V Kanado z delovno-potovalno vizo: “Začeten strah je vedno prisoten, a dom si znava ustvariti kjerkoli”#INTERVJU

Edina in Jan sta mlada Slovenca iz Prlekije, ki smo ju na Vandraj gostili že predlani, ko sta na Novi Zelandiji živela v kombiju. Še pred tem sta bila na delovnih počitnicah tudi v ZDA, trenutno pa smo ju ujeli v Kanadi, kjer sta prav tako z delovno-potovalno vizo. Na kakšne izzive sta naletela pri urejanju birokracije in iskanju službe v Kanadi, kaj jima takšne dogodivščine dajo in kako jima pomagajo, da ob tem ohranjata trden odnos, preberite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Na Vandraj smo vaju v intervjuju (tu) nazadnje gostili pred dvema letoma, ko sta na Novi Zelandiji živela v kombiju. Danes pa se prav tako z delovno-potovalno vizo oglašata iz Kanade. Vaju že kaj zebe? 

Mrzlo zimo v Kanadi sva pričakovala in se na to pripravila, tako da naju je zima na jugu Nove Zalandije pred dvema letoma bolj presenetila. Je pa res, takih zim doma v Prlekiji več nimamo in sva vesela spremembe,… zaenkrat.

Od našega zadnjega pogovora sta sprejela kup novih, pogumnih odločitev in dosegla marsikaj. V 2022 sta nazaj v Sloveniji odprla sladoledno podjetje, Jan je izdal pesniško zbirko, prenovila sta stanovanje in se z novo delovno-potovalno vizo odpravila v Kanado. Ima leto za vaju enako število dni kot za vse ostale? 

Zadnja štiri leta po zaključku študija so bila res pestra. Po tem ko sva na Novi Zelandiji začela pisati blog in premagala strah pred kritiko, sva ugotovila, da naju prav ta ustavlja na poti do cilja. Tako sva ob večerih v kombiju veliko debatirala o želji po manjšem podjetju. Premlela sva vse svoje želje, raziskala niše in po delu na nasadu malin, kjer smo prodajali tudi točen sladoled iz pravega sadja, ugotovila, da bi lahko točno to pripeljala v Slovenijo. Sladoled je res drugačen, polne teksture in izdelan sveže, pred tabo in iz pravega sadja. Ustanovila sva KORU sladoled, izdelala manjši voziček in z njim se seliva po poletnih dogodkih v Sloveniji. Cilj je bil ustvariti sezonsko podjetje, ki te ne omeji na točno določeno lokacijo. To nama omogoča potovanje in delo v tujini, tako sva trenutno v Kanadi, v prihodnosti pa to lahko kombinirava z drugimi zaposlitvami.

No, pesniška zbirka je sicer nastajala veliko dlje. Kje jo lahko dobimo?

Res je, besedila za zbirko sem pisal zadnjih 6 let. V zvezkih se jih je nabiralo vedno več in želja po izdani zbirki je bila vedno večja. Crowdfunding plaforme, kot sta Indiegogo in Kickstarter, ti omogočajo take želje tudi uresničiti. Vesel sem, da sem poskusil in hvaležen za vse podpornike, ki so mi izdajo tudi omogočili. Trenutno pa je zbirko mogoče dobiti le z naročilom na mojem Facebook profilu.

Trenutno sta torej v Kanadi, kjer bivata z delovno-potovalno vizo (working holiday visa). Zakaj prav Kanada?

Po poletju v ZDA, kjer sva prvič preizkusila delovno-potovalno vizo, sva si podobnih izkušenj želela še več. Zato sva si takrat kar se da hitro pridobila vizo za Novo Zelandijo, ki ima omejitev do 30 let. Potem pa sta nama med državami, ki omogočajo delovno-potovalno vizo, ostali le še Kanada in Avstralija. Želela sva nekaj povsem drugačnega in zato izbrala Kanado, ki ima omejitev do 35 let.

Res je, da so vsi ti konci sveta noro lepi in jih lahko raziskuješ do onemoglosti, ampak po najinem mnenju je tako kamorkoli se odločiš odpotovati. Zato samo raziskovanje morda ni bil primaren cilj za odhod v Kanado. Naučila sva se, da si pred potovanji zastaviva cilj, kaj se želiva tam naučiti, naj bo to nova sposobnost ali odkriti nove želje, za katere sploh ne veš, da jih imaš. Iz vidika dela, sva želela v Kanadi dobiti priložnost vodenja ekipe, se o tem naučiti čim več in spoznati, ali želiva tudi midva kdaj svoje podjetje širiti in zaposlovati. Zakaj se ne bi učil, za to bil plačan, potem pa vso znanje prenesel na svoje življenje, podjetje?

Dobiva veliko komentarjev, da tako delo lahko opravljava tudi doma, kar je res, ampak tukaj delaš v popolnoma drugačnem okolju in kulturi. Kar ti poleg delovnih izkušenj da še življenjske in čeprav to zveni klišejsko – širi tvoj pogled na svet.

Glede na to, da to ni vajin prvi delovno-potovalni podvig, saj sta pred Novo Zelandijo delala tudi z ZDA – je bil sam proces urejanja birokracije in selitve v Kanado tokrat kaj lažji?

Iskreno je bilo tokrat verjetno najtežje. V ZDA sva odhajala le za 5 mesecev, na Novo Zelandijo sva se odpravila po zaključku študija, željna popolne spremembe. Pred odhodom v Kanado pa sva imela doma udobje kot še nikoli prej. Imela sva veliko dvomov, a vedno prišla do istega zaključka. Izpuščeno priložnost bi obžalovala, v udobje doma pa se bova že vrnila. In če sva se kaj naučila iz prejšnjih selitev, je to, da je začeten strah vedno prisoten, a dom si znava ustvariti kjerkoli.

Urejanje birokracije za Kanado je bilo popolnoma drugačno od ZDA in Nove Zelandije, a zaradi prejšnjih izkušenj lažje. Čeprav se seznam na začetku prijave zdi neskončno dolg, je edini pristop: korak za korakom in prej ali slej prideš do cilja.

Na kakšen način sta se lotila iskanja službe in kako zahtevna naloga je bila to?

Iskanje službe v Kanadi je bilo veliko težje v primerjavi z Novo Zelandijo. Za Kanado ni toliko aktivnih skupin na Facebooku, kjer se najde večina služb na Novi Zelandiji. Tako sva bolj ali manj iskala kraje, kjer bi si želela preživeti zimo, poiskala podjetja, hotele, restavracije, ki zaposlujejo sezonske delavce in pošiljala CV-je. Večina ima na svojih spletnih straneh zavihek “Careers”. Ker sva iskala zaposlitev z nastanitvijo, je bila izbira omejena, pa vseeno. Odgovorov nisva dobila veliko, morda sva se iskanja službe za čez zimo lotila prepozno ali pa nisva prišla v poštev, ker še v tistem trenutku nisva bila v Kanadi in tako uradno še nisva imela potrjene vize. To ti uradno potrdijo šele ob vstopu v državo, čeprav imaš prej že urejeno vse potrebno.

Kakorkoli že, v Kanado sva se odpravila brez službe. Letela sva v Toronto in najprej poskusila službo dobiti na vzhodu. Če bi bila neuspešna, bi letela na zahod Kanade, kjer je več možnosti, a tudi veliko večje povpraševanje. Iz Toronta sva se z najinimi nahrbtniki, vlakom in tremi avtobusi odpravila 6 ur severno do knjižnice v Collingwood, kjer je bližnje smučarsko središče Blue Mountain iskalo sezonske delavce. Naslednji dan sva se selila v nov dom in še naslednji začela z novo službo.

Kakšno delo opravljata in kako dolga bo vajina delovna sezona?

V Blue-ju sva vodji ekip v smučarskih kočah na dnu smučišča. Točno to je bil najin cilj – pridobiti izkušnje vodenja ekipe. Najini delovni dnevi so precej pestri, saj sva kot vodji strežbe zadolžena, da vse poteka gladko. Pri tem se nemalokrat pojavijo izzivi z zaposlenimi, gosti ali z najinimi nadrejenimi. Čeprav so dnevi včasih naporni, nama je ta odgovornost všeč, saj imava tako priložnost, da se vsak dan ogromno naučiva. Tukaj bova ostala do konca marca.

Kakšen je vajin delovnik in koliko prostega časa vama ostane? Ga tudi vidva izkoristita za kakšen spust po belih strminah?

Delava 9 ur na dan, 5-krat na teden. Včasih dopoldne, drugič popoldne. Tako, da imava priložnost smučanja zjutraj ali zvečer, vsekakor pa ob prostih dneh. Vsi zaposleni imamo zastonj smučarske karte in najem opreme, tako da poskušava izkoristiti kolikor je le mogoče.

Bosta po koncu sezone svojo delovno-potovalno vizo izkoristila tudi za raziskovanje dežele javorjevega lista? Če ja, kakšni so vajini načrti? 

Najini načrti so trenutno še precej odprti. A najprej se bova odpravila nekoliko južneje v ZDA in spomladi, ko je velika večina Kanade še zamrznjene in bele, raziskala Arizono in Kalifornijo. Kam se bova odpravila po koncu tega roadtripa v sredini maja, pa bova še morala malo premisliti. V mislih sta dva scenarija. Bova videla.

So Kanadčani res najbolj iskreno prijazni, vljudni, zabavni in nasmejani ljudje na svetu?

Res je, da velike večine Kanade še sploh nisva videla, a zaenkrat se ta stereotip ni izkazal za resničnega. Ali pa so bila najina pričakovanja prav zaradi tega prepričanja prevelika. Mogoče pa sva razvajena od prijaznosti doma in na Novi Zelandiji.

Česa o tej deželi nista vedela pred prihodom, pa vaju je presenetilo ali navdušilo? 

Ob prihodu v Kanado naju je presenetilo, koliko trgovin, ki prodajajo izdelke iz marihuane, je v vsakem, še tako majhnem mestu. Vedela sva, da je marihuana v Kanadi legalizirana, ampak nisva pričakovala toliko trgovinic, ki so ponavadi zelo moderne in lepo urejene.

Katere kanadske jedi bosta z veseljem posvojila v domači kuhinji? In česa na jedilniku ne bosta pogrešala?

Kanadska kuhinja je precej podobna ameriški, tako da kaj veliko ne bova dodala na svoj jedilnik. Za spomin na delo tukaj pa si bova kdaj pa kdaj pripravila »poutine«. To je ena ljubših izbir Kanadčanov in sicer je pomfri z omako, sirom in zeleno čebulo.

Kako so se na vajin že tretji daljši odhod v tujino odzvali vajini bližnji?

Na najine odhode so se sedaj že privadili, čeprav se njihovi obrazi kljub odobravanju najinih odločitev še vedno nekoliko povesijo. Jim pa je zdaj že veliko lažje, saj se zavedajo, da sva skozi podobne situacije že šla in se bova že znašla.

Se vama zdi, da se je v zadnjih letih dojemanje “netradicionalnega”, bolj nomadskega življenjskega sloga, ki se ne boji sprememb in neznanega, kaj spremenilo tudi pri starejših generacijah? 

Rekla bi, da bo za spremembo pri starejših generacijah potrebno še nekaj časa in še večje število mladih s podobnimi odločitvami. Vprašanj na temo: »Kaj pa bosta potem, Kaj pa »penzija«, Kaj pa otroci,…« je še vedno ogromno.

Se pa zavedava, da na tak način ne bova mogla živeti vse življenje, saj zna biti precej naporno. Vse od urejanja birokracije za pridobitev viz, iskanja služb v tujini, ustvarjanja novih vezi, vsakodnevnega učenja, življenja v novem okolju in vzdrževanja življenja nazaj v Sloveniji. Tudi midva imava želje po tradicionalnih poteh in bova v prihodnjih letih iskala najino ravnovesje tradicionalnega in netradicionalnega.

Ni dvoma, da takšne izkušnje ogromno dajo v nematerialnem smislu. Pa vendar – bi rekla, da s tovrstnim sezonskim delom lahko tudi dobro zaslužiš? 

V Kanadi so stroški življenja precej visoki, a sama sva s premišljenimi izbirami uspela prihraniti dovolj za načrtovano potovanje in povrnitev začetnih stroškov. Veliko je odvisno od potrošniških navad posameznika, isto kot doma. V primerjavi z Novo Zelandijo bova tokrat uspela prihraniti manj, saj je tudi potovanje po Kanadi/ZDA načeloma dražje.

Pravijo, da trdnost odnosov med ljudmi zares spoznamo na potovanju. Bi rekla, da sta se v teh letih, ki sta jih preživela v tujini, spoznala in povezala bolje, kot bi se v enakem času doma?

Definitivno, vse te skupne izkušnje naju še dodatno povezujejo. Naučila sva se živeti skupaj 24/7 in to tudi prioritizirati, saj nama je to nekaj najbolj pomembnega. Prav zaradi vseh teh izkušenj lahko uspešno sodelujeva tudi ob delu in podjetništvu.

Kam vaju bo odneslo v prihodnje? In kakšna usoda čaka vajin sladoled? Se vrača s poletjem, tako kot vidva?

Točno to pa je del najine odločitve, ki jo bova morala sprejeti med spomladanskim potovanjem po zahodu ZDA. Hvaležna sva, da sva si uspela ustvariti službo, h kateri se domov lahko vedno vrneva, ob enem pa si pustila dovolj svobode, da jo lahko za eno sezono dava na pavzo. Najbolje, da naju spremljate na najinem profilu, bova vsekakor javila takoj, ko bova vedela tudi sama.  

Edini in Janu ter njunim dogodivščinam z delovno-potovalno vizo lahko sledite na blogu (tu), Facebooku (tu) in Instagramu (tu). Njuno delo pa lahko podprete s skodelico kave – več o tem TU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: “Stanovanje v Ljubljani sva brezplačno zamenjala za vilo z bazenom v Provansi!” #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Mlada Slovenca, ki že dobro leto živita na Novi Zelandiji in nabirata kivije #intervju

Edina in Jan sta mlada Slovenca, ki že od novembra 2019 živita na Novi Zelandiji. Njune dogodivščine ni ustavil niti izbruh pandemije, svoje izkušnje z delom na drugem koncu sveta pa beležita tudi na blogu Live 2 Quest.

Edina in Jan pišeta prav posebno zgodbo. Skoraj leto dni že živita v kombiju, kar jima omogoča svobodo gibanja po Novi Zelandiji, hkrati pa tudi nižje stroške bivanja. Ker sta na drugem koncu sveta z delovno-potovalno vizo, je za njima že kup zanimivih zaposlitev, nekaj zanimivih dogodivščin pa sta z nami delila v tokratnem Vandraj intervjuju. Pa ju spoznajmo!

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Edina in Jan iz Prlekije. Prihajava iz podobnih študijskih smeri, Jan je študiral fiziko, Edina pa matematiko. En na drugega precej dobro vplivava. Edina je Jana popeljala v svet knjig, Jan pa ji je približal vsakodnevno športno aktivnost. Skupen čas najraje preživljava na pohodniških poteh ali v udobni kavarni ob kovanju načrtov za prihodnost. Zelo rada spoznavava ljudi in slišiva njihove zgodbe, a rada imava tudi čas zase.

Na Novi Zelandiji sta od novembra 2019. Kaj vaju je odneslo tja in s čim se tam trenutno ukvarjata? 

Ko sva bila v zadnjem letu študija, sva poletje preživela v ZDA in to je bila najina prva izkušnja z delovno potovalno vizo. Teh pet nepozabnih mesecev v Ameriki nama je spremenilo pogled na potovanje, delo in način življenja. Ugotovila sva, da želiva tovrstnih izkušenj doživeti čim več. Odločila sva se, da bova najprej poskušala z Novo Zelandijo – in tukaj sva.

V zadnjem mesecu sva potovala po južnem in severnem otoku, se učila surfati in urejala vsebine za najin blog, saj sva nedavno dodala novo rubriko, v kateri predstavljava zgodbe ljudi, ki jih spoznavava med najinim potovanjem. V naslednjih nekaj dnevih pa začneva z novo službo, nabiranjem kivijev.

Kako zahteven je proces pridobivanja delovno-potovalne vize?

Proces pridobivanje vize ni toliko zahteven, kot je nepredvidljiv. Za Slovence je namreč na voljo le 100 viz, ki se razdelijo po principu: »Kdor prej pride, prej melje.« Prijave za vize se odprejo vsako leto v začetku aprila in poidejo v nekaj minutah. Tako, da moraš biti s prijavo kar hiter. Ampak, če se na to dobro pripraviš, se pozanimaš kakšen je postopek, je proces pridobitve vize dokaj preprost. Več o pripravi in postopku pridobitve vize, lahko bralci preberejo na najinem blogu.

Kako sta se lotila iskanja službe? Že pred odhodom ali šele na Novi Zelandiji? 

Prvo službo sva našla preko skupine na Facebooku, nekaj dni pred odhodom na Novo Zelandijo. Opis službe se nama je zdel zanimiv in sva tako hitro poslala prošnjo. Izmenjali smo nekaj elektronskih sporočil, imeli kratek Skype intervju in to je bilo to.

Sicer sva z iskanjem službe sprva nameravala počakati do prihoda na Novo Zelandijo, ampak je bila selitev na drugi konec sveta že sama po sebi dovolj velik izziv, tako da sva bila kasneje kar hvaležna, da sva to uredila že pred odhodom.

Kakšna dela vse sta opravljala? Imata kakšno res nenavadno izkušnjo?

V najini prvi službi sva delala za petčlansko družino, ki ima ogromno posestvo ob reki na skrajnem severu države. Ukvarjali so se z oddajo turističnih kočic in glampingom, tako da sva čistila in skrbela za te koče, urejala okolico in opravljala druga različna dela na posestvu.

Najina druga zaposlitev je trajala samo en teden, kjer sva nasadila ekološke kivije. Pri tretji zaposlitvi, na južnem otoku Nove Zelandije, pa sva sadila češnje, nabirala maline, kasneje pa vodila manjšo skupino nabiralcev ter trgovino s prodajo sadja, sladoleda in sadnih sokov.

Ja, seveda so vedno kakšne nenavadne izkušnje. Mogoče bi izpostavila to, da ko sva dobila pogodbo za delo pri najinem tretjem delodajalcu, je v pogodbi bil dodan odstavek, da je podjetje nudistično in če naju ne moti, da so nabiralci včasih popolnoma goli. To se nama je zdelo kar nenavadno.

Na kakšne ovire pa sta naletela pri iskanju doma na drugem koncu sveta? 

Ker sva se že pred odhodom na Novo Zelandijo pri drugih popotnikih, ki so potovali z enako vizo, pozanimala, kako je živeti in potovati po Novi Zelandiji in uredila prvo zaposlitev, ki je vključevala tudi manjše stanovanje, pri iskanju doma nisva naletela na nobeno večjo oviro. Po prvih nekaj mesecih življenja v stanovanju na Novi Zelandiji pa sva se odpravila na pot in začela živeti v najinem kombiju, ki sva ga kupila takoj po prihodu na Novo Zelandijo. Sedaj v kombiju živiva že 320 dni. Na tak način življenja sva se hitro navadila in ena izmed prednosti je ta, da si dom lahko ustvariš kjerkoli. Tako imava najin dom v bistvu vedno s sabo, kar nama je super. 

So življenjski stroški višji od zaslužkov ali vama uspe ob tem tudi kaj prihraniti? 

V primerjavi s Slovenijo so tukaj dražji elektrika, internet, oblačila in najemnine. Stroškov z elektriko in internetom nimava, tudi najemnine ne plačujeva več, odkar živiva v kombiju. Večinoma spiva v kampih, ki so brezplačni, saj je tam ponavadi vse, kar potrebujeva.

Tukaj sva se res naučila živeti z manj, trudiva se, da z ničemer ne pretiravava. Na tak način sva dosegla kar nizke stroške življenja in uspeva varčevati za najine prihodnje dogodivščine. O stroških življenja imava napisan tudi članek na blogu (tu).

Kaj si želita, da bi vedela, preden sta šla v to? 

Pred odhodom na Novo Zelandijo sva se kar konkretno pozanimala o tukajšnjem potovanju in delu, tako da sva bila že pred odhodom kar dobro pripravljena na vse – razen seveda na to, da sva tukaj že precej več kot eno leto. Spakirala sva res malo stvari, a če bi pakirala še enkrat, bi vzela s sabo še manj.

Na katerem koncu te zelene dežele živita in koliko sta jo že uspela raziskati? 

Trenutno živiva v okolici mesta Mount Maunganui v regiji Bay of Plenty, kakšnih 200 km južno od Aucklanda. Kot sva omenila že prej, je kombi najin dom, tako da si dom narediva kjerkoli se ustaviva. Sva pa nekoliko več časa preživela na skrajnem severu države, na Northlandu, kasneje pa še v Wellingtonu, Motueki, ki leži na severu južnega otoka in v majhnem smučarskem mestu Wanaki.

Tako na severnem, kot na južnem otoki Nove Zelandije, sva do sedaj preživela približno sedem mesecev. Uspelo nama je prevoziti praktično celotno državo in videti skoraj vse kar sva želela. Nekaj želja pa sva pustila še za te zadnje mesece življenja na drugem koncu sveta. 

Torej sta dodobra izkusila tudi sloviti #vanlife. Kaj vama je dal?

Že nekaj dni po prihodu na Novo Zelandijo sva kupila manjši kombi in prvo noč #vanlifa izkusila kar na parkirišču za avtomehansko delavnico. Preden sva od sebe dala najvišji denarni znesek v življenju, sva vsekakor bila pazljiva (še vedno premalo :D). Tako, da so pred dejansko prodajo morali urediti še nekaj malenkosti. To so bili za naju najbolj stresni dnevi na Novi Zelandiji, a po tem je šlo samo na bolje.

Kot sva omenila že prej, je sedaj za nama že 320 dni življenja v kombiju in sva za to izkušnjo res hvaležna, saj sva se naučila res ogromno. Naučila sva se živeti z manj in ceniti tiste manjše stvari v življenju, ki sva jih pred tem vzela za samoumevne. Ustvarila sva si res udoben, majhen, mobilen dom in življensko rutino, ki nama je pisana na kožo. Vsak dan je tako poln nekih dogodivščin.

Nova Zelandija je sicer ena najuspešnejših držav pri zajezitvi koronavirusa. Kako je izbruh pandemije otežil vajino življenje na drugem koncu sveta in kako to, da se vmes nista vrnila v Slovenijo? Kakšne omejitve veljajo trenutno in kakšno je splošno vzdušje? 

Lani marca, ko se je svet počasi začel zapirati, sva zaključevala s prvo službo in bila namenjena na večmesečno potovanje. Dva dni preden sva nameravala začeti potovati pa je Nova Zelandija razglasila karanteno. Zaradi tega sva na isti lokaciji ostala še dodatna dva meseca. V tistem trenutku sva bila precej razočarana, saj sva bila do takrat na Novi Zelandiji že 4 mesece in sva videla le majhen delček države. Res sva si želela novih izkušenj in odkrivanja lepot Nove Zelandije.

Če pa sedaj pogledava nazaj, sva zelo hvaležna za udobje, ki sva ga bila deležna takrat. Živela sva na precej odročni lokaciji. Imela sva svoje stanovanje in ogromno območje, kjer sva se lahko prosto gibala. V bistvu vpliva karantene tam sploh nisva čutila. Takrat so nama določene stvari sicer šle na živce, a če primerjava najino situacijo s situacijo večine, se nimava kaj pritoževati in sva res hvaležna.

Vpliva pandemije po karanetni ni bilo čutiti v nekem negativnem smislu. Za naju je v nekaterih primerih bilo še lažje, saj je bilo turistov vsekakor manj. Vpliv pa se je začel čutiti kasneje, ko nama je novembra potekla najina prvotna viza in bi se morala vrniti domov. Takrat je novozelandska vlada podaljšala vize za dodatnega pol leta. Na tak način so poskušali znotraj države zadržati čim več mladih na delovno potovalni vizi, ki bi v prihajajoči poletni sezoni predstavljali velik odstotek delovne sile.

Podaljšanja viz sva bila zelo vesela, saj je v primerjavi s Slovenijo življenje tukaj potekalo normalno in sva lahko ta čas dobro izkoristila. Trenutno omejitev praktično ni. Po tisti prvi karanteni celotne Nove Zelandije marca lani, je v karanteno dvakrat prešla le regija v kateri je Auckland. Preostala država je bila takrat le nekoliko bolj pazljiva in pri vstopu v javne prostore smo se morali vpisati v sistem z aplikacijo. Splošno vzdušje v državi pa je precej pozitivno, vsi smo zelo hvaležni, da smo v tem trenutku tukaj in smo deležni takšne svobode.

Je to kraj, kjer se vidita dolgoročno ali načrtujeta vrnitev v Slovenijo (/morda kam drugam)?

Zaenkrat se na Novo Zelandiji ne bi preselila, a morda se bo to z leti spremenilo, saj je bilo zadnje leto res lepo, aktivno in udobno, vse kar si želiva. Pogrešava le družino in prijatelje. Najina želja po spoznavanju drugih držav in kultur je trenutno prevelika, da bi se nekje zares ustalila, poleg tega pa je trenutno prihodnost precej nepredvidljiva.

Vsekakor pa bi v bližnji prihodnosti rada daljše obdobje preživela v domačem Ljutomeru. 

Kaj pa vajine izkušnje z lokalci? Kako bi jih opisala?

Ljudje na Novi Zelandiji gredo skozi življenje nekoliko bolj sproščeno. Vedno najdejo čas zase, družino, uživanje in za tiste sproščene trenutke. En na drugega ne gledajo zviška, na primer, če je nekdo poklicno bolj uspešen ali ima višjo izobrabo. Med druženjem se o tem sploh ne pogovarjajo, medtem ko je status v Sloveniji velikega pomena. Zdi se nama tudi, da je doma pomembno, da greš po tradicionalni poti.

Tukaj na Novi Zelandiji so tudi precej iznajdljivi in v velikem številu ustanavljajo svoja majhna podjetja ter se ne obremenjujejo preveč z mnenjem drugih. V skupnosti se zelo podpirajo. Vedno kupujejo lokalno, čeprav je dražje. Zavedajo se, da če podpirajo druge, bodo podporo dobili povrnjeno, s tem pa ustvarjajo svojo pozitivno ekonomijo. Pri nas v Sloveniji pa je precej tekmovalnosti. Pogosto mislimo, da je uspeh drugih naš poraz.

Poleg vsega tega so tudi resnično prijazni in ti vedno priskočijo na pomoč. Kadarkoli sva se znašla v slabi situaciji, nama je pomagala prva mimoidoča oseba. 

Še pred Novo Zelandijo sta preizkusila tudi poletno delo v ZDA. Kakšna izkušnja je bila to?

Če ne bi bilo poletne delovne izkušnje v ZDA, ne bi bilo najinega življenja na Novi Zelandiji in verjetno tudi bloga ne. Teh 5 mesecev v ZDA je bila za naju res ena boljših izkušenj. Celotno poletje sva delala v družinskem kampu ob čudovitem jezeru Squam.

Tam smo v skupinskih kočah, praktično sredi gozda živeli tudi vsi zaposleni – prek 100 študentov iz Slovenije, Poljske, Češke, Rusije, Mehike in ZDA. Čez dan smo skrbeli za urejenost koč in okolice, dostavljali drva in led (več o tem v najinem članku) ter pripravljali obroke za goste. Popoldneve pa smo preževeli na pomolu ob jezeru in se zabavali, kot se za študente spodobi.

Že po nekaj dneh v kampu sva se počutila kot doma, življenje tam je bilo res udobno. Spoznala sva ene najboljših prijateljev, s katerimi sva v rednem stiku in komaj čakava, da jih spet obiščeva. V tistem poletju sva se naučila ogromno. Spoznala sva, kdo sva, ugotovila, kako se je v tujem jeziku v določenih primerih težko izraziti in pobližje spoznala posledice neenakopravnosti in rasizma.

Po končanem delu sva mesec dni potovala po vzhodni obali ZDA in obiskala nekaj res ikoničnih mest, si ogledala tekme košarke, ameriškega nogometa in baseballa ter plavala z morskimi kravami.

Poletno delo v ZDA bi priporočala vsem študentom z željo po potovanju in drugačnemu načinu spoznavanja tuje kulture. Res je, da je izkušnja precej odvisna od ameriškega delodajalca, a Nomago je povezan z zares zanesljivimi delodajalci in ti lahko podajo dobra priporočila, pa tudi proces pridobitve viz in urejanje vsega ostalega je res preprost, saj te skozi prijavo vodijo korak za korakom. 

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Željo po ustvarjanju bloga sva imela že kar nekaj časa. Ta se je po poletju v ZDA samo še povečala, a časa ob zaključevanju študija nisva našla. Večeri po službi tukaj na Novi Zelandiji pa so bili za takšno ustvarjanje ravno pravšnji. Blog sva tako začela pisati januarja 2020 in z njim sva v prvi meri želela ustvariti platformo, na kateri bi drugi popotniki lahko našli zbrane vse potrebne informacije glede delovno potovalnih viz po svetu.

Sama sva namreč pred odhodom na Novo Zelandijo informacije iskala na vseh koncih spleta in pri prijateljih, a določenih stvari vseeno nisva uspela najti. Na tak način želiva drugim olajšati pridobitev vize in urejanje vsega ostalega. Poleg tega pa z blogom želiva širši javnosti predstaviti še drugačen način življenja, potovanja in dela. Želiva čim več mladih navdušiti za tak način spoznavanja drugih kultur, izobraževanja, pridobivanja novih izkušenj in osebne rasti. Zavedava se, da je tak način življenja verjetno le začasen, a izkušnje, ki jih v tem obdobju lahko nabereš, so neprecenljive.

Najin blog se počasi še razvija. Poleg vseh teh napotkov za pridobitev vize in potovalnih načrtov, sva dodala še zgodbe ljudi, ki jih spoznavava med potovanjem. Te zgodbe sva začela pisati, da bi ljudem približala različne kulture, saj se nama zdi pomembno, da si na potovanju ne ogledamo samo turističnih znamenitosti, ampak da si vzamemo čas tudi za to, da prisluhnemo ljudem, ki jih tam srečamo. Midva se na tak način ogromno naučiva in sva to želela približati še ostalim, še posebej sedaj, ko so potovanja za večino ljudi nemogoča.

Omenjene zgodbe lahko preberete na povezavi TU.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Zaenkrat je najbolj bran načrt potovanja po regiji Nelson – Tasman na južnem otoku Nove Zelandije (klik).

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

V redu je, če na potovanju ni vsaki dan najboljši. Pridejo težki dnevi in ovire, zaradi katerih bi najraje obupal. Ampak če se z njimi soočimo in jih premostimo, na drugo stran pridemo še z eno življenjsko lekcijo več.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Verjetno AirBnB izkušnja iz Tenerifov. Slike in opis stanovanja so bili precej zavajujoči. Že vožnja do prenočišča je bila nekoliko sumljiva, pot za hišo še bolj, v najini garsonjeri pa so naju pričakali ščurki, mravlje, umazana posteljnina in večurno nočno lajanje psov za zaklenjenimi vrati sredi sobe. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Mogoče to, da je potovanje »dopust«. Ko načrtujemo potovanje, gre v to ogromno dela. Če ne vložiš tega dela pred potovanjem, pa se boš s tem soočal, ko boš tam. S tem misliva iskanje prenočišč, izposojo vozila ali seznanjanje z avtobusnimi/železniškimi povezavami, iskanje zate zanimivih znamenitosti, dobrih kavarn, hrane, ki bi jo želel poskusiti, optimiziranje potovalnega načrta, itd.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Živeti z manj. Živeti z manj stvarmi, manj stroški, z manj nekih nepotrebnih distrakcij, ki si jih sicer sami ustvarjamo zase. Zdi se nama, da je tak način življenja bolj zdrav, saj imava manj skrbi, manj nepotrebnih misli, manj zapravljenega časa. Velikokrat gremo skozi življenje preveč ozkogledno, naše okolje preveč vpliva na nas in ne vprašamo se ali si določeno stvar res želimo, če je to res dober korak za nas.

Naučila sva se tudi bolje soočati s stresnimi situacijami. Doma se vedno lahko zaneseš na pomoč družine in prijateljev, na drugem koncu sveta pa si praktično sam, zato se moraš naučiti zanašati nase in zaupati v svoje sposobnosti.

V zadnjem letu in pol pa sva premagala še en pomemben strah. Ni naju več strah živeti na najin način, si ustvarjati svoje življenjske poti, ki je morda nekoliko druačna od tradicionalne. To je doma težko doseči, ker je okoli tebe veliko ljudi, ki živijo drugače kot si ti želiš. Takšne so njihove želje in čeprav ne pritiskajo nate neposredno in bi tudi tvoj način življenja sprejeli odprtih rok, vseeno čutiš neka pričakovanja.

Težko je narediti preklop v svoji glavi, ker imaš še vedno zakoreninjene neke vrednote, ki morda niso najboljše zate, a jih vseeno smatraš kot resnične oz. edine dobre. Ta distanca pa je pri tem pomagala, tega strahu več ni. Postala sva bolj samozavestna in veva, česa sva sposobna.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata? 

Pogrešava udobje in toplino doma in domačih. In hrano! Seveda si lahko tu skuhava kar želiva, ampak atijeva prleška gibanica je le atijeva gibanica.

HITRIH 6

Najljubša država: Nova Zelandija

Najljubše mesto: Wanaka / Ljutomer

Najljubša plaža: Mount Manganui beach

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: najin (kombi) Rižek

Najljubši jezik: slovenščina

Edini in Janu ter njuni dogodivščini lahko sledite na blogu (tu), Facebooku (tu) in Instagramu (tu). Njuno delo pa lahko podprete s skodelico kave – več o tem TU.

Foto: osebni arhiv Edine in Jana 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Tak je prenovljen portoroški hotel z notranjo plažo in hamamom

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

 

 

Tereza: Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo #intervju

Kateri so top trije slovenski oddihi, ki jih je to poletje odkljukala Tereza Poljanič? S Terezo sva klepetali o njenem življenju med Slovenijo in Novo Zelandijo, o tem, da je letos kljub izrednim razmeram videla kar nekaj sveta in o tem, kako rada se vrača domov.

Tereza Poljanič živi med dvema koncema sveta in je v konstantnem iskanju sončnih dni. Ko je na Novi Zelandiji poletje, jo boste našli tam. Ko se pri njih začne zima, v Sloveniji pa se ta ravno poslovi in začne topliti, se Tereza vrne v domovino. Tako se že nekaj let spretno izogiba zimam in vsake pol leta preživi na enem delu sveta.

Tereza Poljanič je sicer strokovnjakinja za zdravo prehrano in certificirana presno-veganska kuharica z diplomo losangeleške akademije Matthew Kenney Culinary Chef. Pri nas je najbolj znana kot voditeljica kuharske oddaje Zdravo, Tereza in avtorica istoimenske kuharske knjige, stoji pa tudi za okusno vegansko linijo izdelkov Tereza’s Choice. Ob vsem tem rada organizira tudi kuharske delavnice, poleti pa v Grčiji organizira tudi kulinarične joga oddihe. Tokrat sva klepetali o malo drugačnem poletju, ki je za nami in njenih najljubših na novo odkritih kotičkih Slovenije.

Kakšno poletje je za vami in po kakšnih dogodivščinah vam bo ostalo v spominu?

Moje poletje je bilo malce krajše, ker sem se zaradi Covid situacije zadržala v zimski Novi Zelandiji. Tam sem med lockdownom 20 dni potovala z avtodomom in raziskovala severni otok Nove Zelandije, dokler niso spet vzpostavili poletov v Evropo, ko sem se lahko vrnila sem. Takoj, ko sem prispela v Slovenijo, pa sem se podala v naše prelepe gore, Goriška brda in Grčijo, natačneje na Kreto, kjer vsako leto organiziram kulinarične in joga počitnice. 

Na kakšen način najraje raziskujete našo deželo, kakšen tip popotnika/izletnika ste?

Včasih sem tip divjega popotnika, spet drugič pa se zelo rada »pocartam«. Letos sem res veliko hodila v hribe, na večdnevne ture in spala v različnih kočah ter osvajala vrhove. Poleg različnih vrhov pa sem se odpravila tudi na prve štiri etape Julijana trail, ki je prav tako nekaj posebnega, sicer nižinska hoja vendar ravno tako unikatna. Poleg utrujanja nog sem si pustila malce kulinaričnega in vinskega razvajanja v Goriških brdih na ekološki domačiji Klinec.

Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep? 

Vsega po malem. Mogoče mi je bližje Štajerska, glede na to, da imamo tam vikend in sem tam tudi preživela večino koncev tedna svojega otroštva.

Kateri so top 3 oddihi po Sloveniji, ki so vas v zadnjem času najbolj navdušili in kaj vse ponujajo?

Zelo priporočam Klavže28! Izjemna nastanitev, ki je narejena iz recikliranih materialov sredi gozda. Mir, sprehajanje po skritih poteh, ki vas vodijo do samotnega slapu. Oddih v Klavžah je bil darilo prijateljice za moj rojstni dan, kjer sva vsako jutro izvajali jogo, potem pa so naju razvajali z domačim zajtrkom.

Druga destinacija, ki mi je pri srcu, je Kekčeva domačija v Trenti. Tudi to je zelo unikatna lokacija, kjer vas čakata dobra hrana in mir.

In tretja, ki jo velja omeniti, je Šenkova domačija – Zgornje Jezersko, kjer se lahko ustavite in si privoščite masunjek ter po mojem mnenju najboljše ajdove žgance! Ampak vse to šele po tem, ko osvojite pohod na Češko kočo.

Še ekstra namig: Prikolesarite ali pa se sprehodite do ekološke vasi Čadrg! Kmetija pri Lovrču, kjer vas bo navdušila Marija s svojo božansko tradicionalno kulinariko, značilno za tolminske hribe. Tam smo posneli eno epizodo oddaje Zdravo, Tereza! Takrat sem se končno naučila priprave prave frike z najboljšim tolminskim sirom, za sladico pa seveda niso smeli manjkati štruklji!

Katere kotičke sveta ste sicer letos nameravali raziskati, preden je svet ohromila pandemija?

Spogledovala sem se s ponovnim odhodom v Indijo, kjer bi se udeležila 10-dnevnega meditacijskega tečaja in pa mogoče Vietnam.

Se je vaš pogled na potovanja in zanimive destinacije ob trenutnih razmerah kaj spremenil?  

Malce se je zagotovo spremenil, predvsem sem se zavedla, da je še veliko neraziskanega tik pred mojim nosom. Hvaležna sem, da živim na delu sveta, kjer vedno lahko pobegnem v naravo, se podam na različne predele Slovenije, kjer me vsakič znova nekaj preseneti … Pa naj bodo to kulinarika, gostoljubni domačini ali pa dih jemajoči razgledi.

Kateri kotički sveta ostajajo na vašem seznamu krajev, ki jih morate videti še v tem življenju? 

Južna Amerika in pa Vietnam!

Foto: Tereza Poljanič/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Par, ki je na Novi Zelandiji spoznaval Maore, zna privarčevati na Islandiji in na Tajskem ne jaha slonov #intervju

Tokrat sem v Vandraj intervjuju klepetala z Janjo in Urošem, sociologinjo in inženirjem – popotniškim parom, ki ustvarja blog Travel Pear. Ljubljančana skupaj potujeta sedem let, v tem času pa je za njima že kup dogodivščin.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva avtohtona Ljubljančana, Janja in Uroš, ki rada raziskujeva bližnje in daljne kotičke našega sveta. Željo po potovanjih sva odkrila na prvem skupnem potovanju v Španijo leta 2012, kjer sva raziskovala Barcelono in otok Tenerife. Janja je magistra sociologije, ki temeljito preuči vsako najino naslednjo destinacijo, da jo izkoristiva, kolikor se le da.

Uroš pa je diplomiran inženir računalništva in informatike, na potovanjih v vlogi glavnega navigatorja in voznika. Daljša potovanja raje preživa na tistih koncih sveta kjer je nora narava, saj rada hodiva v hribe in iščeva skrite kotičke neobičajne narave. Krajša potovanja pa ponavadi izkoristiva za skok v katero izmed Evropskih mest ali izlet po Sloveniji.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih in kje smo vaju ujeli tokrat?

Potujeva vsaj 2- do 3-krat letno, kar skupno nanese za dober mesec, oz. kolikor nama dopušča dopust, saj sva oba zaposlena. Tokrat ste naju ujeli kar doma, ob načrtovanju naslednjega potovanja v Pariz, spogledujeva pa se že z letalskimi kartami za Japonsko, ki jo nameravava obiskati v oktobru. Upava, da nama uspe v potovanje še dodati hiter obisk Južne Koreje.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Zelo demokratično. Uroš pravi: “Janja poda idejo za destinacijo, s katero se jaz strinjam” (smeh).

Ponavadi naju navdušijo kakšni blogi, slike drugih popotnikov ali pa kakšen dober film, tako kot naju je navdušil Gospodar prstanov, zaradi katerega se nama je Nova Zelandija še bolj dopadla. Ko sva pa brez idej, imava doma na zidu zemljevid z označenimi že obiskanimi destinacijami, kar pomaga pri izbiri naslednjih. K izbiri tudi pripomore cena letalske karte in vremensko obdobje destinacije v času planiranega obiska. Poskusiva se izogniti tudi najvišji turistični sezoni, če se le da.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Definitivno potovanje na Novo Zelandijo. Do sedaj je bilo to daleč najboljše.

Pred kratkim sta torej raziskovala Novo Zelandijo. Kakšna izkušnja je bila to?

Ja, proti koncu 2018 sva jo obiskala za 3 tedne. Noro! Fjordi, gore, jezera, ledeniki, vulkani … Lepota narave se kar ne konča! Ko misliš, da ne more biti lepše, te naslednja destinacija vedno znova preseneti.

Se pa otoka med seboj kar razlikujeta, severni je bolj znan po geotermalnih vrelcih, vulkanih, maorski kulturi in je veliko bolj poseljen. Tam sva se bolj namakala v vrelcih, obiskala Hobbiton, pobližje spoznala svetleče črve, Maore in njihovo kulturo, medtem ko je na južnem otoku veliko bolj dramatična narava. Visoke gore, jezera in fjordi, zato sva tam veliko časa namenila pohodništvu. Pohodniške poti so zelo urejene in dobro označene. Ljudje so prijazni, domači. Upava, da se nama uspe še kdaj vrniti, saj nama je ostalo še veliko neraziskanega področja.

Kako sta se premikala po državi? 

Obiskala sva oba otoka, na obeh si izposodila avto in z njim naredila krajše krožno potovanje po severnem in daljše na južnem otoku. Najlažje se je premikati z avtom ali potovalnim kombijem. Poleg tega, da greš svojo pot, je nepričakovano ustavljanje in raziskovanje stalna praksa. Nekaj kar ni mogoče, če si vezan na avtobus, vlak ipd. Naredila sva dobrih 2600 kilometrov. Čas premika med otokoma sva si skrajšala s povratnim notranjim letom iz Aucklanda v Christchruch, saj bi sicer potrebovala več časa, kot sva ga imela na voljo.

Se strinjata s pogosto slišano trditvijo, da je Nova Zelandija nadvse podobna Sloveniji?

Je, nekaj na tem. Pokrajini Bleda in Bohinja sta kar dobro podobni južnemu otoku, vendar ni primerjave v velikosti. Skozi celoten južni otok te spremljajo jezera, gore, ledeniki in doline, pri pogledu na katere se res lahko najde kakšna podobnost s Slovenijo.

Potikala sta se tudi po Tajskem. S čim vaju je prepričala?

V Azijo pred tem še nisva potovala in najina prva izbira je bila Tajska. Je nekaj čisto posebnega, vsaj za naju je bila, ker nisva poznala njihove kulture. Hrana je odlična, tropsko sadje je razred zase in še danes se nama lušta po lepljivem rižu z mangom (Mango sticky rice) ter papajini solati. Bolj pa sva bila navdušena nad severom, kot nad rajskimi plažami na jugu.

Česa ob obisku te dežele nasmehov ne smejo zamuditi tisti, ki se tja odpravljajo v kratkem?

Definitivno ne izpustiti mesta Chiang Mai na severu in obiska enega od zavetišč za slone. Rada imava živali, zato se udeležujeva le organiziranih obiskov, ki ne posegajo v njihovo življenje in jih ne ogrožajo. Zato nisva želela jahati slonov, raje sva prispevala zavetišču. Tam skrbijo za rešene slone iz ujetništa, večinoma so poškodovani in bili tekom življenja zlorabljeni. V zavetišču se prosto gibljejo, lahko jih hraniš, greš z njimi na sprehod in jim pomagaš pri kopanju. Neverjetna in lepa izkušnja ter dober kontrast proti vsem obrtem s sloni v ujetništvu.

Aja! Pa kuharski tečaj tajske kulinarike toplo priporočava! Omenjenega sva se udeležila v Chiang Maiju. Zajema vse od nakupa sestavin na tržnci, do priprave 5-hodnega kosila. Super so naju naučili, zdaj si enake jedi lahko pripraviva tudi doma.

Pa Islandija? Je res dostopna le tistim popotnikom z res globokim žepom?

Definitivno je Islandija ena izmed dražjih destinacij, ki sva jo obiskala, ampak to še ne pomeni, da se tam ne da potovati tudi, če tvoj žep ni tako globok.

Nam zaupata kakšen trik, kako tam privarčevati?

Hrana je neizmerno draga. Kuhala sva si sama v Airbnbjih in Guesthousih, hrano pa kupovala v “cenejših” diskontih (npr. Bonus). Vseeno pa je bila cena konkretno višja kot pri nas. Na tak način se da dobro privarčevati, je pa res, da je večina atrakcij v naravi in dostopnih brez kakršnihkoli vstopnin.

Sta ujela tudi severni sij? 

Ne, na žalost nisva imela te sreče, glede na letni čas potovanja, to je bilo konec aprila, so možnosti za severni sij zelo majhne.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin? 

Pred približno tremi leti je nastal blog Travel-pear.com, kot ideja, da deliva svoje izkušnje, ideje, nasvete za potovanje, fotke in da narediva videomontažo potovanja, ki jo imava za spomin ter lahko pokaževa družini in prijateljem, da z nama podoživijo najino popotovanje.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Trenutno je najbolj brana objava West Coast of USA – our 3 week itinerary, predlog, opis najine 3000 kilometrov dolge poti po zahodni obali Amerike, kjer sva v treh tednih prevozila Kalifornijo, Arizono in Nevado.

Kaj počneta, ko sta doma?

Rada razmigava svoje riti s tekom in telovadbo ali pa hodiva na dnevne izlete, večinoma po Sloveniji ter se ukvarjava z najinimi hobiji. V okviru potovanj piševa najin blog, objavljava slike na instagram ter raziskujeva naslednje destinacije. Sicer pa rada bereva ‘Self-Improvement’ knjige in Uroš se ukvarja z sestavljanjem in letenjem dirkalnih FPV dronov.

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

Varčujeva. Namesto daril za rojstne dneve, obletnice, praznike si raje privoščiva kakšno izkušnjo več na najinih potovanjih. Z blogom trenutno ne služiva nič, tudi njegov namen ni bil zaslužek, temveč skupen hobi. Vendar, če bo v prihodnje prinesel kak € več, se ga ne bova branila.

Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Glede na to, da članke piševa v angleškem jeziku, trenutno prevladujejo tujci. Največji delež obiskanosti so prinesli Američani, za njimi Angleži, potem Avstralci in na 4. mestu Slovenci.

Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Hmmm, težko bi se odločila za enega. Ko padeva v potovalni ritem in se malo podruživa z domačini, rata vse skupaj zelo domače. Mogoče, je bil obisk v Ameriko še najbolj domač, ker tam živi Urošev brat.

Torej so stiki z lokalci stalnica. Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ker redno uporabljava Airbnb, večinoma stanujeva pri domačinih. Koncept Airbnbja nama je zelo simpatičen, saj ne samo da spoznava novo kulturo ljudi, sva tudi bolj vpeta v vsakdan lokalcev. Do sedaj sva imela samo dobre izkušnje, ampak če bi morala nekoga izpostaviti, so nama najbolj prirasli k srcu Islandci in Novozelandci. Oboji so bili na zelo podoben način ekstremno gostoljubni.

Če izpostaviva samo par primerov na Islandiji, ko sva bivala pri starejšem paru, sta nama za dobrodošlico pripravila njihovo tradicionalno jed flatkaka, ploščat kruh z prekajenim jagenčkom, zvečer pa smo zaključili s klepetom ob pivu. Na Novi Zelandiji, ko sva takoj po prihodu zavila v prvo trgovino, da bi nakupila nekaj stvari za na pot, naju je prodajalka povprašala od kod sva. Ko sva ji razložila, da sva ravnokar prišla na drug konec sveta iz Slovenije, nama je gospa, ki je bila v vrsti za nama, kupila in podarila čokolado ter izrekla dobrodošlico. Bivanje pri Maoru v Wanaki je bilo tudi posebno, pobližje nama je predstavil njihovo kulturo.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Definitivno ne. Sicer aparatur nimava vedno pri roki, ravno z namenom, da uživava v tistem, kar vidiva. Vseeno pa ne moreva vedno brez tega, da ne narediva kakšne noro lepe fotke ali videa.

Kakšen tip popotnikov sta?

Organizirana, organizirana in organizirana, to bi sigurno rekli tisti, ki naju najbolj poznajo. Rada do potenakosti raziščeva destinacijo še preden odpotujeva, da veva, kaj ne smeva zamuditi. Uživava v najbolj top atrakcijah in v tistih, skritih kotičkih, kjer se lahko izogneva gnečam. Rada sva v pogonu, si privoščiva tudi kakšen ležeren dan, a so bolj redki. Na Tajskem, mislim, da nama ni uspelo več kot dve uri ležati na plaži. Rajši sva se usedla na skuter, se vozila med grički, hodila, iskala skrite plaže, lepe razglede in templje. Drživa se tega, da ko potujeva, čim več časa izkoristiva za raziskovanje, počivava lahko doma.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Razišči destinacijo, preden odpotuješ, da ne izpustiš česa pomembnega, nečesa, kar bi si res želel/a doživeti, pogledati. Poleg glavnih atrakcij so ponavadi tiste skrite, nenavadne, ki prinesejo najlepše izkušnje. Splača se gledati različne vire, poleg člankov še bloge popotnikov, youtube vloge in še kaj se najde.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Skoraj vse destinacije, na katerih sva bila, so imele dokaj zahodno prehrano, zato sva hrano največ zares spoznavala na Tajskem. Mango sticky rice in papaya salad sta jedi, po katerih se nama še danes cedijo sline.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Na zadnjem potovanju po Novi Zelandiji je Uroš staknil rotavirus, ki ga je za 2 dni priklenil na posteljo in sva morala odpovedati pohod čez nacionalni park Tongariro, kjer bi med drugim videla vulkan Ngauruhoe oz. bolj znan kot Mount Doom. No, srečo sva imela, da sva bila po dveh dneh že v pogonu in da ni bilo nič hujšega. Se je tudi že zgodilo, da je bilo letalo polno in sva na destinacijo priletela veliko kasneje. Se zgodi, pozitivno naprej in bo vse okej.

Katera destinacija je presegla vajina pričakovanja in katera vaju je razočarala?

Rekla bi, da so skoraj vse presegle pričakovanja, vsako mesto, država na svoj način. Vedno najdeva nekaj, kar preseže najina pričakovanja, pa naj bo to vožnja s helikopterjem v Novi Zelandiji, sprehajanje med Sekvojami v nacionalnem parku v Kaliforniji ali tura po pivnicah v Berlinu. Če bi že morala izpostaviti destinacijo, ki naju je razočarala, je to Doha, res je nisva niti malo začutila.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da potrebuješ veliko denarja, znanja in dopusta, če želiš potovati. Vse se da, če se hoče, le da za nekatere destinacije potrebuješ malo več časa za načrtovanje ali pa varčevanje. Zadaj si cilj, napiši si korake do tega cilja in delaj na njih. Slej ali prej se bo izteklo. Navigacija na destinacijah je z današnjo tehnologijo v obliki pametnih telefonov otroško lahka, se je že kar težko izgubiti.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Uh, verjetno, da če si prijazen do ljudi, bodo tudi prijazni do tebe. Lepa beseda in obnašanje gresta daleč, ko si v tujini odvisen od pomoči lokalca ali kakšna taka podobna situacija.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Zelo veliko! Vedno pogrešava domačo posteljo. Definitivno pa moramo biti Slovenci hvaležni za pitno vodo na vsakem koraku, na manjša mesta, iz katerih lahko hitro pobegnemo v našo lepo naravo, na dostop do velike izbire kvalitetne hrane, dobre telekomunikacijske povezave in relativen mir.

HITRIH 6

Najljubša država: Janja: Nova Zelandija, Uroš: ZDA

Najljubše mesto: Janja: London, Uroš: Berlin

Najljubša plaža: Janja: Julia Pfeiffer Burns State Park v Big Suru – Kalifornija, Uroš: Elephant seal beach – Kalifornija

Najljubša kulinarika: Sva zahtevna, zato nama je najljubša najina domača kuhinja

Naljubši način transporta: Janja: karkoli, samo, da meni ni treba peljati, Uroš: avto

Najljubši jezik: Janja: britanska angleščina, Uroš: angleščina

Janji in Urošu lahko sledite na Instagramu in blogu Travel-Pear.com.

Foto: Travel Pear/arhiv Janje in Uroša

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Novozelandci prodajajo svež zrak v pločevinki

Saj ni res, pa je! Če vam že zmanjkuje idej, kakšne suvenirje prinesti s svojih potovanj, imajo na Novi Zelandiji odlično idejo.

Novozelandci so pravi šaljivci. Podjetje Kiwiana prodaja pločevinke svežega novozelandskega zraka. Za kakšno ceno? Pločevinke so na prodaj za 30 evrov. Ne prav poceni za zabavno šalo, vsekakor pa ceneje od letalske karte do dežele kivijev.

130 do 140 globokih vdihov novozelandskega zraka

Novozelanci so, kot trdijo, v pločevinko uspeli ujeti svež zelandski zrak, ujet tik nad mejo sneženja v vršacih dežele, ki jo opevajo številni filmi. Vsaka pločevinka naj bi vsebovala od 130 do 140 globokih vdihov svežega zraka, v kompletu pločevink pa dobite tudi maski podobno pogruntavščino, ki jo poveznete čez nos in usta ter inhalirate vonjave Nove Zelandije.

PREBERITE ŠE: Vandraj insider: Skok v Sydney, mesto dobrih vibracij

Uporabno ali ne, moramo priznati, da imajo prebivalci te otoške država v Jugozahodnem Pacifiku dober smisel za humor in nadvse nenavadno poslovno žilico.

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE:

INTERVJU: Gap year v Avstraliji Lane Mazzini

 

Naravnost z Nove Zelandije: Terezin recept za fritterse

Veliko ljubiteljico kuhanja Terezo Poljanič, ki se je pred slabima dvema letoma preselila na Novo Zelandijo, kljub temu pa ustvarja oddajo na slovenski televiziji, vmes pa je izdala še kuharsko knjigo Zdravo, Tereza, smo povprašali, če bi z bralci portala Vandraj delila recept za priljubljeno novozelandsko jed. Takoj se je spomnila na fritterse, za katere pravi, da so pogosti na krožnikih »kiwijev«.

»Običajno so narejeni z belo moko, mlekom, školjkami ali koruzo. Vendar postajajo frittersi popularni tudi v zdravih različicah. Zmešamo jih lahko s sezonsko zelenjavo in različnimi stročnicami. Lahko jih imamo zjutraj ali pa jih vzamemo za kosilo in večerjo,« pravi Tereza.

Terezini frittersi

1/2 skodelice leče
pest svežih zelišč
2 jajca
malo mandljevega mleka (po potrebi)
1/2 skodelice čičerikine moke ali ajdove
1 bučka
1/2 čebule
sol/poper

Postrežemo s solatko, paradižniki in avokadom.

Naribamo bučko in narežemo čebulo. V skledi zmešamo vse sestavine. Masa mora biti gosta. Na ponvi popražimo mini polpetke na obeh straneh 3 minute. Postrežemo.

tereza_recept

Obvezni kulinarični zaznamki za foodije

»Če ste na obisku na tem delu sveta preizkusite maorski Hangi, ki je tradicionalna metoda kuhanja hrane z uporabo segretih kamnov zakopanih v ‘jamski’ pečici. V Hangi vam spečejo kumara (sladek krompir), različno zelenjavo in meso. Kuhanje je opravljeno popolnoma brez olja, samo s pomočjo pare,« priporoča Tereza in vsem foodijem, ki obožujejo zdravo prehrano, še svetuje obisk Little Bird Organics, kjer postrežejo vrhunsko presno hrano ali Mondays Wholefoods, kjer vsak najde nekaj zase. »Meni so najljubši njihovi slani vaflji in sladice brez slabe vesti, kot jih poimenujejo,« nam še pove Tereza.

01_tereza

03_tereza

Foto: Žiga Zupančič

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.