Adrijana Dimec je v zadnjih sedmih letih živela v šestih različnih državah. Kljub večkratnemu navajanju na popolnoma novo družinsko življenje ji je uspelo ustanoviti lastno podjetje ter ostati prizemljena in osredotočena na svoje cilje. Teh je več. Na osebnem, družinskem in poslovnem nivoju. Kako ji to uspeva in kaj vse potegne za sabo? Z Adrijano bi lahko klepetali ure in ure in odpirali vedno nove teme ter vprašanja. V današnjem intervjuju pa sva se osredotočali predvsem na izkušnjo z Japonsko, ki je v tem trenutku pravzaprav za Adrijano že celo življenje nazaj.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še poznajo?

Sem Adrijana Dimec, stara 29 let in trenutno sem na točki življenja, kjer se učim balansirati svojo željo oz. nagnjenost po nenehni “akciji” in med potrebami svojega telesa, ter navsezadnje svoje družine, da se znam upočasniti ter odklopiti. Poleg tega, da imam svojo znamko oblačil, sem mamica dvema otrokoma in žena profesionalnemu športniku.

Ko ste spoznali svojega moža, se je vaše življenje precej spremenilo? Kje vse ste živeli v zadnjih nekaj letih?

Moja prva selitev od doma k njemu je bila v Novo mesto. Od tam naprej smo živeli v Nemčiji, Litvi, Kopru, Ljubljani, na Poljskem, Japonskem in najbolj nedavno – v Turčiji.

Predstavljam si, da je naporno spustiti vse in začeti na novo. Znova in znova in znova. Kako vam uspeva? Kako se privadiš tega? Kaj si govoriš v takih trenutkih?

Se ne privadiš, iskreno. Vsakič znova te na nek način sesuje in moraš iz neke luknje prilezti nazaj na površje. Stvar, ki mi je najbolj pomagala, da ne padem več tako nizko, kot sem včasih je ta, da sem bolj nežna sama s sabo oz. s svojimi občutki in si govorim, normalno je, 100x si že šla čez to, daj si čas, tudi če boš imela zdaj par dni, tednov, slabih, to ne pomeni, da bo tvoje celo življenje tako. Navadila se boš, možgani se bodo navadili in postalo bo lažje. Prej, ko spustim to kontrolo, hitreje postane lažje. V Turčiji je šlo tako veliko lažje, kot na Japonskem.

Kje, kjer ste živeli, vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Ironično, kljub temu, da je bil začetek Japonske najbolj travmatičen, se je na koncu izkazalo za najlepše leto do zdaj in v sekundi bi še eno sezono preživeli tam. Nekaj je na tej Japonski, nekaj je v zraku, nekaj je v ljudeh, v kulturi … potegne te vase, prizemlji in umiri. Za vedno se bom spomnila na to kot na leto, kjer sem bila najbolj srečna in umirjena sama s sabo.

Ne samo, da okolje in kulturo menjata z možem, z vama potujeta tudi otroka. Kaj se vam zdi, da so največji plusi in kaj največji izzivi zanju?

Plus je to, da jima da neko samozavest oz. pozitivno zavedanje npr. konkreten primer, ko mi je sin pred novo šolo rekel, da ga ne skrbi, saj tudi na Japonskem ni imel prijateljev in jih je spoznal. Mogoče nekak izgubiš strah pred novimi situacijami, ker si jih dal tolikokrat čez in videl, da zmoreš. Največji izziv zanju je, da se seveda povsod navežeta na neke prijatelje, ki jih morata potem pustiti za sabo in da ne preživita toliko časa z babicami, tetkami itd.

Vam ni nikoli težko oditi na drugi konec sveta. Ne glede na to, ali ste noseči, ste ravno rodili ali site ravno na neki pomembni točki s svojim podjetjem. Od kje črpate moč, voljo, energijo?

Odgovor pomoje ni toliko meni v prid, kot bi človek pričakoval, ampak jaz mislim, da sem v vseh teh letih postala malo “odvisna” od te hektike in adrenalina. Je dejansko veliko govora o tem med ženami športnikov in v večini opažajo ta pojav, da imajo kar malo “abstinenčno krizo”, ko se kariera konča in si prisiljen zaživeti v ustaljenih tirnicah. To je zame neznano, posledično bolj strašljivo. Spremembe so moja konstanta in v njih sem domača.

Ravno ste se spet vrnili z Japonske, kjer ste z družino tudi preživeli zadnje leto. Nosi Japonska posebno mesto v vašem srcu? Ste imeli lepo izkušnjo?

Iskreno, kakor hitro sem pristala in videla tiste njihove črke, njihove tipične trgovinice, slišala jezik … me je povsem prevzel občutek topline in domačnosti. Isti trenutek sem napisala sms najboljši prijateljici, da ne morem verjet, kako sem srečna, da sem “nazaj”, da imam kar solzne oči. Res sem se počutila, kot da sem prišla nazaj “domov”.

Kje ste živeli? Kakšne imate izkušnje z ljudmi, vrtcem, okoljem? Kakšni so Japonci?

Živeli smo v stanovanju, ki nam ga je dodelil Žigov klub. Bilo je ZELO majhno, ampak smo se kmalu navadili. Japonci so ekstremno prijazni, ustrežljivi, vljudni in lastnost, ki mi je pri njih najbolj všeč je ta, da se nihče ne vtikuje vate, vsak se briga zase in druge pusti, da živijo svoje življenje kot želijo, četudi je drugačno od njihovega.

Kako sta se otroka navadila na tako drugačno kulturo? Kako sta komunicirala? Spomnim se, da je bilo tudi vam težko v navidez čisto preprostih stvareh, kot je nakupovanje hrane v trgovini. Kako ste premagali jezikovne prepreke?

Prišla sta z nič znanja angleščine, da japonščine niti ne omenjam. V mednarodnem vrtcu so govorili angleško in v parih mesecih sta pobrala jezik. Sedaj razumeta večino vse, ogromno znata tudi že povedati. Za zabavo pa sta se naučila še par japonskih besed, kot npr. hvala, živjo.

Kaj je najpomembnejše, kar ste odnesli iz Japonske? Kaj ste se naučiili? Po čem se najbolj razlikuje od Slovenije?

Mislim, da ravno zgoraj omenjeno – da se nihče ne vtikuje oz. niti ukvarja z drugimi. Vsak se fokusira sam nase in fura svoje življenje. Ni tiste odvečne, nepotrebne energije okrog tega zakaj je nekdo rekel nekaj, zakaj je nekdo nekaj naredil tako … jih ne zanima. Najbolj od vsega pa seveda varnost. Tako varnega, kot se počutiš tam in na cesti v prometu in nasplošno iz vidika kraje, kriminala … tega ni nikjer drugje na svetu.

Boste kaj japonskega posebej pogrešali?

Iskreno, čisto vse. Najbolj mogoče njihovo “praktičnost” – res, da ne dajo veliko na estetiko, dajo pa vse na funkcionalnost in tam stvari res delujejo. Resnično upam, da se kdaj dobimo možnost vrniti.

Nam lahko zaupate, kam vas bo pot vodila naprej? Videla sem idilično hišico na slovenskem podeželju, a nekako se mi zaenkrat še ne zdi, da je to že vaš naslednji cilj? Ali pač?

Sicer ni na podeželju, je na obrobju mesta, minutko od izvoza na avtocesto, kar nam pride prav, ker smo tako leteči ampak smo jo vzeli v najem, dokler nismo vedeli kako in kaj za naprej. Cilj nam je bil, da pridemo v okoliš, kjer je Maksova šola (šola, ki je v naselju naše parcele), da ne bi rabil vmes menjavat šole. Vesela sem, da sva najela to hišo, preden bi šla graditi svojo, saj sva hitro videla kakšna odgovornost je in koliko dela je s hišo ter spoznala, da dokler ima Žiga aktivno kariero z nenehnimi potovanji ter potencialnimi selitvami v tujino, hiša nima smisla, zato sva kupila stanovanje, ki ga lahko zakleneva in greva, na parceli pa bomo začeli graditi, ko se Žigova kariera začne umirjati.

Glede na to, da imate ogromno izkušenj z življenjem v tujini, kaj se vam zdi, da imamo v Sloveniji, česar drugje ni? Zakaj je tu vaš pravi dom?

Pravi dom je zaradi naših ljudi, iskreno. Družine in prijateljev. Meni osebno je pa najbolj všeč narava v Sloveniji. Ne bi pa bila zaprta za idejo, da bi si življenje ustvarili tudi izven Slovenije. Plusi in minusi so povsod, navadiš se pa tudi vsega. Jaz bi na prvo mesto vedno dajala kvaliteto življenja in varnost.

Kaj bi svetovali vsem, ki si želijo izkušnje v tujini, pa nekako ne zberejo poguma? Naj grejo? Je vredno?

Na ta odgovor pa bi že od nekdaj, tudi iz časov preden sem poznala moža, rekla – absolutno da. Že pri 19. letih sem sama za 3 mesece odletela čez Atlantik na delovno izkušnjo v ZDA in širina, ki ti jo da tujina, je neprimerljiva s čemerkoli drugim in vredna več od vsake materialne stvari.

Adrijana Dimec trenutke iz svojega življenja deli na svojem Instagram profilu.
Sledite ji lahko TUKAJ. 

 

Foto: Adrijana Dimec, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Alja Perne: Prednost mojega dela je, da lahko delam tudi na potovanjih #intervju