Petra Ogrin in Grega Ilnikar sta kreativca, avanturista in hranoljuba, ki se rada za nekaj dni na leto izgubita v tujih krajih in drugih kulturah. Tokrat smo ju ujeli ob povratku iz Indonezije, še polna popotniških namigov in vtisov pa sta z nami delila najljubše kotičke te pisane azijske dežele in vedno slavnega otoka Bali, ki sta ga tokrat obiskala drugič.
Letos sva imela kar srečo, saj sva bla v seštevku na potovanjih 32 dni. Sicer pa greva na pot navadno enkrat na leto – za tri tedne, saj nama služba drugačnega načrta ne omogoča. Destinacijo izbirava povsem naključno. Poskušava obiskati kraje, kjer še nisva bila, predvsem pa izbirava, kje je dobra hrana. Zato je Azija še vedno na vrhu najinega seznama.
Ravno sva iz službe (smeh).
Že drugič sva obiskala Bali, bila sva na Lomboku in Nusi Lembongan, medtem ko sva bila prvič še na Floresu.
Za Bali imaš vedno v glavi rajske plaže, vendar šele, ko prideš tja, vidiš, da ni čisto tako. Smeti so praktično povsod. Ko rečem povsod, mislim tudi na to, da ko prideš iz vode, moraš spraviti iz sebe še vse smeti, ki so se ‘nalovile’ nate. No, tega na Instagramu ni.
Ubud zaradi ‘duše’, ki jo ima, Ridge Walk zaradi idiličnih potk in gugalnic ob džungli in pa Batur zaradi noro lepega sončnega vzhoda. Zanj se splača vstati ob 2h zjutraj.
Med večjimi premiki sva vedno kontaktirala guest house, kamor sva bila namenjena in so nama oni dodelili voznika, ki naju je prišel iskat. Dejansko na Baliju nisva najela skuterja, ker se nama je zdelo vse preveč kaotično. Sva ga pa na Lomboku, kjer je manj prometa in ja, imela sva eno manjšo in eno skoraj-katastrofalno nesrečo, ko sva se spozabila, da vozijo po levi. Ampak vse s srečnim koncem.
Iz Balija je super letalska povezava z Air Asio, tako, da letiš kakšno uro do Floresa in 40 minut do Lomboka. Je res najhitrejša in najudobnejša možnost. Potem pa so tukaj seveda še fast boati, s katerimi se premikaš iz Balija/Lomboka do Gilijev ter Nuse Penide in Lembongana. Dejansko je letalska povezava cenejša kot trajekt ali čoln in seveda hitrejša.
Nusa Lembongan. In koralni grebeni na Rinci (Komodo).
Trudiva se jih imeti čimveč, saj ti najbolje vedo, kje je dobra hrana (smeh). Najbolj nama je k srcu prirasel Tery, lokalni taksist iz Ubuda, s katerim smo se spoznali, ko sva prvič prišla na Bali, najela pa sva ga tudi v drugo. Imel je drugačen pristop od ostalih in med našimi večdnevnimi druženji smo zgradili lep prijateljski odnos, tako da smo redno v stikih.
Ne. Predvsem, ker je Petra obsedena z obdelovanjem fotografij in gre ta njena poklicna deformacija vedno z nama na dopust.
Curry s papadamom, hanojski žar in balijski ražnjiči, pripravljeni in servirani na oglju.
Booking in Google Maps. No, Petra se izgubi tudi z Google Maps v domačem kraju. Skoraj (smeh).
Šrilanka, ker je bila najina prva “azijska”. Ne bi si mogla želeti boljše dobrodošlice v Azijo, kot sva jo dobila tam. Navdušena sva bila nad vsem; nad ljudmi, hrano in državo.
Ne bi rekla, da jo sploh imava. Mogoče, ko so naju opeharili, ko sva kupovala alkohol. Bil je nek lokalni ‘šnopc’, zanj sva dala kakšnih 20 evrov. Realno je bil vreden dva. Ampak tudi to je bilo na koncu vredno. Aja, pa ščurki. Ogromni. Veliko njih.
Da te stranišče na letalu posrka ven ko potegneš vodo, pa da tvojo ženo zamenjajo za xy kamel. To se ne dogaja.
Potrpljenja. Iznajdljivosti. Samokontrole. Biti ekipa in se zanašati eden na drugega.
Govejo župo pa Modrijane. Šala! Imamo super pitno vodo in čist zrak.
Najljubša država: Šrilanka
Najljubše mesto: Hoi An (Vietnam)
Najljubša plaža: Anse Lazio (Sejšeli)
Najljubša kulinarika: azijski fusion
Naljubši način transporta: skuter
Najljubši jezik: slovenski, ker ni treba preveč mislit? 🙂
Foto: osebni arhiv/Petra Ogrin in Grega Ilnikar
Takšne boste najpogosteje srečali v Ubudu, ki slovi po mirnih in urejenih kotičkih, joga studiih in kjer ni nobena redkost, da na ulicah srečate koga v pajkicah, z joga podlogo pod roko, ki ravno hiti na sproščujočo uro zena. Ubud (in Bali nasploh) je namreč tudi raj za ljubitelje veganske hrane in meditacije, kjer ne manjka niti resortov s pogledi na riževa polja, kjer najlažje najdete svoj zen.
Surferska kultura na Baliju je močna in valovi privabljajo deskarje z vsega sveta. Surf v eni roki, rolka ali motor, surferji imajo svoj slog, prepoznate pa jih po porjaveli koži, s soncem poljubljenimi svetlimi prameni razmršenih las in modnim slogom, ki mu ni para. Selijo se po balijskih surferskih kotičkih, od Uluwatuja do Cangguja, kamor jih že neseta voda in veter.
Nekatere države jugovzhodne Azije so pravi raj za digitalne nomade, freelancerje, tiste, ki lahko s svojim laptopom delajo praktično od kjerkoli, kadarkoli. Pogosto jih ujamete v coworking kotičkih ali za osamljeno mizo v prikupnem lokalčku, kjer srkajo že tretjo kavo. Zahvaljujoč nizkim stroškom življenja, prijetni klimi, dobremu wi-fi-ju in drugim ugodnim pogojem za digitalne nomade, lahko pričakujete, da bodo tu kar nekaj časa.
Zaradi bližine in nizkih cen boste na Baliju srečali tudi ogromno Avstralcev, ki so poleg Angležev znani kot najbolj glasni in vandalski žurerji. Morje, sonce, poceni alkohol in pestra klubska scena privabljajo žurerje, ki jim je bolj od lepot otoka pomembna zabava. Te boste, ko pade noč, najpogosteje ujeli v Kuti, ki slovi po divjih zabavah, o čemer v zgodnjih jutranjih urah pričajo kupi smeti, praznih steklenic in kozarcev, ki ne ležijo le po ulicah, ampak na žalost pridejo tudi do plaže.
Bali ponuja nekaj za vsakogar. Zagotovo tudi kup adrenalinskih aktivnosti. Od kanjoninga po slapovih, skakanja s klifov, plezanja in vseh mogočih akrobacij na vodi. Takšni popotniki pridejo na Bali z devetimi življenji in so odločeni, da porabijo vseh osem.
Bali je precej umetniški otok, kjer boste našli veliko različnih izjemnih lokalnih izdelkov, od slik, do vseh mogočih dodatkov za dom, ki so tako edinstveni, da se boste vanje preprosto zaljubili. Narava, klima in kultura pa privabljata tudi številne tuje umetnike, ki tu najdejo svoj navdih in kreativo.
Bali s svojo slikovitostjo ponuja široko paleto osupljivih razgledov, kadrov in podob, ki so na Instagramu vedno videti čudovito. Zato se nikar ne čudite, če boste ujeli cel amaterski “fotoshooting”, saj je fotografiranje za na družbena omrežja postal zelo, zelo, zelo pomemben del naših potovanj.
Če ste že kdaj potovali po podobnih destinacijah za več kot mesec dni, vas je zagotovo že kdaj spreletela ideja, da bi tam ostali za veliko dlje. Začne se s 30-dnevno vizo, njenim podaljševanje in pogosto konča tako, da prvotni turisti postanejo priseljenci. Pogosto se tudi zaljubijo v lokalca ali lokalko, ustvarijo družino in zaženejo posel, od bungalovov, do “evropsko-indonezijskih” kavarn, restavracij, surf šol ali česarkoli že. Takšni priseljenci navadno lepo sprejmejo kulturo države, v katero so prišli, se trudijo spoznavati njihov jezik, kulturo, kulinariko in tradicije.
Seveda pa ne moremo mimo domačinov. Če ste na Baliju, nikar ne zamudite priložnosti, da poklepetate s kakšnim od njih. Od prijaznega pozdrava gospe, ki pospravlja vašo sobo, do taksista ali prodajalca mangovih smutijev na ulici, pa tudi tistih, od katerih storitev ne koristite. Prisedite gospodu, ki na ulici kadi deseto cigareto. Poskusite jih spoznati. Povprašajte o njihovi življenjski poti in prepričani smo, da bodo to ena najbolj prijetnih poznanstev celotnega potovanja.
Foto: Unsplash
Oblasti v Indoneziji so odpovedala načrte, da bi prihodnje leto začasno zaprli znameniti otok Komodo. Na njem namreč povsem prosto živijo komodoški varani, ki veljajo za največje kuščarje na svetu. Odrasli kuščarji zrastejo tudi do tri metre in tehtajo okoli 70 kilogramov.
Otok Komodo je sicer del nacionalnega parka, ki ga sestavljajo tudi drugi otoki, na katerih skupno živi okoli 5000 varanov. Park je tudi na seznamu svetovne dediščine Unesca. Kuščarji sicer živijo na otokih Komodo, Rinca, Flores, Gili Motang in Gili Dasami v osrednji Indoneziji. Glede sprejemanja obiskovalcev na ostalih ni sprememb. Kaj bo torej s Komodom?
Oblasti so sprva nameravale z letom 2020 za 366 dni zapreti znameniti otok. Z ukrepom so želeli zaščititi komodoške varane ter občutljiv ekosistem. V času zaprtja otoka bi izvedli tudi različne ukrepe za ohranjanje ekosistema, zasadili nova drevesa in naravi dali čas, da si opomore od človeških posegov.
Trenutno vstopnina za ogled največjih kuščarjev na svetu znaša 10 dolarjev. Vsak mesec Komodo obišče 10 tisoč ljudi. Med prvimi predlogi ukrepov so lani izjavili, da bodo vstopnino iz 10 dolarjev dvignili na 500 dolarjev in destinacijo tako ponudili zgolj tistim, z globljim žepom.
Komodo bi tako postal ekskluzivna destinacija za tiste, ki so za izkušnjo pripravljeni seči globlje v žep. Predlog o tako drastičnem poskoku vstopnine je sprožil val ogorčenja, zato so ga kot kaže opustili. Nove cene vstopnin tako še niso znane, zagotovo pa ne bodo tako vrtoglave, kot so sprva načrtovali. Bodo pa iz prvih predlogov najverjetneje obdržali idejo o omejitvi števila obiskovalcev na največ 5 tisoč na mesec.
Foto: Unsplash
Komodo je še en v nizu krajev, ki se bodo pred trumami turistov mogli zavarovati tako, da jim enostavno prepovejo vstop. Tokrat za eno leto. Otok, po katerem se plazijo varani, ki so znani tudi kot zadnji zmaji na svetu, privabi mesečno okoli 10 tisoč obiskovalcev. Takšna številka pa je občutno preveč za ekosistem na otoku.
Indonezijska vlada se je tako odločila, da bodo otok zaprli za turiste in s tem zaščitili to redko vrsto živali. V tem času bodo po otoku sadili nova drevesa in poskušali ohraniti ekosistem, ki je tem živalim blizu.
Otok Komodo je sicer del nacionalnega parka, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Sestavljajo tudi drugi otoki, na katerih skupno živi okoli 5000 varanov. Ostali otoki bodo prihodnje leto odprti za turiste. Živijo še na otokih Rinca, Flores, Gili Motang in Gili Dasami v osrednji Indoneziji.
Komodoški varan ali komodoški zmaj sicer zraste tudi do tri metre in tehta okoli 70 kilogramov.
Foto: Shutterstock
V kratkem filmčku sta namreč povzela svojo indonezijsko dogodivščino in raziskovanje Balija, na Vandraj pa sta delila tudi nekaj trikov in idej, kaj tam početi in česa ne. Na primer učenje vožnje s skuterjem je na vrhu seznama stvari, ki jih raje počnite kje drugje. Kdo sta torej Barbara in Blaž? Za začetek si oglejte njun video, ki sta ga posnela na Baliju.
Sva noč in dan. Jutranji ptič in medvedka med zimo, družabna punca in samotar, skratka par, ki se po karakterju zelo razlikuje, a ima nekaj skupnega … Oba obožujeva potovanja. Kljub vsem razlikam v karakterju se dobro dopolnjujeva. Ko nisva na potovanjih, kjer sva fotograf, videograf in model, pa sva študenta fizioterapije in matematike.
Čeprav imava rada mesta in njihovo čarobno, včasih hektično vzdušje, oba obožujeva naravo in raziskovanje še neodkritih kotičkov sveta. Čeprav so tehnološki dosežki zanimivi, ima narava nek čaroben občutek svobode.
Uh, definitivno ne. Oba imava v sebi neko »dolžnost« beležiti spomine, predvsem za naju. Med pregledovanjem fotografij ali videa na nek način podoživiva trenutke, ki sva jih doživljala med potovanjem, vrnejo se spomini, dogodivščine, polomi, pokvarjeni in ukradeni skuterji, ljudje, ki sva jih spoznala, in še in še.
Že sama misel na to, da bi morala kamero/fotoaparat pustiti doma, je zastrašujoča (smeh).
Sva študenta. Mogoče to že dovolj pove. A čisto zares – vsak od naju ima svoj seznam lokacij, ki ga seveda hitreje dopolnjujeva, kot črtava lokacije iz njega, nato pa primerjava lokacije iz obeh seznamov. Velikokrat se zgodi, da imava podobne želje, če ne, pa se na vsaki lokaciji najde nekaj za vsakega. Tako, da nama samo iskanje lokacij ne predstavlja težav.
Najbolj sta naju zaznamovali dve izkušnji, obe sta povezani s skuterjem. Prva se je zgodila dejansko 15 minut po tem, ko sva v hotelu najela najin prvi skuter. Odpeljala sva se do Tegallalang teras, ki so ena izmed najbolj znanih lokacij na Baliju, parkirala skuter, kamor nama je pokazal redar, za vsak slučaj naredila fotografijo registrske tablice in se odpravila raziskovat … Ko sva prišla nazaj, najinega skuterja ni bilo nikjer. Ob cesti sva ga iskala kakšno uro in ko sva že skoraj obupala in želela poklicati v hotel, da so nama ga ukradli, sva ga zagledala. Najin skuter je bil na sredi nekega velikega parkirišča, obdan s stotine drugih skuterjev. Očitno nama ga je nekdo prmaknil … To je bila »zabavna« prva izkušnja.
Druga pa se je zgodila na najbolj zahteven dan, ko nama je skuter na sredi ceste odpovedal. To je bilo na Nusi Penidi, na otočku blizu Balija, kjer ni bilo ne signala, ne avtomobilov, ne asfaltirane ceste. Skuter sva nato potiskala kak kilometer, dokler nisva prišla do majhne hiške, kjer nama ga je domačin popravil. Najbolj drzno pri tem pa je bilo, da sva se kjub temu odpravila naprej, ne vedoč, ali se bo skuter, ko ga bova ugasnila, sploh prižgal nazaj … Na srečo se je!
Ja, na Baliju je toliko nasprotij, nekje ljudi kar mrgoli, drugje jih sploh ni. Zanimivo je včasih videti, ko prideš na neko znano lokacijo že ob 6-7 zjutraj, ker si prepričan, da bo takrat lokacija samo zate in bo tudi svetloba najboljša. Ampak ko prideš tja, niti ne najdeš prostora, da bi parkiral svoj skuterček. Kljub temu, pa zgodnje vstajanje vsaj do neke mere pomaga.
Za najboljši kader je potrebno biti iznajdljiv, najti kakšno drevo, splezati nanj in predvsem priti do kadra, ki ga na Instagramu ali kjerkoli drugje ne najdeš. Sama izbira lokacij in čas potovanja pa pri tem igrata veliko vlogo. Drugače pa je čakanje zelo dobra alternativa. Velikokrat je potrebno čakati na neki lokaciji, biti potrpežljiv, da se turisti ravno za nekaj sekund izmaknejo iz kadra. Na nekaterih zelo znanih lokacijah ti to včasih ne uspe, takrat pač poskusiš narediti najboljše iz dane situacije.
– Tegallalang – prečudovite riževe terase, ki ji moraš nujno videti in se tam izgubiti. Nahajajo se 10 kilometrov severno iz centra Ubuda.
– Slap Kanto Lampo – stopničast slap, manj poznan, vendar definitivno eden lepših na Baliju. V njem se lahko kopaš.
– Slap Taganungan – eden najbolj poznanih slapov na Baliju, zelo mogočen, vendar tam kar mrgoli turistov. Vseeno se ga definitivno splača pogledat.
– Ubud – najbolj kulturno mesto na Baliju, ker se sprehajaš in izgubljaš med majhnimi in ozkimi ulicami, odkrivaš neverjetne restavracije in trgovinice, obenem pa se neprestano izmikaš mimo drvečim avtomobilom in skuterjem. Zanimivo kulturno doživetje. Čeprav je tudi tu turistov vedno več.
– Monkey Forest – nahaja se v mestu Ubud, kjer te že pred vhodom pričakajo nagajive in prisrčne opice, seveda moraš paziti na osebene stvari, saj ti opica hitro izmakne kakšno stvar (očala, telefon, denarnico …), ki je vrjetno nikoli ne dobiš nazaj.
Obiščite ga čim prej, saj bo kmalu popolnoma preplavljen s turisti. In pa seveda, pazite pri vožnji s skuterjem. Če niste bili vsaj nekajkrat prej na skuterju, mogoče ni pametno, da se učite tam. Nama se je uspelo enkrat prevrnit, ko sva bila na hribu. Na srečo ni bilo hujših posledic, videla pa sva veliko, veliko ljudi, ki jim je poškodba s skuterjem vrjetno zelo pokvarila ali pa vsaj otežila uživanje v počitnicah.
Čudovito je preživeti večer na eni izmed neštetih plaž Balija, kjer se ob surfanju, svežem kokosu, prijaznih domačinih in čudovitih barvah sončnega zahoda preprosto počutiš svobodno.
Vandraj insider: Slovenka, ki se je s Francozom ustalila na rajskih Karibih
Imenujejo se Gili Air, Gili Meno in Gili Trawangan. Po tem vrstem redu si ob boku sledijo vzhodno od Balija, tik ob zahodni obali večjega otoka Lombok. Do njih večkrat na dan vozijo ladje tako z Balija kot Lomboka.
Otočki so pravzaprav tako majhni, da jih po obali okrog in okrog prehodite v kakšni uri, med njimi pa se lahko s čolnom preselite v desetih minutah. Na otokih ni avtomobilov, ceste so prekrite z mivko, po njih se premikate peš, s kolesom ali pa skočite na voz, ki ga vlečejo konji – čeprav vas bo to ob pogledu na utrujene živali minilo in jo boste čez otok raje mahnili sami.
Gili Trawangan od manjših bratcev izstopa že s svojo nočno tržnico. Cvrčanje vokov, omamen vonj, ki prihaja z žara in razposajen vrvež lačnih obiskovalcev vas bodo navdušili ob prvem obisku. Naročite hladen Bintang in preizkusite vse. Od odlične morske hrane, skled riža, zelenjave in mesa, pa seveda odličnih sladic, izbira je velika, cene nizke, lačni pa zagotovo ne boste ostali.
Giliji slovijo tudi kot odlične destinacije za potapljanje, kjer greste lahko na tečaj in pridobite potapljaško licenco, pod vodno gladino pa ujamete osupljive prizore.
Če je potapljanje za vas prevelik zalogaj, boste veliko videli že zgolj med snorkljanjem. Če niste spakirali svoje maske, brez skrbi, za okoli dva evra na dan jo lahko tudi najamete. Poleg pisanih ribic pa lahko z nekaj sreče ugledate tudi želve!
Najboljši način, kako raziskati ves otok, je s kolesom! Tega lahko za drobiž za ves dan najamete kar na ulici. Prekolesarite ga lahko okrog in okrog po robu plaže ali pa ga presekate po sredini. Na poti vas čakajo čudoviti razgledi.
Ene najbolj znanih fotografij z Gilijev so seveda tiste na gugalnicah. Začelo se je s kreativno idejo Hotela Ombak Sunset, ki je v morje postavil najbolj instagramabilne gugalnice na svetu. Ker so na Instagramu postale takšen hit, pa so jih hitro postavili še sosedje in gugalnice sredi morja so postale zaščitni znak Gilijev, brez fotografije katerih se ne vračajte domov.
Sončni zahodi na Gilijih so čudoviti, rožnate barve ob turkiznem morju, beli plaži in palmah pač nikogar ne pustijo ravnodušnega.
Hipijevsko vzdušje Gilijev je odlična atmosfera za iskanje svoje duše in dihanje. Ne glede na to, ali jogo prakticirate že leta ali pa boste na podlago sedli prvič, Giliji so odlična iztočnica za kaj takšnega. Joga studii so na vsakem vogalu, če pa ste za nekaj res posebnega, preizkusite jogo v zraku ali na SUP-ih.
Če ste eni tistih, ki na dopustu mišic ne uporabljate najraje, je na otoku tudi malo morje masažnih salonov. Tam vas bodo razvajali kot kralje in kraljice, zato si le privoščite!
Gili Trawangan je prvi od trojice, ki slovi po divjih zabavah, na katere ni treba čakati do petka. Čez del otoka, kjer pristanete, gre namreč glavna ulica, kjer najdete kup trgovin, restavracij in barov, ne manjka pa niti četica diskotek, ki so polne ves teden. A brez skrbi, če vam ni do žuranja, je drugi del otoka tih in miren tudi zvečer.
Kot rečeno, so opevani Giliji trije. Poleg vedno živahnega Gili T-ja, kot mu skrajšano radi rečemo, sta tam še Gili Meno in Gili Air. Prvi je umirjen in manj oblegan, drugi pa je mešanica Mena in T-ja. Med otoki vsak dan vozijo ladjice, zato lahko med njimi preskakujete kot vam je volja.
Foto: Maja Fister
Komodoški varan ali komodoški zmaj je največji kuščar na svetu. Odrasli kuščarji zrastejo tudi do tri metre in tehtajo okoli 70 kilogramov. Živijo na otokih Komodo, Rinca, Flores, Gili Motang in Gili Dasami v osrednji Indoneziji.
Victor Laiskodat, guverner indonezijske pokrajine Vzhodna Nusa Tenggara razmišlja o podražitvi vstopnin. Turistom bi za vstop v nacionalni park Komodo, kjer domujejo komodoški varani, zaračunal po 500 dolarjev. Park je sicer tudi na seznamu svetovne dediščine Unesca. Trenutno vstopnina za ogled največjih kuščarjev na svetu znaša 10 dolarjev.
Guverner cilja na butično publiko, park bi bil tako namenjen le premožnejšim obiskovalcem in tega niti ne skriva. “To je redek kraj, namenjen le ljudem z denarjem,” je izjavil in dodal, da tisti, ki nimajo dovolj denarja, ne bi smeli prihajati na tako izjemen kraj.
Laiskodat razmišlja tudi, da bi ladjam, ki priplujejo do parka, v prihodnosti za to zaračunal po 50.000 dolarjev. Govorijo pa tudi o omejitvi vstopa v park na 5 tisoč ljudi mesečno. Trenutno v park sprejmejo več kot 10 tisoč obiskovalcev na mesec. Ukrepi so sicer nujni za ohranjanje narave, ki jo masovni turizem ogroža marsikje po svetu.
Foto: Shutterstock
Filipini: Rajski otok Boracay spet odprt za turiste, ampak …
Indonezija je polna rajskih otokov, ki pa zaradi nerazgradljivih odpadkov in slabe okoljske osveščenosti postajajo smetišča, neprimerna za življenje. Medtem ko je recikliranje v razvitem delu sveta postalo del življenja, pa je to za velik del Azije še vedno neznanka.
Plastika samo v drugem največjem indonezijskem mestu Surabaya predstavlja kar 15 odstotkov, torej 400 ton dnevnih odpadkov! Na srečo se z majhnimi ukrepi začenjajo stvari spreminjati tudi tam.
Mesto Surabaya, ki leži na vzhodu otoka Java, je v boj proti odpadkom stopilo na zanimiv način. Prebivalce k recikliranju spodbujajo tako, da v zameno za plastične odpadke lahko prejmejo brezplačne vozovnice za avtobus. Oblasti so ocenile, da lahko en avtobus dnevno sprejme 250 kilogramov plastičnih odpadkov, kar znese okoli 7,5 tone na mesec.
Plastične odpadke prebivalci lahko prinesejo na avtobusno postajo ali jih predajo vozniku avtobusa in si tako prislužijo brezplačno avtobusno vozovnico. Dvourna vozovnica stane deset plastičnih kozarcev ali pet plastenk. Plastične odpadke nato na dražbi prodajo podjetjem, ki reciklirajo odpadke, izkupiček pa je namenjen gradnji zelenih površin v soseščini.
Foto: Unsplash
Instagram je eden najbolj slikovitih – in pogosto tudi najbolj zavajujočih –kanalov za pridobivanje popotniškega navdiha. Sodeč po priljubljenosti sanjskih fotografij na gugalnici je trenutno najbolj vroč Bali. Preberi več