Egipt skozi oči Ljubljančanke, ki je tam živela tri leta

Anamaria Bagarić je za Vandraj obujala spomine na življenje v Egiptu. Na nore dogodivščine, kulturne šoke in lepote kraja, ki ga prehitro posplošimo na nekaj piramid, peska in kamel. To je Egipt skozi njene oči.

***

Moje prve tri misli ob odhodu v Egipt: piramide, faraonski templji in reka Nil. Izkustvo vseh treh je nepozabno, vendar Egipt ponudi mnogo več. Od ljudi in smešnih sadežev do komičnih pripetljajev pri sporazumevanju in kulturnih razlikah. Opisujem šopek egipčanskih krajev, ki so si tako drugačni, da človek ne more vrjeti, da je v isti državi. To so Kairo, Sinajski polotok s koralnimi grebeni Rdečega morja ter dve južni mesti, preplavljeni z zgodovinskimi ostanki, Luxor in Aswan.

Takoj, ko se ob prihodu na letališče v Kairu prebiješ skozi vstopne protokole in vdihneš zrak, začutiš, kje si. Občutek je tak, kot da z vsakim dihom vase potegneš košček puščave. Poetsko, ampak resnično – pesek se čuti v zraku. Prvo doživetje hektičnega prometa, prva vožnja čez Nil, ki traja in traja. Pa luči in neskončni reklamni napisi, sprehajalci na avtocesti in prvi vpogled v velikost tega velemesta.

“Ali si bila cela zakrita?”

To je eno izmed prvih vprašanj, ki sem jih deležna, ko povem, da sem delček svojega življenja preživela v Kairu. Kulturne razlike so tiste, ki so ob potovanjih zares zanimive, in zdi se mi pravilno, da se tistim, ki veljajo v kraju, ki ga obiskujemo, prilagodimo. Od tujcev nihče ničesar ne zahteva – tudi mladih Egipčank, ki se ne zakrivajo, je v resnici kar veliko. Smo pa postavljeni pred dejstvo, da smo na ulici opazni že tako ali tako, če se oblečemo po naši poletni modi pa iz množice izstopamo tako zelo, kot bi nase vrgli žaromete. Tako se naključnim vzklikom in neodobravajočim pogledom ne moremo izogniti, nikakor pa tega nihče ne prepoveduje.

Na vedno prepolnem mestnem metroju, v kupeju za ženske, so mi med vožnjo kavbojke zlezle malo prenizko, kot bi si to želele lokalne ženske. Pa je gospa sopotnica mirno pristopila k meni, mi jih potegnila navzgor, da so bile po njenih standardih. Nato se mi je nasmehnila, kot da mi je ravnokar naredila neskončno uslugo.

Takšnih interakcij je v Egiptu mnogo, med znanci in neznanci. Vsak nakup, ki ga opraviš, je pospremljen z “Amla eih, kolo tamam? (Kako si, je vse vredu?)” in prav velikokrat na dan tujec iz ceste zasliši vzklik “WELCOME TO EGYPT” ali pa mimoidočim odgovori na vprašanja od kod prihaja in kako mu je ime. Prvi osebni zaimek se v arabščini izgovori ANA, in ob mojem imenu je ob poiskusih pogovora nastajala popolna zmeda – na vprašanje “Kako ti je ime?” sem odgovorila z mojim imenom, Anamaria (ana Maria – sem Maria), v odgovor pa sem konstantno dobivala Hello Maria.

Po mestu najdemo ogromno turističnih znamenitosti, čudovitih mošej (v katere vstopimo s pokrivalom in brez čevljev!). Pa muzej Egipčanske zgodovine, kjer se poleg mnogotere zanimivosti nahaja tudi grobnica Tutenkamna. Tu je še stari Kairo, poln čudovite koptične arhitekture. In tržnice, z vsem, kar rabiš in vsem, česar ne rabiš, in seveda, piramide.

Skrivni kotički, kjer točijo pivo in se kulturne razlike povsem zabrišejo

Poleg teh znamenitosti obiskovalec doživi tudi veliko drugačnih prigod, kot naprimer prečkanje ceste, na katerih je zabrisana meja med tro in pet pasovnicami. Pešec mora vijugati med premikajočimi se avtomobili, motorji, osli s kočijami in tuk-tuki. Ena izmed ljubših večernih destinacij lokalnih prebivalcev pa je kar avtocesta. Natančneje eden izmed mostov, ki prečka Nil, in v večernih urah, ko se sonce skrije, ponudi vsaj malo vetriča. Tam na odstavnem pasu parkirajo avtomobile, se posedejo na plastične stole, kadijo šišo in pijejo čaj.

V Egiptu se piva ne pije javno na ulici, obstajajo pa zato bari, katerih okna so polepljena s časopisnim papirjem in ti ob vstopu dajo občutek, da si stopil v preteklost, kjer strežejo izključno samo – pivo. Eden izmed najbolj popularnih se imenuje Horeya (svoboda). Nahaja se v neposredni bljižini Trga Tahrir, glavnega trga v strogem centru mesta. Razdeljen je na dva dela, na levi strani je lokal, kot vsak drugi, z na stežaj odprtimi velikimi okni, ki gledajo na ulico. Na desni, kjer je vedno gneča, pa so okna zaprta, in ko sedeš za mizo, ti natakar že nosi pivo. Drugo pijačo na tej strani redko zasledimo. Tam se zabrišejo tudi kulturne razlike in mladi in stari, Egipčani in turisti, vsi komunicirajo brez razlikovanja.

SINAJ: Sharm El Sheikh, Dahab, Nuweiba

Sinajski polotok je nekaj popolnoma drugačnega. V Sharm El Sheiku lahko najdete hotele velikih imen in all-inclusive pakete, Dahab je hipijevsko mesto, z manj hoteli in več Bed and breakfast apartmaji, barčki, ki strežejo čaj in šiše eden zraven drugega po celotni obali, in nepozabne zabave.

Mene pa je odneslo še malo južneje proti Nuweibi, kjer bambusovo hišico do morja in koral loči le nekaj metrov peščene plaže. Nastanitve v tem delu polotoka večinoma vodijo beduini, vedno v belem, vedno z ruto na glavi in vedno z sladkim čajem v rokah. Tudi beduinske ženske so pokrite, vendar tu so vsa pravila zabrisana. Podnevi obstajajo vsa splošna morska opravila, nastavljanje soncu, tekanje po peščenih plažah, kopanjem v toplem morju podkrepljena pa so z možnostjo snorklanja in potapljanja po čudovitih koralnih grebenih.

Aswan, kjer se Nil pokaže v svoji slavi in imajo hišne krokodile

Reko Nil sem občudovala vse od zelene delte na severu do skrajnega juga Egipta, mesta Aswan, kjer se Nil pokaže v vsej svoji slavi. Kristalno čista voda, ki vodi mimo zelenih otočkov, ki spominjajo na oaze, mnogoterih malih in velikih templjev in puščave. Tukaj ponovno lahko izbiramo med otoki, na katerih stojijo hoteli s prestižnimi imeni, ali pa se nastanimo pri domačinih – Nubijcih – v barvastih hišicah in občasnim hišnim krokodilom.

Ker se v Egiptu vse da in mi je resnično godila tišina, za oddih od nikoli tihega Kaira, sem v Aswanu noči preživljala na fellucci – ladjici – in za dobro jutro odplula do znamenitosti in nato kosila.

Luxor je večje mesto, polno kočij, taksijev in hotelov, kot pomanjšan Kairo, kjer se obiskovalec naužije veličastnih templev in grobnic. Karnak in Luksor kot največja templja ter mnogo drugih na zahodnem bregu ponudijo vpogled v svet, ki je težko predstavljiv. Mešajo se mesto, zelene oaze in puščavnata področja posuta z mnogimi templji, katerih mogočnost je resnično težko opisljiva z besedami.

Nazaj v slovensko naravo

Po treh letih življenja v Kairu mi je priložnosti za raziskovanje ostalo še ogromno, vendar sem si zaželela preprostih domačih stvari, zelene narave in malček počasnejšega življenjskega tempa. Velemesta, kot je Kairo, ponudijo ogromno raznovrstnih stvari ob vsaki možni uri. In čeprav obstaja mnogo kotičkov, kjer se lahko napolniš in v tišini sprostiš, le redko čas ponudi to opcijo. Vsekakor je celoten Egipt kot muzej, ki se ga ne naveličaš kar tako.

Anamaria Bagarić

Foto: osebni arhiv avtorice

PREBERITE ŠE:

Egipt: Arheologi so odkrili 35 mumij

Roadtrip: MINI potep na Obalo v družbi znanih Slovenk in osmih jeklenih zapeljivcev

Katera je najboljša pot iz prestolnice do Obale? Takšna, ki jo preživite v dobri družbi, z najljubšo poletno glasbeno playlisto, v ravno prav ohlajenem avtomobilu, ki se poslušno odziva na vaše ukaze, prijetno zaprede, ko ga poženete proti cilju in za nameček še obrača poglede. Sploh, če jih je v vrsti v vseh barvnih lestvicah in aktualnih modelih kar osem!

MINI potep z Almo M. Kochavy in Niko Ambrožič Urbas

Ekipa Vandraj se je do morja tokrat podala prav tako, s kultnimi jeklenimi člani družine MINI in v prijetni družbi. V naši floti vozil znamke MINI so kraljevali aktualni modeli znamke, prenovljeni trovratni in petvratni MINI Cooper, pa Cabrio, Clubman in Countryman, pod pokrovom motorja pa so bili prav vsi športne različice S, kar smo s pridom izkoriščali. Na potepu sta se nam pridružili tudi MINI ambasadorka Alma M. Kochavy, soustanoviteljica Odprte kuhne in Nika Ambrožič Urbas, modna oblikovalka in žirantka v oddaji Zvezde plešejo, ki sta se izkazali za nadvse zabavni sopotnici, na pot pa se je z nami podal tudi nov skrbnik urbanih malčkov, MINI brand manager za slovenski trg – Uroš Dolenc in še šopek do ušes nasmejanih voznic ter manjšina voznikov.

2 uri do morja z MINI-jem?!

Poletna sezona se bliža, nepopisne gneče na primorski avtocesti ob koncih tedna prav tako, zato smo svoj morski roadtrip prestavili kar na sredino tedna, pot iz Ljubljane do Kopra pa preizkušali delno po avtocesti in delno mimo nje. Pa ne zato, ker bi se bali zastojev. Cilj v takšnih avtomobilih pravzaprav niti ni najbolj pomemben del potepa, pravi užitek je v resnici pot do njega. Zato nima smisla, da bi jo krajšali. Prej bi si želeli, da se nikdar ne konča.

Po prvem šarmiranju po ulicah Ljubljane in uvodnih pospeških na avtocesti smo z nje zavili že na Vrhniki, izvedli prvo menjavo avtomobilov in že zarohneli prek Kačjih rid, ovinkih, kjer se lahko resnično prepustite vožnji. Toliko bolj, če je flota opremljena z radijskimi postajami, prek katere prvo vozilo opozori na morebitne bližajoče se motoriste, na katere moramo biti v tem delu leta še posebej pozorni. Avtomobile smo vozniki med seboj še enkrat zamenjali v Postojni in na Črnem Kalu, med postanki posneli desetine selfiejev, vozniki cabria so si popravili razmršene pričeske in pot smo že nadaljevali proti morju. Po dveh urah norega roadtripa smo prispeli do Kopra, pogosto spregledanega obalnega mesta, ki ponuja veliko več kot le pristanišče in krožišča, kjer se tudi Ljubljančani prepogosto izgubijo. Priznamo.

Več o tem, kaj imenitnega še lahko počnete v Kopru, preberite TUKAJ.

Mi smo se zapeljali pod koprskimi palmami, parkirali ob pristanišču, se oglasili v MINI Cubu, kjer si lahko ogledate vintage model legendarnega malčka, ki je danes precej odrasel in preverite, kaj novega ustvarjajo. In kam na kosilo? V Kopru se je pred kratkim tik ob morju odprla nova restavracija Savor, ki je kulinarično letvico postavila precej visoko. Okrepčali smo se potovanju primerno, vsrkali morske sončne žarke in vonj soli, prisluhnili krikom galebov in se vrnili k zvoku, ki nam je še ljubši – ogretim motorjem naših konjičkov, ki so nas v slogu pripeljali nazaj v kotlino. Do prihodnjič!

Foto: Žiga Intihar

 

PREBERITE ŠE:

KOPER: Na Odprto kuhno, razgled z zvonika in sončni zahod

 

Visoka Štajerska: Biser, ki čaka, da ga odkrijete

Čeprav poleti večina za dopust izbere poležavanje na plaži in hlajenje v morju, je čedalje več tudi tistih, ki stavijo na oddih daleč od natrpanih plaž in dopust raje preživijo v objemu gozdov. Visoka Štajerska pri naših severnih sosedih takšne želje več kot zadovolji.

Če v čem, potem Slovenija sosednjo Avstrijo prekaša v deležu gozda na celotni površini ozemlja, saj gozdovi zavzemajo več kot 55 odstotkov površine države, v Avstriji pa okoli 48 odstotkov. A obstaja regija, ki se pohvali s kar 80-odstotnim deležem gozdnatih površin, to je Visoka Štajerska (Hochsteiermark), kjer v turizmu stavijo ravno na neokrnjeno gozdnato naravo ter seveda s tem povezane (športne) aktivnosti.

Visoko Štajersko, ki se razprostira od Semmeringa do pogorja Hochschwab in vse prek masiva Eisenerzer Alpen, zaznamujejo gorata pokrajina, turkizne vode in – kot rečeno – obsežni gozdovi. Pokrajina ponuja neskončno možnosti za športne in adrenalinske aktivnosti.

Že ko se po avtocesti zapeljete zunaj Gradca, pogled naokoli hitro razkrije, da so zeleni gozdovi tu res doma. Visoka Štajerska, severovzhodni del avstrijske pokrajine Štajerska, se namreč začne že kakšnih 20 minut ven iz Gradca, od prestolnice Dunaj pa je oddaljena le približno uro vožnje. Prav Visoki Štajerski se na Dunaju lahko zahvalijo, da imajo izredno kakovostno in čisto pitno vodo, ki do njih priteče iz izvira Kläfferquelle. Poleg tega, da iz omenjenega izvira preskrbujejo ves Dunaj, sveža izvirska pitna voda teče še iz približno polovice vseh pip v Gradcu.

Vse poti ne vodijo v Rim

Približno 600.000 romarjev na leto obišče tamkajšnjo svetovno znano katedralo.

Ne tako množičen, a vseeno vse večji je tudi obisk gore Mariazeller Bürgeralpe. Nanjo se lahko iz središča mesta povzpnete tudi s kabinsko žičnico, ki vas popelje skoraj 1300 metrov nad morsko gladino.

Gora sama po sebi ne bi bila prav nič posebnega, če ne bi tam ob umetnem jezeru uredili čudovitega otroškega parka in sprehoda skozi zgodovino lesarstva na tem območju. Gre za pustolovski park, ki je pravzaprav poučno urejen muzej lesarstva na prostem, kjer so z maketami upodobili delo gozdarjev nekoč, ko še ni bilo težke mehanizacije. Predvsem je zanimiv prikaz transporta lesa, kar je le še dokaz več, da je ne le les, ampak tudi voda tu že od nekdaj izrednega pomena.

Na gori Mariazeller Bürgeralpe je poleg otroškega parka Biberwasser na voljo še polno pustolovščin in dogodivščin.

Ob umetnem jezeru je zelo živahno, prvič zaradi že omenjenega otroškega vodnega parka Biberwasser, tisti starejši adrenalina željni pa se lahko preizkusijo tudi v wakeboardingu, smučanju na vodi – prek jezera so namreč napeljali žico oziroma vlečnico – in stoječem veslanju, supanju po domače. Gre za najviše ležeči wakepark v Evropi.

To je tudi edini način, da se namočite v sicer hladni vodi, saj je kopanje v jezeru prepovedano. Razlog je preprost, želijo ga namreč ohraniti neoporečno čistega. Sicer pa jezera prvotno niso zgradili za potrebe poletne turistične sezone, temveč zaradi umetnega zasneževanja tamkajšnjega smučišča. To je sicer majhno, premore le 11 kilometrov prog, a izredno priljubljeno za družinsko smučanje, ko se kateri od članov šele uči veščin vijuganja po belih strminah.

Ulice Mariazella.

Čeprav je Mariazell bolj ali manj umirjeno turistično središče, je na omenjeni gori poleti večkrat zelo hrupno in živahno. Enkrat ali dvakrat na teden imajo namreč koncerte, posebnost pa je, da nastopajoči igrajo na odrskem splavu sredi jezera, medtem ko jim obiskovalci prisluhnejo z obale.

Tudi na gori Mariazeller Bürgeralpe se vse bolj posvečajo gorskokolesarskemu turizmu oziroma spustu po urejenih poteh. Kot se za območje, ki zelo skrbi za dobro počutje najmlajših obiskovalcev, spodobi, tu ne boste našli le težkih in srednje zahtevnih spustaških (downhill) prog, ampak tudi do družin prijazen Family-trail in Bike4Kids Park.

Ko narava sreča kulturo

Ste si kdaj želeli ustvariti svoj lastni stekleni izdelek? Verjetno so le izjemno redki pomislili, da je to sploh mogoče. Pa je. V steklarni Kaiserhof v kraju Neuberg an der Mürz. Mala zasebna steklarna, nameščena v samostanskih prostorih, omogoča ogled proizvodnje izdelkov iz stekla (mnogi med njimi so prav umetniški), a mojster pihalnik za steklo brez zadržkov odstopi tudi obiskovalcem. Morda tudi zato, da se vsaj za hip umakne od peklensko vroče peči. Greje namreč na kar tisoč dvesto stopinjah Celzija, ugasnejo pa je nikoli. Ko ne obratuje, temperaturo le nekoliko znižajo. Morda se sliši potratno, a ne ugašajo je ravno iz varčevalnih razlogov. Ker največ plina porabijo prav za segrevanje peči na primerno temperaturo, bi bili stalno ugašanje in segrevanje predragi.

Tudi obiskovalci steklarne Kaiserhof se lahko preizkusijo v spretnosti napihovanja steklenih izdelkov.

Samostan, ki so ga ustanovili leta 1327, ni svojevrsten le zaradi omenjene butične steklarne, ampak je posebno mesto v kulturnozgodovinskih knjigah dobil tudi zaradi župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja.

Cerkev so začeli graditi leta 1330 in končali šele 1496 pod vodstvom cesarja Friderika III. Največja posebnost je njeno ostrešje, saj so porabili več kot 1100 kubičnih metrov macesnovega lesa. To je največje in najpomembnejše ostrešje v nemško govorečem prostoru. Triladijska cerkev očara s svetlobo v notranjosti. Po cistercijanskem pravilu je na mestu stolpa še strešni stolpič. Visoki ozki snopasti sklopi držijo križno-rebrasti obok, ki okrašen z rožami spominja na raj.

A na raj pravzaprav spominja vsa Visoka Štajerska. To območje še vedno velja za precej skrivnostno, saj kljub vse večjemu razvoju turizma ohranja pristnost neokrnjene narave. Ko temu dodamo še prijetne kraje in mesteca, pester kulturnozgodovinski pečat, neskončne možnosti za avanture in oddih ter začinimo s kulinaričnimi dobrotami, je Visoka Štajerska res biser, vreden obiska. No, ko smo že omenili kulinariko. Če se boste mudili v kraju Neuberg an der Mürz, je obvezna postaja restavracija Holzer. Zakaj je ponavadi zasedena do zadnjega kotička, boste spoznali takoj, ko boste z njihovimi (lokalnimi) jedmi začeli razvajati brbončice.

Največ gamsov v Evropi

Ko smo že pri presežnikih Visoke Štajerske, ne gre brez rednih prebivalcev hribov in gora, gamsov. Območje Hochschwab je namreč najbolj bogato z gamsi v vsej Evropi. Z 2277 metri nadmorske višine je to najvišja gora Visoke Štajerske, a ni znana le po spretnih štirinožnih plezalcih, ampak predvsem po pohodništvu in namestitvah pri divjačinskih gostilničarjih. Ti vam postrežejo z divjačinskimi specialitetami iz gozda in s travnika. Okoli Poguscha, skozi katerega vodi stara prelazna cesta, ki poteka med krajem Mürz in dolino Stübingtal, pa domuje štajerska romantika. Več kot 30 restavracij, hotelov in penzionov se je zapisalo tovrstnemu slogu gostoljubja.

Besedilo: Mitja Felc
Fotografije: Mitja Felc, Thinkstock

Deskanje v Gani

Ta zahodnoafriška država se ponaša z dobrimi valovi in neokrnjenimi plažami, manjka pa ji turistična infrastruktura.

Brett Davies je korakal gor in dol po peščeni plaži Kokrobite in usmerjal deskarje, ki so prišli iz 20 držav na njegovo mednarodno tekmovanje v deskanju na valovih. Na plaži so se igrali otroci, rastafarijanci so prodajali pisane majice. Dvainštiridesetletni Davies si prizadeva privabiti deskarje v to zahodnoafriško državo, s čimer bi pomagal slabo razvitemu turističnemu sektorju. Britanec vodi deskarsko šolo na plaži Kokrobite, okoli 30 kilometrov od prestolnice Akra, in je eden najbolj zaslužnih za razvoj turizma v Busui blizu meje s Slonokoščeno obalo. »Najboljša stvar pri srfanju v Gani so valovi, ki so primerni tako za začetnike kakor za naprednejše deskarje,« je povedal novinarjem francoske tiskovne agencije AFP.

Na njegovem nedavnem tekmovanju se je iz zvočnikov razlegal reggae, medtem ko si je 19-letni Emmanuel Ansah pred očmi sodnikov prizadeval najti čim lepšo linijo po valovih. Mladenič iz Busue je začel deskati pred petimi leti: svoje prvo doživetje na deski je opisal kot spoznavanje novega dekleta. »Tako srečen sem bil.« Zdaj si srčno želi, da bi Gana postala deskarska destinacija in da bi tudi sam zastopal svojo domovino na tekmovanjih po svetu.

Mednarodnega deskarskega tekmovanja so se udeležili deskarji iz 20 držav. Foto AFP

Velik turistični potencial

Po podatkih Svetovne banke je Gano leta 2015 obiskalo 897.000 tujih turistov. Za primerjavo: Kenijo jih je obiskalo 1,1 milijona, Republiko Južno Afriko pa skoraj devet milijonov. A po ocenah Svetovnega turističnega in potovalnega sveta (WTTC) bi lahko Gano že letos obiskalo 1,3 milijona tujih turistov, do leta 2027 pa že več kot dva milijona. Turizem se v zadnjih letih le razvija in predstavlja tri odstotke bruto domačega proizvoda Gane. Tuje goste privabljajo predvsem naravne znamenitosti, kot so slapovi in naravni parki, stare trdnjave, kjer so včasih trgovali s sužnji, in kulturni festivali.

Ganski deskar Emmanuel Ansah je pripravljen na tekmo. Foto AFPGana pa ima tudi 550 kilometrov obale. »Deskanje ima velik potencial,« je prepričan tamkajšnji strokovnjak za turizem Gilbert Abeiku Aggrey. »Naša obala je še neizkoriščena in zato privlačna za tiste, ki si želijo neokrnjene narave.« Z deskanjem bi v državo privabili turiste srednjega razreda, ki bi zapolnili luknjo med avanturističnimi popotniki, prostovoljci in poslovneži. »Razlika med spodnjim in zgornjim razredom je velika in pomeni velik trg,« pojasnjuje Aggrey in dodaja, da turistične agencije postavljajo previsoke cene za luksuzna potovanja v Gano. Svoje prispevajo drage letalske vozovnice in predrage namestitve. Za prenočitev v povprečnem hotelu s tremi zvezdicami v Akri je treba odšteti okoli sto dolarjev (88 evrov), poleti po zahodni Afriki pa znajo biti prav neverjetno dragi.

Mladi deskarji pozirajo s svojimi deskami na plaži Kokrobite. Foto AFP

Vladni načrti

Vodja ganske turistične organizacije Kwesi Agyemang pravi, da že imajo načrte, kako privabiti druge ciljne skupine in urediti predpise. Vlada je že leta 2012 v poročilu o razvoju turizma zapisala, da so deviške plaže na zahodu dr- žave nedotaknjene tudi zato, ker je do njih zelo težko priti, imajo pa velikanski potencial za razvoj. Nova ganska vlada, ki je na oblasti od januarja letos, velik poudarek daje razvoju turizma. V okolici Akre nameravajo za začetek na površini sto hektarov postaviti hotele, trgovine, pisarne, zabaviščne parke in igralnico. S tem bi začeli reševati težavi brezposelnosti in zunanjega dolga. Gana, ki je nekoč slovela po hitrem razvoju, ima trenutno le 3,6-odstotno gospodarsko rast, kar je precej manj kot leta 2011, ko je bila ta že 14-odstotna. Brett Davies se strinja, da se turizem ne more razvijati brez vladne pomoči, a tudi sam namerava v Gano še naprej vabiti tuje deskarje. »Pred nami so razburljivi časi. Gana bo kmalu postala prava meka za deskarje,« je prepričan.

Lepe plaže in dobri valovi bi lahko pritegnili tuje turiste. Foto AFP

Avtor: S. I.
Foto: AFP

Kronplatz: Raj ne le za smučarje, ampak tudi za kolesarje

Verjetno ga ni slovenskega navdušenca smučanja ali deskanja, ki za Kronplatz ne bi vsaj slišal, mnogi pa so se po tamkajšnjih belih strminah tudi že podili. V poletnem času smučarje zamenjajo kolesarji, saj tako gora kot regija na Južnem Tirolskem ponujata ogromno čudovitih (gorsko)kolesarskih poti.

Dolomiti so mnogim najlepša gorska veriga v Evropi, uvrščeni so tudi na seznam zaščitene naravne dediščine Unesca. Idej in čudovitih krajev za krajši ali daljši oddih je ogromno, med najprepoznavnejšimi pa je brez dvoma regija Kronplatz z istoimenskim kopastim vrhom, ki se ne uvršča ne le med vodile smučarske destinacije, ampak so kraji vse bolj priljubljeni za poletni turizem. »Kolesarski turizem je v Kronplatzu v izrazitem vzponu,« pove domačin Lukas, sicer lastnik družinskega hotela Alpinhotel Keil v majhnem kraju Olang, ki je vključen v verigo Bikehotels. Poleg plačila za članstvo v verigi mora Lukas izpolnjevati še najmanj osnovni pogoj, da ima kolesarjem prijazen hotel. Lukas pa se, če mu čas le dopušča, s kakšnimi gosti tudi poda na gorskokolesarsko turo. »To mi je v užitek. Tako imam vsaj izgovor, da lahko malo pobegnem in se mi ni treba ves čas ukvarjati s hotelirstvom,« pristavi v smehu. O slovenskih gostih pravi, da jih je včasih pozimi v hotelu tudi tja do 80 odstotkov, za njih pa je značilno, da se leta in leta vračajo na isti kraj, če so tam zadovoljni in se dobro počutijo.

Staro mestno jedro Brunecka

Italija, a prevladuje nemščina

Ko beseda nanese na območje, ki je do prve svetovne vojne spadalo pod avstrijsko oblast, Lukas pojasni, da je, čeprav zdaj že stoletje spadajo pod Italijo, prvi jezik v osnovni šoli še vedno nemški. Zato ne preseneča, da so na dvojezičnem območju po večini vsi napisi najprej v nemščini, šele nato v italijanščini. Pa tudi sicer je skoraj pogosteje slišati nemško kot italijansko besedo. Da se zadeva še malce zaplete, je ponekod zapis trojezičen, še v ladinščini; gre za različico romanskega jezika, značilno za to območje, a jo govori le še izredno majhen odstotek ljudi.

Tudi Kronplatz je, kakopak, nemška beseda in pod tem imenom regijo tudi tržijo. Plan de Corones mu rečejo po italijansko, s tem, da je corones izvorno ladinska beseda, pomeni pa »krona«.

Ob vsem tem se seveda postavi vprašanje, kako domačini sprejemajo takšno mešanico narodnosti in jezika na tem območju. Presenetljivo ni prav nobenih problemov in vse teče v popolnem sožitju, čeprav so nemško govoreči prebivalci v boju za svoje pravice pred desetletji uporabili tudi skrajne ukrepe, terorizem. A brez skrbi, to je le grenak spomin za zgodovinske učbenike.

Pestra izbira kolesarskih poti

Največ kolesarskih poti na tem območju je povezanih s tamkajšnjo najvišjo goro Kronplatz, ki se dviga 2275 metrov nad morjem. Gre pravzaprav za planoto. Nanjo z več strani tudi v poletnih dneh vozijo gondole, kar še posebej prav pride fizično ne ravno najbolje pripravljenim kolesarjem in drugim obiskovalcem planote. Velika prednost je tudi, da se s kolesom po različnih označenih poteh podate do vmesnih postaj in se od tam naprej do vrha povzpnete s kabinsko žičnico. Pohvalno je, da so poti res dobro označene, tako se tudi nedomačini dobro znajdejo, ponekod pa je na začetku celo tabla z reliefom trase – to da kolesarju najbolje vedeti, v kaj se podaja. Sicer pa je vrsta kolesarskih in pešpoti različnih težavnostnih stopenj dobro opisana v brošurah in zemljevidih, ki jih dobite ne le v turističnih pisarnah, temveč tudi v hotelih in zasebnih apartmajskih nastanitvah.

Čeprav bi med vrtenjem pedalov na Kronplatz vse kolesarje, ki sem jih srečal, lahko preštel na prste, sem bil na vrhu izredno presenečen nad njihovim številom, kar le še dokazuje, da do vrha vodi več različnih poti, predvsem pa potrjuje Lukasove besede, da je kolesarstvo prihodnost poletnega turizma.

Regija Južne Tirolske se vse bolj uveljavlja kot idealna za poletni počitniški in družinski turizem

MMM

Naokoli se lahko podate tako s cestnim ali treking kolesom, če izberete asfaltirane poti, po gozdnih pa brez primernega gorskega kolesa ne bo šlo. Vsekakor pa ni nobena trasa nedosegljiva z vse bolj priljubljenimi gorskimi e-kolesi. A na vrhu hriba bolj kot ne kraljujejo »spustaška« oziroma downhill kolesa. Kako le ne bi, če je pa spust po tamkajšnjih urejenih progah tako čudovit. Najdaljši spust, namenjen tudi začetnikom, brez težav pa ga premagate z običajnim gorskim kolesom, je dolg zavidljivih devet kilometrov! Pohvale vredno je tudi, da poskrbijo za varnost. Na vsakih sto metrov je tabla z intervencijsko telefonsko številko, tako da reševalcem, če se poškodujete, lahko natančno poveste, kje ste.

Češnja na torti Kronplatza je od leta 2015 postavljeni Messner Mountain Museum ali krajše MMM. Gre za šestega in menda zadnjega po vrsti vrhunskega plezalca Reinholda Messnerja (med drugim je prvi na svetu brez dodatnega kisika preplezal vseh 14 osemtisočakov). Estetsko je to izredno dodelan muzej, ki je umeščen na goro oziroma njeno obrobje, predstavlja pa največjo zbirko razstavnih predmetov, povezanih z gorami. A obiskovalca nekoliko preseneti predvsem njegov umetniški pridih, ne toliko vsebina. Tu se mešajo likovna in kiparska umetnost, knjižnica, plezalni pripomočki, citati, razmišljanja …

Messner Mountain Museum je izredno zanimiv že zaradi zunanjosti, preseneča pa tudi notranjost.

V naravi odkrijte in doživite otroški svet

Turistični delavci vse bolj stavijo tudi na družinske počitnice, zato vas prav posebna zabava in pustolovščina čakata v Olangu na obrobju gozda in ob tamkajšnjem potoku, kjer je pred dvema letoma na več sto metrih dolžine zrasel otroški svet (Kinderwelt oziroma Kids World of Valdaora Olang). Razdeljen je na tri dele: gozdno igrišče, vodni svet in plezališče. Če sta igrišče in plezališče bolj kot ne namenjeni razgibavanju in otroškemu odkrivanju sveta, je vodni svet tudi precej poučen, saj otroci na svojevrsten način sami spoznavajo naravne fizikalne zakonitosti črpanja in odtekanja vode. Ob vodnem parku je od letošnjega junija prav posebna atrakcija, najdaljši tobogan Južne Tirolske. A s to razliko, da je umeščen sredi gozda, ne pa, kot je za velike tobogane običajno, na kakšnem bazenskem kompleksu. Spuščanje po toboganu z mokrimi oblačili je strogo prepovedano, odsvetujejo pa tudi oblačila, narejena iz poliestra. Razlog je preprost: s takšnimi oblačili se hitrost spusta lahko nevarno poveča. Vadba in igranje na prostem pa ne razveselita le najmlajših obiskovalcev, saj se tudi kakšen starejši rad preizkusi, kako spreten je.

Še nekaj namigov, kako prijetno čas preživeti z najmlajšimi. V poletnih dneh je vsekakor obvezen obisk zunanjega bazena. Ker temperatura vode ne pade pod 25 stopinj Celzija, za namakanje zunaj ne rabi biti ravno pasje vroče. V Kron Arc Adventure Parku se malo starejši otroci lahko na obrobju gozda preizkusijo v lokostrelstvu, le nekaj korak vstran pa je Kids Fun Camp in Tubing Park. Marsikaterega otroka pa navdušuje že sprehod po čudoviti naravi.

Ne manjka niti kulturno-zgodovinskih znamenitosti, kamor brez dvoma sodi tudi največje mesto na tem območju, Bruneck, ki je predvsem pri nežnejšem spolu priljubljen tudi zaradi starega mestnega jedra z veliko trgovinami.

Pod črto, brez dvoma se v Kronplatzu najde za vsakogar nekaj.

Od otroškega sveta so bodo najmlajši težko ločili.

Članek je napisal Mitja Felc, novinar Delove rubrike Trip

Foto: Mitja Felc, Press Release

Azori: Vulkansko otočje sredi Atlantika

Avtor se je po štirih desetletjih vrnil na azorsko otočje in obujal spomine. Domačini še vedno ponosni na bikoborbe

Moj oče je bil v zgodnjih šestdesetih letih za nekaj časa službeno premeščen v letalsko oporišče Lajes na azorskem otoku Terceira (kar v portugalščini pomeni »tretja«). Takrat sem bil star sedem let. Po dolgih letih sem se odločil, da bom tja odpotoval z ženo in obudil spomine, ki jih imam iz te ribiške vasice, spomine na poulične teke pred biki in bikoborbe pa tudi spomine na temne, po svoje kar strah vzbujajoče gozdove.

Azore sestavlja devet vulkanskih otokov v Atlantskem oceanu, ki ležijo približno 1500 kilometrov zahodno od Portugalske. Otok Terceira leži sredi Zalivskega toka in ima subtropsko podnebje. Z ženo sva za pet dni bivanja na Azorih najela avtomobil. GPS nisva potrebovala, saj nama je dovolj dobro služil zemljevid na prenosnem računalniku. Po spletu sva najela stanovanje v Angri da Herosimu, največjem mestu na Terceiri, ki je bilo zaradi lepo obnovljenih palač, cerkva in utrdb že pred časom uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. To je mesto, ki se lahko pohvali tudi z živahnim predmestjem, s cestami in pločniki, okrašenimi z mozaiki, prelepimi vrtovi, številnimi lokali in trgovinami, ponoči pa tudi z živo glasbo na prostem.

Otočje je sredi Atlantskega oceana, oddaljeno približno 1500 kilometrov od portugalske obale in 1925 od kanadske.

Najpomembnejše točke

Najin glavni cilj je bil obisk Praie da Vitorie, drugega največjega naselja na otoku, kjer smo živeli, ko sem bil otrok. Našel sem hišo, v kateri smo stanovali. Zdaj se mi je zdela precej manjša od tiste, ki sem jo imel v spominu. Sprehodila sva se po soseski in se po Rui de Jesus spustila vse do obale. Ribiči so že pospravili svoj dnevni ulov in odšli, namesto njih pa so obalo zavzeli kopalci, ki so se sončili na pesku pred restavracijami in stojnicami za prodajo sladoleda. Ko sva se z avtomobilom vozila po Praii, sva z očmi iskala tako imenovane imperios, kapelice, posvečene čaščenju Svetega duha. Te male in pisano poslikane kapelice je mogoče opaziti po vsej Terceiri. Našla sva jo in se ob njej fotografirala ter s tem izpolnila dnevni načrt.

Iz Praie sva se peljala po obalni cesti in poskušala izvedeti, kje bodo popoldne bikoborbe. Prirejajo jih od maja do oktobra in so zanimive predvsem zaradi teka pred biki po ulicah, ki ga izmenično prirejajo v posameznih vaseh. To je tako imenovana tourada a corda – bikoborba z vrvjo. Na stotine gledalcev sedi na zidovih ali balkonih, stoji pred vhodnimi vrati ali skozi okna opazuje mlade moške, kako izzivajo bike, nato pa spretno bežijo pred živalmi. Skupina pastirjev jih poskuša bolj ali manj zadrževati z vrvmi, a včasih kljub vsemu izgubijo nadzor nad njimi. Tukajšnji prebivalci so nama zagotovili, da namen prireditve ni, da bi se ljudje znašali nad živalmi, in da je za bike med prireditvijo in po njej lepo poskrbljeno. Poulični prodajalci ponujajo krofe in pečen krompirček, posebej prirejeni tovornjaki za prodajo piva in različnih jedi pa še dodatno prispevajo k prijetnemu vzdušju. To je v resnici nadvse zabavna prireditev.

Kulturne povezave ali vrzeli

Na poti proti vulkanskim območjem sva se vozila mimo kmetij, ki imajo svoje lastne male bikoborske arene. Pred eno od njih je stal tovornjak za prodajo piva in hrane, zato sva se ustavila. Bila sva prijetno presenečena, saj sva pred seboj zagledala prodajalca, ki naju je prejšnjo noč med spremljanjem teka pred biki razvajal z območno specialiteto bico de cracas. Zdaj je skupaj z ženo mimoidočim ponujal kosila pred areno, v kateri so se biki za večerno bikoborbo ogrevali s tekanjem za nogometnimi žogami, ki so jih mednje metali vaški mladci. Nekaj vaščanov nama je pojasnilo, da si tukajšnje vasi po svojih najboljših močeh prizadevajo, da bi se s svojimi bikoborbami čim bolj izkazale, tako da vlada med njimi svojevrstna tekmovalnost. Spoznala sva nekaj zanimivih domačinov in bila deležna nadvse okusne hrane, za katero nama ni bilo treba plačati. Kakšna dogodivščina!

Nekega popoldneva sva se odpravila proti vasi Altares na severozahodnem delu obale, da bi večerjala v vrhunski restavraciji Caneta, ki slovi po izvrstnih mesnih jedeh. Tik pred mestom se je promet nenadoma ustavil. Stopila sva iz avtomobila in videla, kaj je povzročilo zastoj. Tam je stal tovornjak s ponudbo hrane in piva. V Altaresu so bile na sporedu bikoborbe, zato je bila cesta zaprta. Zaprta je bila tudi restavracija. No, nič hudega. Ostala sva in znova uživala v prijetnem vzdušju bikoborb, v Caneto pa sva se odpravila naslednji dan. In bilo se je vredno vrniti.

Ob obali otoka Sao Miguel

Spomini na gozdove

Tisto, kar sem si znova želel ogledati bolj kot kar koli drugega, pa so bili pravljični gozdovi, ki so nasploh prevladovali v mojih spominih na azorske otoke. Ni jih bilo težko najti. V gozdovih, ki večinoma prekrivajo notranje dele otoka, rastejo orjaške cedre, ki, če stojiš pod njimi, povsem zakrivajo nebo. Podrastja skorajda ni, če izvzamemo preprogo iz mahu in lišajev, ki povsod prekrivajo tla.

Članek je bil objavljen v Tripu in je povzet po pisanju Zeka Leeja za Washingtonpost.com

Foto: Shutterstock

Montana: Valilnica za tiste, ki bi radi postali kavboji

Zvezna država, o kateri se upravičeno govori, da ni toliko fizični kraj kakor stanje duha

Stojim na kupu proda ob reki Big Horn v Montani. Ob mojih nogah je lobanja jelena, katerega rogove še vedno ovija baržunasti ovoj. Zdi se, da je bil žrtev bolezni modrikastega jezika, a o tem lahko le ugibam. Ti kraji so posejani z živalskimi kostmi. Prsni koši, čeljusti, nožne kosti in zobje so snežno bele barve. Večinoma so to ostanki losa, kojota, vola, prerijskega psa, belorepega jelena ali viloroga.

V daljavi grmi in po nebu švigajo strele, a nad mojo glavo ni niti enega oblačka. Nebo je modro in umirjeno. V Montani je kopica takšnih mikrookolij. V te kraje sem začel zahajati pred tridesetimi leti, ko sem bil star nekaj čez 30 let. Večinoma zaradi ribarjenja, pozneje pa tudi zaradi ljudi in neba. Montana je zvezna država, ki je videti kot z razglednice, in je valilnica za vse, ki sanjajo, da bi postali kavboji. O njej je bilo upravičeno že nekajkrat rečeno, da ni toliko fizični kraj kakor stanje duha. V teh krajih naletite tako na pisce kakor na oskrbnike konj, ki pa se med seboj ne razlikujejo. Poltovornjaki s prikolicami, na katere so naloženi čolni, traktorji ali bagri, drvijo 130 kilometrov na uro po neskončnih cestah. Turiste prepoznaš po tem, da pripovedujejo zgodbice tistim, katerih celotno življenje je ena sama velika zgodba. A nenapisano pravilo prepoveduje pripovedovanje teh zgodb prišlekom. Lokalni prebivalci si jih zgolj delijo med seboj.

Nacionalni park Bighorn kanjon

Fotografije delajo pokrajini krivico

Navigacijo GPS lahko pustite kar doma. Ko si namreč telesno, pa tudi duhovno, v Montani, potreba po merjenju razdalj izgine. Neprestano si namreč v vmesnih prostorih, ki so zelo dolgi in široki, zato z lahkoto pozabiš, da se odpravljaš proti določenemu cilju. Če popoldne preživiš na reki Musselshell (najbližji kraj je Checkerboard), te medla vročina in hladna rečna voda zazibata v brezčasje, kjer pozabiš na obveznosti, družino in povratno vozovnico. Če prihajaš iz mestnega okolja, ti je lahko oproščeno ugibanje, zakaj ni vsakega pol kilometra postavljena razgledna točka. Do zdaj še ni bil izumljen fotoaparat, ki bi lahko zajel vso to lepoto. Tudi slikanje v panoramskem načinu dela pokrajini krivico. Zatorej moraš sprejeti svojo majhnost. Ne nazadnje, zaradi tega si sem tudi prišel. Montana je območje, kjer ljudje ne izgubljajo besed in kjer pogled pove več kakor besede.

Jezero Two Medicine na zahodnem robu ledeniškega nacionalnega parka v Montani

Pozdrav mimo vozečemu poltovornjaku je zgolj dvignjen kazalec roke, ki še naprej oklepa volan, pa čeprav je voznik dober prijatelj, ki ga nisi videl že leta. Karkoli več bi bilo kršenje nenapisanega, a svetega pravila, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Ne z ustnim izročilom, ampak z enim samim pogledom. Če tvoj prapraded v teh krajih ni imel kmetije ali pa cesta, ob kateri živiš, ni poimenovana po tvoji družini, potem veljaš za prišleka. Prepričan sem, da mnoge od tistih, ki prihajamo sem, Montana privlači, ker v nas vzbudi podobo tistega, kar smo nekoč hoteli postati oziroma si to še vedno želimo: da bi bili iznajdljivi, pristni in globoko zakoreninjeni.

Lastovica na trnku

Ribarjenje pa ni vse, kar ponuja Montana. Tu je še divjina. Ljudje, ki pridejo sem iz drugih predelov sveta, uživajo v bogastvu flore in favne. Na lokalnega ornitologa še nisem naletel pa tudi ne na človeka, ki ne bi poznal raznovrstnih ptic, ki naseljujejo to območje. Pred leti sem s trnkom, ki sem ga vrgel proti vodi, po nesreči ujel lastovico. Konica trnka se ji je zasadila naravnost v prsni koš. Pazljivo sem navil laks, vzel lastovico v naročje ter ji odstranil trnek. Hitro je odfrfotala. Nekoč sem v Big Hornu brodil po vodi, ki mi je segala do prsi. Mimo mene je priplavala prerijska klopotača. Od boja s tokom je bila tako utrujena, da je potem, ko je priplavala na drugi breg, še komaj zbrala nekaj energije za plazenje. Pazljivo sem jo dregnil z veslom, a me sploh ni zaznala. Tisti večer sem o svojem srečanju s klopotačo pripovedoval vodnikom. Niso bili zadovoljni. Moja dolžnost je namreč, da klopotačo ubijem, saj so drugače njihovi psi v nevarnosti. Njihova življenja bi bila torej na moji vesti.

Nisem še naredil rezervacije za prihodnje leto, a bom to storil zelo kmalu. Medtem pa v mojem stanovanju v Bostonu naokoli ležita moja oprema in oprema mojega sina: ribiški škornji, ribiški palici, laks, škarjice, vabe in plovec, ki drži vabo blizu površja vode. Domov sva prišla pred tremi dnevi, toda opreme kar ne bi rad pospravil. Dokler je zunaj, je v meni še vedno košček Montane, ki se ga lahko oprijemam in mi da občutek, da sem bil resnično tam. Pomaga mi tudi pri lažjem prehodu v vsakdanje življenje podzemne železnice, ozkih panoram in topota korakov iz zgornjega nadstropja.

Članek je bil objavljen na straneh Tripa, povzet pa je po pisanju Teda Gupa za Washington Post.

Foto: Shutterstock

Venezuela: Po kanalih orinoških Benetk

Potep po džungli, ki je zaradi horde nadležnih krvosesov izgubil ves čar romantičnosti, o kateri tako radi sanjamo.

Povsod navzoči represivni organi. Revščina kljub preobilju črnega zlata. Podkupovanje na vsakem koraku, tudi uradnih uniformirancev. Menjava denarja v ilegali, pogosto z neznancem v džipu z zatemnjenimi stekli, da se za trenutek počutiš kot v katerem od Tarantinovih gangsterskih filmov.

In, seveda, razkrajajoča zapuščina Chaveza, po katerem se mnogim pod taktirko njegovega naslednika Madure pošteno kolca. To so podobe Venezuele, ki jih skoraj pričakujemo in malce manj pogumne odvrnejo od tega, da se potopijo v državo, ki te, ko postrgaš surovo zgornjo plast, presune z naravno lepoto. Nepojmljiva veličina Angelovega slapu, največjega na svetu. Peščene plaže Karibskega morja. Prostranost los Llanosa, raja za ornitologe. Zasneženi večtisočaki andske verige in mistične mizaste gore Tapui. In mogočni Orinoko, vodna žila življenja, kjer pa bi, ko sem zakorakala iz čolna na obrežje, neposredno v skoraj neprehodno džunglo, skoraj spustila dušo. Takšnega napada brenčečih krvosesov si ni mogoče predstavljati, kaj šele pričakovati. In če ti že ne izpijejo polovice krvi, ti vsekakor razblinijo vsakršne utvare o romantičnosti džungle, ki si jih imel do tedaj.

Ponosni Orinoko

Po nekaj urah tresenja, pozibavanja in preskakovanja lukenj na za silo asfaltirani cesti je kombi vendarle obstal. Kakšne štiri ure od mesta Ciudad de Bolivar, na koncu majhne vasi pri še manjšem pristanišču slepega rokava reke Orinoko. A o mogočnosti ene največjih rek, kjer se je, ko je v njeno razvejeno delto stopila noga Aljandra de Ojede, začela pisati zgodovina novega sveta, ni bilo niti sledu. Le ozka, malce kalužasta rečica v objemu tropske vlage.

Čoln, natrpan z nahrbtniki in deseterico popotnikov, je začel rezati rjavkasto vodo. Vijugal je po rečnih serpentinah. Ob bregovih so se prepletale mangrove, tu in tam sta se v nebo dvigala palma in kakšno že polsuho drevo, ko se je vodni kanal vendarle razširil in priključil glavnemu rečnemu kanalu, obdanemu z gostim rastjem tropskega gozda. Nebo je presekala jata zelenih papagajevk, tistih, ki vselej zaljubljeno letajo v parih. Na veji je ždela modra ara. Malo naprej, nekje med bregom in vodo, pa je na majavih lesenih kolih tičala koliba, brez sten, le s streho, krito s palmovimi listi, pod katero so v popolnem brezvetrju mirovale grobo pletene viseče mreže. Končno! Naposled sem vpeta v divjino in samotnost ponosnega Orinoka, ob katerem prebivalci, ki jih je sodobna civilizacija le rahlo oplazila, še vedno dihajo in živijo z okoliškim pragozdom, kjer naj bi se podili duhovi prednikov in lovile sence mitoloških junakov ter se, vsaj deloma, stvarnost prepleta z razsežnostjo mitskega sveta.

Pred očmi so mi poplesavale podobe moje domišljijske džungle – mesnati listi razkošnih zelenih odtenkov, eksotično pisano cvetje, opice, ki se pozibavajo na lijanah, kraljevski tukan pa se pomenkuje z lenobnim drevesnim mravljinčarjem. A sem o njih malce podvomila že ob prihodu v naše tridnevno domovanje, posodobljeno in turistično prikupno različico domorodskih koliščarskih kolib. »Preden se obujete, preverite, ali se ne skriva kaj v čevljih. Nič hrane v vaših sobanah. S hrbtom proti postelji brzinsko pod mrežo proti mrčesu, ki jo nemudoma zatlačite pod vzmetnico! Bolj ko se boste umivali, slajše boste dišali komarjem, torej lahko mirne duše opustite tuširanje,« so bila prva navodila, povsem nezadostna za srečanje z resničnostjo naslednjega jutra.

Komarji proti turistom – 1 : 0

Po navodilih vodnika sem se od glave do pet oblekla v ohlapna oblačila nevtralne bež barve, ki naj je komarji ne bi dobro zaznavali. Noge sem skrila v blatne škornje in si z ruto naredila zasilni turban, ki zakriva večino glave. Za piko na i pa se na debelo popršila z repelentom s 30-odstotno vsebnostjo deeta – čeprav skoraj neprepustno zapre pore in njegova sestava še najbolj spominja na živčni plin, da mi je, ko sem si ga prvič nevešče nanesla, stopil plastične japonke, je ta strupena kemikalija vendar edina, ki se je doslej obnesla. Skratka, bojna oprema, na začetku raziskovanja okoliških vodnih kanalov skoraj nesmiselna.

Radovedno smo srkali znanje vodnika, ki je opozarjal na rastline, opice vreščače, z mačeto razpolovil plod vodnega kavovca, ki pa – proti pričakovanjem – na jeziku ni pustil čokoladnega okusa. »Stopajte po mojih stopinjah, ne zavijte vstran niti za nekaj centimetrov,« je bil edini napotek, na katerega pa smo pozabili že po prvih nekaj korakih z rečnega brega v notranjost. Medtem ko je vodnik kazal rastline, ki nam v džungli pomagajo preživeti – od nekakšnega trsa, polnega sladkaste vode do lapuhu podobnih listov, ki nadomestijo toaletni papir –, smo se mi prelevili v panično gručo, ki je tacala levo desno, se ugrezala v globoko lepljivo blato in brezglavo opletala z rokami, v brezupnem poskusu, da razpršimo roj komarjev, ki nas je goltal. Neuspešno. Bilo jih je na stotine, morda tisoče, ki so nas nič kaj galantno prebadali skozi oblačila. Sploh soborce, ki so nase navlekli temna ali pisana oblačila, ki venezuelske vampirske komarje privabljajo kot med muhe. In ko temu dodaš še zavedanje, da te iz skrivnih kotičkov opazuje na desetine oči žab, kač in škorpijonov, začneš teči za življenje. Dokler se ne prerineš nazaj do razmeroma varnega čolna. Ja, to je resničnost džungle. Prav nič romantična. V olajšanje je bilo le to, da je bilo ravno sušno obdobje in nam je bila prihranjena vsaj muka zaradi pijavk, ki toplo kri zavohajo že na daleč in vonju sledijo kot trop krvoločnih črvičkov.

Ko potrebuješ le palmo …

Četrt ure deževnega orinoškega gozda je za malce razvajeno ljubljansko srajco skoraj kot peklenska večnost. A kar je za zahodnjaški okus negostoljubno, za obstoj neprimerno okolje, je za tamkajšnje domačine zakladnica naravnih zdravil za skoraj vsako tegobo in bolezen, užitnih plodov in obilja živali za lov. Prav posebno mesto pa zavzema palma moriche, ki pripadnikom indijanskega ljudstva Warao daje hkrati streho nad glavo, hrano in osnovo za trgovanje s turisti. Uporabijo namreč prav vsak njen del. Vitka debla predelajo v kole, na katerih zrastejo njihovi zaselki, po katerih je – ker so prve Evropejce malce spominjali na Benetke – celotna država dobila ime. Ali pa jih izdolbejo in izžgejo v deblake, v katerih premagujejo kilometer za kilometrom rečnih kanalov (Warao ne pomeni zaman ljudje kanujev). S palmovimi listi krijejo strehe in iz njih pridobivajo štrenasto predivo, podobno slami, ki ga pridne ženske roke naprej spreminjajo v viseče mreže, košare, cekarje, podstavke za posodo, ki k nakupu premamijo še tako stiskaškega obiskovalca. Palmove plodove pa zmeljejo v rdečkasto kašo, osnovo za njihov kruh. A najbolj cenjen diamant se skriva med koreninami – nekajcentimetrski zavaljen bel črv, prava beljakovinska bomba. Toda četudi med lokalci slovi kot gurmanska delikatesa, bomo temu še naprej verjeli zgolj na besedo. V naši gruči namreč ni bilo junaka, ki bi si ob obisku upal sprejeti ponujeno poslastico in zagristi vanj.

Uf, kulturna ignoranca!

Mlaskanje še živega orjaškega črva moriche smo prepustili gostiteljem, družini plemena Warao, in pogled raje preusmerili proti na hitro razstavljenim izdelkom iz palmovih listov, ki se jih ne bi sramovali niti naši ribniški krošnjarji. Moški so si ogledovali kipce in košare, ženske so raje brskale med verižicami in zapestnicami – vse, seveda, ponovno iz čislane palme –, ko se je zataknilo pri barantanju. Ne, ne pri ceni, z bankovci ne nazadnje govorimo precej univerzalen jezik, četudi nekateri s pogajanji dosežejo ugodnejše cene kot drugi. Nepripravljene nas je ujelo nepoznavanje tamkajšnjih navad, saj smo, ko smo se z izbranimi darilci obrnili na gospodarja kolišča, naleteli na molk. Napaka! Vsi dogovori potekajo prek žensk! Ja, obiti sem morala že precejšen del sveta, da sem naletela na matriarhalno družbo. Na ljudstvo, ki priznava to, kar po tihem vsi vemo. Da je resnični gospodar v hiši ženska.

Potopis, ki ga je napisala Tina Podobnik, je bil objavljen v Delovem Tripu.

Fotografije: Tina Podobnik

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.