Vas mika roadtrip do Skandinavije? Tokrat se je na takšno dogodivščino s svojo družino podala Lara Rojc. Na pot so šli kar z osebnim avtomobilom, za njimi pa je v 16 dneh potovanja kar 6.700 prevoženih kilometrov in 10 različnih držav.

Roadtrip do Skandinavije je dolga, a izredno pisana pot, ki prečka številne obiska vredne dežele. Na katerih imenitnih razgledih so se ustavljali, koliko vnaprej so vedeli za svoje postanke, kakšen strošek je takšna pot in kaj bi danes naredili drugače? Berite naprej!

Kdo ste, kako bi se opisali tistim, ki vas še ne poznajo in s kom ste šli na pot?

Sem Lara, mama in žena, v zrelih letih, z razgibano službo in številnimi hobiji. Z možem sva starša dvema čudovitima otrokoma, med katerima je kar 20 let razlike. Sin je že odrasel, hči pa je stara devet let. Izogibam se kalupom in rada ignoriram pričakovane norme ravnanja ter razmišljanja, čeprav je moje poklicno delo povsem prepleteno z zakoni, kodeksi in hierarhijo. Živim v Celju, a sem po prepričanju deklariran otrok sveta.

V prostem času mi največjo strast predstavljajo potovanja in fotografija. V fotografiji sem preizkusila in dosegla marsikaj, vendar sem z rojstvom hčere sistem prioritet obrnila na glavo in ljubezen do umetnosti prestavila v drugi plan. Nekoč sem se preizkušala v pisanju bloga, zadnja leta pa najbolj uživam v dokumentiranju in zapisovanju utrinkov z naših poti, ki jih delim na socialnih omrežjih. Zelo sem vesela odzivov mnogih, ki me kontaktirajo za nasvete ali pa zato, da mi povedo, kako jih razveseljujem in navdihujem s svojimi objavami. Potujem z družino, najrajši z letalom nekam daleč stran, nekje vmes pa se po novem potolažim z roadtripi, na katere občasno vzamemo še našo psičko. Tokrat smo šli zaradi polarnega mraza na pot brez nje, torej v troje.

Koliko dni, kilometrov in držav ima tokratni roadtrip do Skandinavije?

6.700 prevoženih kilometrov v šestnajstih dneh, zapeljali pa smo se skozi 10 različnih držav.

S kakšnim prevoznim sredstvom ste šli na pot, kje ste spali in koliko vnaprej ste te nočitve predvideli/rezervirali?

 Na pot smo šli z Renault Capturjem. Moram dodati, da smo avto kupili zgolj kot prevozno sredstvo, mišljeno je bilo, da se bomo vozili na bližnja letališča in nismo niti razmišljali o roadtripih. S kovidom pa so se stvari spremenile in nekoč strastni raziskovalci daljnih dežel smo se bili primorani prilagoditi novim okoliščinam. Zaradi omejitev in odpovedi letov smo začeli pogosteje raziskovati svet z avtomobilom in z našim smo v zadnjih treh letih naredili precej kilometrov. Sicilija, Romunija, Kalabrija, Nizozemska, Apulija, Albanija, pa rekordnih 9000 km do vzhodnih pokrajin Turčije in preko 6700 km do roba polarnega kroga, to so destinacije, ki jih moram omeniti.

Mož sicer vsakič, ko tlači stvari v (premajhen) prtljažnik, prisega, da je bil to naš zadnji roadtrip s Capturjem, pa do naslednjič k sreči pozabi. Hkrati pa ugotavljava, da je naš avto dovolj majhen, da lahko prevozimo vsako, tudi najožjo italijansko ulico, ravno prav visok, da se z lahkoto zapeljemo čez največje luknje na makadamskih cestah, toliko trpežen, da ga je mogoče spraviti v pogon pri -29 stopinjah in prepoceni, da bi nas moralo skrbeti zanj, saj ne more biti zanimiv lopovom.

Nočitve smo tudi tokrat iskali sproti, večinoma preko aplikacije Booking, običajno pod večer, ko smo vedeli, kako daleč bomo prišli vsak posamezen dan. Opozarjam, da ta pristop prakticirate samo, če ste ga vešči in če se ne obremenjujete s tem, da še uro ali dve pred prihodom ne veste, kje boste tisti dan spali! Mi to počnemo redno, povsod po svetu, imamo o tem cel kup anekdot in bom verjetno nekoč napisala knjigo, kaj vse se nam je že zgodilo. 

Ste si načrt poti zarisali že doma in kako strogo ste se ga na koncu držali? 

Nikakor. Zavedanje, da se lahko zgodi karkoli in to, da nikoli ne vemo, kako se bo naredil dan, je največji čar naših poti. Najbolj divji in nori časi za potovanja so bili pred dobo digitalizacije. S pojavom pametnih telefonov in vseh mogočih aplikacij pa je postalo potovati čisto preveč enostavno. Ampak na koncu dneva so umazana stopala in razmršeni lasje tisti, ki pospešijo bitje srca in v nas budijo radost. Obožujem improvizacije ter bizarne, morda celo nevarne situacije. S takšnim razmišljanjem spoznaš najboljše ljudi, pridobiš življenjske izkušnje, doživiš najbolj nore trenutke, priletiš v najbolj nemogoče situacije in ustvariš nepozabne spomine.

Zato smo se tudi tokrat na pot odpravili brez načrtovanja. Na navigaciji sem sicer preverila, kje se pride do Rovaniemija in odločili smo se, da se zapeljemo proti severu preko Baltskih držav, o poti nazaj pa nismo niti razmišljali. Tisti petek popoldan po službi smo spakirali najnujnejše, zaspali za nekaj ur, zgodaj zjutraj vklopili navigacijo, ki je kazala 2850 kilometrov do Rovaniemija (za občutek – do Londona nas loči »le» 1600 km!) in se podali novim dogodivščinam naproti.

Kakšen finančni zalogaj je takšen roadtrip do Skandinavije?

Tako čez palec lahko rečem, da nas je 16-dnevni roadtrip prišel približno toliko, kot bi nas stal zgolj 3-dnevni obisk Rovaniemija (oz. Božičkove dežele) v organizaciji turistične agencije. V obeh primerih je govora o porabljenih približno 4.500, morda 5.000 evrih za tri osebe. Ampak to je okvirno, ker se potrebe, interesi in zmožnosti posameznikov zelo razlikujejo. Na naših poteh ne beležimo stroškov, niti se ne trudimo, da bi zapravili minimalno.

Kateri so top 3 kraji, razgledi ali stvari, ki ste jih doživeli na tej poti? 

Vsekakor je bilo opazovanje polarnega sija in vožnja z jeleni na lesenih sankah čez zasneženo, ledeno mrzlo zimsko pokrajino tisto, kar smo doživeli prvič in je preseglo vsa naša pričakovanja.

Sicer pa je bila pot tako raznolika in države dovolj drugačne med sabo, da bi težko izpostavila, kaj je bilo najlepše; vsekakor pa smo videli in doživeli izjemno veliko. Pot smo začeli v Sloveniji, se zapeljali čez Avstrijo na Češko, naredili prvi daljši postanek v Ostravi, kjer smo se najedli cmokov, sledila je Varšava, ki je bila še vedno praznično okrašena in smo lahko drsali sredi glavnega trga ter se pogreli z vročim grogom. Pot smo nadaljevali preko Litve, kjer smo občudovali kulturno središče Kaunas in preizkušali jedi iz divjačine, sledila je latvijska prestolnica Riga s čudovitimi stavbami in bogato založeno tržnico z morskimi dobrotami. V Estoniji smo prespali v Talinu, v tradicionalni estonski leseni vili s savno ter se prebudili v novo jutro ob glasnih krikih galebov. Potem ko smo si ogledali Talin, smo se s trajektom zapeljali na Finsko. Helsinki so nas navdušili s tradicionalno tržnico, arhitekturnimi presežki in savnanjem na prostem pri 0 stopinjah.

Pot smo nadaljevali čez zasneženo, zimsko pokrajino, prekrito z zaledenelimi jezeri, smrekovimi in brezovimi gozdovi ter redko posejanimi barvitimi lesenimi hiškami proti arktičnemu krogu. V Rovaniemiju smo obiskali Božička, spoznavali laponsko kulturo v fantastičnem Arktikumu, severni jeleni so nas vlekli na lesenih sankah pri ledenih – 29 stopinjah po zasneženi pokrajini, navdušili so nas severni sij, vprega s huskyji, novi finski znanci in še marsikaj.

Pot smo okrog Botnijskega zaliva nadaljevali na Švedsko, raziskovali prazne obale ob zaledenelem morju in se za dolg dan in pol ustavili v Stockholmu, kjer smo se zapeljali z ladjico po vodnih kanalih, obiskali dva zanimiva muzeja in se sprehodili po ulicah slovitega Gamla Stana. S Švedske smo se po 16 kilometrskem mostu, ki je delno speljan kot tunel pod vodo, zapeljali na Dansko in se v dnevu in pol navdušili še nad Copenhagnom. Zapeljali smo se še čez en most presežkov, ki povezuje danska otoka Funen in Zelandija ter nadaljevali pot preko Nemčije proti domu. Težko je toliko dobrega razvrstiti na prioritetno lestvico …

Če bi šli danes še enkrat na roadtrip do Skandinavije, kaj bi storili drugače?

Prav nič ne bi spremenila, ker je bilo potovanje kljub surovim zimskim razmeram sanjsko in popolnoma drugačno od vsega, kar smo doživeli do sedaj … in verjemite, da smo doživeli že marsikaj! Se bom pa naslednjič prepustila lepoti trenutka in uživala tudi na vseh samotnih, zasneženih in ledenih cestah, na katerih sem zaradi prometnih znakov, ki so opozarjali na nevarnost naleta losov in severnih jelenov, trepetala, kdaj bo kakšen skočil pred avto. Novi finski znanci so nas ob večernih druženjih podučili, kako se ob trčenju izogniti temu, da ti los pade na avto in te s svojo težo ubije. Upam, da ne pozabimo do naslednjič …

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Če kdo okleva – nikar! Zapeljite se v zimsko pravljico, pot je noro zanimiva, na trenutke naporna, pa vendar polna presežkov. Nikar ne dvomite, v prtljažnik vrzite verige, imejte v avtu na zalogi nekaj hrane in tople pijače, morda kakšno odejo in obvezno spremljajte vremensko napoved!

Sama nisem zasledila, da je šel kdo iz Slovenije na primerljivo pot v zimskem času na podoben način. Prav zato z veseljem delim našo izkušnjo. Da povem, da se da oz. da je izvedljivo, če imaš rad izzive. Naš pomislek pred potjo je bila nepredvidljivost vremena v arktičnem krogu v najhujši zimi, v najhladnejšem mesecu, ko je na cestah debela plast ledu in snega. Cest na severu namreč ne plužijo in posipavajo s soljo, kot smo tega vajeni pri nas. Dvome o sprehodih po mestih v ledenem in vetrovnem vremenu pa sem odganjala z rekom, da ni slabega vremena, so samo slaba oblačila. In res – oblečene v več plasti toplih oblačil nas ni prav nič zeblo, je pa bilo zelo zamudno in hkrati zabavno nadeti nase vse pripomočke, ki so nas ščitili pred mrazom.

POTOPIS

DAN 1: vožnja čez Slovenijo, Avstrijo in Češko, nočitev blizu Varšave

 Potem ko smo iz omar pobasali vse najtoplejše kose oblačil, kupili verige za avto, si v knjižnici izposodili tričetrt metra knjig, v žaru borbe zagrabili še dve topli odeji in se poslovili od naše Ree (ne, ta pot bi bila prehladna zanjo), smo v mrzlem, sivem jutru začeli z našo novo avanturo. Snežinke so rahlo poplesavale v zraku, ko je navigacija pokazala 2868 km in 34 ur direktne vožnje, s Petrom pa sva se že “nevemkoličkič” pogledala izpod čela; že od takrat, ko smo se odločili, da se podamo na to pot, nama kljuva po mislih: “A nam je tega treba? A nismo mi rojeni za v tople, divje kraje? A smo normalni, da gremo iz hladnega v še bolj hladno?” In potem tisti alter ego: “Ja, je treba. Enkrat v življenju je treba srečati severne jelene, občudovati polarni sij in se prepustiti skrivnostnim silnicam severnega polarnega pola.”

Ker pa je na sever leteti preenostavno, se bomo gor prebijali z našo ljubo “Cevo”, kot je nekoč po začetnih registrskih označbah ljubkovalno poimenovala naš avto Anuška. Prvi dan smo prevozili Slovenijo, Avstrijo in Češko ter pod večer omagali blizu Varšave. Ne, ni nam bilo dolgčas in pot se ni prav nič vlekla. Zabavali smo se ob učenju najdaljše Finske besede, ki ima 48 črk in smo jo izgovarjali celih 8 sekund. Neee, nismo si je zapomnili, ugrofinski jeziki so izjemno težko učljivi! Vmes pa dobra glasba, postanki v krajih, ki smo jih prevozili, prebiranje pravljic in literature o krajih, kamor nas vodi pot in takole … ubili smo prvih 1000 kilometrov.

DAN 2: Varšava, Poljska

Varšava. Naš prvi daljši postanek na poti. Pričakovali smo sivo, dolgočasno mesto. Ampak kdo bi si mislil, prestolnica Poljske poka po šivih od silne energije! Kljub mrazu, snežinkam, vetru in oblačnosti se nam je odkrila v vsem svojem šarmu. Tu je še vedno vse okrašeno, sredi najlepšega trga lahko drsaš in hkrati uživaš v pogledu na stavbe z barvitimi fasadami.

Z vseh vogalov se vije sladkast vonj po kuhanih pijačah, na stojnicah ponujajo obložene kruhke z različnimi namazi, možakar v starinskih oblačilih vrti lajno, najprestižnejša mestna ulica Krakowskie Przedmieście je polna sprehajalcev, krčme pa nudijo okusno lokalno hrano. Pieroge z raznimi nadevi, rdeči boršč, klobasice na pečeni čebuli, rženi kruh in jabolčna pita z vanilijevo kremo, pa kompot iz suhega sadja, to so bili danes naši favoriti. In kot da vse to še ni bilo dovolj, naenkrat so ulice preplavili tekači vseh starosti, nekatere so spremljali kužki, druge otroci na skirojih, tretji so pred sabo potiskali otroške vozičke. Kakšnih 5000 jih je bilo in energija je eksplodirala v nebo. Za nekaj deset korakov smo se jim pridružili, nato pa spet zdrsnili v raziskovalne tire. Ja, danes je bil dan za užitek in veselje. Barve, ples, tek, drsanje, okusna hrana in smeh. Čisti hedonizem!

Zgodovino smo tokrat pustili ob strani; Varšava je bila namreč v drugi svetovni vojni razdejana, uničena in razvrednotena do obisti. Tako zelo, da so po koncu vojne morali mesto ob Visli zgraditi čisto na novo. Zelo verjetno se nekoč vrnemo. Da poiščemo opomine. Muzeje. Spomenike. Grobišča. Se naučimo kaj novega. In prisluhnemo klavirskemu koncertu na Chopinove note v enem izmed lokalnih barov.

Zdaj pa hitimo dalje, ostalo nam je še skoraj 2000 kilometrov …

DAN 3: Kaunas, Litva 

Zbudili smo se v oblačno, zasneženo jutro, nestrpni v pričakovanju, kako se bo naredil nov dan. Včeraj smo se iz Varšave premaknili v Kaunas, drugo največje litvansko mesto in evropsko prestolnico kulture 2022. Snežinke so poplesavale po zraku in veter je bril okrog vogalov, ko smo se podali v raziskovanje mesta na sotočju dveh največjih litvanskih rek Nemen in Neris. Kaunas je že pred 2. sv. vojno slovel zaradi bogatega kulturnega in akademskega življenja, gradnje stavb v arhitekturnem slogu art déco, notranjega oblikovanja in kavarniške kulture. Tudi tokrat nas je spremljala sreča; sneg je rahlo, ravno prav pobelil vrhove streh, zelenje v parkih in mestne ulice. Kot bi se nekomu razsul mleti sladkor … res, vrhunsko!

Po naključju smo našli prijetno krčmo z divjačinskimi jedmi in si dali duška. Meso divjih vran je tukaj specialiteta, ampak smo se mu z največjim veseljem odrekli. Je bilo dovolj drugih, bolj konvencionalnih, pa vendar drugačnih dobrot. Npr. Firminis Medžiotoju užeigos sultinys su piragélyu. Še sreča, da obstajajo prevajalniki! Čista divjačinska juha z mesno pito … božansko! Pot proti Latviji smo nadaljevali z ovinkom skozi eno najstarejših litvanskih mest Kedainiai, po poti pa občudovali lokalno arhitekturo še iz nekih drugih časov: med kilometri polj in travnikov so nas razveseljevale redko posejane hiške, prevlečene z lesom različnih barv, pa tudi kak mlin na veter se je našel vmes. Začelo se je temniti, ko smo pripeljali v Rigo. Prvi obhod mesta nas je pustil odprtih ust in nestrpno čakamo nov dan, da se prepustimo utripu in lepotam glavnega mesta Latvije. Čudovito je tu in zdi se, da smo na poti že tedne, toliko lepega smo videli in doživeli v zgolj treh dneh. 

DAN 4: Riga, Latvija

Dan smo začeli na eni izmed največjih pokritih tržnic v Evropi in uživali v okušanju in nakupovanju baltiških dobrot. Prekajene ribe, morska trava v solati, baltiški rženi kruhki, pite, kaviar, med, slavni liker Riga Black Balsam, nakit iz jantarja, volneni izdelki … Vse je šlo z nami in komaj smo se zadrževali, da nismo pokupili še več. Kakšen užitek in privilegij se je sprehajati med stojnicami, ki se šibijo od dobrot, ki smo jih do sedaj videli le na fotografijah! In potem Riga s svojim starim mestnim jedrom. Čisto nas je prevzela! Ne najdem besed, s katerimi bi opisala to slikovito latvijsko prestolnico, ki se vse od leta 1201 bohoti ob reki Daugava, kakih 15 km pred izlivom le-te v morje. Danes živi v mestu kar tretjina vseh prebivalcev Latvije, kar je še zmeraj manj kot 700.000!

Mestno jedro je mešanica različnih arhitekturnih stilov in skorajda brezglavo smo tavali od ene do druge slavne zgradbe v želji, da se naužijemo pogledov na fantastično mešanico slogov, ki kažejo na to, kako dolgo in bogato zgodovino skriva v sebi ta baltska prestolnica. Nekje vmes smo se pogreli z okusnim borščem, serviranim v skledicah iz rženega kruha.

In že smo hiteli dalje, se povzpeli na zvonik Petrove cerkve in vzdihovali ob pogledih na mesto še s ptičje perspektive. Ravno pravi čas, da smo ujeli poglede na staro mestno jedro, ki se je kopalo v šibki oranžni zimski svetlobi zahajajočega sonca. Zares veličasten zaključek še enega čudovito preživetega dne … In že smo se zapeljali mimo Riškega zaliva in naprej proti severu, da še isti večer ulovimo novo državo na poti, Estonijo. Talin, pripravi se, mi prihajamo!

DAN 5: Talin, Estonija 

V Talin smo prispeli pozno pod večer, kar pa nas ni ustavilo, da si ne bi prižgali savne v našem novem apartmaju, ki je bil, mimogrede, bahavo razkošen. Še bolj kot to pa nas je navduševalo, da spimo v čisto pravi estonski leseni vili iz nekih davnih časov. Pravljično! Jutro je razkrilo čudovito druščino raznobarvnih lesenih baltskih vil in kar težko se je bilo upirati pogledom skozi okna na okoliške lepotice. Potem so se začeli v daljavi oglašati še galebi in zaokrožili fantastično uverturo v nov dan. Peš smo se odpravili do starega mestnega jedra, ki je na običajno sredino jutro delovalo zelo umirjeno, na trenutke celo zaspano. Delal se je sončen dan, čeprav so napovedovali snežne plohe.

Talin je tako prijetno mestece. S krasno katedralo, zgrajeno v ruskem ortodoksnem stilu. Z najstarejšo, še vedno delujočo lekarno Raeapteek. S slavno čokoladnico Kalev, znano po najboljšem marcipanu v Estoniji. S številnimi bari in lokali, v katerih ponujajo lokalne specialitete. Tudi ruske. Danes je bila zmagovalka dneva juha Soljanka, krepka enolončnica z mesom, zelenjavo, gobami, olivami in koprom, nekoč zelo priljubljena tudi v Vzhodni Nemčiji.

Pozno popoldan je bil čas za premik in spet smo imeli srečo. Trajekta za Helsinke nismo vnaprej rezervirali, pač pa smo se zapeljali direkt v pristanišče in komajda uspeli kupiti karto, ker so bile linije polno zasedene. Gospa na “rampi” je bila čisto zares zgrožena, kako smo lahkomiselni, ker nismo kupili karte vnaprej preko spleta. Seveda, smo v Estoniji, najbolj digitalizirani državi v Evropski uniji … Devetnadstropni trajekt z igralnimi avtomati, brezcarinsko prodajalno in bari je bil naložen do konca. No, zgodbe o Fincih, ki prihajajo v Estonijo po cenejši alkohol, pa so verjetno vsem poznane. Eden od njih me je hotel po vsej sili prepričati, da z njim spijem nekaj požirkov jagodne vodke; obupal je šele potem, ko sem vztrajala, da z mano govori angleško, ker ne razumem finsko. Tako smo se vendarle prestavili v Helsinke in ja, zdaj gre zares, pred nami je samo še okoli 800 km vožnje do severnega polarnega kroga.

DAN 6: Helsinki, Finska

Finska je fajn. Zagrabila nas je že kar prvi dan. Vse je tako enostavno. Drugačno. Polno ponavljajočih vzorcev in hkrati čistih linij. Prav zares smo navdušeni. Savnanje in kopanje pri vetrovnih 0 stopinjah na prostem, v samem srcu prestolnice. To si bomo zapomnili. Pa vse presežke skandinavskega oblikovanja, kamorkoli se ozreš: arhitekturo, modo, način življenja, razmišljanja, trende. Celo javna stranišča znajo biti nekaj posebnega.

Tržnica s svežo hrano in bogato tradicijo vse od davnega leta 1889. Tu se jedo medvedi, losi, beluge, jeleni, lososi, školjke, rakci, siri in kaviar. Runebergintorttu. Pecivo z marmeladnimi kapicami. Leipäjuusto. Ribja pita. Made keitto. Sezonska ribja juha s krompirjem, korenjem in koprom.

Made si bomo zapomnili. Prodajalka laponskih potez nas je podučila, da je made finska riba, za katero je prav zdaj – in samo zdaj, v januarju in februarju, lovna sezona. Made je na pogled neprivlačna, sluzasta, s črnimi pegami, a božanskega okusa. Postreže se s kislim rženim kruhom, ki je v teh koncih stalnica. In kaviar … tu se okuša kar na žlice.

Nekje vmes pa tople kučme, pisane pletene nogavice, jelenje kože, zeleni tramvaji, Marimekko, mogočna glavna železniška postaja, vandranje po ulicah in mi, srečni in hvaležni, ker nam je bilo dano ujeti lokalni utrip nekih novih zemljepisnih širin. Pa čeprav zgolj za en dan.

DAN 7: proti Laponski!

No, takole, pa nam je uspelo! Laponska, o kateri sem kot majhna deklica sanjala ob listanju Disneyevih knjig, nas je danes pričakala v vsej svoji lepoti. Ni se še začelo daniti, ko smo se odpravili na 850 km dolgo pot iz Helsinkov. Pospremilo nas je nekaj lahkih, puhastih snežink, ki so lahkotno poplesavale okrog nas kot najbolj krhke balerine.

Finska je res neverjetna. Izjemno privlačna je v svoji enostavnosti in pot proti severu je hitro minevala. Ne moreš se naveličati pogledov na nepregledno množico zasneženih dreves. Smreke so postajale z vsakim prevoženim kilometrom bolj in bolj obložene s snegom. Kmalu so se jim pridružile breze, zaledenela jezera, tu in tam pa celo osamljena barvita hiška ali dve.

Cesta je postajala vse bolj zasnežena in ledena, avtomobili vse redkejši in pokrajina vse bolj bela. Ko se je nebo obarvalo v nikoli prej videne odtenke modre, lila in oranžne barve, smo vedeli, da je arktični krog blizu. Zelo blizu. Table z opozorili pred “nevarnostjo” severnih jelenov so bile vse pogostejše. No, danes smo občudovali samo te, narisane na prometnih znakih, ampak jutri je nov dan. V daljavi smo sicer videli dva, pa še ta sta se pasla ob gospodarskem poslopju. Mimogrede, Laponska, ki se razteza čez tretjino Finske, nudi zavetje več kot 200.000 severnim jelenom in je dom za 180.000 prebivalcev.

V Rovaniemi smo pripeljali pozno pod večer in v našem začasnem domu nas je že čakala ogreta savna. Gostitelj nas je opozoril, da se bodo temperature te dni spustile do – 25 stopinj in da moramo biti nanje dobro pripravljeni. Po obredu savnanja pa nam ni dalo miru. Aurora borealis. Te dni so razmere obetavne in gostitelj nas je napotil na lokacijo, ki jo domačini ljubosumno čuvajo zase. Nismo še dobro izstopili iz avta v mrzlo noč, ko nas je v daljavi pozdravil šibek sij, bolj viden skozi lečo telefona kot s prostim očesom. Rezki mraz in utrujenost sta naredila svoje, vrnili smo se na toplo in ja, danes bo spanec sladek. To, kar se nam je zdelo še nekaj dni nazaj tako daleč, držimo danes v naročju …

DAN 8: Božičkova vas, Rovaniemi, Laponska

Ponoči je temperatura padla na – 25 stopinj in pošteno je škripalo pod nogami, ko smo polni pričakovanj hiteli k Božičku. Božičkova vas pri Rovaniemiju, glavnem mestu Laponske, je kraj, ki te popelje v otroštvo. Kljub temu, da je zelo potrošniško naravnana, nas obisk ni pustil ravnodušnih. Četudi je februar. In še 324 dni do naslednjega božiča. Anuški so se svetile oči, ko je sedela ob Božičku in dvomi o tem, ali sploh obstaja, so se v trenutku razblinili. Poiskali smo še navidezno črto, ki loči severni pol od preostalega sveta in jo navdušeno preskočili, pa smo že hiteli na farmo, kjer se tradicionalno, iz roda v rod, ukvarjajo z rejo severnih jelenov.

Kljub divjim – 29 stopinjam smo neučakano sedli v lesene sani, pokrite s kožo in se prepustili vleki v vpregi severnih jelenov skozi zamrznjeno, osupljivo lepo laponsko pokrajino. Pogreli smo se ob ognju, s čajem in cimetovimi rolicami v rokah, ter ob poslušanju zgodb o življenju in dogodivščinah novodobnih pastirjev. Mimogrede, v teh koncih živi okrog 20.000 severnih jelenov in skoraj vsak ima svojega lastnika farmerja. Ta čez zimo poskrbi zanje, jih hrani in varuje pred napadi volkov, kojotov in medvedov. Ko se sneg stopi, pa se severni jeleni vrnejo na prosto, v naravo. In jeseni spet pridejo v zavetje, tokrat še v večjem številu, z mladiči.

Zvečer nas je obiskal naš finski gostitelj in klepetali smo o življenju v teh krajih. Ja, že čutim: kljub strašnemu mrazu nam tale Laponska vztrajno leze pod kožo …

DAN 9: Laponska

Novo jutro je prineslo otoplitev na samo – 9 stopinj in zdelo se nam je prav prijetno tam zunaj. Neverjetno, kako hitro se človek prilagodi na mraz! Drobne snežinke so poplesavale po zraku in se le stežka odločile, da se spustijo na tla, medtem ko smo hiteli proti Arktikumu, muzeju, namenjenem spoznavanju kulture Sámijev, avtohtonega ljudstva, ki poseljuje Laponsko. V teh koncih je velika težava, da so zanimivosti odprte le nekaj ur čez dan in ugotovili smo, da bomo z našim tempom skozi muzej prepozni še za obisk arktičnega zoo-ja v uro oddaljeni Ranoi. Ampak Finci so ljudje, ki ti vedno olajšajo zadeve. Gospa na blagajni je nekaj napisala na kartonček in rekla, da se lahko vrnemo v Arktikum kadarkoli.

In že smo hiteli proti Ranoi, da spoznamo živali severnih krajev. Ker pa so debele zaplate snega pokrajino po poti delale izjemno zanimivo, smo se kar naprej ustavljali. Konji, lesene samotne hiše, zasnežena drevesa, kupi lesa, zaledenela jezera … ne moreš se kar ravnodušno odpeljati mimo, verjemite! Sicer pa je kar 88% Finske je pokrite z gozdovi, poleg tega imajo 188.000 jezer! Voda je v večini njih pitna, znanstvene raziskave pa so pokazale, da je v nekaterih jezerih celo 100 x bolj čista kot ustekleničena voda! Polarnega medveda nismo uspeli videti, nas je pa zabaval rjavi medved, ki je samo za nas legel na hrbet in se valjal po sveže zapadlem snegu.

Proti večeru smo se vrnili v Arktikum in ugotovili, da spet ne bomo uspeli pogledati vsega, kar nas zanima. Ampak Finci res ne komplicirajo. “Vrnete se lahko v torek, kar na iste karte, jutri je muzej zaprt”, je povedala gospa na blagajni, s katero smo medtem postali že kar nekako domači. Zamenjali smo tudi nastanitev. Prvo smo morali danes izprazniti, ker smo imeli rezervirano samo za dva dni. Odločili smo se, da podaljšamo še za dva dni in naš gostitelj Rauno nas je namestil v svoje ogromno stanovanje v centru mesta. Prelepo je opremljeno in polno umetnin; kako tudi ne, ko je njegova partnerica Sini znana finska umetnica. Jutri imamo spoznavni večer in zdi se mi, da bo še veselo …

DAN 10: Še vedno Laponska!

En tak dan, ko smo počeli vse in hkrati nič. Dan, ko smo se brez pravih planov prepustili radostim severa in se potopili v ledeno pravljico. Spletli vezi z novimi finskimi znanci.

Dan, ko smo v nemogoče oblačni noči iskali severni sij. Čeprav smo vedeli, da ga ne bo. Ampak nemogoče poti so tiste, ki si jih zapomniš za vedno. Tiste, ki nas ženejo naprej. Budijo radovednost in povzročajo nemir. Zahtevajo kreativnost. In pripravljajo nove zgodbe. Zdaj vemo, da nas Laponska čaka. Nekoč se vrnemo v času belih noči. Rauno in Sini nas bosta pospremila visoko na sever. Tja, kjer še ujameš tradicionalni način življenja Samijev. Morda pa še prej prideta onadva k nam, v Slovenijo. Kdove, kako nas bodo nosile poti in kdaj se znova objamemo! Zagotovo pa spet pride ta dan … enkrat.

Ja, tako se zakotali en tak dan, ko si še ne želiš oditi stran …

DAN 11: Še zadnjič Laponska

Danes se je uresničilo vse. Vožnja z lesenimi sanmi, ki so jih vlekli aljaški huskyji skozi zasnežene gozdove in še četrti obisk Arktikuma. Končno smo v tem kultnem muzeju uspeli pregledati vse, kar nas je zanimalo o kulturi in zgodovini Laponske. In tega je bilo veliko! Sledili so še zadnji nakupi lokalnih dobrot in izdelkov, preden zapustimo Finsko, pa hitro slovo od našega novega prijatelja Rauna in že smo se peljali v smeri proti Švedski, naši osmi državi na poti.

Bogovi so nam bili naklonjeni in ko se je ravno dobro stemnilo, se je na nebu začel rock’n’roll. Aurora borealis! Ustavili smo na prvem mogočem mestu in vriskali od sreče. Čarobne linije nezemeljskih barv so se vlekle po nebu in risale vsak trenutek drugačne podobe po z luno obsijanem zgodnje februarskem večernem nebu. Čudovito, magično in neopisljivo! Lepo je tu zgoraj na severu, prav zares!

Veselo novico smo sporočili finskemu prijatelju in povedal nam je, da se je nebo odprlo tudi v Rovaniemiju. Njegova Sini je legla kar v sneg in občudovala umetnine, ki jih je zmožna ustvariti zgolj in le narava. Pozno zvečer smo polni vtisov in predozirani od vsega dobrega omagali nekje na pol poti proti Stockholmu. Švedsko smo danes doživeli samo v temi, a hkrati ozaljšano s polarnim sijem. Veselimo se novega dne, ker nas cesta vodi po slikoviti obali Botnijskega zaliva; zanimiva pot je pred nami in nemir pred pričakovanjem novega dne je vse močnejši. Še ena noč, ki bo čisto prekratka!

DAN 12: Po obali Botnijskega zaliva proti Stockholmu

Za nami je ležeren dan, preživet v glavnem na cesti. Vozili smo po obali Botnijskega zaliva, po švedski strani, proti Stockholmu. Cesta je na številnih odsekih speljana povsem blizu morja, vije se ob nešteto slikovitih zalivih in skozi stare, osamele, zaspane vasice. Barvaste lesene hiške so razmetane po pokrajini in pravi užitek je opazovati naravo v zimsko umirjenem ritmu.

Obala sameva, sneg je prekril sprehajalne poti in počitniške hiške so videti zapuščene. Narava diha v svojem ritmu in visoka snežna odeja lepo zaokrožuje idilo. Vztrajno smo nabirali prevožene kilometre, ure so minevale in nenadoma smo se zavedli, da se zimska odeja hitro tanjša. Zelo, zelo tanjša. Le table, ki opozarjajo na nevarnost severnih jelenov in losov na cesti, so ostale enako pogoste. Zdelo se je, da se nikamor ne premikamo; na obalni cesti je kup omejitev hitrosti, zdaj smo vozili 80 km na uro, pa spet 60 in nato 110.

Pod večer se je promet na cesti vendarle začel gostiti, sneg je čisto poniknil, cesta se je razširila v več pasov. V daljavi je bilo opaziti osvetljeno nebo in vedeli smo, da se bližamo glavnemu mestu. Neučakano smo zapeljali do nastanitve nekaj kilometrov iz centra, parkirali avto in se z metrojem takoj odpeljali direktno v staro mestno jedro, imenovano Gamla Stan. Pričakale so nas prazne ulice, najbolj znani trgi so samevali, tu in tam smo srečali kakega sprehajalca ali dva. Jutri bo drugače. Mesto bo zaživelo v dopoldanski rutini, barve fasad bodo oživele in mestni vrvež nas bo posrkal kdovekam …

DAN 13: Stockholm, Švedska

24 ur je dovolj, da se zaljubiš v to mesto. Je mešanica barv, zgodovine, tradicije, raznolikosti, vodnih kanalov, multikulturnosti, zabave in drugačnosti. V hipu nas je osvojilo in mi njega. Švedska ima vse. Ima Vikinge, Piko Nogavičko, fiko, Stockholm, lesene konje, lose in Abbo.

Vožnja z ladjico po kanalih je postavila mesto v čisto nove dimenzije. Stockholm leži na kar 14-ih otokih, povezanih z mostovi. Veličastno! Potem se je iz zvočnikov zaslišala še Abbina Hasta Mañana in me zadela naravnost v srce. Pesem, ki je nisem slišala vsaj trideset let!

Za nekaj dolgih trenutkov me je odneslo v čas brezskrbne mladosti. Priznam, nisem mogla, niti hotela zadržati solz radosti in sreče. Kakšna lepota trenutka! Ja, obkljukala sem še eno prestolnico, ki mi je že leta ležala na duši. Koliko življenj bom potrebovala, da vse te poti nekoč znova, ležerno, brez hitenja prehodim?

DAN 14: Kopenhagen, Danska

Danes smo zapustili Švedsko in se po šestnajst kilometrski gradbeni mojstrovini, imenovani Øresundski most, pripeljali na Dansko, našo deveto državo na poti. Vožnja preko mostu je bila impresivna; objekt je deloma most in deloma podvodni tunel, ki povezuje državi, ločeni zgolj z morsko ožino. V daljavi je sonce obsvetljevalo skupek vetrnic, ki so ponosno štrlele iz morja in se vztrajno vrtele vsaka po svoje. Impresivno!

Kopenhagen je zgodba zase. To mesto preprosto moraš imeti rad. Ima tak poseben “vibe”. Kamorkoli se ozreš, ugledaš kaj zanimivega. Arhitektura, moda, H. C. Andersen, hrana, muzeji, nočno življenje, Lego kocke in kolesa. Veliko koles! Nedvomno imajo v mestu pomembno vlogo in užitek si je ogledovati vse mogoče izpeljanke; užitek je opazovati kolesarke, oblečene v kratka krila in tanke najlonke, kolesarje brez čelad in brez rokavic, ki drvijo čez mesto, čeprav je le nekaj stopinj nad ničlo in piha hladen veter, malčke brez kap in kosmatince, ki jih lastniki vozijo po mestu v kolesarskih prikolicah. Danci očitno znajo živeti preprosto in si ne zapletajo življenj po nepotrebnem. Čudovito je tukaj. Dalo bi se ostati. Raziskovati. Vandrati po ulicah brez pravega cilja. Iskati Hygge. Ampak moramo naprej, naše potovanje se počasi izteka.

Jutri nekje na obali poiščemo še najpomembnejši simbol mesta, malo morsko deklico, se morda zapeljemo z ladjico po kanalih, zavijemo v kakšen muzej in nabavimo danske maslene piškote za na pot. Čaka nas 1400 km dolge in naporne vožnje proti domu …

DAN 15: Kopenhagen za zajtrk in preko Danske ter Nemčije proti domu

Dan smo začeli zgodaj, z budilko, da pred dolgo potjo domov na polno zajamemo čimveč zanimivih vogalov Copenhagna. Sprehodili smo se skozi kontroverzno Christianio; predel, ki diha čisto po svoje. Porisan je z grafiti, okrašen z boemskimi inštalacijami, iz vseh kotov se vije vonj po marihuani, pred hišami so naloženi kupi vsega, česar ne potrebuješ, našli smo celo lesenega velikana in se prepričali, da so prebivalci okrožja prijetno posebni. Mesto je krasno, ker lahko veliko prehodiš peš in ti ni po poti niti trenutek dolgčas, ker se povsod kaj dogaja. Zanimive, futurustične stavbe in mostovi, vodni kanali s čolni, privlačne izložbe, kreativno oblečeni ljudje, kolesa vseh mogočih izvedb in veliko svežega cvetja. Pomlad je v zraku in pri sončnih 10 stopinjah se to še kako občuti. Ljudje so izjemno komunikativni in sproščeni, nametani skupaj z vseh vetrov; mimogrede te vzamejo v svoj osebni prostor. V tem mestu mora biti kvaliteta življenja izjemna! Pa vse je ravno. Najvišja vzpetina meri pičlih 173 metrov! Vožnja z ladjico po kanalih je doživetje zase, saj je večina starih mostov tako nizkih, da moraš med vožnjo pod njimi pridno sedeti in paziti, da ti ne odtrga glave. Napeto!

Spet smo imeli srečo! Sredi trga smo naleteli na skupino pripadnikov kraljičine vojske, ki je teatralno korakala po ulicah na menjavo straže v grad Amalienborg. In prav tja smo bili namenjeni tudi mi! Evforično smo jim sledili in imeli priložnost čisto od blizu opazovati mlade vojake pod ogromnimi črnimi kučmami, ki jih je na dvorišču gradu pričakala množica navdušenih ljudi. Na morskem obrežju smo obiskali malo morsko deklico, brez katere obisk danske prestolnice ne bi bil popoln, se naskakali in raztegnili v igralnem parku na strehi ene izmed garažnih hiš in se proti večeru zapeljali na enega najdaljših visečih mostov na svetu, Great Belt, ki povezuje danska otoka Zelandijo in Funen. In že smo bili na celini, v smeri proti Nemčiji. Večerni razgledi so bili veličastni, ker se je nebo barvalo v vse odtenke rdečih, vijoličnih in oranžnih barv. Ne bi si mogli želeli lepšega slovesa od Skandinavije, kamor se bomo zagotovo še vrnili …

DAN 16: Hannover, Passau in pot domov 

Prespali smo v ličnem hotelu blizu Hannovra in ugotavljali, da nam je tudi tokrat zmanjkalo časa. Toliko zanimivih krajev je na severu Nemčije, da se bo treba vrniti. Polni vtisov smo se vozili proti Avstriji in se odločili, da se še zadnjič temeljito pretegnemo nekje na jugu Nemčije, na Spodnji Bavarski. Izbrali smo Passau. Ob vseh fantastičnih podobah Baltika in Skandinavije, ki so nam še vedno medle misli, ni bilo mogoče najti kaj pretresljivo lepega v sicer slovitem mestu ob sotočju treh rek. Pod večer smo se zapeljali čez Avstrijo in edina tolažba ob koncu te zabavne poti je bilo zavedanje, da nas doma nestrpno pričakuje naša psička Rea …

FOTO: Lara Rojc

PREBERITE ŠE: Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!