Amadej Petan in Tara Sergeja Kadunc sta mlad par, digitalna nomada in študenta, ki sta se odpravila na pot okoli sveta. Delata na daljavo, brez oklevanja pa poprimeta za delo tudi na samih destinacijah. Med drugim sta delala na turško-sirski meji in v ribji tovarni na severu Danske. Pravita, da je od vsega najtežje prijateljem in staršem razložiti, kam in zakaj gresta in kje trenutno sploh sta.
Amadej Petan
Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?
Sva Amadej Petan in Tara Sergeja Kadunc, študenta mednarodnih odnosov in velika avanturista. Rada imava neodkrite kraje in unikatne izkušnje, vendar pa to tudi rada kombinirava z udobjem, dobro hrano in umirjenimi trenutki.
Kako sta prišla do ideje za pot okoli sveta? Kaj je bila tista odločilna točka?
V bistvu sva si to želela že precej dolgo, odločitev pa je prišla zelo spontano – oba sva namreč bolj za hec kot za res iskala dela preko spleta. Ko sva oba dobila takšno priložnost, pa sva si rekla, da jo morava izkoristiti!
Kje sta trenutno? Kje sta že bila, kam sta še vse namenjena?
Do sedaj sva bila najprej 3 mesece na Balkanu (Srbija, Makedonija, Albanija, Bosna, Hrvaška), potem sva bila v Turčiji več kot pol leta, kjer sva delala prakso na turško-sirski meji pri nevladni organizaciji in veliko potovala po neodkriti vzhodni Turčiji. Potem sva bila 2 meseca na Tajskem, delala na severu Danske v ribji tovarni 1 mesec, pa poleti na vasi v Grčiji pri sorodnikih. Avgusta sva iz Nemčije začela, potem potovala po severni in vzhodni Turčiji, pa z avtobusom v Irak, kjer sva bila 3 tedne. Trenutno sva na Šrilanki, kamor sva priletela iz Savdske Arabije.
Na Šrilanki sva precej nezadovoljna – sem sva prišla praktično samo zato, da bi si odpočila od šestih tednov štopanja, Couchsurfinga in avantur po Savdski Arabiji. Vendar pa sva doživela ravno nasprotno. Za 14 dni sva namreč rezervirala resort in ga plačala vnaprej, nato pa so pred check-inom zahtevali več kot trojni znesek, ali pa naju ne sprejmejo. Tako sva v vrhuncu sezone zelo izčrpana ostala brez željene namestitve ob plaži in trenutno bivava v centru otoka. Tudi ponudba hrane je precej slaba, veliko je ljudi na ulicah, ki se poskušajo okoristiti s prevarami, pa tudi Tara je imela več neprijetnih izkušenj nadlegovanja s strani moških.
Zato sedaj torej intenzivno iščeva načine, kako čimprej oditi na novo destinacijo, kar pa je zaradi visokih cen med božično-novoletno sezono zelo oteženo. Na seznamu destinacij, ki jih želiva obiskati, so trenutno najvišje Indija, Pakistan, Koreja, Japonska in Tajvan.
Od kje vama finance za tako pot?
Pot financirava predvsem s sprotnim delo preko spleta, imava pa za nujne primere tudi nekaj prihrankov na zalogi. Velik del teh sva pridelala z enomesečnim sezonskim delom v ribji tovarni na Danskem, s katerim bova tudi letos končala najino 10-mesečno pot okoli sveta. Prav tako sva letošnje potovanje začela z UNESCO potovalno štipendijo, ki nama je pokrila vsaj del prvih dveh mesecev popotovanja.
Kako je videti delo s poti? Kaj točno počneta?
Amadej dela kot Junior Project Manager pri slovensko-angleškem IT podjetju, Tara pa ureja in piše vsebino za spletni portal slovenske turistične agencije.
Delati na poti je zelo pestro. Prva in najpomembnejša stvar je, da imava napolnjene prenosnike in dobro internetno povezavo, kar si ponavadi zagotavljava z lokalnimi SIM karticami. Druga zelo pomembna stvar pa je usklajevanje časovnih razlik, saj se npr. med sestankom hitro zarečeš, in organiziraš klic po lokalnem, namesto po slovenskem času. Glede prostorov, kjer delava, nisva izbirčna. Včasih je to kavarna, včasih hotelska soba, knjižnica, letališče… Odvisno je tudi od vsake države posamično – npr. v Turčiji imajo hoteli ponavadi zelo dober internet, tako, da sva delala v sobah. V Savdski Arabiji sva couchsurfala, in sva delala pri gostiteljih doma, v Iraku pa je bil internet povsod počasen in sva najraje delala preko mobilnega omrežja v prijetnih kavarnah. Zelo neplanirano se neprestano znajdeva tudi v krajih, kjer so večkratni izpadi elektrike del vsakdana, kar je prav poseben in nepričakovan izziv.
Kaj je najtežje, ko se odločiš za tako pot, stran od doma?
Najtežje je staršem in prijateljem razložiti, kam in zakaj sploh greš. Pogosto namreč tako hitro menjavava lokacije, da ljudje niti ne vejo a sva doma, v kateri državi ali v katerem mestu. Zato se trudiva čimbolj redno vzdrževati stik z domačimi preko vseh možnih socialnih omrežij. Včasih nama seveda tudi spodleti in dobiva odzive staršev kot so: ”Že v tej državi sta? In to že cel teden?!”.
Katera država vaju je najbolj pozitivno presenetila?
Definitivno Savdska Arabija. To je država, ki je v medijih pogosto zelo negativno predstavljena, a ko si enkrat tam, te konstantno preseneča. Ima bogato zgodovino in kulturo, a je še popolnoma neodkrita. V njej se nahajata najsvetejši mesti Islama, Meka in Medina, ki vsako leto privabita na milijone muslimanskih romarjev. V Medino pa po novem lahko gredo (sicer neuradno) tudi ne-muslimanski turisti. Savdska Arabija ima številne zanimive zgodovinske in kulturne znamenitosti, kot so arheološko najdišče Al-Ula, oaza Al-Hasa, ter zgodovinska mesta Rijal, Najran in Džida. Tudi naravnih lepot je na pretek; gore na jugu, plaže ob rdečem morju, pa vulkanski kraterji, oaze in neskončne puščave v osredju.
V tej ogromni državi sva bila več kot 6 tednov. Najbolj nama je bila definitivno zanimiva južna regija, ob meji z Jemnom (Layla, Najran, Dhahran, Abha, Rijal Alma). Črna gorska pokrajina kot na Marsu, peščena, kamnita in blatna arhitektura, izredno gostoljubni ljudje in zelo dobra hrana. Je pa res, da se je precej težko premikat od kraja do kraja, če nimaš avta, tako da sva midva večinoma kar štopala, saj te ljudje zelo radi poberejo. Pa še zanimive kraje ob poti z veseljem razkažejo .
Savdska gostoljubnost je za nas nepojemljiva, saj ti praktično vsak lokalec, ki ga spoznaš, hoče kupiti kosilo, kavo, te peljati domov etc., in to ne glede na družbeni sloj – spoznala sva tako bogataše, kot normalne delavce ter Azijske priseljence, in sva res dodobra izkusila njihovo kulturo.
TARA
Kje spita in jesta?
Najina prenočišča in hrana se močno razlikujejo od države do države ter tega, kaj je na voljo in kaj je za naju dostopno. Ker imava neprestano na voljo enaka sredstva za dnevno porabo, lahko to v eni državi pomeni dovolj za luksuzno namestitev, v drugi pa spanje na kavčih prijaznih domačinov. V zadnjih nekaj mesecih po Bližnjem Vzhodu sva predvsem uporabljala aplikacijo Couchsurfing, kjer se lahko povežeš z domačini, ki te v zameno za družbo in spoznavanje različnih kultur gostijo pri sebi doma. Sedaj, ko sva se premaknila bolj vzhodno, v Azijo, pa izbirava predvsem hotele, guesthous-e in t.i. homestay-e (plačljiva prenočišča pri lokalcih), saj je v bolj turističnih ter individualističnih družbah težje najti gostitelja na Couchsurfing-u.
Glede hrane imava ponavadi pravilo, da jeva, kjer jejo lokalci, saj sva se naučila, da je tam najbolj sveža ter okusna hrana. Finih in zahodnjaških stvari ne jeva, najraje imava t.i. luknje v zidu, priljubljene med delavci in lokalnimi sladokusci. Oba sva namreč velika gurmana in je hrana vedno tudi ena od glavnih prioritet pri potovanju, zato imava vsakokrat izdelan izčrpen seznam jedi, ki jih morava nujno probati, preden odideva. Tara je glede tega še posebej brezkompromisna.
Imata pot točno načrtovano ali sta si pustila svobodo?
Poskušava nekako kombinirati oboje. Med prvotnim planiranjem sva se odločila, da si grobo pot organizirava za vsake 3 mesece vnaprej, kar pomeni rezervacija letalskih kart in približne premike ter lokacije, bolj podrobno (rezervacija namestitev) pa na kakšna dva tedna, zato da si potovanje lahko prilagajava glede na sprotne želje, preference in občutke, ko vidiva kaj nama kje odgovarja. To je seveda po idealnem scenariju, kar pomeni, da zelo pogosto rezervirava namestitve za isti večer ali pa lete za prihodnji teden.
Kaj si obetata od take poti?
Predvsem boljše razumevanje interesov držav in boljši vpogled v kulture ter družbe držav o katerih veva premalo. Želiva si tudi čim več novih zanimivih poznanstev in, če bova imela srečo, tudi dolgotrajnih prijateljstev. Pa seveda veliko okusne hrane in nepozabnih spominov.
Vaju je na poti kaj presenetilo, česa nista pričakovala?
Že nekaj časa premlevava, na kakšen način bi lahko bolje zabeležila svoje spomine in jih delila s kolegi. Za domače prijatelje to počneva preko Instagrama med potovanjem pa sva ugotovila, da ta ni najbolj priljubljen, zato sva se odločila, da si za hec narediva Tik Tok in objaviva nekaj zabavnih prigod. Na začetku sva dobila približno 500 ogledov na video, nato pa je najih 7. video “eksplodiral” med Savdijci in ima trenutno več kot 2 miljona ogledov. Gre se za zelo preprost posnetek na katerem se hecava glede najinega hotela, ki je bil sredi noči popolnoma prazen (tudi brez receptorja) in zato izgledal malce strašno. Na neki točki je bil tako popularen, da je moralo savdsko Ministrstvo za turizem na Twitterju podati izjavo za javnost, da ta hotel ni namenjen za turiste, saj se je toliko ljudi pritoževalo glede izgleda hotela, ki pravzaprav ni bil niti tako slab (vsaj za najine standarde). Njihovo izjavo za javnost so nato delili tudi največji savdski mediji.
Vse skupaj naju je najprej malce prestrašilo, nato spodbudilo, da še naprej precej redno objavljava videoposnetke. V Savdski Arabiji sva celo postala precej prepoznavna in naju je vsake toliko tudi kdo prepoznal na ulici, prav tako pa sva se s pomočjo Tik Toka srečala z lokalnimi influencerji, food bloggerji in umetniki.
Kaj najbolj pogrešata od doma in kaj najmanj?
Najbolj nedvomno pogrešava najini družini ter prijatelje, saj se pogovori preko telefona ali Zooma ne morejo primerjati z druženji v živo. Pa seveda specialitete najinih babic in kakšno dobro suho salamo.
Kako vpliva pot na vajin odnos? Je kdaj težko?
Že odkar sva se spoznala – potujeva. V najinih dveh letih razmerja sva bila na poti 17 mesecev, tako da se nama zdi, da najino razmerje pravzaprav nekako temelji na potovanju, raziskovanju in ustvarjanju skupnih dogodivščin. Seveda lahko včasih postane naporno, saj neprestano premikanje pomeni, da drug drugemu predstavljava edin stabilen in trajen odnos (če odmislimo telefone), ampak noben od naju ne bi izbral drugačnega načina življenja ali drugega potovalnega partnerja.
Smešno je, da so ljudje, ki jih spoznava na poti, ponavadi navdušeni nad najinim odnosom in načinom življenja, znanci doma pa so skoraj vedno sprva zaskrbljeni, če je z najinim odnosom vse v redu, glede na to, da skoraj ves svoj čas preživiva skupaj. Očitno gre za drugačno mentaliteto ter perspektivo na uspešnost odnosa.
Dejstvo je, da se vsaj vsakih nekaj dni vprašava, kako imava lahko tako srečo, da s precej malo truda in dela živiva sanjsko življenje in doživljava neprimerljive stvari. Če ne bi naslednje leto začenjala magisterija na eni od najprestižnejših univerzitet v Parizu, se najverjetneje ne bi mogla odreči nadaljevanju takšnega življenja, kot ga trenutno uživava.
Kaj bi svetovala tistim, ki samo sanjajo o taki poti?
Dejansko je možno potovati tudi z malo denarja, izkušenj ali znanja. Na spletu lahko dandanes najdemo res že skoraj vse potrebne informacije, prav tako ugodne možnost in celo brezplačne priložnosti za potovanje. Zato je še edino, kar večini manjka, pogum! Seveda lahko za nasvete ali informacije zainteresirani pišejo tudi nama na Instagram, e-mail ali Tik Tok in vse kar pričakujeva v zameno so fotografije iz potovanja!
Amadeju in Tari lahko slediš na Tik Tok-u TUKAJ.
Foto: Amadej Petan, Tara Sergeja Kadunc
PREBERITE ŠE: Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava” #INTERVJU
Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan