Medicina, ki temelji na več stoletij starih tehnikah, privablja bolnike, ki iščejo naravna zdravila
Pred sončnim vzhodom v indijski Himalaji bolniki s stekleničkami urina v rokah potrpežljivo stojijo v vrsti in čakajo na Ješija Dhondna, tibetanskega meniha, ki je zaslovel kot osebni zdravilec dalajlame. Tibetanska medicina, znana pod imenom sova-rigpa, temelji na več stoletij starih tehnikah, denimo spuščanju krvi, vakumskem zdravljenju in zdravljenju s sežiganjem zelišč nad energijskimi točkami telesa, ter tako poskuša zdraviti različne bolezni.
Za zdravljenje uporablja različne pristope tradicionalne kitajske medicine in indijskega ajurvedskega sistema, upošteva pa tudi lastne teorije in pristope. Njegov sestavni del so tudi duhovne prakse, med drugim meditacija in budistične molitve. Danes se zanj zanimajo ljudje z vsega sveta in upajo, da bodo ozdravili od različnih bolezenskih stanj, od bolečin v hrbtu do raka in degenerativnih bolezni.
Kitajske in indijske prakse
»Če me obiščejo bolniki, poskrbim zanje,« je Dhonden povedal za tiskovno agencijo AFP v McLeodgandžu v svoji zasebni kliniki, polni tibetanskih rokopisov in fotografij njegovega najslavnejšega bolnika. Dhonden, ki je tri desetletja skrbel za zdravje tibetanskega duhovnega voditelja, se zanaša na svoje občutke, kadar pojasnjuje, zakaj bolehajo njegovi bolniki. »Ne opravljam preiskav, kakršne so rentgensko slikanje in podobni postopki. Zaupam samo sebi. Preverim samo srčni utrip in urin.« Z dotikom bolnikovega zapestja preveri stanje življenjsko pomembnih organov in krvni pritisk. Urin v beli porcelanasti skodelici premeša z bambusovima žličkama. Na diagnozo vplivajo barva, mehurčki, usedlina in vonj.
Ješi Dhonden, tibetanski menih, ki je zaslovel kot osebni zdravilec dalajlame. Foto: AFP
Zagovorniki tibetanske medicine zatrjujejo, da ta resnično deluje, čeprav jo je do zdaj preverjalo zelo malo znanstvenih raziskav. Znanje menda izvira iz Tibeta in je zapisano v približno 2000 besedilih in sporočilih Bude, ki velja za božanskega varuha vseh duhovnih zdravilcev. Toda tibetanska medicina vključuje elemente tako starih kitajskih kot indijskih zdravilnih praks ter se hitro razvija iz tradicionalnega v priljubljeno alternativno zdravljenje, zato si zdaj obe deželi prizadevata, da bi jo priznali kot del njune dediščine. Aprila sta obe azijski velikanki predlagali vključitev tibetanske medicine na Unescov seznam »nesnovne kulture«. Kitajska in Indija sta se do zdaj zapletli že v nešteto sporov zaradi tibetanske skupnosti, vse odkar je New Delhi zagotovil zatočišče dalajlami leta 1959. Peking je prevzel nadzor nad Tibetom osem let pred tem in ga je močno razjezilo, ko je Indija dovolila dalajlami, da je ustvaril sedež svoje vlade v izgnanstvu v McLeodgandžu.
Tradicija tibetanske medicine temelji na štirih temeljnih besedilih ali »tantrah«, ki so se razvile v dveh medicinskih šolah, Čakpori in Menci Hang v tibetanski prestolnici Lhasa. Tantre razvrščajo na tisoče bolezni v posebne kategorije z edinstvenimi mešanicami zelišč in mineralov – večinoma izvirajo iz visokih predelov v Himalaji –, ki veljajo za zdravila za vsako bolezen.
»Verjamemo, da bolezni nastanejo, ko naše notranje energije niso več uravnotežene med seboj,« je povedal Cevang Tam Din, zdravilec mcleodgandževske veje šole Menci Hang, ene od mnogih v Indiji. S posebnim zlatim kladivom je pokazal, kako zdravilci segrejejo orodje nad ognjem in ga položijo na telo, da preženejo bolečino in druga pogosta bolezenska stanja. »V našem medicinskem sistemu smo prepričani, da bolnikom ni treba vse življenje jemati zdravil za kronične težave, denimo za vnetje sklepov in sladkorno bolezen,« je Din povedal v McLeodgandžu, ki mu pravijo tudi »mali Lhasa« zaradi velikega števila Tibetancev, ki tu živijo.
Čustva bolnika
Zaradi čedalje bolj priljubljenega budizma na Zahodu in dejavne globalne tibetanske diaspore je njena edinstvena alternativna medicina vse bolj razširjena. Vendar konvencionalna medicinska skupnost dvomi o njeni učinkovitosti, tako kakor dvomi o drugih vrstah vzhodnjaškega zdravljenja. Zaradi pomanjkljive standardizacije in maloštevilnih kliničnih raziskav bo moralo miniti precej časa, preden se bo tibetanska medicina resnično uveljavila, je povedal kardiolog D. Prabhakaran iz indijske javnozdravstvene ustanove. Toda tudi dvomljivci priznavajo, da se zdi, da naravno zdravljenje v nekaterih primerih pomaga nekaterim bolnikom. »Slišal sem za primere, ko so nekateri ljudje s smrtno nevarnimi boleznimi živeli precej dlje od pričakovanj, potem ko so se odločili za zdravljenje s tibetansko medicino,« je povedal Prabhakaran. »Mislim, da je v tibetanski medicini zelo pomembno, da se zdravilec vživi v čustva bolnika. To izvira iz budističnega načina razmišljanja in tudi zato postaja tibetanska medicina tako priljubljena,« je dodal.
Leta 2010 je Indija uradno priznala tibetansko medicino za »znanost zdravljenja« in jo vključila v državni zdravstveni sistem ter tako omogočila nadaljnje raziskave in naložbe v to duhovno dejavnost. To je bila dobra novica za njene zagovornike, med katerimi je tudi 60-letni Abdul Rehman, ki se je vse življenje izogibal uveljavljeni medicini in se odločil za tibetanske alternativne pristope. »Nenehno so se mi ponavljali prehladi, ki sem jih nato ozdravil v enem letu,« je povedal med izbiranjem zelišč v kliniki v uglednem predmestju Delhija. Nato je dodal: »Zdaj me bolita hrbet in vrat, in mislim, da bodo tudi te bolečine kmalu izginile.«
Članek je bil objavljen na Delovih straneh rubrike Trip
