Žiga Zupančič: »Misel na to, da bom vse moral začeti znova, je bila strašljiva do kosti!« #intervju

Marsikdo se po boljše možnosti odpravi v tujino, le redkim pa kariera tako vzcveti, kakor se lahko pohvali Žiga Zupančič.

Žiga Zupančič je direktor fotografije, ki že nekaj let živi in dela na Novi Zelandiji, pred kratkim pa je za svoje delo prejel tudi nekaj največjih priznanj s svojega področja. Na Novi Zelandiji so mu namreč podelili kar tri zlate nagrade New Zealand Cinematographers Society. Za boljšo predstavo, govorimo o nagradah, ki so kot nekakšni Oskarji na področju kinematografije. Več pa v spodnjem intervjuju.


Ste že od nekdaj vedeli, kaj si želite početi?

Oče ima neprekinjeni posnetek v dolžini 25 minut s svojo VHS-ko, ko sem bi star štiri leta, v katerem neprestano sprašujem: »Oči, a lahko še jest zdej mal snemam?«. Verjetno sem torej vedel, pa se še sam tega nisem zavedal. Žiga Zupančič

Vem samo to, da me že od nekdaj žene notranja sila po ustvarjanju. Edina razlika med zdaj in ko sem bil še otrok/mlad je ta, da to notranjo silo spoštujem in jo zavestno razvijam v kinematografiji, med tem, ko sem ji v gimnaziji nezavestno sledil preko ustvarjanja glasbe v takratnem bendu, skejtanjem in pa sedenjem za photoshopom in »pimpanjem« slik do štirih zjutraj, ne glede na to, ali sem imel kakšen test na takratni »Šubi« še isti dan ali ne. Kreativnost pač vidim v vsem.

Zakaj ste se odločili za selitev v tujino? Žiga Zupančič

Na kratko… Krivim prijetno deklino z imenom Tereza Poljanič, ki se je pogumno odločila prva, da bi se preselila. (Haha, »stalker«, pač …) In sem sledil. Jo pa verjetno vsi poznate iz oddaje Zdravo, Tereza! Žiga Zupančič

Na dolgo je pa tako … Selitev je bila, če gledam nazaj, ena najtežjih preizkušenj v mojem življenju, ki se je začela že pred odhodom iz Slovenije. Odločitev, da pustim za seboj butično produkcijsko hišo po treh letih investiranja in grajenja odnosov s klienti, je bila zelo težka. Misel na to, da bom moral začeti vse znova, pa strašljiva do kosti. Ampak, ko na vse to pogledam nazaj, ne bi mogel biti bolj hvaležen, da sem se odselil. Odšel sem z neko željo po neznanem … Po nečem več. Podzavestno sem nekako že od otroštva vedel, da bom živel vsaj nek velik del svojega življenja v angleško govoreči državi. Celovečerci so me na malih in velikih ekranih podzavestno inspirirali s tem nekim večjim svetom izven Slovenije.

Kaj bi svetovali mladim, ki imajo talent, a ne vedo, kako bi ga unovčili? Je tujina vedno pravi odgovor ali se velja prej preizkusiti doma?

Imam prijatelje, ki se znajdejo v Sloveniji in v tujini. Imam pa tudi prijatelje, ki se ne. Tako, da je vse odvisno od posameznika, ne glede na to, kje si. Vem samo to, da če si resnično želiš in imaš dovolj notranjega ognja, te skorajda nič ne more ustaviti. Ampak res, nič! Sam sem pred selitvijo prebolel dve levkemiji in presaditev kostnega mozga, med tem, ko sem še študiral, nato diplomiral in takoj za tem odprl svojo firmo, takrat še v Sloveniji … Če na to pomislim sedaj, vidim, da se ljudje skozi življenje znova in znova zrušimo in nato ponovno zgradimo.


Temelji od prej ostanejo in če zdravje to le dopušča in z malo sreče se dvigujemo zaradi tega vedno višje. Samo pobrati se je treba. Verjamem pa, da se moramo sreči znati izpostavljati. Večkrat, ko se pobereš in večkrat, ko ponovno štartaš po tem, ko si se naučil nekaj iz svojih napak, imaš vedno več možnosti, da te doleti tisti projekt, ki te ponese nekam višje. Vztrajnost … Ni višje sile. Če te ni strah neuspeha in da sprejmeš, da se iz napak učiš, si skorajda nepremagljiv. Takrat potem nastopi vloga talenta, ki te loči od ostalih. Pred talentom bi definitivno postavil vztrajnost in zagnanost.

Poznam ogromno talentiranih ljudi, ki enostavno stagnirajo. Največji problem naše generacije je, da se premalo pogovarjamo, pokličemo nekoga, vprašamo za kakšen nasvet. Tudi če je to nek tvoj idol iz tujine, ki ga občuduješ na Instagramu. Pošlji sporočilo. Vprašaj … Če si dovolj lačen, ovir ni. Manj gledanja v ekrane in več pogovarjanja. Sam sem zbral pogum, da sem preko emaila pisal svojemu idolu. Ko je prišel snemat celovečerni film iz Londona na Novo Zelandijo, sem ga vprašal, če bi se želel dobiti na kavi …

Samo en pogovor ob kavi z njim mi je dal toliko zagona in inspiracije, da se s to energijo še danes napajam in je definitivno velik del mojih podvigov. Seveda tudi brez padcev ne gre. Ko se kreativno povežeš z nekom, mu pomagaš, svetuješ, izdaš vse svoje skrivnosti – sporočaš Univerzumu, da si sam pripravljen na »uspeh«. Uspeh kot pomen in beseda mi sicer ne diši preveč … Raje bi rekel, da si pripravljen za lasten napredek. Karkoli že to je v tvoji lastni stroki.

Kako se počutiš, ko kakovost tvojega dela prepoznajo v tujini?

Predvsem je zanimivo, ko se dotakneš nečesa, o čemer si vedno sanjal in zaradi česar je bilo toliko odrekanja, dela, neprespanih noči in seveda tudi veselja, strasti, smeha in neskončnih dogodivščin. Zato ob tem pridejo solze sreče za lasten trud in pa za vse ljudi, ki so ti vedno stali ob strani, verjeli vate, se sami odrekali določenim stvarem in te spodbujali. Je zmaga kolektiva. Neke vrste človečnosti, kar je je še ostalo na tem svetu.

Najlepše mi je bilo to, ko sem videl, da te ljudje tudi v tujini sprejmejo za svojega, ne glede na to iz kje si, če si le iskreno dober do njih. V tem poslu sem se srečal z veliko »ego trip« karakterji in sam takega pristopa na setu nisem nikoli mogel prebavljati. Tako, da sem resnično vesel, da sem si sam dokazal, da se da nekaj doseči z drugačnim načinom komunikacije in spoštovanjem do sočloveka. Nikoli tudi ne veš, koga boš srečal na poti navzdol. To je zelo učinkovita in streznitvena misel.

V svoji karieri ste sodelovali tudi z velikimi znamkami ter imeni glasbene in filmske industrije. Kateri projekt se vam je najbolj vtisnil v spomin? Ste spoznali kakšno znano osebo, ki vas je še posebej navdušila?

Moj življenjski projekt, ki mi je odprl vse te poti v tujini, je še iz časov ko sem režiral in to je oddaja Zdravo, Tereza!, katero smo ustvarjali s Terezo Poljanič, Maticem Prusnikom za POP TV. Brez njiju dveh kot same življenjske podpore in podpore oddaje ne bi bil niti na Novi Zelandiji, kaj šele kjer sem sedaj. Velik del oddaje in pa tudi mojega življenja je tudi Nika Klinec, ki se je tudi za kako leto preselila na Novo Zelandijo. Pri snemanju nam je pomagala kot tajnica režije in pa še marsikaj drugega. Vedno je našla rešitev za še tako težak problem med snemanjem v kuhinji.

Mislim sicer, da sem še vedno globoko na začetku in to me veseli. Tako je še veliko za raziskati in se naučiti. S Terezo in Maticem še vedno aktivno sodelujemo v kreativnih projektih. S Terezo sva ravno zaključila to poletje njen novi YouTube kanal Terezas Choice in pa z Maticem aktivno v tem trenutku sodelujeva na projektih kot so NIKE reklama v Tokyu, v začetku leta BMW reklama v New Yorku, reklama za mesto Tokyo in prihajajoče olimpijske igre itd., kjer je on v vlogi colourista in je zaslužen za vse barve v kadrih, ki jih jaz posnamem.

Med snemanjem reklame za BMW v New Yorku sem spoznal legendarnega fotografa Alberta Watsona, ki je bil tudi glavna osebnost reklame. Je avtor znanega portreta Steva Jobsa in pa ljudi kot so David Bowie, Kate Moss, John Travolta, Mick Jagger, Quentin Tarantino, Albert Hitchcock … Seznam se nadaljuje v nedogled. Gospod v svojem sedeminsedemdesetem letu še vedno aktivno fotografira in ravno med snemanjem reklame je imel fotkanje s trenutno super zvezdo Bello Hadid, na katerega sem se upal sam povabiti. Med samim fotografiranjem sem ga spraševal po njegovem pristopu k osvetlitvi svojih subjektov, saj se sam večinoma ukvarjam s svetlobo, kljub temu, da upravičeno večina ljudi misli, da je največji del direktorja fotografije kamera.

Med pogovorom z njim me je najbolj inspiriralo, ko mi je rekel: »Veš, največji problem mlajših generacij je, da izgubljajo talent za opazovanje sveta. Da niso nikoli v trenutku in si skoraj nikoli ne vzamejo vsaj pol ure časa na dan, da bi se usedli na klop in opazovali, kako se svetloba vede v naravi. Kako se lomi po listih dreves, kakšno kakovost ima, ko se odbija od določenih predmetov itd.

Te mali trenutki te lahko navdihujejo za naslednji projekt. Ti mogoče spremenijo celotni pristop k osvetlitvi. A žal je večina teh malih trenutkov, ki jim praktično pravimo življenje, zamujenih, ko vsi hodijo naokoli kot zombiji, zabubljeni v svoje telefone. Če ne prisluhneš življenju v teh malih trenutkih tišine, ti nikoli ne bo prišepnilo nazaj svoje inspiracije, ki ti na konec koncev pripada … S tem, da se bo to odražalo ne samo v slikah in svetlobi, ki ju ustvarjaš … Ampak bo tudi vplivalo na celotno pot tvojega življenja. Saj so vsi konstantno izčrpani od teh naprav. Pa še sami ne vedo zakaj.«

Delujete po celem svetu. Kakšne so razlike med načinom dela v posameznih državah?

V filmski produkciji je sam proces dela zelo različen in se izraža iz same kulture ljudi. Na Novi Zelandiji je na primer delavnik redko daljši od 12 ur in če je, mora produkcija po zakonu plačati vsem taksi prevoz iz seta do doma. Na Japonskem so pa 20 urni delavniki nekaj popolnoma normalnega in sem se sprva moral kar navaditi na takšno mentaliteto dela. No, če sem čisto iskren, se nikoli ne bom mogel navaditi na kaj tako absurdnega. Najdaljši delavnik v moji karieri je bil na Japonskem in sicer 34 ur brez predaha. Si predstavljate?

View this post on Instagram

NEW PROJECT (link in bio) EP02 of BMW's JOURNEY OF LIGHT with @albertwatsonphotography shot in Japan. (Alexa Mini with Xtal Express Cooke Anamorphics) Ever since I was a kid I was drawing energy from creativity. It always gave me a sense of connection to something that can not be explained but can be felt. It gave me a feeling that there is something more out there. Something more to who we think we are. Light for that matter has taught me so much about life and who I am. It's one of the biggest mysteries out there and definitely one of the hardest challenges for me. The more I learn the more I know I need to let it go and feel it through intuition – there is still so much to learn! Director: @koyotetokyo Producer: @kyoheifujita Art Director: David Morgan Colourist: @maticprusnik

A post shared by Žiga (@zigzz) on

Gre za precej stresno delo, brez rednega urnika in »konca delavnika«. Kam se odpravite, ko je treba napolniti baterije?

Ja, vsi pravijo, da ravnovesja v našem »fohu« ni in ga tudi nikoli ne bo. S tem se deloma strinjam, ampak sem se naučil, da se lahko sprostim med projekti, ko imam prosto. Na začetku kariere je to malo težje, ko se ti gre za preživetje, ampak sedaj, ko zaključim projekt, si do naslednjega privoščim kak oddih na Baliju, kamor redno zahajam in jogiram. Redni joga in meditacija sta me definitivno rešili večine stresa, ki je del filmske industrije. S tem sem našel neko ravnovesje, kateremu sledim brez kakršnegakoli kompromisa.

Po težki poti sem prišel do spoznanja, da od telesa in duha ne moraš samo jemati … Kako lahko pričakujemo, da bomo okej, če ničesar ne vračamo telesu? Mar ni to čista logika? A vseeno se moramo očitno tega naučiti s težka in pred tem spoznanjem najprej nekajkrat izgoreti. Sprva sem izgorel, ker sta bili moja ljubezen in strast do dela tako velika, da nikakor nisem moral nehati delat. Sedaj pa jogiram, meditiram in pazim na prehrano zato, da bom lahko počel, kar rad počnem na dolgi rok in pa mogoče še dvignil kakega vnučka na stara leta. Prioritete se preko izkušenj v življenju spreminjajo. To je tisto, kar me uči ta moja pot. Za te nauke sem neizmerno hvaležen.

Lansko poletje ste sami prehodili tudi slovito pot Camino de Santiago. Kakšna izkušnja je bila to?

Ja, tale moj Camino… Rešil me je. Rešil me je samega sebe. Da sem se končno lahko ločil od tega, kdo sem v resnici in kaj v tem življenju počnem in ustvarjam. Včasih sem mislil, da je to eno in isto. Da sem to, kar delam. Zato so bili tudi lastni pritiski na samega sebe in iskanje popolnosti v kadru tako močni, da sem moral vse spustiti, oditi hodit in iskat inspiracijo na drugačen način. Še sam ne veš, zakaj si želiš hoditi, ampak te kar vleče. Ko Camino pokliče, ni poti nazaj.

To kar počnem, še vedno jemljem zelo resno in z močno strastjo, ampak, ko gre na snemanju narobe nekaj, na kar sam nimam vpliva, stvar spustim in se ne sekiram. Enostavno se je nekaj v meni spremenilo in namesto, da bi se brez veze uničeval, raje takoj pomislim, kako bi se zadeva mogoče lahko rešila in če se ne more, se raje osredotočim na naslednji kader in šibamo dalje. Da poudarim, nagrajeni projekti letošnjega leta so bili posneti po odhodu na Camino. S tem, da skoraj nisem šel.

Zamudil sem datum odhoda za 14 dni in sem tako vedel, da ne bom mogel prehoditi celotnega Camina pravočasno do mojega odhoda nazaj na Novo Zelandijo. Takrat me je Tereza pogledala in rekla: »No vidiš, to si ti… Vse ali nič! Pa pojdi hodit samo za 12 dni.« Po tem, kar je izrekla sem dojel, da me Camino uči, še preden sem stopil na pot.

Kako bi primerjali življenje na Novi Zelandiji z življenjem v Sloveniji?

Na začetku si noro navdušen nad novim načinom življenja, ki ti ga ponuja tuje okolje. Vse je novo. Vse se ti zdi boljše, večje. Ampak po treh letih neprekinjenega bivanja na Novi Zelandiji, sem se prvič spravil na obisk nazaj v Slovenijo in moram priznati, da rek, da moraš iti od doma, da se zaveš, kaj imaš doma, drži. Še danes se spomnim, kako sem hodil po stari Ljubljani in se čudil kulturi, ki je imamo v izobilju. Ne vem, če je Auckland na Novi Zelandiji star 180 let. Tako, da sem kar naenkrat začel spoštovati to našo zapuščino.

Pred odhodom so se mi stare stavbe zdele nezanimive, vedno so pač bile tam. Sedaj pa še vedno hodim na sprehode po Ljubljani, kadarkoli se vrnem nazaj (enkrat letno za dva meseca) in samo neizmerno uživam. Da ne govorim o naravni lepoti Slovenije. Zato smo snemali tretjo sezono Zdravo, Tereza! v Sloveniji, ker je naju s Terezo naša domovina popolnoma prevzela po prvem prihodu domov iz Nove Zelandije. Neizmerno sva si želela pokazati te lepote vsem Slovencem, da bi dojeli, kaj imamo. Ob tem pa naj še povem da ima tudi Nova Zelandija čudovite naravne lepote … Od hribov do neskončnih praznih plaž, na katerih lahko surfaš itd. Lahko bi rekel, da imata obe državi svoj čar, bom pa na Slovenijo vedno ostal bolj navezan. Žiga Zupančič

Kaj pa prebivalce obeh držav? Žiga Zupančič

Prebivalci se med obema državama razlikujejo predvsem po karakterju. Eni so bolj zaprti, drugi bolj odprti, eni bolj temperamentni kot drugi. Lahko rečem, da je isto kot s spoznavanjem obeh držav. Vsak ima nekaj za ponudit in se mi zdi, da na koncu najdeš kar nekaj podobnosti.

Zaradi narave svojega dela veliko potujete, se vam sploh ljubi potovati izven službe?

Potovanje vedno rad sprejmem z odprtimi rokami. Ko potujem za delo, je to nekaj čisto drugega od potovanja v prostem času. Iz potovanj črpam ogromno inspiracije in energije za nadaljnje ustvarjanje. Žiga Zupančič

Boste na Novi Zelandiji ostali, ali si želite živeti kje drugje? Žiga Zupančič

V tem trenutku vam tega ne znam povedati. Se prepuščam življenju. Imam nek grobi plan, kjer bi se nekje želel ustaliti, ampak zaenkrat verjamem, da me bo odločitev našla sama s časom. V tem trenutku se še vračam nazaj na Novo Zelandijo zaradi prijateljskih vez, ki sem si jih tam ustvaril in verjamem, da bo Nova Zelandija vedno del mojega življenja, tako ali drugače. Kot tudi Slovenija. Žiga Zupančič

Foto: Osebni arhiv (Žiga Zupančič)

Preberite še: Sašo Štih: Ustvarjalec filma Pr’ Hostar o življenju v Beogradu

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.