Pija Bizjan je popotnica, ki o svojih dogodivščinah razlaga s takšnim žarom v očeh, da boste težko ostali ravnodušni. Najraje potuje sama, oziroma v družbi dveh štirinožnih spremljevalcev. Solo popotnici v predelanem kombiju družbo delata psička Tagine in Indi, srečali pa jih boste po vsej Evropi, včasih tudi v Afriki.
Kdo je Pija Bizjan, kje se trenutno potepajo, kam vse jih bo odneslo, kako poskrbijo za svojo varnost in finance ter kako malo v resnici potrebujejo za svojo srečo? Več v Vandraj intervjuju!
Kdo ste in kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Sem osemindvajsetletna Pija, predstavljam pa tudi dva moja zvesta spremljevalca, damo v rjavem kožuščku po imenu Indi ter večbarvnega in zelenookega Tagina. Največkrat me boste našli blizu oceana – ali celo v njem. Pa na terasi mojega vana s pogledom v zvezdnato nebo, med dišečimi borovci z jutranjo kavo ter knjigo, na dolgih sprehodih s psoma, kjer se najbolj razveselim nabiranja fig. Želja in hrepenenje po preživljanju časa v naravi, odkrivanju sveta in novih kultur sta bila od nekdaj prisotna v meni. Zato jima veselo sledim tudi v tem trenutku. Upam, da vam z odgovori pričaram vsaj malo neopisljive lepote sveta in čudovitih trenutkov, ki jih doživljamo na poti.
Kje smo vas ujeli tokrat in koliko časa ste že na poti?
Trenutno smo na prelepem polotoku Peloponez, ki me navdušuje s čudovitimi razgledi, klifi, nasadi oljk, fig, limet, pomaranč in navsezadnje tudi z zgodovinskimi zanimivostmi.
Še posebej mi je všeč vzhodna obala. Po njej vodijo prazne ceste, ki zapeljejo skozi stare vasice, polne pisanih rož, največkrat so to dišeče lantane. Pa vse te plezalne stene, pohodniške poti, plaže s turkizno vodo … Počasi nas poti vodi proti Atenam, kjer se bomo vkrcali na trajekt do Krete.
V Grčiji nameravate ostati nekaj mesecev. Kako jih boste preživeli, kam vse vas bo zaneslo?
Tako je. Zdaj gremo torej na največji grški otok – Kreto, kjer bomo ostali malo dlje. V tamkajšnjem zavetišču bom delala s psi, med prostim časom pa na deski lovila valove. Obožujem surfanje in vodne športe, tokrat se bom preizkusila tudi v kajtanju. Komaj čakam! Iz Krete se bomo počasi premikali nazaj proti Sloveniji in na poti raziskali še Srbijo, Albanijo in BiH.
Kako strogo – če sploh – je običajno zarisana vaša pot? Kako izbirate naslednjo destinacijo?
Še sama ne vem, od kje pridejo ideje in želje za neko destinacijo. Velikokrat so “krivi” ljudje, ki jih spoznam na poti in me navdušijo nad kraji, ki so zanimivi in prijazni za tovrsten način potovanja. Obenem pa me privabijo ideje iz knjig, izkušnje drugih popotnikov, slike in objave s spleta … Predvsem pa izbiram kraje, stran od gneče in betona, kjer sem lahko še bolj povezana z naravo. Uživam, ko me le nekaj centimetrov pločevine in izolacije loči od okolice, ko mi evkaliptusi ponudijo senco ter svež jutranji čaj, ko me uspavajo valovi in ko me od sončnega vzhoda loči samo kljuka zadnjih vrat mojega doma. Tako uživam v razgledu kar izpod odeje.
Katere države ste do sedaj že prevozili?
Preden sem začela potovati s kombijem, sem z nahrbtnikom odkrivala večinoma države zunaj Evrope. Videla sem večji del Azije pa srednjo Ameriko, nekaj afriških držav, Jordanijo, Zahodno Papuo, Dominikansko republiko … Za to sem neizmerno hvaležna, saj težko opišem z besedami, kaj vse so mi te izkušnje dale. Zagotovo neko širino, drugačen pogled na svet, nova poznanstva …
Ampak “vanlife”, tukaj sem se našla, odkrila čisto neko novo dimenzijo doživljanja okolice, raziskovanja poti, nomadskega življenja in s tem neverjetnega občutka svobode. Vse skupaj se je začelo z manjšim kombijem, s katerim sem raziskovala Slovenijo, bližnje države – Italijo, Hrvaško, Avstrijo, Madžarsko in BiH ter otoka Sardinijo in Korziko. Nato pa so se ideje in želje manifestirale v večji van Sprinter po imenu Nanook, s katerim potujem tudi sedaj. Lansko leto me je popeljal iz Slovenije preko Italije, Francije, Monaka, Španije vse do Maroka in na poti nazaj preko Portugalske.
Kje ste se počutili najbolj domače in sprejeto ter kje ste se morda poslovili prej, kot ste načrtovali?
Zagotovo sem se najbolj domače počutila v Maroku, ker sem državo obiskala že večkrat in jo dobro poznam. V času pretekle epidemije sem bila tam “ujeta” 3 mesece, kar mi je dalo poseben vpogled v njihova življenja in kulturo. Naučila sem se tudi osnov arabskega jezika, spletla prijateljstva, dobro jedla ter pripravila nešteto taginov. Tagine je tradicionalna maroška jed. Kar se mi je poznalo tudi, ko sem se vrnila domov (smeh).
Me je pa navdušila tudi Portugalska, tam sem med surfanjem spoznala ostale “vanliferje” iz različnih držav. Tako smo se ujeli, da smo na parkirišču ob plaži postavili svoj kamp in veliko surfali. Vsak dan je bil nekdo zadolžen za večerjo za vse – tudi jaz sem prišla na vrsto, lahko uganete, kaj sem pripravila. Tagine, seveda. Kasneje pa smo se družili, kartali in si pripovedovali zgodbe. Tam sem ostala kar nekaj tednov, kar ni v moji navadi, ampak po dolgem času mi je prijala družba, sprejetost in obkroženost z isto mislečimi ljudmi.
Kako so se na odločitev, da se na dogodivščino po svetu s kamperjem podate popolnoma sami, odzvali vaši domači in prijatelji?
Moji podvigi in ideje so bili vedno podprti s strani družine in prijateljev. Že kot otrok sem z družino veliko potovala, kasneje pa sem se izobraževala po tujini in med prostim časom ali ob koncu šolanja pograbila nahrbtnik in odšla raziskovat okoliške kraje, sosednje države, otoke … Zato menim, da so sedaj že navajeni, da se v svet podam sama in sprejemajo moj način potovanja. Družina mi je bila v veliko pomoč tudi pri urejanju in željah za moj dom na kolesih. Zato mi je v njem še prijetneje in odraža mojo osebnost.
Kakšne so prednosti in slabosti solo potovanj? Sploh za ženske?
Ko potujem sama, nikoli nisem zares sama. Poleg mojih dveh sopotnikov na tačkah, spoznavam čudovite ljudi, včasih gre samo za pozdrav, nasmeh, skodelico kave s svojo zgodbo, druženje ob ognju … Spet drugič pa se spletejo prijateljstva, ki se kdaj nadaljujejo tudi s skupnimi kilometri, obiski in ponovnimi srečanji na poti.
Sicer sem pa rada sama. Menim, da se tako bolje spoznamo, poslušamo, kam nas vleče srce. Tako se največ naučim, saj je vse odvisno od mene in je na koncu res lepo, ko mi nekaj uspe in vem, da sem zmogla. Tako kot kača odvržeš staro kožo, navade, prepričanja.
Seveda pa solo popotnice okusimo tudi nepredvidljivost ter strah. Velikokrat me vprašajo, če me ni nič strah. O, seveda me je. Sicer imam dva kosmata alarma, ki takoj zaznata gibanje okrog vana, ampak imam vseeno raje odročne kotičke in divjino, velikokrat tam ni razsvetljave ali drugih avtodomarjev. Takrat si ustvarim udobno vzdušje, prižgem svečko, kadilo, poslušam glasbo, poklepetam z družino ali prijatelji, kaj dobrega skuham, prelistam knjigo ali pogledam film.
.
Seveda pa smo ženske bolj ranljive. Sploh v kulturah, kjer ženske niso enakopravne nasprotnemu spolu, kjer so omejene v svojem oblačenju, izražanju, pravzaprav v odločanju o svojem življenju. Ko ženska potuje sama, se mi zdi pomembno, da sledi notranjemu občutku za previdnost, se poskuša čim bolj zliti z okolico in domačini ter samozavestno stopati na svoji poti. Tako da – ženske, pot pod noge, kamorkoli vas vleče srce, odpotujte tja, udejanite svoje sanje in pozabite na standarde in pričakovanja drugih!
Ste bili na poti kdaj postavljeni v neprijetno ali nevarno situacijo?
Na poti se mi do zdaj ni zgodilo nič hujšega. So mi pa ravno tukaj na Lefkadi ponoči mimovozeči motoristi metali limone v kombi, s katerim sem bila parkirana na plaži. Bilo je neprijetno in nevarno za stekla, ampak smo se prestavili na drugo mesto in Nanook ni utrpel nobene škode, mi pa smo kmalu mirno zaspali.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o solo popotnicah?
Velikokrat slišim komentarje, kako, da grem kar sama. Pri tem ljudje pogosto izražajo strah pred samoto in nevarnostmi, o katerih so brali in slišali v medijih. Takšni ljudje strah prikličejo vnaprej. Pogosto pomislijo na najhujše, še preden sploh pride do tega trenutka. Verjetno si tudi predstavljajo dolgočasne dneve, ker ne vedo, kaj bi oni počeli sami s sabo, brez televizije in računalnika, brez ostalih ljudi. Resnica pa je, da se solo popotniku na poti ni treba niti malo prilagajati. Ravnamo se lahko čisto po svojih občutkih, tako kot si zamislimo sami.
Kako je spakirati življenje na nekaj kvadratnih metrov? Kaj vse ima vaš dom na štirih kolesih?
Super je! Večino letošnjega leta sem preživela v njem, tudi ko sem se vrnila v Slovenijo. Ima vse, kar potrebujem. Plinski in električni kuhalnik, tekočo vodo iz velikega zalogovnika, sončne celice, hladilnik, teraso na strehi, okna za svetlobo ter svež zrak, kemično stranišče, zunanji tuš v zadnjem delu pod posteljo, kjer je tudi prostor za kolo in ostalo opremo. Je izoliran in oblečen v les, omarice so iz ratana. Poln je lesenih dodatkov, izdelkov iz makrameja, kristalčkov, lovilcev sanj, saj sem na poti rada tudi ustvarjalna. Čeprav je samo vozilo, sem, ko se vračamo iz dolgih sprehodov, hirbolazenja ali hladnega Atlantika, neizmerno vesela, ko ga spet zagledam na parkirišču.
Pogosto spite zunaj urejenih kampov. Na kaj moramo biti pozorni, ko iščemo kotičke pod soncem, kjer lahko legalno prespimo v bivalnem vozilu?
Večinoma spim zunaj urejenih kampov. Vse potrebno – vodo, praznjenje wc-ja, pralnico perila – najdem na poti, elektrike pa imam vedno dovolj. Za take stvari si pomagam z različnimi aplikacijami, kjer ostali popotniki pustijo svoje komentarje o neki lokaciji ali storitvi. To velikokrat pride zelo prav. Ko kampiraš na “divje”, moraš biti pozoren na mesta, kjer je to izrecno prepovedano in označeno z opozorilnimi znaki. Paziš seveda tudi, da s svojim vozilom ne zapreš kakšne poti. In če, tako kot jaz, izbirate odročne, makadamske, luknjaste ceste, prej preverite vreme, da vas ob vračanju ne preseneti blato. Pomembno je dodati, da po kampiranju pazimo, da za nami ne ostane nič! Prostor uporabimo, ne da bi ga spremenili ali onesnažili.
Vlomi v avtodome niso redkost, poleg odtujitev lastnine pa preglavice povzroča tudi škoda na vozilu. Se vam je kaj takšnega že kdaj zgodilo? Kako se zaščitite pred tovrstnimi morebitnimi nevšečnostmi?
Na srečo do česar takšnega še ni prišlo. Ko me ni v vanu, sta psa zagotovo najboljša varnost. Ko vozilo pustimo samo, pa izberem dobro vidno mesto, kjer se zamenja veliko ljudi in ne neke zakotne ulice. Seveda nikoli ne veš zagotovo ali je mesto varno, zato vzamem vredne stvari s seboj, dodatno zaklenem in otežim delo nepridipravom.
Ko takole potuješ, spoznaš tudi, da svet ni tako slab. Ljudje so vedno pripravljeni pomagati. In divjina, še tako temna, ponoči polna najrazličnejših glasov, je pogosto veliko bolj varna kot poseljeni kotički sveta.
Z vami torej potujeta tudi dva kužka, drugega ste posvojili na poti v Maroku, kjer ste delali v zavetišču za živali. Povejte nam več o tej izkušnji …
Tako je, Maroko sem obiskala že večkrat, saj me je vedno nekaj vleklo nazaj. Kultura, jezik, barvitost mest, začimbe, keramika, sončni dnevi, Atlantik in topli pozdravi domačinov. Dve leti nazaj sem tam preživela tudi nekaj mesecev, kjer sem delala v zavetišču blizu Tamraghta, Morocco Animal Aid.
Delo s psi me je vedno veselilo in to ni bil moj prvi obisk, oziroma prostovoljno delo v takšnem zavetišču. Na podoben način sem preživela nekaj časa tudi v Gvatemali in Indiji. Tako sem spoznala psa Tagina, ime je dobil po tradicionalni maroški jedi v glineni posodi, ki jo nadvse obožujem in rada tudi pripravljam. Med moji prvimi dnevi v Maroku je bil sprejet kot mladiček, njegove zelene oči so ujele mojo pozornost in takoj sem vedela, da je nekaj posebnega. Med prostim časom sva se družila, vzela sem ga iz zavetišča na sprehode do mesta, plaže, v svoje naročje in se zaljubila.
Dogodek, ki bi ga izpostavila, se je zgodil na dan, ko sem odhajala domov – na letališče. Tagine, takrat imenovan še Bebe, je pobegnil iz ograde zavetišča in me čakal pred vrati hiše, kjer sem bivala. Takrat sem mu obljubila, da ga, ko bo to mogoče, pridem iskat, mu sama ponudim dom ali najdem nekoga, ki bi ga vzel za svojega. In res, leto kasneje sva se ponovno srečala in od takrat je z mano in mojo psičko Indi.
.
Zdi se mi vredno omeniti, kako pomembno nalogo opravljajo ti ljudje, ki rešujejo poškodovane, bolne živali, jih sterilizirajo in nekaj vrnejo na ulice, da se število uličnih psov ne bi večalo. So izjemna dobrobit skupnosti in zgled, kako ravnati in sobivati z njimi, saj v Maroku psi niso najbolj priljubljeni. Njihov strah izvira delno tudi iz njihove kulture in jih pogosto pobijajo ali zastrupljajo. Biti del take ekipe in organizacije navdihuje, izpopolnjuje, spremeni tako življenja teh izjemnih bitij kot nas samih. Kljub temu, da si prekrit z dlakami, iztrebki in ostalo umazanijo, je taka izkušnja polna ljubezni, hvaležnosti ter novih spoznanstev in prijateljstev.
Tukaj, v Grčiji, bom nekaj časa preživela v zavetišču na Kreti, nazaj grede pa v Bosni predala en kup podarjenih stvari, pasje hrane, odej, ki so jih darovali ljudje v Sloveniji. Van smo do zadnjega kotička napolnili tudi za maroško zavetišče na moji prejšnji poti. Tukaj bi se rada zahvalila vsem vpletenim, prijateljem in popolnim neznancem, spet sem bila presenečena nad odzivom, izkazanim zaupanjem, količino, pomočjo pri prevozu … Na še več takih sodelovanj!
Kako je življenje na kolesih všeč Indi in Taginu?
Sprva me je skrbelo, kako bosta prenašala pot, ampak po njunem obnašanju bi rekla, da zelo uživata in sta srečna. Pred vožnjo se vedno odpravimo na sprehod, se igramo, opravita svoje in nato vožnjo zelo dobro prenašata. Tagine večino časa prespi, Indi pa rada opazuje okolico in opozarja na mačke. Tudi van jima je zelo ljub. Na parkirišču, polnem vozil, ga takoj prepoznata in nestrpno čakata, da odprem vrata, saj vedno tekmujeta, kdo bo prvi skočil noter.
Ima potovanje s kužkom kakšne omejitve?
Seveda, še vedno je veliko krajev, kjer psi niso zaželeni. Takih krajev se izogibamo, ker na splošno raje preživljamo čas v naravi. Pozorna sem tudi na vročino, saj je Indi ne prenaša ravno najbolje. Zato se na daljšo pot odpravimo zgodaj zjutraj ali zvečer, kar pa se ne dogaja pogosto, saj dnevno ne prevozimo veliko. Ko skočim v trgovino ali na surf, brez težav počakata in čuvata van. Takrat poskrbim, da imata dovolj vode, da je van v senci, odprem okna ali celo vključim ventilator.
Ste imeli na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?
Nenavadne izkušnje se na takih potovanjih dogajajo dnevno, dotaknejo se me, ker verjamem, da v življenju ni naključij. Ena izmed mnogih je, ko sem v Španiji z vanom ostala v mivki in je vse to opazil neznanec. Odšel je po svoje štirikolesno vozilo in me potegnil ven. Kasneje sva ugotovila, da govoriva isti jezik in prihajava iz krajev, ki sta med sabo oddaljena le 20 kilometrov.
Pa tale iz Maroka, ko sem na dolgočasni cesti, kjer zagotovo pol ure nisem srečala drugega vozila, pobrala domačinko, ki je bila namenjena na tržnico v bližjo vasico. Tudi sama sem potrebovala novo zalogo hrane, zato sva se skupaj odpravili po dišečih stojnicah. Želela je, da okusim tamkajšnje jedi, napitke, spoznala sem vse domačine, prodajalce in se počutila zelo dobrodošlo.
.
Pa zgodba iz Portugalske, ko je na odročni plaži poleg mojega vana parkiral fant, ki raziskuje in nabira kristale. Te zbiram in obožujem tudi jaz. Povabil me je na “lov”, kjer sem se naučila veliko novega in našla čudovite primerke kristalov. Skupaj sva raziskala še zapuščene španske vasice v okolici, odkrila naravne tople grelce in spletla lepo prijateljstvo.
Na Portugalskem sem imela tudi manjšo težavo z vanom, zato je pome prišla avtovleka. Voznik je očitno prepoznal mojo zaskrbljenost in na poti do avtomehanične delavnice poklical svojo ženo, ki je pripravila obrok. Nista govorila angleško, ampak smo se vse razumeli in veliko smejali, kar je pregnalo moj stres.
V Maroku sem spoznala tudi čudovit par iz Nemčije, s katerim smo se družili v mestu Fez. Kasneje smo se nenačrtovano srečali še kar dvakrat in se podružili tudi v modrem mestu Chefchaoen. Lahko bi še naštevala, veliko nenavadnih zgodb se mi je zgodilo tudi, ko sem potovala z nahrbtnikom. So lep spomin na ljudi, kraje in čudeže, ki se dogajajo okoli nas.
Kako si financirate svoje poti – iz prihrankov ali lahko delate na daljavo, oziroma v državah, ki jih obiskujete?
Med svojimi potovanji sem delala kot prostovoljka, take organizacije ti vedno priskrbijo streho nad glavo, hrano ter obilo priložnosti za druženje in spoznavanje novih ljudi, kulture, okolice. Tako je finančno lažje ostati dlje na enem mestu. Zdaj, ko potujem z vanom, pa živim od prihrankov in se vračam nazaj v Slovenijo, kjer me čaka delo, stranke. Način potovanja z nahrbtnikom je bila odlična šola, kako malo zares potrebujem za preživetje, zato je tudi trenuten stil zelo skromen, minimalističen. Kar ne pomeni, da si kdaj pa kdaj ne privoščim kave ali lokalnega kosila zunaj, ampak redko in takrat z večjim užitkom. Moj glavni strošek sta gorivo in hrana, kar na koncu res ne znaša veliko.
Ste tudi velika ljubiteljica joge. Kje po svetu ste se že udeležili joga kampov in izobraževanj in kakšne izkušnje so bile to? Katere od destinacij, ki ste jih že obiskali, bi priporočili ljubiteljem prakse joge?
Že vrsto let me zanimajo različne tehnike sproščanja telesa, umiritve uma, boljšega počutja, alternativnih oblik zdravljenja in življenja. Vse se je začelo, ko sem pri vseh različnih tehnikah opazovala svojega dedka in po srednji šoli odkrila, da želim nadaljevati njegovo zgodbo. Zdelo se mi je, da lahko največ izvem v državah ter od domačinov, ki to znanje prenašajo s seboj že mnoga leta. Ker je to pomenilo tudi potovanje in odkrivanje sveta, sem se vsega še bolj veselila.
Tako sem obiskala Indijo, kjer sem nekaj časa preživela tudi v Ashramu, na Šrilanki spoznala Ajurvedo, na Tajskem njihovo tradicionalno masažo in se izpopolnila v kiropraktiki. V Gvatemali sem opravila 200-urni tečaj za učitelja joge. Opravljenih imam tudi veliko drugih šolanj in masažnih tehnik. Te pridejo prav tudi na poti, kjer sem vedno presenečena, ko mi popolni neznanci s tako velikim veseljem zaupajo svoje telo kar na travi med vani.
Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?
Zdaj že poznate eno – tagine! Zelo ljubi so mi tudi grški girosi, tajski pad thai pa mehiški tacosi. In indijska masala ter roti kruh s popečenim česnom. Bi lahko še naštevala!
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom, sploh tistim, ki bi se na pot radi podali sami, pa še nekoliko omahujejo?
Življenje je prekratko, da bi odlašali, prelagali svoje želje in iskali izgovore, da bomo nekaj storili, ko bomo zamenjali službo, ko bodo otroci veliki, ko bomo šli v pokoj …
Vse je mogoče, če smo vztrajni in naša sreča je odvisna od nas samih. Strahovi in dvomi nas držijo v varnem balončku, ampak pomembno je tvegati in izkusiti stvari. Le tako spoznamo, koliko balončkov smo zmožni počiti in kako še lepše in polnejše je lahko življenje.
Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja v solo izvedbi?
Najprej pomislim na svobodo, ki mi jo dajejo moja potovanje in kaj vse sem pripravljena narediti, se odpovedati za ta občutek. In pa, kako pomembno je, da poslušam sebe, svoje srce, želje, ideje, pa naj bodo še tako nore. Spoznala sem, kako zares srečna sem v divjini in kako malo potrebujem. Kako lep je svet! Odkar potujem z vanom me pogosto prevzame neopisljiv občutek sreče, ko bi najraje potočila par solz in se hkrati smejala in skakala od veselja.
Kam vas bo odneslo v prihodnje?
Že dolgo me kliče Afrika, prevoziti si želim vzhodni del vse do Južne Afrike. Nisem še dodelala načrta, verjetno pa bo za to pot potrebno vozilo s štirikolesnim pogonom. Trenutno si ne predstavljam, da bi se morala posloviti od svojega vana, ampak kot pravijo – ne moremo pričakovati novih stvari, če ne naredimo prostora zanje.
HITRIH 6
Najljubša država: Zahodna Papua
Najljubše mesto: Atitlan jezero v Gvatemali
Najljubša plaža: Praia do Amado, Portugalska
Najljubša kulinarika: azijska
Naljubši način transporta: moj van
Najljubši jezik: jezik Berberov iz Maroka imenovan Tamazigh
FOTO: Pija Bizjan/osebni arhiv
