Prostovoljno delo v Gambiji: “Nisem pomagala jaz, ampak so oni pomagali meni”

V tokratnem intervjuju je o tem, kakšna izkušnja je bilo njeno prostovoljno delo v Gambiji, z nami delila Aleksandra Todorović Novak.

Aleksandra Todorović Novak se je z idejo o obisku te afriške dežele začela resneje poigravati, ko je na Siciliji spoznala Gambijca. Ko je govoril o svoji deželi, jo je tako navdušil, da si je rekla: »Naslednje leto grem tja!« In to je bil povod za njeno prostovoljno delo v Gambiji.

“Ko sem prispela v Gambijo, me je fant iz Sicilije povezal z njegovo družino, kar je naredilo mojo izkušnjo še bolj posebno, saj sem imela vpogled v njihovo družinsko življenje in odnose, tradicijo. Z njegovim bratom in sestro sem se za tri dni celo odpravila iz glavnega mesta, stran od prostovoljcev, na pravo Gambijsko podeželje in z njimi preživela praznično-festivalski tabaski. Imela sem srečo, saj so bili eni bolj razgledanih ljudi, kar sem jih spoznala in so odgovorili na milijon mojih vprašanj o kulturi, veri, politiki in življenu v Gambiji nasploh. Za povrh pa sem dobila še napotke za življenje in videla, kako malo je potrebno, da si srečen. Ti ljudje so res izjemni,” pravi Aleksandra. Več o njeni dogodivščini pa v spodnjem Vandraj intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Aleksandra T. Novak, prihajam s Ptuja, že 4. leto pa živim v Ljubljani. Če moram izpostaviti eno pozitivno lastnost, bi najverjetneje rekla, da sem vedno pripravljena pomagati. Slaba lastnost bi bila zmedenost. Sicer to v veliki meri škodi samo meni, ampak se zgodi, da je zaradi tega kdaj kdo jezen (smeh). Prijatelji zame pravijo, da sem prijazna oseba, na katero se lahko zanesejo ali obrnejo ob slabih dneh. Moja strast so potovanja in živali, v zadnjem času pa tudi potapljanje. Kdorkoli me vsaj malo pozna, ve, da so to teme, ki jih v pogovoru z mano ne načneš, če se ti mudi. Če želite objektivno mnenje o določeni državi, nisem pravi naslov. Vse me navduši.

Pred dvema letoma ste se odpravili na prostovoljno delo v Gambijo. Kako ste se znašli v tej vlogi, kakšni so pogoji zanjo in skozi kakšen postopek morajo prostovoljci pred odhodom?

Sama bi rekla, da sem se v vlogi prostovoljke znašla odlično. Seveda pa mogoče nisem prava oseba, ki lahko to oceni. To bi morali povedati tisti, ki so takrat že imeli več izkušenj s prostovoljstvom. Vsekakor pa lahko rečem, da nisem imela večjih težav. Hitro sem se znašla in vživela, vse me je zanimalo, kar so seveda opazili tudi domačini. Z nekaterimi sem še danes v stiku in bom verjetno za vedno. Ne le z domačini, tudi z nekaterimi prostovoljkami.

Preden sem se odpravila, so mi vsi govorili, da bo to odlična izkušnja, hkrati pa kulturni šok. Tega nisem doživela in sem mislila, da ga pač nikoli ne bom. Pa sem ga. Ko sem se vrnila v Slovenijo. Mislim, da je želja en in edini pogoj, ki ga potrebuješ za prostovoljno delo. Drugih omejitev ni. Če si nekaj želiš, greš v stvari z odprtim srcem in se hitro in z veseljem privadiš na nove razmere.

Sama sem se odločila, da bom v Gambiji opravljala obvezno prakso, zato je bil moj postopek malo bolj zakompliciran. Najprej sem se morala dogovoriti s fakulteto, da mi bodo sploh priznali takšne vrste prakso, nato pa se je začelo iskanje primerne institucije v Gambiji, saj do takrat organizacija, s katero sem se odpravila, ni imela prostovoljcev, ki bi delali z živalmi. Delajo v šoli (in v manjšem obsegu v laboratoriju). Nato je sledilo urejanje “štipendije” in prijava na razpis, nakup letalskih kart pa cepljenje, pridobitev vize …

.

Prostovoljci smo se pred odhodom tudi večkrat sestali. Predstavili so nam Gambijo ter kako poteka delo v šoli. Glede na to, da sem jaz delala v rezervatu za živali, mi te informacije niso preveč koristile. Seveda pa je razumljivo, da mi niso mogli podati nobenih informacij/izkušenj, saj sem bila prva prostovoljka, ki ni delala v šoli. To sem sprejela kot izziv in moram priznati, da mi je bilo kar malo všeč, da sem prva, ki se bo v tem preizkusila. Tudi na “običajnih” potovanjih rada zavijem na manj turistične točke, hkrati pa uživam v reševanju problemov z lokalnim prevozom. Seveda so nam povedali tudi, kje moramo biti pazljivi in česa ne smemo početi. 

Koliko časa ste preživeli v Gambiji in kakšne so bile vaše zadolžitve? Lahko predstavite tipičen delovni dan/teden?

V Gambiji sem preživela 2 meseca, običajni tabor pa traja 3 tedne. Malo več kot 1 mesec sem delala v naravnem rezervatu Abuko (Abuko nature reserve), nato pa sem se želela preizkusiti še pri delu v šoli. Ker se je takrat poletni tabor že končal, sem se pridružila nekaj prostovoljkam, ki so še ostale v Gambiji pri delu z otroki na “parceli”. Ta parcela je takrat bila še nedokončana šola oz. karierni center, ki jo gradi organizacija, s katero sem se odpravila na prostovoljno delo.

Moja zadolžitev je bila v prvi vrsti delo v rezervatu in pisanje poročila za šolo. Drugi del mi ni šel najbolje od rok in sem se hitro odločila, da bom poročilo spisala, ko sem vrnem domov. Čas v Gambiji se mi je zdel preveč dragocen, da bi popoldneve zapravila za tipkanje po računalniku.

Dan se je pričel ob osmi uri zjutraj s kuhanjem kave. Ta je v Gambiji še posebno fina, saj mleti kavi dodajo začimbo kardamom. Približno ob pol devetih sem se iz nastanitve odpravila na pot, ki je trajala … odvisno od prometa. Od pol do ene ure. Seveda so v rezervatu razumeli, zakaj sem kakšen dan prišla pozneje. Tam tako ali tako velja drug čas. Gambijski čas.

Vsako jutro je bilo najprej treba pregledati poti čez park in nahraniti živali. Veliko dela je bilo z urejanjem poti, saj je bil čas deževnega obdobja in vegetacija je bila v razcvetu. Kosili smo z mačetami, s peskom polnili vreče, da smo jih lahko nastavili na bolj blatne predele, popravljali lesene brvi, ki so speljane čez zamočvirjena območja … Običajnega dneva ni bilo. Vsak je bil drugačen od prejšnjega. Vsaj enkrat na teden smo dobili kakšno novo žival, ki jo je carinska policija zaplenila prekupčevalcem. Poiskati smo morali ustrezen del parka, kjer smo jo izpustili, če je bila poškodovana, pa so jo najprej pregledali in dali v rehabilitacijo.

.

Vodila sem nekaj šolskih izletov. Zastavili smo tudi dvotedenski poiskus, kjer smo želeli popisati vse vrste dvoživk, ki živijo v parku, da bi ugotovili, če se je naselila ali vrnila kakšna vrsta. Redni obhodi parka so bili obvezni. Preizkusila sem se v vsem in imela sem se več kot odlično. Ekipa je bila zabavna in polna znanja.

Večinoma me ljudje vprašajo za “velikih 5”. Teh v Gambiji ni. Je pa pravo bogastvo vsega ostalega. Če opice ne vidiš kakšno uro, bi lahko rekli, da imaš nesrečo. Drugače je s krokodili, ki večino dneva preživijo v močvirju. Kljub temu sem imela srečo videti krokodila, ki se je pognal iz vode v zrak, ko je ujel veliko ribo. Največja žival, s katero sem delala, je bila hijena. So veliko večje, kot so videti na televiziji in so v bistvu zelo prikupne. K parku spada tudi ogromno območje reke z mangrovami. S čolnom smo se dvakrat odpravili po reki. Torej, precej pester urnik.

Popoldnevi so bili enako raznoliki kot delo. Od zelo sproščenih uživanj na plaži v odlični družbi prostovoljk do napete nogometne tekme z domačini. Vikendi so bili rezervirani za izlete po Gambiji in v Senegal. 

Kakšno je življenje v Gambiji? Takšno, kot ste si predstavljali, da bo, še preden ste se znašli tam?

Veliko afriških držav je bolj razvitih, kot si večina ljudi predstavlja. Ampak Gambija je ena najrevnejših držav v Afriki in je v veliki meri ostala zelo pristna. Skozi državo pelje ena večja asfaltirana cesta. Lokalne ceste so v veliki večini peščene in prašne. Prevozna sredstva so stari mercedezi, velikokrat pa lahko srečamo konjske vprege. Lokalni prevoz je mini-kombi v katerega “naložijo” približno 12 človeških duš, pa še kakšno živalsko na streho, če je treba.

Ker sem se veliko vozila, mi je promet ostal posebej v spominu. Z vsako vožnjo si bogatejši za eno izkušnjo. Enkrat sem imela na poti na delo manjšo nesrečo in še danes ne vem, kako naj jo poimenujem. Kako poimenuješ nesrečo, ko se v tvoje vozilo zaleti konj, ki se ni uspel pravočasno zaustaviti? Enkrat sem iz avta videla albino črno deklico. Prava lepotica! Med vožnjo, ko sem tiščala roko čez okno, sem dobila “high-five”. Ženske v Gambiji nosijo tradicionalne, pisane obleke. Prava paša za oči … Ob morju pa je kljub temu veliko bogatih resortov z bazeni za turiste. O tem vem samo, da so tam.

Če te ne preseneti okolica, te preseneti avto, za katerega se sprašuješ, kako to, da še sploh vozi ali pa izjemno prijazen voznik, ki celo pot klepeta s teboj. Povsod je polno razposajanih otrok. Največje mesto Serrekunda je ena velika vas s središčem – tržnico. Prostovoljke smo bile na začetku ogorčene, ker je res umazano, nato pa smo se navadile in z veseljem zahajale tja. Kupiš lahko vse. Vse. Takšno Afriko sem si predstavljala in želela. Ampak je kljub temu presegla moja pričakovanja.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na takšno pot? 

Morda bi se bolj čustveno pripravila na odhod.

Lahko izpostavite tri najbolj nenavadne in tri najbolj ganljive, pozitivne trenutke vašega obiska? 

  • Prvi dan, ko sem šla na sprehod, da bi spoznala okolico svojega doma sem se zapletla v pogovor o rasizmu z domačinom. Na neki točki je ta iz tal pobral pest peska, ki mu je počasi spolzel čez prste in ob tem pripomnil: “Can you separate red, white, black and yellow fragments? You can’t even see the difference. That´s how it should be. We are all the same.” Sicer sem kasneje spoznala, da so vsi Gambijci polni takšnih modrosti, ampak v tistem trenutku me je tako presenetilo, da sem potočila kakšno solzo ali dve.
  • Tuširanje pod palmo. Odpravili smo se na trodnevni izlet, tuša pa nikjer. Domačini imajo v “kopalnicah” ogromne posode z vodo. V te segajo z manjšimi posodicami in se polivajo z vodo. Drug dan izleta, pozno popoldan, ko smo prispeli do nastanitve je začelo močno nalivati. Opazila sem curek, ki je tekel iz palminega lista. S kolegico sva oblekli kopalke in se stuširali. Jaz sem si umila še lase. Mislim da je to bil najboljši tuš v mojem življenju.
  • Odhod iz Gambije. Mislim, da sem jokala že 4 dni prej, cel let in še kak mesec doma. Ni bilo sile, ki bi me zaustavila. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o prostovoljnem delu? 

Odvisno, kakšno prostovoljno delo opravljaš. Moja največja zmota pred odhodom v Gambijo je bila, da grem zato, da bom pomagala. Drži, da so revni in potrebujejo bolj učinkovit sistem na vseh področjih, zaradi sveta okoli njih. Ampak sama bi najraje videla, da ostane vse nedotaknjeno. Ljudje so srečni. Nisem pomagala, ampak so oni pomagali meni.

Kako ste ga izkoristili prosi čas med delom? 

Prosti so bili popoldnevi in vikendi. Ob popoldnevih sem se družila ali s prostovoljkami ali z domačini. Igranje nogometa na plaži, kopanje ali včasih samo poležavanje, šla sem na nogometne tekme, učila sem se igrati afriške bobne, šla na tekmo rokoborbe, na tržnico, se družila na kraft marketu, obiskala monkey-park, ogledala sem si nekatere mošeje, povabila sodelavce k sebi domov, učila sem se kuhati gambijske jedi, sladice … Redko sem bila doma. Vsak vikend smo se odpravili na izlete po državi. Najdaljši je bil 3 dni, prespali pa smo vsak dan drugje. Prosto je bilo tudi ob njihovih praznikih.

Imate morda tudi informacije, kako je s prostovoljstvom v trenutnih razmerah? Pomoči potrebnih je ob tem zagotovo še več, pa prostovoljcev? 

Še vedno so zdravniki in humanitarni delavci, ampak število prostovoljcev, ki pomagajo pri delu z živalmi ali pomagajo v šolah, je seveda manjše. Zagotovo bo velik izpad znanja, saj večina otrok nima računalnika za delo na daljavo, če pa ga že imajo, je iternet tako slab, da si niti približno ne predstavljam, kako bi naj to funkcioniralo. Zraven tega pa je še drag kot žafran. Veliko dražji kot pri nas. Ne vem, kdo si ga sploh lahko privošči. Kolikor vem šola trenutno poteka, če pa jih spet zaprejo, je ta čas izgubljen. Organizacija Za otroke sveta je uspela dokončati gradnjo šole oz. kariernega centra. Imajo veliko udeležbo in delajo vsak dan od 9.00 – 13.00.

Ker gre torej za prostovoljstvo, ne govorimo o plačanem delu. Kako pa je s stroški potovanja, letalsko karto, namestitvijo, hrano in ostalim? Prostovoljci si svoje stroške verjetno krijejo sami?

Vse stroške si prostovoljci krijejo sami. Letalska karta, cepljenje, hrana, voda, prenočišče, izleti, prevoz na delo, prevoz iz/na letališče … Vse. Na koncu je kar veliko. Mogoče še več, kot si pričakoval. V mojem primeru so bili stroški večji zaradi moje zapravljivosti za hrano, obleke, izlete, spominke. Vse je bilo tako okusno in lepo. A številka spet ni tako visoka, da si takšne izkušnje delaven in nekaj časa zelo varčen študent ne bi mogel privoščiti. Ampak to je bistvo, kajne? Varčuješ in greš. Ceniš. Na koncu je vredno.

Ste poleg prostovoljstva v Gambiji kaj podobnega že počeli kje drugje? 

Bila sem že prostovoljka v Sloveniji, ampak samo za kakšen dan. Nato je prišla Gambija. Letos pa sem kot prostovoljka delala tudi v Izoli na Kino Otoku. Odlično. Prepričana sem, da se bom posluževala prostovoljstva tudi v prihodnje in v čim večjem obsegu.

HITRIH 6

Najljubša država: Lahko vsaj 2? Gambija in Jordanija.

Najljubše mesto: Pretežko vprašanje.

Najljubša plaža: Hin Wong bay (Koh Tao, Tajska).

Najljubša kulinarika: Vse J

Naljubši način transporta: Po cesti.

Najljubši jezik: Španščina.

Foto: osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

7 začasnih služb v tujini, ko potrebujete oddih od doma

Na Otoku in čez lužo je gap year ustaljena praksa med mladimi. Ti prehode med srednjo šolo in fakulteto izkoristijo za leto nabiranja izkušenj v nekoliko drugačnem okolju. Ne gre le za pobeg v tujino, nabiranje izkušenj, ampak tudi za osebnostno rast, osamosvojitev, širjenje obzorij in spoznavanje novih ljudi in kultur.

Gap year ni le za študente

Mladi to leto večinoma izkoristijo za potovanja, prostovoljna ali priložnostna dela. Pa nič hudega, če ste faks že zdavnaj končali, oziroma skozi njegova vrata niti nikoli niste stopili. Gap year (ki ne traja nujno celo leto) si privošči vedno več ljudi. Tudi tistih, ki niso več v študentskih letih. V času preobremenjenih urnikov in hitrega ritma življenja niso prebliski o pakiranju kovčkov in iskanju začasne službe nekje, kjer lahko lažje zadihate, nobena redkost. Pa so takšne sanje sploh uresničljive?

Če nimate težav s tem, da za nekaj tednov ali mesecev vse pustite za seboj in si privoščite delovni odklop – kar ne šteje za pravi dopust – imamo nekaj idej, kako si lahko napolnite mentalne baterije in hkrati še kaj zaslužite – ali vsaj ne zapravite vseh prihrankov.

PREBERITE ŠE: Intervju: Gap year v Avstraliji Lane Mazzini

Delo v hostlu

Če ste že kdaj spali v hostlu, zagotovo veste, da večina zaposlenih navadno sploh ni lokalcev. Pogosto so to navadni turisti ali popotniki, ki so se v kakšno mesto preprosto zaljubili – ali pa jim je na poti zmanjkalo denarja – zato so tam začasno kar ostali kot pomoč v hostlu. Ravno zaradi fluidnosti zaposlenih se v hostlih vedno najde kakšno delovno mesto – od dela na recepciji in pospravljanja sob do vodenja ogledov mesta, ki jih ponujajo nekateri hostli in drugih animacijskih del. Poznavanje več jezikov, v čemer smo Slovenci dobri, pa tu nikakor ne škodi.

Čuvaj hiše in hišnega ljubljenčka

Prav ste prebrali. Podobno kot ljudje iščejo varuške za svoje otroke, jih iščejo tudi za svoje pse, mačke in domovanja. Tu gre načeloma za daljša obdobja, oziroma za čas, ko gredo lastniki na dopust – tedenski, mesečni ali letni – in tja ne morejo vzeti tudi svojega hišnega ljubljenčka. Zanj zato (večinoma sicer brezplačno) skrbite vi, istočasno pa (prav tako brezplačno!) bivate v njihovem stanovanju ali hiši, za katero prav tako skrbite – zalivate rože, kosite travo in brišete prah. Takšne ponudbe najdete na primer na spletni strani TrustedHouseSitters, kjer pasje varuške iščejo ljudje iz 138 držav po vsem svetu!

Au Pair

Razlika med varuško in au pair je v tem, da v drugem primeru pri družini, katere otroke pazite, tudi živite in nekako postanete del družine. Večinoma to pomeni tudi, da nimate stroškov s prenočiščem in hrano. Poleg tega so au pair navadno mlajše gospodične in gospodiči, brez večjih izkušenj s tovrstnim delom. Delo z otroki, menjava okolja in utrjevanje tujega jezika so lahko odlična priložnost za nov začetek. Veliko je tudi slovenskih družin v tujini, ki si želijo slovenske varuške, s katero bo otrok lahko utrjeval naš jezik. Ogromno povpraševanja najdete na straneh kot so Go Overseas, AuPairCare, Interexchange, the International Au Pair Association ali GreatAuPair.

Delo na kmetiji

Spletni strani kot sta Workaway ali WWOOF sta odlični za iskanje fizičnega dela na farmi, kjer imate navadno brezplačno prenočišče in hrano. Fizično delo kljub naporom včasih deluje antistresno – še posebej, če je narava vašega dela sicer predvsem psihično naporna. Veliko takšnih ponudb se nahaja v Avtraliji in na Novi Zelandiji, v določenih sezonah (obiranje jabolk, jagod, grozdja …) pa je ponudba pestra tudi po Evropi.

Delo v počitniškem resortu

Vse od Azije do Južne Amerike lahko najdete resort, kjer bodo iskali pomoč. Ta delovna mesta so pogosto sezonska – naj bo to pomoč pri urejanju okolice ali pospravljanje bungalovov. V takšnih resortih pogosto iščejo tudi reševalce iz vode. Seveda je pri tem nujno, da znate plavati in reševati življenja, za kar boste najverjetneje morali opraviti tudi tečaj in izpit.

Turistični vodič

Če vam ustreza delo z ljudmi, vam ležita geografija, zgodovina in/ali jeziki, ali pa se o določenih krajih le radi naučite vse, kar je o njih za vedeti, poletje lahko preživite med deljenjem teh modrosti z drugimi popotniki. V številnih državah kot turistični vodič tudi ne potrebujete več uradne licence.

Prostovoljstvo

Čeprav gre za neplačano delo, pa je prostovoljstvo vseeno omembe vreden del iskanja svežega pogleda na življenje in raziskovanja kultur ter samega sebe. Tu gre za različna dela – delo z otroki iz ogroženih družin ali s sirotami, pomoč pri grajenju domov tistim, ki nimajo ničesar ali delo s starejšimi. V jugovzhodni Aziji je pestra tudi ponudba prostovoljstva v sirotišnicah za živali – na primer za slone. V večini takšnih poleg tega, da delate brezplačno, celo plačate simboličen prispevek, ki gre za oskrbo živali, poleg tega pa v zameno dobite prenočišče in hrano. Veliko idej lahko najdete na spletnih straneh Working Abroad in Helping Abroad.

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE:

Egipt skozi oči Ljubljančanke, ki je tam živela tri leta

Slovenka, ki je kot prostovoljka v revnih delih Peruja otroke učila angleščino #intervju

Živa Loparnik je mlada Slovenka, ki med raziskovanjem sveta preživi vsaj šest mesecev v letu, medtem ko ostalih šest dela in varčuje za nove dogodivščine. Potuje že od otroštva, njena najljubša pot, ki je nanjo naredila največ vtisa, pa je nedanji trip v Južno Ameriko.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Živa Loparnik in lahko bi rekla, da mi potovanja predstavljajo način življenja. Že od nekdaj sem navajena odkrivanja in raziskovanja ter doživljanja novih dogodivščin, saj smo z družino veliko potovali že od majhnega.

Za navdušenje nad potovanjem in neko obsedenost s tem lahko krivim teto Tatjano, ki me je, ko sem bila še v osnovni šoli, dobesedno poslala v svet. To je bilo moje prvo samostojno potovanje in sicer v London. Od takrat naprej se štampiljke v mojem potnem listu zbirajo z veliko hitrostjo. Zaenkrat sem obiskala 51 držav in komaj čakam, da jih na ‘spisek’ dodam se več.

Večino časa se mi na potovanjih pridruži najboljša prijateljica Lori, s katero najraje raziskujeva dežele tretjega sveta, preizkušava lokalno hrano in se druživa z domačini ter odkrivava skrite, manj turistične stvari.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite med raziskovanjem novih krajev?

Začuda doma, vendar že zagreto načrtujem naslednje potovanje. Za zadnja 3 leta lahko rečem, da sem v tujini preživela pol leta, ostalo polovico pa poskušala opraviti izpite in čim več delati, da sem si potem lahko privoščila potovanja. Vsako poletje se z Lori za nekaj mesecev tudi odpraviva delati v tujino, da malo zamenjava rutino. Tako sva pristali že v Londonu, na Hvaru, v Berlinu, Splitu …

Študirate turizem. Nameravate v tej smeri delati tudi po končanem študiju?

Ker še naprej želim čim več potovati, upam, da uspem najti službo, ki mi bo to omogočala. V turizmu se definitivno vidim, vendar najbrž le za določen čas, saj me neka ista rutina hitro začne dolgočasiti.

Vaš zadnji daljši izlet je bil po Južni Ameriki, kjer ste delali tudi kot prostovoljka in otroke v revnejših delih Peruja učili angleščino. Kakšna izkušnja je bila to?

Južna Amerika je na meni pustila velik vtis in lahko rečem, da je bila to moja najljubša izkušnja do sedaj. Pred potovanjem je bil to zame čisto nek drug, neznan svet, o katerem sem slišala samo mnogo stereotipov.

Da bi ta kontinent najprej malo spoznala in se naučila jezika, sem se odločila, da se prijavim kot prostovoljka. Tako naredim nekaj dobrega dela ter spoznam kulturo. Nad delom mentorja in prostovoljcev sem bila zelo impresionirana. Lepo je videti, ko nekomu pomagaš in opaziš pozitivne spremembe v njihovih življenjih. Šole v revnejših predelih so bile v zelo slabih stanjih, učiteljev ni bilo, ponekod niti osnovnih potrebščin ter elektrike in vode.

Učenje angleščine jim tako omogoča znanje novega jezika in s tem več priložnosti za delo. Priložnosti veliko ljudi ni deležnih, saj je še vedno velik del prebivalcev v revnejših predelih slabo izobražen. Izkušnja je bila zelo bogata in težko je opisati, kako dobro se počutiš, ko se enkrat fokusiraš na nekoga drugega kot le nase.

Kako ste prišli do te vloge?

Dlje časa sem iskala in razmišljala, kako lahko več časa ostanem tam. Tako sem začela preko spleta iskati razne strani, kjer so na voljo različne organizacije namenjene prostovoljcem. Glede na interes, kaj delati, in na željo, kam iti, se potem lahko prijaviš tej organizaciji, seveda če izpolnjuješ njihove pogoje. Delo ni plačano, nekaj manjšega pa je treba prispevati organizaciji, ki potem poskrbi za tvojo nastanitev in razne aktivnosti.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

V Južni Ameriki. Kljub temu, da je večina držav manj razvitih, so ljudje vedno nasmejani. Povsod slišiš glasbo, vsi vedno plešejo in pojejo. Izgubi se pojem materializma in nekaj posebnega je v tej preprostosti, v kateri živijo. Je tudi izredno raznolika, ima vse od vrtoglavo visokih gora, do najlepših plaž, pa ledenikov ter deževnih gozdov in puščav. Poseben čar ji daje tudi bogata zgodovina, ter jezik, ki mi je postal zelo blizu.

Obiskali ste tudi Palestino in Izrael, ki nista čisto v vrhu tipičnega seznama krajev, ki jih želi večina ljudi odkljukati čimprej. Kakšne vtise sta pustila na vas?

Izrael je bil ena izmed redkih držav, ki me ni preveč navdušila. Mogoče sem zanj imela prevelika pričakovanja, ali pa bi se morda morala še enkrat vrniti in mu dati še eno priložnost. Mogoče tudi zato, ker sem na istem potovanju obiskala še sosednjo Jordanijo, ki je bila totalno nasprotje. Tam so bili ljudje mnogo bolj odprti in izredno prijazni, kljub revščini in pomanjkanju. Izrael je bogata država, vendar mu je kljub blišču in odlični hrani nekaj manjkalo. Palestina je bila zelo zanimiva, saj je redko videti toliko različnih ver na tako majhnem območju. Lahko bi rekla, da tam vlada nek ‘organiziran kaos’. Mogoče me enkrat pot spet zanese tja in dobim priložnost, da še malo raziščem in vidim, če me tokrat prepriča.

 Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Če bi na to vprašanje morala odgovoriti nekaj časa nazaj, bi bil odgovor zagotovo ne, si ne predstavljam. Zadnje čase pa opažam, da vse bolj ‘pozabljam’ na nenehno fotografiranje in snemanje in se izgubim ter uživam v trenutkih.

Kakšen tip popotnika ste?

Spontana in vedno na lovu za skritimi kotički, tržnicami in najboljšo lokalno hrano. Ponavadi se prej vedno malo pozanimam in raziščem, potem pa se prepustim toku in uživam kamor me pot zanese. Velikokrat se zgodi tudi, da ko pridem v določen kraj in spoznam domačine ter druge popotnike, od njih izvem za novo odročno plažo, nov čudovit razgled, ali pa skrito pot do najlepšega sončnega zahoda … Tako, da je vedno boljše pustiti odprte načrte in uživati v trenutku, kot pa slediti nekem planu, ki se potem lahko poruši, če je preveč natempiran.

Katere so najboljše plati couch surfinga, ki ga prav tako pogosto uporabljate?

Večina ljudi v couch surfingu vidi le brezplačno nastanitev (kar seveda olajša low budget potovanja). Sama pa ga predvsem vidim kot najboljši stik, ki ga lahko navežeš z lokalci in se postaviš na mesto človeka, ki živi tam.

Neprecenljivo je spoznati osebe, slišati njihove zgodbe, navade, videti način življenja in vse to izkusiti na lastni koži. Na vsakem potovanju poskušam couch surfati in zbiram nepozabne dogodivščine po celem svetu.

Prejšnji mesec v Maroku smo npr. tako iz letališča “vpadli” na tradicionalno maroško poroko z najinim gostiteljem. V Indiji smo z motorji raziskovali najlepše plaže, nato sem en dan pristala pri bollywoodskem mogotcu v razkošni vili. Naslednji teden pa spala ob hlevu pri revni indijski družini, kjer niso imeli niti vode. Nato sem odkrivala Lofoten otočke na Norveškem, kjer smo ujeli polarni sij, ter po Jordaniji organizirali kuharske delavnice in z avtom prepotovali puščavo …

Zgodb je res veliko. Nikoli ne veš, kaj dobiš, zato je še toliko bolj zanimivo. Definitivno pa to ni nek luksuz in “brezplačen hotel” kot ga na žalost v zadnjih časih vidi večina ljudi.

Ste imeli s tem že kakšno slabo izkušnjo?

Zagotovo sem kdaj pristala pri nekom, s katerim se nisem ujela tako dobro kot z drugimi, vendar slabe izkušnje hvala bogu zaenkrat še nisem imela. Izpostavim lahko le dobre, iz katerih so nastala večna prijateljstva.

Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način načrtujete svoja potovanja?

Meni se zdi, da se moj bucket list kvečjemu daljša kot pa krajša, zato sem za destinacije odprta in večinoma gledam za ugodnimi kartami, nizko sezono in toplejšim podnebjem. Me pa bolj prepričajo druge, nam manj bližje kulture, tako da vedno poskusim izbrat kaj eksotičnega, nam bolj nepoznanega.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Naj se prepustijo okolju, se zapletejo v pogovor z domačinom, se usedejo na trg in opazujejo ljudi, ter spustijo knjigo ter vodiče iz rok ter svet doživijo skozi svoje oči in lastne prigode.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Ceviche – Peru

Muhlama – Turčija

Urs de mamaliga (nad ogljem pečena polenta, polnjena z ovčjim sirom, nekje visoko v Romunskih hribih)

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ko sta me na ulici sredi belega dne v vietnamskem mestu Ho Chi Minh City ukradla moška na motorju. Z veliko hitrostjo sta pripeljala proti meni in z nožem odrezala torbico, ki sem jo previdno nosila tesno ob sebi.

Kaos je bil tudi kasneje, ko sva se s prijateljico odpravili na policijsko postajo, ker sva bili brez vseh stvari in vsega denarja, tam pa nihče ni govoril angleško. Policaji nama niso želeli pomagati in so naju poleg tega še osvajali.

Mogoče so med bolj neprijetnimi tudi avtobusi v Indiji, kjer po izredno slabih cestah vozniki, ki v večini primerov nimajo niti vozniškega izpita, divjajo tako, da nikoli ne veš ali boš prispel živ in zdrav na destinacijo.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da rabiš veliko denarja, če želiš potovati. Sama sem prepotovala tudi celo Skandinavijo na zelo nizkem budgetu. Vse se da, če se hoče in malo znajde. Druga zmota je strah pred neznanim, tujim svetom in razni stereotipi. Skoraj, če ne celo vsaka oseba, ki sem ji povedala, da se odpravljam v Kolumbijo, je odreagirala negativno. Da je tam zelo nevarno, da tam ni v redu in naj ne hodim tja.

Potovanje po Kolumbiji se je izkazalo za eno mojih najljubših, kjer sem spoznala izredno gostoljubne in prijazne ljudi ter doživela neskončno lepih trenutkov. Pojdi in izkusi sam ter ne verjemi vsemu, kar slišiš, si mislim od takrat naprej.

Ter pa mogoče tudi to, da so potovanja sama zabava in uživanje, saj se velikokrat zgodi, da se srečamo z raznimi izzivi in neprijetnimi situacijami.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Vse se zgodi z razlogom. Z dobro energijo in pozitivnostjo se daleč pride. Nasmeh in prijaznost sta pa tudi močno orodje. Potovanja so me naučila iznajdljivosti, novega pogleda na svet in dojemanja drugačnosti veliko bolj kot katerikoli šolski sistem. Spoznaš sebe, se naučiš ceniti. Vidiš, kaj vse imaš in da tvoji mali vsakdanji problemi niso nič. Vsaka pot, vsako doživetje in vsaka oseba te lahko nauči nekaj novega, če jim le daš priložnost. Prilagljivost in reševanje problemov ter iznajdljivost, ko ti ne gre vse po planu, znanje tujih jezikov, reševanje nepredvidljivi situacij, naštevala bi lahko še dolgo…

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Zagotovo najbolj pogrešam pitno vodo (iz pipe!) ter varnost. To je v manj razvitih državah problem, saj je stopnja nevarnosti ponekod kar visoka. Mi pa smo od doma navajeni, da se lahko ponoči mirno sprehajamo, zaidemo v kakšno samotno ulico … Takrat se je vredno spomniti, da niso vsi ljudje na tem svetu dobri ljudje, ter pa da previdnost nikoli ni odveč in da ne smeš zaupati vsakomur.

HITRIH 6

Najljubša država: Kolumbija

Najljubše mesto: Lima in Istanbul

Najljubša plaža: Playa blanca (Kolumija) in Long beach (Koh Rong, Kambodža)

Najljubša kulinarika: turška

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španščina

Foto: osebni arhiv/Živa Loparnik

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.