Sabrina Savnik je zaprisežena kajterka, avanturistka in popotnica, ki najraje odkriva svet po vodi. In prav o tem elementu je v tokratnem Vandraj intervjuju najpogosteje tekla beseda.

“Ko se s kajtom enkrat začneš igrati z gravitacijo, postaneš odvisen,” pravi Sabrina Savnik, moja tokratna sogovornica. Na vodi preživi kakšnih 9 mesecev v letu, kajtanje pa po novem kombinira še z jadranjem in drugimi vodnimi športi, ki jih verjetno ne gre našteti le na prste ene roke. Prav zato je njen naslednji korak premičen dom na vodi. Pripravlja se namreč na selitev na katamaran! Kdo je torej Sabrina in kako se je zaljubila v morje?

Kam sega prvo srečanje z desko in valovi in od kod navdušenje za ta šport?

Že od malega veliko časa preživljam na morju, všeč mi je večina vodnih športov, domača sem tudi v navtiki. Kajtanje je dokaj mlad šport, v Sloveniji se je začel razširjati šele, ko sem bila na faksu, najcenejši pa so bili tečaji pozimi.

S kajtanjem sem se tako spoznala najprej na snegu, v črnogorskem Durmitorju. Snowkite je zimska različica kajtanja, le da imaš na nogah smučke ali snowboard. Znanje sem po zimskem tečaju nadgradila poleti na vodi, spoznala druge zagrizene kajtarje in začela sem redno loviti veter. Pri kajtanju se lahko zelo hitro napreduje, predvsem, če res padeš v šport. Ko se enkrat začneš igrati z gravitacijo, bi rekla, da postaneš kar odvisen.

Kaj, poleg vetra in morja, je pri kajtarskem načinu življenja najbolj vznemirljivo?

Najbolj vznemirljivo je samo kajtanje – letenje po zraku, jezdenje valov, drsenje nad gladino. Kajtarski način življenja pa je predvsem preprost in sproščen, nihče ne komplicira, po dobri dozi vetra smo vsi nasmejani in navdušeni, pa tudi če ne čutimo več prstov na rokah in nogah, zdaj novembra pri nas, recimo.

Je kajtanje pretežno moški šport, oziroma svet? Kako se znajdete v njem?

Kajta lahko vsak, od 9 do 70 letnika, ne glede na spol in fizično pripravljenost. Bolj bistvena je sama kontrola kajta. Kot pri večini športov, je tudi kajtarski svet bolj moški, vseeno pa nas danes kajta že ogromno žensk. Odkrito se lažje znajdem v moški družbi, vedno sem bila ‘en od decov’, noben me kaj drugače ne tretira. Če me pa še ne poznajo, se hitro kdo najde, ki se ponudi pridržat desko na plaži, pomagat pri opremi ali na vodi. Se tudi zgodi, da na koncu jaz pomagam istemu iz vode ali z izgubljeno desko. Predvsem vedno pride do izraza skupinski duh kajt skupnosti, tudi če te prvič vidijo. Vedno ti nekdo pomaga, ko se ti na vodi kaj zaplete.

Kolikšen del leta preživite na vodi in kje ste kajtali letos?

Na vodi sem preživljala poletno in zimsko sezono ter kakšen termin v prehodnem vremenu, skupaj približno 9 mesecev. V zadnjem letu se usmerjam tudi v navtiko, tako da kajtanje kombiniram z jadranjem. Letošnjo zimo sem kajtala na Karibih, organizirala sem skupno dva meseca potovanj s katamaranom po Grenadinih in okolici.

Kaj počnete tisti del leta, ko niste na vodi?

Nekaj mesecev na leto preživim doma v Ljubljani, s svojimi bližnjimi. Po izobrazbi sem arhitektka, pred leti sem v teh mesecih opravljala študijske obveznosti, sedaj pa delam na krajših arhitekturnih projektih. Rada se učim novih stvari in si razširjam obzorja, vedno ta čas izkoristim poleg kondicijskih treningov tudi za nove športne aktivnosti in za študij kakšne nove teme, izpopolnjevanja.

Kakšen tip popotnika ste? Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način si načrtujete pot? Sproti ali je že vnaprej začrtana?

Včasih, ko mi je študij dovoljeval manj prostega časa, sem izbirala bližje destinacije in večinoma šla z avtom. Ta dovoljuje precej svobode, vedar mora bit z omejenim časom pot bolj začrtana. Kasneje, ko sem se začela preživljati s kajtanjem, sem začela tudi potovati drugače. Destinacijo sem si izbrala glede na stadij v življenju, kako želim takrat živeti – s predpogojem seveda, da je destinacija vetrovna in dovolj turistična, da je povpraševanje po kajt inštruktorjih.

V severovzhodno Brazlijo recimo grem, ko se želim posvetiti izključno kajtanju, za točno določeno vas na Filipinih sem se odločila zaradi neobljudenosti (v ‘lajf’ sem pa lahko odkajtala na sosednji, turistični otok) in imela veliko časa zase in študij preko spleta.

Ravno nasprotno pa sem živela v Cabaretu, kjer je poudarek na socializaciji. Cabarete je melting pot digitalnih nomadov, ki obožujejo vodne športe, z latino pridihom. Preselila sem se za dlje časa, življenje je bilo bolj umirjeno, tam sem si ustvarila dom, krog prijateljev, tedenske obveznosti. Kupila sem le enosmerno letalsko karto, ostalo pa se je razrešilo sproti.

Katera od obiskanih držav vas je najbolj navdušila in s čim?

V Španiji sem v seštevku preživela največ časa. Začarala me je z odprtimi in nasmejanimi ljudmi, kulturo in stilom življenja, ki nam je blizu, a je vseeno precej drugačna – tam celo leto živijo poletno življenje. To je tudi edina obiskana država, kamor bi se lahko preselila za več let. Predvsem me je navdušila Barcelona, kjer je poleg tipične španske poletne atmosfere tudi poslovno in karierno vse mogoče.

Delate tudi kot inštruktorica kajtanja. Je to karierna pot, v kateri se vidite vse življenje?

Kajtanje je super šport, ki ti daje neverjetne občutke in res ga rada promoviram. Učenci so vedno navdušeni in veliko jih nadaljuje svojo kajtarsko pot. Lepo je gledati veselje, ko prvič speljejo ali skočijo v zrak. Zato učenja kajtanja ne bom nikoli čisto opustila. Preživljam se sicer z različnim delom v turizmu in arhitekturi, trenutno pa se specializiram za potovanja s katamaranom.

Pred leti vas je na Portugalskem doletela nesreča in poškodba gležnja vas je vrgla na suho. Kako pogoste so poškodbe v tem svetu in kako se spopadate s tem?

Za nivo adrenalinskega športa, ki ga kajtanje predstavlja in vse vragolije, ki jih lahko počneš v zraku, se mi poškodbe ne zdijo tako pogoste ali hude. Kajtanje je dokaj preprost šport, ki ga hitro osvojiš. Vseeno pa je nujno potrebno vedeti nekaj osnovnih informacij, ki ti omogočajo, da ta šport opravljaš varno.

Na profesionalni ravni je kajtanje danes tretirano kot katerikoli drug tekmovalni šport, vključno s suhimi kondicijskimi treningi, preventivno rehabilitacijo, pravilno časovno razporeditvijo treningov in rekuparacije. Pri rekreativnem kajtanju pa še vedno manjka recimo temu pristop k treningu – večina se na primer ne ogreje pred začetkom ali raztegne zatem. Pogosto nisi v formi, ker ni bilo časa ali vetra za kajtanje, ti pa bi še vedno delal trike, ki si jih izvajal zadnji dan mesečnega dopusta na vodi preteklo poletje.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Sem mnenja, da dežele ne moreš zares spoznati, če ne spoznaš lokalcev. En dober primer je Iran, kamor sem šla z avtom še z dvema prijateljicama. Spale smo izključno pri Couchsurferjih, kar nam je omogočilo vpogled v življenje Irancev in predvsem Irank brez skrivanja za hidžabi.

Del mojega športa, na katerega sem najbolj ponosna, je kajt skupnost. Ne glede na to kje si, od kod prihajaš, začetnik, tekmovalec ali veteran, vedno si sprejet med lokalne kajtarje. Samo pojaviš se z opremo na kajt plaži kjerkoli na svetu, malo povprašaš po karakteristikah obale in vetra in že te povabijo na pivo po vetrovnem popoldnevu. Vedno se najde nekdo, ki ti pristane kajt na plažo, pripelje desko, ki si jo izgubil na vodi, konkurenca si na tekmovanjih pomaga pri pripravah in izmenjuje nasvete. Lahko bi rekli, da mi je najbolj prirasla k srcu kajt skupnost.

Imate iz potovanj kakšno zanimivo prigodo?

Vedno me presenečajo Slovenci na odročnih destinacijah. Kot na primer slovenska družina v manjši vasi pri Bangaloru v Indiji. Ali na neznani plaži na skrajni severovzhodni točki Filipinov, kjer mi sotekmovalec na Filipinskem kajt prvenstvu odgovori z “I’m from Slovenia”. Po daljšem obdobju zunaj hitro pozabim, da kdorkoli govori Slovensko. Kdaj še na bližnjem italijanskem letališču prenaglas omenim “kok hudo baretko ma gospa”, ki se pred mano vkrcava za Pariz (k sreči je komentar z nasmehom sprejela kot komplimnet). Res smo popotniški narod. 

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Všeč mi je filozofija, da živiš v trenutku, ki je predvsem danes ob prisotnosti vse digitalije še kako pomembna in potrebna. Popoln oddih brez skrbi, da ujameš trenutek s fotoaparatom in imaš signal na kraju sveta. Rada se ukvarjam s fotografijo in kot kajterka potrebujem slike in prisotnost na socialnih medijih, vseeno pa si pogosto privoščim popoln odklop in izkušnjo raje doživim namesto zabeležim.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Toliko jedi mi je všeč, da se težko odločim le za nekaj izbranih. Imam pa nekaj ljubših preprostih kulinaričnih doživetij. Sašimi sveže ribe, še slajši, če jo uloviš sam, ravno prav staljen mango float z res sladkim mangom, svež kokos sredi zapuščene plaže, mimo katere si prikajtal, ki si ga odpreš z metanjem v deblo palme (sedaj s seboj nosim bolj prefinjeno orodje) ali pa dišeča mamina goveja juha po dolgi odsotnosti od doma.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Vlom v avto, poln prtljage za leto življenja v tujini. Zgodil se je v prvem tednu, ko sem se preselila v Španijo. K sreči sem takrat ravno kajtala na vodi, tako da je bila kajt oprema na varnem (smeh).

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Odvisno kdo in koliko je prepotoval. Tistega, ki zanima, si danes res lahko naredi realno sliko z vsemi informacijami in zgodbami popotnikov, ki so na spletu. Udobno potovanje proti nizkocenovnem, delo v tujini proti kratkem turističnem potovanju, govoriš njihov jezik ali ne, greš v mesta ali po naravi, si prvič ali greš vsako leto – ogromo tipov potovanj obstaja, nekatera so si popolnoma različna. Mogoče se gibljem v takih krogih, a zdi se mi, da imajo ljudlje kar realno sliko o potovanjih in popotnikih.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Opazovanja okolice, zavedanja, kaj vse me lahko doleti in kako se temu izogniti (ali izpostaviti). Da se kdaj splača naročiti predrag taksi, tudi če si na najnižjem budgetu. Kot popotnik pa sem se naučila predvsem odprtosti, preprostosti, radodarnosti, pa tudi kuhanja in tujih jezikov.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

S seboj vzemite pol manj prtljage, kot jo spakirate.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Na prvem mestu predvsem varnost. V redkokateri državi se počutim tako varno, kot pri nas, da ne potrebujem imet vedno v mislih, kdo mi bo segel v torbico in v katerih predelih se ponoči ne smem gibati.

Pravite, da se to zimo pripravljate na večji projekt. Te priprave pa vas bodo od potovanj ločile za pol leta. Nam zaupate, za kaj gre?

Ob vseh prepotovanih miljah in vlačenju prevelike športne opreme po letališčih, polnih pločnikih in predolgih peščenih plažah, sem ugotavljala, kakšen način odkrivanja sveta in kajtanja bi bil zame najbolj optimalen. Prišla sem do sklepa, do potrebujem premičen dom na vodi. Pripravljam se na selitev na katamaran, s katerim bova s partnerjem organizirala kajtarska, jadralska, SUP in potapljaška potovanja po svetu. Začenjamo z Mediteranom in Karibi, potem pa počasen krog okoli sveta.

HITRIH 7

Najljubša država: Španija

Najljubše mesto: Ljubljana

Najljubša plaža: kajtarska

Najljubši del sveta za lovljenje vetra: Brazilija

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: po vodi

Najljubši jezik: lokalni

Sabrina Savnik svoje dogodivščine deli tudi na Instagramu in spletni strani (klik).

Foto: Sabrina Savnik/osebni arhiv

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares