Deskanje v Gani

Ta zahodnoafriška država se ponaša z dobrimi valovi in neokrnjenimi plažami, manjka pa ji turistična infrastruktura.

Brett Davies je korakal gor in dol po peščeni plaži Kokrobite in usmerjal deskarje, ki so prišli iz 20 držav na njegovo mednarodno tekmovanje v deskanju na valovih. Na plaži so se igrali otroci, rastafarijanci so prodajali pisane majice. Dvainštiridesetletni Davies si prizadeva privabiti deskarje v to zahodnoafriško državo, s čimer bi pomagal slabo razvitemu turističnemu sektorju. Britanec vodi deskarsko šolo na plaži Kokrobite, okoli 30 kilometrov od prestolnice Akra, in je eden najbolj zaslužnih za razvoj turizma v Busui blizu meje s Slonokoščeno obalo. »Najboljša stvar pri srfanju v Gani so valovi, ki so primerni tako za začetnike kakor za naprednejše deskarje,« je povedal novinarjem francoske tiskovne agencije AFP.

Na njegovem nedavnem tekmovanju se je iz zvočnikov razlegal reggae, medtem ko si je 19-letni Emmanuel Ansah pred očmi sodnikov prizadeval najti čim lepšo linijo po valovih. Mladenič iz Busue je začel deskati pred petimi leti: svoje prvo doživetje na deski je opisal kot spoznavanje novega dekleta. »Tako srečen sem bil.« Zdaj si srčno želi, da bi Gana postala deskarska destinacija in da bi tudi sam zastopal svojo domovino na tekmovanjih po svetu.

Mednarodnega deskarskega tekmovanja so se udeležili deskarji iz 20 držav. Foto AFP

Velik turistični potencial

Po podatkih Svetovne banke je Gano leta 2015 obiskalo 897.000 tujih turistov. Za primerjavo: Kenijo jih je obiskalo 1,1 milijona, Republiko Južno Afriko pa skoraj devet milijonov. A po ocenah Svetovnega turističnega in potovalnega sveta (WTTC) bi lahko Gano že letos obiskalo 1,3 milijona tujih turistov, do leta 2027 pa že več kot dva milijona. Turizem se v zadnjih letih le razvija in predstavlja tri odstotke bruto domačega proizvoda Gane. Tuje goste privabljajo predvsem naravne znamenitosti, kot so slapovi in naravni parki, stare trdnjave, kjer so včasih trgovali s sužnji, in kulturni festivali.

Ganski deskar Emmanuel Ansah je pripravljen na tekmo. Foto AFPGana pa ima tudi 550 kilometrov obale. »Deskanje ima velik potencial,« je prepričan tamkajšnji strokovnjak za turizem Gilbert Abeiku Aggrey. »Naša obala je še neizkoriščena in zato privlačna za tiste, ki si želijo neokrnjene narave.« Z deskanjem bi v državo privabili turiste srednjega razreda, ki bi zapolnili luknjo med avanturističnimi popotniki, prostovoljci in poslovneži. »Razlika med spodnjim in zgornjim razredom je velika in pomeni velik trg,« pojasnjuje Aggrey in dodaja, da turistične agencije postavljajo previsoke cene za luksuzna potovanja v Gano. Svoje prispevajo drage letalske vozovnice in predrage namestitve. Za prenočitev v povprečnem hotelu s tremi zvezdicami v Akri je treba odšteti okoli sto dolarjev (88 evrov), poleti po zahodni Afriki pa znajo biti prav neverjetno dragi.

Mladi deskarji pozirajo s svojimi deskami na plaži Kokrobite. Foto AFP

Vladni načrti

Vodja ganske turistične organizacije Kwesi Agyemang pravi, da že imajo načrte, kako privabiti druge ciljne skupine in urediti predpise. Vlada je že leta 2012 v poročilu o razvoju turizma zapisala, da so deviške plaže na zahodu dr- žave nedotaknjene tudi zato, ker je do njih zelo težko priti, imajo pa velikanski potencial za razvoj. Nova ganska vlada, ki je na oblasti od januarja letos, velik poudarek daje razvoju turizma. V okolici Akre nameravajo za začetek na površini sto hektarov postaviti hotele, trgovine, pisarne, zabaviščne parke in igralnico. S tem bi začeli reševati težavi brezposelnosti in zunanjega dolga. Gana, ki je nekoč slovela po hitrem razvoju, ima trenutno le 3,6-odstotno gospodarsko rast, kar je precej manj kot leta 2011, ko je bila ta že 14-odstotna. Brett Davies se strinja, da se turizem ne more razvijati brez vladne pomoči, a tudi sam namerava v Gano še naprej vabiti tuje deskarje. »Pred nami so razburljivi časi. Gana bo kmalu postala prava meka za deskarje,« je prepričan.

Lepe plaže in dobri valovi bi lahko pritegnili tuje turiste. Foto AFP

Avtor: S. I.
Foto: AFP

Slovenca, ki sta ustanovila windsurf šolo in raziskujeta svet

Tokrat smo vandrali z vetrom in naleteli na Slovenca, ki sta ustanovila windsurf šolo, ki je doma v Sloveniji, a kar tretjino leta preživi na poti po različnih vetrovnih destinacijah po vsem svetu, od tistih malo bližje, do najbolj eksotičnih.

O projektu in načinu življenja windsurferjev, tistih, ki z njima delajo in tistih, ki se udeležijo profesionalnih tečajev, smo se pogovarjali z ustanoviteljema Quiksilver windsurf šole, Nino Tanhofer in Žigom Hrčkom.

Novinarka in psiholog, ki na deski raziskujeta svet

Žiga je sicer doštudiral psihologijo, a si nikoli ni predstavljal dela v pisarni ali šoli. Več let je pomagal ustvarjati razne revije in knjige, saj je bil pri tem delu lahko fleksibilen in si je urnik prilagajal sam. Zadnje čase pa se posveča bolj ali manj samo še vsemu, kar je povezano s surfanjem.

Nina je po izobrazbi novinarka. Še preden je začela windsurfati je delala na radiu, potem se je preselila v svet tiskanih medijev, sedaj pa se ob Quiksilver windsurf šoli nenehno loteva novih projektov. Nekaterih, povezanih s svetom windsurfanja, kot je na primer organizacija Surf festivala, ali pa najde čas za “redno službo”, ki je trenutno v svetu družbenih omrežij in oglaševanja. “Vsekakor pa uživam v nenehni optimizaciji in kombinaciji vseh svetov,” pravi.

Nina in Žiga šolo ustvarjata že enajsto leto, vsako leto priredita po 18 kampov, skupno jih imajo za seboj že 120. Šolo danes sestavlja 15 članov ekipe, ki je na več kot 20 različnih destinacijah po svetu na desko spravila že več kot 3 tisoč tečajnikov vseh starosti. Kako so videti njihovi delovni dnevi?

Kam sega začetek Quiksilver windsurf šole?

Zgodba Quiksilver windsurf šole, kot jo poznamo danes, se je začela pred enajstimi leti v Egiptu, kamor sva se z manjšo skupino navdušenih windsurferjev odpravila po treh letih učenja windsurfanja na hrvaškem Braču. Skozi leta se je obseg windsurf kampov večal in rastla je tudi ekipa inštruktorjev in snemalcev, ki danes šteje že 15 članov in brez katere si ne predstavljava več naše zgodbe. Vsak od njih je nepogrešljiv in dragocen delček tega, kar počnemo.

Koliko dni na leto preživite na deski in kaj počnete tisti del leta, ko niste na vetru?

V zadnjih letih na kampih preživimo skoraj tretjino leta in windsurfamo okoli 120 dni z dobrim vetrom, ko lahko glisiramo. Če k temu dodamo še dneve, ko je veter nekoliko slabši in ga izkoristimo za učenje enostavneših manevrov, smo na deski malo manj kot polovico leta. Kadar ni vetra, je prva alternativa standuppaddling, druga pa organizacija izletov in raziskovanje destinacij ter njihove kulture tudi malo drugače. Med redkimi zimskimi dnevi večina ekipe smuča, deska ali teče na smučeh. Ker se naša sezona z novimi in novimi windsurf kampi na eksotičnih destinacijah vse bolj pomika tudi v zimski čas, pa je teh dni vedno manj.

Na katerih destinacijah izvajate kampe in kje bi si jih v prihodnosti še želeli ustvariti?

V celotni zgodovini smo obiskali mnoge vetrovne destinacije kot so Essaouira v Maroku, Dahab v Egiptu, Tenerife na Kanarskih otokih, Premantura, Bol na Braču ter Viganj na Hrvaškem, Gardsko jezero v Italiji, Sotavento na Fuerteventuri ter Alacati v Turčiji. Danes so naše glavne destinacije El Tur v Egiptu, Vassiliki in Karpatos v Grčiji, Porto Pollo na Sardiniji ter Sidi Kaouki v Maroku, katerim smo dodali tudi dve bolj eksotični destinaciji in sicer Mui Ne v Vietnamu in pa kombinacijo Jericoacoara/Icaraizinho v Braziliji. S tem smo si izpolnili dolgoletno željo, da se windsurf sezona nikoli ne konča in kampi tečejo kontinuirano. V prihodnje bi si morda ponovno želeli obiskati Turčijo, morda še kakšen Grški otok, dodati kakšno destinacijo v Karibih ali pa kak nov kraj za katerega ta trenutek sploh še ne vemo.

Katere so ključne stvari, ki so se spremenile od začetkov do danes?

Trudimo se, da šolo nenehno dopolnjujemo z novimi znanji in tehnikami, glavna ideja učenja pa je bila prisotna že od vsega začetka: delo v manjših homogenih skupinah, učenje teorije na simulatorju ter praktični trening z inštruktorjem, snemanje in obvezna videoanaliza. Danes nam boljši tehnični pripomočki omogočajo enostavnejše snemanje ter boljše videoposnetke. Boljša in lažja lastna windsuf oprema nam omogočata enostavnejše učenje in nenazadnje tudi potovanje. Zaradi vse večjega števila windsurf kampov, ki jih organiziramo letno, smo v bistvu ves čas v pogonu in vedno pripravljeni na nove lekcije.

Kako je videti teden v surferskem kampu?

Da delo poteka čim bolj tekoče, dan pa je čim bolje izkoriščen, običajno delamo po nekem urniku, ki pa je windsurfersko – počitniško ležeren (smeh). Dan se praviloma začenja z jutranjim razgibavanjem ob nežnih tonih glasbe, ki ga vodi katera od naših inštruktoric. Sledijo tečaji, ki jih začnemo z razlago na kopnem ob simularjih, kjer podrobno razložimo vsak element. Sledi praksa na vodi, kjer skupino običajno šestih tečajnikov spremlja inštruktor na vodi, snemalec pa snema z obale. Po končanih tečajih in po počitku je zaželjeno, da se tečajniki ponovno podajo na vodo in vadijo naučeno. Medtem inštruktorji uredijo vse posnetke in jih pripravijo za videoanalizo, ki je običajno zvečer ali zjutraj na tistih destinacijah, kjer začenja veter kasneje. Tečaj je običajno zasnovan na 4 dneh, ki ga večinoma podaljšamo za dodatni dan, če le veter to dopušča. V ostalih dnevih tečajniki prosto srfajo, saj imajo opremo najeto za ves teden, občasno organiziramo kak sup izlet, vmes pa uvrstimo tudi predavanje o opremi. Kljub relativno strogem urniku, smo člani ekipe seveda na voljo tudi izven “uradnih ur” za vsa dodatna vprašanja in nasvete.

Pravita, da jadranje na deski ni le šport, ampak način življenja. Kako drugačno je življenje, če je tvoja pisarna plaža? Je sanjska služba sploh še služba?

Res je. Tega športa ne moremo primerjati z nobenim konvecionalnim ali urbanim športom. Vsaj pri nas ne, saj smo preveč odvisni od vremena. Povezanost z naravo je tu maksimalna in kljub tehnološkem napredku ohranja ta šport nekako prvinski. V času kampov že naša služba poskrbi za dnevno rekreacijo, za interakcijo z ljudmi in za zabavo ter dobro voljo, ki je običajno vedno prisotna tako med tečaji kot med videoanalizami. Edino kar moramo paziti je možnost poškodb – te se ne zgodijo med tečaji ampak v prostem srfanju, ko se tudi inštruktorji sami učimo novih elementov –

ter izpostavljenost soncu, ki je prisotna praktično ves čas. Je to služba? Seveda je. Je odgovorna, držati se moramo urnika, reda, discipline. Vendar pa … Na vsepogostejše komentarje tečajnikov, kako nam je luštno in da imamo sanjsko službo, smo se sčasoma navadili pritrjevati, da je res tako. Če uživaš v tem, kar počneš, lahko resnično verjameš, da si nenehno na dopustu.

Top 3 sanjske surferske destinacije iz prve roke?

Najtežje vprašanje! Pa recimo: Jericoacoara, El Tur in Sidi Kaouki.

Foto: Arhiv Quiksilver windsurf šole

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.