Slovenka v Londonu: sedem let in dva dvojezična otroka kasneje #VandrajInsider

Lana Razpotnik je Slovenka, ki v Londonu od leta 2017 živi s partnerjem in dvema hčerkama, ki sta se jima rodili na Otoku. O tem, kako je v Londonu videti iskanje službe, prijateljev in strehe nad glavo ter predvsem, kako je tam (dvojezično) vzgajati otroke, sva govorili v tokratnem Vandraj insiderju.

Kaj vas je odneslo v London in kako dolgo mu že rečete “dom”?

Verjetno je najbolj ironično ravno to, da bi pred desetimi leti na vprašanje, če bi se kdaj preselila v tujino, jasno in glasno odgovorila z NE. O potovanjih sem vsekakor vedno sanjala, o življenju v tujini pa nikoli. Lepo sem bila zasidrana v Ljubljani, ki je (bila) v mojih očeh VSE, kar potrebuješ za življenje. Temu se nisem bila pripravljena odpovedati. Kakorkoli klišejsko se to sliši, sem v Londonu pristala izključno zaradi ljubezni. Vse je bilo zelo spontano, iz danes na jutri sem si rekla, zakaj pa ne. In sem šla. To je bilo novembra 2017.

S čim se v Londonu ukvarjate, oziroma preživljate?

Kot diplomirana umetnostna zgodovinarka in takrat magistrska študentka dediščinskega turizma sem si predstavljala, da bom v roku enega meseca našla službo v neki kulturni ustanovi. Pripravljena sem bila začeti čisto na dnu in potem plezati po karierni lestvi. Ampak mi očitno takrat to ni bilo namenjeno.

Zato sem poiskala hitro vmesno službo in tako pristala v fitnes in velnes industriji v eni izmed vodilnih neprofitnih organizacij v Veliki Britaniji. Začela sem kot receptorka in vsako leto napredovala. Danes sem vodja dveh fitnes in velnes klubov, kjer sem odgovorna za vse – od recepcije, prodaje, osebnih trenerjev, fizioterapevtov, programov za lokalno skupnost, vrtca, plavalne šole in za velik del varnosti in zdravja pri delu obeh klubov. Moj uradni naziv je sicer Multi-Site Customer Experience Manager. Najlažje si je morda predstavljati, da sem odgovorna za več kot 30 zaposlenih v vsakem klubu.

V Londonu sta se vam rodila tudi dva otroka. Kakšno otroštvo ponuja mesto?

Ja, obe moji punčki sta rojeni v Londonu. Mesto je res raznoliko in ponuja ogromno možnosti za raziskovanje. Večinoma vikendov ne preživimo doma, ampak raziskujemo mesto ali pa le okolico. Igrišča in parki so na vsakem koraku po mestu in so res vrhunski. Hkrati pa drži, da otroci tukaj preživijo veliko časa v vrtcu, tudi po 10 ur dnevno. Kar ni idealno, me pa tolaži, da tam res uživajo. Otroštvo v Londonu pomeni prijateljevanje z otroki s koreninami z vsega sveta in to je čudovito.

Kako pa je s starševskim dopustom in kasneje z varstvom?

Porodniški dopust se tukaj deli na državnega in službenega. Državni ti pripada do 39 tednov in je odvisen od tvojega povprečnega zaslužka. Potem pa imaš še službenega, ki ti ga dodeli podjetje, kjer delaš. V grobem in malo za okus, v podjetju, kjer delam, dobi mamica na porodniški približno:

  • – 3. mesec polno plačo s strani podjetja,
  • – 5. mesec polovično plačo s strani podjetja + državno porodniško,
  • – 9. mesec le državno porodniško,
  • – 12. mesec – nič, te pa še vedno čaka delovno mesto.

Glede varstva so ponavadi tri opcije: VRTEC – vsi so zasebni vsaj do 3. leta, CHILDMINDER – varuška, ki za otroke skrbi v svojem domu in VARUŠKA, ki skrbi za otroke v njihovem domu. Pri odločitvi igra veliko vlogo čas. Vse tri opcije pa so finančno kar zalogaj. Vrtci so tukaj v povprečju odprti od 7.30 – 18.30. Starejša hči je bila v vrtcu v okviru podjetja za katerega delam. In žal je bila v vrtcu velikokrat vse do 18.00, potem pa naju je čakala še približno enourna pot domov. Ni idealno, ampak je uživala in meni je bilo veliko lažje, ker sem vedela, kdo so zaposleni in kako vrtec deluje. Če otrok obiskuje vrtec 5 dni na teden in več kot 5 ur na dan, to v povprečju mesečno znese okoli £1700. Starši sicer dobivamo otroške dodatke, a ti ne pokrijejo niti četrtine vrtca. 

Kakšno državljanstvo imata otroka? Sta dvojezična?

Najstarejša hčerka KalaLuna ima le slovensko državljanstvo, saj sva bila oba eno leto premalo v Londonu, da bi avtomatično dobila tudi angleškega. Mlajša hčerka NalaNoor pa ima tako britanskega kot slovenskega. KalaLuna govori slovensko in angleško. Doma govorimo slovensko, knjige beremo v angleškem in v slovenskem jeziku. Ob vikendih pa pogleda tudi kakšno slovensko risanko, da se ji besedni zaklad širi. Je pa res, da je na vsakem koraku izpostavljena angleščini in ko se igra sama, ima monologe predvsem v angleščini. Malo me skrbi, da bo to vplivalo na našo 9-mesečno dojenčico, saj se starejša sestrica tudi z njo večinoma pogovarja v angleščini, a upam, da bo tudi ona dovzetna za oba jezika.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Še bolj cenim prijateljstva in odnose, ki jih imam v Sloveniji in ki sem jih razvila tukaj. Takšna prijateljstva, ki jih doma pletemo od otroštva in kot najstniki, kot odrasla oseba v Londonu zelo težko oblikuješ na novo. Ljudje smo z različnih koncev, težko je uskladiti urnike.

Še bolj pa cenim to, da imam čas, ki ga lahko preživim z družino. Slovenci smo včasih malo razvajeni. Navajeni smo, da nas avto zapelje tudi le 500 metrov. Tu sem se naučila, da prehoditi 5 kilometrov, da nekam prideš, ni ogromno, ampak nekaj povsem normalnega. V Sloveniji je del luksuza tudi to, da babice hodijo po otroke v vrtec in jih imajo starši možnost komu dati v varstvo. Ne me narobe razumeti, ta razvajenost bi tudi meni povsem pasala. In to tukaj pogrešam.

Če bi lahko iz Ljubljane in Londona izluščili najboljše stvari, ki jih pri drugem pogrešate, katere bi to bile?

Ljubljana je moje mesto, v srcu, vedno. Obožujem to, da imamo na dosegu roke čisto vse. Je en tak lep bazenček kulture, zgodovine, narave, prijetnih ljudi in luštnih lokalov. Najbolj verjetno pogrešam družabni vidik, ki ga Ljubljana ponuja. »Kofetkanje« v tem našem pravem pomenu besede. In ko smo že pri lokalih, res močno pogrešam dostopnost raznih naravnih limonad in sokov, ki jih v Ljubljani dobiš v vsakem lokalu, v Londonu pa moraš te stvari prav poiskati, če želiš dobre, seveda. Pogrešam naše mini griče in hribe, ki so super za lahek sprehod in tek. Pa fine kolesarske proge in umirjene ceste. Tudi čistočo – Ljubljana je res čista in prijetna na vsakem koraku. In vodo! Vodo iz pipe tudi pogrešam!

London je na drugi strani ocean vsega, res VSEGA. Vsak dan se toliko različnih stvari dogaja, da jim ne moreš zares slediti. Možnosti je neskončno, kulturnih, glasbenih koncertov, posebnih kinov in še in še. Ampak je ogromen! Zato je treba stvari malo bolj planirati vnaprej, spontanost je tu res manj enostavna.

Se v prihodnosti vidite nazaj v Sloveniji?

Se mi zdi, da ima večina izseljencev željo nekoč priti nazaj. Nazaj me najbolj vleče zaradi družine in prijateljev. Tudi umirjen in varen način življenja, ki ga Slovenija ponuja, je gotovo bolj prijazen za družine kot London. A tudi London je naš dom, tukaj sta se rodili moji hčeri in z mestom so povezani vsi lepi spomini. Kar naenkrat tako Slovenija ni več zares dom. Tega nihanja je veliko. En dan si pripravljen iti nazaj, drugič spet ne. To vprašanje se v mojih mislih poraja tedensko. Ne vem. Pustimo se presenetiti.

Kako bi opisali London nekomu, ki o njem ne ve popoloma ničesar?

London je ogromno mesto in je veliko več kot le tisti center mesta z vsemi tipičnimi znamenitostmi. London ponuja malo morje različnih izkušenj, dogodkov, razstav, doživetij in kulinarike. Predvsem pa je mesto, kjer boste v vseh letnih časih videli ljudi sedeti na še najmanjšem koščku trave, tudi brez odeje pod zadnjico. London je hitro mesto, kjer se ljudje vseeno znajo ustaviti in uzivati v prvih pomladnih dnevih, poletnem sončenju in zadnjih jesenskih svetlih dneh. 

Pa tamkajšnje ljudi?

Večkrat so mi ljudje, ki so obiskali London, rekli, da Angležev še niso srečali. Ja, London je morje vseh možnih kultur iz celega sveta. In to je tisto, kar je tako lepo. Tudi ljudje, rojeni v Londonu, imajo pogosto korenine (tudi) iz katere druge države.

Če se boste vozili z mestnimi prevoznimi sredstvi, bodo ljudje ponavadi v pogonu in celo nezadovoljni, če se jim boste postavili sredi tekočih stopnic in ne boste sledili tistim »nenapisanim« pravilom bontona. Torej – vedno stojte na desni strani in dovolite dovolj prostora za prehitevanje po levi. Ampak te isti ljudje so tudi zelo prijazni in odprti, prihajajo z vsega sveta in se z veseljem pogovarjajo o izkušnjah posameznikov. Vseeno pa – ko vas kdo vpraša »How are you?«, naj vas nikar ne zavede, da jih resnično dobesedno zanima, kako ste.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

Verjetno to, da je v mestu razpad sistema z vlaki in avtobusi, ko zapade sneg (četudi se ne oprijema cestišča), ko dežuje, ko je prevroče ali prevetrovno. Tudi stavke javnega prevoza so pogoste in nadležne. Prometa je ogromno, na cestah so zastoji, zato tudi avto ni boljša izbira.

In to, da je zaradi velikosti mesta vse veliko bolj oddaljeno, kot bi si kdaj želela.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Londonu kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Zmota je to, da je London majhno mesto in da je vse, kar je vredno ogleda, le okoli Big Bena, Tower bridga in tam okoli ter da se vsi Londončani dnevno sprehajamo mimo. Pa tudi to, da mnogi mislijo, da je Tower bridge – London bridge.

Hrana in pijača v restavracijah in lokalih sta dražji kot v Sloveniji, kljub temu pa je nakup v trgovini ugodnejši v Londonu. Zmota je, da je v Londonu vse zelo drago. Veliko turističnih znamenitosti je celo brezplačnih!

Zmota je tudi, da v Londonu vedno potrebuješ dežnik. Ko tu enkrat živiš, ga ne nosiš s seboj. Nalivi niso pogosti, ponavadi so hitre prhe. Zanimive so tudi divje živali, tu so lisice kot mačke, povsod so! 

Kaj poleg glavnega mesta je v bližini še vredno obiska?

Velika Britanija ponuja ogromno in ima res čudovite kraje. Iz Londona so vlaki v druge kraje pogosti, morda ne najbolj poceni, ampak kar hitri in urejeni. Cornwall je eno tako luštno območje, St. Ives je čudovito obmorsko mesto z dolgo peščeno plažo, ki ima za piko na i tudi Tate St. Ives muzej. V bližini je Cambridge – za piknik na travniku in tiste, ki si želijo malo študentskega vzdušja in gotskih stavb. Zelo blizu za enodnevni izlet je tudi Brighton, ki je tipično obmorsko mesto s čudovitimi ulicami. Tudi Bristol je super! Posedanje ob kanalu spominja na plažo ob Ljubljanici. In seveda Banksy – njegove grafite srečate na vsakem koraku. Tudi mene čaka še veliko obiska vrednih krajev na tem koncu.

 [O urbanih kotičkih kraja:]

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Primrose Hill in Brixton.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: London Eye – za slikico v ozadju je fotogeničen, za obisk pa grozno nagužvan, predrag in počasen. Razgledi so boljši iz drugih delov mesta.
Najboljša brezplačna stvar v mestu? Sky Garden, muzeji in galerije.
Najboljšo kavo potrežejo v: Tamp v Chiswicku. Tu je poleg kave dobra tudi vroča čokolada, ki ni puding ali kakav, ampak prava temna, grenka cokolada!
Najboljši brunch najdete pri: Egg Break v Notting Hillu, Urban Pantry v Chiswicku in MILK v Balhamu.
Najlepši razgled nad mesto: Sky Garden.

Najboljši šoping: Online (smeh). Turisti verjetno z veseljem obiščejo Oxford Street, Londončanom pa je to zaradi gneče nekaj najbolj neprijetnega. Če že moram fizično v trgovino, verjetno izberem High Street Kensington, ki ima tudi prijetne lokale. Če želite nakupovalno središče, potem priporočam Westfield, ampak se pripravite na gnečo.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Tate Modern – ima tudi čudovit pogled iz kavarne na Temzo in St. Paul’s Cathedral. Za Harry Potter fane je bonus tudi pogled na Millennium Bridge.
Najljubši kotiček za sprostitev: Richmond ob Temzi.
Park, kjer najraje poležavate: Chiswick House&Gardens.
Najboljša zabava: Manjše koncertne dvorane, kjer je vse tako luškano in majhno, da doživiš koncert čisto drugače kot v velikih dvoranah ali stadionih.
Najljubši festival/dogodek: Kino ali gledališče na prostem – na rooftopih ali v parkih.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Iskreno nisem navdušena nad  tradicionalno hrano. To so bolj pubovske jedi, ki so mi precenjene. So pa jagode v Angliji v sezoni zelo poceni in zelo dobre. Zato so mi tudi sladice z njimi všeč – scones z jagodno marmelado in Victoria sponge cake. Pa meni najljubši Crumble!
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Bele in barvite hišice v Notting Hillu, Richmond park v obdobju malih bambijev in Primrose Hill z Londonsko panoramo v ozadju. Za turiste gotovo ena sončna fotka s strani Tower Bridga, pa pod mostom na drugi strani Big Bena.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Avtobus – £1.60 in lahko prestopaš med avtobusi v roku ene ure.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Trenutno ugotavljamo, da je Ryanair iz Trsta ali Zagreba kar ugoden, če letite z malim nahrbtnikom. Direktno iz Ljubljane leti EasyJet. Če pa nujno želite še osebno prtljago, ste potem cenovno hitro blizu British Airways, ki leti na London Heathrow Airport, od koder lahko v mesto potujete s podzemno železnico in ne potrebujete še prevoza z letališča v mesto. Ne glede na prevoznika, se poskušajte izogniti vsem šolskim počitnicam in praznikom tako v Sloveniji kot na Otoku.

V katerem delu mesta je logistično najbolje iskati nastanitev, ko tja pridemo za kratek turistični obisk?

Za kratek obisk je verjetno super, če najdete kaj v prvi coni, kjer so glavne znamenitosti na dosegu roke. Bo pa gotovo ugodnejše karkoli v coni 2 ali celo 3, le glejte, da je blizu podzemne in ste v centru mesta v 30 minutah.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 

Če želiš dobro stanovanje v varnem predelu Londona, bodo cene hitro višje. Mesto je ogromno in velikokrat so hiše predelane v več stanovanj, ki so v osnovi ponavadi dokaj ozka, z malo ali nič prostora za hrambo stvari. V zadnjem letu je trend, da za najem stanovanja ponudiš več kot je oglaševano. Povpraševanje za lepa stanovanje je veliko, zato bi to težavnost ocenila z 8.

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10:

Verjetno 8, je težko, a tudi ni – odvisno. London ima res veliko ljudi in konkurence ne manjka. Večinoma tukaj ne gre za izobrazbo, bolj za izkušnje in to, da si ob pravem času na pravem mestu. Ob neuspelih prijavah ne smeš izgubiti zagona in upanja.

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10:

Verjetno spet 8. Odvisno, česa si želiš in v kakšnem življenjskem obdobju si. Večina mojih prijateljstev je prek sodelavcev in drugih mamic iz vrtca in šole. Vsi imamo zasedena življenja, tudi razdalje med nami so lahko velike, zato je prijateljstva težko ohranjati.

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno):  

Mogoče 7, nekaj vmes. Odvisno od predela in s kakšno miselnostjo hodiš po mestu. Načeloma se počutim varno. V določenih predelih je manj prijetno in si morda malo bolj pozoren ali pa se jih v določenem delu dneva izogibaš.

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Raznolikost v vsakem pomenu besede je zame res velika velika prednost. Raznolikost kulture, hrane, religije, rase, s katerimi si kar naenkrat v stiku vsak dan. Sem hvaležna, da sta moji deklici izpostavljeni temu. V Sloveniji tega gotovo ne bi doživeli v tolikšni meri. Slabost je verjetno prav ta velikost mesta, ker je vzdrževanje družabnega življenje malce težje.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Prednost je gotovo širina pridobljenih izkušenj. Tu je veliko več različnih delovnih mest in zato več možnosti napredovanj. Slabost je bila na začetku ta, da angleščina ni moj prvi jezik in sem se kot tujka počutila postavljena na nižje stopničke. Vsekakor pa tu velja, da stopničke hitro preskakuješ, če se dokažeš.

FOTO: Osebni arhiv/Lana Razpotnik

PREBERITE ŠE: Ula Furlan: “Zagreb zagotovo počasi postaja moj drugi dom” #VandrajInsider

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

V Kanado z delovno-potovalno vizo: “Začeten strah je vedno prisoten, a dom si znava ustvariti kjerkoli”#INTERVJU

Edina in Jan sta mlada Slovenca iz Prlekije, ki smo ju na Vandraj gostili že predlani, ko sta na Novi Zelandiji živela v kombiju. Še pred tem sta bila na delovnih počitnicah tudi v ZDA, trenutno pa smo ju ujeli v Kanadi, kjer sta prav tako z delovno-potovalno vizo. Na kakšne izzive sta naletela pri urejanju birokracije in iskanju službe v Kanadi, kaj jima takšne dogodivščine dajo in kako jima pomagajo, da ob tem ohranjata trden odnos, preberite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Na Vandraj smo vaju v intervjuju (tu) nazadnje gostili pred dvema letoma, ko sta na Novi Zelandiji živela v kombiju. Danes pa se prav tako z delovno-potovalno vizo oglašata iz Kanade. Vaju že kaj zebe? 

Mrzlo zimo v Kanadi sva pričakovala in se na to pripravila, tako da naju je zima na jugu Nove Zalandije pred dvema letoma bolj presenetila. Je pa res, takih zim doma v Prlekiji več nimamo in sva vesela spremembe,… zaenkrat.

Od našega zadnjega pogovora sta sprejela kup novih, pogumnih odločitev in dosegla marsikaj. V 2022 sta nazaj v Sloveniji odprla sladoledno podjetje, Jan je izdal pesniško zbirko, prenovila sta stanovanje in se z novo delovno-potovalno vizo odpravila v Kanado. Ima leto za vaju enako število dni kot za vse ostale? 

Zadnja štiri leta po zaključku študija so bila res pestra. Po tem ko sva na Novi Zelandiji začela pisati blog in premagala strah pred kritiko, sva ugotovila, da naju prav ta ustavlja na poti do cilja. Tako sva ob večerih v kombiju veliko debatirala o želji po manjšem podjetju. Premlela sva vse svoje želje, raziskala niše in po delu na nasadu malin, kjer smo prodajali tudi točen sladoled iz pravega sadja, ugotovila, da bi lahko točno to pripeljala v Slovenijo. Sladoled je res drugačen, polne teksture in izdelan sveže, pred tabo in iz pravega sadja. Ustanovila sva KORU sladoled, izdelala manjši voziček in z njim se seliva po poletnih dogodkih v Sloveniji. Cilj je bil ustvariti sezonsko podjetje, ki te ne omeji na točno določeno lokacijo. To nama omogoča potovanje in delo v tujini, tako sva trenutno v Kanadi, v prihodnosti pa to lahko kombinirava z drugimi zaposlitvami.

No, pesniška zbirka je sicer nastajala veliko dlje. Kje jo lahko dobimo?

Res je, besedila za zbirko sem pisal zadnjih 6 let. V zvezkih se jih je nabiralo vedno več in želja po izdani zbirki je bila vedno večja. Crowdfunding plaforme, kot sta Indiegogo in Kickstarter, ti omogočajo take želje tudi uresničiti. Vesel sem, da sem poskusil in hvaležen za vse podpornike, ki so mi izdajo tudi omogočili. Trenutno pa je zbirko mogoče dobiti le z naročilom na mojem Facebook profilu.

Trenutno sta torej v Kanadi, kjer bivata z delovno-potovalno vizo (working holiday visa). Zakaj prav Kanada?

Po poletju v ZDA, kjer sva prvič preizkusila delovno-potovalno vizo, sva si podobnih izkušenj želela še več. Zato sva si takrat kar se da hitro pridobila vizo za Novo Zelandijo, ki ima omejitev do 30 let. Potem pa sta nama med državami, ki omogočajo delovno-potovalno vizo, ostali le še Kanada in Avstralija. Želela sva nekaj povsem drugačnega in zato izbrala Kanado, ki ima omejitev do 35 let.

Res je, da so vsi ti konci sveta noro lepi in jih lahko raziskuješ do onemoglosti, ampak po najinem mnenju je tako kamorkoli se odločiš odpotovati. Zato samo raziskovanje morda ni bil primaren cilj za odhod v Kanado. Naučila sva se, da si pred potovanji zastaviva cilj, kaj se želiva tam naučiti, naj bo to nova sposobnost ali odkriti nove želje, za katere sploh ne veš, da jih imaš. Iz vidika dela, sva želela v Kanadi dobiti priložnost vodenja ekipe, se o tem naučiti čim več in spoznati, ali želiva tudi midva kdaj svoje podjetje širiti in zaposlovati. Zakaj se ne bi učil, za to bil plačan, potem pa vso znanje prenesel na svoje življenje, podjetje?

Dobiva veliko komentarjev, da tako delo lahko opravljava tudi doma, kar je res, ampak tukaj delaš v popolnoma drugačnem okolju in kulturi. Kar ti poleg delovnih izkušenj da še življenjske in čeprav to zveni klišejsko – širi tvoj pogled na svet.

Glede na to, da to ni vajin prvi delovno-potovalni podvig, saj sta pred Novo Zelandijo delala tudi z ZDA – je bil sam proces urejanja birokracije in selitve v Kanado tokrat kaj lažji?

Iskreno je bilo tokrat verjetno najtežje. V ZDA sva odhajala le za 5 mesecev, na Novo Zelandijo sva se odpravila po zaključku študija, željna popolne spremembe. Pred odhodom v Kanado pa sva imela doma udobje kot še nikoli prej. Imela sva veliko dvomov, a vedno prišla do istega zaključka. Izpuščeno priložnost bi obžalovala, v udobje doma pa se bova že vrnila. In če sva se kaj naučila iz prejšnjih selitev, je to, da je začeten strah vedno prisoten, a dom si znava ustvariti kjerkoli.

Urejanje birokracije za Kanado je bilo popolnoma drugačno od ZDA in Nove Zelandije, a zaradi prejšnjih izkušenj lažje. Čeprav se seznam na začetku prijave zdi neskončno dolg, je edini pristop: korak za korakom in prej ali slej prideš do cilja.

Na kakšen način sta se lotila iskanja službe in kako zahtevna naloga je bila to?

Iskanje službe v Kanadi je bilo veliko težje v primerjavi z Novo Zelandijo. Za Kanado ni toliko aktivnih skupin na Facebooku, kjer se najde večina služb na Novi Zelandiji. Tako sva bolj ali manj iskala kraje, kjer bi si želela preživeti zimo, poiskala podjetja, hotele, restavracije, ki zaposlujejo sezonske delavce in pošiljala CV-je. Večina ima na svojih spletnih straneh zavihek “Careers”. Ker sva iskala zaposlitev z nastanitvijo, je bila izbira omejena, pa vseeno. Odgovorov nisva dobila veliko, morda sva se iskanja službe za čez zimo lotila prepozno ali pa nisva prišla v poštev, ker še v tistem trenutku nisva bila v Kanadi in tako uradno še nisva imela potrjene vize. To ti uradno potrdijo šele ob vstopu v državo, čeprav imaš prej že urejeno vse potrebno.

Kakorkoli že, v Kanado sva se odpravila brez službe. Letela sva v Toronto in najprej poskusila službo dobiti na vzhodu. Če bi bila neuspešna, bi letela na zahod Kanade, kjer je več možnosti, a tudi veliko večje povpraševanje. Iz Toronta sva se z najinimi nahrbtniki, vlakom in tremi avtobusi odpravila 6 ur severno do knjižnice v Collingwood, kjer je bližnje smučarsko središče Blue Mountain iskalo sezonske delavce. Naslednji dan sva se selila v nov dom in še naslednji začela z novo službo.

Kakšno delo opravljata in kako dolga bo vajina delovna sezona?

V Blue-ju sva vodji ekip v smučarskih kočah na dnu smučišča. Točno to je bil najin cilj – pridobiti izkušnje vodenja ekipe. Najini delovni dnevi so precej pestri, saj sva kot vodji strežbe zadolžena, da vse poteka gladko. Pri tem se nemalokrat pojavijo izzivi z zaposlenimi, gosti ali z najinimi nadrejenimi. Čeprav so dnevi včasih naporni, nama je ta odgovornost všeč, saj imava tako priložnost, da se vsak dan ogromno naučiva. Tukaj bova ostala do konca marca.

Kakšen je vajin delovnik in koliko prostega časa vama ostane? Ga tudi vidva izkoristita za kakšen spust po belih strminah?

Delava 9 ur na dan, 5-krat na teden. Včasih dopoldne, drugič popoldne. Tako, da imava priložnost smučanja zjutraj ali zvečer, vsekakor pa ob prostih dneh. Vsi zaposleni imamo zastonj smučarske karte in najem opreme, tako da poskušava izkoristiti kolikor je le mogoče.

Bosta po koncu sezone svojo delovno-potovalno vizo izkoristila tudi za raziskovanje dežele javorjevega lista? Če ja, kakšni so vajini načrti? 

Najini načrti so trenutno še precej odprti. A najprej se bova odpravila nekoliko južneje v ZDA in spomladi, ko je velika večina Kanade še zamrznjene in bele, raziskala Arizono in Kalifornijo. Kam se bova odpravila po koncu tega roadtripa v sredini maja, pa bova še morala malo premisliti. V mislih sta dva scenarija. Bova videla.

So Kanadčani res najbolj iskreno prijazni, vljudni, zabavni in nasmejani ljudje na svetu?

Res je, da velike večine Kanade še sploh nisva videla, a zaenkrat se ta stereotip ni izkazal za resničnega. Ali pa so bila najina pričakovanja prav zaradi tega prepričanja prevelika. Mogoče pa sva razvajena od prijaznosti doma in na Novi Zelandiji.

Česa o tej deželi nista vedela pred prihodom, pa vaju je presenetilo ali navdušilo? 

Ob prihodu v Kanado naju je presenetilo, koliko trgovin, ki prodajajo izdelke iz marihuane, je v vsakem, še tako majhnem mestu. Vedela sva, da je marihuana v Kanadi legalizirana, ampak nisva pričakovala toliko trgovinic, ki so ponavadi zelo moderne in lepo urejene.

Katere kanadske jedi bosta z veseljem posvojila v domači kuhinji? In česa na jedilniku ne bosta pogrešala?

Kanadska kuhinja je precej podobna ameriški, tako da kaj veliko ne bova dodala na svoj jedilnik. Za spomin na delo tukaj pa si bova kdaj pa kdaj pripravila »poutine«. To je ena ljubših izbir Kanadčanov in sicer je pomfri z omako, sirom in zeleno čebulo.

Kako so se na vajin že tretji daljši odhod v tujino odzvali vajini bližnji?

Na najine odhode so se sedaj že privadili, čeprav se njihovi obrazi kljub odobravanju najinih odločitev še vedno nekoliko povesijo. Jim pa je zdaj že veliko lažje, saj se zavedajo, da sva skozi podobne situacije že šla in se bova že znašla.

Se vama zdi, da se je v zadnjih letih dojemanje “netradicionalnega”, bolj nomadskega življenjskega sloga, ki se ne boji sprememb in neznanega, kaj spremenilo tudi pri starejših generacijah? 

Rekla bi, da bo za spremembo pri starejših generacijah potrebno še nekaj časa in še večje število mladih s podobnimi odločitvami. Vprašanj na temo: »Kaj pa bosta potem, Kaj pa »penzija«, Kaj pa otroci,…« je še vedno ogromno.

Se pa zavedava, da na tak način ne bova mogla živeti vse življenje, saj zna biti precej naporno. Vse od urejanja birokracije za pridobitev viz, iskanja služb v tujini, ustvarjanja novih vezi, vsakodnevnega učenja, življenja v novem okolju in vzdrževanja življenja nazaj v Sloveniji. Tudi midva imava želje po tradicionalnih poteh in bova v prihodnjih letih iskala najino ravnovesje tradicionalnega in netradicionalnega.

Ni dvoma, da takšne izkušnje ogromno dajo v nematerialnem smislu. Pa vendar – bi rekla, da s tovrstnim sezonskim delom lahko tudi dobro zaslužiš? 

V Kanadi so stroški življenja precej visoki, a sama sva s premišljenimi izbirami uspela prihraniti dovolj za načrtovano potovanje in povrnitev začetnih stroškov. Veliko je odvisno od potrošniških navad posameznika, isto kot doma. V primerjavi z Novo Zelandijo bova tokrat uspela prihraniti manj, saj je tudi potovanje po Kanadi/ZDA načeloma dražje.

Pravijo, da trdnost odnosov med ljudmi zares spoznamo na potovanju. Bi rekla, da sta se v teh letih, ki sta jih preživela v tujini, spoznala in povezala bolje, kot bi se v enakem času doma?

Definitivno, vse te skupne izkušnje naju še dodatno povezujejo. Naučila sva se živeti skupaj 24/7 in to tudi prioritizirati, saj nama je to nekaj najbolj pomembnega. Prav zaradi vseh teh izkušenj lahko uspešno sodelujeva tudi ob delu in podjetništvu.

Kam vaju bo odneslo v prihodnje? In kakšna usoda čaka vajin sladoled? Se vrača s poletjem, tako kot vidva?

Točno to pa je del najine odločitve, ki jo bova morala sprejeti med spomladanskim potovanjem po zahodu ZDA. Hvaležna sva, da sva si uspela ustvariti službo, h kateri se domov lahko vedno vrneva, ob enem pa si pustila dovolj svobode, da jo lahko za eno sezono dava na pavzo. Najbolje, da naju spremljate na najinem profilu, bova vsekakor javila takoj, ko bova vedela tudi sama.  

Edini in Janu ter njunim dogodivščinam z delovno-potovalno vizo lahko sledite na blogu (tu), Facebooku (tu) in Instagramu (tu). Njuno delo pa lahko podprete s skodelico kave – več o tem TU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: “Stanovanje v Ljubljani sva brezplačno zamenjala za vilo z bazenom v Provansi!” #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU

Katja. Težko je napisati kratek uvod v ta intervju. Katjo sem zasledila na Instagramu in ji postavila nekaj splošnih vprašanj, ki jih ponavadi postavljamo popotnikom. Z vsakim njenim odgovorom pa se mi je porajalo vedno več podvprašanj. Katja Kozlevčar je solo popotnica in digitalna nomadka, ki že od januarja 2021 nima svojega doma. Med drugim je živela v jami in si hrano priskrbela kar iz smetnjakov trgovin in restavracij. In to ocenila kot sanjsko! Pogovarjali bi se lahko ure in ure in ure. Na moja vprašanja je odgovarjala iz Kolumbije, ki je njena že 46. obiskana država.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Težko se opišem na kratko, ker se mi poraja vprašaje: »Kaj me pravzaprav definira?«. Trenutno se najbolj poistovetim s širokim nazivom digitalna nomadka, sicer pa sem novinarka, urednica, kreativna direktorica in karierna mentorica, zelo senzibilna in čustvena oseba, ki se že 15 let bori z anksioznostjo in depresijo, ljubiteljska didžejka, skorajšnja vojakinja in še bi lahko naštevala. Na splošno sem človek, ki se trudi živeti brez obžalovanj. Katja Kozlevčar.

Na svojem IG profilu imate tik ob imenu zapisano Digitalni nomad. Kako izgleda vaše življenje?

Vsakih nekaj mesecev povsem drugače – odvisno od tega ali potujem ali sem nekje bolj stalno nastanjena, od tega ali sem v mestu ali na deželi, ali sem na toplem ali hladnem. Sem človek poletja, saj sonce zelo blagodejno učinkuje na moje počutje in mentalno zdravje, tako da se trudim, da sem čim več v toplih krajih. To potem diktira, kako izgleda moj vsakdan – težim k temu, da čim več časa preživim zunaj, v naravi, s pozitivnimi ljudmi, pa kjerkoli že na svetu to je.

Lahko bolj natančno opišete digitalno nomadstvo? Kako to v praksi izgleda?

Digitalno nomadstvo ni isto kot klasični turizem. Prva razlika je že ta, da vsak mesec prejmem plačo, ni mi potrebno varčevati dve leti, da grem na 3-mesečno potovanje. Na poti delam. Potujem lahko ves čas, če si le izberem destinacijo, kjer so stroški življenja manjši kot moj prihodek in v tem je cel trik! Če na neki destinaciji ostaneš dlje, potem je odgovor za zmanjšanje stroškov co-living ali daljši najemi stanovanj, sicer pa so danes tudi hostli že zelo naklonjeni digitalnim nomadom.

Kaj pa hrana, kje jeste?

Kar se tiče prehranjevanja, je zelo odvisno od destinacije – hrana v kolumbijskih restavracijah je na primer tako ugodna, da se ti skoraj ne splača kuhati, v Španiji pa sem raje prijela za kuhalnico. Trik je tudi v tem, da si skromen, da živiš, kot živijo lokalni prebivalci, da podpiraš njihovo delo in trud, hkrati pa si spoštljiv do njihove kulture in ne posegaš vanjo; da si prilagodljiv, strpen in odgovoren (do dela, ljudi, okolja in samega sebe); da si vzameš tudi čas zase, se poslušaš in si vzameš pavzo, ko jo potrebuješ.

Kako najdete ravnovesje med delom na poti in uživanjem/raziskovanjem? Je kdaj težko?

Težko je lahko takrat, ko prispeš v nov kraj, dela pa je veliko, saj si radoveden. Ampak, če si znaš dobro organizirati delo in logistične premike, potem ni nikoli težko. Meni je veliko težje celo zimo preživeti za štirimi stenami, se ločiti od računalnika ko je zunaj že trda tema in ko se ti res ne ljubi nikamor več – zame je to recept za depresijo, tako da sem neizmerno hvaležna, da lahko delam kjerkoli na svetu in da me nove lokacije v bistvu še bolj motivirajo za delo, kot če sem doma.

Kaj naredite, če na poti nimate dostopa do interneta?

To se zgodi zelo zelo redko, saj delo in potovanje načrtujem tako, da imam zagotovo na voljo internet takrat ko ga potrebujem. Zgodilo se mi je že na primer, da sem potovala po Laosu in je bila internetna povezava res slaba. Delo je še vedno na prvem mestu, saj mi le to omogoča, da sploh lahko potujem, zato sem se kljub temu, da me je država povsem navdušila in bi si tam želela ostati vsaj kak mesec, odločila, da jo po nekaj dneh zapustim.

Koliko dni na leto ste na poti? Se vam finančno izide brez problema? Se da? Kje spite, jeste? Katere so nekatere pasti ali pa morda triki?

Odvisno od tega, kaj definiramo kot `na poti`… Svojega doma ali stanovanja nimam od januarja 2021. Vmes sem veliko časa preživela v Londonu, sicer pa bi rekla da sem bila v zadnjem letu na poti vsaj polovico leta. Veliko ljudi zmotno misli, da za potovanje potrebuješ veliko denarja, pa to niti slučajno ni res. Sama sem pred 10 leti potovala tako, da sem kot fotografinja delala na ladijski križarki, potem sem sredi pandemije morala zaradi nezmožnosti plačevanja najemnine zapustiti svoje stanovanje, zato sem se odločila za prostovoljstvo na Tenerifu, kjer sem živela v jami in se prehranjevala po principu freeganstva, danes v Kolumbiji potujem ceneje, kot sem živela v Londonu ali celo v Ljubljani. Vse se da, če se hoče in vse so samo prioritete. Od tu tudi izhaja potem vse ostalo – kje spiš, kje se prehranjuješ, ali se udejstvuješ aktivnosti ali ne.

Oprostite, kje ste živeli? V jami!?

Sredi pandemije se mi je prihodek drastično zmanjšal in ker nisem bila več zmožna plačevati najemnine stanovanja v Ljubljani, sem bila postavljena pred odločitev: ali se preselim nazaj domov k staršem ali pa se podam na novo avanturo. Izbrala sem slednje in sicer sem se odločila za prostovoljstvo prek platforme WorkAway, kjer je običajno poskrbljeno za prenočišče in prehrano, kar je predstavljalo popolno rešitev za mojo situacijo. Imela sem ogromno sreče, da sem dobila mesto nove YouTuberke v zavetišču za konje in ostale živali na Tenerifu (@tenerifehorserescue), srečo zato, ker dobijo tudi po 100 prošenj za prostovoljstvo na dan.

Toliko prošenj za življenje v jami? Je bilo, kot ste si zamislili?

Posebnost tega zavetišča je, da vsi prostovoljci živijo zelo skromno, v improviziranih bivališčih, kot so kamperji, lesene ute, hišice iz blata in čisto prave jame, prehranjujejo pa se zgolj z zavrženo in donirano hrano, torej po principu freeganstva. Prednost tega Kanarskega otoka je namreč v tem, da je vreme na jugu zelo suho, tla pa porozna, kar omogoča življenje na prostem in pa zelo enostavno kopanje in izgradnjo jam, zato je na otoku kar nekaj skupnosti, ki živijo na ta način – zelo hipijevsko pravzaprav. Čeprav so me predhodno opozorili, me nič ni moglo pripraviti na to, da sem prav zares 3 mesece živela v luknji izkopani sredi hriba, brez elektrike, ogrevanja, vode, interneta, stranišča – povsem na divje. A pravzaprav je bilo to eno najbolj udobnih bivališč, v jami sem imela posteljo, preprogo, omarico za oblačila, veliko ogledalo, stol in nočno omarico. Obkrožena sem bila z naravo in za jamo je bil pogled na ocean, prav sanjsko torej! Vse ostale dobrine so bile na voljo v zavetišču, ki je bilo oddaljeno le minuto hoje, a tudi tam je bilo vse zelo rustikalno, saj so prostovoljci celotno zavetišče zgradili s pomočjo zavrženih materialov (recycling in upcycling) ali materialov, ki so jih našli v naravi.

Kaj je to “freeganstvo”?

Ker se celotno zavetišče financira na podlagi donacij in ker so na prvem mestu živali (mislim, da jih je sedaj že čez 400), smo se vsi prehranjevali po principu freeganstva, torej zavrženo hrano smo pobirali iz smetnjakov trgovin, kasneje pa smo se dogovorili z nekaterimi bližnjimi kmeti in celo z lokalno pekarno, da so nam odstopili svoje presežke in zavržke. Priznam, sprva me je šokiralo, da jem hrano iz smetnjaka, a ko vidiš koliko dobre hrane se vsakodnevno zavrže – res smo jedli dobro, raznoliko in zdravo! Na ta način živijo tudi ostale “jamske” skupnosti na otoku, za življenje torej praktično ne potrebujejo denarja, saj ne plačujejo ne hrane, ne bivališča. To je za vedno spremenilo moj pogled na lasten življenjski slog ter možnosti, ki obstajajo.

Ali kdaj pogrešate ustaljen urnik?

Čedalje bolj! S starostjo opažam, da mi rutina vse več pomeni, še posebej moji jutranji in večerni rituali, kot sta meditacija in pisanje dnevnika. Trenutno sem ravno na začetku dolgega potovanja, ko je vse novo in intenzivno, zato sem ti dve dejavnosti povsem opustila, a sem si obljubila, da ju že čez nekaj dni spet začnem, ko uradno po 2-tedenskem dopustu ponovno začenjam tudi delo na daljavo. Potrebno je najti pravo ravnotežje med popotniško izkušnjo in rutino – verjamem, da mi bo že kmalu spet lažje.

Kje vse ste se že potepali?

V bistvu sem začela potovati precej pozno, v zgodnjih dvajsetih nisem šla dlje od Evropskih prestolnic, takrat se je svet zdel še tako nedosegljiv, zato tudi nisem prepotovala polovice sveta kot nekateri moji so-popotniki. A kljub temu imam obljukanih kar nekaj zame sanjskih destinacij: s križarko sem preplula večino Karibskega morja in cel Baltik, navdušili so me Ferski otoki, živela sem v Parizu, Londonu in na Tenerifu, Vietnam je bila 15-letna želja, čudovita sta Kambodža in Mynanmar, zagotovo se vrnem v že omenjeni Laos, obožujem Poljsko, Kanarski otoki so tako raznoliki in fantastični vse leto, Maroko je poln inspiracije in zagotovo najbolj eksotičen je bil Irak. Če se ne motim, je Kolumbija moja 46. država.

Povsod potujete sami. Kako to?

Osebno raje potujem sama, kot v družbi, ker na ta način kraje in ljudi doživim na čisto drugačen način. Prisiljen si namreč sam poskrbeti za vse, na nikogar se ne moreš opreti, razen na popolne tujce, ki jih srečuješ na poti in zato so interakcije bolj pogoste, hitreje spoznaš ljudi in skleneš nova poznanstva. Doma imam vedno občutek, da sem bolj introvertirana, solo potovanja pa me prisilijo, da se odprem in vsakodnevno navezujem stike. Ravno včeraj sem med pohajkovanjem po vasi srečala nekega nemškega popotnika, samo bežen komentar je bil kriv, da sva se potem zaklepetala za kar nekaj ur. Izmenjala sva si številne izkušnje in zgodbe, res je bil zanimiv sogovornik in zavzet poslušalec. Ko potuješ z nekom, je teh spontanih interakcij veliko manj, saj imaš sogovornika že ob sebi, meni pa so ravno ta nenavadna nova poznanstva čar potovanj, še posebej ko imam priložnosti brskati po glavah lokalnih prebivalcev. Po drugi strani pa solo potovanja pomenijo, da veliko stvari doživiš sam, nimaš jih s kom deliti, kar kdaj ustvari tudi občutke osamljenosti. Doma te težko razumejo, skozi kaj vse greš, hitro se lahko počutiš kot totalen “outsider”. Te stvari potem predeluješ sam ali pa jih deliš z drugimi popotniki, ki te bolj razumejo. Odličen pripomoček za to je lahko pisanje dnevnika, sama misli in izkušnje delim na Instagramu in po novem tudi na YouTube kanalu. Zame so solo potovanja zelo pogosto tudi čas, ko pridem do kakšnih globokih spoznanj, ko se naučim kaj novega o sebi in o svetu, ko predelam kakšne mentalne prepreke in na splošno je to obdobje, ko se počutim najbolj jaz – najbolj srečno in zadovoljno, čeprav povsem izven cone udobja.

Se počutite varno, ko potujete sami?

Na žalost ženskam solo popotnicam ni vedno lahko, še posebej v določenih delih sveta, kjer je patriarhat zelo močen. Moje edine slabe izkušnje izhajajo prav iz takih krajev, kjer sem bila deležna neželene moške pozornosti. V takšnih neprijetnih situacijah je res pomembno, da poslušaš svoj šesti čut in se ne podajaš v nekaj, kar že od daleč smrdi! In nič zato, če pri tem užališ kak moški ego, tvoja varnost in dobro počutje sta na prvem mestu. To so moje izkušnje, verjamem pa, da na moške solo popotnike prežijo druge nevarnosti – vedno se je pred potjo dobro pozanimati o pasteh, da se jih lahko potem preprosto ogneš.

Katero potovanje vas je najbolj navdušilo? In katero najmanj?

Vsako me na svoj način – vedno se počutim, kot razposajen majhen otrok, ko odkrivam nove kraje in spoznavam nove ljudi ter kulture. Težko je izbirati, a najbolj izven cone udobja je bilo gotovo potovanje po jugovzhodni Turčiji in Iraku sredi zelo striktnih pandemijskih ukrepov decembra 2020. Potovala sem sama in to po krajih za katere naša vlada odsvetuje vsakršen obisk. Izkušnja je bila res posebna, prvič, ker tja že tako ali tako ne pride veliko turistov, drugič, ker sem ženska in ker sem potovala sema ter tretjič, ker je bila pandemija – to je pomenilo, da sem bila v večini krajev edina turistka in zato prava atrakcija. Kraji pa so resnično lepi, zgodovina sega v začetke naše civilizacije in ljudje so neverjetno gostoljubni. Popotnikom, ki si želijo izkusiti nekaj izven utrjene turistične poti, toplo svetujem obisk mest Mardin, Gaziantep, Diyarbakir in Harran. Seveda se je potrebno prej pri
zanesljivih virih pozanimati glede varnosti, saj gre za politično nestabilne kraje. Zelo me je navdušila tudi Mallorca, za katero sem imela povsem napačno predstavo in kjer sem nepričakovano preživela več kot mesec dni. Ni ga potovanja, ki bi ga lahko izpostavila, da me ni navdušilo – morda nekajdnevni obisk Madrida? Mislim, da ima vsaka destinacija nekaj svojega, nekaj kar lahko občuduješ, le oči in glavo moraš imeti odprto.

Ste zelo kreativna oseba, polna energije. Od kod črpate navdih?

Hahah, trenutno mi zelo primanjkuje energije, za mano je nekaj zelo intenzivnih dni potovanja, ki so bolj kot na potovanje spominjali na filme Indiane Jonesa! Sicer pa navdih črpam od ljudi – tako tistih mojih bližnjih najdražjih, ki me znajo potolažiti, kot od popolnih neznancev, ki hitijo mimo mene z nasmehom in pozdravom. Ljudje so res večen vir inspiracije – tako različni, a tako smo si podobni povsod po svetu. Obožujem dni, ko si lahko vzamem čas, posedim ob hladnem pivu in ure opazujem ljudi. Pa naj bo to v Ljubljani ali najbolj zakotni vasici Andskega gorovja.

Fotografije s potovanj nesebično delite na svojem Instagram profilu. Trenutno z vami spremljamo potovanje po Kolumbiji. Kolumbija velja za precej nevarno državo. Kakšno izkušnjo imate vi? Verjetno ni prav veliko turistov? Kakšno je potovanje po Kolumbiji?

Kolumbija si niti slučajno ne zasluži slovesa, ki ji ga pripisujejo narko nadaljevanke, kar si Kolumbijci močno prizadevajo spremeniti. Gre za zelo travmatično in nasilno zgodovino, ne samo zaradi kartelov, temveč celotne politične situacije, a v praksi je danes Kolumbija tako nevarna, kot je nevaren Pariz, kjer so me edinokrat poskusili oropati. Po dveh tednih v tej slikoviti in živahni državi lahko rečem, da se tu počutim varneje, kot marsikje drugje po Evropi. Ljudje izven velikih mest so srčni, prijazni in gostoljubni, vsakdo te pozdravi na ulici. Turistov je ogromno, tako domačih (Kolumbijci veliko potujejo po lastni državi), kot tujih, predvsem backpackerjev, pohodnikov in drugih športnikov – Kolumbija je zaradi Andskega gorovja in Karibske obale res sanjska destinacija za ljubitelje športnih aktivnosti. Sicer pa je potovanje po državi ravno zaradi geografske razgibanosti samosvoja dogodivščina. Moj zadnji premik je za 220km potreboval 9 ur, od tega jih je bilo 5 z chiva busom na gozdni cesti čez 2800m visok prelaz – na eni strani prepad na drugi pa stena – nepozabno doživetje zagotovljeno!

Kam greste po Kolumbiji? Že planirate naslednjo destinacijo ali se vračate v Slovenijo?

Sem šele na začetku odkrivanja Kolumbije, tu sem vsega skupaj 2 tedna, za potovanje načrtujem 3 mesece. Obiskala sem Bogoto, puščavo Tatacoa, Salento, trenutno sem v Jardinu – moja pot gre torej od glavnega mesta južno in potem po zahodu navzgor na sever. Ogromno je še lokacij, ki bi jih rada obiskala, a ker začenjam z delom, se bo potovanje nekoliko umirilo, v posameznih krajih bom preživela dlje kot večina popotnikov. Trenutno izbiram kraje, ki so obkroženi z naravo in teh v Kolumbiji res ne primanjkuje. Vleče me tudi na križarjenje po otokih San Blas do Paname, v Gvatemalo, El Salvador, Bolivijo, Čile in Peru, če bo politična situacija tam stabilna. Že zdaj vidim, da bom težko zapustila ta del sveta, tako da mogoče še kaj podaljšam. Sicer pa po Kolumbiji načrtujem povratek v Slovenijo in nakup zidanice na dolenjskem, ki bi jo spremenila v mini dom.

Spoznate na poti veliko ljudi, ki živijo podobno življenje? Ste na poti sklenili kakšna prijateljstva?

Na poti spoznam res zelo različne ljudi. Nekateri so prvič izven svoje države, drugi so na poti že celih 7 let. Prav to je čar potovanj, toliko različnih ljudi prekriža tvojo pot in od vsakogar se lahko nekaj naučiš ali pa mu ti nekaj daš. Večino teh ne boš srečal nikoli več a za tisti dan, tisto uro, včasih tudi samo kratek klepet, se ti zdi, da imaš prijatelja, še posebej, ko so tvoji tako zelo daleč. Popotniki imamo nekaj skupnega in se razumemo na drugačen način, povezani smo, kot so z edinstveno izkušnjo na primer povezani vojaki. Včasih težko komu doma razložiš občutke, ki jih doživljaš, brez besed pa jih razume povsem naključen popotnik. So pa seveda tudi takšni, s katerimi so bile dogodivščine tako intenzivne, da smo prijatelji še danes in če se le znajdemo na isti geografski širini, se tudi dobimo – ta snidenja so res lepa!

Kje se vidite čez 5 let?

Srečno, zadovoljno in obkroženo z ljubeznivimi ljudmi, lokacija sploh ni pomembna.

Hitrih 5:

Najljubše mesto: Uskovnica na Pokljuki
Najljubše prevozno sredstvo: Tuk-tuk
Najljubša jed: polnjene paprike moje mami
Najlepši jezik: portugalščina (ne razumem drugega kot obrigado)
Nepogrešljiv pripomoček na poti: telefon, ker je vse v enem: fotoaparat, računalnik, telefon,
zemljevid, koledar in vse ostalo

Katjo Kozlevčar spremljajte na njenem kanalu You tube in
na njenem Instagram profilu. 

 

Foto: Katja Kozlevčar

PREBERITE ŠE: “Življenje je prekratko, da bi hodila v službo, ki naju ne veseli.” – Gremo jest #INTERVJU

25-letnica iz Prlekije, ki je na Azorih delala na ladji, zdaj pa jo srečate na Laponskem #INTERVJU

Jana je 25-letna biologinja, ki je tik pred izbruhom pandemije zbrala pogum, da preizkusi delo v tujini, nato doživela popolno izolacijo, hkrati pa tudi veliko preobrazbo, ki ji je – kot je prepričana tudi sama – spremenila življenje …

Jano smo ujeli sredi Arktike, v Vandraj intervjuju pa nam je zaupala, kako je dekle iz Prlekije pristalo na Laponskem in kako ji je delo v tujini spremenilo pogled na svet. Začelo se je tik pred pandemijo, ko je dobila svoje prvo delo v tujini. 8 mesecev je preživela na Sardiniji, kjer je delala na univerzi. Od tega je ob izbruhu koronavirusa 3 mesece preživela v strogi izolaciji, nato pa jo je delo odneslo na manjšo ladjo za opazovanje kitov.

Poletje 2021 je nato preživela na Azorih, kjer je delala kot vodička na ladji za ogled kitov in delfinov. Naslednje poletje je preživela na Norveškem, kjer je proučevala vpliv podnebnih sprememb na gorsko rastlinstvo, trenutno pa na Laponskem dela kot vodička za aktivnosti na prostem. Poglejmo, kakšne so njene dogodivščine in kako pisano je lahko delo v tujini …

Azori, Sete Cidades

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Jana Kovačič in prihajam iz Prlekije. Trenutno zaključujem študij magistrskega programa Varstva narave, drugače bi se pa opisala kot radovedno žensko, ki skuša zajemati življenje z veliko žlico.

Rada imam živali in neokrnjeno naravo, dobre ljudi in koncertne večere v družbi prijateljev. Raziskovanje neznanega pa je tisto, ki mi napolni dušo in prinese notranji mir. Uživam v aktivnostih na prostem, rada pa tudi fotografiram in planinarim. Najsrečnejša sem, ko sem obdana z živalmi, pa naj bo to sprehod na konjskem hrbtu, izlet z mojo psičko Lindo ali pa delovne ure preživete na ladji v družbi morskih sesalcev.

Zelo me zanima tudi  osebna rast, kar se odraža tudi v mojem dojemanju in načinu življenja.

Sardinija

Leta 2020 ste se podali na svojo prvo izkušnjo v tujino, za katero pravite, da vas je povsem spremenila. Kaj vam je dala Sardinija?

Kakorkoli klišejsko se sliši, ampak Sardinija mi je resnično spremenila življenje. Že pred samim odhodom mi je predstavljala nek pobeg pred resničnostjo, saj sem v kratkem času doživela veliko izgub, zaradi katerih sem bila v tistem obdobju povsem na dnu. Nisem vedela, kdo sem, kaj si želim, katero karierno pot ubrati, kaj me veseli … Skratka bila sem tako izgubljena, kot je človek lahko izgubljen. Sploh pa nisem videla več nobenega smisla, prepričana sem bila, da me v življenju ne čaka nič lepega, in da nikoli ne bo boljše.

Sardinija pa mi je nepričakovano ponudila veliko več, kot bi si sploh lahko kadarkoli želela. O njej bi lahko govorila kot o najboljši prijateljici. Verjela je vame, ko sem to najbolj potrebovala, me vzpodbujala, in mi dala brco v rit, ko sem to potrebovala. Z lekcijami me je naučila, da sem sposobna več, kot sama verjamem. Hitro mi je dala na znanje, da ni nič narobe s tem, da se ne ujamem z vsemi ljudmi. Da ne rabim biti vsem všečna in da bom s svojo energijo privabila v življenje prave ljudi. Pomagala mi je opustiti toliko omejitvenih prepričanj. Skupaj sva ugotovili, kdo sem in kaj si želim. In predvsem, dala mi je prekrasno popotnico za prihodnost.

Na koncu, če dobro pomislim, ta prijateljica nikoli ni bila Sardinija, ampak sem bila ta prijateljica jaz. Sama sebi. Prvič. In bil je res dober občutek.

Sardinija, delo na ladji za opazovanje kitov in delfinov

Kaj vse ste počeli na Sardiniji in kako se je vaš način dela in življenja spremenil med strogo izolacijo?  Kaj se vam je odvrtelo v mislih, ko je sredi vaše dogodivščine takrat svet ob prvem izbruhu pandemije povsem obstal?

Na Sardinijo sem se odpravila z namenom opravljanja trimesečne študijske prakse v herbariju univerze v Sassariju. Prvih nekaj tednov sem spoznavala ljudi, delovno okolje, udeležila sem se nekaj spoznavnih dogodkov za mednarodne študente, ogledala sem si nekaj mest ter bila na splošno precej zaposlena z novo resničnostjo, ki me je obdajala.

Že po petih tednih pa se je tempo življenja močno ustavil, saj se je italijanska vlada glede na grozljivo situacijo v Bergamu odločila, da odredi strogo izolacijo po celotni Italiji. Za nas je to pomenilo popolno prepoved zapuščanja stanovanj, z izjemo nakupov življenjskih potrebščin in obiska lekarne ter zdravnika. Pa še takrat si moral imeti s sabo uradni dokument, na katerega si napisal, kam se odpravljaš in zakaj, po kateri poti greš in po kateri se vračaš. Na ulicah so bili policisti, ki so to tudi preverjali. V tistem trenutku nisem vedela, ali bi šla nazaj v Slovenijo ali ne, saj sem nekako pričakovala, da je izolacija le kratkotrajne narave, in pa, da bo doma situacija podobna, s to razliko, da bom lahko doma šla vsaj na sprehod, saj živimo na vasi. Na koncu me začetna vzhičenost, da sem v tujini, ni pustila domov.

Sardinja

Je bilo pa obdobje izolacije zame eno izmed najbolj produktivnih in pravzaprav mi res ni bilo hudega. Začetna reakcija je bila sicer v smislu popolne nejevere, kako je mogoče, da se to zgodi ravno zdaj, ko končno zberem pogum, in se nekam odpravim, a vsaka slaba stvar je za nekaj dobra, in s tako mentaliteto sem se poskušala lotiti prihajajočega obdobja.

Končno sem imela čas pogledati vse dokumentarce na moji wish listi, poskusila sem se v meditaciji in jogi, vsak dan sem imela obilo časa za telovadbo … Nekoliko sem izboljšala svoje neobstoječe kuharske sposobnosti, naučila sem se speči sacher torto! Vadila sem italijanščino, izdelovala sem origamije ter si ustvarila pravi papirnati živalski vrt.

Po treh mesecih so se ukrepi sprostili in takrat se je vsa potrpežljivost končno izplačala. Dobila sem prakso na whale watching ladji, se preselila v Alghero, čudovito obmorsko mestece, spoznala ljudi, s katerimi smo se ujeli na nekem povsem drugem nivoju, skupaj smo plesali zumbo, se učili samoobrambe, šli na plažo, delali jogo, se družili … Bilo je res lepo.

Čez nekaj mesecev ste pristali na ladji za opazovanje kitov in delfinov. Kako ste se znašli tam in kakšna je bila vaša vloga?

Na ladji sem se znašla nekoliko po spletu okoliščin, nekoliko pa zaradi velike želje po podaljšanju bivanja na otoku. Spet sem se zanesla na spletni brskalnik, poiskala nekaj ponudb za prakse, in si rekla, pa poskusimo, saj nimam kaj za izgubiti. Za eno izmed del sem se prijavila že prej, pa nisem bila izbrana, ker  nisem imela prav nobenih izkušenj iz področja morske biologije. No, poskusila sem ponovno, sicer ni šlo za enako prakso, pa vendar. Zahtev na oglasu je bilo ogromno! Izpolnjevala nisem niti ene, tako da sem napisala verjetno najbolj iskreno motivacijsko sporočilo do zdaj: nimam ne potapljaškega tečaja, niti izpita za čoln, znam pa plavati in pripravljena sem trdo delati! Aha, pa tudi na Sardiniji se nahajam trenutno (kar je v pokoronskem času pomenilo veliko, saj so bile letalske povezave zelo okrnjene). Očitno je bilo dovolj prepričljivo, saj sem že čez nekaj dni prejela vabilo na razgovor. 

Azori, opazovanje kitov

Na podobni ladji ste zapluli tudi leto kasneje, v 2021 – in to na Azorih. Kako sploh najdete takšno službo?

Z nekaj malega iznajdljivosti in poguma, z veliko mero delavnosti in samozaupanja, ter s kančkom sreče. No, in pa včasih je treba tudi kaj žrtvovati.

Za Azore sem slišala po naključju, čutila sem, da je to kraj, ki ga moram doživeti. In tako sem pričela z iskanjem bodočega delodajalca. Poslala sem nekaj mailov na vse firme, kjer sem si želela delati, in na koncu dobila prakso.

Verjamem, da živimo v dobi, v kateri lahko dosežemo in postanemo vse, kar si želimo, ne glede na to, kakšen je naš začetni položaj. Informacije imamo na dlani, le izkoristiti jih moramo (znati).  Sploh mladi imamo veliko možnosti financiranja teh podvigov. Za svoje prve delo v tujini in izkušnje nisem bila nikoli denarno plačana s strani delodajalca, moja plača je bila Erasmus štipendija. Sem si pa nabrala veliko izkušenj in nekaj dobrih referenc, kar mi dandanes pride zelo prav.

Azori, Sao Miguel

Ste si Azore uspeli tudi kaj ogledati? Česa ob obisku ne smemo izpustiti, kaj vas je najbolj navdušilo?

Sao Miguel sem si ogledala septembra, ko je bil vrhunec sezone že za nami in ko so me obiskali prijatelji. Je definitivno ena izmed destinacij, ki me je pustila odprtih ust, in kamor bi se morda še rada vrnila. Zaenkrat so relativno nepoznani. Še vedno si lahko ogledaš stvari brez pretiranih množic, kar mi zelo odgovarja. Bi pa rekla, da Azori niso morda ravno za vsakega. So neverjetno lepi, narava je ohranjena in okolje čisto, vendar pa postavljajo turistu svoje pogoje. Vreme je izredno spremenljivo, morje zna biti mrzlo in razburkano. In kdor ni preveč fleksibilen glede svojih počitnic, se morda ne bo imel najboljše.

Letošnje poletje ste preživeli na Norveškem, kjer ste proučevali vpliv podnebnih sprememb na gorsko rastlinstvo. Ste diplomirana biologinja, bodoča magistra varstva narave in zdi se, da ste pri rosnih 25 letih za naravo pravzaprav naredili že veliko. Kako optimistični ste ob pogledu v prihodnost, ko govorimo o zdravju sveta, ki ga puščamo za sabo?

Glede prihodnosti našega planeta nisem preveč optimistična. Zaslužek je gonilna sila vseh odločitev in težko si predstavljam, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se to spremenilo. Morda res velika okoljska kriza, ki bi enako prizadela tako premožne ljudi kot navadne smrtnike. Moje razmišljanje zelo dobro povzame film ”Don’t look up”.

Se pa veselim vseh majhnih in lokalnih projektov, preko katerih se dejansko zgodijo spremembe. 

S čim se vam je najbolj zapisala v spomin Norveška?       

Po krasni arhitekturi, urejenosti, visokih cenah alkoholnih pijač in čudoviti pokrajini. Norveška je ena izmed držav, kjer se zgolj vožnja z avtomobilom zdi kot največje doživetje. Sploh v Bergnu in okolici, kjer te na vsakem koraku obdajajo fjordi, nešteto otočkov in čudovita narava.

Norveška, terensko delo

Medtem ko govoriva, se nam javljate z Arktike. Kaj počnete na Laponskem in kaj vas je tja odneslo?

Na Laponskem opravljam delo vodičke za aktivnosti na prostem. V praksi to pomeni vodenje izletov z motornimi sanmi, krpljanje, smučanje, vodenje skupin na farme s haskiji in jeleni, obisk Snežne vasi itd.

Do ideje za delo v Božičkovi deželi je prišlo spontano, sem pa že nekaj časa hrepenela po pravi zimi, taki, kot se je spominjam iz otroštva. Poleg tega sem si želela neke povsem nove izkušnje, in delo v tujini in v neokrnjeni naravi na severu se je zdelo več kot primerno za moj novi podvig. Da bom poleg zime doživela še polarno noč in na lastne oči videla severni sij je bila le še pika na i moji odločitvi.

Laponska in severni sij

Kako je na vašo notranjo uro delovala polarna noč?

Polarna noč je bila svojevrsten izziv. Zdelo se mi je, da name nima kakšnega drastičnega vpliva, vse do dneva, ko so se skrili oblaki in se je prikazalo jasno nebo. Takrat sem občutila neznan val energije in spoznala, da v resnici podzavestno zelo pogrešam sončne dni. Ampak čeprav se mi je na trenutke zdelo, da je vse skupaj preveč in da sem si zadala prevelik izziv, sem danes zelo hvaležna za to izkušnjo.

Morda moramo včasih iz življenja namerno odstraniti užitke ali pa celo osnovne dobrine, zato da jih lahko pozneje še toliko bolj cenimo. Oseba, ki ni doživela polarne noči, si najverjetneje težko predstavlja, kako čustven je lahko človek po ponovnem snidenju s soncem. Marsikdo je potočil solzo sreče.

Laponska, delo vodičke za aktivnosti na prostem

 Kaj – poleg obiska Božička – je na tem koncu sveta nujno postaviti na seznam dogodivščin, ki jih moramo doživeti?

Vse, razen obiska Božička (smeh). Šalo na stran, seveda je zelo odvisno od osebe, ampak zame je Božičkova dežela decembra skomercializirana do te mere, da mi ni prinesla posebnega čarobnega vzdušja, pa imam zelo rada božič. Bi pa vsem privoščila en lep jasen dan v času polarne noči. Seveda se tega ne da rezervirati in predvideti, pa vendar, barve neba v tem času so pravljične, pokrajina pa naravnost nadzemeljska.

Laponska

Ste v zadnjih treh letih med zgoraj naštetimi destinacijami sploh kaj prišli nazaj v Slovenijo?

Seveda. Še do lanskega leta sem aktivno študirala. Na Sardinijo sem se odpravila v absolventskem stažu dodiplomskega študija, na Azorih sem bila poleti med študijskimi počitnicami, prav tako na Norveškem. Tako da sem bila že zaradi študijskih obveznosti primorana priti v Slovenijo. Pa tudi sicer imam svoj kraj in življenje doma preveč rada, da se ne bi vmes vrnila. Verjetno se znajo z zaključkom študija moje potovalne navade nekoliko spremeniti, ampak sem prepričana, da si vsako leto želim doma preživeti vsaj 3 mesece. Kaj bo pa življenje prineslo, bomo pa še videli.

So vse destinacije, kamor vas odnese, tudi delovne poti? Si stroške potovanj kaj pokrijete s sprotnim delom ali so vsa ta dela neplačane prakse?

Večina destinacij do sedaj je bila financirana preko Erasmus programa. Na Norveško sem se odpravila preko organizacije IAESTE, ki pomaga študentom pri iskanju plačanih praks, tako da sem za svoje delo prejela nek honorar. Trenutno pa opravljam sezonsko delo, ki pa nima nobene veze s študijem in sem zanj tudi plačana.

Z dosedanjim delom tako nisem zaslužila, nisem pa nikoli šla v minus. No, zaslužila sem z izkušnjami in nepozabnimi spomini, pa dobro popotnico za naprej.

Kako sicer izbirate naslednjo destinacijo – izberete delo v tujini, destinacijo ali delo na določeni destinaciji?

Se mi zdi, da destinacij ne izbiram jaz, ampak one izberejo mene. Po navadi nekje zasledim neko lepo lokacijo, ki se mi potem zasidra nekje v možganih, in če mi veliko časa ne da miru, potem vem, da tja pač moram iti. Drugače se pa ne omejujem preveč, pomembno mi je le to, da se nahajam nekje v osrčju narave, pa vendar, da vseeno nisem povsem izolirana, da imam ob sebi ali veliko skupino sodelavcev, ali pa vsaj potencialno družbo. Imam pa sedaj že kar jasno sliko tega, kar bi si želela početi, tako da po navadi lokacija in služba prideta z roko v roki.

Laponska na saneh

Se zdaj, ko se vam je odprl svet, nameravate vrniti v domovino ali je delo na poti postalo vaš življenjski slog in ste konstantno v iskanju naslednje dogodivščine?

Zaenkrat mi takšen stil življenja zelo odgovarja, me osrečuje, niti si ne predstavljam, da bi počela karkoli drugega. Rutine ne maram, obenem pa se mi zdi, da je trenutno najboljši čas, da izživim svoje sanje in poskusim vse, kar si želim poskusiti. Verjamem, da si bom čez nekaj let želela več stabilnosti, ampak trenutno lahko vidim le to, kako velik je svet, in kaj vse si še želim doživeti.

Kako so vaš skok v svet sprejeli vaši bližnji?

Na začetku so bili vsi precej presenečeni, da sem se odločila za kaj takega, sploh jih je skrbelo, ker se odpravljam sama. Drugače pa imam vedno veliko podpore s strani mame in sestrične, za kar sem zelo hvaležna. Mama je včasih mogoče nekoliko žalostna, ker ne preživiva toliko časa skupaj, vendar me vedno podpira. Sicer pa vsi vedo, da znam biti precej samosvoja in da če si nekaj želim, da bom to tudi storila.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Morda to, da ni prav nič narobe s tem, če živite življenje, ki ga drugi ne razumejo. Če razmišljate izven družbenih okvirjev. Življenje je prekratko, da ga ne bi izživeli tako, kot si želite. Kolikor je ljudi na svetu, toliko je različnih želja. Za nekoga je življenjska sreča stabilno življenje, služba od 9 do 5, družina, lastna nepremičnina, svoj posel, za drugega potovanja in raziskovanje neznanega. In prav vse je okej! Ni boljšega, slabšega, zanimivejšega. Je samo tisto, kar nas osrečuje. In če počnete to, kar vas osrečuje, potem živite izpopolnjujoče življenje. To je tisto, kar šteje.

Norveška, terensko delo v tujini

Kaj pa tistim, ki se v življenju morda še malo iščejo in potrebujejo nekaj navdiha, novih pogledov na svet in drugačnih vetrov v jadra?

Ne čakajte na čudežni dan, ko se boste zbudili, in boste vedeli, kaj si želite početi. Poskušajte stvari tako dolgo, dokler se ne boste v nečem našli. Včasih je pot do tega preprosto izločevanje stvari, ki nam niso všeč. Sama definitivno nisem ena izmed ljudi, ki že od majhnih nog vedo, kaj si želijo početi v življenju. In sem se glede tega res dolgo sekirala, saj so se vsi karierni nasveti vedno začeli tako: Najdi, kar te zanima, usmeri ves fokus tja, postani v tem dobra, in odprla se ti bodo vsa vrata. Ampak, kaj pa, če me zanima vse, a hkrati nič tako močno, da bi bila pripravljena posvetiti ves svoj čas ravno temu enemu interesu? Danes sem pomirjena s potjo, ki sem jo ubrala, in definitivno se poznam veliko bolje, kot sem se pred 4 leti.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Morda to, da nam je vse podarjeno in da smo rojeni pod srečno zvezdo. Ker so nam dosegljive take stvari, njih pa življenje zadržuje na istem mestu, pa v resnici gre le za to, da smo se mi odločili za takšen način življenja. In pa da je v tujini vse postlano z rožicami.

Tako kot vsaka odločitev v življenju, tudi odločitev življenja v tujini prinaša prednosti in slabosti. Prikrajšani smo za druženja s prijatelji, za krepitev družinskih vezi, zamujamo rojstne dneve in pomembne mejnike v življenju prijateljev, naši starši in stari starši se starajo, mi pa izgubljamo ta dragoceni čas z njimi. 

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja, oziroma življenje in delo v tujini?

Predvsem tega, da smo sposobni več, kot si mislimo.

Ste imeli kdaj na poti tudi kakšno neprijetna izkušnjo?

Ne zares. Do sedaj sta me vedno spremljali sreča in dobri ljudje, pa tudi vse težave, ki so se pojavile na poti, so se rešile.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Bučno olje in odličen domač kruh!

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Alghero

Najljubša plaža: Platamona

Najljubša kulinarika: kulinarika mojih babic

Naljubši način transporta: letalo, morda camper van

Najljubši jezik: slovenščina zaradi dvojine; italijanščina zaradi luštnega prizvoka

FOTO: osebni arhiv/Jana Kovačič

Jani in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem profilu na Instagramu (tu).

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki potuje okoli sveta, dela na poti in je zaradi Tik Toka zaslovel v Savdski Arabiji #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

 

Slovenski par, ki potuje okoli sveta, dela na poti in je zaradi Tik Toka zaslovel v Savdski Arabiji #INTERVJU

Amadej Petan in Tara Sergeja Kadunc sta mlad par, digitalna nomada in študenta, ki sta se odpravila na pot okoli sveta. Delata na daljavo, brez oklevanja pa poprimeta za delo tudi na samih destinacijah. Med drugim sta delala na turško-sirski meji in v ribji tovarni na severu Danske. Pravita, da je od vsega najtežje prijateljem in staršem razložiti, kam in zakaj gresta in kje trenutno sploh sta.

Amadej Petan

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Amadej Petan in Tara Sergeja Kadunc, študenta mednarodnih odnosov in velika avanturista. Rada imava neodkrite kraje in unikatne izkušnje, vendar pa to tudi rada kombinirava z udobjem, dobro hrano in umirjenimi trenutki.

Kako sta prišla do ideje za pot okoli sveta? Kaj je bila tista odločilna točka? 

V bistvu sva si to želela že precej dolgo, odločitev pa je prišla zelo spontano – oba sva namreč bolj za hec kot za res iskala dela preko spleta. Ko sva oba dobila takšno priložnost, pa sva si rekla, da jo morava izkoristiti! 

Kje sta trenutno? Kje sta že bila, kam sta še vse namenjena? 

Do sedaj sva bila najprej 3 mesece na Balkanu (Srbija, Makedonija, Albanija, Bosna, Hrvaška), potem sva bila v Turčiji več kot pol leta, kjer sva delala prakso na turško-sirski meji pri nevladni organizaciji in veliko potovala po neodkriti vzhodni Turčiji. Potem sva bila 2 meseca na Tajskem, delala na severu Danske v ribji tovarni 1 mesec, pa poleti na vasi v Grčiji pri sorodnikih. Avgusta sva iz Nemčije začela, potem potovala po severni in vzhodni Turčiji, pa z avtobusom v Irak, kjer sva bila 3 tedne. Trenutno sva na Šrilanki, kamor sva priletela iz Savdske Arabije.

Na Šrilanki sva precej nezadovoljna – sem sva prišla praktično samo zato, da bi si odpočila od šestih tednov štopanja, Couchsurfinga in avantur po Savdski Arabiji. Vendar pa sva doživela ravno nasprotno. Za 14 dni sva namreč rezervirala resort in ga plačala vnaprej, nato pa so pred check-inom zahtevali več kot trojni znesek, ali pa naju ne sprejmejo. Tako sva v vrhuncu sezone zelo izčrpana ostala brez željene namestitve ob plaži in trenutno bivava v centru otoka. Tudi ponudba hrane je precej slaba, veliko je ljudi na ulicah, ki se poskušajo okoristiti s prevarami, pa tudi Tara je imela več neprijetnih izkušenj nadlegovanja s strani moških.

Zato sedaj torej intenzivno iščeva načine, kako čimprej oditi na novo destinacijo, kar pa je zaradi visokih cen med božično-novoletno sezono zelo oteženo. Na seznamu destinacij, ki jih želiva obiskati, so trenutno najvišje Indija, Pakistan, Koreja, Japonska in Tajvan. 

Od kje vama finance za tako pot? 

Pot financirava predvsem s sprotnim delo preko spleta, imava pa za nujne primere tudi nekaj prihrankov na zalogi. Velik del teh sva pridelala z enomesečnim sezonskim delom v ribji tovarni na Danskem, s katerim bova tudi letos končala najino 10-mesečno pot okoli sveta. Prav tako sva letošnje potovanje začela z UNESCO potovalno štipendijo, ki nama je pokrila vsaj del prvih dveh mesecev popotovanja.

Kako je videti delo s poti? Kaj točno počneta? 

Amadej dela kot Junior Project Manager pri slovensko-angleškem IT podjetju, Tara pa ureja in piše vsebino za spletni portal slovenske turistične agencije.

Delati na poti je zelo pestro. Prva in najpomembnejša stvar je, da imava napolnjene prenosnike in dobro internetno povezavo, kar si ponavadi zagotavljava z lokalnimi SIM karticami. Druga zelo pomembna stvar pa je usklajevanje časovnih razlik, saj se npr. med sestankom hitro zarečeš, in organiziraš klic po lokalnem, namesto po slovenskem času. Glede prostorov, kjer delava, nisva izbirčna. Včasih je to kavarna, včasih hotelska soba, knjižnica, letališče… Odvisno je tudi od vsake države posamično – npr. v Turčiji imajo hoteli ponavadi zelo dober internet, tako, da sva delala v sobah. V Savdski Arabiji sva couchsurfala, in sva delala pri gostiteljih doma, v Iraku pa je bil internet povsod počasen in sva najraje delala preko mobilnega omrežja v prijetnih kavarnah. Zelo neplanirano se neprestano znajdeva tudi v krajih, kjer so večkratni izpadi elektrike del vsakdana, kar je prav poseben in nepričakovan izziv.

Kaj je najtežje, ko se odločiš za tako pot, stran od doma?

Najtežje je staršem in prijateljem razložiti, kam in zakaj sploh greš. Pogosto namreč tako hitro menjavava lokacije, da ljudje niti ne vejo a sva doma, v kateri državi ali v katerem mestu. Zato se trudiva čimbolj redno vzdrževati stik z domačimi preko vseh možnih socialnih omrežij. Včasih nama seveda tudi spodleti in dobiva odzive staršev kot so: ”Že v tej državi sta? In to že cel teden?!”.

Katera država vaju je najbolj pozitivno presenetila? 

Definitivno Savdska Arabija. To je država, ki je v medijih pogosto zelo negativno predstavljena, a ko si enkrat tam, te konstantno preseneča. Ima bogato zgodovino in kulturo, a je še popolnoma neodkrita. V njej se nahajata najsvetejši mesti Islama, Meka in Medina, ki vsako leto privabita na milijone muslimanskih romarjev. V Medino pa po novem lahko gredo (sicer neuradno) tudi ne-muslimanski turisti. Savdska Arabija ima številne zanimive zgodovinske in kulturne znamenitosti, kot so arheološko najdišče Al-Ula, oaza Al-Hasa, ter zgodovinska mesta Rijal, Najran in Džida. Tudi naravnih lepot je na pretek; gore na jugu, plaže ob rdečem morju, pa vulkanski kraterji, oaze in neskončne puščave v osredju.

V tej ogromni državi sva bila več kot 6 tednov. Najbolj nama je bila definitivno zanimiva južna regija, ob meji z Jemnom (Layla, Najran, Dhahran, Abha, Rijal Alma). Črna gorska pokrajina kot na Marsu, peščena, kamnita in blatna arhitektura, izredno gostoljubni ljudje in zelo dobra hrana. Je pa res, da se je precej težko premikat od kraja do kraja, če nimaš avta, tako da sva midva večinoma kar štopala, saj te ljudje zelo radi poberejo. Pa še zanimive kraje ob poti z veseljem razkažejo . 

Savdska gostoljubnost je za nas nepojemljiva, saj ti praktično vsak lokalec, ki ga spoznaš, hoče kupiti kosilo, kavo, te peljati domov etc., in to ne glede na družbeni sloj – spoznala sva tako bogataše, kot normalne delavce ter Azijske priseljence, in sva res dodobra izkusila njihovo kulturo.

TARA

Kje spita in jesta?

Najina prenočišča in hrana se močno razlikujejo od države do države ter tega, kaj je na voljo in kaj je za naju dostopno. Ker imava neprestano na voljo enaka sredstva za dnevno porabo, lahko to v eni državi pomeni dovolj za luksuzno namestitev, v drugi pa spanje na kavčih prijaznih domačinov. V zadnjih nekaj mesecih po Bližnjem Vzhodu sva predvsem uporabljala aplikacijo Couchsurfing, kjer se lahko povežeš z domačini, ki te v zameno za družbo in spoznavanje različnih kultur gostijo pri sebi doma. Sedaj, ko sva se premaknila bolj vzhodno, v Azijo, pa izbirava predvsem hotele, guesthous-e in t.i. homestay-e (plačljiva prenočišča pri lokalcih), saj je v bolj turističnih ter individualističnih družbah težje najti gostitelja na Couchsurfing-u. 

Glede hrane imava ponavadi pravilo, da jeva, kjer jejo lokalci, saj sva se naučila, da je tam najbolj sveža ter okusna hrana. Finih in zahodnjaških stvari ne jeva, najraje imava t.i. luknje v zidu, priljubljene med delavci in lokalnimi sladokusci. Oba sva namreč velika gurmana in je hrana vedno tudi ena od glavnih prioritet pri potovanju, zato imava vsakokrat izdelan izčrpen seznam jedi, ki jih morava nujno probati, preden odideva. Tara je glede tega še posebej brezkompromisna.

 

Imata pot točno načrtovano ali sta si pustila svobodo? 

Poskušava nekako kombinirati oboje. Med prvotnim planiranjem sva se odločila, da si grobo pot organizirava za vsake 3 mesece vnaprej, kar pomeni rezervacija letalskih kart in približne premike ter lokacije, bolj podrobno (rezervacija namestitev) pa na kakšna dva tedna, zato da si potovanje lahko prilagajava glede na sprotne želje, preference in občutke, ko vidiva kaj nama kje odgovarja. To je seveda po idealnem scenariju, kar pomeni, da zelo pogosto rezervirava namestitve za isti večer ali pa lete za prihodnji teden.

Kaj si obetata od take poti? 

Predvsem boljše razumevanje interesov držav in boljši vpogled v kulture ter družbe držav o katerih veva premalo. Želiva si tudi čim več novih zanimivih poznanstev in, če bova imela srečo, tudi dolgotrajnih prijateljstev. Pa seveda veliko okusne hrane in nepozabnih spominov.

Vaju je na poti kaj presenetilo, česa nista pričakovala? 

Že nekaj časa premlevava, na kakšen način bi lahko bolje zabeležila svoje spomine in jih delila s kolegi. Za domače prijatelje to počneva preko Instagrama med potovanjem pa sva ugotovila, da ta ni najbolj priljubljen, zato sva se odločila, da si za hec narediva Tik Tok in objaviva nekaj zabavnih prigod. Na začetku sva dobila približno 500 ogledov na video, nato pa je najih 7. video “eksplodiral” med Savdijci in ima trenutno več kot 2 miljona ogledov. Gre se za zelo preprost posnetek na katerem se hecava glede najinega hotela, ki je bil sredi noči popolnoma prazen (tudi brez receptorja) in zato izgledal malce strašno. Na neki točki je bil tako popularen, da je moralo savdsko Ministrstvo za turizem na Twitterju podati izjavo za javnost, da ta hotel ni namenjen za turiste, saj se je toliko ljudi pritoževalo glede izgleda hotela, ki pravzaprav ni bil niti tako slab (vsaj za najine standarde). Njihovo izjavo za javnost so nato delili tudi največji savdski mediji.

Vse skupaj naju je najprej malce prestrašilo, nato spodbudilo, da še naprej precej redno objavljava videoposnetke. V Savdski Arabiji sva celo postala precej prepoznavna in naju je vsake toliko tudi kdo prepoznal na ulici, prav tako pa sva se s pomočjo Tik Toka srečala z lokalnimi influencerji, food bloggerji in umetniki.

Kaj najbolj pogrešata od doma in kaj najmanj? 

Najbolj nedvomno pogrešava najini družini ter prijatelje, saj se pogovori preko telefona ali Zooma ne morejo primerjati z druženji v živo. Pa seveda specialitete najinih babic in kakšno dobro suho salamo.

 Kako vpliva pot na vajin odnos? Je kdaj težko? 

Že odkar sva se spoznala – potujeva. V najinih dveh letih razmerja sva bila na poti 17 mesecev, tako da se nama zdi, da najino razmerje pravzaprav nekako temelji na potovanju, raziskovanju in ustvarjanju skupnih dogodivščin. Seveda lahko včasih postane naporno, saj neprestano premikanje pomeni, da drug drugemu predstavljava edin stabilen in trajen odnos (če odmislimo telefone), ampak noben od naju ne bi izbral drugačnega načina življenja ali drugega potovalnega partnerja. 

Smešno je, da so ljudje, ki jih spoznava na poti, ponavadi navdušeni nad najinim odnosom in načinom življenja, znanci doma pa so skoraj vedno sprva zaskrbljeni, če je z najinim odnosom vse v redu, glede na to, da skoraj ves svoj čas preživiva skupaj. Očitno gre za drugačno mentaliteto ter perspektivo na uspešnost odnosa. 

Dejstvo je, da se vsaj vsakih nekaj dni vprašava, kako imava lahko tako srečo, da s precej malo truda in dela živiva sanjsko življenje in doživljava neprimerljive stvari. Če ne bi naslednje leto začenjala magisterija na eni od najprestižnejših univerzitet v Parizu, se najverjetneje ne bi mogla odreči nadaljevanju takšnega življenja, kot ga trenutno uživava.

Kaj bi svetovala tistim, ki samo sanjajo o taki poti? 

Dejansko je možno potovati tudi z malo denarja, izkušenj ali znanja. Na spletu lahko dandanes najdemo res že skoraj vse potrebne informacije, prav tako ugodne možnost in celo brezplačne priložnosti za potovanje. Zato je še edino, kar večini manjka, pogum! Seveda lahko za nasvete ali informacije zainteresirani pišejo tudi nama na Instagram, e-mail ali Tik Tok in vse kar pričakujeva v zameno so fotografije iz potovanja!

Amadeju in Tari lahko slediš na Tik Tok-u TUKAJ

 

Foto: Amadej Petan, Tara Sergeja Kadunc

PREBERITE ŠE: Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava” #INTERVJU

 

Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan

Kakšne so možnosti za selitev in delo v tujini za Slovence: Nasveti iz prve roke!

Vas mika selitev v tujino? Vas zanima, kako? Kje začeti, kako iskati službo, katere destinacije so Slovencem najbolj dostopne? Kako izgleda delo v tujini? Za nasvete iz prve roke smo se obrnili na Majo Novak – Mayito, ki je prava zakladnica znanja in izkušenj na tem področju. 

Majina zgodba

Moja zgodba s potovanji in delom v tujini se je pričela pri 19. letih, ko sem se v potovanja tako brezkompromisno zaljubila, da sem nemudoma po opravljeni diplomi sklenila, da bodo potovanja postala tudi moje delo. In tako sem se odpravila na delo v tujini, sprva seveda preko kredibilne agencije, ker s tem nisem imela izkušenj, želela pa sem ostati varna.

Na začetku si nisem nadejala veliko. Prav zares nisem v svoji glavi nikoli gojila idealistične ideje, da bom služila bajne vsote denarja v trenutku, ko se bom preselila v tujino. Zavedala sem se namreč, da je delo v tujini za mlade odlična odskočna deska predvsem pa nabiranje neprecenljivih delovnih in življenjskih izkušenj. V nekaterih primerih, ki pa niso tako redki, pa celo odpira vrata v kolikor se želimo v tujino celo preseliti. Kje vse sem živela in delala, lahko preberete na mojem blogu, kjer dobite več informacij tudi glede primernega dela za vas, saj trenutno delam tudi kot posrednica za delo v tujini. 

Maja Novak, mayita.si

Kakšne so za Slovence možnosti za življenje in delo v tujini?

Med svojim delom kot posrednica za delo v tujini, nenehno dobivam vprašanja, kako naj stranke pričnejo z iskanjem dela v tujini. Vedno odgovor pričnem z enakim stavkom:

“Ne bo lahko, vendar…”

Zavedati se je treba, da v koliko že v Sloveniji nimamo sreče z iskanjem dela, bo v tujini še za odtenek težje, saj je tam konkurenca še večja, ponavadi pa najboljša delovna mesta dobijo domačini. Moramo se zavedati, da se v tujini ne cedita med in mleko tako kot morda namigujejo mnogi. Seveda obstaja možnost, da v kolikor delate v poklicu, ki je izredno iskan, na odobritev zaposlitve v tujini ne boste čakali prav dolgo.

A če temu ni tako in si le srčno želimo preseliti v tujino, ker nas določena dežela kliče ali pa zgolj želimo poskusiti z življenjem na tujem, kakšne so dejansko naše možnosti?

Digitalno nomadstvo

V kolikor se ukvarjate z dejavnostjo, ki se izkjučno opravlja preko računalnika in za svoje delo potrebujete le dobro internetno povezavo, lahko svojo pisarno preselite praktično kamorkoli po svetu. Če delate v podjetju, kjer še vedno od vas zahtevajo, da prihajate na delovno mesto na sedež podjetja, velja vprašati, če bi vodilni kader premislil in bi vam pustil, da delo opravljate “na daljavo”. Seveda boste sprva morali dokazati in zbrati zaupanje delodajalca, da vam delo na daljavo ne bo predstavljajo problema. 

Marsikdo bo na to pripomnil, da kaj takšnega v Sloveniji zagotovo ni mogoče, a sama rada poudarim, da če nikoli ne boš vprašal, nikoli ne boš vedel. Še posebno novodobna podjetja zelo rada sledijo zadnjim zaposlitvenim trendom in poskrbijo, da so njihovi zaposleni srečni. Če bo njihov zaposlen srečen pri delu na daljavo in bo dokazal, da je tako njegovo delo še bolj kvalitetno, mar ne bi vsak nadrejeni omogočil takšnega dela? 

Kar pogumno, vprašati res ni greh.

S trebuhom za kruhom

To opcijo sicer priporočam zelo, zelo redko, saj mora biti posameznik že kar izkušen na področju potovanj, zbiranja potrebne dokumentacije, sledenju birokraciji dežele kamor se želi preseliti in mora poleg tega spakirati veliko vrečo poguma za takšen drzen korak. S trebuhom za kruhom pomeni, da gremo v tujino brez vnaprej določene delovne pogodbe in bomo delo poiskali na licu mesta. 

Za ta korak priporočam večmesečne temeljite priprave in le tistim, ki ste trdno prepričani, da je selitev v tujino res to kar si želite.

Pripraviti je potrebno dokumentacijo (spričevalo o dobrem zdravju, potrdilo o nekaznovanosti, odprtje bančnega računa v tujini, prijava računa na FURS, sklenitev ustreznega zdravstvenega zavarovanja za tujino, izjemen življenjepis, ki je napisan v stiku s trendi, priporočila bivših delodajalcev ter razna druga potrdila). Premisliti je potrebno tudi ali bomo odjavili naš stalen naslov bivališča, saj v večini držav ne smemo ostati dlje kot 182 dni, ker s tem postanemo njihov davčni rezident. Nastane tudi vprašanje, kje bomo plačevali dohodnino in zdravstveno zavarovanje. 

Program dela v tujini

Zelo zanimiv korak, ki se ga ne poslužuje veliko ljudi pa je tudi ta, da gremo na delo v tujini z verodostojno agencijo ali posrednikom, ki nudi programe dela v tujini v različne dele sveta. Ko se udeležimo programa in če imamo dobre pogoje ter smo na program sprejeti, se nam avtomatično odprejo vrata v novo deželo. To še ne pomeni, da lahko tam ostanemo kar v nedogled, vendar lahko v času, ko tam opravljamo delo spoznamo ključne ljudi ali pa pridobimo informacije in kontakte, ki nam lahko pomagajo pri selitvi v to deželo. Ker tam opravljamo delo in je v to navadno všteto tudi prenočišče in hrana, ne trošimo denarja po nepotrebnem.

Moja izkušnja iz leta 2011, ko sem bila v Novi Zelandiji se je odvila točno tako. Tam sem živela in delala kot au-pair (varuška otrok z gospodinjskimi opravili). Družina za katero sem delala, me je vzela za svojo in mi ob izteku moje delovne vize ponudila, da bo moj sponzor pri pridobitvi nove. Zlahka bi lahko v Novi Zelandiji takrat ostala, kljub temu, da to sploh ni bil moj primarni plan.

Enako se je zgodilo, ko sem se odločila udeležiti programa dela v ameriškem taboru. Delodajalci so bili z menoj zelo zadovoljni in naslednje poletje sem se tja ponovno vrnila. Takrat so mi ponudili, da bi se v ZDA preselila in pomagala pri menedžiranju tabora. Po eni strani mi je še vedno žal, da sem to možnost zavrnila, ker zopet, sploh ni bila v mojem primarnem načrtu.

Včasih potrebujemo samo verodostojne informacije, malo optimizma, nato narediti prvi korak in vstopiti skozi vrata v novo deželo. Zato sem se tudi sama lotila posredništva pri programih dela v tujini, kjer mladim in mladim po duši svetujem na katero delo v tujini se odpraviti. 

Delo v Švici in Grčiji

Velikokrat programi nimajo zgornje omejitve starosti, kar je še dodaten plus. Dve državi, ki sta izjemno popularni za delo sta Švica in Grčija. Švica že na splošno velja kot neka sanjska država, a vsak, ki je delo in življenje tam poskusil ve, da pridobiti dokumentacijo in pogodbo za najem stanovanja, ni vedno najlažje. Pri programu au pair ali naprednem programu varuška v Švici, je kandidatom prihranjeno res veliko predpriprave, švicarska agencija pa uredi vso potrebno dokumentacijo. 

Zelo lepe zgodbe pa so nastale pri delu v Grčiji, kjer je bilo kar nekaj kandidatov, konkretneje Natalya iz Ukrajine in Jana iz Slovaške. Ko sta se programa dela v Grčiji udeležili pred 10 leti, sta življenjski stil in grško kulturo tako vzljubili, da sta na Kreti dobili redno zaposlitev in se tja tudi preselili.

Se delo v tujini splača?

Delo v tujini lahko gledamo na toliko različnih načinov. Lahko je zgolj atraktivno delovno poletje, ki nam prinese zabavne dogodivščine, nove delovne izkušnje in nova poznanstva. Lahko pa postane tudi novo življenje v novi deželi, če si tega zares želimo. Ne pozabimo pa, da se je kot tujec v tujini vedno potrebno dokazovati zato ta korak priporočam dobrim zaposlenim z dobrimi delovnimi navadami in delovno etiko. Hkrati pa je tako pomirjujoče tudi dejstvo, da prav nič ni večno in, da četudi nam v tujini ne uspe ali nam življenje tam naposled ni všeč, se lahko kadarkoli vrnemo domov.

Če vas zanima več v zvezi s tem, kako izgleda delo v tujini, sledite Maji Novak na njenem blogu www.mayita.si

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE: “Vse, kar potrebuješ, je pogum!” – Anja Širovnik in Kaja Casar o selitvi na Tenerife

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

4 sanjske službe za vse, ki si želijo potovati in zraven zaslužiti

Vsi tisti, ki obožujemo potovanja, sanjarimo o službi, kjer bi bili za naša potovanja plačani. Na družbenih omrežjih je vse več fascinantnih profilov, kjer se nam zdi, da je vse skupaj v resnici preprosto in le eno odločitev stran. Kako je zares, se splača, kakšne so najboljše opcije? Povprašali smo Majo Novak – Mayito, ki ji izkušenj na tem področju zagotovo ne manjka.

Maja Novak – Mayita je pred 15. leti odšla na svoje prvo potovanje. To jo je tako zasvojilo, da je pričela razmišljati o idejah kako bi lahko čim več potovala in s potovanji tudi kaj zaslužila. Danes je 15 let starejša, bogatejša pa za toliko izkušenj, kot jih nekaterim ne uspe nabrati v celem življenju. V svojem novem podcastu je tokrat govorila o tem, katero delo v tujini je najboljše in zakaj.

Maja Novak med delom v Dohi.

“Ko nas je nečesa strah, je ta strah ponavadi popolnoma neutemljen.” – Maja Novak

Moja zgodba z delom v tujini se je pričela z delom v ZDA, kjer sem dve poletji preživela v ameriškem taboru za skavte. Ne samo, da sem izboljšala svojo angleščino, temveč sem spoznala veliko novih ljudi in z nekaterimi prijateljujem še danes. Ker ta izkušnja preprosto ni bila dovolj, sem se nato vrnila v Slovenijo, a le z enim razlogom. Da si uredim vizo, ki se imenuje “working holiday” za delo in življenje v Novi Zelandiji. Tja sem se odpravila v lastni režiji, kljub temu, da me je bilo strah in sem imela kar nekaj dvomov, se je vse odvilo zelo uspešno. Ko nas je nečesa strah, je ta strah ponavadi popolnoma neutemljen.

Primeri dela v tujini

Delo kot au-pair

Že po desetih dneh, ko sem priletela na letališče v Auckland, sem se preselila k družini Rolton v ljubko obalno mestece Pauanui, ki je sicer počitniški kraj za malce bogatejše “kiwije”. Pri njih sem opravljala službo au-pair, čuvala sem štiri leta staro Gracie in ob enem opravljala še manjša gospodinjska dela. Ta izkušnja z delom v tujini se mi je vtisnila globoko v srce in še danes večini mladim, ko me povprašajo katero delo v tujini najbolj priporočam, svetujem ravno delo kot au-pair. Življenjski stroški in najemnina so namreč pokriti, velikokrat pa ti pripada celo avto, kolo, v mojem primeru pa tudi deska za deskanje na valovih.

Od prostovoljstva do redne službe

Med svojimi potovanji sem tudi veliko delala kot prostovoljka in se dva meseca preživljala kot receptorka v mehiškem mestecu Ensenada ter se tako urila v pogovorni španščini. Kmalu nato sem pričela 10-letno kariero v jahtni industriji, kjer je bilo moje delo ravno to – nenehno potovanje.

Maja Novak s sodelavci na Sardiniji.

Delo na Križarki

Delo na križarki so sanje marsikoga, saj potuješ po svetu in obenem služiš denar. Največkrat te na križarki zaposlijo kot natakarja, kuharja, animatorja ali prodajalca v trgovini. Tvoj delovnik traja do 12 ur, en dan na teden pa imaš prost. V tem dnevu si lahko ogledaš mesto, kjer se je zasidrala križarka ali pa ga izkoristiš čisto po svoje. Pogodbo skleneš za šest mesecev, ko pa poteče, imaš dve možnosti: ali skleneš novo ali pa se vrneš domov. Da lahko s tem delom pričneš, je potrebno investirati 1000-1500 evrov, ki bodo pokrili stroške za pomorski tečaj, zdravniški pregled in prijavnino na agenciji za delo na križarkah. Zaslužiš lahko od 1500-2000 eur + dodatki na mesec. Vsi življenjski stroški so pokriti, zato lahko ob minimalnem trošenju kar veliko prihraniš.

Delo na jahti

Delo na jahti za marsikoga zveni sanjsko, a je tudi izjemno trdo delo. Že prihod v industrijo je odvisen od vaše samoiniciative in vztrajnosti. V jahtni industriji je namreč konkurenca tako huda, da ti na začetku nihče, niti jahtni agent, ne more zagotoviti službe. Delo za najbogatejše ljudi zahteva od tebe preciznost, predanost in delo tudi po 18 ur na dan, včasih brez počitka. Ko si v industriji že uveljavljen, z vsako naslednjo pogodbo načeloma pridobiš tudi boljše pogoje. Delo poteka na barkah dolžin vse od 20 metrov pa celo tja do 180 metrov. Pri sebi moraš imeti vsaj 2.500 evrov začetne investicije za pomorske tečaje, zdravniški pregled, dodatna izobraževanja, pot do ene izmed svetovnih marin in za mesec življenja v marini, dokler ne najdeš službe. Začetne plače se pričnejo pri minimalno 2000 evrih, vsaka pozicija ti prinese 500-1000 evrov več. V kolikor delaš na charter jahti dodatno zaslužiš tudi z dobrimi napitninami. Vsi življenjski stroški so načeloma pokriti tako, da lahko privrčuješ res lepo vsoto denarja.

Trenutek v marini. Foto: Maja Novak

V novem podcastu o 6. najboljših delih v tujini, stroških in prihodkih

V 5. Epizodi podkasta Potovanja in delo v tujini sem predstavila 6 del v tujini, ki so po mojem mnenju najboljša, saj lahko dejansko od tega zasluženega denarja tudi živiš in ne gre samo za izmenjavo, kakor je to običaj pri nekaterih programih, ki jih ponujajo tu v Sloveniji. Izračunala sem še okvirne proračune koliko denarja morate vložiti, da delo dobite in koliko prihodkov lahko pričakujete od delovnega mesta.

Če želite informacije, kako do dela kot stevardesa na letalu, kako postati popotniški vplivnik, digitalni nomad ali au-pair, poslušajte to res zanimivo epizodo: TUKAJ.

“Vedno tako z navdušenjem povem mladim, ki si želijo po enaki poti, da so to izkušnje, ki jim bodo v življenju izjemno koristile ter jim to nikakor nikoli ne bo žal. Na koncu ti je žal samo stvari, ki jih nisi naredil.” Maja Novak – Mayita

Majo Novak – Mayito lahko spremljate na njenem Instagram profilu, kjer boste iz prve roke dobili ogromno informacij, nasvetov in navdiha. Vse epizode podcasta in še mnogo več pa najdete na njeni spletni strani. 

 

 

PREBERITE ŠE: “Želiva, da se ljudje odlepijo od pametnih telefonov in se ponovno nadihajo svežega zraka.” – Intervju s snovalcema igre Lov za zakladom

Mlada Slovenca, ki že dobro leto živita na Novi Zelandiji in nabirata kivije #intervju

Edina in Jan sta mlada Slovenca, ki že od novembra 2019 živita na Novi Zelandiji. Njune dogodivščine ni ustavil niti izbruh pandemije, svoje izkušnje z delom na drugem koncu sveta pa beležita tudi na blogu Live 2 Quest.

Edina in Jan pišeta prav posebno zgodbo. Skoraj leto dni že živita v kombiju, kar jima omogoča svobodo gibanja po Novi Zelandiji, hkrati pa tudi nižje stroške bivanja. Ker sta na drugem koncu sveta z delovno-potovalno vizo, je za njima že kup zanimivih zaposlitev, nekaj zanimivih dogodivščin pa sta z nami delila v tokratnem Vandraj intervjuju. Pa ju spoznajmo!

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Edina in Jan iz Prlekije. Prihajava iz podobnih študijskih smeri, Jan je študiral fiziko, Edina pa matematiko. En na drugega precej dobro vplivava. Edina je Jana popeljala v svet knjig, Jan pa ji je približal vsakodnevno športno aktivnost. Skupen čas najraje preživljava na pohodniških poteh ali v udobni kavarni ob kovanju načrtov za prihodnost. Zelo rada spoznavava ljudi in slišiva njihove zgodbe, a rada imava tudi čas zase.

Na Novi Zelandiji sta od novembra 2019. Kaj vaju je odneslo tja in s čim se tam trenutno ukvarjata? 

Ko sva bila v zadnjem letu študija, sva poletje preživela v ZDA in to je bila najina prva izkušnja z delovno potovalno vizo. Teh pet nepozabnih mesecev v Ameriki nama je spremenilo pogled na potovanje, delo in način življenja. Ugotovila sva, da želiva tovrstnih izkušenj doživeti čim več. Odločila sva se, da bova najprej poskušala z Novo Zelandijo – in tukaj sva.

V zadnjem mesecu sva potovala po južnem in severnem otoku, se učila surfati in urejala vsebine za najin blog, saj sva nedavno dodala novo rubriko, v kateri predstavljava zgodbe ljudi, ki jih spoznavava med najinim potovanjem. V naslednjih nekaj dnevih pa začneva z novo službo, nabiranjem kivijev.

Kako zahteven je proces pridobivanja delovno-potovalne vize?

Proces pridobivanje vize ni toliko zahteven, kot je nepredvidljiv. Za Slovence je namreč na voljo le 100 viz, ki se razdelijo po principu: »Kdor prej pride, prej melje.« Prijave za vize se odprejo vsako leto v začetku aprila in poidejo v nekaj minutah. Tako, da moraš biti s prijavo kar hiter. Ampak, če se na to dobro pripraviš, se pozanimaš kakšen je postopek, je proces pridobitve vize dokaj preprost. Več o pripravi in postopku pridobitve vize, lahko bralci preberejo na najinem blogu.

Kako sta se lotila iskanja službe? Že pred odhodom ali šele na Novi Zelandiji? 

Prvo službo sva našla preko skupine na Facebooku, nekaj dni pred odhodom na Novo Zelandijo. Opis službe se nama je zdel zanimiv in sva tako hitro poslala prošnjo. Izmenjali smo nekaj elektronskih sporočil, imeli kratek Skype intervju in to je bilo to.

Sicer sva z iskanjem službe sprva nameravala počakati do prihoda na Novo Zelandijo, ampak je bila selitev na drugi konec sveta že sama po sebi dovolj velik izziv, tako da sva bila kasneje kar hvaležna, da sva to uredila že pred odhodom.

Kakšna dela vse sta opravljala? Imata kakšno res nenavadno izkušnjo?

V najini prvi službi sva delala za petčlansko družino, ki ima ogromno posestvo ob reki na skrajnem severu države. Ukvarjali so se z oddajo turističnih kočic in glampingom, tako da sva čistila in skrbela za te koče, urejala okolico in opravljala druga različna dela na posestvu.

Najina druga zaposlitev je trajala samo en teden, kjer sva nasadila ekološke kivije. Pri tretji zaposlitvi, na južnem otoku Nove Zelandije, pa sva sadila češnje, nabirala maline, kasneje pa vodila manjšo skupino nabiralcev ter trgovino s prodajo sadja, sladoleda in sadnih sokov.

Ja, seveda so vedno kakšne nenavadne izkušnje. Mogoče bi izpostavila to, da ko sva dobila pogodbo za delo pri najinem tretjem delodajalcu, je v pogodbi bil dodan odstavek, da je podjetje nudistično in če naju ne moti, da so nabiralci včasih popolnoma goli. To se nama je zdelo kar nenavadno.

Na kakšne ovire pa sta naletela pri iskanju doma na drugem koncu sveta? 

Ker sva se že pred odhodom na Novo Zelandijo pri drugih popotnikih, ki so potovali z enako vizo, pozanimala, kako je živeti in potovati po Novi Zelandiji in uredila prvo zaposlitev, ki je vključevala tudi manjše stanovanje, pri iskanju doma nisva naletela na nobeno večjo oviro. Po prvih nekaj mesecih življenja v stanovanju na Novi Zelandiji pa sva se odpravila na pot in začela živeti v najinem kombiju, ki sva ga kupila takoj po prihodu na Novo Zelandijo. Sedaj v kombiju živiva že 320 dni. Na tak način življenja sva se hitro navadila in ena izmed prednosti je ta, da si dom lahko ustvariš kjerkoli. Tako imava najin dom v bistvu vedno s sabo, kar nama je super. 

So življenjski stroški višji od zaslužkov ali vama uspe ob tem tudi kaj prihraniti? 

V primerjavi s Slovenijo so tukaj dražji elektrika, internet, oblačila in najemnine. Stroškov z elektriko in internetom nimava, tudi najemnine ne plačujeva več, odkar živiva v kombiju. Večinoma spiva v kampih, ki so brezplačni, saj je tam ponavadi vse, kar potrebujeva.

Tukaj sva se res naučila živeti z manj, trudiva se, da z ničemer ne pretiravava. Na tak način sva dosegla kar nizke stroške življenja in uspeva varčevati za najine prihodnje dogodivščine. O stroških življenja imava napisan tudi članek na blogu (tu).

Kaj si želita, da bi vedela, preden sta šla v to? 

Pred odhodom na Novo Zelandijo sva se kar konkretno pozanimala o tukajšnjem potovanju in delu, tako da sva bila že pred odhodom kar dobro pripravljena na vse – razen seveda na to, da sva tukaj že precej več kot eno leto. Spakirala sva res malo stvari, a če bi pakirala še enkrat, bi vzela s sabo še manj.

Na katerem koncu te zelene dežele živita in koliko sta jo že uspela raziskati? 

Trenutno živiva v okolici mesta Mount Maunganui v regiji Bay of Plenty, kakšnih 200 km južno od Aucklanda. Kot sva omenila že prej, je kombi najin dom, tako da si dom narediva kjerkoli se ustaviva. Sva pa nekoliko več časa preživela na skrajnem severu države, na Northlandu, kasneje pa še v Wellingtonu, Motueki, ki leži na severu južnega otoka in v majhnem smučarskem mestu Wanaki.

Tako na severnem, kot na južnem otoki Nove Zelandije, sva do sedaj preživela približno sedem mesecev. Uspelo nama je prevoziti praktično celotno državo in videti skoraj vse kar sva želela. Nekaj želja pa sva pustila še za te zadnje mesece življenja na drugem koncu sveta. 

Torej sta dodobra izkusila tudi sloviti #vanlife. Kaj vama je dal?

Že nekaj dni po prihodu na Novo Zelandijo sva kupila manjši kombi in prvo noč #vanlifa izkusila kar na parkirišču za avtomehansko delavnico. Preden sva od sebe dala najvišji denarni znesek v življenju, sva vsekakor bila pazljiva (še vedno premalo :D). Tako, da so pred dejansko prodajo morali urediti še nekaj malenkosti. To so bili za naju najbolj stresni dnevi na Novi Zelandiji, a po tem je šlo samo na bolje.

Kot sva omenila že prej, je sedaj za nama že 320 dni življenja v kombiju in sva za to izkušnjo res hvaležna, saj sva se naučila res ogromno. Naučila sva se živeti z manj in ceniti tiste manjše stvari v življenju, ki sva jih pred tem vzela za samoumevne. Ustvarila sva si res udoben, majhen, mobilen dom in življensko rutino, ki nama je pisana na kožo. Vsak dan je tako poln nekih dogodivščin.

Nova Zelandija je sicer ena najuspešnejših držav pri zajezitvi koronavirusa. Kako je izbruh pandemije otežil vajino življenje na drugem koncu sveta in kako to, da se vmes nista vrnila v Slovenijo? Kakšne omejitve veljajo trenutno in kakšno je splošno vzdušje? 

Lani marca, ko se je svet počasi začel zapirati, sva zaključevala s prvo službo in bila namenjena na večmesečno potovanje. Dva dni preden sva nameravala začeti potovati pa je Nova Zelandija razglasila karanteno. Zaradi tega sva na isti lokaciji ostala še dodatna dva meseca. V tistem trenutku sva bila precej razočarana, saj sva bila do takrat na Novi Zelandiji že 4 mesece in sva videla le majhen delček države. Res sva si želela novih izkušenj in odkrivanja lepot Nove Zelandije.

Če pa sedaj pogledava nazaj, sva zelo hvaležna za udobje, ki sva ga bila deležna takrat. Živela sva na precej odročni lokaciji. Imela sva svoje stanovanje in ogromno območje, kjer sva se lahko prosto gibala. V bistvu vpliva karantene tam sploh nisva čutila. Takrat so nama določene stvari sicer šle na živce, a če primerjava najino situacijo s situacijo večine, se nimava kaj pritoževati in sva res hvaležna.

Vpliva pandemije po karanetni ni bilo čutiti v nekem negativnem smislu. Za naju je v nekaterih primerih bilo še lažje, saj je bilo turistov vsekakor manj. Vpliv pa se je začel čutiti kasneje, ko nama je novembra potekla najina prvotna viza in bi se morala vrniti domov. Takrat je novozelandska vlada podaljšala vize za dodatnega pol leta. Na tak način so poskušali znotraj države zadržati čim več mladih na delovno potovalni vizi, ki bi v prihajajoči poletni sezoni predstavljali velik odstotek delovne sile.

Podaljšanja viz sva bila zelo vesela, saj je v primerjavi s Slovenijo življenje tukaj potekalo normalno in sva lahko ta čas dobro izkoristila. Trenutno omejitev praktično ni. Po tisti prvi karanteni celotne Nove Zelandije marca lani, je v karanteno dvakrat prešla le regija v kateri je Auckland. Preostala država je bila takrat le nekoliko bolj pazljiva in pri vstopu v javne prostore smo se morali vpisati v sistem z aplikacijo. Splošno vzdušje v državi pa je precej pozitivno, vsi smo zelo hvaležni, da smo v tem trenutku tukaj in smo deležni takšne svobode.

Je to kraj, kjer se vidita dolgoročno ali načrtujeta vrnitev v Slovenijo (/morda kam drugam)?

Zaenkrat se na Novo Zelandiji ne bi preselila, a morda se bo to z leti spremenilo, saj je bilo zadnje leto res lepo, aktivno in udobno, vse kar si želiva. Pogrešava le družino in prijatelje. Najina želja po spoznavanju drugih držav in kultur je trenutno prevelika, da bi se nekje zares ustalila, poleg tega pa je trenutno prihodnost precej nepredvidljiva.

Vsekakor pa bi v bližnji prihodnosti rada daljše obdobje preživela v domačem Ljutomeru. 

Kaj pa vajine izkušnje z lokalci? Kako bi jih opisala?

Ljudje na Novi Zelandiji gredo skozi življenje nekoliko bolj sproščeno. Vedno najdejo čas zase, družino, uživanje in za tiste sproščene trenutke. En na drugega ne gledajo zviška, na primer, če je nekdo poklicno bolj uspešen ali ima višjo izobrabo. Med druženjem se o tem sploh ne pogovarjajo, medtem ko je status v Sloveniji velikega pomena. Zdi se nama tudi, da je doma pomembno, da greš po tradicionalni poti.

Tukaj na Novi Zelandiji so tudi precej iznajdljivi in v velikem številu ustanavljajo svoja majhna podjetja ter se ne obremenjujejo preveč z mnenjem drugih. V skupnosti se zelo podpirajo. Vedno kupujejo lokalno, čeprav je dražje. Zavedajo se, da če podpirajo druge, bodo podporo dobili povrnjeno, s tem pa ustvarjajo svojo pozitivno ekonomijo. Pri nas v Sloveniji pa je precej tekmovalnosti. Pogosto mislimo, da je uspeh drugih naš poraz.

Poleg vsega tega so tudi resnično prijazni in ti vedno priskočijo na pomoč. Kadarkoli sva se znašla v slabi situaciji, nama je pomagala prva mimoidoča oseba. 

Še pred Novo Zelandijo sta preizkusila tudi poletno delo v ZDA. Kakšna izkušnja je bila to?

Če ne bi bilo poletne delovne izkušnje v ZDA, ne bi bilo najinega življenja na Novi Zelandiji in verjetno tudi bloga ne. Teh 5 mesecev v ZDA je bila za naju res ena boljših izkušenj. Celotno poletje sva delala v družinskem kampu ob čudovitem jezeru Squam.

Tam smo v skupinskih kočah, praktično sredi gozda živeli tudi vsi zaposleni – prek 100 študentov iz Slovenije, Poljske, Češke, Rusije, Mehike in ZDA. Čez dan smo skrbeli za urejenost koč in okolice, dostavljali drva in led (več o tem v najinem članku) ter pripravljali obroke za goste. Popoldneve pa smo preževeli na pomolu ob jezeru in se zabavali, kot se za študente spodobi.

Že po nekaj dneh v kampu sva se počutila kot doma, življenje tam je bilo res udobno. Spoznala sva ene najboljših prijateljev, s katerimi sva v rednem stiku in komaj čakava, da jih spet obiščeva. V tistem poletju sva se naučila ogromno. Spoznala sva, kdo sva, ugotovila, kako se je v tujem jeziku v določenih primerih težko izraziti in pobližje spoznala posledice neenakopravnosti in rasizma.

Po končanem delu sva mesec dni potovala po vzhodni obali ZDA in obiskala nekaj res ikoničnih mest, si ogledala tekme košarke, ameriškega nogometa in baseballa ter plavala z morskimi kravami.

Poletno delo v ZDA bi priporočala vsem študentom z željo po potovanju in drugačnemu načinu spoznavanja tuje kulture. Res je, da je izkušnja precej odvisna od ameriškega delodajalca, a Nomago je povezan z zares zanesljivimi delodajalci in ti lahko podajo dobra priporočila, pa tudi proces pridobitve viz in urejanje vsega ostalega je res preprost, saj te skozi prijavo vodijo korak za korakom. 

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Željo po ustvarjanju bloga sva imela že kar nekaj časa. Ta se je po poletju v ZDA samo še povečala, a časa ob zaključevanju študija nisva našla. Večeri po službi tukaj na Novi Zelandiji pa so bili za takšno ustvarjanje ravno pravšnji. Blog sva tako začela pisati januarja 2020 in z njim sva v prvi meri želela ustvariti platformo, na kateri bi drugi popotniki lahko našli zbrane vse potrebne informacije glede delovno potovalnih viz po svetu.

Sama sva namreč pred odhodom na Novo Zelandijo informacije iskala na vseh koncih spleta in pri prijateljih, a določenih stvari vseeno nisva uspela najti. Na tak način želiva drugim olajšati pridobitev vize in urejanje vsega ostalega. Poleg tega pa z blogom želiva širši javnosti predstaviti še drugačen način življenja, potovanja in dela. Želiva čim več mladih navdušiti za tak način spoznavanja drugih kultur, izobraževanja, pridobivanja novih izkušenj in osebne rasti. Zavedava se, da je tak način življenja verjetno le začasen, a izkušnje, ki jih v tem obdobju lahko nabereš, so neprecenljive.

Najin blog se počasi še razvija. Poleg vseh teh napotkov za pridobitev vize in potovalnih načrtov, sva dodala še zgodbe ljudi, ki jih spoznavava med potovanjem. Te zgodbe sva začela pisati, da bi ljudem približala različne kulture, saj se nama zdi pomembno, da si na potovanju ne ogledamo samo turističnih znamenitosti, ampak da si vzamemo čas tudi za to, da prisluhnemo ljudem, ki jih tam srečamo. Midva se na tak način ogromno naučiva in sva to želela približati še ostalim, še posebej sedaj, ko so potovanja za večino ljudi nemogoča.

Omenjene zgodbe lahko preberete na povezavi TU.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Zaenkrat je najbolj bran načrt potovanja po regiji Nelson – Tasman na južnem otoku Nove Zelandije (klik).

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

V redu je, če na potovanju ni vsaki dan najboljši. Pridejo težki dnevi in ovire, zaradi katerih bi najraje obupal. Ampak če se z njimi soočimo in jih premostimo, na drugo stran pridemo še z eno življenjsko lekcijo več.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Verjetno AirBnB izkušnja iz Tenerifov. Slike in opis stanovanja so bili precej zavajujoči. Že vožnja do prenočišča je bila nekoliko sumljiva, pot za hišo še bolj, v najini garsonjeri pa so naju pričakali ščurki, mravlje, umazana posteljnina in večurno nočno lajanje psov za zaklenjenimi vrati sredi sobe. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Mogoče to, da je potovanje »dopust«. Ko načrtujemo potovanje, gre v to ogromno dela. Če ne vložiš tega dela pred potovanjem, pa se boš s tem soočal, ko boš tam. S tem misliva iskanje prenočišč, izposojo vozila ali seznanjanje z avtobusnimi/železniškimi povezavami, iskanje zate zanimivih znamenitosti, dobrih kavarn, hrane, ki bi jo želel poskusiti, optimiziranje potovalnega načrta, itd.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Živeti z manj. Živeti z manj stvarmi, manj stroški, z manj nekih nepotrebnih distrakcij, ki si jih sicer sami ustvarjamo zase. Zdi se nama, da je tak način življenja bolj zdrav, saj imava manj skrbi, manj nepotrebnih misli, manj zapravljenega časa. Velikokrat gremo skozi življenje preveč ozkogledno, naše okolje preveč vpliva na nas in ne vprašamo se ali si določeno stvar res želimo, če je to res dober korak za nas.

Naučila sva se tudi bolje soočati s stresnimi situacijami. Doma se vedno lahko zaneseš na pomoč družine in prijateljev, na drugem koncu sveta pa si praktično sam, zato se moraš naučiti zanašati nase in zaupati v svoje sposobnosti.

V zadnjem letu in pol pa sva premagala še en pomemben strah. Ni naju več strah živeti na najin način, si ustvarjati svoje življenjske poti, ki je morda nekoliko druačna od tradicionalne. To je doma težko doseči, ker je okoli tebe veliko ljudi, ki živijo drugače kot si ti želiš. Takšne so njihove želje in čeprav ne pritiskajo nate neposredno in bi tudi tvoj način življenja sprejeli odprtih rok, vseeno čutiš neka pričakovanja.

Težko je narediti preklop v svoji glavi, ker imaš še vedno zakoreninjene neke vrednote, ki morda niso najboljše zate, a jih vseeno smatraš kot resnične oz. edine dobre. Ta distanca pa je pri tem pomagala, tega strahu več ni. Postala sva bolj samozavestna in veva, česa sva sposobna.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata? 

Pogrešava udobje in toplino doma in domačih. In hrano! Seveda si lahko tu skuhava kar želiva, ampak atijeva prleška gibanica je le atijeva gibanica.

HITRIH 6

Najljubša država: Nova Zelandija

Najljubše mesto: Wanaka / Ljutomer

Najljubša plaža: Mount Manganui beach

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: najin (kombi) Rižek

Najljubši jezik: slovenščina

Edini in Janu ter njuni dogodivščini lahko sledite na blogu (tu), Facebooku (tu) in Instagramu (tu). Njuno delo pa lahko podprete s skodelico kave – več o tem TU.

Foto: osebni arhiv Edine in Jana 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Tak je prenovljen portoroški hotel z notranjo plažo in hamamom

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

 

 

To so najbolj zaželene destinacije za delo v tujini

Slovenci smo pod svetovnim povprečjem po pripravljenosti za delo v tujini in nad povprečjem po pripravljenosti za delo na daljavo za tuja podjetja, je pokazala nova študija največjega slovenskega zaposlitvenega portala MojeDelo.com, člana skupine The Network, in družbe Boston Consulting Group (BCG).

Kako zagreti smo Slovenci za delo v tujini? Najbolj nas mika Avstrija, Slovenija pa je najbolj privlačna za Srbe. London in Kanada sta najbolj zaželeni destinaciji za delo, vse bolj priljubljen je Abu Dabi. Slovenija zaseda 68. mesto.

Le tretjina Slovencev je še pripravljena delati v tujini

Pandemija novega koronavirusa je imela negativen vpliv na pripravljenost ljudi, da se zaradi dela preselijo v drugo državo, razkriva študija Decoding Global Talent, Onsite and Virtual. Padec lahko pripisujemo zaostrovanju politike priseljevanja. In tudi povečanim možnostim za oddaljeno delo preko spleta in koronakrizi. Bolj priljubljene za selitev so postale države, ki so se uspešneje soočile z obvladovanjem epidemije.

Med Slovenci se je le še tretjina (33 %) pripravljena preseliti v tujino zaradi zaposlitve. Ta delež je leta 2014 znašal 74 %, medtem ko je na globalni ravni polovica pripravljena zaradi dela zapustiti dom. Med Slovenci so na selitev v tujino zaradi dela še posebej pripravljeni delavci s področja medijev in informacij, in sicer 67 % vprašanih. Sledijo študenti (57 %), najmanj pripravljeni pa so na selitev tisti s področja medicine in zdravja, le 5 %. Vse bolj aktualno pa je delo na daljavo, še ugotavljata MojeDelo.com in BCG.

V raziskavi Global Talent Survey 2020 o mobilnosti in preferencah iskalcev zaposlitvenih priložnosti je sodelovalo 209 tisoč ljudi iz 190 držav. Med njimi prek našega največjega zaposlitvenega portala MojeDelo.com 1617 Slovencev, starih med 17 in 65 let, med katerimi so prevladovale ženske (66 %) in višje izobraženi.*

Kar 66 % Slovencev bi na daljavo delalo za tujega delodajalca

Pospešen razvoj svetovnega spleta in digitalnih tehnologij spreminja tradicionalne načine dela. Številna podjetja po svetu že več let prakticirajo delo na daljavo. Le-to pa postaja vse bolj zaželeno tudi pri iskalcih kariernih priložnosti. Študija Decoding Global Talent, Onsite and Virtual razkriva še, da je 57 % ljudi pripravljenih delati na daljavo (»virtual mobility«) za podjetje v tujini, med Slovenci pa kar 66 % vprašanih. Med državami, ki bi jih Slovenci izbrali za delo na daljavo, so na najvišjih mestih Avstrija, Nemčija, Velika Britanija, ZDA in Avstralija. Za podjetje v Sloveniji bi na daljavo delalo največ ljudi iz Srbije, Kosova, Avstrije, Madžarske in Belgije.

V času ukrepov za zajezitev pandemije covida-19 je marsikatero podjetje uvedlo delo na daljavo. In ob tem ugotovilo, da lahko tudi takšna oblika dela ob dobri organizaciji prinese uspehe. Takšna vrsta dela delodajalcem poveča možnosti, da najdejo ustreznega kandidata v globalnem bazenu talentov, hkrati pa iskalcem zaposlitve omogoča, da nadaljujejo z življenjem v svojem domačem okolju, medtem ko so zaposleni v tujem podjetju.

Slovenci bi romali v Avstrijo, Nemčijo in Švico

Najbolj zaželene destinacije Slovencev za delo v tujini so Avstrija, Nemčija, Švica, Velika Britanija in Avstralija. Za Slovence so najbolj privlačna dela v tujini na področju medijev in informacij, menedžmenta, marketinga in komunikacij ter študentsko delo.

Kanada in London sta najbolj priljubljeni destinaciji za delo, Slovenija na 68. mestu

Status najbolj priljubljene države za selitev zaradi zaposlitve v letu 2020 pripada Kanadi, ki je mesto navzdol potisnila do sedaj dvakrat najbolj priljubljeno državo ZDA. Vse bolj privlačne postajajo tudi države azijsko-pacifiške regije. Med njimi izstopata Japonska in Singapur, ki se uvrščata med top 10. Druge države, kamor bi se ljudje najraje preselili zaradi dela, so še Avstralija, Nemčija, Velika Britanija, Švica in Francija. Spodbuden podatek je, da je Slovenija napredovala na lestvici in v letošnji raziskavi zaseda 68. mesto, medtem ko je bila v prejšnji (2018) na 75. mestu.

Najbolj priljubljeno mesto za selitev zaradi dela ostaja London. Sledijo Amsterdam, Dubaj, Berlin in Abu Dabi, ki je v letu 2014 zasedal komaj 51. mesto. Med mesti, ki so najbolj izgubila na priljubljenosti, so ameriška (New York, Miami, Washington), v Evropi pa Madrid, Barcelona, Dunaj, Milano in Rim. Priljubljenost destinacij za delo je delno pogojena z uspehom držav pri soočanju s koronakrizo.

Slovenija najbolj privlačna za prebivalce sosednjih držav

Slovenija je privlačna za delo predvsem za prebivalce sosednjih držav. Med njimi so tokrat na prvih mestih Srbija, Kosovo, Madžarska, Avstrija in Švedska. Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, ki sta se v prejšnji raziskavi uvrščali v sam vrh, v letu 2020 ni med prvimi desetimi.

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE: Tereza: Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Maja Novak: “Delo na zasebni jahti je najlepša in najtežja izkušnja v mojem življenju”

Moja tokratna sogovornica je Maja Novak, ki se rada predstavi kar z vzdevkom Mayita, ki se je je prijel med obiskom Mehike. Velika ljubiteljica potovanj je svet odkrivala tudi med delom. V Ameriki je delala v skavtskem taboru, nato je bila varuška pri družini na Novi Zelandiji, delala pa je tudi na morju – na prestižnih zasebnih jahtah. Svoje izkušnje z delom v tujini danes deli z drugimi mladimi, ki jih vleče v svet, dvoje dogodivščine pa je zapisala tudi v knjigah S trebuhom za kruhom in Esenca življenja na poti. Kdo je torej Mayita?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Maja Novak, obožujem življenje, delo, ki ga opravljam in potovanja. Rada se družim z ljudmi drugih kultur, spoznavam vse, kar je drugačno in meni nepoznano. Rada predajam svoje izkušnje in znanje tistim, ki želijo po podobni poti. Moje delo zajema vse, kar je povezano s potovanji – pisanje knjig, delo za potovalno revijo, predavanja, osebna mentorstva, pisanje življenjepisev in delo na barki. Sicer pa sem Blejka in ponosna Slovenka, a sem skoraj polovico svojega življenja preživela na potovanjih in na delu v tujini.

Maja Novak na otoku Giannutri na toskanski obali.

Maja Novak na otoku Giannutri na toskanski obali.

Kako izbirate naslednjo destinacijo? 

Priznam, da še vedno rada pogledam za ugodnimi letalskimi kartami, saj se po meni pretaka pristna gorenjska kri, hehe. Rada potujem izven sezone, tako, da stremim k potovanjem v destinacije, ki so izven sezone. Je pa res, da ne načrtujem potovanj daleč vnaprej ampak se velikokrat odločim po trenutnem navdihu.

Kathmandu, Nepal

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?

To je najtežje vprašanje. Ne bom omenila konkretne destinacije oz. potovanja, ampak me recimo veliko bolj navdihne izkušnja življenja na neki destinaciji. Zaradi dela v tujini sem imela priložnost okusiti življenje na Francoski rivieri, v Italiji, na Novi Zelandiji, v Ameriki, na Sejšelih in v Grčiji. Izmed vseh teh bi verjetno rekla, da sta me najbolj napolnili in očarali Toskana in Sejšeli. Absolutno izjemno in izpopolnjujoče pa je bilo pohajkovanje s terencem po Omanu ali pa joga retreat v Nepalu.

S terencem po Omanu

Delali ste na zasebni jahti. Kakšna izkušnja je to?

 Najlepša in najtežja v mojem življenju.

Katere so najboljše in najslabše plati dela na prestižni jahti?

Najlepše: življenje na jahti, kjer je posadka praktično tvoja družina, vsi življenjski stroški so pokriti, zaposleni v pralnici ti perejo perilo, kuharji ti kuhajo vrhunsko hrano, inženirji ti popravijo vse, kar se ti pokvari. Potuješ po najlepših destinacijah sveta, spoznavaš in okušaš najbolj kvalitetna vina in šampanjce – nekatere v vrednosti več 10.000 eur in v detajle spoznaš življenje multimiljonarjev in miljarderjev – kako funkcionirajo, kakšne pogovore imajo, s kakšnimi problemi se soočajo ipd.

Najslabše: delo v visoki sezoni tudi do 18 ur na dan, nenehen stres, neprespanost, zasebnega življenja med visoko sezono ni, negativne energije med posadko ne sme biti in vsi spori se morajo rešiti nemudoma. Sama se soočam tudi z občasno morsko boleznijo, a je ljubezen do morja in dela z ljudmi premočna, da bi pustila, da me to ovira. Delo na barki je težko tudi zato, ker si vsak dan v drugi marini in moraš celotno nabavo skomunicirati z agenti in ljudmi na kopnem – če npr. lastnik želi banane s pikicami ali svežo wagyu govedino uvoženo direktno iz Japonske ali posebno znamko vode, ki jo pije, moramo mi te potrebščine pridobiti takoj in ne glede na to ali smo v največji marini v Franciji, v zasilnem pristanišču v Albaniji ali na majhnem otočku Milos v Grčiji.

Otok Krf

Potem so tu še nestabilno vreme, razburkano morje in nesreče, ki se zagotovo kdaj pa kdaj dogodijo med plovbo. Mi smo recimo s 30 metrsko jahto ostali brez motorjev 80 milj oddaljeni od obale v Indijskem oceanu. Ali recimo s 70 metrsko barko treščili v otok v Kornatih, ker je elektronika zatajila in senzorji niso zaznali kopnega. Zgodb je dovolj za vsaj 3 nove knjige.

Kje in kako lahko posamezniki, ki jih delo na jahti ali križarki zanima, sploh najdejo delo?

Priti v jahtno industrijo je precej težko, potrebuješ že kar nekaj izkušenj. Recimo kot stevardesa je dobro biti izurjena v hotelirstvu, gostinstvu, visoki strežbi ipd. Sicer pa sem na to temo napisala knjigo S trebuhom za kruhom, kjer sem natančno opisala postopke pridobitve dela. Sprejmem pa okoli 15-20 kandidatov na leto, katerim nudim osebno mentorstvo in jih pospremim napram svoji prvi izkušnji na jahti.

Delo na jahti, Kornati

V tujini ste sicer delali tudi na kopnem. Kaj vse ste počeli in na kakšen način ste prišli do dela? 

Moje prvo delo v tujini je bilo v ZDA, kamor sem se odpravila preko slovenske agencije. Tam sem preživela dve fantastični poletji v skavtskem taboru, kjer sem delala z otroki starosti od 6-13 let. Učili smo jih življenja v naravi, lokostrelstva, plezanja, kurjenja ognja, plesa, vožnje s kajakom in kanujem ter plavanja. Ker me je to delo leta 2010 tako prevzelo, sem se nato sama v lastni režiji preko Working Holiday vise odpravila na Novo Zelandijo, kjer se živela pri družini Rolton v čudovitem obmorskem, počitniškem mestecu Pauanui. Tam se delala kot au-pair oz. varuška. Ker sem si želela izkusiti življenje v Mehiki, pa sem nekaj mesecev v zameno za prenočišče in hrano delala kot receptorka in se obenem izpopolnjevala v španskem jeziku.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? 

Če sem iskrena, se najbolj domače počutim na Hrvaškem in v Italiji. 10 let nazaj sem obiskovala kraje, ki so čim bolj oddaljeni od Slovenije, sedaj obožujem evropsko raznolikost kultur.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Ko si mlad in imaš celoten svet na dlani, se odpravi ven. Tudi, če samo za mesec dni, ali pa za več let. Izkusi življenje v tujini, spoznaj vse svoje potenciale, ki jih nosiš v sebi, nadgradi sebe osebnosto, uči se od mentorjev, ki ti pridejo na pot in sledi temu, kar ti veli srce. Živi se samo enkrat. Bodi svoboden kot golobica in ko izživiš to svobodo in priložnosti, ki jih ponuja svet, se vrni v svoj varen pristan in živi polno življenje ter deli sebe in svojo energijo z drugimi. 

Pa tistim, ki jim diši delo v tujini? 

Ni lahko, priznam. Trenutki, ko pogrešaš svojo družino, prijatelje in varen dom, te bodo vedno bodli v srce. Korenin ti nihče nikoli ne more prerezati, občutek, da ti nekaj manjka bo vedno del tebe in delček tebe bo vedno ostal prazen. Ampak ravno zaradi vseh teh izkušenj in občutkov lahko postaneš boljša in močnejša oseba, ki se zna zoperstaviti izzivom življenja, se nauči preživeti sama in biti popolnoma neodvisna. Doma vseeno veliko bolj živimo zaviti v vato. Ko greš v tujino, varnosti ni, poiskati jo moraš v sebi, prav tako tudi ravnotežje in samomotivacijo ter se naučiti regulirati svoja močna čustva.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno. Zame potovanja, kjer nimam stikov z domačini, ne obstajajo. Povsod so mi ljudje prirasli k srcu. Rada imam Italjane in njihovo ljubezen do hrane, vina in “guštanja”, rada imam Dalmatince in njihov “laganini” slog življenja, Novozelandci so se mi prikupili s svojo pozitivno naravnanostjo in odprtostjo. Latino narode, ki sem jih obiskala na Portoriku, v Dominikanski republiki in v Mehiki pa obožujem zaradi plesa in veselja ob glasbi. Arabci so mi blizu zaradi njihove izjemne kulture in gostoljubnosti – vse bi naredili zate. Spomini na otročke iz Kambodže in Laosa pa mi še danes pogrejejo srce, saj takšne ljubezni s strani otrok še nisem doživela.

Kambodža

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Vedno bolj si. Čeprav večino marketinga vodim na svojem instagramu in so zato dobre fotografije zelo pomembne, si potihoma želim potovanja, kjer pustim vso tehnologijo doma in sem eno s potovanjem, ljudmi, naravo in živim vsak sleheren trenutek, ki bo nato ostal samo meni in zame.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Špageti z morskimi ježki in botargo, suši s avokadom in hrustljavim lososom, pravi mehiški takosi – ne tisti, ki jih strežejo pri nas v mehiškah restavracijah.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Potovanje iz Jave na južno Sumatro, ki je bila takrat še totalno neturistična. Nihče ni govoril angleško, nikjer ni bilo za prenočiti, tako, da sem celotno potovanje po Sumatri preživela na vožnji z avtobusi do severa Sumatre.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da potrebuješ za potovanje gore denarja, medtem, ko je bistvo le dobra organizacija in znanje na področju iskanja ugodnih letalskih kart ter prenočitev. Pomaga tudi zmanjšanje nepotrebnih stroškov doma – kavice, piva, nepotrebne oblekice, make-up, najnovejši telefon, ipd.

Veliko ljudi misli tudi, da potujemo samo zato, da gremo žurat in se opijat. Ali, da smo popotniki ljudje, ki ne vemo, kaj naj delamo v življenju, medtem, ko nas potovanja v bistvu učijo, kaj življenje sploh je. Tega te na nauči nobena šola ali učitelj, ampak ljudje, ki jih srečaš na poti, njihove življenjske zgodbe in kultura.

Prav tako marsikdo misli, da smo brezsrčni, ker “zapustimo” družine in prijatelje, a če imaš v sebi neusahljivo željo in strast, ki se ji nikakor ne moreš upreti, druge poti ni. V bistvu sem šele na potovanjih in delu na barki spoznala, kaj je pravi prijatelj in teh imam kar nekaj na različnih delih sveta, s katerimi smo dnevno v kontaktu in se obiščemo takoj, ko se pojavi priložnost.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Kako ostati močna v sebi tudi takrat, ko sem sama in mi je hudo. Kako ravnati z denarjem in biti popolnoma neodvisna. Kako zaupati vase, v svoje sposobnosti, slediti svojemu srcu in ob tem vseeno ostati trdno na tleh. Kako se soočati s svojimi močnimi čustvi, tako s strahom kot tudi z neizmerno vzhičenostjo. Naučila so me sprejemanja ljudi in da, če eno stvar jaz delam drugače, še ne pomeni, da je to edini način, kako to stvar narediti.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate? 

Absolutno hrano kot je goveja juha, ajdovi žganci s kislim mlekom in martinova pojedina. Ko sem dobila sanjsko ponudbo za delo v Katarju, si življenja tam nisem predstavljala. Prav zato, ker tako neizmerno ljubim hribe, slapove, reke in jezera, ob katerih sem rasla vse življenje doma. Prav tako se Slovenija ponaša z urejenostjo okolice in s pristnimi ljudmi.

Majini knjigi S trebuhom za kruhom in Esenca življenja na poti.

HITRIH 6

Najljubša država: Oman in Sejšeli

Najljubše mesto: Antibes, Francija

Najljubša plaža: Opoutere beach na Novi Zelandiji in plaže na otoku Culebra v Portoriku

Najljubša kulinarika: Italija – Toskana

Naljubši način transporta: barka in terenec

Najljubši jezik: italijanščina

Foto: Maja Novak/arhiv

Maja Novak je aktivna tudi na spletni strani Mayita ali na Instagramu @majanovak_mayita.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.