Afrika

Slovenka, ki je na drugem koncu sveta našla svoje srce: Pisma iz sirotišnice

Intervju, , , , ,

So intervjuji, ki se jih lotiš z lahkoto. Potovanja, izkušnje, hoteli, kaj vzeti s seboj, s kom potovati, kaj videti in kaj početi. Bogastvo priviligiranih, ki odkrivajo v resnici že kar nekajkrat odkrite kotičke sveta. In so intervjuji pri katerih se ustaviš, globoko vdihneš in se potopiš v povsem drugačen svet. S povsem drugačnimi pravili in iz povsem drugačne perspektive. S povsem drugačnimi ljudmi. Takimi, ki vidijo, kar je večini nevidno. Kar drugi morda niti ne želijo videti, ker bi na glavo postavilo vse, kar so verjeli in kar čutijo. Ta je eden takšnih. Dobrodošli v Gambijo, kjer pod peresom Kaje Rukav nastajajo Pisma iz sirotišnice.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Verjetno bi najprej rekla, da sem pedagoginja in sociologinja, po poklicu šolska svetovalna delavka, že približno petnajst let pa je pomemben del mojega življenja tudi aktivno prostovoljstvo. Toda v zadnjih letih so se vsi ti različni deli mojega življenja začeli vedno bolj prepletati in danes jih pravzaprav težko sploh še ločim med seboj.

Veliko delam z otroki in mladimi. Doma, v šolskem okolju, pa tudi v Afriki, kjer sem v zadnjem času preživela kar velik del svojega časa. Tam je moje delo povezano predvsem z otroki, ki odraščajo v sirotišnicah, z izobraževanjem in s konkretno pomočjo tam, kjer je najbolj potrebna. In ta pomoč ima zelo različne obraze. Enkrat pomeni previjanje, hranjenje in cartljanje dojenčkov, drugič pomoč pri učenju ali igro z otroki, spet tretjič pa iskanje zdravnika, organizacijo zdravljenja, zbiranje sredstev ali iskanje možnosti, da bi otrok lahko nadaljeval šolanje.

Iz vseh teh izkušenj je nastal tudi projekt Pisma iz sirotišnice. Pravzaprav precej spontano, iz občutka, da vseh zgodb, ki jih srečujem, ne želim vedno znova odnesti samo s seboj domov. Želela sem jim dati prostor. Vendar ne tako, da bi otroke prikazovala zgolj skozi njihove najtežje življenjske okoliščine. Zdi se mi namreč zelo pomembno, da za besedami, kot so »sirotišnica«, »revščina«, »bolezen« ali »pomoč«, ne izgubimo človeka. Ker je za vsako od njih otrok z imenom, značajem, norčijami, strahovi, željami, talenti in svojo zgodbo. Otrok, ki ni samo tisto, kar se mu je zgodilo.

Če pa bi morala povedati nekaj bolj osebnega, bi rekla, da sem predvsem zelo radoveden človek. Rada imam ljudi, dolge pogovore, potovanja, spoznavanje drugih kultur in vse tisto, kar nekoliko zamaje naš ustaljeni pogled na svet. Rada poslušam zgodbe ljudi in se učim iz svetov, ki so drugačni od mojega. Verjetno me je prav ta radovednost skozi življenje pripeljala na marsikatero pot, za katero si nekoč niti predstavljala nisem, da bo postala tako pomemben del mene.

Čeprav me danes ljudje pogosto povezujejo predvsem z Afriko in projektom Pisma iz sirotišnice, je to samo en del moje zgodbe. Prostovoljstvo je bilo del mojega življenja že veliko prej in ostaja zelo močno prisotno tudi doma, v Sloveniji, pri delu z brezdomci, otroki in družinami v stiski, pri različnih projektih ter povsem vsakdanjih oblikah pomoči, ki pogosto nimajo niti imena.

Morda zato vsega tega niti ne doživljam kot več ločenih svetov, poklica, prostovoljstva, Afrike in življenja doma. V ozadju je pravzaprav vedno isto: človek. Zanimanje zanj. Njegova zgodba. Odnos. In vprašanje, ki me verjetno spremlja že večino življenja: če je pred menoj človek in lahko nekaj naredim, zakaj ne bi?

Kje se je vse začelo, kako vas je pot zanesla v Gambijo? 

Če sem povsem iskrena, se moja zgodba z Gambijo ni začela z neko veliko življenjsko odločitvijo ali dolgoletnimi sanjami o prostovoljstvu v Afriki. Sama sem v bistvu planirala Indijo, a je že moralo biti tako. Začela se je precej bolj preprosto, z mojo sestro Marušo.

Ona je bila tista, ki je dala pobudo za prvi odhod. Sama sem sicer že vrsto let prostovoljila, rada potovala in me je vedno zanimal svet zunaj tistega, ki sem ga poznala, vendar Gambija takrat ni bila nekaj, kar bi dolgo načrtovala. Preprosto sem se odločila, da grem z njo.

In zanimivo je, da moja prva reakcija ob prihodu sploh ni bila: »To je to. Tukaj želim ostati.« Bila je skoraj nasprotna. Spomnim se prvih ur in občutka, da je vsega preveč. Vročina, zvoki, vonji, promet, drugačen ritem, ljudje, okolje, ki ga nisem poznala. Vse je bilo glasno, intenzivno in nepredvidljivo. Sama pa sem bila utrujena, nekoliko prestrašena in predvsem daleč zunaj vsega, kar mi je bilo domače. In moja prva iskrena misel je bila približno: »Kaj jaz delam tukaj? Jaz bi šla domov.« Danes se temu rada nasmejim, ker vem, kako zelo drugače se je zgodba nadaljevala.

Še isti dan sem prvič vstopila v sobo z dojenčki v sirotišnici. Tam sem spoznala dojenčico Oumie. Bila je stara le nekaj mesecev. Ne spomnim se, da bi se zgodilo karkoli velikega ali filmskega. Samo pogledala me je, iztegnila proti meni svoji majhni ročici in ko sem jo vzela v naročje, se me je oprijela. In nekaj se je v meni premaknilo.

Težko razložim, zakaj prav ta trenutek. Morda zato, ker včasih človek ne potrebuje velikega dogodka, da se mu spremeni smer. Včasih je dovolj nekaj sekund. En pogled. En objem. En otrok, za katerega še nekaj ur prej sploh nisi vedel, da obstaja.

V tistem objemu je nekako izginil ves strah prvih ur. Še vedno nisem poznala okolja, kulture, ljudi in nisem vedela, kaj me čaka. Toda prvič sem začutila, da morda vendarle nisem prišla po naključju. Zdelo se je, da sem v njenem objemu, znova našla sebe. Takrat seveda nisem vedela, kaj vse bo sledilo.

Nisem vedela, da se bom v Afriko vedno znova vračala. Da bom tam v zadnjem času preživela mesece svojega življenja. Da bodo nekateri otroci, ki sem jih takrat prvič srečala, postali ljudje, katerih odraščanje bom spremljala. Da bom nekoč z bolnimi dojenčki sedela pred ambulantami in bolnišnicami, iskala zdravila, zbirala sredstva za zdravljenje in trepetala, ali bodo preživeli noč. Da bom spoznala tudi izgube in nemoč, o katerih takrat nisem vedela ničesar.

In zagotovo nisem vedela, da bodo nekoč prav iz teh zgodb nastala Pisma iz sirotišnice. Vedela sem samo, da sem nekaj ur po tem, ko sem si želela domov, sedela z majhno deklico v naročju in je nisem želela odložiti. Oumie je danes daleč stran in njena življenjska pot se je nadaljevala povsem drugače. Toda zame bo vedno ostala otrok, pri katerem se je vse začelo. In Oumie bo za vedno tudi malo moja.

Kakšen je bil prvi stik z Afriko? Kakšna je Afrika?

Moj prvi stik z Afriko je bil intenziven. V prvih urah skoraj preveč intenziven. Vročina, vlaga, promet, glasovi, vonji, ljudje, barve, popolnoma drugačen ritem življenja. Vsega je bilo naenkrat ogromno. Potrebovala sem nekaj časa, da sem nehala primerjati z domačim in začela samo opazovati.

Danes pa, ko me nekdo vpraša, kakšna je Afrika, zelo težko odgovorim. Najprej zato, ker Afrika seveda ni ena sama zgodba. To je ogromna celina, sestavljena iz neštetih kultur, jezikov, pokrajin in načinov življenja. Sama lahko govorim samo o tistih njenih koščkih, ki sem jih imela priložnost spoznati in živeti. In tiste je težko opisati z besedami. Ker je tukaj nekaj, česar fotografija ne ujame.

Barve so drugačne. Zelena se mi zdi bolj zelena. Oranžna bolj oranžna. Rdeča zemlja po dežju dobi barvo, za katero se mi zdi, da je doma sploh ne poznam. Nebo tik pred nevihto je drugačno. Sončni zahodi so včasih tako močni, da se preprosto ustaviš. Tudi zvok Atlantika je drugačen. Valovi so glasnejši, globlji, skoraj surovi. Včasih zvečer samo sediš ob oceanu in ga poslušaš, pa imaš občutek, da je svet za nekaj minut postal veliko večji od vseh tvojih skrbi.

In potem je tukaj zrak. Ne znam ga opisati drugače, kot da je nekaj v zraku. Nekaj, česar ne moreš prinesti domov v kovčku in česar ne moreš zares pokazati na fotografiji. Mešanica toplote, prahu, morja, dežja, glasbe, glasov otrok, vonja po hrani, ki se pripravlja ob cesti, in življenja, ki se dogaja zunaj, med ljudmi. Tukaj se mi zdi, da življenje veliko manjkrat poteka za zaprtimi vrati.

Toda najbolj od vsega so zame Afrika ljudje. Nekaj je v njihovih nasmehih. In tega ne govorim zato, da bi romantizirala težke življenjske okoliščine ali ustvarjala podobo ljudi, ki so »srečni, čeprav nimajo ničesar«. Takšne predstave so lahko zelo krivične. Za marsikaterim nasmehom, ki sem ga spoznala, se skriva ogromno. Izguba. Lakota. Strah. Bolezen. Skrb, kako bo družina preživela naslednji teden. Zgodbe, ki jih včasih izveš šele po mesecih poznanstva in potem človeka pred seboj pogledaš povsem drugače. Pa vendar je v teh nasmehih nekaj neverjetno človeškega.

Naučila sem se, da lahko človek nosi veliko bolečino in se še vedno iskreno smeji. Da žalost in veselje nista vedno nasprotji. Da je mogoče imeti težek dan in zvečer plesati. Da se lahko otroci nekaj minut prej prepirajo, naslednji trenutek pa se smejijo milnim mehurčkom, kot da na svetu ne obstaja nič drugega.

Morda me je prav to najbolj presenetilo. Koliko življenja je tukaj zunaj. Koliko spontanosti. Glasbe. Smeha. Pogovorov. Otrok, ki tekajo naokrog. Ljudi, ki sedijo skupaj. Nekdo nekje vedno nekaj kuha, nekdo kliče tvoje ime, nekdo se želi pogovarjati, nekdo se smeji. In tudi kadar je okoli tebe zelo malo materialnega, je lahko med ljudmi ogromno življenja.

Seveda pa Afrika, ki sem jo spoznala, ni samo lepa. Videla sem stvari, ki jih nikoli ne bom mogla pozabiti. Otroke brez dovolj hrane. Dneve brez vode. Bolezni, ki postanejo nevarne, ker zdravljenje ni pravočasno dostopno. Otroke, ki so doživeli stvari, ki jih ne bi smel doživeti noben otrok. Videla sem veliko neenakosti in trenutke, ko sem bila na svet preprosto jezna.

Toda prav zato je ne želim opisovati ne samo skozi lepoto ne samo skozi bolečino. Ker je oboje. Je smeh in je jok. Je neverjetna toplina in so zelo težke zgodbe. Je skupnost in je osamljenost. Je barvitost in je pomanjkanje. Je otrok, ki tisti dan morda ni imel dovolj za kosilo, pa te čez pet minut vleče za roko, ker ti mora nujno pokazati nekaj, kar je našel na tleh.

In morda sem se prav zato zaljubila vanjo. Ne v neko idealizirano predstavo Afrike, ampak v koščke življenja, ki sem jih tukaj spoznala. V ljudi. V odnose. V jutra in večere. V glasove otrok. V mango drevesa. V dež, ki v nekaj minutah spremeni cesto. V Atlantik. V tisti poseben občutek, ko se po dolgem času vrnem in nekdo že od daleč zakliče moje ime.

Afrike pravzaprav ne znam opisati. Lahko povem, kakšne barve je, kako diši po dežju in kako zveni Atlantik. Lahko pripovedujem o ljudeh, ki sem jih tukaj vzljubila, in o zgodbah, ki so mi zlomile srce. Toda tistega najpomembnejšega ne znam ubesediti. Nekaj je tukaj v zraku. Nekaj, kar moraš začutiti sam. In ko ga enkrat začutiš, del tega odneseš s seboj del sebe pa, ne da bi sploh opazil kdaj, pustiš tukaj.

Kje ste izvedeli za sirotišnico in po kakšnem kanalu ste pristali tam na prostovoljnem delu?

Ko sem se prvič odločala za prostovoljstvo v Afriki, sem si med različnimi področji dela sama izbrala sirotišnico. Delo z otroki je bilo že takrat moje strokovno področje in vedela sem, da želim svoj čas nameniti predvsem njim. Prvič sem tja prišla po organizirani prostovoljski poti, prek organizacije, ki je prostovoljce povezovala z lokalnimi ustanovami.

Takrat se mi je zdelo pomembno predvsem to, da najdem pot, po kateri bom lahko prišla tja in pomagala tam, kjer se res čutim. Danes, po vseh izkušnjah, na to gledam nekoliko drugače. Naučila sem se, da je pri prostovoljstvu, še posebej prostovoljstvo v tujini kanal, po katerem nekam prideš, veliko manj pomemben od odgovornosti, s katero tam ostaneš. Ali se tja vračaš.

Dober namen namreč še ne pomeni nujno tudi dobre pomoči. Najprej moraš poslušati, opazovati in spoznati okolje ter ljudi. Predvsem pa se naučiti vprašati, kaj ljudje zares potrebujejo, namesto da s seboj prineseš svojo predstavo o tem, kaj bi bilo zanje dobro.

Še posebej pomembno se mi to zdi pri delu z otroki. Ko kot prostovoljec vstopiš v njihovo življenje, ti ti otroci niso dolžni postati tvoja življenjska izkušnja. Njihove zgodbe niso nekaj, kar prideš pogledat, fotografirat in odneseš domov. Če ti otrok začne zaupati, te čaka in se te razveseli, s tem odnosom pride tudi odgovornost – še posebej pri otrocih, ki so v življenju že doživeli veliko odhodov in izgub. Zato sem danes zelo previdna tudi pri obljubah in pri tem, kaj otroku rečem, ko odhajam. Tako v prvi sirotišnici, kot v drugi – ja, vmes sem se povezala s še eno sirotišnico. To sem spoznala kasneje sama, preko prijateljstev, ki sem jih vmes vzpostavila tukaj. 

Danes zato nikomur ne bi rekla samo: »Pojdi v Afriko (ali kamorkoli) in pomagaj.« Rekla bi: pozanimaj se, kam greš. Sprašuj. Poslušaj lokalne ljudi. Preveri organizacijo. Spoštuj okolje, v katerega prihajaš. In ne predvidevaj, da že zato, ker prihajaš z dobrim namenom, nujno delaš dobro.

Sama sem v sirotišnico prvič prišla po poti, ki mi jo je odprl nekdo drug. Vse, kar je sledilo, pa me je naučilo nekaj pomembnejšega: ni najpomembneje, prek koga si prišel. Veliko pomembneje je, kako si ravnal, ko si bil tam – in kaj za teboj ostane, ko odideš – predvsem, v življenjih otrok, ljudi.

Kakšno je vsakdanje življenje v sirotišnici v Gambiji? 

Mislim, da si je življenje v sirotišnici težko zares predstavljati, dokler nekaj časa nisi tam. Sama sem vpeta v delo v dveh sirotišnicah, kjer so otroci zelo različnih starosti od dojenčkov, starih komaj nekaj dni ali tednov, do najstnikov in mladih, ki tam odraščajo praktično vse svoje življenje.

Vsakdan je predvsem zelo skupinski. Veliko je otrok in bistveno premalo odraslih rok, zato individualne pozornosti, ki bi jo otrok potreboval, preprosto ne more biti toliko, kot bi si želeli.  Pa tudi če sem čisto iskrena, je tukaj pogled na otroka, otroštvo, ljubezen kulturno precej drugačen. Še vedno je prisotna palica. Ljubezen do otroka pa se meri bolj v tem »preživim te, dam ti osnovne potrebe« – kot pa v trenutkih neke topline. Pri dojenčkih se dan vrti okoli hranjenja, previjanja, kopanja, uspavanja in nege. Ko sem tam, jih poskušam čim več vzeti tudi ven, na svež zrak, jih nositi, se z njimi igrati in jim dati nekaj tiste bližine, za katero v vsakodnevnem ritmu pogosto zmanjka časa.

Pri starejših otrocih je življenje drugačno. Veliko stvari naredijo sami, starejši pogosto pomagajo mlajšim, med šolskim letom hodijo v šolo, sicer pa večino časa preživijo zunaj. Igrač je zelo malo, pa vendar vedno znova najdejo nekaj, iz česar nastane igra. Kos plastike, prazna plastenka, kamenčki, listi manga, pesek ali blato lahko postanejo nekaj povsem drugega. Včasih je dovolj že glasba ali nekaj milnih mehurčkov in nastane cel žur.

Toda za tem otroškim vsakdanom je tudi precej težja realnost. Včasih zmanjka stvari, za katere si pri nas skoraj ne predstavljamo, da bi jih lahko zmanjkalo – pitne vode, hrane, mleka za dojenčke, plenic ali zdravil. Obrokov je lahko zelo malo. Doživela sem dan, ko je bila ena velika skleda riža praktično vse, kar je bilo na voljo, pa še tukaj je zmanjkalo za nekaj otrok, in trenutek, ko sem gledala otroke, kako so zaradi žeje lizali kapljice vode s stola, ali pili vodo iz luže. Takšni prizori ostanejo s teboj za vedno.

In vendar bi naredila krivico tem otrokom, če bi življenje v sirotišnici opisala samo kot žalostno. Ni. Med vsem tem je ogromno smeha, nagajivosti, plesa, prepirov, prijateljstev, objemov in povsem običajnega otroštva. Otroci se zaljubijo, skregajo, pobotajo, tekmujejo, kdo bo sedel poleg tebe, skrivajo tvoje stvari in se smejijo, ko jih iščeš. Okoliščine so lahko zelo težke, otroštvo pa vedno znova išče način, da ostane – otroštvo.

Morda je najtežje prav to nasprotje. V istem dnevu lahko držiš bolnega dojenčka in razmišljaš, kako boste prišli do zdravnika, nekaj minut pozneje pa se na dvorišču smejiš z otroki, ki plešejo. Lahko te skrbi, kaj bodo jedli naslednji dan, oni pa te medtem vlečejo za roko, ker ti morajo nujno pokazati svojo novo igro.

Sirotišnica lahko (ali pa naj bi) otroku zagotovi osnovno varnost, hrano, kadar je je dovolj, posteljo, šolanje in ljudi, ki zanj skrbijo. Ne more pa povsem nadomestiti tistega, kar pomeni imeti nekoga samo svojega. Nekoga, ki pozna tvoj jok, tvoje strahove in tvoje sanje. Nekoga, ki zvečer ve, kako te pokriti, in je naslednje jutro še vedno tam.

Zato je življenje v sirotišnici zame polno nasprotij. Je težko in hkrati neverjetno živo. Je pomanjkanje in iznajdljivost. Jok in smeh. Skrb in otroška brezskrbnost. Predvsem pa so za vsemi temi velikimi besedami čisto običajni otroci, ki si želijo prav tisto, kar si želi vsak otrok – biti varen, opažen, ljubljen in nekomu pripadati.

Kako otroci pristanejo v sirotišnici? Pravite, da jih je v Afriki kar nekaj? 

Otrok je ogromno. In če sem povsem iskrena, se ob tem pogosto vprašam, koliko je še tistih, ki do sirotišnice sploh nikoli ne pridejo. Koliko jih ostane nekje zunaj, na ulici, pri ljudeh, ki zanje ne zmorejo ali ne znajo skrbeti, ali preprosto v okoliščinah, kjer jih nihče zares ne vidi.

Razlogi, zaradi katerih otroci pristanejo v sirotišnici, so zelo različni. In pomembno je povedati, da vsi otroci, ki živijo v sirotišnici, niso sirote v dobesednem pomenu besede.

Nekateri so starše res izgubili. Pri drugih je v ozadju huda revščina in družina otroka preprosto ne zmore preživljati. Srečujemo se z alkoholizmom, odvisnostjo od drog, nasiljem, kriminalom, različnimi duševnimi boleznimi ali stanji, zaradi katerih starš ni zmožen varno skrbeti za otroka. Včasih je »otrok rodil otroka« zelo mlada mama, ki se sama še išče v življenju, nenadoma pa mora skrbeti za drugo človeško bitje in pri tem nima praktično nobene podpore.

Potem so zgodbe otrok, ki jih nekdo preprosto pusti. Dobesedno odloži nekomu v naročje in odide. Nekateri dojenčki so najdeni zapuščeni in o njihovem ozadju skoraj ničesar ne vemo. Ob takšnih zgodbah je zelo lahko obsojati, toda skozi leta sem se naučila, da je lahko v ozadju ogromno stvari, ki jih mi ne poznamo obup, bolezen, nasilje, zasvojenost, revščina, strah ali popolna odsotnost kakršnekoli podpore. To seveda ne zmanjša posledic, ki jih vse to pusti na otroku, pokaže pa, kako kompleksne so te zgodbe.

V zadnjem času sem spoznala tudi nekaj otrok in mladih, ki so bili rešeni kot žrtve trgovine z ljudmi. In priznam, da so me njihove zgodbe pretresle na povsem nov način. Ko sedi pred teboj otrok in ti počasi pripoveduje, kaj vse se mu je zgodilo, včasih preprosto nimaš besed. Nekatere stvari so tako težke, da jih tudi kot odrasel človek težko poslušaš, kaj šele razumeš, kako jih je lahko otrok preživel.

In potem je pred teboj isti otrok, ki si želi hoditi v šolo. Ki govori o tem, kaj bi nekoč rad postal. Ki se smeji, se šali in ima načrte za prihodnost. Takrat se še močneje zaveš, kako pomembno je, da ga ne začneš gledati samo kot »žrtev trgovine z ljudmi«. To, kar se mu je zgodilo, je del njegove zgodbe. Ne sme pa postati njegova celotna identiteta.

Zato je tudi izraz »otroci iz sirotišnice« precej bolj zapleten, kot se zdi. Za njim je na desetine popolnoma različnih življenjskih poti. In otrok, ki živi v sirotišnici, ni nujno brez družine niti ni avtomatično na voljo za posvojitev. Nekateri imajo starše, sorojence, babice, tete ali druge sorodnike, vendar družina v določenem obdobju preprosto ne zmore zagotoviti varne skrbi.

Pri številkah pa zelo nerada govorim o Afriki kot eni celoti. Sama lahko govorim predvsem o okoljih, ki jih poznam. Tam je otrok, ki potrebujejo varno namestitev in pomoč, veliko. Hkrati pa se vedno bolj zavedam, da so tisti, ki jih srečam v institucijah, pravzaprav samo tisti, ki so do neke oblike pomoči že prišli. In morda me najbolj straši prav misel na vse tiste, ki jih ne vidimo. Tiste, ki jih ni v sirotišnici, ni v nobeni zgodbi in morda še nihče niti ne ve, da potrebujejo nekoga, ki jih bo našel.

Kaj so največji izzivi in kako se z njimi spopadate? 

Zame je največji izziv zagotovo nemoč. In morda je najtežja prav tista nemoč, pri kateri veš, da rešitev obstaja. Da zdravljenje obstaja. Da zdravnik ve, kaj bi bilo treba narediti. Da obstaja zdravilo, operacija, šola, hrana. Toda če ni denarja, je ta rešitev lahko tako blizu in hkrati popolnoma nedosegljiva.

To so trenutki, s katerimi se še danes najtežje spopadam. Kako se odločiš, kateri izmed treh bolnih dojenčkov je bližje smrti in mora prvi do zdravnika? Kako pogledaš otroka, ki si želi v šolo, in mu poveš: »Zate smo uspeli zbrati šolnino, ti greš,« drugemu pa praktično: »Ti boš moral še počakati, ker je zmanjkalo denarja.« Kako se odločiš, ali boš denar, ki ga imaš, porabil za zdravljenje enega otroka ali z njim kupil hrano za trideset drugih? Kako sploh primerjaš takšne stiske, ko je za vsakega od teh otrok njegova stiska ves njegov svet?

Mislim, da me je prav to v Afriki največkrat zlomilo. Ne dejstvo, da pomoč ne obstaja, ampak dejstvo, da včasih obstaja – samo dostop do nje ni samoumeven. To zelo dobro vidiš pri zdravstvu. Ko stojiš z bolnim otrokom pred ambulanto, bolnišnico ali lekarno, lahko med njim in zdravljenjem stoji samo denar. In takrat se ti začnejo številke zelo hitro spreminjati v obraze. Nekaj sto ali nekaj tisoč evrov ni več samo znesek. Lahko pomeni operacijo. Zdravila. Še eno možnost. Včasih pomeni življenje.

Podobno je pri izobraževanju. Zame je izjemno težko sprejeti, da imaš pred seboj otroka, ki se želi učiti, ki ima načrte in potencial, ovira med njim in šolo pa je znesek, ki je v našem okolju morda cena telefona ali nekaj večjih nakupov. In potem jih je pred teboj več. Vsi si zaslužijo možnost, ti pa veš, da v tistem trenutku ne moreš omogočiti vsega vsem.

Dolgo sem imela občutek, da moram najti rešitev za vsakega. In ko je nisem, sem to doživljala kot lasten neuspeh. Danes se še vedno učim sprejemati, da imam tudi sama meje. Nemoč namreč ne pomeni vedno, da ne moreš storiti ničesar. Včasih pomeni samo, da ne moreš storiti vsega. Zato se z njo spopadam tako, da se osredotočim na tisto, kar v tistem trenutku lahko naredim. Pokličem. Vprašam. Iščem zdravnika. Pišem ljudem. Zbiram sredstva. Iščem drugo možnost. Včasih desetkrat slišim ne in enajstič nekdo reče da. In prav zaradi teh »da« še vedno vztrajam.

Ker sem v teh letih videla tudi drugo stran nemoči. Videla sem otroka, za katerega se je zdelo, da možnosti skoraj ni več, pa danes praznuje rojstni dan. Mladega človeka, ki je bil prepričan, da bo umrl, pa danes po težki operaciji okreva. In otroke, za katere je nekdo nekje rekel: »Jaz bom pokril njegovo šolnino.« Zato se poskušam vedno znova opomniti na nekaj, kar sem se morala naučiti na precej težak način: ne morem rešiti vseh. Lahko pa naredim vse, kar je v moji moči, za tistega, ki je v tistem trenutku pred menoj. In včasih je to dovolj, da se življenje enega otroka obrne v povsem drugo smer.

V Evropi je kar nekaj akcij, ki spodbujajo k dobrodelnosti za Afriko. Lahko Afriko sploh zajamemo z eno samo besedo? 

Ne. In mislim, da je prav tu ena od stvari, pri katerih moramo biti zelo previdni. »Afrika« je pogosto uporabljena skoraj kot ena sama zgodba, kot sinonim za revščino, lakoto in pomanjkanje. Pa ni. Afrika je ogromna, raznolika in polna povsem različnih okolij, kultur, ljudi in življenjskih zgodb. Sama lahko govorim samo o krajih in ljudeh, ki sem jih imela možnost zares spoznati.

Se mi pa zdi prav, da obstaja veliko dobrodelnih akcij. Tudi zato, ker imajo ljudje možnost sami izbrati zgodbo, področje ali človeka, ki se jih dotakne in mu želijo pomagati. Potreb je ogromno in sama zelo dobro vem, da lahko kot posameznica naredim le omejeno. Ko se povežemo, pa lahko naredimo stvari, ki jih en človek sam nikoli ne bi zmogel.

Ob tem pa se mi zdi izjemno pomembno, da smo tudi kritični. In to velja tudi zame. Pri vsaki akciji bi se morali vprašati, kdo jo vodi, komu je pomoč namenjena, kam sredstva dejansko pridejo in kaj z njimi omogočimo. Dober namen je pomemben, vendar z njim pride tudi velika odgovornost.

Sama to odgovornost čutim do vsakega človeka, ki je kadarkoli prispeval en evro, delil zgodbo, podaril pripomoček ali kakorkoli pomagal. Ker mi je nekdo s tem zaupal nekaj svojega in verjel, da bo pomoč prišla tja, kamor sem rekla, da bo prišla. In ker sama ne bi imela srca in vesti zvečer zaspati, ob dejstvih, da pomoč ni prišla kamor je bila namenjena. Če zbiramo za zdravljenje, je jasno, da smo plačali zdravljenje. Če zbiramo za hrano, je jasno, da so otroci dobili hrano. Če nekdo prispeva za šolnino, mora ta denar pomeniti priložnost izobraževanja. Pri tako nujnih potrebah se mi zdi transparentnost najmanj, kar dolgujemo tako ljudem, ki pomagajo, kot tistim, za katere pomoč zbiramo. In sama sem pri tem izjemno striktna – ne glede na višino zneska. Ker na koncu, ne gre samo za zneske – gre za zaupanja ljudi. Gre za vzor, ki ga predajm(o) naprej. 

Včasih si želim, da bi lahko vsakemu, ki je kadarkoli pomagal, za nekaj minut predala tudi občutek, kaj njegova pomoč v resnici pomeni. Da bi lahko videl otroka, ki ti je nekoč v naročju za nekaj sekund prenehal dihati in mu je zastalo srce, danes pa pripravljaš njegov drugi rojstni dan. Da bi lahko srečal fanta, ki ti je nekoč povsem mirno rekel: »Jaz bom umrl, ker nimam denarja za zdravljenje,« danes pa po operaciji govori o prihodnosti. Da bi lahko sedel ob otrocih, ki so nenavadno tiho samo zato, ker se prvič po dolgem času do sitega najedo obroka, ki ni zgolj pust riž. Takrat dobrodelna akcija ni več objava na družbenem omrežju. Ni več številka na računu. Dobi obraz. Občutke. Takrat tečejo solze sreče. In takrat je ena sama hvaležnost. 

In teh trenutkov je bilo toliko. Zdravljenja, ki so se zgodila, ker se je povezalo veliko ljudi. Hrana, ki smo jo lahko kupili. Mleko za dojenčke. Šolnine. Zdravila. Pripomočki. Vsakič znova se pokaže, koliko lahko naredimo skupaj. Zato si želim, da dobrodelnih akcij ne bi bilo manj. Želim si jih veliko! Vendar odgovornih, transparentnih in spoštljivih. Takšnih, pri katerih ljudi ne prepričujemo v pomoč s tem, da nekomu odvzamemo dostojanstvo, ampak jim iskreno pokažemo, zakaj je pomoč potrebna in kaj bo omogočila.

Pomagajmo. Veliko. Povezujmo se. Toda ob odprtem srcu ohranimo tudi odprte oči. Ker pri pomoči ni pomembno samo, koliko zberemo. Enako pomembno je, kam pomoč pride – in kaj v življenju človeka na drugi strani zares spremeni. Pa to ne velja samo za Afriko, popolnoma enako velja za čisto domače lokalno okolje, ali pa katerokoli celino na svetu. 

Česa vas je delo v sirotišnici v Gambiji naučilo? 

Najprej tega, da nimam pojma. Morda se sliši nenavadno, ampak delo v sirotišnici je podrlo ogromno predstav, ki sem jih imela o svetu, življenju, pomoči in tudi o sebi. Ko prvič prideš, misliš, da marsikaj razumeš. Imaš svojo izobrazbo, izkušnje, vrednote, predstavo o tem, kaj je prav in kaj narobe. Potem pa se znajdeš v situacijah, za katere te ni pripravil noben učbenik. In ugotoviš, koliko stvari si vse življenje jemal kot samoumevne in kako zelo drugačen je lahko svet samo nekaj tisoč kilometrov stran.

Naučilo me je tudi, da sem veliko bolj pogumna, kot sem mislila. In močnejša. Da zmorem vztrajati tudi takrat, ko se zdi, da upanja skoraj ni več. Da lahko stojim pred bolnišnico prestrašena do kosti, pa vseeno naredim naslednji korak. Da lahko slišim desetkrat »ne« in še enajstič vprašam. Ne zato, ker me ni strah ali ker me stvari ne zlomijo, ampak ker te včasih nekdo preprosto potrebuje, da ne odnehaš.

Ker niso vse zgodbe srečne. Vmes so bile tudi izgube. Otroci, ki jih nismo mogli rešiti. In mislim, da na to ne moreš postati odporen. Ko ostane kinderpet, v katerem je še včeraj ležal otrok, prazen, se zlomiš. Ko ti otrok umre v naročju, se sesuje nekaj v tebi. In potem pride trenutek, ko ne veš, kako boš sploh še enkrat prestopil prag tiste sobe. Pa ga.

Ker te za temi vrati čakajo drugi otroci. Ogromno majhnih srčkov, ki ne vedo, da se je tvoj svet ustavil. Nekdo je lačen. Nekdo joka. Nekdo potrebuje svežo plenico. Nekdo iztegne roke proti tebi, ker želi v naročje. In takrat dojameš nekaj zelo krutega in hkrati življenjskega: tudi ko se tvoj svet za trenutek popolnoma poruši, njihov teče naprej. In zato moraš počasi naprej tudi ti.

Zaradi teh otrok danes drugače razumem ljubezen. Drugače gledam na življenje. In zagotovo drugače dojemam tudi smrt. Naučili so me, da ljubezen ni samo nekaj lepega. Včasih pomeni ostati, čeprav veš, da te lahko zelo boli. Pomeni navezati se, čeprav veš, da boš nekoč moral oditi. Pomeni otroka vzeti v naročje, čeprav si si po zadnji izgubi prisegel, da se ne boš nikoli več tako navezal. Pa se. Vedno znova. Morda še bolj.

Dolgo sem mislila, da ima srce neko mejo. Da bo nekoč preprosto preveč zgodb, preveč otrok, preveč skrbi in tudi preveč bolečine. Pa sem ugotovila ravno nasprotno. Srce je očitno dovolj veliko, da vanj sprejme še enega otroka. Pa še enega. In še enega.

In čeprav se je moje tam že nekajkrat zelo zlomilo, sem se naučila tudi, da se srce zaceli. Ne tako, da pozabi. Nekaterih otrok in nekaterih trenutkov ne bom pozabila nikoli. Zaceli se tako, da naredi prostor ob bolečini tudi za novo ljubezen, nov smeh, nov objem in novo upanje. Morda je to največ, kar so me ti otroci naučili: da moč ne pomeni, da se ne zlomiš. Moč je včasih samo to, da se naslednji dan vrneš skozi ista vrata, čeprav te še vedno boli – in ponovno odpreš srce otroku, ki te čaka na drugi strani.

Kako pogosto se vračate v sirotišnico? Vzamete dopust?

V zadnjem času pravzaprav ne govorimo več samo o kratkih obiskih. Eno obdobje sem v Afriki preživela skoraj devet mesecev, tudi zdaj sem tukaj že kar nekaj časa. Zato se včasih pošalim, da moje življenje počasi poteka nekje med dvema svetovoma: med življenjem in službo doma ter življenjem, ki ga dajem na mednarodnem področju pomoči. 

Seveda je ob redni službi potrebnega precej načrtovanja. Dopust poskušam organizirati tako, da ga lahko čim več koristim skupaj in del tega časa namenim tudi delu v Afriki. Vmes sem imela možnost del svojega bivanja povezati z Erasmus+ pripravništvom, v prihodnje pa me čaka še en projekt, ki mi bo ponovno omogočil povezovanje mojega strokovnega področja z delom tukaj.

Tako da pravzaprav ves čas malo kombiniram in manevriram. Med službo, dopustom, različnimi projekti, obveznostmi doma in časom, ki ga želim preživeti v Afriki. Ni vedno najbolj preprosto in zahteva kar nekaj organizacije, predvsem kadar želiš nekje ostati dlje časa.

Daljša obdobja so mi postala tudi veliko pomembnejša od kratkih prihodov. Ko nekje preživiš več mesecev, nisi več samo nekdo, ki pride za nekaj tednov pomagat. Začneš spoznavati vsakdan. Spremljaš otroke skozi daljše obdobje, vidiš spremembe, vzpostaviš odnose, spoznaš lokalne ljudi in začneš veliko bolje razumeti tudi stvari, ki jih kot obiskovalec sprva sploh ne opaziš.

In verjetno je prav zato danes moj odnos do vračanja nekoliko drugačen. Vedno redkeje rečem, da »grem v Afriko«. Velikokrat rečem preprosto, da grem nazaj.

Ker to niso več samo kraji, kamor prihajam prostovoljno delat. To so otroci, katerih odraščanje spremljam. Ljudje, ki me poznajo in ki jih poznam jaz. Ljudje, ki me že pred odhodom vprašajo, kdaj se vrnem. In ljudje, ki jih imam rada. Vmes pa sem neizmerno ponosna in hvaležna, da imam možnost ostati povezana in v stikih z otroci, ki so bili posvojeni in imajo sedaj svoja nova življenja drugod po svetu. Te povezave, te vezi, za katere vem, da bodo trajale, so največja in najlepša potrditev, kar jih lahko prejmeš v življenju. In čeprav je včasih časovno res izjemen izziv kombinirati vse, je več kot vredno. 

Kako se financirate, ko ste tam (in ko pridete nazaj) saj gre za prostovoljno delo?

Ha ha, tako kot večina drugih: s službo. Dobitnega loto listka za zdaj še nisem zadela, tako da moram kar lepo hoditi v službo, varčevati in načrtovati, koliko časa si lahko privoščim biti tukaj. Nekatera obdobja sem uspela povezati tudi z Erasmus+ projekti oziroma pripravništvom, kjer je del stroškov sofinanciran. Sicer pa vse svoje osebne stroške: pot, bivanje, hrano in življenje tukaj krijem sama.

Prostovoljstvo je zame neplačano delo, zato je v ozadju poleg vsega lepega tudi precej načrtovanja in varčevanja. Za zdaj torej brez skrivnega recepta: služba, nekaj organizacije in očitno precej močna želja po vračanju.

Se lahko na delo v sirotišnici prijavi kdorkoli? Kako, kje? 

Ne, in mislim, da je prav, da je tako. Vse več držav, med njimi tudi Gambija, uvaja dodatne zahteve in varovalke za ljudi, ki želijo delati z otroki. Navsezadnje govorimo o eni najranljivejših skupin, zato ne more in ne sme imeti dostopa do njih kar vsak.

Najlažja pot je običajno prek organizacij, ki že sodelujejo z lokalnimi sirotišnicami oziroma ustanovami. Vendar bi tudi tukaj svetovala previdnost. Preveriti je treba tudi organizacije, njihova delovanja, sodelovanje z lokalnim okoljem in pogoje, pod katerimi prostovoljce vključuje v delo. Sploh v zadnjem času lahko je zelo enostavno najti razne organizacije iz številnih držav, ki ponujajo razno razne priložnosti, pa se včasih na koncu izkaže, da organizacije sploh ne obstajajo, da o njih nihče ni še slišal, od prostovoljcev pa že vnaprej zahtevajo neverjetne zneske. Sploh pri tujih organizacijah, bi sama rekla, da je res potrebna previdnost, ne glede za to, za katero afriško državo gre.  

Praviloma je potrebno dokazilo o nekaznovanosti oziroma čist criminal record, poleg tega pa še različna dovoljenja in pogoji, ki se razlikujejo glede na državo in ustanovo. Zato bi vsakemu, ki ga takšno delo zanima, svetovala predvsem: ne iščite samo najhitrejše poti do sirotišnice, ampak najbolj odgovorno. Pri delu z ranljivimi otroki mora biti njihova varnost vedno pomembnejša od naše želje po izkušnji.

Kako lahko pomagamo vsi?

 Mislim, da se pomoč začne že veliko prej kot pri denarju ali dobrodelni akciji. Začne se s tem, da smo pripravljeni širiti svoja obzorja. Da spoznavamo svet tudi zunaj tistega, kar nam je domače, in razumemo, da življenje ni samo črno-belo. Vmes je cela mavrica različnih odtenkov, zgodb, kultur, okoliščin in načinov življenja.

Pomagamo že s tem, da ljudi zares poslušamo. Da jih ne zapremo v predalčke »revni«, »sirote«, »žrtve« ali »tisti, ki potrebujejo pomoč«, ampak poskušamo slišati njihove zgodbe in jih spoznati kot ljudi. Prav to si želim tudi s Pismi iz sirotišnice – ljudem približati svet, ki je morda geografsko daleč, in otrokom ter ljudem, ki jih srečujem, dati obraz, ime in zgodbo. Ne zato, da bi se nam smilili, ampak da bi jih bolje razumeli.

Seveda pa lahko pomagamo tudi povsem konkretno. Dobrodelnih akcij je veliko in mislim, da je lepo, da lahko vsak sam začuti, katera zgodba, človek ali področje ga nagovori. Ne glede na to, za katero državo gre, za kateri namen gre. Nekdo bo pomagal pri zdravljenju, drugi pri šolanju, tretji pri hrani, nekdo bo prispeval nekaj evrov, drugi bo zgodbo samo delil naprej in bo prav zaradi njega prišla do človeka, ki bo lahko pomagal.

Ni treba, da vsi pomagamo na enak način. Pomembneje se mi zdi, da ne ostanemo zaprti samo v svoj mali košček sveta. Morda je prav to tudi eden od namenov Pisem: da za trenutek odpremo okno v življenje nekoga, ki živi povsem drugače od nas, in ugotovimo, da njegov svet vendarle ni tako zelo oddaljen od našega. Ker ko zgodbo človeka enkrat zares slišiš, ga veliko težje vidiš samo kot številko nekje daleč stran.

Je Gambija primerna/varna za potovanja?

Rekla bi: ja in ne. Sama verjamem, da smo marsikje varni toliko, kolikor znamo biti previdni tudi sami. Če potujemo odgovorno, spoštujemo lokalno okolje in kulturo, upoštevamo osnovna varnostna pravila in ne precenjujemo svojega poguma, se mi zdi Gambija povsem primerna destinacija za potovanje.

Seveda tudi tukaj obstajajo tveganja. Aktualna potovalna priporočila na primer opozarjajo predvsem na drobne tatvine v turističnih in bolj obljudenih območjih, previdnost ponoči ter slabše razmere na cestah.

Sama osebno večjih slabih izkušenj nisem imela. Res je, da so mi ukradli telefon, ki ga seveda nisem nikoli več dobila nazaj, ampak danes tudi to štejem med izkušnje, ki jih prinese potovanje. Predvsem me je naučilo, da tudi tam, kjer se počutiš že skoraj domače, ne smeš pozabiti biti popotnik, ki mora uporabljati zdravo mero previdnosti. Tako da ja , Gambijo bi zagotovo videla kot primerno destinacijo. Le tako kot povsod drugje velja: odprtost in pogum sta čudovita sopotnika, dokler zraven vzamemo še nekaj zdrave pameti.

Če ja, kaj lahko tam doživimo?

To je zelo široko vprašanje. Morda je treba najprej vprašati sebe: kaj si sploh želim doživeti? Če so to tiste velike afriške živali, ki jih poznamo z razglednic in dokumentarcev, potem Gambija verjetno ni prava izbira. Če iščete popolnoma urejeno okolje brez smeti, ga tukaj prav tako ne boste našli. Če pa iščete ljudi z velikimi nasmehi, živahne ulice, drugačen ritem življenja, Atlantik, glasbo, tržnice, naravo, pogovore in priložnost, da za nekaj časa stopite iz sveta, ki ga poznate – potem lahko tukaj doživite ogromno.

Sama mislim, da se dobro potovanje začne že pred izbiro znamenitosti. Z vprašanji: Zakaj potujem? Kaj iščem? Si želim počitka, avanture, spoznavanja kulture, ljudi, narave? Želim samo videti ali želim tudi razumeti? Ko si na to odgovoriš, je danes ob vseh informacijah zelo preprosto poiskati kraje in izkušnje ter sestaviti potovanje po svoji meri.

Morda pa so najlepši deli Gambije ravno tisti, ki jih ne moreš vnaprej vpisati v načrt poti. Pogovor, ki ga nisi pričakoval. Človek, ki ga nisi nameraval spoznati. Kraj, na katerem si se ustavil po naključju. In trenutek, zaradi katerega se domov vrneš z nekoliko drugačnim pogledom na svet, kot si ga imel ob prihodu.

Kaj bi še želeli sporočiti širšemu krogu ljudi?

Morda predvsem to, da se znova naučimo biti malo bolj Človek med ljudmi. Da znamo biti hvaležni za stvari, ki jih imamo, ne da bi za to potrebovali primerjavo z nekom, ki ima manj. Da smo lahko prijazni tudi takrat, ko od tega nimamo ničesar. Da poskušamo biti bolj odprti, spoštljivi in empatični do zgodb, ki jih morda ne razumemo, ker jih sami nikoli nismo živeli.

In če si želimo narediti nekaj dobrega, nam za to ni treba na drugi konec sveta. Sama sem morala prepotovati kar nekaj tisoč kilometrov, da sem nekatere stvari zares razumela, vendar danes še bolj vem, da lahko spremembo naredimo tudi doma. V svoji ulici, šoli, službi, družini. Pri človeku, ki sedi poleg nas in ga morda že dolgo nihče ni zares vprašal, kako je.

Ena najlepših stvari, ki sem se jih naučila v Afriki, je zagotovo skupnost. Občutek, da življenje ni samo moje. Da človek ni otok in da se včasih ne vprašaš, ali je nekaj tvoja odgovornost, ampak preprosto vidiš, da nekdo potrebuje roko, in jo ponudiš. To je nekaj, kar bi si želela prinesti več tudi v naš svet.

Ne mislim, da moramo vsi postati prostovoljci, reševati ljudi ali oditi v Afriko. Želim pa si, da bi nekoliko pogosteje pogledali drug drugega. Da bi manj sodili in več razumeli. Manj predvidevali in več poslušali in zares slišali. Da bi se spomnili, da nikoli zares ne vemo, kakšno bitko bije človek pred nami.

In morda predvsem, da ne čakamo na velike priložnosti, da bi bili dobri ljudje. Prijaznost ne potrebuje projekta. Empatija ne potrebuje letalske vozovnice. In za to, da nekomu spremeniš vsaj majhen del njegovega sveta, ti ni treba prepotovati tisoče kilometrov. Včasih je dovolj, da se ozremo okoli sebe. Ker morda največja stvar, ki se je moramo znova naučiti, ni, kako rešiti svet. Ampak kako biti Človek. Drug ob drugem, drug za drugega in predvsem med ljudmi.

Kajo in njena Pisma iz sirotišnice lahko spremljate TUKAJ. 

 

Foto: Kaja Rukav, osebni arhiv

 

PREBERITE ŠE: “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU

 

Kenija malo drugače: Maša je namesto klasičnega dopusta izbrala prostovoljstvo

Intervju, , ,

Nekatera potovanja nas odpeljejo na bele peščene plaže, druga med živahne mestne ulice, tretja pa tja, kjer lahko tudi sami prispevamo nekaj dobrega. Takšno pot je izbrala Maša Maruša Bregar, ki si je letos poleti izpolnila dolgoletno željo in za tri tedne odpotovala na prostovoljno delo v Kenijo.

Z nami je delila svojo izkušnjo iz centra ELA Afrika, kjer so se njeni dnevi vrteli okoli učenja, ustvarjanja in druženja z otroki, ob koncih tedna pa je ostal čas tudi za raziskovanje okolice in nova prijateljstva.

1. del: Moja pot prostovoljstva me je peljala v Kenijo

Julija 2026 sem si izpolnila svojo dolgoletno željo in za 3 tedne odšla na prostovoljno delo v Kenijo. Natančneje v kraj Runyenjes, ki se nahaja približno 150 kilometrov stran od glavnega mesta Nairobi.

Moja pot prostovoljnega dela se je začela v srednji šoli in nadaljevala na fakulteti. Zadovoljstvo, ki sem ga imela pri in po opravljenem prostovoljnem delu, me je pripeljalo do želje opravljanja prostovoljnega dela v tujini. 

Ko sem pregledovala, katere vse so možnosti opravljanja prostovoljnega dela v tujini, sem se spomnila na humanitarko Jano Dular Wang’ombe. V srednji šoli nam je prišla predavat o njeni humanitarni poti in humanitarnih projektih v Afriki, ki so vezani predvsem na opismenjevanje tamkajšnjih otrok.

V ta namen je pred nekaj leti v mestu Runyenjes ustanovila nevladno organizacijo ELA Afrika, ki sprejema prostovoljce čez  celo leto. Po odločitvi, da želim opravljati prostovoljstvo v ELA Afriki, sem kontaktirala Jano in ji sporočila, kdaj in za koliko časa želim priti.

Pot v Kenijo

V Kenijo sem odpotovala skupaj s še eno prostovoljko, s katero sva stopili v kontakt preko Jane. Ko sva prišli v center ELA, so nama prvi dan pri uvajanju v tamkajšnjo prostovoljno delo pomagali prostovoljci, ki so prispeli nekaj dni pred nama. Po nekaj dneh pa sva se že dodobra navadili na rutino in način dela.

Prostovoljno delo je potekalo od ponedeljka do petka. Prostovoljci smo pomagali pri pripravljanju delavnic na področju branja in pisanja, matematike, angleščine, umetnosti, glasbe in športa za otroke stare med 4 in 10 let, ki imajo težave pri učenju. Vsak dan sta prihajali po 2 skupini otrok, ki smo jih prostovoljci odšli iskat do njihove šole. Prva skupina otrok je imela delavnice nekje od 13. do 15. ure, druga skupina otrok pa potem od 15. do 17. ure.

Delavnice so bile raznolike, vsak dan smo pripravili nekaj drugega- enkrat športne, drugič likovne, tretjič pa vaje za angleščino. Pri sporazumevanju z otroki pa nam je pomagala učiteljica, ki je zaposlena v centru ELA. 

Med vikendi smo bili prostovoljci prosti. Te smo izkoristili za raziskovanje tamkajšnjih znamenitostih, sprehode v naravo in druženje. Prostovoljci smo med seboj spletli lepo vez in si skupaj z izleti, skupnim pripravljanjem večerje in zanimivimi pogovori ustvarili nepozabne trenutke ter si na ta način naredili našo prostovoljsko izkušnjo v Keniji še lepšo. 

2. del: Kam na izlete, če se nahajaš v okolici mesta Runyenjes v Keniji

Center ELA, kjer smo bivali in opravljali prostovoljno delo, se nahaja v mestu Runyenjes. To je mesto v Keniji, ki se nahaja v okrožju Embu. Leži na nadmorski višini okoli 1500 metrov na  vzhodu Kenije. Nahaja se približno 75 km od pobočij gore Mount Kenya. V širšem okraju živi več kot 150 000 ljudi, v samem mestu pa približno 58 000. Večino prebivalstva predstavlja ljudstvo Embu, uradna jezika pa sta angleščina in svahili. 

Točka, s katero se vsak, ki pride v Runyenjes in v njem ostane nekaj časa, sreča, je njihova tržnica. Nahaja se v samem centru mesta. Kot je navada v Afriki ni fiksnih cen, ampak se za hrano, ki jo na tržnici kupiš, moraš pogajati. Po dveh ali treh obiskih že dobiš občutek, kakšne so cene in pogajanje takrat postane dosti lažje. 

V mestu najdeš na več lokacijah tudi zelo dobre krojače, ki imajo svoje delavnice. Prostovoljke smo to izkoristile za izdelavo hlač, oblek in kril, katere smo dobile za nas po ugodnih cenah. 

Kirimiri

Le nekaj kilometrov od centra ELA se nahaja hrib Kirimiri, na katerega smo odšli s prostovoljci. Vrh hriba se nahaja na 1790 metrih nadmorske višine. Pot do vrha ni bila zahtevna. Vzela nam je približno eno uro, naredili pa smo približno 300 višinskih metrov. Do vrha nas je vodil prebivalec vasi pod Kirimirijem. 

V mestu je navada, da namesto avtomobila za taksije uporabljajo motorje, zato smo se na ostale izlete odpravili z motorji.

Irangi forest

Naš prvi izlet z motorji je bil gozd Irangi Forest. Ta je uradno del gozdnega rezervata gore Mount Kenya v okrožju Embu, ki se razprostira na površini več kot 15 000 hektarjev. Ta gozd je ključen del večjega zaščitenega ekosistema. Za pohodnike je priljubljena krožna pot skozi gozd, ki je dolga približno 20 kilometrov. Mi smo videli le del gozda. Domačini so nam pokazali iz naše štartne točke najbližji slap in tam največja in najstarejša drevesa.

Naslednji vikend se nas je nekaj prostovoljk odločilo obiskati Major’s Farm in hrib Karue Hill. Najprej smo se povzpele na Karue Hill. Vzpon je trajal približno 20 minut od izhodišča, kjer so nas odložili motoristi. Karue Hill ima za lokalno skupnost Aembu (Embu) tradicionalni duhovni in kulturni pomen. Ti pridejo na ta hrib moliti ali izvajati obrede.

Ko smo prišle dol s hriba, sta nas motorista odpeljala še na Major’s Farm. To je turistična destinacija in kmetijsko podjetje, znano po pticah in pridelavi kave. Prav posebna izkušnja na tej farmi pa nam je bila hranjenje nojev. 

Zadnji izlet, na katerega smo se odpravili pa je bil adrenalinski park v Camp Nduda Falls. Ta adrenalinski park se nahaja blizu Embuja, 17 kilometrov stran iz Runyenjesa. Nahaja se v gozdu Njukiri ob bregovih reke Rupingazi. Ponuja več adrenalinskih aktivnosti; zipline, hojo po visečem mostu, »divjo gugalnico« in adrenalinski spust po toboganu. 

 

Več informacij o ELA Afriki je dostopno na njihovi spletni strani: https://www.ela-africa.org/ 

 

Foto: Maša Maruša Bregar

PREBERITE ŠE: Kaj vse lahko popotnik doživi, ko mu je vseeno za fotografije na Instagramu #INTERVJU

14 fotogeničnih kulis, ki vas popeljejo v Maroko

Ideja za oddih, , , , , , , , , , ,

Maroko je ena najbolj priljubljenih afriških destinacij med Slovenci, ki ponuja kup fotogeničnih znamenitosti in je v primerjavi z drugimi eksotičnimi destinacijami žepu še vedno precej prijazna.

Maroko je med Slovenci precej priljubljena popotniška destinacija. Za raziskovanje te dežele je najbolj priročen najem avtomobila, z nekaj iznajdljivosti pa gre tudi z javnimi prevozi. Maroko je za popotnike zanimiv predvsem zaradi svoje izjemne raznolikosti na majhnem prostoru. V enem potovanju lahko doživite živahne ulice mest, kot sta Marakeš in Fez, kjer očarajo barvite tržnice, vonjave začimb in tradicionalna arhitektura. Poleg tega ponuja čudovito naravo – od peščenih sipin puščave Sahara do goratih pokrajin Atlasa. Popotnike pritegne tudi zaradi edinstvene kulinarike, gostoljubnosti domačinov in občutka eksotike, ki je relativno blizu Evropi. Vas vleče v Maroko? Za nekaj navdiha smo zbrali šopek utrinkov te pisane dežele.

Kaj ponuja Maroko? Stičišče kontrastov je mešanice arabske in berberske kulture, ki se prepleta z islamom, tu pa ujamete vse od puščavske Sahare, vrhov Atlasa do obale Atlantika in Sredozemlja, ne manjka pa niti začimb in čaja, mošej in opečnatih kasb.

Vas kliče MAROKO? Tukaj najdete ponudbo za maroško dogodivščino*

#1 Erg Chebbi

Erg Chebbi je eno najbolj znanih območij peščenih sipin v Maroku, ki leži ob robu puščave Sahara, blizu kraja Merzouga. Sipine so visoke tudi do 150 metrov in ustvarjajo značilno “puščavsko” pokrajino, kakršno si večina ljudi predstavlja ob besedi Sahara. Skok v puščavo, kjer čakajo fotogenične sipine na jugovzhodu države, tik ob meji z Alžirijo, je obvezen. Prek sipin se lahko podate s kamelami in celo prenočite v šotorih.

#2 Tudi to je Maroko: plezalske koze

Kdaj ste nazadnje na drevesu videli kozo? Eden od bolj zabavnih prizorov Maroka so zagotovo plezalske koze. Te najdete na jugozahodu Maroka, tam, kjer rastejo arganova drevesa. Arganovo olje, ki ga pridelujejo Berberi, velja za eno najdražjih na svetu (in mimogrede, priporočamo, da si svojo kozmetično zalogo naredite točno tam). In prav po teh drevesih plezajo koze. Zaradi suhe klime so se prilagodile na malo drugačno prehrano. Jedo namreč prav arganove plodove.

#3 Fez

Mesto Fez slovi po predelavi živalskih kož v usnjene izdelke in to po naravnem postopku. Glavno vlogo pri tem ima raztopina z zelo močnim vonjem, v kateri kože namakajo in je iz golobjih iztrebkov ter govejega urina. V usnjarnah, ki si jih lahko tudi ogledate, nato za barvanje uporabijo žafran in druge naravne sestavine.

#4 Chefchaouen

Mestece ob vznožju gora slovi po modrih stavbah, ki so del judovske tradicije. Pa tudi po ponudbi hašiša. Sprehod po starem mestnem jedru (medini) je pravo doživetje, saj vsak kotiček ponuja zanimive motive za fotografije. Chefchaouen je tudi odlično izhodišče za pohodništvo v naravi ter pobeg od bolj kaotičnih maroških mest.

#5 Casablanca

Casablanca je največje mesto v Maroku in njegovo glavno gospodarsko središče. Nahaja se ob Atlantskem oceanu in je bolj moderna ter manj tradicionalna kot druga maroška mesta. Največja znamenitost je veličastna Mošeja Hasana II., ena največjih mošej na svetu, ki stoji tik ob morju in navdušuje z arhitekturo ter razgledom. Casablanca ponuja tudi široke avenije, restavracije, trgovine in bolj “evropski” utrip, zato je zanimiva za tiste, ki želijo videti sodobno plat Maroka.

#6 Ait Benhaddou

Slikovita vasica Ait Benhaddou je ena najbolj prepoznavnih zgodovinskih znamenitosti v Maroku. Gre za utrjeno berbersko naselbino iz blata in kamna (t. i. ksar), ki leži ob nekdanji karavanski poti med puščavo Sahara in mestom Marakeš. Uporabljena je bila za kuliso številnih znanih filmov, tudi Gladiatorja, podobne kulise pa boste našli v številnih manjših berberskih vasicah. Zaradi svoje izjemno ohranjene tradicionalne arhitekture je danes pod zaščito organizacije UNESCO.

#7 Prečkanje gorovja Atlas

Neverjetna pokrajina Maroka je razdeljena z gorovjem Atlas. Prečkate ga lahko na primer skozi najvišji cestni prelaz v Maroku Tizi’nTichka, ki povezuje Marakeš in Ouarzazate, si ogledate sotesko Dades in kanjon Todra.

#8 Marakeš

Opečnato mesto za katerim se v daljavi dviga Atlas je polno uličnih prodajalcev, umetnikov in čajnic, gigantski trg Jemaa el-Fnaa pa zares zaživi zvečer, ko ga preplavi tudi pol milijona obiskovalcev in je pravo mesto v malem.

#9 Essaouira

Fotogenično obmorsko mestece vas bo premamilo z morsko hrano, pa tudi z utrdbo, kopelmi, čajnicami in hipijevskim vzdušjem.

Vas kliče MAROKO? Tukaj najdete ponudbo za maroško dogodivščino*

#10 Meknes

Najbolj obiskan del mesta je trg El Hedim, kjer se v zrak dvigajo vrata Bab El Mansour.

#11 Legzira

Slikovita plaža z rdečimi skalnatimi oboki.

#12 Rabat

Maroška prestolnica je moderno belo mesto, ki ponuja mavzolej Mohammeda V, preminulega maroškega kralja in Hassanov stolp, ki je pravzaprav minaret nikoli dokončane mošeje.

#13 Ulične prodajalne in živahen Maroko

Če vas v Maroko ni zaneslo zgolj z ročno prtljago, si lahko kupite tudi kaj lepega. Oblačila, posode, začimbe, dodatke za dom, nabiralce prahu in nakit, možnosti je ogromno.

#14 Maroko je tudi hrana, hrana, hrana

V Maroku ne boste ostali lačni. Dežela začimb ima pestro kulinariko, od solat in enolončnic za uvod, do jagnjetine, govedine, piščanca in morske hrane ob spremljavi kuskusa z zelenjavo za glavno jed. Sladice so sestavljene iz oreškov, začimb, medu, sladkorja, sezamovih semen, kokosa, vse skupaj pa poplaknete z metinim čajem. Poskusite še datlje, granatna jabolka in melone, domov pa prinesite vrečke začimb, kot so cimet, kumina, kurkuma, poper, ingver, janež, žafran, koriander in meta.

Pastilla je sladko-slana pita iz golobjega ali piščančjega mesa, djej emshmel je piščanec, kuhan z olivami, limonami in medom. Harira je tradicionalna juha iz čičerike, leče in malce mesa, ki jo domačini navadno jejo med ramadanom. Tagin je enolončnica, ki je dobila ime po posebni lončeni posodi, v kateri se kuha. Zaalouk je solata iz paradižnika, jajčevcev, zelene paprike, česna in začimb.

Halva je značilna zelo sladka sladica, narejena iz tahinija – sezamove paste, sončničnega in oreškovega masla ter sladkorja. Kaab el ghzal pa je sladica, piškotno testo, polnjeno z mandljevim nadevom in posuto s sladkorjem. Se vam že cedijo sline?

Vas kliče MAROKO? Tukaj najdete ponudbo za maroško dogodivščino*

Foto: Shutterstock, Pixabay

PREBERITE ŠE: Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana 

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Hakuna matata in še 10 razlogov, zakaj ljubimo Zanzibar

Ideja za oddih, , , , ,

Zanzibar je afriški otok ob obali Tanzanije in je mešanica arabske, indijske in afriške kulture. Na njem boste imeli brez dvoma tudi stik z lokalci, ki vam bodo v pozdrav vzklikali “Jambo!”

Zanzibar je na prvi pogled res rajski otok, a hkrati skriva kruto zgodovino trgovine s sužnji. Ostanki suženjskih časov so vidni še danes in toplo vam priporočamo, da se med hedonističnimi dnevi na plaži ozrete tudi na ta del otoške zgodovine. Zanzibar sicer sestavljata dva glavna otoka – otok Unguja oz Zanzibar (kjer je tudi istoimensko glavno mesto) ter otok Pemba in kup manjših otočkov. S čim nas je Zanzibar najbolj navdušil?

Hakuna matata!

Zanzibar je eden tistih krajev, od koder boste prišli z napolnjenimi baterijami in kar malo upočasnjeni. Prepustite se lenobnemu tempu fotogeničnega Zanzibarja in ponotranjite frazi svahilija, ki ju boste slišali na vsakem koraku: pole pole (počasi, počasi) in hakuna matata (ni problema).

Vas vleče na Zanzibar, a ne povsem v lastni režiji? Pri tem vam lahko pomaga ekipa Megabon potovanj – več o njihovi ponudbi TUKAJ (klik).

Stone Town

Stari del glavnega mesta Zanzibar ima prav poseben utrip. Je tudi pod Unescovo zaščito. Zvečer se lahko podate na nočno tržico s hrano, dan pa prebijte med ozkimi uličicami v iskanju suvenirjev in začimb. Mimogrede, tu se je rodil slavni Freddie Mercury, njegovo rojstno hišo pa najdete prav v Stone Townu.

Rajske bele plaže in turkizno morje 

Zanzibar slovi po beli mivki, zaradi katere je tudi morje rajsko turkizno. Zaradi izrazitega plimovanja boste morali skok v vodo nekoliko načrtovati, saj se na nekaterih plažah voda v določenih delih dneva ob oseki umakne tako daleč, da se boste do vode pošteno nahodili. Plaže na severu (kot sta Nungwi in Kendwa) imajo manj izrazito plimovanje, tam lahko plavate kadarkoli. Na jugovzhodnem delu boste na svoj račun prišli ljubitelji kajtanja – na plaži Paje, poleg nje pa najdete še eno lepo plažo – Jambiani. Mimogrede, na tej plaži živi in oddaja apartmaje tudi Slovenka (klik). Na jugu boste počivali na plaži Kizimkazi. In to je le peščica omembe vrednih.

Vas vleče na Zanzibar, a ne povsem v lastni režiji? Pri tem vam lahko pomaga ekipa Megabon potovanj – več o njihovi ponudbi TUKAJ (klik).

Otok začimb in božanskih sadežev

Zanzibar je z razlogom znan tudi kot otok začimb. Tu lahko obiščete plantaže. Presenetilo vas bo, koliko začimb raste povsem drugače, kot ste si mislili. Že nabrane začimbe lahko kupite tudi za domov. Ob paketkih popra, karija, cimeta in muškatnega oreščka, ki jih boste nakupili za domov, pa na otoku ne pozabite zaužiti najslajših ananasov, manga in kokosov.

Morska hrana 

Na otoku je morska hrana na voljo po dostopnih cenah, predvsem pa takšne – vsaj sveže – doma nikoli ne boste našli. Jastogi, škampi, hobotnice in šumenje Indijskega oceana v ozadju. Tudi riža, karija in zelenjave je v izobilju, poskusite pa tudi njihovo pico, ki sicer ni prav nič podobna italijanski.

Gigantske želve

Na bližnjem otočku Canggu, znanem tudi kot Prison island (na njem so še v času zasužnjevanja zgradili zapor, ki na koncu nikoli ni bil v uporabi) lahko opazujete orjaške želve. Do otoka pridete z nekajminutno vožnjo s čolnom iz Stone Towna. Želve so prav takšne, kot jih srečate tudi na Sejšelih. Živijo krepko čez 100 let, njihova mogočnost pa vas bo povsem prevzela. Neke vrste zavetišče za želve, kjer naj bi zanje skrbeli bolje kot na zgornjem otoku, najdete tudi na severu glavnega otoka, blizu plaže Nungwi.

Gozd opic 

Če ljubite živalski svet, je to otok za vas. V gozdu Jozani lahko srečate divje endemične rdeče gvereze – kolobus opice, ki vas bodo zvedavo opazovale. V bližini najdete tudi mangrove, drevesa, katerih korenine rastejo nad zemljo. 

Plavanje z delfini 

Na jugu otoka lahko skočite na čoln, s katerim nato poiščete jato delfinov in z njimi skočite v morje. Pazite le, da jate preveč ne prestrašite, da ne bi še bolj posegali v njihov prostor, pa se jih ne poskušajte dotikati ali jih kakorkoli ogrožati.

Snorklanje 

Ne pozabite spakirati maske, saj je podvodni svet pisan in pester. Vsekakor pa si opremo lahko izposodite tudi na otoku.

Skok na celino: safari!

Marsikdo obisk Zanzibarja izkoristi za dvo- ali trodneven skok na celino. Celinska Tanzanija je namreč 40 kilometrov stran. Zakaj tja? Na safari! V narodnih parkih namreč lahko srečate ves živalski svet iz Levjega kralja.

Potrebujete pomoč pri organizaciji poti na Zanzibar? Na pomoč vam priskočijo Megabon potovanja – tu!

Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE: 14 uporabnih stvari, ki jih morate vedeti, preden greste na Maldive

Ruanda in Uganda: Nepozabno srečanje Slovenke z gorskimi gorilami #INTERVJU

Intervju, , , , , ,

Ruanda in Uganda sta državi, ki ju marsikdo ne bi uvrstil na prvo mesto krajev, ki jih želi videti še v tem življenju. Nina Plantan pa je z njunim obiskom in srečanjem z gorskimi gorilami uresničila svoje dolgoletne sanje.

Nina Plantan je popotnica, ki jo navdušuje odkrivanje manj znanih kotičkov sveta. Vedno stremi k novim pustolovščinam, raziskovanju nedotaknjenih gorskih vrhov, srečanjem z divjimi živalmi ali odkrivanju bogate kulturne dediščine različnih krajev. Ko magistrice komunikologije pot ne nese zunaj domačih meja, uživa v raznolikostih, ki nam jih ponuja Slovenija. Ceni tišino narave in čarobne razglede z višin gora, ki nas vedno znova postavijo v perspektivo, kako mali so vsi naši izzivi. A najprej poglejmo, kakšna je bila njena zadnja afriška dogodivščina – s čim sta jo očarali Ruanda in Uganda?

Ko danes omeniš Ruando, je še vedno ena izmed prvih misli genocid iz leta 1994. Malo ljudi pa ve, da gre za eno najrazvitejših držav v Afriki. Njihova urejenost in čistoča sta na ravni Slovenije.

Pred kratkim ste se vrnili s potovanja po Ruandi in Ugandi, v prvi državi ste preživeli en teden, v drugi pa dva. Kako bi opisali ta del Afrike in kako se je znašel na vašem seznamu krajev za obisk?

Ruanda je bila ena izmed prvih držav na moji t.i. bucket listi in to predvsem zaradi gorskih goril. Kot najstnica sem si ogledala film Gorile v megli (org. Gorillas in the Mist) in se navdušila nad temi veličastnimi bitji. Med študijem sem izvedela, da lahko gorske gorile tudi obiščeš v njihovem naravnem habitatu, kar me je popolnoma prevzelo. Od tistega trenutka naprej je ta želja v meni le še rasla in letos se mi je končno ponudila priložnost, da jo uresničim. S partnerjem sva spakirala kovčke in se podala na nepozabno dogodivščino. Kot zanimivost, gorske gorile ne živijo v nobenem živalskem vrtu. Kljub številnim poskusom v 60. in 70. letih so namreč vse gorile v ujetništvu poginile.

Bilo je neopisljivo. Težko najdem besede, ki bi zares zajele te občutke. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem o srečanju z gorilami v njihovem naravnem habitatu sanjala že od začetka študija.

Na koncu je bila Uganda kraj, kjer ste dočakali te mogočne in ogrožene gorske gorile. Kakšna izkušnja je bila to?

Bilo je neopisljivo. Težko najdem besede, ki bi zares zajele te občutke. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem o srečanju z gorilami v njihovem naravnem habitatu sanjala že od začetka študija. Imela sem velika pričakovanja, a jih je moja izkušnja vseeno presegla. Ta mogočna, a hkrati nežna bitja te globoko ganejo in se dotaknejo tvojega srca. Imela sva izjemno srečo. Ko smo se približali Silverbacku, to je alfa samec gorilje družine, sva bila na čelu skupine. Le meter in pol naju je ločil od njega. Petnajst minut smo se opazovali in gledali iz oči v oči. Njegov pogled je bil globok in presenetljivo domač, začutiš, kako smo si genetsko blizu.

Gorile sva obiskala v Ugandi, saj je cena dovoljenja »le« 800 ameriških dolarjev, medtem ko je v Ruandi cena še bolj vrtoglava in sicer 1500 dolarjev. Obisk v visoki sezoni je treba načrtovati nekaj časa vnaprej, sicer lahko ostanete brez prostega mesta. Zunaj sezone pa lahko to storiš samo kakšen dan prej. Midva sva to naredila takoj, ko sva kupila letalske karte. Torej kakšne tri tedne prej, kar je bilo že rizično, da želeni termini ne bodo prosti. Nakup dovoljenja je za naju opravil najin vodič.

Ko smo se približali Silverbacku, to je alfa samec gorilje družine, sva bila na čelu skupine. Le meter in pol naju je ločil od njega. Petnajst minut smo se opazovali in gledali iz oči v oči. Njegov pogled je bil globok in presenetljivo domač, začutiš, kako smo si genetsko blizu.

Še nekaj zanimivosti:

  • Obstajata dve vrsti goril (vzhodna in zahodna) in štiri podvrste – ena od podvrst vzhodne je tudi gorska gorila.
  • 50 let nazaj je bilo le še 400 gorskih goril, danes pa jih je že čez 1060. K ohranjanju vrste je precej pripomogla Dian Fossey in drugi znanstveniki, ki so se zavzemali proti krčenju njihovega habitata in divjemu lovu.
  • Gorile lahko obiščejo le osebe, starejše od 15 let, ki so popolnoma zdrave. Za dodatno zaščito goril pa ob obisku tudi nosiš obrazno masko, saj zaradi 98 % podobnosti genov lahko gorile zlahka zbolijo za človeškimi boleznimi, ki so zanje smrtonosne.

Izkušnja ni bila nevarna, ker so gorilje družine navajene človeške bližine. Za varnost pa je dodatno poskrbljeno tudi z vojaki, ki so prisotni na vseh aktivnostih v gozdovih. V glavnem zaradi gozdnih slonov in bivolov, pa tudi zato, ker je v bližini Kongo. Dobro je poskrbljeno tudi za varnost samih goril.

Kako (ne)varna je lahko takšna dogodivščina?

Izkušnja ni bila nevarna, ker so gorilje družine navajene človeške bližine. Za varnost pa je dodatno poskrbljeno tudi z vojaki, ki so prisotni na vseh aktivnostih v gozdovih. V glavnem zaradi gozdnih slonov in bivolov, pa tudi zato, ker je v bližini Kongo. Dobro je poskrbljeno tudi za varnost samih goril. Obiskovalci nosimo maske, da jih ne okužimo s človeškimi boleznimi, ki so zanje lahko smrtonosne. Gorile lahko obiščejo vse zdrave osebe, ki so starejše od 15 let. Hkrati pa je vsak dan v njihovi bližini nenehno skupina sledilcev – ti tudi obveščajo vodiče, kje se gorile nahajajo.

O obisku goril sem se že pred potovanjem poskusila čim bolj izobraziti. O njih me je zanimalo prav vse. Pogledala sva različne bloge, dokumentarne filme in podcaste oseb, ki so gorile preučevale. Veliko o njih sva že vedela, nekaj sva izvedela tudi v Ruandi, ko sva se odpravila na 3711 visok vulkan Bisoke, kjer domujejo tudi gorske gorile. Bile so le nekaj metrov stran in po osrednjem delu poti smo ves čas lahko opažali njihove sledi. V Ruandi sva tako od vodičev in šerp izvedela res ogromno. Na sam trek z gorilami pa sva se odpravila v Ugandi, saj je bistveno cenejša izkušnja, a nič manj zanimiva.

Obiskovalci nosimo maske, da jih ne okužimo s človeškimi boleznimi, ki so zanje lahko smrtonosne. Gorile lahko obiščejo vse zdrave osebe, ki so starejše od 15 let.

Za del poti ste najeli lokalnega vodiča. Kaj bi, sploh v smislu organizacije poti, svetovali drugim?

V Ugandi sva se odločila, da najameva vodiča za celotno pot. Pripravila sem načrt in se dogovorila za ceno. Za najem vodiča je botrovala tudi dobra izkušnja prijateljice Andreje Počkaj, ki mi je priporočila lokalca Marka. V nasprotnem primeru bi se po Ugandi vozila sama in vodiče najemala sproti. Ni nama žal, da sva se odločila tako, saj sva bila nad Markom zares navdušena. Po drugi strani pa nama potovanje v skupini ni pisano na kožo, zato prisegava na zasebno izkušnjo.

Toplo priporočam, da za vse aktivnosti najamete vodiča, saj boste tako resnično izvedeli več o sami destinaciji in imeli pristno izkušnjo. Najin vodič Mark je bil hkrati tudi najin voznik, kar se je izkazalo za dobro potezo. Čeprav je Uganda varna država in so ceste v večini primerov v dobrem stanju, nama je to omogočilo hitrejše in bolj udobno potovanje. Poleg tega pa je Mark poskrbel tudi za vsa dovoljenja in rezerviral aktivnosti, kar nama je prihranilo veliko časa in skrbi. Za vse to lahko poskrbite tudi sami, vendar potrebujete več časa.

Najin vodič Mark je bil hkrati tudi najin voznik, kar se je izkazalo za dobro potezo. Čeprav je Uganda varna država in so ceste v večini primerov v dobrem stanju, nama je to omogočilo hitrejše in bolj udobno potovanje.

Kakšno fizično pripravljenost zahteva trek po džungli?

Ekipe vsak dan obiščejo več različnih goriljih družin, ki so različno oddaljene od izhodiščnih točk. V centru popotnike razdelijo v različne skupine po 8 oseb + ekipa, ki jo sestavljajo vodnik, šerpe, vojak in pa trekerji, ki so že v džungli.

Pristala sva v najbolj zahtevni skupini in naša pot do družine je trajala 2 uri in pol, naredili pa smo 450 m nadmorske razlike in gorile srečali na višini 2130 m. Gre za pot po džungli, kjer je treba biti previden, kje stopaš, skočiti čez kakšen potok in se splaziti skozi padla drevesa. V pomoč ti je pohodna palica, s katero si lahko pri hoji odmikaš rastje in lažje napreduješ po poti. Zaradi trnja, listov, ki vas porežejo, mravelj in drugih živali oblecite dolge hlače in majico, da zaščitite kožo. Za pomoč pa so tu tudi šerpe, ki jih lahko najamete in vam nesejo vaš nahrbtnik – hkrati jo to tudi podpora lokalni skupnosti.

Midva sva obiskala družino po imenu Bweza, kjer je glava družine Silverback in imajo tudi nekajmesečnega mladička. Silverback gorila je odrasel samec gorske gorile, prepoznaven po srebrnem pasu dlake na hrbtu, ki označuje njegovo zrelost. Znan je po izjemni moči in dominantnem vedenju, kot so udarjanje po prsih, drvenje in podiranje dreves, da pride do hrane. Tehta približno 195 kg, visok je 1,5 metra, in lahko dvigne več kot 800 kg.

Imeli smo srečo, saj so se gorile med našim obiskom ravno premikale po poti navzdol in tako smo namesto »švicanja« navkreber lahko kmalu uživali v njihovi družbi. Vodnica je ta dan označila kot srednje težak. Dobra novica je, da smo na brifingu opazili veliko starejših ljudi, ki so jih razvrstili v lažje skupine – če menite, da niste dobro fizično pripravljeni, to sporočite vnaprej, da vas pošljejo na ogled manj oddaljene gorilje družine.

Midva sva obiskala družino po imenu Bweza, kjer je glava družine Silverback in imajo tudi nekajmesečnega mladička. Silverback gorila je odrasel samec gorske gorile, prepoznaven po srebrnem pasu dlake na hrbtu, ki označuje njegovo zrelost.

V enem od trekov v džunglo ste obiskali tudi šimpanze. Kaj moramo v teh dveh državah še dodati na svoj »bucket list«?

V obeh državah lahko obiščete tudi šimpanze, kar vam pričara povsem drugačno izkušnjo. V svojem vedenju so popolno nasprotje goril, ki so mirne, nežne – šimpanzi pa so že s svojimi glasovih slišati kot pravi razbojniki. Tudi dovoljenja za obisk so cenovno ugodnejša in stanejo med 100 in 250 dolarjev na osebo.

Poleg srečanj z divjimi živalmi na safariju, sva se na jezeru Kivu podala na opazovanje ptic in obiskala otok, kjer sva si ogledala gnezdišče sadnih netopirjev, znanih tudi po imenu leteča lisica. Ves čas poti sva se srečavala z različnimi primati, med katerimi so bili tudi črni kolobusi, ki so moje najljubše male opice.

Eno izmed vrhunskih doživetij tega potovanja pa je nedvomno obisk zavetišča za nosoroge Ziwa. To ni običajen živalski vrt, temveč varovano območje, ki ga vojska varuje 24/7 pred divjimi lovci, ki stalno prežijo za nosorogi. Zaradi lovljenja so jih leta 1983 tudi iztrebili. Njihovi rogovi so še vedno zelo zaželeni na Kitajskem in v Vietnamu. Ziwo so odprli 2005 in v slabih 20 letih uspeli povečati število nosorogov na 41. Ko bo številka dosegla 50, jih bodo tretjino izpustili v varovane nacionalne parke. Do takrat pa jih lahko z odprtimi usti na sprehodu brez ograj ali naravnih preprek iz pičlih 2-3 metrov opazuješ, kako se srečni valjajo po blatu in mulijo travo. Če te za grmovjem preseneti kakšen alfa samec, vodič hitro pokaže, da je potreben miren, a takojšen umik.

Za tiste, ki vas zanima kultura, je Uganda bogata s plemeni, ki jih lahko obiščete in doživite svet skozi njihove oči. Nekatere zgodbe so kanček bolj žalostne, se pa trudijo pri integraciji teh ljudstev. Midva sva obiskala pigmejce, ki so tudi nativni prebivalci nacionalnega parka Bwindi, kjer bivajo gorile.

Pester živalski svet lahko v obeh državah vidimo tudi v številnih nacionalnih parkih, kjer si prizadevajo za zaščito ogroženih vrst. Katere parke ste vse obiskali in katere živali so vam na safariju prekrižale pot?

Obiskala sem kar nekaj nacionalnih parkov. V Ugandi Bwindi National Park, Queen Elizabeth NP, Murchison Waterfall NP, Ziwa Sanctuary in Semlik NP. V Ruandi pa Nyungwe in NP Vulcanos.

V obeh državah je še nekaj drugih parkov, kamor spadajo tudi safariji. Močno priporočam tudi boat safari, še posebej mi je bil všeč v parku Queen Elizabeth. Videla sva neverjetno raznolikost živali: od levinj in tropov slonov do vsaj desetih različnih vrst antilop, hijen, nosorogov, žiraf, bivolov, krokodilov in nilskih konjev. Prav nilski konji so bili med petimi živalmi, ki sem jih na tem potovanju najbolj želela videti. Poleg tega sva opazovala tudi pumbe (merjasce), številne vrste ptic ter mnogo drugih zanimivih živali.

Katere so največje zmote, ki jih imamo o državah kot sta Ruanda in Uganda?

Ko danes omeniš Ruando, je še vedno ena izmed prvih misli genocid iz leta 1994. Več o tem si lahko pogledate tudi v filmih Sometimes in April in Hotel Ruanda. Malo ljudi pa ve, da gre za eno najrazvitejših držav v Afriki. Njihova urejenost in čistoča sta na ravni Slovenije. Ruanda je bila ena prvih držav na svetu, kjer so leta 2008 prepovedali plastične vrečke – tudi ob prihodu v državo ti jih vzamejo, če jih imaš pri sebi. Popotnikom sta ti dve državi sicer dobro poznani po gorilah, čudoviti naravi, lepih safarijih, prijaznih ljudeh in okusni hrani.

Pred potovanji pogosto slišim pomisleke, ali so države zares varne in kaj bom sploh tam počela. Ljudje si pogosto ustvarimo stereotipe, ki se ob obisku države popolnoma razblinijo. Kot tak primer lahko naveden tudi Uzbekistan, ki sem ga obiskala med prvomajskimi počitnicami. Večino ljudi je ob omembni destinacije zmrazilo, imeli so pomisleke. Je to res varna država in kaj je tam sploh za videti? V resnici pa gre za državo, ki je del bogate kulturne dediščine Svilne poti, razvoja različnih ved in navsezadnje izjemno čista, finančno dostopna ter varna destinacija, kjer se lahko ponoči brez skrbi sprehajaš po ulicah.

V Ruandi ste obiskali tudi Genocidni spominski center Kigali. Ruanda ima težko preteklost, a danes velja za eno varnejših afriških držav. Koliko stikov z lokalci ste imeli in kako je čutiti kolektivno travmo po genocidu?

Genocidni spominski center v Kigaliju je izkušnja, ki para srce. Čeprav sem o genocidu že veliko vedela, sem ob obisku vseeno porabila kar nekaj robčkov. Nazorne fotografije, pretresljive osebne zgodbe in grozljive posledice te tragedije te nikakor ne pustijo ravnodušnega. Še posebej se spomnim zadnje sobe, kjer so bile razstavljene slike otrok, poleg pa napisi o tem, kaj so imeli radi. Če je kdo do takrat še uspel zadržati solze, so mu v tej sobi stekle po licu kot dež. Občutek izgube in žalosti, ki te preplavi v tem prostoru, je neizmerljiv in te globoko zaznamuje.

Kolektivna travma je še vedno močno prisotna, vendar se lokalci odkrito pogovarjajo o njej. Ruandčani so našli načine za soočanje z bolečino preteklosti. Eden izmed uspešnih korakov po genocidu je bilo tudi vaško sodišče Gacaca. Njihov cilj je bil pospešiti proces sojenja, saj so bile uradne sodne poti preobremenjene. Veliko ljudi pa je skozi Gacaco in priznanja storilcev tudi prvič slišalo, kaj se je dejansko zgodilo njihovim najbližjim, kar je bilo seveda grozno, a hkrati odrešujoče. V tem procesu je bilo obsojenih preko 120 tisoč oseb in večina je lahko kazen odslužila preko javnih del – ki še danes potekajo enkrat mesečno in v njih sodelujejo prav vsi državljani.

Danes se ljudje ne delijo več na Hute, Tutsije in Twa, združeni so pod skupnim imenom Ruandčani ter stremijo k boljšemu jutri. Sem pa navdušena, kako jim je uspelo premostiti vse, kaj se je zgodilo in zgraditi čudovito državo. Težko je tak dogodek opisati na kratko, zato vam priporočam ogled filmov Sometimes in April, ki je na voljo tudi na Maxu ali Hotel Ruanda.

Kako ste načrtovali svoje potovanje in kako strogo je bila zarisana vaša pot?

Na potovanjih sem rada spontana in najbolj uživam, ko lahko sproti prilagajam načrt glede na to, kako se v tistem kraju počutim. Tako lahko podaljšam, če kaj zanimivega odkrijem, če se ravno odvija nek dogodek ali pa spoznam super ljudi in bi rada z njimi preživela še kakšen dan. Tokrat pa je bilo zaradi določenih dovoljenj za Ugando ta načrt treba precej definirati že vnaprej in razen manjših sprememb smo se ga morali kar držati.

Glede planiranja pa je v zadnjem času nekako takole: prečešem Instagram, ki je res ogromna zakladnica lepih kotičkov in zanimivih aktivnosti. Pogledam vloge na YouTubu, preberem bloge, poslušam podcaste, pogledam (dokumentarne) filme, v knjižnici si sposodim knjige in kot najpomembnejše, za nasvete vprašam ljudi okoli sebe, ki so že obiskali destinacijo, kamor se odpravljam. Nasveti iz prve roke so zlata vredni.

Kakšno letalsko povezavo pa ste imeli do tja in nazaj v domovino?

Letela sem z letalsko družbo Turkish Airlines iz Zagreba preko Istanbula v Kigali (Ruanda) – nazaj pa iz Etebbe (Uganda) preko Istanbula v Ljubljano.

Kako je s pridobivanjem vize za vstop v obe državi?

Imela sem East African Viso, ki velja za države Ruanda, Uganda in Kenija ter stane 100 ameriških dolarjev. Pomembno je, da si jo urediš na spletni strani države, v katero vstopiš prvič. Vizo si uredite vnaprej, saj je bilo kar nekaj slabih izkušenj, ko so popotniki planirali s pridobivanjem vize ob prihodu.

So potrebna tudi kakšna cepiva in jemanje antimalarikov?

Da, obvezno je cepljenje proti rumeni mrzlici. Tako Ruanda kot Uganda ležita na malaričnem območju in je priporočljivo jemanje antimalarikov. Antimalarike vam predpiše zdravnica v NIJZ popotniški ambulanti. Malarija je lahko resna bolezen, ki jo prenašajo komarji in jo povzročajo paraziti. Če se ne zdravi pravočasno, lahko malarija vodi do hudih zapletov, kot so anemija, možganska malarija ali celo smrt. V vsakem primeru priporočam, da se posvetujete z zdravnikom, ki vam bo odgovoril tudi na vsa vaša vprašanja in morebitne pomisleke. Moja izkušnja jemanja antimalarikov je pozitivna – brez stranskih učinkov.

Sama imam sicer opravljena tudi vsa ostala priporočljiva cepljenja – hepatitis A+B, tetanus in tifus.

Kako ste se premikali po Ugandi in Ruandi ter kako med njima?

V obeh državah sva se premikala z avtom. Iz Ruande v Ugando pa sva prečkala mejo Katuna, kjer vmesni del poti kar prehodiš – pokažeš certifikat o cepljenju proti rumeni mrzlici in nato urediš postopek na mejni kontroli. Po državah se lahko premikaš tudi z avtobusom, to je seveda cenejša opcija, ampak časovno potratna. Avtobusi večinoma speljejo šele, ko so polni, ampak RES polni. Tako so vozni redi bolj usmeritev kot pa pravilo.

En izmed načinov potovanja, predvsem v majhni Ruandi, so tudi eno ali večdnevni izleti s turističnimi agencijami iz glavnega mesta Kigali. Ena takih ima zanimivo ime: Muzungu in the Mist? Poguglajte, kdo je Muzungu in nasmejali se boste hudomušnemu imenu.

Kje ste prenočevali med svojim potovanjem? Ali bi kakšno prenočišče še posebej priporočili?

Spala sva v čudovitih butičnih hotelih, bungalovih in prijetnih guest housih, kjer sva doživela pristno gostoljubnost domačinov. A najbolj se mi je v spomin vtisnil najin »self-contained« šotor v narodnem parku Queen Elizabeth v Ugandi. Kampi so tu brez ograje, kar pomeni, da se od mraka do zore med šotori svobodno sprehajajo divje živali; od divjih pujsov, antilop, nilskih konjev in slonov. Ponoči jih lahko tako opazuješ iz restavracije ali kar iz svojega šotora.

Ta izkušnja je bila resnično nepozabna in močno priporočam Engiri Game Lodge.

Skoraj bi pozabila omeniti tudi čudovito namestitev Bweza Lodge v parku Bwindi, kjer domujejo slavne gorske gorile. Če kdaj potrebuješ odmik od vsakdana, bi bil to popoln kraj s pogledom na džunglo, kjer lahko ob zvokih narave uživaš ob branju knjige. Če imaš srečo, tukaj iz svoje sobe občasno vidiš tudi gorile. V vseh teh namestitvah prav tako pripravljajo domače lokalne jedi, ki te s svojimi okusi povsem prevzamejo.

Katere posebne lokalne jedi ste poskusili? Kaj vas je navdušilo?

Najbolj me je navdušila lokalna riba Tilapia. Jedla sem jo pripravljen na 100 različnih načinov. Navdušil me je tudi pristop do priprave hrane; vse je lokalno in ponavadi tudi nabrano z vrta v hipu, ko jed naročiš. Res na jedi čakaš ponavadi 1 uro, so pa tako okusne, da brbončice kar plešejo od veselja. Ne gre brez sveže stisnjenega soka – sama se v tropskih državah težko uprem pasijonki. 5 zvezdic tudi za kremaste avokade, ki jih pripravljajo na vse možne načine.

Na poti ste imeli nekaj manjših zdravstvenih zapletov. Kakšno oskrbo imajo?

Imela sva srečo in se izognila vsem resnim težavam z zastrupitvijo s hrano, kljub temu da si na potovanju včasih dam duška in uživam tudi svežo zelenjavo in sadje.

Sem pa res na koncu potovanja opazila na nogi nenavaden pik/ugriz neznane živali. Čeprav je bil madež na koži videti nenavadno, ni povzročal posebnih težav, razen občutka, ki je bil podoben pikom komarjem. Za vsak primer sem v Kampali odšla v lekarno, kjer so rekli, da gre verjetno za ugriz pajka in da naj obiščem zdravnika, ki bo zarezal v rahlo oteklino in odstranil strup. Kontaktirala sem svojo zavarovalnico, ki mi je v dveh urah uredila termin na kliniki.

Težko je oceniti, kakšen je zares nivo zdravstva, saj imaš preko turističnih zavarovanj ponavadi dostopne najboljše bolnišnice, ki so res na visokem nivoju, osebje pa izjemno prijazno. Moja izkušnja je bila prijetna, sicer bi bila še boljša, če je ne bi bilo in bi ta čas lahko namenila raziskovanju Kampale.

Kateri napaki bi se danes izognili, če bi ponovno potovali tja?

Hm, zares ni napaka, ampak način, kako prihraniti nekaj denarja. Naslednjič bi torej poskusila še bolje organizirati dneve za obisk nacionalnih parkov, ki zahtevajo draga dovoljenja in več takšnih stvari strniti v en dan.

Kakšen finančni zalogaj je takšna afriška dogodivščina?

Največji zalogaj do zdaj. Tudi če odštejem dovoljenje za gorile, je to še vedno najina najdražja dogodivščina doslej. Potem pa ji sledijo Namibija, Islandija in Nova Zelandija – tu sva bila najdlje in sva si privoščila tudi drugo najdražjo dogodivščino – heli hike – s helikopterjem sva šla na pohod po ledeniku.

Javno nikoli zares ne želim deliti končnega stroška, saj je zelo odvisen od nas samih. Kaj vidimo, kakšna dovoljenja si privoščimo, kje spimo, kdaj kupimo letalsko karto, kakšne vodiče najamemo in kakšne spominke si kupujemo … kup drobnih stvari, ki pa ustvarijo končno ceno.

Je pa popotovanje po Ruandi in Ugandi zares prijetno, saj ni masovnega turizma, kot smo ga vajeni npr. v jugovzhodni Aziji. Druge popotnike srečaš le v hotelu in na bolj popularnih aktivnostih.

Svojo dogodivščino ste v realnem času delili tudi s sledilci na Instagramu, kjer imate popotniški profil @wanderlust_nina. Kako je s signalom, povezavo in lokalnimi sim karticami? So družbena omrežja v obeh državah odprta?

V vsaki državi že takoj na letališču kupim lokalno sim kartico s prenosom podatkov. Internet ti omogoča cenejše premikanje po mestih (Uber, Grab …), iskanje lokacij in informacij. V obeh državah je bila tudi dobra pokritost z internetom.

V Ugandi je od leta 2021 prepovedan Facebook in tako do tega omrežja tam ne morete dostopati. Če je to vaš edini kanal za komunikacijo v tujini, si prej uredite VPN povezavo.

Katere destinacije so na vašem seznamu želja za prihodnje potovanje?

Moj seznam nima meje, lahko pa povem, da se trenutno najbolj spogledujem z naslednjimi destinacijami: Galapagos (Ekvador), Peru, Antarktika, Japonska, Kolumbija, Kirgizija, Sokotra in Lofotni (Norveška).

Nini Plantan in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem Instagram profilu @wanderlust_nina.

PREBERITE ŠE: Černobil in njegove sence skozi oči Nine Plantan #intervju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Par, ki že 3 leta živi v avtodomu: Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo #INTERVJU

Intervju, , , , , , , , , , ,

Nastja Rajar, Rok Tomšič in Šnofka od oktobra 2020 živijo v Potujočem brlogu, avtodomu, s katerim raziskujejo svet. V tem času so prečesali velik del Evrope, zdaj pa jih pot na štirih kolesih nese še v Afriko.

Nastja in Rok sta svojo pot načrtovala in zanjo varčevala več let, tik preden bi se morala nanjo odpraviti, pa ju je skoraj ustavila pandemija. Čez mejo sta šla tik pred njenim zaprtjem in v avtodomu sta še danes, tri leta kasneje. Kako je videti življenje na štirih kolesih, kako se je nanj navadila njuna psička Šnofka in zakaj je manj – več. Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Kdo ste in kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Živjo! Smo Rok, Nastja in psička Šnofka. Ker zelo radi preživljamo čas v naravi, smo se že v »normalnem« življenju vsako popoldne in vsak konec tedna potepali po hribih, gozdovih ali pa ob morju. Prav zato nam je bilo potovanje v avtodomu vedno všeč, saj si veliko zunaj, poleg tega pa nisi od nikogar odvisen. Čeprav se radi družimo s podobno mislečimi popotniki, pa smo večino časa najraje sami, nekje daleč od norega, skomercializiranega sveta.

Od oktobra 2020 živite v avtodomu, ki ste mu nadeli ime Potujoči brlog. Čeprav je bil načrt, da boste šli na pot za kakšne pol leta, morda leto, ste zdaj po svetu že bistveno dlje. Nimate še nobenega domotožja?

Res je, več let sva planirala, da bova po končanem študiju odšla na nekaj mesečno potovanje. Prav zares pa si nisva predstavljala, da bo to postala nekajletna odisejada. Ne, domotožja nimamo, saj smo živeli v stanovanju v Ljubljani, kjer smo se počutili malce utesnjeno. Nekako smo vsak prosti trenutek izkoristili za pobeg v naravo, zato hitrega tempa življenja ne pogrešamo. Z moderno tehnologijo si lahko ves čas v stiku z domačimi, nekajkrat pa smo tudi že dobili obiske. Bolj kot samo Ljubljano oz. Slovenijo pogrešamo sneg. Naš brlog ni najbolj primeren za zimska potepanja, zato zime vedno preživimo nekje na jugu Evrope, kjer so temperature višje. Ko se enkrat vrnemo, bomo zagotovo takoj izkoristili nekaj dni na snegu. Če se seveda ne vrnemo sredi poletja (smeh).

Kako strogo – če sploh – je zarisana vaša pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Naša pot ni zarisana. Ideje, kam bi šli, dobivava spotoma, pri tem pa upoštevava 2 dejavnika. Prvi je Šnofka, ki vročine ne prenaša najbolje. Zato poletja vedno preživimo nekje, kjer je malce hladneje. Prvo leto na Norveškem, drugo v Gruziji v Kavkazu, letos pa v francoskih Alpah. V toplejše kraje se premaknemo šele jeseni, ko temperature padejo. Drug kriterij pa je tehnični pregled. Slovenija ima žal takšno zakonodajo, da ga moramo opraviti vsako leto, kar je precej zoprno. Zaradi tega se nam sicer ni potrebno vračati v Slovenijo, ker ga je mogoče narediti skoraj v vseh evropskih državah, a se vseeno od Evrope ne moremo preveč oddaljiti.

Tako se ponavadi pozimi odločiva, kje bi radi preživeli poletje ali naslednjo zimo, nato pa sklenemo neko logično pot. Načrtovanje nama sicer ne gre dobro od rok, saj se nama redno dogaja, da začneva razmišljati, kaj si ogledati, šele po prihodu v določeno državo. Ko si doma in načrtuješ poletni dopust, je čisto drugače, ker se potovanja veseliš in med planiranjem že malce virtualno potuješ. V avtodomu tega občutka ni, ker si že ves čas na poti.

Kje smo vas ujeli tokrat in katere države ste do sedaj že prevozili?

Trenutno smo v okolici Chamonix-a v francoskih Alpah, kjer intenzivno pohajkujemo. Do sedaj smo obiskali 32 držav – Avstrijo, Italijo, Francijo, Monako, Španijo, Andoro, Nizozemsko, Belgijo, Nemčijo, Dansko, Švedsko, Norveško, Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Slovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Turčijo, Gruzijo, Armenijo, Albanijo, Makedonijo, Kosovo, Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško. V zadnjih tednih smo teoretično obiskali tudi Švico, saj smo na enem izmed pohodov prečkali francosko – švicarsko mejo.

Kako težko je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?

Kot že omenjeno, sva to potovanje načrtovala kar nekaj let, a se prav veliko nisva pripravljala. Avtodom je bil že pri hiši, zato sva ga pred odhodom le malo modernizirala. Zamenjala sva blazine, položila nova tla in spremenila oz. dodala nekaj malenkosti. Vse skupaj bi potekalo zelo gladko in brezskrbno, če ne bi ravno takrat svet zaustavila pandemija covida-19. Celo poletje sva upala, da bo do oktobra, ko naj bi zaključila s študijem, vse skupaj že minilo, a se je situacija le zaostrovala. Ko sva v ponedeljek zjutraj na TV slišala, da se bodo začele zapirati državne meje, sva v trenutku sklenila, da moramo čimprej “pobegniti”. Tako sva v torek zjutraj, en teden po mojem zagovoru magisterija, vse potrebno spakirala v avtodom in se popoldne vsa živčna odpeljala proti Avstriji. Ker smo prečkali regijske meje, ki so bile takrat zaprte, nisva vedela ali bomo sploh uspeli priti iz Slovenije. Ko sva prišla čez avstrijsko mejo, sva si tako oddahnila, da sva takoj nazdravila s kozarcem vina in se vsa izmučena, a z nasmeškom na obrazu, odpravila spat.

Če je težko spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov tako težko odgovoriva, ker časa za premišljevanje in premlevanje, kaj vzeti s seboj in česa ne, nisva imela. Seveda se je to tudi poznalo, saj sva vzela kar nekaj stvari, ki jih ne bi potrebovala, pozabila pa sva npr. pohodniške čevlje, ki jih redno uporabljava. Imela sva sicer to srečo, da sva lahko vse pustila doma, marsikatero malenkost pa so nama starši kasneje poslali po pošti. 

Kako so se na vajino odločitev za selitev v avtodom in pot okoli sveta odzvali vajini domači in prijatelji?

Prav vsi so naju podprli in nama zaželeli srečo. Res je sicer, da se je to dogajalo sredi pandemije, zato so bili, tako kot midva, prepričani, da se bomo vrnili čez nekaj mesecev, če ne celo tednov. Takrat se ni nikomur sanjalo, da bo avtodom postal naš večletni dom.

Pravita, da še nikoli nista plačala za nočitev. Na kaj moramo biti pozorni, ko iščemo kotičke pod soncem, kjer lahko legalno prespimo v bivalnem vozilu?

Izven Slovenije in hrvaške obale je to zelo enostavno, saj je parkiranje povsod dovoljeno. V večini držav pa tudi s kampiranjem ni nobenih težav. V avtodomu z lastno kopalnico – wc-jem in tušem ter kuhinjo imaš to prednost, da lahko parkiraš kjerkoli v naravi ali na kakšnem parkirišču, s tem pa ne motiš domačinov in okolice. Midva po Evropi prostore večinoma najdeva na aplikaciji Park4Night, kjer lahko tudi prebereš komentarje popotnikov, ki so tam že bili. Tako dobiš občutek ali je nek kotiček varen in ali si med domačini zaželjen.

Izven Evrope omenjena aplikacija ni preveč uporabna. Zato v takšnih krajih kotičke najdeva kar preko satelitske slike. Takšen način iskanja prenočišč je sicer bolj naporen, saj ne veš točno ali bo prostor sploh primeren in ali bo mobilni signal (midva ga potrebujeva za delo), a nama je vseeno ljubši. Če prenočišče poiščeš sam, je zelo verjetno, da boš parkiran sam. Medtem ko prostori, objavljeni na aplikaciji Park4Night, privabijo množice kamperjev. To predstavlja velik problem, saj nemalokrat zmanjka parkirnih prostorov za domačine, poleg tega pa marsikdo v naravi opravi svoje potrebe ali pa odvrže smeti. To vodi v vedno več prepovedi in nejevolje s strani lokalnih skupnosti.

Kje sta se počutila najbolj domače in sprejeto ter kje sta se morda poslovila prej, kot sta načrtovala?

Najbolj sprejeto sva se počutila na severu in na vzhodu Turčije. Šele tam sva dobila občutek, da sva prišla na »tuj teritorij«, saj v Evropi neke bistvene raznolikosti nisva začutila. Turčija pa je kot muslimanska država v nerazvitih delih še tako pristna, da turistov niso (še) vajeni. Tako so nama povsod mahali, vsakič, ko sva se ustavila, pa so naju ogovorili in naju včasih celo povabili na čaj. Ko smo se na severovzhodu Turčije pripeljali na neko gorsko planoto, smo se domačinom zdeli tako nenavadni, da so nam na vrata potrkali policaji in nas z zanimanjem spraševali o našem potovanju. Nekaj začudenja smo bili deležni tudi v Gruziji in Armeniji, kjer se jim je seveda avtodom zdel povsem neverjetno vozilo. Na neki bencinski črpalki na zahodu Gruzije so celo vprašali, če si ga lahko ogledajo od znotraj, saj si niso niti približno predstavljali, kako vse skupaj izgleda.

Nikjer se nisva počutila nezaželeno, tako da nobene države nisva predčasno zapustila. Sva pa bila zelo razočarana nad Brusljem, kamor dvomim, da se bova še kdaj vrnila. Nekako sva si predstavljala, da bo to lepo, pretižno mesto, v resnici pa se utaplja v smeteh.

Na pot sta se odpravila po koncu študija, načrtovala pa sta jo več let in v ta namen tudi varčevala. So prihranki že pošli in kako financirata nomadsko življenje, delata na daljavo?

Na začetku sva potovala s prihranki, saj sva za potovanje več let varčevala. Šele na severu Evrope, ko sva resno razmišljala, da bi zimo preživela na Lofotih, sva začela iskati delo na daljavo. Vedela sva, da prihrankov za celo zimo v tako dragi državi nimava dovolj. A nama vrnitev domov vseeno še ni preveč dišala. Na koncu sicer nisva ostala na Lofotih, temveč smo odpotovali v Grčijo, a sva vseeno oba našla svojo zaposlitev, ki nama prinaša dovolj dohodka, da lahko potujemo še naprej. Čeprav nama je tak način življenja zelo všeč, pa je kombinacija potovanja in dela včasih zelo naporna.

Na družbenih omrežjih se zdi, da le uživamo, čeprav je to daleč od resnice. Ker čisto vsako popoldne, tudi med vikendi, delava, imava le dopoldneve za oglede, vožnjo, hojo v hribe, polnjenje vode in praznjenje odpadne vode ter vsega ostalega kar spada pod življenje v avtodomu. Stalno sva pozorna na uro, saj morava priti do prostora, kjer bomo prespali že v zgodnjih popoldanskih urah, da preveriva ali je na mestu dovolj močen mobilni signal. To naju včasih kar utruja, a se lahko vseeno v zameno zbujamo na prekrasnih mestih in raziskujemo dele držav, ki jih na krajšem potovanju ne bi.

Kako je življenje na kolesih všeč Šnofki?

Šnofka je verjetno najsrečnejši pes na svetu. Ves čas smo skupaj in ves čas se ji nekaj dogaja. Če ne hodimo po hribih ali plažah, sedi na vozniškem sedežu in opazuje okolico. Včasih se ji kar smejiva, saj ima večina psov med spanjem glavo naslonjeno na topli blazini, ona pa na trdem volanu. Naš brlog je res dojela za svoj dom, zato jo z lahkoto pustiva tudi kdaj samo. To se sicer zgodi redko, a se nama zdi vseeno zelo pomembno, da lahko mirno počaka, ko greva v trgovino ali kam, kamor pes ne sme.

Ima potovanje s kužkom kakšne omejitve?

Na splošno naju obiskovanje raznih muzejev in česa podobnega ne veseli, zato s tem večinoma nimamo težav. Omejitve so predvsem kar se tiče vročine, saj moramo poletne mesece preživeti v hladnejših krajih. Poleg tega pa je, če je vroče, ne moreva pustiti same v avtodomu. Tako mora npr. v trgovino le eden, drugi pa počaka z njo. Z drugimi omejitvami se do pred kratkim nismo srečali, a nas je Francija precej negativno presenetila. V večini narodnih parkov je hoja s psom prepovedana, tudi na povodcu! Zato smo se morali kar nekaj lepim pohodom odpovedati. To se nama zdi povsem nesmiselno, ker ne veva, s čim naj bi privezan pes škodoval naravi. A žal prav veliko ne moremo storiti.

Sta imela na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Največ nenavadnih izkušenj smo imeli v Turčiji. Še nikoli se nama recimo ni zgodilo, da bi nam carinik med pregledom dokumentov v avtodom prinesel čaj. Že s tem naju je država povsem navdušila. Še bolj presenečena pa sva bila naslednje jutro, ko sva se ob jezeru sredi ničesar, zapletla v pogovor z nekim domačinom. Čeprav ni znal praktično nič angleško, nama je povedal, da je policaj in da živi nekje v bližini. Po končanem pogovoru se je odpeljal, midva pa sva se tudi pripravljala, da odrinemo naprej. Ravno, ko sva prižgala avtodom, da bomo odšli, se je policaj pripeljal nazaj, nama čez okno porinil vrečko domačih jajc, se usedel v avto in odpeljal naprej. Vse se je zgodilo tako hitro, da se mu nisva uspela niti lepo zahvaliti. Takšnega gostoljubja v Evropi žal ne poznamo (več).

Vlomi v avtodome niso redkost, poleg odtujitev lastnine pa preglavice povzroča tudi škoda na vozilu. Se vama je kaj takšnega že kdaj zgodilo? Kako se zaščitita pred tovrstnimi morebitnimi nevšečnostmi?

Zaenkrat z vlomi še nisva imela težav, trkava na les. V San Sebastianu se nama je sicer zgodilo, da so vlomili v sosednji kamper, a so našega na srečo pustili pri miru. Neke 100 % zaščite ni, sta pa zagotovo k naši varnosti pripomogli 2 stvari. Šnofka, ki je pravi čuvaj, in dejstvo, da je brlog star preko 20 let. Na splošno je najino prepričanje ravno nasprotno od večine, saj meniva, da si najbolj varen nekje sredi narave, kjer si parkiran sam. Z mnenjem mnogih, da je bolj varno na raznih parkiriščih za avtodome, kjer je parkiranih na desetine kamperjev, se ne strinjava. Zdi se nama, da se bodo tatovi prej odpravili tja, kot pa te iskali po gozdnih poteh. V vsakem primeru bi morebitni vlomilec iz našega kamperja odšel zelo nejevoljen, saj vse vredne stvari vedno vzameva s seboj in ničesar ne puščava brez nadzora.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

V medijih slišimo ogromno stvari, ki se marsikdaj izkažejo za precej neresnične. Mi smo npr. med pandemijo uspeli prepotovati celo Evropo, čeprav je imela večina občutek, da je prehanje mej nemogoče. Na vzhodu Turčije smo se npr. počutili zelo varno in sprejeto, čeprav mediji predstavljajo, da je to območje zaradi Kurdov zelo nevarno. Seveda je potrebno potovati previdno, a ne verjeti prav vsaki novici. Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo, zato je strah, da se vam bodo na potovanju zgodile vse grde stvari tega sveta, odveč.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Prva je zagotovo »kačapuri«, ki sva ga jedla v Gruziji. To je v bistvu neke vrste gruzijska pica, čeprav se od nje precej razlikuje. Obstaja več vrst, a najbolj tradicionalen je podolgovate oblike v obliki ladjice, v sredici pa se skriva ogromno sira, masla in jajce.

Drugo sva prav tako jedla v Gruziji. »Khinkhali« so kot neki ogromni ravioli, ki so v obliki mošnjička. Napolnjeni so lahko z mletim mesom, sirom ali s čim drugim. Nama so bili sirovi najboljši.

Tretja pa je bila »guvec«, ki sva jo jedla v Turčiji. Najboljša primerjava te jedi bi bila s peko, ki jo delajo na Balkanu. V bistvu je to v glineni posodi pečena zelenjava in goveje meso, ki postane božansko mehko.

Kmalu vas bo odneslo tudi v Afriko! Kako nameravate prečkati do tega kontinenta in katere države nameravate obiskati?

Res je! Ker smo v Španiji že preživeli 6 mesecev, sva se odločila v Maroko oditi kar s trajektom iz Genove. Najina želja je prepotovati Maroko, Zahodno Saharo, Mavretanijo, Senegal in morda celo Gambijo, a je vse odvisno od stanja cest itd. Ne rada se »hvaliva« s stvarmi, ki jih še nisva dosegla, zato je naš cilj najprej Maroko, nato pa lepo počasi naprej.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Da v življenju ne potrebuješ veliko. Med življenjem v avtodomu sva nekako odmaknjena od potrošništva, kateremu smo izpostavljeni v vsakdanjem življenju, kar nama zelo ustreza. Ljudje bi se morali zavedati, da so vsi kuhinjski in tehnološki pripomočki, ki jih najdemo v vseh domovih, pravzaprav povsem nepotrebni. Namesto, da porabljamo čas in denar za materialne stvari v življenju, ki nas v resnici ne osrečujejo, se raje družimo in počnimo stvari, ki nas veselijo. Če bi zvečer namesto gledanja negativnih novic in neskončnih reklam kartali, se pogovarjali, nekaj skuhali in, ko je priložnost, zakurili ogenj, bi bili na splošno bistveno bolj povezani. Tekom potovanja po Turčiji, Gruziji in Armeniji sva opazila, da so domačini v revnejših vasicah veliko srečnejši od tistih, ki se vozijo v najprestižnejših avtomobilih. Bolj znajo uživati v majhnih stvareh. Prav zato se Afrike že tako veseliva, saj se nama zdi, da je moderen, skomercializiran, kapitalističen svet usmerjen le v ustvarjanje bogastva, ki pa ga na koncu življenja marsikdo nima priložnosti izkoristiti.

In vprašanje, ki vam ga verjetno pogosto zastavijo domači – kdaj vaju bo pot spet pripeljala na domači prag?

Iskreno lahko rečeva, da nimava niti približne ideje. Ko smo zapustili Norveško, sva si rekla: »Čez zimo v Grčijo, potem pa domov.« Po koncu zime sva bila mnenja: »Čez poletje v Gruzijo, potem pa domov.« Kasneje pa je padla odločitev še o Afriki. Kaj bo sledilo, se nama zaenkrat še ne sanja.

HITRIH 6 

Najljubša država: Gruzija
Najljubše mesto: Amasra (Turčija)
Najljubša plaža: Vik (Norveška)
Najljubša kulinarika: grška
Naljubši način transporta: avtodom!
Najljubši jezik: norveščina

Nastji, Roku in Šnofki na njihovih dogodivščinah v Potujočem brlogu lahko sledite na Patreonu (KLIK), Instagramu in Facebooku ali pa skočite na Youtube!

FOTO: Osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovensko-ameriška družina, ki se je iz sončne Kalifornije preselila na dolenjsko podeželje #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Maroko in nepozabno 8-dnevno potovanje z letom iz Zagreba

Ideja za oddih, , , , , , ,

Maroko je eksotična dežela na severu Afrike, ki je bogata s številnimi naravnimi kontrasti, ki vas bodo pustili brez besed. In našli smo super ponudbo (TUKAJ)!

Maroko je marsikaj. Tu se skrivajo nepregledna puščavska prostranstva, peščene sipine, zelene oaze, zasneženi vrhovi gora, kraljeva mesta z razkošnimi palačami, živahne tržnice in čudežna arhitektura. In to so samo nekatere izmed stvari, ki vas bodo pritegnile in spodbudile, da raziščete to deželo in odkrijete vse njene skrivnosti.

Maroko, dežela najmanj treh kultur

Maroko je dežela, kjer se mešajo tri kulture: arabska in berberska s severa Afrike z evropsko kulturo. Dežela začimb, gostoljubnih domačinov in veliko sonca! Odpotujte še letos in doživite svojo pravljico iz 1001 noči!

Tja se lahko podate v lastni režiji, če raje potujete preverjeno in v družbi izkušenih spremljevalcev, pa na Megabonu že čaka odlična PONUDBA (klik)! Tako je videti program potovanja:

1. dan: polet proti Marakešu

Let s posebnim čarterskim letom iz Zagreba proti Marakešu. Po pristanku vam na izhodu z letališča zaželi dobrodošlico vaš spremljevalec tekom potovanja. Transfer do hotela na območju Marakeša, kjer vas bodo pričakali s skodelico čaja. Večerja in nočitev.

2. dan: Marakeš – Beni Mellal – Fes

Zajtrk. Vožnja proti Beni Mellalu preko Kalat Sraghna in El Attaouia ter preko gorate pokrajine osrednjega dela gorovja Atlas. Vožnjo nadaljujemo po gorski pokrajini osrednjega gorovja Atlas do smučarskega središča Ifrane, katerega obkrožajo reke, gozdovi cedre in evkaliptusi. Sledi vožnja do Fesa. V poznih popoldanskih urah prispemo v vaš hotel na območju Fesa, večerja in nočitev.

3. dan: Fes – Meknes (UNESCO-va svetovna kulturna dediščina)

Zajtrk. Ogled Fesa, duhovnega središča kraljestva, ter veličastne stare medine – mestnega središča – Fes Elbali in drugih znamenitosti: medrese Attarine, teološke fakultete iz 14. stoletja, ene najstarejših univerz na svetu, mošeje Karaouine (zunanji ogled), fontane Nejjarine in tipičnih bazarjev. Nadaljujemo z ogledom Fes El Jadida, kjer bomo občudovali zunanjost Kraljeve palače (zunanji ogled) in se sprehodili skozi staro judovsko četrt. Sledi vožnja do Meknesa, s postankom v tradicionalni delavnici preprog. Predstavili vam bodo umetniška ročna dela maroških žensk. Nadalje si bomo ogledali: cesarsko mesto iz časa sultana Moulay Ismaila, katerega obdaja mogočno zidovje, trg El Hedim, Bab Khemis in svetovno znana mestna vrata Bab Mansour. Namestitev v hotelu na območju Meknesa, večerja in nočitev.

4. dan: Meknes – Voulubilis – Rabat – Casablanca (UNESCO-ova svetovna kulturna dediščina)

Zajtrk. Vožnja proti Voulubilisu in ogled rimskih izkopanin. Sledi vožnja do Rabata, glavnega mesta Maroka. Med panoramsko vožnjo po mestu bomo videli Mechouar (obzidje, ki obkroža kraljevo palačo), Hassanov stolp, mavzolej Mohammeda V. in četrt Kasbah Oudaia. Nato sledi vožnja do območja Casablance, večerja in nočitev.

5. dan: Casablanca – Marakeš (UNESCO-ova svetovna kulturna dediščina)

Zajtrk. Med panoramsko vožnjo po mestu Casablanca, ki je gospodarsko središče Kraljevine Maroko, bomo videli trg Združenih Narodov, avenijo Mohammeda V., luksuzno četrt Anfa ter mošejo Hassana II. (zunanji ogled). Nato sledi vožnja do območja Marakeša in namestitev v hotelu za naslednje 3 noči. Večerja in nočitev.

6. dan: Marakeš (UNESCO-ova svetovna kulturna dediščina)

Zajtrk. Ves današnji dan je namenjen “Biseru juga”, kot imenujejo mesto Marakeš. Ogledali si bomo mošejo Koutoubia, ki velja za enega najlepših arhitekturnih dosežkov v mestu, nato palačo Bahija in vrtove Menara. Prav tako boste obiskali delavnice, kjer izdelujejo nakit in usnjene izdelke. Obe obrti spadata med tradicionalne obrti Maročanov, na katere so še posebej ponosni. Doživeli boste tudi modno revijo, kjer vam bodo predstavili oblačila iz pravega usnja, narejena v skladu z najnovejšimi evropskimi modnimi trendi. V popoldanskih urah sledi sprehod po bazarjih do znamenitega trga Jemaa el Fna, kjer boste lahko občudovali različne zabavljače, kot npr. krotilce kač, akrobate, dreserje opic in pripovedovalce zgodb. Večerja in nočitev v hotelu na območju Marakeša.

7. dan: Marakeš – prosto ali udeležba na fakultativnem izletu

Zajtrk. Današnji dan si lahko organizirate po svoje ali se udeležite fakultativnega izleta (za plačilo). Večerja in nočitev v hotelu na območju Marakeša.

8. dan: povratek domov

Po zajtrku sledi transfer do letališča in polet proti domu.

Vas mika Maroko? TU preglejte super ponudbo!

FOTO: Shutterstock, Megabon

PREBERITE ŠE: Maroko in nenavadni prizori, ki ste jim tam lahko priča

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Intervju, , , , ,

Živa Loparnik se je pred kratkim vrnila z afriške dogodivščine s posebnim namenom. Kot prostovoljka je v Afriki delala z gepardi, ogroženo vrsto divjih mačk. Kako (ne)varno je lahko takšno delo, kaj vse ji tovrstne izkušnje dajo in nekaj razlogov, zakaj lahko tudi vi postanete prostovoljci, najdete v tokratnem Vandraj intervjuju.

Pred kratkim ste se vrnili z neverjetno slikovite dogodivščine, kjer so vam družbo delali gepardi. Kaj vas je odneslo v Afriko?

Tako je. Prvotno je bila spodbuda za potovanje obisk bratranca, ki študira v Cape Townu v Južni Afriki. Splet okoliščin me je privedel do rahle spremembe načrtov in en teden pred odhodom sem dobila priložnost, da se pridružim čudovitemu projektu, ki temelji na delu z gepardi in drugimi divjimi mačkami – Running Wild Cheetah Conservation na severu Južne Afrike blizu meje z Bostwano.

Cilj projekta je reševanje, zdravljenje in pomoč gepardom. Gepardi so ogrožena sorta, zato projekt stremi k temu, da jih čim več vrne nazaj v divjino. Poleg gepardov projekt sprejme tudi druge vrste divjih mačk – od starih prebivalcev živalskih vrtov in raznih poškodovanih mačk iz nacionalnih parkov pa vse do zavrženih divjih mačk, ki so jih ljudje imeli za ljubljenčke in so postale preveč divje, da bi jih obdržali. S pomočjo prostovoljcev jih najprej oskrbijo, tiste, ki prihajajo iz živalskih vrtov ali okolja, kjer so imele stik s človekom, pa pomagajo naučiti loviti. Ko so dovolj samostojne, da so sposobne same loviti in preživeti v divjini, jih vrnejo nazaj v naravo.

Kako ste se znašli v tej vlogi, kakšni so pogoji zanjo in skozi kakšen postopek morajo prostovoljci pred odhodom?

Večkrat sem se že pridružila raznim prostovoljnim projektom po svetu in vedno znova se vračam z željo po še – mislim, da mi ponudijo nek čisto drug pogled na svet in zelo cenim priložnost narediti nekaj dobrega za nekoga drugega. Ker vem, da Afrika ponuja veliko in se je še nisem dotaknila, sem želela doživeti pristno izkušnjo.

Obstaja ogromno programov, katerim se kot prostovoljec lahko pridužiš kjer koli po svetu – od dela z živalmi, otroki, poučevanja, grajenja, pa vse do reševanja ekoloških in okoljskih problemov. Mene je zamikala priložnost, da od blizu spoznam, pomagam in se naučim več o divjih živalih, zato sem izbrala enega izmed številnih programov, ki to omogočajo.

Zahteve se razlikujejo od programa do programa, za večino pa je potrebno izpolniti priložen vprašalnik, oddati svoje podatke ter napisati motivacijsko pismo z opisom ter prošnjo za delo. Včasih je potrebno priložiti tudi dokaz o nekaznovanosti. Če si ustrezen kandidat, te povabijo, da se pridružiš projektu in prispevaš svoj del. Pred odhodom je potrebno poskrbeti za vse potrebne dokumente za potovanje (viza, letalske karte …). Veliko projektov ima pogoj tudi to, da se jim pridružiš za najmanj 2 tedna.

Koliko časa ste preživeli v Afriki in kakšne so bile vaše zadolžitve? Lahko predstavite tipičen delovni dan/teden?

V Afriki sem preživela 3 tedne. Država je šele nedavno sprostila covid ukrepe, zato je bilo prostovoljcev še vedno bolj malo, dela pa veliko. V programu nas je bilo le 6, oskrbovali smo približno 30 divjih mačk. Vsako nedeljo smo pripravili urnik za sledeči teden in si porazdelili zadolžitve.

Tipičen dan je izgledal takole: zjutraj smo začeli s čiščenjem ograd, kjer živijo divje mačke. Najprej je bilo potrebno poskrbeti za varnost in jih previdno umakniti v drug prostor, da smo lahko v miru vstopili in začeli s čiščenjem. Po ogromni površini smo iskali in pospravili iztrebke in temeljito očistili del, kjer se mačke hranijo. To nam je vzelo približno 2, 3 ure vsako jutro.

Potem je bilo treba pripraviti meso. Velikokrat so nam pripeljali kakšno umrlo antilopo, gazelo, impalo ali gnuja, ki jih je bilo potem treba pravilno shraniti v ogromne hladilnike in zamrzovalnike. Sledilo je kosanje in priprava surovega mesa za vsako divjo mačko glede na potrebe ter hranjene vsake posebej. Ko smo vse mačke nahranilli, je sledil odmor za kosilo. Aktivnosti po kosilu so bile različne od dneva do dneva. En dan so nas poklicali, da ujamemo in oskrbimo poškodovano divjo mačko, spet drugi dan smo zbirali vzorce blata gepardov in jih v laboratoriju pregledovali za morebitne zajedalce. Zbirali smo tudi vzorce urina samic in jih predstavili samcem, ki so bili potencialni partnerji za parjenje, da bi videli, če se pojavi kakšen interes. Gepardi so vedno bolj ogroženi in eden izmed ciljev projekta je tudi, da jih v naravo vrnejo več kot jih izgine. Po popoldanskih zadolžitvah je sledila igra z manjšimi divjimi mačkami in skupna večerja ter zgodbe ob ognju. Interneta je bilo zelo omejeno, prav tako elektrike, tako da je bil pravi odklop od vsega.

Kako nevarno je pravzaprav delo z divjimi mačkami? Vas je bilo med delom kdaj strah, oziroma ste bili kdaj v kakšni resnejši nevarnosti?

Delo z živalmi je vedno nepredvidljivo, sploh ko gre za divje živali, divje mačke. Vedno smo morali skrbno poslušati navodila vodje in upoštevati pravila za varnost pri hranjenju, čiščenju in interakciji z njimi. Spoštovati je potrebno tudi pravilo, da nikoli nisi sam v bližini mačk – vedno je moral biti zraven še vsaj en prostovoljec ali pa lastnik projekta.

Strah in navdušenje sem začutila prvi dan, ko sem prvič gepardu pogledala v oči na razdalji pol metra brez pregrade. Vendar sem se kmalu navadila in postala bolj sproščena. Priznam pa da me je bilo enkrat res kar malo strah. Ena izmed nalog je bila, da se v popoldanskih urah igramo in interaktiramo z mlajšim servalom, ki je bil k njim pripeljan kot zavržen hišni ljubljenček, z idejo, da se ga vrne nazaj v divjino. To so živali, ki so navajene ljudi, vendar imajo tudi močan nagon divjine. Želijo in hrepenijo po pozornosti ljudi in ljubkovanjem, vendar se obenem tudi hitro spozabijo. Bili so trenutki, ko je bil izredno ljubezniv, prišli pa so tudi trenutki napadov in izgube nadzora ter izgube občutka za mejo med igro in napadom. V trenutku se je lahko spremenil v izredno napadalnega, tako da je bilo zelo pomembno, da je bil zraven vedno vsaj še en prostovoljec, ki je priskočil na pomoč, če je prišlo do tega. Poškodovan ni bil nihče, smo se pa malo ustrašili in obenem dobili še več spoštovanja do divjih živali …

Ste imeli med delom tudi kaj prostega časa? Kako ste ga izkoristili?

Prosti čas smo imeli vsak dan v času kosila, proste pa so bile tudi nedelje. Popoldanske proste urice smo izkoristili za raziskovanje okolice, ki je bila en ogromen nacionalni park, nedelje pa za razne aktivnosti, izlete, safarije, športne aktivnosti …

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na takšno pot? 

Da so trije tedni čisto premalo.

Koliko stikov z lokalci imate na svojih potovanjih? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Že od kar sem začela potovati, sem vedno stremela k spoznavanju lokalcev. Vedno sem se tudi  posluževala Couch Surfinga, ki je odlično orodje za povezovanje z njimi. Couchsurfala sem po več kot 50 državah po svetu in imela same pozitivne izkušnje, spoznala neverjene ljudi in doživela nepozabne stvari, ki jih kot navadna turistka najbrž nikoli ne bi. Lokalci ti vedno delijo nasvete, katerim mestom se izogibati, kam zahajajo oni, kam na najboljšo lokalno poceni večerjo, pokažejo ti skrite neturistične kotičke… Težko rečem, kje so mi bili domačini najbolj pri srcu, morda prav v Kolumbiji, ki mi prva pade na pamet in za katero sem imela zelo nizka pričakovanja, izkazalo pa se je ravno obratno. Takega gostoljubja, pomoči in prijaznosti, ki sem jih doživela tam, še nisem bila deležna v nobeni drugi državi. Morda je bila pa le sreča?

S čim se sicer ukvarjate, ko ste doma?

Delam na področju marketinga v turizmu na Bledu.

Na kakšen način si financirate svoje poti?

Še iz dijaških in študentskih let sem navajena na low budget potovanja, ki so mi najbolj prirasla k srcu. Pristne poceni nastanitve, življenje, kot ga živijo lokalci in hrana s tržnice mi pomenijo mnogo več kot luksuzni hoteli in resorti. Za moja potovanja torej ne potrebujem veliko – ruzak, kakšen dober nasvet od lokalca ter malo raziskovanja in priprave potovalnega plana. Vedno pa sem fleksibilna z datumi in na lovu za poceni letalskami kartami.

Ker gre torej za prostovoljstvo, ne govorimo o plačanem delu. Kako pa je s stroški potovanja, letalsko karto, namestitvijo, hrano in ostalim? Si prostovoljci svoje stroške krijejo sami?

Ideja prostovoljstva je, da nekaj prispevaš – delo, finance, podporo … Zato v večini primerov tudi tvoji stroški niso plačani s strani organizacije. Odločitev, da nekomu pomagaš, je lastna in pride z odgovornostjo prevzemanja stroškov, ki nastanejo s tvojim delom, potovanjem …

Ponavadi imajo organizacije, ki se s tem ukvarjajo, že postavljeno neko tedensko ceno, ki vključuje stroške bivanja in prehrane prostovoljcev. Odvisno je seveda, za kakšno organizacijo gre in predvsem, kje se nahaja. Bolj odročne so vedno dražje – zaradi težje dostopnosti, slabše preskrbljenosti s hrano in vodo … Medtem ko se v Evropi najdejo tudi kakšne, ki so financirane s strani raznih evropskih projektov in pomagajo pri kritju stroškov življenja prostovoljcev. Poleg tedenskih osnovnih stroškov življenja, ki si ga kriješ, je potrebno kriti tudi prevoz tja in nazaj ter stroške vize in ostalih listin, ki jih posamezna država zahteva za vstop. Je pa vse odvisno od države in tipa organizacije, tako da je razpon lahko kar velik. Zagotovo pa se najde nekaj za vsak žep, če je le volja.

Lahko izpostavite tri najbolj nenavadne in tri najbolj pozitivne trenutke vašega obiska? 

3 najbolj nenavadne:

  • en večer sem obiskala leseno kočo, kjer živita lastnika projekta in naletela na spečega geparda v njuni spalnici
  • učenje gepardov, kako loviti in priprava na spust nazaj v divjino – skupaj smo odšli na lov z gepardi, poiskali potencialen plen, se mu počasi približali in nato opazovali geparda in njegov nagon, da naredita svoje
  • kosanje živali in priprava mesa za hranjenje levom

3 pozitivne:

  • spust ujete divje mačke nazaj v naravo
  • učenje o divjini in o življenju v Afriki
  • življenje z divjimi živalmi

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o prostovoljnem delu?

Sigurno pomanjkanje časa. Prostovoljec je lahko vsak, če si le dovoli odtrgati kakšen prost dan od dela. Morda tudi to, da je prostovoljstvo umazano delo, ki ga nihče drug ne želi opravljati. Ali pa celo starost – kot navdih lahko povem, da je bila v naši skupini 75-letna gospa, ki se vsako leto za 1 mesec odpravi v tujino opravljati prostovoljska dela. Morda tudi to, da mislimo, da nismo dovolj kvalificirani za določeno stvar, vendar temu ni tako. Skupnosti, ki potrebujejo pomoč, so vesele prav vsakogar, ki priskoči.

V Vandraj intervjuju smo vas sicer gostili že pred tremi leti, še pred izbruhom pandemije. Se je od takrat vaš odnos do potovanj in njihove še do nedavnega lahke dostopnosti kaj spremenil?

Zagotovo sem začela bolj ceniti naše bogate možnosti potovanj. Vzemimo epidemijo za nek opomnik in se zamislimo, da si velika večina prebivalcev sveta nikoli ne bo mogla privoščiti potovanja zunaj svoje države, mi pa to jemljemo za nekaj tako samoumevnega.

Že veste, kam vas bo odneslo naslednjič?

Po navadi potovanj ne planiram daleč vnaprej, sem pa vedno na preži za ugodnimi letalskimi kartami. Najraje se pustim presenetiti, katera priložnost se bo pokazala naslednja …

FOTO: Živa Loparnik

Živi in njeni dogoviščini z gepardi lahko sledite tudi na njenem Instagram profilu @zivaloparnik – TUKAJ. 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki z 31-letnim defenderjem lovi neverjetne dogodivščine #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Prostovoljno delo v Gambiji: “Nisem pomagala jaz, ampak so oni pomagali meni”

Intervju, Vandramo z, , , , ,

V tokratnem intervjuju je o tem, kakšna izkušnja je bilo njeno prostovoljno delo v Gambiji, z nami delila Aleksandra Todorović Novak.

Aleksandra Todorović Novak se je z idejo o obisku te afriške dežele začela resneje poigravati, ko je na Siciliji spoznala Gambijca. Ko je govoril o svoji deželi, jo je tako navdušil, da si je rekla: »Naslednje leto grem tja!« In to je bil povod za njeno prostovoljno delo v Gambiji.

“Ko sem prispela v Gambijo, me je fant iz Sicilije povezal z njegovo družino, kar je naredilo mojo izkušnjo še bolj posebno, saj sem imela vpogled v njihovo družinsko življenje in odnose, tradicijo. Z njegovim bratom in sestro sem se za tri dni celo odpravila iz glavnega mesta, stran od prostovoljcev, na pravo Gambijsko podeželje in z njimi preživela praznično-festivalski tabaski. Imela sem srečo, saj so bili eni bolj razgledanih ljudi, kar sem jih spoznala in so odgovorili na milijon mojih vprašanj o kulturi, veri, politiki in življenu v Gambiji nasploh. Za povrh pa sem dobila še napotke za življenje in videla, kako malo je potrebno, da si srečen. Ti ljudje so res izjemni,” pravi Aleksandra. Več o njeni dogodivščini pa v spodnjem Vandraj intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Aleksandra T. Novak, prihajam s Ptuja, že 4. leto pa živim v Ljubljani. Če moram izpostaviti eno pozitivno lastnost, bi najverjetneje rekla, da sem vedno pripravljena pomagati. Slaba lastnost bi bila zmedenost. Sicer to v veliki meri škodi samo meni, ampak se zgodi, da je zaradi tega kdaj kdo jezen (smeh). Prijatelji zame pravijo, da sem prijazna oseba, na katero se lahko zanesejo ali obrnejo ob slabih dneh. Moja strast so potovanja in živali, v zadnjem času pa tudi potapljanje. Kdorkoli me vsaj malo pozna, ve, da so to teme, ki jih v pogovoru z mano ne načneš, če se ti mudi. Če želite objektivno mnenje o določeni državi, nisem pravi naslov. Vse me navduši.

Pred dvema letoma ste se odpravili na prostovoljno delo v Gambijo. Kako ste se znašli v tej vlogi, kakšni so pogoji zanjo in skozi kakšen postopek morajo prostovoljci pred odhodom?

Sama bi rekla, da sem se v vlogi prostovoljke znašla odlično. Seveda pa mogoče nisem prava oseba, ki lahko to oceni. To bi morali povedati tisti, ki so takrat že imeli več izkušenj s prostovoljstvom. Vsekakor pa lahko rečem, da nisem imela večjih težav. Hitro sem se znašla in vživela, vse me je zanimalo, kar so seveda opazili tudi domačini. Z nekaterimi sem še danes v stiku in bom verjetno za vedno. Ne le z domačini, tudi z nekaterimi prostovoljkami.

Preden sem se odpravila, so mi vsi govorili, da bo to odlična izkušnja, hkrati pa kulturni šok. Tega nisem doživela in sem mislila, da ga pač nikoli ne bom. Pa sem ga. Ko sem se vrnila v Slovenijo. Mislim, da je želja en in edini pogoj, ki ga potrebuješ za prostovoljno delo. Drugih omejitev ni. Če si nekaj želiš, greš v stvari z odprtim srcem in se hitro in z veseljem privadiš na nove razmere.

Sama sem se odločila, da bom v Gambiji opravljala obvezno prakso, zato je bil moj postopek malo bolj zakompliciran. Najprej sem se morala dogovoriti s fakulteto, da mi bodo sploh priznali takšne vrste prakso, nato pa se je začelo iskanje primerne institucije v Gambiji, saj do takrat organizacija, s katero sem se odpravila, ni imela prostovoljcev, ki bi delali z živalmi. Delajo v šoli (in v manjšem obsegu v laboratoriju). Nato je sledilo urejanje “štipendije” in prijava na razpis, nakup letalskih kart pa cepljenje, pridobitev vize …

.

Prostovoljci smo se pred odhodom tudi večkrat sestali. Predstavili so nam Gambijo ter kako poteka delo v šoli. Glede na to, da sem jaz delala v rezervatu za živali, mi te informacije niso preveč koristile. Seveda pa je razumljivo, da mi niso mogli podati nobenih informacij/izkušenj, saj sem bila prva prostovoljka, ki ni delala v šoli. To sem sprejela kot izziv in moram priznati, da mi je bilo kar malo všeč, da sem prva, ki se bo v tem preizkusila. Tudi na “običajnih” potovanjih rada zavijem na manj turistične točke, hkrati pa uživam v reševanju problemov z lokalnim prevozom. Seveda so nam povedali tudi, kje moramo biti pazljivi in česa ne smemo početi. 

Koliko časa ste preživeli v Gambiji in kakšne so bile vaše zadolžitve? Lahko predstavite tipičen delovni dan/teden?

V Gambiji sem preživela 2 meseca, običajni tabor pa traja 3 tedne. Malo več kot 1 mesec sem delala v naravnem rezervatu Abuko (Abuko nature reserve), nato pa sem se želela preizkusiti še pri delu v šoli. Ker se je takrat poletni tabor že končal, sem se pridružila nekaj prostovoljkam, ki so še ostale v Gambiji pri delu z otroki na “parceli”. Ta parcela je takrat bila še nedokončana šola oz. karierni center, ki jo gradi organizacija, s katero sem se odpravila na prostovoljno delo.

Moja zadolžitev je bila v prvi vrsti delo v rezervatu in pisanje poročila za šolo. Drugi del mi ni šel najbolje od rok in sem se hitro odločila, da bom poročilo spisala, ko sem vrnem domov. Čas v Gambiji se mi je zdel preveč dragocen, da bi popoldneve zapravila za tipkanje po računalniku.

Dan se je pričel ob osmi uri zjutraj s kuhanjem kave. Ta je v Gambiji še posebno fina, saj mleti kavi dodajo začimbo kardamom. Približno ob pol devetih sem se iz nastanitve odpravila na pot, ki je trajala … odvisno od prometa. Od pol do ene ure. Seveda so v rezervatu razumeli, zakaj sem kakšen dan prišla pozneje. Tam tako ali tako velja drug čas. Gambijski čas.

Vsako jutro je bilo najprej treba pregledati poti čez park in nahraniti živali. Veliko dela je bilo z urejanjem poti, saj je bil čas deževnega obdobja in vegetacija je bila v razcvetu. Kosili smo z mačetami, s peskom polnili vreče, da smo jih lahko nastavili na bolj blatne predele, popravljali lesene brvi, ki so speljane čez zamočvirjena območja … Običajnega dneva ni bilo. Vsak je bil drugačen od prejšnjega. Vsaj enkrat na teden smo dobili kakšno novo žival, ki jo je carinska policija zaplenila prekupčevalcem. Poiskati smo morali ustrezen del parka, kjer smo jo izpustili, če je bila poškodovana, pa so jo najprej pregledali in dali v rehabilitacijo.

.

Vodila sem nekaj šolskih izletov. Zastavili smo tudi dvotedenski poiskus, kjer smo želeli popisati vse vrste dvoživk, ki živijo v parku, da bi ugotovili, če se je naselila ali vrnila kakšna vrsta. Redni obhodi parka so bili obvezni. Preizkusila sem se v vsem in imela sem se več kot odlično. Ekipa je bila zabavna in polna znanja.

Večinoma me ljudje vprašajo za “velikih 5”. Teh v Gambiji ni. Je pa pravo bogastvo vsega ostalega. Če opice ne vidiš kakšno uro, bi lahko rekli, da imaš nesrečo. Drugače je s krokodili, ki večino dneva preživijo v močvirju. Kljub temu sem imela srečo videti krokodila, ki se je pognal iz vode v zrak, ko je ujel veliko ribo. Največja žival, s katero sem delala, je bila hijena. So veliko večje, kot so videti na televiziji in so v bistvu zelo prikupne. K parku spada tudi ogromno območje reke z mangrovami. S čolnom smo se dvakrat odpravili po reki. Torej, precej pester urnik.

Popoldnevi so bili enako raznoliki kot delo. Od zelo sproščenih uživanj na plaži v odlični družbi prostovoljk do napete nogometne tekme z domačini. Vikendi so bili rezervirani za izlete po Gambiji in v Senegal. 

Kakšno je življenje v Gambiji? Takšno, kot ste si predstavljali, da bo, še preden ste se znašli tam?

Veliko afriških držav je bolj razvitih, kot si večina ljudi predstavlja. Ampak Gambija je ena najrevnejših držav v Afriki in je v veliki meri ostala zelo pristna. Skozi državo pelje ena večja asfaltirana cesta. Lokalne ceste so v veliki večini peščene in prašne. Prevozna sredstva so stari mercedezi, velikokrat pa lahko srečamo konjske vprege. Lokalni prevoz je mini-kombi v katerega “naložijo” približno 12 človeških duš, pa še kakšno živalsko na streho, če je treba.

Ker sem se veliko vozila, mi je promet ostal posebej v spominu. Z vsako vožnjo si bogatejši za eno izkušnjo. Enkrat sem imela na poti na delo manjšo nesrečo in še danes ne vem, kako naj jo poimenujem. Kako poimenuješ nesrečo, ko se v tvoje vozilo zaleti konj, ki se ni uspel pravočasno zaustaviti? Enkrat sem iz avta videla albino črno deklico. Prava lepotica! Med vožnjo, ko sem tiščala roko čez okno, sem dobila “high-five”. Ženske v Gambiji nosijo tradicionalne, pisane obleke. Prava paša za oči … Ob morju pa je kljub temu veliko bogatih resortov z bazeni za turiste. O tem vem samo, da so tam.

Če te ne preseneti okolica, te preseneti avto, za katerega se sprašuješ, kako to, da še sploh vozi ali pa izjemno prijazen voznik, ki celo pot klepeta s teboj. Povsod je polno razposajanih otrok. Največje mesto Serrekunda je ena velika vas s središčem – tržnico. Prostovoljke smo bile na začetku ogorčene, ker je res umazano, nato pa smo se navadile in z veseljem zahajale tja. Kupiš lahko vse. Vse. Takšno Afriko sem si predstavljala in želela. Ampak je kljub temu presegla moja pričakovanja.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na takšno pot? 

Morda bi se bolj čustveno pripravila na odhod.

Lahko izpostavite tri najbolj nenavadne in tri najbolj ganljive, pozitivne trenutke vašega obiska? 

  • Prvi dan, ko sem šla na sprehod, da bi spoznala okolico svojega doma sem se zapletla v pogovor o rasizmu z domačinom. Na neki točki je ta iz tal pobral pest peska, ki mu je počasi spolzel čez prste in ob tem pripomnil: “Can you separate red, white, black and yellow fragments? You can’t even see the difference. That´s how it should be. We are all the same.” Sicer sem kasneje spoznala, da so vsi Gambijci polni takšnih modrosti, ampak v tistem trenutku me je tako presenetilo, da sem potočila kakšno solzo ali dve.
  • Tuširanje pod palmo. Odpravili smo se na trodnevni izlet, tuša pa nikjer. Domačini imajo v “kopalnicah” ogromne posode z vodo. V te segajo z manjšimi posodicami in se polivajo z vodo. Drug dan izleta, pozno popoldan, ko smo prispeli do nastanitve je začelo močno nalivati. Opazila sem curek, ki je tekel iz palminega lista. S kolegico sva oblekli kopalke in se stuširali. Jaz sem si umila še lase. Mislim da je to bil najboljši tuš v mojem življenju.
  • Odhod iz Gambije. Mislim, da sem jokala že 4 dni prej, cel let in še kak mesec doma. Ni bilo sile, ki bi me zaustavila. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o prostovoljnem delu? 

Odvisno, kakšno prostovoljno delo opravljaš. Moja največja zmota pred odhodom v Gambijo je bila, da grem zato, da bom pomagala. Drži, da so revni in potrebujejo bolj učinkovit sistem na vseh področjih, zaradi sveta okoli njih. Ampak sama bi najraje videla, da ostane vse nedotaknjeno. Ljudje so srečni. Nisem pomagala, ampak so oni pomagali meni.

Kako ste ga izkoristili prosi čas med delom? 

Prosti so bili popoldnevi in vikendi. Ob popoldnevih sem se družila ali s prostovoljkami ali z domačini. Igranje nogometa na plaži, kopanje ali včasih samo poležavanje, šla sem na nogometne tekme, učila sem se igrati afriške bobne, šla na tekmo rokoborbe, na tržnico, se družila na kraft marketu, obiskala monkey-park, ogledala sem si nekatere mošeje, povabila sodelavce k sebi domov, učila sem se kuhati gambijske jedi, sladice … Redko sem bila doma. Vsak vikend smo se odpravili na izlete po državi. Najdaljši je bil 3 dni, prespali pa smo vsak dan drugje. Prosto je bilo tudi ob njihovih praznikih.

Imate morda tudi informacije, kako je s prostovoljstvom v trenutnih razmerah? Pomoči potrebnih je ob tem zagotovo še več, pa prostovoljcev? 

Še vedno so zdravniki in humanitarni delavci, ampak število prostovoljcev, ki pomagajo pri delu z živalmi ali pomagajo v šolah, je seveda manjše. Zagotovo bo velik izpad znanja, saj večina otrok nima računalnika za delo na daljavo, če pa ga že imajo, je iternet tako slab, da si niti približno ne predstavljam, kako bi naj to funkcioniralo. Zraven tega pa je še drag kot žafran. Veliko dražji kot pri nas. Ne vem, kdo si ga sploh lahko privošči. Kolikor vem šola trenutno poteka, če pa jih spet zaprejo, je ta čas izgubljen. Organizacija Za otroke sveta je uspela dokončati gradnjo šole oz. kariernega centra. Imajo veliko udeležbo in delajo vsak dan od 9.00 – 13.00.

Ker gre torej za prostovoljstvo, ne govorimo o plačanem delu. Kako pa je s stroški potovanja, letalsko karto, namestitvijo, hrano in ostalim? Prostovoljci si svoje stroške verjetno krijejo sami?

Vse stroške si prostovoljci krijejo sami. Letalska karta, cepljenje, hrana, voda, prenočišče, izleti, prevoz na delo, prevoz iz/na letališče … Vse. Na koncu je kar veliko. Mogoče še več, kot si pričakoval. V mojem primeru so bili stroški večji zaradi moje zapravljivosti za hrano, obleke, izlete, spominke. Vse je bilo tako okusno in lepo. A številka spet ni tako visoka, da si takšne izkušnje delaven in nekaj časa zelo varčen študent ne bi mogel privoščiti. Ampak to je bistvo, kajne? Varčuješ in greš. Ceniš. Na koncu je vredno.

Ste poleg prostovoljstva v Gambiji kaj podobnega že počeli kje drugje? 

Bila sem že prostovoljka v Sloveniji, ampak samo za kakšen dan. Nato je prišla Gambija. Letos pa sem kot prostovoljka delala tudi v Izoli na Kino Otoku. Odlično. Prepričana sem, da se bom posluževala prostovoljstva tudi v prihodnje in v čim večjem obsegu.

HITRIH 6

Najljubša država: Lahko vsaj 2? Gambija in Jordanija.

Najljubše mesto: Pretežko vprašanje.

Najljubša plaža: Hin Wong bay (Koh Tao, Tajska).

Najljubša kulinarika: Vse J

Naljubši način transporta: Po cesti.

Najljubši jezik: Španščina.

Foto: osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.