življenje v tujini

MALTA: nasveti za obisk skozi oči Slovenke, ki tam živi #INTERVJU

Intervju, , , , , , , , , ,

V rubriki Vandraj insider mladi, ki živijo v tujini, z nami delijo svojo zgodbo, izkušnje in najljubše kotičke kraja, v katerem živijo. Tokrat gremo na otok! To je Malta skozi oči Anastasie Beatritie Vidovič.

Malta je otoška država, ki jo sestavlja več manjših otočkov in čeri. Običajno govorimo o glavnem, največjem in najbolj poseljenem otoku Malta, turisti pa pogosto obiščejo tudi manjša otoka Gozo in Comino. Anastasia živi v glavnem mestu Valletta, kjer študira psihologijo, zaupala pa nam je tudi kup njej ljubih kotičkov po otoku, ki so vredni obiska.

Kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Sem Anastasia Beatritia Vidovič, študentka psihologije, ki živi in študira na Malti. Rodila sem se v Ljubljani, odraščala sem v Sloveniji in malo pred svojim 20. rojstnim dnem sem se preselila na Malto. Sicer pa prihajam iz multikulturne družine. Mami je Rusinja, rojena v Ukrajini, oči pa je delno srbske, delno črnogorske krvi. Doma smo v Sloveniji, smo pa pogosto marsikje drugje po svetu (smeh).

Zelo rada imam umetnost, tudi slikam, pišem in plešem tango. Več let sem igrala violino in zaključila glasbeno šolo, vzporedno pa trenirala ritmično gimnastiko. Morje je velik del tega, kar sem. Če le imam priložnost, grem v vodo, tudi v zimi in mrazu. Skoraj vedno sem odprta za nove izkušnje, sem precej ekstrovertirana, rada spoznavam ljudi, hkrati pa rada preživljam čas tudi v samoti.

Kdaj vas je odneslo na Malto in kaj tam počnete?

Na Malto sem se preselila zaradi študija. Iskreno – nikoli prej nisem imela potrebe po študiju v tujini, saj imamo v Sloveniji veliko dobrih fakultet. Ker pa je bila moja trdna izbira psihologija in si nisem želela zapirati poti, sem preverila tudi možnosti študija v tujini. In zdaj sem tu.

Zakaj ravno Malta?

Malteška Univerza ima enega izmed najboljših programov za psihologijo v Evropi, menda so celo med top 5 odstotki na svetu. To je ena od stvari, ki je vplivala na odločitev. Odtehtalo je tudi to, da sem šla prvič živeti na svoje – ideja o majhnem otoku se mi je zdela veliko bolj privlačna od kakšnega velikega mesta. In tretja stvar – Malta ima okoli 300 sončni dni na leto, kar se mi zdi dovolj dober razlog že samo po sebi (smeh). 

Kako je videti povprečen dan študentke na Malti?

Predavanja so prijazno razporejena, nikoli nimam več kot 6 zaporednih ur pouka. Nekateri oddelki imajo 8 ur brez odmorov, a so to bolj izjeme kot standardi. Urniki se razlikujejo med smermi študija, moja smer zahteva več samostojnega dela in manj predavanj. Kakšen dan imam predavanja samo 2 uri.

Sicer pa je moj dan videti tako, da zjutraj vstanem, odtreniram in pred zajtrkom berem kaj za faks. Živim blizu univerze, kar je praktično, saj grem lahko med daljšim odmorom kar domov. Številni študenti se zadržujejo kar na univerzi, saj imamo angleški princip kampusa, kar pomeni, da je vse skupaj eno ogromno območje s številnimi stavbami, v katerih so različne fakultete ali pa samo večje dvorane za predavanja in dogodke.

Univerzo širijo že nekaj let, stari del kampusa je eden najstarejših v Evropi, v novih delih pa so zgradili sobe in stanovanja za študente, parke za učenje, pa Starbucks, različne restavracije, ogromne živilske trgovine, kakšno tudi z oblačili in elektroniko. Kampus ima tudi frizerja in športne aktivnosti.

Sama grem po predavanjih kosilo običajno skuhati kar domov in dokler je še sonce tečem do morja, da se skopam, nato pa kar tam še malo berem. Z učenjem nadaljujem doma ali v knjižnici, zvečer pa mi ostane še čas za sprehod ali pijačo s prijatelji. 

Kateri so največji izzivi, s katerimi se na Malti soočate kot študentka iz tujine?

Iskreno – izzivov kot tujka nimam prav veliko, saj je tujcev na Malti toliko kot lokalcev. Je pa res, da se pri lokalcih pozna “mediteranska kultura”. V primerjavi s Slovenijo je tu precej nižji nivo organizacije in birokracije, kar nekaj globokega dihanja zahteva urejanje dovoljenj za bivanje in študij na Malti. Priznam, da traja kar nekaj časa, da se navadiš na ta nonšalanten pristop. 

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja v tujini? 

Svoboda in odgovornost. To, da sem v popolnoma drugi državi, kjer nikogar ne poznam in nihče ne pozna mene, zame ni samo novo poglavje, ampak cela nova knjiga. Lahko sem, kar hočem, brez vsakega vpliva okolja, v katerem sem odraščala. Kar bi iskreno priporočala vsakemu, tudi če samo za kratek čas.

To, da sem odgovorna sama zase, za svoje stanovanje, za to ali je hladilnik poln ali prazen, ali je perilo oprano, stanovanje čisto. In to, da svoj urnik prilagajam izključno sebi. To so najbolj koristne stvari, ki se jih lahko študent, živeč na svojem, nauči. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o življenju v tujini in potovanjih nasploh?

Ne bi vedela, kaj si ljudje zares mislijo o tem. Sama nikoli nisem dobila kakšnega negativnega komentarja. Kadar imam s kom debato na to temo, se običajno vsi strinjamo, da so potovanja in spoznavanje drugih kultur za vsakega človeka lahko le koristni.

Mislim, da potovanja lahko širijo naše metaforične horizonte, nam pomagajo dati več priložnosti drugačnim in novim izkušnjam ter zmanjšujejo to pogosto človeško naravo rigidnosti in delanja predsodkov.

[O MALTI:]

Kako bi opisali Malto?

Skozi moje oči je Malta majhen košček raja sredi Mediterana. Otok je majhen, kar pomeni, da je vse relativno blizu. Plaže so peščene in kamnite, možnosti za uživanje na soncu so povsod. Malta ima muzeje, 5 tisoč let stare templje pa tudi občine, ki so sestavljene izključno iz barov in klubov.

Marsikdo za Malto reče, da je samo velika skala sredi morja. Kar sicer ni daleč od resnice, saj nima nobenega gozda in ni prav zelena, ima pa zato bogat morski svet, s čimer uspešno kompenzira za vse, česar nima.

 Pa tamkajšnje ljudi?

Tu je zelo veliko tujcev. Na Malti živi kakšen milijon ljudi, le pol od njih ima malteški potni list. Za koga je prihod na Malto kulturni šok ravno to, da tu srečate ljudi iz vseh koncev sveta. Kar je načeloma lahko dobra stvar, vsaj zame je bila. Ko hodim po ulici, se nikoli ne počutim kot tujka, saj je velik del ljudi okoli mene v istem položaju. 

To otoško državico sicer sestavlja kar 20 otokov in čeri, stalno naseljena sta le glavni otok Malta in sosednji Gozo, občasno je naseljen tudi Comino, otoček med njima. Katere točke Malte običajno priporočite za obisk? 

Gozo je veliko manjši otok z manj moderega pridiha ter gradnje, zato je veliko Maltežanom in turistom bolj všeč. Comino je majhen otoček med Gozom in Malto, tam živita samo dva človeka, gradnja na otoku je prepovedana.

Na Cominu se nahaja modra laguna “Blue Lagoon”, kar je prva stvar, ki jo omenim vsakemu, ki me vpraša za priporočilo. To je majhna, kristalno čista laguna, kamor prideš s čolnom. Dnevne in poldnevne izlete organizira veliko turističnih agencij, tja greš lahko tudi s katamaranom in brez vodenega obiska. Moram pa opozoriti, da na Cominu ni sence, kar pomeni, da poleti tam težko preživiš več kot 3 ure.

Na Cominu ni restavracij in lokalov, so pa stojnice, kjer imajo vse. Od sladoleda, pice in konkretnih obrokov, do sokov in koktajlov. Je pa laguna premajhna za takšno količino turistov, ki jo obišče poleti. Zato obisk priporočam maja/junija ali potem septembra/oktobra.

Na Malti pa bi priporočila St. Peter’s Pool, ki je naravni bazen z zelo globoko in čisto vodo. Tudi tu ni sence, okoli je sama narava in nobenih objektov. Je pa to ena od redkih plaž, kjer je voda zaradi lege in globine tudi poleti osvežilna. Na ostalih plažah je voda sredi poletja lahko že tako topla, da se v njej sploh ne ohladiš, le zmočiš.

Katera je najbolj nadležna stvar otoka? 

Najbolj nadležna stvar je to, kako lokalci vozijo. Nisem nesramna, to sami priznajo. Bizarno je, da je vožnja na majhnem otoku, ki nima niti avtoceste, lahko tako nevarna. Na otoku redko vidiš kolesarje, saj so pred leti podirali rekorde v številu smrti kolesarjev, ki jih je zbil avto. Takoj za tem so po pogostosti nesreče z električnimi skiroji in motorji. Zadnje leto je bilo med skiroji in avti toliko nesreč, da je Malta izdala zakon o prepovedi najema Boltovih skirojev.

Nekaj časa traja, da se navadiš na tak prometni režim, kjer so pravila za okras in nate nihče ne pazi, ampak si moraš svoje mesto v prometu priboriti sam.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o otoku kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Ena od mojih zmot je bila, da sem podcenila njihovo zimo. Zimske temperature sicer res ne padejo pod 10 stopinj, ampak veter doseže med 30 in 90 km/h! In zato tudi tu potrebuješ takšno puhovko kot za slovensko zimo.

Malta ima dva uradna jezika. Ste se naučili tudi kaj malteščine ali se večinoma zanašate na angleščino? 

Malteščina je kombinacija italijanščine, arabščine in angleščine. Od mojega učenja sem zaenkrat samo na mašilih in tu pa tam kakšni besedi. Učila sem se že veliko jezikov, ampak pri malteščini, priznam, nisem najbolj ambiciozna. Da se znajti zgolj z angleščino, večina lokalcev jo govori, seveda pa ne vsi najbolje.

Glede na to, da prihajate iz multikulturne družine, koliko jezikov sicer govorite in v katerem razmišljate?

Večinoma se pogovarjam v ruščini, slovenščini in angleščini. Včasih sem tekoče govorila francosko, učila sem se še nekaj drugih jezikov, ampak če jezika ne uporabljam, mi hitro izzveni.

Rusko govorim z mami in babico, razmišljam večinoma v slovenščini in angleščini, priznam pa, da imam v angleščini precej boljši besedni zaklad. Sploh odkar sem se preselila. Doma in tudi v pogovoru z ljudmi, ki razumejo vsaj dva od omenjenih jezikov, pogosto skačem med jeziki in uporabljam nekaj iz vsakega. To počnem že od otroštva in ko pridem v položaj, ko moram vse povedati le v enem jeziku, včasih zablokiram, ker mi uide neka beseda, čeprav mi ta beseda v mislih poskakuje v vseh drugih jezikih, le v pravem ne (smeh).

Na malteško kulturo, arhitekturo in kulinariko so vplivale številne sredozemske kulture, pa tudi britanska. Če ostaneva pri kulinariki, kako bi jo opisali?

Najde se vse. Imajo pridih italjanske kulinarike, skozi zgodovino se je sem priseljevalo veliko Italijanov. Pravijo, da tradicionalna hrana temelji na letnih časih. Imajo ribje pite, zajčje enolončnice, ovčji ali kozji sir, goveje olive in – zelo pomembno – pastizze!

Pastizzi so slano, tradicionalno pecivo, polnjeno z rikoto, mesom ali grahom. Najbolj znano mesto, kjer jih morate jesti, je Rabat, majhno mesto zravne Mdine. Mdina je bila pred leti glavno mesto Malte, tudi po tem mestu priporočam sprehod.

V katerem delu leta vam je Malta najbolj pri srcu?

Obožujem pomlad. Tukajšnja pomlad glede na vročino deluje že kot poletje, a je še vedno vetrovno, kar je najbolj prijeten čas za uživanje na soncu – in to brez vrtoglavic (smeh).

Kaj menite, da je največja prednost življenja na Malti v primerjavi z drugimi kraji, kjer ste živeli?

Imam tako veliko razlogov, da sploh ne vem, kje začeti. Na kratko pa bi rekla morje in odprtost ljudi!

 [TOP kotički Malte]

Najlepša plaža: Paradise Bay.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Spazju Kreattiv, Valletta.
Najljubši festival/dogodek: International Wine festival, ki se odvija junija.
Najboljša zabava: Café del Mar v Qawri. Čez dan je to beach klub, do večera pa se ambient spremeni v nočni klub na odprtem.
Najboljšo kavo postrežejo v: Abrazo, majhna franšiza kavarn na Malti, imajo tudi smutije, različne zdrave prigrizke in tudi konkretne jedi.

Najboljše kosilo najdete pri: Trabuxu Bistro v Valletti.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Njihova najbolj znana jed je na več različnih načinov pripravljen zajec (fenek). Po mojem okusu pa bi še najbolj priporočala narezke, specifično njihov sir z otoka Gozo.
Najlepši razgled najdemo: Dingli Cliffs! So malo oddaljeni od vsega, tja prideš z avtom ali avtobusom, razgled z visokih klifov pa se odpira na morje. Ne glede na to, ali je sončno, megla, dež ali polna luna, razgled nikoli ne razočara.
Najljubši kotiček za sprostitev: Manoel Island je majhen otoček, ki se Malte drži s približno 15 metrov dolgim mostičkom. Če temu ne nameniš pozornosti, sploh ne opaziš, da je to že drug otok. Otoček ima dve plaži, ena je pod starim teatrom, ki je bil posvečen admiralu in gleda naravnost na obzidje glavnega mesta Valletta.

Park, kjer najraje poležavate: Barrakka Lower Gardens so eni izmed mnogih vrtov v Valletti. Obstajajo tudi Barrakka Upper Gardens, ki imajo malo več od razgleda, v obeh pa lahko kupite kavico, vinček in kakšen prigrizek za počitek.
Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Menda Aviation Museum – sama, iskreno, tam še nisem bila, mi ga je pa priporočilo že veliko lokalcev.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Plaža Golden Bay, na njej je vedno res preveč ljudi, da bi lahko užival. Je pa blizu nje Riviera beach, manjša plaža, ki je pozimi, oziroma v vetrovnih mesecih tudi dobra točka za deskanje.
Najboljši šoping je: Specifično za nakit je dobra glavna ulica Vallette, kar se vsega ostalega tiče, bi pa rekla Sliema The Point Mall.
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Skoraj katerakoli ulica v Valletti! 

[Uporabno]

Katera je po vaših izkušnjah najugodnejša pot iz Slovenije do Malte?

Let z nizkocenovnim prevoznikom Ryanair iz Trsta, Trevisa ali Zagreba – odvisno, v katerem času potujete. Večinoma bi rekla kar Trst.

Kateri je najugodnejši prevoz po Malti?

To je zelo odvisno od časa v letu, v dnevu in lokacije. Zelo popularna sta Uber in Bolt, veliko tujcev, ki pridejo delat na Malto, si službo najde pri takšnih prevozih. Sama na Uber še nisem čakala več kot 15 minut, povprečno ga čakam kakšne 3 minute.

Poleg tega vozi avtobus, hop on/off avtobus, ki gre čez cel otok, opcija sta tudi rentanje vozila in katamarani. Večji katamarani gredo tudi do Goza in Comina, manjši pa delujejo tudi na hop on princip.

Kako zanesljive so avtobusne linije in kakšne so cene vozovnic?

Niso zanesljive. Pogosto avtobus enostavno ne pride ali pa zamuja tudi do pol ure. Načeloma ob vstopu na avtobus plačaš 2 evra, dobiš račun, vstopnica pa velja 2 uri, tudi če vmes menjaš avtobus. Veliko turistov vzame tudi tedensko vozovnico.

Koliko na primer stane pot z Uberjem iz Vallette do Goza? Ali pa iz letališča do Vallette?

Odvisno, kje se nahajaš in ob kateri uri naročiš prevoz. Uber lahko stane 10 evrov od letališča do Slieme. Ampak če v naslednjih minutah prispe veliko letalo in se povpraševanje po prevozu poveča, lahko cena naraste tudi dvakrat. Odvisno torej od dela dneva, gneče na cesti in povpraševanja.

Neka razumna cena iz Slieme do najbolj severnega dela otoka, kjer je veliko lepih plaž in trajekt na sosednja otoka, bi bila 20-25 evrov.

Najem avtomobila je tudi ena od možnosti raziskovanja otoka, promet pa sicer poteka po levi strani ceste. Da vas promet na Malti spravlja v stres, ste že omenili …

Tako je in tudi vse je na levi – mimogrede, tudi vtičnice so angleške. Glede kaosa na cesti je odvisno od dela dneva, zjutraj in med 15 in 19h se naredijo zamaški in je gneča. Če se na soboto spravljate iz juga na sever, to naredite pred poldnevom.

Kako težavno je iskanje parkirnega mesta na otoku? Na kaj moramo biti pozorni? 

Zelo težavno, sploh Vallette z avtom ne bi priporočala, lokalci se ves čas pritožujejo, da parkinga nikjer ni ali pa da so ga res dolgo iskali. Pozorni bodite na ostale ljudi na cesti, ker oni pogosto ne bodo pozorni na vas. 

Na katerem delu otoka bi priporočali nastanitev nekomu, ki Malto obišče kot turist?

Valletta ali Sliema. Če potujete poleti, bi priporočala Sliemo. Valletta je malo oddaljena od vode, v višku poletja in največji vročini je veliko bolj prijetno v Sliemi, oziroma nekje, kjer se lahko samo sprehodiš v morje. Sliema ima veliko hotelov in apartmajev in je tudi konkretno cenejša od Vallette.

[Na hitro]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 9,5, če govorimo o dolgotrajem najemu.

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 1!

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): Med 4 in 9, odvisno, kje se nahajaš.

[Plus in minus]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?  

Prednosti je veliko. Malta je majhen otok, vse je blizu, vreme je večino časa lepo in ljudje so prijazni. Knjige za faks berem na plaži, januarja se pred predavanji na sončen dan vržem v vodo in med najtežjim junijskim izpitnim obdobjem, če si primerno organiziram dan, grem za pavzo med učenjem na eno izmed najlepših lagun v Mediteranu. Pritoževala se že dolgo nisem (smeh).

Slabosti ne vidim, je pa v primerjavi s Slovenijo na ulicah res več smeti in umazanije, pa tudi veliko manj je zelene narave.

Kaj pa prednosti in slabosti študija v tujini?

Ena zelo velika prednost, ki sem jo omenila že prej, je ta občutek novega začetka, brez navezanosti na preteklost in na dom. To mi daje priložnost iskanja sebe, kar vem, da se mi v Sloveniji ne bi zgodilo, vsaj ne na tak način.

Slabosti, iskreno, ne vidim. To, da se za en čas umakneš od družine in mesta, kjer si odraščal, je lahko tudi koristno. To nas odveže od “gnezda”, da lahko naprej sami raziščemo, kdo smo in kam želimo iti.

FOTO: osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenka v Londonu: sedem let in dva dvojezična otroka kasneje #VandrajInsider

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Celovec skozi oči Slovenke, ki je tam našla boljše življenje #insajder

Intervju, , ,

Ano Režek je želja po boljšem življenju vodila v Avstrijo. Zaupala nam je, kakšen je Celovec, kakšno je tam življenje, kaj moramo tam doživeti in kje jesti, ko smo na obisku.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Moje ime je Ana Režek. Odraščala sem med Ljubljančani, danes pa z družino živim na drugi strani Alp. Naš dom je Celovec. V prvi vrsti sem ženska, ki v natrpanih vsakdanjikih išče in tudi najde čas zase. Vzeti si čas zase, se mi zdi ključnega pomena za osebni razvoj, dobro počutje, zdravje in medsebojne odnose. V prostem času se zelo rada izgubim v čudoviti naravi, obožujem dolge sprehode med zelenimi krošnjami (pa tudi po starih meščanskih ulicah). Dan najraje začnem s treningom v fitnesu, še rajši pa z dolgim tekom na svežem zraku. Zelo rada berem dolge romane, brskam po novem znanju in čvekam ure in ure po telefonu s sestro. Sem mama treh otrok, sinu in enojajčnima dvojčicama. Srečno sem poročena že 9 let in menim, da mi je odnos med mano in možem dal največjo osebno šolo, za kar sem neizmerno hvaležna. Po poklicu sem diplomirana medicinska sestra, zaposlena v domu starejših. S starostniki delam že kar nekaj let in prav delo z njimi mi postaja vedno bolj srčno. 

Kako to, da ste se preselili v Celovec? 

Ne vem točno, kakšna je trenutna situacija z zdravstvenimi delavci v Sloveniji, ampak leta 2015, ko sva se preselila v Avstrijo, je bilo stanje kar precej zastrašujoče. Oba z možem sva zdravstvenika in pred letom 2015 so bili v Sloveniji za medicinsko sestro slabi plačilni pogoji. Napredovanja so bila zamrznjena, za težko troizmensko delo smo prejemali minimalno osnovno plačo, regres je bil v višini vikend izleta, božičnica sir in med, mesečno smo oddelali vrtoglave številke nadur, ki niso bile nikoli izplačane itd. Vse to je seveda privedlo do nezmožnosti nakupa stanovanja in ostalih sredstev za neko normalno povprečno življenje v Sloveniji. Po moji diplomi, aprila 2015, sva dobila možnost za zaposlitev v Avstriji in to priložnost sva zagrabila. Najina odskočna deska je bil Dom starejših v Schladmingu. Nekje leto kasneje pa sva se preselila bližje v Celovec, kjer bivamo še danes.

Kako se življenje v Avstriji razlikuje od življenja v Sloveniji? 

Če bi na kratko odgovorila lahko rečem, da je življenje tukaj povsem drugačno, kot življenje v Sloveniji. Že jezik, ki ga govorimo je povsem drugačen, pa vendar je v Celovcu življenje, v primerjavi s Schladmingom, bližje življenju v Sloveniji. Kljub temu so številne razlike, seveda. 

Avstrijski narod ravna oz. se zelo drži zakonskih predpisov, velikokrat povedo, da je tako po zakonu in drugega ni za storiti. Tudi šolanje tukaj je povsem drugače. Če vzamem za primer leta izobraževanja npr. Slovenija ima 9-letno osnovno šolo, Avstrija ima 4-letno osnovno šolo, nato 4-letno nižjo gimnazijo in potem čisto različno število let za nadaljna izobraževanja, poklicne srednje šole nimajo. V Avstriji je za vse moške in ženske obvezno 6-mesečno vojaško ali civilno služenje. Kot zanimivost, Avstrija nima srednjih medicinskih sester, ima le program bolničar negovalec in diplomirana medicinska sestra. Za diplomirano medicinsko sestro pa ne potrebuješ predhodnje gimnazijske ali pa poklicne mature. 

Kaj najbolj pogrešate in kaj najmanj?

V Celovcu seveda najbolj pogrešam svojo družino in prijatelje. A sem vesela, da smo oddaljeni le dobro uro vožnje in da živimo v informativni dobi, tako, da smo praktično vsak dan v kontaktu. Pogrešam babico in dedka za kakšno varstvo otrok, a z leti sem ujela svoj (najin) ritem in moram reči, da nama, kar gre. Pogrešam slovensko hrano, čeprav sem se skozi leta dobro izurila v iskanju alternativnih živil. Kar najmanj pogrešam je občutek, ali bom lahko prišla finančno čez mesec, ali bomo lahko odšli za vikend na morje, ali bom imela še dovolj denarja za to in ono.

Celovec privablja vedno več mladih družin, tudi iz Slovenije.

V Avstriji je za mlade družine in zdravstvene delavce zelo dobro poskrbljeno in to je glavni razlog, da smo tukaj še danes, če odmislim to, da imamo sedaj tukaj urejeno življenje, tako midva, kot najini otroci. Seveda, v Celovcu je ogromno Slovencev in tudi mnogo koroških Slovencev. Tudi v službi imam kar nekaj sodelavk Slovenk, prav tako pa je redkost če kateri od stanovalcev v službi ne zna slovenskega jezika. Celovec ima kar nekaj dvojezičnih vrtcev in tudi šol, slovensko knjižnico in nekatere urade. Veliko je tudi slovenskih zdravnikov, ki govorijo oba jezika. V Celovcu si zelo prizadevajo za ohranjanje dvojezničnosti in slovenske kulture. 

Kako je opazovati domovino z druge perspektive? 

Slovenija bo vedno moj dom. V Sloveniji imam družino, prijatelje, korenine, spomine, ki me vežejo na mojo mladost. V Slovenijo se vedno rada vračam in prav tako moji otroci. Slovenija bo vedno moje toplo zavetje.

Kako je selitev vplivala na vas? 

Ne vem, kakšna oseba bi bila, če bi ostala v Sloveniji, vem pa, da sem (oz. postajam) takšna oseba, kot si želim biti. Selitev v tujino je v prvem letu bila kar stresna, predvsem zato, ker nisem poznala nemškega jezika in občutek nezmožnosti izražanja samega sebe, svojega mnenja in znanja res ni prijeten. Prav zaradi neznanja jezika si dolgo nisem upala, kot diplomirana sestra delovati v bolnišničnem okolju, čeprav je bila to moja želja še iz srednješolskih časov. Danes sem zaposlena v domu štarejših, kjer delujem brez prisotnosti zdravnika, sprejemam težke odločitve in nosim ogromno odgovornosti. Delo s starejšimi me iskreno ni nikoli veselilo, danes pa menim, da mi delo s starostniki zelo odgovarja, saj sem ob njih v njihovem zadnjem življenjskem obdobju in imam to moč, da jim ga naredim čim bolj prijetnega, mirnega in predvsem ter popolnoma po njihovih željah.  

Celovec TOP 10 ali Kaj moramo v Celovcu pogledati, če pridemo na izlet?

Iskreno priporočam kar nekaj izletnih točk in sicer:

  • Minimundus
  • Pyramidkogel
  • Celovška katedrala
  • Vrbsko jezero
  • Vožnja z ladjo po Vrbskem jezeru in ogled večjih mest ob jezeru
  • GTI Treffen v mesecu maju v Reifnitzu
  • Velden
  • Meerauge v Bodentalu
  • Sprehod ob Landkanalu
  • Staro mestno jedro in zmajev vodnjak
  • Grad Hochosterwitz (2o km iz Celovca)

Kje bomo v Celovcu dobro jedli?

Priporočam slednje:

  •  čisto ob Vrbsem jezeru je najbolj znana restavracija Villa Lido
  • kitajska restavracija Babaru, ki se nahaja tudi v bližini Vrbskega jezera
  • restavracija Cafe Del Sol, kjer imajo mehiško hrano, pice, katere režeš s škarjami in različne brunche
  • Schnitzelwelt – bolj fast food dunajski zreki
  • Frankie’s restavracija, znana bo burgerjih in hitri hrani, nahaja se poleg hokejske dvorane KAC
  • Sladolednica Tuti-fruti z najboljšim Gelatom iz Italije (odprto le v sezoni)
  • v Celovcu pa se nahajajo tudi trije McDonaldsi za vse ljubitelje ultra hitre hrane, Burgerking itd.

Kam naj v Celovcu peljemo otroke? 

  • Europapark poleg Vrbskega jezera, ogromno otroško igrišče
  • Strandbad – kopališče ob Vrbskem jezeru
  • Minimundus
  • Reptilien zoo – živalski vrt s kuščarji, plazilci in dinozavri
  • Rosseg – odprti živalski vrt z gozdnimi živalmi (27 km iz Celovca)
  • Affenberg – gora opic (32 km iz Celovca)

Kakšen je vaš življenjski moto? 

Imam jih kar nekaj, haha, ker zakaj pa ne? In to je moj najlubši življenski moto. Če sem včasih bolj hodila po poti »kaj pa če«, hodim sedaj, kar pogumno po poti »zakaj pa ne«. Smisel življenja ni v tem, kako dolgo si živel, temveč v tem, koliko življenja je v letih. Predvsem pa, življenja ne jemati preveč resno.

Ana Režek ustvarja zanimive vsebine na svojem Instagram profilu! 

Foto: Ana Režek

 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: “Japonci obožujejo postavljanje v vrste.” #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenka v Londonu: sedem let in dva dvojezična otroka kasneje #VandrajInsider

Intervju, , , , , , , , ,

Lana Razpotnik je Slovenka, ki v Londonu od leta 2017 živi s partnerjem in dvema hčerkama, ki sta se jima rodili na Otoku. O tem, kako je v Londonu videti iskanje službe, prijateljev in strehe nad glavo ter predvsem, kako je tam (dvojezično) vzgajati otroke, sva govorili v tokratnem Vandraj insiderju.

Kaj vas je odneslo v London in kako dolgo mu že rečete “dom”?

Verjetno je najbolj ironično ravno to, da bi pred desetimi leti na vprašanje, če bi se kdaj preselila v tujino, jasno in glasno odgovorila z NE. O potovanjih sem vsekakor vedno sanjala, o življenju v tujini pa nikoli. Lepo sem bila zasidrana v Ljubljani, ki je (bila) v mojih očeh VSE, kar potrebuješ za življenje. Temu se nisem bila pripravljena odpovedati. Kakorkoli klišejsko se to sliši, sem v Londonu pristala izključno zaradi ljubezni. Vse je bilo zelo spontano, iz danes na jutri sem si rekla, zakaj pa ne. In sem šla. To je bilo novembra 2017.

S čim se v Londonu ukvarjate, oziroma preživljate?

Kot diplomirana umetnostna zgodovinarka in takrat magistrska študentka dediščinskega turizma sem si predstavljala, da bom v roku enega meseca našla službo v neki kulturni ustanovi. Pripravljena sem bila začeti čisto na dnu in potem plezati po karierni lestvi. Ampak mi očitno takrat to ni bilo namenjeno.

Zato sem poiskala hitro vmesno službo in tako pristala v fitnes in velnes industriji v eni izmed vodilnih neprofitnih organizacij v Veliki Britaniji. Začela sem kot receptorka in vsako leto napredovala. Danes sem vodja dveh fitnes in velnes klubov, kjer sem odgovorna za vse – od recepcije, prodaje, osebnih trenerjev, fizioterapevtov, programov za lokalno skupnost, vrtca, plavalne šole in za velik del varnosti in zdravja pri delu obeh klubov. Moj uradni naziv je sicer Multi-Site Customer Experience Manager. Najlažje si je morda predstavljati, da sem odgovorna za več kot 30 zaposlenih v vsakem klubu.

V Londonu sta se vam rodila tudi dva otroka. Kakšno otroštvo ponuja mesto?

Ja, obe moji punčki sta rojeni v Londonu. Mesto je res raznoliko in ponuja ogromno možnosti za raziskovanje. Večinoma vikendov ne preživimo doma, ampak raziskujemo mesto ali pa le okolico. Igrišča in parki so na vsakem koraku po mestu in so res vrhunski. Hkrati pa drži, da otroci tukaj preživijo veliko časa v vrtcu, tudi po 10 ur dnevno. Kar ni idealno, me pa tolaži, da tam res uživajo. Otroštvo v Londonu pomeni prijateljevanje z otroki s koreninami z vsega sveta in to je čudovito.

Kako pa je s starševskim dopustom in kasneje z varstvom?

Porodniški dopust se tukaj deli na državnega in službenega. Državni ti pripada do 39 tednov in je odvisen od tvojega povprečnega zaslužka. Potem pa imaš še službenega, ki ti ga dodeli podjetje, kjer delaš. V grobem in malo za okus, v podjetju, kjer delam, dobi mamica na porodniški približno:

  • – 3. mesec polno plačo s strani podjetja,
  • – 5. mesec polovično plačo s strani podjetja + državno porodniško,
  • – 9. mesec le državno porodniško,
  • – 12. mesec – nič, te pa še vedno čaka delovno mesto.

Glede varstva so ponavadi tri opcije: VRTEC – vsi so zasebni vsaj do 3. leta, CHILDMINDER – varuška, ki za otroke skrbi v svojem domu in VARUŠKA, ki skrbi za otroke v njihovem domu. Pri odločitvi igra veliko vlogo čas. Vse tri opcije pa so finančno kar zalogaj. Vrtci so tukaj v povprečju odprti od 7.30 – 18.30. Starejša hči je bila v vrtcu v okviru podjetja za katerega delam. In žal je bila v vrtcu velikokrat vse do 18.00, potem pa naju je čakala še približno enourna pot domov. Ni idealno, ampak je uživala in meni je bilo veliko lažje, ker sem vedela, kdo so zaposleni in kako vrtec deluje. Če otrok obiskuje vrtec 5 dni na teden in več kot 5 ur na dan, to v povprečju mesečno znese okoli £1700. Starši sicer dobivamo otroške dodatke, a ti ne pokrijejo niti četrtine vrtca. 

Kakšno državljanstvo imata otroka? Sta dvojezična?

Najstarejša hčerka KalaLuna ima le slovensko državljanstvo, saj sva bila oba eno leto premalo v Londonu, da bi avtomatično dobila tudi angleškega. Mlajša hčerka NalaNoor pa ima tako britanskega kot slovenskega. KalaLuna govori slovensko in angleško. Doma govorimo slovensko, knjige beremo v angleškem in v slovenskem jeziku. Ob vikendih pa pogleda tudi kakšno slovensko risanko, da se ji besedni zaklad širi. Je pa res, da je na vsakem koraku izpostavljena angleščini in ko se igra sama, ima monologe predvsem v angleščini. Malo me skrbi, da bo to vplivalo na našo 9-mesečno dojenčico, saj se starejša sestrica tudi z njo večinoma pogovarja v angleščini, a upam, da bo tudi ona dovzetna za oba jezika.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Še bolj cenim prijateljstva in odnose, ki jih imam v Sloveniji in ki sem jih razvila tukaj. Takšna prijateljstva, ki jih doma pletemo od otroštva in kot najstniki, kot odrasla oseba v Londonu zelo težko oblikuješ na novo. Ljudje smo z različnih koncev, težko je uskladiti urnike.

Še bolj pa cenim to, da imam čas, ki ga lahko preživim z družino. Slovenci smo včasih malo razvajeni. Navajeni smo, da nas avto zapelje tudi le 500 metrov. Tu sem se naučila, da prehoditi 5 kilometrov, da nekam prideš, ni ogromno, ampak nekaj povsem normalnega. V Sloveniji je del luksuza tudi to, da babice hodijo po otroke v vrtec in jih imajo starši možnost komu dati v varstvo. Ne me narobe razumeti, ta razvajenost bi tudi meni povsem pasala. In to tukaj pogrešam.

Če bi lahko iz Ljubljane in Londona izluščili najboljše stvari, ki jih pri drugem pogrešate, katere bi to bile?

Ljubljana je moje mesto, v srcu, vedno. Obožujem to, da imamo na dosegu roke čisto vse. Je en tak lep bazenček kulture, zgodovine, narave, prijetnih ljudi in luštnih lokalov. Najbolj verjetno pogrešam družabni vidik, ki ga Ljubljana ponuja. »Kofetkanje« v tem našem pravem pomenu besede. In ko smo že pri lokalih, res močno pogrešam dostopnost raznih naravnih limonad in sokov, ki jih v Ljubljani dobiš v vsakem lokalu, v Londonu pa moraš te stvari prav poiskati, če želiš dobre, seveda. Pogrešam naše mini griče in hribe, ki so super za lahek sprehod in tek. Pa fine kolesarske proge in umirjene ceste. Tudi čistočo – Ljubljana je res čista in prijetna na vsakem koraku. In vodo! Vodo iz pipe tudi pogrešam!

London je na drugi strani ocean vsega, res VSEGA. Vsak dan se toliko različnih stvari dogaja, da jim ne moreš zares slediti. Možnosti je neskončno, kulturnih, glasbenih koncertov, posebnih kinov in še in še. Ampak je ogromen! Zato je treba stvari malo bolj planirati vnaprej, spontanost je tu res manj enostavna.

Se v prihodnosti vidite nazaj v Sloveniji?

Se mi zdi, da ima večina izseljencev željo nekoč priti nazaj. Nazaj me najbolj vleče zaradi družine in prijateljev. Tudi umirjen in varen način življenja, ki ga Slovenija ponuja, je gotovo bolj prijazen za družine kot London. A tudi London je naš dom, tukaj sta se rodili moji hčeri in z mestom so povezani vsi lepi spomini. Kar naenkrat tako Slovenija ni več zares dom. Tega nihanja je veliko. En dan si pripravljen iti nazaj, drugič spet ne. To vprašanje se v mojih mislih poraja tedensko. Ne vem. Pustimo se presenetiti.

Kako bi opisali London nekomu, ki o njem ne ve popoloma ničesar?

London je ogromno mesto in je veliko več kot le tisti center mesta z vsemi tipičnimi znamenitostmi. London ponuja malo morje različnih izkušenj, dogodkov, razstav, doživetij in kulinarike. Predvsem pa je mesto, kjer boste v vseh letnih časih videli ljudi sedeti na še najmanjšem koščku trave, tudi brez odeje pod zadnjico. London je hitro mesto, kjer se ljudje vseeno znajo ustaviti in uzivati v prvih pomladnih dnevih, poletnem sončenju in zadnjih jesenskih svetlih dneh. 

Pa tamkajšnje ljudi?

Večkrat so mi ljudje, ki so obiskali London, rekli, da Angležev še niso srečali. Ja, London je morje vseh možnih kultur iz celega sveta. In to je tisto, kar je tako lepo. Tudi ljudje, rojeni v Londonu, imajo pogosto korenine (tudi) iz katere druge države.

Če se boste vozili z mestnimi prevoznimi sredstvi, bodo ljudje ponavadi v pogonu in celo nezadovoljni, če se jim boste postavili sredi tekočih stopnic in ne boste sledili tistim »nenapisanim« pravilom bontona. Torej – vedno stojte na desni strani in dovolite dovolj prostora za prehitevanje po levi. Ampak te isti ljudje so tudi zelo prijazni in odprti, prihajajo z vsega sveta in se z veseljem pogovarjajo o izkušnjah posameznikov. Vseeno pa – ko vas kdo vpraša »How are you?«, naj vas nikar ne zavede, da jih resnično dobesedno zanima, kako ste.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

Verjetno to, da je v mestu razpad sistema z vlaki in avtobusi, ko zapade sneg (četudi se ne oprijema cestišča), ko dežuje, ko je prevroče ali prevetrovno. Tudi stavke javnega prevoza so pogoste in nadležne. Prometa je ogromno, na cestah so zastoji, zato tudi avto ni boljša izbira.

In to, da je zaradi velikosti mesta vse veliko bolj oddaljeno, kot bi si kdaj želela.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Londonu kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Zmota je to, da je London majhno mesto in da je vse, kar je vredno ogleda, le okoli Big Bena, Tower bridga in tam okoli ter da se vsi Londončani dnevno sprehajamo mimo. Pa tudi to, da mnogi mislijo, da je Tower bridge – London bridge.

Hrana in pijača v restavracijah in lokalih sta dražji kot v Sloveniji, kljub temu pa je nakup v trgovini ugodnejši v Londonu. Zmota je, da je v Londonu vse zelo drago. Veliko turističnih znamenitosti je celo brezplačnih!

Zmota je tudi, da v Londonu vedno potrebuješ dežnik. Ko tu enkrat živiš, ga ne nosiš s seboj. Nalivi niso pogosti, ponavadi so hitre prhe. Zanimive so tudi divje živali, tu so lisice kot mačke, povsod so! 

Kaj poleg glavnega mesta je v bližini še vredno obiska?

Velika Britanija ponuja ogromno in ima res čudovite kraje. Iz Londona so vlaki v druge kraje pogosti, morda ne najbolj poceni, ampak kar hitri in urejeni. Cornwall je eno tako luštno območje, St. Ives je čudovito obmorsko mesto z dolgo peščeno plažo, ki ima za piko na i tudi Tate St. Ives muzej. V bližini je Cambridge – za piknik na travniku in tiste, ki si želijo malo študentskega vzdušja in gotskih stavb. Zelo blizu za enodnevni izlet je tudi Brighton, ki je tipično obmorsko mesto s čudovitimi ulicami. Tudi Bristol je super! Posedanje ob kanalu spominja na plažo ob Ljubljanici. In seveda Banksy – njegove grafite srečate na vsakem koraku. Tudi mene čaka še veliko obiska vrednih krajev na tem koncu.

 [O urbanih kotičkih kraja:]

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Primrose Hill in Brixton.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: London Eye – za slikico v ozadju je fotogeničen, za obisk pa grozno nagužvan, predrag in počasen. Razgledi so boljši iz drugih delov mesta.
Najboljša brezplačna stvar v mestu? Sky Garden, muzeji in galerije.
Najboljšo kavo potrežejo v: Tamp v Chiswicku. Tu je poleg kave dobra tudi vroča čokolada, ki ni puding ali kakav, ampak prava temna, grenka cokolada!
Najboljši brunch najdete pri: Egg Break v Notting Hillu, Urban Pantry v Chiswicku in MILK v Balhamu.
Najlepši razgled nad mesto: Sky Garden.

Najboljši šoping: Online (smeh). Turisti verjetno z veseljem obiščejo Oxford Street, Londončanom pa je to zaradi gneče nekaj najbolj neprijetnega. Če že moram fizično v trgovino, verjetno izberem High Street Kensington, ki ima tudi prijetne lokale. Če želite nakupovalno središče, potem priporočam Westfield, ampak se pripravite na gnečo.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Tate Modern – ima tudi čudovit pogled iz kavarne na Temzo in St. Paul’s Cathedral. Za Harry Potter fane je bonus tudi pogled na Millennium Bridge.
Najljubši kotiček za sprostitev: Richmond ob Temzi.
Park, kjer najraje poležavate: Chiswick House&Gardens.
Najboljša zabava: Manjše koncertne dvorane, kjer je vse tako luškano in majhno, da doživiš koncert čisto drugače kot v velikih dvoranah ali stadionih.
Najljubši festival/dogodek: Kino ali gledališče na prostem – na rooftopih ali v parkih.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Iskreno nisem navdušena nad  tradicionalno hrano. To so bolj pubovske jedi, ki so mi precenjene. So pa jagode v Angliji v sezoni zelo poceni in zelo dobre. Zato so mi tudi sladice z njimi všeč – scones z jagodno marmelado in Victoria sponge cake. Pa meni najljubši Crumble!
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Bele in barvite hišice v Notting Hillu, Richmond park v obdobju malih bambijev in Primrose Hill z Londonsko panoramo v ozadju. Za turiste gotovo ena sončna fotka s strani Tower Bridga, pa pod mostom na drugi strani Big Bena.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Avtobus – £1.60 in lahko prestopaš med avtobusi v roku ene ure.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Trenutno ugotavljamo, da je Ryanair iz Trsta ali Zagreba kar ugoden, če letite z malim nahrbtnikom. Direktno iz Ljubljane leti EasyJet. Če pa nujno želite še osebno prtljago, ste potem cenovno hitro blizu British Airways, ki leti na London Heathrow Airport, od koder lahko v mesto potujete s podzemno železnico in ne potrebujete še prevoza z letališča v mesto. Ne glede na prevoznika, se poskušajte izogniti vsem šolskim počitnicam in praznikom tako v Sloveniji kot na Otoku.

V katerem delu mesta je logistično najbolje iskati nastanitev, ko tja pridemo za kratek turistični obisk?

Za kratek obisk je verjetno super, če najdete kaj v prvi coni, kjer so glavne znamenitosti na dosegu roke. Bo pa gotovo ugodnejše karkoli v coni 2 ali celo 3, le glejte, da je blizu podzemne in ste v centru mesta v 30 minutah.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 

Če želiš dobro stanovanje v varnem predelu Londona, bodo cene hitro višje. Mesto je ogromno in velikokrat so hiše predelane v več stanovanj, ki so v osnovi ponavadi dokaj ozka, z malo ali nič prostora za hrambo stvari. V zadnjem letu je trend, da za najem stanovanja ponudiš več kot je oglaševano. Povpraševanje za lepa stanovanje je veliko, zato bi to težavnost ocenila z 8.

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10:

Verjetno 8, je težko, a tudi ni – odvisno. London ima res veliko ljudi in konkurence ne manjka. Večinoma tukaj ne gre za izobrazbo, bolj za izkušnje in to, da si ob pravem času na pravem mestu. Ob neuspelih prijavah ne smeš izgubiti zagona in upanja.

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10:

Verjetno spet 8. Odvisno, česa si želiš in v kakšnem življenjskem obdobju si. Večina mojih prijateljstev je prek sodelavcev in drugih mamic iz vrtca in šole. Vsi imamo zasedena življenja, tudi razdalje med nami so lahko velike, zato je prijateljstva težko ohranjati.

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno):  

Mogoče 7, nekaj vmes. Odvisno od predela in s kakšno miselnostjo hodiš po mestu. Načeloma se počutim varno. V določenih predelih je manj prijetno in si morda malo bolj pozoren ali pa se jih v določenem delu dneva izogibaš.

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Raznolikost v vsakem pomenu besede je zame res velika velika prednost. Raznolikost kulture, hrane, religije, rase, s katerimi si kar naenkrat v stiku vsak dan. Sem hvaležna, da sta moji deklici izpostavljeni temu. V Sloveniji tega gotovo ne bi doživeli v tolikšni meri. Slabost je verjetno prav ta velikost mesta, ker je vzdrževanje družabnega življenje malce težje.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Prednost je gotovo širina pridobljenih izkušenj. Tu je veliko več različnih delovnih mest in zato več možnosti napredovanj. Slabost je bila na začetku ta, da angleščina ni moj prvi jezik in sem se kot tujka počutila postavljena na nižje stopničke. Vsekakor pa tu velja, da stopničke hitro preskakuješ, če se dokažeš.

FOTO: Osebni arhiv/Lana Razpotnik

PREBERITE ŠE: Ula Furlan: “Zagreb zagotovo počasi postaja moj drugi dom” #VandrajInsider

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenka, ki je pri osemnajstih letih odšla od doma in trenutno živi na Japonskem #intervju

Intervju, , ,

Tina Škorjanc je pri osemnajstih letih odšla na študij v Abu Dhabi. Od takrat do danes je živela še v Argentini in ZDA, ogromno prepotovala, trenutno pa živi in dela na Japonskem kot doktorica kemije. V tokratnem intervjuju se pogovarjava o tem, kdaj pogreša dom, kaj vse je v teh letih videla in doživela ter o njenih izkušnjah z življenjem na Japonskem.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Tina Škorjanc iz Maribora, po srcu popotnica in raziskovalka, ljubiteljska potopisna predavateljica in iskalka lepih motivov s fotoaparatom v rokah. Rada imam naravo in pohodništvo. Po poklicu pa kemičarka z dr. pred imenom. Trenutno se nahajam na Japonskem.

Pri osemnajstih ste odšli iz Slovenije, danes 13 let kasneje živite na Japonskem. Nam lahko poveste, kje in zakaj se je začelo in kako to, da ste danes na Japonskem?

Po opravljeni mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor sem dobila priložnost študirati na New York University Abu Dhabi in se tako preselila v Združene arabske emirate. Takrat je bila to novoustanovljena univerza, moja generacija je bila šele druga po vrsti. Newyorška univerza ima kar nekaj kampusov po svetu, kamor lahko študentje odhajajo na izmenjave. En semester sem tako preživela v Argentini, še enega v ZDA, za krajša obdobja sem odpotovala tudi v Šanghaj in Sydney. Doktorat sem vpisala na New York University v New Yorku, potem pa dobršen kos doktorskega študija preživela v laboratoriju v Abu Dabiju. Leta 2020 sem se preselila nazaj v Slovenijo, lani pa spet spakirala kovčke in odšla na skrivnostno Japonsko. Tukaj na Univerzi v Kjotu raziskujem področje kemije materialov, ki temelji na ekspertizah gostujoče raziskovalne skupine in mojih preteklih raziskovalnih izkušnjah s poroznimi materiali.

Kaj menite, da je največja razlika med vami in tistimi, ki o odhodu v tujino samo razmišljajo?

Težko komentiram razloge drugih ljudi, mene je enostavno vodila izredno močna želja po življenju v drugih državah, fasciniranost nad drugačnostjo ljudi in krajev, želja po učenju. Ko sem kot 18-letno dekle prišla med steklene stolpnice sredi puščave, se mi je odprl popolnoma drugačen svet. Spoznala sem ljudi iz številnih držav sveta z nazori, ki so močno drugačni od mojih. Zakaj se je moj sodelavec poročil z izbranko, ki so mu jo predlagali starši? Je to res lahko ljubezen? Kaj vodi sošolko, da tudi sredi največje vročine nosi naglavno ruto in dolge hlače ter rokave? Zakaj marsikdo na ulici strmi vame, kot da sem Nezemljanka? Zakaj se mi Japonec raje prikloni, kot da bi mi stisnil roko? S takšnimi vprašanji in mislimi se v homogeni Sloveniji verjetno ne bi ubadala.

Kako so to, da vas ni “doma” sprejeli vaši bližnji? Kdaj pogrešate dom? Se veliko vračate?

Kako se ob tem počutijo moji bližnji, bi morali verjetno vprašati njih. Jaz lahko samo rečem, da sem neizmerno hvaležna za močno podporo, ki mi jo nudijo. Med študijem sem se navadno vračala dvakrat letno, za božične praznike in enkrat sredi poletja. Na Japonskem bom samo eno leto in verjetno zaradi razdalje in stroškov v tem času ne bom prišla domov. Domotožje seveda pride, ampak tudi gre. Navadno se pojavi ob občutku preobremenjenosti in takrat pomaga malo sprostitve na prostem ali pa kak video klic v domovino.

Kaj vam je bivanje v tujini dalo? Česa ste se naučili?

Sliši se klišejsko, a bivanje v tujini je prav zares oblikovalo mojo osebnost. Postala sem bolj neodvisna in hvaležna za marsikateri privilegij v življenju. Ni samoumevno, da lahko mlad in ambiciozen človek študira in ni samoumevno, da ga študij ne pahne v več letne dolgove. Prav tako ne more vsak, ki je potreben zdravljenja, k zdravniku. Račun za obisk zdravnika v ZDA zaradi viroze je znašal krepko čez 1,000 dolarjev. Če ne bi imela zdravstvenega zavarovanja, si tega stroška zelo verjetno ne bi mogla privoščiti. Ne more vsak, ki je usposobljen za nek poklic, dejansko opravljati dela, za katerega se je izučil. Učitelj v kirgiški šoli je tako podplačan, da med poletjem dela kot gorski vodnik za tuje pohodnike. Učitelj matematike iz Ugande pa raje vozi taksi v Abu Dabiju, saj tako lažje preživi družino, kot če bi doma poučeval. Srce se mi stre, ko v Maroku vidim reveža, ki v kesonih smeti brska za hrano, a ne prosjači na turističnih točkah kot številni njegovi rojaki. Take in podobne zgodbe ljudi so vedno v opomin, kako zelo privilegirani smo in kako majhni so naši »problemi«.

Bi se še enkrat odločili isto? Bi kaj spremenili?

Izkušnje in doživetja iz tujine so mi dali ogromno in so poleg mojih najbližjih verjetno največja dragocenost, ki jo imam. Zmeraj rečem, da je moja največ vredna stvar slovenski potni list, eden najboljših na svetu kar se tiče omogočanja potovanj brez vizumov. So malenkosti, ki bi jih spremenila, recimo malo drugače razporedila predmete med študijem, se malo bolj potrudila z računalniškim programiranjem in matematiko, mogoče podaljšala katero od potovanj, a na nek način lahko vse to še vedno nekako popravim.
Želim si, da bi se prej začela zavedati pomembnosti ohranjanja stikov z ljudmi, ki jih srečujem na konferencah, v laboratorijih, na seminarjih, poletnih šolah. Nekdo, ki se je še včeraj zdel kot nebodigatreba na znanstvenem članku, je lahko čez nekaj mesecev ali pa let pomemben sodelavec.

Ste imeli v tem času kakšno slabo izkušnjo? Kaj se je zgodilo?

Seveda, cel kup. V Grčiji so me prvi dan na poti z letališča proti centru Aten na metroju oropali in mi pobrali precej denarja. Pa v Senegalu sva bila s partnerjem žrtev prevare ene nastanitve in še enega taksista. Nastanitev v mestu Saint Louis sem našla v nekem turističnem vodiču, jim pisala na Facebook, od tam pa so me preusmerili na WhatsApp. Legitimna nastanitev seveda najine rezervacije ni nikoli dobila. Taksist bi naju moral peljati v prestolnico Dakar, »pozabil« pa nama je povedati, da bo vožnja vključevala tudi dve uri cijazenja po predmestjih, kjer mora oddati različne pošiljke, med drugim tudi dve živi kokoši iz prtljažnika. Na koncu je zahteval še dodatno plačilo, ki ni bilo predmet dogovora, kar je vodilo v glasen spor in množico okrog naju, ki je prišla prisostvovat »zabavnemu incidentu«. A so te izkušnje tako slabe, da bom nehala potovati? Nikakor ne.

Trenutno ste na Japonskem. Kakšen dom vam nudi Japonska v primerjavi s Slovenijo?

Eno leto je absolutno premalo, da bi Japonsko lahko imenovala moj drugi dom, kot sem nekoč Emirate. Jezika poznam bore malo, Japonci pa večinoma znajo slabo angleško, zato sem precej omejena pri komunikaciji izven univerze. Redno se mi dogaja, da želim v trgovini kupiti neko stvar, domov pa prinesem nekaj drugega, ker ne razumem napisov na embalaži. Želim sir, pa kupim maslo, hočem jogurt in nabavim mleko. Težko je pri zdravniku, ker ne vem, ali razume, kakšne simptome imam, in ker nisem sigurna, ali sem jaz razumela, kako moram dozirati predpisano zdravilo.

Ampak sedaj zveni, kot da je življenje tukaj mučno. Pa ni tako. Prišla sem v zelo mlado, zagnano in prijetno raziskovalno skupino na Univerzi v Kjotu. Odnosi med raziskovalci so izredno dobri in nudenje pomoči eden drugemu je samoumevno. Nimam potrebe po avtomobilu, saj po Kjotu kolesarim, izven Kjota pa uporabljam odličen javni prevoz. Hrana je poglavje zase in vsakodnevno odkrivam nove okuse japonske, tajske, indijske, kitajske, šrilanške in še kakšne kulinarike za zelo zmerno ceno. Vsak vikend vidim ali obiščem nekaj novega: toplice onsen, bolšji sejem v templju, bambusov gozd, prostoživeče srne, gradove, megalomanska mesta, tovarno pijače sake, sojine omake ali rezancev ali pa se prepustim pohodniškim užitkom.

O družbi na Japonskem slišimo marsikaj. Zadnje čase je aktualna predvsem tematika, da tamkajšnji mladi izbirajo samotno življenje, si ne želijo odnosov. Kakšna je vaša izkušnja?

Drži, spoznala sem kar nekaj ljudi srednjih let, ki živijo sami, in še več takih, ki imajo družine. Posledica tega samotnega življenja, kot ga imenujete, je krčenje prebivalstva, kar pripelje do pomanjkanja delovne sile. Japonska ni naklonjena množični imigraciji, zelo malo je tujcev, ki tukaj ostanejo dolgoročno. V zadnjem času sem recimo slišala, da močno primanjkuje voznikov avtobusov, kar seveda močno hromi družbo izredno odvisno od javnega prometa.
Da si mladi ne želijo odnosov, je pa malce drugačna tema. Samsko življenje morda ni ravno izbira, temveč razplet življenjskih odločitev. Mladi želijo študirati na čim bolj prestižnih univerzah, za kar so se pripravljeni preseliti na drugi konec države. Podobno je tudi s službami, pa še delavniki so dolgi in časa za spoznavanje potencialnih partnerjev ostane bolj malo. Poleg tega Japonci izrazito neradi kažejo svoja čustva, saj je to razumljeno kot znak šibkosti. V tradicionalni japonski družbi je bil moški zaposlen, ženska pa je ostajala doma in skrbela za gospodinjstvo. A novodobne Japonke so vse raje neodvisne …

Kaj je ena od stvari/lastnosti, ki bi jo nemudoma prevzeli od Japoncev in jo preslikali v Slovenijo/med Slovence?

Vljudnost in umirjenost ljudi vključno z otroci. Japonska ima kakih 125 milijonov prebivalcev, katerih tri četrtine živi na dveh odstotkih površine. To je posledica goratosti dežele, ki omejuje območja poseljevanja. Ljudje spoštujejo drug drugega in ne vdirajo v osebni prostor eden drugega. To pomeni, da v javnosti ni kričanja in glasnega govorjenja. Na sredstvih javnega prometa se ne pogovarja po telefonu, saj bi to lahko motilo ostale potnike. Če se ti zazdi, da si nekomu prekrižal pot, stopiš korak nazaj in se narahlo prikloniš v znak spoštovanja. Otroci so umirjeni, starši se z njimi veliko ukvarjajo. Kadar začne otrok v javnosti jokati ali kričati, starš takoj reagira in se začne z njim pogovarjati, igrati ali ga nekako drugače zamoti. Permisivne vzgoje, ki otroku dopušča, da počne, kar se mu zljubi, ne glede na okolico, na Japonskem ni.

Kaj naj si gre popotnik na Japonskem nujno pogledat? Katere kraje obiskati?

Seveda obstaja cel kup svetovno znanih znamenitosti na čelu z modernima Tokijem in Osako, tradicionalnim Kjotom, med vojno prizadetima Hirošimo in Nagasakijem. Tukaj je več kot dvajset krajev in znamenitosti, ki so pod zaščito Unesca. A Japonska ponuja veliko več kot to. Ste vedeli, da se na samem jugu države v bližini Tajvana nahaja otočje Okinava, ki ponuja odlične možnosti za potapljanje, neskončno dolge bele peščene plaže in tropske gozdove v notranjosti? Ali pa recimo, da Japonci sploh pozimi radi uživajo v izvirih tople vode imenovanih onsen? To vidijo kot čiščenje telesa in duha ter neskončno sprostitev. Ljubitelji narave, pohodništva, nacionalnih parkov pa bodo verjetno najbolj uživali na severnem otoku Hokkaido, ki je pozimi raj za zimske športe in prizorišče znamenitega snežnega festivala, poleti pa za obisk naravnih lepot, polj sivke, številnih jezer, pa tudi večih dvatisočakov.

Japonska je izredno velika in raznolika dežela. Če bi njen zemljevid prilepili na zemljevid Evrope, bi se raztezala od Portugalske pa vse do Švedske. Največja napaka popotnika je tako verjetno želja v enem obisku videti vse. Veliko bolje se je osredotočiti na en košček in ga čim bolj temeljito raziskati, kot pa izgubljati ure in ure v tranzitu z ene destinacije na drugo. Japonci po ulicah Kjota ne hitijo (to ni New York City), vzamejo si čas tako za delo kot za kosilo in obisk templja – tak je verjetno tudi najboljši način raziskovanja te fascinantne dežele.

Kje živite? Kaj je najlepše? Kaj vam manjka?

Trenutno živim v eni od nastanitvenih kapacitet Univerze v Kjotu v predelu mesta imenovanem Okazaki. Univerza za mednarodne študente in tuje raziskovalce ter profesorje ponuja bivanje do enega leta v t.i. mednarodnih hišah (angl. International Houses). V mednarodni hiši Okazaki imamo kakšnih 50 mini stanovanj, ki na skromni kvadraturi 15 m2 ponujajo sobo, manjšo kuhinjo, kopalnico in balkon, imamo pa tudi večje skupne kuhinje, pralnico, garažo za kolesa in prostore za druženje. Sliši se utesnjeno, a v resnici je to vse, kar človek zares potrebuje.

Zame najlepše v Kjotu je opazovanje letnih časov. Jesen je postregla s čudovitimi barvami, številni javorji so se obarvali karakteristično rdeče, ostalo drevje pa rumeno in oranžno. V tem času je posebno lep obisk katerega od 1000 templjev v mestu, mnogi med njimi imajo v okolici zasajene prav javorje. Zima nam je zaenkrat nasula bolj malo snega, a vseeno sem med rahlim sneženjem uspela obiskati Zlati tempelj ali Kinkakuji, ki v kontrastu z belim snegom tvori zares pravljično kuliso. Veselim se pomladi, ko se bodo rečna nabrežja, botanični vrtovi in parki ob templjih kopali v nežno roza barvah češnjevih cvetov.

Kakšne so cene najemnin, hrane? Je kvaliteta življenja visoka?

Upam si trditi, da so najemnine nižje kot v Ljubljani, cene hrane v restavracijah pa prav tako nižje kot v Sloveniji. Zelo solidno kosilo stane med 800 in 1200 jeni, kar je približno 5 do 7 evrov. Način prehranjevanja pa je malce drugačen, kot smo ga vajeni mi. Obroki so manjši, skoraj vedno je del obroka riž ali pa neke vrste rezanci (ramen, soba, udon). Japonci radi jedo večje število manjših jedi, ki tvorijo set. Takšen set recimo sestoji iz juhe miso, riža, mesne ali ribje glavne jedi, zelenjavne stranske jedi in pijače, vsako od naštetega je servirano v svoji posodici. Takšnemu sistemu so prilagojene tudi restavracije s tujo hrano, veliko je recimo indijskih, nepalskih, tajskih in kitajskih restavracij, pa tudi ena slovenska, ki sliši na ime Pikapolonca.

Hrana se mi zdi po večini bolj kvalitetna kot denimo v ZDA in Emiratih. Sadje in zelenjavo Japonci pridelujejo sami, ribe se prodajajo skoraj izključno sveže in ne zamrznjene, enako tudi meso. Poudarek je na kakovosti in ne na količini. Japonci ne kuhajo veliko, saj je pripravljena hrana na voljo za zmerno ceno v številnih restavracijah in tudi supermarketih. Izrazito slabši se mi zdi kruh, ki ga skoraj ne jedo in bolj spominja na penast ameriški toast kot na naše štruce in hlebce. K sreči se tu in tam najde kakšna bolj evropska pekarna, kamor redno zahajam. ????

Kaj pa delo? Japonci delajo več? Imate kaj prostega časa?

Delo je na Japonskem vrednota in v povprečju ljudje res veliko delajo, to ni zgolj stereotip. A treba je poudariti, da se delovni dan tukaj začne kasneje kot v Evropi. Navadno pridem v laboratorij ob 8.30 zjutraj, pa pogosto prižgem luč v pisarni. Večina zaposlenih pride krepko po deveti ali celo deseti uri, zato pa tudi ostajajo do poznih večernih ur.

Način dela je drugačen kot pri nas. Vsako nalogo se posameznik trudi opraviti kar najbolj popolno in si zanjo vzame toliko časa, kot ga pač potrebuje. To velja tako za kuharja in cvetličarja kot za znanstvenika in prodajalca. V znanstvenih vodah se recimo objavlja manj člankov, a skoraj izključno v najboljših znanstvenih revijah. Služb za nedoločen čas kot jih poznamo pri nas je bistveno manj. Tudi nekateri profesorji na Univerzi imajo zgolj začasne pogodbe o zaposlitvi.
Prosti čas imam, ker si ga enostavno vzamem. Če bi sledila ritmu povprečnega doktorskega študenta, bi bila v laboratoriju tudi ob vikendih. A to je do neke mere internacionalno, moj doktorat je potekal v ZDA in Emiratih, pa sem tudi tam delala skoraj vsak vikend. Sedaj dajem prednost raziskovanju Kjota in širše regije Kansai.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se odpravlja na Japonsko?

Zelo bi svetovala, da načrte za svoje raziskovanje Japonske prilagodi letnemu času. Jeseni se seveda splača obiskati katerega od templjev s posebno razkošnimi rdečimi javorji, mene sta recimo navdušila Eikan-do in Kiyomizu-dera v Kjotu, pa tudi manj obiskan Shinyo-do. Največje znamenitosti so čez dan povsem zabasane s turisti, zato se splača vstati zgodaj in vstopiti takoj, ko se odprejo, če tudi to morda pomeni budilko ob 5. uri zjutraj. Pozimi je krasno obiskati kak onsen, znamenite japonske terme, in se pogreti v zares topli termalni vodi ali pa se podati na smučanje na otok Hokkaido. Pomlad je čas cvetenja sliv in češenj, sicer vroče in vlažno poletje pa postreže z največ festivali in dogajanji na prostem. Poleti so možnosti za obisk naravnih lepot na severu ali vzpona na višje gore, tudi na vulkan Fuji-san, najboljše. Japonski prazniki znajo biti zelo zanimivi, zato svetujem, da obiskovalci preverijo, kateri sovpadajo z njihovim obiskom. 8. januarja recimo praznujejo vsi, ki so v prejšnjem letu dopolnili 20 let. Dekleta nosijo čudovita kimona in to je super priložnost za fotografiranje. 3. februarja se zaključi zima po luninem koledarju, kar Japonci pospremijo z metanjem fižolčkov, pozdravljajo dobre duhove in naganjajo zle.

Kakšni so vaši plani za naprej? Se vračate v Slovenijo ali vas čaka nova destinacija?

V Kjotu ostajam do konca oktobra, potem se vračam v Slovenijo. A seznam dežel, ki bi jih rada obiskala v prihodnjih mesecih in letih je dolg in že sedaj pogledujem proti destinacijam za naslednje božično-novoletne praznike.

 

Foto: Tina Škorjanc

PREBERITE ŠE: “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

 

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

 

“Na nove začetke se nikoli zares ne navadiš.” – Adrijana Dimec o realnosti življenja s profesionalnim športnikom

Intervju, , , , ,

Adrijana Dimec je v zadnjih sedmih letih živela v šestih različnih državah. Kljub večkratnemu navajanju na popolnoma novo družinsko življenje ji je uspelo ustanoviti lastno podjetje ter ostati prizemljena in osredotočena na svoje cilje. Teh je več. Na osebnem, družinskem in poslovnem nivoju. Kako ji to uspeva in kaj vse potegne za sabo? Z Adrijano bi lahko klepetali ure in ure in odpirali vedno nove teme ter vprašanja. V današnjem intervjuju pa sva se osredotočali predvsem na izkušnjo z Japonsko, ki je v tem trenutku pravzaprav za Adrijano že celo življenje nazaj.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še poznajo?

Sem Adrijana Dimec, stara 29 let in trenutno sem na točki življenja, kjer se učim balansirati svojo željo oz. nagnjenost po nenehni “akciji” in med potrebami svojega telesa, ter navsezadnje svoje družine, da se znam upočasniti ter odklopiti. Poleg tega, da imam svojo znamko oblačil, sem mamica dvema otrokoma in žena profesionalnemu športniku.

Ko ste spoznali svojega moža, se je vaše življenje precej spremenilo? Kje vse ste živeli v zadnjih nekaj letih?

Moja prva selitev od doma k njemu je bila v Novo mesto. Od tam naprej smo živeli v Nemčiji, Litvi, Kopru, Ljubljani, na Poljskem, Japonskem in najbolj nedavno – v Turčiji.

Predstavljam si, da je naporno spustiti vse in začeti na novo. Znova in znova in znova. Kako vam uspeva? Kako se privadiš tega? Kaj si govoriš v takih trenutkih?

Se ne privadiš, iskreno. Vsakič znova te na nek način sesuje in moraš iz neke luknje prilezti nazaj na površje. Stvar, ki mi je najbolj pomagala, da ne padem več tako nizko, kot sem včasih je ta, da sem bolj nežna sama s sabo oz. s svojimi občutki in si govorim, normalno je, 100x si že šla čez to, daj si čas, tudi če boš imela zdaj par dni, tednov, slabih, to ne pomeni, da bo tvoje celo življenje tako. Navadila se boš, možgani se bodo navadili in postalo bo lažje. Prej, ko spustim to kontrolo, hitreje postane lažje. V Turčiji je šlo tako veliko lažje, kot na Japonskem.

Kje, kjer ste živeli, vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Ironično, kljub temu, da je bil začetek Japonske najbolj travmatičen, se je na koncu izkazalo za najlepše leto do zdaj in v sekundi bi še eno sezono preživeli tam. Nekaj je na tej Japonski, nekaj je v zraku, nekaj je v ljudeh, v kulturi … potegne te vase, prizemlji in umiri. Za vedno se bom spomnila na to kot na leto, kjer sem bila najbolj srečna in umirjena sama s sabo.

Ne samo, da okolje in kulturo menjata z možem, z vama potujeta tudi otroka. Kaj se vam zdi, da so največji plusi in kaj največji izzivi zanju?

Plus je to, da jima da neko samozavest oz. pozitivno zavedanje npr. konkreten primer, ko mi je sin pred novo šolo rekel, da ga ne skrbi, saj tudi na Japonskem ni imel prijateljev in jih je spoznal. Mogoče nekak izgubiš strah pred novimi situacijami, ker si jih dal tolikokrat čez in videl, da zmoreš. Največji izziv zanju je, da se seveda povsod navežeta na neke prijatelje, ki jih morata potem pustiti za sabo in da ne preživita toliko časa z babicami, tetkami itd.

Vam ni nikoli težko oditi na drugi konec sveta. Ne glede na to, ali ste noseči, ste ravno rodili ali site ravno na neki pomembni točki s svojim podjetjem. Od kje črpate moč, voljo, energijo?

Odgovor pomoje ni toliko meni v prid, kot bi človek pričakoval, ampak jaz mislim, da sem v vseh teh letih postala malo “odvisna” od te hektike in adrenalina. Je dejansko veliko govora o tem med ženami športnikov in v večini opažajo ta pojav, da imajo kar malo “abstinenčno krizo”, ko se kariera konča in si prisiljen zaživeti v ustaljenih tirnicah. To je zame neznano, posledično bolj strašljivo. Spremembe so moja konstanta in v njih sem domača.

Ravno ste se spet vrnili z Japonske, kjer ste z družino tudi preživeli zadnje leto. Nosi Japonska posebno mesto v vašem srcu? Ste imeli lepo izkušnjo?

Iskreno, kakor hitro sem pristala in videla tiste njihove črke, njihove tipične trgovinice, slišala jezik … me je povsem prevzel občutek topline in domačnosti. Isti trenutek sem napisala sms najboljši prijateljici, da ne morem verjet, kako sem srečna, da sem “nazaj”, da imam kar solzne oči. Res sem se počutila, kot da sem prišla nazaj “domov”.

Kje ste živeli? Kakšne imate izkušnje z ljudmi, vrtcem, okoljem? Kakšni so Japonci?

Živeli smo v stanovanju, ki nam ga je dodelil Žigov klub. Bilo je ZELO majhno, ampak smo se kmalu navadili. Japonci so ekstremno prijazni, ustrežljivi, vljudni in lastnost, ki mi je pri njih najbolj všeč je ta, da se nihče ne vtikuje vate, vsak se briga zase in druge pusti, da živijo svoje življenje kot želijo, četudi je drugačno od njihovega.

Kako sta se otroka navadila na tako drugačno kulturo? Kako sta komunicirala? Spomnim se, da je bilo tudi vam težko v navidez čisto preprostih stvareh, kot je nakupovanje hrane v trgovini. Kako ste premagali jezikovne prepreke?

Prišla sta z nič znanja angleščine, da japonščine niti ne omenjam. V mednarodnem vrtcu so govorili angleško in v parih mesecih sta pobrala jezik. Sedaj razumeta večino vse, ogromno znata tudi že povedati. Za zabavo pa sta se naučila še par japonskih besed, kot npr. hvala, živjo.

Kaj je najpomembnejše, kar ste odnesli iz Japonske? Kaj ste se naučiili? Po čem se najbolj razlikuje od Slovenije?

Mislim, da ravno zgoraj omenjeno – da se nihče ne vtikuje oz. niti ukvarja z drugimi. Vsak se fokusira sam nase in fura svoje življenje. Ni tiste odvečne, nepotrebne energije okrog tega zakaj je nekdo rekel nekaj, zakaj je nekdo nekaj naredil tako … jih ne zanima. Najbolj od vsega pa seveda varnost. Tako varnega, kot se počutiš tam in na cesti v prometu in nasplošno iz vidika kraje, kriminala … tega ni nikjer drugje na svetu.

Boste kaj japonskega posebej pogrešali?

Iskreno, čisto vse. Najbolj mogoče njihovo “praktičnost” – res, da ne dajo veliko na estetiko, dajo pa vse na funkcionalnost in tam stvari res delujejo. Resnično upam, da se kdaj dobimo možnost vrniti.

Nam lahko zaupate, kam vas bo pot vodila naprej? Videla sem idilično hišico na slovenskem podeželju, a nekako se mi zaenkrat še ne zdi, da je to že vaš naslednji cilj? Ali pač?

Sicer ni na podeželju, je na obrobju mesta, minutko od izvoza na avtocesto, kar nam pride prav, ker smo tako leteči ampak smo jo vzeli v najem, dokler nismo vedeli kako in kaj za naprej. Cilj nam je bil, da pridemo v okoliš, kjer je Maksova šola (šola, ki je v naselju naše parcele), da ne bi rabil vmes menjavat šole. Vesela sem, da sva najela to hišo, preden bi šla graditi svojo, saj sva hitro videla kakšna odgovornost je in koliko dela je s hišo ter spoznala, da dokler ima Žiga aktivno kariero z nenehnimi potovanji ter potencialnimi selitvami v tujino, hiša nima smisla, zato sva kupila stanovanje, ki ga lahko zakleneva in greva, na parceli pa bomo začeli graditi, ko se Žigova kariera začne umirjati.

Glede na to, da imate ogromno izkušenj z življenjem v tujini, kaj se vam zdi, da imamo v Sloveniji, česar drugje ni? Zakaj je tu vaš pravi dom?

Pravi dom je zaradi naših ljudi, iskreno. Družine in prijateljev. Meni osebno je pa najbolj všeč narava v Sloveniji. Ne bi pa bila zaprta za idejo, da bi si življenje ustvarili tudi izven Slovenije. Plusi in minusi so povsod, navadiš se pa tudi vsega. Jaz bi na prvo mesto vedno dajala kvaliteto življenja in varnost.

Kaj bi svetovali vsem, ki si želijo izkušnje v tujini, pa nekako ne zberejo poguma? Naj grejo? Je vredno?

Na ta odgovor pa bi že od nekdaj, tudi iz časov preden sem poznala moža, rekla – absolutno da. Že pri 19. letih sem sama za 3 mesece odletela čez Atlantik na delovno izkušnjo v ZDA in širina, ki ti jo da tujina, je neprimerljiva s čemerkoli drugim in vredna več od vsake materialne stvari.

Adrijana Dimec trenutke iz svojega življenja deli na svojem Instagram profilu.
Sledite ji lahko TUKAJ. 

 

Foto: Adrijana Dimec, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Alja Perne: Prednost mojega dela je, da lahko delam tudi na potovanjih #intervju

 

Slovensko-ameriška družina, ki se je iz sončne Kalifornije preselila na dolenjsko podeželje #INTERVJU

Intervju, , , , , , , , ,

Špela Novak-Petovello je Slovenka, ki se je pred desetimi leti preselila čez lužo. V Ameriki je spoznala svojega moža, desetletje kasneje pa sta se s svojimi tremi otroki preselila nazaj v njeno rodno Slovenijo.

Zaupala nam je, kaj je pretehtalo pri odločitvi za selitev, kako to doživlja vsa družina, kako se lovijo s slovenščino in kje v Sloveniji so našli svoj novi dom. Zdaj družina Petovello svoje ameriške sanje živi na slovenskem podeželju. In to je njihova zgodba.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo družina Petovello: Špela, Paul, Kara, Bowie in Luna. Konec leta 2022 smo se z družino preselili v Slovenijo iz Kalifornije (Bay Area), kjer sem živela 10 let. Mož je sicer rojen Američan. Vse svoje življenje smo spakirali v 8 kovčkov in odleteli v Slovenijo, kjer si želimo bolj umirjenega, z naravo povezanega življenja.

Kaj vas je prvotno odneslo v Ameriko in kako domače vam je bilo desetletje življenja tam?

V Ameriko sem odšla kot AuPair. Želela sem videti, kakšno je v resnici življenje čez lužo. Ena stvar je vodila k drugi, spoznala sem Paula in tako sem ostala v ZDA. Zadnjih nekaj let sem bila res že čisto udomačena in privajena na življenje v Kaliforniji. Življenje tam je res čisto nekaj drugega kot v Sloveniji.

Spoznala sta se torej v Ameriki. Kakšna je vajina zgodba?

Spoznala sva se čisto naključno, preko skupne prijateljice. Takoj sva se ujela. Ko veš, veš.

Ste Slovenijo obiskovali tudi v vmesnem času ali je za preostale 4 člane družine to njen prvi obisk?

Slovenijo smo obiskovali tudi v vmesnem času. Tu sva bila že sama in nato s Karo. Najmlajša dva člana naše družine pa sta ob selitvi prvič prišla v Slovenijo – Luna takrat še v mojem trebuščku, – saj v času epidemije nismo potovali.

Kaj je vodilo do tega, da sta prodala hišo v sončni Kaliforniji in se s tremi majhnimi otroki vrnila k vašim koreninam? Je mož za to deželo na sončni strani Alp slišal že kdaj prej in kaj mu je odtehtalo pri selitvi?  

Ogromno enih dejavnikov je vplivalo na našo končno odločitev. Požari, ki so bili vsako leto hujši, izjemno drago življenje, hiter življenjski tempo, strelski pohodi, ki so v ZDA nekaj vsakdanjega in posledičen strah za otroke, ko bi začeli obiskovati šolo … Nisva imela tudi nobene pomoči z otroki in še in še bi lahko naštevala. Pa seveda ni vse tako črno, vse je odvisno od prioritet v življenju.

Njegove korenine segajo v Nemčijo in Italijo, tako da je Slovenijo poznal – samo obiskal je ni nikoli, dokler se nisva spoznala. Ob prvem obisku je bil nad Slovenijo popolnoma nadvušen in že takrat je rekel, da bi se enkrat rad preselil v Slovenijo. Vedno sva se hecala, da se preseliva na stara leta, potem pa je prišlo do trenutka, ko sva rekla “zdaj ali nikoli.”

Kako je videti, ko vse svoje življenje, vključno z življenjem vajinih treh otrok, spakirate v 8 kovčkov?

Izjemno fizično in psihično naporno obdobje, ob tem pa sem bila sredi nosečnosti z Luno. V roku dveh mesecev smo pripravili hišo za prodajo, prodali in donirali vse, česar nismo vzeli s seboj v Slovenijo in se poslovili od družine in prijateljev. Res intenzivno obdobje, ampak ko imaš pred očmi en čudovit cilj, je vse mogoče. 

Kako čustveno ste doživljali ta korak?

To je bil čustven vrtiljak. Za vse.

Kako so se na novo življenje prilagodili otroci? Bi rekli, da oni to doživljajo manj intenzivno kot morda vidva?

Na začetku je bilo težko za vse. V dobre pol leta pa sta se otroka res lepo navadila na življenje v Sloveniji. Obožujeta naravo, živali in čas, preživet s starimi starši. Mislim, da sta tudi onadva to doživljala tako kot midva, izjemno intenzivno.

Bodo otroci dvojezični?

Jaz sem z njima v ZDA govorila samo v angleščini, ker mi je bilo lažje. Po pol leta bivanja v Sloveniji popolnoma razumeta slovenski jezik in tudi govorita že ogromno.

In kako nenavadno partnerju zveni slovenščina? Jo ima namen usvojiti?

Pravi, da zveni, kot da se ves čas kregamo. Ni ravno spevna, kot je angleščina. Jezika se uči, mu je pa težko. Slovenščina ni lahka. Otroka mu pomagata pri učenju, saj je bilo njima veliko lažje osvojiti nov jezik.

Kje ste našli svoj novi dom in kaj vaju je najbolj vleklo na podeželje?

Sama sem odrasla na dolenjskem podeželju, kamor smo se tudi preselili. Trenutno začasno bivamo v hiši mojih staršev – hvala, mami in oči! – dokler si v bližini ne zgradimo svoje hiške.

Vaš dom bo torej sodobna podeželjska domačija? S kokoškami?

Glede na to, da bo naša hiša stala le nekaj minut hoje od domačije mojih staršev, svojih živali ne bomo imeli. No, razen kakšnih hišnih ljubljenčkov. Oni pa imajo konje, bike in kokoške. Tako, da bomo v neposredni bližini živali in bodo del našega vsakdana.

Ste imeli živali tudi v Ameriki?

Ja. Tri mucke, ki sedaj živijo z družinskimi člani in prijatelji, ki izjemno lepo skrbijo zanje.

S čim se sicer ukvarjata karierno?

Jaz sem imela v ZDA zasebni Montessori vrtec, mož pa ima background v Customer support operations. Mož tu še vedno išče službo, jaz pa sem trenutno na porodniškem dopustu.

Vašo zgodbo sem prvič ujela na Instagramu, kjer delite utrinke svojega življenja, pa tudi ideje za DIY – “naredi sam” projekte. Koliko vajinih žuljev in idej bo v vašem novem domu?

Naš dom bo zasnovan tako, da bo odgovarjal našemu življenjskemu stilu. Delamo s čudovito ekipo arhitektov pod vodstvom arhitektke Sanje Zvonković (Arhein.si). Združili bomo slovensko tradicijo s sodobnim farmhouse pridihom iz Amerike. Gradnjo hiše bomo prepustili profesionalcem, proti koncu pa se bomo vključili tudi mi. Kaj in koliko še ne vem, odvisno od časa in financ.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o življenju v tujini?

Da se cedita med in mleko (smeh).

Katerih življenjskih lekcij vas je naučilo življenje čez lužo?

Samostojnosti, zaupanja vase in v svoje sposobnosti.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Izjemno naravo.

In kaj vam bo najbolj manjkalo iz Amerike?

Prijatelji, določeni izdelki in Amazon.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija
Najljubše mesto: Ljubljana
Najljubša plaža: Baker Beach v San Franciscu
Najljubša kulinarika: mehiška
Naljubši način transporta: hoja
Najljubši jezik: angleščina

Foto: osebni arhiv družine Petovello

Družina Petovello – Špela, Paul, Kara, Bowie in Luna – utrinke ameriških sanj na slovenskem podeželju delijo tudi na svojem profilu na Instagramu, sledite jim lahko TUKAJ @our_slovenian_home .

PREBERITE ŠE: Dogodivščine družine, ki je po življenju v Keniji in Dubaju zdaj spet v Sloveniji #intervju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

17 držav, kjer so priseljenci najbolj srečni

Potovanja & Lifestyle, , , ,

Kaj je zate sreča? Verjetno povsem nekaj drugega kot za tvojo mamo, prijatelja ali sodelavca. Formule za srečo ni, dejstvo pa je, da je visok zaslužek še ne prinese. Kar več kot očitno dokazuje raziskava skupnosti InterNations, ki združuje ljudi, ki živijo in delajo izven svoje domovine. V svojo raziskavo, ki jo povzema britanski Independent, so zajeli 14.300 ljudi, 174 različnih nacionalnosti, ki živijo v 191 različnih državah. V anketi so morali oceniti 43 vidikov, ki vplivajo na njihovo bivanje v tujini.

Eden izmed njih, ki so jih ocenili z oceno med ena in sedem, se je nanašal na osebno srečo.

In prav pri tem vprašanju se je izkazalo, da so izseljenci srečni tudi v državah, kjer visok zaslužek ni zagotovljen.

To je 17 držav, kjer se priseljenci počutijo odlično:

#17. Portugalska

Portugalska bo letos ena izmed najbolj popularnih počitniških destinacij. O tem smo že pisali. Je pa priljubljena tudi za življenje in delo. Predvsem za tiste, ki se v tujino odpravijo z družino.

#16. Oman

Tja se večina odpravlja zaradi že zagotovljene službe. In ko so enkrat tam, cenijo varnost (57 % anketirancev), politično stabilnost (46 %) in mir (62 %), vse skupaj pa pripelje do srečnega življenja.

#15. Kenija

Država postaja vse bolj popularna med izseljenci, vedno več je zaposlitvenih priložnostih, mnogi se odločijo zaradi čudovite narave, vremena in nizkih življenjskih stroškov.

#14. Peru

Peru privablja poslovneže, lastnike podjetij, torej tiste, ki že imajo prihodke. Veliko se jih za Peru odloči tudi zaradi vremena in nizkih stroškov.

PREBERI še // Si pripravljen na tujino in tujina nate?

#13. Madžarska

Madžarska je doživela rast finančnega indeksa, kar pomeni, da so se povišali zaslužki zaposlenih. To je pripomoglo k osebni sreči, saj se cene niso bistveno povišale, tako da je življenje na Madžarskem za tujce relativno poceni.

#12. Uganda

Uganda je dosegla stabilnost in blaginjo, kar privlači številne tujce, ki iščejo nove poslovne priložnosti.

#11. Tajvan

Kljub nizkim plačam, pa tujci v Tajvanu živijo dobro. Dobra zdravstvena oskrba in dobre šole so prav tako razlog, da so tujci v Tajvanu zadovoljni.

#10. Španija

Najemnina, hrana, pijača, javni prevoz … Vsi ti stroški so v Španiji, v primerjavi s preostalo zahodno Evropo, nizki. In če upoštevamo številne zaposlitvene priložnosti, pošten zaslužek, prijetno podnebje, je ocena tujcev, da so tam zelo srečni, povsem razumljiva.

PREBERI še // Najboljša služba na svetu: Stevardesa prisvetovno znani letalski družbi

#9. Panama

Priljubljena izbira za ekonomiste in finančnike. Prijetno vreme in visoki zaslužki … Ni slabo, kajne?

#8. Vietnam

Vietnam je priljubljena izbira za zahodne Evropejce, saj lahko tam živijo zelo solidno, pri tem pa ne zapravijo veliko denarja. Prav tako Vietnam ponuja neverjetno naravo, možnost za številne aktivnosti in raziskovanja.

#7. Tajska

Še ena država, kjer Zahodnjaki pridejo na svoj račun. Nizki stroški, prijaznost in številne prostočasne aktivnost so tisto, kar privabi številne nasmeške.

#6. Nova Zelandija

Država je precej oddaljena, a mir, odlična zdravstvena oskrba in dober šolski sistem pripomorejo k temu, da so tujci tam izredno zadovoljni.

#5. Ekvador

Država zaseda 16. mesto po kvaliteti življenja, a z vidika osebne sreče je Ekvador ena najboljših držav.

#4. Filipini

Visoko jih ocenjujejo predvsem tisti, ki imajo otroke.

#3. Mehika

Država je priljubljena zaradi svoje gostoljubnosti, ugodnih podnebnih razmer in prijaznosti domačinov.

#2. Malta

Malta je priljubljena za tiste Evropejce, ki iščejo priložnost stran od doma, saj je selitev enostavna, ni jezikovnih preprek, stroški življenja so nizki in vreme je prijetno. Na Malti je tudi najvišji delež tistih anketirancev, ki so v razmerju. Kar 70 odstotkov.

#1. Costa Rica

Costa Rica se zdi sanjska destinacija za prav vse. Visoko jo ocenjujejo namreč poslovneži, delavci, ki so zaposleni le za skrajšan delovni čas in tudi upokojenci. Na Costa Rici je prav vsem fino.

Foto: Shutterstock

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.