Šrilanka se je znašla tudi na Larinem seznamu dežel, ki jih morate videti še to življenje. Na njenem seznamu tistih, ki jih je že obiskala, trenutno našteje 35 držav, za prvomajski oddih pa se odpravlja v svojo 36. – na Maldive.
»Obožujem načrtovanje, iskanje ugodnih letalskih kart in hotelov, zato mi najbolj odgovarja potovanje v lastni režiji,« pravi Lara, ki sicer najraje potuje svojim fantom ali najboljšo prijateljico.
Na potovanju rada doživi kombinacijo dvojega: raziskovanja in spoznavanja kraja ali države in počitnikovanja in uživanja. Zato danes predstavlja njun načrt prav takšnega potovanja: Šrilanka.
En teden sta se premikala po državi, jo raziskovala in poskušala čimbolj spoznati, nato pa sta en teden uživala na rajskih plažah. Da si boste lažje predstavljali, kako je potekalo potovanje, je zapis predstavljen po dnevih.
Iz Zagreba sva s Qatar Airways poletela najprej proti Dohi in nato proti letališču Colombo Bandaranayke. Oba leta sta trajala nekje 5 ur in pol z vmesnim postankom za 4 ure. Pot tako vzame praktično ves dan. Pristala sva okoli 2h zjutraj in prespala v hotelu blizu letališča.
Zbudila sva se okoli 11h dopoldan, precej utrujena od poti in edini cilj tega dneva je bil priti do kraja Pinnawale. Tam sva imela rezervirano naslednje prenočišče. Pinnawale se predstavlja kot sirotišnica slonov, ki pa je v realnosti videti vse prej kot to. Pravzaprav je vaba za turiste z vstopnino 16 dolarjev. Kar je za Šrilanko precej drago, glede na to, da riž s curryjem najdeš za 2 evra. Zaračunajo ti tudi hrano za slone in hranjenje. Prizor je sicer lep, vendar ko pogledaš malo pobližje, vidiš, da so sloni priklenjeni z verigami. Po videnem bi težko rekla, da priporočam obisk Pinnawale.
Po opazovanju slonov in uživanju ob bazenu naju je pot peljala do Sigiriye. Gre za levjo skalo z zanimivo zgodovino, vendar naju kljub temu ni preveč navdušila. Porabila sva en dan in zapravila več kot 100 evrov, da sva videla goro. A okusi so različni. Mnogi turisti so še vedno izjemno navdušeni.
Po manjšem razočaranju naju je pot peljala v Kandy. Kandy se nahaja v osrčju Šrilanke in je kot mesto kaotično, bolj hladno, bolj deževno in ne pretirano zanimivo. En dan sva pohajkovala po tem mestu, dež naju je pral ves dan (to je bil hkrati edini dan, ko je deževalo), navdušil pa naju je botanični vrt. Glavni razlog, da sva se ustavila v Kandyju je bil znameniti vlak, ki te med plantažami čajevca popelje v Ello.
Za modri vlak, ki pelje od Kandyja do Elle, sva poskušala kupiti karte že en dan prej. Na žalost so naju na železniški postaji odslovili in rekli, naj poskusiva s srečo zjutraj, eno uro pred odhodom vlaka. Karte sva uspešno kupila (cena karte je nekje 3 evre), kar pa ni nujno, da ti uspe. Vlak je prenatrpan s turisti in domačini in vsi imajo isti cilj. Priti v Ello. Eni zaradi dnevne migracije, spet drugi zaradi najlepše panoramske vožnje z vlakom med plantažami čajevcev. Vožnja traja 8 ur in nama se je zgodilo, da sva stala 5 ur, saj ni bilo prostih sedežev. Na vlaku prodajajo hrano in pijačo, najbolj pa dolgo potovanje odtehta ravno čudovita pokrajina in pa fotografije z modrega vlaka.
Ella leži precej visoko med gorovjem, kjer zna biti včasih precej hladno. Veliko ljudi si vzame par dni in jih preživi v Elli ter raziskuje okoliške znamenitosti kot na primer 9 arches brige, slap Ravana, Little Adam’s Peak … Midva sva si zaradi pomanjkanja časa ogledala most, potem pa že nadaljevala pot proti Lipton’s seat in slapu Diyaluma. Ta enodnevni premik je bil najbolj naporen, veliko sva pešačila in hribolazila. Na koncu dneva sva komaj čakala, da prispeva v hotel v Udawalawe.
Udawalawe je eden izmed nacionalnih parkov na Šrilanki. Odločala sva se med Yala in Udawalawe in se na koncu odločila za slednjega, saj so ljudje po blogih pisali, da je večja verjetnost, da vidiš slone. Ko sva morala vstati ob 5h zjutraj, sva preklinjala vse budilke in slone. Kmalu sva pozabila, da sva vstala tako zgodaj, saj je bila vožnja z jeepi in ogled vseh možnih živalskih vrst ena izmed lepših stvari najinega potovanja.
Videla sva krokodile, bizone, kuščarje, opice, ptice vseh možnih barv in velikosti. Bil je tudi res krasen zaključek enotedenskega norenja naokoli, saj sva vedela, da se naslednji dan odpravljava na obalo.
Mirisso sva rezervirala praktično na samem potovanju. Najin prvotni načrt je bil počitnikovanje na Tangalle, vendar sva imela nekakšen slab občutek, da se ne bo kaj dosti dogajalo in da bova zelo daleč od vsega. Tako sva v zadnjem trenutku preklicala rezervacijo in se odločila za Mirisso.
Odločitev za Mirisso je bila pravilna. Izjemno sva bila zadovoljna s hotelom, plaža je bila sanjska, ostale plaže so bile blizu in prav tako mestece Galle. Lahko sva sedla na bus in se odpravila do plaž Unawatuna, Dalawella, muzeja tsunamija, do mesteca Galle. Iz Tangalle bi bilo to veliko težje, saj so razdalje daljše. So pa tamkajšnje plaže prekrasne – če se kdaj vrneva na Šrilanko, obiščeva še Tangalle!
Do Hikkaduwe sva naročila Uber, ki zelo dobro deluje v večjih mestih po Šrilanki in je precej ugoden prevoz. Prej – po notranjosti države sva se prevažala z vnaprej dogovorjenim prevozom, ki stane nekje med 40 in 50 evri za ves dan. Uber je bil veliko ceneje, medtem ko so tuk tuki kar dragi.
Zadnje dni dva preživela na plaži v Hikkaduwi, kjer sva uživala v toplem morju, videla morske želve ter si napolnila baterije. Plaža je bila lepa, mivkasta, turistov pa zelo malo.
Za konec potovanja sva se z vlakom odpeljala do glavnega mesta Colombo, kjer sva se bolj kot ne prestavljala po trgovinah in restavracijah ter čakala, da bo čas za odhod na letališče. Več kot enega dne niti ni vredno nameniti Colombu, saj je veliko mesto brez prave duše in dogodivščin.
– Za Šrilanko niso predpisana nobena cepljenja, sem pa sama zaradi pogostih obiskov Azije in na splošno potovanj cepljena za tifus, tetanus, hepatitis A. V prihodnosti načrtujem še cepljenje za hepatitis B.
– Časovna razlika Šrilanka – Slovenija je 4 ure in pol. Zelo preprosto za adaptacijo. Nobenih večjih težav.
– Takoj na letališču sva kupila SIM kartico za dobrih 10 evrov in bila tako brez skrbi. Lahko sva poklicala kogar sva želela, bila na internetu kadar sva hotela. Nakup lokalne kartice je uporabna naložba.
– Denar sva menjala sproti iz evrov v šrilanške rupije, vendar sva imela kar nekaj težav predvsem z iskanjem menjalnic, ki jih je zelo malo. Kartice marsikje v hotelu niso sprejeli, zato sva si potem kar naredila gotovinsko zalogo.
– Šrilanka nima pitne vode, nujno je pitje ustekleničene vode. Hrana je precej pekoča, značilen je curry (omaka s piščancem) in riž, ki sta po dva evra.
– Letalska karta je stala 585 evrov na osebo. Potovala sva v mesecu juliju in ker takrat potuje večina Evropejcev, so cene letov lahko višje. Marsikdo pravi, da to ni prava sezona za potovanje v deželo kot je Šrilanka. Tudi midva sva se bala dežja, a naju ni preganjal. Deževalo je en dan v Kandyju, drugače pa je bilo vreme lepo, sončno, poletno. Domačini so nama razložili, da je julij idealen mesec za potovanje, saj ni deževna doba, je pa zelo vlažno in vroče. Prednost nizke sezone so bile nižje cene prenočišč in nikjer nobene gneče (razen na vlaku za Ello).
Foto: arhiv Lare Lipnik
PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju
Bahami. Za mano je nekaj zelo zaskrbljenih dni. Z grozo spremljam opustošenje, ki ga je na Bahame stresel hurikan Dorian. Še posebej me je skrbelo za zunanje otoke, čudovite ljudi, ki sem jih spoznal tam, in mnoge skrite bisere, ki so mednarodnemu turizmu v veliki meri še vedno nepoznani. Ponovni opomin, da ne odlašaj potovanja na jutri, kamor lahko greš že danes.
Kraljičino stopnišče v glavnem mestu Nassau. Kdo bi si mislil, da je center glavnega mesta lahko tako divji in zelen.
Ja, ponovni. V svoji popotni fotografski karieri sem imel že kar nekaj priložnosti ujeti “zadnji vlak”. In žal se je kar nekaj načrtov tudi že odpeljalo s postaje brez mene na krovu. K sreči je Dorian zavil bolj severno, kot je bilo od začetka predvideno. In kot kaže, je bilo glavnim naravnim lepotam v veliki meri prizanešeno. Tokrat.
Atlas. Največji podvodni kip na svetu.
Razkošje na divji Eleutheri.
Vendar je samo vprašanje časa. Še posebej so na takšne vremenske tragedije občutljivi krhki otoški ekosistemi in unikatne bahamske geološke tvorbe. Na primer – Allen Cays legvani (Cyclura cychlura inornata). Ti čudoviti kuščarji zrastejo do 1,5 m dolžine in v divjini jih je še manj kot 1000. Razmnožujejo se le na eni plaži, ne daleč od poti hurikana Dorian. Pa tudi če so jim tokrat vetrovi s hitrostjo 300 km/h prizanesli, je plaže vsako leto nekaj manj zaradi dvigajoče se gladine morja. Tik, tak, tik, tak …
Samec Allen Cays legvan (Cyclura cychlura inornata)
Še dva izmed zaskrbljujočih (svetovnih) trendov sta privatizacija in gospodarski pohlep. Na Eleutheri, enem izmed zunanjih otokov Bahamov, se skriva najlepša plaža, kar sem jih do sedaj obiskal. Dostop do “Lighthouse beach” je relativno zahteven, zato ponuja danes tako redko in dragoceno kombinacijo sapo jemajoče lepote in odmaknjenega miru. Kmalu bo ta stavek treba spremeniti v preteklik, saj je plažo kupil in privatiziral Disney, ki jo namerava spremeniti v pristanišče za svoje križarke. Škoda.
“Lighthouse beach”, obsijana z mesečino.
Iskanje smisla življenja na Lighthouse plaži.
Kaj se zgodi, ko se otok privatizira, lahko vidimo tudi na primeru Compass Cay. Otoček je zbirališče morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum). Odkar je bil ta naravni karibski paradiž privatiziran ter “nadgrajen” z marino, je tudi zbirališče jaht in vsega lažnega zlata, ki spada zraven. Kot popotnega fotografa me je najbolj zmotila absolutna prepoved fotografije in snemanja s čimer koli večjim kot mobitel ali GoPro. Nepotrebno oviranje, ki pa pravega fotografa zagotovo ne bo ustavilo. Pa to zagotovo ni edini primer! Ta trend se pojavlja povsod po svetu, prvič sem ga že pred leti srečal na Jukatanu. Uradna razlaga? Ne želijo, da se ljudem zaradi predobrih fotografij ne bi dalo več obiskati lokacije. Kakšen absurd. Si že kdaj videl(a) lepo fotografijo lepega kraja in si rekel/rekla: “Sedaj me je pa minilo, da bi kraj tudi obiskal(a)!”. Jaz zagotovo nisem in ne mislim čakati, da se še ena popotna ideja iz seznama želja prestavi na seznam “prepozno”.
Že privatizirani otoček “Compass cay” je mesto zbirališča morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum).
Zasebni lastnik Compass cay prepoveduje fotografijo s čimerkoli večjim kot mobitel/GoPro. Kot da je to nepotrebno omejevanje pravega fotografa že kdaj ustavilo!
Foto: Nejc Draganjec
Norveška poleg fjordov ponuja tudi razglede na ledenike, kristalno čiste reke, slapove in jezera ter pester živalski svet, sodobna država pa ima odlično mešanico kulture, zgodovine in modernejših pogledov na svet.
Tokrat smo roadtrip Tine Todori, Uroša Podlogarja ter njunih osemmesečnih dvojčkov lahko ujeli kar v videopripovedi. Z mlado družinico smo na Vandraj klepetali že v obsežnem intervjuju (TUKAJ), tokrat pa so eno svojih zgodb z nami delili tudi v sliki. Njihove dogodivščine na Instagramu najdete na profilu @We_Travel_Explore_Live. Kakšen pa je bil njihov prvi družinski roadtrip, si oglejte v spodnjem videu, ki so ga posneli na poti.
“Seveda sva slišala pripombe, kot so “A kaj bližjega nista našla?”, “Sta prepričana, da bo to šlo v kamperju z osemmesečnima dvojčkoma?” Vedno gre lahko kaj narobe. A to gre lahko tudi brez otrok. Zato sva rezervirala karte in napokala kovčke. Z najinima osemmesečnikoma smo šli na dopust na sever Norveške,” nam zaupa Tina.
Imela sta le okviren načrt poti, saj sta vedela, da bo tempo z dojenčkoma nekoliko počasnejši. Kljub temu jim je uspelo videti kar velik del države. “Letalo nas je pripeljalo do mesta Trondheim, kjer nas je pričakal naš dom na kolesih, s katerim smo potovali naslednjih 15 dni. Pot nas je vodila čez turistično dokaj nepoznane kraje. Ne maramo gneče in ne maramo stati v vrsti, da lahko občudujemo naravna čudesa. Mesto Møsjoen je en takih krajev, kjer se je čas ustavil najbrž nekje v 15. stoletju. A mesto ima tako močan karakter in dobro energijo, da smo podaljšali za eno noč. Obiskali smo otok Lovund, kjer so doma morski ptiči puffini oziroma mormoni in kjer živi le 520 ljudi. In kot zanimivost – na otoku vsako leto gnezdi približno 250.000 puffinov! Take vrste gneča pa nam je zelo všeč. Lofote sva prehodila in obiskala že dve leti nazaj, tako da smo jo tokrat mahnili proti otoku, ki mu rečejo “mini Norveška” – Senja. Otok združuje vse karakteristike Norveške in je izjemen, divji in še čisto neokrnjen. Še zlasti, če se podaš na jug, kjer skoraj ne srečaš turista, le severne jelene in nešteto ovac,” se spominja Tina.
“Na poti proti Bodu, od koder smo imeli letalo domov, smo se ustavili tudi v polarnem parku, kjer domujejo severni jeleni, losi, medvedi, risi … Prav tam sem uspela božati losa in videti mošusa, ki je imel izjemno slab dan in se je zaganjal v vse obiskovalce parka. S cmokom v grlu smo se podali na zadnje dni avanture z avtodomom. Dvojčka sta uživala svež zrak, naravo in dogajanje … Vse ju je fasciniralo in bila sta tako pridna, kot doma skoraj nikoli nista (smeh). Zato lahko sedaj odgovoriva na vse tiste pomisleke – “NE, nisva mogla najti bližjega kraja, ker ta je bil top!” in “DA, prepričana sva, da bo pot s kamperjem v redu.” Tudi če ni, improviziraš in se znajdeš.” Hvala Norveška za “krst” najinih dvojčkov, pridemo nazaj. Do takrat pa že pridno načrtujemo naš naslednji pobeg,” nam je o njihovi prvi večji družinski poti povedala Tina.
Proračun vsekakor ni zanemarljiv v tej deželi – saj velja za najdražjo skandinavski državo. “Za dve pici sva odštela 40 evrov, za dve pašti in dva gintonika pa 80 evrov. Trgovine so v povprečju 50 odstotkov dražje, kot pri nas. Malo se moraš “naučiti” kupovati in se da s sprejemljivim zneskom priti čez dopust. Okvirni strošek brez najema avtodoma in skupaj z letalskimi kartami za 15 dni je bil dva tisoč evrov.”
Za bivanje predlagamo Hotel Travel Park Lisboa, ki se nahaja v samem središču Lizbone. Hotel je priljubljen po gostoljubnosti, čistoči in udobju. Toda njegova lokacija je nekaj, kar vas bo zagotovo pritegnilo. Hotel je 20 minut stran od središča Lizbone. Od najbližje podzemne je oddaljen nekaj korakov. Ta hotel je idealen za vse turiste, ki iščejo pravo portugalsko avanturo. Kaj si še ogledati?
Če to berete, potem ste oseba, ki rada potuje in odkriva nove kraje. Eden od starih-novih krajev, ki jih morate obiskati, je najstarejša četrt v Lizboni – Alfama. Alfama vas bo navdušila s svojimi starimi ulicami, tlakovanimi cestami in je odlično izhodišče za vožnjo skozi mesto. Čeprav ima veliko prometa in turistov, je najstarejši in najbolj znan del Lizbone in mora biti del vaše fotografske zbirke.
Tukaj se tudi nahaja grad sv. George. Nekdanja trdnjava Rimljanov, Visigotov in Mavrov, danes ponuja pravo oazo miru sredi mestnega vrveža. Poleg tega, da lahko tukaj doživite zgodovinski trenutek, priporočamo, da se odpravite do obzidja, kjer vas bo pozdravil najlepši panoramski pogled na Lizbono. Tukaj boste zagotovo ugotovili, zakaj je Lizbona eno najlepših mest v Evropi.
Po sprehodu se napolnite z energijo v eklektični restavraciji Taberna Moderna, eni najboljših restavracij, ki jo Lizbona skriva. Znana je po odlični lokalni mediteranski hrani, dobrem džinu in edinstvenem dekorju. Če ste v posebnem gurmanskem vzdušju, vam priporočamo večerjo v restavraciji Pateo, prostorni, moderni, klasični restavraciji, ki je del kompleksa Barrio do Avillez, ki ga vodi chef Jose Avillez. Ta nenavaden koncept združuje 5 zanimivih restavracij v eni in prepričani smo, da česa takega zagotovo ne boste našli nikjer drugje!
Česar nikakor ne smete zamuditi, ko ste v Lizboni, je obisk LX Factory-a. Tovarna LX je umetniški center z umetniškimi trgovinami in različnimi restavracijami. Tukaj lahko preživite ves dan ob kavi v kavarni Wish Slow Coffee House, španskih tapasih v restavraciji MEZ CAIS ali pa si privoščite koktajl v kavarni Rio Maravilha in uživajte ob sončnemu zahodu. Ne zamudite obiska knjigarne Ler Devagar, enega izmed najljubših krajev instagramerjev. Preberite dobro knjigo, se izgubite v tej nenavadni knjigarni in uživajte ob dobri kavi. Zabava v tovarni LX je zagotovljena!
Zadnje mesto na našem seznamu krajev, ki jih morate obiskati v Lizboni, je rožnata ulica na naslovu Rua Nova do Carvalho. Ta ulica ni samo najbolj fotogeničen kraj, ki ga Lizbona ima, temveč bo tudi odlično videti na vašem Instagramu. Dobra novica je, da je ta barvit kraj še vedno neodkrit, tako da ga lahko raziščete in poslikate brez težav.
Če nameravate obiskati Lizbono, si oglejte ugodne letalske vozovnice (TUKAJ), ki jih ponuja Megabon. Megabon je za vas tudi pripravil nepremagljivo ponudbo (tukaj) za Travel Park Hotel Lisbon na odlični lokaciji s 39% popusta za 3 nočitve in 2 osebi z vključenim zajtrkom. Obiščite Lizbono in odkrijte njene čarobne kotičke!
Foto: Shutterstock
