Mlada Slovenca, ki že dobro leto živita na Novi Zelandiji in nabirata kivije #intervju

Edina in Jan sta mlada Slovenca, ki že od novembra 2019 živita na Novi Zelandiji. Njune dogodivščine ni ustavil niti izbruh pandemije, svoje izkušnje z delom na drugem koncu sveta pa beležita tudi na blogu Live 2 Quest.

Edina in Jan pišeta prav posebno zgodbo. Skoraj leto dni že živita v kombiju, kar jima omogoča svobodo gibanja po Novi Zelandiji, hkrati pa tudi nižje stroške bivanja. Ker sta na drugem koncu sveta z delovno-potovalno vizo, je za njima že kup zanimivih zaposlitev, nekaj zanimivih dogodivščin pa sta z nami delila v tokratnem Vandraj intervjuju. Pa ju spoznajmo!

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Edina in Jan iz Prlekije. Prihajava iz podobnih študijskih smeri, Jan je študiral fiziko, Edina pa matematiko. En na drugega precej dobro vplivava. Edina je Jana popeljala v svet knjig, Jan pa ji je približal vsakodnevno športno aktivnost. Skupen čas najraje preživljava na pohodniških poteh ali v udobni kavarni ob kovanju načrtov za prihodnost. Zelo rada spoznavava ljudi in slišiva njihove zgodbe, a rada imava tudi čas zase.

Na Novi Zelandiji sta od novembra 2019. Kaj vaju je odneslo tja in s čim se tam trenutno ukvarjata? 

Ko sva bila v zadnjem letu študija, sva poletje preživela v ZDA in to je bila najina prva izkušnja z delovno potovalno vizo. Teh pet nepozabnih mesecev v Ameriki nama je spremenilo pogled na potovanje, delo in način življenja. Ugotovila sva, da želiva tovrstnih izkušenj doživeti čim več. Odločila sva se, da bova najprej poskušala z Novo Zelandijo – in tukaj sva.

V zadnjem mesecu sva potovala po južnem in severnem otoku, se učila surfati in urejala vsebine za najin blog, saj sva nedavno dodala novo rubriko, v kateri predstavljava zgodbe ljudi, ki jih spoznavava med najinim potovanjem. V naslednjih nekaj dnevih pa začneva z novo službo, nabiranjem kivijev.

Kako zahteven je proces pridobivanja delovno-potovalne vize?

Proces pridobivanje vize ni toliko zahteven, kot je nepredvidljiv. Za Slovence je namreč na voljo le 100 viz, ki se razdelijo po principu: »Kdor prej pride, prej melje.« Prijave za vize se odprejo vsako leto v začetku aprila in poidejo v nekaj minutah. Tako, da moraš biti s prijavo kar hiter. Ampak, če se na to dobro pripraviš, se pozanimaš kakšen je postopek, je proces pridobitve vize dokaj preprost. Več o pripravi in postopku pridobitve vize, lahko bralci preberejo na najinem blogu.

Kako sta se lotila iskanja službe? Že pred odhodom ali šele na Novi Zelandiji? 

Prvo službo sva našla preko skupine na Facebooku, nekaj dni pred odhodom na Novo Zelandijo. Opis službe se nama je zdel zanimiv in sva tako hitro poslala prošnjo. Izmenjali smo nekaj elektronskih sporočil, imeli kratek Skype intervju in to je bilo to.

Sicer sva z iskanjem službe sprva nameravala počakati do prihoda na Novo Zelandijo, ampak je bila selitev na drugi konec sveta že sama po sebi dovolj velik izziv, tako da sva bila kasneje kar hvaležna, da sva to uredila že pred odhodom.

Kakšna dela vse sta opravljala? Imata kakšno res nenavadno izkušnjo?

V najini prvi službi sva delala za petčlansko družino, ki ima ogromno posestvo ob reki na skrajnem severu države. Ukvarjali so se z oddajo turističnih kočic in glampingom, tako da sva čistila in skrbela za te koče, urejala okolico in opravljala druga različna dela na posestvu.

Najina druga zaposlitev je trajala samo en teden, kjer sva nasadila ekološke kivije. Pri tretji zaposlitvi, na južnem otoku Nove Zelandije, pa sva sadila češnje, nabirala maline, kasneje pa vodila manjšo skupino nabiralcev ter trgovino s prodajo sadja, sladoleda in sadnih sokov.

Ja, seveda so vedno kakšne nenavadne izkušnje. Mogoče bi izpostavila to, da ko sva dobila pogodbo za delo pri najinem tretjem delodajalcu, je v pogodbi bil dodan odstavek, da je podjetje nudistično in če naju ne moti, da so nabiralci včasih popolnoma goli. To se nama je zdelo kar nenavadno.

Na kakšne ovire pa sta naletela pri iskanju doma na drugem koncu sveta? 

Ker sva se že pred odhodom na Novo Zelandijo pri drugih popotnikih, ki so potovali z enako vizo, pozanimala, kako je živeti in potovati po Novi Zelandiji in uredila prvo zaposlitev, ki je vključevala tudi manjše stanovanje, pri iskanju doma nisva naletela na nobeno večjo oviro. Po prvih nekaj mesecih življenja v stanovanju na Novi Zelandiji pa sva se odpravila na pot in začela živeti v najinem kombiju, ki sva ga kupila takoj po prihodu na Novo Zelandijo. Sedaj v kombiju živiva že 320 dni. Na tak način življenja sva se hitro navadila in ena izmed prednosti je ta, da si dom lahko ustvariš kjerkoli. Tako imava najin dom v bistvu vedno s sabo, kar nama je super. 

So življenjski stroški višji od zaslužkov ali vama uspe ob tem tudi kaj prihraniti? 

V primerjavi s Slovenijo so tukaj dražji elektrika, internet, oblačila in najemnine. Stroškov z elektriko in internetom nimava, tudi najemnine ne plačujeva več, odkar živiva v kombiju. Večinoma spiva v kampih, ki so brezplačni, saj je tam ponavadi vse, kar potrebujeva.

Tukaj sva se res naučila živeti z manj, trudiva se, da z ničemer ne pretiravava. Na tak način sva dosegla kar nizke stroške življenja in uspeva varčevati za najine prihodnje dogodivščine. O stroških življenja imava napisan tudi članek na blogu (tu).

Kaj si želita, da bi vedela, preden sta šla v to? 

Pred odhodom na Novo Zelandijo sva se kar konkretno pozanimala o tukajšnjem potovanju in delu, tako da sva bila že pred odhodom kar dobro pripravljena na vse – razen seveda na to, da sva tukaj že precej več kot eno leto. Spakirala sva res malo stvari, a če bi pakirala še enkrat, bi vzela s sabo še manj.

Na katerem koncu te zelene dežele živita in koliko sta jo že uspela raziskati? 

Trenutno živiva v okolici mesta Mount Maunganui v regiji Bay of Plenty, kakšnih 200 km južno od Aucklanda. Kot sva omenila že prej, je kombi najin dom, tako da si dom narediva kjerkoli se ustaviva. Sva pa nekoliko več časa preživela na skrajnem severu države, na Northlandu, kasneje pa še v Wellingtonu, Motueki, ki leži na severu južnega otoka in v majhnem smučarskem mestu Wanaki.

Tako na severnem, kot na južnem otoki Nove Zelandije, sva do sedaj preživela približno sedem mesecev. Uspelo nama je prevoziti praktično celotno državo in videti skoraj vse kar sva želela. Nekaj želja pa sva pustila še za te zadnje mesece življenja na drugem koncu sveta. 

Torej sta dodobra izkusila tudi sloviti #vanlife. Kaj vama je dal?

Že nekaj dni po prihodu na Novo Zelandijo sva kupila manjši kombi in prvo noč #vanlifa izkusila kar na parkirišču za avtomehansko delavnico. Preden sva od sebe dala najvišji denarni znesek v življenju, sva vsekakor bila pazljiva (še vedno premalo :D). Tako, da so pred dejansko prodajo morali urediti še nekaj malenkosti. To so bili za naju najbolj stresni dnevi na Novi Zelandiji, a po tem je šlo samo na bolje.

Kot sva omenila že prej, je sedaj za nama že 320 dni življenja v kombiju in sva za to izkušnjo res hvaležna, saj sva se naučila res ogromno. Naučila sva se živeti z manj in ceniti tiste manjše stvari v življenju, ki sva jih pred tem vzela za samoumevne. Ustvarila sva si res udoben, majhen, mobilen dom in življensko rutino, ki nama je pisana na kožo. Vsak dan je tako poln nekih dogodivščin.

Nova Zelandija je sicer ena najuspešnejših držav pri zajezitvi koronavirusa. Kako je izbruh pandemije otežil vajino življenje na drugem koncu sveta in kako to, da se vmes nista vrnila v Slovenijo? Kakšne omejitve veljajo trenutno in kakšno je splošno vzdušje? 

Lani marca, ko se je svet počasi začel zapirati, sva zaključevala s prvo službo in bila namenjena na večmesečno potovanje. Dva dni preden sva nameravala začeti potovati pa je Nova Zelandija razglasila karanteno. Zaradi tega sva na isti lokaciji ostala še dodatna dva meseca. V tistem trenutku sva bila precej razočarana, saj sva bila do takrat na Novi Zelandiji že 4 mesece in sva videla le majhen delček države. Res sva si želela novih izkušenj in odkrivanja lepot Nove Zelandije.

Če pa sedaj pogledava nazaj, sva zelo hvaležna za udobje, ki sva ga bila deležna takrat. Živela sva na precej odročni lokaciji. Imela sva svoje stanovanje in ogromno območje, kjer sva se lahko prosto gibala. V bistvu vpliva karantene tam sploh nisva čutila. Takrat so nama določene stvari sicer šle na živce, a če primerjava najino situacijo s situacijo večine, se nimava kaj pritoževati in sva res hvaležna.

Vpliva pandemije po karanetni ni bilo čutiti v nekem negativnem smislu. Za naju je v nekaterih primerih bilo še lažje, saj je bilo turistov vsekakor manj. Vpliv pa se je začel čutiti kasneje, ko nama je novembra potekla najina prvotna viza in bi se morala vrniti domov. Takrat je novozelandska vlada podaljšala vize za dodatnega pol leta. Na tak način so poskušali znotraj države zadržati čim več mladih na delovno potovalni vizi, ki bi v prihajajoči poletni sezoni predstavljali velik odstotek delovne sile.

Podaljšanja viz sva bila zelo vesela, saj je v primerjavi s Slovenijo življenje tukaj potekalo normalno in sva lahko ta čas dobro izkoristila. Trenutno omejitev praktično ni. Po tisti prvi karanteni celotne Nove Zelandije marca lani, je v karanteno dvakrat prešla le regija v kateri je Auckland. Preostala država je bila takrat le nekoliko bolj pazljiva in pri vstopu v javne prostore smo se morali vpisati v sistem z aplikacijo. Splošno vzdušje v državi pa je precej pozitivno, vsi smo zelo hvaležni, da smo v tem trenutku tukaj in smo deležni takšne svobode.

Je to kraj, kjer se vidita dolgoročno ali načrtujeta vrnitev v Slovenijo (/morda kam drugam)?

Zaenkrat se na Novo Zelandiji ne bi preselila, a morda se bo to z leti spremenilo, saj je bilo zadnje leto res lepo, aktivno in udobno, vse kar si želiva. Pogrešava le družino in prijatelje. Najina želja po spoznavanju drugih držav in kultur je trenutno prevelika, da bi se nekje zares ustalila, poleg tega pa je trenutno prihodnost precej nepredvidljiva.

Vsekakor pa bi v bližnji prihodnosti rada daljše obdobje preživela v domačem Ljutomeru. 

Kaj pa vajine izkušnje z lokalci? Kako bi jih opisala?

Ljudje na Novi Zelandiji gredo skozi življenje nekoliko bolj sproščeno. Vedno najdejo čas zase, družino, uživanje in za tiste sproščene trenutke. En na drugega ne gledajo zviška, na primer, če je nekdo poklicno bolj uspešen ali ima višjo izobrabo. Med druženjem se o tem sploh ne pogovarjajo, medtem ko je status v Sloveniji velikega pomena. Zdi se nama tudi, da je doma pomembno, da greš po tradicionalni poti.

Tukaj na Novi Zelandiji so tudi precej iznajdljivi in v velikem številu ustanavljajo svoja majhna podjetja ter se ne obremenjujejo preveč z mnenjem drugih. V skupnosti se zelo podpirajo. Vedno kupujejo lokalno, čeprav je dražje. Zavedajo se, da če podpirajo druge, bodo podporo dobili povrnjeno, s tem pa ustvarjajo svojo pozitivno ekonomijo. Pri nas v Sloveniji pa je precej tekmovalnosti. Pogosto mislimo, da je uspeh drugih naš poraz.

Poleg vsega tega so tudi resnično prijazni in ti vedno priskočijo na pomoč. Kadarkoli sva se znašla v slabi situaciji, nama je pomagala prva mimoidoča oseba. 

Še pred Novo Zelandijo sta preizkusila tudi poletno delo v ZDA. Kakšna izkušnja je bila to?

Če ne bi bilo poletne delovne izkušnje v ZDA, ne bi bilo najinega življenja na Novi Zelandiji in verjetno tudi bloga ne. Teh 5 mesecev v ZDA je bila za naju res ena boljših izkušenj. Celotno poletje sva delala v družinskem kampu ob čudovitem jezeru Squam.

Tam smo v skupinskih kočah, praktično sredi gozda živeli tudi vsi zaposleni – prek 100 študentov iz Slovenije, Poljske, Češke, Rusije, Mehike in ZDA. Čez dan smo skrbeli za urejenost koč in okolice, dostavljali drva in led (več o tem v najinem članku) ter pripravljali obroke za goste. Popoldneve pa smo preževeli na pomolu ob jezeru in se zabavali, kot se za študente spodobi.

Že po nekaj dneh v kampu sva se počutila kot doma, življenje tam je bilo res udobno. Spoznala sva ene najboljših prijateljev, s katerimi sva v rednem stiku in komaj čakava, da jih spet obiščeva. V tistem poletju sva se naučila ogromno. Spoznala sva, kdo sva, ugotovila, kako se je v tujem jeziku v določenih primerih težko izraziti in pobližje spoznala posledice neenakopravnosti in rasizma.

Po končanem delu sva mesec dni potovala po vzhodni obali ZDA in obiskala nekaj res ikoničnih mest, si ogledala tekme košarke, ameriškega nogometa in baseballa ter plavala z morskimi kravami.

Poletno delo v ZDA bi priporočala vsem študentom z željo po potovanju in drugačnemu načinu spoznavanja tuje kulture. Res je, da je izkušnja precej odvisna od ameriškega delodajalca, a Nomago je povezan z zares zanesljivimi delodajalci in ti lahko podajo dobra priporočila, pa tudi proces pridobitve viz in urejanje vsega ostalega je res preprost, saj te skozi prijavo vodijo korak za korakom. 

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Željo po ustvarjanju bloga sva imela že kar nekaj časa. Ta se je po poletju v ZDA samo še povečala, a časa ob zaključevanju študija nisva našla. Večeri po službi tukaj na Novi Zelandiji pa so bili za takšno ustvarjanje ravno pravšnji. Blog sva tako začela pisati januarja 2020 in z njim sva v prvi meri želela ustvariti platformo, na kateri bi drugi popotniki lahko našli zbrane vse potrebne informacije glede delovno potovalnih viz po svetu.

Sama sva namreč pred odhodom na Novo Zelandijo informacije iskala na vseh koncih spleta in pri prijateljih, a določenih stvari vseeno nisva uspela najti. Na tak način želiva drugim olajšati pridobitev vize in urejanje vsega ostalega. Poleg tega pa z blogom želiva širši javnosti predstaviti še drugačen način življenja, potovanja in dela. Želiva čim več mladih navdušiti za tak način spoznavanja drugih kultur, izobraževanja, pridobivanja novih izkušenj in osebne rasti. Zavedava se, da je tak način življenja verjetno le začasen, a izkušnje, ki jih v tem obdobju lahko nabereš, so neprecenljive.

Najin blog se počasi še razvija. Poleg vseh teh napotkov za pridobitev vize in potovalnih načrtov, sva dodala še zgodbe ljudi, ki jih spoznavava med potovanjem. Te zgodbe sva začela pisati, da bi ljudem približala različne kulture, saj se nama zdi pomembno, da si na potovanju ne ogledamo samo turističnih znamenitosti, ampak da si vzamemo čas tudi za to, da prisluhnemo ljudem, ki jih tam srečamo. Midva se na tak način ogromno naučiva in sva to želela približati še ostalim, še posebej sedaj, ko so potovanja za večino ljudi nemogoča.

Omenjene zgodbe lahko preberete na povezavi TU.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Zaenkrat je najbolj bran načrt potovanja po regiji Nelson – Tasman na južnem otoku Nove Zelandije (klik).

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

V redu je, če na potovanju ni vsaki dan najboljši. Pridejo težki dnevi in ovire, zaradi katerih bi najraje obupal. Ampak če se z njimi soočimo in jih premostimo, na drugo stran pridemo še z eno življenjsko lekcijo več.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Verjetno AirBnB izkušnja iz Tenerifov. Slike in opis stanovanja so bili precej zavajujoči. Že vožnja do prenočišča je bila nekoliko sumljiva, pot za hišo še bolj, v najini garsonjeri pa so naju pričakali ščurki, mravlje, umazana posteljnina in večurno nočno lajanje psov za zaklenjenimi vrati sredi sobe. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Mogoče to, da je potovanje »dopust«. Ko načrtujemo potovanje, gre v to ogromno dela. Če ne vložiš tega dela pred potovanjem, pa se boš s tem soočal, ko boš tam. S tem misliva iskanje prenočišč, izposojo vozila ali seznanjanje z avtobusnimi/železniškimi povezavami, iskanje zate zanimivih znamenitosti, dobrih kavarn, hrane, ki bi jo želel poskusiti, optimiziranje potovalnega načrta, itd.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Živeti z manj. Živeti z manj stvarmi, manj stroški, z manj nekih nepotrebnih distrakcij, ki si jih sicer sami ustvarjamo zase. Zdi se nama, da je tak način življenja bolj zdrav, saj imava manj skrbi, manj nepotrebnih misli, manj zapravljenega časa. Velikokrat gremo skozi življenje preveč ozkogledno, naše okolje preveč vpliva na nas in ne vprašamo se ali si določeno stvar res želimo, če je to res dober korak za nas.

Naučila sva se tudi bolje soočati s stresnimi situacijami. Doma se vedno lahko zaneseš na pomoč družine in prijateljev, na drugem koncu sveta pa si praktično sam, zato se moraš naučiti zanašati nase in zaupati v svoje sposobnosti.

V zadnjem letu in pol pa sva premagala še en pomemben strah. Ni naju več strah živeti na najin način, si ustvarjati svoje življenjske poti, ki je morda nekoliko druačna od tradicionalne. To je doma težko doseči, ker je okoli tebe veliko ljudi, ki živijo drugače kot si ti želiš. Takšne so njihove želje in čeprav ne pritiskajo nate neposredno in bi tudi tvoj način življenja sprejeli odprtih rok, vseeno čutiš neka pričakovanja.

Težko je narediti preklop v svoji glavi, ker imaš še vedno zakoreninjene neke vrednote, ki morda niso najboljše zate, a jih vseeno smatraš kot resnične oz. edine dobre. Ta distanca pa je pri tem pomagala, tega strahu več ni. Postala sva bolj samozavestna in veva, česa sva sposobna.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata? 

Pogrešava udobje in toplino doma in domačih. In hrano! Seveda si lahko tu skuhava kar želiva, ampak atijeva prleška gibanica je le atijeva gibanica.

HITRIH 6

Najljubša država: Nova Zelandija

Najljubše mesto: Wanaka / Ljutomer

Najljubša plaža: Mount Manganui beach

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: najin (kombi) Rižek

Najljubši jezik: slovenščina

Edini in Janu ter njuni dogodivščini lahko sledite na blogu (tu), Facebooku (tu) in Instagramu (tu). Njuno delo pa lahko podprete s skodelico kave – več o tem TU.

Foto: osebni arhiv Edine in Jana 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Tak je prenovljen portoroški hotel z notranjo plažo in hamamom

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

 

 

To so najbolj zaželene destinacije za delo v tujini

Slovenci smo pod svetovnim povprečjem po pripravljenosti za delo v tujini in nad povprečjem po pripravljenosti za delo na daljavo za tuja podjetja, je pokazala nova študija največjega slovenskega zaposlitvenega portala MojeDelo.com, člana skupine The Network, in družbe Boston Consulting Group (BCG).

Kako zagreti smo Slovenci za delo v tujini? Najbolj nas mika Avstrija, Slovenija pa je najbolj privlačna za Srbe. London in Kanada sta najbolj zaželeni destinaciji za delo, vse bolj priljubljen je Abu Dabi. Slovenija zaseda 68. mesto.

Le tretjina Slovencev je še pripravljena delati v tujini

Pandemija novega koronavirusa je imela negativen vpliv na pripravljenost ljudi, da se zaradi dela preselijo v drugo državo, razkriva študija Decoding Global Talent, Onsite and Virtual. Padec lahko pripisujemo zaostrovanju politike priseljevanja. In tudi povečanim možnostim za oddaljeno delo preko spleta in koronakrizi. Bolj priljubljene za selitev so postale države, ki so se uspešneje soočile z obvladovanjem epidemije.

Med Slovenci se je le še tretjina (33 %) pripravljena preseliti v tujino zaradi zaposlitve. Ta delež je leta 2014 znašal 74 %, medtem ko je na globalni ravni polovica pripravljena zaradi dela zapustiti dom. Med Slovenci so na selitev v tujino zaradi dela še posebej pripravljeni delavci s področja medijev in informacij, in sicer 67 % vprašanih. Sledijo študenti (57 %), najmanj pripravljeni pa so na selitev tisti s področja medicine in zdravja, le 5 %. Vse bolj aktualno pa je delo na daljavo, še ugotavljata MojeDelo.com in BCG.

V raziskavi Global Talent Survey 2020 o mobilnosti in preferencah iskalcev zaposlitvenih priložnosti je sodelovalo 209 tisoč ljudi iz 190 držav. Med njimi prek našega največjega zaposlitvenega portala MojeDelo.com 1617 Slovencev, starih med 17 in 65 let, med katerimi so prevladovale ženske (66 %) in višje izobraženi.*

Kar 66 % Slovencev bi na daljavo delalo za tujega delodajalca

Pospešen razvoj svetovnega spleta in digitalnih tehnologij spreminja tradicionalne načine dela. Številna podjetja po svetu že več let prakticirajo delo na daljavo. Le-to pa postaja vse bolj zaželeno tudi pri iskalcih kariernih priložnosti. Študija Decoding Global Talent, Onsite and Virtual razkriva še, da je 57 % ljudi pripravljenih delati na daljavo (»virtual mobility«) za podjetje v tujini, med Slovenci pa kar 66 % vprašanih. Med državami, ki bi jih Slovenci izbrali za delo na daljavo, so na najvišjih mestih Avstrija, Nemčija, Velika Britanija, ZDA in Avstralija. Za podjetje v Sloveniji bi na daljavo delalo največ ljudi iz Srbije, Kosova, Avstrije, Madžarske in Belgije.

V času ukrepov za zajezitev pandemije covida-19 je marsikatero podjetje uvedlo delo na daljavo. In ob tem ugotovilo, da lahko tudi takšna oblika dela ob dobri organizaciji prinese uspehe. Takšna vrsta dela delodajalcem poveča možnosti, da najdejo ustreznega kandidata v globalnem bazenu talentov, hkrati pa iskalcem zaposlitve omogoča, da nadaljujejo z življenjem v svojem domačem okolju, medtem ko so zaposleni v tujem podjetju.

Slovenci bi romali v Avstrijo, Nemčijo in Švico

Najbolj zaželene destinacije Slovencev za delo v tujini so Avstrija, Nemčija, Švica, Velika Britanija in Avstralija. Za Slovence so najbolj privlačna dela v tujini na področju medijev in informacij, menedžmenta, marketinga in komunikacij ter študentsko delo.

Kanada in London sta najbolj priljubljeni destinaciji za delo, Slovenija na 68. mestu

Status najbolj priljubljene države za selitev zaradi zaposlitve v letu 2020 pripada Kanadi, ki je mesto navzdol potisnila do sedaj dvakrat najbolj priljubljeno državo ZDA. Vse bolj privlačne postajajo tudi države azijsko-pacifiške regije. Med njimi izstopata Japonska in Singapur, ki se uvrščata med top 10. Druge države, kamor bi se ljudje najraje preselili zaradi dela, so še Avstralija, Nemčija, Velika Britanija, Švica in Francija. Spodbuden podatek je, da je Slovenija napredovala na lestvici in v letošnji raziskavi zaseda 68. mesto, medtem ko je bila v prejšnji (2018) na 75. mestu.

Najbolj priljubljeno mesto za selitev zaradi dela ostaja London. Sledijo Amsterdam, Dubaj, Berlin in Abu Dabi, ki je v letu 2014 zasedal komaj 51. mesto. Med mesti, ki so najbolj izgubila na priljubljenosti, so ameriška (New York, Miami, Washington), v Evropi pa Madrid, Barcelona, Dunaj, Milano in Rim. Priljubljenost destinacij za delo je delno pogojena z uspehom držav pri soočanju s koronakrizo.

Slovenija najbolj privlačna za prebivalce sosednjih držav

Slovenija je privlačna za delo predvsem za prebivalce sosednjih držav. Med njimi so tokrat na prvih mestih Srbija, Kosovo, Madžarska, Avstrija in Švedska. Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, ki sta se v prejšnji raziskavi uvrščali v sam vrh, v letu 2020 ni med prvimi desetimi.

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE: Tereza: Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Maja Novak: “Delo na zasebni jahti je najlepša in najtežja izkušnja v mojem življenju”

Moja tokratna sogovornica je Maja Novak, ki se rada predstavi kar z vzdevkom Mayita, ki se je je prijel med obiskom Mehike. Velika ljubiteljica potovanj je svet odkrivala tudi med delom. V Ameriki je delala v skavtskem taboru, nato je bila varuška pri družini na Novi Zelandiji, delala pa je tudi na morju – na prestižnih zasebnih jahtah. Svoje izkušnje z delom v tujini danes deli z drugimi mladimi, ki jih vleče v svet, dvoje dogodivščine pa je zapisala tudi v knjigah S trebuhom za kruhom in Esenca življenja na poti. Kdo je torej Mayita?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Maja Novak, obožujem življenje, delo, ki ga opravljam in potovanja. Rada se družim z ljudmi drugih kultur, spoznavam vse, kar je drugačno in meni nepoznano. Rada predajam svoje izkušnje in znanje tistim, ki želijo po podobni poti. Moje delo zajema vse, kar je povezano s potovanji – pisanje knjig, delo za potovalno revijo, predavanja, osebna mentorstva, pisanje življenjepisev in delo na barki. Sicer pa sem Blejka in ponosna Slovenka, a sem skoraj polovico svojega življenja preživela na potovanjih in na delu v tujini.

Maja Novak na otoku Giannutri na toskanski obali.

Maja Novak na otoku Giannutri na toskanski obali.

Kako izbirate naslednjo destinacijo? 

Priznam, da še vedno rada pogledam za ugodnimi letalskimi kartami, saj se po meni pretaka pristna gorenjska kri, hehe. Rada potujem izven sezone, tako, da stremim k potovanjem v destinacije, ki so izven sezone. Je pa res, da ne načrtujem potovanj daleč vnaprej ampak se velikokrat odločim po trenutnem navdihu.

Kathmandu, Nepal

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?

To je najtežje vprašanje. Ne bom omenila konkretne destinacije oz. potovanja, ampak me recimo veliko bolj navdihne izkušnja življenja na neki destinaciji. Zaradi dela v tujini sem imela priložnost okusiti življenje na Francoski rivieri, v Italiji, na Novi Zelandiji, v Ameriki, na Sejšelih in v Grčiji. Izmed vseh teh bi verjetno rekla, da sta me najbolj napolnili in očarali Toskana in Sejšeli. Absolutno izjemno in izpopolnjujoče pa je bilo pohajkovanje s terencem po Omanu ali pa joga retreat v Nepalu.

S terencem po Omanu

Delali ste na zasebni jahti. Kakšna izkušnja je to?

 Najlepša in najtežja v mojem življenju.

Katere so najboljše in najslabše plati dela na prestižni jahti?

Najlepše: življenje na jahti, kjer je posadka praktično tvoja družina, vsi življenjski stroški so pokriti, zaposleni v pralnici ti perejo perilo, kuharji ti kuhajo vrhunsko hrano, inženirji ti popravijo vse, kar se ti pokvari. Potuješ po najlepših destinacijah sveta, spoznavaš in okušaš najbolj kvalitetna vina in šampanjce – nekatere v vrednosti več 10.000 eur in v detajle spoznaš življenje multimiljonarjev in miljarderjev – kako funkcionirajo, kakšne pogovore imajo, s kakšnimi problemi se soočajo ipd.

Najslabše: delo v visoki sezoni tudi do 18 ur na dan, nenehen stres, neprespanost, zasebnega življenja med visoko sezono ni, negativne energije med posadko ne sme biti in vsi spori se morajo rešiti nemudoma. Sama se soočam tudi z občasno morsko boleznijo, a je ljubezen do morja in dela z ljudmi premočna, da bi pustila, da me to ovira. Delo na barki je težko tudi zato, ker si vsak dan v drugi marini in moraš celotno nabavo skomunicirati z agenti in ljudmi na kopnem – če npr. lastnik želi banane s pikicami ali svežo wagyu govedino uvoženo direktno iz Japonske ali posebno znamko vode, ki jo pije, moramo mi te potrebščine pridobiti takoj in ne glede na to ali smo v največji marini v Franciji, v zasilnem pristanišču v Albaniji ali na majhnem otočku Milos v Grčiji.

Otok Krf

Potem so tu še nestabilno vreme, razburkano morje in nesreče, ki se zagotovo kdaj pa kdaj dogodijo med plovbo. Mi smo recimo s 30 metrsko jahto ostali brez motorjev 80 milj oddaljeni od obale v Indijskem oceanu. Ali recimo s 70 metrsko barko treščili v otok v Kornatih, ker je elektronika zatajila in senzorji niso zaznali kopnega. Zgodb je dovolj za vsaj 3 nove knjige.

Kje in kako lahko posamezniki, ki jih delo na jahti ali križarki zanima, sploh najdejo delo?

Priti v jahtno industrijo je precej težko, potrebuješ že kar nekaj izkušenj. Recimo kot stevardesa je dobro biti izurjena v hotelirstvu, gostinstvu, visoki strežbi ipd. Sicer pa sem na to temo napisala knjigo S trebuhom za kruhom, kjer sem natančno opisala postopke pridobitve dela. Sprejmem pa okoli 15-20 kandidatov na leto, katerim nudim osebno mentorstvo in jih pospremim napram svoji prvi izkušnji na jahti.

Delo na jahti, Kornati

V tujini ste sicer delali tudi na kopnem. Kaj vse ste počeli in na kakšen način ste prišli do dela? 

Moje prvo delo v tujini je bilo v ZDA, kamor sem se odpravila preko slovenske agencije. Tam sem preživela dve fantastični poletji v skavtskem taboru, kjer sem delala z otroki starosti od 6-13 let. Učili smo jih življenja v naravi, lokostrelstva, plezanja, kurjenja ognja, plesa, vožnje s kajakom in kanujem ter plavanja. Ker me je to delo leta 2010 tako prevzelo, sem se nato sama v lastni režiji preko Working Holiday vise odpravila na Novo Zelandijo, kjer se živela pri družini Rolton v čudovitem obmorskem, počitniškem mestecu Pauanui. Tam se delala kot au-pair oz. varuška. Ker sem si želela izkusiti življenje v Mehiki, pa sem nekaj mesecev v zameno za prenočišče in hrano delala kot receptorka in se obenem izpopolnjevala v španskem jeziku.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? 

Če sem iskrena, se najbolj domače počutim na Hrvaškem in v Italiji. 10 let nazaj sem obiskovala kraje, ki so čim bolj oddaljeni od Slovenije, sedaj obožujem evropsko raznolikost kultur.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Ko si mlad in imaš celoten svet na dlani, se odpravi ven. Tudi, če samo za mesec dni, ali pa za več let. Izkusi življenje v tujini, spoznaj vse svoje potenciale, ki jih nosiš v sebi, nadgradi sebe osebnosto, uči se od mentorjev, ki ti pridejo na pot in sledi temu, kar ti veli srce. Živi se samo enkrat. Bodi svoboden kot golobica in ko izživiš to svobodo in priložnosti, ki jih ponuja svet, se vrni v svoj varen pristan in živi polno življenje ter deli sebe in svojo energijo z drugimi. 

Pa tistim, ki jim diši delo v tujini? 

Ni lahko, priznam. Trenutki, ko pogrešaš svojo družino, prijatelje in varen dom, te bodo vedno bodli v srce. Korenin ti nihče nikoli ne more prerezati, občutek, da ti nekaj manjka bo vedno del tebe in delček tebe bo vedno ostal prazen. Ampak ravno zaradi vseh teh izkušenj in občutkov lahko postaneš boljša in močnejša oseba, ki se zna zoperstaviti izzivom življenja, se nauči preživeti sama in biti popolnoma neodvisna. Doma vseeno veliko bolj živimo zaviti v vato. Ko greš v tujino, varnosti ni, poiskati jo moraš v sebi, prav tako tudi ravnotežje in samomotivacijo ter se naučiti regulirati svoja močna čustva.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno. Zame potovanja, kjer nimam stikov z domačini, ne obstajajo. Povsod so mi ljudje prirasli k srcu. Rada imam Italjane in njihovo ljubezen do hrane, vina in “guštanja”, rada imam Dalmatince in njihov “laganini” slog življenja, Novozelandci so se mi prikupili s svojo pozitivno naravnanostjo in odprtostjo. Latino narode, ki sem jih obiskala na Portoriku, v Dominikanski republiki in v Mehiki pa obožujem zaradi plesa in veselja ob glasbi. Arabci so mi blizu zaradi njihove izjemne kulture in gostoljubnosti – vse bi naredili zate. Spomini na otročke iz Kambodže in Laosa pa mi še danes pogrejejo srce, saj takšne ljubezni s strani otrok še nisem doživela.

Kambodža

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Vedno bolj si. Čeprav večino marketinga vodim na svojem instagramu in so zato dobre fotografije zelo pomembne, si potihoma želim potovanja, kjer pustim vso tehnologijo doma in sem eno s potovanjem, ljudmi, naravo in živim vsak sleheren trenutek, ki bo nato ostal samo meni in zame.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Špageti z morskimi ježki in botargo, suši s avokadom in hrustljavim lososom, pravi mehiški takosi – ne tisti, ki jih strežejo pri nas v mehiškah restavracijah.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Potovanje iz Jave na južno Sumatro, ki je bila takrat še totalno neturistična. Nihče ni govoril angleško, nikjer ni bilo za prenočiti, tako, da sem celotno potovanje po Sumatri preživela na vožnji z avtobusi do severa Sumatre.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da potrebuješ za potovanje gore denarja, medtem, ko je bistvo le dobra organizacija in znanje na področju iskanja ugodnih letalskih kart ter prenočitev. Pomaga tudi zmanjšanje nepotrebnih stroškov doma – kavice, piva, nepotrebne oblekice, make-up, najnovejši telefon, ipd.

Veliko ljudi misli tudi, da potujemo samo zato, da gremo žurat in se opijat. Ali, da smo popotniki ljudje, ki ne vemo, kaj naj delamo v življenju, medtem, ko nas potovanja v bistvu učijo, kaj življenje sploh je. Tega te na nauči nobena šola ali učitelj, ampak ljudje, ki jih srečaš na poti, njihove življenjske zgodbe in kultura.

Prav tako marsikdo misli, da smo brezsrčni, ker “zapustimo” družine in prijatelje, a če imaš v sebi neusahljivo željo in strast, ki se ji nikakor ne moreš upreti, druge poti ni. V bistvu sem šele na potovanjih in delu na barki spoznala, kaj je pravi prijatelj in teh imam kar nekaj na različnih delih sveta, s katerimi smo dnevno v kontaktu in se obiščemo takoj, ko se pojavi priložnost.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Kako ostati močna v sebi tudi takrat, ko sem sama in mi je hudo. Kako ravnati z denarjem in biti popolnoma neodvisna. Kako zaupati vase, v svoje sposobnosti, slediti svojemu srcu in ob tem vseeno ostati trdno na tleh. Kako se soočati s svojimi močnimi čustvi, tako s strahom kot tudi z neizmerno vzhičenostjo. Naučila so me sprejemanja ljudi in da, če eno stvar jaz delam drugače, še ne pomeni, da je to edini način, kako to stvar narediti.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate? 

Absolutno hrano kot je goveja juha, ajdovi žganci s kislim mlekom in martinova pojedina. Ko sem dobila sanjsko ponudbo za delo v Katarju, si življenja tam nisem predstavljala. Prav zato, ker tako neizmerno ljubim hribe, slapove, reke in jezera, ob katerih sem rasla vse življenje doma. Prav tako se Slovenija ponaša z urejenostjo okolice in s pristnimi ljudmi.

Majini knjigi S trebuhom za kruhom in Esenca življenja na poti.

HITRIH 6

Najljubša država: Oman in Sejšeli

Najljubše mesto: Antibes, Francija

Najljubša plaža: Opoutere beach na Novi Zelandiji in plaže na otoku Culebra v Portoriku

Najljubša kulinarika: Italija – Toskana

Naljubši način transporta: barka in terenec

Najljubši jezik: italijanščina

Foto: Maja Novak/arhiv

Maja Novak je aktivna tudi na spletni strani Mayita ali na Instagramu @majanovak_mayita.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

17 držav, kjer so priseljenci najbolj srečni

Kaj je zate sreča? Verjetno povsem nekaj drugega kot za tvojo mamo, prijatelja ali sodelavca. Formule za srečo ni, dejstvo pa je, da je visok zaslužek še ne prinese. Kar več kot očitno dokazuje raziskava skupnosti InterNations, ki združuje ljudi, ki živijo in delajo izven svoje domovine. V svojo raziskavo, ki jo povzema britanski Independent, so zajeli 14.300 ljudi, 174 različnih nacionalnosti, ki živijo v 191 različnih državah. V anketi so morali oceniti 43 vidikov, ki vplivajo na njihovo bivanje v tujini.

Eden izmed njih, ki so jih ocenili z oceno med ena in sedem, se je nanašal na osebno srečo.

In prav pri tem vprašanju se je izkazalo, da so izseljenci srečni tudi v državah, kjer visok zaslužek ni zagotovljen.

To je 17 držav, kjer se priseljenci počutijo odlično:

#17. Portugalska

Portugalska bo letos ena izmed najbolj popularnih počitniških destinacij. O tem smo že pisali. Je pa priljubljena tudi za življenje in delo. Predvsem za tiste, ki se v tujino odpravijo z družino.

#16. Oman

Tja se večina odpravlja zaradi že zagotovljene službe. In ko so enkrat tam, cenijo varnost (57 % anketirancev), politično stabilnost (46 %) in mir (62 %), vse skupaj pa pripelje do srečnega življenja.

#15. Kenija

Država postaja vse bolj popularna med izseljenci, vedno več je zaposlitvenih priložnostih, mnogi se odločijo zaradi čudovite narave, vremena in nizkih življenjskih stroškov.

#14. Peru

Peru privablja poslovneže, lastnike podjetij, torej tiste, ki že imajo prihodke. Veliko se jih za Peru odloči tudi zaradi vremena in nizkih stroškov.

PREBERI še // Si pripravljen na tujino in tujina nate?

#13. Madžarska

Madžarska je doživela rast finančnega indeksa, kar pomeni, da so se povišali zaslužki zaposlenih. To je pripomoglo k osebni sreči, saj se cene niso bistveno povišale, tako da je življenje na Madžarskem za tujce relativno poceni.

#12. Uganda

Uganda je dosegla stabilnost in blaginjo, kar privlači številne tujce, ki iščejo nove poslovne priložnosti.

#11. Tajvan

Kljub nizkim plačam, pa tujci v Tajvanu živijo dobro. Dobra zdravstvena oskrba in dobre šole so prav tako razlog, da so tujci v Tajvanu zadovoljni.

#10. Španija

Najemnina, hrana, pijača, javni prevoz … Vsi ti stroški so v Španiji, v primerjavi s preostalo zahodno Evropo, nizki. In če upoštevamo številne zaposlitvene priložnosti, pošten zaslužek, prijetno podnebje, je ocena tujcev, da so tam zelo srečni, povsem razumljiva.

PREBERI še // Najboljša služba na svetu: Stevardesa prisvetovno znani letalski družbi

#9. Panama

Priljubljena izbira za ekonomiste in finančnike. Prijetno vreme in visoki zaslužki … Ni slabo, kajne?

#8. Vietnam

Vietnam je priljubljena izbira za zahodne Evropejce, saj lahko tam živijo zelo solidno, pri tem pa ne zapravijo veliko denarja. Prav tako Vietnam ponuja neverjetno naravo, možnost za številne aktivnosti in raziskovanja.

#7. Tajska

Še ena država, kjer Zahodnjaki pridejo na svoj račun. Nizki stroški, prijaznost in številne prostočasne aktivnost so tisto, kar privabi številne nasmeške.

#6. Nova Zelandija

Država je precej oddaljena, a mir, odlična zdravstvena oskrba in dober šolski sistem pripomorejo k temu, da so tujci tam izredno zadovoljni.

#5. Ekvador

Država zaseda 16. mesto po kvaliteti življenja, a z vidika osebne sreče je Ekvador ena najboljših držav.

#4. Filipini

Visoko jih ocenjujejo predvsem tisti, ki imajo otroke.

#3. Mehika

Država je priljubljena zaradi svoje gostoljubnosti, ugodnih podnebnih razmer in prijaznosti domačinov.

#2. Malta

Malta je priljubljena za tiste Evropejce, ki iščejo priložnost stran od doma, saj je selitev enostavna, ni jezikovnih preprek, stroški življenja so nizki in vreme je prijetno. Na Malti je tudi najvišji delež tistih anketirancev, ki so v razmerju. Kar 70 odstotkov.

#1. Costa Rica

Costa Rica se zdi sanjska destinacija za prav vse. Visoko jo ocenjujejo namreč poslovneži, delavci, ki so zaposleni le za skrajšan delovni čas in tudi upokojenci. Na Costa Rici je prav vsem fino.

Foto: Shutterstock

Deset najboljših služb za ljudi, ki ljubijo potovanja

Predvsem tisti, ki poznamo svoj nemirni duh in vedno ponavljajočo se željo po potovanjih, bi morali razmisliti, kako svoje želje uskladiti s finančnimi prihodki. Kako lahko potujemo in ob enem še zaslužimo? Portal The Insider niza nekaj predlogov, med katerimi lahko najdete katerega tudi zase.

Uvoznik in izvoznik

Kljub temu, da se danes veliko stvari lahko uredi kar na internetu, pa je fizična prisotnost še zmeraj velikokrat potrebna. Tudi takrat, ko gre za posel pri uvozu in izvozu. A ni odlično, če na primer naredimo nakup avtohtonih obrtnih izdelkov neposredno z lokalnimi umetniki nekje na drugem koncu sveta? Obenem lahko združimo potovanje, raziskovanje in posel.

Arheolog

Ta poklic sicer zahteva strokovno izobrazbo, ampak če rad preživljaš čas v zgodovinskih študijih, ti bo to lahko prineslo delo na prostem in odkrivanje starodavnih ruševin. Četudi te ta študij ne mika, naj ti namignemo, da so pomočniki arheologom pri izkopavanju tudi iskani.

Profesor angleščine

Povpraševanje po znanju angleškega jezika je vedno aktualno. Če je tvoje znanje angleščine dovolj dobro za poučevanje, boš lahko dobil službo skoraj kjerkoli in med tem absorbiral svojo novo lokacijo in njeno kulturo.

Negovalka

Ljudje zbolijo in potrebujejo dobro zdravstveno oskrbo ne glede na to, kje so in kje živijo. Zdravstvena pomoč zato nikoli ne gre iz mode.

Svobodnik

Dokler imaš ekran in brezžičen internet, lahko delaš kjerkoli. Če si pisatelj, spletni oblikovalec, fotograf, ali tržni strokovnjak je lahko cel svet tvoja baza strank. Postati digitalni nomad še nikoli ni bilo lažje.

Prostovoljec na kmetiji

Priložnosti za delo na ekoloških kmetijah za prostovoljce je vedno več. V zameno za pomoč kot prostovoljec prejemeš hrano, nastanitev in instant tečaj kmetijstva.

Turistična industrija

Delati v turistični industriji in ne potovati? Da, obstajajo primeri, vendar te raje zanemarimo. Zaposlitev pri mednarodnih hotelskih verigah, delo kot turistični vodnik ali kot leteči pilot, zagotvalja mednarodne dogodivščine.

Bloger

Čeprav je v Sloveniji skorajda nemogoče preživeti le od bloganja, lahko stopiš stopničko višje – na mednarodni nivo. Četudi denarja za začetek ne bo na računu, bodo pa dogodivščine, katere ti bodo omogočili partnerji zastonj, v zameno za napisane besede.

Natakar

Bari, pubi, taverne, restavracije so idealna priložnost za krajšo zaposlitev, ki si jo lahko pridobiš tudi med samim potovanjem. Če ti je na kožo pisano delo z ljudmi, strežbo in učenjem novih koktailov, ki ti bodo nekoč lahko prišli zelo prav, je vsekakor to priložnost zate.

Varuška

Obstaja ducate spletnih strani, kjer si družine po vsem svetu prizadevajo za dobro varuško. Če te veseli delo z otroki in življenje po principu lokalnosti, je to delo zate.

Svet te čaka!

Izkušnje iz tujine: Rusi se izstrelijo domov, Francozi radi zavlačujejo

Tujina ne predstavlja samo možnosti za nepozabna potovanja, temveč tudi vseživljenjske izkušnje, ki jih dobimo, če se tja odpravimo gradit kariero. Odločitev gotovo ni najpreprostejša, a prav vsakomur se s podiranjem meja, najprej v svoji glavi, potem pa tudi s prestopom resnične meje, odpre nešteto možnosti. Na portalu Vandraj bomo predstavljali, kakšne izkušnje dobivajo Slovenci v tujini, in morda s tem še koga spodbudili k novim izzivom.

Štiriintridesetletni Jan Stele trenutno živi v Moskvi, pred tem je bil v Parizu, dve leti delovnih izkušenj pa je pridobil tudi v Sloveniji, torej je več kot odličen sogovornik za primerjavo treh povsem različnih mest in načina dela v njih.

Kdaj si se odločil za delo v tujini, kje delaš in kaj počneš?

Najprej sem dve leti delal v Sloveniji, potem pa sem se odločil za podiplomski študij, enoletni master v Parizu, ki mi je odprl vrata za zaposlitev v Franciji. V Franciji je namreč brez določene diplome, ki ima pri njih veljavo, težko dobiš (dobro) zaposlitev. Na začetku sem delal v finančnem kontrolingu pri energetskem velikanu EDF, po skoraj štirih letih pa sem dobil priložnost za odhod v tujino, v eno od podružnic. Odločil sem se za Moskvo, kjer je bilo podjetje še v start-up fazi in z velikimi načrti za razvoj na področju energetske učinkovitosti. Sam še vedno delam na področju financ, ki pa zajema veliko večji spekter, od razvoja projektov in finančnega modeliranja do notranje kontrole itd. Po treh letih, torej prihodnje leto, naj bi se, vsaj v teoriji, vrnil nazaj na sedež podjetja v Pariz. Bomo videli.

Torej si delal v Sloveniji, potem v Franciji in sedaj v Rusiji. Kako bi primerjal način dela med temi tremi državami? Si najočitnejše razlike opazil že prvi dan v novem okolju?

Razlike so, a ne tako velike, kot bi lahko sklepali po splošno znanih stereotipih in navadah. Če na hitro navedem značilnosti vsake od njih, bi rekel, da se v Franciji največ sestankuje (in zamuja na sestanke), več je tudi klepetov po pisarnah. V Rusiji je v pisarnah bolj mirno, vsak je v svojem svetu, manj je timskega dela, hierarhijo bolj strogo upoštevajo. Tako imam občutek, da se vsak oddelek (in njegov šef) drži precej zase, da bi čim več stvari obdržali pod svojim nadzorom. Tako je tudi kolege težje pripraviti do produktivnega interaktivnega sodelovanja.

Sicer pa je tu še več administracije kot pri nas ali v Franciji in procesi še vedno potekajo prek neskončnega števila papirnih dokumentov z obveznim žigom, ki je ena od najbolj skrbno varovanih stvari na sedežu podjetja.

Tako kot v Sloveniji se tudi Rusi ob 18. uri (ko se pri nas zaključi delavnik) »izstrelijo« domov. Medtem ko Francozi radi še malo zavlačujejo … Zanimivo je na primer, da so družabni dogodki, kot so novoletne zabave, rojstni dnevi, v Rusiji zelo pomembni in skrbno pripravljeni. Vsak na svoj rojstni dan pripravi pogostitev v pisarni, seveda proti koncu delovnika, temu sledi rusko nazdravljanje (brez vodke, a s penino) in krajši govori ter želje. V Franciji tega pri nas skoraj ni bilo, je bil pa v Parizu večji poudarek na vsakodnevnem kosilu, ki je načrtovano vsak dan ob istem času, saj je tudi naša menza za več tisoč ljudi delala le od 12. do 14. ure, medtem ko v Moskvi ljudje jedo, kadarkoli jim ugaja, po navadi zelo na hitro, menza za nekaj sto ljudi pa dela neprekinjeno od 9. do 18. ure.

moskva_IMG_5516

Razgled na Rdeči trg in center iz terase hotela Ritz-Carlton.

Če sam oceniš pridobljene izkušnje z delom v tujini, kaj je tisto, kar si na poslovnem področju najbolj pridobil?

Rekel bi, da prilagodljivost na nova okolja in situacije. Pa seveda izražanje in delo v več jezikih, v multikulturnem okolju. Zdi se mi, da lahko zdaj na težave pogosto kritično gledam z različnih zornih kotov, zaradi tega tudi morda malo bolj objektivno. Delo samo v finančnem sektorju pa se ne razlikuje dosti med državami, povsod se uporabljajo bolj ali manj enaka orodja in prakse.

Je bila tvoja odločitev za odhod v tujino logičen korak ali si imel pomisleke, da bi raje ostal v Sloveniji?

Niti ne. Čeprav sem vseeno kar nekaj tvegal, saj sem pustil dobro službo v Sloveniji in se še zadolžil za podiplomski študij, ki v kriznem obdobju ni bil nobeno zagotovilo za službo, posebej ne za tujce. Ampak meni se je izplačalo in vsekakor bi se še enkrat odločil za isto pot. Prav Pariz sem izbral, ker je tam že študirala punca, pred tem pa sem se bolj nagibal k odhodu na nemško govoreči trg. V Slovenijo pa se še vedno nameravam vrniti, čeprav bo z vsakim letom težje …

Na kaj mora biti pripravljen vsak, ki namerava nadaljevati poslovno pot v tujini?

Na vsakodnevne izzive in prilagajanja, na nerazumljivo administracijo, včasih žal tudi na diskriminacijo (recimo za najem stanovanja v Parizu). Predvsem pa na nove situacije in presenečenja, nova poznanstva in nov način življenja. Vse to ima pozitivne in negativne strani.

IMG_5480

Zime v Moskvi so zagotovo posebno doživetje.

Kaj najbolj zavidaš prijateljem v Sloveniji?

Lahko vprašanje. Predvsem bližino narave, gora, morja. To kljub vsem parkom, aktivnostim in možnostim, ki jih ponujajo velemesta, ni primerljivo. Slovenija je za aktivno življenje pravi raj. A ja, pa delavnik do 16. ure.

V Moskvo po pravo zimo

Ker je Jan v dveh letih življenja v Moskvi dobro spoznal rusko prestolnico, smo ga vprašali tudi, kaj priporoča vsem, ki se bodo v Moskvo odpravili povsem turistično.

–    Zagotovo je posebno doživetje prava zima s prazničnim okrasjem (tu imamo okrašeno večino zime). Posebno lepo je na drsališčih, ki so speljana kot poti po parkih. Priporočam VDNH. Lepo je tudi maja in junija, ko vse začne cveteti in se začnejo dogodki na prostem (parade in podobni dogodki).

–    Priporočal bi tudi pijačo ali večerjo na zgornji terasi hotela Ritz-Carlton s prelepim razgledom na Rdeči trg in skoraj ves center. Po lanskoletni devalvaciji rublja je Moskva postala žepu veliko bolj prijazno mesto in tudi take centralne lokacije niso več pretirano drage.

–    Pozitivno me je presenetila moskovska plaža Serebryany Bor, ki je le dobrih 15 kilometrov oddaljena od centra, dostopna tudi z metrojem. Na reki Moskvi, obdani z gostim gozdom borovcev in celo z malimi peščenimi plažami, je poleti mogoče početi vse od wakeboardinga, wake-surfinga, jetskija itd.

wakeboard

Moskovska plaža Serebryany Bor ponuja številne aktivnosti na vodi.

Foto: Osebni arhiv

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.