Ruanda in Uganda: Nepozabno srečanje Slovenke z gorskimi gorilami #INTERVJU

Ruanda in Uganda sta državi, ki ju marsikdo ne bi uvrstil na prvo mesto krajev, ki jih želi videti še v tem življenju. Nina Plantan pa je z njunim obiskom in srečanjem z gorskimi gorilami uresničila svoje dolgoletne sanje.

Nina Plantan je popotnica, ki jo navdušuje odkrivanje manj znanih kotičkov sveta. Vedno stremi k novim pustolovščinam, raziskovanju nedotaknjenih gorskih vrhov, srečanjem z divjimi živalmi ali odkrivanju bogate kulturne dediščine različnih krajev. Ko magistrice komunikologije pot ne nese zunaj domačih meja, uživa v raznolikostih, ki nam jih ponuja Slovenija. Ceni tišino narave in čarobne razglede z višin gora, ki nas vedno znova postavijo v perspektivo, kako mali so vsi naši izzivi. A najprej poglejmo, kakšna je bila njena zadnja afriška dogodivščina – s čim sta jo očarali Ruanda in Uganda?

Ko danes omeniš Ruando, je še vedno ena izmed prvih misli genocid iz leta 1994. Malo ljudi pa ve, da gre za eno najrazvitejših držav v Afriki. Njihova urejenost in čistoča sta na ravni Slovenije.

Pred kratkim ste se vrnili s potovanja po Ruandi in Ugandi, v prvi državi ste preživeli en teden, v drugi pa dva. Kako bi opisali ta del Afrike in kako se je znašel na vašem seznamu krajev za obisk?

Ruanda je bila ena izmed prvih držav na moji t.i. bucket listi in to predvsem zaradi gorskih goril. Kot najstnica sem si ogledala film Gorile v megli (org. Gorillas in the Mist) in se navdušila nad temi veličastnimi bitji. Med študijem sem izvedela, da lahko gorske gorile tudi obiščeš v njihovem naravnem habitatu, kar me je popolnoma prevzelo. Od tistega trenutka naprej je ta želja v meni le še rasla in letos se mi je končno ponudila priložnost, da jo uresničim. S partnerjem sva spakirala kovčke in se podala na nepozabno dogodivščino. Kot zanimivost, gorske gorile ne živijo v nobenem živalskem vrtu. Kljub številnim poskusom v 60. in 70. letih so namreč vse gorile v ujetništvu poginile.

Bilo je neopisljivo. Težko najdem besede, ki bi zares zajele te občutke. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem o srečanju z gorilami v njihovem naravnem habitatu sanjala že od začetka študija.

Na koncu je bila Uganda kraj, kjer ste dočakali te mogočne in ogrožene gorske gorile. Kakšna izkušnja je bila to?

Bilo je neopisljivo. Težko najdem besede, ki bi zares zajele te občutke. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem o srečanju z gorilami v njihovem naravnem habitatu sanjala že od začetka študija. Imela sem velika pričakovanja, a jih je moja izkušnja vseeno presegla. Ta mogočna, a hkrati nežna bitja te globoko ganejo in se dotaknejo tvojega srca. Imela sva izjemno srečo. Ko smo se približali Silverbacku, to je alfa samec gorilje družine, sva bila na čelu skupine. Le meter in pol naju je ločil od njega. Petnajst minut smo se opazovali in gledali iz oči v oči. Njegov pogled je bil globok in presenetljivo domač, začutiš, kako smo si genetsko blizu.

Gorile sva obiskala v Ugandi, saj je cena dovoljenja »le« 800 ameriških dolarjev, medtem ko je v Ruandi cena še bolj vrtoglava in sicer 1500 dolarjev. Obisk v visoki sezoni je treba načrtovati nekaj časa vnaprej, sicer lahko ostanete brez prostega mesta. Zunaj sezone pa lahko to storiš samo kakšen dan prej. Midva sva to naredila takoj, ko sva kupila letalske karte. Torej kakšne tri tedne prej, kar je bilo že rizično, da želeni termini ne bodo prosti. Nakup dovoljenja je za naju opravil najin vodič.

Ko smo se približali Silverbacku, to je alfa samec gorilje družine, sva bila na čelu skupine. Le meter in pol naju je ločil od njega. Petnajst minut smo se opazovali in gledali iz oči v oči. Njegov pogled je bil globok in presenetljivo domač, začutiš, kako smo si genetsko blizu.

Še nekaj zanimivosti:

Obstajata dve vrsti goril (vzhodna in zahodna) in štiri podvrste – ena od podvrst vzhodne je tudi gorska gorila.
50 let nazaj je bilo le še 400 gorskih goril, danes pa jih je že čez 1060. K ohranjanju vrste je precej pripomogla Dian Fossey in drugi znanstveniki, ki so se zavzemali proti krčenju njihovega habitata in divjemu lovu.
Gorile lahko obiščejo le osebe, starejše od 15 let, ki so popolnoma zdrave. Za dodatno zaščito goril pa ob obisku tudi nosiš obrazno masko, saj zaradi 98 % podobnosti genov lahko gorile zlahka zbolijo za človeškimi boleznimi, ki so zanje smrtonosne.

Kako (ne)varna je lahko takšna dogodivščina?

Izkušnja ni bila nevarna, ker so gorilje družine navajene človeške bližine. Za varnost pa je dodatno poskrbljeno tudi z vojaki, ki so prisotni na vseh aktivnostih v gozdovih. V glavnem zaradi gozdnih slonov in bivolov, pa tudi zato, ker je v bližini Kongo. Dobro je poskrbljeno tudi za varnost samih goril. Obiskovalci nosimo maske, da jih ne okužimo s človeškimi boleznimi, ki so zanje lahko smrtonosne. Gorile lahko obiščejo vse zdrave osebe, ki so starejše od 15 let. Hkrati pa je vsak dan v njihovi bližini nenehno skupina sledilcev – ti tudi obveščajo vodiče, kje se gorile nahajajo.

O obisku goril sem se že pred potovanjem poskusila čim bolj izobraziti. O njih me je zanimalo prav vse. Pogledala sva različne bloge, dokumentarne filme in podcaste oseb, ki so gorile preučevale. Veliko o njih sva že vedela, nekaj sva izvedela tudi v Ruandi, ko sva se odpravila na 3711 visok vulkan Bisoke, kjer domujejo tudi gorske gorile. Bile so le nekaj metrov stran in po osrednjem delu poti smo ves čas lahko opažali njihove sledi. V Ruandi sva tako od vodičev in šerp izvedela res ogromno. Na sam trek z gorilami pa sva se odpravila v Ugandi, saj je bistveno cenejša izkušnja, a nič manj zanimiva.

Obiskovalci nosimo maske, da jih ne okužimo s človeškimi boleznimi, ki so zanje lahko smrtonosne. Gorile lahko obiščejo vse zdrave osebe, ki so starejše od 15 let.

Za del poti ste najeli lokalnega vodiča. Kaj bi, sploh v smislu organizacije poti, svetovali drugim?

V Ugandi sva se odločila, da najameva vodiča za celotno pot. Pripravila sem načrt in se dogovorila za ceno. Za najem vodiča je botrovala tudi dobra izkušnja prijateljice Andreje Počkaj, ki mi je priporočila lokalca Marka. V nasprotnem primeru bi se po Ugandi vozila sama in vodiče najemala sproti. Ni nama žal, da sva se odločila tako, saj sva bila nad Markom zares navdušena. Po drugi strani pa nama potovanje v skupini ni pisano na kožo, zato prisegava na zasebno izkušnjo.

Toplo priporočam, da za vse aktivnosti najamete vodiča, saj boste tako resnično izvedeli več o sami destinaciji in imeli pristno izkušnjo. Najin vodič Mark je bil hkrati tudi najin voznik, kar se je izkazalo za dobro potezo. Čeprav je Uganda varna država in so ceste v večini primerov v dobrem stanju, nama je to omogočilo hitrejše in bolj udobno potovanje. Poleg tega pa je Mark poskrbel tudi za vsa dovoljenja in rezerviral aktivnosti, kar nama je prihranilo veliko časa in skrbi. Za vse to lahko poskrbite tudi sami, vendar potrebujete več časa.

Najin vodič Mark je bil hkrati tudi najin voznik, kar se je izkazalo za dobro potezo. Čeprav je Uganda varna država in so ceste v večini primerov v dobrem stanju, nama je to omogočilo hitrejše in bolj udobno potovanje.

Kakšno fizično pripravljenost zahteva trek po džungli?

Ekipe vsak dan obiščejo več različnih goriljih družin, ki so različno oddaljene od izhodiščnih točk. V centru popotnike razdelijo v različne skupine po 8 oseb + ekipa, ki jo sestavljajo vodnik, šerpe, vojak in pa trekerji, ki so že v džungli.

Pristala sva v najbolj zahtevni skupini in naša pot do družine je trajala 2 uri in pol, naredili pa smo 450 m nadmorske razlike in gorile srečali na višini 2130 m. Gre za pot po džungli, kjer je treba biti previden, kje stopaš, skočiti čez kakšen potok in se splaziti skozi padla drevesa. V pomoč ti je pohodna palica, s katero si lahko pri hoji odmikaš rastje in lažje napreduješ po poti. Zaradi trnja, listov, ki vas porežejo, mravelj in drugih živali oblecite dolge hlače in majico, da zaščitite kožo. Za pomoč pa so tu tudi šerpe, ki jih lahko najamete in vam nesejo vaš nahrbtnik – hkrati jo to tudi podpora lokalni skupnosti.

Midva sva obiskala družino po imenu Bweza, kjer je glava družine Silverback in imajo tudi nekajmesečnega mladička. Silverback gorila je odrasel samec gorske gorile, prepoznaven po srebrnem pasu dlake na hrbtu, ki označuje njegovo zrelost. Znan je po izjemni moči in dominantnem vedenju, kot so udarjanje po prsih, drvenje in podiranje dreves, da pride do hrane. Tehta približno 195 kg, visok je 1,5 metra, in lahko dvigne več kot 800 kg.

Imeli smo srečo, saj so se gorile med našim obiskom ravno premikale po poti navzdol in tako smo namesto »švicanja« navkreber lahko kmalu uživali v njihovi družbi. Vodnica je ta dan označila kot srednje težak. Dobra novica je, da smo na brifingu opazili veliko starejših ljudi, ki so jih razvrstili v lažje skupine – če menite, da niste dobro fizično pripravljeni, to sporočite vnaprej, da vas pošljejo na ogled manj oddaljene gorilje družine.

V enem od trekov v džunglo ste obiskali tudi šimpanze. Kaj moramo v teh dveh državah še dodati na svoj »bucket list«?

V obeh državah lahko obiščete tudi šimpanze, kar vam pričara povsem drugačno izkušnjo. V svojem vedenju so popolno nasprotje goril, ki so mirne, nežne – šimpanzi pa so že s svojimi glasovih slišati kot pravi razbojniki. Tudi dovoljenja za obisk so cenovno ugodnejša in stanejo med 100 in 250 dolarjev na osebo.

Poleg srečanj z divjimi živalmi na safariju, sva se na jezeru Kivu podala na opazovanje ptic in obiskala otok, kjer sva si ogledala gnezdišče sadnih netopirjev, znanih tudi po imenu leteča lisica. Ves čas poti sva se srečavala z različnimi primati, med katerimi so bili tudi črni kolobusi, ki so moje najljubše male opice.

Eno izmed vrhunskih doživetij tega potovanja pa je nedvomno obisk zavetišča za nosoroge Ziwa. To ni običajen živalski vrt, temveč varovano območje, ki ga vojska varuje 24/7 pred divjimi lovci, ki stalno prežijo za nosorogi. Zaradi lovljenja so jih leta 1983 tudi iztrebili. Njihovi rogovi so še vedno zelo zaželeni na Kitajskem in v Vietnamu. Ziwo so odprli 2005 in v slabih 20 letih uspeli povečati število nosorogov na 41. Ko bo številka dosegla 50, jih bodo tretjino izpustili v varovane nacionalne parke. Do takrat pa jih lahko z odprtimi usti na sprehodu brez ograj ali naravnih preprek iz pičlih 2-3 metrov opazuješ, kako se srečni valjajo po blatu in mulijo travo. Če te za grmovjem preseneti kakšen alfa samec, vodič hitro pokaže, da je potreben miren, a takojšen umik.

Za tiste, ki vas zanima kultura, je Uganda bogata s plemeni, ki jih lahko obiščete in doživite svet skozi njihove oči. Nekatere zgodbe so kanček bolj žalostne, se pa trudijo pri integraciji teh ljudstev. Midva sva obiskala pigmejce, ki so tudi nativni prebivalci nacionalnega parka Bwindi, kjer bivajo gorile.

Pester živalski svet lahko v obeh državah vidimo tudi v številnih nacionalnih parkih, kjer si prizadevajo za zaščito ogroženih vrst. Katere parke ste vse obiskali in katere živali so vam na safariju prekrižale pot?

Obiskala sem kar nekaj nacionalnih parkov. V Ugandi Bwindi National Park, Queen Elizabeth NP, Murchison Waterfall NP, Ziwa Sanctuary in Semlik NP. V Ruandi pa Nyungwe in NP Vulcanos.

V obeh državah je še nekaj drugih parkov, kamor spadajo tudi safariji. Močno priporočam tudi boat safari, še posebej mi je bil všeč v parku Queen Elizabeth. Videla sva neverjetno raznolikost živali: od levinj in tropov slonov do vsaj desetih različnih vrst antilop, hijen, nosorogov, žiraf, bivolov, krokodilov in nilskih konjev. Prav nilski konji so bili med petimi živalmi, ki sem jih na tem potovanju najbolj želela videti. Poleg tega sva opazovala tudi pumbe (merjasce), številne vrste ptic ter mnogo drugih zanimivih živali.

Katere so največje zmote, ki jih imamo o državah kot sta Ruanda in Uganda?

Ko danes omeniš Ruando, je še vedno ena izmed prvih misli genocid iz leta 1994. Več o tem si lahko pogledate tudi v filmih Sometimes in April in Hotel Ruanda. Malo ljudi pa ve, da gre za eno najrazvitejših držav v Afriki. Njihova urejenost in čistoča sta na ravni Slovenije. Ruanda je bila ena prvih držav na svetu, kjer so leta 2008 prepovedali plastične vrečke – tudi ob prihodu v državo ti jih vzamejo, če jih imaš pri sebi. Popotnikom sta ti dve državi sicer dobro poznani po gorilah, čudoviti naravi, lepih safarijih, prijaznih ljudeh in okusni hrani.

Pred potovanji pogosto slišim pomisleke, ali so države zares varne in kaj bom sploh tam počela. Ljudje si pogosto ustvarimo stereotipe, ki se ob obisku države popolnoma razblinijo. Kot tak primer lahko naveden tudi Uzbekistan, ki sem ga obiskala med prvomajskimi počitnicami. Večino ljudi je ob omembni destinacije zmrazilo, imeli so pomisleke. Je to res varna država in kaj je tam sploh za videti? V resnici pa gre za državo, ki je del bogate kulturne dediščine Svilne poti, razvoja različnih ved in navsezadnje izjemno čista, finančno dostopna ter varna destinacija, kjer se lahko ponoči brez skrbi sprehajaš po ulicah.

V Ruandi ste obiskali tudi Genocidni spominski center Kigali. Ruanda ima težko preteklost, a danes velja za eno varnejših afriških držav. Koliko stikov z lokalci ste imeli in kako je čutiti kolektivno travmo po genocidu?

Genocidni spominski center v Kigaliju je izkušnja, ki para srce. Čeprav sem o genocidu že veliko vedela, sem ob obisku vseeno porabila kar nekaj robčkov. Nazorne fotografije, pretresljive osebne zgodbe in grozljive posledice te tragedije te nikakor ne pustijo ravnodušnega. Še posebej se spomnim zadnje sobe, kjer so bile razstavljene slike otrok, poleg pa napisi o tem, kaj so imeli radi. Če je kdo do takrat še uspel zadržati solze, so mu v tej sobi stekle po licu kot dež. Občutek izgube in žalosti, ki te preplavi v tem prostoru, je neizmerljiv in te globoko zaznamuje.

Kolektivna travma je še vedno močno prisotna, vendar se lokalci odkrito pogovarjajo o njej. Ruandčani so našli načine za soočanje z bolečino preteklosti. Eden izmed uspešnih korakov po genocidu je bilo tudi vaško sodišče Gacaca. Njihov cilj je bil pospešiti proces sojenja, saj so bile uradne sodne poti preobremenjene. Veliko ljudi pa je skozi Gacaco in priznanja storilcev tudi prvič slišalo, kaj se je dejansko zgodilo njihovim najbližjim, kar je bilo seveda grozno, a hkrati odrešujoče. V tem procesu je bilo obsojenih preko 120 tisoč oseb in večina je lahko kazen odslužila preko javnih del – ki še danes potekajo enkrat mesečno in v njih sodelujejo prav vsi državljani.

Danes se ljudje ne delijo več na Hute, Tutsije in Twa, združeni so pod skupnim imenom Ruandčani ter stremijo k boljšemu jutri. Sem pa navdušena, kako jim je uspelo premostiti vse, kaj se je zgodilo in zgraditi čudovito državo. Težko je tak dogodek opisati na kratko, zato vam priporočam ogled filmov Sometimes in April, ki je na voljo tudi na Maxu ali Hotel Ruanda.

Kako ste načrtovali svoje potovanje in kako strogo je bila zarisana vaša pot?

Na potovanjih sem rada spontana in najbolj uživam, ko lahko sproti prilagajam načrt glede na to, kako se v tistem kraju počutim. Tako lahko podaljšam, če kaj zanimivega odkrijem, če se ravno odvija nek dogodek ali pa spoznam super ljudi in bi rada z njimi preživela še kakšen dan. Tokrat pa je bilo zaradi določenih dovoljenj za Ugando ta načrt treba precej definirati že vnaprej in razen manjših sprememb smo se ga morali kar držati.

Glede planiranja pa je v zadnjem času nekako takole: prečešem Instagram, ki je res ogromna zakladnica lepih kotičkov in zanimivih aktivnosti. Pogledam vloge na YouTubu, preberem bloge, poslušam podcaste, pogledam (dokumentarne) filme, v knjižnici si sposodim knjige in kot najpomembnejše, za nasvete vprašam ljudi okoli sebe, ki so že obiskali destinacijo, kamor se odpravljam. Nasveti iz prve roke so zlata vredni.

Kakšno letalsko povezavo pa ste imeli do tja in nazaj v domovino?

Letela sem z letalsko družbo Turkish Airlines iz Zagreba preko Istanbula v Kigali (Ruanda) – nazaj pa iz Etebbe (Uganda) preko Istanbula v Ljubljano.

Kako je s pridobivanjem vize za vstop v obe državi?

Imela sem East African Viso, ki velja za države Ruanda, Uganda in Kenija ter stane 100 ameriških dolarjev. Pomembno je, da si jo urediš na spletni strani države, v katero vstopiš prvič. Vizo si uredite vnaprej, saj je bilo kar nekaj slabih izkušenj, ko so popotniki planirali s pridobivanjem vize ob prihodu.

So potrebna tudi kakšna cepiva in jemanje antimalarikov?

Da, obvezno je cepljenje proti rumeni mrzlici. Tako Ruanda kot Uganda ležita na malaričnem območju in je priporočljivo jemanje antimalarikov. Antimalarike vam predpiše zdravnica v NIJZ popotniški ambulanti. Malarija je lahko resna bolezen, ki jo prenašajo komarji in jo povzročajo paraziti. Če se ne zdravi pravočasno, lahko malarija vodi do hudih zapletov, kot so anemija, možganska malarija ali celo smrt. V vsakem primeru priporočam, da se posvetujete z zdravnikom, ki vam bo odgovoril tudi na vsa vaša vprašanja in morebitne pomisleke. Moja izkušnja jemanja antimalarikov je pozitivna – brez stranskih učinkov.

Sama imam sicer opravljena tudi vsa ostala priporočljiva cepljenja – hepatitis A+B, tetanus in tifus.

Kako ste se premikali po Ugandi in Ruandi ter kako med njima?

V obeh državah sva se premikala z avtom. Iz Ruande v Ugando pa sva prečkala mejo Katuna, kjer vmesni del poti kar prehodiš – pokažeš certifikat o cepljenju proti rumeni mrzlici in nato urediš postopek na mejni kontroli. Po državah se lahko premikaš tudi z avtobusom, to je seveda cenejša opcija, ampak časovno potratna. Avtobusi večinoma speljejo šele, ko so polni, ampak RES polni. Tako so vozni redi bolj usmeritev kot pa pravilo.

En izmed načinov potovanja, predvsem v majhni Ruandi, so tudi eno ali večdnevni izleti s turističnimi agencijami iz glavnega mesta Kigali. Ena takih ima zanimivo ime: Muzungu in the Mist? Poguglajte, kdo je Muzungu in nasmejali se boste hudomušnemu imenu.

Kje ste prenočevali med svojim potovanjem? Ali bi kakšno prenočišče še posebej priporočili?

Spala sva v čudovitih butičnih hotelih, bungalovih in prijetnih guest housih, kjer sva doživela pristno gostoljubnost domačinov. A najbolj se mi je v spomin vtisnil najin »self-contained« šotor v narodnem parku Queen Elizabeth v Ugandi. Kampi so tu brez ograje, kar pomeni, da se od mraka do zore med šotori svobodno sprehajajo divje živali; od divjih pujsov, antilop, nilskih konjev in slonov. Ponoči jih lahko tako opazuješ iz restavracije ali kar iz svojega šotora.

Ta izkušnja je bila resnično nepozabna in močno priporočam Engiri Game Lodge.

Skoraj bi pozabila omeniti tudi čudovito namestitev Bweza Lodge v parku Bwindi, kjer domujejo slavne gorske gorile. Če kdaj potrebuješ odmik od vsakdana, bi bil to popoln kraj s pogledom na džunglo, kjer lahko ob zvokih narave uživaš ob branju knjige. Če imaš srečo, tukaj iz svoje sobe občasno vidiš tudi gorile. V vseh teh namestitvah prav tako pripravljajo domače lokalne jedi, ki te s svojimi okusi povsem prevzamejo.

Katere posebne lokalne jedi ste poskusili? Kaj vas je navdušilo?

Najbolj me je navdušila lokalna riba Tilapia. Jedla sem jo pripravljen na 100 različnih načinov. Navdušil me je tudi pristop do priprave hrane; vse je lokalno in ponavadi tudi nabrano z vrta v hipu, ko jed naročiš. Res na jedi čakaš ponavadi 1 uro, so pa tako okusne, da brbončice kar plešejo od veselja. Ne gre brez sveže stisnjenega soka – sama se v tropskih državah težko uprem pasijonki. 5 zvezdic tudi za kremaste avokade, ki jih pripravljajo na vse možne načine.

Na poti ste imeli nekaj manjših zdravstvenih zapletov. Kakšno oskrbo imajo?

Imela sva srečo in se izognila vsem resnim težavam z zastrupitvijo s hrano, kljub temu da si na potovanju včasih dam duška in uživam tudi svežo zelenjavo in sadje.

Sem pa res na koncu potovanja opazila na nogi nenavaden pik/ugriz neznane živali. Čeprav je bil madež na koži videti nenavadno, ni povzročal posebnih težav, razen občutka, ki je bil podoben pikom komarjem. Za vsak primer sem v Kampali odšla v lekarno, kjer so rekli, da gre verjetno za ugriz pajka in da naj obiščem zdravnika, ki bo zarezal v rahlo oteklino in odstranil strup. Kontaktirala sem svojo zavarovalnico, ki mi je v dveh urah uredila termin na kliniki.

Težko je oceniti, kakšen je zares nivo zdravstva, saj imaš preko turističnih zavarovanj ponavadi dostopne najboljše bolnišnice, ki so res na visokem nivoju, osebje pa izjemno prijazno. Moja izkušnja je bila prijetna, sicer bi bila še boljša, če je ne bi bilo in bi ta čas lahko namenila raziskovanju Kampale.

Kateri napaki bi se danes izognili, če bi ponovno potovali tja?

Hm, zares ni napaka, ampak način, kako prihraniti nekaj denarja. Naslednjič bi torej poskusila še bolje organizirati dneve za obisk nacionalnih parkov, ki zahtevajo draga dovoljenja in več takšnih stvari strniti v en dan.

Kakšen finančni zalogaj je takšna afriška dogodivščina?

Največji zalogaj do zdaj. Tudi če odštejem dovoljenje za gorile, je to še vedno najina najdražja dogodivščina doslej. Potem pa ji sledijo Namibija, Islandija in Nova Zelandija – tu sva bila najdlje in sva si privoščila tudi drugo najdražjo dogodivščino – heli hike – s helikopterjem sva šla na pohod po ledeniku.

Javno nikoli zares ne želim deliti končnega stroška, saj je zelo odvisen od nas samih. Kaj vidimo, kakšna dovoljenja si privoščimo, kje spimo, kdaj kupimo letalsko karto, kakšne vodiče najamemo in kakšne spominke si kupujemo … kup drobnih stvari, ki pa ustvarijo končno ceno.

Je pa popotovanje po Ruandi in Ugandi zares prijetno, saj ni masovnega turizma, kot smo ga vajeni npr. v jugovzhodni Aziji. Druge popotnike srečaš le v hotelu in na bolj popularnih aktivnostih.

Svojo dogodivščino ste v realnem času delili tudi s sledilci na Instagramu, kjer imate popotniški profil @wanderlust_nina. Kako je s signalom, povezavo in lokalnimi sim karticami? So družbena omrežja v obeh državah odprta?

V vsaki državi že takoj na letališču kupim lokalno sim kartico s prenosom podatkov. Internet ti omogoča cenejše premikanje po mestih (Uber, Grab …), iskanje lokacij in informacij. V obeh državah je bila tudi dobra pokritost z internetom.

V Ugandi je od leta 2021 prepovedan Facebook in tako do tega omrežja tam ne morete dostopati. Če je to vaš edini kanal za komunikacijo v tujini, si prej uredite VPN povezavo.

Katere destinacije so na vašem seznamu želja za prihodnje potovanje?

Moj seznam nima meje, lahko pa povem, da se trenutno najbolj spogledujem z naslednjimi destinacijami: Galapagos (Ekvador), Peru, Antarktika, Japonska, Kolumbija, Kirgizija, Sokotra in Lofotni (Norveška).

Nini Plantan in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem Instagram profilu @wanderlust_nina.

PREBERITE ŠE: Černobil in njegove sence skozi oči Nine Plantan #intervju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!