Montana: Valilnica za tiste, ki bi radi postali kavboji

Zvezna država, o kateri se upravičeno govori, da ni toliko fizični kraj kakor stanje duha

Stojim na kupu proda ob reki Big Horn v Montani. Ob mojih nogah je lobanja jelena, katerega rogove še vedno ovija baržunasti ovoj. Zdi se, da je bil žrtev bolezni modrikastega jezika, a o tem lahko le ugibam. Ti kraji so posejani z živalskimi kostmi. Prsni koši, čeljusti, nožne kosti in zobje so snežno bele barve. Večinoma so to ostanki losa, kojota, vola, prerijskega psa, belorepega jelena ali viloroga.

V daljavi grmi in po nebu švigajo strele, a nad mojo glavo ni niti enega oblačka. Nebo je modro in umirjeno. V Montani je kopica takšnih mikrookolij. V te kraje sem začel zahajati pred tridesetimi leti, ko sem bil star nekaj čez 30 let. Večinoma zaradi ribarjenja, pozneje pa tudi zaradi ljudi in neba. Montana je zvezna država, ki je videti kot z razglednice, in je valilnica za vse, ki sanjajo, da bi postali kavboji. O njej je bilo upravičeno že nekajkrat rečeno, da ni toliko fizični kraj kakor stanje duha. V teh krajih naletite tako na pisce kakor na oskrbnike konj, ki pa se med seboj ne razlikujejo. Poltovornjaki s prikolicami, na katere so naloženi čolni, traktorji ali bagri, drvijo 130 kilometrov na uro po neskončnih cestah. Turiste prepoznaš po tem, da pripovedujejo zgodbice tistim, katerih celotno življenje je ena sama velika zgodba. A nenapisano pravilo prepoveduje pripovedovanje teh zgodb prišlekom. Lokalni prebivalci si jih zgolj delijo med seboj.

Nacionalni park Bighorn kanjon

Fotografije delajo pokrajini krivico

Navigacijo GPS lahko pustite kar doma. Ko si namreč telesno, pa tudi duhovno, v Montani, potreba po merjenju razdalj izgine. Neprestano si namreč v vmesnih prostorih, ki so zelo dolgi in široki, zato z lahkoto pozabiš, da se odpravljaš proti določenemu cilju. Če popoldne preživiš na reki Musselshell (najbližji kraj je Checkerboard), te medla vročina in hladna rečna voda zazibata v brezčasje, kjer pozabiš na obveznosti, družino in povratno vozovnico. Če prihajaš iz mestnega okolja, ti je lahko oproščeno ugibanje, zakaj ni vsakega pol kilometra postavljena razgledna točka. Do zdaj še ni bil izumljen fotoaparat, ki bi lahko zajel vso to lepoto. Tudi slikanje v panoramskem načinu dela pokrajini krivico. Zatorej moraš sprejeti svojo majhnost. Ne nazadnje, zaradi tega si sem tudi prišel. Montana je območje, kjer ljudje ne izgubljajo besed in kjer pogled pove več kakor besede.

Jezero Two Medicine na zahodnem robu ledeniškega nacionalnega parka v Montani

Pozdrav mimo vozečemu poltovornjaku je zgolj dvignjen kazalec roke, ki še naprej oklepa volan, pa čeprav je voznik dober prijatelj, ki ga nisi videl že leta. Karkoli več bi bilo kršenje nenapisanega, a svetega pravila, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Ne z ustnim izročilom, ampak z enim samim pogledom. Če tvoj prapraded v teh krajih ni imel kmetije ali pa cesta, ob kateri živiš, ni poimenovana po tvoji družini, potem veljaš za prišleka. Prepričan sem, da mnoge od tistih, ki prihajamo sem, Montana privlači, ker v nas vzbudi podobo tistega, kar smo nekoč hoteli postati oziroma si to še vedno želimo: da bi bili iznajdljivi, pristni in globoko zakoreninjeni.

Lastovica na trnku

Ribarjenje pa ni vse, kar ponuja Montana. Tu je še divjina. Ljudje, ki pridejo sem iz drugih predelov sveta, uživajo v bogastvu flore in favne. Na lokalnega ornitologa še nisem naletel pa tudi ne na človeka, ki ne bi poznal raznovrstnih ptic, ki naseljujejo to območje. Pred leti sem s trnkom, ki sem ga vrgel proti vodi, po nesreči ujel lastovico. Konica trnka se ji je zasadila naravnost v prsni koš. Pazljivo sem navil laks, vzel lastovico v naročje ter ji odstranil trnek. Hitro je odfrfotala. Nekoč sem v Big Hornu brodil po vodi, ki mi je segala do prsi. Mimo mene je priplavala prerijska klopotača. Od boja s tokom je bila tako utrujena, da je potem, ko je priplavala na drugi breg, še komaj zbrala nekaj energije za plazenje. Pazljivo sem jo dregnil z veslom, a me sploh ni zaznala. Tisti večer sem o svojem srečanju s klopotačo pripovedoval vodnikom. Niso bili zadovoljni. Moja dolžnost je namreč, da klopotačo ubijem, saj so drugače njihovi psi v nevarnosti. Njihova življenja bi bila torej na moji vesti.

Nisem še naredil rezervacije za prihodnje leto, a bom to storil zelo kmalu. Medtem pa v mojem stanovanju v Bostonu naokoli ležita moja oprema in oprema mojega sina: ribiški škornji, ribiški palici, laks, škarjice, vabe in plovec, ki drži vabo blizu površja vode. Domov sva prišla pred tremi dnevi, toda opreme kar ne bi rad pospravil. Dokler je zunaj, je v meni še vedno košček Montane, ki se ga lahko oprijemam in mi da občutek, da sem bil resnično tam. Pomaga mi tudi pri lažjem prehodu v vsakdanje življenje podzemne železnice, ozkih panoram in topota korakov iz zgornjega nadstropja.

Članek je bil objavljen na straneh Tripa, povzet pa je po pisanju Teda Gupa za Washington Post.

Foto: Shutterstock

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.