Dejan Žagar: Svoje prve kilometre z motorjem sem naredil na Tajskem, čeprav izpita nimam še danes #potopis

Dejana smo vam že predstavili v intervjuju. Poročni fotograf namreč potuje po celem svetu, tokrat pa objavljamo njegov potopis vključno z vsemi prigodami, ki so se mu dogodile na potovanju po Vietnamu. Z motorjem!

Dlje časa se mi je glavi pletla ideja o obisku Vietnama. Ko sem začel malo bolj raziskovati, sem ugotovil, da je popularna pot s severa na jug ali obratno. Meni se so ob tem predvsem porajale neprijetne dolge vožnje z avtobusom, po možnosti s klimo kot v zamrzovalniku. Predvsem pa vožnja z avtobusom nima posebnega čara, ker se ne ustaviš na točkah, ki bi bile zanimive zate. Zato sem po spletu iskal alternative in hitro odkril, da obstaja možnost za nakup rabljenega motorja. Sicer izpita za motor še danes nimam, sem pa svoje prve kilometre naredil na Tajskem, kasneje pa še v Turčiji in na Filipinih, kjer je tudi zraslo navdušenje nad tem načinom potovanja, ki omogoča neizmerno svobodo.


Ugoden nakup motorja

Ob prihodu v Hanoi sem hitro začel z aktivnim iskanjem mojega motorja. Obstaja veliko facebook skupin, kjer izkušeni backpackerji prodajajo svoje motorje ob zaključku svojega potovanja. Jaz sem sicer svojega »ujel« pred hostlom, ko sem slišal pogovor o tem, kako nekdo ni moral prehvaliti svoje dogodivščine in motorja. To mi je dajalo občutek, da bi to lahko bil lahko to bil motor, ki mi ne bi delal problemov na poti. Za prenos lastništva je bila potrebna samo predaja prometne in to je bilo to. Na koncu sem si kupil svoj prvi motor od Kandčana za 250 dolarjev. To je bila kitajska kopija legendarnega motorja Honde Win z 110 ccm, ki je zaželena predvsem med backpackarji in je v mestu skoraj zagotovo no mogoče najti.

Policija, podkupnina in slovenska ambasada

A naj vas opozorim. Hanoi prav gotovo ni najboljša lokacija za začetnike na motorju. Sam se nisem imel za začetnika, a sem imel kljub vsemu probleme z vžigom. Prav tako sem bil navajen skuterjev in polavtomatikov. Prestavljanje prestav, ko sem se vozil vzporedno z 10 drugimi motoristi na treh pasovih pa je na začetku predstavljalo kar velik izziv. Kasneje so me ob moji maksimalni hitrosti 75 km/h na avtocesti prehitevali tovornjaki, ko pa sem zavil z avtoceste pa so me po tem, ko sem že rahlo trpel za dehidracijo in sem imel na sebi že prave sloje prahu, ustavili policisti. Ker nisem imel dokumentov, je prvi policaj kazal na lisice in mi nekaj razlagal v neznanem jeziku, drugi pa je že nalagal motor na njihov pol tovornjak.

Brez polovičenja

Vse je že kazalo, da se tu moja zgodba končuje. V vsej zmedi sem z žepa potegnil telefon in se pretvarjal, da kličem slovensko ambasado, za katero sem kasneje ugotovil, da je v Vietnamu ni. Začel mi je kazati na denar v svoji denarnici. Ko sem mu ponujal polovico vsebine denarnice, ni bil najbolj zadovoljen. Okej, tu očitno ni polovičke, sem si mislil. In čez nekaj minut sem pot nadaljeval svobodno s 40 evri manj v denarnici in z listom papirja, ki je kot ta, ki ga dobiš v Sloveniji, ko dobiš kazen. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem ugotovil, da nisem plačal kazni, ampak podkupnino. Pri nadaljnji vožnji sem se spraševal, če se mi je bilo sploh treba spuščati v to avanturo in zakaj se na takšne pustolovščine vedno podam sam.

Čudovita pokrajina, neodkriti kotički

Cilj je bila pot z motorjem s severa proti jugu, ampak glede na to, da sem imel pred sabo še dobre tri tedne,  je bilo še prezgodaj, da bi po Ha Long Bayu krenil naprej proti Ninh Binhu. Zato sem odšel v smeri Mu Cang Chai, ki sem ga našel na zemljevidu v hostlu, saj je pod njim pisalo neodkriti dragulj. In res je bil neodkirit. V treh dneh, ko sem odkrival lepote pokrajine, nisem srečal nobenega tujca, prav tako ni bilo nobenega, ki bi znal angleško več kot hello in pa chicken. Primoran sem se  bil sporazumevati z rokami in včasih tudi skočiti v kuhinjo, da sem pokazal, kaj bi jedel.

Servis?

Kmalu sem bil najhitrejši po zavitih cestah severa Vietnama. Ker pa takšen “kopija” motor ni najbolj kvaliteten, je bilo potrebno na vsakih 300 km menjati olje. To je pomenilo v povprečju na vsaka dva dni. Premagovanje kilometrov v Vietnamu je pa daleč od teh v Sloveniji. Včasih sem prevozil dnevne relacije 250 km. Torej, tudi 9 ur sedenja na zelo neudobnem sedežu. Neasfaltirane ceste so seveda terjale svoje davke. Zaradi vibracij sem zgubil prtljažnik, tu pa tam mi je počila pnevmatika, konstantno preskakovanje verige pa je tudi zahtevalo menjavo zobnikov. Ampak delavnice za motor so praktično v vsaki manjši vasi in popravila so bila super poceni. Na primer krajšanje verige – 5 centov.

Po 10ih dneh oziroma 1500 prevoženih kilometrih sem bil v Ninh Binh. Pripravljen na odhod proti Ho Chi Minh City, od koder sem imel let nazaj v Slovenijo. V istem času se je Vietnamu približeval orkan Damrey in ker je vožnja po dežju vse prej kot užitek, sem se odločil, da obrnem smer. Grem proti severu in obiščem še Sappo in Ha Giang, katerega so priporočali predvsem drugi backpackarji na motorju, ki sem jih srečal na poti.

Pot kot življenje

Moja pot, ki sem jo z motorjem zarisoval po zemljevidu, resnično ni več imela nobenega smisla. Je pa bila samo moja. Takšna, kot je moje življenje, kjer mi ni cilj priti od točke A do B, ampak so pomembna vsa doživetja na tej poti. Z vsakim kilometrom na motorju sem vedno bolj užival. Tisti prvi dan, ko sem preživel skoraj vse tegobe, je bil že zdavnaj pozabljen. Na poti sem spoznaval prečudovite ljudi, prav tako so se vrstili pred mano neverjetni prizori. Nisem mogel verjeti, da imam to srečo, da lahko uživam v tej neizmerni svobodi. Po Sappi sem zavil še v pokrajino Ha Giang, ki je bila za motor in moj fotoaparat čisti vrhunec potovanja. Za skoraj vsakim ovinkom je bil nov pogled, boljši od prejšnjega, kar je pomenilo nešteto postankov za fotografiranje.

Na števcu se je povečalo število kilometrov za malo več ko 3000, ko sem po dobrih treh tednih brez kakšne praskice prišel nazaj v Hanoi. Še pred tem sem motor dobro poslikal in objavil na različne facebook skupine, da ga prodajam. Odziv je bil ogromen, na koncu pa sem ga prodal za 320 dolarjev nemškemu backpackerju, ki me je slišal govoriti o moji nepozabni dogodivščini pred istim hostlom, kjer sem ga tudi kupil. Kasneje sem letel v Nha Trang in od tam z avtobusom v Ho Chi Minh City od koder sem tudi imel let domov. Preostalo mi je še malo manj kot teden dni v Vietnamu, ki sem ga preživel brez motorja. Ampak z motorjem sem žal prodal tudi svobodo in občutek potovanja definitivno ni bil več isti.

Foto: Dejan Žagar

Preberite še:

Dejan Žagar: Poročni fotograf, ki fotografira poroke po vsem svetu #INTERVJU

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.