami in koprom, nekoč zelo priljubljena tudi v Vzhodni Nemčiji.

Pozno popoldan je bil čas za premik in spet smo imeli srečo. Trajekta za Helsinke nismo vnaprej rezervirali, pač pa smo se zapeljali direkt v pristanišče in komajda uspeli kupiti karto, ker so bile linije polno zasedene. Gospa na “rampi” je bila čisto zares zgrožena, kako smo lahkomiselni, ker nismo kupili karte vnaprej preko spleta. Seveda, smo v Estoniji, najbolj digitalizirani državi v Evropski uniji … Devetnadstropni trajekt z igralnimi avtomati, brezcarinsko prodajalno in bari je bil naložen do konca. No, zgodbe o Fincih, ki prihajajo v Estonijo po cenejši alkohol, pa so verjetno vsem poznane. Eden od njih me je hotel po vsej sili prepričati, da z njim spijem nekaj požirkov jagodne vodke; obupal je šele potem, ko sem vztrajala, da z mano govori angleško, ker ne razumem finsko. Tako smo se vendarle prestavili v Helsinke in ja, zdaj gre zares, pred nami je samo še okoli 800 km vožnje do severnega polarnega kroga.

DAN 6: Helsinki, Finska

Finska je fajn. Zagrabila nas je že kar prvi dan. Vse je tako enostavno. Drugačno. Polno ponavljajočih vzorcev in hkrati čistih linij. Prav zares smo navdušeni. Savnanje in kopanje pri vetrovnih 0 stopinjah na prostem, v samem srcu prestolnice. To si bomo zapomnili. Pa vse presežke skandinavskega oblikovanja, kamorkoli se ozreš: arhitekturo, modo, način življenja, razmišljanja, trende. Celo javna stranišča znajo biti nekaj posebnega.

Tržnica s svežo hrano in bogato tradicijo vse od davnega leta 1889. Tu se jedo medvedi, losi, beluge, jeleni, lososi, školjke, rakci, siri in kaviar. Runebergintorttu. Pecivo z marmeladnimi kapicami. Leipäjuusto. Ribja pita. Made keitto. Sezonska ribja juha s krompirjem, korenjem in koprom.

Made si bomo zapomnili. Prodajalka laponskih potez nas je podučila, da je made finska riba, za katero je prav zdaj – in samo zdaj, v januarju in februarju, lovna sezona. Made je na pogled neprivlačna, sluzasta, s črnimi pegami, a božanskega okusa. Postreže se s kislim rženim kruhom, ki je v teh koncih stalnica. In kaviar … tu se okuša kar na žlice.

Nekje vmes pa tople kučme, pisane pletene nogavice, jelenje kože, zeleni tramvaji, Marimekko, mogočna glavna železniška postaja, vandranje po ulicah in mi, srečni in hvaležni, ker nam je bilo dano ujeti lokalni utrip nekih novih zemljepisnih širin. Pa čeprav zgolj za en dan.

DAN 7: proti Laponski!

No, takole, pa nam je uspelo! Laponska, o kateri sem kot majhna deklica sanjala ob listanju Disneyevih knjig, nas je danes pričakala v vsej svoji lepoti. Ni se še začelo daniti, ko smo se odpravili na 850 km dolgo pot iz Helsinkov. Pospremilo nas je nekaj lahkih, puhastih snežink, ki so lahkotno poplesavale okrog nas kot najbolj krhke balerine.

Finska je res neverjetna. Izjemno privlačna je v svoji enostavnosti in pot proti severu je hitro minevala. Ne moreš se naveličati pogledov na nepregledno množico zasneženih dreves. Smreke so postajale z vsakim prevoženim kilometrom bolj in bolj obložene s snegom. Kmalu so se jim pridružile breze, zaledenela jezera, tu in tam pa celo osamljena barvita hiška ali dve.

Cesta je postajala vse bolj zasnežena in ledena, avtomobili vse redkejši in pokrajina vse bolj bela. Ko se je nebo obarvalo v nikoli prej videne odtenke modre, lila in oranžne barve, smo vedeli, da je arktični krog blizu. Zelo blizu. Table z opozorili pred “nevarnostjo” severnih jelenov so bile vse pogostejše. No, danes smo občudovali samo te, narisane na prometnih znakih, ampak jutri je nov dan. V daljavi smo sicer videli dva, pa še ta sta se pasla ob gospodarskem poslopju. Mimogrede, Laponska, ki se razteza čez tretjino Finske, nudi zavetje več kot 200.000 severnim jelenom in je dom za 180.000 prebivalcev.

V Rovaniemi smo pripeljali pozno pod večer in v našem začasnem domu nas je že čakala ogreta savna. Gostitelj nas je opozoril, da se bodo temperature te dni spustile do – 25 stopinj in da moramo biti nanje dobro pripravljeni. Po obredu savnanja pa nam ni dalo miru. Aurora borealis. Te dni so razmere obetavne in gostitelj nas je napotil na lokacijo, ki jo domačini ljubosumno čuvajo zase. Nismo še dobro izstopili iz avta v mrzlo noč, ko nas je v daljavi pozdravil šibek sij, bolj viden skozi lečo telefona kot s prostim očesom. Rezki mraz in utrujenost sta naredila svoje, vrnili smo se na toplo in ja, danes bo spanec sladek. To, kar se nam je zdelo še nekaj dni nazaj tako daleč, držimo danes v naročju …

DAN 8: Božičkova vas, Rovaniemi, Laponska

Ponoči je temperatura padla na – 25 stopinj in pošteno je škripalo pod nogami, ko smo polni pričakovanj hiteli k Božičku. Božičkova vas pri Rovaniemiju, glavnem mestu Laponske, je kraj, ki te popelje v otroštvo. Kljub temu, da je zelo potrošniško naravnana, nas obisk ni pustil ravnodušnih. Četudi je februar. In še 324 dni do naslednjega božiča. Anuški so se svetile oči, ko je sedela ob Božičku in dvomi o tem, ali sploh obstaja, so se v trenutku razblinili. Poiskali smo še navidezno črto, ki loči severni pol od preostalega sveta in jo navdušeno preskočili, pa smo že hiteli na farmo, kjer se tradicionalno, iz roda v rod, ukvarjajo z rejo severnih jelenov.

Kljub divjim – 29 stopinjam smo neučakano sedli v lesene sani, pokrite s kožo in se prepustili vleki v vpregi severnih jelenov skozi zamrznjeno, osupljivo lepo laponsko pokrajino. Pogreli smo se ob ognju, s čajem in cimetovimi rolicami v rokah, ter ob poslušanju zgodb o življenju in dogodivščinah novodobnih pastirjev. Mimogrede, v teh koncih živi okrog 20.000 severnih jelenov in skoraj vsak ima svojega lastnika farmerja. Ta čez zimo poskrbi zanje, jih hrani in varuje pred napadi volkov, kojotov in medvedov. Ko se sneg stopi, pa se severni jeleni vrnejo na prosto, v naravo. In jeseni spet pridejo v zavetje, tokrat še v večjem številu, z mladiči.

Zvečer nas je obiskal naš finski gostitelj in klepetali smo o življenju v teh krajih. Ja, že čutim: kljub strašnemu mrazu nam tale Laponska vztrajno leze pod kožo …

DAN 9: Laponska

Novo jutro je prineslo otoplitev na samo – 9 stopinj in zdelo se nam je prav prijetno tam zunaj. Neverjetno, kako hitro se človek prilagodi na mraz! Drobne snežinke so poplesavale po zraku in se le stežka odločile, da se spustijo na tla, medtem ko smo hiteli proti Arktikumu, muzeju, namenjenem spoznavanju kulture Sámijev, avtohtonega ljudstva, ki poseljuje Laponsko. V teh koncih je velika težava, da so zanimivosti odprte le nekaj ur čez dan in ugotovili smo, da bomo z našim tempom skozi muzej prepozni še za obisk arktičnega zoo-ja v uro oddaljeni Ranoi. Ampak Finci so ljudje, ki ti vedno olajšajo zadeve. Gospa na blagajni je nekaj napisala na kartonček in rekla, da se lahko vrnemo v Arktikum kadarkoli.

In že smo hiteli proti Ranoi, da spoznamo živali severnih krajev. Ker pa so debele zaplate snega pokrajino po poti delale izjemno zanimivo, smo se kar naprej ustavljali. Konji, lesene samotne hiše, zasnežena drevesa, kupi lesa, zaledenela jezera … ne moreš se kar ravnodušno odpeljati mimo, verjemite! Sicer pa je kar 88% Finske je pokrite z gozdovi, poleg tega imajo 188.000 jezer! Voda je v večini njih pitna, znanstvene raziskave pa so pokazale, da je v nekaterih jezerih celo 100 x bolj čista kot ustekleničena voda! Polarnega medveda nismo uspeli videti, nas je pa zabaval rjavi medved, ki je samo za nas legel na hrbet in se valjal po sveže zapadlem snegu.

Proti večeru smo se vrnili v Arktikum in ugotovili, da spet ne bomo uspeli pogledati vsega, kar nas zanima. Ampak Finci res ne komplicirajo. “Vrnete se lahko v torek, kar na iste karte, jutri je muzej zaprt”, je povedala gospa na blagajni, s katero smo medtem postali že kar nekako domači. Zamenjali smo tudi nastanitev. Prvo smo morali danes izprazniti, ker smo imeli rezervirano samo za dva dni. Odločili smo se, da podaljšamo še za dva dni in naš gostitelj Rauno nas je namestil v svoje ogromno stanovanje v centru mesta. Prelepo je opremljeno in polno umetnin; kako tudi ne, ko je njegova partnerica Sini znana finska umetnica. Jutri imamo spoznavni večer in zdi se mi, da bo še veselo …

DAN 10: Še vedno Laponska!

En tak dan, ko smo počeli vse in hkrati nič. Dan, ko smo se brez pravih planov prepustili radostim severa in se potopili v ledeno pravljico. Spletli vezi z novimi finskimi znanci.

Dan, ko smo v nemogoče oblačni noči iskali severni sij. Čeprav smo vedeli, da ga ne bo. Ampak nemogoče poti so tiste, ki si jih zapomniš za vedno. Tiste, ki nas ženejo naprej. Budijo radovednost in povzročajo nemir. Zahtevajo kreativnost. In pripravljajo nove zgodbe. Zdaj vemo, da nas Laponska čaka. Nekoč se vrnemo v času belih noči. Rauno in Sini nas bosta pospremila visoko na sever. Tja, kjer še ujameš tradicionalni način življenja Samijev. Morda pa še prej prideta onadva k nam, v Slovenijo. Kdove, kako nas bodo nosile poti in kdaj se znova objamemo! Zagotovo pa spet pride ta dan … enkrat.

Ja, tako se zakotali en tak dan, ko si še ne želiš oditi stran …

DAN 11: Še zadnjič Laponska

Danes se je uresničilo vse. Vožnja z lesenimi sanmi, ki so jih vlekli aljaški huskyji skozi zasnežene gozdove in še četrti obisk Arktikuma. Končno smo v tem kultnem muzeju uspeli pregledati vse, kar nas je zanimalo o kulturi in zgodovini Laponske. In tega je bilo veliko! Sledili so še zadnji nakupi lokalnih dobrot in izdelkov, preden zapustimo Finsko, pa hitro slovo od našega novega prijatelja Rauna in že smo se peljali v smeri proti Švedski, naši osmi državi na poti.

Bogovi so nam bili naklonjeni in ko se je ravno dobro stemnilo, se je na nebu začel rock’n’roll. Aurora borealis! Ustavili smo na prvem mogočem mestu in vriskali od sreče. Čarobne linije nezemeljskih barv so se vlekle po nebu in risale vsak trenutek drugačne podobe po z luno obsijanem zgodnje februarskem večernem nebu. Čudovito, magično in neopisljivo! Lepo je tu zgoraj na severu, prav zares!

Veselo novico smo sporočili finskemu prijatelju in povedal nam je, da se je nebo odprlo tudi v Rovaniemiju. Njegova Sini je legla kar v sneg in občudovala umetnine, ki jih je zmožna ustvariti zgolj in le narava. Pozno zvečer smo polni vtisov in predozirani od vsega dobrega omagali nekje na pol poti proti Stockholmu. Švedsko smo danes doživeli samo v temi, a hkrati ozaljšano s polarnim sijem. Veselimo se novega dne, ker nas cesta vodi po slikoviti obali Botnijskega zaliva; zanimiva pot je pred nami in nemir pred pričakovanjem novega dne je vse močnejši. Še ena noč, ki bo čisto prekratka!

DAN 12: Po obali Botnijskega zaliva proti Stockholmu

Za nami je ležeren dan, preživet v glavnem na cesti. Vozili smo po obali Botnijskega zaliva, po švedski strani, proti Stockholmu. Cesta je na številnih odsekih speljana povsem blizu morja, vije se ob nešteto slikovitih zalivih in skozi stare, osamele, zaspane vasice. Barvaste lesene hiške so razmetane po pokrajini in pravi užitek je opazovati naravo v zimsko umirjenem ritmu.

Obala sameva, sneg je prekril sprehajalne poti in počitniške hiške so videti zapuščene. Narava diha v svojem ritmu in visoka snežna odeja lepo zaokrožuje idilo. Vztrajno smo nabirali prevožene kilometre, ure so minevale in nenadoma smo se zavedli, da se zimska odeja hitro tanjša. Zelo, zelo tanjša. Le table, ki opozarjajo na nevarnost severnih jelenov in losov na cesti, so ostale enako pogoste. Zdelo se je, da se nikamor ne premikamo; na obalni cesti je kup omejitev hitrosti, zdaj smo vozili 80 km na uro, pa spet 60 in nato 110.

Pod večer se je promet na cesti vendarle začel gostiti, sneg je čisto poniknil, cesta se je razširila v več pasov. V daljavi je bilo opaziti osvetljeno nebo in vedeli smo, da se bližamo glavnemu mestu. Neučakano smo zapeljali do nastanitve nekaj kilometrov iz centra, parkirali avto in se z metrojem takoj odpeljali direktno v staro mestno jedro, imenovano Gamla Stan. Pričakale so nas prazne ulice, najbolj znani trgi so samevali, tu in tam smo srečali kakega sprehajalca ali dva. Jutri bo drugače. Mesto bo zaživelo v dopoldanski rutini, barve fasad bodo oživele in mestni vrvež nas bo posrkal kdovekam …

DAN 13: Stockholm, Švedska

24 ur je dovolj, da se zaljubiš v to mesto. Je mešanica barv, zgodovine, tradicije, raznolikosti, vodnih kanalov, multikulturnosti, zabave in drugačnosti. V hipu nas je osvojilo in mi njega. Švedska ima vse. Ima Vikinge, Piko Nogavičko, fiko, Stockholm, lesene konje, lose in Abbo.

Vožnja z ladjico po kanalih je postavila mesto v čisto nove dimenzije. Stockholm leži na kar 14-ih otokih, povezanih z mostovi. Veličastno! Potem se je iz zvočnikov zaslišala še Abbina Hasta Mañana in me zadela naravnost v srce. Pesem, ki je nisem slišala vsaj trideset let!

Za nekaj dolgih trenutkov me je odneslo v čas brezskrbne mladosti. Priznam, nisem mogla, niti hotela zadržati solz radosti in sreče. Kakšna lepota trenutka! Ja, obkljukala sem še eno prestolnico, ki mi je že leta ležala na duši. Koliko življenj bom potrebovala, da vse te poti nekoč znova, ležerno, brez hitenja prehodim?

DAN 14: Kopenhagen, Danska

Danes smo zapustili Švedsko in se po šestnajst kilometrski gradbeni mojstrovini, imenovani Øresundski most, pripeljali na Dansko, našo deveto državo na poti. Vožnja preko mostu je bila impresivna; objekt je deloma most in deloma podvodni tunel, ki povezuje državi, ločeni zgolj z morsko ožino. V daljavi je sonce obsvetljevalo skupek vetrnic, ki so ponosno štrlele iz morja in se vztrajno vrtele vsaka po svoje. Impresivno!

Kopenhagen je zgodba zase. To mesto preprosto moraš imeti rad. Ima tak poseben “vibe”. Kamorkoli se ozreš, ugledaš kaj zanimivega. Arhitektura, moda, H. C. Andersen, hrana, muzeji, nočno življenje, Lego kocke in kolesa. Veliko koles! Nedvomno imajo v mestu pomembno vlogo in užitek si je ogledovati vse mogoče izpeljanke; užitek je opazovati kolesarke, oblečene v kratka krila in tanke najlonke, kolesarje brez čelad in brez rokavic, ki drvijo čez mesto, čeprav je le nekaj stopinj nad ničlo in piha hladen veter, malčke brez kap in kosmatince, ki jih lastniki vozijo po mestu v kolesarskih prikolicah. Danci očitno znajo živeti preprosto in si ne zapletajo življenj po nepotrebnem. Čudovito je tukaj. Dalo bi se ostati. Raziskovati. Vandrati po ulicah brez pravega cilja. Iskati Hygge. Ampak moramo naprej, naše potovanje se počasi izteka.

Jutri nekje na obali poiščemo še najpomembnejši simbol mesta, malo morsko deklico, se morda zapeljemo z ladjico po kanalih, zavijemo v kakšen muzej in nabavimo danske maslene piškote za na pot. Čaka nas 1400 km dolge in naporne vožnje proti domu …

DAN 15: Kopenhagen za zajtrk in preko Danske ter Nemčije proti domu

Dan smo začeli zgodaj, z budilko, da pred dolgo potjo domov na polno zajamemo čimveč zanimivih vogalov Copenhagna. Sprehodili smo se skozi kontroverzno Christianio; predel, ki diha čisto po svoje. Porisan je z grafiti, okrašen z boemskimi inštalacijami, iz vseh kotov se vije vonj po marihuani, pred hišami so naloženi kupi vsega, česar ne potrebuješ, našli smo celo lesenega velikana in se prepričali, da so prebivalci okrožja prijetno posebni. Mesto je krasno, ker lahko veliko prehodiš peš in ti ni po poti niti trenutek dolgčas, ker se povsod kaj dogaja. Zanimive, futurustične stavbe in mostovi, vodni kanali s čolni, privlačne izložbe, kreativno oblečeni ljudje, kolesa vseh mogočih izvedb in veliko svežega cvetja. Pomlad je v zraku in pri sončnih 10 stopinjah se to še kako občuti. Ljudje so izjemno komunikativni in sproščeni, nametani skupaj z vseh vetrov; mimogrede te vzamejo v svoj osebni prostor. V tem mestu mora biti kvaliteta življenja izjemna! Pa vse je ravno. Najvišja vzpetina meri pičlih 173 metrov! Vožnja z ladjico po kanalih je doživetje zase, saj je večina starih mostov tako nizkih, da moraš med vožnjo pod njimi pridno sedeti in paziti, da ti ne odtrga glave. Napeto!

Spet smo imeli srečo! Sredi trga smo naleteli na skupino pripadnikov kraljičine vojske, ki je teatralno korakala po ulicah na menjavo straže v grad Amalienborg. In prav tja smo bili namenjeni tudi mi! Evforično smo jim sledili in imeli priložnost čisto od blizu opazovati mlade vojake pod ogromnimi črnimi kučmami, ki jih je na dvorišču gradu pričakala množica navdušenih ljudi. Na morskem obrežju smo obiskali malo morsko deklico, brez katere obisk danske prestolnice ne bi bil popoln, se naskakali in raztegnili v igralnem parku na strehi ene izmed garažnih hiš in se proti večeru zapeljali na enega najdaljših visečih mostov na svetu, Great Belt, ki povezuje danska otoka Zelandijo in Funen. In že smo bili na celini, v smeri proti Nemčiji. Večerni razgledi so bili veličastni, ker se je nebo barvalo v vse odtenke rdečih, vijoličnih in oranžnih barv. Ne bi si mogli želeli lepšega slovesa od Skandinavije, kamor se bomo zagotovo še vrnili …

DAN 16: Hannover, Passau in pot domov 

Prespali smo v ličnem hotelu blizu Hannovra in ugotavljali, da nam je tudi tokrat zmanjkalo časa. Toliko zanimivih krajev je na severu Nemčije, da se bo treba vrniti. Polni vtisov smo se vozili proti Avstriji in se odločili, da se še zadnjič temeljito pretegnemo nekje na jugu Nemčije, na Spodnji Bavarski. Izbrali smo Passau. Ob vseh fantastičnih podobah Baltika in Skandinavije, ki so nam še vedno medle misli, ni bilo mogoče najti kaj pretresljivo lepega v sicer slovitem mestu ob sotočju treh rek. Pod večer smo se zapeljali čez Avstrijo in edina tolažba ob koncu te zabavne poti je bilo zavedanje, da nas doma nestrpno pričakuje naša psička Rea …

FOTO: Lara Rojc

PREBERITE ŠE: Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Ideja za roadtrip: La dolce vita v severni Italiji

Ideja za oddih, , , , ,

Italija, naša zahodna soseda, je svetovno znana destinacija. Razlogov za to je več: čudovita arhitektura, bogata zgodovina, odlična hrana in sproščen, a temperamenten življenjski slog. Tu je ideja za nekajdnevni roadtrip, ki vam bo omogočil, da jo le nekaj ur stran doživite v vsej njeni popolnosti.

Severna Italija je le dobro uro oddaljena od našega glavnega mesta. Za izlet z avtom, ki smo si ga zamislili tokrat, morate v Italijo vstopiti na mejnem prehodu Vrtojba. Če želite še malo daljši izlet, pa ga lahko podaljšate z ogledom Trsta, gradu Miramar in kavico v Portopiccolu.

Palmanova

Prva postaja za mejo je Palmanova. Mesto v obliki zvezde, z glavnim trgom na sredini, vas bo navdušilo zaradi svoje nenavadne in edinstvene oblike. Poleg oblike si je lepo ogledati tudi akvedukt, mogočna mestna vrata in zgodovinski vojaški muzej. Za postanek si vzemite 1 – 2 uri.

Padova

Pot nadaljujte v Padovo, gospodarsko, ekonomsko in komunikacijsko središče Benečije. Njena zgodovina naj bi segala vse do prazgodovine, predvsem pa je znana po zakladnici najlepših in največjih umetniških del zadnjih 2000 let. Njena prestižna univerza, ki deluje že od leta 1222 je znana kot ena ključnih izobraževalnih središč v Evropi. Čudovite so tudi njene sakralne zgradbe, ki so mešanica romantičnega, gotskega in bizantinskega vpliva. Za piko na i obiščite njen botanični vrt. Ne hitite. Mesto raziskujte počasi in si privoščite dobro kosilo, popoldan pa priljubljen Aperol Spritz. Za postanek si vzemite 4-5 ur.

 

Gardsko jezero (Italija)

Zjutraj se odpeljite do Gardskega jezera. Slikovite vasice in širna modrina vam bodo omogočile pravo sprostitev po italijansko. Obiščite vasice Lazise, Sirmione in Peschiera in uživajte dan. Če vas mika zabaviščni park Gardaland, pa se tudi ta nahaja tik ob jezeru. Tu se ustavite vsaj za eno celo dopoldne.

Verona (Italija)

Verona je vse, kar si želimo doživeti, ko pomislimo na pojem Italija. Italijanske ulice polne lokalčkov in restavracij, božanska arhitektura, stari mostovi in bogata umetnostna in literarna zgodovina. Med sprehodom po starem mestnem jedru, polnem znamenitosti, si privoščite pravi italijanski gelato. Postavite se pod Julijin balkon in se spomnite legendarne romantične zgodbe. Mostovi, arena in Stari grad bodo vaš obisk lepo zaokrožili. Raziščite to čudovito mesto, polno znamenitosti.

Priporočamo, da se v Veroni zadržite več ur, zato morda ne bi bilo slabo, če bi roadtrip nadaljevali z nočitvijo v Mestrah 

Benetke (Italija)

Na poti nazaj proti Sloveniji ne morete mimo Benetk. Ne glede na to, kolikokrat jih obiščemo, vsakič očarajo. Trenutno je čas za obisk super tudi, ker ni gneče. Izkoristite! Obiščite mostove, glavni kanal in trg Sv. Marka, kot da jih obiskujete prvič. Morda pa je končno čas, da si privoščite tudi tisto vožnjo z gondolo?

Ne pozabite prav po italijansko uživati življenja!

Na izlet se lahko opravite tudi z organiziranim avtobusnim prevozom in turističnim vodičem. Več TUKAJ. 

 

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE: Obiščite Dublin: 10 doživetij, ki jih ne smete izpustiti

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Roadtrip z otroki: 5 idej za nepozabne zimske počitnice

Ideja za oddih, , , , , , , , , , , , , , ,

Zimske počitnice niso nujno smučanje ali terme, čas lahko zelo koristno in zabavno izkoristite tudi z zares dobrim roadtripom! 2 ali 3 noči bodo dovolj, da boste skupaj z otroki dobro spoznali eno od naših sosednjih držav. Poiskali smo hotele, kjer do dva otroka bivata gratis!

V Italijo na beneški karneval

Italija je ena najlepših držav na celem svetu. Privoščite si roadtrip do Benetk, morda celo do Gardskega jezera, s postankom v Veroni. Letos zimske počitnice sovpadajo z beneškim karnevalom! Pripravite se na čudovito arhitekturo, izjemne maske in izvrstno hrano! Naj otroci spoznajo Italijo v njeni najlepši luči. Hotel, kjer 2 otroka bivata gratis, najdete TUKAJ. Če vas zanima, kaj vse si v Benetkah lahko ogledate, pa preberite prispevek TUKAJ.

Moje pesmi, moje sanje v Avstiji

Salzburg je čudovita ideja tudi pozimi. Z otroki nujno obiščite trdnjavo Hohensalzburg, Mozartovo rojstno hišo, izjemen interaktivni muzej Hause der Natur in palačo Mirabell. Hotel, kjer dva otroka bivata gratis, najdete TUKAJ.

Če bi izlet dopolnili s smučanjem, pa priporočamo tole smučišče TUKAJ.

Pravljična Madžarska

Budimpešta je izredno gostoljubno in prijetno mesto. Lepa modra Donava, nešteto prijetnih lokalov in odlična hrana. Slovenci živimo tako blizu tega čudovitega mesta, da ga lahko obiščemo za en vikend oziroma praznike! Budimpešta je od glavnega mesta naše države oddaljena le 4 ure vožnje, zato je idealna ideja za kratek citybreak. Kaj vse si lahko ogledate, si preberite TUKAJ, hotel, kjer dva otroka bivata gratis, pa najdete TUKAJ.

Na uro zgodovine in po nepozabne izkušnje v Nemčijo

Če ste za malo daljši izlet, zelo priporočamo Nemčijo in Berlin. Berlin slovi po mešanju kultur, zgodovine, okusov in slogov, pa vedno prihrani še kakšno skrivnost. Berlin ponuja nekaj za vsakogar in četudi ga obiščete že desetič, boste tam vedno znova odkrili nekaj, česar do sedaj še niste doživeli. Nekaj zelo posebnih izkušenj v Berlinu najdete TUKAJ. Hotel, kjer dva otroka bivata gratis, pa najdete TUKAJ.

Na čevapčiče in v presenetljiv hotel s termami v Sarajevo

Sarajevo ni mesto, za katerega se ne morete odločiti ali vam je všeč ali ne. V trenutku, ko prestopite prag mestnega jedra, vas živahna bosanska prestolnica navduši s svojo atmosfero. Vrvež Baščaršije, sledi otmanskega cesarstva in preprosta, a noro okusna hrana, navdušujejo popotnike z vsega sveta. Kaj vse videti, si lahko preberete TUKAJ. Hotel, kjer dva otroka bivata gratis, hkrati pa vas v njem čaka ogromno vodne zabave, najdete TUKAJ.

 

Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE: 5 TOP idej za zimske počitnice ob morju (2 otroka gratis)

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenski par, ki z 31-letnim defenderjem lovi neverjetne dogodivščine #INTERVJU

Intervju, , , , ,

Tokratna sogovornika Vandraj intervjuja sta Nina Jazbec in Darjo Vuk, ki ju zadnja leta na overland potovanjih spremlja njun najljubši – defender, avto, ki sta ga lastnoročno preuredila v dom na kolesih. Tega sicer kmalu čaka zaslužena upokojitev, a podmladek – defender številka 2 – že čaka na nove podvige …

“Sva Nina in Darjo in nisva čisto navaden par. Sva Jazbec in Vuk, štajersko-primorska naveza na lovu za neznanim,” se opišeta popotnika, ki imata za seboj že kup pisanih poti in neverjetnih dogodivščin. Tik pred pandemijo sta na primer z defenderjem 8 mesecev potovala od Slovenije do Kirgizije, nato pot še 2 meseca nadaljevala “peš”. A njun defender je zaradi zaprtja meja in ohromitve turizma na vrnitev lastnikov čakal več mesecev, na koncu pa se je k njima v Slovenijo moral transportirati kar brez svojih najljubših sopotnikov … Iz kakšnega testa moraš torej biti, da se podaš na takšno pot? Spoznajmo ju!

 Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Nina in Darjo – ona komunikologinja, on programer, ona Štajerka, on Primorec, a to nima čisto nobene povezave s tem, kar v resnici najraje počneva. To je: potujeva, odkrivava nove kraje, ljudi, zgodbe. Za zadnjih nekaj potovanj sva letalo in nahrbtnik zamenjala za 4×4 vozilo, ki nama omogoča, da prideva v še odročnejše, manj znane kraje, da prespiva praktično kjerkoli želiva, da sva bližje naravi.

Tik pred izbruhom pandemije sta skočila na epsko avanturo s terencem iz devetdesetih. Vajino potovanje iz Slovenije do Kirgizije je trajalo 8 mesecev. Nato sta pot še za 2 meseca brez avta nadaljevala na Maldive, Šri Lanko in Indijo, se z letalom vrnila v Slovenijo, ker pa se je vmes ustavil svet, je avto obtičal na drugem koncu sveta. Kako bi bilo videti nadaljevanje te zgodbe, če bi šla po vajinem prvotnem scenariju? (Več o njuni imenitni dogodivščini lahko preberete na njunem popotniškem blogu – Dalec.si )

Prvoten scenarij je bil jasen in tudi že napol uresničen. Iz Kirgizije sva želela preko Kazahstana in Rusije oz. Sibirije prečiti v Mongolijo, ki je bila najina velika želja. Ruske vize sva že uredila na ambasadi, letalske karte za Biškek so bile že zdavnaj rezervirane … vse je bilo nared, da odletiva. Ko so zaprli mejo z Italijo, nato pa še z Madžarsko, od koder bi morala leteti, nama je postalo jasno, da zaenkrat ne letiva nikamor. In kljub nekajmesečnemu čakanju, da bo nadaljevanje poti možno, žal vstop v Kirgizijo, kaj šele Rusijo, ni bil mogoč. Zato sva se odločila, da avto transportirava nazaj v Slovenijo in tako sva tudi zaključila najino pot.

Tovrstna dolga potovanja za seboj potegnejo kar nekaj usklajevanj. Kaj sta vmes naredila s svojima službama in domom?

Na poti nisva želela biti omejena ne z obveznostmi, ne s časom, ne s čimerkoli drugim. Oba sva pustila svoji službi, na poti nisva delala in iskreno, to bilo skoraj nemogoče, saj je internetna povezava v nekaterih državah zelo slaba ali je sploh ni. Ponekod so nekatere strani nedostopne oz. prepovedane. Stanovanje sva preprosto nehala najemati.

Kako stresno je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov?

Takrat se ni zdelo zelo stresno. Priprav sva se lotila pravočasno in premišljeno, čeprav s kampiranjem ali življenjem v avtu nisva imela niti malo izkušenj. Nekako nama je uspelo predelati avto tako, da je služil za vse namene, spakirati ravno optimalno za vse vremenske in druge razmere, vse letne čase in vsa pravila oblačenja.

Kakšni občutki so vaju prevevali, ko sta se podala na to imenitno dogodivščino?

Mislim, da se nisva niti zavedala, na kakšen podvig se podajava. Vse se mi je zdelo logično in naravno, niti malo me ni bilo strah. Verjetno bi me bilo sedaj, ko vem več o življenju na poti, bolj strah, več bi razmišljala, delala scenarije. Šele na poti sami sem dojela, da ne bo vse rožnato. Recimo avto se je pokvaril že prvi dan, ponoči je zeblo, tuš je bil leden, cunje že dolgo neoprane …

Vajin glavni sopotnik na overland potovanjih je torej defender, avto, ki sta ga lastnoročno preuredila v dom na kolesih. Kako zahteven podvig je bil to in ali se ta naloga sploh kdaj konča?

Podvig je bil kar zahteven in dolgotrajen, noben izmed naju ni imel pretiranih praktičnih sposobnosti, niti znanja o tem, kako avto najbolje predelati. Večino tehničnih in teoretičnih nalog je prevzel Darjo, gradila pa sva skupaj, včasih s pomočjo mehanika in družine. Sedaj vidiva, da sva našla res enostavne, a funkcionalne rešitve, da sva izkoristila čisto vsak cm2 avtomobila. Res je, avto je star 31 let in moraš ga imeti res rad, se zavedati, da je to projekt, ki se nikoli ne konča in lahko stane kar nekaj denarja.

Kaj izbereta, dvižno streho, šotor na strehi, šotor na tleh ali spanje v avtu?

Na defenderju, s katerim sva bila na poti, sva spala v šotoru na strehi, imela pa sva tudi opcijo spanja v avtu, ki je praktična predvsem v mrzlih ali “nesigurnih” nočeh. Največ sva spala v strešnem šotoru, a tudi v avtu. Strešni šotor nama je dal nek dodaten prostor, dejansko sva imela dve nadstropji, včasih nama je to prišlo zelo prav. V vmesnem času sva nabavila še en malce novejši defender, na katerem pa sva dala streho preurediti v dvižno streho. Gre za dražjo opcijo in trajni poseg v sam avto, zato je ta primernejša za tiste, ki bodo to več uporabljali in resneje potovali.

Kako pa je s spanjem v hladnejšem (ali mokrejšem) delu leta/sveta? S čim se grejeta?

Na tako dolgi poti greš čez vse možne razmere, od neznosne vročine, neznosnega mraza, neznosne vlage do neznosnega prahu. Grejeva se z dizelskim grelcem, ki včasih res rešuje življenja. Proti prahu pa pri Defenderju žal ni rešitve (smeh).

Ima defender tudi tuš?

Ima. Njegova temperatura pa niha glede na temperaturo zunaj.

Kako drugačno je potovanje z defenderjem od tistega z avtodomom?

Z avtodomom ni nobeden od naju nikoli potoval, tako da žal ne moreva zares oceniti, kakšna je razlika v potovanju z enim ali drugim. Po tem, kar lahko sklepava, pa misliva, da pride defender na bolj odmaknjene lokacije, premaguje slabše ceste, … čeprav je tudi dosti avtodomov že 4×4 in sposobnih marsičesa.

Koliko znanja o popravljanju avtomobilov mora imeti tisti, ki potuje s to kultno terensko ikono?

Zagotovo je zaželjeno vsaj nekaj znanja. Tudi če znanja nimaš, ga prej ali slej pridobiš, saj drugače ne moreš nadaljevati poti. Ogromno težav se da rešiti na poti, sploh če imaš s sabo nekaj osnovnih rezervnih delov in orodja.

Pa drži, da z nakupom defenderja postaneš del skupnosti neznancev, ki si na cesti kar tako, mimogrede pomahajo ali priskočijo na pomoč?

To popolnoma drži, a tega nisva vedela, ko sva avto kupila. Se pa je na poti izkazalo, da je defender res legenda, ki povezuje podobno misleče ljudi s podobnim življenjskim slogom. Tako na poti kot sedaj doma si ogromno pomagamo, saj razumemo, da defender ni vozilo brez napak, a nam omogoči toliko doživetij, da je vse skupaj vredno. Omenila pa bi, da od Evrope kot smo, je znamka vse manj pomembna, tam smo vsi popotniki in si med sabo pomagamo. Pa tudi na splošno v Evropi nekega rivalstva med znamkami ni zares več, vsaj med overlanderji.

Prvemu domu na kolesih sta nedavno dodala še enega. Kaj bosta z dvema?

Prvi defender ima svoj namen, in sicer prevoziti še svoj zadnji reli Budapest-Bamako in se nato upokojiti. Drugega sva pred kratkim predelala v še boljše, bolj dovršeno in premišljeno vozilo, ki nama bo omogočal malce več udobja in priročnosti. 

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

V zadnjem času so to destinacije in dogodki, ki jih obiščemo skupaj s slovenskim Landrover klubom. Sicer pa se odločava glede na izkušnje, ki jih slišiva od ostalih, rada imava nove, še neobiskane kraje, gore, morje … skratka iščeva mešanico slikovite narave, norih cest, ugodnih cen in možnosti za divje kampiranje.  

Na kakšen način si financirata svoje poti?

Svoje poti financirava z lastnimi prihranki. Naj omenim, da je življenje v avtu velikokrat cenejše kot denimo življenje v Ljubljani. Sploh če izbereš primerne destinacije.

Kako se pripravita na vstope v države, kjer zahtevajo določeno birokracijo?

Na poti sva imela kar nekaj tovrstnih birokratskih izzivov. Največ dela in časa (pa tudi denarja) sta zahtevala Iran in Turkmenistan. Pri potovanju z vozilom je vedno potrebno preveriti še pravila, ki veljajo za uvoz vozila v državo. Pri tem sva si pomagala z različnimi popotniškimi blogi, forumi (recimo Caravanistan), tudi s spletno stranjo Ministrstva za zunanje zadeve in AMZS. V zadnjem času je potrebno paziti tudi na zdravniška potrdila, recimo covid potrdila, brez katerih prav tako vstop v nekatere države ni mogoč.

Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do predlani samoumevne dostopnosti kaj spremenil?

Za pravega popotnika poti nikoli ne zmanjka. V zadnjih dveh letih sva tako več raziskovala Slovenijo in sosednje države. In prav potovanje z lastnim vozilom, kjer lahko ostaneš bolj ali manj izoliran, je v času zaprtja držav šele postalo vsesplošno priljubljeno, midva pa sva to živela že pred covidom. Za naju torej velike spremembe ni. V tem obdobju sva si omislila psa, ki pa pomeni več prilagajanja in dobrega premisleka glede izbire destinacij.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Če si želijo na pot, naj ne oklevajo. Tako finančno, časovno, birokratsko in tehnično se vse na koncu poklopi.

Sta imela na kakšnem potovanju tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Teh je bilo izredno malo. Največ preglavic nama je povzročal avto, a tudi to sva vedno uspešno rešila. Gostoljubnost in pripravljenost ljudi pomagati je (predvsem bolj proti vzhodu) neizmerna. Najbolj nama je ostala v spominu manj prijetna izkušnja iz Indije, kjer sva oba zelo zbolela.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Mogoče je največja zmota, da so potovanja vedno samo prijetna – da so to samo romantični sončni zahodi, lepa mesta za kampiranje, uživanje ob jutranji kavici. Dejstvo je, da gre pogosto kaj narobe, pridejo obdobja utrujenosti in domotožja ter občutki osamljenosti.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Lahko samo povzamem slogan, ki je značilen za defenderja: One life. Live it. Življenje je eno samo, živi ga.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Argeta pašteto in pitno vodo iz pipe.

Kakšna bo vajina naslednja dogodivščina?

Tega ne veva točno, zagotovo pa bo povezana z avtom in dobrimi cestami.

HITRIH 6

Najljubša država: Gruzija (Nina), Turčija (Darjo)

Najljubše mesto: Biškek, Kirgizija (Nina), Istanbul (Darjo)

Najljubša plaža: Gjiri i Dafines, Albanija (Nina), prazna (Darjo)

Najljubša kulinarika: Turčija, Sicilija

Naljubši način transporta: Defender!

Najljubši jezik: ruščina (Nina), iranske številke (Darjo)

FOTO: Osebni arhiv/Dalec.si

Nini, Darju, defenderjema in njihovim dogodivščinam lahko sledite na BLOGU (tu) ali na Instagramu (tu).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki živi v kombiju in se vsako jutro zbudi v novem kraju #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Nasveti iz prve roke, kako raziskati Oman s šotorom in najetim terencem

Intervju, Popotniški nasveti, Vandramo z, , , , , , ,

Tokrat smo v odlični družbi raziskovali Oman. Skozi to deželo sta nas popeljala Lucija in Klemen, ki ste ju zagotovo že kdaj srečali tudi na njunem popotniškem blogu.

Lucija in Klemen sta z nami delila kup uporabnih nasvetov za vse, ki vas vleče v  Oman, deželo s strateško lokacijo na skrajnem jugovzhodu Arabskega polotoka, ki zagotovo ni zgolj ena sama puščava … Kaj sta z nami delila po njunem zadnjem raziskovanju sveta? Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Od našega zadnjega intervjuja sta odkrila še en delček sveta, tokrat sta nas očarala z Omanom. S čim vaju je Oman prepričal, da je pristal na seznamu destinacij, ki sta jih želela videti še letos?

Oman sva imela na svojem seznamu želja že kar nekaj časa, ampak sva se potem vedno raje odpravila v nama ljubo jugovzhodno Azijo. Letos sva se odločila, da je čas, da zamenjava kulturo in način potovanja. Padla je ideja, da obiščeva Oman. Poleg čudovite in raznolike pokrajine, ki jo država ponuja, naju je prepričalo tudi dovoljeno divje kampiranje.

Kako bi predstavila Oman, njegove lepote in njegove ljudi?

Oman velja za eno najbogatejših držav na Arabskem polotoku. Velja še za nekako neodkrit biser, ki še ni preplavljen z množičnim turizmom. Ponuja vse od naravnih lepot, drugačne kulture, prostranih plaž do mogočnih gora, vse od puščave do zelenih wadijev, luksuznih letovišč in dovoljenega divjega kampiranja, off-road poti… Oman velja tudi za zelo varno državo. Domačini so izjemno prijazni, ustrežljivi in vedno pripravljeni pomagati. Dajo ti občutek, da si pri njih dobrodošel. Vedno so nama radi priskočili na pomoč ali naju povabili na klepet ob kavi in datljih.

Po deželi sta se premikala z najetim avtomobilom. Je to najlažja oblika prevoza? Kaj moramo vedeti, preden se odločimo za najem?

Najem avtomobila je najpogostejša oblika prevoza, saj javnega prevoza skoraj ni, oziroma je zelo omejen. Za celotni čas potovanja sva najela avto s 4×4 pogonom, ki nama je omogočal tudi vožnjo po off-road terenu. Pri lokalni agenciji sva najela Dacio Duster (v Omanu Renault Duster), za najem pa sva odštela 40 €/dan, z vključenimi 200 kilometri na dan. Pred najemom je treba vedeti, kakšen bo vaš načrt potovanja, temu primerno pa potem rezervirate tudi avto. V kolikor želite doživeti več, kot samo glavne znamenitosti, vsekakor priporočava najem avtomobila s 4×4 pogonom.

Oman sta raziskovala kar s šotorom. Kako prijazen je za (divje) kampiranje?

Tako je. Oman sva raziskovala kar s šotorom. V Omanu je divje kampiranje dovoljeno skoraj povsod, kar nedvomno doprinese nepozabnim nočem na potovanju. Tako sva prespala v puščavi Wahiba, na čudovitih plažah ter visoko v gorah tik nad mogočnim kanjonom Grand canyon of Oman. Prav tako je država zelo varna, tudi domačini so izjemno prijazni, zato ni nobenega strahu glede varnosti. Odsvetujeva edino kampiranje v wadijih (rečne soteske). Sicer so to zelo lepa mesta za kampiranje, vendar so lahko tudi zelo nevarna. V deževnih dneh se wadiji precej hitro napolnijo z vodo.

Katere so ključne stvari, ki jih moramo spakirati za kampiranje po Omanu?

Za kampiranje v Omanu, potrebujemo le osnovno kamp opremo, kot so šotor, podloga za spanje, spalno vrečo, gorilnik, pribor in posodo … Midva tudi drugače veliko kampirava in sva tako svojo kamp opremo prinesla s sabo, ostale malenkosti sva kupila v glavnem mestu. Kampiranje je precej priljubljeno tudi med domačini, zato lahko osnovno kamp opremo kupite tudi v Omanu. V nakupovalnih centrih lahko za ugodno ceno kupimo vso kamp opremo, ki jo potrebujemo za potovanje.

Kaj pa hrana? Sta si večinoma kuhala sama ali sta okusila tudi kaj njihove kulinarike?

V Omanu sva najbolj pogrešala lokalno hrano, ki je skoraj da ni. Domačini so nama razložili, da lokalne ponudbe ni iz preprostega razloga. Med službo hodijo na kosilo domov in ne v restavracijo. Hrana je večinoma indijska, najdete pa jo v tako imenovanih ‘’coffee shopih’’. Naj vas ne zavede ime, saj ne gre za kavarne, ampak za manjše lokale, kjer najdete indijsko in hitro hrano. V coffee shopih se lahko odlično najeste za 3-4 evre po osebi.

Večino hrane na potovanju sva si pripravila kar sama, večkrat pa sva se odpravila po že sveže pripravljeno  hrano v nakupovalni center. 

Kako pogoste so trgovine z živili, kjer sta si nakupila zaloge hrane in vode?

Pred najinim potovanjem, sva zasledila veliko informacij, da je priporočljivo vso hrano in pijačo nakupiti v glavnem mestu, ker drugod po Omanu ni veliko trgovin. V vseh večjih mestih kot je Muškat, Nizwa in Sur, so večji supermarketi, kjer lahko najdemo precej pestro ponudbo hrane, pijače in tudi kamp opreme.

Tudi med potjo je dosti manjših marketov, kjer imajo dovolj široko ponudbo hrane, da si pripravite zajtrk ali kosilo. S tem na začetku nisva bila seznanjena, zato sva si prvi dan naredila zalogo hrane za večji del potovaja. Načeloma tudi ni potrebno kupovati vode na zalogo, saj so skoraj v vsakem mestu ali vasi pipe, kjer si natočite vodo zastonj. Voda je pitna in v večini primerov tudi ohlajena.

Sta z Omana prišla tudi s kakšnimi spominki? Katere so tiste stvari, ki se najpogosteje znajdejo med suvenirji iz Omana?

Iz vsakega potovanja vedno prineseva magnetek in spominek, ki nama krasi stanovanje, obenem pa naju spomni na tisto potovanje. Iz Omana sva prinesla magnetek in dve bunkici, ki sva ju ta božič obesila na smrekico. Za najpogostejše suvenirje v Omanu bi izpostavila seveda magnetke in pa te bučke, kakšne šale, pisane torbice iz blaga, tradicionalno moško pokrivalo itd.

Kako turističen pravzaprav je Oman? Koliko slikovitih kotičkov, kjer sta bila povsem sama, sta našla?

Oman iz leta v leto vse bolj pridobiva na svoji prepoznavnosti. Lahko bi rekla, da Oman postaja vse bolj postaja. K sreči je dežela ogromna, poseljenost pa majhna, tako se turisti kar malce porazgubijo med seboj. Zato nisva imela nekega pretiranega občutka, da je Oman precej turističen.

Izjema so seveda najbolj turistične točke, kot so Bimmah Sinkhole, Wadi Shab, Wadi Bani Khalid …

Našla sva tudi nekaj precej slikovitih kotičkov, kjer sva bila popolnoma sama. Eden od takšnih krajev je nedvomno kampiranje v puščavi Wahiba. Svoj prostor za postavitev šotora sva našla nekaj kilometrov v notranjosti puščave, pod mogočno sipino. Zjutraj sva se zbudila še pred sončnim vzhodom, se povzpela na najvišjo sipino in tam pričakala sončni vzhod.

Kakšna je bila vajina pot? Katere kraje sta obiskala in kateri so se vama najbolj vtisnili v spomin?

Najina pot je bila več ali manj podobna poti, ki jo naredi večina, le da sva vmes večkrat zavila na stran in šla malo v neznano. Obiskala sva glavno mesto Muškat in se kopala v Bimmah Sinkhole, ki je bila nekoč jama, v katero se je zrušil strop. Obiskala sva tudi nekaj znanih in manj znanih wadijev ter prespala v puščavi. Navdušila naju je tudi bivša prestolnica Omana Nizwa, kot tudi gorovje Jebel Shams in Jebel Akhdar. V spominu nama je najbolj ostalo kampiranje v puščavi, spanje na vrhu canyona Jebel Shams in obisk mošeje Sultana Quaboosa v Muškatu.

Tehnologija je postala pomemben del samostojnih potovanj. Katere naprave uporabljata in brez katere aplikacije na telefonu ne gresta na pot?

Ah, ja, kaj bi brez tehnologije. Na potovanju imava vedno en nahrbtnik, kjer imava shranjeno vso elektroniko. S sabo navadno vzameva DSLR fotoaparat, prenosni računalnik, dron, mobilni telefon in po novem tudi gimbal (stabilizator za mobitel). Največkrat seveda uporabiva mobitel, ki nama poleg fotoaparata pride prav tudi zaradi uporabnih aplikacij. Google Maps in OfflineMaps sta nedvomno aplikaciji, ki ju največkrat uporabiva. Uporabljava pa tudi aplikacijo Snapseed za urejanje fotografij, aplikacijo Quik, s katero precej hitro in enostavno narediš video. Za divje kampiranje uporabljava tudi aplikacija IOverlander in Park4night, kjer lahko najdemo primerna mesta za kampiranje.

Kaj si želita, da bi sama vedela pred odhodom v Oman?

Želela bi, da bi že veliko prej vedela, kako krasna destinacija je Oman (smeh). Pred odhodom bi bila vesela informacije, da si ni potrebno narediti zaloge hrane za celotno potovanje že v Muškatu.

Potovanje po Omanu sta začinila s še enim dodatnim izletom – skokom v Istanbul. Katerih kotičkov tega mesta ne smemo spregledati?

Tako je. Po raziskovanju Omana, sva se za tri dni še ustavila v Istanbulu. Tega sva imela v načrtu že kar nekaj časa, a nikoli ni bilo časa oziroma priložnosti za obisk. Istanbul naju je zelo navdušil, predvsem sam utrip mesta. Med obiskom nikakor ne smete izpustiti Grand Bazarja in bazarja začimb, križarjenja po Bosporju, Modre mošeje, trga Taksim, obisk hamama in pa seveda turške kulinarike, ki je izvrstna.

Na katero mesto vajinih top 10 potovanj bi se uvrstil Oman?

Nedvomno na prvo mesto!

Foto: arhiv Lucije in Klemna

Luciji in Klemnu lahko sledite tudi na njunem blogu Lucina potepanja in na Instagramu, več o njunih potovanjih pa lahko izveste tudi v njunem prvem Vandraj intervjuju (TU).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Spoznajte dekle, ki je svet obnorelo z življenjem v kombiju v družbi kače

Novičke, , ,

Življenje v kombiju tudi, ko niste na dopustu? Zakaj pa ne! Jennelle Eliana je mlada gospodična, ki že dve leti živi v kombiju, družbo pa ji po novem dela tudi hišni ljubljenec – kača Alfredo.

Jennelle Eliana je gospodična, ki je svoj življenjski slog prilagodila na življenje v kombiju. Jennelle je svet (in splet) navdušila pred kratkim, ko je na YouTube objavila vlog, v katerem razkaže svoj dom – predelan kombi. Nemudoma je osvojila družbena omrežja, saj je v poplavi plastičnih in nastavljenih podob njena iskrena in humorna pojava prava osvežitev.

Življenje v kombiju s kačo

Življenje v kombiju z njo deli kača Alfredo, ki ji je Jennelle zgradila ogrevan terarij. Komaj 20-letna gospodična v kombiju živi že dve leti, njegovo notranjost pa je povsem predelala čisto sama. V svojem prvem vlogu notranjost predelanega kombija GMC Vandura Explorer Limited iz leta 1995 tudi razkaže do potankosti. V enem od posnetkov pojasni tudi, kako se tušira in kam hodi na stranišče, pa tudi, zakaj živi na tak način.

Trajnostni način življenja brez najemnine

Eden od razlogov za takšno življenje so visoke najemnine v Kaliforniji, od koder prihaja. Drugi je ljubezen do potovanj. Na krajše roadtripe skoči ob vsaki priložnosti za dopust. Hodi namreč tudi v službo, a ji ta omogoča precej fleksibilen urnik. Tretji razlog za življenje v kombiju pa je trajnostni način življenja. Kot pojasni v prvem vlogu, proizvede zelo malo smeti, porabi tudi malo vode, na strehi kombija pa ima tudi solarne panele, s katerimi pridobiva energijo za razsvetljavo in možnost polnjenja ostalih naprav. Kako se torej znajde pri vsakdanjih opravilih, kot so umivanje zob, tuširanje ali prehranjevanje, si poglejte v njenih zabavnih in simpatičnih vlogih.

PREBERITE ŠE: Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Intervju, Potopisi, , , ,

Norveška je ena tistih destinacij, ki vedno očarajo s svojo slikovitostjo. Leži na zahodnem delu Skandinavskega polotoka in ponuja osupljive razglede na obale in fjorde ob Severnem Atlantiku.

Norveška poleg fjordov ponuja tudi razglede na ledenike, kristalno čiste reke, slapove in jezera ter pester živalski svet, sodobna država pa ima odlično mešanico kulture, zgodovine in modernejših pogledov na svet.

Tokrat smo roadtrip Tine Todori, Uroša Podlogarja ter njunih osemmesečnih dvojčkov lahko ujeli kar v videopripovedi. Z mlado družinico smo na Vandraj klepetali že v obsežnem intervjuju (TUKAJ), tokrat pa so eno svojih zgodb z nami delili tudi v sliki. Njihove dogodivščine in prvi družinski roadtrip, si oglejte v spodnjem videu, ki so ga posneli na poti.

Norveška v objektivu: Prvi skupni družinski roadtrip z osemmesečnima dvojčkoma:

Dvojčka gresta na Sever

“Seveda sva slišala pripombe, kot so “A kaj bližjega nista našla?”, “Sta prepričana, da bo to šlo v kamperju z osemmesečnima dvojčkoma?” Vedno gre lahko kaj narobe. A to gre lahko tudi brez otrok. Zato sva rezervirala karte in napokala kovčke. Z najinima osemmesečnikoma smo šli na dopust na sever Norveške,” nam zaupa Tina.

Načrt potovanja

Imela sta le okviren načrt poti, saj sta vedela, da bo tempo z dojenčkoma nekoliko počasnejši. Kljub temu jim je uspelo videti kar velik del države. “Letalo nas je pripeljalo do mesta Trondheim, kjer nas je pričakal naš dom na kolesih, s katerim smo potovali naslednjih 15 dni. Pot nas je vodila čez turistično dokaj nepoznane kraje. Ne maramo gneče in ne maramo stati v vrsti, da lahko občudujemo naravna čudesa. Mesto Møsjoen je en takih krajev, kjer se je čas ustavil najbrž nekje v 15. stoletju. A mesto ima tako močan karakter in dobro energijo, da smo podaljšali za eno noč. Obiskali smo otok Lovund, kjer so doma morski ptiči puffini oziroma mormoni in kjer živi le 520 ljudi. In kot zanimivost – na otoku vsako leto gnezdi približno 250.000 puffinov! Take vrste gneča pa nam je zelo všeč. Lofote sva prehodila in obiskala že dve leti nazaj, tako da smo jo tokrat mahnili proti otoku, ki mu rečejo “mini Norveška” – Senja. Otok združuje vse karakteristike Norveške in je izjemen, divji in še čisto neokrnjen. Še zlasti, če se podaš na jug, kjer skoraj ne srečaš turista, le severne jelene in nešteto ovac,” se spominja Tina.

“NE, nisva mogla najti bližjega kraja za prvo pot z dojenčkoma, ker je bil ta top”

“Na poti proti Bodu, od koder smo imeli letalo domov, smo se ustavili tudi v polarnem parku, kjer domujejo severni jeleni, losi, medvedi, risi … Prav tam sem uspela božati losa in videti mošusa, ki je imel izjemno slab dan in se je zaganjal v vse obiskovalce parka. S cmokom v grlu smo se podali na zadnje dni avanture z avtodomom. Dvojčka sta uživala svež zrak, naravo in dogajanje … Vse ju je fasciniralo in bila sta tako pridna, kot doma skoraj nikoli nista (smeh). Zato lahko sedaj odgovoriva na vse tiste pomisleke – “NE, nisva mogla najti bližjega kraja, ker ta je bil top!” in “DA, prepričana sva, da bo pot s kamperjem v redu.” Tudi če ni, improviziraš in se znajdeš.” Hvala Norveška za “krst” najinih dvojčkov, pridemo nazaj. Do takrat pa že pridno načrtujemo naš naslednji pobeg,” nam je o njihovi prvi večji družinski poti povedala Tina.

Finančni pregled

Proračun vsekakor ni zanemarljiv v tej deželi – saj velja za najdražjo skandinavski državo. “Za dve pici sva odštela 40 evrov, za dve pašti in dva gintonika pa 80 evrov. Trgovine so v povprečju 50 odstotkov dražje, kot pri nas. Malo se moraš “naučiti” kupovati in se da s sprejemljivim zneskom priti čez dopust. Okvirni strošek brez najema avtodoma in skupaj z letalskimi kartami za 15 dni je bil dva tisoč evrov.”

FOTO in VIDEO: www.urospodlogar.com

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE:

Tina in Uroš, ki potujeta z osemmesečnima dvojčkoma: “Naučila sva se bistvene stvari – ne komplicirat!”

MINI roadtrip: Do Otoka ljubezni in mlina na Muri

Ideja za oddih, , , , , , , , , , , ,

Nad roadtripi se na Vandraj navdušujemo že od malih nog, od časov, ko smo se z družino do zob založili v majhnih avtomobilih, ki so med potjo prav tako kot mi potrebovali nekaj postankov, da s(m)o prišli do sape. Naš tokratni mini roadtrip je bil precej drugačen. Smer? Prekmurje. Prevoz? MINI Countryman priključni hibrid. Družba? Fotogenična.

MINI roadtrip smo začeli v Ljubljani z zajtrkom pri Avto Aktivu v salonu MINI BTC City, nato pa se podali na panoramsko vožnjo proti Prekmurju. Pa ne po ustaljeni poti. Za ogrevanje smo namesto na avtocesto zavili proti Trzinu in skozi Domžale, flota kakšnih dvajsetih MINI-jev pa je na cesti obračala poglede mimoidočih.

Letos MINI namreč praznuje 60 let svoje večne mladosti. 60 let brezčasne elegance, visoke stopnje ohranjanja vrednosti in nezmotljivo prepoznavne oblike ter – šestdeseti svečki navkljub – večne mladostniške narave. In težko bi rekli ne na takšno vabilo na izlet. Ne le zaradi destinacije, ampak predvsem zaradi poti do tja.

Končna postaja? Otok ljubezni.

Po panoramski vožnji mimo Maribora, nekaj postojankah za kavo in obvezne selfieje, smo enega redkih sončnih dni v maju sončne žarke lovili ob reki Muri. Ta priljubljena izletniška točka se nahaja v neposredni bližini Beltincev. Otok ljubezni leži v Ižakovcih, od “kopnega” pa ga loči rečni rokav, ki ga prečkate čez mostičke. Pripovedi od kod otoku takšno ime je več. Ena na primer govori o ljubezenski romanci med beltinsko grofico in mlinarjevim sinom …

Prav tu pa najdete tudi plavajoči mlin na reki Muri in brod, ki ohranja starodavni način prečkanja reke Mure. Brod v Ižakovcih in brod v Melincih sta dva od skupno štirih brodov, ki še vozijo po reki Muri v Sloveniji. Brod sestavljata dva plitva čolna – kumpa, povezana s povezovalno in nosilno ploščadjo. Ploščad z ograjo je pripeta na jekleno medobrežno vrv, po kateri teče škripec z obesno vrvjo. Brod se preko reke pomika s pomočjo rečnega toka. In – ja, z njim se prav zares lahko zapeljete na drugi breg mogočne Mure in nazaj!

Kot mlinar na Muri

A vrnimo se k mlinu. Ob pogledu nanj si ne moremo kaj, da se nam nekje v glavi ne bi odvrtel Mlinar na Muri Tomaža Domicelja. Še pred nekaj desetletji je na Muri delovalo preko 40 plavajočih mlinov, ki so energijo za mletje pridobivali iz reke in jo preko vodnih koles prenašali na mlevne dele mlina.

Mlin v Ižakovcih je bil zgrajen leta 1999 po izvirnih načrtih, ostalih po enem od nekdanjih mlinov na Muri. Mlin je v celoti iz lesa. Skupaj z velikim mlinskim kolesom stoji na dveh čolnih. V prostorih mlina je posebna soba za mlinarja, ki v mlinu melje ajdovo, pšenično, rženo, pirino in koruzno moko. Tega sicer ne počnejo več, saj nova zakonodaja prodaje takšne moke več ne dovoljuje, občasno pa lahko ujamete še kakšen prikaz mletja, zgolj za radovedneže. Tu vas čaka tudi razstava pridelave in predelave lanu v Ižakovcih.

Jelo brez dela: büjranje več ni potrebno, büjraška malica pa ostaja

V Brežni hiši ob mlinu lahko ujamete tudi stalno razstavno zbirko Büjraštvo na reki Muri. Mura včasih ni imela svoje stalne struge in je pogosto poplavljala. Ljudje, ki so ob Muri živeli, so se ji morali prilagajati, prav tako pa so reko prilagajali sebi. Zato so utrjevali brežine in usmerjali strugo reke. Ljudje, ki so to počeli, so se imenovali büjraši, opravilo pa büjranje.

Danes ima Mura svojo stalno strugo in büjranje ni več potrebno. V spomin na težko delo v preteklosti na Otoku ljubezni prikazujejo büjranje reke Mure na tradicionalni prireditvi v mesecu avgustu, na Büjraških dnevih. Na ogled so še vedno orodja, predmeti in pripomočki, ki so jih büjraši uporabljali pri svojem delu, ogledate pa si lahko tudi film, ki prikazuje to težaško delo.

Delo büjrašev je bilo vse prej kot lahko. Med opravilom so si v naravi pripravili tudi malico. In prav to büjraško malico ali “pajani krüj” lahko na otoku tudi poskusite. V pokritem kurišču si na ognju popečete rženi kruh, ga nato podrgnete s česnom in namažete z zaseko. Domačini se radi pošalijo, da mora biti plast zaseke vsaj tako debela, kot je kos kruha. In ne pozabite vsega skupaj poplakniti z ljubezenskim napojem! A preden greste po tem nazaj za volan, priporočamo še kakšen krožnik bograča.

Več MINI utrinkov v fotografiji:

Foto: Tomaž Kemperl, Maja Fister

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.