Preden (virtualno) skočimo v Toskano in pokažemo, kako lepo je lahko potovanje z otrokom, naj se ti najprej predstavimo. Smo tričlanska družina – mami Nastja, oči Luka in že skoraj dve leti star otrok Liam. Na instagramu imamo svoj profil Travel2CatchMemories.

Z Luko sva zelo rada potovala že pred Liamom, kar se z njegovim prihodom ni spremenilo. Spremenile so se samo destinacije, ki jih izbereva tako, da se vprašava, kje bi najbolj užival on, na koncu pa imamo zaradi tega vsi čudovit dopust. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi imela že v nosečnosti pripravljenega seznama želja, kam bi šli na potovanje z otrokom. In na vrsto je prišla Toskana.

Kdaj je najboljši čas za obisk Toskane?

Toskana ima v vsakem letnem času svoj čar. Spomladi se narava prebudi in je ujeta v čudovite zelene barve. Prav tako je poleti vse bujno in v svoji lepoti zažarijo sončnice. Jeseni se vse skupaj pomiri, veliko je zemeljskih odtenkov, manj turistov, a še vedno zelo lepo. Mogoče bi za potovanje z otrokom bolj priporočili pomlad in jesen, kot pa poletje. Predvsem zaradi vročine, v kateri je že tako težje raziskovati mesta, avto se pregreva, z otrokom pa je še toliko težje.

5 najbolj fotogeničnih lokacij in njihove koordinate

– Cipressi di San Quirico d’Orcia (43.063886, 11.558820)

– Agriturismo Poggio Covili (43.0219602, 11.636860)

– Agriturismo Baccoleno (43.200311, 11.589751)
– kapelica Vitaleta (43.071013, 11.634670)

Mesta, ki jih je vredno obiskati + restavracije

*Prvih pet lokacije tokrat nisva obiskala. V Pisi in Firencah sva bila že enkrat prej, Volterra pa je bila malenkost predaleč od naše lokacije in sva si jo pustila za naslednjič. Prav tako nismo obiskali naravnih kopališč, kot sta Bagni di San Filipo in Saturnia.
– Pisa
– Firence
– Volterra
– Bagni di San Filipo
– Saturnia (več o tej sanjski lokaciji si preberite TUKAJ)

*
– Castiglion d’Orcia – Il Cherchio delle Streghe (lep razgled, veliko jedi s tartufi)
– Siena – Osteria il Carroccio (odlična hrana, blizu glavnega trga)
– San Gimignano – Mandragola (dobra hrana, ni pa presežek, ima lep vrt), Il Cepo Toscano (želeli smo iti tudi sem, a je bilo v četrtek zaprto)
– San Quirico D’Orcia – Ristorante Da Ciacco (odlična hrana), Ristorante Fonte Alla Vena (jo hvalijo, nisva poskusila)
– San Giovanni – Osteria delle Crete (tradicionalna toskanska kuhinja, v sezoni je poudarek na tartufih)
– Pienza
– Montepulciano – Osteria del Borgo (lepa terasa z razgledom)
– Montalcino – Re di Macchia (odlična hrana, je se samo notri, nimajo vrta)
– Monticchiello
– Bano Vignoni – Bistrot Languorino (dobra hrana, lepa terasa)

Dobro si je zabeležiti

Večina restavracij je odprtih vsak dan od 12.00 – 14.30, nato se odprejo šele zvečer med 19.00 in 19.30. Priporočam, da vsaj preden pridete, pokličete in si mizo rezervirate. Še toliko bolje, če to storite že en dan vnaprej. Restavracije so en dan na teden zaprte, imajo različen dan, nekatere ob torkih, druge ob sredah, nekatere tudi ob četrtkih.

Agroturizmi, ki jih priporočajo

– Agriristorante Il Pelo nell’uovo – lokacija je nekaj nekaj posebnega. Vtipkajte jo v google maps, ker je na iphone maps peljalo na napačno lokacijo. Prelep razgled. Ko prideš si misliš: »To je to?«. A ko sedeš in se dobro razgledaš, opaziš vse stole, ki so v urejenem kaosu razporejeni po vrtu, in ti je vse skupaj iz minute v minuto bolj všeč. Zelo je pristno, domače in opremljeno s stilom, hrana pa odlična.
– Il Rigo – treba je rezervirati vnaprej, jo hvalijo, sama tam nisva jedla.

Kako smo v Toskani izbrali prenočišče?

Priporočam vam, da lokacije ne iščete zadnji teden, tako kot mi, saj je izbor veliko slabši. Brskala sva in brskala, našla veliko dobrih stvari, a naju je vedno nekaj zmotilo. V načrtu sva imela, da bi lokacijo menjavali. A ko sva našla posestvo Agriturismo Pieve Sprenna, sva vedela, da je to to. Imelo je vse kljukice, ki sva jih želela zaradi otroka imeti. To pa so:

• dobra lokacija (ta je bila resnično v osrčju Toskane, do večine mest smo potrebovali pol ure)
• zajtrk, po možnosti tudi večerjo
• bazen, po možnosti z naravno senco
• živali (to je bil samo bonus)
• naravo, da se Liam lahko čim bolj svobodno giblje
• balkon ali terasa, da sva lahko zvečer v miru posedela ne da bi pri tem motila Liama pri spanju. Pred vhodom v apartma je bilo zunaj več sedišč in elektronska varuška je delovala ravno do tam. Ko sva kdaj večerjala v njihovi restavraciji, sva uporabila telefon in aplikacijo Luna, ki je javila, če se je kaj premikal.
• normalna cena

In ko so imeli pogoj, da lahko pri njih spiva, če bomo ostali vsaj 7 noči, sva to vzela v zakup. Na koncu se je izkazalo za odlično odločitev, saj smo v preteklosti že imeli road trip, ko smo menjavali lokacijo in s tem izgubili veliko časa. Tudi Liam je v starosti, ko mu paše rutina in ker prenočišča ni menjaval, se je tu počutil zelo sproščenega in posledično ponoči tudi odlično spal.

CENE

Spanje: 100€ na noč/apartma + 10€ na osebo za zajtrk (za Liama 4€), če sva večerjala pri njih je bila večerja 30€ na osebo + pijača
Hrana: za 2x glavno jed, sladico, sok in vino smo dali v povprečju 50€ na obrok, torej med 100-150€ na dan/2 osebi + otrok
Bencin: 3 rezervoarji bencina
Skupaj cca: 2000-2500€ za dva odrasla + otrok (s tem, da si nismo nobenega obroka pripravili sami, čeprav smo imeli to opcijo v apartmaju)

POTOPIS – TOSKANA: Potovanje z otrokom

Pa se sprehodimo skozi naš potopis. Naj povem še, da smo si ta dopust vzeli zelo sproščeno in nismo imeli napisanega točnega načrta. Vedeli smo, katere kraje v okolici bi si radi ogledali, nato pa smo se sproti odločali kaj in kako. Tako, da če ima kdo na razpolago manj dni, se da vse to ogledati tudi v krajšem času.

#1. DAN: Ljubljana – Ferrara – Pieve Sprenna

Na naše popotovanje v Toskano smo se odpravili brez hitenja in samo pol ure kasneje kot smo načrtovali, kar je bil za nas že velik dosežek. Ob 11.30 smo že jedli sendviče, ki sem jih pripravila večer prej, na zadnji bencinski črpalki pred italijansko mejo. Za kosilo smo načrtovali postanek v mestecu Ferrara, v katerem še nikoli nisva bila.

Malo pred prihodom sem nam v eni restavraciji rezervirala mizo in ko smo ob 14.30 prišli do tja, so rekli, da je kuhinja že zaprta in bomo verjetno lahko jedli samo v McDonaldsu. Kar temo sva dobila na oči. McDonalds v Italiji, kjer je na voljo toliko drugih dobrot, res ni nekaj, kar bi si želela jesti. Prijazno sem natakarja vprašala, če mogoče pozna še kaj in spomnil se je restavracije, ki naj bi bila še vedno odprta – Quatro Angels, da boste vedeli, če boste kdaj v Ferrari zamudili čas kosila.

Po kosilu smo se počasi sprehodili skozi mesto do avta. Ferrara je s svojimi opečnatimi fasadami prav simpatična. Do našega prenočišča nas je čakalo še približno tri ure vožnje. Liam naju je zelo presenetil, kako dobro je zdržal pot. Zelo se je zamotil s tiho knjigo, ki ga nikoli prej ni preveč zanimala, pela sva pesmice, imel je monologe s svojim zajčkom in vožnja je minila. Ves čas sem mu tudi razlagala, da gremo v Toskano in da bo tam dobil najboljši »babyccino«.

.

Že ob samem prihodu na posestvo, kjer bomo prespali 8 noči, smo bili čisto navdušeni. Pred recepcijo nas je veselo pozdravil njihov kuža Artu, razgled s posestva pa se je razprostiral na vse strani. Apartma, ki smo ga dobili, je bil izjemno čist. Namestili smo se in se odpravili k njim na večerjo. Liam je bil odlično razpoložen. On s sokom, jaz z vinom sva nazdravljala s “čin-čin” in to mu je bilo blazno zabavno.

Kar naenkrat so mimo priskakljali zajčki. Noro, vsi smo bili čisto blaženi. Malo manj pa, ko nam je natakarica rekla, da naj obdržimo pribor, ker naj bi na vrsto prišla še glavna jed. Z Luko sva bila čisto polna že po predjedi in testeninah. Dogovorili smo se, da meso preskočiva, sladico pa sva komaj še spravila vase. Tako pač je v Italiji. Že prvi dan sem vedela, da se bom domov vrnila z nekaj kilogrami več.

#2. DAN: Buonconvento

Zbudili smo se v oblačno jutro. Zanimivo, da je zajtrk na voljo šele od 8.30. Ker smo bili že ob 8.00 pripravljeni, smo šli na sprehod po posestvu. Za hišo smo med hranjenjem ravno ujeli konje. Gospod, ki jih je oskrboval, je rekel, da bo danes malo slabše vreme, nato pa bo spet vroče. Povedal je tudi, da je bilo poletje nenormalno vroče, do 40°C in skoraj nič dežja, kar je zaskrbljujoče, če se bo tako nadaljevalo tudi v naslednjih letih.

Po zajtrku se je Liam zaigral na igralih. Zmagovalka je bila mini hiška, v kateri so imeli mini kuhinjo in številne igrače. Zunaj sta bili še mizica in klopca. Tu se je čez cel teden lahko igral ure, midva pa z njim nisva imela nobenega dela. Lahko sva samo sedela in ga opazovala.

Zaradi slabega vremena smo se odločili, da bomo danes še bolj na »izi« in si za kosilo izbrali majhno mestece, pet minut stran od nas – Buonconvento.  Ker je bila sobota, je bila odprta tržnica, kamor so domačini prišli opravit večje nakupe. Buonconvento je luštkano, čisto majhno mestece, obdano z obzidjem. Prečesali smo ga tako hitro, da smo na kosilo čakali že od 11.30 ure. »Chicken open at 12.00,« nam je dvakrat povedala prijazna natakarica. Kako simpatično. Nismo jedli piščanca, a pred 12.00 hrane vseeno nismo dobili.

Popoldansko spanje smo si privoščili kar vsi trije. Ko smo se zbudili, nas je pozdravilo sonce. Nadaljevanje dneva smo preživeli lahkotno, ob bazenu in na igralih.

#3. DAN: Montalcino – Cipressi di San Quirico d’Orcia – San Quirico D’Orcia – Bagno Vignoni

Dan smo začeli z ogledom mesta Montalcino. Gre za mesto s strateško lego na vrhu hriba in že vožnja do tja je bila zanimiva. Znano je po vinu Brunello di Montalcino, ki velja za prvo italijansko vino, ki si je pridobilo standard kakovosti D.O.C.G. kot dokaz plemenitosti ter čudovite nagnjenosti k staranju. S prve roke lahko povem, da je tudi zelo okusno.

Po krajšem sprehodu skozi mesto je ura odbila 12.00 in zavili smo v bližnjo restavracijo z dobro oceno na kosilo. Niso imeli terase, a ker je bilo vreme oblačno, nam je prav pasalo, da smo lahko jedli notri. Hrana je bila odlična. Testenin z ragujem doma ne jem skoraj nikoli, tu sem jih jedla že drugi dan zapored.

Siti in zadovoljni smo se počasi odpravili proti avtu. Zakaj počasi? Ker je Liam imel svoj tempo, vsakih nekaj metrov se je ustavil, stekel po svoje ali pa si ogledoval okolico. Vmes je še rahlo začelo deževati, nato pa je v istem trenutku posijalo še sonce. Ves utrujen je Liam skoraj takoj zaspal v avtu. Odšli smo »domov«, kjer je s spanjem nadaljeval, po počitku pa smo bili zopet pripravljeni za potep po novem mestu.

.

Na poti do San Quirico D’Orcia, smo opazili hrib s cipresami in nekaj avtov, ki so bili parkirani čisto ob cesti. Očitno so to tiste znane ciprese, ki so na kupu, na vrhu hriba pa so bile še tiste v krogu. Obrnili smo takoj, ko je bilo možno in šli nazaj. Bilo je veliko bolj vroče kot dopoldne in sonce je bilo še vedno močno, čeprav je bila ura že pol petih. Luka si je zamislil, da bi vse skupaj posnel z dronom in bi nato šli naprej. Sama pa sem si želela ciprese v krogu na vrhu hriba videti od blizu. Malo sva se pregovarjala, na koncu pa je obveljala moja želja.

Ni nama bilo žal, da smo morali nekaj minut hoditi po soncu. Liam je v sprehodu užival in skoraj celo pot prehodil sam. Na vrhu je še en par spustil drona pred nama, a se je nato skregal in odšel. Mi pa smo nato imeli celotno znamenitost samo zase.

Od mesteca San Quirico D’Orcia nisva pričakovala veliko in naju je pozitivno presenetilo. V mestu je delovalo, kot da se med seboj vsi poznajo. Vsi so se prijazno pozdravljali in pogovarjali. Šli smo na pijačo in poleg aperol spritza smo zraven dobili še vključeno brezplačno malico – čips, grisine, salamo, sir in še olive, ki jih Liam obožuje. Zraven nas je sedela prikupna skupina urejenih babic, ki so klepetale in se veselo družile. Prav začutil si italijansko vzdušje, njihov temperament in brezskrbnost nedeljskega dne.

Za večerjo smo se odpravili v Bagno Vignoni, ki je nekaj minut naprej. To je čisto majhna vasica, kjer je na sredini ograjen izvir termalne vode. Tam je nekaj toplic s termalno vodo, lahko pa greš pogledat tudi, kako se izvir izteka po klancu navzdol. Nisem čisto prepričana, toda mislim, da se da spodaj tudi kopati. Liam je zaspal v avtu na poti domov. Samo prestavila sva ga v posteljo in je spal naprej.

#4. DAN: Monticchiello – Montepulciano

Dopoldne smo preživeli na posestvu. Liam je užival na igralih, še bolj pa ko smo šli pogledat vse njihove živali. Imeli so namreč tri kužke, konje, ponije, vietnamskega pujsa, račke, kokoši, osla, ovco, mačke, zajčke, celo aro in zagotovo sem še kaj pozabila. Prava atrakcija, že za odrasle kaj šele otroke.

Proti mestu smo se odpravili tako uro, da je Liam zaspal v avtu. Na poti do Montepulciana, ki je oddaljen približno 50 minut, sva videla kraj Monticchiello. Ker je Liam spal, sva se odločila, da se zapeljeva do hriba, da vidiva ali se nam ga izplača pogledat. Hitro sem skočila iz avta na prekrasen razgled, ki se je razprostiral pred vhodom v mesto, se poslikala in odpeljali smo se naprej.

Montepulciano je bil ponovno kraj na vrhu hriba, kot skoraj vsi do sedaj. Kot ponavadi, je bila naša prva postojanka v mestu restavracija, da Liam lahko poje kosilo. Ko imaš enkrat otroka, se za razliko od potovanj prej, vse vrti okoli hrane. Sit otrok potem ne postane tudi siten otrok. Tako smo bili že lačni, da smo šele nazaj grede ugotovili, kako lahkotno smo premagali kar oster klanec in to po soncu.

.

Kosilo je bilo ponovno odlično. S polnimi želodčki so nas zelo na hitro lahko prepričali, da gremo na hop on hop off avtobus po mestu. Plačali smo 16 eur (8€/osebo, Liam je imel zastonj). Ups, za nas to ni bil hop off ampak samo hop on avtobus, saj smo celoten krog ostali na mini avtobusu, ki smo ga imeli čisto zase. Nabrali smo si novih moči in šli uživat še na pijačo v centru mesta. Liam je lahko tudi prosto tekal, lovil golobe in se pred cerkvijo vzpenjal na stopnice. Uživali smo v trenutku in se imeli lepo.

Nazaj grede smo se ustavili še na čudovitem razgledu na vijugasto cesto, obdano s cipresami pri Monticchiellu. Z vpisanimi koordinatami smo zavili na stransko peščeno cesto, kjer ni bilo nobenega drugega turista.

#5. DAN: Siena – posest Poggio Covili – Castiglion d’Orcia

Oh, moja Siena. Ko sva deset let nazaj s prijateljico pohajkovali po Toskani, sem se v njo zaljubila. Ta njen poseben trg v obliki školjke, na katerem posedajo turisti, stara arhitektura in vzdušje, kot da se vrneš nazaj v čas ali pa v eno izmed epizod od Game of Thrones. Prav čakala sem na res lep sončen dan, da jo obiščemo in čas je bil za ponovno snidenje.

No, pa se je zataknilo že pri parkiranju. Ker smo želeli priti čim bližje glavnega trga, smo z avtom zapeljali v mesto, znotraj obzidja. Na googlu sem našla parkirišče čisto blizu Piazze del Campo, na tržnici. Pridemo do tja in takoj nas je en domačin pobaral, da imajo tu pravico parkirati le prebivalci Siene. Z našim optimističnim načrtom torej ni bilo nič. Na koncu smo parkirali v hladni parkirni hiši imenovani Parking Il Campo, ki v bistvu sploh ni bila toliko oddaljena od strogega centra..

.

Število ljudi je bilo res veliko, sploh v primerjavi z mesti, ki sva jih obiskala do sedaj. Skupin z vodiči, ki so mahali z zastavicami, da se turisti ne bi izgubili, je kar mrgolelo. Vroče je bilo. Ljudje so sedeli v senci, ki je padala iz najvišjega stolpa na trgu. Trg je bil obdan z restavracijami, a pretekle izkušnje so me naučile, da dobra lokacija še ne pomeni dobre hrane. Ko smo se sprehajali mimo miz, si že na obrazih ljudeh, ki so tam jedli, lahko razbral, da ni noben presežek, dodatno pa so to potrdile tudi ocene teh gostiln na internetu.

.

Sami smo ob prihodu v mesto rezervirali mizo za kosilo v restavraciji minuto stran od glavnega trga in bili s kosilom zelo zadovoljni. Po obroku smo se še malo sprehodili in nato kar odšli. Liam še ni spal, postajal je utrujen, vročina pa je bila vedno večja. Moram priznati, da sem imela občutek, da je bilo deset let nazaj tu veliko manj ljudi. Ko pa sem šla gledat slike za nazaj, sem ugotovila, da je bila gneča mogoče še večja, samo jaz sem se spremenila.

Očitno si z otrokom gnečo interpretiraš čisto drugače, kot, ko si sam. Liama sem morala imeti ves čas na očeh, ko je tekal gor in dol in nisem mogla biti toliko sproščena kot kje drugje. Verjetno pa imaš pri dvajsetih letih tudi veliko več dela sam s seboj, ko misliš, da se vse vrti okoli tebe in gneče še opaziš ne.

Na sončni zahod smo odšli do naslednje »instagramabilne« točke. Ravnega drevoreda cipres, ki se nahaja pred domačijo Poggio Covili. Vsake toliko se je tam ustavil kakšen avto s turisti, ki so se poslikali in odpeljali naprej. Ne predstavljam si, kako mora biti lastnikom, ki tu živijo. Imajo sicer premično ograjo, od katere točke naprej naj ne bi več šel, vseeno pa se pred posestvom ves čas zbirajo ljudje.

Ker je bil torek, je bilo veliko restavracij zaprtih in po naključju sem priklicala eno na vrhu bližnjega hriba, v kraju Castiglion d’Orcia. Ko smo prišli, smo bili edini, a se je situacija hitro spremenila in kmalu so imeli polno. Liam je ponovno zaspal v avtu na poti domov, pred tem pa sva skupaj opazovala luno, ki ga je čisto navdušila.

#6. DAN: Pienza

Po jutranji uživanciji na bazenu, smo si za ta dan izbrali Pienzo – kraljico ovčjega sira. Prvi vtis je bil zelo dober, a se je hitro spremenil, saj smo prvič po dolgem času jedli kosilo, kjer je bila vrhunec solata s paradižnikom in sirom, ki so mi jo naredili, po mojih željah (na meniju je ni bilo). Ostala hrana je bila čisto brez okusa.

V nadaljevanju smo iskali lokal, da bi se usedli in v miru spili eno kavo, a je bila izbira tako majhna in vse je bilo polno, da smo si kupili sladoled in ga pojedli kar na ulici. Za piko na i je bilo še zelo vroče in tudi Liam je tekal vsepovsod. Proti koncu sva mu kupila neko otroško slikanico, da je šel vsaj malo sedet v voziček. Kupili smo še sire in nekaj testenin ter z raziskovanjem za danes zaključili.

#7. DAN: San Gimignano – Baccoleno – večerja v mestecu Osteria del Crete

Slabo vreme naju je prepričalo, da gremo v eno uro oddaljeno mesto San Gimignano, poskusit najboljši sladoled na svetu. Le, da je bilo vreme tam brez oblačka, sijalo je sonce in bilo ponovno več kot 30 stopinj. Tu je bila taka gneča, da sva že parkirišče težko dobila.

V San Gimignanu je bilo prijetno in po kosilu na lepi terasi smo šli še do glavnega trga, kjer smo čakali v dolgi vrsti, da poizkusimo ta slavni sladoled. Sladoled je bil sicer zelo dober, sploh okus sivke, nisem pa čisto prepričana, če je najboljši, kar sem jih kdaj v življenju jedla.

Nazaj grede smo šli po drugi poti in sicer mimo posestva Baccoleno, ki se pojavlja na številnih toskanskih razglednicah. Pot do sem je bila res fantastična. Razgledi na vse strani so bili tipični toskanski, samo še malo sonca je manjkalo, nekaj živahnosti, če smo zahtevni, ki jo polja premorejo spomladi in bilo bi popolno.

Razgled na to vilo in njen dovoz je res nekaj posebnega. Liamu je bilo bolj kot razgled, zanimivo, ko je na polju našel pikapolonico in jo je lahko opazoval. To pesmico namreč ves čas poje in verjamem, da se mu je ob pogledu na pravo piko poko odprl nov svet. Kako majhne stvari lahko polepšajo otroku dan.

Na večerjo smo skočili v bližnjo vas San Giovanni, ki je bila pet minut naprej in tam naleteli na lokalno gostilnico Osteria della Crete, z odličnim pridihom domačega in obenem globalnega. Okusi so bili vrhunski, dodelani, njihov glavni atribut pa so bili tartufi. Luka je bil nad sladico navdušen, da je ena boljših, kar jih je jedel in sicer mousse iz rikote z meringo.

#8. DAN: Agriristorante Il Pelo nell’uovo – kapelica Vitaleta – San Quirica D’Orcia

In že je tu naš zadnji dan v Toskani. Minilo je hitro, a se nam vseeno zdi, da smo doživeli veliko in smo si tudi malo odpočili. Za zadnji dan sva se odločila, da ga preživimo mirno in brez obiska kakšnega izmed mest. Bil je res popoln dan. Začeli smo ga z uživanjem na našem posestvu in nadaljevali s kosilom na drugi turistični kmetiji.

Če bi morala izbrati najljubše kosilo, bi to zagotovo zmagalo. Vse okoli je bila narava in fantastičen razgled. Liam je lahko tekal po svoje, hrana je bila odlična, njihova dekoracija vrta pa čisto nekaj posebnega. Vsakih nekaj metrov je bil postavljen kakšen stol ali drug antique predmet. Na prvi pogled je delovalo kaotično, a dalj, ko si to opazoval, bolj ti je bilo všeč. Tudi vino je bilo nadpovprečno. Postrežba Italijanke, ki je, ko kaj ni razumela, za prevod dobesedno vprašala Siri, pa neverjetno simpatičen.

Vmes smo šli nazaj na naše posestvo, kjer smo že malo začeli s pakiranjem. Za zadnji sončni zahod nam je ostala znamenita kapelica Vitaleta, ki je postavljena na eni izmed ikoničnih lokacij v pokrajini Val D’Orcia in obenem spada tudi pod Unesco zaščito. Do nje vodi približno deset minut hoje dolga potka, ob kateri so postavljeni mini reflektorji. Tega zagotovo ne bi vedela, če se Liam ne bi rabil pri vsakem ustaviti in se ga dotakniti. Kapelica je bila ob našem prihodu tudi odprta. Zraven nje je stavba, v kateri ponujajo vsaj pijačo, a je preveč pihalo, da bi se tu zasedeli. Namesto tega smo se raje odpravili v sosednje mesto San Quirica D’Orcia na večerjo.

Imeli smo popolno zadnjo večerjo. Vse jedi so bile vrhunske. Liama pa sva že čisto specializirala za hranjenje v gostilnah, kar pred Toskano ni bilo najbolj mogoče.

#9. DAN: Pieve Sprenna – Altedo – Ljubljana

Že samo posestvo Pieve Sprenna se nam je zasidrala v srce. Res sva se pravilna odločila, ko sva izbrala to lokacijo za spanje – številne živali, prijazna družina, ki vse skupaj vodi, dobra hrana in nora lokacija je vse, kar si na počitnicah v Toskani lahko želiš. Še pujs se je prišel poslovit od nas, saj je prvič, odkar smo tu, prosto tekal po posestvu in prišel tudi mimo igral, kjer se je Liam še zadnjič igral.

Za domov se nama tokrat ni dalo v nobeno mesto več. Če boste kdaj na poti proti južni italiji, pa močno priporočam družinsko restavracijo Trattoria da Chiara v mestecu Altedo, direktno ob avtocesti, med Bologno in Ferraro. Ko sem jih ob pol treh klicala, če se še odprti, da smo deset minut stran, so prijazno rekli, naj pridemo in postregli so nas z nasmehom na obrazu, brez priganjanja.

Naše počitnice so prišle h koncu in že razmišljamo, kam bi odšli naslednjič, do takrat pa vam želimo veliko potovanj. Upam, da smo vas vsaj malo opogumili, da Toskana ni samo romantična destinacija za pare, temveč je tudi odlična ideja za izlet z otroki.

****

Nastji, Luku, malemu Liamu in njihovim dogodivščinam na poti lahko sledite tudi na profilu na Instagramu: Travel2CatchMemories.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Več člankov in namigov o Toskani najdete TUKAJ.

Vas vleče v Toskano? Več odličnih ponudb od nastanitve do aktivnosti najdete TUKAJ.

PREBERITE ŠE: INTERVJU s Sanjo Cvitić o Home exchange-u: “Stanovanje v Ljubljani sva zamenjala za vilo z bazenom v Provansi.”

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom potovanje z otrokom