Z družino v divjino: “Odločila sva se, da otrokom želiva namesto nepremičnin zapustiti spomine na nepozabna doživetja.”

Če na Vandraj redno berete naše intervjuje, ste verjetno že ugotovili, da se da potovati tudi z družino. Pa ne le na morje. Daleč. Na vse konce sveta. In tokrat navajamo še en primer. Družina Stanič, ki ustvarja blog Z družino v divjino, je še en dokaz, da volja najde pot. Okoli sveta, če si to res želite. Predlagamo, da se vam predstavijo kar sami. Uživajte v intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še niso imeli priložnosti spoznati?

Zdruzinovdivjino.com smo Uroš, Mojca, Jakob in Filip. Deževni gozdovi, tropske plaže, koralni grebeni in savane. Velike mačke Serengetija, džungla Corcovada in divje plaže Maratue. Vse nas zanima. Po letih samostojnega raziskovanja smo ugotovili, da želimo čare potovanja z otroki in skrite kotičke našega planeta deliti s sorodnimi popotniki, ki želijo organizacijo in animacijo potovanja prepustiti nam. Tako je nastal projekt “Z družino v divjino”.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Nekje med Kostariko in Tanzanijo – pravzaprav v Sloveniji, ha, ha, začela se je šola. Sicer smo poleg omenjenih dveh destinacij letos bili še na Azorih, a s prijatelji, ker v okviru Z družino v divjino organiziramo malo bolj kompleksna potovanja.

Od kod vam strast do potovanja?

Ko smo postali družina, sva se Uroš in Mojca vprašala, kaj želiva zapustiti otrokom. Nepremičnine in zapuščino na bančnem računu ali doživetja, spomine in neskončna obzorja. Odločila sva se za slednje.

Po kakšnem ključu izbirate naslednjo destinacijo?

Ker potujemo z družinami, se odločamo izključno za varne, a razburljive dežele, kjer imajo otroci kaj za početi in videti. Morje in živali so zanesljiv recept. Džungla ali savana ter tropske plaže ali koralni grebeni so must, kulturna dediščina in kako dinamično mesto pa bonus.

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?

Vsak od nas štirih ima svoje “najboljše potovanje do zdaj”. Urošu, ki je mastermind projekta Z družino v divjino, je v najlepšem spominu ostala Kostarika, ker smo tja peljali prvo družino. Mojca je zaljubljena v atol Maratuo na indonezijskem delu Bornea, zato se tja vračamo februarja. Jakob je najbolj užival na koralnih grebenih Raje Ampat, Filip pa med zvermi v Tanzaniji.

Na kakšen način si financirate svoje poti?

V prvi vrsti za potovanja porabimo večino prihrankov. Del stroškov nam zdaj pokrije tudi organizacija potovanj za sopotnike, tako da trenutno potujemo več kot kdajkoli prej.

Zakaj ste se odločili za bloganje?

Z blogi in potopisi želimo spodbuditi prijatelje, znance in vse ostale, da bi čim več potovali in si s tem širili obzorja. Če obenem koga navdušimo nad našim projektom, da se nam potem na kaki avanturi pridruži, še toliko bolje. Prav tako je spomine koristno preliti na papir, da jih bomo nekoč lažje obujali.


Imate v tujini tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Če se znaš izogniti turističnim pastem, je lahko stik z lokalnimi prebivalci ena lepših plati potovanja. Še posebej, ko potuješ z družino, saj povsod obožujejo otroke. Mogoče so prav v Afriki lokalci še najbolj pristni, nimajo veliko, a izžarevajo neko posebno veselje do življenja.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

Kot večina smo tudi mi začeli potovati po Aziji, ki je lahko precej dostopna in enostavna. Nešteto otokov pomeni sanjske plaže in raznobarvne koralne grebene. A lahko se ti zgodijo kupi smeti, predvsem pa dokaj hitro izčrpaš nabor zanimivih živali, za kar je potrebno v Afriko in v Srednjo Ameriko, kjer je več zavarovanih naravnih parkov in višja okoljska ozaveščenost.

Kakšen tip popotnikov ste?

Z leti postajamo nekoliko bolj zahtevni, dosledno se izogibamo gnečam in turističnim pastem. Poskušamo biti malo bolj etični, svoj denar porabiti pri ponudnikih, ki skrbijo za lokalno okolje. Iščemo kraje, kjer lahko posnamemo nekoliko bolj posebne fotografije. Vedno poiščemo vsaj nekaj novih, razburljivih živali v divjini. Na Borneu na primer ciljamo kar na dimastega leoparda.

Katera destinacija je presegla vaša pričakovanja in katera vas je razočarala?

Naše destinacije dosledno raziščemo in si postavimo kar visoka pričakovanja. Pa vseeno nas recimo Kostarika (s kančkom Paname) ni pustila ravnodušnih, pozitivni presenečenji sta bila otoka Maratua (Borneo) in Mafia (Tanzanija) ter arhipelag Raja Ampat na Zahodni Papui. Malce smo bili razočarani v Belizeju, precej amerikaniziran in z opevanim koralnim grebenom, na katerega greš lahko samo v okviru dragih izletov.

Kateri nasvet vam je prišel na potovanju najbolj prav in kdo vam ga je dal?

Počasi smo se postavili v vlogo, kjer mi delimo nasvete 🙂 A na primer, za prihajajoče potovanje po Tanzaniji nam je lokalni ponudnik svetoval let z drugega letališča, pri čemer bo on s transferjem zaslužil manj, mi pa s cenejšimi vozovnicami prihranili veliko. Tega drugje, na primer v Aziji, ne doživiš pogosto.

Kaj vam je najljubše, kar ste s seboj prinesli s potovanj in zakaj prav to?

Ker večinoma potujemo le z ročno prtljago, s potovanj skoraj nikoli ne prinašamo fizičnih spominkov, kvečjemu kako dobro kavo, začimbo ali drugo sestavino, s pomočjo katere nato za prijatelje pripravimo tematski večer s potopisom.

Kje in kako spravljate spomine s potovanj?

Čeprav se hkrati trudimo čim več doživeti, pa brez oprijemljivih in deljivih spominov v obliki fotografij in videov ne gre. Prvi izbor gre prek brezžične povezave takoj na pametni telefon, nekaj od tega objavimo na naši Facebook strani in Instagram profilu še med potovanjem. S seboj imamo še tablico ali prenosnik, na katerega sproti kopiramo spominske kartice. Doma pa še stacionarni računalnik in zunanji disk. Nazadnje objavimo še kak potopis na našem blogu, otroci pa pripravijo predstavitev v šoli.

Na kateri svoji poti ste spoznali najbolj zanimivega človeka in kakšna je bila njegova zgodba?

Ena od zgodb, ki nam je predvsem odraslim ostala v spominu, pripada Avstrijcu, ki se je preselil na Papuo, da ne bi doživel usode svojega očeta. Slednji je celo življenje kopičil materijalne dobrine, nato pa je zaradi zapuščinskih zdrah zadnja leta življenja preživel v enem samem stresu.

Katera je bila najbolj nenavadna izkušnja, najbolj čudna situacija ali preprosto najbolj neverjetna stvar, ki ste ji bili priča?

Gre bolj za neprijetnost, ki smo jo doživeli na meji med Mehiko in Belizejem. Medtem ko smo opravljali mejne formalnosti na mehiški strani, je avtobus, s katerim smo se iz Mehike peljali v glavno mesto Belizeja, odpeljal kar brez nas in nas pustil na meji, dobesedno na cesti.

Ali se na pot raje prej dobro pripravite in se potem držite začrtanega plana, ali pa se raje prepustite spontanim odločitvam na kraju samem?

Že ko smo potovali sami, smo vedno skušali optimizirati stroške, kar pa je mogoče samo s predhodnim nakupom letalskih kart za notranje lete. Na poti na Rajo Ampat in nazaj smo na primer kar enajstkrat leteli. Zdaj, ko s sabo vzamemo sopotnike, pa se še bolj trudimo držati se obljubljenega itinerarija in čas na samem potovanju raje porabimo za doživetja kot pa za improvizacijo in pogajanja.

Vam je ljubše obiskati veliko krajev in mest, ali pa bolje spoznati tista, ki ste jih izbrali za destinacijo?

Vedno skušamo poiskati ravnotežje med tem, da vidimo čim več, a hkrati to tudi čim bolje doživimo. V povprečju se na istem mestu zadržimo dva do tri dni, odvisno od aktivnosti.

Kateri so vaši najbolj zanesljivi viri informacij?

Virov informacij je nešteto, včasih je vzgib fotografija na Instagramu, ki ji sledi raziskovanje prek interneta in nato potovalnega vodiča. V preteklosti se je lahko zgodilo, da smo najprej zgrabili akcijo letalskega prevoznika in šele nato bolje raziskali destinacijo. Zdaj smo bolj zahtevni, večino želenih destinacij imamo ogledanih, ukvarjamo se z detalji, kje živi posamezna žival, ali pa s plimovanjem na določeni plaži.

Katere aplikacije največ uporabljate na potovanju?

Ker so vse aplikacije tudi na svetovnem spletu, sta lokalna podatkovna SIM kartica in internetni brskalnik na telefonu najbolj univerzalno uporabna.

Kaj vam potovanja dajejo? Zakaj bi morali potovati več?

Potovanja naši družini dajejo neko posebno povezanost, skupna doživetja in spomine. Širijo nam obzorja, naša življenja postavijo v drugačno perspektivo. So razlog, da se na Duolingu učimo tujih jezikov, ki se jih sicer ne bi. Potovanja nam pomagajo biti bolj okoljsko ozaveščeni. Pozimi nas pogrejejo in nam pomagajo tvoriti vitamin D. Omogočajo nam tudi, da še bolj in drugače cenimo svojo domovino.

Vaša naslednja destinacija?

Jeseni gre Z družino v divjino v Tanzanijo, pozimi na Borneo, vmes in potem spet v Kostariko, za prvomajske mogoče k tigrom v Nepal in Indijo, čez leto in pol pa v Ekvador, ki je skupaj z otočjem Galapagos trenutno na vrhu bucket liste. Ko bo Filip star 15, kar je spodnja starostna meja za treking k gorilam, pride na vrsto Uganda.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite na eva@vandraj.si! 

Preberite še: Ana in Rok: “Čar potovanj je ravno to, da se izven Evrope počutiva (ne)domače!”

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.