Tina in Uroš, ki potujeta z osemmesečnima dvojčkoma: “Naučila sva se bistvene stvari – ne komplicirat!”

Tina Todori in Uroš Podlogar sta novopečena starša osemmesečnih dvojčkov. A ne mislite, da sta ju dvojčka kaj odvrnila od popotniških dogodivščin. Z novima družinskima članoma trenutno najraje potujeta kar z avtomobilom, ki ima na strehi šotor.

Njihove dogodivščine na Instagramu najdete na profilu @We_Travel_Explore_Live, kako se je njun slog potovanj spremenil ob širjenju družine, kam najraje pobegnejo in kakšne izzive sta s seboj prinesla dvojčka, preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Na prvi pogled smo čisto običajno novopečena družina, ki se že osem mesecev zabava z dvema škratoma. V resnici pa se za tem opisom skriva še nekaj ne tako običajnega. Nimava rednih osemurnih delovnikov, kar nama omogoča izjemno fleksibilen življenjski stil. Najraje spiva v strešnem šotoru, ki skoraj celo leto krasi najin avto, vstajava (oziroma SVA) za lovljenje sončnih vzhodov, ne marava gob in obožujeva načrtovanja novih potovanj!

Res uživava, ko potujeva, spoznavava nove kraje, kulture in ljudi, ampak se zmeraj tudi rada vrneva nazaj domov, v svojo dnevno sobo, najljubši lokal ob Ljubljanici in k najinim družinam ter prijateljem. Odkar sta z nama še dvojčka ni kaj dosti drugače. Rodila sta se v družino z nekoliko odbitimi starši in taka prihodnost ju tudi čaka (smeh). Na potovanjih sovražimo gneče, zato se trudimo najti kraje, ki še niso tako “Instagram” popularni in kjer je možno najti del obale, hriba ali mesta le zase. In še najin “potovalni” moto: Hakuna Matata! Brez skrbi. Vse se vedno reši.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite na potovanjih?

Trenutno ste nas ujeli doma, se še ravno prebijam skozi goro perila, ki je nastala na našem zadnjem dopustu. Preden sta bila z nama dvojčka, sva skoraj vsak mesec kam pobegnila. Velikokrat le na hitro čez mejo do kakšne sosednje države, pogosto pa so bila to malo bolj “eksotična” potovanja, ki sva jih pa nemalokrat združila tudi s kakšnim delovnim projektom. Točno kolikšen del leta preživimo na potovanjih je težko reči. Veliko sva bila naokoli, cilj pa je seveda, da bomo sedaj čimveč potovali ter da pokaževa kar se da veliko sveta najinima mulčkoma. Ne vem, če upava na glas povedati … pa naj bo. Želja je, da bi nekoč bili polovico leta po svetu, drugo polovico (tisto lepšo, bolj toplo) pa preživeli tukaj pri nas.

Norveška, Mosjøen

Kako izbirata naslednjo destinacijo, sploh, odkar sta z vama dvojčka? 

Hmm, pravzaprav ni nekega “ključa” po katerem izbirava destinacije. Ob zaključku vsakega potovanja sva vedno malo depresivkota, zato se vedno začneva pogovarjati, kam bi šla na naslednje potovanje in takrat malo vrževa ideje na plano. To-go destinacij je veliko, potem pa končno izbiro malo prilagodiva temu, koliko časa imava za potovanje, kateri letni čas je in sedaj, ko sta z nama še dvojčka, tudi to, ali je destinacija že primerna za njiju.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu? 

Tukaj brez sekunde razmisleka Uroš odgovori “Norveška”. Jaz bi se pa malo težje opredelila, katero potovanje mi je bilo najbolj pri srcu. Vsako potovanje je nekaj drugačnega, pusti popolnoma svojevrsten pečat in si prisluži čisto svoje mesto v srcu. Moram priznati, da če bi me pred leti vprašali, bi zagotovo ustrelila potovanja, ki vključujejo japanke in tople temperature. Sedaj pa so mi tudi “hladnejše” destinacije postale izjemne in načrtujeva, da bo eno od naslednjih kajtarskih potovanj tudi v hladne kraje!

Mykonos in dvojčka na poti

Kako se je vajin način potovanj spremenil, odkar sta z vama še dvojčka?

Tu bi zares lagala, če bi rekla, da se ni spremenil. Za kratek čas sva mogla daljša potovanja dati na pavzo, da sta škrata vsaj malo zrastla. Sedaj smo prebili led in spoznali, da so potovanja z njima prav super! Seveda je dinamika potovanj drugačna, precej bolj umirjena, manj je izletov na bolj zahtevne vrhove, manj je prevoženih kilometrov in kdaj seveda ne gre vse čisto po najinih planih (smeh). A sva spoznala, da se tudi z dvojčki da “avanturistično” potovat. No, vsaj z najinima, ki sta neverjetno potrpežljiva. Naučila sva se ene bistvene stvari – ne komplicirat! In na tak način se da res mirno in brez zapletov potovati.

Dvojčka na poti na morje

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ah, seveda imava! To je en najlepših delov potovanj. Spoznavanje novih ljudi in kultur, v katere si prišel. Najbolj so nama prirasli k srcu na Zanzibarju, tam je bil tak super “vibe”. Mogoče tudi zato, ker sem se jaz nekako domače počutila, saj sem del življenja preživela v Keniji. Ampak so tudi Urošu kar zlezli pod kožo in imava z enim lokalcem še danes stike.

Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Enotnega odgovora ne moreva dati. Meni je seveda najbolj ljuba in domača Afrika, saj me vsakič, ko se vrnem na to celino, preplavijo prijetni občutki domačnosti. Uroš pa je velikokrat potoval v Azijo, natančneje Nepal – v Kathmandu, Annapurno … in so mu ti konci precej domači. Tam so top pogoji za njega – možnost hajkanja na zmernih temperaturah, neverjetna narava, z izjemo določenih turističnih točk je zelo malo turistov in tudi pravi, da so domačini izjemno simpatični ter pripravljeni pomagat. Tako, da je to zagotovo tudi ena naših destinacij, ki jih moramo še skupaj obiskati.

Malta

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije? 

Hahaha, ne. Mislim, da bi bilo bolj smotrno postaviti vprašanje “s koliko fotoaparati in kamerami se odpravita na potovanje?”.

Kaj počneta, ko ste doma?  

Uroš veliko dela, saj mora malo nadoknaditi za čas, ko ga ni bilo. Jaz sem sedaj na porodniški, a ker imava svojo agencijo, moram tudi sem in tja kdaj kaj postoriti. Sicer pa sva pred prihodom dvojčkov res veliko hodila v hribe, supala, z najinim strešnim šotorom sva veliko “kruzala” in raziskovala skrite kotičke Slovenije. Sedaj pa se še zmeraj trudiva kar se da ohranit te navade – tamalčka napokava v nosilki in gremo pohajkovati, tudi šotorili smo že, tako da še zmeraj res aktivno preživljava, oziroma preživljamo naš čas.

Norveška, Lofoten

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z Instagram profilom tudi služita oziroma kompenzirata s kakšnimi turističnimi ponudniki?

Svoje poti si financirava sama. Sem in tja se zgodi, da naju kontaktirajo hoteli, ki so videli najine videe in fotografije ter bi si želeli imeti kakšno podobno video- in fotozgodbo. Ob taki priložnosti se seveda dogovorimo za kompenzacijo. Sicer pa je Instagram pri nama “spominski zid”, kamor lepiva slike in filmčke iz potovanj. Najin primarni posel je najina agencija ter video in foto produkcija.

Kakšen tip popotnikov sta? 

Seveda se kdaj pustiva razvajati, glamping z vročim čebrom je res zakon! Drugače pa sva bolj avanturista. Nikoli nimava “v nulo” splaniranih poti. Čeprav se potem na potovanju kdaj tepeva po glavi in si rečeva, da naslednjič se pa res bolj organizirava. No, tega “naslednjič” še ni bilo. Rada se malo prepustiva toku in predvsem zmeraj skušava dobit kakšen nasvet od lokalcev, kaj se res splača obiskati in videti. Obožujeva pa tudi roadtrip potovanja, bodisi z najinim strešnim šotorom bodisi z avtodomom.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom? 

Spoštuj kulturo, v katero si prišel in bodi prijazen do lokalcev. To naju je vedno pripeljalo do najlepših in najbolj nepričakovanih izkušenj in doživetij.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Zmagovalna jed, ki sva jo takrat tudi prvič jedla, je bila zagotovo na Kitajskem – zgrešila sva postajo podzemne in pristala v enem najbolj zapuščenih predelov mesta, kjer sva ob cesti naletela na stojnico hrane. Bila nama je zanimiva in sva poskusila neke njihove tipične “cmočke”, polnjene z zeljem in mletim mesom. Sliši se nič kaj takega, ampak česa tako okusnega res še nisva jedla!

Druga jed je bil super pripravljen jastog na žaru na Zanzibarju, prav tako v sklopu nekega rahlo zanemarjenega “food marketa”.

Tretja pa ramen. Najboljši ramen, kar sva jih kadarkoli jedla, je bil v Hong Kongu in še danes upava, da spet kdaj naletiva na kakšnega tako dobrega.

Nroveška, Lofoten

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj? 

Kitajska je izjemno zanimiva in lepa država, ampak tam, kjer sva bila midva – Guangzhou in predvsem turistično nerazvita okolica – so ljudje zelo zadržani. V bistvu niti ne samo zadržani, ampak ti pokažejo, da ne sodiš tja. Ko sva se sprehajala po predelu mesta, kjer sva bila najbrž edina turista, se je zgodilo, da nama je nek fant začel slediti. Ne veva točno, kaj je bil njegov namen, ampak dal nama je tako zoprn in neprijeten občutek, da sva se z izjemno hitrostjo pobrala na podzemno in odšla v malo bolj “prijazne” predele mesta. To je v bistvu tudi edina negativna izkušnja, ki sva jo imela na potovanjih. No, če izvzamemo prtljago. Nama VES ČAS izgubljajo prtljago. Mogoče morava razmislit o tem, da zamenjava kovčke (smeh).

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da so potovanja “zakomplicirana” in da je potrebno ogromno organizacije ter načrtovanja. Tudi za dopustovanje na Hrvaškem moraš spakirati kovčke, najti apartma, ga rezervirati in se po možnosti dolge ure voziti do njega. Kajtarsko potovanje v Egipt denimo je najbrž veliko bolj enostavno, bolj dostopno in ne potrebuje nikakršnega večjega planiranja. Poleg tega pa vidiš nekaj novega, drugačnega in prideš domov bogatejši za novo super izkušnjo.

Zanzibar

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

To, da se ne sme hiteti. Da si je vedno treba vzeti čas zase, ne le na potovanjih. Potovanja pa so naju naučila tudi tega, da je treba ohraniti mirno kri v najbolj kritičnih situacijah. Na potovanjih se rado kaj zakomplicira in ne gre vse po planu. Takrat je treba samo zadihati, počasi razmisliti, kako naprej in potem se vse gladko reši. To filozofijo in miselnost se trudiva inkorporirati tudi v vsakdanje življenje in nama zaenkrat tudi kar uspeva.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Ne moreva reči, da je kaj specifičnega, kar na potovanjih pogrešava. Vsaka država ima svoje stvari, ki jo delajo posebno in zaradi česar ne pogrešava nič določenega iz Slovenije. Priznava pa, da se rada vrneva domov. Res je, da potem tudi zelo rada kmalu spet greva, ampak imava rada Slovenijo, njeno majhnost in dostopnost do vseh kotičkov.

Bohinj

HITRIH 6

Najljubša država: Norveška

Najljubše mesto: Pariz

Najljubša plaža: Michamwi Kae, Zanzibar

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: avtodom

Najljubši jezik: španščina

FOTO: osebni arhiv

Tino, Uroša in dvojčka najdete tudi na Instagram profilu @We_Travel_Explore_Live.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Maja Novak: “Delo na zasebni jahti je najlepša in najtežja izkušnja v mojem življenju”
Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.