POTOPIS: Toskana in potovanje z otrokom od a do ž

Preden (virtualno) skočimo v Toskano in pokažemo, kako lepo je lahko potovanje z otrokom, naj se ti najprej predstavimo. Smo tričlanska družina – mami Nastja, oči Luka in že skoraj dve leti star otrok Liam. Na instagramu imamo svoj profil Travel2CatchMemories.

Z Luko sva zelo rada potovala že pred Liamom, kar se z njegovim prihodom ni spremenilo. Spremenile so se samo destinacije, ki jih izbereva tako, da se vprašava, kje bi najbolj užival on, na koncu pa imamo zaradi tega vsi čudovit dopust. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi imela že v nosečnosti pripravljenega seznama želja, kam bi šli na potovanje z otrokom. In na vrsto je prišla Toskana.

Kdaj je najboljši čas za obisk Toskane?

Toskana ima v vsakem letnem času svoj čar. Spomladi se narava prebudi in je ujeta v čudovite zelene barve. Prav tako je poleti vse bujno in v svoji lepoti zažarijo sončnice. Jeseni se vse skupaj pomiri, veliko je zemeljskih odtenkov, manj turistov, a še vedno zelo lepo. Mogoče bi za potovanje z otrokom bolj priporočili pomlad in jesen, kot pa poletje. Predvsem zaradi vročine, v kateri je že tako težje raziskovati mesta, avto se pregreva, z otrokom pa je še toliko težje.

5 najbolj fotogeničnih lokacij in njihove koordinate

Cipressi di San Quirico d’Orcia (43.063886, 11.558820)

Agriturismo Poggio Covili (43.0219602, 11.636860)

Agriturismo Baccoleno (43.200311, 11.589751)
kapelica Vitaleta (43.071013, 11.634670)

Mesta, ki jih je vredno obiskati + restavracije

*Prvih pet lokacije tokrat nisva obiskala. V Pisi in Firencah sva bila že enkrat prej, Volterra pa je bila malenkost predaleč od naše lokacije in sva si jo pustila za naslednjič. Prav tako nismo obiskali naravnih kopališč, kot sta Bagni di San Filipo in Saturnia.
– Pisa
– Firence
– Volterra
– Bagni di San Filipo
– Saturnia (več o tej sanjski lokaciji si preberite TUKAJ)

*
– Castiglion d’Orcia – Il Cherchio delle Streghe (lep razgled, veliko jedi s tartufi)
– Siena – Osteria il Carroccio (odlična hrana, blizu glavnega trga)
– San Gimignano – Mandragola (dobra hrana, ni pa presežek, ima lep vrt), Il Cepo Toscano (želeli smo iti tudi sem, a je bilo v četrtek zaprto)
– San Quirico D’Orcia – Ristorante Da Ciacco (odlična hrana), Ristorante Fonte Alla Vena (jo hvalijo, nisva poskusila)
– San Giovanni – Osteria delle Crete (tradicionalna toskanska kuhinja, v sezoni je poudarek na tartufih)
– Pienza
– Montepulciano – Osteria del Borgo (lepa terasa z razgledom)
– Montalcino – Re di Macchia (odlična hrana, je se samo notri, nimajo vrta)
– Monticchiello
– Bano Vignoni – Bistrot Languorino (dobra hrana, lepa terasa)

Dobro si je zabeležiti

Večina restavracij je odprtih vsak dan od 12.00 – 14.30, nato se odprejo šele zvečer med 19.00 in 19.30. Priporočam, da vsaj preden pridete, pokličete in si mizo rezervirate. Še toliko bolje, če to storite že en dan vnaprej. Restavracije so en dan na teden zaprte, imajo različen dan, nekatere ob torkih, druge ob sredah, nekatere tudi ob četrtkih.

Agroturizmi, ki jih priporočajo

– Agriristorante Il Pelo nell’uovo – lokacija je nekaj nekaj posebnega. Vtipkajte jo v google maps, ker je na iphone maps peljalo na napačno lokacijo. Prelep razgled. Ko prideš si misliš: »To je to?«. A ko sedeš in se dobro razgledaš, opaziš vse stole, ki so v urejenem kaosu razporejeni po vrtu, in ti je vse skupaj iz minute v minuto bolj všeč. Zelo je pristno, domače in opremljeno s stilom, hrana pa odlična.
– Il Rigo – treba je rezervirati vnaprej, jo hvalijo, sama tam nisva jedla.

Kako smo v Toskani izbrali prenočišče?

Priporočam vam, da lokacije ne iščete zadnji teden, tako kot mi, saj je izbor veliko slabši. Brskala sva in brskala, našla veliko dobrih stvari, a naju je vedno nekaj zmotilo. V načrtu sva imela, da bi lokacijo menjavali. A ko sva našla posestvo Agriturismo Pieve Sprenna, sva vedela, da je to to. Imelo je vse kljukice, ki sva jih želela zaradi otroka imeti. To pa so:

  • dobra lokacija (ta je bila resnično v osrčju Toskane, do večine mest smo potrebovali pol ure)
  • zajtrk, po možnosti tudi večerjo
  • bazen, po možnosti z naravno senco
  • živali (to je bil samo bonus)
  • naravo, da se Liam lahko čim bolj svobodno giblje
  • balkon ali terasa, da sva lahko zvečer v miru posedela ne da bi pri tem motila Liama pri spanju. Pred vhodom v apartma je bilo zunaj več sedišč in elektronska varuška je delovala ravno do tam. Ko sva kdaj večerjala v njihovi restavraciji, sva uporabila telefon in aplikacijo Luna, ki je javila, če se je kaj premikal.
  • normalna cena

In ko so imeli pogoj, da lahko pri njih spiva, če bomo ostali vsaj 7 noči, sva to vzela v zakup. Na koncu se je izkazalo za odlično odločitev, saj smo v preteklosti že imeli road trip, ko smo menjavali lokacijo in s tem izgubili veliko časa. Tudi Liam je v starosti, ko mu paše rutina in ker prenočišča ni menjaval, se je tu počutil zelo sproščenega in posledično ponoči tudi odlično spal.

CENE

Spanje: 100€ na noč/apartma + 10€ na osebo za zajtrk (za Liama 4€), če sva večerjala pri njih je bila večerja 30€ na osebo + pijača
Hrana: za 2x glavno jed, sladico, sok in vino smo dali v povprečju 50€ na obrok, torej med 100-150€ na dan/2 osebi + otrok
Bencin: 3 rezervoarji bencina
Skupaj cca: 2000-2500€ za dva odrasla + otrok (s tem, da si nismo nobenega obroka pripravili sami, čeprav smo imeli to opcijo v apartmaju)

POTOPIS – TOSKANA: Potovanje z otrokom

Pa se sprehodimo skozi naš potopis. Naj povem še, da smo si ta dopust vzeli zelo sproščeno in nismo imeli napisanega točnega načrta. Vedeli smo, katere kraje v okolici bi si radi ogledali, nato pa smo se sproti odločali kaj in kako. Tako, da če ima kdo na razpolago manj dni, se da vse to ogledati tudi v krajšem času.

#1. DAN: Ljubljana – Ferrara – Pieve Sprenna

Na naše popotovanje v Toskano smo se odpravili brez hitenja in samo pol ure kasneje kot smo načrtovali, kar je bil za nas že velik dosežek. Ob 11.30 smo že jedli sendviče, ki sem jih pripravila večer prej, na zadnji bencinski črpalki pred italijansko mejo. Za kosilo smo načrtovali postanek v mestecu Ferrara, v katerem še nikoli nisva bila.

Malo pred prihodom sem nam v eni restavraciji rezervirala mizo in ko smo ob 14.30 prišli do tja, so rekli, da je kuhinja že zaprta in bomo verjetno lahko jedli samo v McDonaldsu. Kar temo sva dobila na oči. McDonalds v Italiji, kjer je na voljo toliko drugih dobrot, res ni nekaj, kar bi si želela jesti. Prijazno sem natakarja vprašala, če mogoče pozna še kaj in spomnil se je restavracije, ki naj bi bila še vedno odprta – Quatro Angels, da boste vedeli, če boste kdaj v Ferrari zamudili čas kosila.

Po kosilu smo se počasi sprehodili skozi mesto do avta. Ferrara je s svojimi opečnatimi fasadami prav simpatična. Do našega prenočišča nas je čakalo še približno tri ure vožnje. Liam naju je zelo presenetil, kako dobro je zdržal pot. Zelo se je zamotil s tiho knjigo, ki ga nikoli prej ni preveč zanimala, pela sva pesmice, imel je monologe s svojim zajčkom in vožnja je minila. Ves čas sem mu tudi razlagala, da gremo v Toskano in da bo tam dobil najboljši »babyccino«.

.

Že ob samem prihodu na posestvo, kjer bomo prespali 8 noči, smo bili čisto navdušeni. Pred recepcijo nas je veselo pozdravil njihov kuža Artu, razgled s posestva pa se je razprostiral na vse strani. Apartma, ki smo ga dobili, je bil izjemno čist. Namestili smo se in se odpravili k njim na večerjo. Liam je bil odlično razpoložen. On s sokom, jaz z vinom sva nazdravljala s “čin-čin” in to mu je bilo blazno zabavno.

Kar naenkrat so mimo priskakljali zajčki. Noro, vsi smo bili čisto blaženi. Malo manj pa, ko nam je natakarica rekla, da naj obdržimo pribor, ker naj bi na vrsto prišla še glavna jed. Z Luko sva bila čisto polna že po predjedi in testeninah. Dogovorili smo se, da meso preskočiva, sladico pa sva komaj še spravila vase. Tako pač je v Italiji. Že prvi dan sem vedela, da se bom domov vrnila z nekaj kilogrami več.

#2. DAN: Buonconvento

Zbudili smo se v oblačno jutro. Zanimivo, da je zajtrk na voljo šele od 8.30. Ker smo bili že ob 8.00 pripravljeni, smo šli na sprehod po posestvu. Za hišo smo med hranjenjem ravno ujeli konje. Gospod, ki jih je oskrboval, je rekel, da bo danes malo slabše vreme, nato pa bo spet vroče. Povedal je tudi, da je bilo poletje nenormalno vroče, do 40°C in skoraj nič dežja, kar je zaskrbljujoče, če se bo tako nadaljevalo tudi v naslednjih letih.

Po zajtrku se je Liam zaigral na igralih. Zmagovalka je bila mini hiška, v kateri so imeli mini kuhinjo in številne igrače. Zunaj sta bili še mizica in klopca. Tu se je čez cel teden lahko igral ure, midva pa z njim nisva imela nobenega dela. Lahko sva samo sedela in ga opazovala.

Zaradi slabega vremena smo se odločili, da bomo danes še bolj na »izi« in si za kosilo izbrali majhno mestece, pet minut stran od nas – Buonconvento.  Ker je bila sobota, je bila odprta tržnica, kamor so domačini prišli opravit večje nakupe. Buonconvento je luštkano, čisto majhno mestece, obdano z obzidjem. Prečesali smo ga tako hitro, da smo na kosilo čakali že od 11.30 ure. »Chicken open at 12.00,« nam je dvakrat povedala prijazna natakarica. Kako simpatično. Nismo jedli piščanca, a pred 12.00 hrane vseeno nismo dobili.

Popoldansko spanje smo si privoščili kar vsi trije. Ko smo se zbudili, nas je pozdravilo sonce. Nadaljevanje dneva smo preživeli lahkotno, ob bazenu in na igralih.

#3. DAN: Montalcino – Cipressi di San Quirico d’Orcia – San Quirico D’Orcia – Bagno Vignoni

Dan smo začeli z ogledom mesta Montalcino. Gre za mesto s strateško lego na vrhu hriba in že vožnja do tja je bila zanimiva. Znano je po vinu Brunello di Montalcino, ki velja za prvo italijansko vino, ki si je pridobilo standard kakovosti D.O.C.G. kot dokaz plemenitosti ter čudovite nagnjenosti k staranju. S prve roke lahko povem, da je tudi zelo okusno.

Po krajšem sprehodu skozi mesto je ura odbila 12.00 in zavili smo v bližnjo restavracijo z dobro oceno na kosilo. Niso imeli terase, a ker je bilo vreme oblačno, nam je prav pasalo, da smo lahko jedli notri. Hrana je bila odlična. Testenin z ragujem doma ne jem skoraj nikoli, tu sem jih jedla že drugi dan zapored.

Siti in zadovoljni smo se počasi odpravili proti avtu. Zakaj počasi? Ker je Liam imel svoj tempo, vsakih nekaj metrov se je ustavil, stekel po svoje ali pa si ogledoval okolico. Vmes je še rahlo začelo deževati, nato pa je v istem trenutku posijalo še sonce. Ves utrujen je Liam skoraj takoj zaspal v avtu. Odšli smo »domov«, kjer je s spanjem nadaljeval, po počitku pa smo bili zopet pripravljeni za potep po novem mestu.

.

Na poti do San Quirico D’Orcia, smo opazili hrib s cipresami in nekaj avtov, ki so bili parkirani čisto ob cesti. Očitno so to tiste znane ciprese, ki so na kupu, na vrhu hriba pa so bile še tiste v krogu. Obrnili smo takoj, ko je bilo možno in šli nazaj. Bilo je veliko bolj vroče kot dopoldne in sonce je bilo še vedno močno, čeprav je bila ura že pol petih. Luka si je zamislil, da bi vse skupaj posnel z dronom in bi nato šli naprej. Sama pa sem si želela ciprese v krogu na vrhu hriba videti od blizu. Malo sva se pregovarjala, na koncu pa je obveljala moja želja.

Ni nama bilo žal, da smo morali nekaj minut hoditi po soncu. Liam je v sprehodu užival in skoraj celo pot prehodil sam. Na vrhu je še en par spustil drona pred nama, a se je nato skregal in odšel. Mi pa smo nato imeli celotno znamenitost samo zase.

Od mesteca San Quirico D’Orcia nisva pričakovala veliko in naju je pozitivno presenetilo. V mestu je delovalo, kot da se med seboj vsi poznajo. Vsi so se prijazno pozdravljali in pogovarjali. Šli smo na pijačo in poleg aperol spritza smo zraven dobili še vključeno brezplačno malico – čips, grisine, salamo, sir in še olive, ki jih Liam obožuje. Zraven nas je sedela prikupna skupina urejenih babic, ki so klepetale in se veselo družile. Prav začutil si italijansko vzdušje, njihov temperament in brezskrbnost nedeljskega dne.

Za večerjo smo se odpravili v Bagno Vignoni, ki je nekaj minut naprej. To je čisto majhna vasica, kjer je na sredini ograjen izvir termalne vode. Tam je nekaj toplic s termalno vodo, lahko pa greš pogledat tudi, kako se izvir izteka po klancu navzdol. Nisem čisto prepričana, toda mislim, da se da spodaj tudi kopati. Liam je zaspal v avtu na poti domov. Samo prestavila sva ga v posteljo in je spal naprej.

#4. DAN: Monticchiello – Montepulciano

Dopoldne smo preživeli na posestvu. Liam je užival na igralih, še bolj pa ko smo šli pogledat vse njihove živali. Imeli so namreč tri kužke, konje, ponije, vietnamskega pujsa, račke, kokoši, osla, ovco, mačke, zajčke, celo aro in zagotovo sem še kaj pozabila. Prava atrakcija, že za odrasle kaj šele otroke.

Proti mestu smo se odpravili tako uro, da je Liam zaspal v avtu. Na poti do Montepulciana, ki je oddaljen približno 50 minut, sva videla kraj Monticchiello. Ker je Liam spal, sva se odločila, da se zapeljeva do hriba, da vidiva ali se nam ga izplača pogledat. Hitro sem skočila iz avta na prekrasen razgled, ki se je razprostiral pred vhodom v mesto, se poslikala in odpeljali smo se naprej.

Montepulciano je bil ponovno kraj na vrhu hriba, kot skoraj vsi do sedaj. Kot ponavadi, je bila naša prva postojanka v mestu restavracija, da Liam lahko poje kosilo. Ko imaš enkrat otroka, se za razliko od potovanj prej, vse vrti okoli hrane. Sit otrok potem ne postane tudi siten otrok. Tako smo bili že lačni, da smo šele nazaj grede ugotovili, kako lahkotno smo premagali kar oster klanec in to po soncu.

.

Kosilo je bilo ponovno odlično. S polnimi želodčki so nas zelo na hitro lahko prepričali, da gremo na hop on hop off avtobus po mestu. Plačali smo 16 eur (8€/osebo, Liam je imel zastonj). Ups, za nas to ni bil hop off ampak samo hop on avtobus, saj smo celoten krog ostali na mini avtobusu, ki smo ga imeli čisto zase. Nabrali smo si novih moči in šli uživat še na pijačo v centru mesta. Liam je lahko tudi prosto tekal, lovil golobe in se pred cerkvijo vzpenjal na stopnice. Uživali smo v trenutku in se imeli lepo.

Nazaj grede smo se ustavili še na čudovitem razgledu na vijugasto cesto, obdano s cipresami pri Monticchiellu. Z vpisanimi koordinatami smo zavili na stransko peščeno cesto, kjer ni bilo nobenega drugega turista.

#5. DAN: Siena – posest Poggio Covili – Castiglion d’Orcia

Oh, moja Siena. Ko sva deset let nazaj s prijateljico pohajkovali po Toskani, sem se v njo zaljubila. Ta njen poseben trg v obliki školjke, na katerem posedajo turisti, stara arhitektura in vzdušje, kot da se vrneš nazaj v čas ali pa v eno izmed epizod od Game of Thrones. Prav čakala sem na res lep sončen dan, da jo obiščemo in čas je bil za ponovno snidenje.

No, pa se je zataknilo že pri parkiranju. Ker smo želeli priti čim bližje glavnega trga, smo z avtom zapeljali v mesto, znotraj obzidja. Na googlu sem našla parkirišče čisto blizu Piazze del Campo, na tržnici. Pridemo do tja in takoj nas je en domačin pobaral, da imajo tu pravico parkirati le prebivalci Siene. Z našim optimističnim načrtom torej ni bilo nič. Na koncu smo parkirali v hladni parkirni hiši imenovani Parking Il Campo, ki v bistvu sploh ni bila toliko oddaljena od strogega centra..

.

Število ljudi je bilo res veliko, sploh v primerjavi z mesti, ki sva jih obiskala do sedaj. Skupin z vodiči, ki so mahali z zastavicami, da se turisti ne bi izgubili, je kar mrgolelo. Vroče je bilo. Ljudje so sedeli v senci, ki je padala iz najvišjega stolpa na trgu. Trg je bil obdan z restavracijami, a pretekle izkušnje so me naučile, da dobra lokacija še ne pomeni dobre hrane. Ko smo se sprehajali mimo miz, si že na obrazih ljudeh, ki so tam jedli, lahko razbral, da ni noben presežek, dodatno pa so to potrdile tudi ocene teh gostiln na internetu.

.

Sami smo ob prihodu v mesto rezervirali mizo za kosilo v restavraciji minuto stran od glavnega trga in bili s kosilom zelo zadovoljni. Po obroku smo se še malo sprehodili in nato kar odšli. Liam še ni spal, postajal je utrujen, vročina pa je bila vedno večja. Moram priznati, da sem imela občutek, da je bilo deset let nazaj tu veliko manj ljudi. Ko pa sem šla gledat slike za nazaj, sem ugotovila, da je bila gneča mogoče še večja, samo jaz sem se spremenila.

Očitno si z otrokom gnečo interpretiraš čisto drugače, kot, ko si sam. Liama sem morala imeti ves čas na očeh, ko je tekal gor in dol in nisem mogla biti toliko sproščena kot kje drugje. Verjetno pa imaš pri dvajsetih letih tudi veliko več dela sam s seboj, ko misliš, da se vse vrti okoli tebe in gneče še opaziš ne.

Na sončni zahod smo odšli do naslednje »instagramabilne« točke. Ravnega drevoreda cipres, ki se nahaja pred domačijo Poggio Covili. Vsake toliko se je tam ustavil kakšen avto s turisti, ki so se poslikali in odpeljali naprej. Ne predstavljam si, kako mora biti lastnikom, ki tu živijo. Imajo sicer premično ograjo, od katere točke naprej naj ne bi več šel, vseeno pa se pred posestvom ves čas zbirajo ljudje.

Ker je bil torek, je bilo veliko restavracij zaprtih in po naključju sem priklicala eno na vrhu bližnjega hriba, v kraju Castiglion d’Orcia. Ko smo prišli, smo bili edini, a se je situacija hitro spremenila in kmalu so imeli polno. Liam je ponovno zaspal v avtu na poti domov, pred tem pa sva skupaj opazovala luno, ki ga je čisto navdušila.

#6. DAN: Pienza

Po jutranji uživanciji na bazenu, smo si za ta dan izbrali Pienzo – kraljico ovčjega sira. Prvi vtis je bil zelo dober, a se je hitro spremenil, saj smo prvič po dolgem času jedli kosilo, kjer je bila vrhunec solata s paradižnikom in sirom, ki so mi jo naredili, po mojih željah (na meniju je ni bilo). Ostala hrana je bila čisto brez okusa.

V nadaljevanju smo iskali lokal, da bi se usedli in v miru spili eno kavo, a je bila izbira tako majhna in vse je bilo polno, da smo si kupili sladoled in ga pojedli kar na ulici. Za piko na i je bilo še zelo vroče in tudi Liam je tekal vsepovsod. Proti koncu sva mu kupila neko otroško slikanico, da je šel vsaj malo sedet v voziček. Kupili smo še sire in nekaj testenin ter z raziskovanjem za danes zaključili.

#7. DAN: San Gimignano – Baccoleno – večerja v mestecu Osteria del Crete

Slabo vreme naju je prepričalo, da gremo v eno uro oddaljeno mesto San Gimignano, poskusit najboljši sladoled na svetu. Le, da je bilo vreme tam brez oblačka, sijalo je sonce in bilo ponovno več kot 30 stopinj. Tu je bila taka gneča, da sva že parkirišče težko dobila.

V San Gimignanu je bilo prijetno in po kosilu na lepi terasi smo šli še do glavnega trga, kjer smo čakali v dolgi vrsti, da poizkusimo ta slavni sladoled. Sladoled je bil sicer zelo dober, sploh okus sivke, nisem pa čisto prepričana, če je najboljši, kar sem jih kdaj v življenju jedla.

Nazaj grede smo šli po drugi poti in sicer mimo posestva Baccoleno, ki se pojavlja na številnih toskanskih razglednicah. Pot do sem je bila res fantastična. Razgledi na vse strani so bili tipični toskanski, samo še malo sonca je manjkalo, nekaj živahnosti, če smo zahtevni, ki jo polja premorejo spomladi in bilo bi popolno.

Razgled na to vilo in njen dovoz je res nekaj posebnega. Liamu je bilo bolj kot razgled, zanimivo, ko je na polju našel pikapolonico in jo je lahko opazoval. To pesmico namreč ves čas poje in verjamem, da se mu je ob pogledu na pravo piko poko odprl nov svet. Kako majhne stvari lahko polepšajo otroku dan.

Na večerjo smo skočili v bližnjo vas San Giovanni, ki je bila pet minut naprej in tam naleteli na lokalno gostilnico Osteria della Crete, z odličnim pridihom domačega in obenem globalnega. Okusi so bili vrhunski, dodelani, njihov glavni atribut pa so bili tartufi. Luka je bil nad sladico navdušen, da je ena boljših, kar jih je jedel in sicer mousse iz rikote z meringo.

#8. DAN: Agriristorante Il Pelo nell’uovo – kapelica Vitaleta – San Quirica D’Orcia

In že je tu naš zadnji dan v Toskani. Minilo je hitro, a se nam vseeno zdi, da smo doživeli veliko in smo si tudi malo odpočili. Za zadnji dan sva se odločila, da ga preživimo mirno in brez obiska kakšnega izmed mest. Bil je res popoln dan. Začeli smo ga z uživanjem na našem posestvu in nadaljevali s kosilom na drugi turistični kmetiji.

Če bi morala izbrati najljubše kosilo, bi to zagotovo zmagalo. Vse okoli je bila narava in fantastičen razgled. Liam je lahko tekal po svoje, hrana je bila odlična, njihova dekoracija vrta pa čisto nekaj posebnega. Vsakih nekaj metrov je bil postavljen kakšen stol ali drug antique predmet. Na prvi pogled je delovalo kaotično, a dalj, ko si to opazoval, bolj ti je bilo všeč. Tudi vino je bilo nadpovprečno. Postrežba Italijanke, ki je, ko kaj ni razumela, za prevod dobesedno vprašala Siri, pa neverjetno simpatičen.

Vmes smo šli nazaj na naše posestvo, kjer smo že malo začeli s pakiranjem. Za zadnji sončni zahod nam je ostala znamenita kapelica Vitaleta, ki je postavljena na eni izmed ikoničnih lokacij v pokrajini Val D’Orcia in obenem spada tudi pod Unesco zaščito. Do nje vodi približno deset minut hoje dolga potka, ob kateri so postavljeni mini reflektorji. Tega zagotovo ne bi vedela, če se Liam ne bi rabil pri vsakem ustaviti in se ga dotakniti. Kapelica je bila ob našem prihodu tudi odprta. Zraven nje je stavba, v kateri ponujajo vsaj pijačo, a je preveč pihalo, da bi se tu zasedeli. Namesto tega smo se raje odpravili v sosednje mesto San Quirica D’Orcia na večerjo.

Imeli smo popolno zadnjo večerjo. Vse jedi so bile vrhunske. Liama pa sva že čisto specializirala za hranjenje v gostilnah, kar pred Toskano ni bilo najbolj mogoče.

#9. DAN: Pieve Sprenna – Altedo – Ljubljana

Že samo posestvo Pieve Sprenna se nam je zasidrala v srce. Res sva se pravilna odločila, ko sva izbrala to lokacijo za spanje – številne živali, prijazna družina, ki vse skupaj vodi, dobra hrana in nora lokacija je vse, kar si na počitnicah v Toskani lahko želiš. Še pujs se je prišel poslovit od nas, saj je prvič, odkar smo tu, prosto tekal po posestvu in prišel tudi mimo igral, kjer se je Liam še zadnjič igral.

Za domov se nama tokrat ni dalo v nobeno mesto več. Če boste kdaj na poti proti južni italiji, pa močno priporočam družinsko restavracijo Trattoria da Chiara v mestecu Altedo, direktno ob avtocesti, med Bologno in Ferraro. Ko sem jih ob pol treh klicala, če se še odprti, da smo deset minut stran, so prijazno rekli, naj pridemo in postregli so nas z nasmehom na obrazu, brez priganjanja.

Naše počitnice so prišle h koncu in že razmišljamo, kam bi odšli naslednjič, do takrat pa vam želimo veliko potovanj. Upam, da smo vas vsaj malo opogumili, da Toskana ni samo romantična destinacija za pare, temveč je tudi odlična ideja za izlet z otroki.

****

Nastji, Luku, malemu Liamu in njihovim dogodivščinam na poti lahko sledite tudi na profilu na Instagramu: Travel2CatchMemories.

Več člankov in namigov o Toskani najdete TUKAJ.

Vas vleče v Toskano? Več odličnih ponudb od nastanitve do aktivnosti najdete TUKAJ.

PREBERITE ŠE: INTERVJU s Sanjo Cvitić o Home exchange-u: “Stanovanje v Ljubljani sva zamenjala za vilo z bazenom v Provansi.”

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom 

Istanbul: Top 10 stvari, ki jih morate doživeti v mestu na dveh celinah

Istanbul je za marsikaterega popotnika le postojanka, kjer se ustavi zgolj na letališču. A to mesto, ki leži na dveh celinah, je resnično vredno obiska in raziskovanja.

Bizanc, Konstantinopel, Carigrad, Istanbul so imena, ki označujejo nekoč mesto osvajalcev, haremov, sultanov, cesarjev in rubinastih zakladov. Del ekipe Vandraj si je za mesto vzel slabih 5 dni, a to ne pomeni, da okusa mesta ne morete ujeti tudi v manj ali si zanj vzeti občutno več časa. Iz Ljubljane boste tja najhitreje prišli z letalom – Turkish Airlines, za ugodnejše cene preverite tudi lete iz sosednjih letališč. Slovenci za vstop ne potrebujemo vizuma, potrebujemo pa potni list.

Istanbul, danes moderno mesto se prepleta z zgodovinskimi ostanki iz bogate preteklosti, leži na dveh celinah in sedmih gričih – kar pomeni, da boste tudi veliko hodili v hrib, zato udobna obutev ni slaba ideja. Ob prihodu v mesto si kupite še Istanbulkart. Na kartico nato nalagate denar in z njo plačujete javni prevoz – metro, ladje, avtobuse …

Hrana, hrana, hrana

Istanbul zagotovo ni mesto, kjer bi kar tako ostali lačni. Kebabi, bureki, lokum, turški med in baklave vas bodo spremljali na vsakem koraku. Privoščite si tudi simit, okrogle prestam podobne kruhke, posute s sezamom, ki jih prodajajo kar na ulici in stanejo le nekaj centov. Na vsakem vogalu pečejo tudi koruzo in v jesenskem času ogromne marone, dobite pa lahko tudi školjke! Všeč vam bodo tudi pide, turške pice v obliki čolnička.

Če se boste sprehodili čez most Galata, vam bodo v oči takoj padli ribiči, ki jih je ogromno! Ribe pa hitro pristanejo na žaru. Za nekaj lir boste dobili okusen sendvič v beli bageti z ribo, solato in čebulo. Poskusite še mesne kroglice kofte in kumpir – ogromen pečen krompir, ki ga prerežejo na pol, dodajo maslo in sir ter priloge po izbiri – od salame, koruze, francoske solate, oliv, zelja …

Zapomnite si tudi izraz meze. To pomeni, da boste na mizo dobili kup hladnih predjedi v sicer manjših količinah, kar je odličen način, kako poskusiti ogromno različnih jedi, a vseeno imeti prostor za vse. Na tak način strežejo tudi zajtrke! Dopoldneve torej izkoristite za kahvalti, turške zajtrke, kjer vam na mizo prav tako prinesejo manjše porcije VSEGA. Poskusite še čorbe, turške raviole in gözleme – neke vrste polnjeno palačinko oz tortiljo. Seveda pa vsega skupaj ne pozabite poplakniti s turškim ali jabolčnim čajem! Dober tek!

Skok v Azijo

Le kdaj boste naslednjič lahko rekli, da ste bili v enem oddihu tako v Evropi kot Aziji? Istanbul je mesto, ki leži na dveh celinah. Evropo in Azijo loči naravna morska ožina imenovana Bospor. Med sprehajanjem ob obali vas bodo ponudniki križarjenj vabili na ture, a mesto lahko prek vode vidite tudi precej ugodneje. Za manj kot evro! Kako? Skočite na ladjico, ki je del javnega prevoza in jo lahko plačate z Istanbulkart. Predlagamo, da se s pomola Eminönü zapeljete do Kadıköya, pisanega dela, kjer lahko dobro jeste in nakupujete. Na Azijsko stran greste lahko tudi prek mostu Bosphorus, kjer ujamete avtobus ali taksi. Lahko skočite tudi na marmaray, podzemno železnico, ki prečka Bospor pod morsko gladino.

Mošeje

Ne glede na to, s katerega konca boste gledali na mesto, povsod boste videli silhuete čudovitih mošej, ki se bohotijo s sosednjih gričev mesta in silijo v nebo. V okrožju Sultanahmet ne spreglejte dveh, ki sta najbolj slavni. Prva je Modra džamija iz 17. stoletja. Vanjo lahko vstopite brezplačno, a zakriti. Če nimate svoje naglavne rute (ženske), vam jo posodijo na vratih. Poleg nje najdete še cerkev Sv. Modrosti – Hagia Sofia, ki je bila v preteklosti dolgo največja cerkev krščanskega sveta, kasneje spremenjena v mošejo, danes pa je tu muzej.

Čudovito kuliso za fotografije boste ujeli pri mošeji Ortaköy, saj se vam v ozadju bohoti še most Bosphorus oziroma most 15 July Martyrs, ki se ponoči obarva v čudovite rdeče luči in je med najdaljšimi na svetu.

Do Taksima

Za trg Taksim in park Gezi ste zagotovo že slišali pri poročilih. Tu se namreč zbirajo protestniki, ki zavračajo ideje turškega predsednika Erdoğana. A brez skrbi, vse ostale dni je Taksim povsem običajen mestni trg.

Od Taksima se sprehodite po ulici Istiklal, po kateri se dnevno sprehodi toliko ljudi, kolikor nas domuje v Sloveniji. Peš cono izjemoma prevozi prikupen rdeč tramvaj. Tu boste ujeli kup trgovin, ulično hrano in opazovali mešanico lokalcev in turistov. Ko pridete do konca ulice pa vas čaka že stolp Galata, ki ga poglejmo v naslednji točki. 

Stolp Galata 

Enega najlepših razgledov nad mesto boste ujeli prav s stolpa Galata. Brez skrbi, do vrha vozi dvigalo.

Cisterna bazilika

Nekoč je bila to največja vodna cisterna v mestu, s svojimi 336 marmornimi stebri pa je še danes mogočna podzemna konstrukcija, ki je vredna obiska. Visoke ionske in korintske stebre boste opazovali v pridušeni svetlobi, na koncu pa vas čaka tudi glava mitološkega bitja Meduze.

Palače 

Mogočnih zgradb v Istanbulu res ne manjka. Skočite lahko do palače Topkapi z bogatimi zbirkami porcelana, orožja in zakladnico draguljev. Ogleda vredna je tudi palača Dolmabahçe v okrožju Beşiktaş, le streljaj od slavnega stadiona in s pogledom na morje ter azijsko stran mesta.

Po nakupih

V mestu je kup velikih šoping centrov in outletov, a če si za nakupe ne nameravate vzeti celega popoldneva, lahko to opravite kar spotoma. Trgovine vas bodo obdajale povsod po mestu, zato ni bojazni, da vam šoping uide. Za posebno izkušnjo pa predlagamo, da se podate tudi na njihove tržnice.

Ena najbolj slavnih je zagotovo Grand bazar, velika pokrita tržnica, kjer se vam bo zmešalo od možnosti in prepredenih uličic z vsem mogočim. Tu seveda ne pozabite spoštljivo, a vztrajno barantati! Priporočamo tudi obisk Egipčanskega bazarja, kjer bo zadišalo po začimbah, prodajajo pa tudi ostale stvari.

Sončni zahod s terase z razgledom

Glede na to, da mesto leži na gričkih, ni težko najti kotička, od koder se vam bo odprl lep razgled nad mesto. Predlagamo, da si privoščite večerjo v kakšni od restavracij, ki ima teraso na strehi (teh res ni malo!) in uživate v čudovitem razgledu – namig, sončni zahodi v Istanbulu imajo prav poseben čar!

Hamam

Nenazadnje ste na dopustu, od hoje po tem mogočnem mestu pa vas verjetno boli že celo telo. Privoščite si turško kopel! Nekateri hamami so namenjeni zgolj moškim, drugi so le za ženske, nekaj pa jih je tudi takšnih, kjer se lahko razvajata oba. Masaža in piling sta vedno dobra ideja!

FOTO: Maja Fister

NUJNO BRANJE: Vandraj insider: Istanbul skozi oči Slovenke, zaljubljene v Turka in Turčijo

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Šrilanka: 14-dnevni načrt pisanega potovanja

V tokratnem gostujočem potopisu nam je Šrilanko predstavila Lara Lipnik. Za polni delovni čas je zaposlena kot učiteljica, za polovičnega pa kot popotnica, se rada pošali. Njena tokratna popotniška destinacija je torej: Šrilanka!

Šrilanka se je znašla tudi na Larinem seznamu dežel, ki jih morate videti še to življenje. Na njenem seznamu tistih, ki jih je že obiskala, trenutno našteje 35 držav, za prvomajski oddih pa se odpravlja v svojo 36. – na Maldive.

»Obožujem načrtovanje, iskanje ugodnih letalskih kart in hotelov, zato mi najbolj odgovarja potovanje v lastni režiji,« pravi Lara, ki sicer najraje potuje svojim fantom ali najboljšo prijateljico.

Zmagovalna kombinacija: popotniško raziskovanje in hedonistično uživanje

Na potovanju rada doživi kombinacijo dvojega: raziskovanja in spoznavanja kraja ali države in počitnikovanja in uživanja. Zato danes predstavlja njun načrt prav takšnega potovanja: Šrilanka.

En teden sta se premikala po državi, jo raziskovala in poskušala čimbolj spoznati, nato pa sta en teden uživala na rajskih plažah. Da si boste lažje predstavljali, kako je potekalo potovanje, je zapis predstavljen po dnevih.

To je njuna dvotedenska Šrilanka med poletnimi počitnicami

Dan #1: Zagreb – Doha – Colombo

Iz Zagreba sva s Qatar Airways poletela najprej proti Dohi in nato proti letališču Colombo Bandaranayke. Oba leta sta trajala nekje 5 ur in pol z vmesnim postankom za 4 ure. Pot tako vzame praktično ves dan. Pristala sva okoli 2h zjutraj in prespala v hotelu blizu letališča.

Dan #2: Negombo – Pinnawala

Zbudila sva se okoli 11h dopoldan, precej utrujena od poti in edini cilj tega dneva je bil priti do kraja Pinnawale. Tam sva imela rezervirano naslednje prenočišče. Pinnawale se predstavlja kot sirotišnica slonov, ki pa je v realnosti videti vse prej kot to. Pravzaprav je vaba za turiste z vstopnino 16 dolarjev. Kar je za Šrilanko precej drago, glede na to, da riž s curryjem najdeš za 2 evra. Zaračunajo ti tudi hrano za slone in hranjenje. Prizor je sicer lep, vendar ko pogledaš malo pobližje, vidiš, da so sloni priklenjeni z verigami. Po videnem bi težko rekla, da priporočam obisk Pinnawale.

Dan #3: Pinnawala – Sigiriya

Po opazovanju slonov in uživanju ob bazenu naju je pot peljala do Sigiriye. Gre za levjo skalo z zanimivo zgodovino, vendar naju kljub temu ni preveč navdušila. Porabila sva en dan in zapravila več kot 100 evrov, da sva videla goro. A okusi so različni. Mnogi turisti so še vedno izjemno navdušeni.

Dan #4: Sigiriya – Kandy

Po manjšem razočaranju naju je pot peljala v Kandy. Kandy se nahaja v osrčju Šrilanke in je kot mesto kaotično, bolj hladno, bolj deževno in ne pretirano zanimivo. En dan sva pohajkovala po tem mestu, dež naju je pral ves dan (to je bil hkrati edini dan, ko je deževalo), navdušil pa naju je botanični vrt. Glavni razlog, da sva se ustavila v Kandyju je bil znameniti vlak, ki te med plantažami čajevca popelje v Ello.

Dan #5: Kandy – Ella

Za modri vlak, ki pelje od Kandyja do Elle, sva poskušala kupiti karte že en dan prej. Na žalost so naju na železniški postaji odslovili in rekli, naj poskusiva s srečo zjutraj, eno uro pred odhodom vlaka. Karte sva uspešno kupila (cena karte je nekje 3 evre), kar pa ni nujno, da ti uspe. Vlak je prenatrpan s turisti in domačini in vsi imajo isti cilj. Priti v Ello. Eni zaradi dnevne migracije, spet drugi zaradi najlepše panoramske vožnje z vlakom med plantažami čajevcev. Vožnja traja 8 ur in nama se je zgodilo, da sva stala 5 ur, saj ni bilo prostih sedežev. Na vlaku prodajajo hrano in pijačo, najbolj pa dolgo potovanje odtehta ravno čudovita pokrajina in pa fotografije z modrega vlaka.

 Dan #6: Ella – Udawalawe

Ella leži precej visoko med gorovjem, kjer zna biti včasih precej hladno. Veliko ljudi si vzame par dni in jih preživi v Elli ter raziskuje okoliške znamenitosti kot na primer 9 arches brige, slap Ravana, Little Adam’s Peak … Midva sva si zaradi pomanjkanja časa ogledala most, potem pa že nadaljevala pot proti Lipton’s seat in slapu Diyaluma. Ta enodnevni premik je bil najbolj naporen, veliko sva pešačila in hribolazila. Na koncu dneva sva komaj čakala, da prispeva v hotel v Udawalawe.

Dan #7: Udawalawe – Mirissa

Udawalawe je eden izmed nacionalnih parkov na Šrilanki. Odločala sva se med Yala in Udawalawe in se na koncu odločila za slednjega, saj so ljudje po blogih pisali, da je večja verjetnost, da vidiš slone. Ko sva morala vstati ob 5h zjutraj, sva preklinjala vse budilke in slone. Kmalu sva pozabila, da sva vstala tako zgodaj, saj je bila vožnja z jeepi in ogled vseh možnih živalskih vrst ena izmed lepših stvari najinega potovanja.

Videla sva krokodile, bizone, kuščarje, opice, ptice vseh možnih barv in velikosti. Bil je tudi res krasen zaključek enotedenskega norenja naokoli, saj sva vedela, da se naslednji dan odpravljava na obalo.

 Dan #8: Mirissa

Mirisso sva rezervirala praktično na samem potovanju. Najin prvotni načrt je bil počitnikovanje na Tangalle, vendar sva imela nekakšen slab občutek, da se ne bo kaj dosti dogajalo in da bova zelo daleč od vsega. Tako sva v zadnjem trenutku preklicala rezervacijo in se odločila za Mirisso.

Dan #9:  ogled kraja Galle in plaž

Odločitev za Mirisso je bila pravilna. Izjemno sva bila zadovoljna s hotelom, plaža je bila sanjska, ostale plaže so bile blizu in prav tako mestece Galle. Lahko sva sedla na bus in se odpravila do plaž Unawatuna, Dalawella, muzeja tsunamija, do mesteca Galle. Iz Tangalle bi bilo to veliko težje, saj so razdalje daljše. So pa tamkajšnje plaže prekrasne – če se kdaj vrneva na Šrilanko, obiščeva še Tangalle!

 Dan #10: odhod proti Hikkaduwi

Do Hikkaduwe sva naročila Uber, ki zelo dobro deluje v večjih mestih po Šrilanki in je precej ugoden prevoz. Prej – po notranjosti države sva se prevažala z vnaprej dogovorjenim prevozom, ki stane nekje med 40 in 50 evri za ves dan. Uber je bil veliko ceneje, medtem ko so tuk tuki kar dragi.

 Dneva #11 in #12: Hikkaduwa

Zadnje dni dva preživela na plaži v Hikkaduwi, kjer sva uživala v toplem morju, videla morske želve ter si napolnila baterije. Plaža je bila lepa, mivkasta, turistov pa zelo malo.

Dan #13: Colombo

Za konec potovanja sva se z vlakom odpeljala do glavnega mesta Colombo, kjer sva se bolj kot ne prestavljala po trgovinah in restavracijah ter čakala, da bo čas za odhod na letališče. Več kot enega dne niti ni vredno nameniti Colombu, saj je veliko mesto brez prave duše in dogodivščin.

Dan #14: odhod proti domu Negombo – Doha -Zagreb 

Uporabni nasveti pred obiskom:

– Za Šrilanko niso predpisana nobena cepljenja, sem pa sama zaradi pogostih obiskov Azije in na splošno potovanj cepljena za tifus, tetanus, hepatitis A. V prihodnosti načrtujem še cepljenje za hepatitis B.

– Časovna razlika Šrilanka – Slovenija je 4 ure in pol. Zelo preprosto za adaptacijo. Nobenih večjih težav.

– Takoj na letališču sva kupila SIM kartico za dobrih 10 evrov in bila tako brez skrbi. Lahko sva poklicala kogar sva želela, bila na internetu kadar sva hotela. Nakup lokalne kartice je uporabna naložba.

– Denar sva menjala sproti iz evrov v šrilanške rupije, vendar sva imela kar nekaj težav predvsem z iskanjem menjalnic, ki jih je zelo malo. Kartice marsikje v hotelu niso sprejeli, zato sva si potem kar naredila gotovinsko zalogo.

– Šrilanka nima pitne vode, nujno je pitje ustekleničene vode. Hrana je precej pekoča, značilen je curry (omaka s piščancem) in riž, ki sta po dva evra.

– Letalska karta je stala 585 evrov na osebo. Potovala sva v mesecu juliju in ker takrat potuje večina Evropejcev, so cene letov lahko višje. Marsikdo pravi, da to ni prava sezona za potovanje v deželo kot je Šrilanka. Tudi midva sva se bala dežja, a naju ni preganjal. Deževalo je en dan v Kandyju, drugače pa je bilo vreme lepo, sončno, poletno. Domačini so nama razložili, da je julij idealen mesec za potovanje, saj ni deževna doba, je pa zelo vlažno in vroče. Prednost nizke sezone so bile nižje cene prenočišč in nikjer nobene gneče (razen na vlaku za Ello).

Foto: arhiv Lare Lipnik

Larinim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem blogu in na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Bahami: Ne odlašaj na jutri #fotozgodba

Bahami skozi objektiv nagrajenega slovenskega fotografa Nejca Draganjca. O njegovem delu ste lahko brali že v Vandraj intervjuju (tu), tokrat pa je z nami delil svoje misli ob orkanu Dorian, ki je prizadel rajske Bahame. To so njegova zgodba in podobe Bahamov pred katastrofo …

Bahami. Za mano je nekaj zelo zaskrbljenih dni. Z grozo spremljam opustošenje, ki ga je na Bahame stresel hurikan Dorian. Še posebej me je skrbelo za zunanje otoke, čudovite ljudi, ki sem jih spoznal tam, in mnoge skrite bisere, ki so mednarodnemu turizmu v veliki meri še vedno nepoznani. Ponovni opomin, da ne odlašaj potovanja na jutri, kamor lahko greš že danes.

Kraljičino stopnišče v glavnem mestu Nassau. Kdo bi si mislil, da je center glavnega mesta lahko tako divji in zelen.

Ja, ponovni. V svoji popotni fotografski karieri sem imel že kar nekaj priložnosti ujeti “zadnji vlak”. In žal se je kar nekaj načrtov tudi že odpeljalo s postaje brez mene na krovu. K sreči je Dorian zavil bolj severno, kot je bilo od začetka predvideno. In kot kaže, je bilo glavnim naravnim lepotam v veliki meri prizanešeno. Tokrat.

Atlas. Največji podvodni kip na svetu.

 

Razkošje na divji Eleutheri.

Vprašanje časa

Vendar je samo vprašanje časa. Še posebej so na takšne vremenske tragedije občutljivi krhki otoški ekosistemi in unikatne bahamske geološke tvorbe. Na primer – Allen Cays legvani (Cyclura cychlura inornata). Ti čudoviti kuščarji zrastejo do 1,5 m dolžine in v divjini jih je še manj kot 1000. Razmnožujejo se le na eni plaži, ne daleč od poti hurikana Dorian. Pa tudi če so jim tokrat  vetrovi s hitrostjo 300 km/h prizanesli, je plaže vsako leto nekaj manj zaradi dvigajoče se gladine morja. Tik, tak, tik, tak …

Samec Allen Cays legvan (Cyclura cychlura inornata)

Posnetek plitvin Exuma Cays:

Še dva izmed zaskrbljujočih (svetovnih) trendov sta privatizacija in gospodarski pohlep. Na Eleutheri, enem izmed zunanjih otokov Bahamov, se skriva najlepša plaža, kar sem jih do sedaj obiskal. Dostop do “Lighthouse beach” je relativno zahteven, zato ponuja danes tako redko in dragoceno kombinacijo sapo jemajoče lepote in odmaknjenega miru. Kmalu bo ta stavek treba spremeniti v preteklik, saj je plažo kupil in privatiziral Disney, ki jo namerava spremeniti v pristanišče za svoje križarke. Škoda.

“Lighthouse beach”, obsijana z mesečino.

 

Iskanje smisla življenja na Lighthouse plaži.

Kaj se zgodi, ko se otok privatizira, lahko vidimo tudi na primeru Compass Cay. Otoček je zbirališče morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum). Odkar je bil ta naravni karibski paradiž privatiziran ter “nadgrajen” z marino, je tudi zbirališče jaht in vsega lažnega zlata, ki spada zraven. Kot popotnega fotografa me je najbolj zmotila absolutna prepoved fotografije in snemanja s čimer koli večjim kot mobitel ali GoPro. Nepotrebno oviranje, ki pa pravega fotografa zagotovo ne bo ustavilo. Pa to zagotovo ni edini primer! Ta trend se pojavlja povsod po svetu, prvič sem ga že pred leti srečal na Jukatanu. Uradna razlaga? Ne želijo, da se ljudem zaradi predobrih fotografij ne bi dalo več obiskati lokacije. Kakšen absurd. Si že kdaj videl(a) lepo fotografijo lepega kraja in si rekel/rekla: “Sedaj me je pa minilo, da bi kraj tudi obiskal(a)!”. Jaz zagotovo nisem in ne mislim čakati, da se še ena popotna ideja iz seznama želja prestavi na seznam “prepozno”.

Že privatizirani otoček “Compass cay” je mesto zbirališča morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum).

 

Zasebni lastnik Compass cay prepoveduje fotografijo s čimerkoli večjim kot mobitel/GoPro. Kot da je to nepotrebno omejevanje pravega fotografa že kdaj ustavilo!

Foto: Nejc Draganjec

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Norveška je ena tistih destinacij, ki vedno očarajo s svojo slikovitostjo. Leži na zahodnem delu Skandinavskega polotoka in ponuja osupljive razglede na obale in fjorde ob Severnem Atlantiku.

Norveška poleg fjordov ponuja tudi razglede na ledenike, kristalno čiste reke, slapove in jezera ter pester živalski svet, sodobna država pa ima odlično mešanico kulture, zgodovine in modernejših pogledov na svet.

Tokrat smo roadtrip Tine Todori, Uroša Podlogarja ter njunih osemmesečnih dvojčkov lahko ujeli kar v videopripovedi. Z mlado družinico smo na Vandraj klepetali že v obsežnem intervjuju (TUKAJ), tokrat pa so eno svojih zgodb z nami delili tudi v sliki. Njihove dogodivščine in prvi družinski roadtrip, si oglejte v spodnjem videu, ki so ga posneli na poti.

Norveška v objektivu: Prvi skupni družinski roadtrip z osemmesečnima dvojčkoma:

Dvojčka gresta na Sever

“Seveda sva slišala pripombe, kot so “A kaj bližjega nista našla?”, “Sta prepričana, da bo to šlo v kamperju z osemmesečnima dvojčkoma?” Vedno gre lahko kaj narobe. A to gre lahko tudi brez otrok. Zato sva rezervirala karte in napokala kovčke. Z najinima osemmesečnikoma smo šli na dopust na sever Norveške,” nam zaupa Tina.

Načrt potovanja

Imela sta le okviren načrt poti, saj sta vedela, da bo tempo z dojenčkoma nekoliko počasnejši. Kljub temu jim je uspelo videti kar velik del države. “Letalo nas je pripeljalo do mesta Trondheim, kjer nas je pričakal naš dom na kolesih, s katerim smo potovali naslednjih 15 dni. Pot nas je vodila čez turistično dokaj nepoznane kraje. Ne maramo gneče in ne maramo stati v vrsti, da lahko občudujemo naravna čudesa. Mesto Møsjoen je en takih krajev, kjer se je čas ustavil najbrž nekje v 15. stoletju. A mesto ima tako močan karakter in dobro energijo, da smo podaljšali za eno noč. Obiskali smo otok Lovund, kjer so doma morski ptiči puffini oziroma mormoni in kjer živi le 520 ljudi. In kot zanimivost – na otoku vsako leto gnezdi približno 250.000 puffinov! Take vrste gneča pa nam je zelo všeč. Lofote sva prehodila in obiskala že dve leti nazaj, tako da smo jo tokrat mahnili proti otoku, ki mu rečejo “mini Norveška” – Senja. Otok združuje vse karakteristike Norveške in je izjemen, divji in še čisto neokrnjen. Še zlasti, če se podaš na jug, kjer skoraj ne srečaš turista, le severne jelene in nešteto ovac,” se spominja Tina.

“NE, nisva mogla najti bližjega kraja za prvo pot z dojenčkoma, ker je bil ta top”

“Na poti proti Bodu, od koder smo imeli letalo domov, smo se ustavili tudi v polarnem parku, kjer domujejo severni jeleni, losi, medvedi, risi … Prav tam sem uspela božati losa in videti mošusa, ki je imel izjemno slab dan in se je zaganjal v vse obiskovalce parka. S cmokom v grlu smo se podali na zadnje dni avanture z avtodomom. Dvojčka sta uživala svež zrak, naravo in dogajanje … Vse ju je fasciniralo in bila sta tako pridna, kot doma skoraj nikoli nista (smeh). Zato lahko sedaj odgovoriva na vse tiste pomisleke – “NE, nisva mogla najti bližjega kraja, ker ta je bil top!” in “DA, prepričana sva, da bo pot s kamperjem v redu.” Tudi če ni, improviziraš in se znajdeš.” Hvala Norveška za “krst” najinih dvojčkov, pridemo nazaj. Do takrat pa že pridno načrtujemo naš naslednji pobeg,” nam je o njihovi prvi večji družinski poti povedala Tina.

Finančni pregled

Proračun vsekakor ni zanemarljiv v tej deželi – saj velja za najdražjo skandinavski državo. “Za dve pici sva odštela 40 evrov, za dve pašti in dva gintonika pa 80 evrov. Trgovine so v povprečju 50 odstotkov dražje, kot pri nas. Malo se moraš “naučiti” kupovati in se da s sprejemljivim zneskom priti čez dopust. Okvirni strošek brez najema avtodoma in skupaj z letalskimi kartami za 15 dni je bil dva tisoč evrov.”

FOTO in VIDEO: www.urospodlogar.com

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE:

Tina in Uroš, ki potujeta z osemmesečnima dvojčkoma: “Naučila sva se bistvene stvari – ne komplicirat!”

Lizbona in top 5 lokacij, ki bodo videti čudovito tudi na fotografijah

Znašli ste se v Lizboni, glavnem mestu Portugalske, mestu karizme in barv. Imate 3 dni. O čem razmišljate? Kam iti, kaj poskusiti in kje dobiti dobro fotografijo v tem raju za blogerje, instagramerje in fotografe. Preverite naše predloge!

Za bivanje predlagamo Hotel Travel Park Lisboa, ki se nahaja v samem središču Lizbone. Hotel je priljubljen po gostoljubnosti, čistoči in udobju. Toda njegova lokacija je nekaj, kar vas bo zagotovo pritegnilo. Hotel je 20 minut stran od središča Lizbone. Od najbližje podzemne je oddaljen nekaj korakov. Ta hotel je idealen za vse turiste, ki iščejo pravo portugalsko avanturo. Kaj si še ogledati?

Alfama, najstarejša četrt v Lizboni

Če to berete, potem ste oseba, ki rada potuje in odkriva nove kraje. Eden od starih-novih krajev, ki jih morate obiskati, je najstarejša četrt v Lizboni – Alfama. Alfama vas bo navdušila s svojimi starimi ulicami, tlakovanimi cestami in je odlično izhodišče za vožnjo skozi mesto. Čeprav ima veliko prometa in turistov, je najstarejši in najbolj znan del Lizbone in mora biti del vaše fotografske zbirke.

Odličen razgled nad mesto z Gradu sv. George

Tukaj se tudi nahaja grad sv. George. Nekdanja trdnjava Rimljanov, Visigotov in Mavrov, danes ponuja pravo oazo miru sredi mestnega vrveža. Poleg tega, da lahko tukaj doživite zgodovinski trenutek, priporočamo, da se odpravite do obzidja, kjer vas bo pozdravil najlepši panoramski pogled na Lizbono. Tukaj boste zagotovo ugotovili, zakaj je Lizbona eno najlepših mest v Evropi.

Okrepčilo za prave gurmane

Po sprehodu se napolnite z energijo v eklektični restavraciji Taberna Moderna, eni najboljših restavracij, ki jo Lizbona skriva. Znana je po odlični lokalni mediteranski hrani, dobrem džinu in edinstvenem dekorju. Če ste v posebnem gurmanskem vzdušju, vam priporočamo večerjo v restavraciji Pateo, prostorni, moderni, klasični restavraciji, ki je del kompleksa Barrio do Avillez, ki ga vodi chef Jose Avillez. Ta nenavaden koncept združuje 5 zanimivih restavracij v eni in prepričani smo, da česa takega zagotovo ne boste našli nikjer drugje!

Popoldne za Tovarno LX, umetniški center z umetniškimi trgovinami in različnimi restavracijami

Česar nikakor ne smete zamuditi, ko ste v Lizboni, je obisk LX Factory-a. Tovarna LX je umetniški center z umetniškimi trgovinami in različnimi restavracijami. Tukaj lahko preživite ves dan ob kavi v kavarni Wish Slow Coffee House, španskih tapasih v restavraciji MEZ CAIS ali pa si privoščite koktajl v kavarni Rio Maravilha in uživajte ob sončnemu zahodu. Ne zamudite obiska knjigarne Ler Devagar, enega izmed najljubših krajev instagramerjev. Preberite dobro knjigo, se izgubite v tej nenavadni knjigarni in uživajte ob dobri kavi. Zabava v tovarni LX je zagotovljena!

Rožnata ulica, (še) neoblegana kraljica Instagrama

Zadnje mesto na našem seznamu krajev, ki jih morate obiskati v Lizboni, je rožnata ulica na naslovu Rua Nova do Carvalho. Ta ulica ni samo najbolj fotogeničen kraj, ki ga Lizbona ima, temveč bo tudi odlično videti na vašem Instagramu. Dobra novica je, da je ta barvit kraj še vedno neodkrit, tako da ga lahko raziščete in poslikate brez težav.

Če nameravate obiskati Lizbono, si oglejte ugodne letalske vozovnice (TUKAJ), ki jih ponuja Megabon. Megabon je za vas tudi pripravil nepremagljivo ponudbo (tukaj) za Travel Park Hotel Lisbon na odlični lokaciji s 39% popusta za 3 nočitve in 2 osebi z vključenim zajtrkom. Obiščite Lizbono in odkrijte njene čarobne kotičke!

Foto: Shutterstock

Še več portugalskih namigov preberite v spodnjih prispevkih:

– Vandraj insider: za leto dni v svobodno Lizbono

– Vandraj insider: Odšel na izmenjavo in postal eden najuspešnejših Airbnb gostiteljev na Portugalskem

– Portovec – sladka vinska eksplozija

– Sintra, plemiški biser Portugalske

PREBERITE ŠE:

Ideja za izlet: TOP 5 namigov za oddih v naravi

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.