Maroko in nepozabno 8-dnevno potovanje z letom iz Zagreba

Maroko je eksotična dežela na severu Afrike, ki je bogata s številnimi naravnimi kontrasti, ki vas bodo pustili brez besed. In našli smo super ponudbo (TUKAJ)!

Maroko je marsikaj. Tu se skrivajo nepregledna puščavska prostranstva, peščene sipine, zelene oaze, zasneženi vrhovi gora, kraljeva mesta z razkošnimi palačami, živahne tržnice in čudežna arhitektura. In to so samo nekatere izmed stvari, ki vas bodo pritegnile in spodbudile, da raziščete to deželo in odkrijete vse njene skrivnosti.

Maroko, dežela najmanj treh kultur

Maroko je dežela, kjer se mešajo tri kulture: arabska in berberska s severa Afrike z evropsko kulturo. Dežela začimb, gostoljubnih domačinov in veliko sonca! Odpotujte še letos in doživite svojo pravljico iz 1001 noči!

Tja se lahko podate v lastni režiji, če raje potujete preverjeno in v družbi izkušenih spremljevalcev, pa na Megabonu že čaka odlična PONUDBA (klik)! Tako je videti program potovanja:

1. dan: polet proti Marakešu

Let s posebnim čarterskim letom iz Zagreba proti Marakešu. Po pristanku vam na izhodu z letališča zaželi dobrodošlico vaš spremljevalec tekom potovanja. Transfer do hotela na območju Marakeša, kjer vas bodo pričakali s skodelico čaja. Večerja in nočitev.

2. dan: Marakeš – Beni Mellal – Fes

Zajtrk. Vožnja proti Beni Mellalu preko Kalat Sraghna in El Attaouia ter preko gorate pokrajine osrednjega dela gorovja Atlas. Vožnjo nadaljujemo po gorski pokrajini osrednjega gorovja Atlas do smučarskega središča Ifrane, katerega obkrožajo reke, gozdovi cedre in evkaliptusi. Sledi vožnja do Fesa. V poznih popoldanskih urah prispemo v vaš hotel na območju Fesa, večerja in nočitev.

3. dan: Fes – Meknes (UNESCO-va svetovna kulturna dediščina)

Zajtrk. Ogled Fesa, duhovnega središča kraljestva, ter veličastne stare medine – mestnega središča – Fes Elbali in drugih znamenitosti: medrese Attarine, teološke fakultete iz 14. stoletja, ene najstarejših univerz na svetu, mošeje Karaouine (zunanji ogled), fontane Nejjarine in tipičnih bazarjev. Nadaljujemo z ogledom Fes El Jadida, kjer bomo občudovali zunanjost Kraljeve palače (zunanji ogled) in se sprehodili skozi staro judovsko četrt. Sledi vožnja do Meknesa, s postankom v tradicionalni delavnici preprog. Predstavili vam bodo umetniška ročna dela maroških žensk. Nadalje si bomo ogledali: cesarsko mesto iz časa sultana Moulay Ismaila, katerega obdaja mogočno zidovje, trg El Hedim, Bab Khemis in svetovno znana mestna vrata Bab Mansour. Namestitev v hotelu na območju Meknesa, večerja in nočitev.

4. dan: Meknes – Voulubilis – Rabat – Casablanca (UNESCO-ova svetovna kulturna dediščina)

Zajtrk. Vožnja proti Voulubilisu in ogled rimskih izkopanin. Sledi vožnja do Rabata, glavnega mesta Maroka. Med panoramsko vožnjo po mestu bomo videli Mechouar (obzidje, ki obkroža kraljevo palačo), Hassanov stolp, mavzolej Mohammeda V. in četrt Kasbah Oudaia. Nato sledi vožnja do območja Casablance, večerja in nočitev.

5. dan: Casablanca – Marakeš (UNESCO-ova svetovna kulturna dediščina)

Zajtrk. Med panoramsko vožnjo po mestu Casablanca, ki je gospodarsko središče Kraljevine Maroko, bomo videli trg Združenih Narodov, avenijo Mohammeda V., luksuzno četrt Anfa ter mošejo Hassana II. (zunanji ogled). Nato sledi vožnja do območja Marakeša in namestitev v hotelu za naslednje 3 noči. Večerja in nočitev.

6. dan: Marakeš (UNESCO-ova svetovna kulturna dediščina)

Zajtrk. Ves današnji dan je namenjen “Biseru juga”, kot imenujejo mesto Marakeš. Ogledali si bomo mošejo Koutoubia, ki velja za enega najlepših arhitekturnih dosežkov v mestu, nato palačo Bahija in vrtove Menara. Prav tako boste obiskali delavnice, kjer izdelujejo nakit in usnjene izdelke. Obe obrti spadata med tradicionalne obrti Maročanov, na katere so še posebej ponosni. Doživeli boste tudi modno revijo, kjer vam bodo predstavili oblačila iz pravega usnja, narejena v skladu z najnovejšimi evropskimi modnimi trendi. V popoldanskih urah sledi sprehod po bazarjih do znamenitega trga Jemaa el Fna, kjer boste lahko občudovali različne zabavljače, kot npr. krotilce kač, akrobate, dreserje opic in pripovedovalce zgodb. Večerja in nočitev v hotelu na območju Marakeša.

7. dan: Marakeš – prosto ali udeležba na fakultativnem izletu

Zajtrk. Današnji dan si lahko organizirate po svoje ali se udeležite fakultativnega izleta (za plačilo). Večerja in nočitev v hotelu na območju Marakeša.

8. dan: povratek domov

Po zajtrku sledi transfer do letališča in polet proti domu.

Vas mika Maroko? TU preglejte super ponudbo!

FOTO: Shutterstock, Megabon

PREBERITE ŠE: Maroko in nenavadni prizori, ki ste jim tam lahko priča

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Živa Loparnik se je pred kratkim vrnila z afriške dogodivščine s posebnim namenom. Kot prostovoljka je v Afriki delala z gepardi, ogroženo vrsto divjih mačk. Kako (ne)varno je lahko takšno delo, kaj vse ji tovrstne izkušnje dajo in nekaj razlogov, zakaj lahko tudi vi postanete prostovoljci, najdete v tokratnem Vandraj intervjuju.

Pred kratkim ste se vrnili z neverjetno slikovite dogodivščine, kjer so vam družbo delali gepardi. Kaj vas je odneslo v Afriko?

Tako je. Prvotno je bila spodbuda za potovanje obisk bratranca, ki študira v Cape Townu v Južni Afriki. Splet okoliščin me je privedel do rahle spremembe načrtov in en teden pred odhodom sem dobila priložnost, da se pridružim čudovitemu projektu, ki temelji na delu z gepardi in drugimi divjimi mačkami – Running Wild Cheetah Conservation na severu Južne Afrike blizu meje z Bostwano.

Cilj projekta je reševanje, zdravljenje in pomoč gepardom. Gepardi so ogrožena sorta, zato projekt stremi k temu, da jih čim več vrne nazaj v divjino. Poleg gepardov projekt sprejme tudi druge vrste divjih mačk – od starih prebivalcev živalskih vrtov in raznih poškodovanih mačk iz nacionalnih parkov pa vse do zavrženih divjih mačk, ki so jih ljudje imeli za ljubljenčke in so postale preveč divje, da bi jih obdržali. S pomočjo prostovoljcev jih najprej oskrbijo, tiste, ki prihajajo iz živalskih vrtov ali okolja, kjer so imele stik s človekom, pa pomagajo naučiti loviti. Ko so dovolj samostojne, da so sposobne same loviti in preživeti v divjini, jih vrnejo nazaj v naravo.

Kako ste se znašli v tej vlogi, kakšni so pogoji zanjo in skozi kakšen postopek morajo prostovoljci pred odhodom?

Večkrat sem se že pridružila raznim prostovoljnim projektom po svetu in vedno znova se vračam z željo po še – mislim, da mi ponudijo nek čisto drug pogled na svet in zelo cenim priložnost narediti nekaj dobrega za nekoga drugega. Ker vem, da Afrika ponuja veliko in se je še nisem dotaknila, sem želela doživeti pristno izkušnjo.

Obstaja ogromno programov, katerim se kot prostovoljec lahko pridužiš kjer koli po svetu – od dela z živalmi, otroki, poučevanja, grajenja, pa vse do reševanja ekoloških in okoljskih problemov. Mene je zamikala priložnost, da od blizu spoznam, pomagam in se naučim več o divjih živalih, zato sem izbrala enega izmed številnih programov, ki to omogočajo.

Zahteve se razlikujejo od programa do programa, za večino pa je potrebno izpolniti priložen vprašalnik, oddati svoje podatke ter napisati motivacijsko pismo z opisom ter prošnjo za delo. Včasih je potrebno priložiti tudi dokaz o nekaznovanosti. Če si ustrezen kandidat, te povabijo, da se pridružiš projektu in prispevaš svoj del. Pred odhodom je potrebno poskrbeti za vse potrebne dokumente za potovanje (viza, letalske karte …). Veliko projektov ima pogoj tudi to, da se jim pridružiš za najmanj 2 tedna.

Koliko časa ste preživeli v Afriki in kakšne so bile vaše zadolžitve? Lahko predstavite tipičen delovni dan/teden?

V Afriki sem preživela 3 tedne. Država je šele nedavno sprostila covid ukrepe, zato je bilo prostovoljcev še vedno bolj malo, dela pa veliko. V programu nas je bilo le 6, oskrbovali smo približno 30 divjih mačk. Vsako nedeljo smo pripravili urnik za sledeči teden in si porazdelili zadolžitve.

Tipičen dan je izgledal takole: zjutraj smo začeli s čiščenjem ograd, kjer živijo divje mačke. Najprej je bilo potrebno poskrbeti za varnost in jih previdno umakniti v drug prostor, da smo lahko v miru vstopili in začeli s čiščenjem. Po ogromni površini smo iskali in pospravili iztrebke in temeljito očistili del, kjer se mačke hranijo. To nam je vzelo približno 2, 3 ure vsako jutro.

Potem je bilo treba pripraviti meso. Velikokrat so nam pripeljali kakšno umrlo antilopo, gazelo, impalo ali gnuja, ki jih je bilo potem treba pravilno shraniti v ogromne hladilnike in zamrzovalnike. Sledilo je kosanje in priprava surovega mesa za vsako divjo mačko glede na potrebe ter hranjene vsake posebej. Ko smo vse mačke nahranilli, je sledil odmor za kosilo. Aktivnosti po kosilu so bile različne od dneva do dneva. En dan so nas poklicali, da ujamemo in oskrbimo poškodovano divjo mačko, spet drugi dan smo zbirali vzorce blata gepardov in jih v laboratoriju pregledovali za morebitne zajedalce. Zbirali smo tudi vzorce urina samic in jih predstavili samcem, ki so bili potencialni partnerji za parjenje, da bi videli, če se pojavi kakšen interes. Gepardi so vedno bolj ogroženi in eden izmed ciljev projekta je tudi, da jih v naravo vrnejo več kot jih izgine. Po popoldanskih zadolžitvah je sledila igra z manjšimi divjimi mačkami in skupna večerja ter zgodbe ob ognju. Interneta je bilo zelo omejeno, prav tako elektrike, tako da je bil pravi odklop od vsega.

Kako nevarno je pravzaprav delo z divjimi mačkami? Vas je bilo med delom kdaj strah, oziroma ste bili kdaj v kakšni resnejši nevarnosti?

Delo z živalmi je vedno nepredvidljivo, sploh ko gre za divje živali, divje mačke. Vedno smo morali skrbno poslušati navodila vodje in upoštevati pravila za varnost pri hranjenju, čiščenju in interakciji z njimi. Spoštovati je potrebno tudi pravilo, da nikoli nisi sam v bližini mačk – vedno je moral biti zraven še vsaj en prostovoljec ali pa lastnik projekta.

Strah in navdušenje sem začutila prvi dan, ko sem prvič gepardu pogledala v oči na razdalji pol metra brez pregrade. Vendar sem se kmalu navadila in postala bolj sproščena. Priznam pa da me je bilo enkrat res kar malo strah. Ena izmed nalog je bila, da se v popoldanskih urah igramo in interaktiramo z mlajšim servalom, ki je bil k njim pripeljan kot zavržen hišni ljubljenček, z idejo, da se ga vrne nazaj v divjino. To so živali, ki so navajene ljudi, vendar imajo tudi močan nagon divjine. Želijo in hrepenijo po pozornosti ljudi in ljubkovanjem, vendar se obenem tudi hitro spozabijo. Bili so trenutki, ko je bil izredno ljubezniv, prišli pa so tudi trenutki napadov in izgube nadzora ter izgube občutka za mejo med igro in napadom. V trenutku se je lahko spremenil v izredno napadalnega, tako da je bilo zelo pomembno, da je bil zraven vedno vsaj še en prostovoljec, ki je priskočil na pomoč, če je prišlo do tega. Poškodovan ni bil nihče, smo se pa malo ustrašili in obenem dobili še več spoštovanja do divjih živali …

Ste imeli med delom tudi kaj prostega časa? Kako ste ga izkoristili?

Prosti čas smo imeli vsak dan v času kosila, proste pa so bile tudi nedelje. Popoldanske proste urice smo izkoristili za raziskovanje okolice, ki je bila en ogromen nacionalni park, nedelje pa za razne aktivnosti, izlete, safarije, športne aktivnosti …

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na takšno pot? 

Da so trije tedni čisto premalo.

Koliko stikov z lokalci imate na svojih potovanjih? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Že od kar sem začela potovati, sem vedno stremela k spoznavanju lokalcev. Vedno sem se tudi  posluževala Couch Surfinga, ki je odlično orodje za povezovanje z njimi. Couchsurfala sem po več kot 50 državah po svetu in imela same pozitivne izkušnje, spoznala neverjene ljudi in doživela nepozabne stvari, ki jih kot navadna turistka najbrž nikoli ne bi. Lokalci ti vedno delijo nasvete, katerim mestom se izogibati, kam zahajajo oni, kam na najboljšo lokalno poceni večerjo, pokažejo ti skrite neturistične kotičke… Težko rečem, kje so mi bili domačini najbolj pri srcu, morda prav v Kolumbiji, ki mi prva pade na pamet in za katero sem imela zelo nizka pričakovanja, izkazalo pa se je ravno obratno. Takega gostoljubja, pomoči in prijaznosti, ki sem jih doživela tam, še nisem bila deležna v nobeni drugi državi. Morda je bila pa le sreča?

S čim se sicer ukvarjate, ko ste doma?

Delam na področju marketinga v turizmu na Bledu.

Na kakšen način si financirate svoje poti?

Še iz dijaških in študentskih let sem navajena na low budget potovanja, ki so mi najbolj prirasla k srcu. Pristne poceni nastanitve, življenje, kot ga živijo lokalci in hrana s tržnice mi pomenijo mnogo več kot luksuzni hoteli in resorti. Za moja potovanja torej ne potrebujem veliko – ruzak, kakšen dober nasvet od lokalca ter malo raziskovanja in priprave potovalnega plana. Vedno pa sem fleksibilna z datumi in na lovu za poceni letalskami kartami.

Ker gre torej za prostovoljstvo, ne govorimo o plačanem delu. Kako pa je s stroški potovanja, letalsko karto, namestitvijo, hrano in ostalim? Si prostovoljci svoje stroške krijejo sami?

Ideja prostovoljstva je, da nekaj prispevaš – delo, finance, podporo … Zato v večini primerov tudi tvoji stroški niso plačani s strani organizacije. Odločitev, da nekomu pomagaš, je lastna in pride z odgovornostjo prevzemanja stroškov, ki nastanejo s tvojim delom, potovanjem …

Ponavadi imajo organizacije, ki se s tem ukvarjajo, že postavljeno neko tedensko ceno, ki vključuje stroške bivanja in prehrane prostovoljcev. Odvisno je seveda, za kakšno organizacijo gre in predvsem, kje se nahaja. Bolj odročne so vedno dražje – zaradi težje dostopnosti, slabše preskrbljenosti s hrano in vodo … Medtem ko se v Evropi najdejo tudi kakšne, ki so financirane s strani raznih evropskih projektov in pomagajo pri kritju stroškov življenja prostovoljcev. Poleg tedenskih osnovnih stroškov življenja, ki si ga kriješ, je potrebno kriti tudi prevoz tja in nazaj ter stroške vize in ostalih listin, ki jih posamezna država zahteva za vstop. Je pa vse odvisno od države in tipa organizacije, tako da je razpon lahko kar velik. Zagotovo pa se najde nekaj za vsak žep, če je le volja.

Lahko izpostavite tri najbolj nenavadne in tri najbolj pozitivne trenutke vašega obiska? 

3 najbolj nenavadne:

  • en večer sem obiskala leseno kočo, kjer živita lastnika projekta in naletela na spečega geparda v njuni spalnici
  • učenje gepardov, kako loviti in priprava na spust nazaj v divjino – skupaj smo odšli na lov z gepardi, poiskali potencialen plen, se mu počasi približali in nato opazovali geparda in njegov nagon, da naredita svoje
  • kosanje živali in priprava mesa za hranjenje levom

3 pozitivne:

  • spust ujete divje mačke nazaj v naravo
  • učenje o divjini in o življenju v Afriki
  • življenje z divjimi živalmi

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o prostovoljnem delu?

Sigurno pomanjkanje časa. Prostovoljec je lahko vsak, če si le dovoli odtrgati kakšen prost dan od dela. Morda tudi to, da je prostovoljstvo umazano delo, ki ga nihče drug ne želi opravljati. Ali pa celo starost – kot navdih lahko povem, da je bila v naši skupini 75-letna gospa, ki se vsako leto za 1 mesec odpravi v tujino opravljati prostovoljska dela. Morda tudi to, da mislimo, da nismo dovolj kvalificirani za določeno stvar, vendar temu ni tako. Skupnosti, ki potrebujejo pomoč, so vesele prav vsakogar, ki priskoči.

V Vandraj intervjuju smo vas sicer gostili že pred tremi leti, še pred izbruhom pandemije. Se je od takrat vaš odnos do potovanj in njihove še do nedavnega lahke dostopnosti kaj spremenil?

Zagotovo sem začela bolj ceniti naše bogate možnosti potovanj. Vzemimo epidemijo za nek opomnik in se zamislimo, da si velika večina prebivalcev sveta nikoli ne bo mogla privoščiti potovanja zunaj svoje države, mi pa to jemljemo za nekaj tako samoumevnega.

Že veste, kam vas bo odneslo naslednjič?

Po navadi potovanj ne planiram daleč vnaprej, sem pa vedno na preži za ugodnimi letalskimi kartami. Najraje se pustim presenetiti, katera priložnost se bo pokazala naslednja …

FOTO: Živa Loparnik

Živi in njeni dogoviščini z gepardi lahko sledite tudi na njenem Instagram profilu @zivaloparnik – TUKAJ. 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki z 31-letnim defenderjem lovi neverjetne dogodivščine #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Prostovoljno delo v Gambiji: “Nisem pomagala jaz, ampak so oni pomagali meni”

V tokratnem intervjuju je o tem, kakšna izkušnja je bilo njeno prostovoljno delo v Gambiji, z nami delila Aleksandra Todorović Novak.

Aleksandra Todorović Novak se je z idejo o obisku te afriške dežele začela resneje poigravati, ko je na Siciliji spoznala Gambijca. Ko je govoril o svoji deželi, jo je tako navdušil, da si je rekla: »Naslednje leto grem tja!« In to je bil povod za njeno prostovoljno delo v Gambiji.

“Ko sem prispela v Gambijo, me je fant iz Sicilije povezal z njegovo družino, kar je naredilo mojo izkušnjo še bolj posebno, saj sem imela vpogled v njihovo družinsko življenje in odnose, tradicijo. Z njegovim bratom in sestro sem se za tri dni celo odpravila iz glavnega mesta, stran od prostovoljcev, na pravo Gambijsko podeželje in z njimi preživela praznično-festivalski tabaski. Imela sem srečo, saj so bili eni bolj razgledanih ljudi, kar sem jih spoznala in so odgovorili na milijon mojih vprašanj o kulturi, veri, politiki in življenu v Gambiji nasploh. Za povrh pa sem dobila še napotke za življenje in videla, kako malo je potrebno, da si srečen. Ti ljudje so res izjemni,” pravi Aleksandra. Več o njeni dogodivščini pa v spodnjem Vandraj intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Aleksandra T. Novak, prihajam s Ptuja, že 4. leto pa živim v Ljubljani. Če moram izpostaviti eno pozitivno lastnost, bi najverjetneje rekla, da sem vedno pripravljena pomagati. Slaba lastnost bi bila zmedenost. Sicer to v veliki meri škodi samo meni, ampak se zgodi, da je zaradi tega kdaj kdo jezen (smeh). Prijatelji zame pravijo, da sem prijazna oseba, na katero se lahko zanesejo ali obrnejo ob slabih dneh. Moja strast so potovanja in živali, v zadnjem času pa tudi potapljanje. Kdorkoli me vsaj malo pozna, ve, da so to teme, ki jih v pogovoru z mano ne načneš, če se ti mudi. Če želite objektivno mnenje o določeni državi, nisem pravi naslov. Vse me navduši.

Pred dvema letoma ste se odpravili na prostovoljno delo v Gambijo. Kako ste se znašli v tej vlogi, kakšni so pogoji zanjo in skozi kakšen postopek morajo prostovoljci pred odhodom?

Sama bi rekla, da sem se v vlogi prostovoljke znašla odlično. Seveda pa mogoče nisem prava oseba, ki lahko to oceni. To bi morali povedati tisti, ki so takrat že imeli več izkušenj s prostovoljstvom. Vsekakor pa lahko rečem, da nisem imela večjih težav. Hitro sem se znašla in vživela, vse me je zanimalo, kar so seveda opazili tudi domačini. Z nekaterimi sem še danes v stiku in bom verjetno za vedno. Ne le z domačini, tudi z nekaterimi prostovoljkami.

Preden sem se odpravila, so mi vsi govorili, da bo to odlična izkušnja, hkrati pa kulturni šok. Tega nisem doživela in sem mislila, da ga pač nikoli ne bom. Pa sem ga. Ko sem se vrnila v Slovenijo. Mislim, da je želja en in edini pogoj, ki ga potrebuješ za prostovoljno delo. Drugih omejitev ni. Če si nekaj želiš, greš v stvari z odprtim srcem in se hitro in z veseljem privadiš na nove razmere.

Sama sem se odločila, da bom v Gambiji opravljala obvezno prakso, zato je bil moj postopek malo bolj zakompliciran. Najprej sem se morala dogovoriti s fakulteto, da mi bodo sploh priznali takšne vrste prakso, nato pa se je začelo iskanje primerne institucije v Gambiji, saj do takrat organizacija, s katero sem se odpravila, ni imela prostovoljcev, ki bi delali z živalmi. Delajo v šoli (in v manjšem obsegu v laboratoriju). Nato je sledilo urejanje “štipendije” in prijava na razpis, nakup letalskih kart pa cepljenje, pridobitev vize …

.

Prostovoljci smo se pred odhodom tudi večkrat sestali. Predstavili so nam Gambijo ter kako poteka delo v šoli. Glede na to, da sem jaz delala v rezervatu za živali, mi te informacije niso preveč koristile. Seveda pa je razumljivo, da mi niso mogli podati nobenih informacij/izkušenj, saj sem bila prva prostovoljka, ki ni delala v šoli. To sem sprejela kot izziv in moram priznati, da mi je bilo kar malo všeč, da sem prva, ki se bo v tem preizkusila. Tudi na “običajnih” potovanjih rada zavijem na manj turistične točke, hkrati pa uživam v reševanju problemov z lokalnim prevozom. Seveda so nam povedali tudi, kje moramo biti pazljivi in česa ne smemo početi. 

Koliko časa ste preživeli v Gambiji in kakšne so bile vaše zadolžitve? Lahko predstavite tipičen delovni dan/teden?

V Gambiji sem preživela 2 meseca, običajni tabor pa traja 3 tedne. Malo več kot 1 mesec sem delala v naravnem rezervatu Abuko (Abuko nature reserve), nato pa sem se želela preizkusiti še pri delu v šoli. Ker se je takrat poletni tabor že končal, sem se pridružila nekaj prostovoljkam, ki so še ostale v Gambiji pri delu z otroki na “parceli”. Ta parcela je takrat bila še nedokončana šola oz. karierni center, ki jo gradi organizacija, s katero sem se odpravila na prostovoljno delo.

Moja zadolžitev je bila v prvi vrsti delo v rezervatu in pisanje poročila za šolo. Drugi del mi ni šel najbolje od rok in sem se hitro odločila, da bom poročilo spisala, ko sem vrnem domov. Čas v Gambiji se mi je zdel preveč dragocen, da bi popoldneve zapravila za tipkanje po računalniku.

Dan se je pričel ob osmi uri zjutraj s kuhanjem kave. Ta je v Gambiji še posebno fina, saj mleti kavi dodajo začimbo kardamom. Približno ob pol devetih sem se iz nastanitve odpravila na pot, ki je trajala … odvisno od prometa. Od pol do ene ure. Seveda so v rezervatu razumeli, zakaj sem kakšen dan prišla pozneje. Tam tako ali tako velja drug čas. Gambijski čas.

Vsako jutro je bilo najprej treba pregledati poti čez park in nahraniti živali. Veliko dela je bilo z urejanjem poti, saj je bil čas deževnega obdobja in vegetacija je bila v razcvetu. Kosili smo z mačetami, s peskom polnili vreče, da smo jih lahko nastavili na bolj blatne predele, popravljali lesene brvi, ki so speljane čez zamočvirjena območja … Običajnega dneva ni bilo. Vsak je bil drugačen od prejšnjega. Vsaj enkrat na teden smo dobili kakšno novo žival, ki jo je carinska policija zaplenila prekupčevalcem. Poiskati smo morali ustrezen del parka, kjer smo jo izpustili, če je bila poškodovana, pa so jo najprej pregledali in dali v rehabilitacijo.

.

Vodila sem nekaj šolskih izletov. Zastavili smo tudi dvotedenski poiskus, kjer smo želeli popisati vse vrste dvoživk, ki živijo v parku, da bi ugotovili, če se je naselila ali vrnila kakšna vrsta. Redni obhodi parka so bili obvezni. Preizkusila sem se v vsem in imela sem se več kot odlično. Ekipa je bila zabavna in polna znanja.

Večinoma me ljudje vprašajo za “velikih 5”. Teh v Gambiji ni. Je pa pravo bogastvo vsega ostalega. Če opice ne vidiš kakšno uro, bi lahko rekli, da imaš nesrečo. Drugače je s krokodili, ki večino dneva preživijo v močvirju. Kljub temu sem imela srečo videti krokodila, ki se je pognal iz vode v zrak, ko je ujel veliko ribo. Največja žival, s katero sem delala, je bila hijena. So veliko večje, kot so videti na televiziji in so v bistvu zelo prikupne. K parku spada tudi ogromno območje reke z mangrovami. S čolnom smo se dvakrat odpravili po reki. Torej, precej pester urnik.

Popoldnevi so bili enako raznoliki kot delo. Od zelo sproščenih uživanj na plaži v odlični družbi prostovoljk do napete nogometne tekme z domačini. Vikendi so bili rezervirani za izlete po Gambiji in v Senegal. 

Kakšno je življenje v Gambiji? Takšno, kot ste si predstavljali, da bo, še preden ste se znašli tam?

Veliko afriških držav je bolj razvitih, kot si večina ljudi predstavlja. Ampak Gambija je ena najrevnejših držav v Afriki in je v veliki meri ostala zelo pristna. Skozi državo pelje ena večja asfaltirana cesta. Lokalne ceste so v veliki večini peščene in prašne. Prevozna sredstva so stari mercedezi, velikokrat pa lahko srečamo konjske vprege. Lokalni prevoz je mini-kombi v katerega “naložijo” približno 12 človeških duš, pa še kakšno živalsko na streho, če je treba.

Ker sem se veliko vozila, mi je promet ostal posebej v spominu. Z vsako vožnjo si bogatejši za eno izkušnjo. Enkrat sem imela na poti na delo manjšo nesrečo in še danes ne vem, kako naj jo poimenujem. Kako poimenuješ nesrečo, ko se v tvoje vozilo zaleti konj, ki se ni uspel pravočasno zaustaviti? Enkrat sem iz avta videla albino črno deklico. Prava lepotica! Med vožnjo, ko sem tiščala roko čez okno, sem dobila “high-five”. Ženske v Gambiji nosijo tradicionalne, pisane obleke. Prava paša za oči … Ob morju pa je kljub temu veliko bogatih resortov z bazeni za turiste. O tem vem samo, da so tam.

Če te ne preseneti okolica, te preseneti avto, za katerega se sprašuješ, kako to, da še sploh vozi ali pa izjemno prijazen voznik, ki celo pot klepeta s teboj. Povsod je polno razposajanih otrok. Največje mesto Serrekunda je ena velika vas s središčem – tržnico. Prostovoljke smo bile na začetku ogorčene, ker je res umazano, nato pa smo se navadile in z veseljem zahajale tja. Kupiš lahko vse. Vse. Takšno Afriko sem si predstavljala in želela. Ampak je kljub temu presegla moja pričakovanja.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na takšno pot? 

Morda bi se bolj čustveno pripravila na odhod.

Lahko izpostavite tri najbolj nenavadne in tri najbolj ganljive, pozitivne trenutke vašega obiska? 

  • Prvi dan, ko sem šla na sprehod, da bi spoznala okolico svojega doma sem se zapletla v pogovor o rasizmu z domačinom. Na neki točki je ta iz tal pobral pest peska, ki mu je počasi spolzel čez prste in ob tem pripomnil: “Can you separate red, white, black and yellow fragments? You can’t even see the difference. That´s how it should be. We are all the same.” Sicer sem kasneje spoznala, da so vsi Gambijci polni takšnih modrosti, ampak v tistem trenutku me je tako presenetilo, da sem potočila kakšno solzo ali dve.
  • Tuširanje pod palmo. Odpravili smo se na trodnevni izlet, tuša pa nikjer. Domačini imajo v “kopalnicah” ogromne posode z vodo. V te segajo z manjšimi posodicami in se polivajo z vodo. Drug dan izleta, pozno popoldan, ko smo prispeli do nastanitve je začelo močno nalivati. Opazila sem curek, ki je tekel iz palminega lista. S kolegico sva oblekli kopalke in se stuširali. Jaz sem si umila še lase. Mislim da je to bil najboljši tuš v mojem življenju.
  • Odhod iz Gambije. Mislim, da sem jokala že 4 dni prej, cel let in še kak mesec doma. Ni bilo sile, ki bi me zaustavila. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o prostovoljnem delu? 

Odvisno, kakšno prostovoljno delo opravljaš. Moja največja zmota pred odhodom v Gambijo je bila, da grem zato, da bom pomagala. Drži, da so revni in potrebujejo bolj učinkovit sistem na vseh področjih, zaradi sveta okoli njih. Ampak sama bi najraje videla, da ostane vse nedotaknjeno. Ljudje so srečni. Nisem pomagala, ampak so oni pomagali meni.

Kako ste ga izkoristili prosi čas med delom? 

Prosti so bili popoldnevi in vikendi. Ob popoldnevih sem se družila ali s prostovoljkami ali z domačini. Igranje nogometa na plaži, kopanje ali včasih samo poležavanje, šla sem na nogometne tekme, učila sem se igrati afriške bobne, šla na tekmo rokoborbe, na tržnico, se družila na kraft marketu, obiskala monkey-park, ogledala sem si nekatere mošeje, povabila sodelavce k sebi domov, učila sem se kuhati gambijske jedi, sladice … Redko sem bila doma. Vsak vikend smo se odpravili na izlete po državi. Najdaljši je bil 3 dni, prespali pa smo vsak dan drugje. Prosto je bilo tudi ob njihovih praznikih.

Imate morda tudi informacije, kako je s prostovoljstvom v trenutnih razmerah? Pomoči potrebnih je ob tem zagotovo še več, pa prostovoljcev? 

Še vedno so zdravniki in humanitarni delavci, ampak število prostovoljcev, ki pomagajo pri delu z živalmi ali pomagajo v šolah, je seveda manjše. Zagotovo bo velik izpad znanja, saj večina otrok nima računalnika za delo na daljavo, če pa ga že imajo, je iternet tako slab, da si niti približno ne predstavljam, kako bi naj to funkcioniralo. Zraven tega pa je še drag kot žafran. Veliko dražji kot pri nas. Ne vem, kdo si ga sploh lahko privošči. Kolikor vem šola trenutno poteka, če pa jih spet zaprejo, je ta čas izgubljen. Organizacija Za otroke sveta je uspela dokončati gradnjo šole oz. kariernega centra. Imajo veliko udeležbo in delajo vsak dan od 9.00 – 13.00.

Ker gre torej za prostovoljstvo, ne govorimo o plačanem delu. Kako pa je s stroški potovanja, letalsko karto, namestitvijo, hrano in ostalim? Prostovoljci si svoje stroške verjetno krijejo sami?

Vse stroške si prostovoljci krijejo sami. Letalska karta, cepljenje, hrana, voda, prenočišče, izleti, prevoz na delo, prevoz iz/na letališče … Vse. Na koncu je kar veliko. Mogoče še več, kot si pričakoval. V mojem primeru so bili stroški večji zaradi moje zapravljivosti za hrano, obleke, izlete, spominke. Vse je bilo tako okusno in lepo. A številka spet ni tako visoka, da si takšne izkušnje delaven in nekaj časa zelo varčen študent ne bi mogel privoščiti. Ampak to je bistvo, kajne? Varčuješ in greš. Ceniš. Na koncu je vredno.

Ste poleg prostovoljstva v Gambiji kaj podobnega že počeli kje drugje? 

Bila sem že prostovoljka v Sloveniji, ampak samo za kakšen dan. Nato je prišla Gambija. Letos pa sem kot prostovoljka delala tudi v Izoli na Kino Otoku. Odlično. Prepričana sem, da se bom posluževala prostovoljstva tudi v prihodnje in v čim večjem obsegu.

HITRIH 6

Najljubša država: Lahko vsaj 2? Gambija in Jordanija.

Najljubše mesto: Pretežko vprašanje.

Najljubša plaža: Hin Wong bay (Koh Tao, Tajska).

Najljubša kulinarika: Vse J

Naljubši način transporta: Po cesti.

Najljubši jezik: Španščina.

Foto: osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

14 fotogeničnih kulis, ki vas popeljejo v Maroko

Maroko je ena najbolj priljubljenih afriških destinacij med Slovenci, ki ponuja kup fotogeničnih znamenitosti in je v primerjavi z drugimi eksotičnimi destinacijami žepu še vedno precej prijazna.

Maroko je v običajnih razmerah med Slovenci precej priljubljena popotniška destinacija, a potovanja tja so trenutno omejena, saj je Maroko iz zelenega padel na rumeni seznam epidemiološko varnih držav. Za raziskovanje te dežele je sicer najbolj priljubljen najem avtomobila, z nekaj iznajdljivosti pa gre tudi z javnimi prevozi. Kdaj bo Maroko spet varna dežela za potovanja, še ni znano, smo pa zbrali nekaj utrinkov te pisane dežele, da jo lahko obiščemo vsaj virtualno.

Kaj ponuja Maroko? Stičišče kontrastov je mešanice arabske in berberske kulture, ki se prepleta z islamom, tu pa ujamete vse od puščavske Sahare, vrhov Atlasa do obale Atlantika in Sredozemlja, ne manjka pa niti začimb in čaja, mošej in opečnatih kasb.

#1 Erg Chebbi

Skok v puščavo iz Merzouge, kjer čakajo fotogenične sipine na jugovzhodu države, tik ob meji z Alžirijo. Prek sipin se lahko podate s kamelami in celo prenočite v šotorih.

#2 Tudi to je Maroko: plezalske koze

Kdaj ste nazadnje na drevesu videli kozo? V Maroku jih najdete na arganovih drevesih, kjer jedo listje in orehe z arganovimi semeni.

#3 Fez

V labirintu ulic naj vas ne preseneti nenavaden vonj, ki prihaja iz bazenov, kjer ročno in z naravnimi barvili barvajo usnje.

#4 Chefchaouen

Mestece ob vznožju gora slovi po modrih stavbah, ki so del judovske tradicije. Pa tudi po ponudbi hašiša.

#5 Casablanca

Ena glavnih znamenitosti urbane džungle v Casablanci je mošeja Hasana II z najvišjim minaretom na svetu.

#6 Ait Benhaddou

Slikovita vasica Ait Benhaddou je bila uporabljena za kuliso številnih znanih filmov, tudi Gladiatorja, podobne kulise pa boste našli v številnih manjših berberskih vasicah.

#7 Prečkanje gorovja Atlas

Neverjetna pokrajina Maroka je razdeljena z gorovjem Atlas. Prečkate ga lahko na primer skozi najvišji cestni prelaz v Maroku Tizi’nTichka, ki povezuje Marakeš in Ouarzazate, si ogledate sotesko Dades in kanjon Todra.

#8 Marakeš

Opečnato mesto za katerim se v daljavi dviga Atlas je polno uličnih prodajalcev, umetnikov in čajnic, gigantski trg Jemaa el-Fnaa pa zares zaživi zvečer, ko ga preplavi tudi pol milijona obiskovalcev in je pravo mesto v malem.

#9 Essaouira

Fotogenično obmorsko mestece vas bo premamilo z morsko hrano, pa tudi z utrdbo, kopelmi, čajnicami in hipijevskim vzdušjem.

#10 Meknes

Najbolj obiskan del mesta je trg El Hedim, kjer se v zrak dvigajo vrata Bab El Mansour.

#11 Legzira

Slikovita plaža z rdečimi skalnatimi oboki.

#12 Rabat

Maroška prestolnica je moderno belo mesto, ki ponuja mavzolej Mohammeda V, preminulega maroškega kralja in Hassanov stolp, ki je pravzaprav minaret nikoli dokončane mošeje.

#13 Ulične prodajalne in živahen Maroko

Če vas v Maroko ni zaneslo zgolj z ročno prtljago, si lahko kupite tudi kaj lepega. Oblačila, posode, začimbe, dodatke za dom, nabiralce prahu in nakit, možnosti je ogromno.

#14 Maroko je tud hrana, hrana, hrana

V Maroku ne boste ostali lačni. Dežela začimb ima pestro kulinariko, od solat in enolončnic za uvod, do jagnjetine, govedine, piščanca in morske hrane ob spremljavi kuskusa z zelenjavo za glavno jed. Sladice so sestavljene iz oreškov, začimb, medu, sladkorja, sezamovih semen, kokosa, vse skupaj pa poplaknete z metinim čajem. Poskusite še datlje, granatna jabolka in melone, domov pa prinesite vrečke začimb, kot so cimet, kumina, kurkuma, poper, ingver, janež, žafran, koriander in meta.

Pastilla je sladko-slana pita iz golobjega ali piščančjega mesa, djej emshmel je piščanec, kuhan z olivami, limonami in medom. Harira je tradicionalna juha iz čičerike, leče in malce mesa, ki jo domačini navadno jejo med ramadanom. Tagin je enolončnica, ki je dobila ime po posebni lončeni posodi, v kateri se kuha. Zaalouk je solata iz paradižnika, jajčevcev, zelene paprike, česna in začimb.

Halva je značilna zelo sladka sladica, narejena iz tahinija – sezamove paste, sončničnega in oreškovega masla ter sladkorja. Kaab el ghzal pa je sladica, piškotno testo, polnjeno z mandljevim nadevom in posuto s sladkorjem. Se vam že cedijo sline?

Foto: Shutterstock, Pixabay

PREBERITE ŠE: Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana IN Gorenjska: To je 9 odličnih nastanitev, kjer lahko unovčite turistični bon

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Hakuna matata in še 10 razlogov, zakaj ljubimo Zanzibar

Zanzibar je afriški otok ob obali Tanzanije in je mešanica arabske, indijske in afriške kulture. Na njem boste imeli brez dvoma tudi stik z lokalci, ki vam bodo v pozdrav vzklikali “Jambo!”

Zanzibar je na prvi pogled res rajski otok, a hkrati skriva kruto zgodovino trgovine s sužnji. Ostanki suženjskih časov so vidni še danes in toplo vam priporočamo, da se med hedonističnimi dnevi na plaži ozrete tudi na ta del otoške zgodovine. Zanzibar sicer sestavljata dva glavna otoka – otok Unguja oz Zanzibar (kjer je tudi istoimensko glavno mesto) ter otok Pemba in kup manjših otočkov. S čim nas je Zanzibar najbolj navdušil?

Hakuna matata!

Zanzibar je eden tistih krajev, od koder boste prišli z napolnjenimi baterijami in kar malo upočasnjeni. Prepustite se lenobnemu tempu fotogeničnega Zanzibarja in ponotranjite frazi svahilija, ki ju boste slišali na vsakem koraku: pole pole (počasi, počasi) in hakuna matata (ni problema).

Stone Town

Stari del glavnega mesta Zanzibar ima prav poseben utrip. Je tudi pod Unescovo zaščito. Zvečer se lahko podate na nočno tržico s hrano, dan pa prebijte med ozkimi uličicami v iskanju suvenirjev in začimb. Mimogrede, tu se je rodil slavni Freddie Mercury, njegovo rojstno hišo pa najdete prav v Stone Townu.

Rajske bele plaže in turkizno morje 

Zanzibar slovi po beli mivki, zaradi katere je tudi morje rajsko turkizno. Zaradi izrazitega plimovanja boste morali skok v vodo nekoliko načrtovati, saj se na nekaterih plažah voda v določenih delih dneva ob oseki umakne tako daleč, da se boste do vode pošteno nahodili. Plaže na severu (kot sta Nungwi in Kendwa) imajo manj izrazito plimovanje, tam lahko plavate kadarkoli. Na jugovzhodnem delu boste na svoj račun prišli ljubitelji kajtanja – na plaži Paje, poleg nje pa najdete še eno lepo plažo – Jambiani. Mimogrede, na tej plaži živi in oddaja apartmaje tudi Slovenka (klik). Na jugu boste počivali na plaži Kizimkazi. In to je le peščica omembe vrednih.

Otok začimb in božanskih sadežev

Zanzibar je z razlogom znan tudi kot otok začimb. Tu lahko obiščete plantaže. Presenetilo vas bo, koliko začimb raste povsem drugače, kot ste si mislili. Že nabrane začimbe lahko kupite tudi za domov. Ob paketkih popra, karija, cimeta in muškatnega oreščka, ki jih boste nakupili za domov, pa na otoku ne pozabite zaužiti najslajših ananasov, manga in kokosov.

Morska hrana 

Na otoku je morska hrana na voljo po dostopnih cenah, predvsem pa takšne – vsaj sveže – doma nikoli ne boste našli. Jastogi, škampi, hobotnice in šumenje Indijskega oceana v ozadju. Tudi riža, karija in zelenjave je v izobilju, poskusite pa tudi njihovo pico, ki sicer ni prav nič podobna italijanski.

Gigantske želve

Na bližnjem otočku Canggu, znanem tudi kot Prison island (na njem so še v času zasužnjevanja zgradili zapor, ki na koncu nikoli ni bil v uporabi) lahko opazujete orjaške želve. Do otoka pridete z nekajminutno vožnjo s čolnom iz Stone Towna. Želve so prav takšne, kot jih srečate tudi na Sejšelih. Živijo krepko čez 100 let, njihova mogočnost pa vas bo povsem prevzela. Neke vrste zavetišče za želve, kjer naj bi zanje skrbeli bolje kot na zgornjem otoku, najdete tudi na severu glavnega otoka, blizu plaže Nungwi.

Gozd opic 

Če ljubite živalski svet, je to otok za vas. V gozdu Jozani lahko srečate divje endemične rdeče gvereze – kolobus opice, ki vas bodo zvedavo opazovale. V bližini najdete tudi mangrove, drevesa, katerih korenine rastejo nad zemljo. 

Plavanje z delfini 

Na jugu otoka lahko skočite na čoln, s katerim nato poiščete jato delfinov in z njimi skočite v morje. Pazite le, da jate preveč ne prestrašite, da ne bi še bolj posegali v njihov prostor, pa se jih ne poskušajte dotikati ali jih kakorkoli ogrožati.

Snorklanje 

Ne pozabite spakirati maske, saj je podvodni svet pisan in pester. Vsekakor pa si opremo lahko izposodite tudi na otoku.

Skok na celino: safari!

Marsikdo obisk Zanzibarja izkoristi za dvo- ali trodneven skok na celino. Celinska Tanzanija je namreč 40 kilometrov stran. Zakaj tja? Na safari! V narodnih parkih namreč lahko srečate ves živalski svet iz Levjega kralja.

Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE: 14 uporabnih stvari, ki jih morate vedeti, preden greste na Maldive

Top 20 popotniških destinacij za 2020 po izboru ekipe Vandraj

Ste že sestavili svoj seznam krajev po svetu, ki si jih želite ogledati v 2020? Za nekaj navdiha smo zbrali top 20 popotniških destinacij, ki so v zadnjih letih prepričale tudi nas.

Maroko, pisana dežela med Atlantikom, Saharo in Atlasom

Maroko je ena najbolj priljubljenih afriških destinacij med Slovenci, ki ponuja kup fotogeničnih znamenitosti in je v primerjavi z drugimi eksotičnimi destinacijami žepu še vedno precej prijazna. Zato bi bilo čudno, če je ne bi uvrstili tudi med top 20 popotniških destinacij, ki so prepričale našo ekipo.

Kaj ponuja? Stičišče kontrastov je mešanice arabske in berberske kulture, ki se prepleta z islamom, tu pa ujamete vse od puščavske Sahare, vrhov Atlasa do obale Atlantika in Sredozemlja, ne manjka pa niti začimb in čaja, mošej ter opečnatih kasb. TU vas čaka 14 fotogeničnih kulis, ki vas popeljejo v Maroko.

Sintra, plemiški biser Portugalske

Na zahodnem delu Evrope, nedaleč stran od pisane Lizbone leži portugalski biser – Sintra. Slikovito mestece na hribu zaradi plemiške preteklosti navdušuje z barvastimi trdnjavami in gradovi ter ljubkim mestnim jedrom, ki se izmenjujejo z bogatimi gozdovi ter peščenimi plažami.

Sintra je priljubljena enodnevna postojanka turistov, ki obiščejo Lizbono, redkeje pa igra vlogo glavne atrakcije večdnevnih dopustov. V vsakem primeru je več kot vredna ogleda, zato je bila uvrščena tudi na seznam UNESCO dediščine.

Če v 2020 načrtujete potovanje po Portugalskem, vam priporočamo, da si za Sintro rezervirate vsaj dva do tri dni, za najboljšo raziskovalsko izkušnjo pa bo najbolj zabavna rešitev najem skuterja. Več uporabnih nasvetov za obisk najdete TU.

Oman, bogat arabski biser, ki ni le puščava

Oman je dežela s strateško lokacijo na skrajnem jugovzhodu Arabskega polotoka, ki zagotovo ni zgolj ena sama puščava. Šopek odličnih nasvetov iz prve roke, kako raziskati Oman s šotorom in najetim terencem najdete TUKAJ.

Oman velja za eno najbogatejših držav na Arabskem polotoku. Velja še za nekako neodkrit biser, ki še ni preplavljen z množičnim turizmom. Ponuja vse od naravnih lepot, drugačne kulture, prostranih plaž do mogočnih gora, vse od puščave do zelenih wadijev, luksuznih letovišč in dovoljenega divjega kampiranja, off-road poti… Oman velja tudi za zelo varno državo. Domačini so izjemno prijazni, ustrežljivi in vedno pripravljeni pomagati. Dajo ti občutek, da si pri njih dobrodošel. Vedno so nama radi priskočili na pomoč ali naju povabili na klepet ob kavi in datljih – sta nam v intervjuju zaupala popotnika Lucija in Klemen.

Jordanija: Eno od sedmih novih čudes sveta – rožnato mesto Petra in najnižja točka suhe zemlje na Mrtvem morju

Jordanija je arabska država, ki nudi številna presenečenja in nekaj za vsak okus. V njej boste našli eno od sedmih novih čudes sveta, rožnato mesto Petra, pa tudi najnižjo točko suhe zemlje na Mrtvem morju. Jordanija je polna brezčasnih spomenikov, arheoloških znamenitosti in naravnih rezervatov. Aman je cvetoča prestolnica Jordanije in že sama po sebi velika atrakcija. Glavno mesto se hitro razvija, predvsem kar zadeva tehnologijo, pa tudi življenjski slog.

TU vas čakajo nasveti pred prvim potovanjem.

Islandija: dežela tisočerih naravnih čudes in čudovite pokrajine 

Islandija je dežela tisočerih naravnih čudes in čudovite pokrajine, katero težko srečamo kje drugje po svetu. Ravno zaradi svoje unikatnosti in edinstvenega načina življenja prebivalcev je v zadnjih letih postala ena izmed najbolj zaželenih destinacij. V najvarnejšo državo na svetu se seveda ne odpravimo po sončne žarke in topel oddih, zato pa ta čudovit otok ponuja marsikaj, česar ni moč najti nikjer drugje.

10 glavnih razlogov za obisk čudovite dežele najdete tukaj.

Rajski Zanzibar s turkiznim morjem in belim peskom

Zanzibar je afriški otok ob obali Tanzanije in je mešanica arabske, indijske in afriške kulture. Na njem boste imeli brez dvoma tudi stik z lokalci, ki vam bodo v pozdrav vzklikali “Jambo!”

Zanzibar je na prvi pogled res rajski otok, a hkrati skriva kruto zgodovino trgovine s sužnji. Ostanki suženjskih časov so vidni še danes in toplo vam priporočamo, da se med hedonističnimi dnevi na plaži ozrete tudi na ta del otoške zgodovine. Zanzibar sicer sestavljata dva glavna otoka – otok Unguja oz Zanzibar (kjer je tudi istoimensko glavno mesto) ter otok Pemba in kup manjših otočkov.

TUKAJ najdete 10 razlogov, zakaj ljubimo Zanzibar.

TU pa najdete nekaj idej, kako lahko obisk Zanzibarja kombinirate še s skokom do celinske Tanzanije in vzponom na Kilimandžaro.

Kuba, nostalgičen otok sredi Karibskega morja

Oh, Kuba. Verjetno ste jo spoznali skozi filme, v njo pa se zaljubili zaradi strastnega plesa, karizmatičnih prebivalcev in divje nostalgičnosti.

Kuba je polna skritih kotičkov, ki jih morate raziskati. Na otoku se namreč nahaja kar 200 zalivov in 250 plaž, zaradi česar bi jo zlahka označili za enega najbolj sanjskih karibskih otokov. Več zanimivosti najdete TU.

Maldivi, najmanjša azijska država

Rajski Maldivi so resnično sanjska destinacija. In vse tiste fotografije belega peska in turkiznega morja, ki si jih kot motivacijo nastavljamo za ozadja službenih računalnikov, so v veliki meri posnete prav tam.

Maldivi ležijo v Indijskem oceanu in so najmanjša azijska država. Sestavlja jih več kot 1200 otočkov, turističnih je kakšnih 100. Glavno mesto leži na otoku Male, mednarodno letališče pa se imenuje Velana.

Maldivi so brez dvoma čudoviti in čeprav marsikoga pred obiskom ustavijo bodisi proračun, dolžina potovanja do tja ali kaj tretjega, še vedno ostajajo visoko na vrhu seznama krajev, ki jih tudi Slovenci tako radi odkljukamo. Kaj morate torej o Maldivih vedeti, preden si kupite letalsko karto do tja? Preberite tukaj. 

Otoki Gili: Trije otočki poleg Balija, ki jih morate obiskati

Indonezija je polna rajskih kotičkov, le o redkih pa slišimo toliko, kot o Baliju. Če vas v kratkem zanese prav tja, je le streljaj od Balija še trojica otokov, ki jih morate videti.

Imenujejo se Gili Air, Gili Meno in Gili Trawangan. Po tem vrstem redu si ob boku sledijo vzhodno od Balija, tik ob zahodni obali večjega otoka Lombok. Do njih večkrat na dan vozijo ladje tako z Balija kot Lomboka.

Otočki so pravzaprav tako majhni, da jih po obali okrog in okrog prehodite v kakšni uri, med njimi pa se lahko s čolnom preselite v desetih minutah. Na otokih ni avtomobilov, ceste so prekrite z mivko, po njih se premikate peš, s kolesom ali pa skočite na voz, ki ga vlečejo konji.

Katerega izbrati? Prav na vseh boste našli peščeno plažo s pisanim morskim svetom, idilične bungalove pod palmami in odlično hrano, res pa je, da vsak od njih privablja nekoliko drugačne množice. Več o njih preberite TUKAJ.

Tajska: lepe plaže, bujna narava in odlična hrana

Tajska in njeni otoki ne potrebujejo posebne predstavitve, saj so njihove plaže na “bucket listi” številnih popotnikov. Koh Phi Phi seveda ni več tako tih in ugoden, kot je bil pred 20 leti in Koh Phangan je ob polni luni poln opitih žurerjev. Na Phuketu je vsako leto več bogatih Zahodnjakov, ki iščejo žene – ali zgolj popestritev, a še vedno obstaja kup kotičkov, ki so še vedno rajski. Tajski otočki vedno skrivajo kakšno malce bolj oddaljeno peščeno plažo, kjer ne srečate nikogar, s palme vam padajo kokosi in nekje med vejami se gugajo opice. Na Koh Lanti, na primer, boste ujeli kup takšnih, Koh Tao pa še vedno ne razočara ljubiteljev tihih zalivčkov in potapljačev.

Medtem ko se ob misli na Tajsko marsikomu pred očmi prikažejo rajske plaže, pa nikar ne pozabite na sever države. Med riževe terase, preproste domorodce, nepregledne gozdove, na hladnejšo klimo. Od Bangkoka na sever zato le skočite vsaj do mest kot so Chiang Mai, hipijevski Pai in Chiang Rai. Ne bo vam žal, saj marsikdo pravi, da se prava Tajska začne šele na severu.

Tu najdete še 13 odličnih razlogov, zakaj jo tako obožujemo.

 Laos: Dežela, ki vam bo umirila um

Jugovzhodna Azija je vedno dobra ideja za oddih, daljši kot je, bolj težko se vam bo vrniti na zahod. Če vas kdaj zanese v Laos, slikovito deželo, ki na severozahodu meji na Mjanmar in Kitajsko, na vzhodu na Vietnam, na jugu na Kambodžo, ter na zahodu na Tajsko, pa se boste med drugim zaljubili tudi v tamkajšnje lokalce. Zakaj?

Laošani so nasmejani in prijetni gostitelji, ki vas bodo vedno prijazno pozdravili s toplim Sabaidee!, vam pomahali ali se kratko priklonili, medtem ko bodo dlani stisnili skupaj pred prsmi. TUKAJ smo zbrali še 10 razlogov, zakaj se boste zaljubili v prebivalce Laosa.

Vietnam: Od Hanoia do Ho Chi Minha

Vietnam – to dolgo in ozko državo boste najverjetneje raziskovali od severa na jug ali obratno. V vsakem primeru pa vam priporočamo obisk naslednjih krajev, ki si sledijo po zaporedju: Hanoi, Sapa, Halong Bay, Cat Ba, Hue, Hoi An, Dalat, Mui Ne, Ho Chi Minh (Saigon), Mekong Delta in otok Phu Quoc. 

Vietnam je ena bolj priljubljenih destinacij jugovzhodne Azije, ki vas bo očarala s svojo pisano ranolikostjo, zelenimi gozdovi, hribovito pokrajino, neverjetnimi zalivi z apnenčastimi otoki, pa revnimi četrtmi, po katerih tekajo bosi otroci in posedajo brezzobi starci, do rajskih plaž, kjer vam postrežejo s svežim kokosom, ki je ravnokar padel z neba. Cene hrane, prenočišč, transporta in ročno ukrojenih oblačil iz prestižnih materialov so ugodne, lokalci ustrežljivi – dokler ste do njih spoštljivi, transport po državi hektičen, a tekoč in hrana fina.

Tu je še 10 uporabnih nasvetov pred obiskom Vietnama.  

Japonska, dežela vzhajajočega sonca

Japonska je otoška država na Daljnem vzhodu, njeno ime pa pomeni “izvor sonca”, zato ji tudi pogosto rečemo kar dežela vzhajajočega sonca.

Japonska ima bogato kulturo, slovi tudi po tehnološki ravitosti in visoko izobraženi delovni sili, njeno prebivalstvo pa dosega eno najvišjih pričakovanih življenjskih dob. Letos bodo tam potekale tudi zimske olimpijske igre.

Japonska je ena najvarnejših držav na svetu! Kriminala praktično ne poznajo, varno se boste počutili tudi v ogromnem Tokiu. Pa čeprav je Tokio največje metropolitansko območje na svetu – v njem živi že skoraj 40 milijonov ljudi, število pa vsako leto narašča že zadnjih 20 let.

TUKAJ najdete še 8 zanimivosti, ki jih morda o Japonski še ne poznate.

Rovaniemi: Na Severni pol k jelenom in Božičku v naročje

Kakšna se vam zdi ideja, da bi se konec leta 2020 podali na Severni pol, na Finsko, v mesto Rovaniemi, kjer s svojimi škrati in jeleni prebiva Božiček?

Če si v zimskem času želite doživeti božično vzdušje v pravem pomenu besede, se odpravite na Severni pol. Sever Evrope, kjer boste v tem letnem času deležni le dobrih štirih ur dnevne svetlobe, pa sploh ni tako temačen, kot bi si lahko sprva mislili. Božične lučke se namreč svetijo povsod, kamor seže vaše oko, prav tako pa mesto razsvetljuje aurora borealis, severni sij, ki v zelenih, modrih in vijoličnih odtenkih pleše po nočnem nebu.

Potopis po Rovaniemiju najdete TUKAJ.

Kapadokija: Slikovit (k)raj v Turčiji, ki vas bo očaral

Je to Luna? Ne, Kapadokija. Kraj v Turčiji, ki je videti kot prizor iz pravljice.

Kapadokija, zgodovinska regija v centralni Anatoliji je priljubljena destinacija za oddih. Zakaj? Zaradi svojih geoloških, zgodovinskih in kulturnih značilnosti. Iz Slovenije do tja se lahko podate z letalom – s prestopom v Istanbulu, od koder imajo dobro urejeno letalsko in železniško povezavo.

Kapadokija slovi po poletih z baloni, ki jo tudi delajo tako fotogenično, saj je kulisa neba, posutega z baloni, nekaj res posebnega. Najzanimivejši in najpogosteje obiskani kraji so Ürgüp, dolina Ihlara, Selime, Güzelyurt, Uçhisar, Avanos, Zelve in Göreme, ki je tudi središče balonarstva. Pokrajina je zanimiva tudi zaradi tal, ki so sestavljena iz vulkanskih kamnin. Erozija pa je poskrbela za nešteto minaretom podobnih nenavadnih stožcev in stolpov. Zanimive so tudi luknje v skalah, ki so služile kot domovanja domačinov. Več o tem čudovitem kraju lahko preberete TU.

Gibraltar, najbolj južna točka Evrope s pogledom na afriško celino

Gibraltar je najbolj južna točka Evrope s pogledom na afriško celino, vsem (že iz srednješolske geografije) znana Gibraltarska vrata pa so vhod na Mediteran. Čeprav leži na le 6,7 kvadratnih kilometrih, ima Gibraltar tudi svoje letališče, čez njegovo pisto pa je speljana cesta. Seveda, s tako malim, a dragocenim kosom zemlje je treba ravnati ekonomično in to Britanci znajo.

Mesto je namreč posejano s stanovanjskimi stolpnicami, v katerih živi več kot 30000 Gibraltarcev. Nad njimi se dviga 426 metrov visoka skala, ki jo imenujejo The Rock, njeni večinski prebivalci pa so makaki opice, ki kraljujejo narodnemu parku. Gibraltar ima bogato zgodovino, saj pod Združeno Kraljestvo spada dlje, kot so ZDA samostojne. Ko se boste potikali po jugu Španije, si obvezno vzemite dan ali dva in raziščite ta čuden košček Evrope, katerega je obiskala celo sama Kraljica. Potopis po Gibraltarju preverite tukaj.

Ciper, rojstni kraj boginje Afrodite

Ciper je otoška država, ki se lahko pohvali s čistim morjem, številnimi plažami, bogato zgodovino in starodavnimi ostanki Grkov in Rimljanov.

Otok Ciper je razdeljen na dve samostojni državi, grški in turški del. Severni del otoka nosi ime Severni Ciper. Okupirala ga je Turčija in ga razglasila za samostojno državo, ki pa jo priznavajo le oni. Ta del otoka je torej izrazito turški, od kulture, jezika, valute (turška lira), hrane in arhitekture, medtem ko je južni del grški. Na grškem delu boste plačevali z evri in načeloma velja za dražjega od turškega.

TUKAJ smo zbrali 6 krajev, ki jih morate videti na tem vročem otoku.

Toskana in njeni griči s kamnitimi hiškami

 Zakaj je Toskana na vrhu seznama želja številnih popotnikov in hedonistov? Ker Italijani pač znajo. Njihova kulinarika navdušuje gurmane prav po vsem svetu, dela njihovih umetnikov so občudovale generacije stoletja pred nami in jih bodo še dolgo potem, italijanski temperament pa ostaja eden najbolj vročih, kar jih boste srečali.

Toskanski griči s kamnitimi hiškami na vrhu so ena najbolj slikovitih podob te pravljične regije. Spomladi so zeleni, poleti se pšenična polja obarvajo v zlato, v vseh letnih časih pa privabljajo pohodnike ali zgolj tiste, ki z gričev radi opazujejo sončne zahode.

Prestolnica Toskane so Firence, kjer hranijo številne svetovno znane umetnine, vključno z Michelangelovim ikoničnim kipom Davida, tu pa je tudi Palazzo degli Uffizi, ena najslavnejših galerij na svetu. Ne pozabite se sprehoditi po znamenitem mostu Ponte Vecchio in povzpeti na mogočno katedralo Duomo, mesto pa boste imeli na dlani s florentinske razgledne ploščadi Piazzale Michelangelo.

Poleg Firenc lahko odkljukate tudi poševni stolp v Pisi, ki kljubuje gravitaciji. Po dolgih letih obnove se nanj spet lahko povzpnete – ima osem nadstropij, visok je 58,4 m, tehta 14.500 ton, nanj pa boste prišli po 269 polžastih stopnicah. Skočite še v Lucco, Arezzo, kamniti San Gimignano in srednjeveško Sieno.

Več popotniških nasvetov in vsebin o Toskani najdete TUKAJ.

Cinque Terre: mediteranski oddih med pisanimi fasadami

Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza in Monterosso. To so imena čudovitih petih vasic italijanskega nacionalnega parka Cinque Terre. Prav vsaka izmed njih pa je posebna, drugačna in lepa.

Cinque Terre so uvrščene na seznam UNESCO dediščine. Domačini in lokalne oblasti se ves čas trudijo ohraniti prvotno obliko in videz mesta, kar jim odlično uspeva. V zadnjem desetletju so slikovita mesteca postala neverjetno turistično priljubljena. Več o oddihu na tem delu Italije najdete TUKAJ.

Kreta: Raj za ljubitelje narave, morja, visokih gora in čarobnih sotesk

Oh, Kreta. Ob misli na največji in najbolj gorat grški otok, večina ne pomisli, da bi se nanj odpravili s pohodniškimi čevlji in načrtom za pohodniške dni. Zakaj le, ko pa otok nudi sanjske plaže, kulinarična razvajanja in zraven vsega še zgodovinski časovni stroj z Minotavrom v glavni vlogi. 

Če gre verjeti statističnim lestvicam, pa je vedno več takšnih, ki zraven časa na plaži, okušanja lokalnih dobrot in lova za zgodovinskim zakladom, želimo tudi aktivnih dni. Če ste med njimi tudi vi, potem se danes z nami odpravite na zahodni del Krete. Ta navdušuje ljubitelje pohodništva, gora, naravnih lepot in aktivnega počitnikovanja. Kreta vas bo navdušila. Več o pohodniški turi na Kreto preberite TUKAJ.

Poleg naštetih idej za oddihe po vsem svetu pa lahko TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Foto: Unsplash, Shutterstock

Imate kakšnega prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo popotniško izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Z družino v divjino: “Odločila sva se, da otrokom želiva namesto nepremičnin zapustiti spomine na nepozabna doživetja.”

Če na Vandraj redno berete naše intervjuje, ste verjetno že ugotovili, da se da potovati tudi z družino. Pa ne le na morje. Daleč. Na vse konce sveta. In tokrat navajamo še en primer. Družina Stanič, ki ustvarja blog Z družino v divjino, je še en dokaz, da volja najde pot. Okoli sveta, če si to res želite. Predlagamo, da se vam predstavijo kar sami. Uživajte v intervjuju.

Preberi več

Deskanje v Gani

Ta zahodnoafriška država se ponaša z dobrimi valovi in neokrnjenimi plažami, manjka pa ji turistična infrastruktura.

Brett Davies je korakal gor in dol po peščeni plaži Kokrobite in usmerjal deskarje, ki so prišli iz 20 držav na njegovo mednarodno tekmovanje v deskanju na valovih. Na plaži so se igrali otroci, rastafarijanci so prodajali pisane majice. Dvainštiridesetletni Davies si prizadeva privabiti deskarje v to zahodnoafriško državo, s čimer bi pomagal slabo razvitemu turističnemu sektorju. Britanec vodi deskarsko šolo na plaži Kokrobite, okoli 30 kilometrov od prestolnice Akra, in je eden najbolj zaslužnih za razvoj turizma v Busui blizu meje s Slonokoščeno obalo. »Najboljša stvar pri srfanju v Gani so valovi, ki so primerni tako za začetnike kakor za naprednejše deskarje,« je povedal novinarjem francoske tiskovne agencije AFP.

Na njegovem nedavnem tekmovanju se je iz zvočnikov razlegal reggae, medtem ko si je 19-letni Emmanuel Ansah pred očmi sodnikov prizadeval najti čim lepšo linijo po valovih. Mladenič iz Busue je začel deskati pred petimi leti: svoje prvo doživetje na deski je opisal kot spoznavanje novega dekleta. »Tako srečen sem bil.« Zdaj si srčno želi, da bi Gana postala deskarska destinacija in da bi tudi sam zastopal svojo domovino na tekmovanjih po svetu.

Mednarodnega deskarskega tekmovanja so se udeležili deskarji iz 20 držav. Foto AFP

Velik turistični potencial

Po podatkih Svetovne banke je Gano leta 2015 obiskalo 897.000 tujih turistov. Za primerjavo: Kenijo jih je obiskalo 1,1 milijona, Republiko Južno Afriko pa skoraj devet milijonov. A po ocenah Svetovnega turističnega in potovalnega sveta (WTTC) bi lahko Gano že letos obiskalo 1,3 milijona tujih turistov, do leta 2027 pa že več kot dva milijona. Turizem se v zadnjih letih le razvija in predstavlja tri odstotke bruto domačega proizvoda Gane. Tuje goste privabljajo predvsem naravne znamenitosti, kot so slapovi in naravni parki, stare trdnjave, kjer so včasih trgovali s sužnji, in kulturni festivali.

Ganski deskar Emmanuel Ansah je pripravljen na tekmo. Foto AFPGana pa ima tudi 550 kilometrov obale. »Deskanje ima velik potencial,« je prepričan tamkajšnji strokovnjak za turizem Gilbert Abeiku Aggrey. »Naša obala je še neizkoriščena in zato privlačna za tiste, ki si želijo neokrnjene narave.« Z deskanjem bi v državo privabili turiste srednjega razreda, ki bi zapolnili luknjo med avanturističnimi popotniki, prostovoljci in poslovneži. »Razlika med spodnjim in zgornjim razredom je velika in pomeni velik trg,« pojasnjuje Aggrey in dodaja, da turistične agencije postavljajo previsoke cene za luksuzna potovanja v Gano. Svoje prispevajo drage letalske vozovnice in predrage namestitve. Za prenočitev v povprečnem hotelu s tremi zvezdicami v Akri je treba odšteti okoli sto dolarjev (88 evrov), poleti po zahodni Afriki pa znajo biti prav neverjetno dragi.

Mladi deskarji pozirajo s svojimi deskami na plaži Kokrobite. Foto AFP

Vladni načrti

Vodja ganske turistične organizacije Kwesi Agyemang pravi, da že imajo načrte, kako privabiti druge ciljne skupine in urediti predpise. Vlada je že leta 2012 v poročilu o razvoju turizma zapisala, da so deviške plaže na zahodu dr- žave nedotaknjene tudi zato, ker je do njih zelo težko priti, imajo pa velikanski potencial za razvoj. Nova ganska vlada, ki je na oblasti od januarja letos, velik poudarek daje razvoju turizma. V okolici Akre nameravajo za začetek na površini sto hektarov postaviti hotele, trgovine, pisarne, zabaviščne parke in igralnico. S tem bi začeli reševati težavi brezposelnosti in zunanjega dolga. Gana, ki je nekoč slovela po hitrem razvoju, ima trenutno le 3,6-odstotno gospodarsko rast, kar je precej manj kot leta 2011, ko je bila ta že 14-odstotna. Brett Davies se strinja, da se turizem ne more razvijati brez vladne pomoči, a tudi sam namerava v Gano še naprej vabiti tuje deskarje. »Pred nami so razburljivi časi. Gana bo kmalu postala prava meka za deskarje,« je prepričan.

Lepe plaže in dobri valovi bi lahko pritegnili tuje turiste. Foto AFP

Avtor: S. I.
Foto: AFP

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.