Amalfijska obala: Čudovite fotografije in uporabni nasveti fotografov Katarine Zakonjšek in Mateja Zobavnika

Danes se selimo na Amalfijsko obalo s Katarino Zakonjšek in Matejem Zobavnikom. Poročna fotografa, ki sta se nedavno odpravila raziskovat ta čudovit kos Italije, nista ostala razočarana. Amalfijska obala je znana po izjemnih razgledih, odlični hrani in nepozabni pokrajini. Slednjo lahko začutite na spodnjih fotografijah. Katarino in Mateja pa smo povprašali tudi po koristnih nasvetih, ki bodo prav prišli vsakemu, ki se bo odpravil na ta krasen konec sveta.

Preberi več

Istanbul: Top 10 stvari, ki jih tam morate doživeti

Istanbul je za marsikaterega popotnika le postojanka, kjer se ustavi zgolj na letališču. A to mesto, ki leži na dveh celinah, je resnično vredno obiska in raziskovanja.

Bizanc, Konstantinopel, Carigrad, Istanbul so imena, ki označujejo nekoč mesto osvajalcev, haremov, sultanov, cesarjev in rubinastih zakladov. Del ekipe Vandraj si je za mesto vzel slabih 5 dni, a to ne pomeni, da okusa mesta ne morete ujeti tudi v manj ali si zanj vzeti občutno več časa. Iz Ljubljane boste tja najhitreje prišli z letalom – Turkish Airlines, ugodne cene pa ista družba nudi tudi iz Zagreba. Slovenci za vstop ne potrebujemo vizuma, potrebujemo pa potni list.

Danes moderno mesto se prepleta z zgodovinskimi ostanki iz bogate preteklosti, leži na dveh celinah in sedmih gričih – kar pomeni, da boste tudi veliko hodili v hrib, zato udobna obutev ni slaba ideja. Ob prihodu v mesto si kupite še Istanbulkart (6 turških lir za prazno kartico, na katero nato nalagate denar). Z njo nato plačujete javni prevoz – metro, ladje, avtobuse …

Hrana, hrana, hrana

V Istanbulu zagotovo ne boste lačni. Kebabi, bureki, lokum, turški med in baklave vas bodo spremljali na vsakem koraku. Privoščite si tudi simit, okrogle prestam podobne kruhke, posute s sezamom, ki jih prodajajo kar na ulici in stanejo 1,75 lire, torej manj kot 30 centov! Na vsakem vogalu pečejo tudi koruzo in v jesenskem času ogromne marone, dobite pa lahko tudi školjke! Všeč vam bodo tudi pide, turške pice v obliki čolnička.

Če se boste sprehodili čez most Galata, vam bodo v oči takoj padli ribiči, ki jih je ogromno! Ribe pa hitro pristanejo na žaru. Za 12 lir boste dobili okusen sendvič v beli bageti z ribo, solato in čebulo. Poskusite še mesne kroglice kofte in kumpir – ogromen pečen krompir, ki ga prerežejo na pol, dodajo maslo in sir ter priloge po izbiri – od salame, koruze, francoske solate, oliv, zelja …

Zapomnite si tudi izraz meze. To pomeni, da boste na mizo dobili kup hladnih predjedi v sicer manjših količinah, kar je odličen način, kako poskusiti ogromno različnih jedi, a vseeno imeti prostor za vse. Na tak način strežejo tudi zajtrke! Dopoldneve torej izkoristite za kahvalti, turške zajtrke, kjer vam na mizo prav tako prinesejo manjše porcije VSEGA. Poskusite še čorbe, turške raviole in gözleme – neke vrste polnjeno palačinko oz tortiljo. Seveda pa vsega skupaj ne pozabite poplakniti s turškim ali jabolčnim čajem! Dober tek!

Skok v Azijo

Le kdaj boste naslednjič lahko rekli, da ste bili v enem oddihu tako v Evropi kot Aziji? Istanbul je mesto, ki leži na dveh celinah. Evropo in Azijo loči naravna morska ožina imenovana Bospor. Med sprehajanjem ob obali vas bodo ponudniki križarjenj vabili na ture, a mesto lahko prek vode vidite tudi precej ugodneje. Za 3 turške lire (0.50 evra)! Kako? Skočite na ladjico, ki je del javnega prevoza in jo lahko plačate z Istanbulkart. Predlagamo, da se s pomola Eminönü zapeljete do Kadıköya, pisanega dela, kjer lahko dobro jeste in nakupujete. Na Azijsko stran greste lahko tudi prek mostu Bosphorus, kjer ujamete avtobus ali taksi. Lahko skočite tudi na marmaray, podzemno železnico, ki prečka Bospor pod morsko gladino.

Mošeje

Ne glede na to, s katerega konca boste gledali na mesto, povsod boste videli silhuete čudovitih mošej, ki se bohotijo s sosednjih gričev mesta in silijo v nebo. V okrožju Sultanahmet ne spreglejte dveh, ki sta najbolj slavni. Prva je Modra džamija iz 17. stoletja. Vanjo lahko vstopite brezplačno, a zakriti. Če nimate svoje naglavne rute (ženske), vam jo posodijo na vratih. Poleg nje najdete še cerkev Sv. Modrosti – Hagia Sofia, ki je bila v preteklosti dolgo največja cerkev krščanskega sveta, kasneje spremenjena v mošejo, danes pa je tu muzej.

Čudovito kuliso za fotografije boste ujeli pri mošeji Ortaköy, saj se vam v ozadju bohoti še most Bosphorus oziroma most 15 July Martyrs, ki se ponoči obarva v čudovite rdeče luči in je med najdaljšimi na svetu.

Do Taksima

Za trg Taksim in park Gezi ste zagotovo že slišali pri poročilih. Tu se namreč zbirajo protestniki, ki zavračajo ideje turškega predsednika Erdoğana. A brez skrbi, vse ostale dni je Taksim povsem običajen mestni trg.

Od Taksima se sprehodite po ulici Istiklal, po kateri se dnevno sprehodi toliko ljudi, kolikor nas domuje v Sloveniji. Peš cono izjemoma prevozi prikupen rdeč tramvaj. Tu boste ujeli kup trgovin, ulično hrano in opazovali mešanico lokalcev in turistov. Ko pridete do konca ulice pa vas čaka že stolp Galata, ki ga poglejmo v naslednji točki. 

Stolp Galata 

Enega najlepših razgledov nad mesto boste ujeli prav s stolpa Galata. Brez skrbi, do vrha vozi dvigalo. Vstopnina: 35 lir.

Cisterna bazilika

Nekoč je bila to največja vodna cisterna v mestu, s svojimi 336 marmornimi stebri pa je še danes mogočna podzemna konstrukcija, ki je vredna obiska. Visoke ionske in korintske stebre boste opazovali v pridušeni svetlobi, na koncu pa vas čaka tudi glava mitološkega bitja Meduze. Vstopnina: 20 lir.

Palače 

Mogočnih zgradb v Istanbulu res ne manjka. Skočite lahko do palače Topkapi z bogatimi zbirkami porcelana, orožja in zakladnico draguljev. Ogleda vredna je tudi palača Dolmabahçe v okrožju Beşiktaş, le streljaj od slavnega stadiona in s pogledom na morje ter azijsko stran mesta.

Po nakupih

V mestu je kup velikih šoping centrov in outletov, a če si za nakupe ne nameravate vzeti celega popoldneva, lahko to opravite kar spotoma. Trgovine vas bodo obdajale povsod po mestu, zato ni bojazni, da vam šoping uide. Za posebno izkušnjo pa predlagamo, da se podate tudi na njihove tržnice.

Ena najbolj slavnih je zagotovo Grand bazar, velika pokrita tržnica, kjer se vam bo zmešalo od možnosti in prepredenih uličic z vsem mogočim. Tu seveda ne pozabite spoštljivo a vztrajno barantati! Priporočamo tudi obisk Egipčanskega bazarja, kjer bo zadišalo po začimbah, prodajajo pa tudi ostale stvari.

Sončni zahod s terase z razgledom

Glede na to, da mesto leži na gričkih, ni težko najti kotička, od koder se vam bo odprl lep razgled nad mesto. Predlagamo, da si privoščite večerjo v kakšni od restavracij, ki ima teraso na strehi (teh res ni malo!) in uživate v čudovitem razgledu – namig, sončni zahodi v Istanbulu imajo prav poseben čar!

Hamam

Nenazadnje ste na dopustu, od hoje po tem mogočnem mestu pa vas verjetno boli že celo telo. Privoščite si turško kopel! Nekateri hamami so namenjeni zgolj moškim, drugi so le za ženske, nekaj pa jih je tudi takšnih, kjer se lahko razvajata oba. Masaža in piling sta vedno dobra ideja!

FOTO: Maja Fister

NUJNO BRANJE:

Vandraj insider: Istanbul skozi oči Slovenke, zaljubljene v Turka in Turčijo

Kapadokija: (k)raj v Turčiji, ki vas bo očaral

Egipt skozi oči Ljubljančanke, ki je tam živela tri leta

Anamaria Bagarić je za Vandraj obujala spomine na življenje v Egiptu. Na nore dogodivščine, kulturne šoke in lepote kraja, ki ga prehitro posplošimo na nekaj piramid, peska in kamel. To je Egipt skozi njene oči.

***

Moje prve tri misli ob odhodu v Egipt: piramide, faraonski templji in reka Nil. Izkustvo vseh treh je nepozabno, vendar Egipt ponudi mnogo več. Od ljudi in smešnih sadežev do komičnih pripetljajev pri sporazumevanju in kulturnih razlikah. Opisujem šopek egipčanskih krajev, ki so si tako drugačni, da človek ne more vrjeti, da je v isti državi. To so Kairo, Sinajski polotok s koralnimi grebeni Rdečega morja ter dve južni mesti, preplavljeni z zgodovinskimi ostanki, Luxor in Aswan.

Takoj, ko se ob prihodu na letališče v Kairu prebiješ skozi vstopne protokole in vdihneš zrak, začutiš, kje si. Občutek je tak, kot da z vsakim dihom vase potegneš košček puščave. Poetsko, ampak resnično – pesek se čuti v zraku. Prvo doživetje hektičnega prometa, prva vožnja čez Nil, ki traja in traja. Pa luči in neskončni reklamni napisi, sprehajalci na avtocesti in prvi vpogled v velikost tega velemesta.

“Ali si bila cela zakrita?”

To je eno izmed prvih vprašanj, ki sem jih deležna, ko povem, da sem delček svojega življenja preživela v Kairu. Kulturne razlike so tiste, ki so ob potovanjih zares zanimive, in zdi se mi pravilno, da se tistim, ki veljajo v kraju, ki ga obiskujemo, prilagodimo. Od tujcev nihče ničesar ne zahteva – tudi mladih Egipčank, ki se ne zakrivajo, je v resnici kar veliko. Smo pa postavljeni pred dejstvo, da smo na ulici opazni že tako ali tako, če se oblečemo po naši poletni modi pa iz množice izstopamo tako zelo, kot bi nase vrgli žaromete. Tako se naključnim vzklikom in neodobravajočim pogledom ne moremo izogniti, nikakor pa tega nihče ne prepoveduje.

Na vedno prepolnem mestnem metroju, v kupeju za ženske, so mi med vožnjo kavbojke zlezle malo prenizko, kot bi si to želele lokalne ženske. Pa je gospa sopotnica mirno pristopila k meni, mi jih potegnila navzgor, da so bile po njenih standardih. Nato se mi je nasmehnila, kot da mi je ravnokar naredila neskončno uslugo.

Takšnih interakcij je v Egiptu mnogo, med znanci in neznanci. Vsak nakup, ki ga opraviš, je pospremljen z “Amla eih, kolo tamam? (Kako si, je vse vredu?)” in prav velikokrat na dan tujec iz ceste zasliši vzklik “WELCOME TO EGYPT” ali pa mimoidočim odgovori na vprašanja od kod prihaja in kako mu je ime. Prvi osebni zaimek se v arabščini izgovori ANA, in ob mojem imenu je ob poiskusih pogovora nastajala popolna zmeda – na vprašanje “Kako ti je ime?” sem odgovorila z mojim imenom, Anamaria (ana Maria – sem Maria), v odgovor pa sem konstantno dobivala Hello Maria.

Po mestu najdemo ogromno turističnih znamenitosti, čudovitih mošej (v katere vstopimo s pokrivalom in brez čevljev!). Pa muzej Egipčanske zgodovine, kjer se poleg mnogotere zanimivosti nahaja tudi grobnica Tutenkamna. Tu je še stari Kairo, poln čudovite koptične arhitekture. In tržnice, z vsem, kar rabiš in vsem, česar ne rabiš, in seveda, piramide.

Skrivni kotički, kjer točijo pivo in se kulturne razlike povsem zabrišejo

Poleg teh znamenitosti obiskovalec doživi tudi veliko drugačnih prigod, kot naprimer prečkanje ceste, na katerih je zabrisana meja med tro in pet pasovnicami. Pešec mora vijugati med premikajočimi se avtomobili, motorji, osli s kočijami in tuk-tuki. Ena izmed ljubših večernih destinacij lokalnih prebivalcev pa je kar avtocesta. Natančneje eden izmed mostov, ki prečka Nil, in v večernih urah, ko se sonce skrije, ponudi vsaj malo vetriča. Tam na odstavnem pasu parkirajo avtomobile, se posedejo na plastične stole, kadijo šišo in pijejo čaj.

V Egiptu se piva ne pije javno na ulici, obstajajo pa zato bari, katerih okna so polepljena s časopisnim papirjem in ti ob vstopu dajo občutek, da si stopil v preteklost, kjer strežejo izključno samo – pivo. Eden izmed najbolj popularnih se imenuje Horeya (svoboda). Nahaja se v neposredni bljižini Trga Tahrir, glavnega trga v strogem centru mesta. Razdeljen je na dva dela, na levi strani je lokal, kot vsak drugi, z na stežaj odprtimi velikimi okni, ki gledajo na ulico. Na desni, kjer je vedno gneča, pa so okna zaprta, in ko sedeš za mizo, ti natakar že nosi pivo. Drugo pijačo na tej strani redko zasledimo. Tam se zabrišejo tudi kulturne razlike in mladi in stari, Egipčani in turisti, vsi komunicirajo brez razlikovanja.

SINAJ: Sharm El Sheikh, Dahab, Nuweiba

Sinajski polotok je nekaj popolnoma drugačnega. V Sharm El Sheiku lahko najdete hotele velikih imen in all-inclusive pakete, Dahab je hipijevsko mesto, z manj hoteli in več Bed and breakfast apartmaji, barčki, ki strežejo čaj in šiše eden zraven drugega po celotni obali, in nepozabne zabave.

Mene pa je odneslo še malo južneje proti Nuweibi, kjer bambusovo hišico do morja in koral loči le nekaj metrov peščene plaže. Nastanitve v tem delu polotoka večinoma vodijo beduini, vedno v belem, vedno z ruto na glavi in vedno z sladkim čajem v rokah. Tudi beduinske ženske so pokrite, vendar tu so vsa pravila zabrisana. Podnevi obstajajo vsa splošna morska opravila, nastavljanje soncu, tekanje po peščenih plažah, kopanjem v toplem morju podkrepljena pa so z možnostjo snorklanja in potapljanja po čudovitih koralnih grebenih.

Aswan, kjer se Nil pokaže v svoji slavi in imajo hišne krokodile

Reko Nil sem občudovala vse od zelene delte na severu do skrajnega juga Egipta, mesta Aswan, kjer se Nil pokaže v vsej svoji slavi. Kristalno čista voda, ki vodi mimo zelenih otočkov, ki spominjajo na oaze, mnogoterih malih in velikih templjev in puščave. Tukaj ponovno lahko izbiramo med otoki, na katerih stojijo hoteli s prestižnimi imeni, ali pa se nastanimo pri domačinih – Nubijcih – v barvastih hišicah in občasnim hišnim krokodilom.

Ker se v Egiptu vse da in mi je resnično godila tišina, za oddih od nikoli tihega Kaira, sem v Aswanu noči preživljala na fellucci – ladjici – in za dobro jutro odplula do znamenitosti in nato kosila.

Luxor je večje mesto, polno kočij, taksijev in hotelov, kot pomanjšan Kairo, kjer se obiskovalec naužije veličastnih templev in grobnic. Karnak in Luksor kot največja templja ter mnogo drugih na zahodnem bregu ponudijo vpogled v svet, ki je težko predstavljiv. Mešajo se mesto, zelene oaze in puščavnata področja posuta z mnogimi templji, katerih mogočnost je resnično težko opisljiva z besedami.

Nazaj v slovensko naravo

Po treh letih življenja v Kairu mi je priložnosti za raziskovanje ostalo še ogromno, vendar sem si zaželela preprostih domačih stvari, zelene narave in malček počasnejšega življenjskega tempa. Velemesta, kot je Kairo, ponudijo ogromno raznovrstnih stvari ob vsaki možni uri. In čeprav obstaja mnogo kotičkov, kjer se lahko napolniš in v tišini sprostiš, le redko čas ponudi to opcijo. Vsekakor je celoten Egipt kot muzej, ki se ga ne naveličaš kar tako.

Anamaria Bagarić

Foto: osebni arhiv avtorice

PREBERITE ŠE:

Egipt: Arheologi so odkrili 35 mumij

Roadtrip: MINI potep na Obalo v družbi znanih Slovenk in osmih jeklenih zapeljivcev

Katera je najboljša pot iz prestolnice do Obale? Takšna, ki jo preživite v dobri družbi, z najljubšo poletno glasbeno playlisto, v ravno prav ohlajenem avtomobilu, ki se poslušno odziva na vaše ukaze, prijetno zaprede, ko ga poženete proti cilju in za nameček še obrača poglede. Sploh, če jih je v vrsti v vseh barvnih lestvicah in aktualnih modelih kar osem!

MINI potep z Almo M. Kochavy in Niko Ambrožič Urbas

Ekipa Vandraj se je do morja tokrat podala prav tako, s kultnimi jeklenimi člani družine MINI in v prijetni družbi. V naši floti vozil znamke MINI so kraljevali aktualni modeli znamke, prenovljeni trovratni in petvratni MINI Cooper, pa Cabrio, Clubman in Countryman, pod pokrovom motorja pa so bili prav vsi športne različice S, kar smo s pridom izkoriščali. Na potepu sta se nam pridružili tudi MINI ambasadorka Alma M. Kochavy, soustanoviteljica Odprte kuhne in Nika Ambrožič Urbas, modna oblikovalka in žirantka v oddaji Zvezde plešejo, ki sta se izkazali za nadvse zabavni sopotnici, na pot pa se je z nami podal tudi nov skrbnik urbanih malčkov, MINI brand manager za slovenski trg – Uroš Dolenc in še šopek do ušes nasmejanih voznic ter manjšina voznikov.

2 uri do morja z MINI-jem?!

Poletna sezona se bliža, nepopisne gneče na primorski avtocesti ob koncih tedna prav tako, zato smo svoj morski roadtrip prestavili kar na sredino tedna, pot iz Ljubljane do Kopra pa preizkušali delno po avtocesti in delno mimo nje. Pa ne zato, ker bi se bali zastojev. Cilj v takšnih avtomobilih pravzaprav niti ni najbolj pomemben del potepa, pravi užitek je v resnici pot do njega. Zato nima smisla, da bi jo krajšali. Prej bi si želeli, da se nikdar ne konča.

Po prvem šarmiranju po ulicah Ljubljane in uvodnih pospeških na avtocesti smo z nje zavili že na Vrhniki, izvedli prvo menjavo avtomobilov in že zarohneli prek Kačjih rid, ovinkih, kjer se lahko resnično prepustite vožnji. Toliko bolj, če je flota opremljena z radijskimi postajami, prek katere prvo vozilo opozori na morebitne bližajoče se motoriste, na katere moramo biti v tem delu leta še posebej pozorni. Avtomobile smo vozniki med seboj še enkrat zamenjali v Postojni in na Črnem Kalu, med postanki posneli desetine selfiejev, vozniki cabria so si popravili razmršene pričeske in pot smo že nadaljevali proti morju. Po dveh urah norega roadtripa smo prispeli do Kopra, pogosto spregledanega obalnega mesta, ki ponuja veliko več kot le pristanišče in krožišča, kjer se tudi Ljubljančani prepogosto izgubijo. Priznamo.

Več o tem, kaj imenitnega še lahko počnete v Kopru, preberite TUKAJ.

Mi smo se zapeljali pod koprskimi palmami, parkirali ob pristanišču, se oglasili v MINI Cubu, kjer si lahko ogledate vintage model legendarnega malčka, ki je danes precej odrasel in preverite, kaj novega ustvarjajo. In kam na kosilo? V Kopru se je pred kratkim tik ob morju odprla nova restavracija Savor, ki je kulinarično letvico postavila precej visoko. Okrepčali smo se potovanju primerno, vsrkali morske sončne žarke in vonj soli, prisluhnili krikom galebov in se vrnili k zvoku, ki nam je še ljubši – ogretim motorjem naših konjičkov, ki so nas v slogu pripeljali nazaj v kotlino. Do prihodnjič!

Foto: Žiga Intihar

 

PREBERITE ŠE:

KOPER: Na Odprto kuhno, razgled z zvonika in sončni zahod

 

Visoka Štajerska: Biser, ki čaka, da ga odkrijete

Čeprav poleti večina za dopust izbere poležavanje na plaži in hlajenje v morju, je čedalje več tudi tistih, ki stavijo na oddih daleč od natrpanih plaž in dopust raje preživijo v objemu gozdov. Visoka Štajerska pri naših severnih sosedih takšne želje več kot zadovolji.

Če v čem, potem Slovenija sosednjo Avstrijo prekaša v deležu gozda na celotni površini ozemlja, saj gozdovi zavzemajo več kot 55 odstotkov površine države, v Avstriji pa okoli 48 odstotkov. A obstaja regija, ki se pohvali s kar 80-odstotnim deležem gozdnatih površin, to je Visoka Štajerska (Hochsteiermark), kjer v turizmu stavijo ravno na neokrnjeno gozdnato naravo ter seveda s tem povezane (športne) aktivnosti.

Visoko Štajersko, ki se razprostira od Semmeringa do pogorja Hochschwab in vse prek masiva Eisenerzer Alpen, zaznamujejo gorata pokrajina, turkizne vode in – kot rečeno – obsežni gozdovi. Pokrajina ponuja neskončno možnosti za športne in adrenalinske aktivnosti.

Že ko se po avtocesti zapeljete zunaj Gradca, pogled naokoli hitro razkrije, da so zeleni gozdovi tu res doma. Visoka Štajerska, severovzhodni del avstrijske pokrajine Štajerska, se namreč začne že kakšnih 20 minut ven iz Gradca, od prestolnice Dunaj pa je oddaljena le približno uro vožnje. Prav Visoki Štajerski se na Dunaju lahko zahvalijo, da imajo izredno kakovostno in čisto pitno vodo, ki do njih priteče iz izvira Kläfferquelle. Poleg tega, da iz omenjenega izvira preskrbujejo ves Dunaj, sveža izvirska pitna voda teče še iz približno polovice vseh pip v Gradcu.

Vse poti ne vodijo v Rim

Približno 600.000 romarjev na leto obišče tamkajšnjo svetovno znano katedralo.

Ne tako množičen, a vseeno vse večji je tudi obisk gore Mariazeller Bürgeralpe. Nanjo se lahko iz središča mesta povzpnete tudi s kabinsko žičnico, ki vas popelje skoraj 1300 metrov nad morsko gladino.

Gora sama po sebi ne bi bila prav nič posebnega, če ne bi tam ob umetnem jezeru uredili čudovitega otroškega parka in sprehoda skozi zgodovino lesarstva na tem območju. Gre za pustolovski park, ki je pravzaprav poučno urejen muzej lesarstva na prostem, kjer so z maketami upodobili delo gozdarjev nekoč, ko še ni bilo težke mehanizacije. Predvsem je zanimiv prikaz transporta lesa, kar je le še dokaz več, da je ne le les, ampak tudi voda tu že od nekdaj izrednega pomena.

Na gori Mariazeller Bürgeralpe je poleg otroškega parka Biberwasser na voljo še polno pustolovščin in dogodivščin.

Ob umetnem jezeru je zelo živahno, prvič zaradi že omenjenega otroškega vodnega parka Biberwasser, tisti starejši adrenalina željni pa se lahko preizkusijo tudi v wakeboardingu, smučanju na vodi – prek jezera so namreč napeljali žico oziroma vlečnico – in stoječem veslanju, supanju po domače. Gre za najviše ležeči wakepark v Evropi.

To je tudi edini način, da se namočite v sicer hladni vodi, saj je kopanje v jezeru prepovedano. Razlog je preprost, želijo ga namreč ohraniti neoporečno čistega. Sicer pa jezera prvotno niso zgradili za potrebe poletne turistične sezone, temveč zaradi umetnega zasneževanja tamkajšnjega smučišča. To je sicer majhno, premore le 11 kilometrov prog, a izredno priljubljeno za družinsko smučanje, ko se kateri od članov šele uči veščin vijuganja po belih strminah.

Ulice Mariazella.

Čeprav je Mariazell bolj ali manj umirjeno turistično središče, je na omenjeni gori poleti večkrat zelo hrupno in živahno. Enkrat ali dvakrat na teden imajo namreč koncerte, posebnost pa je, da nastopajoči igrajo na odrskem splavu sredi jezera, medtem ko jim obiskovalci prisluhnejo z obale.

Tudi na gori Mariazeller Bürgeralpe se vse bolj posvečajo gorskokolesarskemu turizmu oziroma spustu po urejenih poteh. Kot se za območje, ki zelo skrbi za dobro počutje najmlajših obiskovalcev, spodobi, tu ne boste našli le težkih in srednje zahtevnih spustaških (downhill) prog, ampak tudi do družin prijazen Family-trail in Bike4Kids Park.

Ko narava sreča kulturo

Ste si kdaj želeli ustvariti svoj lastni stekleni izdelek? Verjetno so le izjemno redki pomislili, da je to sploh mogoče. Pa je. V steklarni Kaiserhof v kraju Neuberg an der Mürz. Mala zasebna steklarna, nameščena v samostanskih prostorih, omogoča ogled proizvodnje izdelkov iz stekla (mnogi med njimi so prav umetniški), a mojster pihalnik za steklo brez zadržkov odstopi tudi obiskovalcem. Morda tudi zato, da se vsaj za hip umakne od peklensko vroče peči. Greje namreč na kar tisoč dvesto stopinjah Celzija, ugasnejo pa je nikoli. Ko ne obratuje, temperaturo le nekoliko znižajo. Morda se sliši potratno, a ne ugašajo je ravno iz varčevalnih razlogov. Ker največ plina porabijo prav za segrevanje peči na primerno temperaturo, bi bili stalno ugašanje in segrevanje predragi.

Tudi obiskovalci steklarne Kaiserhof se lahko preizkusijo v spretnosti napihovanja steklenih izdelkov.

Samostan, ki so ga ustanovili leta 1327, ni svojevrsten le zaradi omenjene butične steklarne, ampak je posebno mesto v kulturnozgodovinskih knjigah dobil tudi zaradi župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja.

Cerkev so začeli graditi leta 1330 in končali šele 1496 pod vodstvom cesarja Friderika III. Največja posebnost je njeno ostrešje, saj so porabili več kot 1100 kubičnih metrov macesnovega lesa. To je največje in najpomembnejše ostrešje v nemško govorečem prostoru. Triladijska cerkev očara s svetlobo v notranjosti. Po cistercijanskem pravilu je na mestu stolpa še strešni stolpič. Visoki ozki snopasti sklopi držijo križno-rebrasti obok, ki okrašen z rožami spominja na raj.

A na raj pravzaprav spominja vsa Visoka Štajerska. To območje še vedno velja za precej skrivnostno, saj kljub vse večjemu razvoju turizma ohranja pristnost neokrnjene narave. Ko temu dodamo še prijetne kraje in mesteca, pester kulturnozgodovinski pečat, neskončne možnosti za avanture in oddih ter začinimo s kulinaričnimi dobrotami, je Visoka Štajerska res biser, vreden obiska. No, ko smo že omenili kulinariko. Če se boste mudili v kraju Neuberg an der Mürz, je obvezna postaja restavracija Holzer. Zakaj je ponavadi zasedena do zadnjega kotička, boste spoznali takoj, ko boste z njihovimi (lokalnimi) jedmi začeli razvajati brbončice.

Največ gamsov v Evropi

Ko smo že pri presežnikih Visoke Štajerske, ne gre brez rednih prebivalcev hribov in gora, gamsov. Območje Hochschwab je namreč najbolj bogato z gamsi v vsej Evropi. Z 2277 metri nadmorske višine je to najvišja gora Visoke Štajerske, a ni znana le po spretnih štirinožnih plezalcih, ampak predvsem po pohodništvu in namestitvah pri divjačinskih gostilničarjih. Ti vam postrežejo z divjačinskimi specialitetami iz gozda in s travnika. Okoli Poguscha, skozi katerega vodi stara prelazna cesta, ki poteka med krajem Mürz in dolino Stübingtal, pa domuje štajerska romantika. Več kot 30 restavracij, hotelov in penzionov se je zapisalo tovrstnemu slogu gostoljubja.

Besedilo: Mitja Felc
Fotografije: Mitja Felc, Thinkstock

Deskanje v Gani

Ta zahodnoafriška država se ponaša z dobrimi valovi in neokrnjenimi plažami, manjka pa ji turistična infrastruktura.

Brett Davies je korakal gor in dol po peščeni plaži Kokrobite in usmerjal deskarje, ki so prišli iz 20 držav na njegovo mednarodno tekmovanje v deskanju na valovih. Na plaži so se igrali otroci, rastafarijanci so prodajali pisane majice. Dvainštiridesetletni Davies si prizadeva privabiti deskarje v to zahodnoafriško državo, s čimer bi pomagal slabo razvitemu turističnemu sektorju. Britanec vodi deskarsko šolo na plaži Kokrobite, okoli 30 kilometrov od prestolnice Akra, in je eden najbolj zaslužnih za razvoj turizma v Busui blizu meje s Slonokoščeno obalo. »Najboljša stvar pri srfanju v Gani so valovi, ki so primerni tako za začetnike kakor za naprednejše deskarje,« je povedal novinarjem francoske tiskovne agencije AFP.

Na njegovem nedavnem tekmovanju se je iz zvočnikov razlegal reggae, medtem ko si je 19-letni Emmanuel Ansah pred očmi sodnikov prizadeval najti čim lepšo linijo po valovih. Mladenič iz Busue je začel deskati pred petimi leti: svoje prvo doživetje na deski je opisal kot spoznavanje novega dekleta. »Tako srečen sem bil.« Zdaj si srčno želi, da bi Gana postala deskarska destinacija in da bi tudi sam zastopal svojo domovino na tekmovanjih po svetu.

Mednarodnega deskarskega tekmovanja so se udeležili deskarji iz 20 držav. Foto AFP

Velik turistični potencial

Po podatkih Svetovne banke je Gano leta 2015 obiskalo 897.000 tujih turistov. Za primerjavo: Kenijo jih je obiskalo 1,1 milijona, Republiko Južno Afriko pa skoraj devet milijonov. A po ocenah Svetovnega turističnega in potovalnega sveta (WTTC) bi lahko Gano že letos obiskalo 1,3 milijona tujih turistov, do leta 2027 pa že več kot dva milijona. Turizem se v zadnjih letih le razvija in predstavlja tri odstotke bruto domačega proizvoda Gane. Tuje goste privabljajo predvsem naravne znamenitosti, kot so slapovi in naravni parki, stare trdnjave, kjer so včasih trgovali s sužnji, in kulturni festivali.

Ganski deskar Emmanuel Ansah je pripravljen na tekmo. Foto AFPGana pa ima tudi 550 kilometrov obale. »Deskanje ima velik potencial,« je prepričan tamkajšnji strokovnjak za turizem Gilbert Abeiku Aggrey. »Naša obala je še neizkoriščena in zato privlačna za tiste, ki si želijo neokrnjene narave.« Z deskanjem bi v državo privabili turiste srednjega razreda, ki bi zapolnili luknjo med avanturističnimi popotniki, prostovoljci in poslovneži. »Razlika med spodnjim in zgornjim razredom je velika in pomeni velik trg,« pojasnjuje Aggrey in dodaja, da turistične agencije postavljajo previsoke cene za luksuzna potovanja v Gano. Svoje prispevajo drage letalske vozovnice in predrage namestitve. Za prenočitev v povprečnem hotelu s tremi zvezdicami v Akri je treba odšteti okoli sto dolarjev (88 evrov), poleti po zahodni Afriki pa znajo biti prav neverjetno dragi.

Mladi deskarji pozirajo s svojimi deskami na plaži Kokrobite. Foto AFP

Vladni načrti

Vodja ganske turistične organizacije Kwesi Agyemang pravi, da že imajo načrte, kako privabiti druge ciljne skupine in urediti predpise. Vlada je že leta 2012 v poročilu o razvoju turizma zapisala, da so deviške plaže na zahodu dr- žave nedotaknjene tudi zato, ker je do njih zelo težko priti, imajo pa velikanski potencial za razvoj. Nova ganska vlada, ki je na oblasti od januarja letos, velik poudarek daje razvoju turizma. V okolici Akre nameravajo za začetek na površini sto hektarov postaviti hotele, trgovine, pisarne, zabaviščne parke in igralnico. S tem bi začeli reševati težavi brezposelnosti in zunanjega dolga. Gana, ki je nekoč slovela po hitrem razvoju, ima trenutno le 3,6-odstotno gospodarsko rast, kar je precej manj kot leta 2011, ko je bila ta že 14-odstotna. Brett Davies se strinja, da se turizem ne more razvijati brez vladne pomoči, a tudi sam namerava v Gano še naprej vabiti tuje deskarje. »Pred nami so razburljivi časi. Gana bo kmalu postala prava meka za deskarje,« je prepričan.

Lepe plaže in dobri valovi bi lahko pritegnili tuje turiste. Foto AFP

Avtor: S. I.
Foto: AFP

Kronplatz: Raj ne le za smučarje, ampak tudi za kolesarje

Verjetno ga ni slovenskega navdušenca smučanja ali deskanja, ki za Kronplatz ne bi vsaj slišal, mnogi pa so se po tamkajšnjih belih strminah tudi že podili. V poletnem času smučarje zamenjajo kolesarji, saj tako gora kot regija na Južnem Tirolskem ponujata ogromno čudovitih (gorsko)kolesarskih poti.

Dolomiti so mnogim najlepša gorska veriga v Evropi, uvrščeni so tudi na seznam zaščitene naravne dediščine Unesca. Idej in čudovitih krajev za krajši ali daljši oddih je ogromno, med najprepoznavnejšimi pa je brez dvoma regija Kronplatz z istoimenskim kopastim vrhom, ki se ne uvršča ne le med vodile smučarske destinacije, ampak so kraji vse bolj priljubljeni za poletni turizem. »Kolesarski turizem je v Kronplatzu v izrazitem vzponu,« pove domačin Lukas, sicer lastnik družinskega hotela Alpinhotel Keil v majhnem kraju Olang, ki je vključen v verigo Bikehotels. Poleg plačila za članstvo v verigi mora Lukas izpolnjevati še najmanj osnovni pogoj, da ima kolesarjem prijazen hotel. Lukas pa se, če mu čas le dopušča, s kakšnimi gosti tudi poda na gorskokolesarsko turo. »To mi je v užitek. Tako imam vsaj izgovor, da lahko malo pobegnem in se mi ni treba ves čas ukvarjati s hotelirstvom,« pristavi v smehu. O slovenskih gostih pravi, da jih je včasih pozimi v hotelu tudi tja do 80 odstotkov, za njih pa je značilno, da se leta in leta vračajo na isti kraj, če so tam zadovoljni in se dobro počutijo.

Staro mestno jedro Brunecka

Italija, a prevladuje nemščina

Ko beseda nanese na območje, ki je do prve svetovne vojne spadalo pod avstrijsko oblast, Lukas pojasni, da je, čeprav zdaj že stoletje spadajo pod Italijo, prvi jezik v osnovni šoli še vedno nemški. Zato ne preseneča, da so na dvojezičnem območju po večini vsi napisi najprej v nemščini, šele nato v italijanščini. Pa tudi sicer je skoraj pogosteje slišati nemško kot italijansko besedo. Da se zadeva še malce zaplete, je ponekod zapis trojezičen, še v ladinščini; gre za različico romanskega jezika, značilno za to območje, a jo govori le še izredno majhen odstotek ljudi.

Tudi Kronplatz je, kakopak, nemška beseda in pod tem imenom regijo tudi tržijo. Plan de Corones mu rečejo po italijansko, s tem, da je corones izvorno ladinska beseda, pomeni pa »krona«.

Ob vsem tem se seveda postavi vprašanje, kako domačini sprejemajo takšno mešanico narodnosti in jezika na tem območju. Presenetljivo ni prav nobenih problemov in vse teče v popolnem sožitju, čeprav so nemško govoreči prebivalci v boju za svoje pravice pred desetletji uporabili tudi skrajne ukrepe, terorizem. A brez skrbi, to je le grenak spomin za zgodovinske učbenike.

Pestra izbira kolesarskih poti

Največ kolesarskih poti na tem območju je povezanih s tamkajšnjo najvišjo goro Kronplatz, ki se dviga 2275 metrov nad morjem. Gre pravzaprav za planoto. Nanjo z več strani tudi v poletnih dneh vozijo gondole, kar še posebej prav pride fizično ne ravno najbolje pripravljenim kolesarjem in drugim obiskovalcem planote. Velika prednost je tudi, da se s kolesom po različnih označenih poteh podate do vmesnih postaj in se od tam naprej do vrha povzpnete s kabinsko žičnico. Pohvalno je, da so poti res dobro označene, tako se tudi nedomačini dobro znajdejo, ponekod pa je na začetku celo tabla z reliefom trase – to da kolesarju najbolje vedeti, v kaj se podaja. Sicer pa je vrsta kolesarskih in pešpoti različnih težavnostnih stopenj dobro opisana v brošurah in zemljevidih, ki jih dobite ne le v turističnih pisarnah, temveč tudi v hotelih in zasebnih apartmajskih nastanitvah.

Čeprav bi med vrtenjem pedalov na Kronplatz vse kolesarje, ki sem jih srečal, lahko preštel na prste, sem bil na vrhu izredno presenečen nad njihovim številom, kar le še dokazuje, da do vrha vodi več različnih poti, predvsem pa potrjuje Lukasove besede, da je kolesarstvo prihodnost poletnega turizma.

Regija Južne Tirolske se vse bolj uveljavlja kot idealna za poletni počitniški in družinski turizem

MMM

Naokoli se lahko podate tako s cestnim ali treking kolesom, če izberete asfaltirane poti, po gozdnih pa brez primernega gorskega kolesa ne bo šlo. Vsekakor pa ni nobena trasa nedosegljiva z vse bolj priljubljenimi gorskimi e-kolesi. A na vrhu hriba bolj kot ne kraljujejo »spustaška« oziroma downhill kolesa. Kako le ne bi, če je pa spust po tamkajšnjih urejenih progah tako čudovit. Najdaljši spust, namenjen tudi začetnikom, brez težav pa ga premagate z običajnim gorskim kolesom, je dolg zavidljivih devet kilometrov! Pohvale vredno je tudi, da poskrbijo za varnost. Na vsakih sto metrov je tabla z intervencijsko telefonsko številko, tako da reševalcem, če se poškodujete, lahko natančno poveste, kje ste.

Češnja na torti Kronplatza je od leta 2015 postavljeni Messner Mountain Museum ali krajše MMM. Gre za šestega in menda zadnjega po vrsti vrhunskega plezalca Reinholda Messnerja (med drugim je prvi na svetu brez dodatnega kisika preplezal vseh 14 osemtisočakov). Estetsko je to izredno dodelan muzej, ki je umeščen na goro oziroma njeno obrobje, predstavlja pa največjo zbirko razstavnih predmetov, povezanih z gorami. A obiskovalca nekoliko preseneti predvsem njegov umetniški pridih, ne toliko vsebina. Tu se mešajo likovna in kiparska umetnost, knjižnica, plezalni pripomočki, citati, razmišljanja …

Messner Mountain Museum je izredno zanimiv že zaradi zunanjosti, preseneča pa tudi notranjost.

V naravi odkrijte in doživite otroški svet

Turistični delavci vse bolj stavijo tudi na družinske počitnice, zato vas prav posebna zabava in pustolovščina čakata v Olangu na obrobju gozda in ob tamkajšnjem potoku, kjer je pred dvema letoma na več sto metrih dolžine zrasel otroški svet (Kinderwelt oziroma Kids World of Valdaora Olang). Razdeljen je na tri dele: gozdno igrišče, vodni svet in plezališče. Če sta igrišče in plezališče bolj kot ne namenjeni razgibavanju in otroškemu odkrivanju sveta, je vodni svet tudi precej poučen, saj otroci na svojevrsten način sami spoznavajo naravne fizikalne zakonitosti črpanja in odtekanja vode. Ob vodnem parku je od letošnjega junija prav posebna atrakcija, najdaljši tobogan Južne Tirolske. A s to razliko, da je umeščen sredi gozda, ne pa, kot je za velike tobogane običajno, na kakšnem bazenskem kompleksu. Spuščanje po toboganu z mokrimi oblačili je strogo prepovedano, odsvetujejo pa tudi oblačila, narejena iz poliestra. Razlog je preprost: s takšnimi oblačili se hitrost spusta lahko nevarno poveča. Vadba in igranje na prostem pa ne razveselita le najmlajših obiskovalcev, saj se tudi kakšen starejši rad preizkusi, kako spreten je.

Še nekaj namigov, kako prijetno čas preživeti z najmlajšimi. V poletnih dneh je vsekakor obvezen obisk zunanjega bazena. Ker temperatura vode ne pade pod 25 stopinj Celzija, za namakanje zunaj ne rabi biti ravno pasje vroče. V Kron Arc Adventure Parku se malo starejši otroci lahko na obrobju gozda preizkusijo v lokostrelstvu, le nekaj korak vstran pa je Kids Fun Camp in Tubing Park. Marsikaterega otroka pa navdušuje že sprehod po čudoviti naravi.

Ne manjka niti kulturno-zgodovinskih znamenitosti, kamor brez dvoma sodi tudi največje mesto na tem območju, Bruneck, ki je predvsem pri nežnejšem spolu priljubljen tudi zaradi starega mestnega jedra z veliko trgovinami.

Pod črto, brez dvoma se v Kronplatzu najde za vsakogar nekaj.

Od otroškega sveta so bodo najmlajši težko ločili.

Članek je napisal Mitja Felc, novinar Delove rubrike Trip

Foto: Mitja Felc, Press Release

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.