Vandraj je tokrat klepetal z Lano Mazzini, Slovenko, ki se trenutno mudi že na svojem drugem gap yearu – tokrat se je na delo in počitnice odpravila v Melbourne, kjer je zdaj že skoraj štiri mesece.
Lana je 24-letna skoraj diplomantka mednarodnih odnosov, ki se vsako leto odpravi na vsaj eno malce daljše backpackersko potovanje in skoraj vsak mesec na kakšno manjše. Obiskala je že šest kontinentov, v zbirki pa ji manjka samo še Antarktika. Potapljačica, ki obožuje morje, stoji tudi za instagram profilom @butfirstpicture, ki je namenjen še eni od njenih strasti – hrani. Med drugim je tudi someljejka in jahačica, tekoče govori štiri jezike, pokrite pa ima tudi osnove ruščine in kitajščine – te je pridobila na poletni šoli v Šanghaju, en semester pa je študirala tudi na Sehir University v Istanbulu. O njeni avstralski dogodivščini sva klepetali v spodnjem intervjuju.
Gap year, torej tisto “prosto” leto, ki si ga mladi vedno pogosteje vzamejo med prehodom iz srednje šole na fakulteto ali ob koncu fakultete in pred iskanjem zaposlitve, marsikdo izkoristi za potovanja ali delo v tujini. Kako to, da ste se za ta korak odločili tudi vi?
Verjamem, da so (zgodnja) dvajseta leta zato, da se naučimo biti sami s seboj, si vzamemo čas za nas same in se postavimo na svoje noge. Gap year sem si prvič vzela po srednji šoli, ker se nisem mogla odločiti, kaj naj študiram, zato sem odšla v majhno mesto na jugu Francije in par mesecev delala kot Au pair pri družini z dvema otrokoma.
Po vrnitvi nazaj in štirih letih fakultete se mi je zdelo, da si zaslužim leto odklopa, da spet premislim, v katero smer želim zapeljati svoje življenje in stopim iz svoje cone udobja. To mi je predstavljala Avstralija, ki sem jo izbrala za svoj novi dom za naslednje leto ali dve. V Avstraliji sem zdaj že slabe štiri mesece in kot velik dosežek štejem dejstvo, da tudi po telefonu razumem, kaj mi želi nekdo z avstralskim naglasom povedati (smeh).
Zakaj prav v Avstralijo?
To vprašanje dobim največkrat, a nanj še vedno ne znam popolnoma odgovoriti. Ko sem se odločila, da si bom vzela gap year, sem se najprej pozanimala o mojih možnostih. Slovenci imamo na izbiro Kanado, Ameriko, Novo Zelandijo in pa Avstralijo. Kanada me nikoli ni preveč zanimala, pa še raje imam poletje kot mrzlo zimo. Amerika je na voljo samo za par mesecev čez poletje, tako da je bila logistično neizvedljiva in tako sta mi ostali Nova Zelandija ter Avstralija. Za slednjo sem se odločila, ker bolj zagotovo dobiš vizo – za Novo Zelandijo jo dobi le najhitrejših 100, za Avstralijo pa jo imaš zagotovljeno, če izpolniš vse pogoje. No, pa še večino časa imajo poletje, kar je tudi dober razlog.
Kakšne so zahteve za pridobitev delovnega in počitniškega vizuma za Avstralijo? Kaj pravzaprav takšen vizum pomeni?
Za pridobitev work and holiday vize za Avstralijo moraš za začetek imeti močno željo in potrpljenje, no, pa nekaj prihrankov. Šalo na stran, osnovne stvari, ki jih od kandidata zahtevajo so: potrdilo o nekaznovanosti, toefl oz. ilts certifikat o znanju angleščine, moraš biti mlajši od 30 let, imeti končana vsaj dva letnika študija in imeti na računu dovolj denarja – približno 3300 evrov.
Take vrste viza ti omogoča delo v Avstraliji, prav tako kot vsakemu državljanu Avstralije, hkrati pa lahko prosto potuješ v in iz države kolikrat želiš.
Marsikdo si predstavlja, da se v deželah, kot je Avstralija, cedita med in mleko. A službe vam zagotovo ne podarijo ob pristanku vašega letala. Kako je bilo z iskanjem zaposlitve, koliko poslanih življenjepisov in razgovorov je za vami in kakšno delo opravljate trenutno?
Jaz sem se na iskanje službe dobro pripravila že pred prihodom, ker sem po naravi “ziheraš“. Prejšne delodajalce sem prosila za recommendation letters – priporočila in spisala dober življenjepis. Pomaga, če imaš vsaj nekaj delovnih izkušenj. Več različnih področij, boljše je. Največ dela se najde v gostinstvu, kar ni ravno moje področje, zato sem se morala še dodatno potruditi.
Ko sem pristala, sem se prve par dni ukvarjala z jet legom, potem pa akcija! Naprintala sem približno 50 življenjepisov in se odpravila po najdaljši nakupovalni ulici v Melbournu – Collins street. Stisnila sem roko približno tridesetim managerjem in delila resumeje kot za stavo. Iskala sem službo kot modna stilistka, saj je bila to moja služba med študijem – bila sem modna stilistka za Hugo Boss, oziroma kot prodajalka v kakšni luštni trgovinici, kot je bila Smile concept store, kjer sem delala preden sem se preselila v Avstralijo. Ob večerih pa sem se za različna dela prijavljala tudi preko spletne strani seek.com.au, kjer delodajalci redno objavljajo različna prosta delovna mesta.
Priznam, da sem potihem pričakovala, da me bodo začeli vabiti na razgovore takoj naslednje dni, a se to ni zgodilo. Po enem tednu, ko me še vedno ni nihče poklical na razgovor, sem se sprehajala po nakupovalnem centru in opazila obvestilo na vratih trgovine Scotch and Soda, da iščejo casuals – podobno kot naše študentsko delo, samozavestno in nasmejano sem zakorala notri in jim izročila svoj življenjepis. Z managerko sva na kratko poklepetali in povabila me je na razgovor. Razgovor sem imela naslednji dan ob 12h, službo pa sem uradno dobila ob šestih popoldan istega dne. Tako sedaj opravljam delo modne stilistke za nizozemsko znamko Scotch and Soda. Priznam, imela sem kar srečo, saj sem službo dobila v štirinajstih dneh po prihodu.
Kateri so najtežji izzivi, pred katere ste bili postavljeni ob selitvi v povsem nov del sveta?
Po mojem mnenju se je predvsem težko pripraviti na nekaj, če ne veš, kaj te tam čaka. Nikoli prej nisem bila v Avstraliji, niti tam zares nisem nikogar poznala. Sama sem imela kar “frko” na letalu, ko sem razmišljala, v kaj se pravzaprav spuščam in ob misli na to, kaj me čaka in kako bom uspela vse to urediti, me je grabila panika. Izziv je defitivno iskanje službe, predvsem, če nikogar ne poznaš. S stanovanjem je šlo veliko lažje. Ko enkrat urediš nujne zadeve za preživetje pa naletiš na nov izziv – iskanje družbe.
Kako bi opisali tamkajšnje ljudi? Je sklepanje novih poznanstev enostavno?
Po resnici povedano, mi je bilo lažje najti službo ter stanovanje, kot prave (avstralske) prijatelje. Postala sem zelo dobra prijateljica s punco iz Slovenije, ki je tako kot jaz tukaj na w&h vizi in sva se spoznali tu. Drugače pa se mi osebno zdijo Avstralci površinsko zelo prijazni, niso pa preveč odprti za sklepanje tesnejših prijateljstev. Mogoče je prav to tisto, kar mi sedaj predstavlja največji izziv, ustvariti si nov socialni krog.
Nismo še srečali solo popotnika, ki te izkušnje ne bi označil za najboljšo možno obliko iskanje sebe. Kako na to gledate vi?
Jaz se predvsem rada izogibam terminu “iskanja sebe”, ker se mi zdi, da se ne iščemo, ampak se ustvarjamo skozi vse izkušnje, potovanja in ljudi, ki pridejo v naše življenje. Drugače pa se definitivno strinjam. Ko greš prvič nekam sam in vidiš, da si zmožen urediti prav vse sam, se počutiš kot da si na vrhu sveta. Pa tudi zavedanje, da se počutiš udobno v družbi samega sebe, se mi zdi zlata vredno.
Kateri so vaši najljubši kotički v Melbournu, ki jih ne smemo zamuditi?
Melbourne je mesto različnih kultur, glasbe in umetnosti. Avstralci so zelo pikolovski glede kave, zato boste na vsakem koraku našli le najboljšo in to v vseh možnih različicah. Pa seveda brunchi, skoraj da vsak lokal jih ponuja in so odlični. Priporočam kulinarični sprehod čez predel mesta imenovan Fitzroy, natančneje Brunswick street, kjer ne manjka hipstersko obarvanih lokalov s prijetnim ambientom in odlično hrano. Imena vseh mojih najljubših restavracij pa najdete na mojem instagram profilu @butfirstpicture.
Drugače pa je Melbourne mesto, polno parkov in zelenih kotičkov, ki so odlični za popoldanske piknike s prijatelji. Ljubiteljem kulture priporočam obisk National Gallery in Centre For Moving Image, če pa vas zanima kaj več o zgodovini in migracijah ljudi v Avstralijo, pa obvezno dodajte na seznam Immigration museum. Moj najljubši kotiček za branje je v State Library, film pa si najraje pogledam v eni najstarejših kino dvoran – The sun theater.
Kaj vam gre v novem kraju najbolj na živce in zaradi česa je tam vredno živeti?
Mogoče mi gre najbolj na živce to, da plaža ni tako blizu, da bi se lahko do nje kar sprehodila. Prave težave, kajne (smeh). No, pa mogoče vreme, ker resnično drži rek, da v Melbournu v enem dnevu doživiš vse štiri letne čase in moram vsako jutro v nahrbtnik spakirati dežnik, sončno kremo in jopico.
Najbolj všeč mi je zagotovo življenjski standard. Zelo lahko je prakticirati zdrav življenski slog, kajti na vsakem koraku imajo joga/pilates studije, ogromno zdrave hrane, hkrati pa v trgovini najdeš vso zelenjavo že narezano in pripravljeno za kuhanje, kar zelo olajša pripravo.
Trenutno se mudite na Baliju, ki je med Avstralci zaradi ugodnih cen in bližine ena najbolj priljubljenih dopustniških destinacij. Ste torej tudi vi skočili na dopust?
Tako je. Ker kar veliko delam, približno 40 ur na teden, sem si želela en teden odklopa in Bali je bila odlična izbira. Ker sem na Baliju že bila, sem vedela, kam se želim vrniti, zato sem prve par dni rezervirala hotel v Ubudu, zadnje dni pa bom izkoristila za raziskovanje južnega dela otoka.
Pišete tudi popotniški blog Experience never gets old. O čem vse bomo na njem brali?
O pisanju bloga sem razmišljala zelo dolgo, preden sem to idejo dejansko realizirala. Prvo blog objavo sem pravzaprav napisala na letu iz Singapurja v Melbourne, ko se me je že lotevala panika in sem se hotela zamotiti. Na mojem blogu boste lahko brali o mojih potovanjih, načrtovanju selitve v Avstralijo, mojih dogodivščinah tam in pa najljubših lokalih in restavracijah po svetu. Po zadnji objavi na blogu, ki je doživela kar velik odziv, so me prijatelji začeli spodbujati, naj večkrat pišem o svojih občutkih in razmišljanjih, tako, da najverjetne boste v prihodnje brali tudi o teh. Pa mogoče bo komu prišel prav, če rabi še zadnjo brco v rit, preden se odloči odseliti na drugi konec sveta.
Foto: arhiv Lane Mazzini
